ZELEZNICflR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIČARJEV. Izhaja vsakega 5. in 20. v mesecu. Nefrnnkirana pisma se ne sprejemajo. ■■ Rokopisi se ne vračajo, Uredništvo in UpravnSStvo se nahaja v Ljubljani, Cesarja Jožefa trg št. 10. Naročnina: za celo leto . . K 7-20 za pol leta . . „ 3‘60 za četrt lota . . „ l-80 Posamezna številka 30 v. Štev. 8. V Ljubljani, 20. aprila 1919. Leto XII. Železničarske zahteve v Narodnem predstavništvu. Govor poslanca sodruga Josipa Kopača. Velespoštovani gospodje! Oprostite, da sem so oglasil k besedi v zadevi, ki so tiče železniškega ministrstva. Priglasil sem so zaradi tega, ker poznam razmere železničarjev, ker delam skoro ves čas, kar živim, med železničarji. Lahko rečem, da se pečam več kakor 22 let izključno z železniškimi vprašanji in zaradi tega mislim, da bo na mestu, da kolikor mogoče na kratko in jedrnato povem vzroke, zakaj danes železnice ne funkcionirajo tako, kakor bi lahko in kakor bi mi vsi želeli. Kdor pozna trpljenjo železniškega osobja tako, kakor ga poznam jaz, ta bo moral priznati, da je to osobje zlasti ob prevratu, v novemberskih dneh, izvršilo svojo službo tako, kakor si je bilo le želeti. Ko se je namreč zlomila fronta in so se vse ogromne zbegane četo usulo preko naše domovine, smo delali vsi in tudi jaz, dasi civilist, ponudil sem se v službo, da grem na železnico, ker uživam zaupanje med osobjem — da skušam z vsem svojim vplivom pomagati, da se ta armada, ki se je usula tedaj v našo kraje, prevozi kakor hitro mogočo preko naša domovine in ne napravi prevelike škode. Posrečilo se nam je, da smo lo srečno izvršili in .da smo imeli pri nas prav malo škode. Ali železničar, kj je v stradanju — oprostite ta izraz — dosegel ta rekord, nili tisti slavni stradalec Suzzi ni mogel toliko stradati kakor naš železničar, je začel pešati. Pri železniški upravi so mu rekli: Hrano dobite pri vo-iaštvn! Pri vojaštvu so mu pa zopet rekli: Kaj ti komo dali, ko sami nimamo. In tako so le dostikrat zgodilo, da je železničar z lačnim želodcem •Uhajal z doma in z lačnim prihajal domov. Apro-vizacije so bile pomanjkljive in niso moglo veliko dati, ker ni bilo živeža na razpolago. Le s prav težkim trudom in za bajno visoke cene se ie modo dobiti tu pa tam kaj malega živeža. H železničarji so imeli pa v stari domovini ■ekaka pravila, glasom katerih je bila njim zajamčena sedanjost in bodočnost, preskrba za starost, onemoglost in za slučaj nezgod. Ta pravila, imenovana službena pragmatika, so takorekoč izražala vse, kar mora ta uslužbenec izvršiti na železnici; označevala so pa tudi natančno vse njegove pravice, z velikim veseljem so so železničarji priklopili tisti ideji, ki nas je gnala že toliko let za združenjem vsega slovenskega naroda v skupni domovini, kjer ne bo več prostora za tujca, ki nas je dosedaj tlačil. Mnogo je pripomoglo, čo se jo reklo: Saj bo boljše, šo malo potegnite, »a bo šlo. Posrečilo se nam je, da se jo pri nas vse še precej dobro izvršilo. Ali sedaj nastane vprašanje: Kaj jo v naši novi domovini? Železnikarji, ki so dobili po razsulu 'avstro-nemško fronte toliko pohval, da bi človek o njih lahko napisal debelo knjigo, povprašujejo sedaj: Kje je kaka odškodnina za naše' trpljenje, kjo je naša obleka, ki smo jo raztrgali in obrabili v naši naporni službi tekom dolge vojne, kje jo naša hrana in druff o? Ali hočemo v novi domovini pravtako stradati, kakor smo morali stradati v stari domovini, Kakor hitro se jo fronta zrušila, so se vsi fazni prekupci in navijalci cen poskrili v brloge ia strahu, da bi jih ljudstvo ne linčalo, ker so do-*>a odirali družine tistih vojakov, ki so dali na fronti življenje