246                                  „DOM IN SVET!' 1889, štev. 12.
Umetnikova mati.
(Slika. — Spisal Vladiboj.)
«, <s%                           I.
^j|fober streljaj od lepe Florence so l&^imeli ob reki Arno grofje Sortelli že od nekdaj svoj stan. Bil je to krasan grad, stoječ v sredi velikega, umetno z različnimi napravami olepša-nega parka. Ko si si bil ogledal znamenitosti florenške, divil se krasni stolnici »Santa Maria del Fiore«, in vsaj še nekaterim drugim izmed ostalih sto in dvainsedemdeset cerkva florenških, stopil si v palači »Uffizi« in »Pitti« , prehodil njunih devetsto soban, krasni vrt Boboli ter se vtopil na tem potu globoko v spomine na davno, za Florenco tako slavno preteklost. V galerijah obeh prejšnjih palač si videl najlepše umetnine krščanske umetnosti, kakor je Rafaelova »Madonna della Sedia«. Naposled si opazoval po ulicah hodeč živahni italijanski živelj in blagroval bogataše, ki si morejo staviti take krasne palače, ka-koršne se vidijo le v Florenci, »da, po pravici, vzklikneš, imenujejo jo : La bella Firenze.« — Naveličaš se mestnega hrupa; miru in tihote iščeš. Kako vabljiv je ta skrbno gojeni drevored! Skoro nevede prideš po njem v Sortellijev park. Žal, da nisi prišel na ta krasni vrt po noči, kadar obseva bleda luna okolico s čarobno svetlobo in riše čudne sence, kadar se belo grajsko poslopje, zidano v staro-normanskem slogu, s svojimi mnogimi stolpiči odseva ljubko v valovih reke Arno. Da, videč to, ne bi se čudil, da so grofje Sortelli bili vedno blagi možje, vneti za vse blago in lepo, kajti v takem kraju rojeni in vzgojeni, učili so se od mladega ceniti lepoto naravino in ljubiti umetnost. Mladi grof Sortelli je bil izgubil v nežni mladosti svojega očeta. Tem bolj
se je torej oklenil matere in jo res prav odkritosrčno ljubil. Kakor njegovi pradedje, tako je tudi on umetnik— spreten slikar.
Sedaj sedi, kakor običajno proti večeru, v svoji delalnici, od koder se nudi očesu krasan razgled čez reko in rodovitno ravan tje gori proti severu do sinjih gora apeninskih. Zavesa pri oknu je na pol pritegnena, in radovedno uhajajo solnčni žarki pri odprtini v sobo in padajo na sliko, ki jo je bil prav sedaj dovršil. Še sedi pred njo s čopičem v roki in zamišljeno zre, z zadovoljnim smehljajem na ustnih, v milo obličje krasne Madone ; umetnik je vlil tej glavi nepopisljivo milino v obraz. Z njega odseva neizmerna ponižnost, svetost in sreča.
Amadej odloži čopič in vstane. Krasan mladenič je. Kaka vitkost v rasti! Obraz mu je nekoliko podolgovat, malo bled, a zdrav. Iz črnih očij mu žari ogenj svete navdušenosti. Dolgi temni lasje mu padajo valovito čez tilnik. Res lep mladenič je mladi grof Amadej Sortelli, po pravici ponos in veselje svoji materi. Mati ga ljubi kot svoje oko, skrbno vzgo-juje in tiho zanj moli.
Baš stopi v sobo. Kakor sin, tako je tudi mati veličastna postava; z obraza ji sije ista milina, kot Amadeju. Ta je ne opazi — tako je zatopljen v svojo sliko.
Ona stopi nekaj korakov naprej. »Amadej«, pravi poluglasno, »Amadej, ali zopet mučiš svojo glavo z nedosegljivimi načrti?«
»Mati, menite-li res, da so nedosegljivi?«
»Vsekako«, odgovori mu; »človek je nepopoln, obmejen, slaboten. Kako more
Umetnikova mati. (Slika.)
247
torej vzvišene ideje, ki jih ustvarja duh, vdahniti na platno? Omejeno bitje ne more slikati nadnaravnih idej.«
»Mati, in vendar se mi je posrečilo. Gledite!« Amadej stopi od slike, katero je bil dosedaj zakrival; zadnji solnčni žarki padajo nanjo.
