PRIDRUŽEVANJE SLOVENIJE EVROPSKI DENARNI UNIJI Uvod Leta 1999 bo prišlo do oblikovanja evropske denarne unije (EMU) in do postopnega uvajanja skupne evropske valute evra. To bo prav gotovo zgodovinski dogodek, ki bo povzročil globoke spremembe v gospodarstvih EU. Te spremembe bodo imele pomemben vpliv tudi na gos|xxlarstva srednjeevropskih držav kandidatk za EU. V tem prispevku se lotevam le za Slovenijo najbolj direktnega vprašanja povezanega z EMU - zakaj, kako in kdaj se bo Slovenija vključila v EMU. V prvem delu se najprej dotaknem sedanjih priprav na prehod na EMU v državah članicah EU. V nadaljevanju pa obravnavam pripravljenost Slovenije z;i vključevanje v EMU glede na ostale primerljive srednjeevropske države kandidatke za EU. Pri Sloveniji najprej razpntvljam o neformalnih in formalnih možnostih vključevanja v procese evropske monetarne integracije, nato pa razpravljam o tem, kakšne so pričakovane prednosti in slabosti bodočega slovenskega vključevmja v ^ i EMU. Na koncu obravnavam še vprašanje, ali se bo Slovenija vključila v EMU hkrati - ali pa kasneje kot se bo vključila v EU. Izpolnjevanje maastrichtskih konvergcnčnih kriterijev v državah članicah EU in priprave na oblikovanje EU Evropska monetarna integracija prehaja v odločilno fazo. S 1. 1. 1999 bodo oblikovali Evropsko monetarno unijo (EMU) in začel se bo proces postopnega uvajanja evropske skupne valute evra. S tem se bo začela tretja in zadnja faza uvedbe EMU po Delorsovem načrtu iz leta 1989. Predhodni fazi sta le pripravili teren za uvedbo EMU. Prva faza se je začela leta 1990, ko so morale države članice EU odpraviti vse preostale omejitve glede kapitalnih tokov. Druga faza se je začela leta z ustanovitvijo Evropskega monetarnega inštituta (EMI), ki je predhodnica bodoče skupne evropske centralne banke (ECB). V obeh predhodnih fazah je bil poudarek na večjem usklajevanju ekonomskih politik in predv.sem na večji konvergenci gospodarstev držav članic EU. Po Delorsovem načrtu bi lahko prišlo do oblikovanja EMU že leta 1997, če bi zadostno število držav izpolnilo potrebne pogoje za vstop v EMU, vendar so to možnost kmalu opustili, ker je bilo jasno, da ta predpogoj ne bo izpolnjen. Kot zadnji in obvezni rok za uvedbo EMU je v Delorsovem poročilu opredeljen začetek leta 1999, ko mora obvezno priti do oblikovanja EMU in to za tiste članice EU, ki bodo predhodno izpolnile pogoje za • .Maf{. Vladimir UivmC. /iiStllul za ekonomsba nizlskomiija. Ifitbljaiia. TEOfllJA IN PRAKSA tet. 36.1/1W8. str 31-44 vstop v EMU. Ti pogoji so bili opredeljeni z znamenitimi maastrichtskimi konver-genčnimi kriteriji. Maastrichtski konvergenčni kriteriji so naslednji: - inflacija: inflacija ne sme presegati povprečja inflacijske stopnje treh drž:>v članic EU 2 najnižjo inflacijsko stopnjo za več kot 1,5 odstotne točke. - dolgoročne obrestne mere. dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 odstotni točki. - stabilnost deviznega tečaja: valuta države članice EU mora biti vključena v sistem deviznih tečajev (ERM) Evropskega monetarnega sistema (EMS) in .se držiiti normalnih meja nihanja deviznega tečaja brez devalvacije lastne valute vsaj dve leti. - JatmoJinančni deficit: javnofinančni dePicit ne sme presegati 3% BDP. - jatmi dolg: j.ivni dolg ne sme presegati 60% BDP. Namen maastrichtskih konvergenčnih kriterijev je bil zagotoviti, vstop v EMU le tistim državam, katerih makroekonomske politike, predvsem monetarna in fiskalna politika, so dovolj stabilne, da bo evro kot botloča skupna evropska valuta lahko z.-idosti stabilen, vsaj tako stabilen kot najstabilnejše valute v EU (pri tem sc njisli na nemško marko), kar je bil že od v.sega začetka eden ključnih ciljev EMU. Maastrichtske konvergenčne kriterije lahko razdelimo na dve skupini, na tri monetarne (inflacija, obrestne mere, devizni tečaj) in dve H.skalni (javnofinančni deficit, javni dolg). V zvezi s fiskiilnimi kriteriji je potrebno opozoriti na dejstvo, ki v nestrokovni javnosti ni dovolj znano, namreč, da se dopu.šča določeno odstopanje od predpisanih referenčnih vrednosti v določenih okoliščinah, predvsem če so trendi glede doseganja referenčnih vrednosti v pravi smeri in zadosti intenzivni. Pri interpretaciji glede doseganja obeh fiskalnih kriterijev je torej vgrajena določena fleksibilnost interpretacije, ki bo omogočita diskrecijsko odločanje o tem, ali neka državi članica EU izpolnjuje te konvergenčne kriterije ali ne, ko bo Slo z^ires. 2c spomladi 1998 bo sprejeta odločitev o tem, katere države članice EU bodo dejaivsko vstopile v EMU v prvem krogu. Ta odločitev bo posledica uradne ocene o doseganju maastrichtskih konvergenčnih kriterijev za pos;imezne države po po'aje tudi predvidevanja za 1998). Druga ponjembna odločitev, ki jo bodo sprejeli spomladi 1998. je izbira tistih medselx)j-nih deviznih tečajev med valutami držav članic EU, pri katerih bodo njiho%'i medsebojni devizni tečaji kasneje, na začetku leta 1999, dejansko fiksirani. Monetarna unija ima namreč lahko d\"e obliki, nižjo, kjer se trajno in nespremenljivo fiksirajo de\'izni tečaji med valutami udeleženk, in višjo, kjer se u^de skupno valuto, nacionalne valute pa se (po določenem prehodnem obdobju) odpravijo, s tem pa se\-etla izginejo tudi devizni tečaji meti njimi. EMU bo dejansko Sla skozi obe fazi. Sprva bodo