4:
PROBLEMI
Vsebina
Vloga kritike v kulturnem življenju 289
Gitica Jakopin: Vloga in pomen kriti-
ke v našem kulturnem življenju 289
Vladimir Kavčič: Varljivi obraz kri-
tike ............290
Matjaž Kmecl: Moč in nemoč ... 293
Boris Paternu: Nekaj problemov naše
kritike...........295
Alojz Rrbula: Intelektualna poštenost 298
Andrej Rijavec: Nekaj osnovnih misli
o glasbeni kritiki.......299
Jože Snoj: Načelna glosa h konkret-
nemu pojavu ........302
Franc Zadravec: Estetska ali idejna
kritika...........306
John P. Marquand: Prijateljska kri-
tika .............308
Adolf Bibič: >>Po]itična država« in
nova jugoslovanska ustava ... 315
Miroslav Košuta: Bisernica v produ 323
Matjaž Kmecl: Basen o tem, kako so
se mezgi organizirali v konje . . 325
Jože Snoi: Moister za smrt .... 328
Žarko Petan: Novinec......345
Gramofon .....346
Svetlana Mnkarovič: Najmanj, kar
mor-'š doživeti v avgustu ... 348
Javgy, Pirnat: Prerigovor in enilog . . 350
Bogdan Kavčič: Delavnost Slovencev
v družbeno-političnih in društvenih
organizacijah ........356
Zoran Jelene: Čustveni odnosi v dru-
žini: pomemben faktor v razvoju
otrokove osebnosti......364
Jože Derpanc: 7a širša izhodišča, in-
terese in potrebe.......374
OCENE IN POROČILA
Sovjetska etnografija in sociološke ra-
ziskave (S. Kremenšek) ....	376
Filozofija in sociologija na Poljskem
(B. P. in B. D.).......379
Danilo Svara, Concerto grosso dode-
cafono (-П -r).........380
Novembrske razstave......381
Dr. Mihailo V. Popovič: Osnovi socio-
logije za III. razred gimnazije . .	382
BRUŠENO OGLEDALO.....383
LIKOVNA PRILOGA
Miroslav Jeraj, Rudolf Kotnik, Jože
Polajnko, Valentin Scagnetti, Slav-
ko Tihec
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo In
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Blblf, Božidar Debe-
njak, Janez Dokler, Vladimir Kavčič,
Matjaž Kmecl, Viktor Konjar, Miro-
slav Košuta, dr. Boris Paternu, Janez
Pirnat (odgovorni urednik), Andrej
Rijavec, Ivan Rudolf, France Zupan.
—	Tehnični urednik: Ivan Planlnšec.
—	Lektor in korektor: Janez Juvan.
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon 20-487. Nenaročenlh rokopisov
ne vračamo. Cena posameznega iz-
voda za naročnike 50 din, v kioskih
in knjigarnah 100 din. Naročila poši-
ljajte na CK LMS Ljubljana, Dalma-
tinova 4, telefon 32-033, tekočI račun:
600-14/3-193 z oznako: za Probleme.
Izdaja CK LMS v Ljubljani. Tisk,
izdelava kllšejev In vezava: Tiskarna
»Jože Moškrič« v Ljubljani. — Na-
slovno stran je opremil Janez Pirnat.
Vloga kritike v kulturnem življenju
Kdor količkaj pozorno sledi pojavom sodobne slovenske književnosti, ne
more prezreti dejstva, da v zadnjem času postaja vse bolj nemirno in prizadete
tudi tisto njeno ustvarjalno področje, ki mu pravimo literarna kritika. Pojav
je toliko izrazit in poln pomembne notranje problematike, da sam po sebi kliče
k širši javni obravnavi.
Uredništvo »Problemov-« se je odločilo, da mu že takoj ob začetku izha-
janja posveti primerno pozornost. Na straneh prihodnjih številk revije bi želeli
zbrati in soočiti čim več tehtnih misli o sodobni literarni kritiki in tako priti
do kolikor se le da vsestranskega odseva njene dejanske situacije, narave
in vloge.
Zato prosimo za prispevke k javnemu in čimbolj neposrednemu pogovoru
o tej aktualni temi vse tiste kulturne in še posebej literarne ustvarjalce, ki
čutijo potrebo, da o stvari spregovore. Smer, okvir in ton pogovorov bodo
ustvarili prispevki sami, oziroma dejanska problematika predmeta.
Uredništvo lahko ob začetku debate opozori le na tiste najbolj splošne
problemske točke, ki po navadi določajo vrednost literarne kritike. Te so:
njena moralna, estetska, strokovna, idejna, izrazna in eventualna generacijska
fizicgnomija, oziroma vprašanje, kaj književnik od kritika pričakuje in kaj
kritik s kritiko hoče. S tem zelo splošnim opozorilom na nekatera poglavitna
mesta preverjanja kritike in njene vloge v kulturnem življenju pa seveda
razpravljanj ne želimo vnaprej omejiti ali kakorkoli utesniti.
Prosimo, da vaš prispevek pošljete na uredništvo »Problemov-<.
Vloga in pomen kritike v našem kulturnem življenju
Gitica Jakopin
Ko sem zadnja leta spremljala ocene literarnih in znanstvenih del, domačih
filmov in dramskih novitet v listih in po radiu, se mi je polagoma ustvarila
naslednja podoba o naši kritiki:
Kritika v našem kulturnem življenju ne igra nobene vloge, ali skoraj nobene.
Dogaja se, da kritika enoglasno obsodi domače literarno delo — morda je res
vpijoče nedognano ali pa tudi ne — in vendar ne mine leto dni, pa udari isti
avtor javnost po glavi z novo, po možnosti še obsežnejšo in še manj kvalitetno
knjigo; in javnost jo sprejme z isto naivno, spoštljivo apatijo, s kakršno je bil
avtor sprejel kritiko. Nekateri pisci niti ne preberejo recenzij svojih del, in
19
289
če jih dobrohotni znanci opozorijo na kakšno porazno kritiko, se mimogrede
potolažijo z mislijo, da od tistega, ki je kritiko napisal, česa drugega sploh ne
bi mogli pričakovati, ker je njegovo vrednotenje umetnosti prav nasprotno
njihovemu in torej ta kritika njihovega dela niti najmanj ne more prizadeti.
Tako dobi človek vtis, da kliče ustvarjalec z gore, kritik pa na goro, in ni
tako nobene nevarnosti, da bi se mogla kje srečati ali da bi se celo sešla.
Kritika sama pa se mi zdi, na kratko povedano, v glavnem taka, da spredaj
bije, zadaj gladi — s to edino izjemo, da se kritiki kakor domenjeni vsakih
nekaj let splašijo in proglasijo kakšnega novega pisatelja za genija, pri čemer
je prej videti, da so srečneža izžrebali, kakor pa da bi mogli prepričljivo ute-
meljiti to njegovo genialnost. Ocene v naših časopisih in revijah so polne zavite
puhlosti in tujk, ki pa le ne prikrijejo dejstva, da nadomeščajo jasno, pošteno
besedo in zanesljivo merilo; nekatere ob nadrobni analizi sramežljivo priznajo,
da se njihov tvorec ni utegnil dolgo muditi z njimi. Slišala sem na primer
recenzijo na novo izdanega prevoda velikega klasika, ki ni bila nič drugega
kakor nekoliko — in ne prav srečno — premetano besedilo s ščitnega ovitka.
Prevodov, še manj pa prevodne politike, tako nihče ne ocenjuje, razen če
kakšen samozvani »idealni« prevajalec preišče in pretiplje delo katerega izmed
svojih kolegov in naposled strokovnjaško popravi krajšo ali daljšo vrsto spornih
izrazov, ki pa so v tej novi verziji morda še prav tako kočljivi, kakor so bili
v prejšnji. Na račun kritike domačih odrskih novitet pa bi se dalo po uprizo-
ritvi vsake nove drame ali komedije dobesedno napovedati, kako oholo jo bo
v naslednji nedeljski številki Dela raztrgal ali pa — kar se le zelo redko
nameri — očetovsko prizanesljivo sprejel ustoličeni gledališki kritik.
Nemogoče je spregledati, da kritizirajo nekateri naši kritiki zgolj kritiziranju
na ljubo, ali pa morda iz maščevalnosti, po naročilu, za boljši kruh, prijatelju
na uslugo (ki bo ob prvi primerni priliki vrnjena), v žalovanju za lastnimi
izjalovljenimi ustvarjalnimi ambicijami. Včasih tudi precèj dolgo traja, da se
kritika zave in neha hvaliti v naglici in za silo skrojene izdelke pisca, ki si je
bil pred leti ustvaril ime z enim samim kvalitetnim, če ne celo nagrajenim
delom.
Najmanj simpatično pa je v našem kulturniškem jedru že kar ustaljeno nepo-
mirljivo kritično razpoloženje do vsega domačega, slovenskega (in jugoslo-
vanskega). Ljubljana res ni Pariz — nekje v Evropi je pa vendarle!
Varljivi obraz kritike
Vladimir Kavčič
Ko so že pred leti razpravljali o vlogi in pomenu kritike v našem kul-
turnem življenju, je eden od kritikov izrazil svoj odnos do obravnavanega
vprašanja približno z naslednjimi besedami: Dajte nam veliko literaturo, pa
boste dobili veliko kritiko. Govorilo se je o literaturi in zdi se mi, da večina
slovenskih literarnih kritikov molče in z mirno vestjo, da oni pač niso »krivi«,
še vedno vztraja pri tej ugotovitvi, čeprav je morda v citirani obliki niti
ne pozna.	v
In vendar: priče smo nekemu procesu v našem literarnem življenju. Naj
še tako različno ocenjujemo literarno žetev zadnjih desetih let, priznati ven-
290
darle moramo, da smo v tem času dobili nekaj del, ki pomenijo izrazito novost
ter dialektično negacijo starih kriterijev in konceptov. Slovenska dramatika,
poezija in proza danes prestopajo nekdanje okvire, postajajo pestrejše po obliki
in vsebini. Po zaslugi zgodovinskega razvoja socialno in nacionalno vprašanje
nista več glavni sestavni zavesti sodobnega mislečega in angažiranega človeka.
Naša književnost se nedvomno »-modernizira« in prepričan sem, da pri tem
vendarle ne izgublja svoje nacionalne barvitosti. Naša književnost se pola-
goma usposablja za izražanje totalnosti življenjskih manifestacij v naši družbi
in v našem času.
Za naš čas pa je prav tako značilno bogastvo tradicionalnih oblik in vsebine.
Slovenska literarna kritika gre v glavnem molče mimo tega stanja. Hladna
in odeta z videzom objektivne nepristranosti se ne zna niti navdušiti niti raz-
togotiti. Z utrudljivo vztrajnostjo vrti svoj stari mlinček in kaže ravnodušen
obraz. Kot da se ni nič zgodilo. Morda se v resnici ni! Subjektiven zanos
in privrženost novemu, želja po bolj kompleksnem dojemanju in obravnavanju
sveta, so morda krivi, da obstoječo literarno produkcijo preostro delim na
dva dela, ter enemu kot drugemu pripisujem pomen, ki ga nima. V tem pri-
meru je literana kritika enakovreden pol literarne »ustvarjalnosti«.
Številna znamenja pa me prepričujejo, da takšen sklep vendarle ne bi bil
upravičen. Čeprav v načelu tudi kritiko smatram za ustvarjalno dejanje, se
vendar zavedam razlike, ki loči »kritični« postopek od »ustvarjalnega«. Kritik
in ustvarjalec izražata s svojimi deli svoj odnos do sveta, do obravnavanega
predmeta. Pri prvem kot pri drugem je mogoče v njegovem delu spoznati se-
stavine njune osebnosti. Ti osebnosti sta lahko pod vplivom enakih objektivnih
činiteljev in podobnih subjektivnih pobud.
Prvi raziskuje življenje, oblikuje nove ljudi in nove dogodke (ki se v življenju
niso nikdar tako pripetili), iz vsega kompleksa obstoječega notranjega in zuna-
njega sveta izbira in ločuje, na svoj specifičen način kreira novo. Ne bi se
spuščal v vsebino te specifičnosti, ki jo na kratko imenujemo umetniško ustvar-
janje, poudariti želim le razliko v primeri s kritično ustvarjalnostjo.
Kritikovo delo razumem predvsem kot raziskovanje že kreiranega umetniškega
dela. Totalnost življenjskih manifestacij v nekem času in v neki družbi je z do-
končanim umetniškim delom omejena na določeno vsebino in obseg, zaživi
svoje samostojno življenje, ne da bi se seveda s tem popolnoma pretrgala tista
nit, ki proizvod veže na konkretno življenjsko osnovo. Tako gre kritikov ustvar-
jalni postopek' v nasprotni smeri od umetnikovega. Umetniško tvorbo kontrolira-
z življenjem in z ustvarjalcem, ki sta ju oblikovala. Ker ni cilj kritikovih pri-
zadevanj stvaritev novega umetniškega dela, temveč proučevanje že obstoje-
čega, je njegov delovni postopek bolj znanstven kot umetniški. Medtem ko
izraža umetnik svoj odnos do sveta s subjektivnimi predstavami, pa je kritikova
naloga umetniško delo objektivizirati, soočiti ga z vsemi stvarnimi kompo-
nentami, iz katerih je nastalo, z umetnikovo zavestjo in z umetniško tradicijo.
Umetnik izraža svoj odnos do sveta, kritik svoj odnos do umetniškega dela —
glede na stvarnost.
Ce naj ima ta igra kakšen smisel, ga vidimo samo v tem, da je kritik pro-
nicljivejši v razumevanju sveta kot umetnik. Le tedaj, kadar je kritik sposoben
na svoj, znanstven način raziskati obstoječe delo, ga razumeti in izčrpati do po-
slednje možnosti, ga preseči s svojim razumevanjem stvarnosti, iz katere je
delo izšlo, tedaj je sposoben opozoriti tudi na tisto, kar se je umetniku izmak-
nilo, šele tedaj je ustvarjalen.
291
Ne verjamem, da bi bil umetnik lahko neizobražen, neosveščen, da bi ustvar-
jal samo iz »sebe«, še manj pa verjamem, da bi bil lahko dober literarni kritik
ignorant. Umetnikova senzibilnost sicer lahko nadomesti formalne izobrazbene
kriterije, ne morem pa si predstavljati dobrega literarnega kritika brez ob-
sežnega urejenega znanja. Kritik bi moral poznati vse ključne dosežke člove-
kovega uma, ki se lahko nanašajo na njegovo delovno področje. Se več: pri-
zadevati bi si moral, da izrazi svojO' lastno sintezo. Ta bi bila izraz celotne nje-
gove osebnosti.
Kritika, ki ne bi ignorirala znanstvenih odkritij na področju psihologije, medi-
cine, filozofije, sociologije in estetike, ki bi sama bila znanost, s svojo delovno
metodo, bi lahko tudi na manj pomembnih umetniških delih dokazala svojo
sposobnost in ustvarjalnost. Ce sO' domača umetniška dela »nesposobna«, da bi
se ob njih razvila vsa kritična ustvarjalnost, še vedno obstaja bogata zakladnica
svetovne kulture, iz katere bi bilo mogoče izbrati kritika vredno delo.
Seveda pa je takšna hipoteza popolnoma odveč. Slovenski kritiki le izjemoma
vlagajo v svoje delo večji napor. Pišejo hitro in z levo roko, medtem ko z desno
opravljajo svoj pravi poklic. Večina ni razvila svojih lastnih kritičnih stališč
dli lastne raziskovalne metode, kadar pa jo je, je dokaj enostranska in ji je
mogoče zlahka oporekati. Kritika še ni postala znanost in kritiki redko napišejo
kaj več kot svoje vtise o nekem delu, samovoljno razlagajo celo vsebino, tisto
eksplicite podano fabulo, in delo vrednotijo z oznakami, ki jim še niso določili
vsebine. Nikoli pa se ne zgodi, da bi svoje ocene utemeljevali, da bi dokazovali
svoje trditve.
To je seveda težko, zelo težko. Kajti za vsako kritiko bi moral stati celoten
svetovni nazor kritika, kakor tudi njegov nazor o vlogi in poslanstvu umetnosti.
Tedaj bi kritika imela svoj obraz, tedaj bi bogatila bralce in postavljala ob-
veznosti tudi ustvarjalcem. Tedaj bi kritika imela svojo objektivno vrednost,
nasproti kateri bi lahko postavljali samo druge, višje vrednosti.
Pri nas pa je seveda drugače. Večina kritik je subjektivno obremenjenih
do tolikšne mere, da zaradi prizadetih oseb stopi osnovni problem v ozadje.
Udvorljivi prikloni med prijatelji in komitenti, sicer pa brezobzirno nerazu-
mevanje, celo podtikanja in nesramnosti.
Običajno se zdi, da sta »ustvarjanje« in »kritika« dva nasprotujoča, sovražna
si spola. V naši praksi je morda res tako. Toda to stanje je nenormalno. Kdor
»ustvarjanje razume kot nenehno proučevanje sveta in izražanje odnosa do
tega sveta, ne bo nikoli užaljen, če se bo ob preverjanju njegovih stališč poka-
zalo, da ta stališča ne vzdržijo. Samega sebe in druge je obogatil za novo
spoznanje.
Prepričan sem, da ne izražam samo svojega mnenja, če trdim, da se v se-
danjem času »ustvarjalci« počutijo najbolj neprijetno spričo dejstva, da kritika
ne postavlja svojih stališč, da ne skuša objektivizirati svojih kriterijev. Počuti
se podobno kot bolnik, ki že nekaj ve o sodobni medicini, operirati pa ga hočejo
s srednjeveškimi instrumenti.
Ob današnjem stanju slovenske literarne kritike je »ustvarjalcem« večinoma
lahko samo nerodno, če so pohvaljeni. Ce nikoli poprej, morajo tedaj začeti
razmišljati, kaj v njihovem delu ni prav. Kajti idejno-nazorski, estetski in
izobrazbeni profil kritika le redko vzbuja zaupanje. Neglede na to, kako sodimo
o današnji slovenski literaturi, ji sodobna slovenska literarna kritika ni ena-
kovreden partner. Izogiblje se poglobljene studioznosti, zato pa so tudi njene
zahteve medle.
292
Moč ¡n nemoč
Matjaž Kmecl
Ce naj umetnost razkriva človekovo resničnost in če kritika vrednoti umet-
nost, potem je seveda kritika arbiter med življenjem in umetnostjo. Nepod-
kupljivo mora v vsakem trenutku povedati, s kakšnim poštenjem, s kakšno
prodornostjo in s kolikšno mero prave ustvarjalnosti, v katero je poleg dru-
gega vštet seveda tudi estetski čut v ožjem stnislu besede, izpoveduje resnič-
nost človeka umotvor, ki si je nadel zunanjo formo literarnega dela. — Jasno,
ne samo človeka v navzkrižju zunanjih faktorjev — družbenega sistema, raz-
ličnih pogojev bivanja, dednosti ipd., — ki naj bi jih absorbiral, odražal, pre-
deloval in se jim prilagajal, — marveč prav tako interno bistvo, smisel tega
občutljivega^in samosvojega instrumenta, ki vse to sprejema in presnavlja in
ki se mu reče človek. Smisel in nesmisel njegovega obstoja, njegovih reakcij,
početja, začetka in nçhanja. — Takšno resničnost lahko odkriva kritika v raz-
ličnih nivojih ali različnih plasteh umetnine — formalnih in vsebinskih — ali
pa se izključno podredi impresiji umetnine v celoti. V drugem primeru se
kritik zanese na intuitivno sprejemanje, na intuitivne kriterije, ki pa so seveda
lahko zelo varljivi. Pač zato, ker slone na nekakšnem bolj ali manj prirojenem
in potem bolj ali manj vsestransko ali enostransko oblikovanem posluhu.
Slovenska povojna kritična praksa je ta tip kritike načelno zavrgla. Na osnovi
ustrezne tradicije in bolj ali manj trdnega poznavanja nekaterih teoretskih
načel moderne kritike, je gojila in goji še dandanes nekaj različnih tipov kri-
tike. — Od teh je za nekaj časa doživela močan razcvet sociološko fundirana
kritika, ki je razkrivala predvsem resničnost in adekvatnost družbene pogo-
jenosti umetnice; poleg nje oziroma ob njeni sporadični degeneraciji vztraja
nekoliko po zakonu inercije, nekoliko zaradi resnične potrebe kot afirmativni
instrument določene generacije oziroma določenega nazora vidmarjevska
estetska kritika; tako imenovana »kritična generacija« pa ukine tip klasične
literarne kritike in jo vključi v območje filozofskega traktata. Posamična
umetnina je ne zanima več v smislu zaokroženega, suverenega organizma sa-
mega na sebi, marveč le bolj ali manj z vidika, do kakšne mere lahko v njej
odkrivamo inkarnacijo določene filozofske teze. Ob literarnih delih se ustavlja
pregledno, da bi v seriji odkrila določeno gibanje oziroma razvoj, ki bi se ga
dalo poglobiti, vključiti, prilagoditi ali posplošiti v določeno filozofsko tezo,
sistem, oziroma posplošeni kriterij, ali pa si literarno delo poljubno izbira za
argumentacijo k določeni tezi.
Med temi naziranji se lovi zdaj bolj zdaj manj uspešno tako imenovana univer-
zalna kritika, ki je že po svoji naravi najbolj izpostavljena nevarnostim forma-
lizma. Univerzalni kritik vsaj približno ve za vse metodološke prijeme in se
skuša zato prebiti do umetnine z vseh strani. Tak pristop se mu zdi najpopol-
nejši in tudi navzven najbolj dosleden. Totalitarnost pa se mu hitro maščuje. Ne
le da zahteva precejšnje vztrajnosti in ne le, da se z izsledki nujno ponavlja,
marveč, terja tudi univerzalno podkovanega, na vse strani odprtega človeka z
najtanjšim posluhom. Takšni ljudje pa so seveda redki, med literarnimi kri-
tiki žal še celo. Posledica: kritika se pod težo ustreznih ambicij ponajvečkrat
zruši, ostane na površju, oziroma se hitro spremeni v prakticistično formulo:
toliko in toliko sociološkega'razmišljanja, nekaj o »vsebini«, toliko o »idejnosti«
itd., na koncu pa še »malo o jeziku«. S formulo seveda preneha biti ustvar-
jalni akt.
/
293
— Ce pa pričakujemo od umetnine resničnosti, potem pričakujemo seveda
resničnosti še bolj pri kritiku. Še posebej, ker je resničnost na izključno
racionalnem nivoju kot afirmacijskem ambientu kritike toliko bolj evidentna.
Resničnost pa se ne razkriva le v kritikovem odnosu navzven, marveč tudi
v njegovem odnosu do internih vprašanj lastnega početja. To je recimo odnos
do metode.
Kritika ne more biti kljub še takšni siceršnji poštenosti resnična, če ji avtor
vsiljuje metodo, ki ji ni dorasel, niti po prirojenih dispozicijah niti po pri-
učenih spretnostih. Tipičen primer takšne nedoslednosti samemu sebi je nekoč
ustvaril T. Kermauner v svoji interpretaciji pesmi Daneta Zajca. Dokler je
iskal smisel in nesmisel Zajčeve poezije po recimo filozofskih ali psihološko-
socioloških kanalih, je opozoril na nekatera pomembna križišča v Zajčevem
svetu. Takoj ko pa je iz želje po univerzalnosti skušal prodreti v oblikovne
kvalitete njegovih pesmi, se je zrušil. Prešel je samega sebe v najneprimer-
nejšem smislu, se zatekel po pomoč k nekaterim formalističnim estetskim
nazorom 19. stoletja, ki jih niti ni do kraja doumel, in s tem sprevrgel svoje
prejšnje resnično kritično prizadevanje v formalizem. — Koncesije določeni
ustaljenosti in določenim teoretskim načelom, ki jih lahko racionalno spo-
znamo sicer za še tako umestne, utemeljene in resnične, a jih zaradi takšnih
ali drugačnih razlogov ne moremo stvariteljsko vključiti v svoje dejavno
' območje, so nepotrebne in znamenje ne najbolj iskrenih ambicij.
Tako imenovana univerzalna kritika kot nazor priložnostnih kritikov pa si je
takšne obsežne možnosti lastne deformacije tako rekoč zastavila za program. Ne
zanikam, da zato zlasti na stopnji poglobljene interpretacije ne more kot takšna
avtentično in nepotvorjeno obstajati, a je veliko bolj občutljiva, veliko bolj je
podvržena formailističnemu izkrivljanju lastnega kritičnega početja, kakor
katerakoli bolj »enostranska« kritika. Majhnih rib ne prenese, čeprav jih
spretno prikriva.	,
Kritik mora v uporabljanju metode slediti predvsem »odprtosti« svojih regi-
strov. Ce bo pošten, se bo približal umetnini s tiste strani, ki jo najbolje in
najjasneje vidi; zakaj bi igral na registre, ki so razglašeni; ali pa se celo delal,
ko da igra na registre, ki jih sploh nima?
Naj torej še tako poudarjamo kritikovo moralo v končnih razsodbah, njegovo
poštenje, — kritika vendarle ne bo resnična, če ne bo zasnovana na'trdnem
odnosu do lastnega početja. Lahko natakne sodbo na kopito te ali one filo-
zofske doktrine, tega ali onega družboslovnega nazora, takšnega ali drugačnega
nazora o obliki, lahko iztrguje citate in jih nastavlja umetnini kot izkrivljeno
zrcalo, lahko umetnine noče razumeti, — vse to so lahko do umetnine zelo
nemoralna dejanja.
Toda s tem svet kritikove morale še zdaleč ni izčrpan. Le precej bolj kompli-
ciran postane, ko prehaja na področja kritikove ustvarjalne moči in nemoči.
294
Nekaj problemov naše kritike
Boris Paternu
Težko se je ubraniti nekoliko neprijetni misli, da je eden temeljnih problemov
naše literarne kritike še vedno njen moralni problem.
Redke so kritike, ki v svojem osnovnem opredeljevanju do domačih literarnih
del zmorejo prestopiti tisti mentalni prostor, ki ga je treba pustiti za seboj,
če sploh hočemo najti možnost zares svobodnega ter globljega osvajanja resnice.
To je tisti nesrečni prostor, ki bi mu lahko rekli prostor osebne ujetosti v
»kulturno politiko« te ali one literarnopublicistične skupine ali skupinice.
Takih zvez in združb je več, notranje pa jih grupirajo, če smemo biti odkriti,
mnogo bolj interesi privatne in praktične kot pa obče in resnično načelne
narave. Čeprav se včasih zdi ali skuša zdeti, kot da ne bi bilo tako. Skratka,
kulturni »prijatelji« postajajo ljudje, ki imajo skupne kulturne »sovražnike«
in včasih ne mnogo več. So pa tudi kritiki, ki žele svoj krog zožiti predvsem
na lastno zasebnost in se tako vzdigniti nad ostale zasebnosti.
Gradiva, ki te zadeve ilustrira, je več kot dovolj.
Med najbolj oprijemljive pojave tega kova sodijo tiste ocene in polemike, ki
so celo toliko prostodušne, da si niti preveč ne prizadevajo zakriti svojo re-
snično naravo zasebnih prepirov in bojev za kulturni prestiž. Ne v predmetu
obravnave in ne v tonu.
Druga, mnogo bolj izobražena oblika zasebne ali skupinske »kulturne politike«
je tista, ki obvlada dokaj višjo terminologijo in tudi teoretično aparaturo, tako
da daje vtis strogega in resnega opravila. Včasih to celo je. Toda izza kritične
strogosti in načelnosti vse prečesto zaštrli nekaj, kar močno moti. To je tisto,
kar vemo, še preden kritiko preberemo do kraja. Namreč sistem vnaprejšnje
personalne hierarhije. Bolj preprosto: če gre za sodbo o avtorju, ki je v pritr-
dilnem odnosu do pisca kritike oziroma njegove skupine (in na Slovenskem vsi
vemo o vseh vse), služi kritični aparat predvsem odkrivanju pozitivnih vrednot,
v nasprotnem primeru pa kritična modrost najraje ubere druga pota. Še več.
Isti ali zelo sorodni pojavi v umetniških delih dveh različnih avtorjev dobé pri
istem kritiku popolnoma različno vrednost.
Enostranski kritični postopek je razumljiv in do neke mere celo znosen, dokler
izhaja iz pristnih soočenj med kritikovo sliko sveta in ono, kakršno je našel
v literarnem delu, pa naj gre za skladno ali nasprotujoče si razmerje. Toda
kakor hitro začno teči kritikove simpatije ali antipatije do dela po nekih
drugih, mnogo bolj pritličnih rovih »kulturne politike«, smo pri početju, ki sodi
le še v privatno kroniko kritika in njegove skupine.
Drugi problem, ki izhaja deloma iz teh, deloma pa še iz nekaterih drugih pode-
dovanih oblik samovolje nad tujim delom, je problem kritične metode s stro-
kovne plati.
Dve skrajnosti sta, ki ju lahko (tudi v nâjboljsem primeru) uvrstimo med
metode velikega tveganja.
Eno so sodbe, izpovedane pod sunki čisto osebnega vtisa ter osebnega okusa.
To je danes neke vrste racionaliziran in v pojme privzdignjen impresionizem,
ki lahko pripelje do tehtnih opažanj ter vrednotenj, a je vendarle na vseh
koncih odprt ne le osebnim, temveč tudi zasebnim nagibom.
Drugo skrajnost najdemo v čistem nasprotju tega pojava. V izrazito deduk-
tivnem postopku, ki skuša svet umetnine preverjati z neko bolj ali manj
295
apriorno miselno shemo, z življenjem, zreduciranim na nekaj idejnih kategorij.
Naj se ti postopki še tako deklarativno postavljajo v nasprotje z nekdanjim
dogmatizmom »marksistične« kritike, vendar so si z njo — glede metode —
v marsičem močno blizu. Na primer v poenostavljanju življenjskih pojavov,
v težnji po udobju črno-bele, skrajno nazorne abstrakcije, v zaprtosti pred
tujimi stališči in končno v nenavadno intenzivni težnji po absolutni veljavnosti
in veljavi stališč.
Ne glede na dejstvo, da je ta smer sprva pogumno odpirala in včasih še odpira
zavest za vrsto pojavov v našem življenju ter umetnosti, se zdi, da postaja
njen idejni koncept včasih že močno preprost obrazec, ki zmore izčrpati le
tisti del resnične vsebine umetniškega dela, ki je v dosegu njene izhodiščne
triadne sheme.
Seveda je resnično nesmiselna in nemočna tista kritika, ki jo najbolj motijo
abstraktne formulacije, s kakršnimi nastopa omenjena smer. In prav tako
sterilni so očitki, ki se pod zastavo esteticizma in umetništva zaganjajo v
idejno kritiko sploh. Kot da je področje estetike in estetske sodbe res lahko
nekaj docela avtonomnega, nekaj kar obstaja in živi izven človekove siceršnje
biti ter zavesti.
Skratka, tisto, kar naši kritiki v enem in drugem in tretjem primeru škoduje,
je ožina njenih osnovnih izhodišč opredeljevanja, pa naj bo ta ožina idejne,
estetske ali čisto zasebne narave. Posledica vseh tovrstnih ujetosti je v nečem
skupna. Najdemo jo v dejstvu, da so skrajno redke take kritike, ki bi zmogle
ali celo skušale zajeti obravnavano leposlovno delo v njegovi resnični tota-
liteti. Najčešče se naš kritik zadovolji z izborom predvsem tistega, kar mu
lahko služi za utemeljevanje njegove lastne ideološke, estetske ali privatne
»kulturne politike«, preprosto tistega, kar potrebuje za potrdilo samega sebe.
S tem se kritično opravilo preveša v pragmatizem, literarni umetnosti pa
izkrivlja ter oži njena avtentična življenjska vsebina. Namesto da bi bila kri-
tika most globljega razumevanja med umetnino in publiko, postane ali skuša
postati avtonomni polaščevalec umetnosti in publike hkrati. Komunikacijo
med obema zapira ali krivi, namesto da bi bilo narobe. In tako se zgodi, da ob
pogovorih z ljudmi, ki sicer žive s sodobno književnostjo, srečujemo dva dokaj
tipična pojava. Nekateri so v opredeljevanju do današnje literature do kraja
ujeti v mrežo tega ali onega kritika oziroma kritične skupine in izgubljajo
neposreden kontakt z umetnino. Drugi se razumevajoče nasmehnejo in zamah-
nejo nad kritiko sámo, ker ji ne verjamejo ničesar več. Eno kot drugo je v
resnici negativno, tako za literaturo kot za njeno kritiko. Čigava je krivda, ne
bo težko uganiti.
Seveda bi bili na napačni poti, če bi mislili, da je kritika sploh lahko docela
objektivna do teksta, ki ga obravnava. Težnja po »čisti« objektivnosti bi prej
ali slej privedla do druge skrajnosti, do pozitivističnega popisovanja leposlov-
nega teksta, to se pravi do vodoravnega prevajanja umetniške vsebine v ne-
umetniško. Najbrž danes ni treba posebej poudarjati, da se na tej točki še
najbolj dosledno srečujeta uničevanje umetnosti in uničenje kritike. Moč kri-
tike je vedno bila in bo v moči ter pomembnosti njene idejne opredeljenosti,
toda opredeljenosti, ki je hkrati zmožna operacij v tistem posebnem in zah-
tevnem področju človekovega dela, ki mu pravimo umetnost. Tudi čisto osebno
opredeljevanje je nekaj, česar iz kritike ni moč odstraniti. Se več. Od kriti-
kovega čutno-čustvenega in spoznavnega radija je odvisno, kolikšno idejno-
estetsko substanco umetnine sploh zmore resnično dojeti in z njo doživljajsko
korespondirati. Cesar ne dojame, o tem niti soditi ne more. Osebnost torej ni
296
nikakršna napaka, temveč pogoj razlage umetniškega dela, ni dodatek k temu
opravilu, temveč pristopna pot. Navsezadnje je precej res, kar trdi Pareyson,
da kritik niti ne more dosti več, kot da nam objekt odkriva v tisti meri, v
kakršni se lahko izraža njegov subjekt. Drugo je priučenost.
Ne gre torej za to, da v imenu »objektivnosti« iz kritike odganjamo globino
osebne udeležbe in idejno aktiviteto, saj je oboje predpogoj njene tvornosti.
Gre le za to, da se pri tem stremljenju ne krši avtentičnost objekta, ne izkriv-
lja v imenu česar koli resnični organizem leposlovnega dela. In njegova avten-
tičnost je načeta, če kritik ne upošteva celovite strukture teksta, kakršen je,
temveč izbira v njem predvsem oporišča za potrdilo lastnih teoremov ali celo
zasebne volje. Tako početje je v svojem bistvu nasilno polaščanje tujega dela,
polaščanje, ki je v kulturi in še posebej kritiki lahko mnogo bolj vztrajno,
nenadzirano in rafinirano kot kje drugje.
Tu dovoljuje življenje zelo mnogo. V imenu marsičesa se lahko stori marsikaj.
Strogih empiričnih preverjanj v resnici niti ni, stvari so odvisne od globine
osebne delovne morale in odgovornosti do tujega dela.
Vendarle tudi v literarni kritiki obstaja delovni postopek, pri katerem so mož-
nosti samovolje močno skrčene. To je postopek tako imenovane integralne
interpretacije. Izhodišča k tovrstni analizi umetniškega dela so lahko zelo raz-
lična, od vsebinskih do izrazito formalnih, a nekaj je vendarle skupnega.
Namreč težnja, da se kritik prebije skozi vse plasti leposlovnega teksta, od
osnovnih in idejno problemskih pa do kompozicijskih in stilnih, ter ujame
temeljno strukturalno zakonitost celote. Zakonitost, ki jo — v dialektičnem
smislu — morajo potrditi vse plasti, če je resnična. V tej osnovni strukturalni
zakonitosti je bistveno zajeta umetnikova slika sveta vse od njenih čustveno
miselnih manifestacij pa do jezikovnega izraza. Meje med »vsebino« in
»obliko« se zabrišejo. Vse plasti in vsi vidnejši posamični pojavi so dialektično
razložljiv kontekst enega žarišča. Razložljiv seveda toliko, kolikor nam je raz-
ložljivo življenje. Sele potem, ko smo se po predhodni analizi stvari prebili do
tiste strukturalne resnice, ki pogaja celovitost z vsemi njenimi bistvenimi pro-
tislovji, se lahko do nje opredelimo, jo sodimo.
Seveda táko delo zahteva razmeroma mnogo strokovnega znanja in skrajno
pozornega opazovanje ter študija teksta. Vsaj v prvi, analitični fazi, ki je
resnično naporna, če je poštena, je potrebno mnogo več pozornosti tujemu delu
kot pa nestrpni težnji po izpovedi in uveljavljanju lastnega jaza.
In tu smo spet pri izhodiščnem problemu razmišljanj, pri moralnem problemu
naše današnje literarne kritike. Kajti, kaj je v kulturnem udejstvovanju laž-
jega, kot pisati svoje bolj ali manj zasebne sodbe o literaturi?
297
Intelektualna poštenost
Alojz Rebula
Močvara — kako pa naj takšno stanje imenujem? —, v kateri brodi toliko
naše kritične produkcije, je razvidna iz dovolj jasnega dejstva: da si namreč
bralec naših literarnih revij, ki je seveda kolikor toliko uveden v zemljepis
resentimentov, ki so porazdelili našo kulturo v nekaj zaprtih prijemalščin,
lahko že vnaprej, ob sami platnici neke publikacije, anticipira sodbo, ki jo
bo ta publikacija o obravnavanem avtorju izrekla. Na primer: sodba kritika
Naše sodobnosti o avtorju iz kroga Perspektiv je več ali manj prav tako pre-
destinirana kakor sodba kritika Perspektiv o avtorju iz kroga Naše sodobnosti.
Ce pomislimo, da gre v tem primeru za dve edini kolikor toliko vitalni lite-
rarni publikaciji v slovenskem literarnem svetu, je abnormalnost tega stanja
na dlani. Očitno je torej, da se pred vsemi drugimi vprašanji postavlja vpra-
šanje intelektualne poštenosti človeka, ki si pripisuje poklic, da piše literarne
kritike. Poštenost torej: tukaj vidim izhodišče, od koder je sploh mogoče kam
priti. Kako je neki s tem: se mar pošten kritik — ki se ob umetnini izreče tako,
kakor se mu po njegovi vesti zdi, da odgovarja resnici, izven vsakršnih osebnih,
klikarskih ali družbenih transmisij — rodi, kakor se rodi pesnik? Vprašanje
vsaj meni ne zveni absurdno, kar samo na sebi dovolj nazorno osvetljuje red-
kost določenega tipa intelektualca. Drznil bi si celo reči, da je ta redkost celo
takšna, da si .intelektualne poštenosti skoraj ne bi pomišljal postaviti ob stran
izjemnih človeških proizvodov, recimo talenta, celo genija. In vendar ne gre
v bistvu za nič drugega, kakor če se v praktični človeški morali predpostavlja
na primer vodilo, da ne kradi, ne varaj, ne laži. Je torej intelektualna poštenost
tako težka? Mislim, da je težka, da je posebej za intelektualca, ki mu je pluti
med Scilo Ambicije in Karibdo Napuha, celo najtežja. In vendar, kaj je ukvar-
janje z duhom, katerega najelitnejši nosilec je prav literatura, če to lastnost
izločimo? Ščegetanje ušeš, obešanje na počene zvonove, peresarski šport. Ko
sem si tako postavil za izhodišče takšno platonsko idejo intelektualno poštenega
kritika, se nadalje sprašujem: kaj naj mu še pridam, da postane kritik, vreden
tega imena, iskalec zlatih žil, vej alee minljivega? Brez intelektualne po-
štenosti ne gre: toda kam z njo, če ni zraven nekaj inteligence? Nekaj pre-
proste človeške bistrosti je le treba kritiku. Hočem reči: nekaj smisla za raz-
ločevanje med bistvom in pritiklinami, med pozo in prizadetostjo, med
doživetjem in izračunom, med središčem in med robovi, med humanističnim
in opičjim, med zlatom in kositrom. Osebno vidim nezgrešljivo zna-
menje takšne inteligence ne v samovšečni možganarski pozi, pa čeprav
lahko precenjuje umetnost do osebne religije, ampak v skromnosti, v široko
sprejemljivi skiomnosti pred vsem spoznavnim v človeku in izven njega, pred
misteryem danega. Inteligenca^ ki se povampirja v enostranskem abstraktnem
izživljanju, v nedotakljivosti samozavesti svoje veljave, je defektnost in steril-
nost. O kulturi je skoraj odveč govoriti, ker ni prave inteligence brez nje. Namreč :
ne samo brez neke spodobne literarne kulture, ampak tudi brez neke odprtosti
za neliterarno, denimo za metafiziko, za ekonomijo, za psihologijo. To pač ni kul-
tura, ki se zadovoljuje s tem, kar prileze po lepi administrativni poti iz tiskarn
na mizo, ampak ki stika tudi za neobjavljenim, za komaj snujočim se po glavah
ustvarjalcev, za skrivnostmi miznic: zanima jo prav tako tuja publikacija
kakor slučajno staknjena naloga domačega višješolca. Skratka, radovedna kul-
tura je to: vprašanje zase bi bilo, koliko takšnega razpoloženja je najti med
208
Slovenci, ki danes nosijo kritične zvonce. Je to vse? Nekaj okusa je vsekakor
tudi treba. Seveda ne kakršnegakoli, ampak pravega. Takšnega na primer, ki
sicer ne zavrača pikantne slaščice, osvežujočega sladoleda ali francosko na-
mešanega aperitiva, ampak ki pri tem le ne pozablja, da je osnova človeške
prehrane le v žitarici, vsaj dokler ne bodo začeli variti alg. In na koncu še
nekaj občutljivosti, mogoče malček krhkih živcev, nekaj finejše psihične kon-
stitucije. Z drugimi besedami: nekaj talenta za humor, za navdušenje in za
obup, za skrajne možnosti doživljanja, brez česar je umetniško vživljanje
nemogoče. Kritik, ki pristopa k umetnini ves vesel, z žičnatim živčevjem, brez
sence nad sabo, ves harmoničen v svoji otopelosti rani moj estetski čut. Vse
to bi se torej reklo pristajati pri starem izreku, da je lahko dober kritik samo
faliran ustvarjalec? Skorajda.
