V februarju je v Sloveniji zima po navadi je mraz, da kar „škriplje“; hiše, polja, gozdovi in travniki > pa so pokriti z belim snegom. Močni snežni zameti ' so zlasti po gorah, kjer planinske koče komaj Utrle iz snega.
O, predpust, M cas presneti!
Predpust in pust — najbolj muhasti čas vsega leta. Že Prešernov Učenec se jezi nanj, na ta „čas presneti“, ker ga je zapeljal, da je pognal rnaterine desetice in za precej časa obesil uk na klin, najbolj pa, ker mu je omožil njegovo dekle. A je muhavost tega časa globlja: tedaj udarita v človeku najbolj druga ob drugo njegova žeja po uživanju in božja volja o odpovedi.
V čem je pravzaprav problem in kakšna rešitev?
Stvarnik sam je položil v naravo hrepenenje po uživanju, predvsem Za ohranitev posameznih življenj in> za ohranitev človeškega rodu. A to hrepenenje je bilo po božjem načrtu povsem podrejeno razumu, ki je bil pa tudi povsem podrejen božji volji. Tako v uživanju ni bilo ničesar proti Bogu.
Prišel je vmes človekov upor: prvi greh. In posledica: ravnotežje med človekovimi silami se je podrlo. Nižje sile niso več povsem podrejene razumu. Hočejo uživanje tudi proti zahtevam pameti, proti božji volji. To Pa je greh. In greh je edino resnično zlo.
Vendar vprašanje ni tako preprosto. Ni rešitev v tem: greha ne, vse ostalo pa ja. Najprej že zato ne, ker je zelo težko potegniti mejo med dovoljenim in nedovoljenim in ostajati v mejah prvega. Potem pa zlasti zato ne, ker dovoljeno uživanje v sedanjem stanju človekove ‘narave često naravnost vodi v nedovoljeno. „Hitro si bo privoščil nedovoljeno, kdor si je Privoščil vse dovoljeno“ (sv. Klemen Aleksandrijski).
Rešitev je torej v odpovedi tudi dovoljenemu: ne ker bi bilo dovoljeno greh, ampak zato, da ne bi zabredli v nedovoljeno. Greh je tolikšno 21°, da je vredno postaviti pregrade daleč pred njim.
Je pa še nekaj drugega: uživanje je le eno človekovih udejstvovanj in Cßlo med zadnjimi. Človek ima celo vrsto višjih sil, ki naj bi jih uporabil l)Qlj kot to, pač po tem, kako visoka je vsaka od njih: nadnaravne sile, razum, volja, estetski smisel... Postaviti zadnje v vrednostni lestvici kot Prvo, ni vredno človeka.
Človeku se že sama beseda „odpoved“ upira. Saj je razumljivo: groza Pred trpljenjem je zanj prav tako značilna kot žeja po uživanju. A je odpoved za zvestobo Kristusu nujna. In tu je spor: ista stvar je nujna in 3e težka. Veličina je pravi v tem: prepričati se o nujnosti odpovedi in s tem Prepričanjem vskladiti svoje ravnanje.
B. R.
Tradicija je na eni strani važen pozitiven činitelj v življenju poedincev in družbe, zato jo je treba spoštovati, sprejemati, gojiti; a na drugi strani nam ta zvestoba do izročenega ne sme zapirati oči pred novim
TRADICIJA IN NAPREDEK
Potreba tradicije nam bo takoj’ jasna, če samo pomislimo na razliko med človekom in živaljo^ živali imajo vsaka zase in v sebi, v svoji fizičnj naravi dano vse, kar potrebujejo za svoj razvoj. Človek tega nima: to, kar je nujno potrebno za njegov razvoj, — za to, da postane, kar pQ bistvu je: kulturno in družben0 bitje, prejme od zunaj, od drugod, od drugih, torej po tradiciji, najprej v družini in nato v družbi, v kateri se rodi. Dejansko vsak človek začne bivati v vrstj rodov, ki si drug drugemu izročajo naprej vedno bogatejše izsledke svojih spoznanj, sadove svojih izkušenj in svojega dela. Starejša generacija dejansko izroča slehernemu nenadomestljive in nujno potrebne dobrine, ki si jih sam ne more dati: izroča mu jezik in z njim 'veliko mero narodnega bogastva, značaja in čudi; iz okolja, kj v njem živi, se preliva vanj določen način mišljenja, čustvovanja, vrednotenja ter na tem sloneča zadržanja; vživlja se v svet navad in običajev in z njitni vsrkava duha, ki ga izražajo. Osnove svetovnegai nazora, nravnega življenja, znanja in religije prejme od zunaj, po tradiciji, izročilu. To so vrednote neizrekljivega pomena, ki se od prvih življenjskih mesecev naprej vtiskajo v mlado dušo in se zaenkrat povečini potapljajo v pod-
zavest; nato pa vse življenje vplivajo na človekovo ravnanje in zadržanje. V veliki meri določajo tudi — in to je druga dobrota tradicije — notranjo duhovno zgradbo človeka to je dajejo mu osnovna življenska, svetovnonazorna in nravna načela in, na podlagi teh, neko določeno trdn0 notranjo držo. Ta trdnost je izredno važna za osebnostno rast in za izpolnjevanje življenskih nalog. Notranja moč v borbi za osebno izpopolnitev je) odvisna od te osebne konstitucije, ta pa od duhovnega okolja prve mladosti, ki pa je vse določeno po tradiciji. Iztrganost iz tradicije in njenega okolja pa jemlje človeku notranjo orientacijo in trdnost; z lahkoto postane igrača tujih tokov, ki ga premetavajo zdaj sem zdaj tja in nevarnost je, da ga vrtinec požre. Prav iz begunskih krogov so za to žalostni vzgledi.
V TRADICIJI JE MODROST MNOGIH UDOV
Druga vrednost in pomembnost tradicije obstoji v tem, da živi in deluje v njej modrost in skušnja mnogih generacij naših prednikov. Zavračati tradicijo se pravi zavračati in zgubljati, puščati ob strani težko pridobljene resnice, mnoge preskušene navade in norme, veliko mero življenske modrosti —
in to pomeni veliko škodo im tragiko obenem. Kdor ve, kako zelo ■ težko se je pocdincem dekopavati samostojno do resnice, bo visoko cenil tradicijo, ki mu posreduje v stoletjih pridobljeno in pre-skušenc resnico skoro brez napora in truda zanj,
Dalje je skušnja zadnjih stoletij pokazala, kam vodi načelo, da mora vsaka generacija in cel0 vsak poedinec sa-četi graditi svoje življenje, svoje nazore, itd., brez ozira na tradicijo in brez njene pomoči, začenši prav od začetka, brez podlage dotedanjih dognanj in skušenj. Najprej je volja do takšne in tolikšne samostojnosti nezaslišan napuh *n prevzetnost brez primere. Drugič je takšna absolutna neodvisnost od preteklosti iiVizija, neresnica. Nikogar ni, ki Sa tradicija ne bi formirala. Ko jo zavrača, ne ve, ali noče (vedeti, da živi v njem, saj sta ga njegova mladost in okolje polnilo z izročilom, kot smo videli. Tretjič je takšna nakana neizvedljiva in pskusi so propadli. Tako je n- pr- neka eksistencialna filozofija zatrjevala, da je povsem nova, brez zveze s preteklostjo', filozofija pravic tega časa in za ta čas, za novi čas; a na en' strani ni težko pokazati, da ima tudi to modrovanje tnnog0 prednikov
nekateri so kazali še na sv. Avguština — in mnogo pogojev v preteklo-sth na drugi strani pai je kot življenj* ska modrost, kjir je hotela biti, popol-nMna odpovedala. Namesto resnice, le-l'°te in dobrote — je našla kot zadnji °dgovoir nesmisel in absurdnost vsega, ffus in obup nad vsem. In čeprav se iu o eksistencializmu pred leti mnogo Idsalo, se danes malo čuje o njem, sko-r° je zatonil ini prav gotovo kot tak ne bo prešel v tradicijo, ki mu je bila tako zoprna. Petič in končno postaja aues pri zrelih ljudeh miselnost drugačna: posluževati se resničnih dognanj
in pravih vrednot preteklosti in tako organsko zidati', graditi naprej. Vsak ve, da tudi pozitivne znanosti in tehnika grade eno na drugem in končno na tisočletja starih in geometričnih in aritmetičnih teoremih in postulatih. To pa je: graditi na znanstveni tradiciji.
EDINSTVENA IZROČILA
Da je — in to pokaže novo, delno pozitivno stran tradicije — so izročila, ki so edinstvena, nenadomestljiva. Ni jih mogoče drugače osvojiti, se z njimi obogatiti, kot da jih črpamo iz preteklosti, po tradiciji preko rodov. Tako nam je bili dano za nas n u j n o izročilo: razodeta vera, krščanstvo, ki ni
Cerkev v cistercijanskem samostanu v Stamsu na Tirolskem, kjer so slovenski redovniki
človeška zamisel, marveč božja, in je tako v jedru odtegnjena človeški samovolji in „samostojnosti“. Evangelije prvega stoletja, stare in častitljive, sprejemamo kot za nas veljavno resnico in življensko pot- Tu ni mogoče govoriti o zastarelosti in o potrebi novega krščanstva. Kdor nima smisla in čuta za tradicijo, kdor jo cel0 sovraži, bo težje našel pot do Kristusa, do njegovega sveta in do njegve Cerkve, še druge vrste stare vrednote, ne nujne, pa vendar dragocene, so nenadomestljive, le enkratne in ki jih ne gre izgubljati. So sicer stare, a imajo brezčasen pomen. Tako n. pr. Platon, Sv. Avguštin ali drug sekularen duh. Platon je le eden. V nobenem še tako bogatem času, se ne vrne več. Pojaviti se morejo enakovredni ljudje, morda šc večji, a ne Platon; nihče ga ne nadomesti. Kdor torej hoče iti k staremu Platonu, ga je za vedno izgubil.
Končno se danes mnogo govori o bistveni človeški zgodovinskosti. Kot zgodovinsko bitje živj v času, ki ni pretrgan, razkosan v odrezane dele, ampak vedno sestavljen iz preteklosti, seda. njosti, prihodnosti, življenj,, je nepretrgan, kontinuiran proces, kjer preteklost sega v sedanjost in se prevali v bodočnost. Čas se ne da trgati in tudi življenje ne. Kdor živi danes, živi tudi iz preteklosti; t. j. iz bližnje ali daljne tradicije.
POVZETEK O TRADICIJI
Iz povedanega sledi, da je tradicija dragocena vrednota, torej imamo do nje, kot do vsake vrednote, neke dolžnosti. Katere?	(
■ Najprej smo dolžni tradicijo spoštovati, ker je delo modrosti in prizadevnosti mnogih generacij. Do tega spoštovanja imajo pravico.
Dolžni smo priznati s hvaležnostjo,
kar sm0 mi sami osebno iz preteklosti prejeli in kaj ji dolgujemo. Mnogo našega notranjega bogastva smo prejeli od nje v dar. Seveda izobražen in zrel človek, prava osebnost, se osamsovoj; in živi bolj neodvisen od tradicije, po lastnem uvidu in polastnih odločitvah — vendar ve, kaj je predhodno od nje prejel ini kaj pomeni tradicija drugim, posebno mladim, ki še niso dosegli osebne samostojnosti. Ti so dolžni hvaležno tradicijo sprejemati.
Naša naloga je nadalje braniti tradicijo pred napadi in ciničnim prepiranjem. Smešiti stare navade in običaje, stare nazore in vzgojna načela, ki so v jedru pravilna, le v načinu morda ne več primerna in podobno; je ob že tako splošnem preziru starega v literaturi, filmu in še drugod, naravnost zločinska za mladi rod, ki je v nevarnosti, da bo brez tradicije ostal brez opore, notranje prazen in predan vetrovom brez trdne točke, če velja že na splošno, da so tradiciji sovražni časj bili kaotični časi, velja tQ tudi v dobri meri za poedince.
Končno je naša naloga tradicijo ohranjati živ» in jo izročati naprej, predvsem v družini in v še drugi vzgoji, posebno v mladinskih im verskih organizacijah, v vsak; na njenem področju.
KAJ PA NAPREDEK?
Drug del moje trditve se je glasil: „a na drugi strani nam ta zvestoba do izročenega, do tega kar smo prejeli od prejšnjih generacij, ne sme zapirati oči pred razvojem in napredkom, pred novim.“
Še k temu nekaj besedi.
Najprej omenjam, da je mnogokrat nasprotovanju tradiciji vzrok in krivda napačno pojmovanje tradicije.
Napačno je prvič misliti, da, spada vse staro, vse preteklo k tradiciji; torej,
kdor prizna tradicijo, mora zato priznati in ceniti vse, kar je kdaj bil«, pa naj bo Se tako mrtvo, zmotno, ali krivo. Tradicija je prava, kadar vsebuje resnične vrednote, ki še danes veljajo. Tradicija ie „še nepretekla preteklost“.
1 Drugič ne smemo misliti, da je tradicija nekaj statičnega, okamenelega, kar se nespremenjeno podaja iz roda v rod, ne da bj kaj odpad lo^ ali se spremenilo, ali kaj 'novega dodalo. Je nekaj živega, vedno se pomlajajočega. Tradicija oplaja zgodovinsko dogajanje, to pa spet bogati tradicijo. Kako bogatejša je postala v teku desetletij naša narodna tradicija!
Pač pa se moramo zavedati, da nosi tradicija v sčbi nevarnost, da postane prazna, brez duha, zastarele forme brez resnične vsebine. Tedaj tradicija ni le breme, balast, marveč rodi občutek lažnivosti, golega videza.
Tako vidimo, da mora biti z navezanostjo ina tradicijo zvezana tudi odprtost, smisel za novo, za drugo in dru-Eo. Jedr0 ostane isto, a oblike tradicije ae morejo in morajo spreminjati. Tako Je narodnost, narodna zavest tradicionalno jedro, ki more imeti različne oblike: v času narodovega zatiranja se bori, v svobodi se izživlja, v begunstvu «branja; v času Zedinjenih Evropskih držav sodeluje in se poveže z drugimi, drugače kot v času borbe za narodno individualnost. Isto in enako je krščanstvo °be tosooletji po tem kar je božjega; menjajoče se, vedno novo je po tem, kar Je človeškega. Zelo zanimiva je v tem oziru zgodovina krščanstva, Cerkve. S težavo se je iztrgalo iz, objema j udov-8ke kulture in prešlo v grški-rimski svet, prevzelo njega kulturo in mnoge oblike; Po babarskih Gotih se imenuje gotska umetnost, v kateri je krščanstvo izražalo svojo v nebo segajočo duhovnost. Tisoč let je krščanstvo mislilo brez Ari-
stotelovih kategrij, po Tomažu Akvincu se je teologija zavila v oblike aristotel-skega mišljenja: katoliška tradicija je prevzela poganske oblike, a zlila vanje krščansko tradicijo, staro vino v nove mehove. Kako različne oblike je zavzela v mnogočem ista Cerkev na Zahodu in Vzhodu! Tudi današnja zapadna kultura ne spada k bistvu krščanske tradicije, čeprav je že dolgo z njo združenai; danes vedno bolj vidimo, da je prav ta povezanost naravnost onemogočila mno-gokje misijonsko delo in uspehe, Pij XII. je dejal, da ne gre vsiljevati tujim, n. pr. afriškim narodom zapadne kulture, marveč je treba tuje kulture pokristjaniti, kakor je v začetku pokristjanilo krščanstvo grško-rimsko kulturo. Na teh nekaj vzgledih je videti, kako more v bistvu ena tradicija zadobivati vedno nove in nove oblike, se javljati v tej ali oni zvezi — in tako ostaja živa, v zvezi s časom in krajem; s čimer se oživlja in spopolnjuje. Pravo spoštovanje in resnična zavzetost za tradicijo si prizadevata, da se v jedru ista tradicija, ista izročena vrednota oplaja z vedno novim, in tako združuje staro in novo, zadrževanje in napredek.
Seveda je v konkretnem in v praksi to težkh nalogai. Težko je najti zlato sredo med preveč in premalo, tako, da novo ne zaduši starega in staro ne zatre novega. A potrebna je zvestoba obema: zdravi tradiciji in zdravemu napredku. Le v združitvi obeh je možno resnično in urejeno, prekipevajoče in zadržano življenje obenem. Zat0 pa je le v družbi in ob sodelovanju obojih, to je: starih in mladih, prava rešitev v tej napetosti. Eni poganjaj0 silo naprej, drugi modro zavirajo, tako da ne gre ne prepočasi ne prehitro naša skupna pot.
Dr. Ignacij Lenček
V življenju našega, velikega misijonarja Baraga beremo, da je ob svojem obisku domovine pred krstnim kamnom v dobrrtiški cerkvi, kjer je bil krščen, pokleknil in celo uro zahvaljeval za milost krstnega prerojenja. Zakaj je to storil, lahko razberemo, iz pričujočega članka
Zakrament prercjenja
Med sedmerima zakramenti je na prvem mestu sveti krst. Je prvi zakrament, ker le po njem vstopamo v sveto Cerkev in se včlanjamo v Kristusa, ki je početnik in vir našega duhovnega življenja, Pd svetem krstu in le po njem nam je odprta pot do ostalih zakramentov. V cerkvenem zakoniku se imenuje krst ,.vrata in temelj zakramentov“ (Kar 737)..
V svetem pismu se sveti krst predstavlja kot novo, duhovno rojstvo za življenje milosti. V pismu do Tita piše sv. Pavel: „Ko se je razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega odrešenika, nas je odrešil, ne zaradi naših pravičnih del, ki smo jim mi storili, marveč po svojem, usmiljenju v kopeli prerojenja in prenovljenja po Svetem Duhu, ki ga je na nas bogato razlil po Jezusu Kristusu, našem Zveličarju, da bi bili opravičen; z njegovo milostjo in bi po upanju postali dediči večnega življenja“ (3, 9-7).
Krst je prva, neizrečno velika in povsem nezaslužena milost, ki nam jo je Bog naklonil ob vstopu v to življenje. Veličino milosti svetega krsta bomo lažje m .globlje razumeli, ako se zami-sim0 v usodo onih, ki jim je pot do krsta zaprta. V življenju našega velikega misijonarja Baraga beremo, da je ob svojem prvem obisku domovine pred ikrstnim kaminom v dobuniški cerkvi,
kjer je bil krščen, pokleknil in se celo uro ves zasolzen zahvaljeval za milost krstnega prerojenja ter obnavljal krstno obljubo.
Obnovimo v svojem spominu velike resnice o svetem, krstu, zakaj v njem je začetek in temelj vsega krščanskega življenja.
USTANOVITEV SVETEGA KRSTA
Kristus, početnik Nove zaveze in ustanovitelj svete Cerkve, kateri je zaupal sedmere zakramente, je ustanovil sveti krst kot sveti obred, po katerem vstopajo ljudje v njegovo Cerkev. Važnost in nujnost svetega krsta je jasno razložil v svojem pogovoru z Nikode-mom, ko je dejal: „Resnično, resnično povem ti: Ako se kdo znova ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo“ (Jan 3, 2). Kot Odrešenik sveta, ki je vzel nase grehe vsega človeštva, je prejel v Jordanu Janezov xrst pokore. Ob tej priliki je posvetil vodo, glavno tvarino svetega krsta, razodetje svete Trojice pa je že naznačilo storilo, s katerim se bo sveti krst delil. Apostoli so po Gospodovem naročilu krščevali že pred 'njegovim trpljenjem; Jezus sam pa ni krščeval (prim. Jan 4, 2). Mnogi mislijo, da je bil ta krst, ki so ga Apostoli delili, že pravi zakrament; drugi pa so mnenja, da so pred Jezusovo odrešilno smrtjo, iz ka-
tere ima svet; krst svojo nadnaravno moč, delili kakor Janez Krstnik le krst pokore. Po svojem vstajenju pa Gospod apostolom in njih naslednikom za Vse čase slovesno naroča: „Pojdite in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha“ (Mt 28, 19)- „Pojdite po vsem. svetu in označujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, b0 pogubljen“ (Mr 16, 15-16).
Po Gospodovem vnebohodu, na bin-Kostn0 nedeljo, začno apostoli izvrševati nJ egov o naročilo in od tedaj naprej kr-stna voda več ne neha teči.
SKRIVNOSTNA vloga vode
.Voda je vir življenja in sredstvo za °ciščevanje. To dvojno vlogo nam sve-to Pismo na mnogih primerih pona-z°ruje.
Ko je Bog ustvaril v začetku nebo ln zemljo, je bila zemlja pusta in praz-na’ vsa v temi in pokrita z brezdanjim vodovjem. Nad vodami pa je vel božji v uh, začetnik življenja in reda- Prva ^1Va bitja ustvari Bog v vodah (prim.
M°jz 1). Tako Bog že v začetku ra-zedene, da bo voda ze vse čase vir živ-Jenja- Mogočnost (božjega Duha nad vodovjem pa že kaže skrivnostno moč stne vode, ki je po vplivu Svetega uha element duhovnega prerojen ja in
Posvečenja.
V raju je izvirala reka, ki se je de-1 a v štiri veletoke, ki so se razlivali 0 zemlji. Sveti očetje vidijo v tej reki P°dobo svetega krsta, čigar voda se ui razliva po vsem svetu in krščenim vorn>k°m v duhovnem oziru vrača sre-v° jzKubljenega raja. V tem. smislu go-k.11 6veti Gregor iz Nise katehumenom, se pripravljajo na krst: „Zunaj raja ; z Adamom, našim prvim očetom, de bridkost izgnanstva; zdaj pa se
odpirajo vrata, vstopite tja, od koder ste bili izgnani in 'ne mudite se!“
Ob vesoljnem potopu vodovje pere in očiščuje zemljo, oskrunjeno z grehi in hudobijo. Pravični Noe in njegova družina se rešijo v ladji. Vode vesoljnega potopa so izvršile božjo sodbo nad grešnim človeštvom, Noetu in njegovim pa s0 bile v rešenje in je on postal početnik novega rodu, s katerim Bog sklene svojo zavezo. Sveti Peter pravi, da je krst uresničenje te podobe (prim. I, 3., 21). V vodi potopa je bil pokončan greh, iz nje pa prihaja nov, kreposten, Bogu zvest rod. Ist0 se skrivnostno ponavlja pri svetem krstu.
Po naročilu preroka Elizeja se sedemkrat umiva v Jordanu sirski vojskovodja Naaman in je očiščen gob. Spet je to podoba svetega krsta, kjer se po oblivanju z vodo očistimo ne sicer telesnih,, ampak dušnih madežev. Reka Jordan je pa tako že v naprej odlikovana pred drugimi rekami, ker je vanjo ob svojem krstu stopil Jezus, ustanovitelj krsta.
Ob izhodu iz Egipta gredo Izraelci skozi Rdeče morje, ki se jim na božje povelje razdeli in jim pusti isuho pot. Za njimi ostane faraon,, za njimi dežela
malikov in sužnosti. Proti Sinaju jih vodi Mojzes v varstvu oblačnega stebra, v katerem jih spremljg Bog. Na Sinaju jim Bog razglasi svoj0 postavo in sklene z njimi zavezo. Skozi puščavo romajo nato štirideset let, čudežno prekoračijo Jordan in dospejo v obljubljeno deželo, ki jo z božjo pomočjo pod voditeljem Jozuetom zasedejo. Tud; tu je voda orodje božjih sodlb, ki reši Izraelce in pogubi Egipčane. Za Izraelce pa je prehod skozi vodo začetek novega življenja v svobodi in prijateljstvu z Bogom, ki jih v puščavi hrani z mano in napaja z vodo iz skale ter jih pripelje v deželo, po kateri se cedita mleko in med. Kakor Judje nekoč se zdaj kristjani p0 krstni vodi rešujemo satana in njegove grešne sužnosti ter sklepamo z Bogom zavezo prijateljstva. On nas po krstu vodi skozi življenje, nas hrani z nebeško mano svetega Rešnjega Telesa in poji s svojo milostjo, dokler nas ne pripelje v resnično obljubljeno deželo, ki so nebesa. Odšli so Judje iz Egipta na Veliko noč, ko so prej jedli velikonočno jagnje, ki je najlepša Kristusova predpodoba. Vsa skrivnostna, očiščujoče in posvečujoča moč krstne vode prihaja iz Kristusovega trpljenja in vstajenja. Zato Cerkev prav na velikonočno vigilijo blagoslavlja s slovesnimi obredi krstn0 vodo, krščuje nove kristjane in obnavlja s krščansko občino krstn0 obljubo.
Pomenljivo izraža skrivnostno vlogo vode v božjih načrtih glede človeškega rodu molitev, s katero Cerkev blagoslavlja vodo, ki naj nam služi v obrambo zoper napade hudobnih duhov in v odvrnitev slehernega dušnega in telesnega zla. Takole tam moli duhovnik: „O Bog, ti si v zveličanje človeškega rodu vse največje skrivnosti osnoval na tvari vode... “ V slovesnem blagoslovu krstne vode se Cerkev v svojih moli-
OBRED KRSTA OTROK
Obred slovesnega krsta otrok se izvrši deloma pred vati v cerkev, deloma pred krstn0 kapelo, deloma v krstni kapeli.
PRED VRATI V CERKEV:
1. Prvo vprašanje: „N.(N. kaj želiš od Cerkve božje?“ — „Vero!“ „Kaj ti da vera ?“ — „Večno življenje.“
2- Duhovnik zaroti hudobnega duha, naj se umakne sv. Duhu.
3.	Znamenje križa na čelu in na prsih.
4.	Duhovnik položi roko na kT-ščenca. — Jezus ga vzame v last.
5- Da mu blagoslovljeno sol / v usta. — Sol pomeni modrost; obenem je v tem tudi misel: kakor sol varuje živila pred kvarjenjem, naj vera varuje pred grehom.
