KONTAKTNO METAMORFNI POJAVI IN ORUDENENJE OBMOČJA POTOJ ČUKA—VALJA SAKA Matija Drovenik Z 2 kartama, 2 profili in z 12 fotografijami v prilogi Uvod V zahodnem delu velikega severovzhodnosrbskega eruptivnega kompleksa nahajamo med Črnim vrhom in Potoj Čuko do sedaj le slabo znan monzonitno-granodioriitni masiv, ki ima po dolini Valja Strž ime masiv Valja Strž. Razteza se skoraj meridionalno od Črnega vrha do Potoj Čuke ter je dolg 8 km, širok pa povprečno 2,5 km. Točnejše podatke o njegovi legi in razširjenosti je podal V. Simič (1953, p. 212) na podlagi karti-ranja geologov bonskega rudnika. Masiv ne meji izključno na andezite, oziroma propilite, temveč prebija na severozahodu tudi paleozojske skrilavce in jurske apnence. Kakor sva navedla s F. Drovenikom v referatu na I. kongresu geologov (1954), so bile starejše kamenine ob teh probojih kontaktno izpremenjene, kar posebno lepo opazujemo v območju Potoj Čuke. Ponekod je prišlo do mineralizacije z magnetitom oziroma s sfaleritom, halkopiritom in z galenitom. Metamorfnih izprememb in orudenenja ne opazimo samo v neposredni bližini kontakta, temveč tudi na krajih, ki so od njega bolj oddaljeni. Najznačilnejši primer za to je Pb-Zn rudišče Valja Saka, ki je orudenjen blok skarnov. Blok nastopa v rogovačnem andezitu, ki je delno hidrotermalno močno izpremenjen. Vanj je padel med andezitno erupcijo. Izpremembe andezita kakor 'tudi bloka lapornatega apnenca so povzročile raztopine, ki so se Močile pri diferenciaciji monzonitno-grano-dioriitne magme. Rudišče, iki je nastailo na zelo zanimiv način, je ključ pri reševanju rudarsko-geoloških problemov tega dela severovzhodnosrbskega eruptivnega kompleksa. Zahvaljujem se prof. dr. ing. J. Duhovniku, da je sestavek kritično prebral, ing. F. Droveniku pa za številne diskusije med delom. Splošni geološki opis območja Potoj Čuka—Valja Saka S priložene geološke karte vidimo, da nastopajo v območju Potoj Čuka—Valja Saka kot najstarejše kamenine paleozojski skrilavci, ki pripadajo po V. Petkoviču (1935, p. 111) metamorfnim kameninam druge skupine. Predstavljajo jih filiti, kloritni in sljudni skrilavci, ki so različno Obarvani in v glavnem tankoploščasti. Na tem področju tvorijo vzhodno krilo večje antiklinale, katere teme se širi skoraj meridionalno proti severu, medtem ko se proti jugu kmalu izgubi pod jurskimi apnenci, oziroma meji na momonitno-grancdioritni masiv. Na kontaktu z apnenci so tektonsko močno porušeni. Vpad 80°, ki ga moremo meriti ponekod v bližini vzhodnega kontakta z apnenci, se v smeri proti Žagubioi polagoma zmanjšuje. Jurski apnenci sestavljajo del plošče, narinjene na paieozojske skrilavce. Razprostirajo se v sorazmerno ozkem pasu od Breze na severu do Potoj Čuke na jugu. Plošča vpada po Petkoviču (1935, p. 111) proti vzhodu. Pri kartiranju tega vpada na področju Potoj Čuke nismo našli. Apnenci zahodnih pobočij Frasana vpadajo namreč blago (vpad največ 25°) proti jugozahodu. Spremembo vpada moremo tolmačiti kot posledico andezitnega proboja. Plošča je v srednjem delu potoka Biger presekana z dvema močnima, navpičnima prelomoma, ki imata smer ONO—WSW. Med apnenci prevladuje siv, tankoploščasti apnenec, ki je ponekod precej glinast, tako da prehaja v lapor. Pod njim nastopa na zahodnih pobočjih Frasana siv, masiven, prav tako jurski apnenec. Na kontaktih z andeziti je apnenec mnogo manj termično izpremenjen, kot so prvotno domnevali. Močne izpremembe, karakterizirane s skarni, s prehodi v marmor in z mineralizacijo, kar delno popisuje že An tu ls (1909) niso nastale namreč na kontaktu z andezitom, temveč na kontaktu z monzomitom. Peščenjake in konglomerate spodnjejurske (?) starosti sestavljajo zaobljena zrnca kremena, delno tudi apnenca, med katerimi nahajamo muskovit. Vezivo je kalcitno. V mineraloškem sestavu ni med obema kameninama nikake razlike. Konglomerati nastopajo v dolini potoka Biger na meji med apnenci in andeziti, peščenjaki pa v propilitu severnega pobočja Frasana. Magmatske kamenine tega dela eruptivnega kompleksa pripadajo gornjesenonski — eocenski erupcijski fazi. Nastopajo predvsem različki andezitov in propiliti, v manjših količinah tudi njihovi tufi. Intruzija monzonitno-granodioritnega masiva Valja Strž je -mlajša, vendar starost teh kamenin še ni točno določena. Propilit, ki močno prevladuje, nastopa predvsem na Frasanu. Od tu se širi v ožjih pasovih preko Sosrekite in Berbeša proti vzhodu. Zelena, brezstrukturna kamenina je na kontaktu z monzonitom hidrotermalno močno izpremenjena. Hidrotermailne izpremembe opazujemo nadalje na vrhu Frasana, kakor tudi na njegovem severovzhodnem pobočju. Na severnem pobočju Potoj Čuke prebija propilit jurske apnence. Rogovačni-avgitni andezit je poleg propilita najbolj razširjen. Sestav te kamenine se izpreminja, tako da prevladuje sedaj rogovača, sedaj avgit, prav tako pa se izpreminja tudi velikost vključkov. Od severozahodnega pobočja Frasana (kota 790 m) se razširja proti severu in severovzhodu, tako da zavzema v glavnem prostor med rečico Lipo na vzhodu in potokom Bigerom na zahodu. Južno mejo predstavlja dolina potoka Dumitri in nekaj časa tudi Valja Sake, medtem ko prehaja proti severu postopno v rogovačni andezit. V dolini Valja Sake je erozija odkrila izdanek rogovačnega andezita, ki je na površini delno propilitiziran. Vtrošniki so sorazmerno večji in enako veliki, kar daje kamenini značaj globinskega strjevanja. Del kamenine, v katerem nahajamo tudi orudenjen blok skarnov, ki predstavljajo rudišče Valja Sako, je hidrotermalno močno izpremenjen. Izdanek propilitiziranega rogovačnega-biotitnega andezita s kremenom, ki meji proti vzhodu na popisani rogovačni andezit, daje prav tako videz globinske kamenine. Zaradi izpremembe strukture, kakor tudi zaradi njegovega mineraloškega sestava ga je označil Duhovnik (1953, p. 30) kot prehod v diorit. Del kamenin masiva Valja Strž je mikroskopsko in kemijsko preiskal V. M a j e r (1953, p. 135) ter jih določil kot monzonite oziroma mengerite. V svojem delu priobčuje skico z geografskim položajem in mejami omenjenega masiva po V. Simiču. Vendar moramo nekatere podatke, navedene pri tej skici, korigirati. Ves masiv namreč ne moremo imenovati monzonitni, čeprav je monzonit precej razširjen. Preiskave kamenin ostalih predelov masiva, ki jih je izvršil Duhovnik, so pokazale, da nastopajo v precejšnjem obsegu tudi dioriti in granodioriti. Slednje nahajamo predvsem ob Črni reki. Zaradi tega je pravilneje, da označimo ta masiv kot monzonitno-granodioritni, kar smo uvodoma tudi storili. Kristalizacijska diferenciacija je bila zelo močna. Do tega zaključka pridemo na podlagi opazovanja naglih prehodov v kamenine, ki se med seboj razlikujejo tako po strukturi kakor tudi po mineraloškem sestavu in velikosti posameznih komponent. Magmatske kamenine Propilit Zelena kamenina Frasana in zahodnega pobočja Sosrekite, brez jasne strukture, je značilen propilit, ki je nastal pri procesu avtometamorfoze andezitne magme. Po konturah nekdanjih femičnih mineralov moremo soditi, da je kot prvotni femični mineral nastopala izključno le rogovača. Megaskopsko moremo določiti plagioklaze in pirit, ki je enakomerno raztresen po vsej kamenini. Pod mikroskopom opazujemo klorit, v manjših količinah tudi kalcit, kremen in epidot. Navedeni minerali nastopajo delno v osnovi, delno pa nadomeščajo zrna nekdanje rogovače. Pri tem zavzema klorit povprečno 89 %>, pirit 4 °/o, kremen 3 °/o, kalcit 3 °/o in epidot 1 °/o površine nekdanje rogovače. Opazovani sestav propilita popolnoma ustreza sestavu propilita, ki ga popisuje G. Buerg (1931) s področja Sedmograšikega. Zanimivo je, da magnetiita ne opazimo. Verjetno je bil kot produkt prvotne krista-lizacije pri procesu avtometamorfoze nadomeščen s piritom. Plagioklazi so ostali dokaj sveži. Prevladujejo enostavni albitski in karlovarski dvojčki, ki so nekajkrat conarno zgrajeni. Posamezna zrna dosežejo premer do 3 mm. Za plagioklaze z vrha Frasana smo dobili naslednje podrobne podatke (Nikitin, 1936): 1. zrno: Bi/2 53,5° 87,5° 37° [001] 1° S 85,5 % an Di/a 40° 63,5« 62» 1 (010) 1° NE 80 % an 2 V = + 88» 47,5° 59,5° 57» ± (010) 2» SW 90 % an 2 V = — 83° Ri 40,5° 62° 64° 1 (010) !Vt» SW 79% an ar. . sredina = = 84 % an 2. zrno : Bi/2 440 59,5° 60,5° [010] točno 80 % an Di/a 40° 67° 58,5° 1 (001) 1,5° SE 86 % an 50° 53° 62» 1 (001) 2» SE 67 % an ar. sredina = 78,5 % an 3. zrno: Bt/a 43° 60,5» 61,5» 1 (010) SW 83 % an DI/2 42,5° 62,5» 60,5» 1 (010) 1,5° NE 83 % an 2 V = — 85« 44° 59» 62° ± (010) 1,5» SW 85 % an 2 V = — 76» ar. sredina = 83,5 % an 4. zrno: Bi/g 52,5» 88,5» 37,5° [001] točno 90% an D1/2 440 61° 61» ± (010) točno 86 % an 45,5» 60,5» 58,5» 1 (010) točno 88 % an 2 V = — 88» ar. sredina = 88,5% an Nadalje smo preiskali tudi plagioklaze