Med pokojnimi Slovenci vidim tri takšne kritike: Jopisa Stritarja, Ivana
Piijatelja in — največji format med njimi — Izidorja Cankarja.
Nekaj osnovnih misli o glasbeni kritiki
Andrej Rijavec
Glasbena kritika je precej mlada veja človekove duhovne dejavnosti. Nekako
od srede 18. stoletja spremlja produktivnega in reproduktivnoga umetnika na
njegovi poti k slavi oziroma pozabi — zdaj v preobleki strogega sodnika, zdaj
mentorja, včasih pa celo v podobi ostrega satirika.
Ne glede na višjo ali nižjo stopnjo resnosti glasbene kritike — kar je odvisno
od afinitete posameznika do raznih načinov pisanja, pa vsak kritični duh, ki
s svojimi kritikami vpliva na tok glasbenega razvoja, v svojih sodbah ni tako
svoboden, kot si to morda sam domišlja. Vedno je bil in tudi bo odvisen in
vplivan od sodobne družbene strukture, njenega razvoja in idejne usmer-
jenosti.
Glasbeni kritik 18. stoletja se je razlikoval od kritika iz dobe romantike. Kritik
romantike, ki je črpal snov za svoje pisanje iz lastnega čustvenega navdušenja,
pa še ni izumrl. Svoj odmev; in nadaljevanje je našel v ogromni večini glasbene
kritike 20. stoletja. Kaže, da je glasbeni kritik v navalu najrazličnejših »izmov«
v umetnosti, ki so končno rezultat subjektivnih iskanj novega izraza, sam
zapadel v subjektivizem, ki kritiki nujno zmanjšuje njeno vrednost. Tak kritik
v naglici zapisuje svoje vtise; svojo naravno inteligenco pusti, da samo za
trenutek zasveti ob razmišljanju o nekem glasbenem delu. Čeprav nam branje
tovrstnega pisanja nudi določen estetski užitek — posebno če je kritik lite-
rarno ustvarjalen, pa taka kritika kljub temu kaj malo ali celo nič ne pri-
speva k tehtnejšemu vrednotenju in odkrivanju bistva določene glasbene
umetnine.
Gre torej za metodo dela, oziroma za kriterije, ki naj jih glasbeni kritik upo-
rablja pri svojem pisanju.
Glasbeno življenje se nenehno spreminja in razvija. Dan na dan se pojavljajo
nove oblike, novi stili, nove osebnosti. Vsaka novost na podobi glasbene umet-
nosti spravlja že izoblikovan okus, ki je konec koncev estetski credo včeraj-
šnjega dne, v negotovost.
299
Ali naj to pomeni, da mora glasbeni kritik zaplesati vsak novi ples? Nikakor
ne. Vendar pa mora biti vsak kritik v določeni meri tudi zgodovinar, da lahko
analizira vsako novo dejstvo v glasbenem življenju in da razišče njegove
pojavne vzroke. Glasbeni kritik mora misliti zgodovinsko, razvojno.
Nekje le mora tičati vzrok, da je zgodovina vsaj v glavnem bolj pravična, bliže
resnici kot kritika. Zgodovinarji so že navajeni raziskovati različna obdobja z
isto nepristranost j o in objektivnostjo. Glasbeni zgodovinarji presojajo glasbeno
renesanso, barok ali impresionizem z istimi nepristranskimi očmi. Pravemu
zgodovinarju ne more biti glasbeno izživljanje v antiki nič manj zanimivo od
sodobnih glasbenih iskanj.
Seveda je pri tem treba odgovoriti na en ugovor: ali je zgodovinsko izhodišče
primerno za študij sedanjosti? Mar ni bistvene razlike med vrednotenjem
dogodkov in idej v preteklosti in vrednotenjem stvaritev sodobnih kompo-
nistov? Ali ni pogled zgodovinarja — tisti mirni, nepristranski pogled —
usmerjen nazaj v preteklost, in ali ni pogled kritika usmerjen v sedanjost in
prihodnost? In dalje: ali se lahko kritik posluži zgodovinske metode, metode,
ki morda oslabi njegovo osebno občutljivost, ko mora dati sodbo o delu, ki je
bilo komaj prvič izvajano?
Odgovor niti ni tako težak. Samo zgodovinsko pogojena kritika je lahko objek-
tivna in, znanstveno poglobljena, saj ni nobene sedanjosti, ki bi bila neodvisna
od preteklosti, in nobene nove glasbe, ki bi ne bila tako ali drugače povezana
s preteklostjo. Tudi najbolj revolucionarni pripadniki sodobnih glasbenih
smeri, ki zanikajo preteklost, pišejo glasbo z nekakšnim — lahko bi rekli —
negativnim predznakom. Toda tudi ti se ne morejo izogniti zgodovini, saj celo
tisti, ki misli, da uničuje preteklost, in ji skuša uiti, ostane nanjo vezan vsaj
s svojim negativnim vrednotenjem, če že t ničimer dfugim.
Samo če se kritik zaveda tega dejstva, bo lahko razumel glasbeno govorico
svojih sodobnikov. Tako opremljen ima močno osnovo za svojo analizo, kajti
samo podobnosti in razvojne zveze med preteklostjo in sedanjosto nam omo-
gočajo boljše razumevanje sodobne glasbe.
V	okviru umetnostnega presojanja, ki predstavlja najvišjo razvojno stopnjo,
ki jo doseže posameznik takrat, ko je sposoben zavzeti do določene stvaritve
svoj kritični odnos, se poleg zgodovinskega kriterija pojavlja problem objek-
tivnosti oziroma subjektivnosti kritike. Upoštevanje razvojnih značilnosti je
samo predpogoj, ne pa tudi zagotovitev objektivnosti izraženega mnenja.
Ce poudarjamo zahtevo po objektivnosti glasbene kritike, nikakor ne zahte-
vamo neke absolutne objektivnosti, ki je nedosegljiva tako v glasbeni kot tudi
v drugih umetnostnih kritikah. Gre za relativno objektivnost, se pravi, v
okviru človekovih možnosti doseči najvišjo možno stopnjo stvarnega odnosa do
uriietnine, ali z drugimi besedami: odkriti mejo med osebnim in objektivnim
gledanjem. To pa ni dosegljivo vsakomur. Nujna ni samo visoka stopnja stro-
kovne izobrazbe, ampak tudi etičnih sposobnosti. Glasbeni kritik kot zago-
vornik umetnostne resnice in pospeševatelj glasbenega življenja mora imeti
tisto, čemur pravimo osebni etos. Samo etično zasnovana glasbena kritika, ki
bo upoštevala razvojne zakonitosti, je lahko objektivna, in samo v taki obliki
more pospeševati glasbeni razvoj.
V	značilnem četverokotniku — komponist, reproduktivni umetnik, občinstvo
in kritik — ima glasbeni kritik prav posebno mesto, iz katerega izhajajo dalj-
nosežne in zelo odgovorne naloge. Na podlagi kratke analize lahko pridemo do
spoznanja o vlogi glasbene kritike v naši stvarnosti.
300
Od vseh štirih udeležencev glasbenega izživljanja pričakujemo, da doživljajo,
razumejo in presojajo glasbeno umetnino. Seveda je način doživljanja, razu-
mevanja in presojanja produktivnega in reproduktivnoga umetnika popolnoma
drugačen od poslušalčevega. Prva dva stojita znotraj umetnine same in je
njuno doživljanje in razumevanje zato bolj neposredno in intezivno kot poslu-
šalčevo. S presojanjem je nekoliko drugače. Komponistu je skoraj nemogoče
zavzeti objektiven odnos do lastnega dela, ker je bil v ustvarjanju preveč sub-
jektivno udeležen. Podobno je z reproduktivnim umetnikom, ki pa le laže
doseže objektivna merila, ker določenega dela ne ustvarja, ampak samo pou-
stvarja. Seveda bi sedaj pričakovali, da so največje možnosti objektivnega
presojanja dane občinstvu. Teoretično bi to še nekako držalo, ne pa tudi prak-
tično, saj občinstvo v splošnem nima zadostne zrelosti in umetnostne izobrazbe,
da bi lahko podalo objektivno sodbo. Odklanjanje oziroma sprejemanje nekega
dela na podlagi subjektivnega ugodja ali neugodja nikakor ne zadostuje za
estetsko presojanje.
In ravno tu, v okviru občinstva, ima glasbeni kritik posebno mesto. Kot ostali
poslušalci glasbeni kritik niti ne ustvarja niti ne poustvarja, vendar se je
zaradi svoje splošne in strokovne izobrazbe, dolgoletnih izkušenj ter izpolnitve
določenih etičnih predpogojev povzpel do take stopnje, da lahko objektivno in
znanstveno dognano vrednoti umetnine. Na eni strani opozarja produktivne in
reproduktivne umetnike ne samo na pozitivne strani ampak tudi na pomanj-
kljivosti in jih spodbuja k izpopolnjevanju, na drugi strani pa lahko ogromno
pripomore občinstvu k pravilnemu presojanju, saj je poslušalcem poleg last-
nega občutja ugodja ali neugodja ravno glasbena kritika glavni vir njihovih
sodb. Zato je vloga in odgovornost glasbenega kritika ogromna: le-ta mora
vzgajati in voditi k pravilnemu pojmovanju. Kakor namreč nepravilna vzgoja
povzroča daljnosežne posledice, tako lahko pomanjkljiva, subjektivna kritika
neizmerno škoduje umetniškemu razvoju neke dobe.
Nujnost etične globine in objektivnosti glasbene kritike je torej kakor na dlani.
Čeprav bo glasbena kritika morda izgubila nekoliko na duhovitosti in besed-
nem blišču, ki je tako značilen za subjektivno pisanje, pa bo to izgubo odteh-
talo naraščanje občutka odgovornosti za dvig glasbene kulture kar najširših
družbenih plasti.
Kar smo doslej zapisali, spada pravzaprav v okvir osnovnih vodil, ki naj jim
umetnostni kritik, torej tudi glasbeni, sledi pri svojem delu. Pojavlja pa se
cela vrsta vprašanj, specifičnih za glasbeno umetnost, katerih rešitev bo šele
omogočila dosego cilja in popoln uspeh pri uporabi nakazanih kriterijev: pro-
dreti je treba v problem estetskega vplivanja glasbe na poslušalca; približati
se tistemu, »kar glasba pove«; odkriti, kaj se skriva za zunanjo formalno
zgradbo, ki — pa naj bo rezultat še tako razumsko zasnovane matematične
formule — nosi (ali pa morda tudi ne nosi) v sebi določeno vsebino; odkriti je
treba, zakaj glasbena umetnost, ki ji obešamo vzdevek najbolj abstraktne
izmed vseh umetnosti, ima tako neposreden vpliv na poslušalca, itd. Skratka —
prodreti je treba globlje v bistvo specifičnosti glasbene govorice. Odpira se
torej skoraj brezmejno področje, ki je bilo doslej vse premalo raziskano in
katerega razkrivanje se bo postopoma obrestovalo: kritika bo postajala vse
bolj objektivna, znanstveno utemeljena, koristna in upravičena.
301
Načelna glosa h konkretnemu pojavu
Jože Snoj
Uredništvo te revije je poklicalo k javnim in čimbolj neposrednim prispevkom
na temo: naša sodobna literarna kritika, nje dejanska situacija, narava in
vloga. Želim biti konkreten in zato seveda brez pretenzij po kakšnem sploš-
nejšem, temeljiteje razčlenjenem orisu položaja današnje slovenske kritike,
vendar pa se hkrati zavedam, da je pojav, ki mi bodi predmet obdelave, sam
na sebi izredno značilen del širše pojavnosti, zbanalizirane ponekod do »kri-
tike z družinskimi kriteriji«.
Ce poskušam glosirati misli o kritiki, kot jih je v pregledu »Slovenska knji-
ževnost 1961« (1—3, Perspektive 15, 16 in 20) oblikoval Vital Klabus, potem to
pomeni, da mi je ta avtor s svojimi razjasnjenimi stališči markiral najugod-
nejši sestop z vrha katerekoli »idejne« do nižin katerekoli »družinske« kritike.
»Idejne« ne puščam v narekovajih zato, ker bi hotel peiorativno naglasiti
nazor pisca kot osebnosti, pač pa zato, ker si idejnosti kot merila v literarni
kritiki ne morem zamišljati brez hkratne estetsko etične presoje in ker zato
menim, da je med »idejno« in idejno kritiko bistven razloček. Tisti razloček,
ki »idejno« kritiko vleče k sestopanju, k zavestni ali nehotni kritični dezorien-
taciji, k predimenzioniranju takih postavk skupine, generacije ali morda kakih
drugih, v prakso obrnjenih dnevnih prizadevanj, ki z zornega kota estetskih
in etičnih precenjevanj ne morejo pomeniti osrednjih sestavin v strukturi
umetnine.
»Idejni« kritiki se táko predimenzioniranje obrobnih sestavnih elementov
leposlovnega dela posreči zato, ker za svojo obravnavo poišče v njem najprej
njegovo »idejnost«, šele nato pa se ozre po estetski uresničitvi le-te. Ravnanje
je zaporedno in med sehoj ločeno. Kritik take vrste si predstavlja in vrednoti
leposlovno delo v prispodobi tako, kot na primer veverica orehov plod: jedro
umetnine je po njegovem idejnost, njena estetska realizacija pa lupina. Ko se
z muko pregrize skozi to »estetsko lupino« (táka se njegovemu kritičnemu
aparatu očitno kaže estetska struktura dela), poskusi jedro in ga poskuša po-
užiti, t. j. preceni tako izluščeno idejo dela (ki jo pri tem lahko seveda občutno
osiromaši, celo zbanalizira), jo sooči s svojim nazorom ali praktično usmer-
jenim nagnjenjem ter ugotavlja, v koliki meri je zanj sprejemljiva. Ce ga vsaj
delomà zadovolji, mu trudapolnega prodiranja skozi estetsko lupino ni žal. Ker
je prepričan, da dobro jedro, torej jedro po njegovem okusu, ne more imeti
slabe lupine (saj je le-ta s stališča idejnega »hraniva« drugotnega pomena),
ugotavlja, da je plod, t. j. leposlovno delo, v celoti dober in lep. Kadar pa mu
idejno jedro ni povolji, ga, ne da bi se dlje ukvarjal z lupino, nemudoma
zavrže. Pri tem dopušča možnost, da je bil tak plod, t. j. leposlovno delo, na
zunaj videti sicer lep in obetaven.
»Idejna« kritika si s takim kritičnim ravnanjem, ki sem ga skušal — pod
vplivom zunanje vzpodbude — ponazoriti v obliki basni, pridobi neprecenljive
možnosti: s staro racionalistično delitvijo leposlovnega dela na njegovo vsebino
in obliko lahko zavrne .vsako, še tako resnično umetnino in poveličuje umet-
niško dvomljive literarne poskuse.
Postavlja se na videz obrobno vprašanje, kateri od vzrokov za takšno ravnanje
je primarnejši: ali ločeno piščevo dojemanje umetnine po njeni vsebini in
302
obliki ali njegova želja po povzdigovanju in favoriziranju del, ki so mu idejno
povolji? To bi bilo pomembno ugotoviti, kajti če je resnica v prvi možnosti,
potem je avtor »idejne« kritike ocenjevalec, ki niti strokovno, še manj pa po
svoji prirojeni zmožnosti podoživljanja umetnine ni posvečen v psihološko
pojavnost ustvarjalnega procesa: če si predstavljamo besedno umetnino kot s
posebno smotrnostjo in po posebnih enkratnih zakonih komponirano besedno
gradivo, ki v svojih enkratnih oblikah in zvezah prav toliko določa obseg in
globino ideje, kolikor je bilo po ideji priklicano v zavest ustvarjalca — ta
namreč ne misli abstraktno, temveč nazorno, opredmeteno — potem o ločenem,
zaporednem porajanju ideje in njene estetske realizacije v okviru mogoče kri-
tične zaznavnosti ne moremo govoriti.
Ce pa je resnica v drugi možnosti, potem je pojav veliko bolj zapleten, moralno
problematičen ter razvoju umetnosti nasploh škodljiv, če že ne nevaren: potem
imamo opravka s prikaznijo, podobno tisti, ki so jo v naši književnosti na
prelomu stoletja imenovali mahničevstvo, v obdobju povojnega birokratizma
ždanovščina in danes morda »kritika z družinskimi kriteriji«.
Ker pa sem uvodoma naglasil, da glosiram konkreten, zelo zgovoren pojav,
del širše pojavnosti, bom skušal svoje poglede na »idejno« kritiko razložiti in
ponazoriti ob »premišljevanju o kritiki« kritika V. Klabusa.
»Kritikovo vodilo zahteva,« piše ta avtor (Perspektive, str. 677), »naj presega
sam sebe kot tudi literarno delo. — Predmet svoje kritične analize pa prese-
žem, če ga dojamem ne samo v njegovih posameznih, poljubno ali svojevoljno
izbranih elementih, temveč hkrati in predvsem kot celoto, če to celoto smiselno
vključim v višje celote, v silnice duhovnega in družbenega dogajanja in jo
opredelim v njenem razmerju do teh splošnosti. Pri tem moram izhajati iz
tistega, kar je v literarnem delu bistveno: iz tega, kar pomeni, iz njegovega
idejnega jedra (podčrtal J. S.), iz njegove notranje resničnosti ali neresničnosti
in nikoli ne iz same na sebi varljive estetske strukture dela. Pomembna estet-
ska lupina (podčrtal J. S.) brez pomembne resnice v vsebini in ideji ni možna.
Seveda estetski kriterij ostane eden bistvenih komponent litefarnokritične
analize in brez njegove pomoči posebno končni sklepi (podčrtal J. S.) te ana-
lize ne morejo biti popolni. Sam na sebi je ta kriterij — kot tudi drugi delni
kriteriji — zmerom nezadosten in pomanjkljiv. Zanesljivo resonanco dobi šele
v kritičnem sistemu, ki ne zanemarja notranje, vsebinske substance književ-
nosti.«
Citirani, kolikor se je dalo tako izbrani odlomek, da je sam v sebi zaključena
celota, izpričuje docela neoporečno zahtevo po opredeljevanju celotne umet-
nine do višjih celot, glede na splošne »silnice duhovnega in družbenega doga-
janja«. To merilo pa kritik takoj pato bistveno poruši z analitičnim postopkom
oziroma vrstnim redom vrednotenja sestavin leposlovnega dela, katerega sve-
tuje. Ker v delu razločuje vsebino, idejo in obliko — pa očitno ne zaradi
poenostavitve analize, temveč morda zato, ker delo doživlja najprej kot mani-
festacijo neke idejnosti in šele nato kot estetsko realizacijo le-te — stvaritve v
odločilnem opredeljevanju do »višjih celot« ne zajame v celoti, temveč samo z
idejne plati. Ker pa je prepričan, da »pomembna estetska lupina brez po-
membne resnice v vsebini in ideji ni možna«, lahko literarni organizem
objektivno in pravično oceni samo v enem primeru: če je delo, ki se sklada
z njegovim nazorom, zares umetnina.
Ker umetnine ne pojmuje oziroma doživlja enotno in istočasno kot enako-
vreden vsebinsko idejni in estetski korelat ustvarjalnega hotenja, mu je k
303
dojemanju stvaritve odprta ena sama pot: skozi abstraktno doumljeno »idej-
nost«. To pa mora neogibno poenostaviti in celo osiromašiti, saj je znano, da je
idejnost v umetniškem delu vedno opredmetena: v izbiri motiva, izpeljavi de-
janja, interpretaciji značaja, v pomenskih in slogovnih relacijah razdelkov,
odstavkov, stavkov in besed itd.
Resnična pot k bistvu umetnine se ponuja skozi njeno celotno estetsko ter
vsebinsko idejno strukturo. Kritika, ki je takega približanja in prodora v
umetniški organizem zmožna, je kompleksna, torej tudi in edino objektivno
idejna.
Ker pa V. Klabus v svojem kritičnem postopku najprej opravi z »idejnostjo«,
utegne pri delu, ki z njim idejno ne sozvanja, spregledati vse pravkar nakazane
in druge poti do spoznavanja bistva umetnine, še več: zgodi se mu, da priznava
njeno formalno lepoto, katere pa ne zna ali noče vrednotiti s stališča kom-
pleksne pojavnosti umetnine.
S podrejanjem estetske lupine idejnemu jedru — če govorimo v njegovem
jeziku — zapravlja tudi priložnost za opravilo prve naloge, ki se postavlja
pred kritika: ugotoviti, ali je obravnavano delo umetnina ali ne. Kajti samo
zaradi take ali drugačne idejnosti delo še ni in ne more biti umetniške narave.
Tako se mu lahko pri ocenjevanju z izpovedanimi kriteriji, primernimi kveč-
jemu za presojo kake študije, komaj še eseja, pripeti, da zaradi ugodnega
mnenja, ki ga ima o idejah kakega dela, zamiži tudi pred njegovo umetniško
šepavostjo.
V podkrepitev in ilustracijo k tem ugotovitvam navedimo odlomek iz avtor-
jevega »Vstavka« med obravnavo Udovičeve na eni, pa Kovičeve in Zajčeve
pesniške zbirke na drugi strani (Perspektive, str. 520):
»Vsaka kritika je razpeta med dve skrajnosti in odločitev med njima je
osnovno vprašanje kritične volje. V primeru, da je umetnina kritiku všeč, bi
jo sprva najrajši povzdigoval (!) do neba; ko pa se zave, da je to pristransko,
se mu zahoče, da bi se potrudil in vse raztrgal (!) in tako sam sebi dokazal (!)
svojo poštenost in objektivnost. Med tema skrajnima točkama se ziblje nihalo
njegove kritične zavesti, dokler ne obstane v legi, ki ustreza umetniškemu
delu v mejah kritikove resničnosti ali neresničnosti. V primeru, da mu umet-
niško delo ni všeč, da je ob njem ravnodušen, da mu je neprijetno, zoprno ali
celo odurno, zaniha njegov kritični barometer med splošno odklonitvijo in
prijazno pohvalo itd. Zdi se mi najbolje, da obstane blizu te ali one skrajne
točke, da je torej kritika določna, trdna in neomahljiva, vendar je potem
potrebno, da se v kritiki čuti, kako je njegova zavest nihala. Kadar je to očitno,
ni razloga za to, da bi ga s sveto jezo grajali, ker je bil preveč pohvalen ali
preveč brezobziren: ukvarjal se je z resničnimi problemi, prešel vse možnosti
in se odločil po svoji razsodnosti, občutku in v skladu s svojo notranjo situ-
acijo. Ravnal je človeško, se morebiti v podrobnostih motil, vendar ni lagal;
in zmerom je v taki zmoti več resnice kot v pravi laži.
Ta vstavek sicer ni bil potreben in tega tudi nočem trditi, vendar je morebiti
smiseln kot prehod (!) od Udovičeve poezije k poeziji Koviča in Zajca, ki sta
mi človeško bliže (!) in pri katerih bo moje nihalo neogibno moralo nihati v
drugi smeri kot pri Udoviču, vendar bo vsekakor nihalo z enako intenziv-
nostjo.«
Komentar k navedenemu citatu skorajda ni potreben, zato sem posamezne
značilnosti intoniral s klicaji. Posebej opominjam samo na en vtis in eno
304
načelno vprašanje. Na občutek neznansko lahkotnih in neodgovornih oblik
»nihanja« avtorjeve »kritične volje«, ki ga vzbuja zapisano piščevo samoopa-
zovanje z besedami, kot so: povzdigovati do neba, vse raztrgati, samemu sebi
dokazati poštenost itd. Kljub temu pa utegnejo biti ti banalno izpovedani
odrazi kritikovega doživljanja umetnine dragoceni za naše razmišljanje o nje-
govem kritičnem ravnanju. Zdi se namreč, da so najneposrednejši pokazalnik
tistih piščevih hotenj, katera nato kritik prelije v spodoben esejističen jezik.
Načelno vprašanje pa je naslednje: kritik v tem fragmentu vseskozi govori o
vrednotenju umetniškega, na kateregakoli leposlovnega dela. Ce potem svetuje
neomahljivo »splošno odklonitev« ali » prijazno pohvalo« — kar bi z malo
manj po domače formuliranimi ugotovitvami bržkone prišlo v poštev ob pre-
soji, ali je delo umetnina ali ne — pušča očitno neobdelano področje, zakaj je
umetnina, četudi odklonjena, vseeno umetnina. Kritika po njegovem načelno
opravičuje dejstvo, da je »njegova zavest nihala«, da je ravnal človeško, četudi
se je morebiti v podrobnostih motil.
Ko na strani 1154 zavrača »poljubno zbrane starikave ali izmišljene vred-
note, kakršne so umetniška osebnost, izpoved ali izpovednost, doživetje in
doživetost, iskrenost, spoznanje, človečnost in tako naprej«, odreka ustvarjalcu
natanko iste vrednosti, ki jih kot bistveno moralno opravičilo ohranja sebi kot
kritiku. Drugo vprašanje, vredno natančnejše obravnave, je seveda v tem, ali
ni umetnikova osebnost z družbenim okoljem, ki ga je porodilo, tudi ena izmed
poti k razlagi njegovega dela; ali ni kritikovo ugotavljanje umetnikove iskre-
nosti in moči doživljanja tudi del vrednotenja njegove etične potence itd. itd.
Ce so te vrednote, »ti zasilni pojmi in kriteriji (so) že sami na sebi nejasni in
negotovi, predvsem pa se z njimi ne da približati bistvenim vprašanjem« —
menim, da pisec s tem stvakom vrednoti tudi moralno opravičilo svojega kri-
tičnega ravnanja — potem so prav tako nejasni tisti pojmi, ki jih Klabus
uvaja mesto zavrženih: umetniško delo mu lahko ni všeč, lahko mu je nepri-
jetno, zoprno ali celo odurno (str. 520), ugotoviti pa si prizadeva, ali je po-
membno, resno, resnično (str. 1153).
V tretjem nadaljevanju svoje »Slovenske književnosti 1961« pa začuti kritik
potrebo po filozofski utrditvi svojih kritičnih meril (tako, kot je nekaj podob-
nega začutil tedaj (!), ko je med oceno Udovičeve zbirke ter zbirk Kajetana
Koviča in Daneta Zajca vrinil omenjeni »Vstavek«). Dva skopa, apriorna in v
zraku viseča stavka dokončno razkrivata namen njegovih kritičnih analiz in
potrjujeta naše domneve: — »literarna kritika si prizadeva odkrivati tisto, kar
literarno delo je, njegovo vsebino in idejo, in se ne ukvarja z vprašanjem, ali
je umetnina v splošnem oziroma v podrobnostih lepa ali ni lepa. Stališče, po
katerem je umetniško delo nekaj, kar je v prvi vrsti in v bistvu lepo, za
sodobni svet ne more biti sprejemljivo. Lepota ni avtonomen pojem in ne more
biti podlaga literarne kritike.« (Perspektive, str. 1153)
Nimam namena, pa tudi zmožnega se ne čutim, da bi, posnemajoč Klabusov
vzgled, z enim stavkom odpravil enega osrednjih filozofskih problemov —
vprašanje avtonomnosti ali neavtonomnosti lepote. Priznavam veliko relativ-
nost lepotnih norm, čeprav hkrati registriram čedalje večje zmožnosti resnič-
nega sodobnega kultiviranca, ki si je svoj sprejemni estetski aparat razširil
tako, da nemoteno sprejema drugo ob drugi bomersko pa azteško, srednjeveško
pa totemsko, klasicistično pa surrealistično in abstraktno umetnost, kar ne-
dvomno tudi odpira svojevrsten problem.
,„	305
Poudariti želim samo, da lepota, racionalistično ali propagandistično izgnana
oziroma iztrgana iz umetniškega organizma v resnici »ne more biti podlaga
literarne kritike« preprosto zato, ker take lepote zares ni, ker je tako pojmo-
vana oziroma bolje nedoumljena lepota abstrakten nič, negacija — če drugega
ne — njenih materialnih prvin. Zanikanje obstoja enotne estetsko idejne ozi-
roma etične strukture umetniškega organizma pa v končnih posledicah ne more
biti nič drugega kot zanikanje umetnosti same. Komu ali čemu v prid?
Estetska ali idejna kritika
Franc Zadravec
Vprašanje idejne kritike pri nas očitno še ni rešeno. Eni se odločajo zanjo,
drugi jo proglašajo za dogmatično sredstvo, s katerim nekateri škodujejo
umetnikom in umetnosti. Prvim je idejna kritika osnovni kritikov dolg, drugi
vidijo v njej ožino, drugostopnost, nekaj, kar nič ne prispeva za estetsko sodbo
o umetniškem delu. Sliši se celo, da spadata idejni in ideološki kritik v vrsto
najpreprostejšШ dogmatikov, ki pišejo o umetnosti iz drugotnih, političnih,
vselej pa iz izvenestetskih stališč. Idejni kritiki nasprotujejo tako imenovani
»novejši estetski kritiki«, ki ocenjuje delo samo s pozicij, ki so temu delu
lastne in ki n[iu jib je določil ustvarjalec sam. Estetski kritiki pa nasprotujejo
tem. Skratka: staro ugibanje estetov o prvotnosti idejne vsebine in drugotnosti
»estetske lupine« in obratno se tukaj odraža v pogledih o konkretni literarni
kritiki.
O dialektični enotnosti vsebine in oblike v umetnosti, o njuni zlitosti,
o izoblikovanju, izraženi vsebini, o tisti jasno razvidni celovitosti pojava, ki mu
pravimo umetniška stvaritev, res ne kaže posebej razpravljati. Spričo te »apri-
orne« enotnosti je seveda povsem zgrešeno vprašanje, katera kritika je edino
zveličavna: ali idejna ali estetska, katera vodi k resničnim prvinam umetnosti
in katera pripoveduje samo o postranskih motivih izven umetnine in mimo
nje, katera je tako rekoč imanentna svetu umetnosti in katera ta svet posiljuje,
ker ne spada vanj. Zaradi te celovitosti težko razumemo, zakaj bi se moral
kritik po zamislih »novejše estetske kritike« omejevati na ugotavljanje, ali
je književna stvaritev umetnina ali pa to ni, v vprašanju, kakšno resnico
prinaša o človeku, življenju, svetu in družbi — da, tudi o družbi in njenih
socialno-etičnih gibalih, če hočete! — pa gledati nekaj, o čemer ni vredno
razmišljati, česar ni potrebno presojati, ker rezultat ne more vplivati, zlasti
pa ne odločati o končni sodbi nad umetnino, ker tak rezultat nima nič skup-
nega s specifično naravo umetnosti. Ta estetični nauk očitno ni vsklajen s
kriteriji, ki so jih pokazali doslej pomembni svetovni umetnostni kritiki. Zakaj
ti v umetnosti pač niso gledali samo estetskega fenomena, ampak tud spoznav-
nega, etičnega in tudi — idejnega.
Kritična sodba o umetnini je potemtakem samo polovična, če se kritik
omejuje samo na formo ali pa samo na idejo. Njegova sodba nam v tem pri-
meru pokaže samo njegov kritični nazor, enostransko kritično smer, ne pa
celotne umetniške resnice. Na drugi strani pa ni prav nič manj tvegan tudi
nazor, da se mora kritik omejiti na »predpise«, ki mu jih daje umetnina. Ta
nazor namreč skriva v sebi, poleg dobrega jedra, tudi negativno možnost ali
306
celo vodilo: da mora kritikovo razmerje do umetnine ostati razmerje ugo-
tavljalca in ne kritika, zlasti pa ne idejnega kritika. Kako drugače, če ne s
spoznavno-teoretsko, se pravi idejno kritiko pa je mogoče na primer uspešno
odkriti in zavrniti dekadenco umetnosti v obliki »socialističnega realizma«
ždanovskih načel?
Nihče ne dvomi, da je estetski fenomen besednega izraza, tedaj v pes-
ništvu, vrednota. Toda od samih estetskih fenomenov umetnost ne more živeti
in tudi ne živi. Umetnost je tudi spoznanje, je vera in obup in podobno. In
če je vse to, mora kritika zanimati tudi, kakšno je to spoznanje, kakšna vera
in zakaj obup. Z eno besedo: idejna indiferenca poraja polovično kritiko, tisto
kritiko, ki so jo gojili liberalni esteti in kritiki in vsi oni, ki se ne morejo
otresti raznih motenj, ki izvirajo med drugim tudi odtod, ker ne morejo po-
zabiti na to, o kom pišejo kritiko.
Proglaševati vsako idejno in ideološko kritiko za dogmatsko, pomeni biti
ravno tako daleč od resnice stvari, kakor slepo verovati v vsepovedno moč
estetske kritike. Ce je vsaka idejna kritika dogmatska —: kako naj si potem
razložimo, da je slovenski človek v svoji največji zgodovinski stiski in pre-
izkušnji tako močno citiral Prešerna in Cankarja? Mar samo zaradi estetskih
vrednot njune literature? Mar ni bila odločitev za to literaturo odločitev za
njuno humanistično idejo? In da je bila ta odločitev tudi posledica kritičnega
akta ljudi, njihovega kritičnega idejnega izbora — o tem menda ne kaže
dvomiti. Ta izvor pa očitno ni bil dogmatski, saj je zahteval najgloblje bistvo
slovenske individualne in narodne eksitence. Dogmatska je idejna kritika pač
samo v enem primeru: kadar zaradi idejnega stališča idejno drugače, nasprotno
strukturirani umetnini ne priznava, da je umetnina, ko torej zaradi svojega
idejnega ideala zataji tudi estetske dragocenosti. Ali to še nikakor ne pomeni,
da kritika zaradi te negativne možnosti ne sme ugotoviti, zakajj zaradi katere
ideje je nekdo posilil resnico življenja, ponaredil naravo stvari in ravno zato
zlomil umetnino, ne pa zato, ker sploh ne bi znal umetniško ustvarjati.
Ce literarna kritika izloči iz svojega obzorja pravilno vizijo življenja, huma-
nistični ideal človeka in se omeji samo na vprašanje estetskega — potem nam
očitno ni potrebna. Zakaj estetskega najde bralec sam več v umetnini, kakor
pa mu ga lahko posreduje kritik. Razen tega delajo estetske revolucije v umet-
nosti umetniki, k njenemu idejnemu profilu pa lahko prispevajo tudi kritiki.
Dobra literarna kritika je doslej vselej poskušala združevati oboje: umetniško
idejo, zamisel, načrt življenja in estetsko uresničitev te zamisli.
Pri nas se po vojni niti estetska niti idejna kritika ni v zadostni meri
zoperstavljala poplavi literature, ki je doslej samo na nekaterih mestih estetsko
vzžarela in greje. Nad poplavo literature v revijah in knjigah je ta kritika
bolj megleničasta gmota nad leno reko, kakor pa čisti in bistri gorski potok.
Zato v mnogih primerih niti ne ve, zakaj sploh je. Treba pa je pač poročati
o tej poplavi, o delu prijatelja, znanca ali pa nasprotnika. V tej megli postajajo
njeni kriteriji vse bolj nejasni, tako estetski kot idejni. Naša kritika se je v
dobršni meri dala zmesti od vsemogoče pisane metaforične in nazorske prtljage,
ki jo prinaša ta poplava. Zdi pa se, da vsa ta meglenost nastaja tudi zaradi
premajhne idejne angažiranosti kritikov. Nekateri kritiki se bojijo, da bi postali
dogmatiki. Ivo Bmčič se tega očitno ni bal. Zato, ker je bil tudi sam ustvar-
jalec in je dobro vedel, da mora kritik združevati estetsko, idejno, psihološko
in etično sodbo in jih soočiti tudi z resnico konkretnega sveta in resnične
narave življenja ker to narekujejo elementi resnične umetniške stvaritve.
307
Ne, niti po poti »novejše estetske kritike« niti po poti tiste idejne kritike,
ki meni, da je »estetska lupina« v umetnini nekaj podobnega, kot je orehova
lupina svojemu jedru. Kritik, ki s svojim imenom ne izrablja te oznake, zdru-
žuje v svojem ustvarjalnem delu oboje. Pri tem pa ne pozablja še na tretje:
da za svoje delo ni odgovoren književniku, ampak samo umetnosti in družbi.
Da je zaradi tega njegova dolžnost upirati se vsaki ideologiji, ki napleta člo-
veku brezperspektivnost boriti se proti cinizmu, proti vsebinski dekadenci. In
tudi proti formi, kadar je ta samo še brbljajoča in ne več estetsko kristali-
zirana govorica.
Prijateljska kritika
Odlomek iz romana Wickford Point so-
dobnega ameriškega pisatelja Johna P.
Marquanda.
Po mnogih letih trudapolnega prizadevanja se je bil Joe naučil prilagoditi
okoliščinam. Allena Southbyja ni bil nikoli kaj prida maral in zadnje čase mu
je postal prav zoprn; vendar ni tega z ničimer pokazal. Joe je postal kar
očarljiv, ko sva prišla do Southbyjeve hiše. Allen naju je čakal zunaj na stop-
nicah, v belih hlačah in v letnem jopiču. Njegovi siveči, kodrasti lasje so bili
videti ravno prav razmršeni, in kadil je pipo, za katero sem bil prepričan, da
si jo je prižgal tisti mah, ko naju je zagledal. Tudi Joe se je bil na vsem lepem
sprevrgel v književnika in oba sta bila zares zelo zelo uglajena; razstavljala
sta prikupne manire, ki sta se jih bila navadila v nenehnem stiku z drugimi
literarnimi glavami na raznih bralnih prireditvah.
»Krasno, da sta prišla,« je rekel Allen, »imenitno! Stopita noter. V kabinetu
imam pripravljene koktajle.«
»Tega za nič na svetu ne bi bil zamudil,« je dejal Joe.
»Sestre ni doma,« je rekel Allen. »Po njénem sem najbolj zadovoljen, kadar
je ni v hiši.«
»Se pravi, da nekaj delaš,« je menil Joe in se prevejano nasmehnil Allenu.
»Vem, da si rad sam, kadar delaš.«
»Kaj ti je povedal Jim?« je vprašal Allen. »Tega pa res ne bi bil smel povedati.«
»Pa tudi če mi ne bi bil povedal Jim,« je rekel Joe. »Saj smo po tvoji Tran-
scendentalni krivulji vsi samo čakali. Sam veš, da se vsaka taka novica takoj
raznese. Vsi pravijo, da bo zdaj roman. Upam, da nama ga boš pokazal. Allen.«
Allenov obraz je postal skromen, pa vendarle navdušen.
»Ti res ne bi bilo odveč, Joe, če bi si ga ogledal?« je vprašal. »Seveda te nisem
mislil nadlegovati s tem, toda če ti čisto zares ne bi bilo odveč ... To je kajpada
še čisto neizdelan osnutek.«
»Ravno prejle sem rekel Jimu, kako rad bi videl, da ga nama pokažeš,« je
priznal Joe. »Seveda, če te to ne bi motilo.«
»Samo ne pozabi, da je to komaj čisto navaden osnutek,« je pripomnil Allen.
»Neznansko rad bi izvedel, ali se vama zdi, da sem prav zagrabil — ali se
308
vama zdi, da sem pogodil prav v jedro, ali ne. Jim meni, da sem. Sploh mi je
bil Jim v veliko pomoč. Od takrat, ko je bil pri meni, sem že precèj napredoval.«
»Tako dober, kot si bil na začetku, ne moreš več biti,« sem se oglasil še jaz,
»to je kratko malo izključeno.«
Pogled, s katerim me je ošinil Allen, mi je dokazoval, da bi bil Allen, zmožen
požreti skoraj vse. Malo je manjkalo, pa bi me postalo sram; kajti naposled
sem bil pa le njegov gost.
»Ne vem prav. Jim,« je dejal. »Zdi se mi, da je nemara tisto, kar sem bil
napisal odtlej, za kanček boljše. Zdaj sem v pravem teku, z vso paro plovem
naprej. In tudi če bi hotel, se zdaj ne bi mogel več ustaviti. Prvič se mi je
zgodilo, da me je zares zgrabila sla po pisanju.«
•»Pravilno,« sem rekel. »Nič se ne ustavljaj. Ustaviti se sploh ne smeš.«
»Kaj mu boš govoril. Jim!« je rekel Joe. »Ustaviti se sploh ne bi mogel — če
ga je takole zgrabilo, že ne!«
Allen naju je peljal v svoj s smrekovino obloženi kabinet, kjer je na mizici
pred praznim kaminom stal mešalec za koktajle in več manjših čaš. Ob pogledu
na mizico se je Allen menda spomnil, da bi moral kot gostitelj reči kaj lju-
beznivega slehernemu od obeh svojih gostov.
»Pa za zdaj pustimo te moje stiske,« je rekel. »Vidva te reči tako ali tako še
predobro poznata. Kaj praviš, Joe, Jima bi morali pripraviti do tega, da napiše
roman, kaj? Mislim — nekaj stoodstotno resnega. Jim ti napiše roman, da bi
vsi gledali, če bi se le hotel potruditi!«
Joe se je dobrohotno ozrl name, pa nazaj na Allena Southbyja in mu nemo
pritrdil.
