IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
2. FRANZ WERFEL: BARBARA ODER   DIE   FROMMIGKEIT
Med mlajšimi nemškimi pisatelji je Werfel vsekako med pomembnejšimi tako po svoji plodovitosti kakor po svoji izrazni obsežnosti. Iz lirika, ki nam je dal šest bogatih pesniških zbirk, se je zgodaj oglasil dramatik (že s 23 leti) in ustvarjal veliko in zanimivo delo, a zadnji čas se nam hiti predstavljati kot romanopisec, ki je morda še prekosil lirika in dramatika. Joh. Mumbauer misli, da je tako menjavanje izrazne oblike izraz šibkosti, da Werfeln narekuje to izpremembo javno mnenje, ki je danes naklonjeno zlasti romanu, a je malo prijazno poeziji; taka ocena, ki bi jo A. Bartels seveda takoj znal razložiti z Werfelovim židovskim rodom, pa se mi ne zdi povsem točna. Beri pazljivo prve Werfelove pesmi, zlasti njegovo prvo pesniško zbirko »Der Weltfreund«, ki obsega pesmi iz let 1908 do 1910, pa boš videl, koliko je v začetnem Werfelu liriku epične primesi: domala vsa lirika njegove prve: zbirke sloni na vnanjein svetu stvari, ljudi in gajanja. V naslednjih zbirkah se vedno izraziteje javlja etični moment, etični spor v poedincu in družbi, napetost, ki nosi v sebi vsekako dramatične kali. Ta Werfelova oblikovna prilagodljivost torej nima po moje nikakih samo vnanjih vzrokov, marveč je upravičena v naravi njegovega doživljanja. V koliko je taka ohlapna izrazna opredeljenost umetnosten nedosta-tek, se mi ne zdi vredno razpravljanja, ker je gotovo, da si močan umetnik najde izraza tudi preko znanih in opredeljenih umetnostnih oblik.
Poleg zanimivih novel nam je Werfel doslej dal tri večja epična dela. Izrazito glasbeno naravo je pokazal zlasti v svojem romanu »Verdi«, kjer ob dveh notranje globoko različnih glasbenih veleumih, Verdija in Wagnerju, prodira v skrivnost glasbene umetnosti in jo skuša dojeti v obliki romana; s tem je postavil svojevrsten tip romana, ki je danes ob iskanju medsebojnega izpopolnjevanja vseh umetnostnih panog zares aktualen in zanimiv. (Mumbauer tudi v tem vidi nekako modno ne-čimernost!) Ta glasbena usmerjenost, ki ima že v njegovi liriki močne odmeve, je zanimiva tudi za njegovo ostalo snovanje. Ne le da posega v njegov slog, ki je ves dinamično razgiban, kar je v epiki, ki ljubi dostojanstveno statiko, posebnost, marveč imaš vtis, da vpliva celo v njegovo tehniko romana. Ves roman »Barbara« se ti zdi, da je zasnovan kot ogromna simfonija v štirih stavkih, ki se iz enega samega dejanja motiva (prvo poglavje) razprede v vso pestrost preteklosti, iz katere je zrastlo to preprosto dejanje, s katerim zaključuje (zadnje poglavje, ki se na par straneh dobesedno ujema s prvim in ti tako izzveni v isti motiv, s katerim je pričel. Nekaj sličnega imamo tudi v njegovem romanu mladostne krivde »Der Abituriententag«, kjer se ob sličnosti obrazov preiskovalni sodnik Sebastian nenadoma pogrezne v svojo mladost in njeno zablodo, da se zopet prebudi ob istem obrazu. Tako si razlagam ta svojevrstni tip njegovega okvirnega romana. V nanje je »Barbara« razdeljena v štiri življenjske odlomke (»Tebensfragmente«), katerih prva dva sta  bila napisana po pisateljevi  izjavi poleti   1928,
