PO SLEDEH VSAKDANA.
Etnologovo delo nekoč in danes, od Štreklja in
Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj.
433
(Razstava Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, oktober 1995 -
januar 1996)
V sklopu prireditev, ki so oktobra 1995 spremljale etnološki kongres v počastitev
več pomembnih dogodkov za razvoj etnologije, je büa v Slovenskem etnografskem muzeju
v Ljubljani postavljena razstava z zgovornim naslovom "Po sledeh vsakdana". Z muzejsko
govorico je skušala primemo obeležiti stoletnico prvega narodopisnega programa Matije
Murka ("Nauki za Slovence") in stoletnico začetka izdajanja Slovenskih narodnih pesmi
Karla Štreklja. Zaznamovala je tudi dvajsetletnico združitve obeh narodopisnih društev
v enotno Slovensko etnološko društvo in 55. obletnico Oddelka za etnologijo (zdaj Oddelka
za etnologijo in kulturno antropologijo) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Obletnice so
pač priložnost za obračim s seboj ia s svojim delom.
Razstava je sledila razvoju vede, njenim spremenjenim metodološkim izhodiščem,
metodam dela, posameznikom, institucijam in rezultatom njihovega dela, ki so pojavni
del etnologije. Avtorici razstave Sonja Kogej-Rus in Barbara Sosič sta bili postavljeni pred
zahtevno nalogo. Pregledne spominske razstave nanu'ec niso prav hvaležna zadeva. V
najboljšem primeru so na račun temeljitosti in dokumentarnosti dolgočasne in suhoparne.
Še posebej, če tematsko ne obdelujejo le življenja in dela posameznika (kot npr. spominske
sobe pesnikov in pisateljev ipd.), ampak morajo čimbolj "pravično" oceniti vlogo posa-
meznih sestavnih delov (beri: ljudi, institucij) in razvojnih faz tako kompleksnega pojava,
kot je neka veda. Spremenljivost metodoloških izhodišč sta morali ne le "dokazati" z
dokumentarnim gradivom, ampak tudi "prevesti" v govorico muzejske razstave. Slednje
je büo še težje, ker je razstava svoja sporočila usmerjala na dve skupini obiskovalcev:
etnologe in vse ostale, ki to niso. Obiskovalci - etnologi so bili glede na poznavanje vede
tudi bolj kritični, usmerjeni v način postavitve in v primerjavo osebnega vrednotenja
razvoja stroke in njenih rezultatov z vrednotenjem, ki ga je prinašala razstava. Vse ostale
- bolj ali manj naidjučne obiskovalce in šolske skupine - pa je razstava s predmetom
etnologije in njegovim spreminjajočim obsegom šele seznanjala. Gotovo je, da slednjih
teorija vede ne zanima v takem neposrednem smislu kot etnologe. Zato sta morali avtorici
razstave iskati posredne načine, kako teorijo in njeno razvojno dinamiko vizuaHzirati
oziroma opredmetiti.
Muzejski predmeti imajo na običajnih razstavah povsem specifično nalogo: v tem
434
Razstave
ali onem smislu (odvisno od konteksta razstave) dokumentirajo čas, prostor in okoliščine,
v katerih so nastali in se uporabljali. Na razstavi "Po sledeh vsakdana" pa je bila njihova
primarna naloga nekolikanj drugačna: dokumentirali so vodila etnologov, zlasti še
ebiologov - muizeakev pri izbiri predmetov v času, ko so ti postali muzejski predmeti.
Izbira predmetov je nanu'ec ozko povezana z izbiro predmeta raziskave, le-tega pa v
glavnem omejujejo (recimo raje: usmerjajo) tienutna metodološka izhodišča vede, v katero
se raziskovalec prišteva. Ker pa so se ti - po spreminjajočih se kriterijih izbirani - predmeti
hraniH v muzejskih ustanovah in se v njih tako ali drugače razstavljali, dokumentirajo
tudi razvojne spremembe muzeologije (vede, ki se ukvarja z nalogami in načini delovanja
muzejev). Pričevalnost razstavljenih predmetov je bila torej za stopnjo bolj posredna kot
navadno, zato se zdi odločitev avtoric, da običajnih spremljevalnih podatkov (časoviu,
krajevni, socialni izvor) o posameznih predmetih tokrat ne bo, kar primerna.