»Ah«-, vzdihne mati; drugega ne more odgovoriti. Vsa osupla je. Pred njo je podoba — neizrekljivo lepa, angeljska. Oči naslikane svete deve kažejo vso moč življenja in ljubezni. A tu ni zemske nizkosti in slabosti, narava je premagana, tu vidiš vzor v čisti obliki. Okolu nje je razlit nebeško-miloben svit, in kakor bi bil angelj vanjo dahnil, zdi se, da siplje nadnaravno vonjavo. — Dolgo zreta oba v sliko, dovršen stvor človeških rok. Kake misli se pač rode v glavi ljubeči materi ob tem pogledu? Ni-li oni, ki more take ideje ustvarjati, sam vzvišen nad zemsko podlost in ničevost? In ta je njen sin, njen edini ljubljeni sin Amadej! Koliko je mladih plemičev, ki zaidejo s pravega pota in tavajo v temi brezverstva in pohotnosti; koliko, ki zgreše smoter svoj in padejo v najgrše strasti in pregrehe. Toda Amadej ? Oh, Amadej! Ni-li nedolžen kot angelj, vzvišen v svojih mislih in delih, brez greha in strasti? On ji na-domestuje moža, brata in sestro; on ji nadomestuje hčere, on je njeno veselje, njena sreča, njena podpora, njeno vse.
In Amadej ? Ne upa si pretrgati svete tihote, vedoč, kake misli navdajajo ljubo mater. Neskončno srečnemu ob svojem delu je najslajše plačilo govoreče, mnogo govoreče molčanje materino. Vskipeva mu srce, in brezmejna sreča udušuje mu besede, ki hote šiloma na dan.
»Dragi sin«, izpregovori naposled mati in strastno pritisne Amadeja na svoje ljubeče  prsi,   »storil si več,   nego   sem
mislila, da je minljivemu bitju mogoče. In to je stvor tvojih rok: Koliko veselja mi dajo ti trenotki! Da si mogel vdahniti v ta obraz to nadnaravno svetost, to mi je porok, da i tebe prešinja goreča želja po enaki svetosti in trdno, kakor skala trdno zaupanje. Glej, Amadej, to je moja sreča.«
»Res mati! Leta so že pretekla, kar nosim v sebi to sliko, in nerazrušljivo je sklenena z menoj. Kjerkoli sem bil in hodil, spremljala me je, v spanju je razsvetljevala črno noč. Mučil sem se in skoro obupal, ko nisem mogel izvršiti, kar sem videl jasno pred seboj. Danes — mati — dosegel sem svoj smoter. Glejte jo — Kraljico nebeško, Kraljico angelj ev!«
»Amadej! Dragi sin! Ostani vedno tak!« — Storila se je skoro noč. V sobi je bival polumrak; toliko, da se je še videlo, kako sta mati in sin klečala pred podobo in — molila. Srečna človeka! Presrečna mati! Srce ji je reklo, da je to delo tudi njeno delo, da je sama vdahnila sinu onega duha, ki se je tako razvil, sama vsadila v sinovo srce vero nebeško, gojila in razvijala jo, kazala sinu večno-lepi vzor božje popolnosti in vzor popolnosti človeške — v sveti Devici. In sin? Dokazal je, daje razumel in slušal mater, dokazal jasno. O srečna mati!
II.
Prav tik veličastnega mosta »dellasanta Trinita« čez reko Arno stoji velika zastarela palača. Bila je nekdaj menda lepa, a sedaj seji vidi, da stanuje v njej nebrižen gospodar. Velikanska glavna vrata te palače se že več let niso odprla. Za vsakdanjo potrebo zadostuje majhen vhod na desnem, proti reki obrnenem delu poslopja. In tukaj je danes kaj živahno gibanje. Gospodje in
17*
248                                 „DOM IN SVETf 1889, štev. 12.
gospe, mlajši in tudi nekateri že postarani, so dohajali proti večeru k temu vhodu in izginjevali skozenj v palačo. Don Ro-drigo diFerettije napravil danes, kakor čestokrat, veselico, pri kateri je bila najzanimivejša točka — strastno igranje. — Stopimo za njim in opazujmo!
