144
Kritika
Cvetje iz domačih in tujih logov. 5. Valentin Vodnik, Izbrano delo. Priredil dr. I. Grafenauer. 1935. Pisanemu izboru je Grafenauer napisal primeren uvod, v katerem je treba priznati prav dobro poglavje o Vodnikovi pesmi, zadete oznake njenega značaja in vrst, pa tudi ugotovitev vrednosti basni in ugank, ki jih doslej začudo niso nič kaj pošteli. Tudi oris domačih razmer ni napačen. Zoisa je tu sicer „razklal" v deista, empirista in racionalista, pa je kljub temu utegnil biti enotna osebnost, ki je bila lahko bolj človeška morda prav, ker ni silila v ospredje kakega izrazito izdelanega svetovnega nazora, kakršnega Grafenauer v njem ne vidi. Izrazito izdelan svetovni nazor se mi zdi človeška pomanjkljivost, ki jo zlasti danes prebridko občutimo. — Kar se tiče Vodnika, ne bi dejal, da mu je pokazal narodno pesem Pohlin, ki je bil sploh neroden vodnik. Pokazala mu jo je mati in fantovska družba. Tudi bi rekel, da je dosegel svoj slog že v pisaniškem Zadovolnem Krajncu in da mu je utegnil Zois v glavnem naložiti bolj okus, ki ga je moral odslej bolj jemati v poštev, kakor bi sicer ugajalo njegovim včasih ohlapnim domislekom. Neprevidno je, da šteje še precej pubertetnega Linharta med baročne pesnike, naravnost nemogoče pa, da zazna-menjuje Denisovo klopstockovsko in rokokojsko smer za košato baročno. Prav za prav pa bo  že čas, da odpravimo  Šlebingerjevo oziroma  že Čopovo površno
mnenje o tolikšni odvisnosti naših Pisaničarjev od dunajskih almanahovcev. Čudno se mi tudi zdi, da more imenovati med pesmimi trajne vrednosti Kastelčevo o svetih Jezusovih ranah, ki je sicer iskrena, a nič takega. — Opombe, ki so izvleček obširnega in temeljitega dela, povedo marsikaj novega in tudi lepo približajo Vodnika, ki nam je včasih v posamičnem izrazu, pa tudi v zasnovah že nekam odmaknjen.
6. Matija Čop, Izbrano delo. Priredil dr. Avg .Pirjevec. 1935. O Čopovih sposobnostih, zlasti pa, kako je Prešernova umetnost prav za prav Čopova umetnost, so že toliko in tako pisali, da se je morala v človeka vseliti nevera ali vsaj želja, da bi kdo nekoliko bolj podpričal taka za slavnosti primerna mnenja. Ob dokumentih se da vse drugače prepričevalno govoriti in ti ali še objavljeni niso, ali pa so tako raztepeni, da je težko ž njimi. Slavisti so sicer svoj čas sklenili znanstveno izdajo njegovih pisem, do katere seveda še ni moglo priti, zato pa smo dobili za stoletnico smrti poljuden izbor njegovega dela v prevodu in kakršen je, je gotovo prav dostojen spomin velikemu človeku redkega, umerjenega duha in velikemu Prešernovemu prijatelju. Pirjevec je vanj uvrstil nekaj kratkih oznak iz slovstvene zgodovine, ki jo je poslal Čop Šafafiku — Filip Kalan za to ozadje ni vedel in je v Modri Ptici prisodil misli o Linhartovem Matičku papanu Šafafiku. Drugi del zavzemajo pisma, ki osvetljujejo tedanje slovstveno življenje, tretji pa Discacciamento, v katerem je razložil Čop svoje in svojih misli o vzgoji knjižnega jezika in sloga, pokazal na oblikovne dognanosti in novosti Prešernove pesmi in posegel v abecedno vojsko kot sodnik, ki je s svojim čutom za mero in okus, s svojim velikim znanjem in zanesljivo besedo, ki jo je imel tudi v jezikovnih zadevah, obsodil majhnost preosnov, ki so tiste dni povzročale takšno razburjanje. — Uvod je precej prijeten, pove mnogo zlasti o romantiki, a imel bi mnogo več hrbtenice, če bi že tu v tekoči obliki, pa četudi prav na kratko, razložil nekaj neobhodnosti, mesto da jih je nenazorno razdrobil v opombah. Ob Čopu se zavozla črkarska pravda, boj za svobodnejša načela Čbelice pa še Prešernovo življenje, stvari, ki bi jih imel človek rad razvojno malo bolj na dlani. Zlasti še, ker bi potem laže pristopil k pismom in odlomkom Pravde, ki je že tako potrebna neprestanih opomb. V uvodu govori n. pr., da je Čop branil Čbelico pred cenzuro, ne da bi omenil, da je to delal kot cenzor.
Lino  Legiša.
145