Poštnina plačana v gotovini. MLADOIT 1927 $1.10 glasilo Orlovske Poilzveze v Ljubljani, izhaja 17. v mesecu. Urejuje Jože Jagodic, Ljubljana, Pred škofijo 4. List izdaja konzorcij „Mladosti11 (Dr. Joža Basaj, Ljubljana, Dunajska c. 38). — Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč). — Upravništvo je v Ljubljani, Ljudski dom (pisarna Društvene nabavne zadruge). — Uredništvo je v Ljubljani, Ljudski dom (Orl. Podzveza). — Naroča se: Upravništvo „Mladosti", Ljubljana, Ljudski dom. — Naročnina: Za redne člane in starešine brezplačno, za vse druge Din 30'— letno; posamezna številka Din 2"50. Za naročnike izven Jugoslavije po dogovoru. LETNIK XX OKTOBER 1027 ŠTEVILKA IO Ivan Pregelj: Slava: Kreku! (Ob deseti obletnici njegove smrti.) Ko sem pisal Mlado Bredo, me je prvokrat bodril njegov genij. Ko sem sanjal o svojih »otrocih solnca«, sem namenoma ličil po njegovem ukusu. Dolžnega sem se čutil, da sem mu za prvo sedmino poklonil na grob Zadnjega upornika. V Slovenski legendi sem izpovedal pesniško svojo vero vanj in v neumrljivost slovenstva. Tudi eno ali dve pesmi sem mu posvetil. Zdaj, ob deseti obletnici njegove smrti pa nič bolj od srca povedati ne vem, kakor to, da zame Krek ni umrl, da zame živi kakor prej telesno in da ga občutim, kakor da se je samo za črn odtegnil naši mestni puhlici v nekak svoj višji, svoj najvišji — P e r t o v č... Odkod ta bolna vera v meni? Iz ljubezni. Verjamem, da tako živi Krek ne le meni, nego vsem, ki so ga kdajkoli poznali in ljubili. V onemogli betežnosti teh praznih časov kriči z menoj sto duš po Kreku. Zato tako živo občutimo in bi skoraj rekli, da diši po Kreku, kakor po pomladi... Pa je še drugačna skrivnost Krekovega življenja po grobu: skrivnost večne lepote njegovega duha in obraza. Krek je umrl, a star ni bil nikoli. Krek je šel mlad od nas. Krek je bil sploh mlad do konca in od kraja. Zato je sicer Krek bil, pa je tudi še in b o. Krek po svojem najtajnejšem in najizrazitejšem bistvu umreti ne more. Mladost je namreč nesmrtna in Krek je živ in bo živ vsaki novi slovenski mladini... Kadar se bomo zopet pravdali za slovensko besedo in zemljo: Krek bo naš prvi Slovenec. Kadar bomo snovali v misel velikega jugoslovanstva: Krek bo naš n a j v e č j i Jugoslovan. Kadar bomo imeli nuje za Kristusa in Petrov tron: Krek bo naš na j bojevitejši katoličan. Krek bo preživel vse časovne mene. Zato ker Krek biti, pomeni biti mlad... Mlad biti pa se pravi biti čist, zdrav, preprost in prirođen, iskren, stva-ritelen, zlasti pa dober in vesel. Tako kakor Stvarnik zadnjo uro svojega zadnjega stvaritelnega dne ... Bratje v Kreku! Veselo! V Bogu za slovenstvo in Križ! PROSVETI OM Vaclav Winkler: Pred gomilo heimana Ostapa. Za desetletnico Njegovega molčanja. Hoj, hetman Ostap, hoj, Zaporožec, desettisoč kozakov pred durmi stoji, hoj, hetman Ostap, hoj, Zaporožec, odgrni kitoijko in prapor razvij! Na sredi polja je kamnita gomila, naše veličje hi vsa sanja naša. Ko prišel je Mojzes na goro Nebo in videl od jutranje zarje razsvetljen Kanaan, je padel kot zruši se hrast na poljani, samoten in tih in od vekov šumeč, mogočen in silen, vekove gradeč. S posavskih in dravskih polja smo nad tvojo gomilo, sklonjeni, tihi kot dva velikana nad tabo, dve žalosti trpki med tvojim molčanjem: ena za tvojo oktobrsko smrt, druga za rod, ki brez tebe je strt. Tisoči čakajo tvoje besede, Mojzes slovenski iz velikih dni, fant iz Prtovča in naš svečenik, borec iz dunajskih tujih palač, klicar, kjer poje še jezik domač, učenik po božji in svoji besedi, zvezda vodnica in veliki dom v obupu in tožbi in žalostni bedi. V poljani zagorel je v zarji večer in kliče nas s svojim sijajem. Daj, blagoslovi nas z vedro, pojočo besedo, z vriskom gorenjskih planin, s fantovstvom naših gora, da'bomo vredni ljubezni, ki si jo za tisoč življenj trudnim in žalostnim dušam dajal v imenu Boga. Daj, blagoslovi nas, Mojzes in naša Beseda, Največji, Najboljši iz knjige zgodb naših, o blagoslovi, da gremo za tabo z vedrino velikega Mladca in s krepko roko: Tvoja ljubezen je rastla iz naših zemlja, razmajala ves naš svet preko vseh dalj — spomin tvoj še večji bo, veliki kralj. Med najposlednje Krekove spise spada članek Meditacija, ki ga je pokojni napisal nedavno pred svojo smrtjo in poslal »M la d o st i« za njeno desetletnico. V tem članku piše: »M l ad o st je ljubezen. Mladost je preizkušnja. Mladost je n e p o č a k a n o s t. Mladost je veselje. Veselje je pa Bo g.« Bratje! Ali smo te zlate resnice v teh desetih letih po smrti našega ustanovitelja že oživotvorili v naših mladih srcih in v življenju naše organizacije? In, bratje, kakšen je v tem oziru naš pogled v bodočnost? In še nekaj! Ali se zavedamo, bratje, da je bila zadnja pisana beseda največjega slovenskega sinu pisana nam — slovenskim. Orlom? In ali še vemo, da je Bog dopustil, da je tedanji (sedaj tudi že pokojni) predsednik naše orlovske organizacije — ravno on! — umirajočemu Kreku zatisnil oči? Kaj to pomeni? Ali ni to oboje znamenje, da je veliki Krek zapustil svojega duha pred vsem nam. Nam — slovenskim, Orlom! Kaj nam je torej veliki Krek, bratje? Ali smo si že kdaj zastavili to vprašanje —? Za deseto obletnico rojstnega dne njegove večne slave prisezimo njemu in njegovemu duhu neomajno zvestobo! Da bomo vsekdar v odliko in ponos njegovega velikega imena! Že od nekdaj me vleče na gore; Nanos, Goljak in Čaven so mi priljubljeni znanci izza mladih let, kasneje sem se spoznal s Krimom, polhograjsko Grmado, kamniškimi in karavanškimi vrhovi, Črno prstjo in Bogatinom in drugimi našimi gorami, ki jih obiskujem, kadar le utegnem, to zaradi lepega razgleda, ono zavoljo posebnega rastlinja ali kake druge privlačnosti. Triglava pa ne izpustim rad nobeno leto, ker je izmed vseh najvišji naš vrh in mi nudi vse, kar imajo druge gore mikavnega. Take in podobne primere mi vstajajo v glavi, ko se spomnim na Kreka. Nič prav posebnega ni na ujem, kar bi ne našel na drugih dobrih in pomembnih možeh, a toliko vrlih skupaj v eni osebi ni združil po mojem gledanju še nihče izmed naših ljudi, ki sem jih spoznal v življenju in iz knjig, On je kakor Triglav naš največji slovenski in morda jugoslovanski vrh, ki vsebuje bistveno vse, kar je v drugih in jih prav zaradi te splošnosti visoko presega. Zasledoval sem Krekovo življenjsko delo od prvega njegovega nastopa o priliki I. slov. kat. shoda, ki ga je pozdravil z originalno pesmijo in oplodil s čisto novimi mislimi, pa do njegovega velikopoteznega državniškega dela v njegovem smrtnem letu, ko je snoval in polagal temelje naši jugoslovanski državi. Kot gimnazijec šeni videl, kako je zbiral okoli sebe dijake, da jim vzbudi zanimanje za slovanske brate in njih življenje prekipevajoče slovstvo; kako nas je navajal visokošolce na pozitivno delo za narod, naj priča ta primer. ★ črtic o Kreku. Dobro se spominjam dneva, ko me je dobil v roke in mi usmeril življenjsko pot. Prišel sem po nekem opravku v Ljubljano za binkošti 181)7. Krek me je povabil v nedeljo popoldne na sprehod. Takoj me je začel prav tesno prijemati, kako se pripravljam za javno življenje. Otepal sem se, češ, da se kot bodoči zdravnik ne nameravam udeleževati javnega življenja in da se mi politika gabi, ker da kvari značaje in odteguje dobre moči boljšemu delu. On mi je v jedrnatih besedah predočil, da je dolžnost vsakega inteligenta, da se čim bolj usposobi za svojo poklicno stroko, da pa je od tega svojega znanja in poklicnega delovanja dolžan dajati svojim bližnjim, najprej seveda tistim, ki so pomoči najbolj potrebni, s poučevanjem, svetovanjem in vsem svojim delom. Vse inte-ligentovo življenje bodi kakor žarišče, ki daje obližju svetlobo in toploto. Kdor ne pojmuje življenja tako, je malovreden trot v družbi. Politika je vse in sega v vse skrajne kote in špranje življenja, od politike je odvisno ne samo stanje držav in narodov, marveč tudi prospeh družin in sreča posameznika, cerkev in vera, šola in vzgoja, narod in prosveta, stanovi in gospodarstvo, človek in njegovo zdravje, vse so politične zadeve, ki se razvijajo povoljno ob politični delavnosti in zavednosti, propadajo pa ob politični zaspanosti in lenobnosti. Politika pa je samo takrat zares blagodejna, kadar je družabna# kadar se ozira na vse družabne potrebe, kadar ureja in boljša razmere tistim, ki so družabno najbolj v stiskah. Prav medicina je tista veda, ki je najbolj socialna. Uči. kako se človeku v zdravstveni stiski pomore, kar je delo krščanskega usmiljenja, uči pa tudi, kako se bolezni preprečujejo in kako se ohranja človek zdravega. Tako ustvarja medicina znanstveno podlago za družabno politiko, koliko mora deloven človek dobiti za svoje delo, da se ohrani zdravega, in sicer hrano, stanovanje in obleko, koliko in v kakšnih razmerah, da ne