6. Ponovno zaroti hudobnega duha, naj se umakne; križ.
PRED KRSTNO KAPELO:
1.	Vera in očenaš.
2.	Krstitelj zaroti hudobnega duha. Krščenec je temipelj sv. iDuha.
3.	Krstitelj se dotakne otrokovih ušes in ust in reče: „Efeta — Odpri se“, kar pomeni, da morajo biti kr-ščenčevi čuti pripravljeni služiti Bogu.
4.	Krščenec se odpove hudemu
tvah sklicuje na predpodobe in čudeže, ki so se Po vodi zgodili in se v svetem spoštovanju spominja zlasti vode, ki je na križu pritekla iz prebodene Kristusove strani. . . V krstno vod0 potaplja velikonočno svečo, ki je podoba vstale-lega Kristusa in vliva vanjo krstno olje in sveto krizmo, da bi bila ta voda vsem, ki se iz nje nadnaravno prero-
duhu. „Ali se odpoveš...“ — „Se odpovem!“
5.	Duhovnik mazili krščenca a krstnim, oljem.
V KRSTNI KAPELI
1.	Krščenec še enkrat izpove vero.
2- Sedaj duhovnik trikrat oblije otrokovo giavo s krstno vodo v obliki križa in obenem govori:
„Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha“.
3.	Maziljenje s krizmo; zdaj ima novi kristjan delež Kristusovega kraljestva in duhovniškega dostojanstva.
4.	Dajo mu belo kirstno obleko, ki pomeni življenje milosti, katero m°ra neomadeževano varovati do sodbe.
5.	Nato mu daj0 še prižgano svečo, ki tudi pomeni luč vere in milosti, katera ne sme ugasniti do prihoda Je z uo ve ga — do smrti.
KRST V SILI
Če je nekrščem otrok v smrtni nevarnosti im ni časa, da bi pokli-Cali duhovnika, lahko krsti kdorkoli*
ni blagoslovljene, je dobra tudi navadna voda. To izlijemo na otrokovo glav0 in obenem rečemo: „Jaz t<$ krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“ Krst v sili je treba takoj javiti župniku.
'jo, v večno življenje. Slovesni krst z' Xs®fni krstnim,i obred; se zato sme po-e 'ti sam,o s krstno vodo.
učinki svetega krsta
Sveti krst izbriše v naših dušah na 1 rvem mestu izvirni; greh, ki ga vsi Podedujemo od Adama in Eve. Ob VstoPu na svet nismo otroci božje lju-
bezni, ampak po naravi otroci jeze, uči sveti Pavel prim. Ef 2, 3). Ta izvirni madež je po krstu popolnoma opran in naša podožnost hudobnemu duhu končana.
Odraslim, ki s0 zagrešili tudi že osebne grehe, krst izbriše tudi te, vse in popolnoma in z njimi tudi vse kazni, večne in časne, ki bi jih bili s svojimi grehi zaslužili. Krst je tako popolno očiščenje in odpuščenje vseh dolgov. Ne v otrocih ne v odraslih ni po krstu ničesa več, kar bi vzbujal0 božjo ne-voljo.. Kdor umrje v krstni nedolžnosti, mu je vstop v nebeško kraljestvo takoj odprt. Zat0 ß° včasih odlašali krst na zrela leta ali celo na zadnjo uro, česar pa Cerkev zaradi nevarnosti, da bi ta prišla nenadoma in zaradi izostanka milosti, ki jih krst prinese, ne odobrava. Kadar pa Cerkev pokopava krščene nedolžne otoke, se ob njih pogrebu bolj veseli kot žaluje in poje hvalnice Bogu, ki vsem p0 krstu prerojenim otrokom, ki se selijo s sveta, brez kake njihove zasluge da večno življenje.
Izbris izvirnega greha in pri odraslih še odpuščenje vseh osebnih grehov in .grešnih kazni, to je prvi čudoviti učinek svetega krsta. Vendar pa ostane tudi še po krstu v naši naravi grešno poželenje, ki ga podedujemo od Adama in Eve. Grešno poželenje samo zase ni greh, pa je lahko njegov vir. To nam po božji uredbi ostane v spomin na padec prvih staršev jn v ta namen, da se v življenju zoper njega borimo in si tako služimo -krono večne slave, ki bo tem lepša, čim hujša je bila borba.
Omenjeni učinki krsta pa s0 le delni. Krst ni samo očiščenje in odpuščenje naših grehov in njih posledic, ampak je zakrament resničnega novega nadnaravnega rojstva, ki prinese našim, dušam nadnaravno, božje življenje posvečujoče milosti. Po njej postanemo božji
otrocj in dediči nebes. Sveti Avguštin lep0 pravi: „Kakor se po prvem človeku rodimo v grehu in v duhovni smrti, tako se <v krstu, po Jezusu Kristusu, prerodimo v pravičnosti in syetosti, s pravic0 do večnega življenja.“ Posinovljeni božji otroci postanejo bratje Kristusovi in udje njegovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev. Z vstopom v Cerkev prejmemo pravico do vseh duhovnih zakladov, ki jih Cerkev poseduje in deli: do ostalih zakramentov, do sadov svete maše, do vseh njenih molitev, blagoslovov in odpustkov, do vsega njenega neizčrpnega duhovnega bogastva-Sveti Avguštin je o tem novokrščen-cem takole navdušeno govoril: „Glejte, bratje, kako velike, neizmerne so krstne milosti:	ne samo prosti ste, ampak
tudi sveti; ne samo sveti, ampak tudi otroci; ne samo otroci, ampak tudi de_ deči; ne samo dediči, ampak tudi bratje in sodediči Kristusovi; ne samo bratje in sodediči, ampak tudi tempel Svetega Duha in Kristusovi udje. Mnogi mislijo — dodaja —, da nebeška milost ne obstoja v drugem kot v odpu-ščenju naših grehov, jaz pa sem vam tukaj naštel kar sedem stopenj časti, ki nam jih krst podeli.“
Še nekaj nam krst da, kar mu med svetimi zakramenti zagotavlja posebno mesto, nam. pa je v posebno čast in moč: je to neizbrisno znamenje kristjana,. ki nam ga krst v dušo vtisne. Vsi krščeni s0 s tem znamenjem za večne čase zaznamovani. Tudi odpadniki nosijo to znamenje neizbrisno v svoji duši. Ako se ne spreobrnejo, jim bo v večnosti namesto v večno slavo, v večno sramoto in muko. Po nauku Cerkve je to znamenje krsta kakor nekakšno pasvečenje za Kristusovo službo. Po njem s0 vsi kristjani deležni Kristusovega duhovništva in njegove kraljevske časti. Sveti Peter o tem. piše verni-
kom: „Vi ste izvoljen rod, kraljevo du-hovstvo, svet narod, odkupljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč“ (I, 2, 9). Po krstnem znamenju je vsak vernik v tem oziru duhovnik, da je dolžan Bogu darovati daritev svojega življenja in delati za čast božjo. Tudi kraljevske časti in oblasti Kristusove So kristjani deležni, ko z bo-goljuibnim življenjem vladajo nad svetom in bodo enkrat v nebesih s Kristusom na veke kraljevali. Duhovniki in kralji vsi kristjani — to je nepopisna čast in sreča svetega krsta.
POTREBA SVETEGA KRSTA
Sveti krst je prvi, pa tudi najpotrebnejši zakrament, ker je za zveličanje neobhodno potreben. Iz besed, ki jih je Jezus govoril Nikodemu, sledi, da se brez krsta ni mogoče zveličati. Sveta Cerkev to od vseh začetkov uči in tridentinski zbor glede tega pravi: „Ako bi kdo trdil, da je krst svoboden, to je, da ni potreben za zveličanje, bodi izobčen.“
Ker je krst nujna pot v večn0 življenje, je Bog v svoji dobroti za njegovo stvar izbral najpreprostejši, povsod dosegljiv naravni elemenit, vodo. In kakor je stvar krsta preprosta in lahko dosegljiva, tako je preprosto in enostavno tudi krstno besedilo: „Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“ Najpreprostejši človek si to lahko zapomni.
Tudi delivec krsta je v sili lahko vsak človek, tudi krivoverec in cel0 nevernik, da le ima namen storiti to, kar dela sveta Cerkev. Krst, pravilno in s pravim namenom izvršen, ima vedno svojo moč, k; mu prihaja od Kristusa-„Kdorkoli .tudi krsti, krst je vedno Kristusov,“ pravi sveti Avguštin-
Ker je brst za zveličanje neobhodno potreben, je Bog tako uredil, da krst
z vodo, kadar ga ni mogoče prejeti, lahko nadomesti krst želja ali krst krvi. Krst želja prejme tisti, ki si ga, četudi le nezavestno želi, to je, ki ima namen, izpolniti vse, kar Bog od njega pričakuje; vključen je v dejanju popol-ne ljubezni do Boga. Krst krvi pa je mučeniška smrt za Kristusovo vero. O *em je Kristus dejal: „Kdor izgubi svo-■ie življenje zaradi mene, ga b0 našel“ (Mt. 10, 39).
Ker je Jezusova beseda glede potrebe svetega 'krsta tako jasna, zato se Cerkev v vseh časih z vso vnemo trudi, da bi ga posredovala čim več ljudem na svetu- Vse njeno misijonsko prizadevanje je v to usmerjeno. Glede otrok krščanskih roditeljev pa v svojem zakoniku ukazuje, da jih je treba krstiti čim preje. Ta dolžnost veže krščanske starše pod smrtnim grehom- V slučaju sile naj se krsti ob katerem koli času na katerem koli kraju. Prav bi bilo zato, da bi vsak odrasli vernik poznal krstni obred v sili, ki obstoji v tem, da se otroku ali tudi odraslemu krščen-cu vlije na glavo naravna voda, med oblivanjem pa isti, ki krščuje, izgovori Krstno besedilo:	„Krstim te v imenu
Cčeta in Sina in Svetega Duha.“
Pri vsej nujnosti svetega krsta pa aologi s svetim Tomažom poudarjajo, da Bog v svoji ljubezni in usmiljenju ni ^.ezan na zakramente in je njegova vo-•la ta, da bi se vsi ljudje zveličal; in prišli k spoznanju resnice (1 Tim 2, 4).
K0 smo v septemberski .številki lanskega lota razmišljali 0 številu zveličanih, smo se tolažili z razodetjem, an-m svetemu Janezu, ki je videl v nebesih zveličane iz vseh narodov in rodov in jezikov v tolikem številu, da Pn nihče ne more prešteti. Tam je bilo udi omenjeno mnenje mnogih novejših Pologov, iki mislijo, da se otroci, ki Urnrjsjo brez svetega krsta, po posebni
božji dobrot; zveličajo, ker „ni volja nebeškega Očeta, da bi se pogubil kateri teh malih“ (Mt d8, 14).
+
Naj bodo te misli o svetem krstu, kakor začete, tudi zaključene z nad vsak dvom vzvišeno resnico, da je krat neizmerna, nepopisna, nezaslužena milost božja. Ta velik; zakrament našega pre-rojenja — je tudi zakrament našega iz-voljenja, izraz posebne božje ljubezni d0 naših neumrjočih duš.
Pogosto se zahvalimo troedinemu Bogu za milosti svetega krsta in prizadevajmo si, da bo naše življenje vedno v Skladu s častjo našega krščanskega imena in poklica.
V hvaležnem spominu hranimo svoje krščanske starše, ki so nam milost svetega krsta omogočili; botre, ki so nas h krstnem kamnu ponesli in duhovnika, k; nas je krstil, škof Slomšek si je iz te hvaležnosti h krstnemu imenu privze; še ime svojega krstnega botra: Anton Martin.
Radi tudi molimo za spreobrnenje nevernikov in podpirajmo misijonarje, ki jih pripravljajo na svet; krst.
ALOJZIJ ROŠMERLJ
Kdor je krščen rad in z veseljem spolnjuje zapovedi
Pregled
vesoljnih
cerkvenih
zborov
Vesoljni cerkveni zbori s0 važni mejniki v zgodovini /Cerkve. Primerjam,o jih lahko merilnim kamnom ob cesti in kažipotom, ki označujejo potnikom, pravo smer. Vesoljni cerkveni zbori, ki jih sklicuje papež, obravnavajo zadeve vere in cerkvene discipline. Veljavnost do-ibijo, k0 jih potrdi sveti oče. Poleg apo-stoliskega koncila leta 49 je bilo doslej če dvajset vesoljnih cerkvenih zborov. Po Idoločbah, ki so jih izdali, so vsi važni in pomembni. Tu jih omenjamo po vrsti s kratko označbo njihove glavne vsebine.
1.	L. 325 v Niceji je obsodil Arije-vo krivo ver0 ki je tajila Kristusovo božanstvo. Cerkveni zbor je jasno opredelil verski nauk, da je božji Sin z Očetom enega bistva, torej pravi Bog.
2.	L. 381 v Carigradu je obsodil krivo ver0 Makedonija, ki je tajil božanstvo tretje božje osebe.
3.	L, 431 v Efezu je branil Marijino božje materinstvo. Obsodil je krivoverca Nestorija, ki je učil, da je Marija rodila sam0 človeka Kristusa, ne
pa tudi Boga ter da je Jezus v Mariji samo prebival kot v svetišču. Cerkveni zbor je slovesno razglasil resnico, da je Jezus Kristus združeval v eni osebi dvojno naravo, božj0 in človeško.
4.	L. 451 v Kalcedonu je obsodil krivo vero monofizitov, ki so učili, da sta bili v Kristusu božja in človeška narava zliti v eno samo naravo. Cerkveni zbor je potrdil nauk svete Cerkve, da je bil Kristus popoln Bog in popoln človek.
5.	L. 553 v Carigradu je obsodil zablode Origena in na novo potrdil vse prejšnje odločbe zoper krive vere.
6.	L. 681 v Carigradu je pretresal vprašanje, ali je imel učlovečeni božji Sin eno ali dve volji/ (božjo in človeško). Potrdil je nauk svete Cerkve o dvojni volji v Kristusu.
7.	L. 787 v Niceji je obsodil uničevanje svetih podob. Določil je, da je dovoljeno častiti podobe Kristusa, božje Matere in svetnikov, pri čemer je jasno naglasil razliko med češčenjem sve-
tih podob in med bogočastjem, ki gre Bogu samemu.
8.	L. 870 v Carigradu se je pečal z razkolom, ki iga je povzročil Fotij. Razrešil je Fotija kot ‘nezakonitega carigrajskega patriarha ter ga izobčil iz Cerkve.
9.	L. 1123 v Lateranu je potrdil Wormnski konkordat in obsodil vmešavanje vladarjev v zadeve nameščenja škofov. S tem je -bil končan nesrečni Prepir za investituro, ki je povzročil nemalo zla v Cerkvi.
10.	L. 1139 v Lateranu je odpravil zmedo, ki je nastala zaradi protipape-ža Anakleta II. Poostril je tudi predpise o celibatu za klerike in menihe.
11- L. 1179 'V Lateranu je določil, da je potrebna pri volitvi papeža za veljavnost dvotretjinska večina. Obsodil Je tudi kriv0 vero Patarenov.
12.	L. 1215 v Lateranu je obsodil hriv0 vero Albižanov in uzakonil dolžnosti vsakoletnega prejema svete spovedi in svetega obhajila.
13.	L. 1245 v Lijonu je odstavil cekarja Friderika II., ki je pregnal pa-Peža Inocencija IV. iz Italija. S tem j® prikipela borba med papežem in ce-Sarji do vrhunca ter je bila uvod v propadanje cesarske moči.
14.	L. 1274 v Lijonu je vpeljal konkave pri volitvi papeža. Na tem cerkvenem zboru je bila dosežena tudi zopetna združitev od Rima ločene grške Cerkve, ki ja pa bila žal le začasna.
15.	L. 1312 v Vieni je sklenil uki-^•ti red templarjev, ki je bil ustanovljen 2a varstvo romarjev v svete kraje ter Za obrambo Svete dežele.
16.	L. 1414/1418 v Konstanci je ma-^el dolgoletno borbo za reform0 v Cerkvi. Obsodil je tudi praškega bogoslovnega profesorja Jana Husa kot krivoverca.
17.	L. 1442 v Florenci. Dosegel je
Iže (drugo združitev 'razkolnik Grkov, Armencev in Jakobitov, ki pa je trajala zopet le -nekaj časa.
18.	L. 1512/1517 v Lateranu se je ponovno pečal z reformo v Cerkvi, a perečih vprašanj ni rešil. Določbe zbora so ostale na papirju. Že -nekaj mesecev po končanem cerkvenem zboru je Martin Luter nabil svojih 95 stavkov na cerkvena vrata v Wittembergu, s čimer se je začela doba reformacije in zapadnega razkola.
19.	L. 1545/1563 v Tridentu. Ta cerkveni zbor je bil sklican zato, da bi napravil konec razkolu, a brez uispeha. Prepad je zazijal še globlje. Kot odgovor na -protestantske krive nauke je ta cerkveni zbor jasno opredelil katoliški nauk o svetem pismu, izvirnem grehu, zakramenih in odpustkih. -Določbe tridentinskega cerkvenega zbora imajo zaradi svoje važnosti pomen in veljavo če danes.
20.	L. 1870 v Vatikanu. Sklical ga je papež Pij IX.. predvsem zato, da bi zajezil tok pogubnih struj 19. stoletja ter da bi postavil jasna in vzvišena krščanska načela. Po drugi strani naj bi pa poudaril nezmotno učiteljstvo svete ‘Cerkve, ki s0 ga protestanti zanikali. Po burnih sejah je cerkveni zbor določno opredelil prvenstvo rimskega papeža in razglasil nauk o -papeževi nezmotljivosti. Zaradi nemško-francoske vojne je m-oral cerkveni zbor svoje delo prekiniti. Celotni nauk o Cerkvi, ki naj bi ga ta cerkveni zbor obdelal in določil, zato ni mogel biti objavljen. —
Vesoljni cerkveni zbor, ki ga je sklical sedanji sv. oče, je po' vrstnem redu
21.	in se imenuje II. vatikanski cerkveni zbor. Po izjavah vodilnih cerkvenih krogov, razpravlja poleg splošnih zadev cerkvene discipline in bogoslužja tudi o možnosti zbližanja z ločenimi Cerkvami tak0 na Vzhodu kot na Zahodu.
Cerkveno učiteljstvo ne prepoveduje, da se nauk o razvoju razpravlja po strokovnjakih, v kolikor se omejuje na raziskovanje človeškega telesa iz snovi, žive ali nežive. Razlogi za eno ali drugo mnenje pa se morajo presojati s primerno resnostjo in z voljo, da se sprejme razsodba Cerkve, če bi zadevo razrešila
ALI SE JE ČLOVEK RAZVIL IZ OPICE?
Vsi, ki se bavijo s študijem zemlje, priznaviajd, da se je v njej vršil nek razvoj. V raznih dobah s0 odkrili očitne znake razvoja rastlin in živali. Tudi je v edino bolj jasno, da je bil pri človeku od njegovega nastopa do danes nek razvoj, človeški rod se danes deli v več ras. A razlike niso tak0 velike, da bi prestopile meje ene naravne vrste. Mnogi znaki kažeja, da se je ves človeški rod razvil iz enega začetka. Vse reise so, če se med seboj mešajo rodovitne. Kulture vseh narodov kažejo na skupen izvor, tako nekateri pojmi, ki jih imajo vsi lj'udjd, dalje mnogi izdelki. Jeziki, ki jih ljudje sedaj govore, so se razvili iz manj številnih jezikov; ti pa zopet kažejo na skupen izvor.
ČLOVEŠKI OKOSTNJAKI
Večje težave delajo človeški okostnjaki, kolikor so jih do danes odkrili. Delijo ,jih v dve veliki skupini, od katerih prva obsega tipe, ki so bolj primitivni in so podobn; opicam- Imenujejo jih pitekoide. V drugo skupino spadajo tisti, ko s0 bolj ali manj podobni sedanjemu človeku. Obojni izhajajo nekako iz istega časai, to ie približno pol milijona let od tega. Nekateri mislijo, da se je druga vrsta razvila iz prve. S0 pa tudi, ki zagovarj'ajO mnenje, da
sta se obe vrsti raizvili iz prednikov, ki jih imenujej0 primate.
Kaj so bili ti primati, iz katerih naj bi se po eni strani razvile opice, ki so podobne človeku, po drugi strani pa človek? Ali so bile morda samo živali? So, ki tako zatrjujejo, in pravijo, da je to znanstven nauk, da je tako dognala znanost.
Kaj je doslej znanost dognala 0 postanku človeka, kaj prvi filozofija in kaj 'uči vera?
Nekateri naravnost zatrjujejo da ima človek svoje prednike v živalih, v vretenčamrjih; ti so se razvili iz amfibij, dvoživk, kj prebivajo deloma na suhem, deloma v vodah, in te dvoživke izhajajo iz rib, ki imajo kosti. Prve ribe te vrste naj bi se pojavile v vodah zemlje pred 500 milijoni leti. Nekateri set sestavili 0d tistih rib naprej sklenjeno vrsto okostnjakov vse tja do bitja, ki naj bi nastopilo pred 500 tisoč leti še kot napol človek in napol oplcau Iz te naj bi se razvil v 400 tisoč letih sedanji človek, ki naj bi potemtakem hodil po zemlji okrog 100.000 let.
TRDITVE MATERIALISTOV
Materialistični biologi ponavljajo hipotezo!, da se je ves človek, po telesu in po duši, razvil iz živali. Prvi je začel tako učiti La m ar k in za njim sta
'sto ponavljala Darwin in Heckei. Te-nauku pa jemlje vrednost dejstvo,
Za svoje trditve nimajo dokazov, če kakšne dokaze navajajo, so to umetni, in zaito brez vrednosti. Darwin je leta 1859 izdal knjigo: ,,0 izvoru vrst“. Ob stoletnici so leta 1959 zopet izdali to knjigo. V uvodu tej izdaji pravi Thomp-80,1 s „Darwin sam je priznal, da ideja evolucije ni zadovoljiva, dokler se ne dokaže. Doslej pa še nihče ni dokazal, k a k 0 naj bi se izvršila, zato ne vem,
je v resnici bila. Rajši pravim, da 2a to še nimamo dokazov.“ Tu Tthomp-son govori samo 0 razvoju višjih ži-vali iz nižjih vrst, nič pa o razvoj'u člo-Vcka iz živali. Učenjak Wood Jones od. ločno zatrjuje, da odkritja okostnjakov, avstralopitekov, kakor jih imenujejo, nihajo (nobene zveze z razvojem človeka. l>ra,vi, da so to bile opice, ki niso bist-Veno različne od sedoj živečih opic. Tudi Piltdownskega ali pekinškega človeka. o katerem so nekoč toliko pisali, so '"azkrinkali in dokazali, da je bila opi* ea. morda prednik sedanjih bolj razvitih opic.
Vkljub vsemu napredku paleontolo-
gije, ki se je resnično zadnja desetletja zel0 razvila, je ostalo nedokazano, da bi se vsa živa bitja razvijala v stotisoč in milijonih letih ena iz druge. Skupine rastlin in živali se kažejo od prvega pojava. Ni izkopanin, ki bi dokazovale, da s0 ene skupine izhajale iz drugih. Velike skupine živih bitij so nepretrgano iste, kakor daleč gremo nazaj, in prav nič ne kažejo na kakšen skupen izvor. Zaradi mnogih sličnosti človeškega telesa s telesom sedaj živečih opic ter sličnosti izkopanih človeških ir. opičjih okostnjakov, sedaj večina strokovnjakov, k; se bavijo s temi vprašanji, misli, da je za podlago človeškemu telesu služilo živalsko telo.
LE DOMNEVA
Seveda znanost more govoriti o postanku telesa, ne pa duše, ker znanost razvoja duše kot duhovnega bitja sploh ne more raziskovati. Tako postaja domneva, da naj bi se človek pn telesu razvil iz opice, vedno bolj splošna- Še dolgo pa t0 ni dokazano. Če pa dokazov ni, ni mogoče govoriti, da je to 'znanstven nauk.
Univerzitetna
Cevkev
Dunaju.
Veva in znanost ®e namreč spolnjujeta.
Na tako opombo boste takoj slišali ugovor: Kako je vendar mogoče kaj takega reči, da stvar še ni dokazana? Saj se po nekaterih deželah uči po vseh šolah, že v osnovni, kot nekako uradno sprejet nauk, da se je človek razvil iz opice, in v knjigah je ta razvoj nazorno razložen. Na ta ugovor je treba po. jasniti, da iz tega, če je kakšna stranka sprejela to hipotezo in zatrjuje, da je znantven nauk, še ne sledi, da se je to resnično zgodilo. Samo učenjaki morejo s pravimi, ne umetnimi dokaz; izpričati, dal je kakšen nauk, ki je prej veljal samo za hipotezo, domnevo, postal znanstven. So pa tu prav 'učenjaki, strokovnjaki v teh vprašanjih, ki pravijo, da za sedaj ni mogoče reči drugega, kakor da smo previdni in pričakujemo novih dokazov, ker dosedanji še ne zadostujejo, da bi delali take zaključke.
Vedeti je treba še to, da znanosti nikdar ne bodo mogle dokazati, da je Bog pri postanku človeka neposredno posegal vmes, ker to presega izkustveni svet- Znanosti bi mogle ugotoviti dej-stvo, da se je na zemlji pojavilo razumno bitje, ne bodo pa mogle dognati, kako se je to zgodilo. O tem moreta kaj reči samo filozofija in teologija.