tr.ijno fiksirali devizne tečaje n>cd nacionalnimi valutami držav članic EMU in postopno začeli uporabljati skupno valuto evro, najprej kot knjižni denar. Bankovci in kovanci v evru bodo uvedeni šde po treh letih, na začetku leta 2002, sredi tega leta pa bi iz obtoka umaknili bankovce in kovance v nacionalnih valutah članic, tako da bi e\'ro kot skupna evropska \-aluta postal edino z;ikonito plačilno sretistvo v teh drž;ivah. Oglejmo si, kako tlrž;ive članice EIJ ircnuino izpolnjujejo maastrichiske kon-vergenčne kriterije. Velika večina članic (praktično vse razen Grčije) izpolnjuje kriterij glede inflacije, ker imajo stopnjo inflacije nižjo kot je trenutna referenčna vrednost (okrog 2,5%) tega merila. Podobno velja glede dolgoročnih obrestnih mer. Spet velika večina (praktično vse razen Grčije) dosega ta kriterij, saj so njilujve dolgoročne obrestne mere nižje kot je trenutna referenčna vrednost (okrog 8%) tega merila. Kriterij glede stabilnosti deviznega tečaja je nekoliko vpra.šljiv, .s;ij ni povsem jasno, kako naj bi sc v praksi interpretirala njegova določila. Ce se omejimo na članstvo v ERM, večina držav izpolnjuje ta kriterij, razen Grčije, ki nikoli ni vstopila v EMS oziroma v njegov EKM, Švedske, ki kot no\'a članica EU šc ni v.stopi-la v ERM, Velike Britanije, ki je bila članica ERM, a je iz^stopila, ter morda Italije, ki je bila članica, nato pa izstopila, pa spet vstopila leta 1996 (tako da je vpra.šljivo, ali lahko izpolni formalni kriterij dvoletne udeležbe v EMU). Referenčno vretlno.st glede javnofinančnega deficita izrazilo presega le Grčija, metitem ko je nekaj držav, vključno z nekaterimi ključnimi kot .sta Nemčija in Francija, blizu te meje, z ene ali druge strani. Javni dolg nekaterih članic EU daleč pre.scga referenčno vrednost 60% BDP (pri Italiji, Belgiji in Grčiji presega 100% BDP), pa tudi druge države (z izjemo Uixemburga, ki praktično nima javnega dolga) .so pri temu merilu blizu meje. Ugotovimo lahko, da so se v zadnjem času članice EU zelo trudile za izpolnitev ma;istricht.skih konvergenčnih kriterijev in bile uspešne pri doseganju monetarnih meril, manj uspešne pa so bile pri doseganju fiskalnih meril. Nekateie so si pri slednjih pomagale tudi s "kreativnim računovodstvom". Pri odločitvi o tem, katere države botlo dejansko vstopile v EMU v prwm krogu, bodo nedvomno uporabili diskrecijsko presojo in fleksibilno interpretacijo glede doseganja fiskalnih konvergenčnih kriterijev ter na ta način omogočili, da bo v EMU vstopilo vet držav. Danes je mogoče z veliko verjetnostjo trditi, da bo EMU zjres uvedena I. I. 1999 v skladu z načrtom. S precejšnjo verjetnostjo je mogoče trditi, da bo EMU imel široko udeležbo, predvidoma deset ali celo enajst članic. Z določeno verjetnostjo je mogoče trdili, da bo cvro precej stabilna valuta, ki bo, po prehodnem obdobju, lahko celo konkuriral dolarju v nekaterih funkcijah mednarodnega denarja. V "evroland" x bodo vključile praktično v.se članice EU razen tistih, ki si same do nadaljnjega ne žele sodelovati (tim. Outs, kot .so Velika Britanija, Danska in Švedska) in tiste, ki glede na doseganje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev ie niso pripravljene za vstop v EMU (tim. Pre-ins, konkretno Grčija). Deviznotečajna razmerja med valutami teh držav (pre-ins in outs) in evrom bo urejal ERM 2, ki bo uveden leta 1991 kot naslednik EMS in njegovega ERM. ERM 2 bo, kot bomo videli, pomemben tudi za srednjeevrop.ske države kandidatke /.a EU, vključno s Slovenijo. Bistvo maastrkrhlskih konvergenčnih kriterijev je po mnenju nekaterih bilo v tem, da omogočijo razmejitev med dvema skupinama držav. Na eni strani naj bi bile monetarno stabilne države, predvsem Nemčija in nu njo monetarno navezane države, ki naj bi izpolnile konvergenčne kriterije in vstopile v EMU v prvem krogu. Na drugi strani pa bi bile monetarno manj stabilne države, predvsem južne drž.ave (ItaJija, Španija, Portugalska, Grčija), ki naj po napovedih ne bi izpolnile konver- genčnih kriterijev in bi ostale v prvem koraku izven EMU. Vendar pa .so se v zadnjih letih prav te mediteranske države zelo trudile doseči konvergenčne kriterije ter tudi dosegle rezultate, ki jih ni mogoče zanikati, tako da jih pravzaprav ni mogoče izključiti iz EMU. S tem je prišlo do novega položiija, predv.sem do določenega nezaupanja v monetarno stabilnejših državah glede tega, ali bo v teh novih okoliščinah mogoče zagotoviti, da lx) evro res stabilna valuta. I'o drugi strani pa je pri državah, ki bodo ostale izven EMU, zaznati določen strah, da bodo ostale odrinjene in periferne in |X)stale neke vrste drugorazredne evropske članice. Zato si ne žele po|X)lnoma zapreti vnit, da bi se lahko kasneje, po eksperimentalni fazi, ko naj bi se pasti uvedbe evra že jasno pokazale, vendarle lahko priključile EMU. Pripravljenost srednjeevropskih držav kandidatk za polnopravno članstvo v EU na oblikovanje EMU Oblikovanje EMU in postopno uvajanje skupne evropske valute evra je prav gotovo zgodovinski dogodek, ki bo |X)vzročil globoke spremembe v gospodarstvih EU. Te spremembe bodo imele pomemben vpliv, podobno kot so ga imele že priprave na EMU, tudi na gospodarstva srednjeevropskih držav kandidatk za EU. Nosilci ekonomske politike in drugi (podjetja, banke, državna administracija) se bodo morali pripraviti in