Nevihta
)ilo je „tisti čas, ko je šla pšeniea v klas" — ne, ne, zmotil sem se, pozneje je bilo, kajpada, precej pozneje, takrat ko so po nekodi vže' žito želi. Ej, ljubi moji, lepo je bilo tedaj povsodi, kamor se je elovek ganil! V gozdu so vžc zorele jagode, ptiči pa peli, kot bi jim šlo za stavo, na vrtu so bile črešnje-črniee skoraj vže zrele — da bi človek le mogel do njih! — in drugo sadje je tudi obetalo lepih sadov, čeprav še le kasneje, na travniku pa je cvetelo mej visoko travo cvetic, kolikor in kakeršnih si je kdo poželel: rdečih, modrih in belih. A na polji je lahen veiroc pripogibal težko klasovje, da se ti je zdelo, kakor da se ti klanja in te pozdravlja. Dobro jo je pogodil narodui pesnik,
ki trdi:
,,Kak' lnštno je po let', Začenja rž cvetet';
Po njivah se ziblje to klasje rmeno,
Pšenično, ovseno in tudi rženo ..."
In potem nikdar mraz, skoro vedno krasno vrerae, in pa dan tako dolg — saj Bo svetem Vidi se po dnevi in po noči vidi" — ali ni res poletje lep čas ? Jeli da? Ej, lep, lep!
Jaz tudi menim, da, in Potočinov Jožek je bil prar take misli. Saj se mu je pa tudi dobro godilo! Lepo vas prosim, kako bi se mu neki ne ? Doroa so bili dokaj premožni, da Jožek ni bil nikoli ne lačen ne raztrgan, in pa čisto nobene skrbi ni imel. V šolo še ni hodil, drugcga težavnega dela mu pa tudi še niso nalagali. Samo sestrico Tinico je moral včasih voziti na vozičku okrog hiše. Vender sedaj ob žetvi, o »velikem delu," skoro ni utegnil varovati Tinice; najboljže bi se mu bilo zdelo, da bi vedno spala. I, pa se mu je res nabralo veliko opravkov! Le pomislite: žetev pred durmi, a Jožek še kozolca ni iruel. Zato se je bilo treba sedaj pošteno upirati. To je bila še sreča zanj, da mu je Metka — no, v petem letu je bila, nekaj je vže storila — tako zvesto pomagala. Težko, ali ščasoma sta vender-le Daredila lasten kozolček tam konec hiše, kamor se solnce najtopleje upira. Vidite, da sta bila vže modra, da-si še ralada! Tja se postavi kozolec, kjer se žito prej posuši.
,,Po polji sapioa pihlja,
Da zrelo žito se ziblja;
Deklifii srpe sučejo
In sladke pesni pojejo."
Tako poje stara pesen, in tako je bilo tudi pri Potočinovih. Najete in domače žanjice so podiralc pšeuieo, da je bilo kaj. Za njimi pa sta hodila Jožek in Metka ter pobirala klasje. Tega menda ni treba posebej praviti, da so bili Jožkovi snopki vedno polovico večji, kakor Metkini. Kako je pa tudi skakal po razorih in se sklanjal! Vender resnico v.am povem, saj takojejedino prav, da-si se bode morda Jožek kaj hudoval: bolj skrivaj je izpulil tudi kak klasek iz snopov, katere so bile uažele žanjice. No, pošteno sicer iii ravnal, toda velike škode pa tudi ni delai, in izvestno bi ga oče ne bil karal, da ga je tudi videl, saj mu je bilo znano, da potrebuje Jožek za puto nčopo" več žita, kakor Metka za svojo piško.
—•¦<  110  >¦•—
Tri je bila ura, ali kaj, ko so se začeli vzdigovati izza gora tcžki oblaki. Poprej so, dejal bi, leno ležali na gorskih vrhovih, in solnce jih je lepo obsevalo, da so bili videti kakor blišeee se nov sneg. Ali sedaj jih je gnal veter čedalje visje ter mimogrede tu ali tam odtrgal oblaček, daje plesal po še jasnem nebu, kakor jagnje pred čredo na zelenem travniku. Kmalu so zakrili vedno novo prihajajoei oblaki do malega pol neba, in solnce je le še tam pogledalo na zemljo, kjer so se raztrgali. Vihar je bil silnejši in silnejši, ternnilo se je. Lastavice so plaho čivkajoč zelo nizko letale, kakor vselej pred hudo uro, ter pridoo lovile mrčese, zakaj slutile so, da pozneje precej časa ne bodo mogle prinesti mladičem. niti najmaDJše mušice. Muhe in komarji so bili neznansko nadležai, soparica neznosna.