PAMET IN VERA PRAVITA Kaj pravi človešk0 modrovanje, kaj pravi zdrava pamet? Zdrava pamet, opirajoč se na načelo vzročnosti, izključuje razvojni nauk, no katerem naj bi se človek po telesu in po duši razvil iz suvali, 'izključuje pa tudi tisti evolucio-ajp, pik' katerem, naj bi se človeško živalskega brez izrecne-Čtovekova duša je bi-LVsjike živali, ker nima 'nj>aBjiudi umsko živio je višje od Sedaj ni no-imela gTtakd telo, ka-
ildVpK io tudi V izkopani-
nah niso odkrili nobenega živalskega okostnjaka ,ki bi bil enak človeškemu. Zdrava pamet mora zaključiti: kakor za dušo, tako se zahteva tudi za telo poseben božji poseg za stvarjenje človeka.
Ko je enkrat to jasno, potem mo. droslovje sam0 ne more razrešiti vprašanja, kaj se j e v resnici zgodilo: če je bilo človeško telo ustvarjeno iz nič, je bilo narejeno iz neživih stvari ali je bilo izpremenjen0 kakšno živalsko v človeško telo. Možni so vsi trije načini. V vseh je Bo g prvi vzrok telesu prvega človeka, medtem ko je snov, mrtva ali živa, orodje v njegovih rokah- Prav nič ni v nasprotji! z načeli zdrave pameti, da bi Bog spremenil na karšenkoli način kakšno živalsko telo, da bi postalo sposobno za sprejem duhovne duše, ki bi bila neposredno ustvarjena. Tu ni nobenega nasprotja z načelom zadostnega razloga. Možno je, ni pa samo po sebi nujno. Mogel bi Bog vzeti tudi mrtvo snov za telo prvega človeka. Kako je v resnici bilo, je treba iskati rešitve v teologiji.
CERKEV NI DALA DOKONČNE IZJAVE
Kaj naj kristjan misli o tem vprašanju? Cerkveno učiteljstvo ima poslanstvo, da nezmotljivo razlaga božje razodetje.
Določenega Cerkev v tej zadevi doslej ni izrekla. Ob raznih prilikah je po potreb; časov in razmer poudarjala nespremenljive resnice krščanskega nauka. Njene izjave si ne nasprotujejo. V novejšem času postaja bolj prizanesljivo domnevi o razvoju človeškega telesa iz živalskega. To pa n; v nasprotju s prejšnjimi izjavami, ker je samo obsojala materialistični radikalni evolucio. nizem, ki je učil, da se je ves človek razvil iz živali.
DR. JOŽE PREŠEREN, Trst
BREZ BRADE
IN DOLGIH LAS
Osrednji problem Kazancakijeve knjige „Kristus, znova križan“ je ta-le;
Vsako leto je župnik neke pravoslavne vasi razdelil med vernike že mesece pred veliko nočjo vloge posameznih svetopisemskih oselb, ki nastopajo ^ Kri-sovem trpljenju. Zadnje leto je dal vlogo Kristusa fantu, ki ga je imel za primernega. Fant se je začel pripravljati na vlogo zares: oddaljevati se 0d stvari ‘n se bližati vedno bolj Bogu. V vas so prav tiste dni prišli begunci, pregnanci *n se naselili na pobočju nad vasjo. Ljudje v vasi s0 se vznevoljili zaradi te tuje navzočnosti in jeli preganjati pregnance. Fant, določen za Kristusa, se je, ker je hotel zares posnemati Kristusa, postavil na stran trpečih, kar pa je moral Plačati z življenjem.
Fant si je zastavil nalogo: posnemati Kristusa. Posnemanje Kristusa. Ne gre za materialno posnemanje: brada, dolgi lasje, beraško življenje od kraja do kraja, tesarski poklic- A le mora biti tudi neko zunanje posnemanje: neka dostojan-stve-nst v vsem, zlasti pri stikih z Bogom, prijaznost, skromnost. .. Vendar je bistveno notranje posnemanje: misliti kot Kristus,, ljubiti, kar Kristus ljubi.
To se pravi: povrednotiti vrednote, stehtati jih po božji tehtnici. Konkretno lih gledati pod tem, božjim kotom. Ljubiti kot Kristus: Boga, in ne samo na pol. ^ vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem. Pa Cerkev in božjo besedo, prijatelje ‘n sovražnike, dogodke in stvari, v kolikor so izraz božje volje in božja sled.
Posnemanje Kristusa ne more biti sad površnega branja evangelija. Le ^°1ko premišljevanje pod vodstvom milosti in navdihov svetega Duha more spremeniti človekovo mišljenje in čustvovanje, pa tudi zunanje izraze. Je človekovo Prizadevanje za ideal in je božja luč in moč, ki spreminja od znotraj. Sv. Ignacij ^ojolski prosi pri vseh premišljevanjih v drugi polovici' duhovnih vaj le to milost: l'a bi spoznal, vzljubil in posnemal Kristusa. Sv. Pavel je pač največji posnemo-valec Kristusa, saj ima vse, kar ni Kristus, za smeti. Niti nadloga niti stiska, ne smrt ne življenje ga ne bo ločilo od Kristusa. „Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.“
Je možno v življenju sploh kaj večjega kot posneti Kristusa?
br
V soboto, ZU- novembra, je ljubljanski nadškof msgr. Anton Vovk govoril vsem Slovencem, doma in po svetu, po vatikanskem radiu. Njegov govor razodeva veliko ljubezen in skrb do cerkvenega zbora, ljubljanske nadškofije in njemu zaupanih vernikov. Spoznamo pa tudi silno bolezen, ki tare ljubljenega nadpastirja
Nadškof Vovk po vatikanskem radiu
V Iiim (stm prišel že 8. oktobra. Udeležujem, se sej II. vatikanskega cerkvenega zbora. Mnogi me vprašujejo, če bom svojim dragim vernikom kaj spregovoril po radiu. Prav rad to storim. S tem bom zavrnil tudj domneve nekaterih, (da se vsled bolezni že nahajam v rimski bolnišnici. Ker pa je čas v radiu odmerjen, zato sem to, kar vam želim spregovoriti, napisal. Prav zadnji čas me pa muči tudi bolezen na očeh-Zato sem naprosil svojega gospoda tajnika Franca Vrhunca, da bo, kar je v mojem imenu napisanega, prebral. (Do tu je po radiu govori) osebno prevzvi-šeni nadškof, nato pa je bral njegovo izjavo č. g. Vrhunec.)
MOJE POTOVANJE IN MOJA BOLEZEN
Razumljivo je, da pričakujete posebej besedo o koncilu, pa naj najprej prav po domače povem, kako je z mojo boleznijo, kako sem potoval v Rim, kakšni yo bili moji vtisi ob začetku koncila in kaj od dosedanjih sej vesoljnega1 zbora pričakujemo.
Meseca januarja 1963 bo minilo 11 let, odkar so mi odkrili težko sladkor, no bolezen. Klj'ub vsakodnevnim injekcijam insulina in številnim zdravilom,
se je bolezen od lanske jeseni močno poslabšala. Vsa ta leta sem opravljal vse škofovske posle in. tudi naporna birnvpvanj'a so mi bila v veselje. Letos pa me je bolezen premagala, še sem bil pri 49 birmovatnjih in kanoničnih vizitacijah, a sodelovati sem mogel dobesedno le pri delitvi zakramenta sv. birme, vse drugo je opravljal gospod gen. vikar dr. Jože Pogačnik. Zelo sem hvaležen svojim vernikom, ker so mojo bolezen upoštevali, potrpel, z menoj in pri vsem tem bili še hvaležni in veseli, da je le škof prišel mednje. Velikokrat ponavljam: Kakor in dokler Bog hoče. V zaupanju v Boga res niti malo nisem dvomil, da se II. vatikanskega koncila udeležim, dasi se je bolezen prav zadnji čas slabšala. Tudi bivanje y Rimu spremlja križ bolezni. Sveti oče je prav zadnji čas prosil in priporočil, naj trpeči darujejo svoje trpljenje in žrtve za uspeh koncila. Prav rad to storim, zraven pa svoj'o bolezen in svoje trpljenje darujem še posebej za svojo drago ljubljansko nadškofijo. Naj mi povedano ne bo šteto v hvalo, pač pa naj bo v znamenje vdanosti v voljo božjo. Ljubljanska nadškofija pa naj ve, da ima bolnega nadpastirja. Res, kakor in dokler Bog hoče.
V Rim sem potoval z avtomobilom, katerega so mi prav v letošnjem jubilejnem letu naše škofije poklonili ameriški Slovenci. Dvakrat sem potovanje prekinil in tako napor potovanja kar zmogel. Z menoj1 sta potovala g. genc-
ralni vikar dr. Jože Pogačnik in g- taj-oik Franc Vrhunc, ki je vozil. Po tritedenskem (bivanju v Kirnu se je g. prelat vrnil domov, tajnik pa mi je v bolezni v pomoč. Odhod iz Ljubljane na Prvi petek v oktobru «jutraj je bil naravnost ganljiv. Ur0 odhoda sem spo-r°čil stolnemu kapitlju s prošnjo, naj bi z menoj v škofijski kapeli odmolili toolitev za srečno pot. Prav zadnji čas Pred odhodom me je pa kapitelj napro-®il, naj jbi bile te molitve in slovo v stolnici. Stolnica se je napolnila, g. stolni dekan in prelat J. Šimenc je spregovoril ganljive poslovilne besede •n vsa cerkev je skupno zapela: Marija skoz’ življenje. Res, naj Marija vodi koncilske očete tudi na cerkvenem zboru.
PRIPRAVE NA KONCIL V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI
Našo nadškofijo je izredno razgibala napoved II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora januarja 1959. V vsako župnijo je prodrl glas <o važnosti koncila. Povsod so verniki veliko in skupno in zasebno molili za njegov 'Uspeh. Letošnje poletje so bile po vseh dekanijah posebne pobožnosti, ki so bile številno obiskane in so bile res iskren 'zraz sočutja s Cerkvijo.
Itožnovensko nedeljo se je zbrala v°lika množica na Brezjah, da koncil Priporoči še Materi, kateri izroča naš narod vse važne stvari. Stalna molitev Slovencev tfldi sedaj1 spremlja dela koncila.
NA KONCILU
V Jugolaviji je 27 nadškofov in škofov, ki so bili poklican; kot koncilski očetje na II. vatikanski cerkveni zbor. Za potno dovoljenje ni bilo težav. Vsi s0 prišli, razen treh, katere ovira starost in bolezen. Na začetek in potek koncila bomo imel; vsi udeleženci ne-
izbrisne spomine. Začetne procesije ob otvoritvi koncila dne 11. oktobra se zaradi bolezni nisem mogel udeležiti. Čakal sem na svoj!em mestu v cerkvi sv. Petra. Bolezen pa je bila trenutno pozabljena, ko sem videl in slišal sv. očeta in koncilske očete, množico vernikov, prekrasno razsvetljeno baziliko in poslušal lepo petje Sikstinske kapele. Otvoritev koncila je bila zares nadvse veličastna. Doslej sem se, hvala Bogu, mogel udeležiti še vseh sej. Poseben spomin in vtis pa mi je zapustil afriški škof j'ezuit Chichester, ki se je pričo mene mrtev zgrudil na tla, zadet od kapi. Lepa smrt ob pomembnem delu*	/
Od koncila pričakujejo vsi škofje in verniki veliko. Doslej smo razpravljali zlasti mnogo o bogoslužju. Tozadevno imamo Slovenci že marsikaj. Že leta 1932 smo dobili prevod rimskega obred-nika- Dobili smo pravico, da duhovniki delijo zakramente v slovenskem jeziku; diakon in subdiakon pa moreta pri slovesni sveti maši peti po slovensko
Najnovejša fotografija nadškofa Antona Vovka
čas od svečnice do pepelnice je bil na Slovenskem predvsem čas za sklepanje porok. Pri tem so bili važni dogodki vabljenje svatov, kazanje ženinu starih žensk, pri moških sablje, pri nevesti darovi, slavnostni kruh, služba; starešin in tet itd-
Svečnica
Svečnica je bila eden najlepših praz. nikov na Slovenskem. Ko je bil kot zapovedan praznik v začetku tega stoletja odpravljen, so se ga ljudje še ved. no držali. Saj se ta dan vrši v cerkvi obred, ki je bil vsem zel0 pri srcu, namreč blagoslovitev sveč. Na Svečnico blagoslovljene sveče so potem dajali umirajočim v roke, ko so zapuščali svet. Marsikje so jih prižigali tudi ob hudi uri. Blagoslovitev sveč je seveda cer. kven obred, a v našem kraju so neko vlogo pripisovali poleg voščenim sve-
evangelij in berilo. Upam, da bo koncil v tem pogledu naklonil nam in vsem katoliškim narodom še marsikaj.
BLAGOSLOV VSEM SLOVENCEM Porabim to priliko in se vsem dragim Slovencem lepo zahvaljujem za molitve, katere vršite zdaj v moji bolezni. Prav lepo pozdravljam sodelavce v škofijski pisarni, stolu; kapitelj, teološko fakulteto in vse svoje drage 'duhovnike in bogoslovce. Pozdravljam redovnike in redovnice in malosemenišč-nike v Pazinu in v Vipavi, Božji blagoslov in božji mir bodi vedno z nami. Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in nad vami ostane. Amen.
DRŽIMO SE DOMAČEGA IZROČILA
čam tudi ledenim. Ob normalnem času je bilo te dni največ ledenih sveč, ki so visele °d streh. Če jih kakšno leto ni bilo, so ljudje tožili, da je tokrat čudna Svečnica, ker nikjer nobene sveče ni videti.
Samo približn0 je res, da Svečnica končuje božično dobo in da se zdaj pričenja predpust. Vendar prav ta dan po večini na Slovenskem podrejo jaslice in kjer imajo božično drevesce, tudi to. V nekaterih krajih se šele na Svečnico popoldne pričenjajo spet veselice.
Bolj krajevnega kot splošno sloven. skega značaja so svečarji, svečniški koledniki. Bodisi, da so to še božični ali svetotrikraljski koledniki, bodisi posebni, samo za Svečnico namenjeni, ki pojejo pesmi o Marijinem darovanju; večkrat so to kolednice, deklice. V Železni kaplji na Koroškem hodijo otroc; okrog
z majhnimi lesenimi cerkvicami, v katerih nosij0 svečke in spustijo te cerkvice po vodi.
Ponekod na Štajerskem, pa tudi drugod po Sloveniji imajo običaj čučka-nja, ko kanejo v mraku otrokom mate. re nekaj kapljic voska z zjutraj blagoslovljenih sveč na noge. Ponekod jim. ovijajo tudi sveče okrog vratu. To je Pač že blagoslov naslednjega dne, 3. svečana, tkzv.
Blažev žegen,
Po katerega hodijo ljudje na sam nekdanji sopraznik, zelo pogost0 v cerkev. Sv. Blaž je namreč priprošnjik zoper bolezni v .grlu, pa tudi varuh živine.
Izmed svetniških godov, k; padejo redno že v predpustni čas, bi bilo omeniti sv. Valentina, 14. svečana. Sv. Valentin prinese namreč ključ od korenin. Svetnik, kot sv. Blaž, eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili, je zavetnik pred raznimi boleznimi, tako pred božjastjo, pred padavico, pred bolečinami v trebuhu, pa tudi pred živinsko kugo. Marsikje so njemu v čast in priprošnjo razne sv. maše in procesije.
O predpust, ti čas presneti!,
To so v glavnem trije tedni pred Pepelnično sredo in to je 'bil včasih Predvsem čas za sklepanje porok. Ne da v predpustu ne bi bilo časa tudi za druge stvari, toda zakoni so se po možnosti sklenili vsi v predpustu. Na slovenske ženitovanjske običaje je bil posebno pozoren Valvazor pred 280 leti, ki jih opisuje tako.le:
Na Gorenjskem je najprej važno vabljenje svatov. Ženinove sorodnike vabi ženin z drugom, nevestine nevesta z družico. Nevesta in družica se pri
tem dostikrat vozita, dostikrat pa tudi jezdita na moški način (ne sede na konju). K0 pride na dan poroke ženin po nevesto, mu najprej pokažejo grdo starko, potem še več starih žensk, pri čemer padajo tudi nečedne besede. Med svati imata veliko vlogo starešina in „teta“; v svatovskem sprevodu vriskajo in vpijejo. Moški so vsi opasani s sabljami- Šopki svatov so okrašeni z zlato peno in kosmat0 svilo, so pa iz pušpana, med katerim, se svetijo „biseri“ — oluščena ajdova zma. (V našem kraju so bila takšna zrna na juhi za slovesne priložnosti.) Po cerkveni poroki s0 čez dan na gostiji na nevestinem domu, večerjajo pa pri ženinu. Velik pomen je imela pogača. Eno so -spekli na ženinovem domu za nevesto in kdor jo je nevesti prinesel, je dobil od nje v dar faconetelj, „Teta“ je pa z nevestinega doma nesla v ženinovo hišo veliko pogačo ali presnec.
Podobno je bilo na Dolenjskem, če je bila nevesta vdova, jo je spremljala pri vabljenju teta. Po star; ženski so na dan poroke pokazali ženinu teto, nato j še družico in potem šele pravo nevesto. Starešina je imel poleg drugih še to nalogo, da je razrezal pogačo in tudi kolače, ki s0 jih prinesli svatje. Razni ženitven; običaji so bili to, da je eden godcev prodajal vda, kuharica je pa ponujala žlico, v katero so metali drobiž za napitnino.
V Beli ikrajini je ženin zaprosil za I nevesto v petek (pač le bolj navidez),! v nedeljo nato je bila pa poroka. V i svatovskem sprevodu so nosil; zastavo. | ženin je snel nevesti poročni venec s sabljo z glave. Ker je imela nevesta dve kiti, sta prvo poročno noč z ženi. nom vsak eno razpletala; če jo je ženin prej razpletel, je to pomenilo, da bo prvi otrok fant, sicer pa punčka.
Na Vipavskem se je „teta“ imenovala kloča, to je kokoš- Tam je bila znana že šranga, a mesto napete vrvi so kar ljudje zastavili pot, dokler se ni ženin poravnal z odškodnino. Če je bilo med nevestinim in ženinovim do.
več vasi, je bilo treba v vsaki vasi plačati šrango. Do večerje so sva-tovali pri nevesti, kjer je prišel nazadnje na mizo presnec ali velika pogača, v katerega so zatikali svatje denar za nevesto. iNa ženinovem domu so fantje nevesti zgradili vhod s sabljami. Ženinova mati je posadila nevesti v naročje fantička, ki se je imenoval kolenčič. Poročni venec je morala nevesta nositi tri dnj na glavi, prvo noč je imela za vzglavje moške hlače. Za zajtrk po prvi poročni noči sta dobila novoporočenca jajčno jed. — Če je dekle preseglo trideset let, pa se še ni omožilo, so ji na pepelnično sredo privezali ploh, to so hišna ali sobna vrata, da jih je vlačila za seboj.
Na pravem Krasu so bili v Valvazorjevih časih moški grdi, dekleta pa zelo lepa. Dan pred poroko je poslal ženin na nevestin dom odposlanca po balo, za kar je dobil odposlanec od neveste v dar faconetelj. Na poročni dan so bili ob prihodu ženina na nevestin dom običaji podobni kot na Gorenjskem ali na Dolenjskem, vendar je bila že tretja pokazana ženska prava nevesta, ki ji je vrgel starešina okrog vratu brisač0 in jo potegnil k sebi. Po svatbi na nevestinem domu je hodeč proti ženinovi hiši metala nevesta med ljudi kolačke. Ženinova mati jo je z ruto, vrženo okrog vratu, potegnila v kuhinjo, ji dala piti vino in ji postavila na kolena kolenčiča. Poročni venec ji je ženin snel s sabljo. Drugi dan se je svatba nadaljevala na ženinovem domu, tretji dan se je ženinovo sorodstvo go. stilo pri ženinu, nevestino pa pri neve-
stinih ljudeh. Ženin in nevesta nista smela jesti z žlicami, da ne bi imel otrok preširokih ust. Dan po poroki sta šla novoporočenca k sv. maši, kj se je brala za pokoj njunih prednikov. To jutro je nevesta jedla nad svinjskim koritom, da se ji ne bi pozneje ob nosečnosti nobena jed prignusila. Za ju-trnino je dobila od ženina domačo žival, kj jo je nekdo vodil trikrat okrog hiše. šla je tudi k vaškemu vodnjaku, v katerega je vrgla nekaj denarja. Valvazor pravi, da je imel vsak teh običajev nek svoj pomen.
V slovenski Istri snubci niso dobili takoj očetovega pristanka, a če je imel privoljenje odkloniti, jim je poslal odposlanca, da se ne bj zastonj vračali-Starešina je imel pomočnika: nastačilo. V svatovskem sprevodu je bil spredaj trobentač na volovski rog, sledil je zastavonoša. Ženinu so pokazali najprej več starih žensk. Valvasor pravi, da je bil pomen tega ta, naj bi stara senca napravila jutranjo zoro. Vse šopke svatom je razdelila nevesta, ki je navadno P°tem jezdila v cerkev, tako kot moški. Moški so imeli vsi sablje. Po poroki je .še v cerkvi skočila nevesta ženinu v lase in tudi vse druge navzoče ženske so ga lasale, česar se je ženin oprostil šele, ko se je prerinil iz cerkve na prosto. Pred cerkvijo je metala nevesta med ljudi kolake. Pri pojedini sta se zelo častila oba starešini. Med obedom so starši blagoslovili novoporočenca in njun0 imetje. Starešina je vrgel kolač ženinu v glavo. Ženinova mati je zajela na novem domu nevesto z grdo cunjo in ji potem posadila kolenčiča v naročje. V poročno spalnic0 so prinesli mladima pečeno kuro. Zjutraj je dobila nevesta metlo v roke, ženinova mati pa ji je sproti smetila. (Nevesta je morala potem k vodi, a Valvasor pravi, da je ta vodni običaj stanopoganski in ga ob-
s°ja kot tudi grdo govorjenje starcev na svatbi, ki da je nedostojno in starih ijudi nevredno. Če se je ženil vdovec ali miOžiI0 vdova, sta bila deležna mačje muzike, dokler se vdovec ni odkupil, kar je bil0 običajno tudi na Vipav-spem. in na Krasu.
Od teh slovenskih običajev so se razlikovali oni priseljenih pravoslavnih Uskokov. Pri njih je bil zelo pogost roP neveste. Nevesta je morala biti čez °braz prekrita, če je ženin ugotovil, da nevesta ni več devica, jo je smel še po P°roki odsloviti.
Važni dogodki
Vidimo torej, da so bili važni dogodki vabljenje svetov, kazanje ženinu 6tarih žensk, pri moških sablje, pri ne-
vesti darovi meženinu v obliki robčkov, slavnostni kruh, služba starešin in tet, ki sta nadomestovala starše, od katerih je imela večjo vlogo le ženinova mati, ko je vpeljavala v novi dom nevesto. Bolj na jugu Slovenije so bili važni še šranga, kolenčič, zastava in obred pri vodnjaku oz. studencu, ki pa je veljal že tedaj za staropoganski običaj. Zanimiv,, je jezdenje in povsod slavnostni kruh, presnec ali velika pogača. V bistvu so se ti izpričani stari običaji ohranili d0 zadnjih časov, predvsem pri premožnih kmetih. Odpadle so samo neke zastarele pritikline, postavim sablje in jezdenje, važna eta postala fantovščina in dekliščina, ki ju Valvasor še ne omenja. Zlasti zadnja je zelo pomembna zaradi resnosti, ki se kaže posebno v obrednih pesmih, s katerimi se poslavljajo prijateljice od ne-
Vredpustnem času je sv. Matija, ki led razbija, če ga ni, ga pa naredi.
veste; te pesmi razodevajo skrb pred težkimi dolžnostmi, ki nevesto čakajo.
Med najlepšimi so bili v zadnjem easu običaji v Slovenskih goricah, v Prlekiji. Vabljenje na svatbo ali kot ji pravijo tam, na gostovanje, opravijo pozavčini. To so nekaki ženinovi stre-žaji. Našarjeni so s pušeljci, imajo predpasnike, za klobukom razne pisane trakove, na palicah so jim. privezani zvončki itd. Daši eo Prleki znani šaljivci in se pozavčini posebno odlikujejo s šegavostjo, je njihov pozdrav pri bodočih svatih vedno strogo krščanski in taka tudi razlaga njihovega prihoda. Seveda je v tem vinorodnem kraju dosti govorjenja o dobri kaplici. Količkaj premožen svat se s pozavčinom tudi pomeni, kaj b0 osebno za gostovanje daroval. Na predvečer svatbe ženin ne sme iti več k nevesti vasovat. Vsak novoponočenec ima svojega starešino, kranjska teta pa se tu imenuje starešini,a. Zjutraj, ko pride ženin po nevesto imata največjo besedo njegov starešina in njegov pozavčin, ki tudi s šalami odklanjata starko, ki jo pokažejo pred nevesto. Med starko in nevesto pokažej0 radi še kuharico in še kakšno drugo mlajšo žensko, postavim družico. Nevesta se ganljivo poslovi od staršev, ki jo blagoslovita. Ženinu in drugim pripne rožmarinovo vejico. V cerkev se peljejo in če je nevesta iz druge fare, potegnejo fantje čez cesto šrec (šrango). V cerkvi blagoslovi duhovnik steklenico vina, ki ga nato go-stovanjščarji popijejo. Novoporočenca v cerkvi pomolita pri krstnem kamnu. Pred vhodom v nevestino hišo poškropi nevestina mati mladoporočenca z blagoslovljeno vodo. Na svatbo pridejo rade tudi kakšne maškare, zunaj pa pojo fantje iz bližnjih hiš, pomelaji. Pozavčani strežejo pri mizi. Pred polnočjo se veselo razpoloženje prekine in
starešina prične poslavljati novoporočenca od samskega stanu. Dekleta zapojo poslovi'ln0 pesem, kot so pele že na dokliščini. Ženin sname nevesti poročni venec, kar spremljajo ženske z glasnim jokanjem. Na ženinovem domu ju sprejme ženinova mati s k°lačem, nevesta pa pred njo poklekne. Obredni kruh, kolač, se tu imenuje bosman in pomeni most iz samskega v zakonski stan. Naslednja dva dni gredo zjutraj k maši, svatba pa se nadaljuje najrajši prj starešinah. — Kdor hoče imeti natančnejši popis prleškega gostovanja, naj prebere Kociprov roman Goričanec.
