XIV-61-1993 ACROCEPHALUS Ureditev nadomestnega biotopa za čebelarje Mer ops apiaster v peskokopu na Bizeljskem Habitat creation for Bee-eaters Merops apiaster at Bizeljsko Andrej SOVINC 1. UVOD O gnezditveni koloniji čebelarjev Merops apiaster v peskokopu na Bizeljskem je prvi pisal J. Gregon (1989a, 1989b, 1990). Po pripovedovanju domačinov so čebelarji tu pričeli gnezditi že leta 1985. To je trenutno edina znana večja gnezditvena kolonija čebelarjev v Sloveniji. Kolonija čebelarjev je ogrožena zaradi nadaljnje eksploatacije peska in rekultiva-cije območja po prvotno narejenem sanacijskem načrtu. Za ohranitev gnezdišča je treba pripraviti poseben načrt ureditve nadomestnega biotopa, ki bo tudi v prihodnje omogočal gnezdenje teh ptic. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Novem mestu je že leta 1989 pričel pripravljati gradivo in utemeljitve za zakonsko zavarovanje omenjenega gnez-disca. 2. OSNOVNI PODATKI O PESKOKOPU Peskokop kremenčevega peska na Bizeljskem je značilen nižinsko-pobočni površinski kop, Upravljalec peskokopa je Rudnik Globoko, organizirana eksploatacija peska pa poteka že več let. Pridobivanje peska je zaradi vremenskih razmer ponavadi mogoče le med marcem in oktobrom, torej tudi v obdobju gnezditvene sezone ptic. Površina ležišča peska meri okoli 7,5 ha, vendar je bila doslej odkrita le približno polovica ležišča. Na severnem, vzhodnem in zahodnem robu peskokopa so visoke stene, ki so visoke ponekod do okoli 25 m. Že pred leti je bilo dogovorjeno, da se dovoli odstranitev grebena do izohipse 230 nadmorske višine, kar pomeni do kote vznožja omenjenih sten. Rudarski inštitut iz Ljubljane je v projektu iz leta 1984 pripravil tudi sanacijski načrt, ki upošteva odstranitev zdajšnjih strmih sten in ureditev enakomernega pobočja terena pod naklonom 18 stopinj. Po končani sanaciji je bila predvidena zatravitev pobočja. 3. ZNAČILNI PREDSTAVNIKI ÄVIFAVNE PESKOKOPA Na Bizeljskem je trenutno edina znana večja kolonija čebelarjev pri nas, ki so uvrščeni tudi v Rdeči seznam ogroženih ptičev Slovenije (Gregori, Matvejev, 1992). Ponekod v severovzhodni Sloveniji so poznana redka gnezdišča predvsem posameznih parov ali le manjših skupin, saj jim neustrezne razmere (premajhen obseg in višine sten, neustrezna geološka sestava) ne zagotavljajo možnosti za naselitev večje kolonije. Izkazalo se je, da čebelarjem posebej ustrezajo stene, obrnjene proti jugu in vzhodu. Na Bizeljskem gnezdi v posameznih letih celo do okoli 50 parov (Gregori, 1990). Izmed drugih vrst je leta 1991 v manjši steni peskokopa na Bizeljskem gnezdilo največ do deset parov breguljk Riparia riparia (Koražija, ustno). Posamič so bile ob stenah peskokopa registrirane tudi junija 1992 (Trontelj, ustno), morda so tudi gnezdile (Koražija, ustno). Vzrok za njihovo neredno gnezdenje na Bizeljskem je zelo verjetno tudi v pomanjkanju ustreznih vod- 219 A.CROCEPHALUS XIV-61-1993 nih površin, nad katerimi se prehranjujejo. Med drugimi gnezdilci v stenah tega peskokopa so še šmarnica Phoenicurus oc-hruros, škorec Sturnus vulgaris ter poljski in domači vrabci Passer montanus in dome-sticus. V začetku junija 1993 je bila ob stenah peskokopa registrirana tudi zlatovranka Corracias garrulus, vendar njeno gnezdenje ni bilo potrjeno (Koražija, ustno). Ornitološka opazovanja v pognezditve-nem in preletnem obdobju so pokazala, da so stene, goličave in ruderalna vegetacija v peskokopu izredno vabljive za ptice pevke, ki se tu zbirajo zaradi velikega števila insektov na površinah, obsijanih od sonca. Registriranih je bilo prek 30 vrst (last.op.). 