Marjetice v grob!
§ima se je poslavljala. Ptice pevke so se bile že vrnile iz daljnih krajev — vsaj nekatere. Posedale so po drevesih in si pripovedovale čudne dogodbice, ki so jih doživele na svojem potovanju; ali tedaj, ko so letale po vroči Afriki, ali tedaj, ko so počivale v cvetoči Italiji. Prav jezične in zgovorne so bile.
A malo mraz je bilo še. Zato se je začela jeziti neka razvajenka: .,Tje doli v lepo Italijo smo dobile sporočilo, da je minula zima v naši domovini. In hitele smo domov. A tukaj ni še nehal mraz. Zadnji znak zime, mrzel veter, pojdi od nas!" In druge ptice so ji pritrdile: ,,Zima, pojdi \z tega kraja!"
Cvetlice so že tudi kazale svoje obrazke. Tam na griču se je postavljal rmeni jeglič; bolj v dolini se je skrivala med travo marjetica z belimi, tupatam rdeče obrobljenimi listi. Iz svojega skrivališča pod bližnjim grmoni  pa je gledala v lepo naravo ponižna vijolica.
44
Prav nalahno je potegnil veter; a cvetlice so se stresle — bil je še mrzel.
In ponosni jeglič je zavpil: ,,Zima, starka zima, poberi svoja šila in kopita in pojdi od nas!"
V   dolini   mu   je   odgovorila   marjetica:   ,,Zima, mrzla zima, pojdi od nas!"
Izpod grma se je oglasila vijolica: ,,Zima, nadležna zima, pojdi od nas!"
Tako so se pogovarjale ptice in cvetlice na Sto-iinovem vrtu.
V   sobi  konec  vrta pa je  ležaia  bolna Marica. Slaba je bila — slaba
Okrog postelje so stali oče, mati, bratje. — In Lojzek — sedem let je bil star — je tako-le govoril svoji sestrici:
,,Marica, prinesel ti bom marjetic, prav lepih, z dolgimi peclji ti jih bom prinesel, Marica, samo ne hodi od nas!"
Marica se je nasmehnila, ko je čula tako lju-beznivo prošnjo. . . . Govoriti ni mogla, da bi se mu zahvalila za njegovo ljubezen. Le oko je obstalo na Ijubljenem bratcu — iz očesa pa je sijala hvaležnost.
In Jožek, starejši bratec, je prosil:
,,Marica, ostani pri meni, Lojzku, ateju in mami!"
Tako lepo je prosil — jokaje je prosil.
Ste Ii videli svetilko, ki ji je pošlo olje?
Vedno bolj in bolj pojema, vedno temneje je v sobi. Le predno luč ugasne, zasveti se še enkrat, precej se posveti — potem pa nastane teraa, dolga tema.
Tako je tudi s človeškim življenjem. Predno luč našega življenja ugasne, ugasne za vedno — čuti se bolnik zdravega, krepkega. Domači hvalijo Boga, da mu je podelil ljubo zdravje.
Toda kmalu jim umrje oni — ki so mislili, da je ždrav.
,    *   ....
Marici se je obrnilo na bolje. E, kako vesel je bil Lojzek! Hitel je na vrt in trgal marjetice, take z dolgimi peclji je trgal in jth nosil Marici.
45                         l^^^H
Marica pa je ležala na posteiji in pletla venec-Prav  počasi  ga je  delala.   Roke  so se ji utrudile in morala je  počivati.  Vendar ga je spletla in položila '   Lojzku na glavo.
Kako je bil srečen !
=*    *   «
Po noči pa so vzbudili mati Lojzka. Vstal je in poljubil jokaje še enkrat umirajočo sestrico. Jokal je, bridko je jokal.
In ko je ležala mrtva na odru, ko ji je krasil venec iz umetnih rož bledo čelo, stopil je Lojzek na klop in položil venec iz marjetic na vzglavje.
Da, venec \z svežih cvetlic, ki so res cvetele kakor Marica, pristojal je njegovi sestrici bolj. ..
Marico so položili v krsto. Z vencem so jo polo-žili. A marjetice so pustili tam na odru. na vzglavju^ kamor jih je bil položil Lojzek. In ko je ta to videl, rekel je jokaje materi: ,,Mati, marjetice k Marici v krsto, marjetice z Marico v grob! Vceraj sem ji jih natrgal. Tako jih je bila vesela!
Mati, marjetice v grob!"
In položili so venec na roke umrli in zabili krsto.
A Lojzek je vedno govoril: ,,Marica me ima jaka rada; saj sem ji dal marjetice v grob."              Selko