Pustni dnevi
v ožjem pomenu besede so pustna nedelja, ponedeljek in pustni torek. Napačno je smatrati vse, kar se te dneve uganja in v želodec pospravi, za slovenski narodni običaj, kajti predpust in pust sta znana po vsem krščanskem svetu in kot sami vidimo, ne le v starem (Evropa), ampak tudi v novem svetu (Amerika, seveda tudi drugi kontinenti ). Etnografi radi poudarjajo, da je praznovanje pusta ostanek poganskih (rimskih) in posebej staroslovanskih običajev. Toda upoštevati moramo, da se je v sredi med dvema resnima časoma, med božično in velikonočno dobo čas razveseljevanja prilegal, posebno ker v Evropi takrat ni bilo več preveč mrzlo in še ne prevroče in je bilo časa dovolj. Maskiranje v tem pustnem času je splošen svetski pojav in če so na Slovenskem te dni najbolj v navadi maškare, je to v glavnem povzetek po sosednjih narodih in od tam so prevzete tudi zlorabe pustnih dni.
Vendar je na Slovenskem nekaj posebnosti, ki so očitno domačega izvora, naj so že staroslovenskega porekla ali so se pozneje oblikovale. Sem spadajo
razne živalske maske. Na Kranjskem je bila to brna, kozel, ki ima nekaj ptičjega na sebi, tudi kamela — klopotača, na Koroškem zlasti šimlja, na Štajercem kamele, gambele ali škomrde. Pod °dejo ali rjuho se skrije eden ali več fantov, prednji drž; nad odej0 leseno ■Slavo dotičme živali, včasih premaklji-v°- Te živalske maske so znane največ Pod imenom ruše ali riise in je marsikje razširjena vraža, da prinašajo srečo živini, male ruše posebno drobnici.
Zelo pomembna posebnost je pustno oranjg v okolici Ptuja, in drugod na vzhodnem Štajerskem. Nekaj fantov, sarasbo oblečenih, pokritih z robci in š°pki, vleče v več parih plug kot „ko-nji“, ki jih vodi poseben gonjač. Pluž-kico pa drži kurent, ki je posebno na-sarjen. Na kapi ima visoke roge, kot ®tko nosi kol z ježevo kožo, oblačilo pa J® kožuh, prepasan s papirnatimi verigami. Za kurentom-oračem hodi sejalec, kl stresa iz sejače namesto semena ple-ye in pripoveduje razne norčije. V ko-C nosi iz slame in cunj narejeno babo.
ravijo, da orjejo po največkrat še s sn°Som pokritem dvorišču za „debelo repo“. Na dvorišču pred hišo pojejo i®Pe pesmi in, ti orač; so pri ljudeh zelo Prikupljeni. Razen sejalca se tudi vedno dostojno obnašajo. Njihovo „delo“ je Nekakšen ljudski obred. V tistih krajih Je poglavitna maškara sploh kurent, ki Pastopa tudi v drugih skupinah in samostojno.
Krajevnega značaja so še razni rugi obhodi maškar; na Koroškem °di okrog pehtra-baba. Za slovenske Razmere značilno je, da vse take maškare rade pobirajo darove, kot tudi °ledniki, zeleni Jurij in drugi. Sma-aj0 se za nekake maskirane igralce, 1 naj jih gledalci nagradijo.
Pust velja še marsikje po krivem
za svetnika, večkrat prav pod imenom sveti Kurent. Celo legende o njegovi šegavi in prebrisani svetosti s0 znane. Na pustni torek marsikje drevje otresajo, tudi že marsikje drevje obrezujejo in semena (koruzo, fižol) zbirajo. Ker so pustni dnevi tik pred postom, naj bi bila miza čim ibolj bogato obložena, da se ljudje res pošteno najedo, tudi meščanje, zlasti v nedeljo in v torek. Jedi, ki so v navadi za pustno nedeljo in za pustni torek, so pač takšne, ki so v tistem času pri roki in to ne sam0 pri Slovencih, ampak povsod v srednji Evropi. Takrat so prekajeni že vsaj manjši kosi prešičevega mesa, zelje je ravno prav skisano; povsod, tudi v severnem sosedstvu, so znani pustni krofi, ki jim pri nas pravijo ponekod bobi, 'ponekod flancati in štravbi; slovenskega izvora bi utegnila biti edino špehovka, podobno, a brez sladke začimbe napravljena kot potice. V vinskih — pa tudi drugih — krajih ne manjka pijače.
Na pustni torek popoldne, nekod tudi šele na pepelnico zjutraj, pokopavajo pusta, to je kot maškaro nagačeno figuro. Pravzaprav ga ne pokopavajo, ampak ga zažigajo, v vodo vržejo ali celo streljajo. Pač pa so v novejšem času dali zadevnemu sprevodu maškar marsikje videz krščanskega pogreba, kar je zgle-dalo kot norčevanje iz tako resnih cerkvenih obredov in je to naletelo na upravičen odpor cerkvenih krogov. Sploh moramo priznati, da je bil0 v predpustnem času in v pustnih dneh marsikaj razuzdanega in cel0 pregrešnega in zato so se marsikje ta dam, v torek, vršile tudi zadostilne pobožnosti po cerkvah-
Kot pripravo na naslednji dan, na pepelnico, je ponekod običajno tudi že potresanje pepela po dvorišču ali po polju.
M. Marolt
Če si pozorno prebral naslov, dragi bravec, si opazil, da je „plačujemo“ med narekovajema. Pač ne slučajno. Naslov hoče s tem ponazoriti nepremišljeno govorjenje mnogih katoličanov. Hkrati pa hoče naslov že namigniti na odgovor, ki bi ga dal župnik verniku, ki bi tako-le vprašal: „Koliko stane? Koliko mi boste ‘zaračunali’ naročeno mašo?“ Vsak župnik bi nekako tako-le odgovoril: Naj bo tako pojmovanje in govorjenje o maši še tako zakoreninjeno in v navadi, s tem nikakor n; rečeno, da je praviln0 in spodobno. Ravno nasprotno je res. S takim trgovskim izražanjem ponižamo najdražjo Kristusovo dediščin^, na raven snovnih izdelkov. Marsikdo vpraša: „Koliko je maša?“, kot bi rekel: „Koliko stane kilogram krompirja ali meter blaga. Tako izražanje ni samo neprimerno, ampak predvsem zmotno. Kdo bi si pač domišljal pravilno oceniti Kristusovo odrešilno daritev s trgovskimi merili in ta-
ZAKAJ
„PLAČUJEMO" SV. MAŠO
2
rifami ? To je ravno tako nemogoče in nesmiselno, kot če bj otrok v denarju hotel plačati staršem vso njihovo ljubezen in. skrbi.
Morda bi kdo rekel: „In vendar je navada, da se duhovniku nekaj da za mašo.“ Tako je, prav ima. To je že silno stara navada, ki sega daleč nazaj. Razlika je le v tem, da v začetku ljudje niso dajali duhovnikom nekaj vinarjev, ampak so jih podpirali v „blagu“. To je bilo potem zanje ali pa za reveže, za katere so skrbeli. Toda nikdar niso tega pojmovali ikot „plačo“ za mašo, kakor piačam0 obrtnika za opravljeno delo. To, kar so dali duhovniku, je bilo nekako podobno kruhu in vinu, ki so ga verniki polagali na oltar pri darovanju (med mašo), le da so s temi posebnimi darovi (izven sv. maše) hotel j nekako opozoriti na poseben delež (milosti), ki jim gre pri „njihovi“ maši.
Mašna štipendija (kot se v cerkve-
nem jeziku imenuje podpora, ki jo izročimo duhovniku, k0 naročimo mašo po določenem namenu) ni torej neko plahto ali nagrada, marveč prava daritev °d „nekaj našega“, ki gre končno tudi y božjo slavo. Ko naročaš mašo po svojin posebnem namenu, si predstavljaj, kot da bi tisti dan samo ti prinesel na oltar daritveni dar jn se tudi sam da-ruj Bogu. Saj končno tvoj denar ni nič drugega kot Bogu poklonjen dar, ki pa Potem služi za vzdrževanje duhovnikov
revežev. Navadno se revež manj brani sprejeti miloščino iz duhovnikovih r°k kot od prijatelja. Pred sosedom ni-hče ne razkriva rad svoje bede!
Po drugi strani jo tudi res, priznam, dragi bravec, da kar nekoliko odbija Povezovati najsvetejšo skrivnost naše Vere z ničvrednim denarjem — čeprav je to primerjanje napačno, je namreč Prehod iz nadnaravnega v naravni red (saj poznamo pregovor: Denar, sveta vladar!).
Iz tega večkrat lahko nastane videz, kot da duhovniki trgujejo z mašami. A težave izginejo, če je pravilno pojmo-Var>je na oibeh straneh: pri vernikih in duhovnikih. In to hvala Bogu v večini Primerov je. Ne morem si predstavljati duhovnika, kj bi takorekoč jemal z ol-tarja in metal v lastni žep, prav kot ostali „zasluženi“ denar; ki bi se ne za-
vedal, da je ta denar predvsem namenjen krščanski dobrodelnosti, če ga ne potrebuje za lastno vzdrževanje. Trdno sem tudi prepričan, da je prav tako med verniki splošno mnenje, da za maše dani denar dob; nekako prav poseben verski značaj, je nekako posvečen. To se zlasti pokaže tedaj, če duhovnik odkloni mašno štipendijo. Vsak duhovnik ve iz lastne izkušnje, kaj ljudje, tudi manj bogati ali cel0 potrebni, pogosto odgovore na to: „Nfe, ne, gospod, le vzemite, tudj jaz naj vsaj nekaj pridam k daritvi.“ Kot da bi s tem nehote izražali željo dati nekaj od svojega. Ali kateri duhovnik še ni čul ponudbe: „Sprejmite, prosim, naj bo pa v dobre namene ali za reveže.“
Nikdar ne bom pozabil preproste vdove, perice, ki na noben način ni dovolila, da bi jo duhovnik oprostil od mašne štipendije. Vztrajala je pri tem, da mora tudi sama „dati“ nekaj za „svojo“ mašo. Kljub temu da duhovnik ni sprejel denarja, je kasneje večkrat prihajala v župnišče, da bi „poravnala svoj dolg“. S kakšnim usmiljenjem je moral gledati Bog na namen, v katerega je uboga vdova hotela položiti tudi svoje srce in svojo daritev v Daritev njegovega Sina!
Priredil Jure Rode
PISMO KRALJA VSEH KRALJEV
Sv. Anton Puščavnik {+ 365), ki je samotaril v tebajski pustinji v Egiptu, je dobil nekoč lastnoročno pismo cesarja Konstantina Velikega. Njegovi učenci so se sila začudili, da je cesar sam. počastil svetega moža in mu poslal pismo. Sv. Anton pa odgovori: „Vi bi se morali še mnogo bolj čuditi, da je ljubi Bog sam, ki je Kralj vseh kraljev in Cesar vseh cesarjev, nam revnim zemljanom, poslal pismo, namreč Sveto pismo."
Jaz sem pot, resnica in življenjei, ponavlja Gospod še danes. On je edina pot skozi naš čas in naš svet, edina resnica v duhovni zmedenosti in zlaganosti naših dni, edino življenje v času, ko nas od vseh strani oigroža smrt
KRISTUS
'Ste že kdaj hodili po velikem gozdu brez poti ? Ste že bili kdaj v gorah in izgubili pot? Ste že bili kdaj v debelem snegu brez vsake sledi ? Morda ste ob taki priložnost; imeli samo eno željo: 0, da bi vsaj spet našel pot, cesto, stezo, izhojeno gaz in tako mogel priti naprej! Brez poti človek tava sem in tja, ne pride d0 cilja, se lahko vedno bolj izgublja in končno opeša in izguibi vsako upanje. Pot je potrebna, da pridemo naprej, da pridemo do cilja.
Kristus sam pravi: Jaz sem pot. Ne samo: jaz poznam pot in vam jo pokažem, ampak: jaz sem pot.
KRISTUS JE POT -
Kristus je najprej pot od Boga do sveta in do človeka in potem spet pot nazaj o<l ljudi do Boga. Sv. Janez pravi v začetku svojega evangelija: „Iz njegove (t. j. Kristusove) polnosti smo vsi prejeli, milost za milost. Zakaj postava je bila dana po Mojzesu, resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl. Edinorojeni sin, ki je v naročju Očetovem, on je povedal“ (Jan 1, 16-18). To je bilo mogoče le, kjer je Kristus sam Bog, pa je postal človek in med nami prebival: „In beseda je Meso postala in se med nami
POT
RESNICA IN ŽIVLJENJE
naselila. In videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta, polna milost; in resnice“ (Jan 1, 14).V Kristusu je prišel n°koč Bog k nam in še vedno znova prihaja v božji besedi, v sv. daritvi in v zakramentih. Kristus je pot, po kater; prihaja Bog k nam v sv. Cerkvi in v svojih duhovnikih, ki njegovo poslanstvo nadaljujejo med nami.
Toda Kristus ni samo pot, po kateri prihaja Bog k nam, ampak tudi pot, po kateri hodimo mi k Bogu. „Nihče ne pride k Očetu kakor po meni," pravi Gospod (Jan 14, 6). Kristus nam je razodel Očeta in pokazal pot, po kateri pridemo do njega. Ta pot je vera, v kateri spoznavamo pravega Boga. Toda nič nam ne bi bilo koristilo, če 'bi nam bil Kristus samo povedal, kako v ver; pridemo k Očetu. Iz lastnih moči noben človek ne more priti do nadnaravne vere, ki ga pripelje do Boga in poveže z njim. Samo v Kristusu je možna ta vera. Ker nam je Kristus prinesel božje 'življenje, ker smo po njem. in v njem postali božji otroci, smo zmožni nadnaravne vere, ki nas1 pripelje v 'božji svet in nekdaj v večno življenje. Pri zadnj; večerji je Kristus dejal: „Brez mene ne morete nič sto-
r*ti“ (Jan 15, 5). On je naša pot, a hkrati tudi naša moč, da morem0 hoditi P° tej poti.
Na poseben način 'bo Kristus naša PIQt ob naši zadnji uri, ko bomo nastopili svojo zadnjo pot v večnost. Bo,g nam daj milost, da bi mogli v tej odločilni uri prejeti zadnjo popotnico, Kristusovo telo v sv- obhajilu, in da bi v moči te popotnice srečno prišli do svojega zadnjega cilja-
Preden pa bomo sami ob zadnji uri nastopili to pot v večnost, moram,0 v življenju iskati stika z Bogom v mo-htvi in v dobrih delih. Če bi Kristus ne *nl tudi tu naša pot, bi naše molitve in naša dobra dela nikdar ne prišla do ®°ga. Zato sv. Cerkev pri sv. maši zaključuje vsako molitev z besedami: po Kristusu, Gospodu našem- Samo po njem smem0 upati, da Bog sliši in nsliši naše molitve, samo po njem, v njem in z njim moremo dati Bogu vso čast in slavo, kakor moli duhovnik ob koncu opravila pri sv. maši.
POT DO BLIŽNJEGA
Ne samo, da je Kristus naša pot k Očetu in skozi ta svet v večno živ-jnnje, ampak tudi naša pot do bližjega. V priliki o dobrem, pastirju Pravi Gospod: Jaz sem vrata in kdor ne stopi skozj mene, je tat in ropar (prim. Jan 10, -9). Vrata so konec poti *n nas povedejo neposredn0 k cilju, če danes ljudje tako težko najdejo pot drug d0 drugega, če se večkrat tako alab0 razumejo, že zakonci med seboj, bfatje in sestre, otroci in starši, če je J-ako malo iskrenosti, dobrohotnosti, ljubezni d0 bližnjega, če so si ljudje rned seboj večkrat kot roparji in ta-|°vl> ali ne prihaja to razmerje od tod, kßr zanje ni Kristus pot do bližnjega ? Kdor Kristusa, njegov nauk, njegove zapovedi in njegovo milost zavrže in
izloči iz sožitja med ljudmi, bodisi v zasebnem, bodisi v javnem življenju, ta ne bo našel pravega stika in odnosa do bližnjega. V Kristusu Jezusu pa — tako pravi sv. Pavel — ni več ne Juda ne Grka, ampak so vsi eno (Gal 3, 28).
Za vsakega kristjana, ki je v zakramentu sv. krsta postal otrok božji, je Kristus postal pot. A koliko jih, žal, pozneje to pot zapusti in izgubi, nekateri isto zavestno, drugi skoraj neopazno, tretji iz lahkomiselnosti, četrte zapelje kakšen zvodnik in spet drugi obupajo nad to poit jo, da bi jih res pripeljala do cilja- Sv. Cerkev nam vedno znova ponavlja, da je Kristus netša edina pot. Toda danes je diosti drugih uči-
I. Bukovec: Kruli za življenje sveta
teljev, ki glasneje in vsiljiveje oznanjajo druge poti in skušajo ljudi preslepiti, da ibi zapustili pravo pot — Kristusa in hodili po njihovih poteh. Včasih jih naravnost silijo, da zapuste pot življenja in gredo po poti pogube. V današnjem, svetu ima človek večkrat vtis, da ima Kristusova beseda 0 Pro-storni poti, ki drži v pogubo (Mt 7, 13), svojo posebno veljavo.
Nam je Bog dal milost, da smo še ostali na pravi poti in se še držimo Kristusa. Kako neizmerno velika je ta milost, bomo spoznali šele ob svoji smrtni uri, ko se bodo vse druge poti izkazale kot napačne. Morda smo se tudi sami že tu in tam oddaljili od prave poti, a v kesanju, v zakramentu sv. pokore spet našli pot nazaj k Očetu, kot izgubljeni sin, ki ga je vabljivost sveta omamila, da je odšel v tujino, a končno vendar še nazaj našel pot k Očetu. 'Daj Bog, da bi tudi ob tej veliki noči veliko izgubljenih našlo spet pot domov in da bi mi vsi vedno bolj jasno spoznavali, vedno trdneje verovali in se vedno zvesteje držali resnice, da je Kristus naša edina pot.
KRISTUS JE RESNICA
Jaz sem resnica, pravi Gospod naprej. Ne samo, jaz poznam in oznanjam in učim resnico, ampak jas sem resnica. Resnica je vedno samo ena. Ali je stvar res taka, kakor trdimo, ali pa ni. Če je, smo našli resnico, če ni, je trditev zmotna, ali celo lažnjiva- Danes se ponuja toliko učiteljev in znanilcev resnice! Nihče o sebi ne trdi, da je on resnica, a vsak 0 svojem nauku trdi, da je resničen, da je edino resničen, ali pa vsaj, da je tudi resničen, človeku se je večkrat težko znajti v tej zmedi in v te.m nasprotju iraznih takoinjeno-vanih resnic.
Sredi med temi krivimi učitelji in
kričači pa stoji Kristus in oznanja že dva tisoč let: „Edeni je vaš učitelj, Kristus“ (Mt 23, 8). „Jaz sem zato prišel na svet, da izpričam resnico“ (Jan 18, 37). „Jaz sem resnica“ (Jan 14, 6). Težko nam je doumeti vso daljnosež-nost in ves pomen teh besed. Iz lastne izkušnje vem.o, kako velikega in odločilnega pomena je resnica za življenje. Resnica je temelj, na katerega je mogoče zgraditi življenje, je luč, v kateri presojamo svet, dogodke, ljudi in sami sebe. Zmota je največja nevarnost za življenje, zmotljivost človekova najhujša bolezen in laž vir vsega zla. Zato Kristus imenuje hudobnega duha laž-nika in očeta laži (Jan 8, 45). O Bogu pa pravi sv. Jakob, da je Oče luči in da v njem ni nobene sence menjave (Jak 1, 17). Kristus pa je učlovečeni Bog in zato lahko o sebi trdi: Jaz sem resnica.
Ta nezaslišana trditev pomeni, da je Kristus Odgovor na vsa vprašanja in rešitev iz vseh negotovosti in dvomov, ki morijo človeka. Največji duhovi, znanstveniki in misleci vseh stoletij iščejo resnico in po dolgem iskanju in velikem trudu se jim posreči najti zrnce resnice, šele po dolgem, in skupnem iskanju 20 stoletij se je človeškemu duhu nekoliko odkrila resnica v svetu, o človeku in o Bogu. A to spoznanje resnice je bilo in je še vedno pomešano s tolikimi zmotami in zadeva na vedno nove skrivnosti in globine, pred katerimi človeški duh obstane-Zato s0 bili tudi največji duhovi tako skromni in tako globoko prepričani, da je tega, česar ne vedo, še veliko več kakor pa njim poznanih resnic.
Kristus pa pravi: Jaz sem resnica-Tako kakor jaz pravim, je, in ni nič drugače. Jaz sem čista in popolna resnica, -brez vsake zmote, jaz sem edina resnica. V litanijah Srca Jezusovega
molimo: ,Srce Jezusovo, v katerem so vsi zaklad; modrosti in vednosti, usmili se nas! T0 je prava molitev: usmili se nas. Jezus naj se nas usmili in nam pomaga, da bi njega, večno resnico, vedno bolj spoznali/ njega kot edino resnico vedno bolj 'priznavali ;n vedno bolj iz njega živeli.
KOMU SE RAZODEVA?
Že resnico, ki je skrita v stvareh, človeški duh tako težko odkrije. Resnico pa, ki je Kristus, more spoznati le tisti, komur se Kristus sam razodene in komur se po njem Oče razodene. Tisti pa, ki se jim Kristus razodene, navadno niso učenjaki in modrijani tega sveta, ampak majhni in preprosti na tem svetu, kot prav; Gospod: ./Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim“ (Mt 11, 25). Zato sv. Pavel tudi tako ostro sodi o učenosti tega sveta, ki n; odsev božje resnice in se noče podrediti Kristusu: „Modrost tega sveta je nespamet pri Bogu“ (1 Kor 3, 19). Zato je zanj Kristus edino, kar hoče spoznati: ,.Sklenil sem bil namreč nič drugega vedeti med vami k0 Jezusa Kristusa, in to križanega“ (1 Kor 2, 2). Vse drugo m,u je nič: „Da, vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda, z a rad; katerega sem vse zavrgel in imam vse za smeti, da pridobim Kristusa“ (Fil 3, 3). Kjer se tisti, ki danes v svetu iščejo, odkrivajo in oznanjajo resnico, postavljajo P not; Kristusu in se mu nočejo podrediti, kjer njihova resnica ni odsev božje resnice, tam za vernega kristjana tudi danes ne ostane drugega, kakor da se jasno odloči za Kristusa — resnico proti modrosti tega sveta, kajti taka modrost n; resnica, ampak zmota ali pa celo zavestna laž. Božja
volja pa je, da človek tudi sam v študiju, v znanosti, pri raziskovanju in v lastnem razmišljanju najde resnico. Zat0 znanost, če je res prava, pa naj bo katere koli vrste, ne more voditi proč od Boga, ampak samo bliže k Bogu, globlje v večno resnico, bliže h Kristusu, ki je edina resnica-
Resnica je vedno nekaj trdega, neizprosnega, zahtevnega, izključenega. Od človeka zahteva, da jo prizna, da se ji ukloni, podredi, da vse drugo, kar stoji z njo v nasprotju, odkloni in zavrne. Kristus pravi, da veliko ljudi bolj ljubi zmoto kakor pa resnico, ker so njihova dela slaba (Jan 3, pl), če bi priznali resnico, bi bila resnica kakor luč, v kateri bi se pokazalo njihovo slabo življenje. Če b; bili dosledni in bi resnico hoteli sprejeti, bi morali svoje I življenje spremeniti. Tega pa ne marajo. Ali je torej kaj čudnega, da toliko ljudi noče priznati Kristusa kot resnico! Priznali bi ga, če bi to za njihovo življenje ne imelo nobenih posledic. Ker pa b; se morali spreobrniti, |
beže pred resnico, večkrat morda bolj podzavestno, in si iščejo učiteljev po lastnih željah, ki jim oznanjajo to, kar je zanje prijetno. Kristus — naša resnica, usmili se njih, in usmili se nas!
Kristus pa ni samo resnica, ki bi jo z razumom spoznali. Gospod od nas zahteva to, da resnico živimo, da jo v življenju uresničimo. Kdor ne dela resnice, ni v luči in ni iz Boga, pravi Kristus (prim. Jan 3, 20-21). In spet je Kristus tisti, kj nam. da milost, da moremo resnico najti in po njej živeti. Kristus ni samo resnica, ki Se ji je treba ukloniti, ampak tudi resnica, ki nas privlači, da se njemu, večni resnici-radi uklonimo. „Moj jarem je sladak in moje breme je lahko,“ nam zatrjuje Gospod (Mt 11, 30). Včasih je sicer vera v te besede težka, ker se pokvarjena človeška narava božji resnici upira, ker človek večkrat bolj ljubi temo kakor pa luč. A gotovo vsak kristjan doživlja tudi trenutke, ko globoko občuti resničnost Jezusovih ibesed, da resnica človeka osvobodi (Jan 8, 32), da mu da luči in življenja.