hidrotermalno močno izpre-menjenega propilita z južnega pobočja Frasana. Tu so plagioklazi že tako močno kaolinizirani, da srno jih komaj še dovolj točno izmerili. Za dve zrni smo dobili naslednje podatke: 1. zrno: Bi/2 46,5° 64,5» 56» [010] 5,5» NE 85 % an D1;'2 46,5° 63,5» 56» ± (001) N 79 % an 46,5» 66,5» 56» J. (001) 1» N 81 % an ar. sredina = 85 % an 2. zrno: B1/2 42» 64° 59» ± (010) 3,5» NE 82% an D1/2 40,5» 63» 62,5° 1 (010) 1,5» N 80 % an 44» 65» 56» 1 (010) 3» E 95 % an ar. sredina = 85 % an Plagioklazi pripadajo bitovnitu, kar govori za to, da je nastal propilit iz andezitno-ibazaltne magme. Kiorit nastopa v hidrotermalno izpremenj enem propilitu v lističastih ali povsem nepravilnih agregatih. Dalje opazujemo v hidrotermalno izpremenjeni kamenini kalcit in epidot, s to razliko, da se količina epidota poveča. Prav tako se poveča količina kremena in pirita, kar govori za silifikacijo in piritizacijo. Plagioklazi kakor tudi osnova so kaolinizirani. Rogovačni-avgitni andezit Med andeziti tega dela eruptivnega kompleksa močno prevladujejo rogovačni-avgitni andeziti, katerih sestav ni povsod enak. Severno od Tal j a Sake (Čoč in Oman) prevladujejo med femičnimi minerali vtrošniki rogovače, vendar nastopajo pogosto tudi avgiti. Proti zahodu je količina avgita še manjša, medtem ko na vzhodu ob rečici Lipi močno prevladuje. Andezit ni propilitiziiran, zato sta obe femični mineralni komponenti sveži. Plagioklazi so zaradi površinskega preperevanja razpadli in so pod mikroskopom motni, tako da smo jih prav težko določili. Zrna plagio-klazov imajo povprečen presek 0,7 X 0,25 mm. Prav tako nahajamo pla-gioklaze kot glavno sestavino kriptokristalne osnove, ki ima pozitiven relief. Podatki za glinence iz vzorca z vrha Čoča so naslednji: 1. zrno: Bi/j 76,5» 33,5° 61» JL lUOIj (010) 2° W 62 % an B,/2 25,5» 70° 75,5» 1 (010) 4,5» NE 53 % an 28,5° 66» 75» ± (010) . 1,5° NE 56 % an 2 V = + 84» ar. sredina 58 Vi % an 2. zrno: Ri 33,5» 68,5» 66,5» 1 (010) 4,5» NE 70 % an 3. zrno: Ht 36,5° 64,5» 67» 1 (010) 1° NE 72 % an 2 V = — 74» 4. zrno: Bi/i 33,5° 62» 73,5» 1 (010) 2» SW 60 °fc an Dt/Ž 33,5» 61,5» 73,5» 1 (010) 2,5» SW 60 % an 33» 63» 73° ± (010) 1° SW 61 % an Ri 51» 47» 67,5° ± (001) 5» SE 57 % an R-, 52,5» 46° 67° 1 (001) 3,5» SE 56 % an ar. sredina = 57,5 % an 5 zrno : Bi/a 39,5» 57» 72° [010] 4° SW 61 % an D,/o 49° 47,5» 69» 1 (001) 7» SE 56 le an 2 V = + 76» 53,5» 45» 68° 1 (001) 3,5» SW 55 % an 2 V = + 73° ar. sredina = = 58 % an Sestav plagicklazov precej niha, kar priča o spremenljivih pogojih, pri katerih je magma kristalizirala. Kristali rogovače, ki dosežejo velikosti do 1 cm, so povprečno veliki 0,9 X 0,2 mm. V zrnih opazujemo značilen pleohroizem: Ng temnozelena, Nm olivnozelena in Np rumenkastozelena barva. Kot 2 V se izpreminja od —63,5° do —84®, njegova povprečna vrednost pa je —73 <^Ng[001] se izpreminja od 11° do 22 V20 s povprečjem Ng [001] = 16 V20. Nekajkrat opazujemo, da zrno rogovače kot aureola obdaja avgit, ki ima na zunanji strani pravilne kristalografske oblike. To moremo razlagati s stalnim gibanjem magme. Pri tem so prišla posamezna zrna rogovače globlje, kjer je bilo manj vode, zaradi česar je nastajal avgit. Idiomorfna zrna avgita so le redko tako velika kot rogovačina, njihova povprečna velikost je 0,6 X 0,2 mm. <£ Ng [001] niha od 43 V20 do 50 /4°, srednja vrednost, dobljena pri merjenju nekoliko zrn pa je 48 Vt". Srednja velikost kota 2 V = + 61 V20. Majhna zmca magnetita nastopajo delno v osnovi, kjer so povsem nepravilno razporejena, delno pa v rogovači. Kot produkt izprememb, nastopa poleg kaolina, ki nadomešča plagioklaze, tudi klorit, ki nadomešča rogovačo, pa tudi avgit. Rogovačni andezit Svež rogovačni andezit na površini ne nastopa. Opazujemo ga le v jedrih vrtin pod rudiščem Valja Saka. Na površini je delno propiliti-ziran, ponekod tudi hidrotermalno močno izpremenjen. Zaradi tega moremo podati njegovo petrografsko karakteristiko le po preiskavah jeder. Megaskopsko opazujemo kot glavne sestavine plagioklaze in rogovačo. Zma plagioklazov kakor tudi rogovače so enakomerno velika, pogosto idiomorfna. Prave osnove z očesom ne opazujemo. Pod mikroskopom najdemo, da je struktura sicer porfirska, da pa je vsa osnova izkrista-ljena. Zato sklepamo, da predstavlja kamenina globinski tip andezit a. V manjših količinah nastopata kot primarna minerala apatit in magnetit, medtem ko sta nastala klorit in kaolin že pri preperevanju. Med vtrošniki prevladujejo plagioklazsi s premeri 0,08 X 0,02 do 0,5 X 2 mm, ki imajo povprečne velikosti 0,3 X 0,7 imm. Za skoraj vsa zrna je značilna sorazmerno močna conama rast, kar govori za nagle izpremembe pri kristalizaciji. Bolj bazična jedra so ponekod že preperela, prav tako bolj bazične cone. Podrobni podatki za glinence so naslednji: 1. zrno: Bi/z 63° 56,5° 45,5° [001] 2,5° E 51,5 c/o an DI/2 39,5° 58,5» 67° _L (010) 4° SW 74 90 an (jedro) 34,5° 59,5° 75° 1 (010) 4,5° SW 59 % an 2 V Ri 26,5° 65,5° 79,5° 1 (010) točno 50 % an ar. sir edina (ne upoštevajoč jedro) = 53 % Bj/o 61° 303 83,5° 1 (001) E- 78° 50,5" 42° 1 [001] (010) Bs/» 64° 57,5° 44» [001] Bi 2 3 33,5" 59,5" 77,5» 1 (010) 29,5° 64° 80,5» 1 (010) 32» 60° 79,5» ar. 1 (010) sredina : 3. zrno: Bi') 37° 61,5° 68° 1 (010) D,', 38° 63° 64,5» 1 (010) 36° 60,5° 72» 1 (010) Ri 55,5° 56° 53,5° 1 (001) R, 46,5° 56,5» 62» 1 (001) ar. sredina 4. zr no : Bi/s 38° 57,5° 73,5» [010] Bi/i 49,5° 51,5° 64,5» „ 1 (001) 58° 45» 62,5» ar. 1 (001) sredina = 5. zrno : Bi/2 65,5° 50° 50,5» [001] Bi/s 74,5» 48,5° 44,5» 1 [001] (010) b2/3 31,5° 62° 78° 1 (010) Dih/i 32,5° 58° 83,5° 1 (010) 28° 62,5° 86» 1 (010) 33,5° 61,5» 73° ar. J- (010) sredina 6,5° SE 42 7c an 1,5° E 47 % an 1» E 52 % an 5,5" SW 57 % an 2» SW 51 % an 5» SW 53,5 % an 2 V = +84° Vs" SW 70% an ■točno 75,5 % an 2V=+82» 4° SW 65 % an 5,5° NW 69 % an 3» SE 70 % an 3,5° SW 59 % an 3,5° SW 62,5 % an 2° NW 57 % an 2 V= + 80° 2° SW 46,5 c/c an 4,5° E 49,5 % an 3° SW 54,5 % an 8,5° SW 50 Vo an 5° SW 47 % an 2,5° SW 62 % an Množina anortita v plagioklazih niha torej od 42 % do 75,5 °/o, pri čemer znaša povprečna vrednost za ves zbrusek 55,5 % anortita. Poleg plagioklazov je rogovača najbolj razširjen mineral v kamenini. Pleohroizem: Ng zelena, Nim svetlozelena in Np rumenkastozelena barva. Preseki, vzporedni z razpotegnjenostjo zrn, imajo paličaste oblike in dosežejo velikosti 2,5 X 0,4 mm, medtem ko so preseki, vzporedni z (001), povprečno veliki 0,3 X 0,2 mm. Nekajkrat opažamo značilne dvojčke po (100). Apatit in magnetit nastopata v majhnih, idiomorfnih zrnih v osnovi. Medtem ko nadomešča klorit izključno le rogovačo, opazujemo kaolin, tako v preperelih plagioklazih kakor tudi v delih osnove. Propilitiziran rogovačni-biotitni andezit s kremenom Andezit srednjega toka Valje Sake se že na pogled loči od do sedaj popisanih andezitov. Zrnata kamenina svetlosive barve ima homogeno tekst uro ter vsebuje številna nepravilno razporejena zrnea kremena. Makroskopska opazovanja potrjujejo tudi mikroskopske preiskave. V drobnozrnati osnovi nastopata poleg plagioklazov, ki so močno kaoii-nizirani, tudi kremen in v podrejenih količinah ortoklaz. Zaradi tega je označil Duhovnik (1953) to kamenino kot prehod v diorit. Oba primarna femična minerala: rogovača in Motit sta zaradi autometamorfoze močno izpremenjena. Zrna plagioklazov niso tako močno conama, kot to navadno opazujemo pri andezitih. Povprečno so velika 0,7 X 0,3 mm, medtem ko dosežejo nekatera zrna tudi velikost 3 X 0,7 mm. Povečini so kaolinizirana ter smo jih prav težko določili. Podrobni podatki so naslednji: 1. zrno : Bi/2 28,5" 63,5» 80» J. (010) 2,5° SW 51 % an D!/2 30,5» 63,5» 76,5» ± (010) 1» sw 56 % an 27° 64» 85° 1 (010) 3° SW 47,5 % an ar. sredina = 51 K % an 2. zrno: B!