Dve razstavni dvorani sta se izkazali kot ustrezen prostorski okvir za oba
zaokrožena sklopa razstave. Prvi se je nekoliko mrakobno (v smislu razsvetljave, ne v
smislu pristopa) loteval preteklih obdobij vede in njenih faznih rezultatov. Začetek
"zgodbe" v letu 1895 poosebljata Matija Murko in Karel Štrekelj, ki ju etnologija danes
priznava za začetnika svojega znanstvenega načina dela, čeprav izhajata iz vrst tedaj
zelo široko pojmovane slavistike. Izhajajoč iz ciljev današnje etnologije ("...raziskovanje
vsakdanjika ljudi, torej njihov način preživljanja, bivanja, porabe ter odnosa do sebe in okolice.
S tem etnologija spodbuja samozavedanje, samospoznavanje in razvija zavest o kulturni dediščini
vseh Slovencev. Tudi tistih v zamejstvu in po svetu." (iz spremnega besedila na razstavi) se
razstava ustavi pri nekaterih fazah razvoja etnologije. Za uvod se dotakne
"predznanstvenega" etnološkega dela, ki se je od renesanse dalje bolj aH manj kontinuirano
nadaljevalo v obUki zbiranja gradiva, dobivalo pa je različne poudarke, ker je nastajalo
zaradi različnih vzgibov (npr. stvarno razsvetijensko raziskovanje, ki "služi" socialnim
in gospodarskim ciljem, in povsem drugačno romantično iskanje pristnega izraza
narodnega duha v času obHkovanja narodnega (samo)zavedanja). Murko in Srekelj sta
"izboljšala ... raven etnoloških raziskovanj, opustila sta romantične nazore in odprla pot realizmu
v etnologiji." (iz spremnega besedila na razstavi). Način uresničevanja njunih začrtanih
raziskovalnih poti do konca 1. svetovne vojne sta avtorici zanimivo opredmetili: razstavno
vitrino z etnografskimi predmeti, kakor so büi razstavljeni v tedaj enotnem Kranjskem
deželnem muzeju pred 1. svetovno vojno, sta rekonstruirali na podlagi fotografije iz leta
1910 (dokimientacija SEM) v (skoraj) naravni velikosti. Omenjena rekonsb-ukcija oziroma
ponazorilo je vključevalo več oblikovalskih momentov (od računalniške fotopovečave
do povsem mizarskega prijema). V njenem osrednjem delu so bili razstavljeni muzejski
predmeti, zbrani in razstavljeni tako, kot jih je dokvmientiral vir.
Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno je dalo slovenski etnologiji prve
institucionalne okvire (Etnografski muzej, stolico za etnologijo in Folklorni inštitut
Glasbene matice), vendar so se z etnološkimi raziskovanji v veliki meri še vedno ukvarjali
neetnologi - zastopniki drugih ved. "Dokaj razširjeno je bilo hotenje oteti pozabi vse, kar je
pristno narodnega, domačega, zanimivega, starega in lepega. Bila so iskanja t.i. narodnega stila
v gradnji hiš, v notranji opremi, ornamentiki in narodni noši ter s tem težnje po okrepljeni
nacionalni zavesti." (iz spremnega besedila na razstavi). Grafični prikaz "etnološkega
drevesa" na razstavi je bil zanimiv poskus preseka neke dobe v razvoju eti:iologije.
Drevesne veje so začrtale tematske sklope, znotiaj katerih je tedaj živela etnologija (naselja
in zemljišča, kmečki dom in hiše, gospodarstvo, noša, prehrana, obrti, ljudsko pripovedništvo.
Razstave
435
ljudske pesmi, ljudski ples, ljudske igre, ljudsko verovanje, ljudska medicina, pravno narodopisje,
šege in ljudska umetnost), lističi pa so simbolizirali raziskovalce, ki so se s posamezrumi
temami ukvarjali. Naravnanost tedanje etnologije v slovensko ljudsko kulturo se je
"nanašala predvsem na preteklost in na starosvetne ljudskokulturne ostaline v sodobnosti."Vsa
omenjena izhodišča je razstava opredmetila z delno rekonstruiranim kmečkim interierom,
kakršnega je ponujal javnosti na ogled Etnografski muzej pred koncem 2. svetovne vojne.