obnemore prezgodaj. Medicina je potemtakem najboljša šola za javno delo, ker daje znanstveno podlago socialnim zahtevam. V moji z raznimi meglenimi teorijami napolnjeni glavi se je začelo svetlikati, zagledal sem v dalji nad seboj veliko luč, moje življenje je dobilo življenja vreden smoter. In Krek, ki me je tisti binkoštni dan popolnoma osvojil, je budno skrbel, da mi ni od njega prižgana luč nikoli več popolnoma ugasnila. Bilo je nekaj let kasneje v Trenti, kjer smo »kazalci ' obhajali po svojih siških (Sič) zakonih zaporoški večer, ki ga je že opisal pobratim Bajda* Bil je tisti večer znamenit radi tega, ker smo se zbrali vsi »kazaki« z ata manom — Krekom na čelu. Bajda je premalo poudaril najlepši dogodek. V svoji večletni samoti je bil že obupan. Iz njegovega kazaškega poročila je odsevala globoka tuga, češ, da je carica Katarina II. prizadela njemu, čilemu »kazalcu«, predolgo prognanstvo. (Radi živahne socialne in politične delavnosti v Bovcu je bil Bajda prestavljen v samotno Trento, kjer ni bilo nikakega torišča za njegovo izredno ekspanzivnost.) Vstal je ataman in potrtega Bajda navdušil: Kazak ne tarna, kazale tudi v pregnanstvu ne miruje. Glej, Bajda, te divne divje gore okoli sebe, ki so tako krasne, da nam jih kmalu ugrabijo tujci, ker se mi teh zakladov niti ne zavedamo. Otmi in varuj nam naše gore! Pride zima, ki je v Trenti dolga šest mesecev. Ali si se učil pri meni maloruščine zaman in kar sam zase užival Ševčenka. Daj ga nam vsem, kaj ga tiščiš pri sebi?« In kmalu se je Bajda združil z Aljažem ter otel najlepše gore Jalovec, Grintovec, Razor in druge tujske grabežljivosti ter zgradil najlepša pota po tem gorovju. Ne dolgo za tem smo dobili Ševčenkovega Kobzarja in Hajdamake v pesniškem prevodu. In s težkim srcem se je ločil Bajda od Trente, ko je na * Preberi Trentarja Spomine na dr. Janeza Ev. Kreka v lanskem letniku »Mentorja«, da boš razumel ta spis in prednjo pesem V. Wmklerja. Op. ur. višji poziv odšel drugam. Krekov pozdrav ob tisti priliki je znan in za Kreka značilen, zakaj samo Krek je mogel iztakniti na Porezen rimo peglezen! Glasi se namreč: Moja duša gorkoto spušča kakor peglezen Izpod Triglava Bajda plava tja pod Porezen. — * * * Kakor z nami, ki smo mu bili na ta ali oni način blizu, je ravnal z vsemi, ki jih je iskal povsod, kjer je videl bedo, in jih oblagodarjal z obilnostjo svoje neizčrpne srčne ljubezni. On je prvi med nami iz čiste ljubezni zbiral delavce in delavke, izdedinjeni rod med nami, on jim je ustvaril prve organizacije za duševno prosveto in stvarno pomoč, on je navduševal bogoslovce za njihov požrtvovalni poklic, on je zbiral okoli sebe dijaštvo — nepozabna ostane njegova vsakoletna počitniška visoka šola pri Sv. Joštu — on je prvi pri koreninah zagrabil vprašanje našega kmečkega stanu, on je zasnoval širokopotezno ljudsko prosvetno organizacijo, on je zgradil krepko zadružništvo, on je presnoval in zares demokratiziral našo politiko, on je bil kakor sobice, ki je povsod ogrel, kamor je prišel, povsod vzbudil klice novemu življenju, povsod to življenje negoval, kjer je trebalo, sam krepko poprijel za vsako delo in vse žrtvoval, da je začelo samo uspevati, pa se je brž sam umaknil, ko je uvidel, da je dobilo delo zanesljivo rastno moč, ker na uspehih in lavorikah ni hotel posedati. Slovenija se je zavedla Krekove veličine šele ob njegovi smrti. Ob izgubi tega svojega sina je zadrhtela in zaihtela, kakor še nikdar dotlej, saj smo se takrat zavedli, da smo dobili prav od Kreka trdno zgrajene temelje samostojnemu življenju, prosvetnemu, gospodarskemu in državnemu, saj brez Kreka ne bi imeli svoje državnosti. Kako hudo nam je bilo in nam je še sedaj, da je Krek odšel takrat, ko bi ga bili najbolj potrebovali. Ali je naš blagovestnik dosegel svoj življenjski smoter? Mnogokdaj se mi zdi, da mu je mila usoda prihranila razočaranje naslednjih dni, ki so prišli nad nas, in zdi se, da nam je dal poleg ustvarjenih temeljev tudi zanesljive smernice za naše delo v sedanjosti in bodočnosti. Stari Grki so menili, da umre mlad. kogar bogovi ljubijo. * * * Nehote mi prihaja izmed mnogih Krekovih zgodb ena na misel. V Gorici smo končali tridnevni tečaj Slov. krščanske socialne zveze, ki mu je bil duša Krek in ki je mnogoštevilne naše udeležence zadovoljil, pa tudi Kreka, ki je silno rad prihajal med nas. Spremljali smo ga nekateri, ko se je vračal, do Bleda. Na poti je bil, kakor po navadi, dasi abstinent, najboljše volje in zbijal z nami šale, da nam je pot prešla mnogo prehitro. Nas Goričane je primerjal z Arabci, Kranjci in drugi Slovenci so mu bili težki pincgavski konji, ki počasi potegnejo in počasi vlečejo, a zato so za težke tovore edino sposobni. Želel je, da bi bilo v našem življenju več arabske iskrosti. Potem se je skopal name in me vprašal, če znam moliti. Ko sem podvomil o tem svojem znanju, je rekel: »Čaj, pa te jaz naučim primerne molitvice. Poznaš iblajtarje? Iblajtarji so delali nadlego ljudem pod Poreznom. (Menda se je šlo zavoljo žganjarskih kotlov.) Davčani so ugibali, kako bi se jih rešili, pa jim je eden izmed njih (Krek je povedal njegovo davško ime) rekel, da že odpravi sam. Čakal je iblajtarje pri mostu in napadel patruljo s koli in krepelci. Trije iblajtarji niso bili hrustu kos; enega je tako naklestil, da je obležal in druga dva sta ga komaj živega odnesla navzdol. Pobožen Davčan je videč svoj uspeh, pokleknil sredi mostu, se odkril in molil: ,Gaspud Buli, aduzeni mi en mal mači, drgač ba abuse!' Tako bi tudi ti lahko molil!« Menim, da je Krek sam večkrat tako molil in da ga je Bog odpoklical, ko je dovršil določeno mu delo. — Lep je Triglav, ko se plaziš na njem in se diviš svetu pod njim, a nič manj ni veličasten, ko ga občuduješ z Razora ali z Golice ali s Črne prsti ali pa tudi z ravnine, ker te ne motijo podrobnosti in uživaš celotni pogled nanj. Blag kot človek in prijatelj, velikopotezen iu izviren kot prosvetni buditelj in gospodarski voditelj, vzoren kot učitelj in politik je bil pokojni dr. Janez Evangelist Krek; nič ni manjši, ko se nam je oddaljil, veličina njegova celo pridobiva z razdaljo, saj ga ožarja mladostna doba našega naroda, ki ji je vtisnil v vsem žig svoje velike duše. Naj bi hodila zlasti ona mladina, ki ni imela sreče, da bi poznala Kreka živega, v življenjsko šolo k njemu, ki nam je zapustil ogromne zaklade v svojih spisih in delih, naj bi se navzela Krekovega duha, ki je bil zase strog in skrajno skromen, drugim pa vedno mil prijatelj in vedno požrtvovalen pomočnik vsem bednim posameznikom in prav posebno bednemu slovenskemu narodu. Krekova krščanska ljubezen do bližnjega naj se iznova razžari in razširi med nami! * Dr. Janez Ev. Krek: Peschiera.* Veliki petek 1914. Čim starejši sem, tem težje čakam pomladi; pač zato, ker »čas mladih let« nosi že pomlad sam v sebi. Pa sem ji šel nasproti, ko »Velika noč je z zlatimi priplula perutnicami«, doli na jug v zemljo, ki v nji poganja citronin cvet. Obale Gardskega jezera me vabijo k sebi, lombarska planota na njenem jugu mi obnavlja spomine mladih dni. Nedeljo za nedeljo je bila na vrsti svoj čas, ko so še živeli stari vojaki z Laškega; nedeljo za nedeljo sem hodil v njihovem spremstvu $x) Majlontu in Veroni, Piačenci in Mantovi, predelali smo vse praske in bitke: pri Sveti Luciji, Solferinu — — —, preganjali smo Plementezarje in občudovali slovenski pogum in sivega Radeckyja, ki je ob njegovem spominu starcem zaiskrilo oko in pam mladim ž njimi. Pa Peschiera! Redno je prišla tudi ta na dan v najraznovrstnejših prilikah in zvezah. Najsvetlejša točka je bila vedno Peschiera. Tam je bilo veselo, tja so se hodili naši fantje tolažit, vedrit. Breme vojaške službe v sovražni deželi, prelita kri, gromeči topovi in krvave sablje — vse je bilo pozabljeno, ko so si stari vojaki vsi vprek v zgovornem šumu jeli praviti o Peschieri. Stari Bilbau s Kališ, dobrosrčni, ljubeznivi Repešek in ž njima vsi drugi moji znanci in prijatelji — vsi počivajo že davno pod rušo — ki ste me vodili po Lombardiji, radovednega mladca, ne morem vas pozabiti! Razumel sem vas, odkrita mi je bila vsa vaša duša, samo Peschiera mi je ostala neraz-odcta skrivnost. Zakaj so vam oči tako veselo zažarele ob njenem spominu, zakaj ste postali naenkrat tako živi In glasni, ko nas je pot privedla v to čudovito, zagonetno Peschiero? Pili ste ga tam in peli domače pesmi, to sem razbral iz vaših zgovornih ust. Ali je bilo to vse? Vina poceni je bilo tudi drugod dovolj in domača pesom se je čula tudi v Veroni in Milanu in povsod, kjer ste domovali naši slovenski fantje. Zakaj vam je tako napolnila srce ta Peschiera? Zdaj sem rešil uganko; odgrnil sem zastor vaši. skrivnosti in zdaj razumem v smeh nabrane gube na licih prijatelja Repeška in nežno ljubkost okrog usten starega