/2 28,5° 64» 79» 1 (010) 2» SW 51,5 % an Bi/s 75,5° 45» 48,5» 1 [001] (010) 3,5» E 52 % an B2/3 65,5° 52» 48,5» [001] 1» SE 48% an D1/2/3 30,5° 62» 78,5» 1 (010) 2,5» SW 54 % an 2 V = + 79° 26,5° 66» 79,5° 1 (010) točno 50 % an 2 V = + 78,5«- 26° 64,5» 83,5» 1 (010) 2,5» SW 46% an ar. sredina = 50 Vt % an 3. zrno: Bi/a 29° 61,5» 81,5» 1 (010) 4,5» SW 50 % an D1/2 28,5° 62,5» 79,5» 1 (010) 3° SW 51 % an 2 V = + 76« 30° 60,5» 82,5» ± (010) 5,5° SW 50 % an 2 V = + 84°- Ri 63° 51,5» 50,5» 1 (001) 2,5» SE 47,5 % an air. sredina = 49 % °fo an 4. zrno Bi/2 76° B1/3 30° B,/4 62° B2/3 62,5° B2/4 33,5» E3/4 76,5° D1/2/3/4 31,5" 30,5" 28,5» 35° V manjši količini nastopajo močno izpremenjena zrna ortoiklaza. Spoznamo jih edino po tem, da imajo lomni količnik manjši od lomnega količnika kanadskega balzama in po kotu 2V = —71,5°. Nekajkrat so zrna ortoklaza precej velika in dosežejo celo dolžino do 1 cm. Rogovača je izpremenjena v klorit, kremen, apidot in kalcit. Vsi navedeni minerali imajo popolnoma ksenamorfne oblike. Močno prevladuje klorit, po količini mu sledi epidot, medtem ko opazujemo kremen in kalcit precej redko. Pri avtometamorfazi je prav gotovo nastal iz rogovače v podrejenih količinah tudi1 pirit, vendar pa ga sedaj ne opazimo. Verjetno je bil zaradi površinskega preperevanja limonitiziran. Prav tako so tudi zunanji deli biotitovih zrn kloritizirani. Sredina je pogosto še dovolj sveža, zaradi česar moremo opazovati značilen pleo-hroizem. Kremen nastopa v razpokanih zrnih, ki so povprečno velika 0,8 X 0,8 mm, dosežejo pa tudi velikosti 3X2 mm. Pravilnih kristalnih oblik ne opaizimo, vsa zrna so namreč močno korodirana. Apatit in magnetit sta v majhnih idiomorfnih zrnih povsem neenakomerno razporejena v kamenini. Monzonit Mikroskopska preiskava številnih zbruskov monzonita z južnih pobočij Frasana kakor tudi vzhodnih in južnih pobočij Potoj Čuke nam da v glavnem enako sliko kot monzonit Valje Strž, ki ga je popisal M a j e r (1953, p. 135). Prav tako se po sestavu bistveno ne razlikuje od monzonita zahodnega pobočja Potoj Čuke, ki ga je popisal Duhovnik (1953). V cilju primerjave dobljenih rezultatov mikroskopske preiskave podajamo glavne značilnosti važnejših mineralov. V kamenini z značilno monzonitno strukturo in homogeno teksturo nastopajo kot glavni minerali piagioklazi, anortoklaz, kremen, rogovača, avgit kakor tudi hipersten. Akcesorno nastopajo: titanit, magnetit, epidot, pirit in apatit. Vsi navedeni' minerali so primarni, medtem ko so klorit, kalcit, uralit, sericit, zeoliti, tremolit in aktinolit nastali delno v zadnjih magmatskih fazah, delno pa že pri preperevanju kamenine. 49,5° 43,5° 1 [001] (010) 4,5° SW 48% an 62° 80° 1 (010) 4» SW 52 % an 59» 44» [001] 3» E 53 % an 52» 50,5» [001] 3,5° SE 48 % an 58,5° 79» 1 (010) 6,5» SW 54 % an 48° 44,5» 1 [001] (010) 3» E 49 cfo an 60» 79,5» 1 (010) 5,5» SW 53 % an 61° 78,5° 1 (010) 4,5» SW 52 % an 64° 80,5» 1 (010) 2,5» SW 51 % an 56,5° 80° 1 (010) 8,5» SW 56 % an ar. sredina = 51 Vi % an i plagioklazi jasno prevladujejo nad anortoklazom. Zrna plagioklazov so dvojčično, nekatera tudi conarno zgrajena ter so velika povprečno 1,5 X 0,4 mm. Največja zrna plagioklazov dosežejo velikosti do 1 cm. V primerih, ko nastopajo plagioklazi v anortoklazu, so njihove oblike korodirane. Podrobni podatki so naslednji: 1. zrno: T3!/2 28° 65° 78» ± (010) 1» SW 52 "k an B1/3 68,5° 48» 50» [001] y>° w 46 % an B2/3 79,5° 55,5» 36,5» ± [001] (010) 1,5» sw 42 % an D1/2/3 28° 64,5» 78,5° 1 (010) 1» sw 51 % an 2 V = + 78» 28° 65,5° 77,5» 1 (010) točno 53 % an 2 V = + 88» 25,5° 65,5» 87° 1 (010) 2,5° SW 45 % an Hi 57,5° 45° 65» 1 (001) 1» W 57 % an 62° 34,5° 71,5» ar. J. (001) sredina = 2» NW 48,5 % an 49 % an 2. zrno: B1/2 66° 52» 48,5° [001] 1» SE 48 % an Bi/s 80» 50» 41,5° 1 [001] (010) točno 47 % an B2/3 28,5° 62,5» 82» 1 (010) 3,5» SW 49 % an IV2/3 27,5° 64» 82» 1 (010) 2,5» SW 48,5 % an 2 V = + 71» 30° 60,5» 84,5° 1 (010) 5,5» SW 49 % an 28,5° 65» 78° ar. ± (010) sredina = 1A° SW 48 % % an 53 % an 3. zrno: 3i/2 66,5° 49° 49,5» [001] 1» SE 46 % an D1/2 24,5° 66,5» 83,5° _L (010) 1» SW 45,5 % an 25° 66,5» 82,5» ± (010) SW 47 % an 2 V = + 88» ar. sredina = = 46 % an 4. zrno : 1 [001] (010) "B1/2 770 46,5» 46,5° 2» E 51 % an ~DI/2 31,5° 60,5» 81» 1 (010) 5° SW 50 % an 2 V = + 79° 26,5° 65° 81,5» .1 (010) 1,5» SW 49 % an 2 V = + 73» ar. sredina = = 50 % an 5. zrno : :BI/2 63,5° 59,5» 42° [001] 1,5° E 53 % an D1/2 28° 64» 80» 1 (010) 2» W 50 % an 2 V = + 74» 33,5° 61,5° 74° L (010) 2,5» SW 60 % an Ri 57,5° 45° 63,5» ar. 1 (001) sredina = 1,5° NW 54 K % an 57 % an Kontaktno metamorfni pojavi in orudenenje območja Potoj Čuka—Valja Saka Contact Metamorphism and Mineralization of Potoj Čuka—Valja Saka-Area l. slika Potoj Čuka — Kristal vezuviana v granatltu. Fig. 1. Potoj Čuka — Vesuviane pheno-cryst in garnetite 2. slika Potoj Čuka — Izluščena kristala vezuviana, ki imata značilni bipi-ramidalni habitus. Fig. 2. Potoj Čuka — Typically bipyrami-dal vesuviane-phenocrysts. 3. slika Potoj Čuka — Conami kristalčki vezuviana v limonitizirani osnovi. Fig. 3. Potoj Čuka — Zoned vesuviane-phenocrysts in limonitized matrix. 4. slika Potoj Čuka — Gornja slika pri + N. Conarnost, nastala zaradi iz-premembe disperzije. Fig. 4. Potoj Čuka — The same as fig. 3 only under + N. Zoning shown by change of dispersion. 5. slika Potoj Cuka — 25 X. Granoblastifina struktura zoisitita. Fig. 5. Potoj Cuka — Granoblastic structure of zoisitite. 6. slika Potoj Cuka — Preperevanje, delno tudi martitizacija odkrivata co-narno strukturo magnetlta. Fig. 6. Potoj Cuka — Weathering- and martitization reveal zoning of magnetite. 7. slika Potoj Čuka — 44 X. Martitizacija magnetita vzdolž razook. Magnetit (m), hematit (h). Fig. 7. Potoj Čuka — Martitization of magnetite along fissures. Magnetite (m), hematite (h). 8. slika Valja Saka — Skarn s trakasto teksturo. Kalcit (k), granat (g), epidot (e). Fig. 8. Valja Saka — Skarn, with banded texture. Calcite (k), garnet (g), epi-dote (e). 9. slika Valja Saka — Ruda s trakasto teksturo. Sfalerit (s), granat (g), epidot (e). Fig. 9. Valja Saka — Banded ore. Sphalerite (s), garnet (g), epidote (e). Valja Saka — 120 X. Nasnuta reše-tasta struktura, nastala pri razpadu ZnS-CuFeS*. Halkopirit v večjem polju je genetsko mlajši. Fig. 10. Valja Saka — 120 X. Exolution screen texture in system ZnS CuFeS2. Chalcopyrite, above is genetically younger one. 11. slika Valja Saka — 120 X. Točkasta struktura sistema Zns-CuFeS.,. — Zrnca halkopirita imajo rombične in trikotne preseke. Granat (g). Fig. 11. Valja Saka — 120 <. Point structure in system ZnS-CuFeSo. Small chalcopyrite-grains with rhombic and triangular crosse section. Garnet (g). 12. slika Potoj Cuka — 44 X. Galenit (ga) in halkopirit (h) nadomeščata granate (g). Sfalerit (s). Fig. 12. Potoj Cuka — 44 X. Galena (ga) and chalcopyrite (h) replace garnets (g). Sphalerite (s). Povprečno imajo plagioklazi, ki nastopajo v anortoklazu 49 % °/o an, tako da jih moremo prištevati bazičnemu andezinu. Za večje plagioklaze, ki ne nastopajo v anortoklazu, smo dobili pri merjenju naslednje podatke: 1. zrno: Bi/S 72,5» 35» 61» [001] 3» SE 36 % an D, A> 17,5» 72,5» 89» 1 (010) 1,5» S 38 % an 21° 69» 89,5» 1 (010) 3° SW 40 % an ar. sredina = 37 A % an 2. zrno: Bi/2 19,5» 70,5° 88» 1 (010) 2» S 39 % an Bi/3 82,5° 62» 29° 1 [001] (010) 2» E 35 % an Bi/i 75» 36» 58» [001] točno 37 % an B2/4 82» 59,5° 32° 1 [001] 1° NW 38 % an (010) B3/4 74,5» 16,5° 84,5» [001] 3,5» NW 33 % an D1/2/3/4 20,5» 69,5» 88° 1 (010) 2» S 40 % an 19» 70,5» 88» 1 (010) 1° S 40 % an 17,5» 72,5° 88» 1 (010) 1,5° S 37 % an 14» 76,5» 88,5» 1 (010) H" N 32 % an Ri 68,5° 21,5» 88» 1 (001) 3,5» SE 35 % an R» 67,5° 23» 85,5» 1 (001) 2» SE 37 % an ar. sredina = 36 H % an zrno Bi/j 74° 37,5» 57° [001] lA» NW 37 % an Di/a 17« 73,5° 87,5» 1 (010) točno 37 % an 19,5° 71,5° 88,5» 1 (010) točno 39 % an ar. sredina = 37 'A % an 2 V = + 84» 2 V = + 89» 4. zrno: bt/a 66,5» 24,5" 86» 1 (001) W SE 39,5 % an b2/3 81,5» 65» 25,5» [100] 4» NE 32 % an b,/3 68° 40,5» 59» [001] 3» SE 40 % an DI/2/S 27» 63,5» 87» 1 (010) 4,5» SW 45 % an 2 V = + 83,5» 20» 70,5° 86» 1 (010) točno 40 % an 2 V = + 82» 22» 68,5» 87» 1 (010) 1,5° SW 41 % an 2 V = — 76» RJ 63,5° 29,5» 77° 1 (001) točno 43 % an Ra 70,5° 56» 39,5» (110) 2,5» NW 38 % an ar. sredina = 40 % an Iz povprečja 37 % an za vsa zrna vidimo, da so ti plagioklazi manj bogati z anortitom, tako da jih moremo prištevati srednjemu andezinu. li 161 Anortoklaz, ki je v opazovanih zrnih pogosto moten zaradi delne kaolinizacije. nastopa v ksenomorfnih zrnih. V njih nahajamo vse starejše minerale, ki imajo pogosto nataljene robove. Podrobni podatki za nekatera anortoklazna zrna so naslednji: 1. R 89° 7» 84° 1 (001) 2» W 2 V =f — 56» 2. R 84,5° 10,5° 80,5° 1 (001) 4,5° E 2V = — 53° 3. R 89° 40 87,5° 1 (001) 2,5» SW 2 V = — 65» 4. R 86,5° 11° 79,5° 1 (001) 4,5» SW 2 V = — 60» 5. R 89° 82,5° 70 1 (010) 2» SW 2 V = — 49» 6. R 83,5° 12° 81,5» 1 (001) 3» NE — 59,5» 7. R 89° 5» 85,5° 1 (001) 2» SW 2 V = — 52» Kot optičnih osi se izpreminja od —49° do —60° s srednjo vrednostjo 2 V = — 56,5°. Med femičnimi minerali prevladuje rogovača, ki ima pogosto idio-morfne oblike in značilen pleohroizem. Kot potemnitve se izpreminja od 15,5° do 22", povprečno pa je Ng [001] = 18,5°. Prav tako se izpreminja kot optičnih osi od —70,5° do —88° s srednjo vrednostjo —76,4°. Ponekod je rogovača izpremenjena v klorit, pa tudi v tremolit in aktinolit. Idiomorfna zrna avgita so brezbarvna ter vsebujejo tu in tam ma-gnetit. Velikost zrn se močno spreminja,-povprečno so velika 0,4 X 0,4 mm. Kot potemnitve se izpreminja od 40° do 47,5° s povprečno vrednostjo 44,7°. Povprečje 2 V = + 52°. Njegova zrna so delno uralitizirana, delno pa