Kaj bo z našo prihodnjostjo? Ta misel me ninogokrat prevzame v sedanjem času; prevzeti pa mora tudi vsakega narodnjaka, ako ima srce za naše slovensko ljudstvo. In kaj je takšnega v sedanjein času? Naj vani torej sedaj nekoliko pojasnim naše sedanje razmere. Izseljevanje v Ameriko je čedalje silniše in silniše; dan za dnevom vre Ijudstvo tje čez morje, tam pa potein nekatere stiska nedopovedljiva beda in reva; žalostnik poročil nam dohaja dovolje sem iz novega svela, vendar vse lo ne preplaši in ne ustavi Ijudstva, ki niisli, da je Amerika dežela, po kateri se cedi med in nileko. Tam so neki kar kupi zlata in se človek samo pripogne, pa je bogat! Ni še dolgo, kar sem bral v »Gospodarju« pismo, ki ga je pisala neka deklica svojim staršem sem preko morja; v njein popisuje strašne nadloge in trpljenje, ki so jih prestali in jih še bodo morali prestati izseljenci; pa vse nič ne pomaga. Tiste, ki jih »vročica« po Braziliji prijema, tega ne bero; pa saj oni vsakemu privadranemu razcapancu več verujejo, kakor pa pametnemu človeku, ki bi jih rad pred nesrečo obvaroval. Zakaj pa agenti, ki vas sleparijo z dobroto Amerike — zakaj ti sarai ne gred6 tje v novi svet, če je res tako zveličavno dobro tam! Se ve, da se prigodi izmed tisoč enemu, da mu je dobro, ali vsaj piše tako in ljudstvo, kedar to sliši, je vse razgreto za novi svet. Ljubi raoji Hlovenci, poprimite se pridno dela v svoji domačiji. Živite zmerno, kakor ste živeli, in srečni boste bolj, kakor bi bili morebiti v dalnji Ameriki, kjer vas gotovo čakajo trpljenje in težave: saj tukaj je dolina solz; prava sreča nas čaka še le v nobesib, kamor bomo prišli po spokorjenju in po živi veri v lioga. Ali žal, vere manjka Jjudstvu in zato je toliko nezadovoljnosti, godrnjanja in prepira. Mladi svet je dandanes že hudo spriden; poboji, lepeži in diuge budobije so že kar v navadi in to vse zavolje slabe vere. Kdor ne spoštuje svojih dušnih pastirjev, takšenje na slabem potu. Brezverstva v sedanjem času pa so krive tudi brezbožne Sole po mestih. Imel sem priliko opazovati nekoč dijake srednjik šol v cerkvi; naj mi nikdo ne zameri, da to povem, nobeden ni zmezil z ustnicami, ne čital in držali so se, kakor kamniti kipi in še celo pri povzdigovanju niso pokleknili. Kaj imamo od takih pričakovati dobrega? Da bi takšen kedaj branil vero in narod slovenski, to je zastonj. Kedar zapusiijo šole in nastopijo svoje službe, kakoršne koli, pomagali nas bodo zatirati in tlačiti pod jarem naših nasprotnikov: zakaj kdor je brez vere, on je tudi navadno nemčur ali njemu enak »naprednjak« in takih je čedalje več med nami Slovenci. Oni več verujejo zvitim lažem naših nasprotnikov, kakor pa poštenim boriteljem slovenskim. In taki se nahajajo med priprostim ljudstvom, kakor v višjih krogih. Tožno in silno gospodarstvo nemčurjev nam kaže sosednja koroška dežela. Kdor »Mir« prebira, jasno vse to izpozna. Nahajajo se pa med ljudstvom taki, ki so nekoliko pogledali v višje šole; taki se zdijo silno učeni in omikani, pa njih surovost se mnogokrat pokaže na takih mestik, kjer je zadnji gorski kmet bolj olikan od takih prenapetin-sanjaeev. Kaj je omika in učenost brez vere? Žalostna razvalina in prevara tistega, ki ji je v službi. Ljubi Slo.venci, slušajte svoje dušne pastirje, kar vas učijo in svarijo, spoštujte jih; oni so vaši prvi voditelji in vaši poslednji pomočniki. Ljubite pa tudi svoj jezik materni, ne udajte se našim nasprotnikom ne pri volitvah, ne pri drugih enakih priložnostih, kajti oni iinajo le tedaj za vas sladko besedo, kedar bi jim bili vi v korist in dobiček, potem vas pa ne poznajo več. Kdor se sramuje očitno slovensko govoriti, tak je naš nasprotnik, np verujte mu! Naše geslo bodi: »svoji k svojim«; na našem dnevneni redu bodi sv. katoliška vera, za njo pa prva narodnost. Z živo vero, neomahljivo pridnostjo skuSajmo vzboljšali na?5o priliodnjost in če to dosežemo, bodemo zadovoljni in srečni v naši domovini, ne bodo se vam želje budile po dalnjem tujem svetu; zginile bodo nerodnosti izmed Slovencev; mir in složnost bode vladala med njimi. V to pomozi Bog! Franc Kresnik.