»To pa še ni vse,« je povzel Allen, »s temle našim Jimom bom moral poračunati
še zaradi nečesa. Tule se lotim romana o Wickfordski dolini, on mi pa šele
zadnjič prizna, da je tam kakor doma! Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi bil
Jima spravljal v zvezo z dolino, tebe sem pa zmeraj, Joe. Ne zameri, stari —
pravzaprav tega nisem nameraval pogrevati.«
»Celo pasje pokopališče imajo,« je povedal Joe. »Tisto pokopališče bi si moral
ogledati, Allen.«
»Pasje pokopališče!« je rekel Allen in v njegovih bleščečih očeh je zasijal
dodaten žar. »Ni mogoče! Natanko takšne vrste detajl mi je še manjkal. Jaz
siromak čepim tule v svojem kabinetu in se naprezam, da bi ujel pravega duha
doline, vidva pa imata vse to že od nekdaj v mezincu! Jim, tisto pokopališče
mi boš moral pokazati. Saj se lahko pripeljem dol k vam, kadar se ti bo
zdelo.«
Nič mu nisem odgovoril, sicer pa mi tudi ne bi dal prilike, ker se je takoj znova
obrnil k Jou.
»Menda že več dni nisi odprl svoje pošte,« je dejal Allen. »Zato najbrž še nič
ne veš, Joe.«
»Kaj?« se je zdrznil Joe.
Allen je odložil pipo na mizico.
»Saj ti lahko povem, ko je že odločeno,« je dejal Allen. »Potrdili so tvojo
izvolitev. Čestitam ti kot starejši, pa zaradi tega še malo ne uglednejši član.
Joe, sprejet si v Akademijo.«
»Kakšno akademijo?« je vprašal Joe.
.	309
»Akademijo književnosti in umetnosti,« je povedal Allen.
Joe je hipoma utrpel nekaj duševnega ravnotežja.
»O, strela,« je rekel, »potem sem notri?«
»Si, si,« je dejal Allen, »in zdaj bi kot starejši član pil na tvoje zdravje.«
»Pa saj vas nisem prosil, da me vzemite, ne?« je rekel Joe.
Allen se je ljubeznivo zasmejal.
»Kdo nas je pa še kdaj prosil,« je dejal. »To je čast, ki ti jo naprtijo, pa konec.«
Raztreseno je prijel mešalec in karajoče zmajal nad lastno pozabljivostjo.
»Led sem pa čisto pozabil prinesti,« je rekel. »Za minutko me opravičita.«
Ostala sva sama v kabinetu; za nama so ležale knjige Allena Southbyja. Gle-
dala sva se, dokler nisva bila prepričana, da naju gostitelj ne more več slišati,
potem pa je Joe posmehljivo zapotegnil obraz.
»Prekleti ušivec pokroviteljski,« je rekel. »Kako dolgo bova pa še sedela tukaj
in gledala, kako se napihuje?«
»Le še počakaj, da vidiš njegov roman,« sem blago napovedal.
Joe si jé odpel jopič. Ogledoval si je opaž in knjige.
»Molčiva zdaj o tem,« je šepnil. »Vse bo prav. Jaz vem, da bo vse prav.«
Koktajli so bili Allenu v čast v tem smislii, da so nama dokazali, kako redko
si jih privošči. Menda se je njihovih pomanjkljivosti zavedal tudi on, ker je
prinesel še svoj keramični vrč, ko se je vrnil z ledom.
»Kakor oba Vesta, je moja stara ljubezen pivo,« .je rekel. »Saj mi ne bosta
zamerila. Kaj hujšega kakor pivo in pipo si nisem nikoli privoščil.«
»Saj ne boš hud, če si prižgem cigareto?« je vprašal Joe.
Allen se je zasmejal. Ce je Joe mislil, da je Allen neumen ali da bi se ga dalo
drezati tja v nedogled, se je zmotil.
»Ne imej me za norca,« je rekel. »Vam zasebnikom se zdi univerzitetno živ-
ljenje morda čudaško, v resnici smo pa tudi mi skoraj človeški.«
Po svoje je bil Joa potisnil nazaj na mesto, ki mu je pritikalo, in mahoma je
postalo jasno, da je Allen prav toliko sposoben kakor Joe. Ta misel me je
nekoliko poživila, ko smo v obednici sedli k večerji; obednica je bila arhitek-
tonsko zamišljena za sprejem kakšnega odličnega gosta, ki bi morda od časa
do časa obiskal univerzo. Večerjo nam je prinesel star črnec v beli obleki.
Allen je bil res zelo ljubezniv — zazdelo se mi je, da je postajal počasi tudi
Joe tega mnenja — dokler ni spet začel o Novi Angliji. Tedaj pa je iznenada
privzel nekaj narejenega, in to me je hipoma razdražilo, kajti sedel je za mizo
kakor nevabljen gost, ki se dela člana v resnici tuje družine. Posebno nadležen
je postal, ko je spet načel pasje pokopališče. Joevo pripombo je bil pazljivo
shranil v enega izmed kotičkov svojega uma in zdaj je nastopil trenutek, ko
je hotel izvedeti kar največ o tem. Mislil sem si, da je znal stvar res spretno
napeljati, kajti očitno mu ni šlo za nič drugega, kakor da pride do točke, ko
ne bova mogla drugače, kakor da ga znova poprosiva, naj nama pokaže svoj
roman. Ko naju je odpeljal nazaj v kabinet, na kavo, si je napolnil pipo z
dišečim tobakom in nama ponudil cigare, govoril je pa še zmeraj o pasjem
pokopališču in Joe ga je spodbujal z laskavimi besedami.
Cez čas je začelo Allenovo navdušenje pojemati. Kajpada naju bi bil tedaj
neznansko rad potipal zastran svojega romana; in čeprav je moral tudi Joe tó
dobro vedeti, stvari ni omenil, dokler ni začel Allen mencati. Joe je nalašč
310
čakal, da pride Allen sam z besedo na dan, in če prav premislim, to ni bilo
kdo ve kako- olikano. Ko je ura odbila devet, je Allen odnehal.
»Sta resno mislila,« je vprašal. »Ko sta rekla, da bi rada videla tisto reč, ki
jo zdaj pišem?«
»Kaj pa misliš!« je rekel Joe. »Jaz sem komaj čakal, da boš to rekel. Jim pa
tudi. Ne, Jim?«
Allen Southby je globoko zajel sapo in skoraj olajšano odložil pipo.
»Res mi je veliko do tega, da jo oba vidita,« je rekel. »res. Živi duši je še
nisem pokazal, samo Marti.«
»Kaj je pa Marta rekla?« sem vprašal.
Allen je spet globoko zajel sapo in stopil k svoji pisalni mizi.
»Isto kakor ti. Jim,« je povedal.
»No, česa boljšega si pa tudi ne bi mogel želeti,« sem dejal, »in razen tega je
neposredino mnenje kakšne ženske zmeraj važnejše od mnenja moškega.«
Allen je bil rokopis naposled potegnil iz predala svoje pisalne mfze. Njegove
roke, ki so držale liste, so bile videti premišljeno ravnodušne.
»Potem to za vaju ne bo prehuda nadlega?« je rekel.
Joe je sicer res večkrat na široko odpiral usta, resnično neprijazen ni bil pa
nikoli.
»Kakšna nadlega neki, daj no mir. Allen,« je odvrnil.
»Kakor sem že rekel, je to prvi neizdelani osnutek,« je še opozarjal Allen.
»Jimu sem to omenil že zadnjič. Zato ne bosta preveč kritična, kaj?«
»Jasno, da ne,« je rekel Joe. »Koliko svojih sva že imela v rokah.«
Allen Southby je zavzdihnil. Rokopis je razdelil na dve polovici.
»Nà, Joe — tole je začetek,« je rekel, »do tam, kjer je Jim zadnjič nehal brati.
Jimu bom dal ostalo, pa mu povej, da ti bo dal te strani, ko boš svoje že
prebral.«
»Dobro,« je rekel Joe, »pa daj.« Toda Allen je še zmeraj držal rokopis; vêdèl
se je do pike tako kakor zadnjič, ko je bil meni pokazal začetek svojega
romana.
»Prva stran je malo sunkovita,« je rekel. »Skušal sem se vživeti v vso zadev-
ščino. Jim je nekaj pripomnil, da je jezik robat.«
»Naj bi se bil rajši ugriznil v jezik,« je dejal Joe. »Drugače kakor sproščeno
nihče ne more pisati, ti pa tudi ne. Allen!«
»Misliš?« je vprašal Allen. »Res sem pisal čisto sproščeno. Prizadeval sem si,
da bi bil res to, kar sem v resnici. Pa nà, Joe. Samo ne pozabi, da je prva stran
morda res malo robata.« Tedaj sem si že zaželel, da bi Allen držal jezik
za zobmi.
»Sediš res udobno?« je vprašal Allen. »Vidiš tudi dobro? Pa ti Jim, si na
udobnem? Zase vem, da'sem v tistemle naslanjaču zmeraj rad sedel.«
Želel sem si, da bi Allen za boga svetega vendar že umolknil. Soba je bila
osvežujoče tiha, ko sva začela brati, toda Allen je še zmeraj nekaj mencal
naokoli, najprej se je zagledal v naju, potem v svoje knjige.
Skozi okna je prodiral hrup avtomobilskih motorjev z bližnje aleje. Allen je
vzel debelo, v usnje vezano knjigo s police in se umaknil za svojo pisalno mizo.
Ko sem sedel v naslanjaču in bral, se mi je iznenada zazdelo, da sem v učilnici
311
iz davnih dni in da pišem šolsko nalogo. Allen je sedel v bližini, da z Joem
ne bi mogla goljufati. Delal se je, kakor da ne gleda naju, vendar sem dobro
vedel, da ne bere. Enkrat sem na hitro ošinil Joa. Naloženega dela se je bil
lotil z vso odločnostjo, in ko je prebral stran za stranjo, je vsako razmišljeno
spustil na tla. Joe je bil nagel in natančen, kadar je kaj bral, in odkar sem ga
spoznal, je zmeraj kaj prebiral, pa naj je bil trezen ali okajen. Ko je minilo
četrt ure, je Allen že spregovoril.
»Kakšno se vama zdi, kolikor sta prebrala?« je vprašal.
Joe je dvignil pogled, kakor da se vrača iz velike daljave.
»Osupljivo je,« je rekel. »Ne moti me. Allen.«
»Do kod si pa že prišel?« je vprašal Allen.
»Do tja, ko se on vrne iz hleva,« je povedal Joe, »in najde njo še v kuhinji,
potem ko so že vsi drugi odšli spat.«
»Misliš, da je to v redu?« je vprašal Allen. »Za ta del me je ves čas malo
skrbelo.«
»Brez potrebe,« je rekel Joe. »Zdaj me pa pusti, da bom bral naprej.«
»Te res tako zanima?« je rekel Allen.
»Do tu teče prav imenitno,« je rekel Joe. »Imaš kaj viskija, Allen?«
»Oh,« je rekel Allen, »ne zameri. Seveda, seveda. Takoj prinesem.«
Lovila sva njegove korake na ušesa, ko je šel skozi predsobo in .jedilnico.
Potem so slišno zanihala vrata shrambe, in slišala sva ga, kako je nekaj naro-
čeval. Tedaj je Joe vstal, po prstih stopil k meni in iztegnil roko.
»Fant,« je šepnil Joe, »vse je v redu! Kakor si rekel. Vse je v najlepšem redu.
Stvar je od prve do zadnje vrstice za vraga strašit, njegova založba jo bo pa
vseeno morala sprejeti. Zdaj se mi možak že skoraj smili.«
Kakor sva tam šepetala, nisva bila ravno preveč prijazen parček. Mene je bilo
skoraj sram, ker sem čutil táko olajšanje in táko pop>olno škodoželjnost,
skoraj — čisto pa le ne.
»Usedi se nazaj in beri,« sem šepnil. »Ze gre z viskijem.« Glasno sem dodal:
»Polnokrvna stvar, Joe.«
»Tako je,« je potrdil Joe. »Polnokrvna.«
Slišala sva Allena, kako se je po prstih vračal skozi jedilnico. Gotovo ga je
neznansko imelo, da bi slišal, kaj govoriva; in je slišal, da je stvar polnokrvna.
»Daj mi, kolikor si že prebral. Jim,« je rekel Joe. »Ti mi ga pa natoči kozarec.
Allen. Ena stran je boljša od druge!«
Tisti del Allenovega rokopisa, ki sem ga prav tedaj bral, je bil slabši kakor
začetek, in sleherna odložena stran je v meni potrdila mnenje, ki se mi je bilo
že od vsega začetka utrinjalo o umetniškem pisanju Allena Southbyja. Natanko
bi lahko povedal, kaj vse je bil Allen bral in prebiral, preden se je lotil svojega
romana. Na drobno je bil preštudiral Hardyja — in najbrž se je bolj s težavo
pregrizel skozenj ^ razen tega pa si je pošteno ogledal Sherwooda Andersona,
Glenwaya Westcotta in O'Neilla. Prebral je bil na kupe tistih po živi, sveži prsti
dišečih knjig, v katerih imaš ves čas hlevski gnoj v nosu in pa duh po deviški
zemlji, ki jo obrača plug, hkrati pa se v duh po tej zemlji mešajo dolgi odstavki
prvobitne, čeprav rahlo izkrivljene človekove strasti. Toda te knjige je bila
napisala umetniška roka, Allen Southby pa ne bo nikoli imel umetniške roke,
in če dočaka Mojzesovo starost. Kljub temu sem čutil, da me je stvar znova
312
začela vznemirjati. Po glavi se mi je pletlo nič koliko načinov, kako bi jaz
spremenil te opise, če bi se jih lotil.
Allen je bil spet za svojo mizo, igral se je s tisto v usnje vezano knjigo. Takoj
je opazil, da sem za hip prenehal brati in segel po kozarcu.
»Saj ni nič narobe, kaj. Jim?« je vprašal.
»Ne,« sem rekel. »Zelo izzivalno je, Allen.«
»Krasno,« je rekel Allen. »Hvala ti. Jim — toda zdaj ne smeva več govoriti,
da ne bova motila Joa.«
S to njegovo pripombo se je mahoma razblinila krhka naklonjenost, ki sem jo
bil začutil od Allena in ki jo je bila najbrž rodila slaba vest. Da, Southby je
intelektualni snob in intelektualni komolčar. Kako surovo mi je ravnokar na-
mignil, da moje mnenje ne šteje več — zdaj ko ima Joa tu! Zato tudi ne bo
nikoli vedel, da je moja zadnja pripomba popolnoma resnična. Southby je
zares izzivalen, ko se je lotil opisovati nekaj, kar sem jaz že tedaj dojel zdaleč
bolje, kakor bi to stvar sploh kdaj mogel dojeti on. Pa niti ne njegov pošastni
zaplet — bolj kakor zaplet me je osupnil ta način pisanja. Te njegove strani
so bile podobne prizadevanju potujočih piscev, ki gredo v Maine ali na Cape
Cod na letni dopust, da bi znali opisati Novo Anglijo, in dosežejo približno
isto, kakor bi dosegel kakšen severnjaški pisatelj, če bi se lotil epske pesnitve
o Jugu.
Kolikor sem še imel strani, sem jih dal Jou in si nalil viskija. S konverzacijo
se mi ni bilo treba truditi, ker Allenu Southbyju ne bi bilo prav, če bi motila
Joa. Bilo je že četrt na enajst, in, po pravici povedano, sem čisto rad tiho sedel
v svojem naslanjaču in prisluškoval glasovom in šumom za okni. Sprva sem
se še spraševal, kaj neki je najbolj narobe s tem Allenovim pisanjem, potem pa
so se začele moje misli tako megleno, neorganizirano motoviliti okrog mene
samega, kakor se človeku rado zgodi, kadar nima kaj početi. Rekel sem si, da
sem si o svoji literarni veščini docela na jasnem. Nikoli ne bi bil toliko neumen,
da bi se lotil stvari, v kakršno se je zapičil Southby. Saj misliti je o taki stvari
prav lepo in prijetno; vendar sem vedel, da se je nikoli ne bom smel lotiti.
Prvič nimam toliko energije, in drugič si ne bi mogel dovoliti take loterije,
kajti pravi pravcati roman je za tistega, ki mora živeti od svojega pisanja,
preveč tvegana loterija. Petsto dolarjev akontacije bi bilo najbrž vse, kar bi
dobil za leto dni dela, ker se stvar gotovo ne bi dala na veliko prodati.
»No,« se je oglasil Allen Southby, »potem si že pri kraju, ne, Joe?«
Joe je pobral razmetane strani in jih spretno uredil, potem jih je vrnil Allenu.
Videti je bilo, da Allen skoraj strahoma čaka, da bo spregovoril.
»Saj smo vsi trije iz iste stroke,« je rekel Joe, »zato nam ne bo treba dosti
govoriti, ne, Allen?«
»Ne,« je odvrnil Allen Southby, »ne, seveda ne, Joe. Samo toliko bi rad vedel,
kaj si mislil, ko si bral. Sem pa kajpada vseeno zelo pripravljen sprejeti
kakršenkoli predlog. Kritiko prenesem prav kakor vsak drug, samo da je
inteligentna.«
Joe je zelo resnobno pokimal. Ne da bi bil kaj rekel, je bil videti pretresen.
Čeprav sem ga že dostikrat opazoval v tej pozi, bi mu bil skoraj verjel, da
misli resno.
»Allen,« je oznanil Joe, »jaz ne bom rekel ničesar, čeprav me presneto ima,
da bi ti govoril vso noč. Že dolgo nisem bil tako razburkan.«
»Potem te je res razburkalo?« je vprašal Allen Southby.
313
»Tako sem razburkan,« je rekel Joe, »da do jutra ne bom zatisnih očesa.
Nekateri tvoji stavki, nekateri odlomki se mi kar naprej motajo po glavi — tisti
prizor na travniku, ko mu ona pomaga poiskati srajco, ali pa tisto, ko skrije
stara gospa svoje prihranke na ognjišče pod opeko. Teh reči dolgo ne bom
pozabil. Allen, toda govoril o njih rajši ne bi. Prenevarno bi bilo.«
»Kako to misliš — prenevarno?« je vprašal Allen.
Joe je prijel svoj kozarec, kritično ga je premeril od zgoraj navzdol in ga
izpraznil, preden je odgovoril.
»Zdaj si sredi takega ustvarjalnega zagona,« Je rekel Joe, »da ne bi mogel biti
tako surov, da te prekinem, Allen. Nehote bi lahko rekel kaj neprimernega —
že ena sama nepremišljena besedica je lahko dovolj, da te zapre. Zato ne bom
rekel niti besede, in tudi Jim ne bo rekel niti besede. Oba stojiva na pragu
nečesa, kar za nič na svetu ne smeva uničiti.«
»Toda všeč ti je, kaj, Joe?« je rekel Allen.
»Misliš, da bi takole govoril, če mi ne bi bilo všeč?« je vprašal Joe.
»Pa vendarle — mi ne bi mogel vsaj nakazati, vsaj namigniti,« je še tvegal
Allen, »kaj si čutil, ko si bral?«
Joe je odločno odkimal.
»Ne,« je rekel, »bilo bi prenevarno. Nesramno bi bilo. Allen. To je moje mnenje.
Po mojem ne smeš z nikomer razpravljati o tem, dokler ne končaš, niti z Marto
ne. Zdaj si ravno na točki, ko ti ena sama beseda lahko vse pokaži.«
»Res misliš, da je tako dobro?« je vprašal Allen.
»Seveda,« je rekel Joe.
S človekom, ki je videti tako srečen, kakor je bil tedaj srečen Allen Southby,
nekaj ne more biti v redu. Iskrivi žar v njegovih očeh je bil kar preveč zmago^
slaven, da bi mogel biti živa resnica.
»Joe,« je rekel Allen, »ne bi se ti mogel dovolj spodobno zahvaliti, res ne!
Bi morda hotel prebrati tudi še ostala poglavja, ko bodo napisana?«
»Jasno, da jih bom,« je rekel Joe.
»Najbrž sem preveč nadležen,« je rekel Allen, »ne bi bil rad predrzen, Joe —
pa vendar, bi mi mogoče ti napisal nekaj vrstic na ščitni ovitek?«
»Zakaj pa ne?« je rekel Joe, »če le založnik ne bo imel nič proti.«
Mislil sem že, da bo Allen mene popolnoma spregledal, pa me ni.
»Jim,« je naposled rekel, »hudo sem vesel, da ti je moja stvar všeč. Tvoje tople
besede so me neznansko spodbudile. Jou si je nikoli ne bi upal pokazati, da
me nisi bil opogumil ti.«
»Ni besede vredno, Allen,« sem odvrnil.
Pogledal me je s svojim najprikupnejšim nasmehom.
»Ah, saj res — še nekaj sem mislil,« je rekel. »Kdaj pa lahko pridem k vam
v Wickford? Lahko si misliš, kaj bi mi pomenilo, če bi si vse skupaj lahko
na mestu ogledal, zdaj ko sem sredi dela!«
»Jaz se bom' zdajle odpeljal v New York,« sem rekel.
»Pa moraš v New York?« je vprašal Allen. »Kdaj boš pa nazaj?«
»Do nedelje mogoče,* sem rekel.
»Potem bi se pa zmenila za to soboto,« je predlagal Allen. »Ne veš, kako sem
ti hvaležen, Jim.«
314
Joe si je zapel jopič.
»Hvala ti za vse, Allen,« je rekel. »Odriniti morava.«
Nič nisva govorila, dokler nisva sedela v avtu, in potem sem prvi sprego-
voril jaz.
»Vrag naj ga vzame,« sem rekel. »Saj ga sploh nisem povabil.«
»Nisi ga,« je odvrnil Joe, »pa bo vseeno prišel.« Tedaj se je Joe na lepem
zasmejal in mi položil roko na ramo, preden sem mu mogel odgovoriti.
»Misliva na kaj drugega. Jim,« je rekel. »Ni bila tista njegova traparija nekaj
groznega?«
»Bila,« sem rekel, »in vendar si je ne morem pregnati iz glave. Kar naprej
se mi blede, kako bi tisto napisal jaz.«
»Ni vrag!« je rekel Joe in njegov glas je iznenada postal nekam hrupen. »Si
moreš misliti — tudi jaz sem ves čas mislil samo to, kako bi jo napisal jaz!«
»A,« sem rekel, »a ti tudi?«
»Toda tvojih zamisli kajpada ne bi šel krast,« je rekel Joe.
»Tudi ne bi bilo vredno,« sem rekel.
Joe mi je spet položil roko na ramo.
»Menda se nisi samemu sebi zasmilil, starina?« se je zasmejal. »Kaj ti pa je?
Da te ni Southby tako potrl?«
»Kaj še,« sem odvrnil. »Samo zamislil sem se, Joe.«
»Politična država« in nova jugoslovanska
ustava'
Adolf Bibič
Ko razpravljamo o naši novi ustavi, se večkrat srečamo s pojmom »politične države«.
Ta pojem se nam na prvi pogled zdi protisloven, saj si ne moremo predstavljati,
da bi lahko obstajala država, ki ne bi bila politična. Vendar pa ima ta izraz, ki ga
je zelo pogosto uporabljal zlasti v svojih zgodnjih spisih Marx, določeno vsebino; ta
postaja aktualna posebno v tistem razdobju državnosti, ki ga navadno označujemo
z odmiranjem države. Procesi odmiranja države pomenijo proces praktične negacije
pojma in realne družbene kategorije »politične države«. In ker naša nova ustava
izraža predvsem te procese, ki se po pozitivni strani imenujejo družbeno samouprav-
ljanje, se nujno tako v svojih teoretičnih izhodiščih kot konkretni normativni izpe-
ljavi postavlja v zelo aktiven odnos do te kategorije. Zato ne bo odveč, če si posta-
vimo vprašanje, kaj pomeni »politična država«, zlasti, kaj je pomenila Marxu; kakšno
je sociološko bistvo meščanske »politične države^s in kako se problem »politične
države« postavlja v pogojih prehodnega obdobja, konkretno, kakšno je mesto »po-
litične države« v novi jugoslovanski ustavi. Razume se, da bomo v tem sestavku vsa
ta vprašanja lahko nakazali le v njihovih najsplošnejših obrisih.
' Osnova tega sestavka je predavanje, M ga je avtor imel za skupino študentov filozofske fa-
kultete v Ljubljani
315
I.
Med osnovnimi problemi, ki se je z njimi stoletja srečaval na poti svojega osvoba-
janja človek, je bil njegov položaj nasproti politični oblasti, ki se je v razredni
družbi osredotočila predvsem v državi. Ta položaj se je funkcionalno izražal v člo-
vekovem večjem ali manjšem deležu pri političnem odločanju. Obseg udeležbe ljudi
pri tem odločanju pa je bil poleg njihovega deleža na ekonomskem razpolaganju eno
izmed temeljnih meril človekove dejanske osvoboditve.
Sam odnos do političnega odločanja pa je šel po nastanku razredne družbe skozi
dve različni fazi. Za prvo razdobje je značilno, da je bilo politično odločanje odkrito
povezano s človekovim položajem v določeni strukturi lastninskih odnosov: v sužnje-
lastniškem in fevdalnem sistemu so bili lastniki proizvajalnih sredstev tudi na zunaj
obdarjeni z atributi politične oblasti. Čeprav je bila od udeležbe pri političnem odlo-
čanju odrinjena ogromna večina prebivalstva, je tisti manjši del, ki je zavzemal
v lastninski strukturi gospodujoč položaj, imel že zaradi samega dejstva, ker je bil
lastnik, določen status v političnem sistemu takratne družbe. Politika in lastnina
sta bili neposredno povezani med seboj, politična emancipacija, ki pomeni popolno
formalno osvoboditev politične sfere od ostalih oblik človekove eksistence, zlasti
od njegovega razredno-lastninskega položaja, še ni bila dovršena.
V tem razdobju, ko je bila država še neposredno povezana s svojimi »socialnimi
živci«, še ne moremo govoriti o »politični državi«, ki — po Marxovi terminologiji —•
ravno pomeni državno organizacijo, zasnovano na politični emancipaciji. O »poli-
tični državi« lahko govorimo torej šele takrat, ko postane udeležba pri političnem
odločanju formalno popolnoma neodvisna od elementov družbene baze. To stopnjo
razvoja je država dosegla po buržoaznih revolucijah, ki so politično delovanje na
zunaj ločile od družbenega življenja, kar je bil eden izmed znakov osvobajanja
izpod fevdalnih spon, med katere je sodila ne samo navezanost kmeta na zemljo,
ampak tudi navezanost politične strukture na fevdalno lastninsko strukturo (stanovi!).
Novi politični odnosi, ki so jih sprostile buržoazne revolucije, so, kot sledi iz pove-
danega, temeljili na dualizmu političnega in družbenega. Področje političnega delo-
vanja, ki se je ravno osredotočalo v politični državi in ki naj bi bilo soznačnica za
človekove kolektivno življenje, je bilo ločeno od področja civilne družbe, ki je po-
menila skupni pojem za področje človekovih zasebnih prizadevanj, njegovih pri-
vatnih interesov, potreb, zlasti pa njegove produkcijske dejavnosti. Humanistični ideal
celovite človekove osebnosti, združujoče v sebi družbenost in zasebnost, splošne in
posebne interese, javne in privatne zadeve, je bil tako negiran v praksi: ta je člo-
vekovo bivanje nekako — če smemo uporabiti ta izraz — razpolavljala na njegovo
privatno eksistenco, usmerjeno in izživljano izključno v lastnih ciljih, in na javno
eksistenco, ki ni imela neposredne zveze s človekovim delom in njegovim dejanskim
družbenim položajem. Tako se je polarna razporeditev politične države in civilne
družbe izražala tudi kot polarnost človeka in državljana, človeka kot nosilca nepo-
srednih prizadevanj na področju zasebne 'sfere civilne družbe in državljana kot
človekovo javno eksistenco. Protislovje med tema dvema bivanjima je bilo eno izmed
zelo pomembnih protislovij družbeno-političnega življenja v novi buržoazni epohi.
Marx je ta problem v svoji Kritiki Heglove filozofije državnega prava označil takole:
»Civilna družba in država sta ločeni. Torej sta ločena tudi državljan in pripadnik
civilne družbe (Bürger). Le-ta se mora torej sam v sebi bistveno razcepiti. Kot resnični
človek se znajde v dvojni organizaciji: v birokratski — ta je zunanje, formalno do-
ločilo enostranske države, ki se njega in njegove samostojne resničnosti ne tiče, —
in v socialni, tj. organizaciji civilne družbe. Toda v tej stoji kot privatnik izven
316
države... Da bi torej postal resnični državljan, da bi dobil politični pomen, mora
izstopiti iz svoje resničnosti v civilni družbi, se od nje abstrahirati, umakniti se iz te
organizacije v svojo individualnost... Ločitev civilne družbe in politične države se
pojavlja nujno kot ločitev političnega občana, državljana, od civilne družbe, od nje-
gove lastne empirične resničnosti, kajti kot državni idealist je čisto drugo, od svoje
resničnosti različno ... bistvo.«'
Takšno formalno ločevanje »politične države« in »civilne družbe«, človeka in drža-
vljana, zasebnega in javnega interesa je imelo za politično življenje še nekatere druge
posledice, ki so bile pravzaprav le različni vidiki tega temeljnega dualizma. Predvsem
je državni aparat, ki ni bil po svojem izvoru povezan z neposrednim produkcijskim
procesom, stal kot sila nad družbo. Čeprav je bil formalno vsakomur dostopen vsak
javni položaj, in se v tem pogledu niso postavljale takšne pravne pregrade kot v prej-
šnjih razrednih družbenih formacijah, je vendarle »politična država« ravno zaradi
ločenosti od družbeno-ekonomske baze nujno vsebovala eminentne značilnosti, zaradi
katerih sta bila dejanska človekova udeležba v družbenih zadevah in odločanje v po-
litičnem življenju omejena na zelo ozek krog ljudi. Zakonit pojav takšne od nepo-
sredne produkcije ločene »politične države« je zlasti proces stalne birokratizacije.
Državni aparat, ki naj bi utelešal splošni interes vladajoče družbe, nosi v sebi težnjo,
da uresničuje svoj posebni interes. Ta težnja ni izraz nekakih moralnih pomanjklji-
vosti in subjektivne nepoštenosti, ampak v prvi vrsti njegovega objektivnega položaja.
Marx v svojem že omenjenem delu, ko razpravlja o Heglovi tezi, da je država ute-
lešenje splošnega interesa, z izredno jasnostjo poudarja, da je »politična država«
ravno zaradi svoje ločenosti od družbeno-ekonomske baze, od človeka-proizvajalca,
lahko le nosilec posebnega interesa, ki ni istoveten s konkretnim interesom človeka
kot pripadnika »civilne družbe«. Birokracija kot poosebljenje politične države in sino-
nim za formalistično naravo politične emancipacije, je lahko le nosilec umišljenega
splošnega interesa, ki ni neprotislovno v celoti s človekovim delovnim obstojem.
Iz takih ugotovitev so nujno izhajali določeni zgodovinski cilji in napotilo za akcijo,
ki naj bi uresničila v konkretnem življenju te cilje. Zgodovinska perspektiva člove-
kovega osvobajanja je bila samo v praktičnem odpravljanju teh dualističnih raz-
klanosti med »politično državo« in »civilno družbo«, med človekom in državljanom,
med zasebnim in splošnim interesom. Proces odpravljanja teh razklanosti pa je iden-
tičen s procesom tistih sprememb v družbeni bazi in nadstavbi, ki jih označujemo
z družbenim samoupravljanjem. Naša nova ustava ravno izraža te procese.
II.
Bilo bi popolnoma napačno, če bi si na podlagi povedanega predstavljali, da je
takšna »politična država« tudi dejansko neodvisna od družbene baze. Ko je Marx
v svojih zgodnjih delih govoril o ločitvi med »civilno družbo« in »politično
državo« kot o temeljni značilnosti političnega življenja mlade buržoazne drža-
ve, s tem seveda ni mislil, da bi bila politična država v sociološkem smislu, po
svojem pomenu in izvoru, postavljena nad konkretne odnose v »civilni družbi«.
Nasprotno, ko je kritiziral idealistično Heglovo koncepcijo države, je čisto dolo-
čeno dejal, da je civilna družba conditio sine qua non politične države.^ Politična
država, ki se je razglašala za neodvisno od družbenih determinant človeka, je bila
tudi v liberalni epohi, ko se je še relativno najmanj vmešavala v družbeno ekonomiko,
v resnici jamčevalec družbenega reda, izraženega predvsem v privatnem pravu in
s tem tudi izrazito razredno determinirana. Kot se človek ni osvobodil religije s tem.
= Marx - Engels, Werke I, Berlin, 1957, str. 281
» Prav tam, str. 207
317
ko je bila religija proglašena za njegovo zasebno zadevo, tako se tudi politično
življenje, izraženo v »politični državi«, ni dejansko osvobodilo vpliva družbenih sil,
s katerimi formalno ni imelo nobene zveze. Nasprotno: privatna lastnina in odnosi,
ki so izvirali iz nje, so bili slejkoprej tista predpostavka, na kateri je »politična dr-
žava« slonela. Vsa načela, ki so jih razglašale ustave mladih buržoaznih »političnih
držav«, so bila izraz interesov mlade buržoazije, ki je v buržoaznih revolucijah negi-
rala staro »organsko« zvezo med politično in fevdalno strukturo, da bi vzpostavila
novo posredno zvezo med interesi »civilne družbe« in »politično državo«, Meščansko-
dernokratična »politična država« je sicer odpravila odkrito, neposredno vezanost poli-
tike in lastnine proizvajalnih sredstev (vendar še to zelo nedosledno — premoženjski
cenzus!), zajamčila pa je privatno lastnino in vse determinante, ki iz te kategorije
nujno izvirajo. Ko je razglašala enakost, svobodo in bratstvo za temeljna načela nove,
politične demokracije, je hkrati ohranjala nedotaknjeno sfero privatnih izkoriščeval-
skih odnosov. Zato »politična država« ni pomenila dejanske osvoboditve človeka kot
ustvarjalca materialnih in duhovnih dobrin, ampak mu je le formalno kot abstraktne-
mu državljanu odprla svobodno pot na področje politične oblasti.
Toda tudi razmerje med državljanom in »politično državo« ni bilo neposredno,
kot bi morda sklepali iz ustavnih tekstov in liberalne politične doktrine. Ustava bur-
žoazne »politične države« je bila — in še vedno je — predvsem organizacijski instru-
ment države. Določala je predvsem organe države, njihovo strukturo, njihove med-
sebojne odnose. Ravno zato, Tier je ustava »politične držaye«, v njej praviloma ne
najdemo omenjenih oblikovalnih sil političnega življenja, kot so na primer politične
stranke* Ustava politične države tudi ne govori o drugih, »anonimnih«, »nevidnih«
akterjih politike v kapitalističnih sistemih: politično vplivne združbe (interesne
skupine, skupine političnega pritiska) nimajo svojega mesta v ustavi, čeprav so že
od vsega začetka buržoazne državnosti igrale — in danes vedno bolj igrajo — zelo
pomembno vlogo v političnem procesu. Enostavno razmerje državljan-država, ki je
temeljna sestavina tako buržoazne ustavnosti kot atomistične meščanske liberalne
politične teorije in ki se izraža v posebnem pojmovanju predstavniškega principa, se
v dejanskem političnem življenju prelamlja v vmesnih členih organiziranih političnih
skupin, kar ima za posledico, da se udeležba pri političnem odločanju celo za pri-
padnike vladajočega razreda v znatni meri omejuje.
Politične stranke so v meščanski »politični državi« filter razrednih interesov in poli-
tičnih kadrov. Le preko mehanizma političnih strank in ob soglasju njihovih vodstev
lahko posameznik postane udeleženec predstavniškega organa in drugih politično po-
membnih položajev v državi. Odločanje v politični državi ima tedaj izrazito obeležje
posrednosti tudi za pripadnike vladajočega razreda. Čeprav v celoti varuje globalne
interese lastninsko odločujočega razreda, se vendar tako proti posameznim pripadni-
kom tega razreda »politična država« pojavlja kot nadrejena sila. Politična oblast
torej ni odtujena le od množice neposrednih proizvajalcev, ampak v nekem smislu
celo od samih pripadnikov lastniških družbenih skupin.
Kljub preobrazbam, ki jih je doživela meščanska državnost od časa, ko jo je
Marx v 40-letih 19. stoletja opisoval kot »politično državo«, je torej za njo ostalo
značilno, da je pri formiranju svojih organov odtrgana od neposrednega družbenega
dela. Dejansko človekova udeležba pri političnem odločanju je slejkoprej omejena
na ozek krog profesionalnih politikov, ki kot splošni politični reprezentanti nimajo
zveze s konkretno dejavnostjo človeka. Ce še upoštevamo, da se že več desetletij
dejansko odločanje vedno bolj prenaša na izvršilne in celo na upravne organe, po-
' Prim. Szymon Chodak, Partie polityczne w éwietle prawa pañstwowego. Studia .socjologiczno-
polityczne, 3/1959, st. 95-129
318
stanejo meje meščanske demokracije še očitnejše.^ Ustava nove socialistične demo-
kracije mora tedaj določiti takšne oblike družbene in politične organizacije, ki bodo
predpostavljale proces negacije »politične države« in afirmacijo bolj množične ude-
ležbe pri sprejemanju pomembnih družbeno-političnih odločitev, s tem pa višjo
stopnjo človekove svobode.
III.
Ko je naša revolucija »razbila« stari državni aparat, se je pred njo postavila naloga,
da organizira novo politično življenje, zlasti tudi novo državo. Čeprav je v prvem
povojnem razdobju še ohranila nekatere oblike državne organizacije, ki jih je že
izoblikovala buržoazna »politična država« (predvsem načelo splošnega političnega
predstavništva), so vendar te oblike v riovih pogojih imele drugačno družbeno funk-
cijo kot v meščanskem političnem sistemu. Izvirale so iz nove razredno-lastniške
strukture, v njih so delovale drugačne družbeno politične organizacije, zasledovale
so drugačne družbene smotre: medtem ko je meščansko-demokratična država pred-
vsem jamčila nemoten obstoj in razvoj zasebne lastnine, je bila funkcija državne
organizacije — kakršna je' prišla do izraza v naši prvi ustavi — predvsem v ohra-
nitvi pridobitev revolucije, v krepitvi ekonomske osnove socialistične družbe in v
takšni organizacijski dejavnosti, ki naj bi mobilizirala množice v smeri uresničevanja
novih socialističnih ciljev.
■Vendar pa tudi takšna spremenjena funkcija nove države ne more biti trajno zago-
tovilo neoviranega razvoja novih družbenih odnosov. Ne samo teoretične osnove soci-
alističnega gibanja, ampak tudi praktična izkušnja je pokazala, da je država prehod-
nega obdobja lahko v določenih pogojih celo resna ovira za nemoten dinamičen in
progresiven razvoj socialistične družbe. To se zgodi v primeru, če se ohranijo nekatere
začetne organizacijske oblike tudi v novih okolnostih, ko so se objektivne in sub-
jektivne sile socialistične družbe že toliko okrepile, da jim je pretesno v starih poli-
tičnih okvirih, ki so po svojih organizacijskih načelih še vedno refleks »politične dr-
žave«. Nova država je kljub novim družbenim funkcijam na zunaj podobna »politični
državi« ravno po tem, da njena organizacija ni neposredno izpeljana iz družbene pro-
izvodnje, zaradi česar nujno poraja določena protislovja (zlasti birokratizem), ki so na-
ravni spremljevalec takšne od družbenega dela ločene državne organizacije. Zato se
po socialistični revoluciji pojavi revolucionarna potreba, da se postopoma negira samo
načelo splošnega političnega predstavništva in da se vzpostavlja takšna struktura
predstavniških organov, ki bi upoštevala produkcijski proces. Spajanje družbenega
dela in političnih funkcij je ravno tisti proces, ki označuje socialistično državo kot
državo »posebnega tipa«, kot državo, »ki odmira«.
Takšna koncepcija je dobila v naši ustavni zgodovini svoj prvi izraz v Ustavnem za-
konu. Le-ta je odrazil novo gibanje na področju družbeno-ekonomskih in političnih
odnosov, ki so nastali po uvedbi delavskega samoupravljanja, hkrati pa je z novo
organizacijo državnih organov (republiških in zveznih) vpeljal nova telesa, zbore pro-
izvajalcev, ki se niso več oblikovala po načelu splošnega političnega predstavništva,
ampak so izhajala iz področja družbene proizvodnje. S tem je bila tradicionalna orga-
Bernard Shaw je takole označil meščansko demokracijo: ». . . vabim vas, da začnemo obrav-
navati demokracijo na ta način, da si jo najprej predstavljamo kot velik balon, ki so ga
napolnili s plinom ali toplim zr8j<om in spustili v višave tako, da neprestano gledate za njim
proti nebu, medtem ko vam drugi praznijo žepe. Ko se balon približno vsakih pet let vrne
na zemljo, vas povabijo, da vstopite vanj, če morete vreči ven tiste, ki se stiskajo v njem;
toda ker nimate niti denarja niti časa in ker vas je štirideset milijonov, v balonu pa je
prostora komaj za šeststo ljudi, se balon zopet dvigne s skoraj isto prtljago in vas pusti, kjer
ste bili. Mislim, da boste priznali, da balon kot slika demokracije ustreza parlamentarnim
dejstvom«. B. Shaw, The Aple Cart, A Political Extravaganza, Penguin Books, št. 1169, str. 16.
319
nizacijska struktura, zasnovana na načelih splošnega političnega predstavništva,
močno nalomljena, odprla se je pot za postopno negiranje starih političnih oblik in
za korenitejše odpravljanje protislovij, ki so nastajala zaradi ločitve državne orga-
nizacije in neposrednega družbenega dela. Nova jugoslovanska ustava tako v svojih
temeljnih načelih kot v konkretni normativni razčlenitvi še poglablja procese nega-
cije »politične države«.
V	čem se izražajo bistveni elementi tega pomembnega procesa?
Medtem ko izhaja klasična »politična država« formalno od družbeno neoopredeljenega
pojma »državljana« in gradi celotno državno organizacijo na domnevi, da od drža-
vljanov Izvoljeni predstavnik reprezentira njihovo voljo, temelji naša nova ustava, kot
je bilo že tolikokrat poudarjeno, na človeku. Ne na človeku kot družbeno nedoločenem
posamezniku, ampak na človeku kot ustvarjalcu materialnih in duhovnih dobrin.