Bilbana, ko sta govorila o nji. Zdaj vem, kaj vas je vleklo na obal Gardskega jezera, in še stokrat dražji mi je vajin in vajinih gorenjskih tovarišev spomin. Sami se niste zavedali, kaj vas je vezalo na Peschiero, ali si pa v svojem ponosu niste hoteli povedati, da bi ne mogel reči kdo, kako mehko, občutno srce vam je bilo v prsih in kako se vam ie tožilo po domačih gorah, po cerkvicah na domačih gričih, po jezeru, ki na njem kraljuje božja Mati. * Ponatis iz »Slovenca« z dne 16. aprila 1914. (Peschiera [izgovori = Peskičraj je mesto ob Gardskem jezeru [Lago di Garda] v severni Italiji.) Peschieral Pred njo se prostira višnjeva jezerska gladina; ob nji -proti severu in zapadu se dvigajo griči in za njimi skalne, s snegom pokrile gore. Znanci moji, danes razbiram vaše misli in v srcu se mi oglašajo čuvstva, dti so vas v tujini ogrevala z ljubeznijo do domačih tal. Monte Baklo kakor Stol in za njim prav naša na široko raz-leknjena Golica in za njo kakor triglavsko pogorje! Peschiera vas je prestavila domov .v vznožje Karavank, odprla vam skalni raj Julijskih planin, in cerkvice vrh gričev: San Bartolomeo, San Michele. in kakor se še imenujejo, so se vam zdele kakor sv. Primož in sv. Mohor, sv. Jošt in sv. Neža z vašega gorenjskega doma. Pa pred vami jezero in v neposredni bližini sansirmionski polotok s cerkvico na najvišjem mestu, kakor bi doma gledali na blejsko jezero in na belo cerkvico sredi njega! Zato se je tako veselo živelo v Peschieri, zato je tam bolj nego- kje drugje dišala vinska kapljica in glasneje in prisrčneje -odmevala slovenska pesem. Dom vas je vlekel v Peschiero! In zdaj razumem, zakaj ste ob prostih dneh romali semkaj, zakaj se niste bali hudih kazni in zakaj ste ušli iz svojih kasaren, samo da ste mogli par uric prebiti ob jezeru in ob pogledu na njegove gore. in ko so švigalel krogle na solferinski poljani, na Sv. Martina livadah, vam je oko šinilo preko Peschiere na Monte Baldo in njegove sosede, na San Sirmione in San Michele. In ko ti je prodrl sovražni svinec mlade prsi, si padel, slovenski fant, na tuja tla, pa zdelo se ti je, da umiraš v obližju domačega jezera in domačih gora. Po jezeru se vozim in s seboj nosim srca naših fantov, ki se je njihova pesem igrala z njegovimi valovi in ž njo veliko hrepenenje -po domačih gorah. Čujem jo svežo in jasno, kakor je prodirala iz mladih grl: Sem mislil snoči v vas iti, pa je h’la meglica v jezeri. Vse mi ponavlja to melodijo. Ladja mi dela takt zanjo, valovi jo šepečejo, šopot galebjih peruti, ki krožijo krog ladje, jo ponavlja. Zajela jo je svoj čas jezerska ravan in grič ob nji in cerkvica na/ njem, in danes, ko se vozi mimo prijatelj peschierskih romarjev, gre na dan v vsej mladi sili, polna upanja in ljubezni. Pa je b’la meglica v jezeri. Meglica iz ranjenih src, ki se jim je tožilo s tujih tal domov, na gorenjsko plat, je splavala na jezero in je posrkala vase nemo tožbo in njeno pesem. Peschiera! Zdaj vem: v tebi se je rodila tista neobsežno lepa pesem naših fantov: Nocoj je en lep večer, jutri bo zavber dan. Tako gorenjska! In v nji v veličastno plastiko zavita vernost slovenskih src! V Peschieri so jo -prvič zapeli, ko so gledali v Monte Baldu naš Stol, v San Sirmione blejski otok, v dolomitskih orjakih Triglav in njegovo skalnato družino. Tam so obnavljali slovo od doma: Fantje se zbirajo, daleč marširaju, daleč na laško stran, Šprahe je več ne znam. Tam je tudi prikipel na dan izraz globoke tragike vojaške službe na lombardskih tleh, ozaljšane z nageljni in rožmarinom otroško vdane vernosti, kesanja in upanja — križ velikega petka, ki ob njem straži pomladno zelenje in cvetje. Kroglica prileti, fantič pa obleži. Marija je mimo šla, mil’ ga pogledala: »Fantič, le gori vstam’, pojva za Jezusam.« »»Ne morem za Jesusam, imam -prereven stan.«« »Nič ni prereven stan, pojva za Jezusam.« Sobice lega na brešijske gore; zlati trakovi njegove postelje segajo na Sv. Martina polje in pozdravljajo rušo, ki pod njo leže kosti naših fantov. Veter z zapada dviga valove, da šume in se penijo. Iz njih se mi pa glasneje in glasneje v topli mrak oglaša pesem o meglici v jezeri, o famtiču, ki obleži, o Mariji, ki je mimo šla, mil’ ga pogledala. Peschiera! razumem jo, tvojo skrivnost. Radovan Hrastov: Tebi, Evangelist! Nisem Te poznal osebno in nikdar v življenju Te nisem videl telesno — skušal sem Te le spoznati po duši in delih in vem, da sem prav doumel silno veličino Tvojega duha in še to vem, da sem Te videl in da Te vidim venomer pred seboj v jasni sliki preroškega voditelja. Kadar sem sam in razmišljam, o Tebi, mi je hudo, lako silno hudo, da bi zajokal glasno... in resnično, resnično Ti povem, da se komaj vzdržim, ko mi tako prečudno zaigrajo oči... Kakor v prividu stojiš pred menoj in vend,ar jasno in zlasti neizbrisno v sliki, ko si ves bolan v duši in telesu mislil na nas vse, ki smo rastli tedaj, in še na one, ki jih še ni bila rodila mati: »O vi vsi, ki ste seme... Takrat je to bilo, ko si se pripravljal na pot in si šel... In Te ni več od tedaj! Deset let te že ni več! Deset let že v bridkosti in žalosti živimo brez Tebe! Deset let že vidimo vso resnico besed, ki stoje pred nami in si jih kakor v sanjah ponavljamo tožno: zakaj nam je dano, da nam umirajo vsi veliki možje v najlepših svojih letih!? Ali samo zato, ker je tako usoda malih narodov, ki so žejni svobode?! Tako sprašujemo za Teboj! In Ti povemo ob desetletnici večnega počitka, da vsa Slovenija joka za Teboj, Evangelist! Tiste nevidne solze, ki ne močijo lic, ampak trgajo srca in duše naših ljudi. Tudi slovenski Orel, ki si mu ob zibelki stal in si mu bil oče, je v vrsti vseh tistih, ki žalostni klanjajo glave pred Tvojim spominom in duhom. Je v vrsti prvih, ker je vzrastel iz Tebe in Tvojih idej in ve, kaj si mu bil. Ne samo njemu, o, bil si vsem vse... Zgodila se je volja božja in šel si! Telo je odšlo — pustil si nam dušo. Pustil si nam jo v svojih delih, pustil si jo tudi v nas. In ho v nas kakor vklesana ostala. Bo! To Ti obljubljamo ob desetletnici slovenski katoliški fantje, slovenska orlovska mladina! Ti pa prosi blagoslova zanjo! ★ Franjo Sirah: Su/? //S/. Zgodba fanta. 13. Kri. Drugi dan je bil praznik. Zarana so zvonovi zapeli po dolini, da se je i azlegal njih jek prek polja do hribov in se nazaj odbijal do vasi, ki so vstale v vedro jutro vse zale in okrašene za prazničen dan. Sila prijetno in toplo občuteno se je jemala pesem iz lin in klicala sproščeno. Dremotno se je predramil tedaj Peter. Skozi lino je pogledal in se preko dvorišča ujel s pogledom ob zvonik. V »pet« so veselo in slavnostno udarjali fantje ob jeklo, vmes pa drobili, da je brnelo po ušesih in odmevalo živo v pesem ubranega pritrkovanja. Peter tisto jutro ni verjel v pesem in ne v praznik. Ne iz brezverja, le iz. jeze se je topil v zaničevanje do vsega, kar je danes živelo in klilo v polju in nad vasjo. Zakaj v vsem, kar ga je obsegalo, je občutil očitanje, težko, grenko očitanje... Bilo je tako močno in silno, da se je zajedlo, zagrizlo vanj z vso silo. In čim bolj je tisto suval in pehal od sebe, tem bolj je lezlo vanj in glodalo neizprosno... Tem bridkeje je zaživel bolečino in trpljenje človeka, ki je vržen iz tira in se obupno bori in loveč se opoteka tik pota nizdol, vedno globlje nizdol... Spomnil se je tudi svojih lastnih, s toliko vero izgovorjenih besed: še eno mi ostane, kar mi nobeden vzeti ne more in mi vzel ne bo ... Te besede so ga teple najbolj. Zato, ker jih je izgovoril sam. Zato, ker so bile izgovorjene v obupu in s tako silno vero vanje. Prav zato! Zato, ker so — lagale, lagale. .. V zmotno naziranje jih je bil vmislil in vkoval, da je namreč dekle last tistega, ki mu je darovala srce in dala ljubezen. Da je torej s tem bila dala sebe vso ... z dušo in telesom. Prešel je bil tedaj mimo vseh postav in zapovedi, ki govore točno in lepo: Nadvse lepa in nujno potrebna je čistost dekleta do tiste ure, ko postane tvoja žena! Prešel je bil mimo tega in živel v svojem naziranju. Ni ga spremenil. Da pa ni resničnosti v njem, je sinoči skusil. To ravno ga je bolelo in iz te boli je blodno trpel: »Torej tudi ti, Polona! Tudi ti, ki si rekla, da si moja! Kaj je tedaj v tej tvoji besedi, če vsega ni... če tistega ni, kar iščem od tebe? Mar zgolj obljuba? Mar samo besedje, da se me znebiš. Da grem in sem ti pokoren in ti kdaj rečem z ugodjem v tvojo naslado: srček moj! — zato, kaj? Ali pa zato, da te v sanjah iščem in kličem in si v mislih prisegam, da te imam rad nad vse na svetu. O, jaz bedak! In ti, — pretirana svetnica! Mar zato mislim nate toliko let in v tebi živim, ter iz tebe v hrepenenju čakam tistega dne, ko te popeljem pred oltar? Mar vse to zato, da me od sebe podiš...? Kaj, Polona?! Kaj mi v zagovor veš? Če nič, potem je prav in za drugič glej! Če pa,'povej!