kloritizirana. Biotit je ponekod močno razširjen, drugod pa ga sploh ne opazujemo. Njegova zrna so povsem nepravilna, pogosto zvita ter imajo valovito potemnitev. V še manjši količini kot biotit nahajamo hipersten, ki se razlikuje od avgita po pravi potemnitvi in kotu optičnih osi, za katere smo dobili povprečje 2V = —71,5°. Kremen nastopa v nekaterih zbruskih precej pogosto. Njegova zrna so povprečno velika 0,7 X 0,4 mm, povsem ksenomorfna ter imajo nekajkrat valovito potemnitev. Vsi ostali minerali nastopajo v zelo podrejenih količinah ter zaradi tega na sestav monzonita nimajo bistvenega vpliva. Ker so njihove oblike kakor tudi fcristalografske lastnosti enake, kot je to opazoval M a j e r , jih podrobneje ne bomo popisovali. Kontaktno metamorfni pojavi Potoj Čuke Splošen oris pojavov Kontaktno metamorfne pojave moremo predvsem lepo opazovati na meji monzonitno-granodioritnega masiva z jurskimi apnenci Potoj Čuke. Tu je prišla namreč sorazmerno kisla talina v neposreden dotik z bazičnimi usedlinami. Če pogledamo na priloženo geološko karto, vidimo, da obdaja apnence Potoj Čuke pas sikarnov. Vendar pa moramo takoj pripomniti, da ta pas na površini ni povsod zvezen, temveč je na jugozahodnem in vzhodnem pobočju prekinjen, delno zaradi manjših melišč strmih pobočij Potoj Čuke, delno pa zaradi humusa, ki prekriva kontaktni pas, tako da ga na površini ni mogoče zapaziti. Pravo širino pasu je težko določiti predvsem zato, ker se povija po strmih pobočjih. Najlepše je razvit tam, kjer se vriva monzonit med apnenec in propilit. Prav to področje je značilno po tem, da nastopajo veliki, zelo pravilno razviti kristali vezuviana in granata. Pri podrobnem kartiranju smo nadalje našli kontaktne kamenine tudi v apnencu na samem vrhu Potoj Čuke, ob dveh manjših probojih mon-zonita. Poleg tega nahajamo v neposredni bližini teh probojev do 25 m dolge in 0,5 m široke pasove enakih kamenin. Ti pasovi so nastali tam, kjer so bile nekdaj v apnencih globlje razpoke, po katerih so prihajale visokotemperaturne raztopine. Ves apnenec Potoj Čuke kakor tudi del apnenca zahodnega pobočja Frasana je prekristaliziran v marmor. Marmorizisran apnenec sledimo proti severu preko državne ceste v dolino potoka Biger, kjer postopno prehaja v neizpremenj enega. Toda tudi v njem nahajamo pogosto cone marmoriziranega, kar posebno lepo vidimo v usekih zapuščene trase projektirane proge Bor—Petrovac/M. Povsem osamljen je del marmoriziranega apnenca v dolini potoka Biger, ki meji na skrilavce. Prav tako kot apnenci so bili na kontaktu z monzonitom izpremenjeni tudi skrilavci. Nastali so temnosivi kvarciti, ki nastopajo v prav ozkem, na mnogih mestih prekinjenem pasu. Vzroki temu so isti, kot smo jih malo prej navedli za kontaktni pas Potoj Čuke. Monzonit ni izpremenil samo usedlin, temveč tudi propilit južnih pobočij Frasana in zahodnih Sosrekite. Izpremenjena kamenina izgubi zeleno, za propilit tako značilno barvo, ter postane sivkastobela s školj-kastim lomom. Količina pirita, ki je v tem propilitu sorazmerno majhna (približno 1,5—2 %>), se poveča, tako da so vsebovali nekateri vzorci, ki smo jih dali kemijsko preiskati, do 10°/oFeS2. Propilit je bil nadalje silificiran, kaoliniziran in epidotiziran, zaradi česar je njegov primarni mineralni sestav popolnoma zabrisan. Izpremembe se v smeri proti kontaktu stopnjujejo, vendar pogosto nahajamo v močno izpremenjeni kamenini manj izpremenjene dele, ki se razlikujejo od močneje izpremenjene tako po svoji barvi kakor tudi po ostalih lastnostih. Skarni in kontaktni minerali Skarni Potoj Čuke niso homogeni niti po 'mineraloškem sestavu niti po strukturi. Sestav kakor struktura se iz 'kraja v kraj izpreminjata, kar je posebno značilno za kontaktno cono vzhodnega pobočja in vrha. Sestav skarnov je navadno polimineralen. Pogosto že na prvi pogled opazimo, da sestoji iz več različnih kontaktnih mineralov. Med njimi prevladujejo granat, vezuvian in volastonit, medtem ko nastopajo: kalcit, zoisit, avgit in epidot v manjših količinah. Rudnih mineralov nismo O našli. Po dosedanjih preiskavah moremo podati približno naslednji utež-nostni procentualni sestav: V odvisnosti od tega, kateri kontaktni mineral prevladuje, se spreminja tudi barva kamenine. Le-ta je v primeru, ko prevladuje vezuvian, rumen-kastozelena do svetlozelena, ko prevladuje granat, sivkastobela, ko prevladuje zoisit pa sivozelena. Nekajkrat opazujemo monomineralne skarne: Gra-natit, zoisitit in vezuvianitit. Granatit smo našli na več krajih, toda v manjših količinah. Zoisitit nastopa predvsem na vrhu Potoj Čuke, v močno podrejenih količinah skupaj z ostalimi skarni, vezuvianitit pa tu in tam na jugovzhodnem pobočju sedla med Potoj Čuko in Frasanom. Polimineralni skarni imajo pogosto porfiroblastično strukturo, kjer nastopata kot porfiroblasta predvsem vezuvian in granat. Za granatit, zoisitit in vezuvianitit je značilna granablastična struktura. Skarni so na površini močno prepereli. Porozen in krhek skelet, ki je ostal, se zlahka drobi in hitro razpada. Tako preperele in razpadle skarne najdemo po vsem kontaktnem pasu Potoj Čuke, na Frasanu, kjer predstavljajo izlužene dele dveh metamorfoziranih blokov apnenca, kakor tudi nad rudiščem Valja Sako. V nadaljnjem podajamo rezultate mikroskopske preiskave do sedaj ugotovljenih kontaktno-metamorfnih mineralov. Vendar moramo upoštevati, da so se fizikailno-kemični pogoji med nastajanjem skarnov ponekod močno lizpreminjali, za kar govori oonarna zgradba nekaterih mineralov. Zaradi tega so mogli nastati tudi drugi kontaktni minerali, ki jih do sedaj še nismo našli. Granat Granat je najbolj razširjen kontaktni mineral ter sestavlja osnovo skarnov, v kateri nahajamo ostale minerale. Delno so njegova zrna brezbarvna, delno svetlo- in temnozelena. Prevladujejo manjša zrna s povprečnimi premeri 0,06 X 0,06 mm, ki imajo idiomorfne pa tudi kseno-morfne oblike. Pod mikroskopom prav redko opazimo sektorsko potem-nitev, ki je sicer za granate kontaktnega nastanka tako značilna. Večje kristale granata, ki dosežejo velikosti do 2,5 cm, nahajamo predvsem v kristalnih druzah, delno pa nastopajo v skarnih samostojno. Tudi ti so brezbarvni, delno svetlozeleni, z lomnim količnikom, ki je malo večjii od lomnega količnika metiljodida (n = 1,740). Barva kakor lomni količnik govorita za to, da pripadajo grosularu. Med ploskvami prevladujejo izključno ploskve rombnega dodekaedra, le prav redko opazujemo ploskve (211). Številna zrna so conama, kar opazimo predvsem lepo takrat, ko začno preperevati. Posamezne cone (3 do 5 po številu) so debele do 2,5 mm. Razlika v njihovih barvah kakor tudi conarnost govori za to, da so se fizikalno-kemični pogoji med kristalizacijo izpreminjali. Granat je pogosto izpremenjen v klinoklor. Brezbarvna, včasih svetlozelena zrna s slabim pleohroizmom, imajo največje preseke 0,25 X 0,04 mm. Grosular 85,0 °/o Vezuvian 8,0 °/o Volastonit 2,0 % Kalcit 2,0 % Zoisit 1,5 % Avgit 1,0 % Epidot 0,5 °/o 100,0 % Vsa imajo jasno razkcir.csi, ki je pravokotna na Ng; pogosto so radialno trakasta. Kot optičnih osi 2 V = +0°, dvolomnost pa se izpreminja od Ng—Np = 0,0088—0,0109 s povprečno vrednostjo Ng—Np = 0,00984. Pri podrobnem opazovanju najdemo v granatovih zrnih nekajkrat drobce, zaradi česar so zrna motna. Drobci so povsem nepravilno razporejeni po opazovani površini. Pri velikih povečavah vidimo, da je del drobcev anizotropen, s pretežno visokimi interferenčnimi barvami, ki so značilne za epidot. Ostalih, izredno drobnozrnatih mineralnih komponent nismo mogli točneje določiti. A. Wine hell (1951, p. 491) navaja, da nastanejo ti minerali pri metamorfozi granata. Nastopanje podobnih drobcev v granatu popisuje tudi J ur k ovac (1953, p. 127) za granate v skarnu Novega Brda. Vezuvian Poleg granata je vezuvian najbolj razširjen kontaktni mineral. V skarnih nastopa sedaj v večjih, sedaj v manjših količinah, v nekaterih pa ga niti ne opazimo. Večje, pravilno razvite kristale vezuviana najdemo v skarnih blizu avtomobilske ceste Bor—Žagubica, na kraju, kjer se med Potoj Čuko in Frasan vriva monzonit. Kristali vezuviana nastopajo posamezno, zaradi česar ima ta kamenina porfiroblastično strukturo (1. slika), ali pa so združeni v (kristalne skupine v granatovem skarnu. Pri natančnem delu jih moremo povsem nepoškodovane izluščiti. Največji tako dobljeni kristal je meril 6X6 cm, visok pa je bil 5 cm (2. slika levo). Po velikosti in razširjenosti prevladujejo ploskve bipiramid in prizem, pinakoid nastopa prav redko. Značilno je nadalje, da prevladuje bipiramidalni habitus nad prizmatskim, tako da so kristali sploščeni v smeri štirištevne osi (2. slika desno). Pri opazovanju kristalnih skupin vidimo, da so kristali zrasli po ploskvah prizem in bipiramid, prav redko celo po pinakoidu. Pri