za domovino. Ali kakor hitro so •pazili tl' najhujši škodljivci naše domovine, da je zopet mir In red, da vlada nima posebne volje, prijeti jih za ušesa, so prilezli iz svojih brlogov in so začeli postajati od dno do dne še predrznej-ši (Tako je!). Naša vlada je dva dni pred sestankom Narodnega predstavništva izdala odredbo rlcde proste trgovine; nj mogla počakati, da bi Narodno predstavništvo rešilo to stvar, kar bi «orala storiti, ker so tiče ta zadeva celega na-, roda. Bila jo popustljiva napram onim navijalcem cen, ki so vedno dražili vse življenske potrebščino in napravili življenje neznosno nam revnim ljudem, v prvi vrsti železničarjem in drugim delavcem. In kaj jo naravna posledica tega? Ce jaz prodam svojo delavno moč, pa za svoje delo ne dobim toliko plačila, -da bi si mogel kupiti kruha, potem je bolje, da držim jroko križem, kajti čemu naj delani, če ne zaslužim toliko, da bi mogel živeti. Naša vlada je prišla na tisto opolzko pot, ki vodi v propad. Vlada je bila popustljiva napram bogatini. Sedaj pa bo prisiljena, poseči globoko v žep in dati svojim uradnikom in delavcem zvišane plače, da si bodo mogli kupiti vsaj nekaj živeža po teh zvišanih cenah, ako bo hotela, da no bodo obupali. Gospodje so tukaj povedali, kako bi se marsikaj preuredilo. Spoštovani tovariš gospod dr. Pestotnik je označil tudi nekoliko, kako bi se daio popraviti to nelepo življenje železničarjev in kako bi so dal narediti nekak red na železnicah. Na moje tozadevno vprašanje pa mi je gospod železniški minister odgovorih »Težko je, ko imam v Banovini 70% Madžarov, a ne vem, kako naj jih nadomestim.« Ne vem, ali je gospodu železniškemu ministru znano ali ne, najbrž ne, ker drugače bi moral kaj energičnega ukreniti. Vem, da imajo v Zagrebu še danes pogodbo z ogrsko vlado, da vsi nameščenci, ki so bili prej pod ogrsko krono, iie morejo b*ti niti disciplinirani v Zagrebli, am-p.ik sp iili mora disciplinirati v Budimpešti. To ima vsak uslužbenec črno na belem v žepu. Ali se torej čudite, da na najvišjih mestih sedijo Madžarom In pravijo: »Vi nimate pravice, nas soditi, naše sodbe morate poslati v Budimpešto. Kdo je to pogodbo naredil in podpisal? Poverjenik za promet v Zagrebu. Ce jo to znano gospodu železniškemu ministru, ne vem, ampak faktum je, da je pogodba tu, in imamo tudi uslužbence, ki to lahko dokažejo. Torej na podlagi te pogodbe so postali Madžari tako prokleto pogumni, da piavijo, da nima nihče nič komandirati kakor oni sami (Poslanec dr. Corovič: »Nije tako!«) Jo tako, gospodje, saj imamo tu Zagrebčane, ki to prav lahko potrdijo. Železniške uprave so že s 1. januarjem 1918 priznalo svojim uslužbencem, da se vojna leta vštevajo poldrugkratno v pokojnino in v napredovanje. Dosedaj se je to izvedlo samo pri južni železnici, in sicer s 1. januarjem 1919, medtem ko morajo jugoslovanski državni železničarji še vedno čakati, kdaj jim bo dal železniški minister te po prejšnjih upravah zajamčene pravice, ki jim jih mora tudi dati, kajti pridobljnih pravic se ne sme kratiti in odjemati. Sedaj imate na pr. v Ljubljani državne železničarje in železničarje južne železnice. Knj (južni železničarji) imajo take prejemke, državni druge, in sicer manjše, in to vendar ne zato, ker so železničarji svobodne Jugoslavije?!!! Ali gospod železniški minister je naredil še nekaj hujšega! Oprostite gospodje, da to pojasnim. Povem vam, da sem sam preiskal celo zadevo in prišel do zaključka, da je resnična. Gospod železniški minister je rekel: »Draginja je tu!