zadnja dva pa pozimi 1929. Prvo poglavje, ki je nekaka uvertura v simfonijo, nam slika življenje vesele filmske družbe, ki se pelje v Afriko snemat film, ter nas seznanja s pravim nosivcem romana, mladim ladijskim zdravnikom dr. Ferdinandom R., ki se izmika veseljaški družbi vse do mej olike in išče v samoti svojih vzvišenih trenutkov. V eni takih svojih samotnih ekstaz spusti na prednjem delu ladje z veliko slovesnostjo in zbranostjo v morje majhen bel zavitek. Potnik Sonin, ki ga je Ferdinandova skrivnost zanimala, ga opazuje in bi za vse na svetu rad zvedel, kaj je vrgel v morje. Ob tem neznatnem vnanjem povodu se nam kakor vizija odpre pogled v dobo Ferdinandovega življenja, doba, ki se začenja nekako z življenjsko dobo Werfelovo (1890) pa vse do 1926 nekako. Že to nam nakazuje, da imamo opravka z monografijo rodu, ki mu pripada tudi' Werfel sam in je torej v mnogočem avtobiografskega značaja. rvi življenjski odlomek nam slika otroško dobo Ferdinandovo v njegovih lastnih spominih. Je epično to pripovedovanje, a zdi se mi, da je glasbeno motivno prepletanje mnogo pripomoglo do te živahnosti in razgibanosti. Skozi zgodbo se tako jasno oglaša motiv strogega, discipliniranega in hladnega avstrijskega polkovnika, Ferdinandovega očeta, ki je v srcu nežen in poln ljubezni, a na zunaj samo vojak, ki mu tudi ljubezen ni nič mehkužnega, marveč dolžnost; razločno slišiš rezko nasprotje te resnosti v motivu ženine na-sladne strasti, ki ne najde pri možu razumevanja in si išče utehe drugod — kar seveda vodi do preloma med Ferdinandovim očetom in materjo, ki z dragonskiin častnikom zvodnikom pobegne v Ameriko; v to dvoje disonanc, ki trgata otroku srce, pa se že oglaša mirni, vse izravnavajoči, ničemur se čudeči in vse razumevajoči glas mirnega bitja, ki živi tako zelo iz svoje narave, da poganja korenine svojega bitja prav v Boga, v pravo duhovno ljubezen, ki živi iz žrtve in odpovedi, motiv preproste, poštene, verne služkinje Barbare. Še čisto mlada je zapustila svoj mali kmetski dom na južnem Češkem in odšla služit v mesto ter v svojem 45. letu prišla v polkovnikovo družino. V ta svet je torej postavljen Ferdinand, ki s ponosom in spoštovanjem ljubi svojega očeta, ki mu je tuja mati, ker ga hoče zase le tedaj, kadar nima druge lepše in boljše zabave v obiskih svojih oboževateljev, ki se jim mora Ferdinand umikati na izprehode; zato pa njegova otroška zahteva po nežni materinski ljubezni najde odziv v Barbari ter ga je tako »svetloba njenega miru prevzela že v zgodnji detinski dobi«. To nagnjenje je seveda vzbudilo v materi ljubosumnost in se mu je bolj v solzah sebične togote kakor materinske užaljene ljubezni odpovedala, češ: »V kuhinjo spadaš! Vsi tu spadate v kuhinjo! Njej te podarim ...« Z dnem, ko je Ferdinandu pobegnila telesna mati, se je Barbara še bolj zavzela zanj. a brez besed in pogodb ali kakršnihkoli vnanjih izprememb. Očeta je ženina nezvestoba globoko potrla, ga sicer v ljubezni do otroka tudi raznežila, ali zagrenjenost značaja ostaja vedno nerazumljiva otroku. Vodi otroka po svojih potih in mu razkazuje svoje vojaško kraljestvo, kar ju sicer zelo zbliža, a Barbara mu je še vedno potrebna. Še tesneje se zrasteta, ko jiolkovnika nenadoma zadene kap in ostane Ferdinand popolna sirota na svetu,  ne vedoč ne kod  ne kam.  Sicer ju   vnanje
111
življenjske razmere ločijo, a zato si nista nič bliže, kajti ljubezen ju je prevzela v nagloblje bistvo.