se ustrezno prilagcKiiti najprej trajno fiksnim deviznim tečajem med evropskimi valutami in nato uvedbi evra ter odpravi nacionalnih valut članic EU. S temi, sicer pomembnimi vplivi EMU na drž;ive kandidatke za polnopravno članstvo v EU in potrebnimi prilagajanji teh na EMU in na evro, se v tem prispevku ne bom izrecno ukvarjal. V tem prispevku se zato lotevam le najbolj direktnega vprašanja povezanega z EMU - zakaj, kako in kdaj .se botlo Slovenija in druge srednjeevrop.ske države kandidatke za EU vključile v EMU. Preden se lotim tega vprašanja na primeru Slovenije, si na kratko oglejmo, kakšna je primerjava med Slovenijo in drugimi srednjeevropskimi državami glede pripravljenosti na vključevanje v EMU. Skupina, s katero bi kaz:ilo primerjati Slovenijo, so srednjeevropske države kandidatke za EU in to tiste, ki so .skupaj s Slovenijo povabljene v prvo skupino, ki btJ spomladi 1998 z;ičela pogajanja o polnopravnem članstvu v EU. V to skupitio poleg Slovenije spadajo še Češka, Madžarska in Poljska. Glede izpolnjevanja maa-strichtskih konvergenčnih kriterijev je Slovenija v podobnem položaju kot Češka, tako po monetarnih kot po fiskalnih kriterijih, medtem ko sta Poljska in Madžarska v slabšem izhodiščnem položaju. Slovenija in Češka ne izpolnjujeta nobenega od treh monetarnih konvergenčnih kriterijev (inflacija je nekaj pod 10%), zlahka pa dosegata oba fiskalna kriterija, ki državam članicam EU povzročajo obilo preglavic. Poljska in Madžarska sta na slabšem tako po monetarnih kot po tiskalnih konvergenčnih kriterijih, stopnja inflacije je še vedno nekje okoli 20%, fiskalni kaz;ilci pa .so nekje okrog meje referenčnih vrednosti. Ugotovimo lahko, da sta Slovenija in Češka bolje pripravljeni za bodoče vključevanje v EMU kot Poljska in Madžarska. Glede fiskalnih meril imata Slovenija in Češka še toliko rezerve, da ni pričakovati, da bi tudi v prihodnje imeli težave z doseganjem fisk:ilnih konver- genčiiih kriterijev. Glede monetarnih kriterijev pa ostaja dejstvo, da .stopnja inflacije, čeprav enoštevilčna, še močno presega evropsko. Zniževanje inflacijske stopnje na raven primerljivo z inflacijo v državah EU tako ostaja glavna naloga pri pripravah te skiipine držav na vključevanje v EMU. Opozoriti moram .še na dejstvo, da so v obdobju tranzicije srednjeevropske države izbrale zelo različne in predvsem medsebojno povsem neusklajene denarne in deviznotečajne si.steme in politike. 2e sistemi deviznega tečaja, ki jih uporabljajo, pokrivajo cel spekter možnih ureditev: Slovenija ujKirablja (uravna-vano) dr-seči devizni tečaj. Češka je uporabljala fiksni devizni tečaj, pred kratkim pa je prešla na drsečega. Poljska je najprej uporabljala fiksni, toda prilagodljivi tečaj, zdaj uporablja lim. crawling peg sistem deviznega tečaja. Slednjega uporat> Ija ludi Madžarska. Članstvo teh držav v CEITI je morda osiala neizkoriščena priložnost za to, da bi se te države u.skladile pri vodenju monetarnih in deviznotečajnih politik. Možno je pričakovati, da bo EU v predpristopnem obdobju in v pogajanjih za polnopravno članstvo državam kandidatkam naložila tudi obveznost določene koordinacije in harmonizacije glede monetarnih in deviznotečajnih politik, kar naj bi jih že v prehodnem obdobju bolje pripravilo na vključevanje v ERM 2 in v EMU. S tem prehajamo na probleme in dileme, ki se postavljajo pred Slovenijo pri vprašanjih zakaj, kako in kdaj se vključiti v EMU. Mnoge od ugotovitev veljajo tudi za ostale primerljive srednjeevropske držjve kandidatke za polnopravno članstvo v EU, seveda upoštevaje izhodiščne razlike in omenjene različne pristope k vodenju monetarne in dc-viznotečajne politike. Slovenija na poti od monetarne suverenosti do vključevanja v evropsko monclarno integracijo Slovenija za zdaj ni vključena v nobeno od oblik evropske monetarne integracije. Trenutno uživa .svojo |x>lno monetarno suverenost, z lastno valuto, lastno centralno banko, avtonomno denarno in deviznotečajno politiko. Pri tem je razvila svojstven denarni in deviznotečajni sistem, ki v nekaterih svojih značilnostih (sistem drsečega deviznega tečaja, kapitalne omejitve) odstopa od z.;ihtev, ki jih bo prine.sla monetarna integracija. Polna monetarna suverenost za zdaj ni omejena niti s sodelovanjem z mednarodnimi finančnimi inštitucijanii kot sta IMF in BIS, kjer gre bolj za usklajevanje, dogovarjanje in posvetovanje. Prav tako Slovenije k monetarni integraciji ne zavezuje niti članstvo v CEFTA, ker ta nima razvitih svojih mehanizmov monetarne integracije. Tudi asociacij.ski sporazum z EU, ki sicer še ni stopil v veljavo, vsaj neposredno ne omejuje monetarne suverenosti Slovenije. Možnosti, pa ludi obveznosti vključevanja v procese evropske monetarne integracije, pa izhajajo iz polnopravnega članstva v EU. Države članice EU se praviloma vključujejo v oblike evropske monetarne integracije kot so to zdaj EMS in kasneje ERM 2 in EMU, vendar je vsaj doslej veljalo, da vključevanje v monetarno integracijo ni nujno takoj in za vse članice. Tako npr Grčija nikoli ni |x>stala članica EMS, ostale pa so se v EMS vključevale, ko so postale dovolj monetarno zrele za to in predvsem, če so to tudi same hotele. Kako je z dinamiko in obveznostjo vključevanja članic v EMU, smo obravnavali že v prvem delu. Dokler Slovenija Se ni članica EU, se v njene mehanizme