V prvem nadstropju dospemo v krasno sobano. Ogledovalec, motreč poslopje od zunaj, ne bi pričakoval v notranjščini tolike dragocenosti. Bogato z zlatom obloženi svečniki razsvetljujejo magično to zbrano družbo. Velikanska, od stropa do tal segajoča zrcala odbijajo dvojno, trojno na-nje padajoče žarke. Mehki stoli, z dragim suknom prevlečene blazine vabijo k počitku. Po tleh povle-čene preproge pa ti uduševajo vsako stopinjo.
To je igralna soba Dona Rodriga di Feretti. Tukaj se igra visoko, zelo visoko hazard. Igralci so večjidel plemiči — toda kaki plemiči! Plemiči po rodu in po obleki — a nikakor po duši. Mogoče, da so bili nekdaj boljši —a odkar so bili pali Ferettiju v roke, bili so izgubljeni. Izgubili so vero, izgubili nedolžnost in sramežljivost, izgubili vse, udali se strastni igri in ostudnim pregreham. To je bilo Ferettijevo delo.
Don Rodrigo di Ferretti je star komaj trideset let. Stariše je spravila skrb za razuzdanega sina v prezgodnjo jamo. Rodrigo ni žaloval. — Ha! kaj to njemu! Da mu ostane le ogromno imetje! Kaj stariši! Kdo bi vedno gledal materine solze in poslušal očetov svarilni glas! »Sedaj sem prost, sedaj me ne bode nihče brzdal!« In pozabil je vse! Pozabil ljubečo mater, pozabil blage otroške spomine, pozabil molitev in padal globlje in globlje.
Igra se prične. Pri posameznih mizah igrajo različne osebe razne igre. Tukaj po dva, trije igralci, tam večja skupina,
vsi v igro zatopljeni. Ti sede pri bogato obloženi mizi in kramljajo, drugi pa se smeje sprehajajo po dvorani. In tako — pozno v noč.
Najstrastnejše in najviše igra di Feretti. Obraz mu je bled, oko se mu iskri; roka, polagajoča svetle zlate na številke, se lahno trese. Izgubil je bil že ogromno svoto. Toda strast je slepa.
»Ali se bo še dolgo za take svotice igralo ?« zahrešči naposled z votlim glasom in udari ob mizo. »Miza naj ječi pod težo zlata! Trideset tisoč na številko sedmo!«
Kolikor jih je bilo zbranih v dvorani, vsi skočijo kvišku in obstopijo mizo. Tako se še ni igralo nikdar. Pietro Forni, Ferretijeva senca, stopi k njemu in mu šepne na uho: »Bodi pameten! Ne stavi več! Danes nisi za igro!«
Kakor da ne bi bil slišal tega svarila, zakriči Feretti še enkrat: »Trideset tisoč ne sedmico! Dobro?« — »Dobro!« bil je kratek odgovor. Kolo se zasuče in E'eretti je izgubil.
Nesrečnež istrže iz svojega zapisnika list papirja, napiše nanj dolžno pismo tridesetih tisočev in zagolči: »Zal, ne morem več nuditi gotovine. Še enkrat trideset tisoč na sedmico. Kdor je z menoj, naj stavi!«
Nič nenavadnega ni bilo, da je komu zmanjkalo gotovine in so igrali na dolžna pisma. Zato je tudi sedaj bil list hitro z zlati in bankovci pokrit. Ali — i sedaj je izgubil Rodrigo di Feretti.
Ta dogodjaj hitro razprši družbo. V veliki dvorani ostane Ferreti sam. Z roko si podpre trudno glavo in mrmra polu-glasno: »Nesrečna ura, nesrečni dan, ki me je tako globoko pogreznil! Pred par trenotki še bogataš, sedaj — berač! Berač? Da berač! Celo slabši od berača. Saj ni niti to moje, kar nosim na sebi. Oh,  kam sem  zašel?  Sam sem!  Tako
Umetnikova mati. (Slika.)                                        249
je; ko so me oropali, okrali, ostavili so me. Ni ga človeka, ni prijatelja, ki bi mi svetoval, ki bi mi pomagal. Sam, čisto sam!«
Vrata se odpro; v sobo stopi Pietro Torni.