Ne na človeku, ki je svoboden, da nekaj ne stori, ampak pfedvsem na človeku, ki je
postavljen v neposrednem delovnem procesu v takšen objektivni položaj, da mora
vedno znova in znova pozitivno odločati o pomembnih alternativah. Ne na človeku,
ki je »obsojen na svobodo«, ne ve pa s to svobodo kaj početi, ampak na človeku, kate-
rega svoboda se izraža predvsem v njegovem delu, ki ni več vkovano v mezdni odnos
privatnega ali državnega lastniškega monopola. »Človek ni samo državljan, podložnik
države in izvrševalec državne volje na področju materialne graditve. Človek je sub-
jekt, neposredni interes njegovega dela pa je cilj celotne akcije vseh družbenih
organov«.^
Človek kot nosilec novih družbeno-ekonomskih in političnih odnosov prihaja v stik
s področjem države kot delovni človek. Delo, ta »edina osnova in merilo za materialni
in družbeni položaj človeka«, je oblikovalno načelo vseh medčloveških, med njimi tudi
političnih odnosov. Struktura državnih organov ne raste več iz čistega reprezentativ-
nega načela, ki po Marxovih besedah spreminja politiko v »politična nebesa«, ampak
se še dosledneje naslanja na neposredni proces družbenega dela, težeč za tem, da
pridejo na vseh ravneh družbeno-političnih skupnosti do izraza pristni interesi de-
lovnih ljudi. Predstavniško načelo, zasnovano na samem družbenem delu, na drugi
strani omogoča, da se neposredni interesi delovnih ljudi v najrazličnejših oblikah
srečujejo in soočajo s širšimi družbenimi interesi in da se tako na nov, neposreden in
demokratičnejši način rešujejo protislovja med splošnim in posebnim, posebnim in po-
samičnim interesom. S tem pa se tudi v sam proces družbeno-političnega odločanja
vnaša večja konkretnost, globlje poznavanje problemov in verjetno tudi večja pri-
zadetost za določene rešitve danih alternativ. Delo, ki postaja pomembno za obliko-
vanje predstavniških organov, se ne omejuje, kot doslej, na materialno proizvodnjo,
ampak obsega tudi delovne procese na področju družbenih služb. Vedno večje ize-
načevanje'položaja delovnih ljudi v gospodarskih organizacijah in na drugih, negospo-
darskih področjih in odpravljanje razlik med umskim in telesnim delom
zahteva, da se tudi v sami strukturi političnega sistema upoštevajo te spremembe.
V	novih predstavniških organih družbeno-politične skupnosti bodo poslej zastopani
ne samo delovni ljudje s področja gospodarstva, ampak tudi delovni ljudje s področja
kulture, znanosti, zdravstva in drugih javnih služb. Tako poslej, na primer, ne bo
prepuščeno slučaju, ali bodo v strukturi državnih organov prisotni predstavniki s po-
dročja prosvete in kulture, ampak bo njihova udeležba v predstavniških organih
obvezna. To bo pomenilo, da interesov tega področja družbene aktivnosti ne bo
več zastopal v prvi vrsti politični predstavnik, ampak neposredno sami delovni ljudje,
ki delajo na teh področjih. Isto velja tudi za druge aktivnosti, ki jih določa ustava.
' E. Kardelj, Nova ustava socialistične Jugoslavije, založil »Komunist-«, str. 151
34
Slavko Tihec: Temni semafor, 1962
Rudolf Kotnik: Armirano platno XV, 1962
Valentin Scagnetti: Dve ilustraciji k sonetom VV'. Shakespeara
Jože Polanjko: Dvorišče (olje z razstave pododbora likovnih umetnikov
iz Maribora)
Miroslav Jeraj: Oblika (olje, z razstave pododbora likovnih umetnikov
iz Maribora)
v zvezni skupščini ne bo — kot je bilo doslej — v posebnem telesu zastopana sama
materialna produkcija, ampak bodo poleg gospodarskega zbora še trije samoupravni
zbori, ki bodo združevali predstavnike drugih družbenih aktivnosti. Področje prosvete
in kulture bo dobilo Prosvetno-kulturni zbor, delovni ljudje s področja zdravstva in
socialnih služb bodo zastopani v Socialno-zdravstvenem zboru, delovni ljudje, ki
so člani organov samoupravljanja delovnih organizacij idr. pa bodo dobili svoje mesto
v Politično-upravnem zboru. Analogna organizacija se predvideva za republiške skup-
ščine, medtem ko imamo za ravni okraja in občine določene posebnosti, ki pa kljub
temu zagotavljajo primerno zastopstvo negospodarskih področij.
Na ta način je tradicionalna struktura organov politične države, ki se oblikujejo
izključno po načelu splošne in enake volilne pravice v neposrednem in tajnem gla-
sovanju, še izraziteje kot doslej prebita po načelu, ki v samo državno strukturo vpe-
ljuje široko pojmovano kategorijo dela in se tako še bolj poudari funkcionalno pred-
stavništvo, t. j. predstavništvo glede na aktivnost, funkcijo, ki jo posameznik
opravlja na področju družbenega dela. To je ena izmed najpomembnejših vidikov
negacije starega koncepta politične države, ker zopet povezuje politično organizacijo
družbe (»politično družbo«) z njenimi »socialnimi živci«, toda to pot ne več z lastnin-
sko pravico in njenimi izrazi, kot je bilo značilno za neposredno povezanost poli-
tičnega področja v nekaterih prejšnjih zgodovinskih razdobjih, ampak z delom, za-
snovanim na družbeni lastnini, ki je negacija vsakega lastninskega monopola. Po-
novno se vzpostavlja zveza med delavcem in državo, med ustvarjalcem materialnih
in duhovnih dobrin in državo, med človekovo neposredno eksistenco v družbenem
procesu in njegovo udeležbo pri družbeno-političnem odločanju. Nekdanji dualizem
med »civilno družbo«, področjem človeških potreb in proizvajalne dejavnosti, in
med »politično državo« kot svetom splošnega interesa, ki ni istoveten s konkretnim
človekovim interesom, se dosledneje negira, ko vstopa človek v državno sfero, se
ne ločuje od svoje »empirične resničnosti«, ne postane, če zopet uporabimo že zgoraj
citirani Marxov izraz, »državni idealist«, ampak ostane tudi kot član predstavniškega
telesa, povezan z neposrednim družbenim delom. »Državni sistem postaja čedalje
bolj sestavni element organizacije družbenega dela. Celotna dejavnost človeka na
njegovem delovnem mestu kakor tudi njegovo sodelovanje v delavskem svetu, v
skupščini občine ali republike ali federacije, dobiva svojo notranjo enotnost. V vseh
teh dejavnostih človek enako koristi sebi kot drugemu človeku in družbeni skup-
nosti.«'
Iz doslej povedanega pa bi bilo napačno sklepati, da v političnem sistemu, kot ga
predvideva naša nova ustava, elementi »politične države« popolnoma izginejo. Po-
litična država, ki je soznačen pojem za državo, katere struktura ni povezana s
procesi družbenega dela, je zrastla iz določene objektivne družbene strukture, za
katero je bila značilna delitev družbe na razrede. Čeprav je naša revolucija in naš
dosedanji razvoj to strukturo vztrajno oblikoval v smeri brezrazredne družbe, pa
so še vendar zaradi relativno nerazvitih produkcijskih sil ostala določena protislovja,
ki niso samo nekakšen »ostanek preteklosti«, ampak žive »znotraj delovnega ljudstva«.
Zaradi teh objektivnih protislovij nastajajo lahko določene družbene napetosti, ki
jih ne morejo še razreševati neposredna družbena organizacija, ampak je še vedno
potrebna intervencija »političnega« elementa države. Razen tega pa tudi mednarodni
odnosi na sedanji stopnji svojega razvoja narekujejo, da se morajo v državni organiza-
ciji še ohraniti določeni elementi, ki v protislovjih mednarodnega življenja zagotavljajo
naši celotni družbeno-politični skupnosti določeno mesto in določeno vlogo. Predvsem
iz teh razlogov struktura naših predstavniških organov še vedno ni v celoti odraz
' E. Kardelj, prav tam, str. 177
321
neposrednega družbenega dela, ampak vsebuje tudi določene elemente splošnih
predstavniških teles.® Tako v Zvezni skupščini nimamo le štirih samoupravnih zborov,
ampak imamo tudi Zvezni zbor, ki predstavlja delovne ljudi ne glede na njihovo de-
lovno mesto. Elementi splošnega političnega predstavništva so podapi tudi v struk-
turi republike, okraja in občine. Ce bi šlo na primer za vprašanje obrambe ali
mednarodnih odnosov, bo Zvezni zbor samostojno odločal o teh vprašanjih. To so
vsekakor področja, ki spričo narave same stvari še vedno zahtevajo, da jih rešuje
posebno telo. Po drugi strani je naša družba kot celota zainteresirana, da bodo
odločitve, ki bodo sprejete na področju družbenega samoupravljanja, v skladu s
splošnimi družbenimi interesi. Zato bo Zvezni zbor enakopravno odločal o spreje-
manju zakonov skupaj s posameznimi samoupravnimi zbori, ki pa bodo imeli tudi
nekatere samostojne kompetence.
Celotna struktura naših predstavniških organov in naš celotni družbeno-politični
sistem slonita tedaj na izhodiščni ideji, da ostane izključna pristojnost splošno-politič-
nega predstavniškega elementa omejena na tiste zadeve, ki jih danes še ne bi mogla
uspešno reševati drugačna organizacijska struktura. Na vseh drugih področjih pa se
elementi »politične države« prepletajo v dialektično celoto z elementi družbenega sa-
moupravljanja. Zato naši predstavniški organi niso samo, kot je to primer v »politični
državi«, organ oblasti, ampak so tudi organ družbenega samoupravljanja. Splošnega
interesa ne uveljavljajo samo organi, z elementi splošnega političnega predstavništva,
ampak tudi predstavniki družbenega samoupravljanja, ki pa so hkrati tudi najbolj
avtetični razlagalci posebnih interesov tistega področja družbenega dela, ki ga za-
stopajo. Splošni in posebni interesi sicer še vedno prihajajo v določena nasprotja,
vendar pa stalno prepletanje teh dveh elementov v celotnem našem političnem si-
stemu omogoča, da se protislovja, ki nastajajo med splošnimi in posebnimi interesi,
razrešujejo na nov, konkretnejši in demokratičnejši način. »Politično« torej v našem
sistemu ni več mehanično ločeno od družbenega, kot je bilo ločeno v tradicionalni
»politični državi«. Državni mehanizem postaja sam sestavni element družbenega me-
hanizma, kot postaja družbeni mehanizem, preko družbenega samoupravljanja, zasno-
vanega na osvobojenem delu, sestavina države.
Naša nova ustava sicer Se ne konča procesa popolne stopitve družbenega dela s
politično organizacijo družbe, pomeni pa vsekakor v dosedanji ustavni zgodovini naj-
izvirnejši napor človeka, da postane gospodar tistih sil, ki jih je sam ustvaril, a so mu
potem zagospodovale. Takšna sila nad človekom je tudi »politična država«.-
' To predstavništvo pa ni identično s splošnim političnim predstavništvom tradicionalnega kova,
ampak se z novim volilnim sistemom, široko uredbo rotacije in omejitev ponovne izvolitve še
bolj odmika od njega, kar so tudi znaki negacije »politične države«.
322
MIROSLAV KOŠUTA: BISERNICA V PRODU
Govorim ti
Govorim ti besede. Po soli
in težki poti dišiš,
od belega prahu si bela
in suha, dolg molk
hodi s tabo
po senožetih in gmajnah,
skozi visoko travo,
v plivkanju ptic, med kriki
in klici, ki so ti nezrmni.
Gledaš me. Govorim ti
z grenkim grlom,
ožganim od kalne vode.
Koliko vode
Koliko vode čez tvoje telo,
od dolgega pričakovanja
koliko mračnih želja
in slutenj. Zdaj se vračaš
dobra kot domače dvorišče,
kjer so se razcvetale
prve rože med kamni,
ki so bili vsak zase
malo čudno. Svetla
od tolikega sonca, nemirna
od večera, ki ga tajiš.
In si sveže lubje
in vlaga oh koreninah,
si žeja v črni prsti,
razširjena zenica: neha,
ki drhti in čaka.
Vonj
Vonj zrelega sadja,
mrak jutranjega neba
in prvi kriki
na peščinah,
stopinje, ki ostajajo
kot bele školjke
v produ, hladni,
dolgi požirki odmevov
tu si in tu ostaneš
in še tako velik
se ti kot drobno zrno
skrijem v molk.
323
Ostani
Ostani suhi jezik molka.
Ogradi se v peščino
na obali. Skolji
naj ne spoznajo
tvojega koraka,
naj jih ne opija
slana voda s tvojih nog.
Ostani suhi jezik molka.
Zagrebel te bom
v alge, v slepo peno.
Sam bom gledal
tvoje modre žile.
Nanasil ti bom mračnega
bršljana, da mi
njegov in tvoj okus
bo vezal grlo.
Nosim te
Nosim te med dnevom
in nočjo. Skrivam te
v svoji črni krvi.
S sipino kostjo rišem
tajna znamenja
po produ — zaklinjam
slepe mreže: sivi jambor
je kot oko stražarja.
Tavava z obrežja
na obrežje, daleč stran
od lačnih čolnov,
kjer so druga k drugi
položene ribe:
njih hrbti
se blešče kot noži.
Nikdar nisi
Nikdar nisi, kar sem kdaj
imel. Zbiraš se
kot slina v slanih ustih;
kot veter z morja
blodiš v sivem trsju.
Poznaš besede, ki govore
o žeji, poznaš moj glas,
ki ga draži jjonj dežja,
in suho prst poznaš
iz teh dlani. Kot okno
se odpiraš in zapiraš.
Prežim na vsak tvo gib,
ki riše čas: voda dolbeš
svojo grenko slast. Kamen
cvete kot bela roža.
324
Ni tako dobrega
Ni tako dobrega telesa
in tako nežnih rok
ne poznam. Ostani
brez besed kot tišina
zgodnjega večera.
Naj te ne hudi polnoč,
ko zbiram zrna teme,
naj te ne plaši
krik iz mojih žil, ko čutim
melko v tebi,
ki mi vrat zaliva.
Tu sva v izviru, za vselej
čista in sama.
Basen o tem, kako so se mezgi
organizirali v konje
Matjaž Kmecl
Nekega dne sem zagledal na cesti tri stare konje, kako so prizadevno tekali
sem in tja. Vsakemu je kaj manjkalo; ta je imel trdo nogo, drugemu so se
poznale hude brazgotine po sedlu, tretji je bil kar brez noge — vmes pa se je
po njihovih dolgih obrazih razpasla moreča skrb; tudi muka ob napornem
tekanju jim je razorala čela, na katera so padali čopi sivih prepotenih griv.
Ko je pritekel četrti mimo, sem ga prepoznal.
—	Pozdravljen! sem mu zaklical. Zdrznil se je, me preplašeno pogledal in
potem, ko me je prepoznal, zaupno pritekel čez kolovoz.
—	Kaj pa je to z vami zadnji čas? sem ga pobaral. — Ti si že četrti stari konj,
ki ga vidim danes v potu svojega obraza in svojih skrbi teči po cesti. Ali delate
to za ohranitev svojih moči?
Vrgel je po meni dolg, očitajoč pogled in žalostno pogrebel z zadnjo nogo po
pesku.
—	Pravično ste se borili za konjsko stvar, sem vrtal dalje vanj. — Zdaj, ko
smo si uredili življenje, bi vas ne smeli pustiti, da bi takole nepremišljeno
zapravljali svoje preostalo zdravje s prekomernim tekanjem po ulicah. Kako
je to sploh mogoče?
Oprezujoče je pogledal naokrog, postrigel z ušesi in potihem dejal: Oh, stara
storija ... gospodarska nesposobnost intakodalje ...
Za hip se mi je posvetilo: Ali je... ali je to z mezgi v zvezi?
Pokimal je.
—	Kako je to mogoče! sem vzkliknil. — Kako je to sploh mogoče! Vaš boj
je bil naperjen prav proti mezgom in njihovi sterilnosti.
—	Kaj hočeš. Spretnejši so, znajdejo se.
Potem je spet obmolčal, kot da ne ve, ali bi bilo dobro govoriti dalje ali pa
bi bilo vseeno bolje molčati. Končno se je odločil.
325
—	Vidiš ... je rekel.
—	Oh, je spet vzdihnil, vsak se bori za svojo pest sena. Imaš kakšno prgišče
deteljice? Drugače se bom začel tresti od slabih živcev in potem bo cirkus.
Nekaj trave in posušene detelje zmeraj nosim s seboj, ker konj nikoli ne ve,
kaj ga čaka. Dal sem mu jo. Potem mi je očitno pomirjen pripovedoval:
—	Vidiš, je rekel^ vse skupaj je zelo preprosto. Takoj, ko je bila stvar končana
in je konjska stvar zmagala, so se mezgi potuhnili, saj veš, da se znajo dobro
potuhniti. Mi, lionji, smo bili malo bolj trdi, šli smo se malo policaje, kar smo
pač bolj ali manj morali storiti. Enkrat za vselej smo želeli opraviti z me-
zgarstvom. Mezgi pa so medtem tuhtali, kaj bi storili in ker končno ni šlo
drugače, so se sklenili organizirati v konje. Seveda so se organizirali samo
zato, da bi živeli vsaj tako dobro kot konji.
—	Hudiča! mi je ušlo. — Kako pa se more mezeg organizirati v konja, če ni
konj ampak mezeg?
Skomignil je.
—	Iz prepričanja pač. Lahko je kdo še takšen mezeg, toda kdo komu jamči,
da v srcu ni bil nikoli konj? Nesrečna usoda se poigra z njim in ga opremi
z mezgarsko zunanjostjo. Takšni konji so še posebej dragoceni. — Spakljivo
je oponašal nekega govornika, toda hitro se je spet zresnil. — Spretno so se
priučili in prilagodili konjskim nazorom in — verjameš ali ne — kmalu so
začeli nas, konje, tolči z našim lastnim orožjem.
—	Ni mogoče!
—	Ne samo mogoče, marveč bridka resnica. Na debelo so izumljali različne
pojme; recimo drobno mezgarsko pridobitništvo, ali mezgaška mentaliteta —
in s temi izrazi opremil številne konje. Ene bolj druge manj, po stopnji nevar-
nosti. Ce smo se upirali, so nam rekli kaj bolj močnega in neovrgljivega. Bili so
spretni in so se kmalu zrinili tudi zelo visoko. Neki posebno velik mezeg, ki
mu je pognala brada in je bil tako učen in razgledan po mezgarskem svetu,
da so merodajni forumi že resno razmišljali, ali mu ne bi kazalo kupiti očal, je
na primer v dolgih mezgaških traktatih o vsem mogočem docela razkrinkal vse
konje in tudi konjsko stvar samo. Posebno veselje je imel s tem, da je konje
porazdeljeval v različne črede; po inteligenci oziroma neinteligenci, po stopnji
malomezgaštva, po razgledanosti in nerazgledanosti v mezgovnem svetu, po
tem, koliko so obvladali fracoščino in podobno. Potem je iztuhtaval posrečena
imena za pripadnike takšnih čred. Ce so šli recimo v posebno čredo Lisko,
Pram, Serec, Ričko in Belec, potem so bili ti konji na primer »otožni rezge-
tqivci«. Te konje gotovo poznaš, zmeraj so bili pomalem vlažni in objokani,
a zato jih gotovo ne bi še imenoval za otožne rezgetavce!
Ker me je sprašujoče pogledal, sem skomignil z rameni.
—	Kdo pa se, sem dejal, v dandanašnji zmešnjavi še spozna, kdo je v resnici
konj in kdo Tnezeg! Ko pa se vsi gredo konje!
—	Saj to je tisto, je hitro povzel, celo takšni, ki bi zanje konj mislil, da so
najbolj zakrknjeni mezgi. — Saj to je tisto! Vse skupaj so že toliko zmešali, da
nihče več natančno ne ve, kako pravi konj sploh še izgleda. In lahko mi ver-
jameš, — je žalostno povzel, — da so nas ti prekleti mezgi že skoraj prepričali,
kako se na vseskupaj nič ne spoznamo in da smo pravzaprav mi mezgi in oni
konji...
—	Zabožjovoljo! Da so konji mezgi in mezgi konji...
326
—	Da! Da mezgi niso mezgi in konji ne konji, marveč, da so mezgi konji in
konji mezgi, ker je v konjih toliko mezgaškega, da ne morejo biti konji in
v mezgih toliko konjskega, da jih to popolnoma kvalificira za konje, ker bi se
sicer moglo zgoditi, da bi bila zgodovina — kolikor se sploh lahko zanesemo
nanjo — krivična in bi po krivici proglasila in obravnavala mezge za mezge
in konje za konje, čeprav je docela jasno, da je resnica čisto drugačna. Ce se
namreč mezgi danes in tukaj, v tem trenutku samouresničujejo, potem ne
morejo na noben način biti nič drugega kakor konji; ker pa se konji ne samo-
uresničujejo, je docela jasno, da so mezgi... Sicer pa, ali veš, kakšna je razlika
med spol-skostjo in spol-nostjo? je nenadoma preskočil.
Majal sem z glavo, ker nisem ničesar več razumel, in to ga je začudilo.
—	Kako da ne razumeš! Saj to je vse docela jasno!
—	Nič ni jasno. Zame je konj konj in mezeg mezeg. Tu se ne da ničesar
spremeniti. Ne moreš biti oboje naenkrat.
Oprezno se je ozrl naokrog.
—	Ne tako glasno; če te kdo sliši, bi lahko vzdignil močno polemiko. V pole-
miki pa je najmanj, kar te čaka, obdolžitev, da si nekaj nekomu ukradel
(recimo mladim žrebetom, se pravi mezgom), da si ozek in zaprt, da si policaj
in da nič ne razumeš, vsaj med vrsticami pa bi se dalo zelo razločno razbrati,
da si tudi na splošno precejšen idiot.
Prestrašil sem se. Cesa tako hudega si nisem upal tvegati. Zato sem se še sam
hitro ozrl naokrog. Ker nisem ugledal žive duše, sem se potolažil.
—	So pa neutrudni. Zmeraj znova odkrivajo kakšne centralne probleme. Še
prav pred kratkim je vso mezgaško, se pravi konjsko... mislihi inteligenco,
ki se sama naziva konje, saj se razumemo, — izredno pretresel in razgibal
problem, kako se pravzaprav piše: -ali mezeg ali mezek. V dilemi se namreč
zrcalijo izredno globoki idejni spori in nasprotja, ki jih navaden konj ne more
niti oddaleč zaslutiti. (Pri tem je moj stari znanec konj spustil iz sebe dolgo in
zamotano razmišljanje, ki se je približno glasilo takole: Ce se namreč piše v
nom. sg. mezeg, kako se potem piše v gen. sg.? Ali mézga? Nom. sg. mezek ne .
daje namreč v gen. sg. — mezkà — nikakršnega jasnejšega idejnega odtenka.
Gen. sg. mezga pa vso stvar tudi nazorsko docela jasno opredeli: oblika ima
izredno široko semantično območje. V nazorskem smislu lahko torej vidimo že
v oznaki mezeg, pa tudi v sleherni inkarnaciji te oznake kar se tiče gen. sg. —
mezga — idejno marmelado, se pravi neopredeljenost, nepokončnost, mešanico.
Naj se je torej v zgodovini pisalo še tako pogosto mezek ali še tako na veliko
mezeg, danes je edino pravilno pisati mezeg.)
Strmel sem. — Od kod pa tebi vse to? Doslej sem ga poznal kot čisto povpreč-
nega konja.
—	Časopise berem! je ponosno odgovoril. — Društvo učenih mezgov, se pravi
konj, je na posebnem sestanku vse to do pike potrdilo.
Potem se je ponoviao previdno ozrl po kolovozu gor in dol, se sklonil in
zašepetal: Čeprav je seveda vsakomur jasno, da počenjajo vse to samo
zato, da bi kompenzirali svojo sterilnost. Zelo jih namreč boli, da so že tista
generacija križancev, ki ni več sposobna lastnega razmnoževanja.
Prestopil se je, težko je že stal na treh nogah. Tedaj sem se spet spomnil, zakaj
sem ga pravzaprav sploh ustavil.
—	In zakaj morate potemtakem po vsem tem stari konji brez nog tekati po
cestah?
327
—	Oh, je zastokal, kaj ne razumeš?
Nisem razumel. Pri najboljši volji.
—	Jasno, takoj ko so nas, stare konje, proglasili za mezge, smo bili fuč. Mi,
stari mezgi, smo bili...
—	Pa kako mezgi! Ti si vendar konj! Najbolj konj, kolikor sploh poznam
konjev!
—	Zdaj sem mezeg! Postali smo nezaželeni. Precej so nas postavili pred odlo-
čitev: ali bomo čistili konjske hleve, v katere so se naselili sedanji, se pravi
bivši mezgi, ki so se organizirali v konje, ali pa bi nas nekako zaposlili za
kurirje in podobno. Večina se nas je odločila ...
V trenutku se je kakor prestrašil in po svojih treh nogah, ne da bi črhnil
besede, kar najbolj urno odpeketal. Gledal sem za njim in opazil, da se pelje
spodaj po kolovozu, na vozu, ki sta ga vlekla dva izkljusana konja, debel
mezeg.
Morala in pouk te basni sta zelo meglena: Mezgi hodijo zmeraj po glavnem
kolovozu. Pa naj se morajo zato organizirati v mezge ali konje.
Mojster za smrt
J o ž e s n o j
Tako je bilo ob treh tretjega dne. Starka pa je s to svojo stvarjo začela že
veliko prej. Sploh se vse začne že veliko prej, preden opazijo sosedje in sorod-
niki. Najprej sosedje, nato sorodniki. In še prej morda kdo, ki ga v svoji
človeški zaverovanosti nočemo upoštevati.
Tisto jutro, ko se je Starka odpravljala v bolnišnico, se je privlekel v kuhinjo
pes. Košat rep mu je v topi krivulji pozvanjal z çne strani v drugo in glava
tudi. Med glavo in repom pa mu telo ni divje veselo valovilo. Hrbtenico je nosil
togo in otrplo in mogoče bi zatulil, če bi mu kdo položil roko na hrbet. Starka,
ki je že vse naročila, kako naj bo v času, ko bo zdoma, ga je pogledala in z
nekakim prazničnim gnusom vzkliknila:
»Uh, kako star je že!«
Skoraj bi bila ukazala, naj .ga ne bo več pri hiši, ko se vrne. Bila pa je zelo
skrbna in si je vroče želela, da bi bilo vse še dolgo, pravzaprav celo večnost
tako, kot je bilo prej. In pes je capljal za njo do konca dvorišča. Nato je legel.
Ko se je čez tri dni vračala iz bolnišnice, se je sosedom zdelo, da ji noge pri
hoji trzajo kot pretegnjenemu kljusetu. Pa je le stara, čeprav je še živahna, so
si mislili. Prav nič praznično ni bilo tedaj, kaj šele nenavadno, četudi so se
polja po dolini in vinogradi po obrobnih gričih že skoraj navadili na novo
pomlad. Začelo se je namreč v zgodnji pomladi in končalo na pozno jesen.
Tedaj vse umre in zakaj naj bi ne umrla tudi Starka.
Ko je prestopila vežni prag, je hči zajokala. Starka v tej prostorni, kamniti
hiši ni živela sama. Pri sebi je obdržala svojo najmlajšo hči. Četudi bi hotela,
se te ne bi mogla znebiti. Tako je včasih. Včasih imajo ljudje koga kakor roke.
In če ima človek roki, mu je življenje lažje. Stegne ju, otiplje z njima, položi
ju v naročje in sta njegovi. Ali pa ju izproži navzgor, poveže s prsti, podloži
pod glavo in se zaziblje. Roki sta pridni, ubogljivi in samo njegovi. Starkina
328
hči je ostala devica in samo njena. Starka je ni ljubila, saj kdo poštenih bi
ljubil svoji roki. Dovolj je, da sta, in gorje, če se pregrešita zoper telo.
Sedla je na posteljo, še preden je odložila svojo popotno obleko. Roki sta ji
mrtvo obležali v naročju. Hotela ju je dvigniti, toda bili sta kot nebogljen
dojenček, nemočni in skoraj popolnoma mehki. Starki so se ob pogledu nanju
od davne materinske ljubezni orosile oči.
»Ti revček ti moj,« je šepetala.
Toda bila je še zelo bistra, čisto pri zdravi, in spomnila se je, da je njena hči
devica in že priletna.
»Ljubi moj Jožef in sveta Marija, saj to nista moji roki. Kje si dobila tega
otroka, tiiii?«
Zajokala je s tankim dekliškim glasom, ki je, kot bi otresel zapoznelo božično
drevesce, s srebrnim zvenečim prahom posul hčerino hlipanje.
Izba je poplesavala v svetlobi, spreminjajoči se za oknom. Čeprav majhno in
zamreženo, je občutilo vsako prosojno tančico čez popoldansko sonce. Topoli
s pobočja nad hišo so trgali belo prejo s konicami svojih vej in jo lepili na
zemljo. Za javorjevo mizo je sedela Devica. Imela je tog, iz mehkega lipovega
lesa izrezljan obraz. Čezenj so lile vodene solze in pronicale v skoraj črvive
razpoke ostarele kože, ki jo je razganjala kri. Pod stropom so zvenele bogato
obložene veje senc. V otožno zamolklo mukanje volička in krave se je mešal
topot bosih pastirskih nog. Ovce so nosile kožuhe iz topolove preje, zelenkasto
zlepljene in zaudarjajoče po soku, ki teče v tem času iz narezanih mladik tega
drevja. V izbo so silili svileni gobčki mlade trave. Vse je prihajalo od zunaj.
Znotraj je Starka držala v naročju mrtvega otroka.
»Umrl si,« je zastokala, ko se je spomnila svojega moža, »pred letom dni in
zdaj je umrl še otrok. Čigav, za božji čas, je le bil ta otrok?«
Devica, ki je nenadoma dojela Starkine besede, je planila iz svoje ihteče otrp-
losti. Bila je v resnici devica in Starkine besede so jo globoko užalile. Se bolj
pa se je prestrašila njenih mrtvih rok.
»Mama, mama, tak zganite se vendar, saj se še razpravili niste!«
Starka jo je iztreznjeno pogledala. Zdaj je bila čisto sama in v njeni odme-
vajoči notranjosti je gospodaril hčerin glas kot v samo srce uperjeno sovraštvo.
»Ti da si moj otrok? Ti nisi moja hči. Se zganeš se ne, ko pridem. Se kave mi
ne daš. Ko bi mi ga vsaj vzela iz rok, da mi ne bi umrlo v naročju. Ti, devica!
Ko bi imela kaj dobrega, kaj čisto posebnega. Tako sem lačna, slišiš, lačna!«
»Le kaj sem storila, mama, da ste takšni z menoj? Saj me poznate, saj se vam
blede, prav gotovo se vam blede ...«
Mukanje krave in volička je preplavil hčerin jok. Rilčki na oknu in vratih so
prestrašeni sunkoma izginili. Hči je stekla za hišo.
»Se uničili me bodo, uboga mama!« si je ves čas ponavljala.
Ne dolgo zatem se je ustopila na vratih:
»Če je bilo tisto- z Marijo stokrat res, z menoj ni, da veste. Kar ubijte me, bo
vsaj konec!«
Starka se je spravila v posteljo. Devica ji je prinesla skodelico kave. Naredila
je nekaj požirkov.
Muha se je trudila po splozkem robu do sladke tekočine. Starka ni poskušala
zaspati. Ni še vedela, da se je začelo-.
329
Zrak v izbi so v motnih in čedalje mirnejših kolobarjih valovile le še muhe.
Pod parami so se samozavestno prestopali z noge na nogo trije polodrasli pi-
ščanci. Ona, katere prisotnost je komajda jasno izstopala iz črnih valov tančic,
povešenega stropa in meglenega drobljenja dveh sveč ob vzglavju in dveh ob
nogah, jih je bila navadila, da so hodili za njo tudi v hišo. Zdaj so bili tu in
ona tudi.
Spremembo je bilo komaj videti. Njen nos, poprej neopazno mlad sredi pone-
kod skrčenega, ponekod raztegnjenega obraza — kakor da ga je oblila pomla-
jajoča živa voda. Njegov že od vhoda sem opazen, iz voska in cvetličnega medu
začrtan obris je prevladal in zastrl vso ostalo izsušeno snov, ki je čakala mokre
prsti. Pomagale so mu zavese, sveče in nekajmesečna, po nečem posebnem
hrepeneča, pa vse zavračajoča lakota. Ostal je samo nos, dekliški, prosojen,
kakor da v njem samem trepetajo oranžni plameni sveč. Pravzaprav nosek, še
dolgo gibek in neotrdel, zaradi sveč skoraj gorak, a vendarle veliko manj topel
od piščancev. Pod njihovimi perutmi, kamor so zdaj pa zdaj vtikali svoje
dozorevajoče, rdeče nadahnjene glave, je bilo zares lepo in gnusno toplo.
Prvi, ki si je tega dne zaželel njih gorkote, je bil zadnji od kropilcev, zadnji
pred trenutkom, ko ostane oni na parah morda le za hip, pa vendarle prvič
popolnoma sam.
Človek se je, kakor bi gazil mirno, toda nekje v globinah nogé spodnašajočo
vodo, približal krsti. Ujel se je za vejico v škropilniku in srež ledenega miru
mu je zasul prste. Mimo nosu ni videl še ničesar, kar se je bal videti. Natanko
je čutil, kakp ga napeto opazuje, kako si njegove poteze včrtava v svoje, kako
to že ves dan počne z vsemi, ki jo ogledujejo. Ledeno mrzlo si je lepila črte
obiskovalcev na svojo masko. Ko bi to vedeli pogrebci pred hišo, je pomislil
in spreletel ga je srh, bi je morda še od tod ne hoteli pustiti.
Tedaj so zaščebetali piščanci.
—	Da, četudi. Četudi bi se moral plaziti za njimi mimo vseh teh togih, presto-
pajočih se nog, mimo njenega vzglavja, pod pare, in bi bilo nevarno, da bi
s hrbtom ali z rameni podrl trhlo stojalo. Četudi. Ujel bi enega in zarinil ole-
denele prste pod krila naglo dihajočega bitja ter se grel, grel, dokler ga ne bi
pokarala z odra.
Za življenja so ji veliko pomenili. Otroke in vnuke je postregla z njimi, kadar
so prišli. Tudi ta dan jih je morala pasti s par. Izbo so medtem že napolnili
sorodniki. Cas je bil, da jih drugi puste same.
—	Tako stara je bila: hči, sestra, žena, mati in kdo ve, kaj še vse. In tako dolgo
je živela, da je bila čedalje manj. Nekaj je morala biti tudi meni, posebno še,
ker tega sama ni nikoli hotela. S soncem je na ta način.
Vendar se je ol rnil in potisnil roke globoko v žep dežnega plašča. Piščanci so
razpotegnili sloke noge in krila na lisi sonca, ki je prašno curljalo skozi okno.
Vstopila je ženska in jih spretno polovila.
»Sorodniki so prišli,« se je opravičujoče nasmehnila, »ti pa še okrog letajo.«
Zunaj se je številčnica neba pomikala proti poltretji uri.
Zunaj so si ljudje dajali opravka s pripravami, ki jih terja zadnja selitev. Zunaj
so se topoli v vetru nasladno dotikali z vršički vej. In tedaj vse pozabi, da je
oni znotraj edini, ki si ne more niti voščene solze naveličane sveče obrisati
330
z lica. In kakor zadnji odmev tega velikega, nasladnega in samozadovoljnega
dotikanja valovijo v izbi muhe, čedalje počasrieje, v čedalje ožjih kolobarjih,
dokler se končno ne umirijo v negibno lebdečo plast na gladini somraka. Ta
somrak bo čez nekaj hipov trepetal pod udarci kladiva in bo nato kakor izru-
vano deblo v neenakomernih valovih plaval po vznemirjeni reki jesenskega
zraka, da bo za njim komaj brodilo nekaj brezbrižno sklonjenih postav, in se
bo končno neogibno zapletel v bujno razrasle roke senc, ki jih daje v ilovico
skrbno zasekana jama.
Somrak pritajeno ječi, kakor da je plavajoče deblo še čisto polno sivih gozdnih
čebel. Toda zdaj je prišla vrsta tudi nanj, da se poslovi od svetlobe in se vrne
nazaj. Njene roke ne bodo več prižigale sveč, da bi se okrog njih kratkotraj-
nega plamena zgrinjali in greli ti mrakovi, ki zdaj ječe v zraku in delajo krsto
težko in drgetajočo v rokah pogrebcev. Zelo so je bili navajeni, ker je bila
izbo po stari šegi še vedno razsvetljevala s svečo ali petrolejko, čeprav je
v hiši bila elektrika. Taka luč pušča mrakove živeti v prostoru. Duše jim ne
razgrize. Tokrat pa jim je dal potuho še Človek, ki se je domislil gozdnih
čebel. Kmalu za tem, ko se je umaknil iz izbe in ko je trem piščancem prvič
in zadnjič v življenju postalo strašno slabo, je tudi ona prišla pred hišo.
Hiša je bila stisnjena med svoje sosede, pa trdno zakopana v tla, kakor da se
jim ne pusti izriniti. Bila je videti brezbrižno samozavestna, čeprav ni preteklo
dosti let, kar je za las preživela nekaj bombnih napadov. Starka je nebogljeno
in ubogljivo obmirovala pred njo. Postavili so jo ob levi vogal, tja, kjer se je
ošabna, iz rezanih kamnov zlepljena hiša bojevala za svoje dvorišče. Bilo je
tO' trdo delo, saj so kamnite sosede tako tiščale k njej, kakor da jo žele ogreti
in stresti s svojimi rameni. Tega niso vedele, samo večno dotikanje jim je godilo
in bile so poslušne gospodarjem in vsem, ki so prišli za njimi. Takrat davno,
ko je naši hiši postalo potrebno, je globoko vdihnila vase zrak. Zajemala ga je
tako dolgo, da se ji je od napenjanja pordečila glava in je z novo streho zasvetila
daleč naokrog po dolini. V nabreklih zidovih so se pokazali pasovi modre barve,
izstopajoči kakor tanke plave žile na mladem ženskem popasju, ki bo povilo.
Dovolj globoko je zajela zrak in sosede so se morale razmakniti. Ko ga je
izdihnila, je bilo na njeni levi strani ravno zadosti prostora za dvorišče.
Zadnjega gospodarja ne bodo nikoli prinesli ob njen levi vogal, ker je bil
emigriral v Ameriko. Starka je bila v njej samo najemnica, zato je bila hiša
do nje morda malo preveč nespametno prezirljiva.
Cesta je s svojim prašnim jezikom lizala pragove hiš, oprijemala se je črnih
pogrebnih hlač in kril, komaj opazno posivila zlat križ, narisan na pokrovu
krste. Da je bila tako vsiljiva, je nedvomno zakrivil veter, ki tudi za hip ni
mogel mirovati. Sploh ni več dihal, enakomerno, zdaj ven zdaj noter, temveč
je samo še izdihaval. Pogrebcem je zmanjkovalo sape. Bila je jesen in tedaj so
ljudje tod okoli zelo utrujeni. Ponižno čakajo zime, da se odpočijejo. Toda
nikjer ne moreš biti tako ponižen kakor pod pozlačenim pokrovom ob levem
voglu tako ponosne hiše.
Cesta si je prizadevala, da ne bi pokazala svojega pravega namena. Toda Človek
med pogrebci je natanko vedel, da je zanj speljana samo od te hiše do poko-
pališča na robu vasi. Videti je ,bilo, da nihče od prisotnih še ni stopil na to
cesto, da so vsi prišli do sem kar tako, povprek in počez. Tega pa se ni spomnil,
da stoji ob strani in da je sam.
Ko je prišel duhovnik in so se pari kmalu nato vstopili drug za drugim, je cesta
še zmeraj obzirno lagala. Počasi je zakrožila okrog vogla in se prešerno zvila
331
v čisto narobno smer. Človek se je smehljal in ji gledal naravnost v hinavsko
hladni obraz, kakor da je spregledal njeno vljudno ukano. Stopal je brez para,
nekje v sredini. Šele na koncu vasi se cesta ni mogla več premagati. Z neupog-
ljivo odločnostjo se je spustila naravnost proti svojemu cilju, ki je bil edinič
tudi Starkin cilj.
Po sredi krajine se je zvijal bel govoreč jezik. Človek ni vedel, če hodi po njem.
Na eni strani je sikalo v temnih in trdih curkih, kot bi letelo kamenje, izbru-
hano iz vedno mirujočega besa, na drugi je iz okrogle svetle pege lila zelen-
kasta svetloba, ki ni osvetljevala in pod tem pozno jesenskim nebom ni puščala
sence, le Človeku je cvrčala s stoglasnimi krili gozdnih čebel in mu blesketala
sladkoben duh pohojenega satja.
Stojte, je tedaj zavpil Človek, da ga je od neizgovorjenega krika zabolelo
globoko v ušesih. Stojte in ne teptajte satja. Izpustite divje čebele iz debla.
Poslušam vas skrivaj že zelo dolgo in zdi se mi, da vem, kaj nameravate. Toda
to boste storili brez mene, ne, samo preko mene.
Človek je govoril zelo pravilno, nekako tako, kot venomer izdihavajoči veter.
Pripognil se je, da bi pobral košček lepljivega satja in začudeno je pogledovala
v tla še dolga vrsta pogrebcev za njim. Nekateri so se celo upognili v pasu.
Pridite, je zaklical kamenjanim in preganjanim živalim s temne strani jezika.