rasti večji kristal pogosto prekrije več manjših, nekajkrat pa predstavlja vezuvian jedro, ki ga prekriva granat z lepo razvitimi ploskvami rombnega dodekaedra. Nastanek takšnih prekrivanj tolmači R a m d o h r (1948, p. 564) z ožjo kristalografsko sorodnostjo obeh mineralov. Številni kristali so nadalje lupinasto zgrajeni, kar opazimo predvsem takrat, ko začno praperevati. Barva posameznih lupin se izpreminja od svetlo-do temnorjavkastozelene. Pri svežih kristalih je zunanja lupina prosojna. Kristali vezuviana, ki nastopajo v nekdanjih razpokah apnenca, so sorazmerno malo manjši in tako močno zraščeni, da jih ne moremo ločiti, ne da bi jih pri tem poškodovali. Manjša zrnca v granatovem skarnu so navadno ksenomorfna, ona pa, ki nastopajo v vezuvianititu, so pogosto idiomorfna. Prevladujoči ploskvi sta bipiramida in pinakoid, medtem ko prizme povsod manjkajo. Majhna zmea so prav tako, kot že opisani večji kristali, sploščena v smeri štirištevne osi, s katero je vzporedna os Np. Opisana zmea vezuviana imajo povprečne premere 0,8 X 0,3 man, največje pa 2,5 X 0,5 mm. Brezbarvna zrna z zelo slabo razkolnostjo pravilno potemne. Lomni količnik smo določili po metodi Schroeder van der Kolka na ta način, da smo lomni količnik uporabljene tekočine na refraktometru točno izmerili ter tako dobili povprečno vrednost n = 1,714. Delno eenarnost, ki jo opazujemo že pri polarizatorju, povzroča praškasta primes (3. slika), oonarnost, ki jo opazujemo pri + N, pa izpre-memba disperzije (4. slika). Jedra zme, ki imajo pogosto pravilne rombske oblike ter so optično pozitivna (medtem ko so ostale cone optično negativne), so temnomodra. Navzven se vrste cone z rumeno, zeleno in vijoličasto barvo. Jedro kakor tudi cone se ločijo nadalje po dvolomnosti, ki je najmanjša za jedro , Nm—Np = 0,0001. Za cono z rumeno barvo se vrednost dvolomnosti izpreminja od 0,0007—0,0024, povprečno pa je Nm—Np = 0,0015. Dvolomnost v zunanjih conah se izpreminja v mejah od 0,0002—0,0006 s povprečjem Nm—Np = 0,0005. Popisane optične lastnosti ustrezajo podatkom literature, z izjemo dvolomnosti jedra in zunanjih con, ki so nekoliko manjše. Volastonit Brezbarvna zrna s slabim reliefom in razkolnostjo po (100) pripadajo volastonitu. V skarnih je zelo neenakomerno razporejen, tako da ga ponekod ne opazimo, drugod pa nastopa v večjih količinah. Zrna so razpoteg-njena v smeri razkolnosti, zaradi česar imajo podolgovate preseke. Nekajkrat se združujejo v pahljačaste agregate. Prevladujejo nizke interferenč-ne barve, predvsem rumena in siva 1. reda. Pri merjenju številnih zrn smo dobili naslednje povprečne vrednosti: Ng—Np Ng—Nm Nm—Np 2 V 0,01470 . 0,00161 0,01389 — 38 W Poudariti moramo, da ustreza navedena vrednost za Ng—Np povprečju neposrednih merjenj, ne pa posrednih, dobljenih s pomočjo diagrama Boldyreva za določanje stranskih dvolomnosti po kotu optičnih osi. Neposredna in posredna merjenja nam dajo povprečen dvolom Ng—Np = 0,01521. Zoisit Zoisit nastopa delno v granatovem skarnu, predvsem pa v zoisititu, ki ima značilno granobiastično strukturo (5. slika). V obeh primerih je drobnozrnat, vendar je v granatovem skarnu izključno ksenomorfen, v zoisititu pa nekajkrat tudi idiomorfen. Podrobneje smo preiskali zoisit iz zoisiltita z vrha Potoj Čuke ter dobili naslednje podatke: Zrna, katerih velikosti se izpreminjajo od 0,4 X 0,3 mm do 0,02 X 0,01 mm, so povprečno velika 0,15 X 0,1 mm. Imajo močan relief in jasno razkolnost po (010). Pravo potemnitev, nizke interferenčne kakor tudi anomalne disperzne barve opazujemo pri vseh zrnih. Dvolomnost se izpreminja v mejah Ng—Np = 0,0012—0,0014, medtem ko je povprečje Ng—Np = 0,0013. Kot optičnih osi je 2 V = 0°. Iz podatkov, predvsem iz dvolomnosti in kota 2 V vidimo, da le-ti odstopajo od vrednosti, ki jih literatura navaja za zoisit. Dobljeni podatki ustrezajo popolnoma psevdozoisitu, za katerega navaja Troger (1952, p. 39) dvolomnost Ng—Np = 0,001 in kot 2 V = 0°—30°. Avgit Prav tako kakor volastonit je tudi avgit povsem nepravilno razporejen v skarnih. Večja zrna, ki so včasih idiomorfna, so značilna tako po interferenčnih barvah kakor tudi po razkolnosti. Povprečne vrednosti navajamo na podlagi merjenih zrn iz več zbruskov: Ng—Np Ng—Nm Nm—Np 2 V < (110) (110) 0,0252 0,0169 0,00702 + 54° 83 V20 Podatki, razen kota optičnih osi, ki je nekoliko premajhen, se ujemajo s podatki, ki jih zanj navaja Winchell (1951, p. 416). Delno pre-perela zrna avgita vsebujejo v podrejenih količinah kalcit, kremen in limonit. Epidot Epidoit nastopa v zrnih s povprečnim premerom 0,08 X 0,04 mm, ki so neenakomerno razpršena v skarnu. Ponekod tvori drobnozrnate agregate, ki imajo premajhne obsege, da bi mogli' imenovati kamenino epidozit. Za epidotova zrna je značilen močan relief in slaibo razvita razkolnost, ki ustreza ploskvi (001), v kateri leži os Ng. Pleohroizem je jasen, in sicer se izpreminja barva od svetlorumene (Np) in rumene (Ng) do zelenksstorumene (Nm). Merjen je bil le kot 2 V, katerega vrednost se izpreminja od 2 V = — 70° do — 84°, s povprečno vrednostjo 2 V = 74°. Orudenenje in dosedanja raziskovalna dela Zaradi zelo močnih kontaktnih pojavov in nastopanja mineralov, katerih kemični sestav govori za to, da so bile v monzonitni magmi lahkohlapne komponente, bi mogli pričakovati tudi nastopanje rudnih mineralov. Toda dosedanja preiskava kontaktnih pasov je pokazala, da so jalovi, vendar pa nastopajo manjša orudenenja na več krajih v mar-moriziranem apnencu. Med rudnimi minerali prevladuje magnetit, ki nastopa na petih iz-dankih (glej geološko karto). Za vse izdanke je značilno, da poleg magne-iita ne najdemo drugih rudnih mineralov, niti kontaktnih silikatov. Na površini je magnetit močno limonitiziran, tako da le prav slabo vpliva na magnetno iglo. Pod mikroskopom odkrije preperevanje conarno strukturo (6. slika), ki' je za magnetite kontaktnega nastanka tako značilna. Magnetit je debelozrnat ter vsebuje številna zrnca hematita, nastala pri procesu martitizacije. Zaradi tega, ker sledi martitizatij a predvsem razpokam (7. slika) mislimo, da je v tem primeru martitizacija deseen-dentni pojav. Po podatkih literature je descendentna martitizacija sicer zelo redka. Pogosto se namreč zamenja pri preiskavi hematit z getitom. Vendar je to v našem primeru z oziram na trdoto in večjo zmožnost odboja svetlobe hematita izključeno. Največji,, izdanek magnetita je v srednjem toku potoka Biger, v neposredni bližini kontakta s skrilavci. Na površini najdemo sedaj v glavnem le limonit. Nekaj starih zarušenih jaškov govori o tem, da so tu nekoč že bila rudarska dela. Francozi so neposredno pred drugo svetovno vojno s plitkejšim jaškom odprli izdanek magnetita na zahodnem pobočju Potoj Čuke kakor tudi v bloku skarnov na vrhu Frasana. Na odvalih najdemo številne kose magnetita, ki je močno limonitiziran. Svež magneti t najdemo le v prelomu, ki ga seka- usek zapuščene trase na mestu, imenovanem Izvor. Vprašanje je, ali predstavljajo vsi ti izdanki magnetita samo lokalna orudenenja, ki nimajo ekonomskega pomena, ali moremo z globino pričakovati večje magnetitno nahajališče. Orientacijska magnetna merjenja, ki jih je izvršila v letu 1954 ekipa geofizikov Zavoda za geološka in geofizična raziskovanja LR Srbije na področju Potoj Čuke, niso pokazala večjih anomalij, kar izključuje možnost nastopanja pomembnejšega mag-netitnega orudenenja. Ločeno od izdankov magnetita nahajamo na Izvoru izdanke sfalerita, galenita in halfcopirita, ki jih spremlja močna piritizacija. Te izdanke so prav tako preiskali Francozi v času pred drugo svetovno vojno. Z dvema jaškoma so naleteli takoj pod površino na bogatejšo mineralizacijo, ki se je pa kmalu izMinila. Vrtina v bližini tega mesta je pokazala slabše Pb-Zn-Cu orudenenje šele pri 190 m. Žilnine granodio-ritske magme, ki jih opazujemo v jedrih te vrtine, kakor tudi zanimive kontaktne izpremembe apnenca ob žilninah, bomo popisali posebej. Rudišče Valja Saka Osnovni podatki Svinčeno-cinkovo rudišče Valja Sako nahajamo v dolini potoka Valja Sake, po katerem ima tudi ime, v vznožju severnega pobočja Frasana. Zaradi značilnega oksidacijskega pasu je bilo najdeno že pred drugo svetovno vojno. V letih 1939/40 so izdelali 65 m rova in dva prečnika. Najprej so presekali oksidacijski pas, ki ga predstavljajo izluženi in limonitizirani skarni. Šele s prečnikoma so naleteli na rudo, t. j. na močno piiitno mineralizacijo s halkopiritom. Zaradi tega so najprej domnevali, da je Valja Saka bakrovo nahajališče. Globinsko vrtanje, ki naj bii podprlo začetne preiskave, ni dalo želenih podatkov.- Uprava borskega bazena je leta 1949 nadaljevala s sledilnimi deli, pri čemer se je izkazalo-, da je bakrovo orudenenje le stranskega pomena in da je važnejše svinčeno-cinkovo. Do 1. 