« Tako je vrela kri v Petru, da ni slišal zvonov in ne pesmi in je pozabil na praznični dan. Potem je prešel v tolažbo in opravičilo: »Nisem doslej iskal v tebi in iz tebe tistega, kar mi veleva sla. Nisem! Nič ne vem, čemu ne in zakaj. Le to vem: nisem! In nisem kriv, če je prišlo, da sem moral in sem. Prišlo je! In vedi Polona, da mi je bilo težko, silno težko. Mol'da težje nego tebi. Ne rečem, da zate ni težko. Je! Ali enega ne veš: bil sem sam! Sam! In sem še — sam! Ali ne razumeš tega, Polona?! Kaj se pravi, biti človeku sam! O Polona, moje dekle!« Vidno je skoraj začutil Peter svojo nemoč. Ne za dolgo. Spet je zavalovala kri fantovstva v njem, da je skoraj zažugal v sebi: »Ampak... moja si kljub temu! In boš! Da veš: tako boš in takisto, kakor bom hotel — jaz ...!« — — — — Zdaj v Petru že ni bilo več tistega, kar se imenuje Orel in organizacija. Bilo je le še vprašanje dekleta. Preneslo se je težišče hrepenenja v drugo smer, na živo bitje. In tukaj je prehod. List postaja suh ... in rjavi... (Dalje.) -k Vaclav Winkler: Jesen. V bregu belordeča hiša. Vrt zelen pred tiho hišo poln rumenih je sadov. Nad hribovi rdeča zarja, zginjajoča do modrine, v daljni vasi jok zvonov. Kmet na hišni prag je stopil, s trudno dušo vrt objel je, sklenil vele je roke: »Daj, o Bog, da dozori vse in pripravi v svoji hiši košček svetlih dni zame.:. Dr. Gregor Rožinan : Na tekmi v Kolnu. (Konec.) 4. Glavna prireditev je bila v nedeljo 7. avgusta od pol 3 do 8 zvečer. V soboto zvečer se je vršila za uvod bakljada in sprevod 47 bobnarskih zborov. DJK nima za korakanje godb ali fanfar, ampak bobne. Res se lahko koraka na udarce bobna, a neprestano bobnanje, spremljano od piščalk in zvončkov, končno vendarle preseda. Sprevodu pa da brez dvoma nekak bojevit značaj. Bilo je že polnoči, ko se je sprevod na Neumarktu razhajal. Čeprav je došlo v Kolu na desettisoče telovadcev in tujcev, čeprav je bil hrup bobnarjev velikanski, so vendar mnogi Kolinčani vpraševali, kaj je? Kolu postaja velemesto, v njem se tudi prireditve velikega sloga kar zgube. Koln je postal evropsko prometno križišče zlasti vsled tega, ker ima izvrstno letališče, na katerem pristajajo potniška letala iz Londona, Pariza, Amsterdama, Kopen-hagna, • Dunaja, Berlina, Rima, Moskve itd. Povrh tega je Kolu veliko železniško križišče, po Renu pa plavajo največje rečne ladje, ki prihajajo od morja globoko noter v sredino nemške države. Kolinski Stadion je svoje vrste. Predstavlja cel sistem aren in igrišč, ki obsegajo 65 ha površine. Ima štiri velike arene, naj večja je približno enaka ljubljanski; potem so prostori za tenis, hokkey in plavalnica. Ob glavnem vhodu so obširne preoblačilnice. Dopoldne oh 8. uri je bila na velikem travniku poleg stadiona sv. maša. Popoldanska prireditev je imela povsem drug značaj, kakor ga imajo prireditve pri nas. Najprej so ob zvokih godbe prikorakali v areno vsi udeleženci v zelo pestrih skupinah: bobnarski zbori, zastopniki inozemstva, med temi naši Orli, ki so njih kroji vzbujali občo pozornost, kolesarji, plavalci, potovalci (Wanderer, t. j. predvsem dijaki, ki ob počitnicah potujejo peš po domovini), nogometna moštva, telovadci, lahki atleti, ki so v lepem teku pritekli v areno. Vmes pa so bili oddelki praporov. Ko so vsi tisoči stali obrnjeni proti glavni tribuni, je otvoril prireditev generalni prezes Wolker s kratkim nagovorom, množica pa je zapela »nemško« pesem: »Deutschland iiber alles-. Enotnega kroja niti telovadci nimajo, prevladovala je bela telovadna obleka. Drugi športniki in bobnarji pa so prihajali v najrazličnejših krojih in oblekah. Pisano je — a enotnega mogočnega vtisa te množice niso napravile. Tudi take »kroje« smo videli, ki so jih pri nas začeli nositi nekateri dijaki: barvasto srajco čez hlače in usnjen pas. Mislil sem, da so naši pokretaši sprejeli to od Rusov in originalno prikrojili s tem, da so dali srajci odprt ovratnik, a na svoje presenečenje sem videl, da je to do pičice natančna kopija uniforme dijaške zveze »Neudeutschland« (Nova Nemčija). Spored je bil pester in dolg. Videti je bilo skoro samo zelo mlade ljudi res prava mladinska organizacija, baš kakor naš Orel. Najprej so nastopili telovadci k prostim vajam. Te nam niso ugajale ne po sestavi, še manj po izvajanju. Premalo eksaktne in enotne so bile. Telovadci so bili pomešani z naraščajem, ki nima posebnega kroja. Ugajal mi je kroj holandskih naraščajnikov: kratke temnomodre hlače, črne nogavice, bela srajca z odprtim ovratnikom, črna samoveznica, čez levo ramo trobojnica v državnih barvah (rdeče-belo-modro). Sledili so končni odločilni boji v lahki atletiki: skok v višino in daljavo, kopje, disk, tek na 100 m, na 4X100 m, na: 800 m in 3X1000 m; štafete: švedska in okrožne. Izid teh končnih tekem se je takoj z megafonom naznanil. V posebni pisarni je deloval novinarski urad, ki je rezultate tekem takoj razmnožil in izročil navzočim poročevalcem raznih nemških in inozemskih listov.* Vmes med temi tekmami pa so tekmovale telovadne vrste, domače in ino- * »MladostL je ta urad dvakrat na dan pošiljal obširna poročila o prireditvah. Op. ured. zemske. Na plavališču pa so se vršile končne tekme za prvenstvo v raznih vrstah plavanja. Za konec se je že ob mraku vršil nogometni dvoboj med holandskim in nemškim DJK-moštvom. Gledalcev je bilo v Stadionu kakih 35 tisoč, ki so vsi do konca vztrajali, ker jih je vse najbolj zanimala nogometna tekma. Zvečer je bil na sporedu koncert in razglasitev prvenstev v veliki dvorani restavracije v mestnem ljudskem vrtu. Vsi prostori so bili natlačeno polni, da se* spored sploh ni mogel izvršiti; bilo je preveč živahnega hrupa, razpoloženje preveč razigrano. Hazglaševalec in razdeljevalec diplom je imel preslab glas, zaradi gneče noben zmagovalec ni mogel iti po svojo diplomo. Na vrtu so zažgali sijajen in pač tudi drag umeten ogenj. Dolgo čez polnoč je trajal dirindaj. Na ta način so pač držali udeležnike skupaj do vlakov, ki so odhajali deloma ponoči, deloma v jutru ponedeljka. A vsekako bi bilo boljše, da bi bila ta zadnja točka nedeljskega sporeda odpadla. Sklep sicer res učinkovite prireditve bi bil dostojnejši. V ponedeljek dopoldne se je tisoče Jugendkraftlerjev odpeljalo na treh velikih parnikih po Renu na izlet k gradovom nemškega Sedmogorja. Mi smo pospravili svoje reči in se proti večeru odpeljali preko Švice in Tirolske v domovino, katere po lepoti nobena dežela ne prekaša — tudi Švica ne. Čutili smo pri odhodu, da nekaterim ni bilo prav, da Jugoslovan odnaša prvenstvo. Razumljivo, saj tekme niso bile mednarodne, ampak le tekme nemške Jugend-kraft. A povabljeni smo bili! 5. Ali smo se med Nemci kaj naučili za našo organizacijo? O pač! Vsega ne bom našteval, kar sem dobrega in kar pomanjkljivega videl; nemogoče je povedati vse, kar sem v razgovorih z voditelji nemške mladine iz raznih pokrajin zvedel. Spoznali smo, da se morajo tudi temci boriti z mnogimi težkočami, predvsem z nerazumevanjem gotovih krogov. So še razni cerkveni in svetni katoliški krogi, ki so načelno nasprotni vsakemu sportu, zlasti ženski telovadbi in s tem silijo mladino, katero je športni val mogočno zajel, v nevtralne ali celo nasprotne organizacije. Na drugi strani pa državna oblast zelo pospešuje in podpira telovadno in športno gibanje, seveda v nadomestilo za prepovedano vojaščino. Obstoja poseben državni odbor za telesne vaje, čigar predsednik dr. J. Levvald je bil navzoč tudi v Kolnu. Država daje tudi DJK izdatne podpore, zdaj že dve leti zapored po 100.000 mark, t. j. 1,350.000 Din. S tem si je organizacija pozidala v Munstru vaditeljsko šolo z velikim plavališčem, zdaj gradijo tam še stadion. Štiri take šole nameravajo zgraditi v vsej državi. Kakor že omenjeno, poudarjajo Nemci z vso močjo versko, narodno in državljansko vzgojo. Tudi orlovstvo ima to v programu, a še bolj bomo morali to poudarjati in dvigniti versko, narodno in domovinsko zavest do najvišje stopnje. Lahka atletika prevladuje v DJK. Tudi orlovstvo jo goji; videli smo, da korakamo v tem oziru s tokom časa, a smo šele v prvih začetkih. Nogomet pa resno telovadbo ubija, ker nogometno moštvo za vse druge panoge telesnih vaj nima smisla, zato taka enostranost splošni telesni vzgoji ni koristna. To dejstvo je nas še bolj potrdilo v sklepu, da naj nogometa orlovstvo ne sprejema v svoj program. Ob primerjanju naše organizacije z istovrstnimi organizacijami drugih narodov spoznamo jasno, da take organizacije, kakršna je slovensko orlovstvo, noben narod nima. Tudi češkoslovaški Orel ni tak, celo hrvaški Orel se nekoliko drugače razvija. Naš slovenski Orel je zraste! na naših tleh iz naših potreb — zato ga obdržimo, kakor je — šola je bodočim katoliškim možem in ženam za vse javno del o. in tako je prav. Radovan Hrastov: Bratom brat.