KRISTUS JE ŽIVLJENJE
še tretjo besedo našega Odrešenika hočemo kratko razmišljati: Jaz sem življenje. Tolikokrat hočej0 nasprotniki krščanstva Kristusa in njegov nauk prikazati kot nasprotnika, sovražnika, uničevalca življenja. Ravno v imenu življenja nekaterih kličejo na boj proti Cerkvi in krščanstvu. Ravno ker hočejo živeti, beže pred Kristusom,, kakor da bi Kristus zanje pomenil umiranje in smrt. A Gospod pravi sam o sebi, da je prišel na svet, da bi ljudje imel; življenje in da bi ga imeli v izobilju (Jan 10, 10). Vedno znova govori o življenju, oznanja življenje, pravi o sebi, da daje življenje, da je kruh za življenje sveta
(prim. Jan 6, 48-58), skratka, da je on sam življenje. Kako velik mora biti torej nesporazum, da tisti, ki iščejo življenje, ki hočejo čim bogatejše in polnejše in daljše življenje, odklanjajo Kri stusa, ki pravi o sebi: Jaz sem življenje.
Nesporazum prihaja od tod, ker ljudje v svetu, če govore o življenju, n°kaj drugega mislijo kot pa Kristus. Zanje je življenje največkrat čutno uživanje in izživljanje, čimbolj brez vsakih nravnih zakonov in prepovedi, čimbolj brezobzirno in pestro, kakor pravi sv. Pavel : sovražniki križa so, n j i-hov Bog je trebuh in njihov konec poguba (Filipljanom 3, 18-19). To rvi prav0 življenje. Večkrat tj ljudje že sami začutijo, ko kljub vsemu uživanju niso srečni in zadovoljni, ampak občutijo notranji gnus nad vsem in trpe pod nesmiselnostjo takega življenja. Življenje teh ljudi je prazno in dolgočasn0 in večkrat vstaja v njih srcih hrepenenje po nekem drugem, boljšem, lepšem in globljem življenju, ki bi bilo kaj drugega kakor pa pot v nič in v smrt.
A BOŽJE ŽIVLJENJE
Ko Kristus pravi o sebi: Jaz sem življenje, misli na božje življenje, ki nam ga je on prinesel, ki se tu na zemlji začenja v veri in milosti in ki bo v večnosti doseglo svojo polnost v neskončni sreči in veselju. Kristus nam oznanja veliko resnico, da naša zadnja usoda ni trpljenje in smrt, ampak sreča in življenje, če nam lastna izkušnja kaže, je zemeljsko življenje le pot v smrt, da je smrt najbolj gotova in neizogibna, s čimer mora človek računati, in da je z vsakim dnevom bliže smrti, nam pravi naš Odrešenik, da je t0 samo zunanji videz in da je telesna smrt le vstop v večno življenje. „Tvojim vernim življenje ne bo odvzeto,
fltnpak le spremenjeno,“ molimo v pred. glasju črne maše. To je ena velikih in tolažilnih resnic, ki jih loznanjia krščanstvo in ki jih ne more oznanjati Nobena dru,ga verska skupina. Kristus je s svojo smrtjo na križu premagal smrt in sam vstopil v večno življenje in tudi nam prinesel to življenje, kakor molimo v spevu velikonočnega praznika: „Smrt in življenje sta se se borila v čudovitem dvoboju, Gospod živ-ijenja je umrl, kraljuje živ.“ Velika noč ni praznik trpljenja in smrti, čeprav se s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo tudi tega, ampak Praznik vstajenja in življenja. Ker je Kristus vstal in živi, bomo vstali in živeli tudi mi, kakor piše sv. Pavel: »Kakor namreč r Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli“ (1 Kor 15, 22).
NUJNI POGOJI
A za t0 velja nekaj pogojev. Prvi Jo. da smo pripravljeni s Kristusom Umreti grehu in iti z njim v novo življenje. Sv. krst je taka smrt in vstajenje s Kristusom, kakor piše sv. Pa-Vel (prim. Rim. 6, 7-8). Zato pa mo-ram0 živeti iz krsta, to je vedno zno-Va odmirati grehu v iskrenem kesanju, v dobri spovedi in v trdnem sklepu za Uovo življenje, čim tesneje je kdo porezan s Kristusom, tem bolj je Gospod zanj življenje. Kdor z njim ni povezan, je kakor mladika, ki jo odlomijo od trte. Posuši se, vržejo jo v ogenj in 78ori (prim. Jan 15, 6).
Drugi pogoj je, da jemo kruh življenja Kristus zelo jasno in ostro podarja, da kdor ne uživa njega in ne je kruha življenja, ne more živeti z njim (prim. Jan 6, 53-58). Zato sveta Cerkev ravno v velikonočnem času zahteva prejem, sv. Obhajila. Seveda se
ne bo nihče, komur je večno življenje res kaj mar, omejil samo na velikonočno obhajilo, ampak bo čimvečkrat prejemal kruh življenja.
Tretji pogoj pa je, da gojimo božje živi jene in skrbim^ zanj. Vsako življenje je -treba gojiti, zanj skrbeti, ga varovati. Kaj človek vse stori za svoje telesno življenje, da ga obvaruje, ga vedno bolj razvija in utrdi! Kako malo pa kristjani večkrat store za božje življenje v sebi, kako zelo ga zanemarjajo, lahkomišljen0 pozabljajo, stavlja-jo v nevarnost ali celo sam; uničijo! Kristus se nikomur ne vsiljuje kot življenje. Vsakomur hoče biti življenje, a ■kdor ga odklanja, si sam piše sodbo in izreka nad seboj smrtno obsodbo.
Zadnj; in splošni pogoj pa je vera. Kdor veruje, gre v življenjae (Jan 5, 24). V velikoduhovniški molitvi pravi Gospod: „To pa je večno življenje, da poznajo Tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa (Jan 17, 3).
ŠE DANES ISTO
Jaz sem pot, resnica in življenje, ponavlja Gospod še danes. On je edina pot skozi naiš čas in naš svet, edina resnica v duhovni zmedenosti in zlaganosti naših dni, edino življenje v času, ko nas od vseh strani ogroža smrt. O veliki noči nam. naš Odrešenik' posebno glasno ponavlja t» resnico, ne samo v besedah, ampak -tudi v svojem trpljenju, v svoji smrti in s svojim vstajenjem. Naš odgovor naj bo globoka vera: Verujem in priznavam, Gospod, da s; Ti moja edina pot, moja edina resnica in moje edino življenje. Naš odgovor naj b0 iskrena prošnja: Gospod, bodi Ti vedno bolj in bolj moja pot, resnica in življenje!
DR. ALOJZIJ ŠUŠTAR, Švica
TUDI IZ GIBANJA V VESOLJU SKLEPAMO NA BOGA
POTA
DO
BOGA
Mi moremo Boga spo-mavati ?
Da, že z naravnim razumom, predvsem pa s pomočjo razodetja.
<aj moremo reči o Bogu ?
O Bogu laže dopovedujemo kaj ni, kot kaj je. Pravimo n. pr. „Ni lep na tak način kot... Je lepši kot..." Božje lastnosti in odlike izrazimo predvsem z zanikanjem vsake nepopolnosti.
Na svetu bomo glede spoznanja Boga zaviti vedno v gosto meglo nepoznanja in neznanja.
(Svet so že od svojega početka giblje in to gibanje mora biti povzročeno od nekega gibala, motorja- In ker ni mogoča neskončni vrsta gibal, ki bi druga drugo gibala, nujno pridemo do nekega prvega gibala, večnega in nujnega, ki giblje vsa ostala telesa. To prvo gibalo imenujemo Boga.
Del fizike, ki se imenuje mehanika, trdi, da se materija ne more gibati sama. No, pa za to trditev nj treba niti mehanike. Sami vemo, da se voz n. pr. sam ne b0 premaknil, pai čakajmo celo večnost- Od nekod mora priti sila, ki ga požene, pa naj bo to konj, para, plin, elektrika.
Telesa v vesolju se gibljejo: zemeljska krogla, katere obod meri „samo“ 40-000 km, se zavrti okrog sebe v enem dnevu in okrog sonca v enem letu. Pomislite, koliko konj bi bilo treba, da bi to maso /zapeljalo okrog sonca, In če upoštevamo še dejstvo, da potuje okrog sonca s hitrostj0 32 km na sekundo. In vesolje je nasičeno s takimi kroglicami, ki se premikajo vsaka v svoji smeri, ne da bi trčile.
Od kod pride ta silna sila? Nekateri odgovarjajo, da pride to gibanje od nekega gibala, ki samo dobiva gibanje spet od drugega gibala itd. Tako da je neskončna vrsta gibal, motorjev, katerih vsak dobiva gibalno silo od drugega. Recimo, da je res napeljana neka nevidna transmisija na zemljo od neznanega motorja in da tisti motor dobiva gonilno silo od drugega in ta drugi spet od drugega. Je prav isto pri vlaku: mislimo si neizmerno dolgo vrsto železniških voz. Zadnji voz prejme gibanje od predzadnjega, predzadnji od predpredzadnjega itd. A naskončna vrsta samih vrst se ne bo nikdar premaknila, če ne bo stroja spredaj. Ali podoben primer: v tovarni je lahko čudovita množica koles in kolesc, katerih vsako je zvezano po transmisiji z drugim kolesom. A če ni stroja, ki požene prvo kolo, se ne bo nobeno od neskončne vrste koles zavrtelo.
Bolj kot mislimo, nam ne preostane drugega., kot priznati, da je v začetku nujn0 bitje, ki ima samo V sebi to gonilno silo in ki je neskončno. To prv0 bitje imenujemo Boga.
KAJ NAM POVE O BOGU ŽIVLJENJE NA ZEMLJI?
Pamet znanost in izkušnja nam pravi, da je nekdo moral dati bitjem nai zemlji življenje.
Fizične in naravne znanosti nam povedo, da je bil čas, ko ni bilo življenja na zemllji. Odkod je torej prišlo? Pamet nam pove, da življenje — vegetativno prj rastlinah, čutno pri živalih in umsko pri človeku — ni moglo vznikniti iz materije. Nihče namreč ne more dati tega, česar nima. In materija nima življenja. Kako naj bi iz skale pognala rastlina, se izoblikoval slon ali človek?
Ateisti pri tem vprašanju zaidejo v slepo ulico: ali jo življenje na zemlji samo nastalo ali pa je nek vzrok, različen od sveta, dal materiji življenje. Sprva so govorili 0 spontanem rojstvii t. j», da se je življe. nje iz materije samo rodilo. Po Pasteurjevih poizkusih pa ni resnega znanstvenika, ki bj tQ trdil. Resnična znanost je postavila načelo-, da se živo neke vrste rodi le iz živega iste vrste ali iz njega zametka, jajca, semena: iz mačke mačka, iz kokoši kokoš, iz človeka človek.
A različnih vrst živih bitij je cela množica. Kako so nastali prvi predstavniki vsake vrste: prvi lev, prvi vrabec, prvi krokodil? Lahko gremo od rodu do rodu v nedogled, a nujno pridemo do prvega stvarnika vseh živih bitij. Je kakor z verigo, kj bi visela z neba. Kdo bi rekel, da je neskončno število obročkov; ki so drug na drugega pripeti. Že res, a če prvi obroč ni pripet nikamor, tudj cela veriga ne more viseti z neba.
Tu se spomnim tiste stare štorije o kokoši in jajcu.
„Kaj je bilo prej: kokoš ali jajce?“ so vprašali ateista.
Ateist je obmolčal. Tako naprej ni mogoče iti. Priznati pa, da je moral nekdo ustvariti ali kokoš ali iajče, pa tudi ni hotel, dasi je edinD pametno.
Res je vseeno, kaj je bilo prej, dejstvo je, da je eno aili drugo nastalo po prvem praviru življenja, ki je Bog. Tako nam življenje na zemlji jasno govori o bivanjü božjem.
Kadar se vprašujemo: „Le zakaj neki je Bog to in ono naredil tako in ne drugače, zakaj dopusti to in ono?“, grešimo z neke vrste malikovalstvom, ker ponižamo Boga, Stvarnika, na nizko raven človeka, stvari.
Bog je skrivnost, je neizrekljiv. Ko bi ga doumeli, bi prenehal biti Bog.
Na vprašanje: „Kaj je Bog?“, smo vedno prisiljeni odgovoriti:
„Ne vemo:“ Boga ne moremo obrazložiti, ne utemeljiti razloge, ki ga nagibajo k temu in takemu ravnanju, dalje zakaj ne prepreči tega in onega. In končno: „Zakaj Bog dopušča zlo na svetu?“ — Ne vemo!
Kako moli narava?
Visakikrat, ko j0 človek občuduje in se po njej povzipne do Boga, Stvarnika.
Kaj je bogoslužje?
Je uradna, javna molitev Cerkve. Ta molitev je predvsem častilna, namenjena Bogu, ne toliko našim potrebam in prošnjam.
Kateri so pripomočki za bogoslužje?
Na kratko: vsa narava. Vse, kar ni slabo, je lahko posvečeno, blagoslovljeno, spremenjeno v sredstvo molitve. Liturgični blagoslovi vtisnejo posvečenim stvarem poseben značaj in jim dajo poseben smisel in cilj. Tako n. pr. vemo, da je velika razlika med navadno in blagoslovljeno vodo.
Pomen materinega jezika
Važen faktor za ohranitev narodnosti je gojitev narodnega jezika. Iz pomena jezika za narodnost in pa iz zgodovinske skušnje vemo, da z jezikom dejansko narodnost stoji in pada. „Podlaga narodnosti je narodni jezik,“ trdi Mahnič. Pomen jezika za narodnost je poudaril tudi dr. I. Prijatelj: „Glavni elementi narodnosti: način mišjjenja, verovanja, čustev, običajev, kulturne samoodločbe, vse to dobiva izraz in stalno posodo v jeziku “ Tako vključuje dolžnost ohranjevati narodnost, in šele drugotno morda v praktični koristi, ki jo morda imamo 0d nje.
Raba tujega jezika v službi, okolju itd., ne sme ubijati v nas materinščine in nas dovesti do zanemarjenja narodnega jezika, ki 0 njem top]0 pravi J. Krek, da je „zvezan z mojim srcem, zvezan z vsakim dihljajem mojim, z najlepšimi spomini mojega življenja. V tem jeziku sem prvič pozdravil svojo mater, zvezan je s trenutki veselimi in žalostnimi mojega življenja“.
Dolžnost gojiti jezik vključuje rabo primernih sredstev v to. Tu je dan0 široko polje možnosti, pa tudi nalog. Ljubezen do jezika in volja gojiti ga, človeka nagibati, da ga govori doma, da išče povezanosti z ljudrnj svojega naroda, bere časopise, revije, knjige, se udeležuje domačih prireditev in zabav, in veliko mu je na tem, da se njegovi otroci z dobrim poznanjem, in rabo domačega jezika na vzamejo narodovega čustveno-duhovnega bogastva, ki ga jezik nosi in posreduje.
Jezik je nadalje poglavitni nosilec in posredovalec kulturnih dobrin. S propadanjem jezika propada narodna kultura in s propadanjem kulture propada jezik. Iz tega je razvidno, kako odločilnega pomena je, posebno v tujini, vedno novo in živo kulturno delovanje in ustvarjanje ter sprejemanje ustvarjenega. To pa še bolj, ker je kultura sama v sebi močan tvorni element narodne povezanosti in zavesti. Dokler bo zanimanje za lastno kulturno delo v tujini živo, bo tudi narodnost mogla biti živa in zdrava.
I. L.
AVDIENCA
PRI
GOSPODU
BOGU
Bilo je v jubilejnem letu 1950. Z jamarskim vlakom, sem 'prispel v Rim. . sem drugi dan po prihodu hodil po ‘Riških ulicah, sem srečal starega znanca iz domačega kraja, ki ga pa že Vee let nisem videl. Po prisrčnem pojavu sem ga vprašal, če je tudi on Prispel v Rim z romarskim vlakom-°mehljivo mi je odvrnil: „Ne, tako Pobožen pa že dolgo časa nisem več.“ otem je še priznal, da že več let ne v°di v cerkev, da ga je privedla sem °'Ja videti edinstvene umetnine in se-Znaniti se z bogato zgodovino tega Niesta.
Pa sem mu spet dejal: „Toda ba-z,lik0 sv. Petra in druga svetišča si °š pa vendarle tudi ogledal ?“
"Le iz umetnostnega in zgodovinama vidika,“ je odvrnil. Nadaljeval toem: „Mar ne želiš videti sv. očeta?“
>yPri taki avdienci bi bil vsekakor zraven, da hi nekaj videl, to od-r‘^o priznam. Ali bj me mogel vzeti 8 s°boj ?“ je rojak še poizvedoval.
Povabil sem ga, naj pride drugi Un °b desetih na trg sv. Petra.
In res! Drugi dan me je .točno ob
desetih čakal v črni obleki pred baziliko. Z občudovanjem je ogledoval prekrasne papeške dvorane in umetnine v njih. Ko smo pričakovali sv. 0četa, me je prosil, naj ga opozorim, kaj je treba storiti, ko pride sv. oče. Ko se je poglavar sv. Cerkve bližal, smo vsi navzoči pokleknili. Papež je pristopil k vsakemu romarju in ponudil roko za poljub ribiškega prstana. Ko se je približal nama, sem opazil, da je postal moj sosed nemiren. Ko pa se je sv. oče ustavil ob njem, mu je s sveto resnobo, a poln dobrote pogledal v oči in ga vprašal: „Ali ima vaša duša tudi kako korist od tega obiska?“
Ogovorjeni je zastokal: „Do sedaj še ne, sveti oče.“ Papež mu na to ni več odgovoril, ampak le dvignil je svojo roko v očetovski opomin in se obrnil k drugemu romarju.
Sv. oče je svoje vprašanje tako tiho zastavil, da sem ga komaj slišal jaz 'in sosed na drugi strani. Ker papež le mal0 katerega romarja nagovori, so zaradi te odlike mojega prijatelja d nagi navzoči skoro zavidali. Vprašali so ga, kaj mu je sv. oče dejal. On pa je le kratko odvrnil: „To je bila le zasebna zadeva.“
Pozneje sva se z znancem na trgu sv. Petra poslovila. Pred odhodom pa me je še vprašal: „Povej mi, ali bi tu mogel opraviti sv. spoved ?“ Pokazal sem mu spovednice v prečni ladji bazilike. Brez kake opazke je krenil tja.
Ko sva se pozneje spet srečala, je pogovor takoj napeljal na avdienco pri papežu Piju XII., rekoč: „Sv. oče mi je videl globoko v dušo in mi zastavil vprašanje, ki je bil0 odločilno za vse moje nadaljnje življenje. Odšel sem nami-eč od avdience pri njem v avdienco k našemu Gospodu Bogu in od tedaj sem postal popolnoma drug človek.“
Quo
vadiš?
241.
Toda reda še vendar ni bilo. Požar je naredil konec vsaki oblasti. Vojakov ni bilo zadosti, zato ni bilo moči brzdati tolpe, ki se je bila natepla v prestolnico z vseh strani sveta- Dogajale so se reči, kakor si jih ni moči misliti! Vsako noč so bili poboji in umori, vsako noč so posiloma ugrabljal; ženske in otroke. Vsako jutro je obrežje Tibere bilo polno utopljencev, katerih ni nihče pokopaval. Trohneli so na soncu in kmalu so se začele po taborih pogorelcev oglašati kužne bolezni.
242.
Mesto je pa še vedno gorelo, šele šesti dan, k0 je požar dosegel 'širno praznoto na igriču Eskvilinu, je ogenj začel pojenjavati. Samo požgane hiše so se tu pa tam podirale ter metale v višavo silen plamen ter morje isker.
Od štirinajstih rimskih mestnih okrajev so ostal; samo še štirje. Vse drugo je bilo eno samo velikansko, sivo pogorišče, iz katerega so štrleli samo neštevilni dimniki, podobni kamenitim nagrobnikom na pokopališču- Pod njimi
je bilo videti tolpe ljudi, ki so iskali po pepelu dragocenosti ali morda kosti svojih dragih, ki so zgoreli.
243-
Toda vse to pomirjenje je bilo navidezno. Nesreča, ki je doletela Rim in državo, je bila za večino treznih in pametnih ljudi prevelika in prehuda, med tem je začel0 vreti, zlasti ko se je razvedelo, da hoče cesar namesto Rima pozidati novo mesto, ki ga bo imenoval Neropolis. Nezadovoljnost je rasla s slehernim dnem. Navzlic Tigelinove-mu prilizovanju in lažem dvorjanov se se je Neron začel bati, kaj če izgubi še naklonjenost ljudstva, ki je že itak bil v boju s senatom in plemstvom. In kaj, če bi prišlo do vstaje?
Ngron je iskal izhoda in mislil na različna sredstva. Hotel je poklicati nekaj legij iz Azije. Posvetoval se je 3 tem in onim, toda edini uspeh vsega razmišljanja in iskanja je bil, da se ga
Polašča vedno hujši strah pred ljudsko Jezo in sodbo. Pogosto je tarnal kakor dete.
244.
Ko je bilo stanje veno hujše in nevarnejše, je cesar naposled v Tiberijevo palača, ki je bila edina lOstala cela, sklical posvet svojih zaupnikov. Petronij je predlagal, naj bi odšli na pot v Grčijo, Egipt in Azijo. Toda dru-
zlasti Tigelin, s0 se temu predlogu upirali, češ da bi se takoj po cesarjevem odhodu začela v Rimu domača voj-
Kdo ve, če ne bi katerega Avgustovega potomca oklicali za cesarja. y°jska 'bi prestopila na njegovo stran ju... že zdaj se slišijo glasovi, naj bi b>l cesar ta ali oni...
„Nenasitljivi in nehvaležni so lju-^Je! Imajo žita in oglja, da si lahko Pečej0 kruh. Česa torej hočejo še več ?“ Je spraševal Neron.
..Maščevanja!“ je odgovoril Tigelin.
245.
Ta beseda je Neronu vzbudila od-fešilno misel. Dejal je:
»Da, maščevanje zahteva žrtev!“
V duhu je že iskal žrtev, ki bi mo-ffla pomiriti razjarjeni Rim. čez čas je Vstal, naperil prst proti Tigelinu in tekel:
»Tigelin, ti si zažgal Rim!“
Vsi so onemeli, zakaj iz cesarjevega Slasu so spoznali, da se Neron zdaj ne ®ali in da je nastopila ura strahu in SToze. Toda Tigelina resnica, ki mu j° je vrgel cesar v obraz, ni strla. Prihulil se je kakor pes, ki hoče ugrizniti, in počasi dejal:
»Zažgal sem Rim, prejasni,... a na tvojo zapoved!“
Gledala sta se kaikor dva zla duhova, potem je Tigelin strupeno pristavil:
„Ljudstvo se upira, prejasni. Mar hočeš, naj se začno puntati še preto-rijanci?“
246.
Vsem navzočim je občutek groze stisnil srce. Tigelin je bil vrhovni poveljnik pretorijancev, cesarske telesne straže, in njegove besede so zvenele kakor grožnja. Neron je razumel in lice mu je pokrila bledica-
Tigelin se je priklonil ter odšel z mirnim, zaničljivim obrazom.
Neron se je potem obrnil k Petro-niju, naj bi mu on svetoval. Petronij je vedel, kaj bi ljudstvo potešilo, naj Neron imenuje njega za prefekta pretorijancev in izroči Tigelina ljudski je. zi, pa bo v enem dnevu mir. Toda kaj takega bi pomenilo delo, napore, za to pa je bil Petronij prelen. Ni se mu ljubilo in rekel je samo, naj cesar odpo-
tuje v Grčijo ter pozabi na Rim in njegove skrbi. Nerona je ta nasvet razočaral.
247.
Tedaj je v dvorano prišla cesarica Popeja, za nj0 pa Tigelin. Oči vseh navzočih so se obrnile vanj, zakaj še nikdar ni noben vladar tako samozavestno jezdil v zmagoslavnem sprevodu, kakor je zdaj 0n stopil pred cesarja ter začel počasi govoriti:
„Cezar, našel sem žrtve, ki jih ljudstvo hoče zarad; maščevanja. Ali si kdaj slišal, kdo je bil Kristus, ki ga je dal Poncij Pilat križati? Ali veš, kdo so kristjani? Ali ti nisem pravil o njihovih hudodelstvih in o njihovih prerokovanjih, da bo ogenj pokončal svet? To so sovražniki človeškega rodu, Rima in tvoji sovražniki. Ljudstvo godrnja nad tabo zaradi požara, toda naj se njegov sum obrne drugam !Daj mu kristjane za žrtev!“
248.
Neron je v začetku poslušal začudeno, potem se mu je obraz začel spreminjati. Delal se je razburjenega, potem je vstal, vrgel togo z ramen, da mu je padla k nogam, potem pa stegnil roki kvišku in nekaj časa tako molče stal. Potem je po igralsko spregovoril :
„O nesmrtni bogovi, kaj je nesrečno mesto storilo tem okrutnožem, da so ga tako neusmiljeno uničili?“
„Sovražij0 človeški rod in tebe!“ je dejala cesarica.
Dvorjani so začeli stegovati roke in klicati:
„Kaznuj požigalce! Bogovi zahtevajo maščevanje!“
249.
Cesar je sedel, sklonil glavo na prsi in premišljeval. Potem je stisnil čelo z rokami ter začel:
„Kakšne kazni in kakšne muke bi bile primerne za talk izločin ? ... Upam, da me bodo navdihnili bogovi in z njihovo pomočjo bom pripravil ljudstvu tako maščevalne igre, da se me bo še čez stoletja spominjalo.“
250.