« To je tudi res, in ravno zaradi tega je njegovo ravnanje tembolj čudno. Gospod minister je namreč odredil, da mora železničar, če se hoče peljati neslužbeno kam, da si nakupi cenejše blago, plačati polno voznino. Gospod železniški minister je torej odvzel železničarjem prosto vožnjo, ki so jo imeli dosedaj! Železničarji imajo po tem novem ukazu prosto vožnjo samo za službene namene, no pa tudi za svoja zasebna pbtovanja in ona svojih družin. Gospodje, lahko si predstavljate, kak< težko je zadela ta odredba železničarje, ki .so na ta način prišli ob svoje dolgoletne pravice, ter se jim je odvzela vsaka možnost, nabaviti si razne potrebščine po nižjih cenah. Ta odredba pač ni bila v korist, ampak v veliko škodo našega prometa. Dočim je vlada napram raznim verižnikoin in špekulantom skrajno popustljiva in koncilijam-na, postopa napram železničarjem z vso krutostjo. Tako imamo n. pr. mihtarizacijo na železnicah. Vidite, gospodje, to je zopet velik vzrok, zakaj na železnicah ne gre tako, kakor bi moralo iti. Ce komandira na železnicah kak oficir ali kak narednik, potem ni čudno, če zastaja ves obrat Vzemimo en primer. Mi imamo n. pr. stroje raznovrstnih serij. Serja pomeni, koliko ta ali oni stroj lahko vleče. Temu stroju se ne sme dati več nego je predpisana maksimalna teža. Tako se je pa zgodilo, da so obesili stroju, ki nosi 300 ton, 600 do 700 ton. Naravno je, da ta stroj, kurjen že s slabim premogom, ne moro prevoziti svoje ture, ima zamudo, ter se mora ustaviti, da se mu odvzame preveliko breme. Ali zopet gorje tistemu strojevodji, ki ie vodil vlak in ni mogel prevoziti tega, kar so mu preveč naložili. Gospod postaje-načelnik — gospodu železniškemu ministru to naj-brže ni znano — postaje Indjija je n. pr. postavil na stroj vojaka ter mu jo rekel: Ako strojevodja no bo speljal naloženega tovora !n bo obstal, ga ubij. (Medklici). Prosim vas, gospodje, sedaj ko naj živimo v svobodni državi, so postavi strojevodji na stroj vojak-krvnik, ki naj ga ubije! Vprašam vas, ali naj dotični strojevodja nadzoruje progo ali naj gleda na to, kdaj ga bo njegov stražnik ubil? Da ne boste rekli, da morda pretiravam in da govorim tjavendan, vam povem ime dotične-ga strojevodje, ki se mu je to pripetilo. Dotični strojevodja se zove Mayer in je tu v zbornici na galeriji navzoč. Dalje imamo slučaj strojevodje Farkaža. Strojevodja Farkaž, ki je tu v Zemunu, in se gospodje lahko prepričajo o istinitosti mojih navedb, je dobil mal stroj, kateremu so obesili preveč teže. Premog jo slab, stroji so slabi in pokvarjeni ter so no dajo popraviti. Ti stroji, opro-stito gospodje, da povem po pravici, so pokvarjeni v prvi vrsti zaradi tega, ker postavljajo za strojevodje nestrokovnjake, brez prave tehnične izobrazbe. Ker torej ta strojevodja ni mogel prevelikega bremena izpeljati, sta ga dva vojaka potegnila s stroja, da položila na klop, ter mn jih' naštela 25. (Poslanec Kristah: »Škandal!«) Isto so jo zgodilo strojevodji v Lekeniku. Strojevodja Pintar v Lekeniku je na postaji rabil eno uro in pol, da je pripravil stroj. Gospoda moja, kdor pozna stroje, ta si lehko predstavlja, daje to delo nemogoče v krajšem času izvršiti. Ce pogledate danes železniški stroj, dokler še ni zakurjen, je videti še dosti dober in nepokvarjen. Ko ga zakurite, pa uhaja para na vseh koncih in krajih, ker ni gumija, da bi zadelali vse luknjice, skozi katere uhaja para in se mora fretariti z raznimi vojnimi izdelki. Torej ta strojevodja je moral počakati v Lekeniku eno uro in pol, da je dobil potrebno paro. Ko se je tako trudil, da spravi stroj v red, pristopita naenkrat k njemu dva vojaka, ga potegneta s stroja, položita na klop ter mu jih naštejeta zopet 25!! (Klici: »Sramota, škandal!