* Kakor da sanjam, sem se zamislil v tista leta nazaj... V tista leta, ko nam je zasijala svoboda po dolgih vekih, ko so potepali in risali črte in meje okoli nas, ko so nam rezali živo meso z našega telesa..ko so zasekali rano, ki krvavi, pa nikoli izkrvaveti ne more... In tedaj sem šel in zapisal: Bratje! O bratje po rodu, po zemlji in krvi; o bratje po Bogu: čujte nas! Čujte naše1 pesmi speve, besede naše zvok; čujte naših src trepet in naših duš šepet; naših zvonov čujte glas: Ne pozabimo nikoli vas...! Ostanite z nami! V srcih naj se vam budi in vse do nas hiti, hiti: zaupamo, čakamo, verujemo! Bratje, mi pridemo ... Mi smo mirni na zunaj in ne nosimo besed v svet; a naša srca so polna jasne bolečine in verne ljubezni do vas, bratje! Vemo: upognemo se, trpimo pod težo — a klonili ne bomo nikoli. Ker vi niste iz nas od Rapalla in niste od plebiscita; niste od tedaj, ko so potegnili črto med nas in okrog nas; vi sle iz nas v stoletnih bojih, sle iz našega trpljenja v neštetih vekih in ste iz nas še iz Kralja Matjaža v pravljici in Trubarja v naši besedi, pa sle končno iz našega edinega pred stoletji, ki je bil naš izmed nas in nas vseh: Samo! Mi ne rožljamo z mečem in ne grozimo z ognjem; naša sila je zaprla v srcih in dušah in veri: prišel bo čas, ko bo slovanska lipa cvetela vsem nam v simbol bratstva in ljubezni in velike moči. Povsod tam, kjer so njene korenine, bodo ostale na vekomaj; če so zdaj teptane, bodo pognale tembolj sveže in močne. Veličina slovenske misli je v naši pesmi in naših cerkvah in znamenjih ob polih; je v pradavnih običajih in je v tradicionalnih kresovih širom naše domovine, ki ne pozna mej, narekovanih ob zelenih mizah ... Eno samo nam govori in ni ga, ki bi nam to resnico odvzel: Nismo trije po srcih in dušah, če smo po zemljevidu; eno samo smo bili, smo — in bomo eno samo v bodočnosti! Zato nas rana na našem telesu boli, tako trpeče boli... O trpeči narod, bratje mili! O bedni naš rod, zemlja krvavih žuljev! O bratje onstran naših mej, na Kraških brdih, v Vipavski dolini, ob Soči, Solkanu, Trnovskih poljanah; bratje od morja in gori v brda, preko zelenih Goriških livad. Sv. Lucije in čez, za Triglavom, Tolminom v Koroške gore; bratje' v pritokih Drave, v našem Celovcu,, Beljaku, v Ziljski dolini, na polju Gosposvetskem, ob vencu Karavank, tja doli do ogrskih nižin; bratje vi vsi, ki sle naši in boste, teptani in lužni, zmučeni, bičani do krvavih srag — pomnile: prišel bo čas, ko bomo rekli: Dovolj nam je! Dovolj gorja vam in nam dovolj čakanja, potrpljenja; dovolj obupa, na pogoriščih in razvalinah vam in nam dovolj stisnjenih pesti in prikritih solz! — Takrat stopimo na Snežnik naš in Triglav, na Stol, na Storžič in Mrzlo goro in vam zakličemo: evo nas, bratje, prišli smo! Pridite! * * * Ne točite solz, bratje! Mi smo z vami in z vami je Bog, ki je pravica! * Pozor! Članek z navodilom za obhajanje goriških in koroških spominskih dnevov je objavljen v letošnjem oktobrskem Orlovskem Odborniku. (Op. uredn.). ORGANIZACIJA Pogled v preteklo leto. Iz poročila podpredsednika 0. P. br. Josipa Ovseneka na občnem zboru dne 25. sept. 1927. Spremembe v vodstvu. Od članov predsedstva, ki so bili izvoljeni na lanskem septembrskem občnem zboru, pogrešamo danes v vodstvu dveh bratov, ki sta morala tekom leta pustiti vodstveno delo v naši organizaciji. To sta br. dr. Natlačen, ki je bil izvoljen dne 14. novembra 1926 za podnačelnika SLS ter moral izstopiti iz predsedstva, in br. dr. Basaj, ki je radi zaposlitve lani odložil predsedstvo in prevzel blagajno, misleč, da mu bo mogoče svoje delovanje za procvit orlovstva nadaljevati. Nastopilo pa je še obilnejše delo, čemur se je pridružila bolezen, kar je bivšega petletnega predsednika O. P. prisililo, da je moral izpustiti iz rok vajeti, ki jih je z modro in krepko roko držal, vodeč orlovstvo po potih, ki niso bila baš rožnata. Dolžnost mi veleva, da se s tega mesta v imenu celokupnega orlovstva obema bratoma prav toplo zahvalim za njuno delovanje ter ju prosim, da tudi izven vodstva ohranita orlovstvu svojo prejšnjo ljubezen, ki je gorela v njiju srcih za Orla. Naj bosta prepričana, da slovenski Orel zna ceniti njiju požrtvovalno delovanje in da jima je zanje iz srca hvaležen. Tako je predsedstvo delalo od srede novembra do 30. januarja s petimi člani. Na podzveznem svetu dne 30. januarja je bil izvoljen za blagajnika br. dr. Bizjak, mesto predsednika pa je ostalo nezasedeno. Vodstveno delo. Iz poročil, ki so jih podali člani predsedstva, je razvidno, kakšno je bilo vodstveno delo v preteklem poslovnem letu. Dodati moram, da je vse člane predsedstva vodila ena misel: kako bi čim bolj koristili orlovstvu; en cilj je stal pred nami: dvigniti ugled slovenskega Orla. Predsedstvu so stali v pomoč člani odborov: naraščajskega, tehničnega, prosvetnega in organizatoričnega. Bodi mi dovoljeno, da se v vašem imenu in v imenu predsedstva vsem članom odborov toplo zahvalim za njihovo požrtvovalno delovanje. Prosim jih, da ostanejo zvesti orlovskemu delu tudi v sledečem letu. Posebno važno in odgovorno vodstveno mesto so zavzemali uredniki naših glasil: Orlovskega odbornika«, »Mladosti« in »Orliča«. »Orlovski odbornik«. »Orlovski odbornik« je združil v harmonično celoto prejšnjega »Orlovskega odbornika«, »Vaditelja« in »Prosvetno delo« ter s tem postal res pravi »Odbornik«, t. j. glasilo za vsakega odbornika. Naše edinice morejo le tedaj uspešno delovati, če vsak odbornik poznai svoje naloge, informiran pa mora biti tudi o delu drugih odbornikov, da jih more po svojih močeh podpirati. Do tega pa jih navaja sedanji »Orlovski odbornik«. »Mladost«. »Mladost« je to leto prinašala res lepih izobraževalnih, vzgojnih in poučnih odstavkov; podajala nam je tako lepe slike o stanju poedinih edinic, da moramo zaklicati: prihodnje leto naj se javljajo člani s takimi poročili pogosteje, saj s tem vrše izredno važno nalogo, kajti slabše edinice bodo s tem našle navodil m spodbude za lastno delo; pa tudi močan in delaven odsek bo izvedel in uvedel marsikaj, česar dotedaj ni imel. Uredniku br. Jagodicu, ki je z izredno marljivostjo, katero more roditi le ljubezen do lista, zbiral sotrudnikov in člankov za »Mladost«, se prisrčno zahvaljujem za trud ter ga prosim, da ostane ■Mladosti« zvest tudi zanaprej. Vsem bratom pa polagam na srce, da pridobivajo Mladosti« naročnikov med podpornimi člani in med prijatelji orlovstva. Čim več naročnikov bo imel list, tem boljši bo. »Orlič«. Naše male je izborno zabaval in poučeval br. Kordin z »Orličem«. Svež, živahen duh veje iz »Orliča«, kot je sveža in živahna mladina, kateri je list namenjen. Z obžalovanjem vam moram javiti, da je br. Kordin odložil težko breme urednika, ker mu poklic ne dopušča še nadalje urejevati naraščajsko glasilo. Novemu uredniku želimo, da bi z istim uspehom vodil »Orliča«, kot njegov prednik, kateremu kličem: Stotera hvala! Ne pozabi na naše malčike, ki so Ti bili vdani in Ti ostanejo hvaležni! Uspehi orlovskega dela. Orlovska organizacija s ponosom lahko trdi, da najbolj zasluži ime organizacija. Ves njen ustroj je temeljito premišljen in danes tako izgrajen, da bo treba le nekatere načrte v okviru tega ustroja izpeljati, da bodo uspehi orlovskega dela še lepši in bogatejši. Orel ne počiva, marveč koraka samozavestno naprej. Orel dela ... Težkega dela zahteva orlovstvo od vsakega člana, zato morejo v njem vztrajati le najboljši sinovi slovenskih mater. Za ljudi brez energije, za duševne slabiče orlovstvo ni. Krasni uspehi, ki jih Orel žanje, leže na prosvetnem polju in telesni vzgoji, kar je oboje enako važno in enako potrebno; danes ne odloča več gola telesna moč, marveč se bije boj in odločajo bitke z »uma svetlini mečem«. Napačno pojmuje Orla, kdor misli, da se sme ena od obeh njegovih panog zanemariti na korist druge. Okrožne tekme. Kdo se zaveda velikanskega pomena letošnjih okrožnih tekem? Koliko truda je porabilo 1100 fantov, da so preštudirali Socialni katekizem! Koliko večerov so urili fantje v telovadnicah, da so predelali predpisano telovadno snov! Urili so svoje telo, krepili mišice in voljo. In na dan tekem so prišli bratje iz vsega okrožja, navdušeno se pozdravljali stari in mladi orlovski delavci, pripravljeni na boj — ne na krvavo klanje, ampak na plemenito tekmo. Pokazati hočejo sadove svojega truda. Prišli so nekateri po štiri, pet ur daleč; niso se ustrašili poti, ne stroškov, ne truda: vso noč nekateri niso spali, da so prišli — na tekmo. Bratje, to so res Orli! Ko človek pomisli na tako zavedne, resne, delavne in požrtvovalne fante, se ne boji za bodočnost orlovstva. Praporne tekme. Drug uspeh, ki ga moram podčrtati, so bile praporne tekme. Red, disci-plina, resnoba in preciznost v izvajanju je vladala