Petroniju se je zmračil0 čelo. Spomnil se je, kakšna nevarnost grozi Li-giji, Viniciju in nešteto nedolžnim ljudem, o katerih je vedel, da so nedolžni. Vedel je, da tvega glavo, če bo oporekal cesarjevemu sklepu, toda ni se menil za to in je spregovoril:
„Torej ste le našli žrtve. Lahko jih pošljete pred zveri. Goljufajte ljudstvo, a ne goljufajte sami sebe. Obsodite kristjane na muke, a ne govorite sami sebi, da so oni zažgali Rim. Ti, cezar, bodi v resnici kralj in bog, toda pomni,
da bodo bodoči rodovi izrekali sodbo tudi o tebi. Varuj se, da bi dejali: Ne. r°n je zažgal Rim, iker je poezijo ljubil tako, da ji je žrtvoval domovino, toda kot strahopeten cesar se je temu velikemu dejanju odpovedal in zvrnil. odgovornost na nedolžne!“
251.
Po Petronijevih besedah je nastopil molk. Popeja in vsi navzoči so strmeli v •^erona kakor v mavrico. Cesar je začel dvigati ustnice skoraj do nosa, kakor vedno, kadar ni vedel, kaj naj stori. Tedaj je stopil naprej Tigelin in dejal:
„Goapod, dovoli, da odidem. Moja ušesa ne morejo slišati, da te kdo ime-uuje ■požigalca in strahopetnega cesarja!“
„Igra je izgubljena!" je šinilo Pe-troniju po glavi. Toda zaničljivo je Pogledal Tigelina ter rekel:
„Tigelin, ti si glumač. Hliniš neizmerno ljubezen, do cesarja, prejle pa si mu grozil s pretorijanci, kakor smo vsi razumeli!“
252.
Vsi so osupnili, zakaj nihče ni pričakoval, da rbo Petronij tvegal kaj takega. Zmaga je bila njegova — pa le trenutek, zakaj tedaj je planila pred cesarja Popeja in vzkliknila:
„Gospod, kako moreš dovoliti, da kdo kaj takega o tebi samo misli, kaj šele da si drzne to povedati na glas in vPričo tebe!“
„Kaznuj predrzneža!“ so začeli klicati dvorjani, ki so v trenutku zaslutili, da 'bo Neron odnehal cesarici. Ne-ron je svoje kratkovidne oči uprl v Pe. tronija, rekoč:
„Tako torej mi povračaš naklonjenost, ki sem ti jo vedno izkazoval ?“
253.
V atriju se je dvignil šum. Vsi so se začeli umikati od Petronija, celo najzvestejši njegovi prijatelji, tako so se bali, da ne bi cesarjeva jeza padla tudi nanje. Kmalu je stal Petronij čisto sam. na levi strani atrija. Smehljal se je, gladil gube svoje toge in čakal, kaj bo storil cesar. Ta je spregovoril:
„Vi bi radi, da bi ga kaznoval, toda Petronij je moj prijatelj. Daši mi je ranil srce, naj ve, da ima .t0 srce za prijatelje samo — odpuščanje.“
„Izgubil sem igro. Po meni je!“ je šinilo Petroniju po glavi.
A medtem je cesar vstal in posvet je bil končan.
254.
Neron in Tigelin sta odšla v Pope. jino palačo, kjer sta čakala dva judovska duhovna, mJad pisar in pa — Hi-lon. Rabina sta ob pogledu na cesarja prebledela od razburjenja, dvignila roke ter začela Nerona pozdravljati. Cesar je vprašal:
„Vi dolžite kristjane, da so zažgali Rim?“
„Mi jih samo obtožujemo, da so sovražniki človeškega rodu in da so že zdavnaj grozili mestu in svetu z ognjem. Drugo ti bo povedal ta mož, čigar usta ne lažejo, ker je p0 žilah nje. go ve matere tekla kri izvoljenega ljudstva."
2So.
Neron se je obrnil k Hilonu, rekoč:
„Kdo si ti?"
„Tvoj oboževalec, plameneči!“
INeron, iki mu je vzdevek „plameneči“ zel0 ugajal, se je nasmehnil in dejal:
„Všeč si mi. A povej, kaj veš o
kristjanih!”
„Gospod brani me pred mojim] so. vražniki!”
Cesarica, ki je bila že nepotrpežljiva, je stopila k Hilonu in rekla:	.
„Pripoveduj q kristjanih!“
Zdaj je Hilon začel:
256.
„K0 sem v mladosti iskal resnice, sem mislil, da jo ibom dobil pri kristjanih. Zvedel sem, da časte nekega Kristusa, ki jim je obljubil, da bo pokončal vse druge ljudi ter jim dal zemljo v last. Zato kristjani sovražijo ljudi, zastrupljajo studence, preklinjajo bogove. Kristus jim je obljubil, da :bo spet prišel na svet, ko bo Rim uničil ogenj, ter jim tedaj dal oblast nad svetom. Zat0 so zažgali Rim... Med kristjani, za katere vem, kje se v Rimu shajajo, sem spoznal njihovega velikega duhov, na, spoznal njegovega namestnika Pavla, videl sem zdravnika Glavka, tkako je ubijal otroke. Te mu je prinašala Ligi. ja, zaročenka plemenitega Vinicija, ki je urekla tvojo hčerko, božanstveni. Vi-nicij se je pokristjanil...”
„Morda tudi Petnonij ? je nagi0 vprašal Tigelin.
Toda Neron se je .pri tej' misli začel smejati:
„Petronij kristjan! Petronij sovražnik življenja! Ne bodite vendar bebci!“
257.
Cesarica se je bala, da ne bi Neron zaradi tega začel dvomiti sploh o vseh Hilonovih trditvah. Sovražila je Vini- ; cija, ker jo je odbil zaradi Ligije, a še bolj je sovražila to. Vedela je, da more v vsem Rimu sam0 Ligija tekmovati 55 njo v lepoti. Sklenila je, da jo bo pogubila. Planila je k cesarju, se ga okle, nila in ga začela rotiti:
„Gospod, maščuj najinega otroka!”
Pridružil se ji je še Hilon, ki je govoril:
„Hitite, če ne se bo Vinicij skril. Pokazal vam bom hišo, kjer je Ligij» skrita zdaj po požaru. Vse bom izdal, samo hitite!“
In Neron je zapovedal, naj Tigelin pošlje pretorijance p0 Ligijo in njene - prijatelje kristjane.
258.
Petronij se je od cesarja dal nagi» zanesti domov, da bi povedal Viniciju, kaj mu grozi. Sužnji so hitro hodili ® nosilnico med podrtinami, pogorišči in ožganimi zidovi, med katerim] je ostala nedotaknjena samo Petronijeva hiša, ki so jo na treh straneh obdajali vrtovi. Vinicij ga je čakal pred hišo. Ne da bi stopil iz nosilnice, mu je Petroni na kratlko povedal vse. Naročil mu je, naj vzame nekaj svojih krščanskih sužnjev in naj Ligijo reši, če ne gre drugače, tudi s silo.
Vinicij ga je poslušal z namršenimi obrvmi, potem je planil, da stori, kakor mu je naročal prijatelj.
Zakaj Cerkev tako odločn0 odklanja omejevanje rojstev? Zakaj zahteva celo pod smrtnim grehom od poročenih, da imajo veliko otrok ? Pa je že večji greh imeti otroke, ki jih kdo ne more preživeti. Sicer je pa omejevanje družine nujno potrebno, ker prebivalstvo na svetu mnogo bolj narašča, 'kot 'pridelovanje živil. Bolje je imeti manj otrok, pa ite boljše, kot veliko otrok, pa slabe. Zat0 je geslo modernega napredka: „Imeti manj otrok, pa te boljše."
Odgovori na stare ugovore
, Katoliška Cerkev prepoveduje ome. Ivanje rojstev zato, ker je ta zabloda ^moralna in ker je greh proti naravi, 1 ga obsojata peta in šesta božja za-^0ved. četudi ni noben cerkveni zbor glede tega ničesar odločil, je vendar °zJe izročilo svete Cerkve od dobe ka-akornb do zadnjih odlokov rimskih kongregacij popolnoma jasno. Odlok Sve-®ga oficija z dne 21. marca 1851 je ''"Sodil ta zmotni nauk, ker ga tudi Prepoveduje naravno pravo. Drugi te-Jllu podoben odlok, izdan dve leti po-e,n (10. aprila 1853), pa odklanja ta ,au’k, ker je že sam po sebi slab. Ka-l'ška etika in moralka nista nikoli Prenašali takega početja. Zakonska dol-va°st je pravno natančno določena pra-co, ki veže oba poročenca enako ,do ‘orti. .Odreči sme poročena oseba to ^°lžnost le iz upravičenih in važnih azlogov. Tak razlog (bi bil n. pr., če
lena
bila druga zakonska oseba zel0 pi-
brez zdravega razuma, v resni
nevarnosti za zdravje ali življenje. 'Vendar pa se smeta zakonska po skupnem dogovoru odpovedati tej pravici in živeti zdržno ali vse življenje ali pa samo določen čas (IKor 7, 5).
RAZLAGA
Mnogo nekatoličanov kar ne more razumeti stališča, ki ga ima Cerkev v tej zadevi. Mislijo, da so vsi katoliški zakonci dolžni imeti toliko otrok, kolikor največ jih morejo. Pa ni tako. Zakonski morejo in smejo zdržno živeti, čel nočejo imeti otrok. To, kar Cerkev vedno prepoveduje in bo prepovedovala je omejevanje rojstev z umetnimi sredstvi, pa naj bodo kemična, mehanična ali katerikoli druga. Preprečevanje spočetij je proti naravi. Zato ruši red v stvarstvu. Poleg tega preprečuje, da naravna človeška dejanja za množitev in ohranitev človeškega rodu ne dosežejo svojega namena ali
cilja. Nasprotuje tud; prirojenim nagnjenjem človeštva in vodi do prestopkov pri uporabi tistih dejanj, ki zahtevajo bolj kot vsaka druga od ljudi, da imajo sebe v oblasti in da jih rabijo zmerno.
Prvj in neposredni cilj zakona je rodnja otrok. Kadar se zakonsko dejanje izvrši tako, da je nemogoče doseči glavni namen zakona, je to dejanje nenravno in obenem nenaravno. Naslade v zakonu s0 upravičene in brez greha samo tedaj, kadar potomstvo ne trpi škode. Kadar torej zakonski iščejo samo naslad in beže pred vsemi žrtvami, ki so s tem združene, zlasti če nočejo prevzeti nase odgovornosti očetovstva, oziroma materinstva, tedaj je njihovo zakonsko dejanje strašen in zanje zelo poniževalen greh. Tisti zakonci, ki namenoma preprečujejo ispočetje, se ne morej0 izogniti resnih očitkov vesti, ki spremljajo te grehe- Zdi se, da je Bog sam. v srca vseh ljudi položil odpor in Strah pred zločinom, ki je danes tako razširjen. Tisti, ki nimajo vere, se kaj radi posmehujejo tem očitkom. Imajo jjih za zastarelo praznoverja. Katoličani pa gledajo nanje čisto drugače. Zanje je zakon zakrament, ki ga je JCristus postavil. Ta zakrament deli poročenim milosti, da otroke rode in vzgajajo za nebesa. Zakonske dolžnosti so resne in težke. Toda Bog je zvest. Zato da vsakemu .toliko milosti, kolikor jih ptrebuje, da more prav spolnjevati svoje dolžnosti.
NI PREVEČ LJUDI
Izgovor, da prebivalstvo preveč raste, nima nobene podlage. Nasprotno! Narodi in države imajo danes že toliko poljskih pridelkov in industrijskio izdelkov, da jih ljudje ne morejo porabiti. Treba je le, da jih dajo na raz-
polago tistim, ki jih nimajo dovolj. L6-roy-Beaulieu trdi, da ni prav noben6i nevarnosti, da bi zmanjkalo hrane, tudi tedaj ne, če bi se prebivalstvo 1111 svetu potrojilo. Treba je le zaloge pr>" delkov bolj pravično in modro razdeliti. Zato množitev prebivalstva nikakor ni razlog za omejevanje rojstev-
Izgovarjajo se tudi na revščino. Vemo, da imajo veliko otrok navadno revne, delavske družine in družine srednjega slo-jia. Ne nagibljejo torej denarni dohodki in stroški staršev k omejevanju rojstev, ampak zloba, neukrotljiva želja po mesenih nasladah in izredna verska brezbrižnost. Tudi ne drži trditev, da so matere, ki imajo m nego otrok, obsojene le na kratko življenje in da so ob rojstvu vsakega otr°' ka v nevarnosti, da ga izgube. Vca' sih se to res zgodi, redno pa ne- Nasprotno! Statistike dokazujejo, da dolgost življenja mater ni odvisna od števila otrok, ki so jih imele. Ne otroci, ampak revščina, nepoučenost in p°" manjkanj^ primerne zdravniške oskrbe so največkrat vzroki bolezni in smrt* mater. Narava se skrbn0 drži svoje pot*' Zato se maščuje nad tistim, ki dela prot* njej in ga plačuje prav z istim ali P3 še s slabšim denarjem.
NE SLUŽI OKREPITVI RODU
Prav nihče tudi ne verjame, da **' omejevanje rojstev moglo služiti okrepitvi rodu. To početje namreč prinaš9 s seboj nerodovitnost in najrazličnej=e bolezni. Zdravnica Mary Sharlied je n9' pisala v angleški zdravniški reviji 2'?’ nek, kjer pravi: „Po več ko 40. let* skušenj sem se prepričala, da umot1^. preprečevanje spočetij škoduje živčeVJ1* žene... Žena, ki to izvršuje, ni sau*0 nerodovitna, ampak trpj zaradi živča1 bolezni in je itudi splošno slabega zdrav'
Preprečevanje spočetij tudi ruši r> srečo in neločljivost zakonske zve-. Družina z večjim številom otrok rjuje ljubezen staršev, ki so dolžni 1 rbeti za življenje in vzgojo otrok. Sf ai' v družini ni otrok, je manj vzro-za ločitev. Vendar pa se loči več
kov
‘s >h ki jih nimajo. Poleg tega so do-lne družine, ki ima veliko otrok, ne-reeenljive. Otroci se v njej ne vzgaja k mehkužnosti in razvajenosti; v ne more vsak delati, kar ‘bi ho-’ ampak s0 vsi člani prisiljeni, da e vadijo v zelo dragocenih krepostih: lubezni, v redu, v potrpežljivosti in ^stalni nesebičnosti. Otroka, ki je edi-, ^ V družini, pa vzgajajo danes k meh-^znosti in ga na vse načine razvaja-• Zato je pozneje egoist, sebičnež, >tez koristi za človeško družbo.
ZMOTNO NAČELO
g Načelo: ,,Manj otrok, pa te boljše“ ,G maje že v svojem temelju. Ne vzga-J° družine z enim ali dvema otrokoma Use člane, človeške /družbe, ampak uzine; ki imajo veliko otrok. Eugene-
tični laboratorij na vseučilišču v Londonu ima statistike, ki dokazujejo, da so najboljši potomci staršev šele tretji, četrti otrok in otroci, ki za temi slede;, dočim prva dva navadno podedujeta telesne in duhovne napake staršev. Najbolj smešno pa je to, da govore, da bodo človeški rod izboljšali tisti, ki kar morejo delajo na to, da bi ga uničili-Nerodovitnost so vedno smatrali za prekletstvo. Najhujše posledice pa prinašata tista nerodovitnost, ki jo umetno povzroče. Civilizacija zahteva od moža in žene, da sta oče in mati zdravih, postavnih in močnih otrok, da se tako človeški rod množi, ne zmanjšuje. Katoličani gledamo z zadoščenjem na to, da le katoliška Cerkev danes, k0 skoraj vse druge verske ločine popuščajo in odobravajo omejevanje rojstev, trd-n0 stoji na stališču, ki ga določa božji nauk in nespravljivo obsoja vse zmote, ki temu nauku nasprotujejo. Ko se bo svet zavedel, kako pogubne so te zmote za človeški rod, b0 vzel klobuk z glawe in priznal: Vatikan je imel prav.
Priredil Gregor Mali
ZA KAJ BOMO TA MESEC MOLILI?
Splošni molitveni namen: Molimo, da bi vsi, ki sodelujejo pri vesoljnem °ru, z ljubeznijo in razumevanjem iskali tisto, ki vodi k skupnemu blagru Cerkve.
Marijanski molitveni namen: Molimo, da bj voditelji novih afriških držav b°znali, da Kristusova ‘Cerkev vodi narode k duhovnemu in časnemu napredku.
Molitvena zveza za slovensko domovino: Molimo, da bi versko-riravna obnova,
ki :
J0 namerava izvesti sedanji vesoljni cerkveni zbor, zajela tudi Slovence v °,110vini ir. po svetu.
Medt številnimi ženskimi kongregacijami pa svetu zavzemajo časno mesto tudi slovenske šolske sestre, ki zahvaljujejo početek Ainton'u Martinu Slomšku; njihovo število jd naraslo do 1250; delujejo v Jugoslaviji, /na Primorskem in Koroškem, v ZDA, Južni Ameriki in Afriki
zgodovina Šolskih sester
Kongregacija Šolskih sester III. reda sv. Frančiška je bila uradno priznana kot papeško pravna ustanova z odlokom, ki ga je izdala sveta Kongregacija za redovnike, 9. maja 1922, št. 2393/18-
Po apostolskem pismu papeža Pija XI. z dne 4. oktobra 1927., izdanem v „Acta Ap. Sedd.“ 3. novembra 1927 1. XIX, str. 361—367 z naslovom „Rerum condicio“, je potrjeno Vodilo III. reda serafinskega očeta sv- Frančiška. To vodilo je tudi podlaga redovnih pravil Kongregacije Šolskih sester, saj je kongregacija priključena I. redu sv. Frančiška tako, da so sestre deležne vseh odpustkov, ki so jih papeži podelili I. in II. frančiškanskemu redu.
Kongregacija šolskih sester III. reda sv. Frančiška ima kot družba s pravnega stališča vse sestavne dele, ki so za njeno oblikovanje potrebne. Poleg tega ima svojo pomembno in večkrat dramatično zgodovino.
ANTON M. SLOMŠEK — POČETNIK KONGREGACIJE
Šolske sestre zahvaljujejo početek svoje redovne družbe svetniškemu mariborskemu škofu, Antonu Martinu Slomšku. Akoravno on neposredno ni dal življenja družbi, vendar se njemu pripisuje ta zasluga, ker je on prvi imel
želj» in namen ustanoviti v svoji šk<>-fiji redovno družbo, ki bi se posvetil9; vzgoji ženske mladine. Ker ni imel p0-trebnih sredstev in možnosti, je naprO' sil svojega prijatelja, graškega škof9 Zwergerja, naj mu odstopi nekaj r6' dovnic iz katere koli kongregacije nje' gove škofije. Zaradi prerane smrti, žal’: ni mogel videti uresničenja svojih ple' menitih želja. Umrl je v duhu svetost' 24. septembra 1862. A njegova molite'-ni ostala brezplodna. Njegov naslednik j škof Jakob Maksimilijan Stepišnik, Je Po nasvetu kanonika Franca Kosarja’ ki je bil zaupnik blagopokojnega šk«' fa Slomška, pripravil okolje za sP1-6-jem bodočih redovnic.
Dne 15. oktobra 1864 so prišle v mariborsko škofijo težko pričakovan6 redovnice. Dospele so štiri in so pripa' dale šolskim sestram z materino hišo v Eggenbergu pri Gradcu. Prevzele f vzgojo v dekliškem domu, kj ga je že bilo pripravilo Društvo katoliških S°' spa. Z velikim veseljem in požrtvovalnostjo so se posvetile vzgojnemu delti in število gojenk je od dne do dne raslo.
Ko je graški škof Zwerger videl leP6; uspehe in naraščaj poslanih sester, je j odlokom dne 3. junija 1869, na vigiW presv. Srca Jezusovega, dovolil, da P°
stane mariborski samostan popolnoma samostojen in neodvisen od materine hiše v Eggenbergu. Mariborski škof je nato 13. septembra 1869 proglasil sa. Postan za materino hišo in imenoval sestro M. Margerito Pucher, prednico “ise, za prvo vrhovno predstojnico no-Ve ustanove.
Z leti je število sester hitro raslo. Poživljal jih je globoki redovni duh in vestno izpolnjevanje pravil in predpi-fv. Stremele So doseči dvojni namen kongregacije: lastno posvečenje, pouk in vzgojo mladine ter strežb0 pri bolnikih, v kolikor okoliščine to zahtevajo.
RAZŠIRITEV kongregacije
Kmalu so bile sestre poklicane v najvažnejša narodna središča Slovenije, hrvaške in Srbije, da uresničijo svoje Poslanstvo med mladino. Družba se je razrastla Po celi Jugoslaviji. A njihovo ^elo se ni ustavilo samo v mejah domo-vine. Gnane po božjem nagibu, ki ga ®v- Pavel označi z geslom „Ljubezen do Kristusa nas priganja“, so kmalu prekoračile meje domovine, da ponesejo Kristusa še drugim dušam.
Leta 1908 je vrhovno vodstvo ustre-
glo č. p. Benignu Snoj O. F. M. in poslalo prve sestre v Afriko. Sestre še dandanes vršijo svoj apostolat med dekleti v Aleksandriji in v Kairu.
Po dolgih prošnjah msgr. Davorina Krmpotiča je vrhovna predstojnica leta 1909 poslala sestre pionirke s s. prednico Bonaventuro Kunst v Severno Ameriko. Ustalile so se najprej v Kansas City, v državi Kansas. S časom so prevzele šole tudi v bližnjih državah: Illinois, Wisconsin, Pennsylvania, Ohio, Indiana ter določile za provincialno središče Lemont, v bližini Chicaga.
Dobrih dvajset let za tem so se šolske sestre napotile 'tudi v daljno Južno Ameriko. Po prizadevanju preč. p-Leonarda Ruskoviča s0 sestre pionirke na čelu sestre Marijane Lončar odplule proti Argentini. Dospele so v San Lo-renzo, v bližini Rosaria, province Santa 'Fe 1931. leta. Provincialno središče je dobilo svoj sedež v Rosariu. Z velikimi žrtvami in težavami so se sestre posvetile misijonskemu delu med indijanskimi plemeni v argentinskem in para-guayskem Chacu- V kratkem času so ustanovile šole v najvažnejših središčih Argentine, Paraguaya in Uruguaya.
öne 15. oktobra 1864 so v Maribor 'prve re-®0vnice — slovenske šol-®ke sestre, ki danes delujejo p0 'osem svetu.
Četudi so sestre dospele v razne k ra" je, bi vendar misijonsko delo ostalo nepopolno, če se ne bi zasadile korenine v zemljo, ki je bila vir oznanjevanja evangeljske Resnice, v zemljo, kjer se je rodila Luč, ki po besedah apostola sv. Janeza „razsvetljuje vsakega človeka, k; pride na ta svet“. Potrebno je bilo pripluti do Genezareškega jezera, iti na Kalvarijo, kjer se je bilo dovršilo delo našega odrešenja. Leta 1955 so se z velikim veseljem odpeljale prve sestre pod vodstvom s. M. Renate Seni-čar v Jeruzalem, da prevzamejo delokrog gospodinstva pri Belih patrih. Da je Po devetdesetih letih svoje ustanovitve kongregacija prevzela daljše podjetje ne več iz zibelke družbe, ampak iz Rima, središča krščanstva, je vzrok premestitev generalnega središča, premestitev, ki jo je Bog pripravil v svoji ljubezni, pa četudi po tragičnih zunanjih dogodkih, ,na katere se hočemo v opisu naše zgodovine še vrniti.
PREDSTOJNICE
V veselih in žalostnih dneh je bila kongregacija vedno pod vodstvom pobožnih in razumnih predstojnic. Prva vrhovna predstojnica je bila, kakor sm.o že omenili, č. m. M. Margerita Puch'er, ki je vodila kongregacijo od 13. septembra 1869, letnica ustanovitve, pa do 8- septembra 1881 in se lahko smatra kot naša ustanoviteljica. Tekom let so ji sledile:
Č. m. Nepomucena Ziggai od 14. septembra 1881 do 8. septembra 1887.
Č. m. M. Angelina Križanič od 8. septembra 1887 do 8. septembra 1896 Pod njenim vodstvom se je odprla podružnica na Koroškem.
Č. m. M. Stanislava Voh od 8. septembra 1896 do 8. septembra 1914. Ona
se je odlikovala posebno v ustanavljanju šol in vzgoji mladine. Poslala je tudi prve sestre v Severn0 Ameriko in Afriko.
Č. m. M. Lidvina Purgaj od 8. septembra 1914 pa do 3. januarja 1923, ki je prenovila našo kongregacijo s tem, da ji je z velikimi žrtvam; pripravila lastne konstitucije. Sveta Kongregacija za redovnike je dne 9- maja 1922, št-2393/18 konstitucije odobrila s pohvalnim dekretom. Za lažje vodstvo kongregacije je č. mati videla potrebo, razdeliti jo v province. Sveta Kongregacija je z odlokom 6. septembra 1922» št. 5876 dovolila razdelitev kongregacije v slovensko, hrvatsko, italijansko in severno-ameriško provinco.
3. januarja 1923 je bila ponovno izvoljena č. m. Angelina Križanič in je vodila čolnič .naše kongregacije do 18-julija 1935. Pod njenim vodstvom sta
bili ustanovljeni še dve provinci: provinca sv. Družine v Mostaru in pro-yinca sv. Jožefa v Južni Ameriki. Prvo Je priznala sveta Kongregacija z odlokom, 26. avgusta 1932 št. 4646, drugo Pa 15. julija 1935 št. 4380/35. Č- m. Angelina je tudi izposlovala končno vsljavno potrditev konstitucij po papežu Piju XI. z odlokom 3. jan- 1931-
18. julija 1935 je bila izvoljena za A mater M. Terezija Hanželič in je izvrševala službe vrhovnega vodstva d° 18. avgusta 1956.