Pridite vsi čez, na to stran. Ne bojte se. In je počakal, da mu je mimo nog
smuknil preganjan zajec, in je pobral omamljenega vrabca ter ga previdno,
kot da spušča model jadralnega letala, naravnal proti drugi strani ceste. Dolga
vrsta pogrebcev je za hip obstala za njim. Nekateri so se celo ozrli v osvetljeno
stran. Čudovito se je zazdelo vse to Človeku, kajti očitno je bilo, da so ga ljudje
šele zdaj zapazili.
Stojte, jim je rekel sedaj s pritajeno pomirjujočim glasom. Nekaj je treba
ukreniti, ljudje, ali ne vidite, da se bodo divje čebele vsak čas zadušile v tisti
temi?! Zelo nerad vam rečem, toda treba je: deblo moramo odpreti. Vem, da
vam je dosti do tega, da zagrebete deblo nedotaknjeno, toda...
Ljudje so se ubogljivo ustavili in ko so se čelu sprevoda približali še oni iz
zadnjih vrst, se je ob Človeku nabrala velika gruča prisiljeno resnih in po-
slušnih postav. Kakor da se jim je temna, sikajoča stran zasigala pred obrazi
v razdrapano, sivo steno in jim zakrila vse, nebo, polje, pokopališče...
Gnetli so se okrog njega in tiste v zadnjih vrstah je videl, kakor da jim nevidna
roka dviga na lesene količe nasajene glave in jih skuša čimbolj približati nje-
govemu licu. Tisti ob njem pa so bili majhni, rumenordeče obsijani, trebušasti
in nerodni, kakor da je s polja odnekod prikorakala cela njiva jesenskega
korenja in mu zdaj neumno predrzno ogleduje stopala in kolena.
Obstal je sredi stavka, zakaj nenadoma se mu je povsem jasno zazdelo, da tod
nima pravice ukazovati. Zakaj ne, to se lahko nekoč čisto na lepem spomni,
čisto na lepem spomni... Strašno, ko bi se nekoč spomnil še česa več, naprej
ali nazaj, vseeno ... Groza ga je popadla za noge kot pes in ga omrtvičila vzdolž
hrbtenice do vratu. Ob nogi se mu je prijazno smehljal neki pritlikavi pogrebec.
Toda ... si je hotel še enkrat pomagati iz dreveneče otrplosti... Ce pa še ne
vemo, kako in kaj, pa malo počakajmo, je obzirno pripomnil pritlikavi, ki je
Človeku zdaj že ustrežljivo podpiral desno nogo pod kolenom. Naglica škodi,
je še zavil v dialektu in pomignil nosačem, ki so malo stran od gruče krsto
še vedno majali na lesenem nosilu. Na mig so jo spustili. Človek je v svojo
neznansko sramoto zapazil, da počiva njegova desna noga zdaj na njenem
332
pokrovu, malo niže od pozlačenega križa. Da bi prikril to nezaslišano dejanje,
je začel krajce svojega plašča mučno vleči čez visoko, naprej štrleče koleno.
Toda ves trud je bil zaman, noga je razločno opazna počivala na krsti.
Delajo se, kakor da ničesar ne vidijo. Nikomur ne bi privoščil take sramote,
je mozgal Človek. In kako bomo zdaj nadaljevali s tem opravilom? Stvar je
treba postoriti. Prav zagotovo, sicer se ne bi zbralo toliko pametnih in mirnih
ljudi.
Ljudje, je zajecljal. Moje koleno, moje... ne, moja noga... veliko vprašanje
se skriva v tem pojavu, ki ste ga priče. Ne, ničesar niste zapazili, nič vas ni
zganilo, se je popravil in začutil, kako mu v grlu in pred očmi silen pogum
vrtinci jezo na te ljudi. Ničesar se niste nikoli dotaknili, vi...
Tedaj je nekdo od velikih zadaj čisto razločno pokazal na njegovo nogo in
se zahahljal. In Človek je videl, kako se mu je vzdolž vsega, visoko iz praznine
štrlečega kola, na katerem se je majala njegova glava, premaknilo tenko doneče
adamovo jabolko.
Naša znanost, ljudje, se ni pustil zmesti, ko se je s skrajnjimi napori volje
trudil, da bi se spomnil... Naša znanost, vsa svetovna znanost----je
táko lepo zveneče adamovo jabolko. To je bruhnilo iz njega. In v hipu, kakor
bi odstrigel nit, je lahko umaknil oči s tiste hahljajoče se glave in kola pod njo.
Zdaj je zaznal, da se je kovinski smeh po gruči že precej razlezel, toda to ga
kljub jasni zavesti, da se je osramotil, ni prav nič motilo. Narobe, čutil je
veliko olajšanje, ker je povedal tem ljudem cel, tako pravilen stavek, in zdaj
mu je bilo, da bi jim lahko še marsikaj razložil. V opojnem razkošju samo-
zavesti ni več niti malo dvomil vase.
Tedaj je, kakor naročeno, spregovoril tisti pritlikavi, ki mu jo je že prej zagodel
z nogo.
Tovariš referent, je priučeno začel in se ozrl po pogrebcih, tovariš referent,
ljudje že dolgo čakajo, treba bo začeti, pozdravljam vas v naši sredi, kakor
tudi...
Človek naprej ni več poslušal. Tudi se ni mogel domisliti, kdo od pomembnih
gostov ga je še prišel poslušat. Velika konferenca, mu je švigalo po glavi,
medtem ko se je skušal v naglici spomniti uvodnega stavka. Bil je natanko
prepričan, da tak uvodni stavek obstaja ... Velika konferenca, problem, enkrat
za vselej rešiti, razvozlati, bodite mirni, ljudje. Vse je zagotovljeno, sedeži
so rezervirani, po možnosti nosite praznične obleke, ne zaradi prestiža ali
kakršnihkoli drugih pomembnih razlogov, iz pletete, poudarjam, iz pietete do
samega sebe ...
V trenutku se mu je sprožil tok besedi in zdaj je vedel, da mora vse to današnje,
človeka nevredno in klavrno početje obsoditi, obsoditi samega sebe in pustiti
divje čebele, da se zaduše. Vse mu je bilo čedalje bolj razumljivo in čedalje
manj je bil presenečen, ko se je ozrl po poslušalcih. Zanimanje zanj je pri njih
popolnoma popustilo. Kakor da ga ne slišijo, se je vsak od njih začel ukvarjati
s čisto nepomembnimi, da, celo neprimernimi opravili. Eden si je gladil lase,
ki so mu štrleli v lepem, rdečkasto svilenem čopu z vrha temena, kakor bi se
odprl zrel koruzni štok, drugi si je čistil nos, tretjemu je prav v dno duše
videl, kako v mislih opravlja hlevska dela, četrtemu, petemu in sploh mnogim
pa ni šel dlje kot do korenasto zariplih obrazov.
Vse, kar vidite pod mojo nogo — naenkrat je postal izzivalno ponosen nanjo —
je preprosto materija, snov od vekomaj in za vse večne čase. Pogumni in trdni
o ••> o
ÙOO
ljudje ste. Domov pojdite. Otrite si od vetra jokajoče oči in med potjo ne
smrkajte zavoljo lepšega, temveč tako, iz navade in potrebe. "Užitni ste in
nedvomni, dovolj, da sem ponosen na vas in miren, miren ...
Razvnel se je. Z obema nogama je skočil na krsto, da je pod njegovimi poskoki
zadonela po vsej prostrani okolici. Pogrebci so se silno prestrašili grmečih
glasov iz notranjosti rakve in eden, ki je bil menda duhovnik, je dvignil kadil-
nico. Sploh je večina začela prižigati in vleči cigarete. Človek se je zakrohotal
■ in onemu, ovitemu z dišečim kadilom in kdo ve s čim še, pomignil, naj pristopi
bliže. Sklonil se je globoko s svojega bobnečega odra in mu pritisnil ustnice
na uho. Ne kadim, mu je še utegnil z narejeno skrivnostnostjo zašepetati, potem
pa ga je popadel s kašljem pomešan smeh, hladen, kot bi se med deročo vodo
valile umazane grude gnilega snega. Nič vljuden ni bil več in ugodje telesnega
gibanja ga je zanašalo v tesnobno navdušenje.
Svetloba, dragi prijatelji, jim je kdo ve zakaj zatrjeval, nima prav nič opraviti
s tricentimetrskimi žeblji, ki vam jih bodo nekoč posejali okrog glave. Ali se
vam kdaj za vekami delajo barvasti, drug v drugega pretapljajoči se krogi,
če zatisnete oči? Tako nekako, da, odlično ste naredili, kolega. Zadržite še malo
te fantastične ornamentike, pricurnite jim malo duha in poskušajte zbrano
umreti. Potem mi referirajte. Ce zmorete kaj takega, ste poskus naredili
površno, in zdajle gotovo mislite na obložene kruhke, torej skratka vsem
zbranim prisrčen dober tek ...
Tisto o svetlobi mu je v jezici tako nepričakovano in nehote ušlo z jezika, da
se je zdrznil po vsem telesu. Nekaj kakor roka, mogoče dlan matere, ki ga je
nekoč vsako jutro budila, da je vstajal in se napravil za v šolo, mu je obstalo
na rami. In polovica njegovega telesa je hotela, da se zbudi in zave. Toda
koreni in metle so se začeli pod vplivom njegovega poskakovanja tako sladko
opojno pregibati, da jim je hotel zagosti še nekaj, preden zamudi priložnost.
Kajti občutil je, da bo priložnost prešla, da se bo razblinila. Da bi jim pokazal,
kako nagnusno užitni so, se je sklonil globoko naprej, nenehno cepetajoč v
taktu in ob spremljavi še nekoliko plašnih kmečkih glasov, pograbil prvega,
ga dvignil k sebi in ugriznil v majhno, okroglo, kakor mlada repa izoblikovano
glavico. Tekočina se mu je razlila v ustih, hkrati pa mu je omamno zamašena
ušesa prebil škodoželjen, razposajen smeh. Ležal je vznak. Čutil je, da se počasi
premika z glavo naprej, vrat in hrbtenica sta mu otrdela od nenadne tesnobe.
Samo z očmi je vrtel na vse strani. Videl je, kako se pogrebci sproščeno presto-
pajo v koraku. Toda, kam je izginila krsta, tega si ni znal razložiti. Slutil jo je,
kako se premika, tudi sam ležeč sredi poskakuj očega kroga.
Prvi razgrajač nemo izbuljenih oči je dvigal v zrak repico, v katero je bil
Človek ugriznil. Bila je škropilnica z blagoslovljeno vodo in kadar jo je čisto
brez glasu visoko zavihtel nad glavo, se je vsa množica zakrohotala, si pome-
žiknila in se spet zavrtela, zakaj tedaj, ko se je smejala, ni mogla plesati od
samega krčevitega zvijanja.
Krog se je obračal vedno hitreje. Morda je bila hinavska cesta tista, ki ga je
gonila kot cvileče mlinsko kolo. Tudi ona je trpela pod nerodnimi stopinjami
in se hotela, mehka in zbegana, razlesti v obe strani vzdolž svojih meja. Toda
oba bregova sta jo neusmiljeno stiskala medse in barvala obraze plesalcev.
Komaj so le-ti iz teme prinoreli na sredo ceste, komaj jih je zelenkasta luč
brez bolečin zbodla v strastne zenice, da so se zožile, kot cvet materine dušice
pred dežjem, že jih je spet kamenjalo s temnega obrežja.
334
Človek se je premikal z glavo naprej, noge je imel čudovito spočite in v višini
glave. Naporno je premišljeval, ali ima skrčene ali po meri naravnane na
deske. Rahlega zibanja niso zaustavljali niti precej veliki kamni, ki so na gosto
ležali po sredi ceste in napovedovali bližino razpadajočega pokopališkega zidu.
Narobe, povečavah so ga, delali so ga resničnega, zemeljskega. Spet so se začele
oglašati divje čebele, njih glasovi so puščali v temi za seboj trakove zelenkastih
kresnic. Somrak se je razburjeno dvigal na prosojnih krilih in si želel ven.
Človek bi mu zelo rad odprl, toda vedel je, da je okence nad njegovo glavo
trdno pritrjeno od zunaj. Ni se vznemirjal, a bilo mu je vendar težko zanj,
za katerega je vedel, da mu je sojeno oditi. Pobožal ga je s sklenjenimi rokami,
toda skrčeni prsti so ga le še bolj razburili. Jokal je in Človekove oči je orosila
vlažna megla, ki je napolnila tesen prostor. Vodo, zemljo in temo nosimo s
seboj, je pomislil. Postalo mu je prijetno, ker je imel meglo od nekdaj rad.
Sprehajati se v megli, čutiti, da gledajo vate velike oči dreves, drseti z ledenimi
kapljicami v kožuhe spečih gozdnih živali in prenočevati v mehkih vdolbinah
belih marmorjev, ki jih je megla spet naredila kamenje, neobklesane surove
sklade. Biti v nihanju majhna krožeča roka, v plamenu majhen, pojemajoč
jezik, za zaprtimi vekami zelena iskra luči in tolažiti vzdihujoči, ujeti, obsojeni
somrak, ki si ga prinesel iz matere, ga gojil ob svečah ljubezni in samote, se ga
bal in ga klical ter končno zvabil, da je s teboj počakal trdih udarcev kladiva ...
Človeka so po komolcih in lahteh nežno otipavale vejaste roke. Spuščale so
ga skozi prste in ga vsakič mehko pogladile po čelu. Želel si je negibnega
počitka, ene same konice trdnosti, na katero bi vesel lahko pribil svoje pi'si;
in ne bi bil zastokal, da bi pravkar zaspali somrak spet ne planil pokonci.
Usodni trenutek se je naglo bližal. Človek se je moral čimprej odločiti.
Se hip — in zbral si je zavest, da sanja. Nenadoma, ni si mogel pomagati.
Nekaj preko njegove moči mu je narekovalo. Zakričal je na pomoč, kajti šele
zdaj se mu je zazdelo, da mu primanjkuje zraka.
Okence nad njegovo glavo se je rahlo zasenčilo. Obraz, ki se je zastrmel skozenj,
je bil Starkin.
Groza se je Človeku spokojno sušila na telesu, ko je slednjič pogledal po pokra-
jini. Ničesar ni bilo v njej mimo majhne, razpadajoče romarske cerkve na
z gozdovi obšitem obzorju.
Obrnil se je in videl, kako zadnji pogrebci pravkar izginjajo skozi polomljena,
zarjavela pokopališka vrata.
Iz zemlje so kakor posušeni netopirji že plezale sive plahute megle, da bi se
nato koščeno prhko spustile čez vso dolino. Ura je od nekod z višine udarila
približno petkrat.
Za Človeka se je tudi cesta že zelo spametovala. Povedala mu je, da pelje na
postajo samo mimo pokopališča. Nič več mu ni govorila o tistem poslednjem
cilju, ki se konča tam za zidom. Dosegla je svoje in zdaj je kazala naprej.
Človeku samo do postaje. Do železniške proge, ki se, osamljena in izgubljena,
priplazi izza enega ovinka in izgine v drugem. Do neometane, pritlikave stavbe.
Nad ozkim trakom neba, posredi ilovnatega, globokega železniškega vseka, se
zvija zadnji vrisk lokomotive, star nekaj ur. Umirajoča, nevidna ovijalka, ki
ne bo dočakala novega piska z nasprotne smeri, da bi se še živa spletla z njim.
335
Promet redek in razmajan. Nocojšnji vlak zadnji do jutra. Pritlikava stavba
se še bolj zgrbi pod težo teme, mežika z enim samim rdečim očesom, toda
nikamor dlje kot do kamnitega zidu čez progo. Na tihem razpošlje na obe
strani kot sumljive potepuhe telefonske drogove, da ji še za časa naznanijo,
kdaj bo spet prišel tisti napeti, tesni trenutek, ko je treba pohiteti in ujeti
zadnjo stopnico na zadnjem vagonu. Zakaj vlaka na takšni postaji ni prijetno
zamuditi. Celo usodno je lahko. Toda Človek tega še ni okusil na lastni koži.
Za to še ni imel priložnosti. Ko je pred davnimi leti zapuščal to vas, je bila
postaja porušena in moral je daleč čez hribe peš na drugo železniško linijo.
Danes dopoldne se je prvič vračal po tej strani, pa je moral izstopiti na njej.
Zahj je res nikoli ni bilo, ni je mogel priznati. Osupnilo ga je njeno čelo z
napisom v latinici in cirilici. Kakor da je bilo na njem zaznamovano: tukaj boš
nekoč jemal slovo, za vedno. Vsak človek najde kje kakšno stvar, ki mu s svojo
trdoživostjo zabije med oči te besede. Toda dvakrat hudo je, če je ta predmet
samo majhna postaja z dvema nezanesljivima rokama. Ce se moraš posloviti
s človekom, ki se je zatrdno odločil ostati v tisti ilovici, katero si sam pred
dolgimi leti na čevljih nesel v svet.
— Izmuznil si se ji, ilovici v obrazu Starke, ilovici z njenimi potezami, drobnimi,
kakor dekliškimi, zatrto neizživetimi, ki so ti vedno dvigale toplo meglo v očeh
in ti polagale pregreto kamenje tesnobnega veselja v prsi. Ki so te izzivale, da
si jih poglabljal in razprezal, da si jih z otroško naslado trgal. Da bi si našel
bližnjico čez polje, da bi bil sam, da bi se izognil pokopališču ...
Zavil je s ceste v polje. — Ne, to niso več zmrzle grude in drobno kamenje,
ki pada na pozlačeni križ in tisto okence, ki ga ji je kot v zadnjo uslugo naredil
sam med pogrebom. Zemlja bobni pod nogami, kakor da teče preko nabreklega
trebuha mrtve živali, ki se je prenajedla sveže detelje in poginila sredi trav-
nikov, z rdečimi, od čebel razbrazdanimi cvetovi pred gobcem in steklenimi
očmi. Pokopano staro mesto leži spodaj, prav gotovo. Starka mu je pripo-
vedovala, ko je, držeč se je za krilo, hodil z njo na polje in ko sta v rosnem
jutru prvič udarila z motiko po zemlji, da je zabobnela. Mogoče zaradi neba,
ki je bilo tedaj vedno tako visoko in sinje napeto, mogoče zato, ker je vedno,
kadar je zamahnila, dejala: Pa sva spet eno grudico, pa spet eno ... In ko
je nekoč pozneje videl starca, njenega moža, kako z železnim drogom za
zabijanje fižolovk preizkuša zemljo, kje bolj doni, je vedel, da je vse življenje
utegnil samo nekaj — z večno mladim obrazom zamaknjenca iskati in iskati.
Takrat še ni vedel, da ga je Starka ljubila in sovražila zato. Takrat še ni videl
njenega dekliško neizživetega profila pod temnimi tančicami. Starka je morala
veliko presovražiti. Vedno je zahtevala vdanost in popolnost od drugih. Ne-
srečna, nevarna starica je bila.
Pod njegovimi koraki je še vedno donela zemlja, toda zvenela od rose, kakor
nekoč, ni. Jesenska rosa ne zna tako zveneti. Mrtva je.
Tedaj so se plahutave, netopirjaste zaplate megle že docela združile nad nji-
vami. Človek je gledal okrog sebe in ničesar, razen prikritega ječanja v tleh,
ni več poznal. Ko je natanko premotril temno dno pod nogami, je videl, da ga
je zaneslo pred edino vitko Starkino njivo.
— Neprestani občutek izgubljene samote izginja. Umika se tistemu znanemu,
ko sklonjen in zadržan prestopiš visok prag, sedeš za mizo na klop in se
odkriješ. V zraku visi dober dan bogdaj, ste zdravi bogdaj, jej in pij. In ga
zvrneš in rečeš: tega je pa res dal, in misliš njega, gospodarja vseh vinogradov
na zemlji. Ni ga, a si ga je vedno, prav zaradi Starke, tako lahko zamišljati.
336
Kdo ve zakaj, ampak prav zaradi Starke. Morda zato, ker je tako visela na
svojem vinogradu. Ali, ker je imela roke vse prepredene s starimi modrikastimi
žilami in malo tresoč glas. Ker se je vse staro s tako ihto naselilo vanjo. Besede
vise v zraku, in ti jih snemaš, domače in preprosto izpod stropa, ki se ti ponuja
čedalje niže in niže.
Sedel je na mejnik ob stezi in se odkril. Potem je nekaj časa v popolni tihoti
čakal, da prideta gospodar in gospodinja. Domislil se je, da ju je prišel obiskat
ravno o pravem času. Zdaj sta stara, je menil, in je ravno prav, ko je zadnje
čase vse tako in tako staro. Tega občutka o vsem starem si ni znal brez truda
in takoj razložiti, zato je raje kar brez misli sedel in čakal.
Prijetno mu je bilo. Pod nogami je gledal dve brazdi, trebušasti kot dve plodo-
viti, nestrupeni kači, kako se v rahli meglici zvijata po njivi navzgor, kako
prav na njenem gornjem koncu pulita staro vrbo in kako njen panj kotalita
nazaj v njegovo bližino. Ena sama vejica zelenkastih, zakrnelih klobasic je še
ostala na njem in zdaj je bila kot šopek na mizi.
Dovolj, je Človek zamahnil z roko vetru, dovolj tega opletanja s prahom. Nebo
se je medtem že toliko znižalo, da je lahko trgal z njega takšne besede in tudi
sámo je že lepo udobno sedelo na panju tik Človeka. V sinji bradi so se mu
svetile kresnice zvezd, kučma iz janjčevine je bila v vrhu rahlo osvetljena.
V lice je bilo sveže, pravi prikriti mladenič. Samo dva dolga, povešena pramena
srebrnih brk sta bila resna in ju je vleklo k zemlji.
Človek je segel pod strop po novo rešto besed:
»Kje pa so oni, gospodinja?«
»Saj res, ona,« se je domislilo pod kučmo. »Rada se zaleži, njena edina napaka.«
»Ona,« zahrumi izpod brk, »kje je ona?«
Pa so se vse brazde in brazdice, povešene trave in travice in mehka ozimina
začele nerodno hitro in starčevsko sramežljivo plesti in prepletati in že je
sedela poleg njega.
»Tako,« je reklo izpod kučme; in ona je bila droben, rjavkasto zelen profil
poleg njega, smešno prestrašen in ponižen, prikrito gospodovalen. Ko bi se ji
zarasle, stisnile te gubice, ko bi ozelenele vse te trave in travice, bi bila prava
mladenka, je ugibal sam pri sebi Človek. Tedaj je spet zagrčalo izpod brk:
»Stran s tem pušeljcem, še pozimi nima človek miru pred tem zelenim
ščavjem.«
Ona je zamahnila z roko in zelenorjave klobasice so se obletele.
»Jedi in pijače na mizo!«
Ona je pomignila in s polj so priplesale vrbe, čokate in zasople. Stiskale, šobile
in napenjale so skorjo lic, toda nič ni padlo ali kanilo od njih.
Ona je še odločneje zaokrožila z roko in kot megle so priplavale breze, odbi-
jajoče se srebrne, krhke in rožnate od hladu. Plesale so okoli obeh starcev in
Človeka, sklanjale so se do njih, in vsakokrat, ko so jim v rahlih trebušnih gibih
zavele okoli lic, se je v njih bledih prsih nekaj pretrgalo s papirnatim šelestom
in kanilo v zrak komaj zaznavnega, še ne rojenega pomladnega soka. Ozračje
se je razdišalo naokrog kakor obledela slilîa modrega neba. Vedno bolj strastno,
vedno bolj trpeče so se zvijale v krogu.
»Slabo mi strežeš, starcu,« je spet reklo in ona se je zdela pod njegovimi srše-
čimi pogledi zelo daleč in hladna.
Človeku je bilo nerodno, ko je tako brez zle volje povzročil prepir med starima.
Oziral se je vstran in tedaj se mu je zazdelo, da ga ona napeto opazuje. Vsesala
22
33?
se mu je v misel, s Starkinimi potezami v izrazu lica. Sunkovito se je obrnil,
da bi pogledal naravnost vanjo. Enako sunkovito, vsaj zaradi lastnega krče-
vitega vzgiba se mu je zdelo tako, se je tudi ona vrnila v prejšnjo držo. Spet
je videl samo njen profil, ki je ponižno strmel v starca. Tako hrib na obzorju
nemo in nepremično bolšči v nebo, ki se daje s svojim licem vsem, ne samo
njemu.
Toda starec in starka se odslej, kakor užaljena zaradi njegovih nezaupljivih
pogledov, nista več menila zanj. Negibna sta začela razgovor in polje se je
umirilo in zaspalo, zakaj bila je pozna jesen. Vse skupaj se je zdelo, kakor da
dva stara človeka obujata spomine in se, goreča od davnih slasti, ne menita za
tiste, ki ju s svojo pričujočnostjo spominjajo na lastno starost. Bilo je v njunih
besedah veliko strasti in polje se je zibalo v spanju ob pljuskih nastopajoče
plime.
»Ali si kdaj nosila tega modrookega črvička, žena moja?« je začel starec.
»Sem,« je dahnila.
»In zakaj si mu dovoljevala, da je hodil preko tvojega obraza, da je s svojimi
bosimi nogami dvigal prah na tvojem čelu, da je s svojimi drobnimi in nemoč-
nimi prsti stiskal tvoje zakonske grudi, da je s svojim majhnim, ploščatim
hrbtom v sanjah tlačil tvoje lase?«
»Ker ga je mati rodila,« je rekla nepremična in trudna.
»In kdo je rodil njegovo mater?«
»Druga mati.«
»In kdo njeno mater?«
»Spet druga mati.«
»In kaj si rodila ti, da si potem trudna in stara počivala, pa mlada in vroča
čakala mojih objemov?«
»Samo enkrat sem povila.«
»In kaj si delala poslej?«
»Samo tvojo ljubezen sem čakala.«
»In med nama ni bilo nikoli več ničesar, da bi spet lahko rodila?«
»Nikoli več.«
»Ali je bil...« in glas mu je vzdrhtel v nekih nevidno razpetih prsih tako
razdvojeno, da se je Človek v hipu začel zavedati samega sebe »... ali je bila
tista prva mati moja?«
Starec je pobledel v globoki žalosti in starka je rdela v bolečinah prve žen-
skosti. V vrbah se je zganilo in plešoče breze so začele rositi zrak z gosto in
lepljivo sokrvico prebujenja.
»Saj veš,« je rekla razočarano in nežno. »In vse je bilo v tistem prvem objemu,
vse, vsa tvoja svetloba.«
»Ali jo nosijo s seboj ti modrooki črvički?«
»Nosijo,« je strastno zatrdila. »Nosijo. In ko vsakemu razjem veke, te najdem
za njimi.«
In kakor da bi hotela miriti ljubosumnega mladeniča, je burno ponavljala:
»Vsakemu razjem veke in za njimi si ti, in ko bom izsrkala zadnjo iskro tvoje
luči izza zadnjih vek, boš spet moj, ves boš ležal v meni. Kakor ob prvem
objemu. In nikoli ne bo zadnjega.«
338
»In oni,« je vprašal starec s šepetajočim, presunjenim glasom, »in oni vedo za
to' najino ljubezen?«
»Vedo in preklinjajo, vedO' in zaničujejo, vedo in ljubijo in molijo in rodijo ...«
»In oni vedo za mojo oslepelo moč?«
»Ne vedo in preklinjajo, ne vedo in zaničujejo, ne vedo in ljubijo in molijo in
rodijo...«
»In ali kdaj kdo za hip ve in ne ve, ali je kdaj kdo tako zelo preklet?«
Starčev glas je bil zdaj zlovešč in hladen. Človeka je zazeblo. Cisto natanko je
vedel, da meri nanj. Potolažiti ju moram, razžalil sem, gost, svoja gostitelja.
Obrnil se je k njima in skušal s čimbolj veselim in mladostno brezbrižnim gla-
som opravičiti, kar je storil davno in kar mu je nenadoma jasno kot krivda in
skrivnostno kot dobro delo stopilo pred oči.
»Ne jezita se name,« je hitel. »Nisem vaju hotel žaliti, bogve da ne. Cisto majč-
ken sem še bil. Vidita, tule, ob tem mejniku, sva s Starko vedno razložila, kár
sva prinesla od doma za malico. Za tem kamnom je bila vedno drobna senca,
zdaj na tej, zdaj na drugi strani. Vanjo sva postavila steklenico z vodo. In
steklenico sem šel vedno jaz napolnit. Ali vesta, kje je studenec? Res je skrit,
da ga še vandrovec ne opazi, ampak jaz bi ga vama še danes lahko pokazal. Ali
hočeta? Povejta, povejta že. Recita kaj!?«
Onadva sta obmolknila, toda poslušala ga nista. Nemo sta zrla tako kot ves čas
in polje je okamenelo v najvišji plimi.
»Da, že vem,« je še vedno z upa;^čim prizvokom v glasu nadaljeval človek. »Že
vem, potem sem našel tisti kamen. Krasen, obdelan kamen. Vedel sem, da ima
glavo, da ima na glavi kamnit venec cvetic, da je živ zaradi cvetic. Pa sem
rekel Starki: ,Pokopljiva ga, da bo umrl, čisto za vedno umrl'. Smejala se je
in mi odvrnila: ,Pokopljiva ga čez zimo, pa boš videl, če je umrl'. In sem ga
pokopal. Na sredo njive. Nazaj sem ga pokopal, čeprav sem vedel, da je prilezel
ven. Saj je bil vendar živ. In spomladi, vesta, spomladi sem ga brž izkopal.
Takoj, ko je skopnel sneg in so bili ob tistem studenčku prvi zvončki. Cisto
sam sem bil na njivi, saj sem šel po zvončke, in Starka je vedela in se ni jezila.
Bilo je takšno nebo, da je peklo od luči, in visoko ...
Odkopal sem ga in mu rekel: ,Kamen, če si še živ, pa se vrzi gor, čisto sam'.
Oprostita mi, tako sem izzival in žalil, pa sem vedel, povsem natanko sem se
zavedal, da je živ. Saj so bile rože okoli glave kar rosne od joka in eno stran
je imel tako gladko, da jo je oblak lahko zatemnil.
,Vrzi se,' sem vpil, ,če je le iskra v tebi, pa si trd, kako si trd in težak!' Potem
sem ga zagrebel, res, oprostita mi, nalašč sem ga zaril nazaj. Tako globoko,
kolikor sem mogel. Da bi pluga ne skrhali ob njem, sem si prigovarjal in sem
ga pokopaval. Na grob sem mu, iz škodoželjnosti mogoče, še zvončkov natresel.
Zdi se mi, da sem jokal, ker sem vedel, da je živ in da sem hudoben. Opro-
stita ...«
Človek je prenehal, oziral se je, kakor bi mu zmanjkovalo sape, pa mu je le
planjava vela tako prazno mimo čela, da je zastajal dih. Bil je sam in Starkina
njiva se mu je tuje nasmihala izpod bele plasti vstajajoče megle.
— Starka je bila ponosna na to svojo votlo zemljo. Posebna njiva je to, je
rekala, zato ji je bila menda tako pri srcu.
Povprek čez polja je šlo težko. Človek je bil zasopel, dišal je po megli in morda
tudi po nestrpni negotovosti. Samota ga je neopazno preganjala in zasledovala.
Tišina mu je pognala zveneče korenine v ušesa.
339
šele nad usekom se je sunkoma ustavil. Res, na nasprotni strani je obdelana
kamnita stena grape sijala v rdečkasti svetlobi. Iskal je stezo navzdol, pa je ni
našel. Vzdolž strmine je raslo gosto grmovje. Tudi ceste ni bilo videti. Preril se
je skozi veje in zdrčal navzdol. Jarek ob vznožju je bil pol zasut. Oddahnil se
je, ko je zapazil kamnit nasip. Iz drobnega kamenja je štrlelo bodljikavo steb-
ličevje od slane poparjenega osata. Oprijemal se ga je in nekajkrat skoraj
zdrsnil nazaj, preden je prilezel na vrh nasipa. Ostre dlačice plevela so ga
skelele v dlani. Glava rjavočrnega osata, ki jo je nehote osmukal, je pustila na
njej trohnoben vonj. Popazil je, da se ne bi spotaknil ob tračnico ali prag.
—	že res toda za te stvari je treba izpolniti celo kopico pogojev — pazi da se
ne spotakneš — na primer imeti moraš dopust dolg dober dopust in zveze za
poceni udobno hišico — tračnica — sredi gozda — dvema ni težko in samotno
—	in biti brez kakršnihkoli obveznosti — kje si za--ko ne bom več uradnik
se morda srečava — še kdaj ali res samo zaradi teh prekletih obveznosti — še
nikoli se nisva srečala in z vrati prav tik nizkih vej lahko tudi grmovja — že
ves ta teden tračnica že ves ta teden tračnica — odsuneš jih zjutraj pa gre
zelenje pomešano s svetlobo in s cinki sinic vate ci si ne to ni sikanje kače je
več od simbola več od milijona let — ja komaj tridesetletni uradnik podanik
granik kar hočeš draga moja kar hočeš — zdaj bodi pridna pa se obleci — prav
zares ne vem čemu mi ščemi — trapa daleč od tega z voljo zadržim celo bru-
hanje — najbrž od nenadne luči — pazi na okna in zavese o lepa kot more le
biti in malo utrujena malo pohoj ena — au pazi na-stisni zobe prekleto stopil
si v prazno kaj ničesar ni že ves ta teden — tračnic in pragov ni stegni se tipaj
ne dovoli ne dopusti kot hrapava neskončna miza in konec nasipa ja nasipa
praznega kot miza ja ravnega kot negostoljubna zasekanega brez glasu prosim
te brez glasu ko si šla sem vedel nič ni bilo zaradi tebe in nič brez tebe to so
druge reči — in ko odsuneš zjutraj duri ničesar ni — kaj je to mogoče —
tračnice — udari zelenje vate s cinki sinic — edine reči zaradi katerih je
vredno edine da veš da veste ljudje samo dvema ni težko — ne ni gre laže —
in če ne moreš odsuniti duri ci siii vate z zelenjem pred pragom pomešanim s
svetlobo grob se za grobom vrsti si stritar menda kaj ima to opraviti s starko
zelena pokriva jih trava — ljudje in sam — tračnice ves teden tračnice ni
mogoče — kaj o samo starka —
teči samo teči teci na postajo na vlak teči teci menda — si človek — starka te
je ljubila? dihaj umiri se počakaj starka —
—	Zjutraj si bila. To je edino pomembno, da veš.
—	Natanko se je spominjam. Kot mrtva, ko sem izstopil. Majhna, kvadratasta,
s trikotnim vrhom in napisom v latinici in cirilici pod podstrešnim zavešenim
oknom. — Kot bi imela zaprte oči. — Pa te je čakala. To je edino pomembno.
Več, to je odrešujoče. — Samo teci, z nasipa čimprej, četudi v jarek. — Luč
sveti še naprej, še naprej. Ko te ne bi čakala, bi nikoli ne prišel. In zdaj si tu.
Vse drugo ni pomembno. — ne sme biti pomembno, sicer znorim ^ ti si norec
—	to si se sam izmislil. — Saj je nemogoče. Ker si sam, so izginile. — in ni
pragov, tračnice? — ali me je Starka res ljubila? —
Stena s trikotnim vrhom je imela okno, toda skozenj je sijala temnouokvirjena
noč. Nasprotne stene ni bilo in strehe tudi ne. Pač pa se je visoko štrlečega zidu
držal nerazrušen vogal. Toda rdečkasta luč je še vedno lila v škarpo na drugi
strani useka. Človekov krik je ni potresel. Od vmesnega, do polovice podrtega
zidu se je na samotno steno opirala streha, temno in rezko dišeča zaradi strešne
lepenke. Ves sprednji del kolibe so bile duri. Bile so kot vsa vrata, ki na
340
majhnih postajah služijo za vhod in prodajno okence. Celo polica je še štrlela
iz njih in okence je zapirala medeninasta pločevina. Rdečkasta luč je nenehno
lila skozi kvadratasta stekla okrog in vrh njega. Vrata so ječe klecnila pred
Človekom. Sredi prostora je za staro pisalno mizo sedel mož. Izpod stropa je
visela rdeča železničarska karbidovka. V Človeku se je dvigalo, kot da se mu
hoče povračati.
—	kaj mi to pripoveduješ — če sploh si, če je sploh kje kakšna postaja in če
me je strah — rdeča luč sije — če sploh raste še kjerkoli kakšno grmovje ob
strmih zidovih — čas je, ne pa kakšni pogrebi ali postaje — nekaj zataknjenega
—	če se sploh lahko kaj zatakne in zaskoči.
»Pa je prav taka postaja, zaresna. Samo veliko bliže vasi. Tale je od vojne,
porušena.«
—	luč sveti še naprej, še naprej — ko te ne bi čakala, bi nikoli ne prišel — in
zdaj si tu — vse drugo ni pomembno — ne sme biti pomembno, sicer znorim —
ti si norec — to si se sam izmislil — saj je nemogoče — ker si sam, so izginile
—	in ni pragov — ali me je starka res ljubila?
»Vse sem moral najti tukaj, ko pa nisem od tod. Se mi je kar zdelo. Zgrešili ste
ta pravšnjo. In zamudili edini nocojšnji vlak. Tujec si ali pa nisi. Eno ali drugo
je človek mimogrede. Pa tudi videla sva se že danes, na pogrebu.«
Ampak Človek te mesnato odločne, plavolase glave danes ni bil videl med
koreni. In tudi tega govorniško pomirjajočega glasu ni bil zaznal v onem trušču.
Ni govoril v narečju, pa tudi nič narejeno učiteljskega ni bilo v njegovih
besedah.
—	torej šolmaštri tod vendarle ne životarijo v takih luknjah — toda samotar
je gotovo. In pisal je —
Povprek in počez okencev in stolpcev nekakšnih praznih obrazcev na mizi so
se vlekle črte. Samotar je ujel Človekov pogled in pokril papirje s časopisom.
Potem je vstal in zašepal po kolibi.
—	če komu, potem meni — aha, glej no — je postaja in ti jo zgrešiš — to je
dobro — prava, s streho in s tirom na nasipu, ti kot vedno, udariš mimo — šepa
Samotar, šepa — imaš vzrok, ne, imaš pogoje za to — morda je preveč časa —
reka v žrelo kogarkoli — mimoidočih bo čedalje manj — čas tiho čaka na
začetek, na začetek časa tiho čakajo, v času je začetek tihega, v tihem je zače-
tek časa — ne, nobene pametnejše kombinacije ni več — hitro kako drugo
besedo, s kakim drugim stavkom — zakaj pišemo stavek ravno s st — morda
pa z zd — zdavek zadavek, pazi, skozi nos ti bo udarilo — ne goltaj no tako
požrešno — In k sv. Genovefi je potem, ko jo je trdosrčni mož pustil samo v
gozdu, vsako jutro prihajala srnica in se pustila pomolsti — k Samotarju hodijo
srnice — mati, je res? — In se je srnica široko ustopila in se ni premaknila in
z glavo je pogledovala nazaj in jaz nagibam glavo nazaj — srnica ob srnici ob
listku list modrikasto na zelenem sredi rjavega — najboljše mleko je v lončeni
latvici, toda do dna ne smeš priti — ne smeš — modrikasto preko zelenega
listja — rože iz zelenega listja — pod starko je moralo zeleno kiselkasto —
Človek je odprl oči. Sedel je na pogradu in šlo mu je na bruhanje. Pred njim
je stal Samotar in čakal, da poprime prazno latvico.
»Ljudje umirajo tudi tod okoli,« je rekel.
»Koreni, sami užitni koreni.«
»Vse užitno prihaja in se vrača v zemljo. In vmes umirajo.«
»Je Starka tudi... umirala?«
341
»Tudi ona, kot je zapisano. Vedela je, da mora, čeprav se je zelo prizadevala
živeti. Kot v čeljustih jo je imelo, prav zaradi tega.«
Človek na pogradu je bil še vedno do vratu zapet v površniku. Sedel je, kot bi
ga kdo pahnil, na njegovih spodvitih krajcih.
—	Papirnato je tole njegovo »zapisano je«, razen če se je pridiga v stoletjih
prijela zemlje. — Zapisano je, vse je zapisano, celo to, da moraš smrt pogumno
pričakati. — Crka se je oprijela nagona kot lišaj. — Le to ni bilo nikjer zapi-
sano, da bom jaz prav jaz, da ne bom mesto koga drugega. Morda pa sem
namesto samega sebe — da ni kateri od onih v tej svoji pomečkani, prašni
črnini? — s tem svojim »zapisano je« — najbrž ne bo, stene so prazne —
Karbidovka je lila rdečkasto svetlobo čeznje in skozi steklena vrata.
»Odloži površnik, fant, pa ne predaleč. Potreboval ga boš na pogradu,« se je
Samotar zdaj spodbujajoče oglasil izza mize, kakor da se vso noč ne misli ganiti
od svojih papirjev.
—	tako torej, zagrabil me je — noče me izpustiti — svoje vi in ti meša kot vino
z vodo— da le ni eden tistih — misli, da mi je potreben —
»Iti moram,« je zamrmral, vstal in slekel površnik. Potem je znova sedel nazaj
na pograd. Zdaj je nekaj nehote posnemal. Obnemel je, togo zravnan, s površ-
nikom čez kolena, postrani zroč skozi okno v rdeče osvetljeno liso na zidu.
—	Nekdo je nekoč tako negibno sedel. — Tedaj jo je zavozil — tedaj bi moral
zbrati pogurn in pogledati, natanko, morda celo otipati — takrat bi razjasnil vse,
ne le sebe — in ko- bi ničesar ne bilo niti videti niti otipati, bi res moral zblaz-
neli ali umreti? — Takrat je občutil tako in ni upal obrniti glave, ni imel
poguma naravnost naravnati pogleda. — Zakaj verjeti v to, česar ne vidiš z
očmi, temveč od strani, z delom obraza, z lasmi in utripajočo žilo v vratu? —
—	Tistikrat je ušel družbi iz koče. Nekaj neprijetnega, odločilnega se je napo-
vedovalo zgoditi med njim in nekim dekletom. Zavil je po gorski cesti. Več
kakor žalosti je bilo v njem razrušenega in ščemečega miru ter utrujenosti.