»Nisi sam«, pravi in sede na stol. »Zdelo se mi je, da te ni preprijetno zadela nocojšnja izguba in, evo me, tu sem, da ti pomagam!«
»Ne norčuj se!« jezno sikne Ferelti. »Zguba moja je večja, nego morebiti misliš.«
0, jaz ničesar slabega ne mislim, marveč dobro vem, da te ne krije več ni lastna streha. Zato ti bodem pomagal.«
»Ha-ha«, smeje se oni obupno. »Ti pa pomagal! S čim pa mi hočeš pomagati ? Ali imaš kaj — kar ni moje? Čuješ — česar ti nisem dal jaz iz milosti ? Ha-ha, Pietro pomagal!«
»Kar je na meni, bilo je res tvoje, ali kar je v moji glavi — ali si mi to dal tudi ti?«
»Torej mi hočeš svetovati?« vpraša Feretti, in žarek upanja zašije mu izočij.
»Tako je; povedati ti hočem, kako vržeš od sebe beraško malho in oblečeš zopet plemiški plašč!«
Feretti vstane; radovednost njegova je prikipela do vrhunca.
»Ali poznaš mladega grofa Amadeja Sortelli-ja?« nadaljuje tiho Pietro in pomakne stol bliže k onemu.
»Poznam, kaj ž njim?«
»Ali veš, da je edini sin grofice Sor-tellijeve in dedič neštetega imetja?«
»Vem, ali kaj mi koristijo njegovi ogromni zakladi?«
»Kaj ti koristijo? Tvoji bodo, če ne vsi, tolikšen del pa že, da boš ostal, kar si bil, vsaj na videz bogati Don Ro-drigo di Feretti!«
»Ali se ti blodi, Pietro? Še enkrat, ne norčuj se!«
»Sedi, Feretti, in čuj«, nadaljuje Pietro, kakor da ne bi bil čul zadnje opazke. »Grof Amadej Sortelli je star komaj nekaj čez dvajset. Nedolžen in neumen je, kakor sedemleten deček. Iz grada v cerkev in iz cerkve v grad — to je bila njegova edina pot. Da doma svetnike in svetnice slika in druge slične bedarije počne, to ti je drez dvojbe tudi znano. Meniš-li, da bi nama kaj škodovalo, če bi se nekoliko z nama seznanil ? Kot plemiču ti je njegova hiša odprta. Izbiješ mu najprej iz glave neumno misel, da mora tičati vedno pri zlati mamici in slikati izmišljene podobe, in pokažeš mu nekoliko svojo zbirko, ki mu bode gotovo bolj všeč od njegovih svetnic in svetnikov.« — Zloben smeh zaigra mu ob tem okolu usten. »Nadalje vliješ mu par kapljic strasti do igre v mlado srčice, in — no — in potem se zabava mladi grofic dva ali tri večere v naši pošteni družbi — ha-ha-ha, in konec tragedije je, da ga dobro oskubeva, kakor poparjenega petelina. Za epilog si pa še pristaviti utegneš golčanje in javkanje njegove stare po svojem izgubljenem sinu. Kaj meniš Feretti ?«
Že med govorom je meril Rodrigo s trdimi koraki dvorano. Postajal je pa od trenotka do trenotka pozornejši in naposled se ustavi tik zapeljivca.
»Misel ni slaba«, pravi tiho in se ozre po sobani,   »toda neizvršljiva je!«
»In zakaj je neizvršljiva?«
»Zato, ker je Amadej preveč od matere odvisen. Nikdar se mi ne bo posrečilo, dobiti Amadeja v svoje  pesti.«
»To skrb prepusti le meni, Feretti! Ne bo ni prvi ni zadnji, ki sem ga ujel na vabljive limaniee. Samo znati se mora.«
Dolgo v noč sta se še posvetovala hudobneža in snovala črni naklep. Zvezdice na  nebu  so jele  ugašati, in ru-
250
„DOM IN SVET'.' 1889, štev. 12.
dečkast svit na vzhodu je naznanjal dan, ko sta se ločila. Počasi je Arno valil svoje vale mimo Ferettijeve palače doli do Sortellijevega gradu. Ah, ljubi valčki, zakaj niste v nočni tihoti ujeli črnih mislij zapeljivcev in na svojih hrbtičih jih rahlo ponesli na tanko uho ljubeče matere?-------—
III.