monetarne integracije ne more formalno oziroma institucionalno vključevati. Članstvo v oblikah monetarne integracije kot so EMS, ERM 2 in EMU je odprto le članicam EU. Za zdaj se torej Slovenija lahko le neformalno, enostran.sko in funkcionalno prilagaja tem mehanizmom, ne more pa se v njih vključiti, dokler ne bo do.segla polnopravnega članstva v EU. V prehodnem obdobju, ko čaka na vstop v EU, nihče ne brani Sloveniji, da posnema članice EMS in se poskuša podrediti njegovim pravilom, s ciljem, da si olajša prehod v EMU. V tem primeru bi Slovenija lahko, ko bi se ji zdelo primerno (kar |X>mcni, ko bi znižala inflacijo na raven vsaj podobno stopnji inflacije v državah EU), prešla na sistem fiksnega, toda prilagodljivega deviznega tečaja in poskušala doseči, da tega fiksnega tečaja ne bi bilo treba spreminjati (oziron)a le izjemoma), kot to določajo pravila EMS. Če govorimo o enostranskem prilagajanju z;ihtevam evropske monetarne integracije je otlprta še druga, še bolj zahtevna možnost. Svojo valuto Slovenija lahko enostransko veže prek trajno fiksnega in nespremenljivega deviznega tečaja na neko valuto EU, npr. najprej na nemško marko ali kasneje na evro, ko bo ta možnost na razpolago. V tem primeru ne gre za de iure, pač pa z;i de facto monetarno unijo z denarnim področjem valute, na katero je domača valuta vezana. V tem primeru bi izgubili monetarno suverenost, saj ne bi več mogli voditi samostojne tečajne politike, pa tudi monetarna |X)litika bi bila povsem v funkciji vzdrževanja tega fiksiranega deviznega tečaja. Prilagajanje za vzdrževanje mednarodne konkurenčnosti pa bi namesto na devizni tečaj padlo predvsem na plače, kar bi zahtevalo ustrezno lleksibilnost trga delovne sile. Problem takih unilateralnih monetarnih unij, kakršne sta prakticirali npr. Avstrija in Nizozemska do Nemčije je v tem, da taka država ni udeležena v vseh prednostih monetarne unije, nosi pa vse stroške monetarne unije (izgubo monetarne suverenosti). Slabost take kvazi monetarne unije jc tudi v tem, da enostranske obveznosti nikoli ne morejo biti tako obvezujoče in dokončne, kot če gre za formalizirano in institucionalizirano monetarno unijo. Primerjava nekaterih prednosti in slabosti vključevanja Slovenije v EMU V tem prispevku nas zanima predvsem drxiga možnost, to je formalno in institucionalno vključevanje v evropsko monetarno integracijo, ki je povezano z članstvom v EU. Najprej se moramo vprašati, ali je članstvo v EMU za Slovenijo in druge države kandidatke z;i EU obvezno ali ne, glede na to, da so nekatere dosedanje članice EU lahko izljirale, ali žele sotlelovati v EMU, vsaj v prvem krogu. Javnosti morda ni dovolj znano, da je članstvo v EMU za držiive kandidatke za EU, torej tudi z;i Slovenijo, pravzaprav obvezno. Formulacija, ki to določa, je sicer veliko blažja in ohlapnejša. Kriteriji za vstop držav kandidatk v članstvo v EU, ki so bili določeni leta 1993, namreč med drugim (politična demokracija, delujoče tržno gospodarstvo, sposobnost spopasti se s konkurenčnimi pritiski na trgu EU) zahtevajo tudi sposobnost prevzeti vse obveznosti iz članstva v EU (acquis communau- taire), vključno s pripadnostjo ciljem politične, ekonomske in monetarne unije. V praktični interpretaciji to pomeni, da morajo države kandidatke pristajati na cilj EMU in se bodo morale v EMU vključiti, ko bodo za to pripravljene, to pa pomeni, ko bodo izpolnjevale maastrichtske konvergenčne kriterije na trajni osnovi. Z drugimi besedami, obveznost vstopa v EMU izhaja iz članstva v EU. Razmišljanje o prednostih in slabostih monetarne unije je torej za Slovenijo lahko analitično zanimivo, ni pa več pomembno za odločanje o tem, ali želimo vstopiti v EMU ali ne. Bilo bi nenavadno, da bi se drž;ive kandidatke trudile doseči polnopravno članstvo v EU, nakar pa ne bi želele sotlelovati v njeni EMU, npr. zaradi občutka, da bi jim to preveč okrnilo monetarno suverenost (kot si je to lahko privoščila npr. Velika Britanija). Take države druge članice EU, preprosto rečeno, ne bi sprejele medse. Odprta je še možnost, da bi država kandidatka z;i EU, če bi menila, da bi ji vstop v EMU škodil, češ da nanj še ni pripravljena, namerno taktično zavlačevala z izpolnjevanjem maastrichtskih konvergenčnili kriterijev, vendar pa bi bila taka rešitev verjetno v škodo njej sami, pa tudi s strani EU ne bi bila sprejeta z razumevanjem. V Sloveniji po našem mnenju obveznega članstv;i v EMU ne bi smeli gledati kot problem. Naše bodoče članstvo v EMU je konsistentno z našim ciljem polnopravnega članstva v EU. V Sloveniji bi morali stremeti za izpolnjevanjem maastrichtskih konvergenčnih kriterijev na trajni osnovi (in na zdravih temeljih, o čemer bomo razpravljali kasneje) čimprej, tako da bi lahko bili v prvi skupini držav kandidatk za EU, ki se bo vključila v EMU. Cilj zgodnjega članstva v EMU je - mogoče utemeljevati s tem, da v primeru Slovenije lahko pričakujemo, da bodo prednosti vključevanja v EMU pretehtale nad slabostmi vključevanja v EMU. Predvidene koristi naj bi presegale predvidene stroške vključevanja v EMU, rezultat naj bi bil torej pričakovane neto koristi od članstva v EMU. Oglejmo si, zakaj Slovenija lahko, vsaj na načelni ravni, pričakuje neto koristi od vstopa v EMU, pa tudi večje neto koristi kot nekatere druge države kandidatke za EU in celo kot nekatere