1952 so izdelali 938 m hodnikov. Na bogato orudenenje so naleteli1 predvsem med 90. im 120. metrom glavnega hodnika. Ker so domnevali, da se razprostira rudišče proti globini, so začeli preiskovati tudi z globinskim vrtanjem. Dobili so 2044 metrov jeder, tako da je rudišče tudi v globino dobro preiskano. Potem ko je bilo rudišče preiskano, so bila rudarska dela prekinjena. Čakajo na primerne pogoje, da ga prično odkopavati. V literaturi je bilo rudišče, če izvzamemo nekaj podatkov, ki jih o Valja Saki navaja Simič (1953, p. 224), docela neznano, Krajše geološke opise najdemo v skupnih poročilih Cissarz-F. Drovenik propiht propyl i le Idelrio propilitizuan trogovačni andezit Partly propylitized hoVn blende-an desiie hidroiermalno izpremenjen rogovačni andezit Hydrothermally altered hornblende-anOesite propilitiziran rogovatm biotitnt andezit Propylitized hornblende-biotite-andesite ■:: ••'.•'.'.•'J oksi • ..vj Oxi< [a /v a I r m a a| > Ei rogovačno augitski andezit Hornblende augltc-andesite aluvij Alluvium V 230—257 stare francoske vrtine — old French bore-holes V l—9 nove vrtine — new bore-holea 13. si. Geološka karta rudišča Valja Saka Fig. 13. Geological map of "the Valja Saka-ore-deposrt \ \ \ \ \ \ \ 0 75 f - \ s \ \ \ \ \ \ \ \ \ X N \ \ ^ N \ \ \ \ \ \ \ \ N \ \ \ \ X \ N X \ \ \ s S \ \ \ \ \ \ \ \ \ N N \ S X N S S S \ \ \ "V- \ \ \ \ S N \ \ N N N| Rogovatni andezit Hornblende-andeslte Rudno telo Ore toady E3 Delno propilitiziran rogovačni andezit Partly propylitized bornblende-andesite Hidrotermalno izpremenjen andezit Hydrothermally altered andesitc Izlužen marmoriziran apnenec Leached marmorized limestone Maionor % sttiikati in trudnimi minerali r. o-eA '-i Marble with silicates and ore minerals y°/fo j 13. a slika — Fig. 13. a •3.0 >0 100 w Rogovačn« andezit Mornblende-andesite ZJ Hiidrotermalno izpremenjen andezit Hydrothermally altered andesite Izlužen marmonziran apnenec j r .... Leached marmorized -limestone {j-l- / I Delno propilitiziran rogovačn* andezit i-1-1 Partly propyliti2ed hoi nblende-andesite 1 : I • I Marmor s silikati in rudnimi minerali Marble with silicates and ore minerals 13. b si. Prerez C—D skozi vrtine 1, 2 in 3 Fig. 13. b. Section C—D through bore-holes 1, 2, 3 (1950—1952), prav tako pa je Cissarz podal tudi kratko mineraloško analizo metamorfne kamenine in rudnih mineralov (1952). Podatke, ki' jih navajam, posnemam v glavnem iz svojega diplomskega dela (1952), delno pa iz arhiva Geološke službe borskega rudnika. Izpremembe rogovačnega andezita in bloka apnenca Blok skarnov je bil prvotno lapornat apnenec, kakršne najdemo v spodnjih plasteh severozahodnega pobočja Frasana. Pri tektonskih procesih, za katere moremo predpostaviti, da so se pojavili malo pred erupcijo andezita, ali pa istočasno z njo, je bil omenjeni blok odlomljen, nakar je padel v rogovačni andezit. V bližini nahajamo še tri podobne bloke v andezitu oziroma propilitu, od katerih sta dva na vrhu Frasana, eden pa v spodnjem toku Valja Sake. Po velikosti prevladuje blok s površino približno 41.000 m2 na izdanku, v katerem nahajamo rudišče. Neizpremenjen je ostal edino blok v spodnjem toku Valja Sake, medtem ko so ostali izpremenjeni v skarne in delno tudi orudenjeni. Blok lapomatega apnenca, ki predstavlja sedaj, rudišče, je verjetno delno termično izpremenil že rogovačni andezit, ki ga rje pri proboju obdal od vseh strani. Te izpremembe pa najbrž niso bile tako močne in izrazite, kakor jih opazujemo tu sedaj, temveč so se dogodile šele kasneje. Za to govore tudi izpremembe rogovačnega andezita, ki jih opazujemo na površini, v jami, predvsem lepo pa v jedrih vrtin. Prihajajoče raztopine so na svoji poti najprej izpremenile rogovačni andezit, ki je bil prvotno proti površini delno propilitiziran. Izpreme-njen andezit obdaja na površini rudišče skoraj od vseh strani (glej geološko karto okolice rudišča). Od tu se širi nekaj časa vzdolž potoka proti zahodu v smeri, kjer so iz globine verjetno prihajale visokotemperaturne raztopine. Izpremenjen andezit je svetlosiv, vsebuje številna zrnca razpršenega pirita, medtem ko nekdanje strukture ne zasledimo. Tu in tam vidimo že s prostim očesom večja zrnca kremena. Prehod v svež andezit je postopen ter ga zaradi površinskega preperevanja teže določimo. Veliko laže najdemo ta prehod v vrtinah, ki' približno 60—90 metrov izpod rudišča navrtajo rogovačni andezit. Mikroskopska preiskava je pokazala niz izprememb: Najprej je bila izpremenjena rogovača v klorit in tremolit, istočasno pa je v podrejenih količinah nastajal pirit. Plagioklazi so ostali sveži, prav tako tudi osnova ni bila izpremenjena. Toda v smeri proti bloku skarnov opazujemo, da nastopa vse pogosteje namesto rogovače epidot, delno tudi klorit, z istočasno kaolinizacijo in sericitizacijo plagioklazov. Osnova je v isti smeri vse močneje silificirana, piritizirana in epidoti-zirana, tako da nekdanja andezitska struktura povsem izgine. Jedro je nekaj metrov pod blokom svetlosivo ter vsebuje številna zrnca pirita in epidota. Pod mikroskopom prav težko vidimo oblike nekdanjih vtroš-nikov. Kamenina je izredno epidotiizirana, kaolimizirana, silificirana, piritizirana in karbonatizirana. Poleg navedenih mineralov nastopajo v izpremenjenem andezitu v zaLo podrejenih količinah tudi rudni minerali. S prostim očesom jih teže Geološka karta ozemlja Potoj Čuka Geological Map of the Potoj Čuka — Merilo — Scale 1 : 25.000 paleozojski skrilavci Paleozoic shales jurski apnenci Jurassic limestone propilit — Propylite hidrotermalno izpremenjen propilit Hydrothermaly altered propylite marmonziraiu apnenci Marmorised limestone jurski laporji Jurassic marle andezitni tufi Andesitic tuff jurski peščenjaki irj konglomerati Jurassic conglomerate and sandstone monzonit — Monzonite ESS stara dela Old workings .M propilitiziran rogovačni biotitni andezit Propylitisad hornblende biotit andesite delno propilitiziran rogovačni andezit Partly propylitised hornblende andesite hidrotermalno izpremenjen rogovačni andezit Hydrothermaly altered hornblende andesite rogovačno avgitni andezit Hornblende augite andesite skarni — Skarn izdanek magnetita Magnetit outcrop Geologija, 3. knjiga 14. si. — Fig. 14. Drovenik: Potoj Čuka — Valja Saka določimo, tu in tam jih opazimo z lupo. Njihovo prisotnost zanesljivo pokaže kemična analiza jeder. Kot primer navajamo vrtini št. 2 in 4 (glej profil AB). Za vsak element podajamo najnižjo, najvišjo in povprečno vrednost: Vrtina št. 2 Vrtina št. 4 od °/o do % pov. °/o od % do % pov. °/o S 2,83 7,29 4,71 2,73 6,48 4,77 Zn 0,50 1,20 0,85 0,15 0,90 0,46 Pb 0,19 0,53 0,38 0,12 0,82 0,42 Cu 0,00 0,38 0,19 0,00 0,37 0,12 Če po dobljenih povprečnih vrednostih izračunamo nastopajoče minerale, dobimo: Vrtina št. 2 Vrtina šit. 4 FeS, 7,56 °/o 7,88 °/o ZnS" 1,27 °/o 0,61 %> PbS 0,40 °/o 0,52 %> CuFeS2 0,55 %> 0,35 °/o Posebno zanimive izpremembe so nastale v lapornatem apnencu, ki je vseboval tanjše plasti laporja. Prihajajoče raztopine so izpremenile namreč apnenec v marmor, lapornate plasti pa predvsem v granat in epidot. Pri tem je nastala za Valja Sako tako značilna trakasta tekstura skarnov (8. slika). Kalciitna zrna v marmoru so velika od 0,1 X 0,05 mm do 7 X 5 cm, povprečno pa so velika 3,5X1,5 mm. Med kontaktnimi silikati prevladuje granat (verjetno grosular), ki nastopa v idiomorfnih kristalčkih, katerih povprečna velikost je 0,1 X 0,1 mm. Vsa zrna so optično anomalna in pogosto zdrobljena. Zrna epidota imajo popolnoma nepravilne oblike ter se pogosto združujejo v večje skupine. Tremolit, ki nastopa v manjših količinah, ima paličaste preseke, zrna pa se često združujejo v paličaste agregate. Medtem ko je Cissarz pogosto opazoval volastonit (1952), ga v nekaterih delih rudišča le prav redko najdemo. V večjih količinah nastopa kremen, pogosto v idiomorfnih kristalčkih, nekajkrat tudi v večjih nepravilnih poljih, ki valovito potemne. V zelo majhni količini nastopa rutil. Pri mlajših hidrotermalnih izpre-membah je nastajal iz starejših kontaktnih silikatov klorit, ki ga v kameninah pogosto opazimo. Nastopanje epidota, kremena in rudnih mineralov v izpremenjenem rogovačnem andezitu in skarnih Valja Sake dokazuje, da so nastale izpremembe pod vplivom enakih raztopin. Hidrotermalne izpremembe, ki jih opazujemo v rogovačnem andezitu, kakor tudi minerali skarnov, govore za to, da so bile te raztopine visokotemperaturne. Primerjava rezultatov, dobljenih pri mikroskopski preiskavi izpremenjenega rogo-vačnega andezita in propilita južnih pobočij Frasana, kaže veliko podobnost, enako pa nastopajo v skarnih Valja Sake nekateri kontaktni minerali, ki so značilni za kontaktne pasove Potoj Čuke. Zaradi navedenega moremo sklepati, da so povzročile izpremembe rogovačnega andezita in bloka