Sto, dvesto metrov, nekaj okljukov, pa spet nova drzna vijuga ceste visoko nad
dolino. Sonce je tonilo vanjo kakor kamen. Bela vrsta obcestnih kamnov se je
zvijala navzgor. Nikjer žive duše. Hodil je ob robu in gledal v dolino. Natanko
je zaznaval cesto. Bila je prazna in mrtva kot ledenik. Tik ob kantonu, na
najvišji točki ovinka, ga je zaslutil. Od strani, s profilom, a vendar kot nari-
sano podobo z zameglenim obrazom. Sedel je na kamnu, togo zravnan, z rokami
na kolenih, ves v čokoladasto rjavi barvi. Morda je imel na glavi celo kapo
iste barve. Strmel je v dolino, neobčutljiv kot zasekano drevo. Kri mu je v hipu
zacementirala telo. Ni se upal ganiti. Ni si upal pogledati zares, z resničnim
telesnim pogledom. Cesta je bila vendar ves čas zagotovo prazna. In ko bi bil
kamen prazen...? Ko bi ne bilo ničesar na njem, tedaj bi moral zblazneli ali
umreti. Zavrtel se je v narobno smer in se počasi, pričakujoč, da mu bo zdaj
zdaj nekaj položilo roko na ramo, oddaljeval za ovinek. Prav do koče je držal
trgajoče se, kot strune napete živce v potnih dlaneh. V prijazni kmečki izbi je
našel dekle. Mesnat fant ji je igral na harmoniko. Tedaj bi moral pogledati.
Otipati ali pa se vreči niz strmi breg v dolino. Edina priložnost, ki jo je
zapravil, ker ni nikjer zapisano, da mora imeti človek ta zadnji, odrešujoči
pogum.
»Petinosemdeset let in za Starko se je dopolnilo zapisano in jaz sem ji stal ob
strani,« je iznenada zinil Samotar.
»Toda, kje za vraga, stoji zapisano o kakšnem pogumu?«
342
»Saj tudi o nuji ni zapisano, fant moj, o nuji. Pa pride človeku taka nuja,«
je tokrat zategoval v narečju.
—	rdečkasta luč po kolibi — nabito polna kinodvorana — sredi gosto zagozdane
vrste sam, spoten — nekaj, kar je oblečeno v nehote, neogibno, stiska grlo —
sam v sebi zahrope, začuti val krvi v glavi in rdeče lise po licu — ob strani
svetijo drug za drugim na rdeči podlagi napisi izhod — on mora ven, ven, kaj
je res zunaj rešitev? —
»Na zrak bi moral,« je izdavil.
»Pa iz zraka, moreš iz zraka, dokler sopeš?« je še zaslišal skozi vato občutka,
ki mu ni bil neznan.
—	noge mi dviga, že spet — glava in prsi se pogrezajo — ne, to ni postavljanje
na glavo, to je padanje v neznano, v kaj, kje? — izdahni, ne napenjaj mišic,
ukloni se, naj zagrabi — in vprašaj, zberi se in vprašaj — ta mir je zveneč in
obarvan — vse je obarvano — preden se spomniš, in vse brezbarvno, ko se zaveš
—	bodi barva in sam pred sabo bodi hip pred svojih hipom in vprašaj — si
odsunil duri in zelenje pomešano s svetlobo in cinki sinic je udarilo vate? —
ci si je torej barva kakšna barva fant! kakšna barva! — ni ene same —
»Ni ene same, vsaka smrt je priložnost.«
Človekove sinice so po teh Samotarjevih besedah mahoma potemnele. Zrak je
postal lisast od črnih madežev. Človek je obsedel brez moči. Ci si je potonil v
brezbarvje.
»Pa ne v dvoje, fant moj, nikoli ne gre v dvoje. Ne tako- ne tako. Kar nas je
moških in žensk na zemlji. Ne tako ne tako. Meni, na priliko, so te priložnosti
zagostile kri. Privandram po vojni semkaj, mislim si: delaj brezdelje, živi na
noben način. Ni je več priložnosti, ki je ne bi poznal. Zagabili so ti sebe in
druge. Toda v štirih letih boja so se nam tu doli obrazi spremešali. Spoznali
so me. Zbijam si ta brlog in ničesar ne čakam. Tedaj pride prvi: ,Brata,' mi
reče naravnost, so zdelale zrasline iz hoste. Farja noče, zdravnik ne pomaga
več. Zavija od kričanja, ne more umreti na postelji. Pojdi in ga primi za roke.
Ti znaš, ti dušo odpiješ z ustnic, ob tebi dobi človek pogum. Videl sem, tam v
hosti...'
Toda obrazi so se nam tu doli spremešali ta leta. Poznal sem ga in ne poznal.
Poznal sem se in ne poznal. Znam, sem pomislil, in bilo me je strah.
,Pa tudi zrasti ti mora kje kaj,' je menil oni in se spreletel s pogledom naokoli.
Stopil sem iz kolibe. Nad hostami je cvrkutalo sonce. Bilo je čez dan in v
nedeljo. Se zdaj umiramo, mi je zavdalo, z njimi, obrazi so se nam spremešali.
Zaneslo me je navzdol po nasipu. Tedaj sem mislil, da nehote. Oni, ki je bil
priganjajoče čakal v kolibi, me je komaj dohitel.
Iz hiše tuljenje, v izbi mokro od solz in žegnane vode. Kako boš v takem raz-
sodno umrl, revež, sem zastokal na tihem. Od nemoči so se mi tresla kolena.
Ne bi me poznal, ko bi bil popolnoma pri zavesti. Tako pa me je, obrazi so se
nam tu doli spremešali. Prijel sem ga za roke in sram me je bilo, da tako brez
težav sopem. Nisem mu imel drugega reči, kot: moraš, ukazano je. Pri tem sem
—	ne boš verjel ali pa se ti bo zdelo smešno — sam ne vem zakaj, tako močno
mislil na sonce in meglico nad hostami, da me je pot oblival. Popustil je in že
sem ga lahko držal čisto na 'rahlo. Nenadoma so se mu prsti zatrgali v mojih
dlaneh in izdihnil je.
Potem so me klicali od vsepovsod. Še je treba, sem bil čedalje bolj prepričan,
še se borimo. In šel sem kamorkoli. Tudi k takemu — bom kar povedal, čeprav
343
si kdo ve kaj iz mesta — ki bi ga moral nekoč likvidirati. In rad bi ga takrat,
pa se mi je izmuznil. Zdaj sem ga spomnil: ,Ti, veš da bi te moral jaz ob kapi-
tulaciji počiti? Zaslužil si.' ,Vem,' je komajda šepnil. Ta je umiral čisto tiho,
menda ni upal vpiti. Pa tako težko, da se je kar vlekel za vsakim dnem. ,Takrat
bi se morala počakati,' je priznal. In čutil sem, kako me zapušča moč nad njim.
,Moraš,' sem mu velel, ,zapisano je. Tvoj vinograd bom kdaj pa kdaj obletel,
pred trgatvijo, da ne bo prevelike škode.' In mislil sem na te naše jeseni. Mož
je bil ves plav in s kitami prepleten kot brajda pred hišo. ,Boš?' je malček
pomislil. ,Prav. Pa odpusti, da ste nas.' Nekaj ur potem se je razpustil kot
poparjene vitice na trti, tako so mi povedali.
— ci si je brezbarven — to je samotarjeva stvar — samo njegova — začenjam
ga trpeti kot bolezen — ali —
»Taka, vidite, je ta. Zdravnikov ti ljudje ne marajo. Ta črnih se boje. Le
redki ne prinašajo smrti. Jaz pa jim pravim: enkrat moraš, zapisano je, pa
mislim zraven zdaj na sonce, ki bo še naprej sijalo, zdaj na vodo, ki se bo po
vsej priliki morala še kar naprej nekam izlivati, pa na letino; sram me je in
pot me obliva zraven. In vsakič sklenem: tokrat je bilo zadnjič. Tako čudno
globoko spim vedno po tem. Menda sem že milijonkrat umrl. En prag mora
biti le-tam. Tako težko je komu čezenj.
»Starka?« je zdahnil Človek.
»Tri mesece. Rak jo je mrvil.«
»Rak?« je ponovil Človek.
»Tri mesece sem spal kot ptič na veji, vsak dih me je stresel,« je priznal Sa-
motar. »Tedne me ni bilo k njej. Jesen sem pretaval med nogradi in hostami.
Imela je nograd in zidanico.«
»Vem,« je potrdil Človek. »Italijani so jo požgali.«
»Ja, potem je imela samo še leseno streho med tremi hojami. Podnjo ploščata
skala in v eno stran strm breg. Na deblu zmrtvinčeno razpelo, pod njim na
rjavem žeblju buča, nepobarvana, brez kiselkastega vonja po vinu. In vse do
zadnjega leta, včasih tudi pozimi, vsak dan v goro.
Prenekatero noč sem prečemel pod tisto streho, na skali, kot lisica. Zjutraj sem
jo potem vedno obiskal. Stal sem ji ob strani. Toda ponoči pride v mojo kolibo
hlad po useku navzdol, stresem se in vem —: še živi. Vstanem, sedem pod
luč ...«
???
»Kar naprej, vso noč, na škarpo, za vse. Tudi za Starko nocoj prvič. Pa še do
neba bi jo morali pozidati. In vse noči bi morala rdeti za vso kri, ki je stekla.
Sedem tako pod luč, papirji in svinčniki so ležali v miznici, pa jo pišem zdaj
z rdečim, zdaj s plavim.«
???	. » It •
»Pišem, kajpak. Starko. Lepo počasi, natanko ji odpisujem sile, zdaj z rdečim
zdaj s plavim. Odpišem jo lepo počasi, noč za nočjo, si pravim, kajti zapisano
je. Nocoj po pogrebu pa sem končal. Naredil sem piko in si dejal: počakam ga,
čeprav sem potreben spanca, čeprav mi že noge zaliva, globok kot še nikoli.«
»Mene?« je trznil Človek.
»Kakopak, vas, saj sem vendar končal. Na pogrebu sem te videl, pa sem si
takoj rekel: tukaj ima stara svoje prste vmes. Odpisati moram, sicer ne bom
spal mirno. Pa bi moral ostati z Devico. Moral bi ostati z Devico.
344
»z Devico?« Prvič se je tega dne Človek spomnil Device in zla slutnja ga je
popadla za goltanec.
»Da, moral bi ostati z Devico,« je kakor sam sebi prigovarjal Samotar. »Ampak
slutil sem, da bo na koncu nekaj prišlo vmes. Preveč je hotela ... In bojim se,
da bo zmogla ...«
Kakor po dogovorjenem obredu je Človek vstal s pograda. In kot da bi ves čas
prežal samo na to priložnost, se je Samotar kar v prašni in zmečkani kmečki
črnini zleknil na izpraznjeno mesto.
Človek je sedel za mizo in uravnal papirje. Na prvem je v izklesani pisavi
samouka stalo z rdečim: Emilij in primer. In pripis s plavim: Samo za mojo
zasebno uporabo. Človek je začel brati. Rdečkasta luč iznad njegove glave je
skozi steklena vrata slepo lila v škarpo.
* * *
(Konec v prihodnji številki)
Novinec
žarko Petan
Novinca v zaporu brž spoznamo. Je plašen, molčeč, nezaupljiv, previden in
lahkomiseln obenem, skratka še neizkušen. Prav tak je bil Paško, ko je prišel
k nam. Paznik ga je porinil skozi vrata in v zadregi je mencoritil sredi celice,
kot da ga nekam tišči. Kar spreletelo ga je, ko so se za njim zaprla vrata in je
ključ zaškrtnil v ključavnici. V obraz je bil nenavadno bled. Pod pazduho je
držal majhen zavitek. Kos mila, brisača, zobna ščetka.
Nekaj časa, morda minuto ali dve, smo molče-zrli vanj. Potlej je Karčo, sobni
starešina, prvi pretrgal zastor molka, ki se je hipoma spustil na nas z nizkega
stropa celice.
»Kateri člen?«
»Dvestopetdeseti.«
»Prvič?«
»Prvič.«
»Olajševalne okolnosti?«
»Bil sem brez službe. Že dva meseca.«
»Torej delomrznež. To je lahko kvečjemu obtežilna okolnost. Si priznal?«
»Zasačili so me pri dejanju.« Besedo dejanje je povedal drugače kot druge,
kot da ne sodi v njegovo vsakdanjo govorico. Gotovo je. zanjo prvič slišal
v preiskavi.
»To sploh ni važno. Vprašal sem te, če si priznal. Kdor prizna, mu polovico
oprostijo. Kdor pa ne prizna, mu oprostijo vse.« Po premoru je še dodal:
»VČASIH«.
»Priznal sem.«
»Ojoj. Si podpisal zapisnik?«
»Ne znam pisati. Napravil sem križec.« Z roko, desno, ki jo je imel prosto, je
nazorno pokazal, kako je to napravil. Dvakrat je z odprto dlanjo prerezal zrak,
345
najprej na^pik, potem počez. Videti je bilo, kot bi nas blagoslovil.
»To je isto, kot bi podpisal. Vas je bilo več?«
»Ne. Bil sem sam. Jaz sem vedno sam.«
»To je dobro. Imaš denar za advokata?«,
»Nimam. Saj sem ravno zato kradel.«
»To je slabo. Kaj mislite?« Zadnje vprašanje Karča je bilo namenjeno nam.
»Dve grči,« je rekel Serif.
»Tri grče,« je rekel Stari.
»Dve grči in šest me.trov,« sem rekel jaz.
»Kaj to pomeni?« je negotovo vprašal Paško. »Te grče in metri?«
»Grče so leta, metri pa meseci,« je rekel Karčo.
Znova nas je zagrnil zastor molka, ki je bil še bolj težak kot poprej. Paško
je vsevdilj stal sredi celice, kot bi bil pognal korenine. Njegov obraz je razi-
skoval naše obraze. Počasi, ker se še ni navadil na poltemo. Najprej si je
ogledal Karča, potem Šerifa in Starega in nazadnje še mene. Hotel je dognati,
če mislimo zares ali se samo šalimo. Nismo se šalili. Mislili smo zares. Pa še
kako prekletO' zares. Kljub temu smo se vsi hkrati, kot na ukaz, zasmejali,
da bi mu vlili poguma. Fant ni bil videti slab, čeprav je bil šele prvič v kehi.
Ke vem, če nam je verjel, toda pridružil se nam je. Smejal se je glasneje kot
mi. Bolj od srca. Tako nenadoma, kot smo se začeli smejati, smo se zresnili.
Vsi, razen Paška, ki se je smejal in smejal, dokler ni omahnil na tla. Glavo
je zakopal med roke, da bi udušil smeh, ki je bil zdaj že bolj podoben joku
kot smehu.
Gramofon
žarko Petan
Danes je sobota. Pravkar smo pojedli in sedaj sedimo okrog mize: Karčo, Stari,
Šerif, Paško in jaz. Ob sobotah imamo za kosilo vedno meso. Kos mesa z
zeljem. Kos mesa z ričetom. Ali kot mesa s fižolom. Kuhar nima kaj prida
domišljije."^
»Moj bog, kako je bilo dobro,« je rekel Paško. »Zunaj po nekaj tednov nisem
videl mesa. Ampak tudi fižol ni bil slab.«
»Zapor je letovišče,« je rekel Karčo. »Letovišče za možgane. Zato se tisti, ki
imajo bolne možgane, tako dobro počutijo v njem.« To je bila priljubljena
Karčova modrost.
»Moj bog, kako imam rad meso,« je ponovil Paško.
Nihče mu ni odgovoril. Po kosilu se nam ne ljubi govoriti. Dopoldne blebetamo
drug čez drugega karkoli, samol da ne bi mislili na dežurnega iz pisarne sodišča,
ki se po prstih priplazi po hodniku s polno aktovko spisov: obtožnic, pozivov za
sodišče, potrjenih sodb, zavrnjenih pritožb, tožilčevih predlogov za povišanje
kazni. Belih papirjev, popisanih z drobnimi črnimi črkami, od katerih je odvisna
naša usoda.
346
Popoldne je pisarna zaprta. In pisar se sprehaja s svojo prijateljico po parku,
ki je tako zelen, kakor so bile naše obleke, ko so bile še nove.
»Moj bog, kako ...«
»Drži gobec!«
Sedimo okrog mize in se dolgočasimo. Po kosilu se čas nikamor ne premakne.
»Fantje,« je vzkliknil Stari. »Veste kaj? Se gremo trgovine z gramofoni?«
V hipu smo vsi oživeli.
»Jaz bom kupec,« je rekel Karčo.
»Jaz pa prodajalec,« je rekel Stari.	~
»Midva bova gramofona,« je predlagal Serif. »In kaj boš ti?«
»Ne vem.« Paško ni poznal igre, ki smo ji pravili trgovina z gramofoni.
»Znaš peti?«
»Kaj pa?«	I ; ; il
»Karkoli..«	'
»Marino.«	'I !
»Velja. Ti boš torej gramofon. Z nama se boš postavil tamle ob zid. Sleci suknjič.
Takole. Zdaj si daj suknjič čez glavo. Ali kaj vidiš?«
»Ničesar.«
»Tako je prav. Levi rokav je zvočnik. Skozenj boš pel.«
»MARINA, MARINA,« je zatulil Paško skozi rokav.
»Ne, ne še. Pel boš pozneje, ko bo prišel kupec v trgovino in preizkušal
gramofone.« Serif nam je pomežiknil, češ tale bo zagotovo nasedel. »No, zdaj
pa lahko začnemo. Karčo, si pripravljen?«
Karčo se je komaj premagoval, da ni bruhnil v smeh. Zato je samo prikimal.
»Pa ti. Stari?«
»Sem.« Stari je vzel vlogo prodajalca nadvse resno. Roki je prekrižal na hrbtu
in važno korakal po celici sem in tja, kot je menil, da delajo prav imenitni
prodajalci v pravih trgovinah.
Mi trije. Šerif, Paško in jaz, smo počepnili poleg zidu, s suknjiči, poveznjenimi
čez glave. Medtem je Karčo pripravil polno porcijo vode.
»Pa začnimo!«
Karčo je vstopil v trgovino.
»Dober dan, dober dan.«
»Dober dan. Kaj pa želite?«
»Kupil bi gramofon. Seveda, dober gramofon. Takšen, ki igra.«
»Imamo. Kar izvolite si jih pogledati vse po vrsti. Tamle so ob zidu.«
»Pa igrajo?«	'
»Seveda. Tale igra samo ciganske pesmi. No, Šerif!«
Šerif je zapel skozi nos: JA SE OPRAŠTAM CIGANI SA VAMA.
»Ta pesem mi ni všeč. Je preveč žalostna. Imate kaj bolj veselega?«
»Seveda. Tisti v sredi igra Marino. Ga hočete preizkusiti?«
»Prosim.«	,
»Paško, zapoj!« je Stari zaklical skozi rokav.
Paško je zapel na ves glas: MARINA, MARINA...
347
šerif in jaz sva snela suknjiča. Zdaj pride najbolj smešen del igre. Karčo je
vsul zvrhano porcijo vode v Paškov rokav.
Toda Paško ni odnehal. Še kar naprej se je drl: MARINA, MARINA...
Stari je izgubil dostojanstvo prodajalca in se je v krčih smeha zvijal na stolu.
Midva s Šerifom sva se tako krohotala, da sva imela solze v očeh. Karčo pa je
bil najprej presenečen, ker Paško ni odnehal. Zlil mu je še eno porcijo vode
v rokav, potem še eno in še eno.
MARINA, MARINA ...
Paško je ponavljal svojo Marino kot gramofon, ki se je pokvaril, dokler ni
popolnoma ohripel. Mi smo se že naveličali smejati se. Paško pa še ni umolknil.
Zdaj je hropel. Bili smo jezni nanj, ker nam je pokvaril igro. Doslej so se tisti,
ki smo jih navlekli, vedno hudo razjezili. Včasih je prišlo celo do pretepa.
Paško pa je obrnil pravila igre na glavo.
Slednjič mu je Šerif potegnil suknjič z glave. Paško je bil ves moker, toda
zadovoljno se je režal.
»Moj bog, fantje, kako mi je všeč ta igra. Gremo se še enkrat. Jaz bom spet
gramofon. MARINA, MARINA...«
»Zaveži!«
Paško ni razumel, zakaj se jezimo nanj. Toda ni nas več nadlegoval. Iz izkušnje
je vedel, da je bolje, če molči, kadar smo nasajeni.
Spet sedimo okrog mize in se dolgočasimo. Še bolj kot poprej.
A do večerj0 je še cela večnost.
Najmanj, kar moreš doživeti v avgustu
Svetlana Makarovič
Reka je tekla kot božajoča roka nekega dobrega boga, nekaj je bilo slutiti med
vrbami, nekaj neizgovorljivega, nespoznatnega; nekaj, kar ti je prestreglo
besedo z ustnic in jo raztopilo v tiho brnenje opoldneva med travnimi lati.
Pustila sem, da so se mi lasje mešali z ilovnatim prahom in neskončno počasi
obračala glavo med lapuhovim listjem. Veliki listi so bili temnejši, bolj črni-
kasti, na mladih je bila prilepljena nežna žametasta pajčevina, neznansko pri-
jetno jo je bilo odlupiti in pod njo se je pokazala čudovito gladka živo zelena
površina. Potem nisi več vedel kaj početi s takim listom — vrgel si ga v vodo
in lahkotno je zdrsel nad kalnimi globinami.
Nenadoma sem začutila dražeče gomazenje na roki in divje planila kvišku.
Bil je velik črn hrošč. Leden srh mi je zdrknil po hrbtu. Potem sem zaslišala
svoj krik.	" <. ♦ '»
Mark se je prebudil, se pretegnil med travo kot udav in sedel. Opazil je mojo
bledico, prestrašen me je prijel za obe roki in sledil mojemu pogledu med
travo. Hrošč je kobacal med ilovnatimi grudami.
—	Mislil sem, da je kača, se je zasmejal in ga hotel zmečkati z nogo.
—	Neeee! sem zatulila, nikar!
348
—	Zakaj ne?
—	Hrstnilo bo.
—	Pa kaj potem?
—	Znorim, če to narediš ...
Zobje so se lesketali v temnem obrazu, beli ko sladkor. Med črne kuštre se
mu je bila zapletla uvela travna bilka. Nikako ni bilo prav, da se nisem mogla
zaljubiti vanj, v to veliko, lepo, pametno žival.
Še vedno me je stresal neustavljiv drget, ko sem natikala plavuti in se vrgla
v tolmun. Stene so bile osvetljene motno zeleno, sončni žarki so se stekali v
srebrne nitaste stožce. Bilo je kot v neki čudni mrtvaški sobi, ki naj bi jo
videla že zdavnaj — ne vem kje in kdaj, morda že pred rojstvom. Včasih sem
morala sem, da me je ta nejasna grozljivost znova prevzela, me ovila s svojimi
hladnimi koprenami, ki so jih potem, zunaj, odmotavali sonce, trave, sadje,
mak, veter, marjetice. Mark... in ti so se mi potem navadno zazdeli lepši,
dražji in toplejši.
Obležala sem na produ, z licem na topli, gladki skali. Markovi lasje so dišali
po ilovici, tako sva ležala kot dva gada v pesku in Mark je zadovoljno za-
godrnj al:
—	Še dolgo ne mislim umreti. Veš, zdaj sva ...
—	Pač, kmalu boš umrl, sem rekla z nenadno zlobo. Vedela sem, da pričenja
govoriti o tem, kako se bo poročil z mano, kako je zdaj »spet vse v redu« in
kako bova pričela na novo ...
—	Kmalu boš umrl, grde smrti, sem ponovila. In zahotelo se mi je nazaj
v tolmun.
Rada bi bila bolj zlobna; ko sem opazovala, kako izginja samozadovoljni izraz
okrog njegovih ust, je drget v meni začel popuščati. In pričelo me je preplav-
ljati znano staro čustvo: veliko, sproščeno in odrešujoče človeško sovraštvo.
—	Vesel, sit pes si. Vesel, dobrosrčen, nedolžen in odvraten. Z vso močjo sem
pritiskala zdaj lice zdaj ustnice ob vroč kamen.
—	Tokrat si me zadnjič žalila, sem slišala nekje daleč med šumom reke in
listov.
Prod pod njegovimi koraki je rožljal vedno tiše in tiše. Z enim očesom sem
gledala navzgor med travo, kjer si je oblačil srajco in počasi odšel, ne da bi
se obrnil.
Po zrcalu reke se je približevala kdovekje odlomljena veja. Plula je neznosno
počasi. Pričela sem peti »Summertime«.
Naposled je prispela do tolmuna in pričela poplesavati nad njim. Nasmehnila
sem se lahnemu vetru, ki je vel od reke, in sklenila, da jo pustim odpluti
naprej.
—	Pojdi, sem ji hladno rekla, pojdi že. Toda zašla je bila med nevidne roke,
ki so vele pod vodno površino.
Nerada sem stopila v vodo, splavala ponjo in jo vrgla v širokem loku naprej.
Vrnila sem se na pesek, ne da bi vedela, zakaj jočem. Potem sem legla med
vroče kamne in spala, spala do mraka.
349
Predgovor in epilog
Janez Pirnat
Katalog razstave Kotnik-Tihec. (Izdal ga je Jakopičev paviljon v Ljubljani 1962,
predgovor pa napisal Aleksander Bassin).
Trije predstavniki sosednjih strok bi težko našli bolj zabavno stičnO' točko, kot jo
ponuja gradivo predgovora h katalogu razstave Kotnik-Tihec.
»Dovolita spoštovana kolega,« bi začel slavist, »da vrinem popolnoma v avtorjevem
duhu stavek, ki odpira našemu pogovoru široke smiselne perspektive — ne da bi pri
tem zašli v kontradikcijo s tradicionalizmom nasploh v likovni tvornosti že minule
preteklosti —«.
»Vsekakor,« bi povzel zgodovinar »toda že minula preteklost je domena naše panoge.
Vama sem pripravljen odstopiti samo tisto preteklost, ki še traja in v skrajnem
primeru tudi tisto, ki bo šele nastala. V nasprotnem primeru bi zašli v kontradikcijo
s tradicionalizmom nasploh, to pa bi občutno zmanjševalo pomen naše stroke.«
»Smatram,« je vskočil filozof »da ta način pogovora ne ustreza sodobnemu duhu
sodelovanja. Področja naših prizadevanj je treba najprej smotrno razdeliti. Sele
potem se bodo pokazale stične točke posameznih delov. Nedvomno sodi v mojo
pristojnost oznaka, da rešuje v filozofskem smislu informel vprašanje primarnosti
materije oziroma duha«.
»Protestiram,« bi vpadel zgodovinar »informel ali abstraktni ekspresionizem je
tudi umetnostnozgodovinska oznaka«.
»Predlagam kompromisno rešitev,« bi se vmešal slavist. »Imam konstruktivno idejo.
Sestavimo dopolnilni predlog v obliki skupne strokovne izjave in ga predložimo
svetu za šolstvo LRS:
»Podpisani predlagamo, da se tiska v učbenikih filozofije k poglavju, ki obravnava
filozofsko razmejitev med materializmom in idealizmom, ilustrirana priloga del
abstraktnega ekspresionizma — infórmela. Svoj predlog utemeljujemo s sledečim.
Informel rešuje v filozofskem smislu vprašanje primarnosti materije oziroma duha.
Pojmovana razdelitev med materializmom in idealizmom bo na ta način ilustrirana.
Vse doslej znane težave pri razumevanju oWavnavane razmejitve bodo odstranjene.
Učenci razmejitve ne bodo le razumli, ampak si jo bodo tudi čutno nazorno
predstavljali.«
»Dovolita, da vaju opozorim,« bi povzel zgodovinar, »da na eni strani s tiskanjem
priloge dejansko dosežemo pedagoški učinek, na drugi strani pa se utegne pojaviti
izredno likovno osiromašenje kot posledica nenehnega opuščanja vidljivih elementov.
To je dejstvo, na katerega je opozoril avtor sam, in morali ga bomo upoštevati.«
»Kot vidim,« bi zamišljeno nadaljeval slavist, »je sodobna likovna umetnost res
napredovala. Kot nestrokovnjak ne razumem več, kako je po vsem tem nenehnem
opuščanju vidljivih elementov likovna umetnost še ostala likovna. Hočem reči
350
vidna. Ce je informel do take mere opustil vidljive elemente, da se ga komaj še
vidi, ali da se ga ne vidi več, potem Svetu nima smisla odposlati predloga, ki smo
ga sestavili. Učbeniki filozofije ne morejo čutno ponazarjati razmejitve med materia-
lizmom in idealizmom, če se razmejitev komaj še vidi, oziroma če se je sploh
ne vidi več. Razen tega pa bi se tiskanju take priloge uprl tudi delovni kolektiv
tiskarne, češ da zahtevamo nekaj, kar presega obstoječe tiskarske možnosti.«
Vsebina predgovora v katalogu razstave Kotnik-Tihec je vredna humoristične obrav-
nave in lahko domnevamo, da se na ta način tudi obravnava v raznih prijateljskih
krožkih in večernih družbah. V tem smislu je ta vsebina dobrovoljne narave, saj
daje dovolj pobud za sprostitev hudomušnosti in ironije. Vendar ima omenjena
dobrovoljnost tudi drugo plat, ki je ne smemo prezreti niti omalovaževati. Ta druga
stran nam stopi jasno pred oči, če se spomnimo razstave in del obeh mladih umet-
nikov, katerim naj bi bil predgovor kataloga spremna beseda, tiskana razlaga kipov
in slik, namenjena javnosti. Ta stran predgovora nas sili, da ga obravnavamo
resno.
Iz uvodnega dela predgovora je možno jasneje opozoriti na naslednje avtorjeve teze:
1.	Sodobna likovna umetnost je integrirana, unificirana (ne uniformirana) s filozofijo.
a)	Vzroki za ta pojav so zgodovinsko utemeljeni v razvoju modernega likovnega
izraza, za katerega je značilno racionalno prečiščevanje likovnih konceptov, rela-
tivnost različnih pobud in iz te relativnosti izvirajoča umetnikova kritična izpoved.
b)	Sprememba metod in namenov sodobne likovne umetnosti je opravičljiva iz vrste
psiholoških, socialnih in delno tudi estetskih razlogov.
c)	Splošno razmerje človeka do stvarnosti (in do svojega položaja v njej) je tisti
edini postulat, ki mora biti filozofsko determiniran. V tem postulatu je pogojena
umetnikova družbena angažiranost, njegova psihološka reakcija, upor ali konfor-
mizem.
2.	V dani situaciji je tak racionalni pogled na sodobno umetnost le preveč eno-
stranski.
3.	Likovna smer infórmela rešuje v filozofskem smislu vprašanje primarnosti mate-
rije oziroma duha.
a)	Zaradi opuščanja vidljivih elementov, pri čemer se zrahlja zveza z umetnikovim
objektom, se utegne pri informelu pojaviti izredno likovno osiromašenje.
b)	Programska redukcija, iskanje čistih oblik osiromašita vsebinski moment do
skrajnosti, nadomesti ga tehnična forma, ki je rezultat preekzaktnega posploševanja.
Izključena emocija zahteva logičnih koncesij.
Po tako postavljenih tezah ugotavlja A. Bassin za slikarja Rudolfa Kotnika in ki-
parja Slavka Tihba: oba sta predstavnika infórmela. Sedaj je že jasno, v čem je ta
smer enostranska, nadaljnje formalne ugotovitve pä nafti skušajo pokazati, na kakšen
način obravnavana razstavljalca izpopolnjujeta enostranost infórmela. Za R. Kotnika
ugotavlja avtor: Bolj kot kdaj koli prej se približuje umetnik izčiščeni simboliki,
pogojeni v liričnem sentimentu svoje domačnosti. Za S. Tihca pa pravi, da se mo-
ramo zavedati njegovega, pravzaprav tudi že nacionalno pristnega, domačega lifič-
nega občutja. Tako je A. Bassin pogojil oba razstavljalca v lirični sentiment riaše
domačnosti, hkrati pa z omenjeno posebnostjo nadoknadil enostranost Svetovne umet-
nostne smeri — infórmela.
Zanimata nas dve postavki, na kateri opira A. Bassin svojo kritično metodo. Prva
je njegovo pojmovanje sodobne umetnosti, predvsem umetnostne smeri infórmela.
Druga pa njegovo razumevanje tistega, kar imenuje pristno nacionalno, domače
lirično občutje oziroma lirični sentiment naše domačnosti.
351
Predvsem je potreben kratek oris abstraktnega ekspresionizma (infórmela). Povze-
mamo ga po Kratki zgodovini modernega slikarstva, ki je znano delo angleškega
umetnostnega teoretika, kritika in zgodovinarja Herberta Reada (A concise history
of modem painting — Thames and Hudson 1959). Abstraktni ekspresionizem navezuje
H. Read na figurativni ekspresionizem (Kokoschka, Soutine, Nolde). Idejne osnove
mu je v letih 1910—12 zastavil Kandinsky, ki se je uprl racionalnim temeljem geo-
metrične abstrakcije in konstruktivizma (Theo van Doesburg, Mondrian, Malevič —
Naum Gabo, Pevsner). Zahteval je, da umetnik ne sme vežbati samo svojega očesa,
ampak tudi svojo dušo. Umetnina mora vzbujati (evocirati) odgovore na globlji ravni,
na ravni, ki ji danes pravimo podzavest. S tem je bila zastavljena smer, kasnejšemu
avtomatizmu (J. Pollock) in kaligrafskemu stilu (H. Michaux, M. Tobey). Slednji je
črpal navdih v orientalskih umetnostih. K popolnoma abstraktnemu tipu ekspre-
sionizma šteje H. Read šele umetnika J. Fautriera in Wolsa (Alfred Otto Wolfgang
Schulze). Wols je bil tudi pesnik in H. Read navaja pesem, ki dovolj jasno pona-
zoruje njegovo splošno razmerje do stvarnosti:
V Cassisu so mi kremenci, ribe,
pod lečo opazovane skale,
morska sol in nebes
dopustili, da sem pozabil pomen človeka,
in me povabili, naj kaosu našega delovanja
obrnem hrbet, pokazali so mi večnost
v majhnih valovih pristanišča,
ki se ponavljajo,
ne da bi se ponavljali... (V prostem prevodu — op. J. P.)
Tudi za kasnejši razvoj abstraktnega ekspresionizma ostane značilna antiantro-
pomorfnost (pozabiti pomen človeka) in družbena dezangažiranost (obrniti hrbet
kaosu našega delovanja), torej odvračanje od izročila, od tradicije (od kolektivnih
izkušenj določenega skupnega delovanja, med katere sodi tudi likovni jezik). Slikarji
iščejo nova področja optičnih pobud za svoja dela. Poglabljajo se v mikroskopsko
strukturo materije, odkrivajo geološke strukture Zemlje, razkrajajo naravo z atmo-
sferskimi projekcijami, odkivajo »neoskrunjene« možnosti likovnega jezika s podza-
vestnim, spontanim, avtomatičnim ustvarjanjem.
Bassinovo pojmovanje abstraktnega ekspresionizma je njegova privatna predstava,
pogojena iz nepoznavanja predmeta, o katerem piše. Ali res lahko trdimo, da nam
sodobna znanstveno tehnična oprema ne omogoča širšega vpogleda v svet mikro in
makrokozmosa? Zaenkrat še ne moremo zanikati določenih zvez med sodobnimi
znanstvenimi in umetniškimi prizadevanji. Za kakšno opuščanje vidljivih elementov
tedaj gre? Gre res samo za izredno osiromašenje ali za razširitev v določenem
smislu? Ce lahko smatramo zgolj povzeti oris te umetnostne smeri za verodostojen,
ne moremo pri najboljši volji opaziti nobene programske redukcije, razen če napra-
vimo logično koncesijo naturalizmu, ki se ga A. Bassin sam odreka in ga imenuje
nestvarno imitacijo in nevarno skrajnost, ki predstavlja amatersko zaključitev. O
programski redukciji abstraktnega ekspresionizma lahko govorimo samo kot o reduk-
ciji glede na figurativno umetnost. Te vrste redukcije pa je kot osnova vgrajena
v temelje sodobnega ekspresionizma za razliko od figurativnega. Odtod tudi upra-
vičena oznaka — abstraktni ekspresionizem.
Ce je sprememba metod in namenov sodobne likovne umetnosti res opravičljiva
iz vrste psiholoških, socialnih in delno tudi estetskih razlogov, kot trdi A. Bassin,
potem se lahko po vrsti vsaj približno seznanimo z njimi, saj je gradivo o tem
predmetu vsem na doseg.
352
v luči Wolsove pesmi nam stopi jasno pred oči njegova psihološka reakcija kot
posledica njegovega splošnega razmerja do stvarnosti. (Pod lečo opazovane skale so
dopustile, da sem pozabil pomen človeka. Povabile so me, naj kaosu našega delo-
vanja obrnem hrbet, pokazale so mi večnost.) V tem popolnoma konkretnem Wol-
sovem odnosu do stvarnosti, do opazovanih skal, morske soli in nébesa, je zapopa-
dena njegova družbena dezangažiranost, njegov stvarni položaj v družbi. Bassinova
teza o tem edinem postulatu, ki mora biti filozofsko determiniran vsaj kar zadeva
Wolsa (in še prenekatere umetnike), ne drži. Slikarjeva psihološka reakcija, ki je
razvidna iz navedene pesmi, je odraz stvarnosti v njegovih čutih, je popolnoma
čustvene (emocionalne) in ne apriorne narave. Pri Wolsu je tedaj nemogoče govoriti
o izključeni emociji, še bolj nesmiselno bi bilo pripisovati podobne težnje idejnemu
očetu abstraktnega ekspresionizma Kandinskemu, ki se je zavestno upiral racio-
nalnim temeljem geometrične abstrakcije in poudarjal čustveno, globljo raven, na
kateri naj se pogaja umetnost. Spontani avtomatizem J. Pollocka naravnost izklju-
čuje vsako racionalno prečiščevanje likovnih konceptov, o katerem govori avtor
obravnavanega predgovora. Kar zadeva psihološke razloge, so metode in nameni
abstraktnega ekspresionizma čisto nasprotje tistega, kar je površno konstruiral v
svojem predgovoru A. Bassin.
Kako je s socialnimi razlogi za spremembo metod in namenov abstraktnega ekspre-
sionizma? Družbenih korenin čustvenih in idejnih odnosov abstraktnih ekspresio-
nistov ne moremo izčrpati z ugotovitvijo, da so obravnavani umetniki obrnili hrbet
kaosu našega delovanja. Poglavitno je vprašanje, zakaj so se odvrnili od družbenega
delovanja? Nekateri umetnostni kritiki in teoretiki trdijo (o tem je bilo govora tudi
v naši publicistiki), da sta strah in občutek negotovosti tisti osnovni, bistveni skupni
potezi sodobnega človeštva. Od kod ta strah in njega upravičenost je menda znano.
Znana je tudi delitev in vrednostna lestvica posameznikov, družbenih skupin in
slojev, glede na to, ali so »osveščeni«, »manj osveščeni« ali »neosveščeni« sodobnih
občutkov groze, strahu, »konca sveta«. Niča in podobnih sodobnih apokaliptičnih
prikazni. Iz teh občutkov naj bi tedaj izvirala tudi umetnikova potreba po dolo-
čenih poslednjih, nespremenljivih, nespornih osnovah in zakonih, po katerih se ravna
ne le človeško življenje, ampak tudi gibanje materije. Zemlje, zvezd.
Razen teh splošno znanih okoliščin pa nam je znana tudi pravica posameznikov,
družbenih slojev in ljudstev, ki hočejo živeti brez strahu in v zavesti, da prihod-
nost ni neodvisna od človeškega delovanja. Ta pravica, ki smo jo dolžni terjati zase,
je tisto izhodišče, ki pogaja našo družbeno angažiranost (tudi umetniško). Pravica
na gotovi prihodnosti ne izključuje različnih filozofskih naziranj, če so se v tej
smeri angažirale, izključuje pa umetnost, ki je v osnovi družbeno dezangažirana
in ne išče gotovosti v ljudeh in njihovem delovanju, ampak v večnosti, ki se ponav-
lja, ne da bi se ponavljala.
K zgoraj navedenim razlagam te umetnosti velja pripomniti, da se je abstraktni
ekspresionizem oblikoval z delovanjem. J. Fautriera še v 20. letih. Takrat vsi
navedeni občutki še niso mogli biti reakcija na obstoječo stvarnost. Glede na to
razlago je možno začetnike abstraktnega ekspresionizma označiti kot občutljive
posameznike, ki so v svojih delih predvideli (anticipirali) bodoči razvoj naše civili-
zacije. Vendar se zdi, da socialnih razlogov za spremembo metod in namenov
abstraktnega ekspresionizma zaenkrat še ne moremo natančneje opredeliti. Točnejšo
opredelitev lahko prinese šele primerjalna študija, ki bo izhajala iz obsežnega
monografskega gradiva vseh osebnosti, ki veljajo za utemeljitelje in vidne pred-
stavnike te smeri.
Estetske razloge za spremembo metod in namenov abstraktnega ekspresionizma
najdemo prav v odporu do tistega, kar A. Bassin navaja kot vzroke za unificiranja
23
353
sodobne umetnosti s filozofijo v prvi tezi svojega predgovora. Abstraktni ekspre-
sionizem je odpor zoper racionalizem geometrične abstrakcije in''konstruktivizma.
Ta umetnostna smer se upira racionalnemu prečiščevanju likovnih konceptov, ker
izhaja iz razumsko nekontrolirane podzavestne (avtomatične) dejavnosti, upira se
relativnosti umetniških pobud, ker išče obče veljavnih, večnih zakonov materije in
njenega gibanja. Ta smer je v svojem bistvu nasprotna vsaki kritični, zavedni
umetnikovi izpovedi. Abstraktni ekspresionizem predstavlja predvsem podzavestno,
nekontrolirano kreativnost.