pri vseh tekmujočih odsekih, zlasti še pri odseku Jesenice, odseku zmagovalcu, kateremu tudi s tega mesta iskreno čestitam na priborjeni zmagi. Javni nastopi. Razen številnih prireditev nižjih edinic, sta se vršili dve delni podzvezni: v Celju in v Ljubljani. Celjska prireditev je pokazala, da ekspozituri Maribor in Celje napredujeta. Stadionska prireditev je pa vzbudila veselo presenečenje in burno navdušenje med našimi prijatelji in osuplost med neprijatelji. Strogi kritiki-telovadci so se izjavili, da so bile proste vaje brezhibno izvedene; kako pa je nastop učinkoval na morje gledalcev, to se opisati ne da. Saj so tekle solze veselja, navdušenja in zadovoljstva. Koln. Naši prijatelji so še stali pod vtisom stadionske prireditve, nasprotniki se še niso oddahnili od presenečenja in niso še rešili uganke, kako da orlovstvo svoje nastope organizira, ko se o njih nič ne; piše, nič ne govori, že se je raznesla vest, da je br. Kermavner dosegel prvo, br. Ulaga pa peto mesto v dvanajsteroboju v Kolnu, kjer je nemška kat. zveza »Jugendkraft« priredila nekako mednarodno telovadno tekmo. Orel je s tem dosegel velikanski uspeh in ugled v inozemstvu, ponesel pa je zanimanje za našo domovino v svet, ter ga seznanil z Jugoslavijo. Štafeta. Orlovsko tiho in vztrajno delo je želo nepričakovan uspeh v izvedbi štafete na progi Jesenice-Logatec. Dolžnost imam, poudariti notranji uspeh, t. j. disciplino članstva. 500 tekačev stoji v zgodnjih jutranjih urah na svojih mestih in čaka na zastavico, da pohiti z njo do soseda — to more izvesti le disciplinirana organizacija, katere člani se zavedajo dolžnosti do celote in ki slušajo navodila vodstva. Stadion. Naša trdnjava je Stadion. On je živa priča orlovske solidnosti, moči, discipline in vzgoje. Le močna organizacija si zmore postaviti tak spomenik, kot je Stadion. Le idealno, k nesebičnosti vzgojeno članstvo prinaša žrtve na oltar svojih vzvišenih idej. Bratje! Tu delamo vsi za enega, eden za vse, nihče ne pričakuje nagrade m dobička, Stadion pa bo poznim potomcem pričal o podjetnosti in navdušenju orlovskega članstva prejšnjih dni. Poslovanje. Navajanje na red in točnost je bil predmet notranjega delovanja v naši organizaciji. Dosegli smo na tem polju krasnih uspehov, na katere z zadovoljstvom gledamo. To vzgojno delo se vrši v notranjem poslovanju, katero mnogi smatrajo za nepotrebno, ker pač ne poznajo ciljev, ki jih zasleduje organizacija. Kdor je točen in zanesljiv v organizaciji, ta bo pokazal iste lastnosti tudi v zasebnem in javnem delovanju. Vprav notranje poslovanje, zlasti tajništvo, pa je najuspešnejše sredstvo za spoznavanje in pravilno pisanje slovenskega jezika ter za čut lepe in pravilne oblike v dopisovanju. Veliki so uspehi, ki jih žanjemo s poslovnimi izpiti. Orel nudi pripravo za vse javno delovanje. Slušajte in upoštevajte vabila in navodila predsedstva; s tem koristite sebi, svoji organizaciji in napredku slovenskega naroda, kateremu boste zvesti in izkušeni delavci. Organizacija. Predsedstvo podpirajo v veliki meri ekspoziture, katere vrše zlasti osebni stik z nižjimi edinicami. Razen tega opravljajo vse posle, ki si jih predsedstvo izrečno ne pridrži. Delo, ki ga je imel poprej organizacijski odbor, zlasti ustanavljanja in poživitve odsekov, posredovanje med člani, je prešlo de facto na ekspoziture, saj jim je to delo mnogo lažje kot predsedstvu, kajti ekspoziture imajo manjši okoliš in stoje v tesnem stiku s svojimi člani. K edinicam, kjer je bil vzrok za posredovanje važnejši, je predsedstvo vedno poslalo svoje dele- gate. Vse predsedstveiie osebne intervencije so imele popoln uspeli. Zlasti se je predsedstvo vrglo na okrepitev okrožnih odborov in to delo bo moralo nadaljevati še drugo poslovno leto, kajti, če se nam posreči, vzgojiti dobre okrožne odbornike in jih poučiti o njihovem delu, bodo to blagodejno čutili srenje in Dijaštvo in Orel. Kjub temu, da so se med dijaštvoin pojavile razdiralne ideje, ki so tu pa tam tudi orlovstvu kaj škodovale, se dijak-Orel dobro zaveda, da le v orlovstvu dobi dostop do zdrave mladine našega naroda. Poudariti moramo, da trdno stoje oni dijaki, ki so Orli z vso dušo. Predsedstvo stoji in je stalo na stališču, da ni vsak dijak Orlu dorasel, kot ni vsak kmečki in delavski fant za Orla. Za dijake pa, ki so Orli, smo zahtevali in bomo zahtevali svobodo udejstvovanja, kar bomo v polni meri tudi dosegli. Zahvala. Bratje! Prav toplo se zahvaljujem v imenu predsedstva ekspoziturnim, okrožnim, srenjskim in odsekovnim odborom, ki so se vztrajno in požrtvovalno trudili za procvit naše organizacije; iskrena hvala pa veljaj vam vsem in vsakemu posameznemu članu za vse, kar ste doprinesli za procvit orlovstva. Prosim vas, ostanite zvesti orlovskim idealom in skušajte spraviti pod orlovski prapor vse poštene in delavne fante, da se bodo prihodnje leto valile tisočglave vrste rdečih srajc na naš ponos — na Stadion. To bo zopet dan plačila, dan veselja, ko bo Ljubljana strmela v presenečenju. Do svidenja na Stadionu Vam kličem krepki: Bog živi! Franjo Strah : Naš parlament. (Spominske drobtine.) Fantje, kdo je bil tistikrat z nami, ko so klicali prvič iz Ljubljane? V Jugoslovansko tiskarno, drugo nadstropje, desno — v tisto sobo, kjer je na vratih napis z zlatimi črkami in so v njej žametni sedeži ob stenah in se s stropa spušča nad mizo elegantna električna luč. Od tedaj še nisem bil videl tiste sobe od znotraj in vendar vem za notranjost, kakor bi jo bil videl včeraj in ne pred osmimi leti in več. In vem, da sem gledal skozi okno doli na Ljubljanico — joj, takrat sem bil mlad in se mi je sila visoko (in še imenitno) zdelo...! — pa tudi vem, da sem tedaj prvič slišal in videl Pogačnika in oba Pirca in Kržana in še te in one, ki so nas tedaj predstavljali pred svetom. To je bilo, ko se je prvič po vojni sklical naš parlament. Fantje, kdo je bil?! * * * Drugič so me že poslali, naj grem in zastopani odsek. Še lludel je bil z menoj, — iant, ki je pevec; da je bil Orel, je pa morda že pozabil ... Kakor marsikdo. V prvo vrsto, čisto na levo krilo sem se posadil in z beležnico v roki sem sledil in lovil številke, da bi jih doma fantom razodel in ne bi rekli, da nič od občnega zbora ne vem. Vzel sem naročilo fantov dobesedno in pisal tudi tisto, kar šele danes vem in vidim, da ni bilo potrebno in važno. Menda so me vprav zato tako pogosto pogledavali od zelene mize pred odrom in je eden celo tiho pripomnil, da sem pa morda le — časnikar... — Ko sem se ogledal in je minulo komaj dve uri in začetek občnega, zbora — Rudelna ni bilo več. Ušel je domov ... Fantom sem doma poročal, pa so rekli, da me za delegata ne bodo več poslali. Preveč je bilo vsega v beležnici, ki je bila — polna... In so rekli, da bodo drugič rajši sami šli! Pa niso. * * * Od tistikrat poznam profesorja Puntarja. Z živahnimi kretnjami je živo in ves v ognju pravil in obetal: »Fantje, napišem vam knjigo, lepo in tako, da bo samo vaša! Res napišem jo! Bi jo že, vse leto sem mislil nanjo, pa nisem mogel, prav res nisem mogel! Zdaj jo pa bom, letos, res jo bom! Zato, ker vidim, da jo želite in ste je vredni, knjige, ki bi bila vsa vaša! Vsa! i)a bi govorila iz vas, slovenskih fantov, naših Orlov! Tekom leta bo, fantje, prav zagvišno bok Tako je prevzel in navdušil tudi njega naš parlament. Bil je drugi naš in prvi v Ljudskem domu. Ampak, gospod profesor, mi boste zamerili, kaj, če Vam porečem, da še vedno težko čakam Vaše knjige? Po toliko letih je še vedno ni — in tudi Vas nič več ni, kadar zboruje naš parlament... Zakaj tako, ko veste, kako je bilo živo že tedaj in bi se čudom čudili, ko bi prišli zdaj? Pridite vendar! * * * Potem sem bil še in še. Potem trikrat ne. O ta tri moja leta... — ko bi vedeli, fantje! Letos spet. Le na pol. Dovolj pa. Dovolj, da vem, kako je bilo. Saj sem vlovil še — začetek konca. Ne: konec začetka! Kakor čebele iz panja so se vsuli opoldne iz Uniona, — baš, ko sem bil privozil s kolesom predenj. Fantje in možje — tudi možje! — vseh mogočih obrazov in velikosti in od vsepovsod: izpod Triglava in izza Gorjancev in tam iz Savinjske doline in še tam od Mure in Drave, — o bratje, kaj bi deli, ko bi mogli in smeli in bi prišli še tisti od Soče...?! Ko bi še oni tam videli nas in naš parlament in bi zaživeli z nami in bi zapeli v ljubljanskem Unionu z nami vred veselo in vedro: Mi smo Orli, mlada četa... In še tisto, ki govori, da smo Slovenci in bomo. Vsi! — Ali bo kdaj to in tako? Če bomo vsi živeli v tem, da bo, potem bo prav gotovo! Bo, fantje 1 Zakaj le vera vzdržuje, vse drugo je nič. Prav niči O naš parlament in naši tam preko! Popoldne je bilo živahno tem bolj. Debate in vpadki in mnenja in še to in ono, — kaj je treba, da vam kaj več pišem -o tem! Le to bi še rekel in vem, da se je naš