lapornatega apnenca visokotemperaturne raztopine, ki so prihajale po poteh, nastalih pri intruziji monzonita. Zaradi tega, ker v kontaktnih pasovih Potoj Čuke ne najdemo rudnih mineralov, sklepamo, da so prihajale raztopine, ki so povzročile metamorfozo in orudenenje Valja Sake, iz globljega magmatskega ognjišča. Monzonit, ki je sicer povzročil tako močne kontaktne izpremembe, ni vseboval elementov, ki bi služili nastanku rudnih mineralov. V literaturi nismo našli podatkov za rudišče, ki bi bilo podobnega nastanka, kot je Valja Saka. Popisana kontaktno-metamorfna rudišča nastopajo namreč neposredno na kontaktu z globočnino, medtem ko je Valja Saka od kontakta oddaljena. Zaradi tega moremo označiti navedene izpremembe kot posredno h id r o t e r ma 1 n o metamorfozo oziroma po E s k o 1 i (1939, p. 383) Fe—Mg silikatno metasomatozo z orudenenjem. Orudenenje Kemijski sestav prihajajočih raztopin se je izpreminjal delno že med opisanimi izprememibami, v glavnem pa se je izpremenil šele kasneje. V njih so začeli prevladovati elementi, iz katerih so nastajali rudni minerali. Raztopine so topile predvsem kalcit ter ga metasomatsko nadomestile z rudnimi minerali, medtem ko so plasti s kontaktnimi silikati ostale neizpremenjene oziroma nenadomeščene. Tako je nastala značilna trakasta tekstura rude (9. slika). Zanimivo je, da rudne raztopine niso sledile mejam bloka, prav tako z jamskimi deli niso našli morebitne starejše razpoke, ki bi služile kot poti prihajajočim raztopinam. Zategadelj zaključimo, da je bil ves blok dobesedno prepojen z raztopinami ter da so nastajali rudni minerali tam, kjer so bili za to povoljni fizikalno-kemični pogoji. Halkografska preiskava je pokazala, da je mineralizacija rudišča dokaj enostavna. Kot najstarejši rudni mineral opazujemo magnetit, ki nastopa v zelo majhnih količinah. Njegova zrna so majhna ter pogosto idiomorfna. V prav tako majhni ali še manjši količini1 nastopa hematit. Značilno anizotropna zrna imajo podolgovate preseke. S padajočo temperaturo se je začel izločevati pirit, ki je najbolj razširjen sulfid. Če izvzamemo močnejšo piritno mineralizacijo v severnem delu rudišča, nastopajo njegova zrnca povsem enakomerno v skamu. Med kristalnimi oblikami prevladuje kocka, opazimo pa tudi kombinacije kocke in pentagondodekaedra. Genetsko mlajši pirit nastopa samo v razpokah, ki imajo smer NW—SO in padajo strmo proti jugozahodu. Starejšemu piritu sledi mineralizacija s sfaleritom, za katerega je značilno, da je debelozrnat. Vsebuje številne vključke halkopirita, nastale pri razpadu kristalne raztopine ZnS-GuFeS2. Sfalerit z vključki halkopirita, nastalimi pri razpadu, poznamo kot njegovo visokotemperaturno obliko. Zrnca halkopirita so nekoliko večja kot ona, ki smo jih ugotovili pri preiskavi sfalerita nekaterih drugih domačih rud (Šuplja stena, Kopaonik, Rudnik, Bosiljkovac). Povprečno so velika 0,005 X 0,005 mm; Zanimivo je nadalje, da imajo pogosto trikotne in trapezaste preseke (10. slika), poleg eliptičnih, kakršne skoraj izključno opazimo drugod. Razporejena so neenakomerno po opazovani površini', tako da dobimo >>točkasto strukturo brez orientacije«, kot jo označuje Jankovič (1953, p. 264) v rudah Šuplje stene. Prav redko opazujemo vključke halkopirita, ki so razporejeni v določenih smereh sfalerita (11. slika), tako da dobimo delno rešetasto strukturo. V manjši količini nastopa sfalerit, ki ne vsebuje zrnc halkopirita, zaradi česar moremo zaključiti, da je nastal pri nižji temperaturi. Oba različka sta tektonsko zdrobljena. Halkopirit in galenit sta najmlajša sulfida ter nastopata pogosto v samostojnih, nepravilnih poljih. Intenzivno nadomeščata starejše sulfide, kakor tudi sdlikate (12. slika). Galenit je poleg sfalerita najbolj razširjen rudni mineral ter je v večini primerov debelozrnat. Številna zrna so tektonsko zdrobljena. Cissarz je v podrejeni količini ugotovil tudi bornit. Poleg smitsonita in cerusita, ki nastopata kot oksidacijska produkta sfalerita in galenita, nahajamo v halkopiritu nekajkrat descen-dentni kovelin. Tektonika rudišča V eruptivnem kompleksu nahajamo pogosto dele starih usedlin, na katere mejijo andeziti tako na vzhodu kakor tudi na zahodu. Vključki, MINERALI - MINERALS ASCENDENTNA MINERALIZACIJA-ASCENDING MINER. i DESCEND. M. Kont.silikati-Cont.silicates Magnetit - Magneti+c — Hematit- Hematite ....... -............................. .........................j..............1.................. Pirit-Pyrite Sfalerit-Sphalerite ** |.............|..............|....................... Halkopirit- Chalcopyrite Bornit- Borni+e ............................p ■■.......1.............t......................... ...............................L. —:...........\..........i....................... Galenit-Galena Kovelin-Covellitc 1 ! ~ Ccrusit- Cerussitc Smitsonit- Smithsonite 15. si. Starostna zaporedja mineralov (Navpične črte pomenijo tektonske faze) Fig. 15. Sequence oif minerals, (Vertical lines present tectonic phases) ki nastopajo v sredini kompleksa, predstavljajo v glavnem dele nekdanjega pokrova, oni, ki nastopajo v neposredni bližini meja z usedlinami, pa so med erupcijami padli v andezite. Nahajamo jih v andezitih, ki se medsebojno razlikujejo po mineraloškem sestavu ter pripadajo različnim eruptivnim obdobjem. Zaradi tega moremo sklepati, da so se razvijali ti procesi v dobi glavnih andezitskih erupcij, ki je trajala od gornjega senona do eocena (P e t k o v i č in ostali). V Valja Saki opazujemo zaradi tega le sledove terciarnih tektonskih faz. Blok apnenca pred orudenenjem ni bil tektonsko porušen. Vendar i-s.% DUD S-6% a -9% > 9% 16. si. Konturni diagram tektonskih prelomov po orudenenju Fig. 16. Contour-diagramm of tectonic faults after ore phasis pa pokaže halkografska preiskava tektonsko delavnost med orudanenjem. Zdrobljeni so bili silikatni in oksidni minerali, prav tako pa tudi starejši sulfidi vključno s sfaleritom. Žile s piritom so sledile tektonski fazi po orudenenju, kar dokazuje, da so nastali močni prelomi, ki so zdrobili in premaknili tudi nje, kot posledica mlajših tektonskih faz. Na podlagi navedenega moremo vskladiti starostno zaporedje nastopajočih mineralov s tektonskimi fazami (15. slika). Konturni diagrami (16. si.) porudnih prelomov (merjenih je bilo 138 prelomov) pokaže precejšnjo razcepljenost polov. Zanimivo je, da se maksimumi presenetljivo ujemajo z maksimumi številnih diagramov, 176 napravljenih na podlagi merjenj prelomov v borskem rudniku. Clar navaja (1946, p. 151), da so nastali prelomi v Boru v glavnem v savski, delno tudi v štajerski fazi. Po analogiji, dobljeni s primerjavo diagramov, moremo to trditi tudi za prelome Valja Sake. Rudne zaloge Ker prehajajo crudenjeni deli postopno v jalove, smo določili rudno telo šele na podlagi kemičnih analiz, napravljenih iz vzorcev, dobljenih z brazdo oziroma globinskim vrtanjem. Rudno telo nepravilne oblike ima na obzorju rova površino 4980 m2 ter povprečno višino 25 m. Proti severu se spušča v globino, kar potrjujejo tudi rezultati globinskega vrtanja (profila AB in CD) .Povprečni sestav: 2,13 °/o Pb, 1,85 %> Zn in 0,21 »/o Cu nam da razmerje med metali 10 : 9 : 1, ki je precej konstantno. Izračunane rudne zaloge so: Povprečni odstotek Metal v tonah Zaloge Ruda v tonah (pb + Zn + Cu) (Pb + Zn + Cu) A 411.700 4,12 17.000 Cj 44.500 4,48 2.000 Iz 50 analiz izračunani koeficienti variacije pokažejo, da je v rudišču najbolj enakomerno razdeljen baker, ki ima koeficient variacije V = 55, medtem ko ste cink z V = 71 ter sviinec z V = 73 bolj neenakomerno razdeljena. Sprejel uredniški odbor dne 17. novembra 1955. CONTACT METAMORPHISM AND MINERALIZATION IN THE REGION POTOJ-CUKA—VALJA SAKA (Northeast Serbia) The monzonite-granodioritic massif Valja Strž located between Črni vrh and Potoj Cuka (about 18 km NW of Bor) borders in the northwest on Paleozoic slates and Jurassic limestones. The Paleozoic slates form the steep limb of an eastward dipping anticline. The Jurassic limestones overlying the slates in the form of an overthrust, are massive at the base while toward the top they become more and more laminated. In the north and northwest the massif borders on propylite which predominates especially in the region of Frasan and Sosrekita. To the north the propylite is covered by younger hornblende augite andesites which show no traces of propylitization. In the valley of Valja Saka along which runs the boundary line separating the two rocks, two outcrops of aproximately the same size were exposed by erosion. One of them consists of propylitic hornblende biotite andesite and quartz (the rock represents a transition to diordte), the other of hornblende andesite which has been considerably altered by hydro-thermal metamorphosis. In the