članice EU. Na strani koristi je glavna prednost, ki jo prinaša vstop v EMU to, da zaradi trajno fiksnega de%'iznega tečaja in kasneje uporabe skupne valute evra, menjava Slovenije z EU ne bi bila več izpostavljena tečajnim nihanjem, negotovosti, rizikom in stroškom povezanih s tem, pa tudi ne stroškom konverzije med valutami (v fazi, ko bi prešli na uporabo evra). Posledica tega so manjši stroški in večja stabilnost menjave, s tem pa tudi večji trgovinski in kapitalski tokovi z EU ter nasploh hitrejše integriranje v evropski skupni trg. Ni treba po.sebej dokazovati, da je to za slovensko gos|X)darstvo vitalnega pomena. Naslednja pričakovana prednost EMU, ki izhaja iz pričakovanj, da bo evro stabilna valuta, je, da bi Slovenija lahko pričakovala nižjo inflacijo in nižje obrestne mere, kar bi ugodno vplivalo na monetarno stabilnost, večje naložbe in gospodarsko rast. In končno, Slovenija bi bila udeležena v seigniorageu iz izdajanja in uporabe skupne valute evra, bila bi soudeležena pri oblikovanju skupne evropske monetarne politike in koristila bi prednosti določene ekonomije obsega glede držanja potrebnih mednarodnih monetarnih rezerv. Slednje prednosti bi bile v primeru Slovenije seveda bolj simbolične narave, glede na proporcionalni pomen Slovenije v EMU. Na strani stroškov bi bila Slovenija z:iracli vključitve v EMU podvržena podobnim slabostim kot druge države članice. Najprej gre za izgubo naciolnalne valute, kar je boleče glede na njen simlx)lni in prestižni |X)men. Slovenija glede tega s prehodom na evro ne bi bila nič na slabšem kot tiruge države članice l-MU. Izguba monetarne avtonomije in predv.sem izguba deviznega tečaja kot instriunenta za prilagajanje mednarodne konkurenčnosti gospodarstva sicer lahko predstavlja problem, vendar spet ne tak, ki bi bil posebno tež;iven za Slovenijo. Najprej, monetarna avtonomija je sama po .sebi nekoliko vprašljiva, če .se drž;iva vključuje v širše olitike oziroma zlorabe monetarne jx)litike za druge, fiskalne in redi.stribu-cijske cilje. V ten» smislu pri izgubi avtonomne monetarne politike ne gre nujno za izgubo, z;i katero bi bilo treba pretirano žalovati. V akademskih krogih velja prepričanje, da je samo.stojna monetarna politika v majhnem odprtem gospodarstvu brez kapitalnih omejitev pravzaprav le iluzija. Večji problem lahko predstavlja izguba deviznotečajnega instrumenta. V kolikšni meri je to res strošek vključevanja v EMU, je v največji meri odvisno od dveh momentov - nevarnosti t.i. asimetričnih šokov in delovanja alternativnih niehanizmov prilagajanja takim šokom, ki nadomestijo devizni tečaj, ko ta kot instrument prilagajanja in vzdrževanja mednarodne konkurenčnosti v monetarni luiiji ni več na razpolago. Primernost vključevanja Slovenije v EMU s .stališča teorije optimalnega valutnega področja Doslej smo obravnavali splošne koristi in stroške vključevanja v monetarno unijo, ki v načelu veljajo za vse njene članice. Teorija optimalnega valutnega jx>dročja pa poudarja določene strukturne lastnosti gospodarstev, ki določajo, ali je za neko državo bolje vključiti se v širšo monetarno unijo ali pa ostati samostojno denarno področje z lastno valuto, S |X)močjo teorije optimalnega valutnega |x>dročja je glede na to mogoče dobiti tudi odgovor na vprašanje, kje so meje optimalnega valutnega |X)dročja, npr, ko gre za oblikov"anje EMU. Tako naj bi po tej teoriji bile tiste strukturne lastnosti gospodarstev, ki določajo, ali se neki državi splača vstopiti v monetarno unijo, zJa.sti n:tslednje: odprtost, velikost, diverzificira-nost in geografska koncentracija ntenjave. Slovenija je po teh kriterijih optimalnega valutnega področja prav model države, za katero je monetarna integracija, vs;ij na teoretični ravni, najl^olj primerna. Je majhna in odprta država, .struktura njene proizvodnje in izvoz:» je zelo diverzificirana in že zdaj je močno vključena v menjavo z EU. S tem splošne prednosti za tako gospodarstvo pridobijo na pomenu, splošne slabosti pa izgubijo na pomenu, zato se razmerje prednosti in slalx>sti premakne v korist večjih neto pričakovanih prednosti, s tem pa taka država lahko pričakuje večje neto koristi otI vključevanja v EMU kot druge države z drugačnimi strukturnimi lastnostmi svojih gospodarstev. Seveda se zavedam, da je taka analiza predvsem teoretična oziroma načelna, konkretna ocena in zlasti kvantifikacija koristi in stroškov vključevanja v EMU ter zJasti spravljanje teh na skupni imeno- valeč, cia l>i lahko kvamificirali i^ričakovane neto koristi ali stroške, pa je izredno zahtevna naloga, ki so ji tudi v EU komajda kos. K zgornjemu lahko dodam še dejstra, da so empirična raziskovanja v okviru ACE-Phare niednarotlnih raziskovalnih projektov s strani uglednih strokovnjakov (D.Gros, P. De Grauvve) fX)kazala, da naj Slovenija ne bi bila izpostavljena posebnim t i. asimetričnim šokom (plačilnobilančnim motnjam, ki bi prizadele le Slovenijo, ne pa tudi drugih članic EMU oziroma EMU kot celote). To naj bi bilo posledica dejstva, da je struktura slovenskega izvoza po produktih zelo podobna strukturi izvoza držav EU in dejstva, da je slovensko gospodarstvo precej ciklično usklajeno z gospodarstvi EU. To pomeni, da članstvo v EMU z;i Slovenijo ne bi predstavljalo večjih problemov (zlasti ne večjih kot za druge države kandidatke, pa tudi