Ferdinandova pot drži povsem razumljivo v vojaško šolo, kjer pa njegova mirna in globoka poštena narava ne vzdrži malovredne družbe, krivice in ponižanja. Preden se šoli posreči zlomiti njegovo naravo, se upre, vsled česar ga odpuste iz vojaške šole. Če nam je ob Ferdinandovem očetu naslikal VVerfel tip starega avstrijskega častnika in ob njem razpoloženje v tedanji armadi, nam v vojaški šoli kaže oni častniški rod, ki ga je čakala najtežja naloga svetovne vojne, ki pa ji prav radi svoje popolne nezrelosti ni bil kos, če bi bilo ob drugačni vzgoji tega rodu sploh prišlo do nje. — Vojaško šolo Ferdinand zamenja z deškim semeniščem, iz katerega se brez vseh pomislekov in bor]) preseli v bogoslovje, ki pa ga ne zadovoljuje in se ne more vživeti v svoj poklic. Tu ga najdemo ol) vstopu v drugi življenjski odlomek — vmesno vrzel nam razjasni šele kronika. Tu se seznani in spoprijatelji z nekrščenim Judom, ki ga je pa teologija silno zanimala in je hodil poslušat predavanja. Ta njegov mladi prijatelj, ki je sam ves nemiren, poln problemov, poln dvomov, prebudi tudi Ferdinanda v novo hrepenenje po svetu; Englander mu pomaga na medicinsko fakulteto. A preden je še prav začel s svojim študijem, ga zajame vihar svetovne vojne. Tako dobi Werfel priliko, da tudi on pokaže vojno, da tudi on napiše svoj vojni roman. Nehote se ti ob čitanju tega dela knjige vsiljuje vzporejanje z Remarque-om. Poslednji je v svojo knjigo nagromadil pač več groze, trpljenja in je morda iz njegove knjige jasneje čutiti, kako je vojaku, ki se mu je življenje sesedlo v samo borbo za obstoj, za najpri-mitivnejše in najrealnejše, kar človek ima, kako je takemu vojaku vse ostalo življenje zlagano v vsej ljubezni in kulturi. Prav ta občutek strtosti in zagrenjenosti je pri Remarque-u podčrtan in v veliki meri upravičen. Vendarle so povojni dogodki dokazali, da <se je sicer nalomilo v človeku vse mišljenje in čutenje, da pa ni sledila tista otopelost, ki bi jo pričakovali po Rermarque-ovi prognozi, da se je začelo marveč mrzlično iskanje v vseli smereh. Prav zato se mi zdi, da je Werfelov pogled objektivno pravilnejši, da njemu ni šlo toliko za kopičenje groze in trpljenja, kolikor za podajanje onih činiteljev, ki so pripravljali revolucijo duha, odpor proti svetu, iz katerega je vojska zrasla, in to v vseh pogledih. Ferdinand doživi strahoto fronte, doživi še izraziteje in naj-strašneje grozo krivice, ki jo morajo trpeti brezpravni vojaki, ki jih samovolja in samopašnost častnika lahko obsoja na smrt. Kakor je spočetka videti neodločen in nesamostojen, postane vendarle izvrsten častnik, a ostane v njem vedno izrazit človek. Najhuje mu je pač tedaj, ko dobi povelje da mora justificirati tri češke vojake, ki so bili obsojeni na smrt, ker so samo oni ostali od vsega k Rusom pobeglega polka. Krivičnost obsodbe mu je bila na dlani, a pomagati si ne ve in ne more, s posredovanji ne doseže nič. Odloči se za izredno dejanje: do zadnjega vse je že izvršeno, treba je le še poveljevati »streljaj!« in konec — a on poveljuje »puške na rame!« in veli obsojencem, da pobegnejo . . . Vse je nemo, skoraj verjeti ne morejo. Z občutkom dobrega dela Ferdinand mirno pričakuje posledic.   Pošljejo  ga   na  najnevarnejše

mesto v fronti, ki jim je veljalo za tiho smrtno obsodbo, a Ferdinand odnese življenje in se reši k Nemcem, ki ga vsega ranjenega in razbitega pobero. Barbara, ki mu je za dalj časa izginila izpred oči, se lepega dne pojavi ob njegovem ležišču v bolnici. Tiho, a vendar tako globoko ljubeče sedi pri postelji in to tudi ponoči, kakor da ga hoče ubraniti smrti, kakor da ga hoče s svojo navzočnostjo prepojiti z novim zdravjem in življenjem.