4. UREDITEV NADOMESTNEGA BIOTOPA Novejša spoznanja o pomenu peskokopa na Bizeljskem kot prebivališča ogroženih vrst ptic zahtevajo drugačno zasnovo ure- ditvenega načrta, ki bo usklajena tudi z naravovarstvenimi interesi. Tak načrt nastaja na Vodnogospodarskem inštitutu v Ljubljani v sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine v Novem mestu. Pri pripravi takega načrta je poleg tehničnih, predvsem geomehanskih značilnosti zelo pomembno poznavanje življenjskih možnosti, ki jih za svoj obstoj potrebujejo tukaj živeče vrste. Končno različico sanacije območja peskokopa za zdaj še ni mogoče izdelati. Upravljalec peskokopa se namreč še ni odločil, ali bo v prihodnje odprl še preostali del ležišča peska ali pa bo izkoriščanje kremenovega peska zaključeno že prej. Odločitev bo znana po opravljenih geoloških raziskavah ležišča in kvalitete peska. Zato bo v prvi fazi sanacije, torej še med nadaljnjim izkoriščanjem zalog peska, pripravljena nadomestna stena na zahodnem delu peskokopa. V naslednjih letih bodo Foto 1. Peskokop Bizeljsko. Maj 1993. (A. Sovine) Photo 1. Bizeljsko sand pit. May 1993. (A. Sovine) 220 XIV-61-1993 namreč postopno odstranjene stene na severnem robu peskokopa, v smeri proti zahodu, prav tam, kjer je dandanes največja gostota gnezdilnih rovov. Novo pripravljene gnezdilne stene bodo v primeru, da se ležišče peska v prihodnje ne bo več širilo, ostale kot del končne rešitve sanacije, sicer pa bodo to vlogo prevzele novo nastale stene na skrajnem robu trenutno še neodkritega dela ležišča peska. Za zagotavljanje ustreznih gnezditvenih možnosti za gnezdilke v rovih je nujno občasno rušenje in posipanje sten, saj se s tem zagotavlja strmo, skoraj navpično pobočje in odstranjuje zarast vegetacije, ki zastira stene. Zato je treba predvideti poseben načm varovanja okolice pred neželenimi nanosi porušenega materiala, kar bo doseženo s posebnim sistemom nasipov in vkopov, katerih južna stena bo rabila kot gnezdišče nekaterih vrst ptic. Posebna pozornost bo namenjena ublažitvi posledic, ki Foto 2. Čebelar Merops apiaster pred gnezdilno steno v peskokopu Bizeljsko. Junij 1992. (A. Hudo- klm) Photo 2. Bee-eater Merops apiaster in front of the Bizeljsko sand pit wall, where it breeds. June 1992. (A. Hudoklm) ACROCEPHALUS bodo nastale ob odstranitvi grebena sedanjega hriba na severni strani peskokopa; vetrovom bodo skozi "škrbino" omogočene nove poti, kar bo zelo verjetno vplivalo na mikroklimo področja. V začetni fazi sanacije je predvidena tudi ureditev manjšega vodnega objekta (mlake), kar omogočajo primerne geološke in geomehanske značilnosti območja. Vodna površina privablja različne vrste žuželk, ki so pomemben vir hrane ptic, posebej čebelarjev in breguljk. Končna rešitev sanacije površja v peskokopu bo v čim večji meri upoštevala ohranitev gnezditvenih sten, golih peščenih površin in pionirske vegetacije. Predvidena je tudi ureditev sprehajalne poti in opazo-vališča za ptice, seveda s primerne oddaljenosti, da tukajšnje ptice ne bodo motene. 4. NAMEMBNOST OBJEKTA PO KONČANI EKSPLOATACIJI IN IZVEDENI SANACIJI Upravljalec peskokopa je pripravljen izvajati sanacijo po opisanem načrtu, saj je takšna rešitev tudi ekonomsko neprimerno bolj sprejemljiva od razmeroma dragega humusiranja in zatravitve. Tudi lokalna kra- /¦ >— bSWW/lm. ^*\ s Zg. Sušica gjl/ obratujoči del ^-> »