kot za nekatere članice EU), ker se ne bi bilo treba v tolikšni meri opirati na devizni tečaj kot instrument za prilagajanje tem asimetričnim šokom. Za simetrične šoke, ki bi prizadeli celo EMU, pa ima ta na razpolago tradicionalne instrumente - monetarno in deviznotečajno politiko. Prilaganja, ki bi bila v Sloveniji ob v.stopu v EMU potrebna zaradi eventualne nezadostne konkurenčnosti našega gospodarstv;i v primerjavi z EU, pa bi (tako kot je to pri drugih članicah EMU) morale nositi predvsem realne plače oziroma večja fleksibilnost trga dela nasploh. Alternativni mehanizmi prilagajanja, kot je mobilnost delovne sile znotraj EMU ali pa fiskalni transferji v okviru EMU, iz znanih razlogov po pričakoranju v EMU ne bodo mogli igrati večje vloge. Iz tega sledi določen nauk, namreč, da je vključevanje v EMU smiselno šele tedaj, ko je gospo-tlarstvo sposobno vzdrževati mednarodno konkurenčnost v primerjavi z EU, saj bi v nasprotnem primeru izguba tečajnega instrumenta zaradi vstopa v EMU z;ires lahko pomenila preveliko žrtev. V primeru, če tečajnega instrumenta zaradi vstopa v EMU ni več na razpolago, drugi mehanizmi prilagajanja pa ne delujejo (ker jih ni ali ker niso dovolj fleksibilni), se lahko zgodi, da država, ki bi imela težave z mednarodno konkurenčnostjo, lahko začne zaostajati v gospodarski rasti in zaposlenosti in postane kronično depresirana regija v EMU, kar bi bil najbolj boleč končni stro.šek neuspešnega vključevanja v monetarno unijo. Dinamika vključevanja Slovenije v EU in v EMU S tem prehajam na vprašanje, kdaj in kako naj bi se Slovenija vključila v EMU. To vprašanje ima več povezanih podvprašanj. Najprej gre za časovno dimenzijo (kdaj, katerega leta), nato za vprašanje, ali se bo Slovenija vključila v EMU prej, hkrati ali kasneje kot v EU, in končno, ali bo Slovenija vstopila neposredno v EMU ali predhodno najprej v ERM 2. Po scenariju, ki ga implicitno z;igovarja Evropska komisija, naj bi države kandidatke ob vstopu v EU vstopile tudi v ERM 2, medtem ko bi se v EMU predvidoma vključile nekoliko kasneje. V Agendi 2000 sicer ne izključujejo tudi možnosti, da bi države kandidatke vstopile hkrati v EU in v EMU, vendar jo imajo za manj verjetno in manj primerno in jo pravzaprav odsvetujejo. Predvsem gre za prepričanje, da bodo te države težko dosegle zadostno makroekonomsko stabilnost na trajni 39 osnovi (in na zdravili temeljili) v tem relativno kratkem času do vstopa v EU. Zavlačavanje procesa vzhodne .širitve EU, ki seveda ni zaželeno, bi povečalo možnosti istočasnega vstopa držav kandidatk v EU in v EMU, ker bi imele na razpolago več časa za izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Slovenija in druge kandidatke za EU prav gotovo ne bodo mogle vstopiti v EMU prej kol v EU (kot je bilo nekoč že mogoče slišali s strani naših visokih predstavnikov). EMU je odpri le članicam IvU in .še za le velja strog izbor glede na doseganje maastrichtskih kriterijev, s čimer varujejo stabilnost evra kot skupne valute, kar je osnovni predpogoj uspeha EMU v celoti. Pravila glede tega se gotovo ne bodo spremenila. Pri vprašanju, ali Slovenija lahko vstopi v EMU istočasno kot v EU naletimo na dva problema, formalnega in vsebinskega. Pri formalnem gre za to, da striktna uporaba enega od maa.strichtskih kriterijev, stabilnosti deviznega tečaja, zahteva, da bi bila valuta države kandidatke predhodno vs;jj dve leti vključena v ERM 2 preden bi se lahko vključila v EMU. V ERM 2 pa po sedanjih pravilih ne more vstopiti, dokler ni članica EU. Iz tega sledi, da mora drž.;tva kandidatka za EU najprej vstopiti v EU in hkrati v ERM 2, nato pa dve leti čakati, da formalno izpolni ta kriterij, tudi če bi vse dnige maastrichtske konvergenčne kriterije medlem že izpolnjevala. Rešitev iz te formalne omejitve vidim v dvojem: a) spremembi tega maasiricht-skega kriterija ali pa vsaj njegovi bolj lleksibilni interpretaciji glede na nove okoliščine (na novo oblikovan l-RM 2, nastop novih držav kantlidaik) in b) spremembi pravila, ix> katerem je članstvo v ERM 2 odprlo le članicam EU, ne pa tudi državam kandidatkam za EU. V akadem.skih krogih so se že pojavili predlogi za vključitev držav kandidatk za EU v ERM 2 že v zgodnji fazi, še pred njihovim članstvom v EU. Mi menimo, da bi bilo to mogoče npr. po zaključenih (Ugajanjih glede polnopravnega članstva in v času, ko čakajo na ratifikacijo sporazuma o njihovem polnopravnem članstvu v EU. Argumenti, ki govore v korist tega "zgodnjega" članstva držav kandidatk v ERM 2, so naslednji: a) kot rečeno, bi s tem zaobšli formalno togost maastrichtskega kriterija glede stabilnosti tečaja, ki zdaj onemogoča istočasen vstop v EU in v EMU, b) v nasprotnem primeru bi bil ERM 2 lahko zelo prazen, vključeval bi le npr. dve drž^ivi, kar bi mu jemalo ves smisel in praktični pomen in c) vključitev držav kandidatk v ERM 2 bi tem omogočala, da bi se privajale na monetarno in tečajno odgovornost, sodelovanje in .solidarnost, kar bi jih pripravljalo za lažji vstop v EMU. Vsebinski problem v zvezi z možnostjo, da bi Slovenija lahko hkrati vstopila v EU in v EMU je v tem, da je vprašanje, ali bo Slovenija do vključitve v EU uspela izpolniti pogoje z;i vključitev v I-MU, torej doseči potrebno makroekonomsko stabilnost, kot jo opredeljujejo maastrichiski konvergenčni kriteriji. Najprej poglejmo, kako je z izpolnjevanjem maastrichtskih konvergenčnih kriterijev v primeru Slovenije. Inflacija se je stabilizirala na ravni visoke eno.