o ozdravi, ga zanese v dunajske literarne in politične kroge, ki so se zbirali v kavarni Central. To so nekaka središča, v katerih nam je pisatelj mogel naslikati borbo za nov povojni svet, kako se je začelo prevrednočevanje vsega predvojnega. kako so se rušile v prah tudi najbolj nedotakljive predvojne ustanove, kako so vse drugače začeli gledati na vse dotedanje življenje in iskati novih potov v verskem, socialnem, političnem in umetnostnem ter znanstvenem pogledu. Estet in socialist Basil nastopa s svojo prevratno sintezo krščanstva in komunizma v svojem časopisu »Auf-ruhr in Gott«, Gebhardt s svojo zahtevo po ustanovitvi matriarhata in svobodne ljubezni, s svojo seksualno filozofijo, Englander, ta sanjač, ki je popolno nasprotje vojaka, nastopa s silnim navdušenjem in vero v združenje judovstva in krščanstva, da tako dobi okorela cerkvena hierarhija novih klic svežega in močnega življenja, v njem oživi vizija papeža med dvema frontama z vrvjo okrog vratu in s pozivom k miru na ustnicah. V vso to pestrost družbe posegajo ženske in javni dogodki, ki so kazali, da se bliža konec vojske. Ferdinand, ki je spočetka res upal, da bo našel pri teh ljudeh rešitev življenjske uganke, ki mu jih je vojska postavila, da bo iz te družbe zraslo odrešenje človeštvu, se sicer udeležuje njih življenja, a vživeti se vanje ne more in ostaja mu tuja ta družba. Ob koncu vojne se vsa ta družba izkaže dosti šibka, čeprav je stopila s svojim komunističnim programom na čelo vsega revolu-cijskega gibanja. Naj je tudi res. da bo povprečen bravec ta življenjski odlomek smatral morda za predolg, da mu bo morda dolgočasen in pust, je morda Werfel prav v tem fragmentu samemu sebi in svojim etičnim problemom najbližji, je prav v tem delu romana podajal najbolj samega sebe. Dočim se približuje v drugem odlomku pri slikanju vojne in njenih grozot skoraj objektivni epični sili, se mu tu zopet sprosti lastna narava, ki tako rada vrta po etičnih in religioznih globinah človeške narave. Je pa ta del knjige važen tudi radi drznega in resnega poskusa, da nam analizira ves miselni preobrat, ki je odtujil povojni rod od onega pred vojno. Werfel teh stvari ni le opazoval, ne le proučeval, njegovemu delu se pozna, da je vse to živel in doživljal, da je nosil to problematiko sam v sebi.