Oče Potoein je prihitel z vozom, da naloži in spravi pod streho nažeto žito.
,,Žanjice, snope urno na kupe!" klical jirn je; ,,tako čudno se naklada tam za gorami, da bi se utegnila pridrviti prav huda nevihta."
Tedaj se je zabliskalo ondii ob zadnji gori, kmalu potem pa se je čulo votlo in zategnjeno : ,gro—o—6—66—6." Ni bilo dolgo, pa se je zasvetilo drugodi. Trenotek potem je švignila ognjena kaČa ravno nad Potočinovo njivo, vmes pa zmiraj tisti strašni, vedno močnejši: ,,gro—65—6." V vaškem zvoniku je zapel zvon: zvonilo je nmegli."
Jožek in Metka sta nehala pobirati klasje in tesno jima je bilo. Plašno sta gledala k višku, češ, kaj neki bode. Ko pa nagloma prav mocno trešči, jame Metka jokati.
»Cilika, spravi, spravi otroka domov," veleljeoče starejši hčeri. Ta je hitro ubogala, vzela Metko v naročje, Jožka pa prijela za roko, in odrinili so. Vender tekli niso, da-si so padale vže debele kaplje, zakaj kadar grmi in treska, ni vavno dirjati, lahko trešči tjakaj.
Doma jo je mahnil Jožek naravnost k svojerau kozolcu ter zložil žito vanj; tudi Metka je prišla za njim ter  dela svoje  snopke na drugi konec kozolca.   Ko je pa jel dež liti in ga je veter zanašal  pod kap,   kjer sta bila Jožek in Metka, . smuknila sta jo rada v hišo.   Potočin je tačas  tudi vže zategnil snopje na suho, žanjice so takisto  vže ušle nalivu,   vse se je zbiralo v sobi,   da tu prevedre.   Pa je bilo zares potrebno vedriti, zakaj vreme je bilo eedalje hujše. Vihar je strašno divjal ter krivil in pripogibal drevje in žito. Treskalo je pa kar nepretrgoma.   Šipe . v oknih so tožoo žvenketale, krožniki v skledniku so oživeli ter se tako tesno pri-tiskali drug k drugu, da bi si bili malone robove odbili. In da ste videli Potoči-novega psička  nstražo,"   kako je bil miren!   A drugače je vže zalajal,   če je šel kdo tudi še petdeset korakov  od hiše.   Se  celo nikdar  ugnana mačka je iskala zavetja pod stolom, češ, semkaj pride najnazadnje, če kaj pride. Eesje, res, kadar Bog kaže svojo moč, boji in tresc se vse.
In vse so vije, vse trepece,
Boji vse šibe se grozeče." (Gregorač.)
BDa bi nas Bog vsaj toče obvaroval, a tako sumljivo vrišči po oblakih," zdihoval je oče Potocin, njegova mati, stara Potožinka, pa je postavila na raizo sv. razpelo, prinesla blagoslovljeno sve6o ter jela čitati v starinskem molitveniku
molitve ob hudi nri. Jožek je pokleknil tik babico ob oglu mize na tla, Metka pa se je oklenila Cilikinega kolena, ki je pestovala in tešila malo Tinico. Mati pa je ravnokar prišla izpred ognjišča, kjer je bila zanetila blagoslovljeni ogenj, ter je secliij začela moliti z drugimi vred.
,,Ne jokati! ali čuješ,  kako se Bogek krega?"   govorila je Cilika Tinici.  A ta se je bala treskanja ter jokala dalje,
,,Poglej lučiko," in pokazala ji je svečo, nvidiš lučiko?" Pa se je zagledala Tiiiica v gorečo svečo; kar utihnila je ter stegovala ročice proti luei.
Zunaj pa se je prav takrat zabliskalo, da je vid jemalo, zagrraelo pa kot bi se podiral svet, precej potem pa so jela padati redka zrna toče, debele kot orehi. Strašno je rožljalo po strehi, kakor bi kdo kamenje lučal. Za njimi pa se je vsula" mej dežjem drobnejša, a gostejša. Plaho so zrli Potočinovi skozi okno, sklepali in vili roke ter še prisrčneje molili, prav kakor poje pesnik:
,,Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta,
čuj prošnjo siromaka — kmeta,
Sprejini nai jok in vzdih in stok,
Ne vniči žuljev pridnih rok!" (Gregoreie.)
In dobrotni Bog, kateri je čul iskrene prošnje, velel je toči, naj neha. Pa je nehala. Močen veter je potegnil, dež se je vlil v curkih, ledena zrna pa niso več padala na zemljo.
rHvala Bogu, hvala Bogu!" oddihovali so si Potočinovi drug za drugim. rDa le ni bilo same suhe toče, da je le dež vmes, preeej je boljše." In še so molili, da bi se popolnoraa spreletelo.