Vir za rekonstruirano postavitev je büa fotografija iz leta 1944, ki jo hranijo v dokumentaciji
SEM.
Slovenska etnologija je po 2. svetovni vojni ponovno vrednotila predmet in smisel
svojega raziskovanja. Etnologija v tem času "...zbira in preučuje kulturne tvorbe slovenskega
ljudstva in zakone njegovega razvoja. Etnološke pojave so pojmovali kot družbene pojave, zato
jih je bilo treba časovno in krajevno določiti...." (iz spremnega besedila na razstavi). Da bi
načrtno zbrali gradivo o materiaM, duhovni in socialru kulturi po vsem slovenskem
ozemlju, so konec štiridesetih, v petdesetih in še v šestdesetih letih delovale t.i. terenske
ekipe raziskovalcev.
V šestdesetih letih je slovenska etnologija pod vplivom evropskih etnologij sprejela
nova metodološka vodila in cilje, ki so v osnovnih črtah ostali aktualni do danes, čeprav
se težišča raziskovalne prakse nenehno spreminjajo. "Etnološko drevo" je na razstavi
tudi za čas od leta 1945 do danes razvrstilo etnologe in njihove tematske sklope (ki so
zaradi drugih izhodišč seveda drugačni) na enak grafični način kot za predhodno obdobje.
Celoten premik v izhodiščih etnologije, ki so se od nekolikanj romantične podobe
slovenskega kmečkega podeželja v preteklosti premaknili tudi v povsem vsakdanje pojave
in njihov pomen v življenju današnjega človeka (s čknbolj dosledno vključeninu razvojno-
pojavrumi povezavami s preteklostjo), je na razstavi simbolno prikazan s stopniščem in
zbirko obuval, ki se iz "preteklosti" (vrh stopnic) "bližajo" sedanjosti in s tem nam,
obiskovalcem razstave, ki smo hkrati tudi nosilci današnje kulture. Ta je za etnologijo
prav tako zanimiva kot morda malo bolj "eksotična" preteklost. Lahkotno sceno, ki jo
povezujejo obuvala različruh časovnih, socialnih in geografskih okolij, lahko razumemo
tudi drugače: kot pripoved o nujni pogojenosti današnjega s preteklim ali pa samo kot
ilustrativno razlago glavnega naslova.
Druga razstavna dvorana je svoj "pogled" usmerila na sedanje stanje v vedi.
Temačnost in ozko snopasto usmerjeno svetlobo prve dvorane je v drugi zamenjala
enakomerna svetloba večjih stropnih reflektorjev. S kratkimi razlagalnimi teksti so bili
predstavljeni glavni institucionalni okviri, znotraj katerih delujejo etnologi (Inštitut za
slovensko narodopisje, Glasbenonarodopisni inštitut pri Znanstvenoraziskovalnem centru
SAZU, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Slovenski
etnografski muzej in ostali muzeji po Sloveniji, Zavodi za varstvo naravne in kulturne
dediščine po Sloveniji in Slovensko etnološko društvo). Sredinski prostor v dvorani z
razstavljenimi muzejskimi predmeti ponazarja raziskovalni fokus naštetih institucij, ki
so bile predstavljene na panojih okoli sten in so "zrle" v svoj predmet raziskovanja. Le-
tega lahko muzejski predmeti le ponazarjajo, saj predstavljajo samo ostanke naše
materialne kulture iz bolj ali manj oddaljenih preteklih obdobij. Odnos med predmeti in
ljudmi (uporabniki ali izdelovalci predmetov) je bil ponazorjen z lepljenim kolažem
človeških figur različnih sociahio-prostorskih in časovnih okvirov. "Iz konteksta iztrgani
ljudje" (beri: izrezani Lz fotografij) nam - na podoben način kot posamezni muzejski
predmeti, "iztrgani" iz okoliščin njihove primarne uporabe - povedo nekaj le o svoji
Razstave
436
zvinanji (pojavni) obliki. Če jih ne gledamo v luči njihovih gospodarskih, družbenih in
političnih pogojenosti, ostane notranja (idejna) vsebina ljudi, predmetov in njihovega
medsebojnega razmerja molčeči del naše preteklosti. Tisti del, ki je "naš", pa vendarle ni
naš, ker rü zavedni del naše kulturne identitete.