Po vojni se Ferdinand prebije skozi tri leta medicine in doseže doktorat. Srečamo ga ob strani plemenite in ljubeče Mary, dočim je on še vedno hladen in miren in se ne razvnema niti v ljubezni. Domisli se svoje mladosti, domisli svoje stare Barbare, nemir se ga loti in brez odloga se odpravi k njej na obisk v neznosnem strahu in upu, ali še živi. Najde jo na domu, kjer sta že v mladosti preživljala počitnice. Stara, a povsem neizpremenjena je;   ne  vesta, kaj  naj  govorita,  a
112
'
vendar  oba  čutita,  kako  globoko  sta  vrasla  drug \/foj Bog že 36 let mi je sedaj in še vedno pohajam v drugega. Barbara mu ob tej priliki izroči zavoj ^*-*ko človek brez slutnje med temi napihnjenci, zako-samih  cekinov,  ki  jih • je  začela  hraniti  od svoje        panimi v šale, zavijači oči, ki preže na plen. plače od dne, ko je Ferdinandu umrl oče. Da mu Q lužijo  denar,  plešejo,  nečistujejo,   igrajo,   delavni lila samo zanj in za nikogar        so in se vzpenjajo visoko ter ne puste, moj Bog.
da bi jih Tvoj   dih  in Tvoja  vsepričujočnost  navdala s  spoštovanjem.
(787).   »Ko  je  usoda vsem  ljudem T   jubijo le namen in sovražijo vse nenamerno. Kot za   delo   in   ga   razpršila,   je   bilo        slabost  in  sramota bi  jim   veljalo,   če  bi  občutili
na svojem grlu Tvoj daveči prijem.
jih, češ, da jih je branih
drugega v življenju. Prvič ga je tudi tikala, sprejela zavestno vlogo matere. »Es war nicht G e 1 d , es war Gol d«
oropala  plačilo   za   delo   m   ga   razpršita,   je dano  Barbari,   da  je   svoje  zemske napore  mogla
izpreminjati v večno, nadčasno valuto. Njeno 17" mahi mi bo 40 let in še vedno se jim izmikam. delo je bilo rešeno... Nikakim hranilnicam in ^ koma j morem biti še olikan, komaj zadržati, da bankam ni zaupala. Obrcstovanje ji je bilo ne- ne zatulim, s čimer bi, moj Bog. hotel pozdraviti naraven, dvoumen pojem. Z zdravim čutom Tebe v Tvoji uničujoči nerazumljivosti. prvotnega bitja iz preprostejših stoletij je tudi \T salonu igra godba, po drugih prostorih gramofon še v na videz nepremagljivih časih slutila, da je V P« ves dan in pol noči. Ne izhajajo brez hrušča, papir pač le papir« (787). To zlato, ki ga Barbara ker morajo preglušiti Tebe. Hrupu se odpovedo del Ferdinandu,  je pač mišljeno predvsem  simbo-   _     ' ce  g°vol'e o kupčiji.
lično. Njen zdravi čut, pristnost njene narave, ki P reJ sem mislil, da so takl le stan, sedaj vidim, je živela vedno iz vseh korenin' enako močno. J? ,mladl m*° drugačni. Tvojih solz ne poznajo. njena  človeška  pristnost,  ki je  vedno  tudi  božja        Bla.to' preracunjenost m izpodrival nost molijo.
""   e h svet tako obubožal, da mora misliti samo na
endar
- to je njeno zlato, ki ga je izročila Ferdinandu T V1 svet tako obubožal, da mora misliti sar. na i/prehodu. Da mu pripravi kosilo, pošlje Bar- J Plen ko divja zyer!> Saj sem sam ubozen m v bara Ferdinanda na izprehod,  a  njega obide  tre-        ne }msJim n.a plen;.              ....
proniKnemo  drug  v  drugega  m  ^c  jvul.-«  »                                       i   v   ....                                 ,.   -,
t   l ,   ,.i            t-   u             -S              i             -   V>^ potem   bi   ne   mogel   čutiti   nadzemske   slasti   te
j emu  le dotikamo. Ljubezen ni drugega  ko znioz-        minute
nost, da  si  v SVOJi notranjosti  strastno  razvijamo „.    '¦'¦,' -
,,      vi       i        <-^ru\    o  ± i             i         i-i-      T^ a preplaca vse, se smrt. Kam na zemm m mogoče
podobo človeka«   (?95/6). S tako visoko odusevlje-   J
nostjo,    s   to   prelepo   podobo   večne   življenjske
valute    ki   ji   ne   more   nihče   škodovati,    zapušča
svojo Barbaro in dobi mesto ladijskega zdravnika.
doseči in pridobiti nič drugega ko Tebe. Da, kaj bi sploh še mogel pridobiti, ko sem pa sedaj le v tem blaznem opoju ves Tvoj?!