«) Ako se tako kurirajo lačni želodci naših železničarjev, potem, gospodje, stojimo pod katastrofo, ki mora nastati na vseh železnicah. Kajti pri teh razmerah mora izgubiti železničar vsako veselje do dela. Dajte mu kruha ter lepšo rav-' najte ž njim, pa boste videli, s kakim veseljem bo opravljal svojo težavno službo. Napravite pr’.d-vsem red v raznih direkcijah, ker je tam reda najbolj treba. (Medklici.) Gospodje, če pogledate v razne direkcije, boste videli, da sedijo notri še vedno ljudje, ki no spadajo tja in bi jih bilo treba že davno spraviti čez meje. Mi socialni demo-kratje nimamo to naloge, da bi preganjali dtlavce in uslužbence ter nam tega tudi nihče no more predbacivati. Opozoriti pa moram merodajne go- spode na obstoječe nevednosti, ki so največ krive, da železnice danes ne fukcionirajo tako, kakor bi morale. (Medklici in ugovori). Gospodje, jaz sem vam dokazal, da imajo ti uslužbenci pogodbo z budimpeštansko vlado. Kdo jo je naredil? Vi sami! Militärizacija na železnicah je čisto nepotrebna. Vlada pravi, da se morajo železnice za slu».«, vojna militarizirati že po zakonu samem. Ali prosim vas gospodje, sedaj vendar ni več vojne. (Klici: »Še je vojna!«). Jaz mislim, da je vojna že končala. Ali io mar hočete imeti še par let?! Gospodje, železniški usužbenec naj ne bo podrejen vojaški komandi, ampak vojak naj so pridcli železničarju za asistenco, če jo potrebuje. (Burni klici in ugovori). Prosim vas gospodje, pustite me vsaj mirno govoriti. . Gospod železniški minister je podal tukaj nekake statistične podatke. Toda ta statistika ne odgovarja točno temu, kar je faktično res. Gospod minister je rekel, da je še 70% Madžarov, ki jih imamo izmenjati. Jaz sem se mučil včeraj in predvčeranjim, da sem zbral nekaj tozadevnega materijala ter sem izpraševal ljudi, ki poznajo razmere, in ti so nvi povedali, da je med uradništvom in poduradništv.om približno kakih 50% tujih uslužbencev in od teh 50% se jili jo takoj priglasilo 15%, ki so izjavili, da hočejo ostati v novi domovini, ker znajo hrvatsko in imajo svojo otroke v hrvaških šolah. Torej bi bilo pravzaprav le 35% tujega urad-ništva 'in poduradništva med našimi železničarji. — Kar se pa tiče delavstva, ni več, nego k večjemu 10% tujih delavcev, ki bi so lahko zamenjali. Mi imamo v raznih koncentracijskih taboriščih železničarje z družinami, ki čakajo na nastop službe. (Tako je!) Pokličite te, pa pridejo radi dela?. Onj čakajo. Imate tukaj žo predlog, kako bi oai radi delali tudi na tej progi, pošteno, kakor so de- lali na naših progah. Ce se ozremo na naš strojni in vozni park, vidimo, da bi se dal še precej hitro popraviti. Toda treba je sistematičnega dela; potrebno je, da se ti stroji, ki se dajo lahko popraviti, spravijo kar najhitreje v velike delavnice, kler se bodo mogli v najkrajšem času popraviti, da bodo sposobni za promet. Oni del strojev, ki je nesposoben za službo in se ne da več popraviti, naj se raz-dene, da se dobi materijal za druge stroje. Mi j smo namreč na železnici tudi z materijalom pre- i coj pri kraju. Ce hočemo n. pr. popraviti en stroj, J moramo razdejati enega do tri tenderje, da do- j bimo toliko materijala na razpolago, da moremo popraviti ostale stroje. Stari stroji, ki so že zarjaveli (n no bodo nikdar več porabni, nai ss raz-denejo in jim odvzamejo rabljivi predmeii; s temi naj so pa popravijo drugi stroji. Gospod minister je v našo zadovoljnost povedal, kak» kategorično je nastopil proti ljudem, ki so delali sabotažo; mislim, da je bilo to v Bosanskem Brodu, kjer da jo bilo baje vse pijano. Gospod minister je dotlčne železničarje kratko-malo odslovil. To je vsega priznanja vredno in mi — povemo odkrito — ne bomo delali gospodu ministru nikdar najmanjše