#
V	dani situaciji je treba ugotoviti sledeče: racionalni, enostranski pogled na sodobno
likovno umetnost, je zasebni pogled A. Bassina in njemu sorodnih »ljubiteljev«
umetnosti. Teze, ki jih je nanizal v uvodu svojega predgovora, nam veliko povedo
o avtorju tez, malo pa o umetnostni smeri, o kateri se govori. Avtorjev racionalni
pogled na sodobno umetnost ni samo preveč enostranski, iz njega izključena emocija
zahteva logičnih koncesij. Najpreprostejša koncesija je pač navezava na tiste
avtorje, ki jim je sodobna umetnost toliko pri srcu, da skušajo uravnavati svoje
razumevanje določene umetnosti po mejah njenih stvarnih oblik. Metoda A. Bassina
je sledeča: V prvi tezi je nasilno konstruiral enostranske oznake sodobne likovne
umetnosti. V drugi tezi je opozoril na to »enostranost«. V tretji pa je ugotovil ob
abstraktnem ekspresionizmu določene posledice te »enostranosti«, da se končno
lahko »kritično« opredelil proti njej.
Druga postavka predgovora je tisto, kar avtor imenuje pristno nacionalno, domače
lirično občutje oziroma lirični sentiment naše domačnosti. Ker je A. Bassin s to
postavko skušal nadoknaditi »izredno osiromašenje« abstraktnega ekspresionizma,
nas zanima izvor omenjenega pojma. Treba je obuditi zvezo, v kateri se je ta pojem
udomačil v naši umetnostni kritiki.
Prvič so ga izrazili avstrijski umetnostni kritiki ob razstavi slovenskih impresio-
nistov v salonu Miethke na Dunaju leta 1904. (Primerjaj izvlečke iz dunajskih kri-
tik: dr. F. Vidic »Spomini na Ivana Groharja,« ZUZ 1926). Pripomniti je treba, da je
nastal ta pojem iz neposredne zveze s slikami naših impresionistov kot oznaka za
tisto, kar je bilo skupno in kar je družilo naše slikarje v enotno skupino.
V	svojih poročilih o dunajski razstavi sta ta pojem uvedla v našo javnost Ivan
Cankar in Oton Zupančič v Slovanu II (1903/04). Teoretično sta ga kasneje razvijala
dr. Izidor Cankar (primerjaj njegov članek »Zgodovinska razstava slovenskega sli-
karstva,« ZUZ 1922) in dr; France Stele (><Dris zgodovine umetnosti pri Slovencih«,
DiS 1923 in v knjigi, ki je pod istim naslovom izšla leto kasneje). V naši umetnostni
kritiki se je udomačila predvsem definicija dr. F. Steleta: »Ena bistvenih potez
slovenskega plemenskega značaja je gotovo liričnost, sanjavost, rahla otožnost, v
nasprotju z materialno stvarnostjo in racionalistično preračunanostjo ... v Slovencu
je, kakor v Slovanu sploh, vedno tudi malo filozofa, človeka, ki ga sam vid ne
zadovolji, ampak ki je reflektiven in razmišlja o stvareh in njihovem bistvu. Dela
slovenskega impresionizma so vprav izraz liričnega razpoloženja in reflektivnega
razmerja do narave, naj so še tako neznatna.« (Oris, str. 123) Navedena oznaka kas-
neje nikoli ni bila resneje ogrožena in je ostala še nadalje — bolj ali manj osrednje
— izhodišče za razumevanje tistega, kar je svojsko slovenskemu impresionizmu za
razliko od francoskega in nemškega impresionizma.
Pojem pristnega nacionalnega, domačega liričnega občutja se pojavlja v zadnjem
času vse pogosteje v časopisnih in drugih podobnih ocenah slovenske umetnosti. Ker
ga je A. Bassin uporabil v zvezi s slikarstvom sodobnega slovenskega abstraktnega
ekspresionizma, bi vendarle kazalo opozoriti, da take poljubne dedukcije določenega
zgodovinskega pojma niso kritično upravičene. Pojmovnega mišljenja določenih
354
zgodovinskih pojavov ne moremo odtrgati öd njegovih konkretnih nosilcev, da ne
bi pri tem zašli v nevarnost abstraktnega (nekritičnega, neznanstvenega) posplo-
ševanja. Avtor se je poljubno poslužil čisto določenega, v določeni zgodovinski situ-
aciji nastalega pojma. Ni se zavedal, da je bil prav ta pojem predmet razprave (v
letih med obema zgodovinskima razstavama slovenske likovne umetnosti, 1910,
1922) v kateri so se stališča razhajala. Pojem je namreč zadeval eno bistvenih vpra-
šanj naše umetnostne zgodovine, vprašanje avtohtonosti oblik v slovenski likovni
umetnosti. V omenjeni razpravi, za katero bi danes rekli, da se je odvijala na naj-
višji ravni (v njej so sodelovali R. Jakopič, Iz. Cankar, F. Stele), vprašanje ni dobilo
dokončnega odgovora, če upoštevamo vsebino članka Iz. Cankarja, ki je bil tiskan
leta 1929 v Jakopičevem zborniku (»Jakopičeve skrivnosti«). Najmanj, kar lahko oči-
tamo A. Bassinu, je, da se je prelahko poigral z umetnostnozgodovinsko oznako,
ki ji ne pozna izvora. Ce je uporabil ta pojem, bi moral s konkretno analizo del
obeh razstavljalcev odkriti tiste oblike, ki objektivno vsebujejo pristno nacionalno
lirično občutje, oblike, ki so kot vidne in spoznavne postavke vključene v slovensko
likovno tradicijo. Avtorjeva formalna analiza pa ne prinaša ničesar, razen aluzij na
nekatera prejšnja (delno še realistična) obdobja obeh razstavljalcev.
Da si bomo docela na jasnem. Naloga tega sestavka je bila osvetliti obe temeljni
postavki, iz katerih je izhajal A. Bassin, ko je sestavljal predgovor za katalog
razstave Kotnik — Tihec. Kritični aparat, s katerim je bilo možno dokazati nespre-
jemljivost obeh izhodišč, je tako skromen, da komaj zasluži to ime. V mislih nam
je že omenjena Kratka zgodovina modernega slikarstva (pravzaprav priročnik) in
najosnovnejše poznavanje zgodovinskih dejstev, ki zadevajo začetke sodobne slo-
venske likovne umetnosti. Slovenski likovni umetniki nosijo za svoja dela polno
moralno in materialno odgovornost. Ni razloga, da ne bi nosili podobne odgovornosti
tudi tisti, ki pišejo in razlagajo dela slovenskih umetnikov. Ce A. Bassin ne more
biti strokovno odgovoren za površnosti, ki so s katalogom prišle v javnost, je zanje
odgovorna Božena Plevnik, ki za katalog tudi odgovarja.
A. Bassin ima kot avtor vsekakor vso pravico zastopati tako ali drugačno mnenje o
likovni umetnosti, vendar njegova javnosti namenjena mnenja niso upravičena
poljubno spreminjati in po tvar jati pozitivnih zgodovinskih dejstev. Ce bi A. Bassin
v obravnavanem predgovoru ne računal na določeno filozofsko in zgodovinsko ute-
meljenost svojih trditev, če ne bi opravičeval teh trditev z naštevanjem psiholoških,
socialnih in estetskih razlogov, bi njegova interpretacija del obeh slovenskih umet-
nikov ne zaslužila natančnejše obravnave. V takem primeru bi ostala razlaga v
mejah avtorjevega privatnega mnenja, ki je zasebna pravica vsakogar, razlaga, ki
bi v javnosti bolj ali manj odmevala, kot bolj ali manj odmeva vsako privatno
mnenje, vsaka zasebna pobuda, vsaka spontana storitev. V tej smeri se vsem ponu-
jajo najširše možnosti za uveljavljanje svojih mnenj. Ce pa uveljavlja določeno
zasebno mnenje hkrati tudi objektivna (zgodovinska, znanstvena, strokovna) merila,
je dolžno izhajati iz objektivnih (zgodovinskih, znanstvenih, strokovnih) dejstev.
355
Dejavnost Slovencev v družbeno-političnih
in društvenih organizacijah
Bogdan Kavčič
Družbeno-politične in društvene organizacije predstavljajo poleg različnih oblik
družbenega samoupravljanja osnovno področje družbenega udejstvovanja držav-
ljanov.
Vse organizacije lahko po načinu vstopa članov v organizacijo delimo na neprosto-
voljne in prostovoljne.
O neprostovoljnih organizacijah govorimO' takrat, kadar je nekdo prisiljen, da vstopi
v neko organizacijo, ali pa je vključen vanjo že ob rojstvu, ko je to popolnoma
odvisno od teženj njegovih staršev, prav nič pa ne od njega samega, ker se tega še
ne zaveda.
Prostovoljna organizacija pa nastane takrat, kadar se neka skupina ljudi, ki imajo
skupen cilj ali namen, sestane in sporazume, da bo s skupno akcijo poskušala zado-
voljiti svoj namen ali doseči cilj. Bistveni element je torej neki skupni cilj, namen,
interes. Vrsta interesa ni bistvena. Lahko so to politični cilji, zanimanje za zabavo,
za rekreacijo, za izlete, ljubezen do živali, do zbiranja znamk itd. Osnovo (ustano-
vitelja) organizacije navadno predstavlja manjša skupina ljudi, ki začne dejavnost,
usmerjeno na skupen cilj. Tej skupini se potem priključijo še drugi ljudje, organi-
zacija se širi in lahko zajame celo narodnost in državo.
Prostovoljne organizacije lahko naprej delimo po različnih kriterijih. Eden naj-
boljših kriterijev delitve prostovoljnih organizacij je delitev po cilju teh organi-
zacij. Po tem kriteriju jih lahko delimo na skupino organizacij s socialnim vplivom
in skupino ekspresivnih organizacij.
Značilnost organizacij s socialnim vplivom je, da je njihova dejavnost usmerjena
navzven, na širšo družbo. Njihov namen je, da bi dosegli določene spremembe (v
skladu s ciljem) v družbi kot celoti ali delih družbe. V to vrsto organizacij spadajo
pri nas družbeno-politične organizacije.
Značilnost in namen skupine ekspresivnih organizacij pa je, da izražajo ali zadovo-
ljujejo (ali oboje hkrati) interese svojih članov nasproti članom samim. Sem spadajo
organizacije, katerih namen je rekreacija članstva, izleti ali potovanja (eksploracija),
razna poklicna združenja it(4. Pri nas označujemo organizacije te vrste kot društvene
organizacije oziroma društva.
Obe vrsti organizacij najdemo že v predindustrijskih družbah. Vendar pa je veliko
število različnih organizacij predvsem značilnost moderne industrializirane družbe,
z demokratično družbeno ureditvijo.
Družbeno-politične in društvene organizacije so torej nastale zaradi potreb ljudi po
takih organizacijah, nastale zaradi tega, da zadovoljujejo njihove potrebe. Iz tega
356
sledi, da bodo v neki določeni organizaciji zbrani ljudje, ki imajo približno enake
skupne interese. Poskušali bomo ugotoviti vpliv nekaterih osnovnih demografskih
faktorjev na aktivnost Slovencev v družbeno-političnih in društvenih organizacijah.
Posebej bomo obravnavali vpliv starosti, spola in izobrazbe. To seveda niso vsi fak-
torji, ki vplivajo na aktivnost ljudi v družbeno-političnih in društvenih organiza-
cijah, so pa osnovni.
Toda kaj smemo smatrati kot točen pokazatelj dejavnosti prebivalstva v teh orga-
nizacijah? Ali: udeležbo na sestankih? Članstvo v neki novi organizaciji? Članstvo
v vseh družbeno-političnih in društvenih orgqpizacijah ne glede na organizacije?
Število funkcionarjev? Ali kaj drugega? Se najverjetneje je, da nobeden od teh
pokazateljev sam zase ni zadosten, ampak bi bilo treba uporabiti neko kombinirano
mero.
Se najmanj zanesljiv pokazatelj je verjetno članstvo v neki organizaciji, zaradi spe-
cifičnosti posameznih organizacij. So organizacije, ki vključujejo samo zaposlene,
ali samo mlade, ali samo ljudi določene stroke itd.
Pri nadaljnjem razpravljanju bomo posebej obravnavali včlanjenost v družbeno-
politične organizacije, posebej včlanjenost v društvene organizacije in posebej šte-
vilo funkcionarjev — v luči navedenih faktorjev: starosti, spola in izobrazbe. Tako
prikazano stanje bomo lahko smatrali za razmeroma ustrezno sliko dejavnosti Slo-
vencev v družbeno-političnih in društvenih organizacijah.
VPLIV STAROSTI
Kako vpliva starost na dejavnost prebivalstva v organizacijah? Se ta dejavnost
zvečuje ali zmanjšuje s starostjo? Je odnos linearen ali drugačen, premo sorazmeren
ali obratno sorazmeren. Ali družbena aktivnost upada s starostjo ravno tako kakor
nekatere fiziološke funkcije (vid, sluh itd.) ali pa se podreja drugim zakonitostim?
Na ta vprašanja bomo poskušali odgovoriti na osnovi empiričnih podatkov. Vsi
podatki v tem sestavku so dobljeni z anketo o masovnih komunikacijskih sredstvih,
ki jo je na eno odstotnem vzorcu slovenskega prebivalstva, starega nad štirinajst
let, izvedel inštitut za sociologijo pri univerzi v Ljubljani v pomladi 1962.
Kolikšen del Slovencev je v posameznih starostnih dobah včlanjenih v kako druž-
beno-politično organizacijo, kaže tabela 1.
Tabela 1: Včlanjenost prebivalstva v Sloveniji v družbeno-politično organizacijo, po
starosti (v procentih).
Včlanjenost v družbeno-politične organizacije torej s starostjo narašča nekako do
40 let, potem začne postopoma upadati. Upad postane znatnejši po 55 letu.
Starostna skupina 28—41 lota pomeni kulminacijo aktivnosti. V posameznih orga-
nizacijah pridejo poleg te splošne tendence do izraza še specifičnosti posameznih
357
organizacij. To je zlasti nujno pri političnih organizacijah, ki vključujejo mladino
(Ljudska mladina in Zveza študentov). Včlanjenost v najmnožičnejše družbeno-poli-
tične organizacije kaže tabela 2.
Tabela 2: Včlanjenost v nekatere družbeno-politične organizacije, po starosti.
Včlanjenost v društvene organizacije je na splošno manjša kakor včlanjenost v
družbeno-politične. Gre pa za kvalitativno razliko članstva. Med člani družbeno-po-
litičnih organizacij je zelo verjetno precej več takih, ki so samo formalni člani, kot
pa je takih v društvenih organizacijah oziroma društvih. Društvene organizacije so
številnejše in zaradi tega lahko v večji meri usmerjene na zadovoljevanje speci-
fičnih potreb posameznih grup prebivalstva.
v
Tabela 3: Včlanjenost v društvene organizacije, po starosti.
r
Včlanjenost v društvene organizacije torej sledi enaki splošni tendenci po starosti
kakor včlanjenost v družbeno-politične organizacije. Starostna grupa 28—47 let je
zopet v najvišji meri včlanjena tudi v društvene organizacije. Razlike med starost-
nimi grupami pa so izrazito manjše — društvene organizacije zajemajo praktično
enak del prebivalstva ne glede na starost, razen najstarejše starostne grupe, nad
55 let starih.
Razlike, ki se med posameznimi starostnimi grupami ne pojavijo, če obravnavamo
včlanjenost društvene organizacije nasploh, pa se pojavijo pri obravnavanju posa-
meznih organizacij.
Mlajši se v večji meri kot starejši vključujejo predvsem v rekreativne in eksplo-
racijske organizacije. Sem spadajo predvsem razna športna in telesno vzgojna društva
ter organizacije, kot Počitniška zveza, Planinska zveza. Zveza tabornikov in podobno.
Potrebe mlajšega dela prebivalstva se torej v večji meri skladajo z dejavnostjo teh
organizacij kot pa potrebe starejših. Vzrok za večje vključevanje v rekreativne
organizacije pa ne more biti le v razlikah v velikosti potreb, ampak predvsem
v prilagojenosti obstoječih organizacij za zadovoljevanje potreb starejših.
Drugje po svetu imajo za starejše ljudi posebne organizacije, prilagojene njihovim
interesom in sposobnostim. Takšne organizacije prirejajo izlete, plese, športne in
podobne prireditve za starejše. Poleg organizacij, ki vključujejo samo starejše,
358
obstajajo tudi organizacije, ki vključujejo poleg starejših še mlajše — take, ki so
pripravljeni organizirati ali voditi aktivnosti starejših.
Organizacije za starejše se formirajo zlasti v tistih državah, kjer se prebivalstvo
v povprečju stara. Staranje prebivalstva je posledica splošnega ekonomskega in
znanstvenega razvoja v posameznih državah, pomeni pa stalno večanje tistega dela
prebivalstva, ki ni več redno zaposleno, so pa njegove fiziološke funkcije še dobro
ohranjene in je torej še sposobno različnih dejavnosti. To gre predvsem na račun
zaposlenih v nekmetijskih dejavnostih (upokojitev), medtem ko se v kmetijski dejav-
nosti tudi zmanjšana delovna sposobnost starejših še vedno uporablja v glavnem za
proizvodne namene.
Pri nas takih organizacij še ni, čeprav se potrebe po njih iz dneva v dan večajo, ker
se tudi pri nas prebivalstvo v povprečju stara. Po oceni zveznega zavoda za stati-
stiko je bilo namreč v Sloveniji leta 1953 11,1 odstotkov vsega prebivalstva starega
nad 60 let, leta 1960 že 12,3 odstotka; za leto 1970 pa cenijo, da ga bo že kakih 14,4
odstotka.
Kot indikator družbeno-politične dejavnosti lahko vzamemo tudi odstotek funkcio-
narjev, to je najaktivnejšega dela članstva, po posameznih starostnih grupah. Kot
kaže tabela 4, se tudi pri tem indikatorju pokaže ista tendenca z ozirom na starost:
starostna grupa 28—41 letnih ima največji del funkcionarjev, starejši in mlajši pa
manj. Med starejšimi je funkcionarjev še manj ko med mladimi.
Tabela 4: Število funkcionarjev v družbeno-političnih in društvenih organizacijah
po starosti (v odstotkih).
Da si ustvarimo pravo sliko o funkcionarjih, ni dovolj, da upoštevamo samo odstotek
tistih, ki opravljajo funkcije, ampak tudi to, koliko funkcij opravljajo. Kot kaže
tabela 5, s starostjo narašča tudi odstotek tistih med funkcionarji, ki opravljajo več
kot eno funkcijo nekako do 40. leta in potem zopet upade. Zopet prednjači starostna
skupina 28—41 letnih, ki ima največji del tistih z več funkcijami.
Tabela 5: Koliko funkcij opravljajo funkcionarji po starosti.
Po ocenah, ki smo jih dobili z anketo, je v Sloveniji približno 142 tisoč funkcionarjev,
od tega približno 111 tisoč v političnih organizacijah in 31 tisoč v društvenih orga-
nizacijah oziroma v društvih. Ce bi merili aktivnost organizacij po številu funkcio-
359
narjev, bi morala biti aktivnost družbeno-političnih organizacij daleč nad aktivnostjo
društvenih organizacij, saj pride v političnih en funkcionar na približno 8,3-članov,
v društvenih organizacijah pa le na 20,3 člane. Poznavalci dejavnosti družbenih
organizacij so v glavnem soglasni v tem, da dejavnost društvenih organizacij ni
manjša kakor dejavnost družbeno-političnih organizacij, da jih verjetno celo prekaša.
Ce je to točno, potem lahko zaključimo dvoje: prvič, da število funkcionarjev ni
nepristransko merilo dejavnosti družbenih organizacij in' drugič, da so v političnih
organizacijah aktivni predvsem funkcionarji, v društvenih pa tudi članstvo.
Kje so vzroki za to? Tuji avtorji (npr. E. Glaser: Familie Beruf, Freizeit, Wien 1954,
str. 225 in dalje) poudarjajo, da se je nasploh zmanjšala pripravljenost ljudi za
politično dejavnost kot posledica slabih izkušenj iz nemirnih časov okrog druge
svetovne vojne. Zmanjšanje aktivnosti članstva masovnih organizacij je imelo za
posledico močnejšo institucionalizacijo najaktivnejšega dela — funkcionarjev, ki
resnično vodijo in usmerjajo dejavnost teh organizacij. Razvila in utrdila se je
hierarhija funkcionarjev od nižjih do najvišjih in povečala težnja po poklicnih
funkcionarjih. Prav to pa naj bi še povečalo pasivnost članstva, ki v še večji meri
prepušča skrb za organizacijo poklicnim funkcionarjem. To pa zopet povečuje težnjo
po poklicnih funkcionarjih itd.
Vsekakor je to zanimiva razlaga. V kolikšni meri drži za naše razmere, ni mogoče
reči, ker ne razpolagamo z ustreznimi podatki o številu poklicnih funkcionarjev
v daljšem časovnem razdobju in bi tako vsaka razlaga temeljila le na oceni situacije.
Za tako oceno pa ni merila, v koliko je točna in koliko ne.
VPLIV SPOLA
Spol vpliva na dejavnost v družbeno-političnih in društvenih organizacijah pred-
vsem na dva načina. Najprej kot biološka determinanta, ki oblikuje posebne vloge,
ki jih posameznik opravlja v družbi in s tem vpliva tudi na njegove specifične
potrebe.
Druga vrsta vplivov pa gre na račun konkretnega socialnega statusa nekega spola
v določeni družbi, kot rezultat stopnje razvoja konkretne družbe. Ta dva vpliva
seveda ne delujeta neodvisno drug od drugega, ampak se medsebojno prepletata.
Rezultat teh vplivov pa se kaže v ugotavljanju, ali je aktivnost moških in žensk
enaka ali pa je aktivnost enih večja kot aktivnost drugih.
Zbirni pregled rezultatov o aktivnosti moških in žensk v družbenih organizacijah
kaže tabela 6.
Tabela 6: Dejavnost moških in žensk v družbenih organizacijah.
Dejavnost žensk v družbenih organizacijah je torej znatno manjša kot aktivnost
moških, po vseh treh uporabljenih indikatorjih. Ta razlika je zlasti velika pri
funkcionarjih.
Ženske so pri nas formalno enakopravne. O praktični enakopravnosti, ki bi se
kazala v enaki aktivnosti, pa še ne moremo govoriti. Tradicije so gotovo.eden od
360
bistvenih faktorjev, ki vplivajo na to, da je aktivnost žensk manjša kakor pa
aktivnost moških. Po tradicijah utrjena miselnost o manjši sposobnosti žensk, izvi-
rajoča iz posploševanja dejanskega stanja v preteklosti, se ne da spremeniti čez
noč in se ni spremenila v isti smeri, kot so se izvršile spremembe v družbeni
ureditvi.
Manjša aktivnost žensk gre verjetno predvsem na račun funkcij žene v družini.
Sem spadajo zlasti materinstvo in vzgoja otrok, kar zaposli ženo v taki meri, da
nima časa, da bi se ukvarjala še s čim drugim. V tem smislu vpliv spola ne more
biti enak na vseh starostnih stopnjah. Poglejmo empirične podatke (tabela 7).
Tabela 7: Vpliv spola na včlanjenost v družbeno-politične organizacije, po starosti.
Podatki kažejo, da razlika v včlanjenosti po spolu ni enaka na različnih starostnih
stopnjah. V starosti 14—16 let ženske celo prednjačijo pred moškimi. To je tudi
razumljivo, ker jih prekašajo v umskem in fizičnem razvoju. Ze v starosti 17—19 let
pa je aktivnost žensk manjša kot moških in kasneje ta razlika neprestano narašča.
Podatki o aktivnosti žensk med 20 in 40 letom potrjujejo hipotezo, da gre manjša
aktivnost na račun njihove vloge v družini. To obdobje namreč sovpada s časom,
ko se poroči večina žensk, dobi otroke itd. To pa je obenem tudi znak, da družbene
institucije za pomoč materam še niso toliko razvite, da bi jih bistveno razbremenile
njihovega dela v družini.
VPLIV IZOBRAZBE
Višji izobrazbeni nivo je navadno povezan s pomembnejšo družbeno vlogo. Na vo-
dilnih položajih v družbi so navadno ljudje z visoko izobrazbo. To pomeni, da imajo
bolj izobraženi ljudje večjo možnost vplivanja na družbena dogajanja. Obenem pa so
tudi bolj usposobljeni za dojemanje teh dogajanj, za njihovo razumevanje in s tem
tudi za adekvatnejše reagiranje.
Tudi način življenja bolj izobraženih se razlikuje od načina življenja manj izobra-
ženih. Razlika je v njihovem življenjskem ritmu, njihovemu delu itd. Zaradi tega je
pričakovati, da bodo bolj izobraženi imeli tudi drugačen odnos do družbeno-poli-
tičnih in društvenih organizacij, kakor pa manj izobraženi.
Ne bi mogli trditi, da gre pri bolj izobraženih, npr. pri tistih z višjo ali visoko-
šolsko izobrazbo tudi za dejansko najbolj sposobno prebivalstvo. Selekcija za šolanje
se le v manjši meri opravlja po sposobnostih, sicer pa odločajo drugi faktorji. Ce
nekdo stanuje v mestu, ki je na primer visokošlski center, in imajo tudi njegovi
starši visokošolsko izobrazbo, obstoji mnogo večja verjetnost, da bo študiral na
univerzi, kakor pa za nekoga iz manj razvitega kmečkega področja (starši kmetje),
pa čeprav sta oba enako sposobna. Mnogi univerzitetno izobraženi ljudje imajo za
starše kmete, verjetno pa je zelo, zelo malo kmetov, ki bi imeli starše univerzitetno
izobražene, če je sploh kakšen. Potreben je seveda neki minimum sposobnosti (npr.
inteligentnosti), nad tem minimumom pa kriterij sposobnosti ni več odločilen.
301
Pri nas je težko ugotoviti izobrazbeno strukturo prebivalstva. Šolski sistemi so se
v preteklosti pogosto spreminjali. Sole splošnoizobraževalnega tipa, pa tudi stro-
kovne šole so nastajale in izginjale, menjale imena in koncepte. Zato je tako rekoč
nemogoče dobiti sliko izobrazbe, ki bi bila vsebinsko in oblikovno točna, pa obenem
pregledna. Odločili smo se za naslednje kategorije:
a)	nepopolna osnovna šola. Sem spadajo tisti, ki nimajo niti štirih razredov osnovne
šole,
b)	dokončana osnovna šola. V to kategorijo smo vklučili tiste, ki so dokončali osnovno
šolo, kakršna je bil pred reformo,
c)	dokončana nižja srednja šola — nižja gimnazij ali podobna splošna izobraževalna
šola pred reformo, po reformi pa je to končana osnovna šola,
d)	dokončana nižja strokovna šola,
e)	dokončana srednja šola in
f)	dokončana višja ali visoka šola.
Kriterij je bila vsebina pouka na teh šolah. V opisanem zaporedju se do neke mere
odraža tudi stopnja izobrazbenih nivojev. Kljub zelo grobemu kriteriju 2,6 odstotka
vseh anketiranih po izobrazbi ni bilo mogoče opredeliti.
Med prebivalstvom v Sloveniji, starim nad 44 let, je 55,2 odstotka takih, ki so
dokončali osnovno šolo; 12,2 odstotka jih ima nižjo strokovno šolo; 10,7 odstotka
nižjo srednjo šolo; 10,0 odstotka jih ni dokončalo niti osnovne šole; 7,4 odstotka jih
ima dokončano srednjo šolo in 1,9 odstotka jih je dokončalo višjo ali visoko šolo
(2,6 odstotka neopredeljenih!).
Vpliv izobrazbe na včlanjenost na družbeno-politične organizacije kaže tabela 8.
Včlanjenost v te organizacije narašča v glavnem vzporedno z višanjem nivoja izo-
brazbe vse do tistih, ki so dokončali srednjo šolo. Najbolj izobraženi pa kažejo stati-
stično pomembno manjšo včlanjenost v družbeno-politične organizacije, kakor tisti
s srednjo šolo. (Izračunana je pomembnost razlik med proporci. Verjetnost, da je
dobljena razlika med tistimi z dokončano srednjo šolo in tistimi z dokončano višjo
ali visoko šolo slučajna, je manjša od 0,01.)
Tabela 8: Včlanjenost v družbeno-politične organizacije, po izobrazbi.
Zanimivo je tudi razmerje med včlanjenostjo tistih z nižjo srednjo šolo in med tistimi
z nižjo strokovno šolo. Tisti z nižjo strokovno šolo so pomembno bolj včlanjeni v
družbeno-politične organizacije. To so v glavnem ljudje, ki gredo takoj iz šole v
proizvodnjo. Ker imajo šolo, imajo tudi kvalifikacijo in s tem ugodnejši položaj
v gospodarskih organizacijah. Zdi se, da je to povezano tudi z večjo aktivnostjo v
družbeno-političnih organizacij ah.
Pri včlanjenosti v društvene organizacije je situacija nekoliko drugačna. Podatke
kaže tabela 9.
362
Tabela 9: Včlanjenost v društvene organizacije, po izobrazbi.
Včlanjenost v društvene organizacije narašča vzporedno z višanjem izobrazbenega
nivoja. Najbolj izobraženi niso v društvene organizacije vključeni nič manj kot
tisti s srednjo šolo (kar je bil primer pri včlanjenosti v politične organizacije),
ampak v še večji meri.
Društvene organizacije so specializirane organizacije za zadovoljevanje potreb svo-
jega članstva. Iz tega bi sledilo, da se z višanjem izobrazbe bolj izražajo potrebe
ljudi po teh organizacijah, kar ima za posledico, da se tudi v večji meri vključujejo
vanje. Bolj izobraženi se v večji meri vključujejo predvsem v rekreacijske in eksplo-
racijske organizacije ter v kulturno-prosvetne organizacije. Manj izobraženi pa so
v večji meri kot bolj izobraženi vključeni edino v gasilska društva.
Seveda je za včlanitev v neko društveno organizacijo predvsem potrebno, da insti-
tucija obstaja tam, kjer nekdo živi. Na včlanjenost v društvene organizacije torej
ne vplivajo samo potrebe ampak tudi obstoj ustreznih institucij. Bolj izobraženi
v večji meri žive v mestih in večjih industrijskih središčih kot manj izobraženi.
Tam je tudi več društvenih organizacij in s tem večja možnost vključevanja vanje.
Kolikšen del posameznih izobrazbenih grup opravlja funkcije v organizacijah, kaže
tabela 10.
Tabela 10: Delež funkcionarjev med člani družbenih organizacij po izobrazbi.
Odstotek funkcionarjev med člani družbeno-političnih in društvenih organizacij z
izobrazbo narašča in se od najmanj izobraženih do najbolj izobraženih poveča za več
ko 5 krat. Pri najbolj izobraženih (tistih z višjo ali visoko šolo) pa je zopet nekoliko
manjši kot pri tistih s srednjo šolo.
Razmerje med številom funkcionarjev, ki funkcionarijo v družbeno-političnih orga-
nizacijah in tistimi funkcionarji, ki delajo v društvenih organizacijah, je približno
stalno: nekako 78 odstotkov vseh funkcionarjev dela v političnih organizacijah,
22 odstotkov pa v društvenih organizacijah.
I
363
POVZETEK
Starost, spol in izobrazba imajo naslednji vpliv na dejavnost Slovencev v druž-
beno-političnih in društvenih organizacijah:
1.	s starostjo se aktivnost veča nekako do 40. leta, potem pa upada. Upad postane
znatnejši po 55. letu,
2.	aktivnost žensk je v teh organizacijah manjša kakor pa aktivnost moških. To pa
ne velja za starostno grupo 14—16 letnih, kjer je aktivnost žensk celo večja kot
aktivnost moških,
3.	višja izobrazba pomeni v glavnem večjo aktivnost v organizacijah. Za visoko
izobražene velja to samo za včlanjenost v društvene organizacije, včlanjenost v poli-
tičnih organizacijah in število funkcionarjev pa je med njimi manjše kot med tistimi
z dokončano srednjo šolo.
Čustveni odnosi v družini: pomemben
faktor v razvoju otrokove osebnosti
Zorari Jelene
Da bodo stališča od vsega začetka kar se da jasna: pišem o problemu, ki ima svoje
sociološke, pedagoške, psihološke in še različne druge vidike. Problematika po svoji
kompleksnosti sodi med najbolj zapletene. Vzroki in posledice se medsebojno pre-
krivajo. Težko je najti začetek. Zlasti kadar je pred nami živ človek, klient ali pa-
cient, kakor ga že imenujemo.
Izdajanje določenega vidika iz tega kompleksa pomeni neizogibno .nasilnost nad ob-
ravnavanim problemom. Praksa takega nasilja ne prenese. Kadar obravnavamo ži-
vega človeka, analiziramo socialne, biološke, pedagoške in psihološke mejnike nje-
govega razvoja. Teorija dovoljuje vsaj to, da zaradi boljše preglednosti enega izmed
vidikov poudarimo ob stalnem upoštevanju vseh ostalih. Psihološki vidik ne poudar-
jam samo zato, ker sem po osnovnem poklicu psiholog. Tudi zato, ker kot praktik
vsak dan občutim, kako ljudje malo vedo o psihološkem ozadju družbeno ali kako
drugače neprilagojenega vedenja. Ne samo naravni vzgojitelji — starši, skoro ravno
tako pogosto tudi poklicni vzgojitelji, tisti, ki so soodgovorni za razvoj mladega
človeka in jim je zaupana naloga, da so mladini pedagogi. Razvoj osebnosti se začne
pri mladem človeku. Da bi se bodoči otrok mogel razvijati v psihološko in pedagoško
zdravem okolju, mora današnji mladi človek poznati zdrave in nezdrave pojave
tega okolja. Preprečevanje ima vedno svoje mesto pred zdravljenjem.
Ce pregledujemo razvoj in ugotovitve »teorije osebnosti«, ugotavljamo nenehno gi-
banj od prvotnega poudarjanja bioloških faktorjev k socialnim in sociološkim faktor-
jem razvoja. G. Allport'' z definicijo: »Osebnost je dinamična organizacija tistih psiho-
fizičnih sistemov v individuu, ki določajo njegovo enotno prilagoditev okolju«, še
bolj pa G. Murphy-: »Človek je organizirano polje v širšem polju, regija perceptualne
' G. Allport: »Personality; A psychological Interpretation«, 1939.
' G. Murphy: »Personality; A biosocial approach to origins and structure«, 1947.
364
interakcije, recipročnost izhajajoče in prihajajoče energije,« nam utrjujeta predstavo
o bipolarnosti osebnostnega razvoja. O širšem družbeno-političnem in socialnem doga-
janju ter nezdravih pojavih v naši družbi se pri nas mnogo piše. Rezultati tega doga-
janja so vidni in jih lahko vsakodnevno zasledujemo. Občudujemo lahko razgledanost
našega človeka na področju družbenih dogajanj posebno sedaj, ko se pripravlja
nova ustava. Manj se piše o bioloških pogojih človekovega razvoja, ker ta vpra-
šanja trenutno niso tako aktualna in se smatra, da so manj dostopna širšemu krogu
ljudi. Podobno se tretirajo vprašanja psihičnega doživljanja. Psihično doživljanje pa
ni samo pasiven produkt in element družbenih in socialnih odnosov ter bioloških
dispozicij, temveč aktiven in kreativen element v družbenem dogajanju.
I.
Družina je tista mikrosocialna enota, ki odločilno sodeluje pri formiranju individu-
alne osebnosti. Tej osebnosti često daje pečat družbene prilagojenosti oziroma nepri-
lagojenosti. Kljub temu, da je družina celica družbe in da družba s svojimi značil-
nostmi vpliva na karakteristike družine, ima družina svoje specifične zakonitosti in
probleme, ki jih še tako razvita in diferencirana družba mora spoznavati, priznavati
in raziskovati. Psihične, emocionalne, čustvene in intelektivne niti, ki se tko med
družinskimi člani, so tista notranja sila, ki omogoča kateremukoli članu družine, da
najde svojo ustaljenost in psihično ravnovesje. Pretrgan j e vezi s strani enega dru-
žinskega člana ima navadno težke posledice — prehodne ali trajne — za ostale dru-
žinske člane. Čustveno pretrgana, a formalno še obstoječa vez, se navadno v ničemer
ne razlikuje od vezi, ki je tudi formalno pretrgana.
Zgolj kot ilustracijo bom navedel nekaj statističnih podatkov iz referatov, ki so bili
podani na zveznem posvetovanju strokovnjakov vzgojnih in mentalnohigienskih po-
svetovalnic novembra 1962 na Bledu. Referati so podali nekatere faktorje iz pov-
prečne družine ali pa analizo družin tistih otrok, ki so se zaradi vedenjskih motenj
že zatekli na vzgojno posvetovalnico, socialni center oziroma so že postali gojenci
vzgojno-poboljševalnih domov.
Analiza povprečne družine mesta Zagreb' (zajetih je bilo 540 družin) s statističnimi
metodami je pokazala pomembnost ali nepomembnost povezave posameznih faktor-
jev z motnjami vedenja pri otrocih. Statistično pomembno povezanost z nastankom
vzgojnih problemov pri otrocih kažejo sledeči »zunanji« faktorji:
—	slabi ekonomski pogoji (korelacija ni zelo pomembna)
—	nižja šolska izobrazba staršev — izobrazba matpre bolj vpliva na pojavljanje
vzgojnih problemov kot izobrazba očeta
—	veliko število otrok v družini
—	ločeni ali kako drugače oddaljeni starši
—	nesoglasje med zakonci
—	slabi stanovanjski pogoji
—	s podeželja priseljene družine
Kot statistično nepomemben za vpliv na pojavljanje vzgojnih problemov pri otrocih
so se pokazali sledeči faktorji:
—	ali je otrok zakonski "ali nezakonski
—	zaposlenost matere ali očeta
—	ali obiskuje vzgojno-varstveno ustanovo v šolski dobi
» Iz referata: »Odnosi između nekih obilježja u porodicama učenika zagrebačkih osmogodišnjih
škola«. Savetovalište za odgoj dece 1 omladine, Zagreb.
365
Kot kriterij vzgojne problematičnosti je referent zbral sledeče oblike vedenja: za-
mujanje pouka, izostajanje iz šole, potepanje, tatvine, izzivalno vedenje v šoli in
izven nje, nemarnost pri učenju.
Nekateri podatki iz družin otrok, ki kažejo motnje vedenja:
Beograd': analizirane so družine 312 otrok
Zagreb^: analizirane so družine 200 otrok.
Morda je najzanimivejši podatek, da od 200 družin le v osemnajstih ni bilo večjih
napak v vzgojnem postopku staršev.
Ljubljana": analizirane so družine 300 otrok.
' Podatki so vzeti iz referata: »Porodična situacija kod vaspitno zapuštene dece«. Centar za
socialni rad, Beograd, općina Stari grad.
® Iz referata dr. Marjana Košička: Porodična situacija kod odgojne zapuštenosti«. Dispanzer za
psihohigienu, Zagreb.
' Iz referata Zlvke Cemlvec: »Družinska situacija pri vzgojno zanemarjenih otrocih-«. Prehodni
mladinski dom - Kodeljevo, Ljubljana.
366
Nimam namena podrobneje analizirati te podatke in tudi nisem podal vseh rezultatov
analiz. Hočem le prikazati, da so tisti elementi, ki jih pogosto navajamo kot vzroke
vedenjskih motenj pri otrocih (materialni pogoji, stanovanjski pogoji, zaposlenost
staršev) sicer resnično zastopani med pogoji v družinah vedenjsko motenih otrok,
vendar so njihovi odstotki različni in pogosto niso zelo pomembni. Ce pregledujemo
psihične faktorje v družini, najdemo znatno večja ujemanja rezultatov. Nesoglasja v
družini, konflikti med starši in njihov vpliv na otroke, nižji intelektivni nivo staršev,
nevrotiziranost in ostali psihološki faktorji imajo daleč najpomembnejše mesto v teh,
čeprav samo fenomenoloških (pojavnih) analizah. Kdo bi lahko trdil: stvar je dokaj
jasna, saj zunanji faktorji (materialno stanje, stanovanjski pogoji, zaposlenost) vpli-
vajo na človekovo psihično počutje in zato najdemo tako pogostnost konfliktov v
družini. Tak zaključek bi bil formalno povsem upravičen, vendar je mogoče etiologijo
(vzročnost) zunanjih pogojev družine iskati tudi drugje: od čustvene stabilnosti in
uravnovešenosti, sociabilnosti, (sposobnosti za vzpostavljanje kontakta), intelektivnih
sposobnosti, interesov, motivacije in ostalih psihičnih komponent osebnosti je odvisno,
kakšne življenjske pogoje bo posameznik ustvaril sebi in svoji družini. Tako prvo
kot tudi drugo stališče je nepopolno. Človek ne potrebuje le družbene in socialne
pomoči in vplivov (čeprav so ti neobhodni), ampak tudi psihološke pomoči, osvešče-
nosti in informiranosti.
II.
Ce govorimo o družbeno neprilagojenem vedenju, navadno s tem mislimo tiste motnje
vedenja, ki so po svoji naravi z družbo ali okoljem, v katerem otrok živi, v konfliktu.
To so motnje vedenja, ki jim pridajemo asocialno ali antisocialno obeležje: beganje
ali potepanje, laži, tatvine, lagodnost, seksualna iztirjenost, agresivnost (napadalnost)
in razne kombinacije teh motenj.
Etiološko (po vzrokih pojava gledano) imajo lahko vse te oblike vedenja različen
izvor. Grobo jih lahko klasificiramo v dve večji skupini:'
I. Primarno biološko pogojene motnje, kamor prištevamo motnje, ki so posledica
grobo organskih vzrokov ter epilepsije in psihoz (stanje duševne bolezni).