šte%'ilčne letne inllacijske stopnje okrog 9%. Dolgoročne obrestne mere, ki jih je mogoče le zelo grobo oceniti, ker nimamo ustreznega dolgoročnega instrumenta (10 letne državne obveznice, ki bi bila zelo likvidne na .sekundarnem trgu), so nekje okrog 13% nominalno. Slovenija kriterija glede tečajne stabilnosti ne izpolnjuje, pr\'ič, ker ni članica EMS, drugič, ker ima sistem drsečega deviznega tečaja in tretjič, ker siabil- nost noiiiinulncga deviznega tečaja že ni zadostna, da bi ustrezala standardom monetarne integracije. Javnofinančni deficit je, po nekaj letih, ko je bil okrog 0% , v letu 1997 (in predvidoma tudi v letu 1998) nekaj nad 1% BDP. Javni dolg znaša nekaj nad 30% BDP. V celoti gledano, Slovenija izpolnjuje oba fiskalna kriterija z zadostno margino, tako se ni bati, da tudi v prihodnje ne bi izpolnjevala obeh fiskalnih maastrichtskih kriterijev. Ne izpolnjuje pa nobenega od treh monetarnih kriterijev. Glavni problem slejkoprej ostaja za evropske razmere previsoka stopnja inflacije. Znižanje inflacijske stopnje na raven vsaj blizu evropski je predpogoj vsakega koraka v smeri evrop.ske monetarne integracije, najprej prehoda na sistem fiksnega deviznega tečaja (že prej ali pa najkasneje ob vstopu v ERM 2), nato vstopa v ERM 2 in nato vključitve v EMU. Znižanje inflacijske stopnje bi morala biti glavna naloga nosilcev ekonomske politike v naslednjih nekaj letih neposredno pred vstopom v EU. Pri tem se zavedamo, da je sklicevanje na maastrichtske konvergenčne kriterije in predstavljanje doseženih rezultatov glede tega, v Sloveniji in v drugih državah kandidatkah, precej problematično. Ma;istrichtski kriteriji so bili pogosto napačno uporabljani. Prvič, napačno so se interpretirali kot kriteriji vstopa v EU, čeprav so ti povsem drugačni. Maastrichtski kriteriji so za zdaj namenjeni le članicam EU in to z namenom, da bi med njimi naredili .selekcijo glede dosežene makrokonomske stabilnosti, ki naj bi garantirala stabilnost evra. Drugič, od držav kandidatk EU nikoli ni zahtevala, da naj izpolnijo te konvergenčne kriterije niti ni nikjer uradno ^ i objavila rezultatov glede njihovega izpolnjevanja maastricht.skih kriterijev. Zato je - vsaka ocena o tem, kako drž;ive kanditlatke z^ EU izpolnjujejo maastrichtske konvergenčne kriterije le neuradna in približna, ker ne temelji na uradni evropski statistiki, temveč na neusklajeni domači statistični metodologiji. Nekateri od teh indikatorjev (dolgoročna obrestna mera, javni dolg) v kontekstu teh držav pomenijo povsem nekaj drugega kot v kontekstu razvitih tržnih gospodarstev članic EU. Tretjič, maastrichtski kriteriji predpostavljajo, da je država že šla skozi dve predhodni fazi oblikovanja EMU, vključno s popolno liberalizacijo kapitalskih tokov, kar praviloma ni primer v teh drž;ivah. Zaradi napačne uporabe in interpretacije maastrichtskih konvergenčnih kriterijev je zato prihajalo tudi do smešnih ugotovitev, npr., da je glede na izpolnjevanje teh kriterijev še najbližje vstopu v EMU Hrvaška ali pa Albanija, ki sta izpolnjevali vse kriterije, nekje vmes je bila Slovenija, ki je izpolnjevala le fiskalne kriterije, in na koncu npr. Italija, ki pred letom in pol ni izpolnjevala nolx:nega od teh kriterijev. Pri tem pa je jasno, da bo vrstni red vstopanja teh držav v EMU ravno obraten. Makroekonomska .stabilizacija in strukturne reforme na poti do EMU Slovenija je oktobra 1997 pripravila uradno Strategijo vključc\'anja Slovenije v EU. Ta opredeljuje tudi pričakovane roke glede vstopanja Slovenije v EU in v EMU. Strategija predvideva vstop Slovenije v EU v letu 2002 in njen vstop v EMU leta 2005, torej tri leta kasneje. V tem kontekstu se v Strategiji pričakuje, da bo inflacija do leta 2001 padla na raven 3-5% letno in do leta 2004 do maastrichtske referenčne vrednosti. V Strategiji se to smatra z;i najbolj realističen pristop glede dinamike slovenskega vključevanja v EMU, četudi bi želje narekovale hitrej-ši vstop v E.MU, morda celo ob vstopu v polnopravno članstvo v EU. Glavni razlog za t4ik dvostopetijski pristop k vključevanju Slovenije v EMU kaže i.skati v oceni, kdaj je, reali.stično gledano, mogoče pričakovati zahtevano makroekonomsko stabilnost na trajnejši osnovi. Izhodišče Strategije je, da bo potrebno makroekonomsko stabilnost, kot jo opredeljujejo maastrichtski konver-genčni kriteriji, mogoče doseči le, če botlo prej izpeljane strukturne reforme in potrebna sektorska prilagajanja. Neizvrševanje ali zavlačevanje teh reform bi lahko izix>dkopalo doseženo makroekonomsko stabilnost ali ogrozilo njeno obstojnost. Strategija zato def inira -šest glavnih področij pomembnih strukturnih reform in njihovo časovno razporeditev v štirih letih pred načrtovanim vstopom v EU. Gre za liberalizacijo cen, reformo davčnega sistema (uvedba VAT), reformo sistema socialnega varstva (pokojninska reforma), reformo podjetniškega .sektorja, reformo finančnega .sektorja in reformo javnih "Utilities". Ce teh reform ne bi predhodno izvedli in bi makroekonomske politike preobremenili z lovljenjem maastrichtskih kriterijev, bi lahko prišlo do ne|X)trebnih izgub v gospodarski rasti in zaiX).slenosti ter do nadaljnjega odlaganja