Preskočimo nekaj let! V lepi Florenci je še vse, kakor je bilo nekdaj. Tudi Ferettijeva palača stoji še, in še je Don Rodrigo njen gospodar. V njegovem zasebnem življenju ni videti premembe. Igra, kakor nekdaj, le s tem razločkom, da je njegov nasprotnik sedaj redno le grof Amadej Sortelli. Torej se mu je posrečilo, dobiti nedolžnega mladeniča v svoj brlog? O posrečilo, sijajno posrečilo ! Res se je moral zviti Pietro Torni mučiti neprestano, da je navduševal Ferettija, ki je hotel obupati, uvi-devši brezuspešnost svojega truda. Kajti čez leto dnij trdega dela, kakor sta imenovala hudobnika svoje početje, dosegla sta toliko kot nič. Ljubezen do Boga in do ljubeče matere je bila pregloboko vkoreninjena v blagem mladeniču. Vendar naposled vzglobi voda tudi kamen. Kako bi se tudi neizkušeni plemič mogel ustavljati silnim napadom ? Da — ko bi mu bila njegova blaga mati mogla pomagati! Toda grofici se še sanjalo ni, s kako globoko propalimi ljudmi je jel njen ljubljeni sin občevati. In ko je naposled jela spoznavati, ko je hotela stegniti svojo rešilno roko, da reši sina pogubnega prepada, bilo je že prepozno. Prepozno? Prepozno! Že je bil ponoči zasejal sovražnik ljuliko med pšenico in nadčloveško delo bi bilo, pobrati z njive vsa zrnca plevelna. Kolika žalost za ljubečo mater! Kako ji je trgalo ljubeče srce sinovo vedenje,  ki je jel prezirati
njena svarila, opuščati molitev in cerkev, prezirati njene solze, spočetka polagoma, s časom vedno huje in odločneje! Kaka bolest za mater, videvšo, da hodi njen sin v druščino popačenih, brezverskih igralcev! Sortellijev grad, nekdaj kraj miru  in  sreče — oh,  kje so oni časi!
—  bil je sedaj kraj žalovanja in solza. Vendar mati ne obupa. Materino srce je, ki upa, toliko časa upa, da neha biti. V dolgih, mučnih nočeh, ko vidi v duhu svojega Amadeja pri pogubnih igralnih mizah, spomni se njegove mladosti. Kje je tisti nedolžni mladenič, kje njegova ljubezen do matere, kje spoštovanje do cerkve? — Oh! — tega ni več. Mesto nedolžnega mladeniča — popačen mož, mesto ljubezni do matere — mrzlota,  mesto  spoštovanja do  cerkve
— sovraštvo! Tega uboga mati ne more prenašati. Vzdigne se z ležišča. Kaka prememba! Velika, ponosna njena postava je upognena, ogenj njenih očij ugasnil, lasje osiveli. Gorje ti, Amadej! To je tvoje delo. Ne — ne, milost njemu, ki ga ljubi uboga mati nad vse!
Užge si luč. V kotu sobe stoji ona čudovita podoba Amadejeva. Pred njo pade grofica na kolena in moli za izgubljenega sina — druga Monika:
»Oh nebeška kraljica, pribežališče grešnikov, usmili se ubogega zapeljanega sina! Poglej z nebnih višav doli na ta stvor božjih rok, da uvidiš, kako neizmerno te je nekdaj ljubil. Privedi ga torej na pravo pot in varuj ga, o mati moja. Izprosi mu oproščenja grehov, vere in ljubezni do svojega sinu. Saj je bilo tudi tvoje srce polno žalosti, torej se ti smilim v bridkosti. Saj si videla mojo grenko žalost, saj si videla moje solze, katerih je kanilo brez števila čez moje lice. In moje težavne poti poznaš, po katerih sem iskala svojega sina. Le ti veš, kaj sem trpela, ko sem
Umetnikova mati. (Slika.)