preglavice, kadar bo kaznoval tistega, ki res to zasluži, ki hodi pijan v službo; ali pa misli, da je pri železnici le za to, da nagaja. Toda, gospod minister, kako ste na eni strani upravičeno strogi proti onim, ki delo ovirajo, ki samo nagajajo, ki so — kakor jih imenujete, gospod minister — malomarneži, tako bodito naklonjeni proti tistim, ki upravljajo svojo težko službo 2 navdušenjem in veseljem 1 Preračunite nekoliko, koliko mora človek zaslužiti, da lahko izhaja s svojo družino ob tej draginji. Hrvaški železničarji so Vam, gospod minister, to zelo jasno povedali, v svoji spomenici. Ne vem, če ste že pregledali njihovo spomenico tako daleč, da bi brali, koliko so stale neobhodno potrebne življenske potrebščine pred tremi mesčei — danes so že vse veliko dražje — namrtč vse one ž.vljenske potrebščine, ki jih rabi uslužbenec vsak dan. Tam je izračunano, da je za življenje •posameznega železničarja nujno potrebno najmanj 600 K mesečne plače. Ce železničar nima pr.like, zaslužiti s svojim delom 600 K na mesec, ne more izhajati; manjka mu obleke in hrane — in v lačnem človeku, gospodje, ne boste našli dobrega delavca, ampak samo večnega nezadovoljneža, k; bo slabo opravljal svojo službo, kar pa vendar ni v interesu cele državo in nas vseh. Kaj boste rekli gospodje, če povem, da imajo na progi Pragersko-Sred šče železničarji, ki vrše vrhstavbno službo, 2 K 40 vin. dnevne plače? Prosim. gospodje, 2 K 40 vin. dnevne plače ob času, ko stanc četrt litra vina 3 K 50 vin.! Ali more tak delavec vršiti z zadovoljnostjo svojo službo? To so škandalozne razmere! Zakaj se jim ne napravi konec?! Kadar prihajamo s takimi pritožbami, se nam navajajo kot protiutež plače, ki jih imajo posamezni kvalificirani delavci v delavnicah, ki seveda več zaslužijo. Gospodje, povejte pa tudi pri tej priliki, koliko zaslužijo nižje vrste delavstva, ki morajo vendar prav tako živeti! Ti ljudje so največji reveži in nimajo dostikrat doma niti toliko obleke, da bi poslali otroke v šolo! Njih otroci so bosi; v februarju t. I. sem jih videl iti bose v šolo! Prosim Vas, s kakim veseljem naj vrši železničar službo, kj mu ne nese niti toliko, kolikor potrebuje nujno za prehrano in oblekö?! Obleka stane dandanes — in to obleka najslabše vrste! — 700 dc 800 kron, za ženo seveda precej več. . Ljudje si v petih letih vojne niso mogli kupiti nobene novt obleke. Sedaj je vojna minula, a revni sloji ne morejo prav tako kupiti ničesar, ker nimajo sredstev. (Tako je!) Železničarji iz Zagreba so n. pr. svoj nevzdrž-ljivi gmotni položaj gospodu ministru čisto natanko pojasnili v posebni spomenici; samemu gospodu ministru je vloga ugajala, ko jo je pregledal, ker so bilo tako jasno obrazložene in motivirane vse zahteve železničarjev. Toda gbspod minister ie rekel; Mi imamo toliko in toliko deficita na Hrvaškem, toliko in toliko deficita v Slavoniji, toliko deficita v Sloveniji itd., kako bomo zmagali nove stroške! Gospod minister! Tu morate upoštevatt tudi sledeče: Mj smo imeli poprej v Srbiji približno 510 km proge. Sedaj imate 3000 ktn proge. Na to lahko napravimo znaten kredit, da pomagamo železničarjem in obvarujemo državo nevarnosti. Z bajoneti no bomo kurirali želodca, kadar kruli. (Veselost.) Je vse zastonj! Mi moramo poskusiti, da železničarja, ki trpi pomanjkanje vseh žlvljenskih potrebščin, zadovoljimo. Nikakor ne mislim, da se morajo zadovoljiti morebiti kake pretirane zahteve, ki bi omogočale luksuriozno življenje. Toda, gospodje, če bi Vi videli prizore v stanovanjih teh revnih železničarjev, kakor sem jih videl jaz, ko je n. pr. pri obedu oče rezal kruh, pa je hotel košček kruha vzeti s seboj, ker je moral za 12 ur do 14, tudi 16 ur odpotovati ne da bi dobil kaj živeža na progi — pa so otroci rekli s solzami v očeh: »Za Boga, oče, al boš nesel ves kruh s seboj?