MATERNA HIŠA V RIMU
Najdaljša in. najbolj razburkana doba je bila torej pod vodstvom č. m. M. 1'erezije Hanželič. S prihodom druge svetovne vojne jc kongregacija pretrpela veliko škode od strani nacistov, bfajhujši udarec je bila izguba materine hi»e v Mariboru, poleg katere je bil v največjem razmahu zavod z učiteljičin, .gospodinjsko, srednjo in osnovno šolo. Od leta 1939 pa do 1945 so sestre z drug0 svetovno vojno izgubile vse podružnice, šole in bolnišnice. Veliko se-ster je bilo prisiljenih, zateči se k sorodnikom, znancem in celo tujim lju-dem. č. mati je uvidela, da v takih razmerah ni mogoče ohraniti vrhovnega ®redišča v Jugoslaviji in po navdihih Svetega Duha se je leta 1941 podala v in bila sprejeta od blagopokojnega
svetega očeta Pija XII., Njemu je izrazila željo, ustvariti vrhovni svet v senci kupole svetega Petra. Sv. oče je privolil in dal poguma za junaško podjetje. S pomočjo preč- p. Dominika Mandiča, tedanjega vrhovnega ekonoma frančiškanov in definitorja slovanskih provinc, je č. mati dobila hišo v Rimu na Via dei Golli 10, kjer je bil do leta 1956 sedež vrhovnega sveta.
18. avgusta 1956 je bila z vrhovnim kapitljem izvoljena in leta 1962 ponovno izvoljena sedanja č. mati M. Terezija Vidan, ki vodj kongregacijo iz generalnega središča v Via dei Golli della Farnesina 140.
Rim, središče krščanstva, je postal tudi središče Kongregacije šolskih sester III. reda sv. Frančiška. Od tu ima č. mati lažjo zvezo z mnogimi podružnicami, razkropljenimi po celem svetu in ki so na drugi strani spet povezane v provincialnih središčih- Dandanes šteje kongregacija 8 provinc: 4 v Jugoslaviji, 1 v Združenih državah Amerike, 1 v Južni Ameriki, 1 v Italiji in 1 v Avstriji. Sestre vršij0 svoje delo na raznih področjih življenja: pri vzgoji in učenju v nižjih in višjih šolah, v sirotiščih, pri postrežbi bolnikov, pri vodstvu gospodinjstva v semeniščih in župniščih in pri raznih drugih delih ljubezni d0 bližnjega, število sester z objubami je narasto do 1250, medtem ko je novink 68.
Devištvu se je vse čase in povsod prisojalo spoštovanje, čast in odlika- Ta krepost je postavljena kot vidna svetilka na prag nove zaveze, saj se plesti deviška Zastava v rokah najsvetejših oseb Jezusa! Marije in, Jožefa.
O sv. Neži pravi sv. Maksim Turinski: ,JDala je prednost devištvu pred ^‘vljenjem; pregnala je zemeljsko ljubezen z nebeško ljubeznijo iz srca; oprijela Se je zmagoslavnega znamenja križa Kristusovega in se borila junaško in zrna-®ui°če proti nasladnosti. .
GLAVNA NALOGA CERKVENEGA
ZBORA
Resnica ostane vedno, vse drugo premine in izgine. Izgubi se kot megla pred soncem. Varovati se m.oramo zmot. Katoliška Cerkev se jim je vedno uprla. Večkrat jih je obsodila z največjo strogostjo. V naših dneh pa da Cerkev prednost usmiljenju pred strogostjo. Tistim, ki so v zmoti, hoče preje dokazati in pokazati vrednost svojega svetega nauka in vere, kot pa jih obsoditi. Življenje nam je pokazalo, da sila in naglica ne rodita uspehov. Zato je treba širiti mir, edinost in bratsko ljubezen med ljudmi. Vesoljni cerkveni zbor si bo veliko prizadeval za edinost krščanske družine človeštva. Zato bo Cerkev širila resnico kot vedno in obdana od božje svetlobe bo dala luč vsem rodovom na zemlji. (Sv. oče Janez XXIII. ob začetku vesoljnega zlbora.)
DA BI BILI VSI ENO!
Bog nas vodi take kot smo in z vsem kar im.amo, z vsem bogastvom in napakami. Vsi se moramo tega zavedati in biti pripravljeni izpolnjevati Njegovo voljo. Pri tem ga pa prosimo,
da bi vsi, kj verujejo, bili eno, da bi se že uresničila med nami Kristusova molitev pri zadnji večerji. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru opazovalrem drugih krščanskih veroizpovedi na vesoljnem zboru dne 13. 10. 1962.)
CERKEV PODPIRA ZNANOST
Katoliška Cerkev z velikim veseljem podpira raziskavanja, ki pomagajo k boljšemu poznanju človeka in vesoljstva. S tem izvršuje poslanstvo, ki sta ga v raju prejela Adam in Eva. Vsa ta človeška prizadevanja morajo biti namenjena v čast božjo, ker Bog je stvarnik vsega in tudi najvišji zakonodajalec. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru članom papeške akademije znanosti, 5. 10. 1962.)
CERKEV ČAKA Z ZAUPANJEM
Cerkev gleda in čaka z zaupanjem bodočnost. Verniki in njihovi dušni pastirji so združeni v nadnaravnem hrepenenju. Potrebno pa je veliko moliti, posebej, da bo vesoljni cerkveni zbor prinesel veliko sadov in blagoslova, ki je veliko jamstvo za bodočnost. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru v splošni avdienci, 17. 10. 1962.)

ŽIyIMO V VELIKIH ČASIH!
Veliki s0 današnji časi, posebej sveti so še za katoliško Cerkev. V teh Qne“ se na vesoljnem cerkvenem zboru ^Prejemajo velike odločitve, ki bodo Uc^ svete. Zato se je po svetu veliko golilo in ta molitev se še nadaljuje, aa Sveti Duh pošlje svojo luč vsem in t° Po posredništvu božje Matere Ma-rii°- (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru splošni avdienci ob obisku cerkve sv. Av8uština v Kirnu, 14. 10. 1962.)
Mir in bratstvo med narodi
' Katoliška Cerkev želi predvsem in 'edno, da zavladata mir in bratstvo P'ed narodi. Za te cilje vedno dela in se trudi. Zato v današnjih težkih dneh “Požarja tiste, ki imajo odločujočo last, na njihovo veliko odgovornost. . aj si položijo roko na prsi in poslu-al° krik in prošnje množic, ki prosijo Zlt mir in rr.'r. Zato se morajo sprejeti Pmdsebojni razgovori, uporabiti vsa P'°drost in previdnost. Le to bo prikli-<ja'° tudi nebeški blagoslov. (Sv. oče •mpez XXIII. v nagovoru 25. 10. 1962.)
‘Sv Karel boromejski,
VZOR ŠKOFOV
je
Kil je mož velike modrosti. Dal nam vsem velik 'zgled življenja, ki tudi K°m, časa ne izgufbi na vrednosti. Za-“al se jc, kot pravi sv. oče, da mora ,lr po imenu klicati vsako izmed si °J.^ ovac> 'gre pred njimi, one mu . mjo. Je pripravljen dati življenje za kj®’ zaveda pa se, da je še veliko ovac, t n'so v njegovi čredi, jn mora tudi (j° Pridobiti. Pastir išče stika z vsako v. s°> da tako pripravi pot »a luč kr-“Pske vere, ki more prevevati vse ^užben0 življenje. Tcm.u velikemu ško-c Priporočajmo tudi zadeve vesoljnega v rkvenega zbora. (Sv. oče Janez XXIII. naf?ovoru na god sv. Karla in ob če-
trti obletnici svojega kronanja, 4. 11-1962.)
ZEMLJA IN NEBO HVALIJO
STVARNIKA
Vse vesoljstvo mora hvaliti Boga. Zato ga prosimo, da nam pošlje svoje usmiljenje, da odpre naša srca dostopna Njegovim zapovedim ter nas napolni z milostjo in mirom. Pri tej molitvi vcdn0 vztrajajmo in nikoli ne obrnimo naših oči od Križa. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru vernikom v lateranski baziliki, 8. 10. 1962.)
VERA IN MEDSEBOJNA LJUBEZEN
V dneh vesoljnega cerkvenega zbora živimo v močni veri jn ljubezni. Cerkev, ustanova božja, ki hoče biti luč človeštvu, ima besedo, ki jo potrebujejo ljudje našega časa. Z odločnostjo,, dušni pastirji združeni z apostolskim sedežem sv. Petra, opozarjajo človeštvo, da so duhovne dobrine trajne vrednosti, si prizadevajo za bolj pravično ureditev družbe, da bodo mo;gli vsi otroci božji, odrešeni s Kristusovo krvjo, živeti v medsebojni ljubezni, medsebojnem spoštovanju prgvil in dolžnosti. ('Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru portugalskim romarjem, 24. 10. 1962.)
KRALJESTVO RESNICE, LJUBEZNI
IN MIRU!
Po vsem svetu se kažejo znaki velikih prizadevanj za obnovo, za boljše notranje življenje človeštva, da človeštvo začne živeti res pravo nadnaravno življenje. T0 nam dokazujejo številni sestanki in kongresi. Potrebno je, da se vsi trudimo za 'lastno obnovo in tako pomagamo, da luč Kristusova prodre na vsa področja udejstvovanja. S tem bomo dosegli kraljestvo resnice, milosti, ljubezni jn miru. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru, 28. 10. 1962.)
CERKEV V JUGOSLAVIJI
Nadškofija	Nadškof	Število vernikov	Število župnij	Duhov- nikov
Ljubljanska	f Anton Vovk	590.000	281	430
Zagrebška	t Franjo Šeper	1.900.000	391	693
Beograjska	f Josip Ujčič	50.000	13	27
Zadrska	t Mate Garkovič	125-000	104	78
Sarr jevska	f Marko Alaupovič	300.000	105	229
Barska	t Aleksander Tokič	23.000	19	15
škofija	škof	število vernikov	število župnij	Duhov- nikov
					^
Mariborska	t Maks Držečnik	660.000	268	400
Banja Luka	t Alfred Pichler	103.000	37	67
Djakovska	t Stjepan Bäuerlein	460.000	132	199
Dubrovniška	f Pavei Butovac	71.000	59	86
Hvarska	t Miha Pušič	37-000	45	69
Kotorska	f Gracije Ivanovič	9.000	29	27
Krška	t Josip Srebrnič	37-000	51	75
Križevska	t Gabriel Bukatko	57.000	60	65
Mostarska	t Peter čule	195.000	61	118
Poreško-pulj 9ka	f Dragotin Nežic	180.000	144	89
Senjska	t 'Viktor Burič	250.000	143	202
Splitska	t Franc Franič	283.000	153	247
šibeniška	t Josip Američ	140.000	58	101
Administratura	Upravitelj	Število vernikov	število župnij	Duhov- nikov
Goriška	Mihael Toroš	115.000	142	122
Tržaško-koprska	Albin Kj'uder	100.000	63	63
Bačka	Matiša Zvehanovič	400.000	107	110
Banat	t Josip Ujčič	113.000	52	37
					'
Primorske vesti
velik uspeh skupne
SLOVENSKE LISTE V TRSTU
V začetku novembra so bile v Trstu občinske volitve. Slovenci so nastopili 6 Skupno slovensko listo in dosegli lep ^speh. Od leta 1958 so napredovali za 2000 glasov. To je tudi bila edina sionska lista, ki se je predstavila na Volitvah. Precejšen del naših volivcev je kljub temu izdalo slovenski jezik 'n volilo na komunističnih in socialističnih italijanskih listah. Zadostovalo ki le še 500 do 600 glasov, da bi slovanska lista dobila dva svetovalca. Ta-ima v občinskem svetu samo enega in sicer dr. Teofila Simčiča-
Kulturni večer v katoliškem domu
V Katoliškem domu v Gorici smo imeli v torek, 20. novembra spet lep kulturni večer. č. g. Vinko Zaletel s Koroške, sedaj že svetovno znan, nam i'e prikazal in z lepo besedo razložil ^ivljenje svetniškega škofa iSlomška. vmes smo slišali nekaj lepih Slomško-v*h pesmi. V drugem delu pa smo videli i®Pe barvne slike večnega Rima in pa otvoritev koncila- Zadnji del pa je bil se posebno posvečen nam goriškim SIo-yencem. S toplo, razumevajočo besedo ie g. predavatelj prikazal zadnje slike Uepozabnega prof. Mirka Fileja. Slike njegovega pogreba in petje njegovega *bora.
UßClLIJANKA 1962 V GORICI
Zopet smo doživeli v našem Katoliškem domu čisti dan veselja- Deset pevcih zborov sončne Goriške se je pred-stavilo slovenskemu občinstvu z lepimi
pesmimi. 'Na sporedu so bile izključno narodne pesmi starejših in tudi sodobnejših skladateljev. Cedlijanka je bila posvečena spominu velikega škofa Antona Martina Slomška in pa neumornemu kulturnemu delavcu in zglednemu duhovniku prof. Mirku Fileju- Nastopili so zbori iz števerjana, štandreža, Jazbin, zbor dekliške Marijine družbe iz Gorice, zbor iz Štamvra, Doberdoba, Sovodenj, oktet „Planika“ in kot zadnji goriški zbor „Lojze Bratuž“. Zlasti je občinstvo z burnim ploskanjem nagradilo pesem, „Kolo“ Vasilija Mirka, ki j o je mojstrsko zapel zbor „Lojze Bratuž“. Združeni zbori so kot zadnjo zapeli Gregorčičevo Zvezda. Bil je res krasen prizor, ko je na odru nastopilo nad 200 mladih pevcev in s tem izpričalo, da v Goricj še živi slovenska pesem in še živi zavedna mladina, ki to pesem ljubi in zanjo žrtvuje ves svoj prosti čas. Cecilijanko je letos organizirala Zveza slovenskih kat. društev na Goriškem.
CERKVENI ZBORI NA TRŽAŠKEM
RADIU
Cerkvenim pevskim zborom širom Goriške in Tržaške je sedaj dana lepa možnost, da se lahko izkažejo preko tržaškega radia širnemu občinstvu. Vsako nedeljo opoldne se nam v rubriki „Slovenska nabožna pesem“ predstavi po en cerkveni zbor. Slišal; smo tako že lepo vrsto cerkvenih zborov Tržaške in Goriške, primerjali pesem enega in drugega in ugotovili, da so vsi na višini, da lahko nastopijo na radiu. Prijeten oddih je to za vse radijske poslušavce, ki so že naveličani modernih spačenih popevk in glasbe. Slovenski tržaški radio pa ima velikansko število poslušalcev tudi onstran meje, ki so slovenske nabožne pesmi še posebno veseli.
OD DOMA
PRI MAKIJI POMAGAJ
NA BREZJAH
Leto za letom se v poletnih mesecih zbira vedno večje število romarjev na Brezjah iz vseh predelov Slovenije. Boisebn0 veliko število romarjev je ob nedeljah in praznikih. Za lansko rožno-vensko nedeljo je bilo določeno, da se zaključijo svečanosti ob 500-letnici ljubljanske škofije in da zbrani verniki naj goreče molijo za uspeh drugega vatikanskega cerkvenega zbora.
Posebno zborovanje
Oznanilo o posebnem praznovanju rožnovenske nedelje je privabilo na Brezje izredno velik0 število romarjev in Marijinih častilcev. Romarska cerkev je bila že v zgodnjih popoldanskih urah polna pobožnih Marijinih častilcev. Veliko število jih je oblegalo spovednice, kjer so spovedniki ves popoldan delili zakramenti božjega usmiljenja. Molitev in pesem sta se menjavali do večerne ure, ko je opravil prvo večerno mašo p. iBoehm, D. J. Pred zbrano množico je stopil nato p. dr. Roman Tominec, župnik iz Bežigrada v Ljubljani. Mnogo vernikov ni moglo več v prepolno cerkev; zato so pridigi sledili Po zvočniku na samostanskem dvorišču. V svojem izklesanem govoru je p. Roman posebej poudaril, kako je Marija čuvala in vodila slovensko ljudstvo skozi minula .stoletja, da je ostalo zvesto sveti veri m posebej pospeševalo krščansko življenje.
Verniki so z veliko zbranostjo poslušali govornika in se po končani pridig; razvrstili s prižganimi svečami v veličastn0 procesijo, ki se je razvila po cerkvenem prostoru pred cerkvijo. V
njej so nosili Marijino podobo, tisto, ki ] je bila v času okupacije na mestu originalne Marije Pomagaj. Duhovščina je pela lavretanske litanije; mogočno petje vseh udeležencev je odmevalo daleč, daleč po širnih poljanah. Procesijo je vodil p. Marijan Valenčak, frančiškanski provincial, ki je po vrnitvi v cerkev opravil večem0 sveto mašo, med katero je zopet mogočno odmevala cerkvena ljudska pesem. Vsi očividci procesije so edini v tem, da se je procesije udeležilo okoli tri tisoč ljudi. (Nepozaben prizor je bil, ko je število lučic kazalo pot, kjer se je vila procesija.
V nedeljo ob sedmih so se zbrali predvsem verniki iz župnij radovljiške dekanije, ki je na rožnovensko nedeljo obhajala slovesnost 500-letnega jubileja ljubljanske škofije. Na prižnico je stopil dekan Anton Petrič.
Po občuteni pridig; je bila slovesna sveta maša, med katero je pel pevski zbor iz Breznice dovršen0 in izredno lepo. Množice pa so še prihajale. Znova se je napolnila velika cerkev, prostor
lla samostanskem dvorišču je bil zasede*1 d0 zadnjega kotička. Brezjanski zvonovi so e slovesnim pritrkavanjem gabili k pozni službi «božji, ki se je za-ce*a ob desetih, ko je vsem zbranim vernikom od blizu in daleč .govoril v cerkvi in po zvočniku stolni kanonik akofo šolar iz Ljubljane. V štirideset-rninutnem govoru je razvijal misli ob 500-letnici ustanovitve ljubljanske ško-fijc. pred začetkom II- vatikanskega zbora in o pomenu molitve rožnega venca v oktobru. Nato je opravil peto ®ycto mašo, med katero je zbrana mno-zica navdušeno pela ljudske pesmi v Cei’kvi in tudi zunaj nje, kjer je bila ob zidu samostana postavljena lična kapela z Marijino podobo, ki je bila prejšnji večer v procesiji. Nad oltarjem je dlestei pomemben napis: Varuj in vodi nas vee dni.
ŽALOSTNA mati božja na
STItMICI NAD SODRAŽICO
Leta 1842 je razsajala po sodraški župniji kuga, že je umrl0 nad 100 'ljudi,
so se prestrašeni farani zaobljubili, da bodo zgradili žalostni Materi božji cerkvico, če bo kuga ponehala. Res je k^ga ponehala in obljuba je bila izpolnjena.
V letih 1842—1848 je zrasla lepa cerkvica, zidal; go j0 italijanski moj-stri, ki so ji naredili bogat stukaturni ®trop in iz mavca okrašene vence. Stani zapiski pravijo, da „so ljubljanski Uialar ,g. Goldenstein izobrazili prelepo eü'ko Žalostne matere božje“ za to cerkev. Slika meri 11 m2 in. je res zelo razgibano in lepo delo. Sodražan; in °kobčani so v t0 cerkev radi hodili ča-stit žalostno Mater božjo. Ko pa je bila stara ravno 100 let, so se v njej naselili italijanski okupatorji, ki so jo — češ ,^p0 nesreči“ — tudi zažgali, da je Pogorel zvonik in je -bil uničen ves no-
tranji inventar, razen slike, ki je bila rešena. 20 let je cerkvica razpadala in je bila tik pred popolnim uničenjem-S pomočjo gorečih častilcev Žalostne Matere božje doma in v Ameriki pa je bila lan; in letos popolnoma obnovljena, arhitekt ing. Valentinčič pa ji je dal za krono prelep novi zvonik.
Dne 16. «septembra 1962 je ibila cer_ kev znova izročena bogoslužju. Obred je izvršil, pridigal in maševal ,g. generalni vikar prelat dr. J. Pogačnik ob navzočnosti 12 duhovnikov. Prisoten je bil tudi veliki prijatelj Slovencev, g. svetnik Tensundem iz Vestfalije. Cerkvica na Strmici spet sprejema častilce Žalostne matere božje, -ki -z veseljem prihajajo, saj se v njej tako lahko moli.
STOLETNICA ŽUPNIJE ŠT. JOŠT NAD VRHNIKO
Župnija Št. Jošt nad Vrhniko je na žegnansko nedeljo, 14. oktobra 1962, obhajala stoletnico župnije, 280-letnieo duhovnije in obnovo sv. misijona po stanovih. -Stanovsko obnovo sta z uspehom vodila p. «Pavel Berden in p. Vital Vider. Ob 10 dopoldne je bila v župnijski cerkvi proslava stoletnice s pridigo p- Berdena in peto mašo z asistenco, popoldne pa je po pridigi vodil Marijino procesijo kanonik dr. A. Čepon ob asistenci dekana Pečnika in sosednih župnikov.
-Št. Jošt je spadal prvotno pod prafaro Št. Vid nad Ljubljano, ki je bila ustanovljena 1- 1085. Zaradi prevelike oddaljenosti od farne cerkve se je pa v št. Joštu začelo gibanje za postavitev lastnega dušnopastirskega središča. štiri soseske s Št. Joštom na čelu so zaprosile škofa Rabatta, -naj se v Št. Joštu nastavi stalni kaplan-kurat, ki bo vršil dušnopastirsko službo pod vodstvom polhovgrajskih župnikov in vodil matične knjige. Pogoji za samo-
stojno kaplanijo so bili izpolnjeni. Ljubljanski kapitelj je ustanovitev vikariata dovolil leta 1682.
Tak0 je bila ustanovljena v št. Joštu dušnopastirska postojanka, ki je bila velikega pomena za ves široki okoliš hribovitih predelov polhovgrajslce župnije, pa 'tudi za sedanje župnije Horjul in Podlipo ter Črni vrh, lci tedaj še niso imele lastnih duhovnikov. Seveda so bili šentjoški vikarji le pomočniki polhovgrajskih župnikov, šele leta 1853 so, polhovgrajski župniki izgubili svoje dolžnosti in pravice na področju šent-joškega vikariata.
Prvi župnijski vikar (kaplan) Pavel Bartolis je prišel v št. Jošt 4. nov. 1682. V letih 1682-1853 se je zvrstilo v št. Joštu 26 vikarjev. Ti so opravljali dušnopastirsko službo,- vodili matične knjige najprej v latinskem potem pa v nemškem jeziku, doživljali z ljudstvom vesele in žalostne čase. 26-vikar Ignacij Podobnik je postal prvi samostojni župnik v Št. Joštu. 24. oktobra 1862 je namreč ljubljanski knezo-škof Jernej Vidmar povzdignil vikariat v samostojno župnijo.
V sto letih od ustanovitve župnije pa do naših dni je v št. Joštu delovalo več vzornih duhovnikov, ki so se vneto trudili za poglobitev verskega življenja v 'župniji in za lepoto farne in podružničnih cerkva. Velike zasluge za prenovitev in olepšavo farne cerkve ima župnik Anton Hočevar (1874-1893). Župnik Gustav Schiffrer je obnovil župnišče in po potresu 1. 1895 poškodovane cerkve. Župnik Franc Lakmajer (1898-1908), po rodu Čeh, znan; čebelarski pisatelj, je razgibal versko življenje z duhovnimi vajami po stanovih in z 1. 1902 ustanovljeno mladeniško in dekliško Marijino družbo. Josip Nagode je deloval v št. Joštu kar 34 let (1908-1942). Sedaj župnikuje Janko Oblak.
MED NAMI V ARGENTINI
ŽEGNANJE V SLOVENSKI HIŠI
V nedeljo, 25. novembra je bilo v Slovenski hiši v Buenos Airesu že,g-nanje. Vsakoletno žegnanje je sporni» na blagoslovitev prostorov v Slovenski hiši, katero je leta 1956, zadnjo nedeljo v novembru, izvršil rajni gospod škof dr. Gregorij Rožman.
Žegnanje se je po stari navadi pričelo s sveto mašo, katero je za vse žive in mrtve dobrotnike Slovenske hiše daroval g. direktor Anton Orehar-Po sv. maši so nekateri rojaki ostali na 'kosilu; številni pa so prihiteli na slavje v popoldanskih urah.
Na sporedu popoldanskih slavnosti so bili nastopi otrok iz slovenskih šolskih tečajev, govor g. direktorja Antona Groharja, prizor; naših študentov iz Adrogueja ter prijetno razvedrilo ob dobri postrežbi in prijetni glasbi.
Otroci šolskega tečaja iz Buenos Airesa, ki ga vod; ga. Marjana Batagelj, so prikazali pomladansko rajanj® in nastop po napevu ,,Poslušam kovača“. Mirko Kunčič, naš znani mladinski pisatelj je napisal deklamacijo „Slovenska hiša“; izvajali so jo otroci iz Hurlinghama pod vodstvom, gdč. Katice Kovač. Otroci iz šolskega tečaja v Ramos Mejii, kjer poučuje gdč. Anica Šemrov, so izvajali rajalno točko „Kralj Matjaž in Alenčica“. Otroci iz San Martina, kjer poučuje gdč. Katica Kovač so nastopili s Kunčičevem šaljivim prizorom „Urška in špelca“. Kunčičev „Ma-tjažek šteje“ so podali otroci iz San Justa pod vodstvom gdč. Angelce Klan-šek. Zatem pa so nastopili otroc; iz Morona. kjer poučuje gdč. Mija Mar-kež, prikazali so, kako zidarji grade Slovensko hišo.
Po nastopu otrok je stopil na oder £• direktor Anton Orehar. Vsem. zbra-je izročil pozdrave rojakov iz Ev-^Pe, med katerimi se je nekaj mesecev trudil, se zahvalil za sodelovanje pri Etadnji, podal poročilo o gradnji dvorane ter vse spomnil na važnost Slo-Venske hiše in krajevnih domov ter organizacij in listov v izseljenskem življenju.