poglavar vprav zato vedno smehljal, ker si je mislil in bo res: Nič strahu, dokler bo tako živ in veder naš parlament! Kaj ni tako, brat Ovsenek?! Ste hoteli, fantje, da se vam v posebnem članku razodenem in povem, kal«) iu kaj. Evo me! — takle sem bil in tako sem v Orlu raste). Orel me je dal in vzgojil in Orel me imal Kako, pa glejte sami! Ali ste zadovoljni, gospod doktor, pardon: brat Vračko v Brežicah? Doma sem z Ježice, pred pragom Ljubljane, matuške naše — in tam stanujem in mi Sava pod hišo teče, menda prav tista, ki tudi pod Vašo kanclijo šumi... Po njej Vam tedaj pošiljam pozdrave! Bog živi! mm,: prj češkjh 0rUh Na pjotu iz Kolmi sem se oglasil v Hradou Kralovem, kjer je prirediUt češkoslovaška Orlovska Zveza svojo razstavo. Velika dvorana v Ljudskem domu je služila razstavi vseh društev, manjša dvorana razstavi Orlov legionarjev, v posebni sobi pa je bilo videti vse zanimivosti in vse priprave, ki jih rabi posamezno društvo. Pot skozi veliko dvorano je bila kakor pogled v orlovsko zgodovino. Tu je videti črn kroj1, ki so ga nosili Čehi ob početku organizacije, tam najnovejši z belo kravato. Stene so polne plakatov in slik. Videti so mala društva, kjer je le šest fantov, štiri dekleta, par naraščajnikov in med njimi duhoven, ali kakor mogočen crescendo zrasejo ta društva v moč brnskega tabora. Bazni francoski tisti nas spominjajo, da so češki in jugoslovanski Orli triumfirali v Strassburgu in v Parizu, v stavili »Slovencih«: pa najdeš, da so nas Čehi prav pogosto posečali. Često se oko zastavi, ko najdeš na slikah znance: tukaj škof Jeglič, ko spremlja svoje Orle kot zvest pastir, tam Kermavner v jekleni razpori na krogih. Na veliki mizi so videti vse orlovske skladbe prof. dr. Šetine, nad mizo so pa v okviru vsi orlovski in spominski znaki. Orlice so razstavile več praporov in druge vezenine. Tudi člani so se hoteli pokazati v umetnosti: oljnate slike, rezbarije, tja do sodčka, ki toči dvanajst vrst likerja, vse lo nam priča, da so se potrudili. Oddelek legionarjev vsebuje predvsem fotografije z bojišča, tudi one strašne, ko so jih obešali kot veleizdajalce. Prijazen brat, ki me je vodil, mi je pokazal še znamenitosti mesta, nato sem se odpeljal v Olomouc k tekmam Č. O. Z. V restavraciji orlovskega stadiona se je pravkar vršila sodniška seja. Skromen je ta stadion: velik kakor v Ljubljani Medijatovo dvorišče, na eni strani je tribuna za gledalce, na drugi paviljon za godbo. Ima pa tudi bazen za plavanje. Voda mi je vzela vso •utrujenost potovanja, še pozno v noč smo se pogovarjali o Kninski zmagi in o izletu v Prago leta 1929. Drugega dne kmalu po osmi uri je že stalo 22 vrst tekmovalcev nižjega oddelka v areni stadiona. Disciplinirano so se razvrstili k orodju, k skakalnicam in k tekališču in boj se je začel. Na drugem koncu je stala vrsta šesterih močnih fantov: borci za prvenstvo. Povsod so bili dobri, ali na konju jim je veliko manjkalo. Izvrstni so bili sodniki. Tako natančne in pravične presoje že dolgo nisem videl. Pa ni čudno! Nekaji sodnikov se je igralo po orodju in delali so vrhunske vaje. Zelo nevaren nam bo v Pragi prof. Jaroslav Michalek, medtem ko drugim tekmovalcem še manjka na težkoči vaj. Prvenstvo je dosegel brat Kostelka, v tekmi vrst je zmagala brnska vrsta. V višjem oddelku so bile vaje težje, zato je tekmovalo le devet posameznikov. Med lahkoatlett (bilo jih je 42) sem opazil nekaj talentiranih fantov, ki so pokazali sledeče uspehe: Najboljši je skok s palico v višino .T07 m; druge mere so sledeče: suvanje krogle 9-71 m, met diska 28-20 m, met kopja 36-32 m, tek na 100 m 12", na -100 m 59", skok v višino 1-61 im, skok v daljavo 5-59. To je bil začetek, drugo leto lM>do mere boljše. Ljubezen Čehov do našega naroda je res globoka. Pokazali so to, ko smo šli k sprejemu velehradskih romarjev, tudi v časopisih sem to našel. Olomouški dnevnik »Našinec« je posvetil dolg uvodnik orlovski zmagi v Kolnu, drugi listi so prinesli sliko dr. Jegliča, ko jaše v gorsko faro. Na komerzu so prisrčno pozdravljali J. O. Z. — vas vse naj pozdravim, talko so mi naročili. — Bog živi! Priprave m rimske lekme: Iz veletoča naprej sonožni premah med rokama v veso zadaj (br. Kermavner). Telovadba. Zmaga br. 1. Kermavnerja v Kolnu (Ko-linu). K tej zmagi pripominja češkoslovaški Drek (25. avg. 1927), da je uspeh Kermavnerja in ostalih Jugoslovanov Nemce zelo osupnil in ozlovoljil. Prizadevali so si, spraviti na prvo mesto Nemca Niggela iz Mona-kovega, a vse je bilo zaman: načelnik JOZ je ostal prvak. K zasluženemu uspehu češkoslovaški Orli iz polnega srca čestitajo bratom v Jugoslaviji. Telesna vzgoja v luči krščanskih nravnih načel. Pod tem naslovom je priobčil v glasilu nemških J ugendkraftlerjev (»Deutsche Jugendkrafk, 1. V. 1927) univ. prof. Ruland zajemljiv članek. Med drugim pravi: »Če pravilno gojimo telesne vaje, je prvi in naj-navadnejši učinek tega pospeševanje zdravja. Zdravje pa je po naziranju krščanske morale eno največjih zemskih dobrin. Ni sicer še zemeljska življenska sreča, a ven-•dar v polni meri njen predpogoj. Tudi rešitev višjih, nravnih življenskih nalog ni navezana zgolj na telesno zdravje, pa zdravje je vendar — kljub kakim izjemam — od Stvarnika samega določen naravni temelj za udejstvovanje duševnih sil. — Pa nravna vrednost telesne vzgoje ni le v vplivu na zdravje. Telo in duša tvorita eno edinico, enoto in zato telesne vaje nimajo le telesnih učinkov. Okrepitev živcev, ostreje zaznavanje s čuti in hitro reagiranje na razne dražljaje že tvorijo nekak prehod k duhovnemu svetu. Zbudi pa se z gojitvijo telesne kulture sveže ves'elje do življenja in samozavest; marsikak boječnež in omahljivec si je na ta način pridobil možat nastop, marsikak počasnež je postal čvrst in strumen. Neprecenljive vrednosti je veselje, solnčni žarek življenja; kjer ni solnca, je kuga. Plemenito veselje, pri mladini zlasti, pa zbudiš z igrami in sportom; to veselje je prosto čutne poželjivosti, ne izvira iz potrebe, ampak iz moči, je neodvisno od zunanjih dobrin in je zadovoljno z malim, ne povzroča grenkega kesanja, temveč je vir poguma. Da dosežeš cilj telesnih vaj, moraš biti marljiv, vztrajen, potrpežljiv in žilav. To vse koristi tvojemu značaju. — Mladina je izpostavljena številnim nevarnostim nravnega značaja. Izborno protiutež tem nevarnostim pa tvori duševno in telesno dejstvovanje, ki je brez mehkužnega uživanja in pohajkovanja v vsaki obliki. Ena takih protiutež je tudi športno dejstvovanje. Športna poročila in športni rezultati osvoje domišljijo športnika in ji ne dado časa, reagirati na seksualne dražljaje.' Športno dejstvovanje na svežem zraku ima za posledico zdravo spanje, kar tudi preprečuje podobne nevarnosti. — Etične vrednote telesne vzgoje so skrite še v čutu odgovornosti (kdor prevzame vodstvo pri telovadbi ali igrah), v duhu pokorščine (ki jo zahteva voditelj ozir. predtelovadec) in v priznavanju uspehov svojega bližnjega. — Seveda pa nobena človeška stvar ni brez slabih strani. In tako postane tudi športno delovanje lahko merilo značajnosti. Stremljenje po priznanju in po izkazanju svojih vrlin lahko rodi pretiran ponos, zavist m ljubosumnost, prepirljivost in nezadovoljnost. Glavno pa je, da ne pričnemo s čezmernim delovanjem pri telesni vzgoji. Vsako dejstvovanje je treba oceniti po njegovi važnosti za poedinca in za družbo. Nikakor ni prav, zanemarjati svoje dolžnosti in se zato posvetiti sportu. To je vse obsodbe vredno. Velja posebno za dolžnosti do družine in za dolžnosti verskega življenja, torej glede zapovedane službe božje ob nedeljah in praznikih.« Umrli prelat Mosterts je dejal: »Kultura telesa ne sme nikdar postati kult telesa; človek bi potem pozabil, da je človek.