Pol nre kasneje pa je bilo po nevihti. Oj, tako prijazno je zopet posijalo solnce in naredilo na hudournih oblakih, ki so se gnali čez hribe v druge kraje, dvojno mavrico. Tam v gredici so se lesketale na ,,gosposki travici" deževne kapljice kakor biseri. A zdelo se ti je, da traviea joka, zakaj silni veter jo je nagnil, in marsikatero stebelce je bilo zlomljeuo. Tudi vrtnica je imela solzne oči, zakaj veliko kapljic se je ujelo na njenem perji; toda njeno solze niso bile solze žalosti, tnarveč solze razposajene veselosti, saj ji nevihta ni čisto nič škodovala. Bila je podobna porednemu dečku, ki je baš utekel palici ter se sedaj ošabno smeje, da mu kar solze v oči silijo.
Potočin je brž šel ogledovat. koliko škodeje na polji. »Tisočera hvala Bogu!" govoril je hvaležno, nda le hujšega ni bilo! Za jedno seme zrnja je pač izbila toča, toda kaj bi bilo, da je šel ves kruhek po vodi?"
Tudi Jožek in Metka sta jo hitro zavila konec hiše k svojemu kozolcu, ni li kaj kvare. No, pa je bilo dobro, da jima je to na misel prišlo. Vihar je namreč kozolček nagnil, snopke pa pometal pod kap v lužo.
nOh, škoda, škoda!" vskliknila sta oba hkrati in začela popravljati. Samo zaradi snopkov bi jima bilo kmalu prišlo nekaj navskriž, ker so bili vsi umazani in razmršeni, da nista lahko spoznala vsak svojih. Pa Metka je našla prav tedaj v travi debelo točo, ki jo je popolnoma premotila. Pozabila je kozolec in žito ter se igrala s točo.
,,Jožek, vidiš, kako lepo krogljico imam? Jej, jej, kako je mrzla!" Klicala je bratcu, ki je tudi jel iskati točo. Potem pa sta se igrala ž njo, kakor z dru-gimi igračami, prav nič nista pomislila, koliko lahko škoduje tako ledeno zrnjc ubogemu kmetu. Še hudo jima je bilo, ko se jima je stajala druga za drugo v gorkih ročicah! Na mah pa vrže Metka vso točo iz rok ter vsa v skrbeh pravi bratcu:
,,Kje je neki moja piška? Oj ubožica, meuda je vender ni ubila toča, ali jo veter odnesel ?"
»Pa res, moje ,,čope" tudi ni nikjer," odgovoril ji je Jožek, in zbežala sta okrog hiše ter iskala svoji ljubljenki. Metki se je vže na jok nabiralo, ker dolgo nista nič našla. Kar se pripodi od dirarniee več kokošij, trgajoč se za ervička, mej njimi je bila tudi Metkina piška.
—~<  113  >~—
,,Poglej, tvoja je vže tukaj," dejal je Jožek sestrici, nkam se je neki izgubila moja?" Toda sedaj ni bilo več časa, ubijati si glavo s tem vprašanjem, zakaj očetov klic: nJožek, Metka, pojdita pobirat črešenj!" dal mu je čisto novih mislij. Saj nčopou bode še desetkrat lahko poiskal.
nJej, črešnje, črešnje!" razveselila sta se oba, stekla, kar so ju noge nesle, ter potem zadovoljno zobala ukusne črešnje, katere je bila toča sklatila. Tako so jima ugajale, da sta skoro želela, naj bi šla vsak daa toea. Ej, kaj sta se sedaj rnenila, če bi bilo drugodi še toliko škode: erešnje so tako sladke! Jožku je bila pa toča ljuba tudi zato, ker rau ni bilo treba Tinice varovati, saj so bili drugi doraa. Otroci pač hitro pozabljajo nesreče : sedaj jokajo iu mislijo, da jim je Bog ve kako hudo, če jih pa premoti kaj drugega, brž jih je sam smeh! Prav kakor vreme: sredi popoludneva je hudo, kot bi se bližal sodnji dan, proti večeru se pa solnce vže tako zadovoljno smeji, da se le čudiš. Nevihte se vse boji, čemer-nega otroka pa tudi nima nihče rad. Zato vam pravim, dragi moji: prosite Boga, da nas vselej obvaruje hiide ure ter dodeli srečnih dnij, dnij radosti iu poštenega sraeha. Jeli, da obljubite? — Obetamo. — No, potem pa vže bode!
Kajtimar