hornblende andesite a mineralized block of scams is embedded — the ore deposit Valja Saka. Rocks bordering directly on the inonzonitic granodioiitic massif are more or less altered along the contact. The alteration is most .pronounced at those places where monzonite borders on the Jurassic limestones of Potoj Čuka. Along the contact near two smaller monzonitic outcrops occur scarns similar to those found on the summit of Potoj Čuka. At the contact a very narrow belt of Paleozoic slates was altered into quart-zites. Here and there prcpylite and hornblende andesite were also subjected to intense hydro thermal activity. The composition of the scarns occurring at Potoj čuka varies considerably from place to place. Megascopic and microscopic examinations permit the assumption that the rocks consist mainly of fine grained grosularite although occassionally also larger crystals can be observed. Grosularite was weathered partly into clinochlore and partly into grains aimong which epidote is predominant. Vezuvian is after garnet the most frequently encountered mineral. The characteristic feature of the grains the size of which varies considerably, is their bipyramidal habit. Under the microscope the grains aire seen to be zoned. The zones differ both in colour and birefringence. While wollastonite is very irregularly disseminated through the scarns, zoisit, or rather pseudozoisilt, occurs mainly on. the summit of Potoj Čuka. Its grains are smaller and show an anomalous blue dispersion colour. The scarns contain only small quantities of calcite, augiite and .epidoste. The structure of the scarns is partly porphyrobiastic (porphyroblastic vezuviian and garnet), partly grano-blaistic. It is of interest to note that along the contact zone no metallif erous minerals occur although contact silicates are found the composition of which shows that the monzonitic magma must have been rich in highly volatile constituents. Noiw amd again, however, small mineralized deposits are found in the marmoiric limestone. The magnetite occurring in five outcrops was on the surface altered partly to lamonite and partly to martite. On Izvor sphalerite, galena, chaloopyrite, and pyrite outcrops occur which, however, are separated from those of magnetite. Changes due to metamorphism and mineralization are to be observed not only along the contact with monzonite ibut also at more distant places. A typical instance is the lead and zinc ore deposit at Valja Saka, representing a mineralized block of scarns. The deposit is located in the valley of the Valja Saka Brook. After World War II the fruitless prewar prospecting work done by French engineers was resumed by the Management of the Mining District Bor. The work, however, was discontinued after the value and characteristics of the ore deposit had been established by underground exploration and numerous bore holes. The low grade ore deposit is so small that it does not invite mining operations. Owing to its origin the deposit represents and is treated here .as, the key to the solution of the mining and geologic problems posed by this part the Northeast Serbian eruptive region. The block in which the ore deposit occurs is surrounded by hornblende andesite into which the block was thrown during the tectonic processes accompanying the eruption of andesite. At the same time the originally shaly, very likely Upper Jurassic limestone was partly transformed by thermal activity. Considerable changes observed both in the altered andesite and the ore deposit were brought about later by younger hot solutions. On their way upwards the solutions altered first the hornblende andesite which gradually underwent chloritization, tremoliti-zation, and pyritization and in the neighborhood of scarns also kaoli-nization, salification, epidotization, and carbonization. Chemical analyses of the changed andesite cores show that andesite contains also small amounts of metalliferous minerals. The solutions did not follow definite directions but literally impregnated the shaly limestone owing to which the scarns as well as the ore show a typical banded texture. The dominant mineral is garnet occurring in idiomorphic typically anisotropic grains. Garnet is followed by epidote, tremolite, and wollastonite, in order of abundance. While quartz is frequently met with, rutil is found only in some places. The oldest metalliferous minerals magnetite and hematite occur only in small amounts. Next to these ranks pyrite which is by and large uniformly disseminated through the scarns. In the northern portion of the ore deposit, however, pyrite occurs in solid masses. High temperature sphalerite with numerous inclusions of chalcopyrite and low temperature sphalerite without xenoliths occur in larger dark brown grains. The tectonic phase at which the older metalliferous minerals were shattered opened passages for low temperature solutions from which galena, chalcopyrite, and even bornite, consolidated. Covellite, cerussite, and smithsonite are due to descendent alterations. A comparison of the conspicuous joints which crushed and in places even moved the block of scarns, with the joints established at Bor, shows that the former must belong to the Sava or Styria tectonic phase. Average composition: Lead — 2,13 per cent, zinc — 1,85 per cent, and copper —■ 0,21 per cent give a rather constant ratio 10 :9 :1. The deposit contains about 400.000 tons of ore with an average of 4,13 per cent of Pb + Zn + Cu represented by the visible ore reserve. The probable ore reserve has been estimated to contain 45.000 tons of ore with an average of 4,48 percent of Pb + Zn + Cu. Microscopic and chemical examinations permit the conclusion that the alterations of both hornblende -andesite and the block of shaly limestone were effected by the same solutions. These alterations bear a strong resemblance to those observed 'directly along the contact between mon-zonite and limestone or propylite. The alterations at the contact, however,, are more pronounced and the chemioail composition of the scarns more complete. Thus it is safe to assume that the alterations of hornblende andesite and those of the limestone block were effected by high temperature solutions which followed passages opened for them at the intrusion of monzonite. Since along the contact zones at Potoj Čuka no metalliferous minerals are met with, the solutions which effected metamor-phism and mineralization at Valja Saka, must have come from a deeper focus. The phenomenon itself can be interpreted as indirect hydrothermal metamorphosis or (Fe, Mg) silicate metasomatosis with mineralization. LITERATURA Antula, D., 1909, Geološka istraživanja u timočkom andezitskom masivu. Godišnjak Rudarskog cdelenja, II. knjiga, p. 68, Beograd. Barth, T. F. W., Correns, C. W., Eskola, P., 1939, Die Entstehung der Gesteine, Berlin. Buerg, G. H., 1931, C karakteristik der Grunsteinartigen Andesitfacies, i'iire Ursachen und Beziehungen zur Kaolinisierung und Verkieselung. Zeit-schrift fiir p. Geologie, p. 161—180. C i s s a r z , A., 1950, Bericht iiber mikroskopische Untersuchung einiger Proben aus dem Blei-Zinkvorkommen von Valja Saka, Pančevo (poročilo v rokopisu). C i s s a r z , A., Drovenik, F., 1950 in 1952, Izveštaji o obilasku olovno-cinkanog nalazišta u Valja Saki, Bor (poročilo v rokopisu). C1 a r, E., 1946, Das Alter der Vererzung von Bor (Ostserbien), Verhand-lungen der Geologischen Bundesanstalt, p. 151—163. Drovenik, M., 1952, Rudarsko geološka študija rudišča Valja Saka, Ljubljana (diplomsko delo v rokopisu). Duhovnik, J., 1953, Petrografska karakteristika stena područja Črni vrh—Jasikovo kod Bora, Ljubljana (poročilo v rokopisu). Jankovič, S., 1953, Strukture sistema ZnS—CuFeSž u rudištu S upi je Stijene (Črna Gora), Vesnik zavoda za geološka i gecfizička istraživanja NR Srbije, Beograd, p. 255—272. Jurkovič, S., 1953, Granat u skarnu Novog Brda, Vesnik zavoda za geološka i geofizička istraživanja NR Srbije, Beograd, p. 125—134. M a j e r , V., 1953, Prilog poznavanju stijena monconiitskog tipa u Istočnoj Srbiji, Beograd, Vesnik zavoda za geološka i geofizička istraživanja NR Srbije, p. 135—148. Nik iti n, V., 1936, Die Fedorow-Methode, Berlin. Petkovič, V., 1935, Geologija Istočne Srbije, Srpska Kraljevska Akademija, Beograd. R a m d o h r , P., 1948, Lehrbuch der Mineralogie, Stuttgart. Simič, V., 1953, Magmatizam i (metalogenija naših granitoidnih stena u vezi sa volframovim orudnj en jem, Vesnik zavoda za geološka i geofizička istraživanja, Beograd, p. 191—254. T r o g e r , W., E., 1952, TabeUen zur optischen BestLmmung der gesteins-bildenden Minerale, Stuttgart. Wine hell, A. A., 1951, Elements of Optical Mineralogy, Parth II, Fourth Ed., New York—London.