« Hrvatski Orli. Po ustanovitvi Hrv. Orlovskega' Saveza se je vršil vsako leto pokrajinski zlet; leta 1924. v D jakov u, leta 1925. v Šibeniku obenem v proslavo tisočletnice hrvatskoga kraljestva in svetega leta, leta 1926. v Požegi in letos v dneh 12. do 15. avgusta v Sarajevu. Prireditev je izborno uspela. V sprevodu je korakalo do 2000 hrvatskih Orlov in Orlic; zleta se je udeležila tudi grupa čehoslovaških Orlov. Na vel. Šmaren popoldne se je udeležilo javne telovadbe okrog 15.000 ljudi; Sarajevčani še ne pomnijo takšnega obiska pri eni prireditvi! — Pri zveznih telovadnih tekmah je nastopilo 19 vrst iz 15 orlovskih društev. Zmago si je priborila djakovska vrsta z 248 točkami od 250 dosegljivih in tako letos prejela prehodni prapor HOS. — Med posamezniki je odnesel Javorjev venec br. Dulič iz Subotice; dosegel je 57.50 točk od 70, v peteroboju pa je zmagal br. Vujkovič z 49.50 točkami od 50 možnih. — Za časa izleta se je vršil tudi občni zbor zveze. Omenjali so se tudi odnošaji do bratskih organizacij v Sloveniji in na Češkem, s katerimi da stoje v čim ožjih stikih. Orlovska Podzveza v Ljubljani jim gre v vsem na roko. Dovolila jim je prevod izdaj slov. orlovske knjižnice: I. in II. naraščajski izpit, Naraščajske ure, Tajnik in Blagajnik. Knjige so že prevedli; čakajo le ugodnega trenutka, da jih izdado. Za predsednika je bil ponovno izvoljen dr. I. Protulipac. — Sklenili so na občnem zboru, da se mora rešiti vprašanje naraščajskega glasila. Poskusili bodo z izdajo samostojnega lista; če to ne bo šlo, pa zaenkrat z nara-šČajslrim kotičkom v »Orlovski Straži«. —Veliko važnost polagajo tudi na orlovske tečaje, ki jih je bilo celo vrsto preteklo leto. V dneh 8. do 17. julija se je vršil dijaški orlovski tečaj na Košljunu na otoku Krku; prvi take vrste je bil v Mariboru, nato v Djakovem, Št. Vidu itd. — Ta je sedmi po številu. Pokrovitelj tečaja je bil prevzv. g. škof dr. Srebrnič; vseh 10 dni je bilo nad 170 dijakov na tečaju, kjer sta poleg dr. Srebrniča imela predavanji še Slovenca dr. A. Ušeničnik in dr. J. Jeraj; drugi predavatelji pa so bili hrvatski orlovski delavci. ■— Jeseni in čez zimo bo še več splošnih orlov- skih tečajev, ki trajajo 3 ozar. 8 dni. V Zagrebu se bodo vršili osemdnevni tečaji za starejše člane, za novince pa bodo tečaji po deželi. Kongres socialistične telovadne internacionale se je vršil v dneh 5. do 9. avgusta v Helsingiorsu. Zastopanih je bilo 12 zvez iz 9 držav (iz Češke nemška in češka zveza, iz Poljske 2 nemški in 1 poljska). Celotna mednarodna soc. zveza za telovadbo in sport šteje zdaj 1,548.222 članov. Prihodnji mednarodni kongres se bo vršil leta 1929. v Pragi; tja bo preneseno ludi generalno tajništvo mednar. zveze, ki je bilo dosedaj v Bruslju (Belgija). Prihodnje leto bo priredila zveza na soc. telesnovzgojni šoli v Leipzigu prvo mednarodno telovadno šolo. Zveza kat. ital. športnih društev (FASC1) se je glasom oficielnega razglasa v svojem listu »Stadium« razšla. Letos spomladi se je v Rimu vršila seja osrednjega odbora zveze, kjer so z ozirom na znani zakon o »Balillk in namigovanje kralj, prefekta soglasno sklenili, da se Zveza razide. — Vsled italijanskih političnih razmer je torej izginila iz vrst kat. tel. zvez ena najstarejših organizacij; na pobudo te zveze je bila 1. 1908. ustanovljena mednarodna unija. V Italiji obstoja zdaj le še zveza kat. mladine (GCI — Gioventu Cattoliche llalianne) kot sestavni del Katoliške Akcije, torej nabožne organizacije, na katero se zakon o »Balillk ne nanaša. Zveza kat. mladine v Nemški Avstriji, ki šteje v več kot 1000 društvih okrog 45.000 moške mladine, je priredila ob priliki desetletnice obstoja zveze zlet na Dunaju v dneh 9. do 15. avgusta. Pri tej slavnosti ro blagoslovili zvezni prapor. Omenjena zveza je bratska organizacija kršč.-soc. Turner-schafta v Nemški Avstriji. Obe organizaciji zlasti na deželi tesno skupaj delujeta. Zlet nemških telovadcev iz Češkoslovaške se je vršil 10. julija v Ustju nad Labo. Veliko udeležencev je prišlo iz Avstrije in Nemčije, celo iz Švedske in Švice. Pri skupni telovadbi je nastopilo 6231 telovadcev in 3684 telovadkinj. Tekmovalo je okrog 2000 tekmovalcev. IZ KRAJA V KRAJ Št. Jošt nad Vrhniko. V prvih dneh meseca julija nas je zapustil naš predsednik br. Franc Grdadolnik. Odšel je v žend a rm eri j sko službo. Kot dveletnemu predsedniku se mu za ves njegov trud in požrtvovalnost pri našem odseku najtopleje zahvaljujemo. V novi službi mu pa želimo obilo sreče in zadovoljnosti! — Bog živi! Vodice nad Ljubljano. Ni ga odseka, ki bi se še ne bil oglasil v »Mladosti«. Le Vodiški Orel .je tako ponižen in skromen, da ne mara, da bi o njegovem delu vedel še kdo drugi, razen njega samega. In vendar bi imel toliko povedati, saj je star že 15 let — ravno letos je obhajal svojo petnajstletnico. Torej, za petnajstletnico naj se pa le nekoliko pobaha! — Mogočno je vzletel leta 1912. Bil je eden najboljših odsekov. Lepo število članov, vzgajajočih se v najstrožji disciplini, je mnogo obetalo. Toda široko so se odprla vrata pri dvorani v avgustu leta 1914. in idealna četa je odkorakala iz nje, skoro vsa. Ob povratku je bila četa razredčena, zelo razredčena, in še ti člani so po večini vsi prijeli na domovih za gospodarstvo, da čim prej popravijo, kar je bilo med vojno zanemarjenega in zamujenega. In stari Orel se ni povrnil več. Misliti je bilo treba na novega. Kako je bilo to težko, v tedanjih burnih razmerah, ve le dotični g. kaplan Jože, ki je napel vse sile, da se Orel zopet dvigne. Dva sestanka sta bila sklicana brez uspeha. Ko pa je tedanji učitelj sklical fante v šolo v podobni na- men, pa je pridrlo vse skupaj. Nikdo tedaj ni maral poslušati duhovnika. Ta sestanek pa je imel namen, roditi Sokola in ne Orla. Ko pa je prišel na ta sestanek tudi g. kaplan s peščico fantov, dasi vojski še nedo-rastlih, in ker je na njegovo stran stopil še ugleden fant, član bivšega Orla, se je razbil še ta sestanek. In g. kaplan je pričel popolnoma znova z njemu zvestimi fantiči z geslom: »Boljše slabo kot nič«. Toda tudi s temi je bil tedaj pravi križ. Toda g. Jože je prijel stvar na pravem mestu. Veselil se je z veselimi, zabaval z zabaveželjnimi, pri tem pa razposajenega Orla polagoma in previdno speljal v resnost: in delo. Ko bi se bilo pričelo takoj z resnim delom, ne bi bil zrastel iz teh mladičev niti en Orel, ampak bi se drug za drugim razšli. Tako nas je pa le ostalo nekaj in iz nas se je po preteku dveh let razvil pravi Orel. Ko se je polagoma vpeljalo resno delo, so se gam približali tudi nekateri starejši člani (prvi med njimi že zgoraj omenjeni fant Miha) in Orel je pričel redno poslovali. — Kako sedaj delujemo, ni potreba še posebej omenjati. Tako kot vsak boljši odsek. Imamo redne fantovske sestanke in redno telovadbo, na dan orlovskih praznikov prejemamo svete zakramente, pri tekmah nastopamo in dosežemo vsaj pohvalno pismo, če ne diplome, udeležujemo se ludi drugih javnih nastopov itd. itd. — Vzgojni pomen Orla pa se kaže vedno bolj in prodira tudi že v javnost. Smelo trdim, da so vsi starejši člani zmožni vodili seje, občne zbore in sodelovati v raznih drugih društvih, zadrugah in korporacijah. In kar je glavno: noben Ihi- ■doći mož, ki bo izšel iz Orla, ne bo »kinio-veće, katerih je dandanes toliko na svetu. Obžalovanja vredno pa je, da nekateri starši ne čutijo potrebe, da bi pošiljali svoje otroke k Orlu, dokler ne odrastejo. Ker potem kot bolj odrasli več ne marajo med Orle, ampak zaidejo med vaške nočne krokarje in avfbiksarje, ali pa ležijo doma za pečjo in se vzgajajo za — kimove e. šabae. Bratom Orlom! Ob prvi priložnosti, ko se nas je ,po naključju zbralo par fantov Orlov, smo porabili priliko, da Vam pišemo in pokažemo, da bivata v nas še duh in ponos Orla. Mnogokrat se spominjamo na pretekle dneve in v nas vseh je želja, da bi se kaj kmalu sešli, da bi skupno šli na delo za cilji orlovstva. — Šele sedaj se zavedamo, koliko koristi imamo od telovadnih ur. Najtopleje priporočamo vsem onim bratom, ki gredo letos in drugo leto k vojakom, da se pridno in z zanimanjem udeležujejo telovadnih večerov. Pomilovanja vredni so oni vojaki, katerim je bila prej telovadba odveč. Mi vsi pa smo hvaležni onim, ki so nas vzpodbujali k pridnemu delu. Vsem bratom Orlom pošiljamo najlepše .pozdrave, zagotavljajoč jih, da ostanemo zvesti orlovskim načelom in pripravljeni boriti se za napredek orlovstva. Kličem vsem bratom Orlom naš lepi bratski pozdrav: Bog živi! — Ivan Itešek. Ježica pri Ljubljani. Kjvdar je sklican septembrski občni zbor, odbor že poskrbi, da se ta vrši v soboto zvečer, ker je gotovo, da bo konec šele o polmoči — če bo? In res: topot smo zborovali skoro do ene čez polnoč, V tem — to je v času in dnevu — je skoro že tradicija. Tudi v številu navzočih tako. Pridejo domala vsi, tudi par podpornikov je bilo topot. — Poročila so imeli odborniki napisana in res skrbno sestavljena; posebno podpredsednik in načelnik sta zbrala obilo lepih naukov in besed, ki so, če se pomisli, da so spočeti in rojeni v glavah preprostih fantov, naravnost izvrstni. Ob dejstvu, da sta dva vodilna odbornika poročala in fantom omenjala enolaisto stvar, ki je vseobčega pomena za bodoči kulturni napredek naše vasi in ki utegne zavirati uspešno društveno delovanje, — je vsak lahko spoznal in videl, da je Orel res naše fante vzgojil in jih pripeljal v izobrazbi in samoponosu tako daleč, da samozavestno nastopajo kot izvoljeni voditelji svojim bratom, ki so jih izvolili; da jim upajo izprašati vest, če treba; da povedo, kar so povedati dolžni — in končno, da se ne sramujejo povedati niti tega, kar bi bilo z ozirom na kočljivost zadeve, ki se bojda tiče vse javnosti na Ježici, težko verjetno, da bi tako in isto kdo javno povedal v naših vaseh pred petnajstimi leti. To je velik moralni Plus, ki ga ni podcenjevati! Že samo to, da dv