Kotiček druge razstavne dvorane je bil urejen kot knjižnica, kjer so si lahko
obiskovalci ogledali kar dobršen kos slovenskih etnoloških publikacij in periodike, prav
tako pa tudi tematsko urejeru katalog celotne dosedanje etnološke bere. Pregledni tematski
katalog in izbor etnološke strokovne literature za "razstavno knjižiuco" so pripravile
etnologinje-knjižničarke: Majda Fister, Sinja Zemljič-Golob, Mojca Račič in Bojana Rogelj-
Skafar.
Muzejske etnološke razstave so le zaključni del predhodnih raziskav. Razstava je
ponudila tudi nekaj gradiva (plakatov) o tej obliki komuniciranja vede s širšo javnostjo,
čeprav ni bilo izbrano sistematično in bi büo zaradi obilice tudi težko sistematično predstav-
ljeno. Rezultat etnološkega raziskovalnega dela je lahko tudi etnološki film, ki navadno
ruma zgolj dokumentarnega značaja. Obiskovalci so si na razstavi lahko ogledali projekcijo
cele vrste kratkih etnoloških filmov oziroma odlomkov iz etnološke video dokumentacije,
ki jih je zbral in uredil dr. Naško Križnar (Avdiovizualni laboratorij ZRC SAZU).
Pri razstavi so torej posredno sodelovali številni etnologi, vendar pa gre zasluge
za ta prijeten prikaz širokega in notranje razgibanega etnološkega diapazona le pripisati
avtoricama, ki sta znali uravnotežiti vse naše subjektivne ocene, kaj je za etnologijo
pomembno in kaj ne. V dobro jima je treba šteti tudi to, da nista podlegli vsem ustaljenim
in obremenjujočim, pametnim in nespametnim "pravilom" muzejske razstavne prakse,
ki ji je navidezno lahkotna, živahna govorica predmetov, fotografij, barv malone tuja.
"Lahkotno" in neobremenjujočo postavitev, katere osnovna sporočila kljub temu
zadovoljujejo strokovne in muzealske kriterije, je namreč precej težko doseči. Vsekakor
smo tega muzealci premalo vajeni. Gotovo je, da so k temu pripomogli tudi mladi
oblikovalci - dijaki 3. b razreda Srednje šole za oblikovanje in fotografijo pod vodstvom
profesorja Petra Raua. Neobremenjeni s pravili, hkrati pa z občutkom za obliko in barvo,
so sprejeli to delo kot izziv in kot odkrivanje novega. Koliko medsebojnega usklajevanja
so potrebovali za to, da razstava deluje enovito in ne kot skupek raznolikih idej, ne
vemo. Oblikovalski rezultat je bil "čist", jasen in enostaven, pa vendar ne strog in hladen.
Obiskovalcu prijazen. Osnovni Hk trikotnika, ki se je ponavljal tako v osrednji razporeditvi
razstavne tehnike, kot v obliki panojev in grafičnih linij, je sledil tudi trem obdobjem v
razvoju etnologije (do 1. svetovne vojne, med svetovnima vojnama in po 2. svetovni
vojni) in trojnosti predmeta raziskave (materialna, socialna in duhovna kultura).       •
Pa še na en vidik razstave ne gre pozabiti, čeprav je deloval neposredno le na
skupino dijakov - oblikovalcev. Ob pripravah in sodelovanju z avtoricama so izvedeli o
etnologiji in o delu materialne kulturne dediščine več, kot uspe izvedeti večini
srednješolcev, saj si etnologi zaman prizadevamo, da bi postala etnologija (v smislu
seznanjanja z lastno kulturno dediščino) del rednega učnega programa ali vsaj izbirni
predmet. Upamo lahko, da je vsaj ta skupina začutila pomen končnega slogana razstave,
ki so ga - kot sebi spoznavni medij - oblikovaH kot grafit: "Tud jst srn etnol".
Janja Žagar