251
vstopila v hišo zapeljivčevo in na kolena padla pred groznim človekom, ki me je pahnil mrzlo od sebe. Skala bi se ome-čila, ta človek se ni omečil. O koliko sem prosila sina — otroka svojega, njega, ki je bil moje življenje, moje vse tukaj na svetu. Ugrabili so mi ga. Dala bi svoje življenje zanj. — — Pa saj še ni izgubljen. Saj si ti, nebeška Mati, moje upanje. To krasno podobo, dokaz njegove goreče nekdanje ljubezni do tebe, darujem ti — o nebeška mati, ne zavrzi je!«
*
Stranska kapela cerkve svete Anun-cijate, imenovana »deli' Annunziata«, je dobila pred nekaj tedni nov okras, lepo podobo Matere Božje. Lepota te podobe je bila res nepopisna, in glas o njej se je raznesel hitro po Florenci. Tolpe ljudij so prihajale neprestano proti imenovani cerkvi, mnogi iz gole radovednosti, da bi videli slavljeno podobo, mnogi pa tudi iz pobožnosti, obiskat v Florenci že itak visoko čislano kapelo svete Anuncijate. Ljudska govorica je, kakor o vsaki znameniti stvari, tudi o ti podobi splela čudne reči. Govorilo se je o nji to in ono, gotovega povedati pa nihče ni vedel. Dognali so le toliko, da je lepo podobo imenovani cerkvici darovala neka plemenita gospa. Zakaj in katera gospa, tega ni vedel nikdo, dasi so se  mnogi prizadevali izvedeti stvar.
Krasna podoba in pa glas o njej je jel zanimati tudi višje kroge. Kajti čim dalje je bila podoba v kapelici, tem bolj so jo hvalili in se k nji zatekali v raznih potrebah. Ko je v Florenci o podobi že vsako dete govorilo, pride vest naposled tudi Amadeju na uho.
Odkar je bil pal grof Amadej Sortelli Ferettiju in njegovemu drugu v roke, bil je redno vsak dan njegov gost. Kakor običajno pri novincih, igral je tudi Sor-
telli od začetka jako strastno. Pietro Tornijev načrt se je bil izpolnil do pi-čice. Feretti ni plačal samo svojega dolga z Amadejevimi zlati, — ostalo mu je še toliko, da je pogumno gledal v bodočnost. Da se Pietru Torniju pri tem ni slabo godilo, umevamo.
Tudi danes igrajo. Amadej izgublja neprenehoma. Le kak mal dobitek je njegov; večje svote gredo redno v Fe-rettijev žep.
»Danes nimate sreče, gospod Sortelli*, pravi Feretti in pomenljivo pogleda Pie-tra.  »Igrajmo više!«
»Danes ne igram več«, bil je odgovor.
»Kaj tako na kratko? In vi, gospod Sortelli? To ni vaša navada! Poskusite še enkrat više,« sili Feretti.
»Kakor sem rekel, ne igram več!«
»Pa končajmo, če ni drugače«, odgovori Feretti in se vzdigne, »upam pa, da bodete jutri boljše volje.«
Novi gostje vstopijo. Govor se suče o tem in onem.
»A propos«, pravi eden izmed novo došlecev, ozrši se v Amadeja. »Za umetnika, kakor ste vi, gospod Sortelli, baš prav! Jaz seveda tega ne urnem.«
»Kaj, gospod Gini?« vpraša radovedno Sortelli.
»Ali se še pečate s slikarijo?«
Temna senca pokrije Amadeju obraz.
»Slikal sem, bila mi je nekdaj slikarija največje veselje.«
»Izvrstno, bomo vsaj izvedeli, ali je kaj istine na ti stvari, ali ne. Vidite, po vsi Florenci se govori o neki čudoviti sveti podobi v kapeli ,dell' Annunziata.' Baje je nadnaravno lepa.«
»Ah, ljudstvu je kmalu kaj lepo«, odvrne Amadej.