Za konec pa so študentje iz Adro-Sueja podali vrsto šaljivih točk, ki so Vzbudile obilo dobre volje in smeha.
PRVO SVETO OBHAJILO
Na praznik Brezmadežne je v kapeli sester dominikank v Ramos Mejii 85 slovenskih otrok — 41 dečkov in 44 deklic — prejelo prvo sv. obhajilo. Čeprav je bil deževen dan, je vendar vse Pomembno slavje prav lepo .poteklo. Ob 8. uri so se zbrali prvobhajanci s svojimi starši, botri, bratci in sestricami iz Buenos Airesa, Ramos Mejie, San Justa, San Martina, Morona, Carapa-ehaya, Hurlinghama in Floride.
Sv. mašo je opravil g. direktor Anton Orehar. Pred sv. obhajilom je na
vse navzoče imel lep govor, ki je povezal praznik Brezmadežne in prvo sv. obhajilo. Na koru pa so letos peli otroci iz San Justa pod vodstvom gdč. Angelce Klanšek; pri harmoniju je bil g. Rudi Bras-
Po cerkveni slavnosti so se prvo obhajane!, polni svetega veselja, fotografirali, nato so jim dobre gospe pripravile dober zajterk. G. direktor pa je vsem prvobhajancem razdelil lepe slovenske spominske podobe.
PRIHOD SVETEGA MIKLAVŽA
Sveti Miklavž je med roja/ki in zlasti med otroci zelo priljubljen svetnik. To pričajo številne prireditve njemu na čast.
Letos je obiskal rojake v Mendozi, Miramaru, Slovenski vasi, Moronu, Ramos Mejii, Sar, Justu, San Martinu, Ca-rapachayu, Floridi in San Fernandu,
Pridne otroke je seveda po stari navadi obdaroval, poredne pa nekoliko kaznoval.
DUHOVNE VAJE
Kot že vrsto let, tako so bile tudi , pretekli advent' duhovne vaje za žene in
Polnočnica n novi in prostrani dvorani
n Slovenski hiši n Buenos Airesu
može. Oboje so bile v .prostranem zavodu svetega Vincencija v Villa Devoto, Buenos Aires. Žene so jih imele 15. in 16. decembra; možje pa 22. in 23. decembra. Žena je 'bilo ravno 100; mož pa 105. Oboje je letos uspešno vodil g. Ciril Milavec, vrhniški dekan in tu v Argentini župnik sv. Marte v Moronu-
IZSELJENSKA NEDELJA
Prva nedelja v decembru je posvečena izseljencem vsega sveta.
V	Buenos Airesu je bila dopoldne po T. V. sv. maša z govorom. Sv. maši so prisostvovali zastopniki posameznih narodov v narodnih nošah, med katerimi so bili tudi Slovenci.
Popoldne je bila v velikem jezuitskem zavodu „El Salvador“ proslava za vse izseljenske skupine. Obsegala je dva dela: verskega in kulturnega. Sv. mašo je daroval apostolski nuncij nadškof Mozzoni. Asistirala sta mu slovenski in hrvaški direktor dušnega pastirstva: g. Anton Orehar in g. Rade.
V	kulturnem delu so nastopili Slovenci, Španci, Nemci, Madžari, Litvan-ci, Japonci in Poljaki ter Argentinci. Slovence je lepo predstavil pevski zbor „Gadlus“' pod vodstvom dr- Savellija.
Udeležba posameznih narodnosti ni bila ravno dobra. V bodoče moramo tudi Slovenci tej proslavi posvetiti več važnosti.
NOVA KNJIGA: ZBORNIK-KOLEDAR ZA LETO 1963
Za božične praznike ja založba Svobodne Slovenije izdala dvajseto knjigo: Zbornik- Koledar 1963.
Zbornik je razdeljen na pet poglavij: Pogled v domovino, Razprave in pričevanja, Slovensko dekle in žena v svetu, Naša beseda in pesem in Izeljenski letopis.
Probleme domovine sta osvetlila Ivan Avsenek in Lev Detela. Razprav in pričevanj je sedem. Vse se nanašajo na Slovenijo in Jugoslavijo: Žekarjevo pričevanje II. pokaže strahoto modernega m.učenja — dolkument prve vrste!
Anketa o slovenskem dekletu in ženi, katero je zbrala Anica Kralj je vsekakor zanimiva. Spomni na te in one reči, nudi napotke in rešitve, pokaže nova pota.
Naša beseda in pesem zastopajo naši pisatelji in pesniki iz vseh delov sveta. Nekatera dela imajo trajno vrednost.
V Zborniku je prava mojstrovina članek: Rendezvous na vsemirskem vrtiljaku Janka Hafnerja.
Izseljenski letopis oz. bolje: letopis opisuje koncil, petsto let ljubljanske škofije, srečanje z Balantičem, škofove .zavode, Slovence na Primorskem, Koroškem, v Avstraliji, v Venezueli, v Kanadi, v Franciji, v Angliji; piše o Finžgarju ter o Slovencih na mednarodnih prireditvah.
Beličič, Velikonja in Mauser podajajo tri poglede v bodočnost. Novak pa nas seznanja z novim; knjigami, ki so izšle med nami.
Koledar-Zbornik so uredili:	Miloš
Stare, Joško Krošelj, Pavle Fajdiga in Slavimir Batagelj. Ovitek in opremo je pripravil Jure Vombergar. Ima 288 strani.
Koledar-Zbornik je gotovo lepa knjiga 'Slovencev v tujini, človek bi si sicer v njej želel še več razgleda po svetu, nekaj tudi vesti o Slovencih v Argentini, a kljub temu je močan dokument slovenske moči v svetu. Vsem rojakom ga toplo priporočamo. Urednikom in založbi čestitamo z željo, da naj ob letu zopet pripravijo nov in bogat Zbornik-IColedar.
ODISEJ IZ
Komende
5=
»Rada ga imaš, da mu greš zdravja Prosit. Mlada si, vdovo bi te marsika-
eri vzel, če ti umrje, še mlad bi te Vzel«
»Morda bi me vzel!“
Smejali ste se. Vstopil je mlad voz-, , ’ Prisedel in se je zvečerilo. Žena, , I je rekla, da gre romat za moža, je ;a še bolj vesela in je z iskrimi oč-
»Kaj boš pri Svetem Primožu,“ je tovori], „tudi Mati božja na Šmarni »0ri nekaj more. Lej, zapeljem te do 'Jubljane. Noč je lepa, boč videla, ka-v° E rejo moji konji.“
■ Mlada žena se je nasmehnila. Obšla 0 Je misel na onadva, ki ju je videla
Ponoči
voziti se iz Mengša.
„Spodobi se ne,“ je rekla mehko.
„Pa se,“ je odvrnil, stegnil roko p» njeni in vprašal:
„Kak0 ti je ime?“
„Meni “ je vprašala zmedeno in nato povedala:
„Pa mi reci Katrica.“
„ Katrica,“ je stisnil voznik njeno roko. „Popelješ se z menoj...“
Ko je sedla z mladim voznikom na voz in se odpeljala, je zamrmrala krčmarica za njo:
„Na božjo pot ne gre in moža nima in še lagala se je...“
II.	NAJDENČEK
Šempeterski župnik Rogelj je bil vstal, se prekrižal in segel z rokami v vodo, da bi se umil. Pri tem se je župnik nehote moral zasmejati. Spomnil se je svojih sanj.
„Beštjs, ali je t0 komu podobno,, da sanjam take norčavosti. Da sem bil Abraham, moj ljubi Bog, oča Abraham, in mi je bila v Šotoru priletna Sara in je sam Gospod k meni namenil poslanca svojega rekoč: Glej sina boš dobil. Ne, od Boga jih nisem sanjal teh sanj; iz hudiča norčavega pač, iz hudiča.“
Župnik si je vrgel pri teh mislih vode v obraz, da ga je zaskelelo in se je domislil svoje bolezni na očeh, ki mu je že tretje let0 trdovratno nagajala. Zradi očesne bolezni se je bil odrekel oskrbništvu viteške körnende, ki mu je neslo prej letnih štirideset dobrih goldinarjev. Ob občutju bolečine v očeh, je župnik pozabil jutranjo vedrost iz sanj in je vzdihnil vdano in pokorno:
: jjNočem mrmrati, Gospod! Sprejel bom, kar pošlješ, če boš dopustil, da
oslepim, sprejel bom vdano. Naj bo za grehe, za napuh in lakomnost, ki smo je vsi polni, jaz in moje ovce in še celo patron moj, žlahtni vitez Peter Jakob. Kakor je božja volja, naj pa bo, sprejel bom vdano, Gospod Bog, moja luč, moja luč!“ Tako je pomislil in premagal slabost mesa in je spet mislil na svoje sanje. Z vedriftn nasmehom je iskal brevirja in je mrmral:
„Lej, še je ozračje polno dima od sinočnjih kresov. Spet so noreli stari in mladi po poganski navadi in skakali čez polena. Sem res radoveden, koliko bo zato nevest in če je katera, ki bo nerada zibala. Neumni in vražasti ljudje! Če dekle ognja ne preskoči, da bi že morala posili zibati! Prav, privoščil bi jim, če bi greh ne bilo. Pa so že take ženske, da same iščejo priložnosti in jih zvodi zlomek s klafarsk0 pesmijo, medenim darilom in židanim trakom, ti meni Bog pomagaj, in da vse čenče rajši slišijo in vse norčije verujejo, le duhovnikove besede ne.“ — Sredi teh misli je zaklical skozi okno; „Hej, Jeras, že na nogah?"
Župnikov faran Jeras je vljudno pozdravil z brega ,gori.
,lKakor je prav, gospod, pa dobro jutro želim.“
Duhovnik je rekel domače:
„Za silo foi še mene najel. Ne vem, če boš spravil v suhem. Zamudil sj pra-v0 vreme. Lej, kako je nebo podgorelo. Jutranja zarja, moj ljubi!“
,jNaj -bo, kar Bog da,“ je dejal kmet. „Tafco je včasih, kadar Bog bolezen pošlje.“
„Saj je menda mati Meta vendar že boljša ?“
„Je, hvala Bogu. Žalost po otroku pa ji je še na srcu.“
„Kaj bo žalostna,“ je vzkliknil žup-
nik. „Boga naj hvali. Boljše d-ote mu ni mogla dati od te, da je šel gorak V nebesa-“
„Ne boste dopovedali ženi. Vse s« enake,“ je odvrnil kmet. Duhovnik je vprašal:
„Kaj pa čebele? Ali dobro kažejo?“
„Bo, kar bo. Kdo bi zdaj sodil. Malo vem-“
„Jaz pa vem- Boš videl, da je moj» reja dobra.“
„Poskušnja bo povedala,“ je odvrnil kmet.
„Vedno ženeš svojo,“ se je tedaj ra*, grel župnik, „tak si, kot ste vsi. če ni po starem, pa ne .marate- Zato pa je 'tako, da jeseni nimate ne sadja ne ajd» ne orehov ne medu, kvečemu nekaj veder motnega mošta — fej! Tepci ste-“
„Gospod,“ je dejal kmet rahlo užaljeno, „saj Vas rad poslušam, pa zdaj se mi mudi. Ne -zamerite.“
„Kaj bom zamere!,“ je dejal spet dobrohotno župnik. „Le pojdi, pošlje1” i hlapca, da ti -bo pomagal, ali pa deklo» j da bo trosila.“
„Da ne boš mrmral, češ, da sem t6 zadržal. Srečno!“
„Srečno!“
„župnik je gledal nekaj trenutkov molče za kmetom, ki je odhajal na koš' -njo, nato je zaklical za njim:
„Ti, Jeras! Kamilice so pa tudi nič za moje .oči. Res je, malo veš.“
Kmet ni odgovoril, župnik je rbf' m raje odprl brevir, se prekrižal tefi pokleknil pred razpelo na klečalnik je menil bridko: „Zdaj vidiš, Križa”1" -kaj sem! Kmet gern, čebelar in čen^, v prvi jutranji uri jn šele potem misl’^ / na Te in Tvojo sveto službo. Usmiljenj | imej, Gospod, z menoj!“
Poglobil je glavo v roke in
; ^atem je vstal in hodeč po sohi molil i Polglasno iz brevirja. Nekajkrat je potuhnil za zagonetnima glasovi, ki jih Je bilo čuti, jn mislil pri sebi:
»Ali je mlado pse ali pa je otrok! &do neki mi pestuje .okoli hiše?“
šel je nejevoljen in zaprl okno. Po-,ern Je domolil in odprl knjigo, kamor Je zapisoval maše, in je mrmral:
»Za Kocjana ni, za Uršo bo danes, ßoK ji daj mir.“
Šel je iz spalnice in po stopnicah v 'Pritličje ter stopil v kuhinjo ki je pri-Jetno dišala po mleku in masti- Hlapec . dekla sta sedela za mizo in zajemala lz velike sklede. ,Ko je župnik vstopil, se dvignila in voščila dobro jutro. ri ognjišču je stala župnikova sestra, se je naglo obrnila in dejala rezko: »Tri kure so proč. Pa v eni sami noči.“ »Lisica ni,“ je menil hlepeč.
»Ni ne,“ je rekla dekla.
»Če n; lisica, je pa dehor,“ je vik. P'*a kuharica. „Tri kure so proč. To je, Zadar ima človek take posle.“
»No, no, no,“ je dejal pomirjevalno ZuPnik. „Kar je, je. Kriv ni tu nihče. ,0rno videli, kako si bomo pomagali, tia vnaprej ne bo take morije.“
'Stopil je iz kuhinje na dvorišče; "“Spec, dekla in sestra kuharica so šli Za njim.
»Tu se je splazila notri,“ je pokadi hlapec na luknjo v zidu. ,ySamo tečnega skopca je treba, pa bo mir.“ »Bomo kupili skopec,“ je rekel žup. bik. V cerkvi je pozvonilo k maši. Ta-rat je rekla dekla:
. »Bog nas varuj, čigav otrok pa
’ftt
ženi sta prisluhnili.
»Bog ve, da joče,“ je potrdila žup. bik°va sestra.
„Le iščite ga, če ga najdete,“ je menil rahlo zbadljivo župnik, „saj to je vajin posel ne pa moj.“
Šej je skozi vežo proti vratom, ki so držala k cerkvi in mu je zopet prišlo v spomin, kako neumno je sanjal ponoči. Zdaj je odpahnil vrata in odprl. Na stopnici pred njim. je ležalo dete vse zariplo v obraz od joka.
„Bog nazarenski,“ je vzkliknil župnik, „zdaj je pa res Izak tu-“ Bil je ta trenutek skrajno smešen v svoji osuplosti, nagibajoč se nazaj in roke stegujoč predse, kakor da Se brani vsiljivca. Takrat ste prišli okoli hiše dekla in sestra-
„Otrok!“ je zavpila kuharica.
„Saj sem vedela,“ je rekla dekla mirno. „Pa iz vasi ni. To je izloženo dete.“
„Pa na našem pragu!“ je zavpila župnikova sestra in si 'šla s predpasnikom čez obraz.
Župnik se je zavedel iz svoje osuplosti in je rekel:
„V božjem imenu, človek je le. Poberite ga! Saj se bo raztrgal od joka.“
Dekla se je pripognila in vzela dete v naročje. Izpod rute je zlete] listič. Župnik se je sklonil ponj in bral:
„Krščen je za Petra Pavla, 2. maja leta 1721.“
Dekla je pozibavala otroka na rokah in je menila:
„Lačno je, revše, pa zebe ga. Ali naj ga nesem notri?“
„Kamor hočeš, motri ne,“ je viknila župnikova sestra.
Župnik je odločno zamahnil z roko in dejal:
„Tu sem jaz gospodar, ne ti, Marta. In notri ga bo nesla- Saj je človek in ne žival! Ogreje se in morda bo pil“
„Bo,“ je menila dekla. Župnikova sestra pa je osuplo stopila v stran.
Nato pa je zajokala in zalomila z rokami.
„Um.ria ibom od sramu. V farovžu se bodo sušile plenice-“
„Ne vpij,“ je rekel župnik. „Ne bodo se sušile.“
Bog, ki mu je ;bil dal smešne sanje in to »preizkušnjo v prvem jutru, mu je vdahnil dobro misel, da je rekel sestri: „V cerkev moram. Ti pa stopi k Jerasovi materi. Pred tednom, smo ji pokopali eno. Bo pa tega-le vzela, da ji po lastnem ne bo prehudo. Stopi k 'njej, naj pride k meni.“
„Pa on?" je vprašala sestra-„Kateri on?“
„Jeras vendar!“
„Jeras je v senožeti. Ko se"- vrne, bo že videl in zvedel.“
(Sestra se je umirila, brat župnik je krenil v cerkev. Bil je zamišljen, ko se je oblačil za sveto daritev, in ni mislil, kaj moli, in je govoril kakor iz navade: „Opasaj me, Gospod, s pasom čistosti in ugasi v mojih ledjih občut poželjivosti, da ostane v meni moč vzdržnosti in čistosti.“
Zavedel se je svoje raztresenosti, razvezal pas in si ga še enkrat nadel. Ko pa je oblačil plašč, je že popolnoma odmrl razburjenju prvega jutra in je govoril vneto in poln gorečnosti, naj mu Gospod Bog da nositi svoj sladki jarem, tako, da bo deležen božje milosti.
Po maši je vprašal pred cerkvijo svojega -cerkovnika:
„Luka, ali si kaj slišal ponoči?“
„O, sem,“ je odvrnil mož. „Vso noč je lajal sosedov pes. Lisice so blizu.“ „Vem," je odvrnil župnik. „Ob tri kure sem. Pa sem mislil, ali nisi morda koga okoli hiše slišal hoditi.“
„Žive duše ne,“ je dejal cerkovnik in pogledal naglo vstran. Toda župnik je vendarle videl njegovo zadrego in dejal: „Po Tonetu, tvojem zetu, če bo,
nisem vprašal, če je kaj voglaril kr< tvojih oken, dasi t0 ni prav. Za m la*' fante je še vedno bolje, da ga ponoči 5t palico po hrbtu napodiš; pa si tak, <*°| se delaš, kakor bi spal, iko hodi hčePj na okni trkat. To sem ti hotel povedati.“
Poparjeno je odšel cerkovnik; žup' nik je stopil v župnišče. Našel je svoj0 sestro in Jerasovo mater. Jerasovka Je držala otroka v naročju in ga dojila Ko je vstopil župnik, je rekla m.irn0 vdano:	„Dobro jutro, gospod! Lejtei,
kako je lep in zdrav otrok. Fantek jCl pa čeden, nobene golazni nima.“
Župnik je prikimal. Ko je slišal že-j nine mirne besede in videl v njenem boi&zni in žalosti upalem licu nek* nepojmljive zanosnosti, ki ji .prave#3 ifnena ne vzroka ni vedel, je občuti* prvič v življenju nekaj več, nego je b>* dotedaj vajen čutiti ob pogledu v katerokoli žensko lice.
„Prav brez srca ni bila,“ je govorila žena- „Nekako pet tednov bo det0 staro. Dojila ga je. Zdaj šele, ko bi sei počasi navadil na kravje mleko, ga je odložila.“
Tedaj je župnik pristopil k njej i*1 rekel:
„Jerasova m.ati! Saj sem Vas vedn°; spoštoval. Pa Vas zdaj še bolj. Bi g3 torej hoteli rediti za svojega?“
„O, moj Bog,“ je vzdihnila, „redil0 ga lahko, a sito ne bo pri nas. N ist3 niti naša dva.“
„Bomo že naredili, da bo prav-,“ je rekel župnik. Hotel je še več povedati' j a je molčal zaradi sestre, ki je vede* o njej, da je varčna; njegova „lev® roka“, kakor je rr.enil včasi v šali.
„Ko bi le vedela, ali je krščen kako mu je ime,“ je rekla Jerasovka.
„Peter Pavel je,“ je zinil župnik.
„Peterček Pavelček!“ je ponovila žena toplo. Nat0 se Je še razgovoril®1
»Zdi se mi, da bo kodrastih las. Oči pa b° imel črne, pa tak nos, kakor go. sP°da. Bogve, morda- je zelo visokega rodu.“
Župnik je ob ženi in sestri pogledal v vedro in mirno otrokovo lice in Se mu je hotelo zazdeti, da je že videl nekje take ustnice in oči. A kje? A kdaj?
Odšel je in je bi) ves dan nemiren *n je iskal. A ko se je zvečerilo, še ni kil našel. Vstal je od večerje in stopil k Jerasovim- Pri oknu je pogledal v hišo in je videi sedeti Jerasovo mater ®'h Peči. Z desnico je poganjala zibel, štiriletni Jernejček in triletna Manica fla ji sedela ob strani. Jerasov oče pa j® sedel za mizo pred odprto knjigo z naočniki na nosu. A giedal ni v knjiga, temveč preko naočnikov na ženo in
družino.
Župnik je vstopil. „Spet v bukvah,“ i® pozdravil.
„Berem,“ je zinil kmet, „in sem 6Pet tegale mnenja, da bo šele skušnja Povedala, kako bo z roji in čebelami.“
„Pusti čebele,“ je vzkliknil župnik. »Zaradi tistega-le tam v zibelki sem Prišel. Ali ti je prav, da ga ziblje?“
„Sitnost je sitnost, je m.enil Jeras 'hirno in sedel k ženi, ko jc vzel hčerko "lanico v roke. Jerasova je stopila k £*h»r; in položila pred župnika hleb hruha na mizo. Župnik je sedel, segel P° nož in si odrezal. Nato je rekel z Slavo kimaje:
,Dober kruh.“
. „Da bi ga le ostajalo," jc menil Jeras.
„Ostajati ne sme,“ je odvrnil župnik in zakašljal kakor v zadregi. Nato je naglo vstal in rekel:
„To sem hotel reči, Jeras, pa ne zameri in mati tudi lahko sliši. Te.ga-le otroka se premislil, ki sem ga na svojem pragu pobral ir. si .ga ti v svojo hišo vzel. Lepo si naredil in nekaj ga bom tudi sam redil. Pa tisto tam je tvoj Jernejček, kaj? Lej, se mi zdi, da ibo bister. Za pastirja ni treba, da ima človek glavo. Kakor si ti napravil temule tujemu, če mi Bog zdravje da, ti rečem, bom naredil tvojemu Jernejčku jaz. Zdaj veš-“
„Nič kaj nisem razumel,“ je odvrnil Jeras.
„Tepci ste kmeti,“ se je razgrel župnik, „nič ne uganete. Da tepec ne bo, da bo 'kaj več, pojde Jernejček v šolo.“
„O-o-o!“ je zategnila hvaležno Je-rasovka in solze so jo polile...
III.	POZEN OBISK
Župnik Rogelj se je vračal sam s seboj zadovoljen domov. Premišljal je dan, ki mu je bil napočil tako čudno nepričakovano in mu v večerni uri obudil ukrep, ki je imel obrniti eno člo-veko življenje po drugi poti, kakor bi bilo sicer teklo. Župnik je tisto uro čustvoval, kakor more mož, ki mu je pri srcu prirasla stanovska dolžnost: da misli o svojih ovčicah, jih ljubi v pregledni vrsti svojih matrik, kamor je zapisoval dneve rojstva in ure bridke smrti 'njihove.
POVERJENIKI
KAZALO
Argentina:
Dušnopastirska pisarna. Ramön Falcčn 4168, Buenos Aires
Brazilija:
Marija Mestnik,
C. Postal 7068,
Sao Paulo,
Brasil
U. S. A.:
Rev. Julij Slapšak,
1547 East 80th Street, Cleveland, Ohio
Kanada:
Ivan Marn,
131 A Treeview Drive Toronto 14 Ontario
Trst:
Marijina družba,
Via Risorta 3,
Trieste, Italia
Italija:
Zora Piščanc,
Riva Piazzutta 11, Gorizia
Avstrija:
Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguays)
5C0 pesov.
za ZDA in Kanado 5 dolarjev;
za Avstrijo 95 Šilingov; za Italijo 2.060 lir;
drugod
protivrednost dolarja.
dviVijcvw®
•ziv!
1 c* vidu e * f»i ri tval
O, predpust, ti čas presneti!	65
Tradicija in napredek	66
Zakrament prerojenja	70
Pregled vesoljnih cerkvenih zborov	76
Ali se je človek razvil iz opice	78
Brez brade in dolgih las	8l
Nadškof Vovk po Vatikanskem radiu	82
Držimo se domačega izročila	84
Zakaj „plačujemo“ sv- mašo	90j
Kristus pot, resnica in življenje	92
Pota do Boga	98
Pomen materinega jezika	10®
Avdienca pri Gospodu Bogu	101
Quo vadiš?	102
Odgovor na stare ugovore	107
Zakaj bomo molili v tem mesecu?	109
Zgodovina šolskih sester	116
Glas iz Rima	U*
Cerkev v Jugoslaviji	11®
Primorske vesti
Od doma	11®
Med mami v Argentini	12®
Odisej iz Komende	12®
LETO XXX.	Št. 2.	FEBRUAR 196®
slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij Orehar), urejujeta pa dr. Br. Rozman im dr. Al. Stat Editor responsable: Antonio Orehar, Ramon Fale®1' 4158, Bs. As. Registro de la Prop. Intel. No. 574.99 Tiska Vilko S. R. L., Estados Unidos 426, Bs. Air*8
Zgoraj: Med značilnimi lepotami naše domovine so številna znamenja in križi, katere v februarju pokrije beli sneg.
Naslovna stran: Na svečnico sta Marija in Jožef nesla Jezusa v jeruzalemski tempelj. Starček Simeon je dete vzel v naročje in prerokoval, da je Jezus ,,luč v razsvetljenje poganom“ in v „znamenje, kateremu se bo nasprotovalo.“ (Lesorez: Ivan Bukovec)