.tbd/,(ihnniM.^|e-   tako stojim zdaj   tu   j0kam pret} Tvojim po-Da  bi  nilice  ne  oskrunil  tega  zlata,  ki  m  denar Vj gledom in strmim ven na morje ko pijanec. In ko
za kupčijo, ga v trenutku, ko je za življenje preskrbljen, izroči globinam morja. \J ta vzvišeni mir izzveni torej Werf'elov roman, ki * mu je dal podnaslov »die Frommigkeit«. V našem vsakdanjem pogledu bomo pobožnosti našli malo; zato pa je več tiste iz dna človekove narave rastoče zahteve po božjem in dobrem, ki spremlja vse Werfelove umetnine. Barbara je pač pobožna. a trezno kakor zdravi kmetski ljudje. Da je hodila v cerkev tudi ob trdih žrtvah, ki jih je zahtevala taka pot, v tem Werfel ne vidi jedra njene pobožnosti. »Barbarina duša je neslutno počivala v religiji, kakor žival v gozdu, kakor ptica v zraku neslutno živi v svojem elementu. Kakor so ta bitja po svojem bistvu blizu naravi, tako je bila Barbara blizu Boga. Ta bližina pa se ni kazala v nikakem svetem ponašanju, ne v pobožnih vzdihih in v molitvah ali celo v kaki strastni cerkvenosti, kazala se je marveč v nekem globokem in enakomernem miru, ki je bil Barbarino življenjsko stanje. Potekala je iz nekega čuvstva dvignjenosti, odkoder je zopet izviralo Barbarino veselje do dela. njena navezanost in ljubezen« (42). To je tista pobožnost, ki jo že v svoji drugi pesniški zbirki (1913) »Wir sind« imenuje »permanentes Existenzbewusstsein«. Iz te čuvst-vene dvignjenosti se rodi Ferdinandu ob koncu njegova  v besede nedojetna himna:
V
pijanec vem, da to morje ni nikako morje in da tu ni nikake ladje in jaz nikakor nisem jaz, marveč nekdo čisto drugi, ki ga ne razumem, kakor ne razumem jaz Tebe, Tebe, o tako sijajno!« tak ekstatični mir izzveni Barbarin vpliv v Ferdinandu. Dasi je v knjigi sami o Barbari govora le malo, je vendar to edina zdrava, večna življenjska vrednota, ki ostane preko vseh kriz duha in telesa. V tem sta etična sila in poudarek WerfeIo-vega romana, kakor srečamo podobne motive od njegovih prvih pesmi naprej. Tudi njegova religioznost ima predvsem etično vrednost. 1I> arbara« je torej mnogo več ko zgodba človeka *-* mnogo več ko zgodba dobe, je iskanje osnov našemu življenju v najglobljih temeljih. V marsičem spominja na Mannov »Zauberberg«, zlasti po svoji obsežnosti pogledov, po svoji globini in pro-nicavosti, s kakršno se zaglablja v najraznovrst-nejše sodobne probleme. Jezik mu je razgiba-nejši, čeprav nima one mirne Th. Mannu lastne jasnosti, pa je zato včasih prijetno lirično na-dahnjen, kar je pri simboliki, s kakršno računa roman, potrebno in učinkovito. Prav s tega razgleda pa je roman kljub realističnim potezam drugega —- vojnega — življenjskega odlomka dvignjen v duhovni svet resničnosti in etike, kar nam kaže Werfela v njegovem umerjenem ekspresionizmu.                                                               j. Šolar
113