potrebnih strukturnih reform. Maastrichtske kriterije bi seveda bilo mogoče hitreje doseči "umetno", z agresivno monetarno in fiskalno politiko, vendar bi s tem strukturne probleme preprosto r>ometli pod prei^rogo, tako doseženi maastrichtski konvergenčni kriteriji pa bi kmalu začeli pokati po Sivih, kar si predvsem mi sami ne bi smeli želeti. Zato menim, da je pristop, ki ga predlaga strategija glede vključevanja v EMU, dovolj realističen in je v bistvu v skladu s priporočili Evropske komisije. Ta namreč predlaga naj se države kandidatke za EU najprej posvetijo |XJgojem za članst\'0 v EU, nato pa šele zahtevam glede EMU. Če na koncu podrobneje pogledamo stopnjo inflacije, ki je najpomembnejši indikator pripravljeno.sti Slovenije za njeno bodoče vključevanje v ERM 2 in v EMU, lahko ugotovimo, da v Sloveniji v naslednjih dveh letih ni videli veliko prostora za zniževanje inflacije. Tako liberalizacija cen s prilagajanjem nekaterih relativnih cen kot uvedba davka na dodano vrednost na kratki rok ne bosta delovali v smeri zniže\'anja inflacijske stopnje. V naslednjih nekaj letih pred vstopom v EU bi bilo mogoče inflacijo znižati na .3-5%, kar je že blizu evropski ravni. To bi omogočilo prehod iz sistema drsečega na sistem fiksnega deviznega tečaja in na tej osnovi vstop v ERM 2 ob času vstopa Slovenije v polnopravno članstvo v EU. V naslednjih letih ne bi bil poselx'n problem znižati inflacijo do maastrichtske referenčne vrednosti., tako da bi bila Slovenija pripravljena vstopiti v EMU leta 2005. Sklep Članstvo v EMU je za Slovenijo, podobno kot to velja tudi za druge srednjeevropske države kandidatke za EU, obvezno, ko bo za to izpolnila pogoje ( dosegla predpisane maa.strichtske konvergenčne kriterije na trajni in zdravi osnovi. Ta ob\'eznost neposredno izhaja iz našega cilja doseči polnopravno članstvo v EU. Glcclc na razmerje med pričakovanimi koristmi in stroški vključevanja Slovenije v EMU, to ne bi smel biti poseben problem. To utemeljujemo, izJiajajoč iz teorije optimalnega valutnega področja, s tem, da je po strukturnih značilnostih gospodarstva Slovenija primerna za vključitev v monetarno integracijo in da po pričakovanju ne bo izpostavljena t.i. asimetričnim .šokom. V prispevku ugotavljamo, da se bo Slovenija najverjetneje najprej vključila v EU in nato, nekaj let kasneje, v EMU. Glavni problem slejkoprej ostaja problent previsoke stopnje inllacije. Znižanje te na raven primerijivo z evropsko je predpogoj za prehod iz .sistema drsečega na sistem fiksnega deviznega tečaja, za vključitev v ERM 2 ob vstopu v EU in za kasnejšo vključitev v EMU. Literatura Backe P. 1997. Integrating Ceninil and i:a.sicrn lUiropc into the i:ua)pcan Union - The Monetary Dinx-nsion, ACI; projcct Inclusion of the CI: cc)untrics in the ICuropcan Monetary Integration 1'rocc.s.s working paper, l^ubljana. Bernard I.D. 1997. i:xchangc Rate Policy of ihc I'uro Area and ihc CliliC Candidates, Conference liU Adjusinicnt lo i:a.siern l-nlargenicnt - Polish and i:uro|X'an I'cnipective.s, Gdan.sk. Daviddi R. and Ilzkoviiz F. 1996. The Fasicrn cnlargment of the KU - Major Challenges for Policies and In.stitutions of CK Oiunlrie.s, Kl-A Congrcs.s, paper, Istanbul De Grauwe P. 1994. The l-conomics of Monetary Iniegralion, Oxford Pa\ss. Oxford. De Grauwe P, and Ak-soy Y. 1997 Are Central l-uropean Qjunirias I»ari of the Furopean Optimum Currency Area? ACI- project Inclusion of ihe CF countries in the liuropean Monetary Integration PnKess, working paper, I.iubljana. Fmerson M. et al. 1992. One Market, One Money, Oxford Univwersity Pre.ss, Oxford 1:MI. 1995. The Changeowr to the Single Currency, Furopean Monetary In.siituie, Frankfurt 1:MI. 1997. Tlie Single Monetary Policy in .Stage Tliree - Specincaiion of (he Openiiional Framewtirk, l-uropean Monetary In.siliuie, Frankfurt. Gros D. 1995. Towards I-conomic and Monetary Union ■ Problems and Prospecns, CliPS, Brus.sels. IMAD. 1997. FU Accxj.ssion Strategy of the Republic of Slovenia - Fcont)mic and Social I*art, Institute of Macroeconomic Analysis and Developmeni, Ijubljana. IMF. 1997 FMU and the World Iic{>noniy, in the bcKik World Fcont>mic Outlook, International Monetary Fund, Washington, D.C. I.avraC V. and UvraC I. 1996. Maxsiriclii Convergence Criteria, Sk>venian I-conomic Mirror, IMAD. I.juhljana. LavraC V. and Sianovnik P 1997 Monetary Policy under a Flexible l-xchange Rale in Slovenia, in ihe bvcnijc in drugih .srcdnjccvrup.skih držav v proccs cvrop.skc monetarne intcgracijc, RCKF, Kkonom.ska fakulteta. Delovni zvc/ki .št. 50, Ljubljana. Kavrač V. 1997 Kdaj v evropsko denarno unijo? Časopis Finance, December 1997, Ljubljana. McKinnon R.l. 1997. Toward Virtual Hxchangc Rate Stability in Western and i:a.stcrn Kuropc with or without KMU. Conference Balance of Payments, F:xchangc Rates and Competitiveness in Transition Kconomies, Dubrovnik. Ribnikar I. 1997. Monetary Arrangements and F:xchangc Rate Regime in a Small Tran.sitional Kconomy (Slovenia), ACK projcct Inclasion of the CK countries in the Kuropean Monetary Integration Proce.ss, working paper, Ljubljana. Stiblar F. 1997. Slovenski bančni sckU)r v približevanju KU in ob rojstvu liMU, Gospodarska gibanja, 1997/288, HIPF. Ljubljana. Wyplo.s/. C. 1997. UMU - Why and How It Might Happen, Journal of Kconomic Perspectives, 1997/4.