»Ne, ne, gospod Sortelli«, ugovarja Gini, »tudi višji krogi se že zanimajo za to podobo  in  se  ne  morejo dovolj
252
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 12.
pohvalno izreči o njej. Baš zato bi mi bilo jako ljubo, ako bi blagovolili ogledati si jo vi kot strokovnjak, in izreči svojo sodbo!«
»No, če nimate večje želje, to vam rad izpolnim, gospod Gini; še nocoj jo grem gledat!«
»Nocoj! Mrak je že in kapela bo temna. Raje po dnevu!«
»Če je podoba res tako lepa, kakor se govori, lepa je tudi pri luči. Sicer pa po dnevu tudi lahko pogledam.«
Amadej odide. Čudno mu je v srcu, skoro bi dejal, mehko. Nehote se spominja onega večera, ko je bil dovršil svojo Madono in jo pokazal materi. »Oh takrat bil sem srečnejši! Veselila meje narava in njena lepota, takrat sem mogel vzvišene ideje vtelesovati na platnu. Pa — kje je li ona Madona? Ha, ha, bil sem otročji, takrat, seveda, hodil sem rad v cerkev. In vendar — zakaj sem bil v svoji veri in nedolžnem veselju srečnejši? Zakaj me sedaj vedno tlači mora življenja ? Zakaj me vzvišeno, lepo nič več ne veseli? Vera, moja vera, kje je? Saj sem zajemal iz vere svoje ideje: sedaj je nimam več. Nekaj mora vendar le biti ta vera! Kako krasno je bila moja Madona slikana v verskem mojem čustvu! Oh, kako sem bil srečen! Sedaj je ne bi mogel naslikati za ves svet ne. Zdi se mi, da je moja glava prazna, odkar sem od sebe vrgel vero. In kaj še ljubim sedaj? Mater? Dobre prijatelje? Moj Bog, kam sem zašel! O da bi mogel nazaj! Pa kje sem sedaj? Ali si upam z mirno vestjo stopiti pred obličje materino, ki sem jo tako globoko
žalil?-------Beži — beži  — bedarija,
druzega nič, to so le še spomini otročjih let. Kdo bi sem jim udajal? In vendar je li to vse nično? Vse, kar me je nekdaj nauduševalo ? Ne — ne, pač pa je v meni------toda na mestu sem —«
Amadej vstopi. V cerkvici je skoro temno in prazno. Le sem in tja kleči kaka pobožna oseba in njeni vzdihi udarjajo mu na uho. Zdi se mu, da ga karajo: Prijatelj, kako prihajaš ti na ta sveti kraj ? Ne oskrunjaj ga! Tesno mu je pri srcu. Strahoma se skoro bliža kapelici. Rudečkasta svetiljka razliva svojo čarobno svetlobo po njej. Ena sama oseba kleči pred altarjem čudovite Matere Božje. Amadej stopi bliže. Kakor očaran obstoji. — Svetiljke svit pada naravnost na obraz krasne Madone. Čim dalje jo gleda, tem bolj se mu topi srce. Spozna jo, da je njegova, noge se mu jamejo šibiti, nehote sklene roke k molitvi in glasno vzdihnivši pade na kolena, nepremično zroč na sliko. Glasni vzdih prebudi pred njim klečečo gospo, ozre se, in gospa Sortellijeva spozna svojega Amadeja.
»Amadej! Ti tukaj ?« vzklikne nehote glasno in se skloni.
Kakor iz sanj prebudi Amadeja materin glas.
»Mati —oh — mati — oprosti mi!«
Presrečna mati zre v svojega sina. Kako ne bi mu odpustila? Saj je bila izpolnjena njena edina želja, najti izgubljenega sina, privesti ga na pravo pot. Pozabljene so noči brez spanja, pozabljene solze in tuga — in srečnejša, kot takrat, ko je bila slika izdelana, padeta oba pred sveto podobo na kolena in se iz dnu srca  zahvalita  sveti Materi,   da ju
ni zapustila.
*          *
*
Strast Amadejeva je bila s tem premagana. Plemenita čustva so se polastila z nekdanjo močjo njegovega srca. Spoznal je prepad, nad katerim je bil, studilo se mu je njegovo početje in bridka žalost se ga je polastila. Tu je mati v britkih trenotkih stopala k njemu in mu pregnala morečo otožnost. Zopet
Zimska noč. (Slika.)