« Tu moramo mimogrede povedati, da se dobi pri nas kruh samo na krušne nakaznice, in to samo v kraju, kjer železničar stanuje, ne pa tudi na progi, dočiin je pri Vas mogoče kupiti kruh povsod. Vidite gospodje, take razmere vladajo med železničarji. Jasno je, da boljši, bogatejši sloji tega ne razumejo, ker ne pridejo z revnejšimi sloji v dotiko in vldfjo le sami sebe. Upam pa, če bo gospod minister prišel v ministrski svet in r ki: »Jaz rabim n. pr. 150 milijonov dinarjev, da se izboljša položaj železniškega osobja«, da ne bo naletel na odpor, ker upam, da gospodje, ki ste sedaj v vladi, bodete pač razumeli, kaj je železniška osobje in kaj je treba storiti, da so mu nekoliko pomaga. Mislim, da ni treba, da se spuščam v podrobnosti, ki jih obsega ta spomenica. Gospod minister bo tako prijazen, da bo spomenico predložil v ministrskem svetu in se dogovoril s tovariši o vseh željah, ki so notri izražene. Ali prosil bi: Dajte hitro izstradanemu delavstvu to, kar je treba, da ne nastane katastrofa, ne morebiti iz hudobije, tudi ne od strani madžarov, ampak od strani izstradanih in izmučenih železničrjev, ki so po mojem mnenju boljši Jugoslovani nego marsikdo ki ima Jugoslavijo vedno na jeziku, v resnici je pa le egoist, ki izkorišča revno ljudstvo in onemogoča, da bi prišlo do reda v državi, kj je šele nastala. Dobro razumem, da je nemogoče, da bi v državi, ki se je šele takorekoč rod,la, že funkcijoniralo vse tako, kakor v normalnih razmerah. Ali tam, kjer so absolutno mora nekaj storiti, bi prosil gospoda ministra, da se to stori z vso hitrostjo. Kaj zahtevajo slovenski železničarji? Malenkost — čeprav seveda bo skupna svota velika, a na posameznika pride zelo malo. Mi smo rekli tako-le: Bržkone v Belgradu se ne bodo imeli take pragmatike, ker poznamo razmere, ki so vladale pred vojno na železnicah v Srbiji in kako je vojna vse uničila tamkaj. Mi imamo pa moderno prag-matiko na razpolago, in zato smo sestavili takol nekaj kot podlago za bodočo pragmaiiko. Ne bom Vas mučil, dragi g-ospodje; hočem le iz predložene spomenice povzeti eno točko, ki se mora železničarjem izpolniti. To je točka 8. Gospod minister. Ako nimate vloge železn.čarjev baš pri rokan, bom tako prost, da jo Vam bom dal tukaj na razpolago. (Govornik izroči prometnemu ministm Vu-loviču en izvod vložene spomenice). Ta točka zahteva: »Uprava ima najdalje s 1. aprilom« — (• danes seve nebo več mogoče — »izplačati vsakemu uslužbencu, delavcu in delavki enkratni nabavni znesek brez razlike kategorije, in sicer 100* dinarjev«. Gospoda moja, železničarji so zahtevali to v dinarjih radi tega, ker je nemogoče hoditi okoli z našo krono. Ce pride človek s krono h kmetu in hoče kaj kupiti, ne dobi ničesar. Ce bi bila krona srebrna, bi se še kaj dobilo, z* papirnato krono pa nihče ne mara. Kmet stoji na stališču: Ali proti zameni v blagu —- ali za siebro! Dinar pa ima vendar še precejšnjo veljavo danes, veliko večjo nego krona, kar vidimo zlasti v Be(-gradu. To bi veljalo za samce in oženjene brez | otrok. Za oženjene in vdove z otroci bi se moralo i plačati 2500 dinarjev. Gospoda moja, to je ea-| kratni nabavni znesek, s tem bi si nabavile železničarske rodbine seda), ko imamo svobodno trgovino, saj toliko življenjskih potrebščin, da bi lifle brez skrbi, da bodo imele preko najhujšega Cawa nekaj živil doma in da ne bo treba vedno drereti tukaj pri ministrstvu. Dokler se želje, izraženo v tej spomenici, popolnoma ne izvedejo, bi se plačevalo vsak mesec 300 dinarjev kot nekak pripomoček. Zakaj? Ce kupi železničar dandanes eno obleko zase ia za ženo, porabi že več nego 1000 dinarjev, ker s« cene za obliko in obutev tako grozno pretirane. Za nakup živil mu od teh 1000 dinarjev ne ostane ničesar. Zato bi moral uslužbenec s tem denarjem kupiti živila (slanino, moko itd.), z ostalim bi si pa kupil vsak mesec še kaj obleke, in obutve, da «e bo hodil bos in nag. Vojna leta naj se vštejejojjslužbenceni pri dr-j žavni železnici prav tako, kakor jih všteva južna j železnica svojim uslužbencem. M] vendar ne moremo trpeti, da bodo državni železničarji, ki služijo morebiti na isti postaji skupno s tovariši južne železnice, na slabšem nego železničarji privatne družbe. Ze naša čast zahteva, da ne plačuje naša država uslužbencev slabeje, nego privatno podjetje. Izpregovorim naj še pri tej priliki par besed o naših ubogih upokojencih! To so reveži, ki s* služili skozi celo vojsko, a so bili začetkom leta 1919. upokojeni z majhno pokojnino. Gospodje, če bi Vi vedeli, kakšno pomanjkanje vlada v njihovih družinah — jaz sem to opazoval na lastne oči — bi gotovo storili vse, da se odpomore tej bedi i» revščini. Tem bi se dal enkratni nabavni znestK 500 dinarjev. To vendar ni veliko, ker upokojeai uslužbenci drugod ne pridejo nikjer v poštev. Navajam to, ker vem, da vse to Je potrebno za red in mir na železnicah. Od tega je odvisno vse nadaljno, gospodje! Da hočejo n. pr. železničarji praznovati J. majnik, to, ne bo stalo državo ničesar. Osebni premet se bo vzdrževal tudi ta dan z vso točnostjo; blagovni promet se pa ob sedanjih razmerah lahka ustavi za en dan brez najmanjše škode in brez vsakih stroškov za državo. Ce temu ugodite, bo pomagala ta ugoditev redu in miru. . To bi bile točke, gospod minister, glede katerih Vas prosim, da ogdovorite nanje po možnost» še danes, da ob povratku v domovino lahko odposlanci, ki so sedaj tu, potolažijo naše železničarje. Prišli so in rekli: »Storimo zadnji korak«: Prfšli so in moja dolžnost Je bila, da sem jih predstavit gosp. ministru, ker vem, da Je strokovnjak, ki ve, kaj je železničar; prepričan sem, da bo storil vse, kar je mogoče, da ne pride do kakega čist* nepotrebnega gibanja, ki bj bilo škodljivo državi in zasobnikom. Gospodje, danes se ne da dobro železniSk* osobje tako lahko nadomestiti. Da je ta trditev resnična. Je razvidno že iz tega, kar ie poved«! včeraj v svojem govoru minister: 70% osobja fci bilo treba izmeniti, pa ga no moremo, ker ni ia-domestila. Gre torej pri tem vprašanju za najboljSe delavne moči, ki jih bo Jugoslavija potrebovala, kakor lačni kos kruha, posebno z ozirom na to, «la je pri nas industrija že zelo razvita in se bo razvila še bol). Ne povzročajmo, da bi ti ljudje zapuščali železniško službo in se udinjali pri kakem privatnem podjetju, ki jim ponuja že danes veči« plačo. Naši železničarji bodo radi ostali pri železnici, kjer so preživeli mnogi polovico svojega življenja. Dajte jim še Vi tisto veselje, da bodo šli ie z večjim navdušenjem na delo za blagostanje države! Prožite jim svojo desnico, podpirajte jih v kritičnem položaju, v katerem se nahajajo danes. Tudi železničarji iz Srbije so predložili spomenico. Mislim, da o tej zadevi ni treba veliko g*» Štev. 8. '_______________________________ _ Ž E L E Z N I Č A R. Stran 3. vorit). Oni zahtevajo povišanje draginjske doklade mesda od 6 dinarjev na 9 in pol dinarja dnevno. Ce »orebiti gospod minister spomenice nima pri rokah, mu je tu en izvod na razpolago. (Govornik izroči ministru Vidoviču en izvod spomenice srbskih železničarjev.) Sedaj, gospoda moja, pa dovolite, da se po-vracni k izvajanjem spoštovanega gospoda tovariš*