253
se je lotil slikarstva, čopič je oživel v njegovih rokah. Prva slika, katero je dovršil, predstavljala je njegovo lastno mater — a kakšno? Umetnik ji je ovil glavo z vencem neumrljive slave, kakor
(Slika iz vasi. —
vlMlrak Je P°čel zagrinjati belo zemljo
T v svoje črno zagrinjalo. Iz težko s snegom založenih vaških dimnikov se dviga dim visoko pod oblačno nebo. Mrzleje postaja. — Otroci, ki so se dričali celo popoludne gori na klancu konec vasi, pobero svoje sani in hite kričeč domov, da si ogrejejo premrzle ude in rudeče nosove.
Vedno bolj se temni v vasi.
Motno svetijo lučice skozi zamrzla okna. Z zvonika zadoni zvon na čast sv. Florijanu. Daleč na okolo se razlega zvonjenje  po   čistem,   mrzlem   vzduhu.
Mladi hlapec vstane od večerje, obleče gorko suknjo, dene na glavo polhovko in pred hišo veselo zauka v znamenje, da gre v veselo druščino, na prejo.
Saj je pa tudi v resnici kaj prijetno in domače biti v gorko zakurjeni sobi v veseli druščini.
Po snažnih klopeh sede mlada, vaška dekleta; vsaka ima svoj kolovrat pred seboj in brzo ji  teče   nitka med prsti.
Pri peči, veliki kot ovčji hlev, sede vaški fantje, pušijo iz malih pipic in veselo se zasmejejo, kadar jim pove sosedov strijc Matevž kako osoljeno. Gori na peči pa imajo otroci in stari ded svoje visoko, častno mesto.
Hišna gospodinja ponuja gostom kuhanih hrušek in krhljev. Pri drugih jih le malo razpeča, ko pa pomoli skledo gori na peč med mlado družino, izginejo takoj vsi repi iz sklede in nazadnje se še celo zla-sajo, kdo bode popil sladko  hruševko.
Kmalu se otajajo tudi mrzli jeziki in veselo kramljanje preneha le, kadar prične kdo kako pesem.
ji je prej ovijal glavo s trnjem. Ko jo je moglo pozneje ogledovati tudi občinstvo, imenovalo jo je:
¦»Umetnikova mati«.
Spisal Joško.)
Lepo doni narodna pesen po prostorni izbi, prodre zamrzla okna in se razlega daleč tja po vasi. Prijetno se slišijo mehki, dekliški glasi. Tam okolo peči pa bobni mogočni bas iz močnih fantovskih prsij: stara peč je v nevarnosti, da se podre, kot zidovi Jerihe.
In ko se pozno ločijo od gostoljubne hiše, vstopijo se še enkrat fantje tam na sredo poti in za odhodnico doni po tihi vasi:
Nocoj, nocoj je lep večer, En lep večer, 'na lepa noč. Mi lun'ca sije celo noč, Da men' zaspat' ni moč.
Oblačno nebo siplje zopet goste snežinke na zemljo.
Vse je potihnilo po vasi. Še psi, ti zvesti čuvaji, so se poskrili po svojih ležiščih.
Lačna lisica se priplazi v vas, da bi dobila kaj za zobe. Varno postoji tam pri kozolčku in skrbno posluša, če ni kje kakega sovražnika.
Tudi boječi zajec se bliža vasi, da bi dobil kje kako drevesce, katero bi oglodal. Toda strah njegov je večji, nego pogum in glad. Tam z jablane se je usulo malo snega, in dolgouhati junak že beži v brzih skokih nazaj proti gozdu.
Gori pod slamnato streho tik dimnika se tišče vrabci tesno drug drugega, da bi se tako zavarovali proti mrazu. Eden bolj predrzen od drugih je zletel celo v dimnik. Tu včasih zadovoljno počivka, češ, da se mu dobro godi na gorkem, dasi črnem kraju.
Tako je življenje v mrzli, zimski noči.
Zimska  noč.
<~3-L3&H>-o