' Pri klasifikaciji in tudi v nadaljnjem se pretežno opiram na Izsledke neoanalitične šole Schulz-
Haencke, ki jih je nadalje izpopolnila Annemarie Duehrssen v knjigi: »Psychogene Erkrankun-
gen bei Kindern und Jugendlichen«, Goetingen 1960.
367
II. Razvojno pogojene motnje.
Ker so prve dednega izvora ali pa posledica predporodnih, medporodnih oziroma
poporodnih organskih poškodb, spadajo v domeno zdravnika in psihiatra ter jih
pretežno zdravimo z medikamentozno terapijo (zdraviti). S samim vzgojnim ali
psihološkim vodenjem ne dosegamo večjega učinka. Zato nas bolj zanimajo one
druge, pretežno (ker biološki faktorji niso nikdar povsem izključeni) razvojno po-
gojene motnje. Pri teh je razvoj v pretežni meri posledica nepravilnega vzgojnega
ravnanja ali nepravilnih čustvenih odnosov v družini in okolju, kjer otrok živi. Ce
nismo našli določenih znakov za biološko tolmačenje izvora zgoraj navedenih aso-
cialnih in antisocialnih oblik vedenja, jih bomo gotovo našli v specifičnih pogojih
otrokovega razvoja.
Vse razvojno pogojene motnje imajo spet lahko dva osnovna izvora, čeprav je tu
že teže razmejiti, kateri faktor je odločilneje vplival na razvoj.
1.	Motnje, ki so posledica neugodnega socialnega okolja ali zavajanja. To so motnje,
kjer je neurejeno okolje (družina, soseska, skupina) tisti — pretežno socialni —
faktor, ki povzroča, da se določene navade pri otroku kondicionirajo in utrdijo kot
karakterne poteze njegove osebnosti. To so otroci iz družin, kjer je doma kriminal,
prostitucija, alkoholizem, primitivni intelektualni nivo in podobno. Ti otroci so bolj
dojemljivi za slabe vplive (družba, film, literatura), ker se v njih niso razvile višje
intelektivne in čustvene potrebe, ampak so se nasprotno, zaradi dolgotrajne nega-
tivne identifikacije (vzgled staršev) v njih kondicionirale (pogojile) družbeno manj
zaželene potrebe. Obravnavanje teh otrok spada prvenstveno v območje socialnega
varstva, potem pa šele pedagoškega in psihološkega vodenja. Mnogi delikventi
(mladostni prestopniki) in drugače družbeno neprilagojeni otroci izhajajo iz takih
pogojev, vendar nam zlasti primeri iz vzgojnih posvetovalnic kažejo, da je veliko
otrok (točnih sistematičnih podatkov žal nimamo) motenih zaradi vzrokov, ki jih
navajam v drugi skupini, ali pa gre za kombinacijo motenj prve in druge skupine.
2.	Motnje, ki so posledica emocionalno motenega razvoja. V nadaljevanju se bom
omejil na obravnavanje čustveno nepravilnih postopkov staršev in psiholoških me-
hanizmov, ki jih tako ravnanje povzroči. Značilno za to skupino je, da je družina
navzven sicer urejena, kljub temu pa se motnje pojavljajo in po intenziteti pogosto
ne zaostajajo za motnjami prve skupine ali pa jih celo presegajo. Te motnje naj-
uspešneje odstranjujemo s psihološkimi in pedagoškimi posegi.
III.
Vsem oblikam asocialnega in antisocialnega vedenja, ki so posledica čustveno mote-
nega otrokovega razvoja, je skupno to, da prihaja pri otroku do notranjega, psi-
hičnega konflikta. Od specifičnih pogojev v okolju in intenzitete konflikta zavisi,
v kateri smeri si bo nakopičena psihična napetost — konflikt — poiskala svoj izhod:
ali samo lagodnost, ali agresivnost, ali pa tatvine, seksualni delikti in druge oblike
neprilagojenega vedenja, ali pa bo subjekt sam na prilagojen način kompenziral
(nadomestil) primanjkljaj.
Do konflikta v psihološkem smislu prihaja takrat, kadar subjektivne življenjske
(biološke in psihične) potrebe naletijo na tako močno oviro v okolju, da je ne morejo
premostiti, ali pa, kadar zahteve okolja ogrožajo obstoj in normalno delovanje
subjekta.
368
Shematični prikaz:
Različni avtorji s področja teorije osebnosti navajajo različno število potreb, vendar
je za motnje, ki jih obravnavamo, zadovoljiva klasifikacija po teoriji Schulz-Haencke,
ki navaja tri osnovna področja potreb:
—	uveljavljanje;
—	posedovanje;
—	erotično-seksualno in socialno področje.
Za vsako potrebo je bistveno, da povzroča neko stanje neugodja, ki zahteva zado-
voljitve ali odstranitve izvora neugodja. Ce subjekt zaradi specifičnih pogojev okolja
ne doseže zadovoljitev neke potrebe, povzroči to frustriranost, napetost ali zavrtost
določenega motivacijskega področja. Starši, ki ne poznajo te zakonitosti dinamike
psihičnega življenja, se najpogosteje niti ne zavedajo, da so sami s svojimi nepra-
vilnimi vzgojnimi postopki in emocionalno neugodnimi odnosi do otroka izvor otro-
kove zavrtosti in psihične napetosti, ki si pozneje sama poišče manj ugoden izhod.
Kateri vzgojni postopki in emocionalni odnosi lahko povzročijo zavrtost določenih
potreb pri otroku?
1.	Zavrtost potrebe po uveljavljanju. Starše najpogosteje motijo otrokova nemirnost,
radovednost, nesmotrni gibi, razdiralna dejavnost, uničevanje predmetov, stopnje-
vana želja po ekspanzivnosti in spoznavanju. Vsak otrok v svojem razvoju mora
preživeti obdobje, ko se začne motorično in psihično uveljavljati. Te potrebe se
zlasti pojavljajo v obdobju od drugega do petega leta starosti. Ce otroku ne dovo-
ljujejo, da svoje težnje na prirođen način izživi, bo otrok v svojem čustvenem in
psihičnem razvoju moten in se bo zatekel v neko obliko obrambnega reagiranja,
ki lahko nastopi neposredno v situaciji ali pa kasneje. Neizživeta potreba, ki je
trenutno izrinjena, ima to lastnost, da ostane latentna (podzavestno prisotna) in se
kasneje v stopnjevani obliki pojavi.
Otrokovo uveljavljanje se kaže tudi v potrebi po materinski ljubezni in splošno po
ljubezni staršev. Ce se starši izognejo tem otrokovim zahtevam ali če so nepristni
v izražanju ljubezni, bo ostala v otroku izredno močna nezadovoljena potreba, ki
jo bo skušal pozneje kompenzirati (nadomestiti) in nadkompenzirati (pretirano na-
domestiti).
2.	Zavrtost potrebe po posedovanju. Ce otrok iz kakršnihkoli vzrokov (pogosto zaradi
čustvenega odklanjanja staršev) ne dobiva dovolj pozornosti — pri hranjenju, ob-
lačenju, nakupovanju predmetov in igrač itd., se kasneje v njem potencira želja
po posedovanju, prisvajanju in zadrževanju predmetov, denarja in na splošno nekih
količinskih vrednot. Otrok ne zna v pravi meri prejemati niti dajati. Zavrtost na
tem področju je odločilna za pojav tatvin in slabega odnosa od tuje lastnine pri
otroku.	I
3.	Zavrtost potrebe po socialnem kontaktu. Ce otrok ni bil dovolj v kontaktu s so-
vrstniki, če je bil pogosto izoliran, če ga je mati pogosto pustila samega, če so starši
zaposleni s svojimi osebnimi problemi in podobno, se bo pojavila zavrtost tega za
človeka zelo pomembnega področja, ki se bo pozneje pokazala v kasnejši manjši
24
369
sposobnosti vzpostavljanja socialnega kontakta ali pa v pretiranih potrebah po takem
kontaktiranju.
Zavrtost posameznih motivacijskih področij povzroči v kasnejšem razvoju specifična
zadržanja, ki pomenijo odnos otroka do sveta, ki ga obdaja. Zunanja manifestacija
teh zadržanj je vedenje. Specifična zadržanja se ne formirajo iz posameznih potreb,
temveč so najpogosteje kombinacija različnih elementov, pri čemer ima eno moti-
vacijsko področje dominantno vlogo.
Vedenje, ki se razvija iz teh obsežnih dinamičnih dogajanj, kjer je bilo nekaj ali
pa večina potreb zavrtih, ima za okolico neprijetne oblike. Pravimo, da je otrok
vedenjsko moten, čeprav bi ga etlološko (vzročno) morali označevati kot čustveno
motenega. Okolica navadno za ta globlja, opazovanju manj dostopna doživljanja,
nima pravega posluha in razumevanja. Zato tudi nanj reagira z novimi pritiski, ki
pomenijo za otroke nove konflikte. Blažilno lahko na takega otroka vplivajo le
spremenjeni čustveni odnosi, ki bi sčasoma lahko popravili otrokovo porušeno emo-
cionalno ravnovesje. Vplivanje na zavest, ki je tipično pedagoški način, je najpo-
gosteje neuspešno, ker psihološki mehanizmi delujejo v otrokovi podzavesti — ne-
zavedno. Otrok potrebuje psihološkega pristopa in psihološke analize čustvovanja.
Novi pritiski okolice pahnejo otroka v začarani krog, kjer se zunanji pritiski okolja
in otrokove, za okolico nesprejemljive, čustvene reakcije ne morejo približati drug
drugemu, temveč nasprotno, prepad med njimi postaja čedalje globlji. Starši se v
takem položaju često sprašujejo, kako je mogoče, da je njihov otrok takšen, ko so
vendar storili vse, da bi otroku preprečili neprilagojeno vedenje. Ne zavedajo se, da
je večina tega, kar so storili, bilo psihološko zgrešeno, ker je navajalo otroka na
obrambne reäkcije.
Subjekt se socialno prilagojeno vede, dokler pritisk iz okolja ne preseže neke meje
v intenziteti. Pri različnih ljudeh je ta meja različna in zavisi od njihovih pri-
rojenih osebnostnih dispozicij, splošne čustvene stabilnosti in ugodnosti ali neugod-
nosti razvoja do trenutka pojavljanja konflikta. Znana je pod imenom frustracijska
toleranca. Ob nastopu manjših konfliktov bo subjekt še toliko močan (imel bo dovolj
psihične energije), da se bo pritisku uprl in aktivno nanj reagiral. Cim intenzivnejši
je pritisk, tem manj bo subjekt sposoben upreti se mu, tem manj bo osebnostno
plastičen in tem močnejši bo v njem konflikt. Pri trajnejših intenzivnih pritiskih
lahko pride do kraha osebnosti In umika v bolezensko stanje — psihonevroze in
razkroj osebnosti.
Kadar je osebnost napadena, se brani. Specifičen način obrambe osebnosti, ki je
frustrirana in se nahaja v konfliktnem stanju, so obrambni mehanizmi. Psihologija
pozna veliko število obrambnih mehanizmov, vendar so za obravnavano temo po-
membnejši:
—	umik, lagodnost, dnevno sanjarjenje in potepanje kot predstavniki pasivnega
načina obrambe ter
—	napadalnost, kompenzacija (nadomeščanje) in nadkompenzacija (pretirano nado-
meščanje) kot tipični predstavniki aktivnega načina olsrambe.
Starši na otrokove vedenjske motnje ne reagirajo vedno z novim pritiskom. Ko so
že >фозки5111 vse« in obupali nad uspehom, se zatečejo k možnosti, ki je prav dia-
metralno nasprotna. Oti;'oku začno popuščati in zadovoljujejo njegovim zahtevam,
da bi imeli mir pred njim. Doslej zavrte otrokove potrebe imajo zdaj prosto pot.
Takega anarhičnega dovoljevanja svobode otrok ni sposoben omejiti in kanalizirati,
njegovo vedenje postane za okolico še bolj problematično. Starši in okolica reagirajo
s ponovnimi pritiski in tako pomanjkanju čustvenega kontakta pridružijo še nedo-
370
slednost. S tem njihova že talio majhna avtoriteta povsem usahne in otrok nima
več trdne opore v svojem okolju.
Vzgojni postopki staršev in tistih oseb, ki otroka vzgajajo, so v najtesnejši zvezi
z njihovo osebnostno strukturo. Vzgoja ima svojo čustveno komponento, ki jo otrok
izredno dobro čuti tudi takrat, kadar jo hočejo starši skrbno prikriti. Ravno ta
emocionalna komponenta je odločilna za otrokov psihični razvoj in s tem za for-
miranje njegovega odnosa do staršev in sveta. Katere emocionalne in osebnostne
poteze ter konflikti staršev najbolj vplivajo na čustveno motenost otroka? Osebnostna
neuravnovešenost; nevrotične strukture (anankastična, anksîbzna, depresivna, hi-
sterična in nevrastenična)®; pedantnost, perfekcionizem (težnja po popolnosti), in
avtoritativnost (t. zv. trda peristaza); nedoslednost, popustljivost, »mehka« narava
(t. zv. mehka peristaza); različnost osebnostne strukture in interesov očeta in matere;
emocionalni konflikt zakoncev; ambicioznost staršev (otrok jim predstavlja oviro pri
uveljavljanju svojih ambicij); odpor in sovraštvo do otroka; privilegiranje in zapo-
stavljanje enega ali več otrok; pretirano oboževanje otroka; pretirane ambicije z
otroki in podobno.
Zunanji izvendružinski faktorji imajo tudi pomembno vlogo pri formiranju otrokove
osebnosti, vendar je njihov pomen sekundaren. Čustvena motenost ustvarja pri
otroku določene predispozicije, ki pogojujejo otrokovo dojemljivost za vplive okolja
(negativne in pozitivne).
IV.
Ze prej sem naštel najbolj moteče oblike družbeno neprilagojenega vedenja. Te so:
lagodnost, beganje ali potepanje, laži, agresivnost, tatvine, snobizem (»hohštaplerstvo«)
in seksualna iztirjenost. Ker ima vsaka ta motnja mimo skupnih obeležij, ki sem jih
obravnaval v predhodnem poglavju, tudi svoje specifičnosti, bom skušal v nadaljeva-
nju podati bistvene razlike pogojev, v katerih se formirajo.
Lagodnost. Ce opazujemo ta pojav fenomenološko (po navzven vidnih oblikah) in pre-
malo poznamo njegovo etiologijo (vzroke), ga laično imenujemo lenobo. Vendar je med
»lenobo« in lagodnostjo bistvena kvalitativna razlika. Medtem ko gre pri »lenobi« za
pomanjkanje možnosti pozitivne identifikacije (vzgleda), za pomanjkljivo vzgojo,
ki v otroku ni razvila delovnih navad in motivacije, je lagodnost posledica umika,
obrambni mehanizem, ker je bil otrok v določenem obdobju svojega razvoja čustveno
zavrnjen. Zaradi čustvenega odnosa staršev do otroka (ambicioznost, čustveno od-
klanjanje otroka, prevelike zahteve) so bile zavrte zlasti otrokove potrebe po uvelja-
vljanju in socialnem kontaktiranju. Otrok ni mogel zadostiti zahtevam staršev, ker
niso upoštevali njegovih naravnih sposobnosti in so od njega zahtevali preveč. Otrok
je ob prestrogih zahtevah doživljal stalne neuspehe, bil ponovno zaradi neuspehov kri-
tiziran in obenem prikrajšan v socialnem kontaktu (odtegovali so mu prosti čas ali
mu onemogočali stik s sovrstniki, da ga ne bi »pokvarili«). Ker otrok po svojih psi-
hičnih karakteristikah ni mogel konflikta na pozitven način premostiti, je začel vedno
bolj opuščati razne oblike aktivnosti, da bi se tako že vnaprej izognil neuspehu.
Postaja bolj in bolj zamišljen, nemotiviran, veliko časa prespi, zateka se k dnevne-
mu sanjarjenju (fantazijsko vidi sebe kot junaka v najrazličnejših težavnih situ-
acijah, sanjari o visoko priznanih poklicih). Zaradi neuspešnosti si postvlja visoke
cilje, razvijejo se v njem pretirana pričakovanja, ki ob neuspehih v realnem svetu
samo poglabljajo njegov psihični konflikt.
" Značilnosti posameznih tipov: ankastična - pretirana natančnost in občutki ogroženosti v okolju;
anksiozna - bojazni; depresivna - potlačenost, pasivnost; histerična - Izbruhi v obliki napadov,
teatraličnost; nevrastenična - neodpornost, preobčutljivost.
371
Primer": Otrok že ob rojstvu ni bil fizično prikupen. Starše je to od vsega začetka
motilo in povzročilo pri njih najprej neopazno, potem pa vedno večje čustveno od-
klanjanje. To so hoteli nadomestiti s pretiranimi pričakovanji, ki naj bi jih otrok
izpolnil z vedenjsko neoporečnostjo in uspehom v šoli. S tem so otroka prikrajševali
na področju socialnega kontakta z vrstniki in širšem spoznavanju okolja. Sledil je
slabši uspeh v šoli, s katerim starši niso bili zadovoljni. Tolerantnejši (popustljivejši)
materi je nasprotoval oče, ki je otroku pomenil le izvrševalca kazni. Otrok se je začel
vedno bolj umikati in se izogibati aktivnosti. Začaran krog je končno prisilil starše,
da so poiskali strokovno pomoč.
Beganje ali potepanje. Podobno kot lagodnost je tudi beganje ali potepanje umik iz
situacije, ki povzroča neugodje, v situacijo, ki otroku nudi ugodnejša doživetja. Od
prej obravnavane oblike vedenja se potepanje razlikuje po bistveno novi niansi
v osebnostni strukturi: osebnost je psihično močnejša, aktivnejša, čeprav je lahko
čustveno še bolj labilna kot prejšnja. Čustvenemu odklanjanju iz katerihkoli vzrokov
(nezaželenost otroka, nezadovoljnost z otrokom, ambicioznost staršev, nesoglasje star-
šev), se pridruži še nedoslednost v vzgoji. Da bi se »neprijetnega« otroka »znebili«, mu
starši dovoljujejo preveč svobode (lahko je temu vzrok tudi primitivnost staršev).
Otrok najde področje uveljavljanja izven družine, kar krepi njegovo aktivnost in mu
daje možnost nasprotovanja staršem. Ko postane otrok staršem preveč neprijeten, ga
skušajo nasilno pridržati doma in ga prestrogo kaznujejo. Iz bojazni pred kaznova-
njerri se otrok s potepov ne vrača tudi po nekaj dni. Pogosto ga morajo s silo pripe-
ljati domov.
Primer: otrok je rastel v družini, kjer sta bila dva brata več kot 10 let starejša od
njega. Oba sta bila v poklicu uspešna in sta tudi izdatno pomagala doma (kmečka dru-
žina). Otrok ni bil planiran, niti zaželen. Dokler ni vstopil v šolo in ni bil sposoben za
delo, se starši niso menili za to, kako preživi dan. Ko pa je vstopil v šolo, so nenadoma
od njega zahtevali takšno zrelost, kot sta jo kazala starejša brata. Oče je hotel
otroka nasilno disciplinirati in ga je vedno jemal s seboj na delo. Ta nenadna spre-
memba je do tedaj zapuščenemu in čustveno v družini slabo sprejetemu otroku
pomenila veliko obremenitev. Po pouku se ni vračal domov. Hodil je na nogometno
igrišče, iz strahu pred očetom pa je nekajkrat prespal izven doma. Ko so ga nekoč
zjutraj našli čisto premraženega v bližini hiše, so se odločili za obisk posvetovalnice.
Laži podrobneje ne bom obravnaval, ker pomenijo le nadaljnjo diferenciacijo obram-
bnega mehanizma umika. V otrokovi osebnosti so močno poudarjene bojazni (ki jih
formira emocialno nepravilno ravnanje staršev). Specifično je pri tej obliki vedenja
(ki je zelo pogosta) tudi to, da so starši sami otroku negativen vzor bodisi s tem,
da sami pred otrokom govorijo neresnico, da so nedosledni ali da od otroka aktivno
vzahtevajo, da ob različnih priložnostih laže.
Napadalnost. Od doslej navedenih oblik motečega vedenja se loči po tem, da ni
pasiven temveč aktiven način obrambnega reagiranja. Lagodnost, potepanje in laži
predstavljajo različne načine umika v neugodnih situacijah, medtem ko je napa-
dalnost aktiven poskus premagovanja pritiskov in neugodij. Treba je dodati tudi to,
da manifestno agresivne navadno postanejo osebe, ki imajo za to potrebno konstitu-
cijsko bazo (fizično moč). Tudi fizično šibkejši posamezniki lahko postanejo agresivni,
vendar je ta napadalnost navadno potlačena in se ne izraža v fizičnem nasilju. Tudi
pri tej obliki vedenja otrok v družini ni bil čustveno toplo sprejet. Navadno raste ob
starših, ki so sami čustveno premalo uravnovešene osebnosti, kar se kaže v nerga-
štvu, izbruhljivosti in neenotnosti vzgojnega ravnanja. Otrok, čTgar naravne potrebe
po uveljavljanju so bile že od zgodnje dobe dalje zavirane, bo pozneje to prikrajšanost
nadomestil z nasiljem nad svojimi vrstniki in ksneje, ko se bo čutil dovolj močnega,
" Vsi primeri, ki jih navajam, so bili obravnavani na vzgojni posvetovalnici v Ljubljani.
372
tudi nad svojimi starši. Prave odgovornosti in čustvene hvaležnosti staršem ne bo
čutil, ker mu starši ne predstavljajo avtoritativnih oseb. Zradi pomanjkanja kontakta
v družini tudi v širšem okolju ne bo znal vzpostaviti zaželenih socialnih vezi. Na
pritiske bo reagiral z napadalnostjo in mu bo fizična moč pomenila sredstvo uve-
ljavljanja in zmanjševanja psihične napetosti.
Primer: Starši otrokovega rojstva niti niso sprejeli z neposrednim čustvenim od-
klanjanjem. Vendar je za zaposlene starše otrok pomenil odvečno breme in so ga
često puščali samega doma ali pa se je z njim ukvarjal stari oče. Stari oče je imel
eno samo željo: jesen svojega življenja preživeti v miru. Otrok, ki je bil motorično
nemiren in živahen, je nehote stopil na pot njegovih želja. Ker je otrok večino
otroških let preživel v isti sobi s starim očetom, je bil ves čas izpostavljen izbruhom
in nergaštvu starega očeta. Starši na otroka niso bili čustveno tesno navezani in so
tudi sami kolebali: znašali so se nad otrokom in nad starim očetom. Ko je otrok
prišel v stik s sovrstniki, je v družini zavrte agresivne težnje izživljal nad njimi. V
kontaktu s sovrstniki se je identificiral s starim očetom in starši. V šoli je pretepal
deklice, razbijal okenska stekla in pohištvo, na cesti se je meril z manjšimi od sebe
in doživljal zmagoslavje. Ko je bil oddan v internat, je postal pravi tiran: vdiral je
v kuhinjo, motil sošolce pri šolskem delu, bil nasilen v trgovini, onaniral (se spolno
samozadovoljeval) med filmsko predstavo. Na vzgojno posvetovalnico je hodil dalj
časa, vendar se stanje ni bistveno izboljšalo, ker je bilo za uspešne posege prepozno.
Tatvine. Kadar imamo opraviti s tatvinami, ki so posledice čustvenih motenj, potem
so te motnje redno intenzivne. Sama brezbrižnost staršev ali pasivno odklanjanje
otroka navackio ne izzove tovrstnih motenj vedenja. Potrebno je običajno globlje in di-
rektno čustveno odklanjanje otroka, zelo pogosto tako intenzivno, da starši oddajo
za nekaj časa otroka sorodnikom ali -znancem. Pogosto otrok neposredno doživlja
agresivnost med starši samimi ali pa proti sebi. Drugi pogoj je, da je bil otrok zavrt
na področju posedovanja in prisvajanja. Obstajata dve možnosti. Otrok dobiva pre-
malo, ker so starši skopuški. ali pa vlagajo vsak dinar le v z njihovega stališča kori-
stne stvari, ki pa so za otroka zelo nezanimive. Druga možnost pa je ta, da otrok do-
biva preveč in si ne zna ustvariti prave predstave količine. Otrok, ki je bil od malega
zavrt na področju posedovanja, bo imel kasneje zelo velike zahteve. Ponovno nastopi
napačno ravnanj staršev: da bi se otroka znebili, mu preveč dajejo. Ker pa otroka na
starše ne veže čustvo ljubezni (zgodaj je občutil njihovo sovraštvo), ne bo imel raz-
vitega čuta dolžnosti in jim bo začel jemati najprej manjše vsote denarja, potem
večje in potem tudi predmete, ki jih bo prodajal. Najprej bo jemal doma, potem pa
tudi drugje. Za denar bo kupoval sladkarije in razne nepomembne predmete, ki jih
bo pogosto razdelil sošolcem in se tako s svojim imetjem pred njimi uveljavljal. Pri-
tiski staršev samo stopnjujejo otrokovo težavnost.
Primer: deklica je bila drugi nezakonski otrok matere z istim očetom. Bila je pla-
nirana s strani matere, vendar le z namenom, da bi mati očeta prisilila na poroko.
Ker oče ni reagiral, je mati otroka oddala k teti, kjer je" preživel prva tri leta. Teta,
ki je živela sama, je otroka razvajala z ravnanjem, priboljški in sladkarijami. Po treh
letih bivanja pri teti se je otrok vrnil nazaj k materi. Mati je hotela z ostrejšim re-
žimom zmanjšati otrokove zahteve. Vendar je ta prevzgoja potekala v čustveno hlad-
nem odnosu. Ker ni uspela, je mati otroku začela popuščati. Otrok je to izkoriščal in
si lastil vedno večje pravice. Mati je dajala, vendar so odnosi ostali emocionalno na-
peti. Otrok si je začel prisvajati denar in pogosto mater goljufal na zelo pretkane
načine (imel je nadpovprečne inteligentne sposobnosti). Nakupljene predmete in sla-
ščice je delil sovrstnikom in si s tem pridobival ugled med njimi. Iz domače shrambe
je izginjala hrana, ki je bila namenjena celi družini. Deklica je brezobzirno zahtevala
za sebe najboljše kose pri jedi. Takrat je mati otroka privedla na posvetovalnico.
373
V.
Vse opisane motnje vedenja so se pojavljale v emocialno hladnem ali pa odbija-
jočem vzdušju. Vsaka izmed njih ima svoje specifične pogojè, vsem pa je bilo
skupno to, da starši niso razumeli osnovnih otrokovih potreb, predvsem najmočnejše:
potrebe po ljubezni in čustveni toplini v družini. Vedno so se kasneje čudili, kako je
moglo pri njiiovem otroku priti do tako nezaželenih motenj. Mnogi so kasneje
svoje napake uvideli, mnogi pa si tega niso hoteli priznati, čeprav so čutili.
Družine, pri katerih se pojavljajo podobne motnje v vedenju otrok, niso tako redke,
kot običajno mislimo. V svoji zaverovanosti vase ne priznavamo radi svojih napak.
Težimo k temu, da vzroke pripisujemo zunanjim faktorjem. Dejstvo je, da tudi zu-
nanji faktorji povzročajo podobne motnje, najpogosteje pa jih le pospešujejo.
Čustveni faktorji z izredno intenziteto svojega vpliva pri razvoju mladega človeka
zaslužijo večjo pozornost in publiciteto, kot so jo bili deležni v našem tisku doslej.
Zdi se mi, da je to problem, o katerem je vredno pisati in razpravljati.
Za širša izhodišča, interese in potrebe
Jože .D ergane
K temu razmišljanju me je navedla razprava, ki so jo pred nedavnim objavljali Naši
razgledi in ki se je nanašala na fiziognomijo in upravičenost Mladih potov oziroma
Problemov. Zdi se mi, da so tako tisti udeleženci razprave, ki priporočajo, naj osta-
nejo Mlada pota taka, kot so bila prvotno zamišljena, kot oni, ki poudarjajo po-
trebo po spremembi koncepta revije, osvetljevali le en del kompleksnejše proble-
matike in tako ostali na preozkih izhodiščih. Tak vtis sem si ob razpravi kot »nepri-
zadeti bralec« ustvaril (pri čemer je seveda vprašanje, če sem prispevke dovolj
pozorno prečital in če sem se seznanil z vsemi prispevki) in zato bom skušal tu
prikazati nekoliko širši aspekt problematike, kot pa se mi zdi, da izhaja iz omenjenih
razprav, prizadevajoč si, da bi tako dopolnil sliko problematike, ki je v tej zvezi
izstopila, ne pa, da bi želel sprožiti polemiko z avtorji, ki so v razpravljanju
formulirali taka ali drugačna stališča.
Predstava o »kulturnih potrebah« mladine, kot izhaja iz nekaterih razprav, je go-
tovo preozka. Je bolj dediščina preteklosti kot rezultat sedanjosti. Pred vojno in
vse do novejšega časa nas je naša šola učila predvsem o literarni zgodovini, živ-
ljenjepisu pesnikov in pisateljev in le v najboljšem primeru o političnem in druž-
benem prispevku teh mož. Nacionalno kulturno zgodovino se je tako zreduciralo
v preveliki meri na nacionalno literarno zgodovino, pri čemer ni bil dan ustrezen
pomen tudi drugim prizadevanjem in dosežkom v nacionalni skupnosti (in preko
njenih okvirov), ki pa jih v naši, preteklosti ne manjka. Naši predniki namreč niso
izražali svojega odnosa do sveta zgolj v poeziji in prozi, njihovi dosežki se niso
omejevali le na to področje in njihov delež v nacionalno zakladnico ne izhaja le s
področja literature in »nacionalna zakladnica« ni izpolnjena le z besedno umet-
nostjo. Je mnogo širša in vsebuje poleg literature (kot nesporno zelo pomembne
sestavine) še druge sestavine. Tu mislimo predvsem na dosežke materialne kulture,
na napredek v načinu dela, tehnologiji, v znanosti, na misel in akcijo na političnem,
374
gospodarskem in ostalih področjih. Ni moj namen, da bi te »neliterarne dosežke«
naše preteklosti tu podrobneje analiziral, zato bom samo navedel nekatere, ki se mi
zde vredni, da nanje opozorim v zvezi z določitvijo izhodišča o najustreznejši fiziog-
nomiji kake sedanje revije. Slikarstvo, arhitektura in glasba so v nacionalno
zakladnico mnogo prispevali. Delovna kultura, razvoj delovnih orodij, nastajanje
delovnih navad, izkušnje v kmetijstvu, obrtniškem in industrijskem delu, vse to se
je prav tako kot literatura prenašalo iz generacije na generacijo in je soudeleženo
pri formiranju vsake nove generacije. Naša socialno-politična zgodovina ima v pre-
teklosti prav take bisere kot literarna zgodovina — kmečki upori> so velika akcija
in politična misel, prav tako težnje po zemljiški odvezi, težnje po nacionalni osvo-
boditvi, formiranje prvih posvetnih intelektualcev, to je prav tako pomembno kot
prve tehnične realizacije — in šele vsa družbena dejavnost, ki so jo izvrševali ro-
dovi pred nami, nam da popolno sliko o preteklosti in nam pojasni dogajanje v
sedanjosti. Zato se mi zdi, da je za formiranje razgledanega človeka potrebno
poznavanje naše celotne preteklosti (in nacionalna preteklost je le del splošnejše
zgodovine) in da je v težnjah po prispevanju k formiranju sodobnega človeka treba
izhajati iz tega širšega stališča. Mislim, da je v tej zvezi značilno, da npr. v Fran-
ciji ne forsirajo ozkega pouka nacionalne literarne zgodovine, ampak forsirajo pouk
francoske civilizacije, pri čemer civilizacija vsebuje vse to, kar smo zgoraj navedli.
Prav taka, kakršna je bila naša preteklost, je naša sedanjost. Morda celo lahko
rečemo, da so »literarne« sestavine našega javnega življenja v primeri z ostalimi
sestavinami danes celo zmanjšane v primeri s preteklostjo. In to je povsem naravno
(in gotovo ne vodi do uničenja literature), v večji meri se pač razvija v razne zna-
nosti in področje družbenega dogajanja je bogatejše kot poprej. Človek ima torej
širše možnosti za izživljanje, za udejstvovanje, tudi družbene potrebe so širše in
interesi sodobnih ljudi (tudi mlajših) so mnogo bolj vsestranski kot so bili kdajkoli
v preteklosti. Morda to ne velja za vsakega posameznika (proučevanje tega vpra-
šanja ne sodi v razmišljanje), gotovo to lahko rečemo za vse pripadnike (skupaj
vzeto) katere izmed sedanjih generacij. Tu je poleg literature (ki je seveda ne želim
prav nič zapostavljati) obširno področje drugih zvrsti umetnosti, nato pa prirodo-
slovne in tehnične znanosti, ekonomske in razvijajoče se družbene znanosti, široko
področje naše družbene prakse (od športa in komunikacijskih sredstev do dogajanj,
ki so povezana s samoupravnostjo in demokratičnostjo). Možnosti za najrazličnejše
oblike vključevanja ljudi v najrazličnejša področja družbenega življenja so prak-
tično neomejene in naši sodobni ljudje se v vsa ta področa vključujejo. Zdi se mi,
da je ustrezna taka revija, ki je tem ljudem namenjena. Torej ljudem, ki so sub-
jekti izobraževanja, ne zgolj varovanci mentorjev z morda preozkimi izhodišči), ki
jih zanima literatura, a poleg nje še kaj drugega (posameznike celo lahko predvsem
kaj drugega). Ustvaritev nekake možnosti za zadovoljitev teh širših potreb, za nji-
hov izraz in formiranje, se mi zato zdi manifestacija tenkočutnega družbenega po-
sluha in ustrezne družbene odgovornosti. Na drugi strani pa postaja naša družba
tudi materialno vedno bogatejša in lahko da vedno več svojih sredstev tudi v svojo
sociološko izgradnjo.
Ob koncu naj brez želje, da bi posegel v polemiko, izrazim mnenje, da je dobro
imeti revijo, kjer bodo ljudje lahko povedali tisto, kar imajo povedati, kjer bodo
primerno komunicirali drug z drugim in z družbo in se drug od drugega učili in
kjer bodo, četudi ne vedno, našli rešitev ali pa vsaj formulirali številne probleme,
ki jih je naša mlada socialistična družba polna tako na kulturnem kot na ostalih
področjih.
375
Ocene in poročila
SOVJETSKA ETNOGRAFIJA IN SO-
CIOLOŠKE RAZISKAVE
Med pomembne discipline v okviru sov-
jetskega družboslovja sodi etnografija. Gle-
dano s stališča srednjeevropskih etnograf-
skih okvirov, je ta disciplina kar nekam
presegla upravičenost svojih meja. Razi-
skave v njenem okrilju so zastavljene širše
in nudijo več, kakor po navadi pričakuje-
mo od etnografije. Tako imenovano anti-
kvarno usmeritev velikega dela nacional-
nih etnograflj z njihovim iskanjem pre-
ostankov, prežitkov preteklih kulturnih
stanj je preij-asla sovjetska etnografija v
vedo, ki jo zanimajo tudi novi, živi pojavi
sodobnega sveta.
Osredna sovjetska znanstvenoraziskovalna
ustanova je etnografski inštitut sovjetske
znanstvene akademije. Skupaj z inštitu-
tom za arheologijo in zgodovino ter po-
sebnim inštitutom za slovanska zgodovin-
ska vprašanja je organizacijsko vključen
v t. im. zgodovinski oddelek te akademije.
V novem poslopju na Prvi čeremuškinski
ulici v jugozapadnom delu Moskve dela v
okviru etnografskega inštituta blizu 200
ljudi. Podružnica v Leningradu zaposluje
več nadaljnjih desetin etnografskih znan-
stvenih delavcev, ki se posvečajo raznote-
rim vprašanjem sovjetske etnografske vede.
Njej je priključen muzej antropologije in
etnografije, ki predstavlja skupaj s prav
tako leningrajskim etnografskim muzejem
ljudstev Sovjetske zveze osrednjo sovjet-
sko etnografsko muzejsko ustanovo.
Številni sovjetski etnografi so zaposleni
tudi v oddelkih republiških akademij, v
regionalnih muzejskih ustanovah in etno-
grafiji sorodnih institucijah. Med te je šteti
npr. moskovska akademijska inštituta za
proučevanje najrazličnejših vprašanj Afri-
ke in Azije. Na etnografsko področje pa tu
in tam posežejo nekatere druge ustanove
s historiografske usmeritvijo.
Najadekvatnejšo podobo stanja v sovjet-
ski etnografski vedi nudi vsekakor delo-
vanje akademijskega etnografskega inštitu-
ta, imenovanega po znanem ruskem antro-
pologu druge polovice 19. stol. Mikluhu
Maklaju. Razdelitev inštituta na razne od-
delke tematskega značaja (npr. etnična
kartografija, folkloristika, zgodovina reli-
gije itd.), na regionalne sektorje in dolgo-
ročnejše ekspedicijske skupine kaže orga-
nizacijsko strukturo osrednje sovjetske
etnografske ustanove. Številne — perio-
dične in občasne — publikacije inštituta
nudijo vsebinsko podobo znanstvenega dela
sovjetskih etnografov. Šestkrat letno izha-
jajoča revija »Sovjetskaja etnografija«, se-
rijski »Trudy« in »Kratkie soobščenija«,
pred desetletjem začeto in še nedokončano
delo nad obsežno in pomembno izdajo
knjižne serije pod skupnim naslovom »Na-
rody mira« (Ljudstva sveta) in svojstvene
kartografske publikacije so sicer nepopoln,
a dovolj zgovoren izraz inštitutske dejav-
nosti. Od področja etnične antropologije
in etnogenetičnih študij preko številnih
vprašanj tako imenovane historične etno-
grafije do cele kopice vprašanj sodobne
kulturne podobe sveta se razvršča tematika-
sovjetskih etnografov. Ne da bi hoteli pod-
cenjevati prizadevanja in uspehe sovjet-
ske etnografije v okviru prvih naštetih
področij, ki so pogosto zelo zanimiva in
pomembna s stališča obče sociologije, nas
vede zanimanje med sovjetske etnografske
obravnave, posvečene sodobni problema-
tiki.
Poudarek na proučevanju najrazličnejših
problemov sodobnega življenja v okviru
sovjetske etnografske vede nikakor ni nov.
Vendar je posebno akcentuacijo te tema-
tike čutiti nekako zadnjih deset let brez
utemeljenejšlh ugovarjanj. Nasprotno; na
vsakoletnih obračunskih strokovnih kon-
ferencah in posebnih sestankih, kakor pri
praktičnem strokovnem delu, dobiva ta te-
matika ves bolj na pomenu. Samo v ilu-
stracijo naj bo zapisano, da je bilo na vse-
zveznem etnografskem posvetovanju v
Moskvi leta 1962 prebranih v sekciji za
etnografijo vzhodnih Slovanov od skupno
12 kar 11 referatov s težiščem na obravna-
vi sodobnega življenja. Čeravno je bilo to
razmerje nekoliko Izjemno, kaže vsekakor
dovolj jasno ha določeno usmeritev. V za-
376
ključkih posvetovanja je bila tako usmer-
jena dejavnost pozdravljena in njeno na-
daljnje poglabljanje toplo zaželeno.
Med obsežnejšimi sovjetskimi etnograf-
skimi teksti, ki so nastajali s ciljem,
da osvetlijo sodobno življenje različnih
etničnih in socialnih skupin, so dela: »Kol-
hozno kmetstvo Letonske«, »-Kultura in
način življenja tadžiškega kolhoznega
kmetstva«, »Vas Vir j atino v preteklosti in
sedanjosti«, »Način življenja vrtalcev naf-
te Nebit-Daga in Kum-Daga« in druga. V
knjigah iz serije »Ljudstva sveta« je velik
del prostora posvečen prav sodobnemu
stanju v kulturi in načinu življenja naj-
različnejših etničnih skupin v svetu. V
reviji »Sovjetska j a etnografija« so razpra-
ve kot: »Novo v načinu življenja eston-
skih ribičev«, »Sodobni etnični procesi v
severni Jakutiji«, »Izpopolnjevanje arhaič-
nih bivališč ljudstev Severa« idr. Karto-
grafska prizadevanja etnografskega insti-
tuta so usmerjena v kolikor mogoče na-
tančen pregled sodobne etnične sestave
posameznih geografskih področij in prikaz
sodobne podobe gostote razporeditve ljudi
po svetu.
Nekoliko natančnejši vsebinski pregled
katere od naštetih monografij nam nudi
detajlnejšo podobo sovjetskih etnografskih
prizadevanj v zarisani smeri. L. N. Teren-
teva je v svoji monografiji o letonskem
kolhoznem kmetstvu skušala slediti soci-
alistični preobrazbi v gospodarstvu, načinu
življenja in kulturi na področju treh kol-
hozov letonske sovjetske republike. Da pa
bi bil ta proces res razumljiv in res osve-
tljen, je avtorica proučila gospodarske, so-
cialne in politične pogoje vsakdanjega ži-
vljenja Letoncev proučevanega okoliša
tudi v preteklosti. Tako se je lotila ob-
ravnave gospodarstva in socialnih odno-
sov, analize naselij, kmečkih domačij, no-
tranjega ustroja in opreme bivališč, vpra-
šanje prehrane, noše, obravnavane dru-
žine in družinskega življenja, nekaterih
vprašanj kulture in ideologij.e konec 19. in
v zač. 20. stol. Podobna analiza je bila na-
pravljena za obdobje meščanske Letonske
do leta 1940. Sledi obravnava sovjetskega
obdobja, okupacijskega presledka in povoj-
nega procesa. V tem okviru je raziskoval-
ko zanimala zgodovina kolektivizacije na
proučevanem območju, utrjevanje materi-
alno-tehnične baze kolhozov in novih pro-
izvajalnih odnosov. Zanimal jo je proces
prehajanja od starih, raztresenih naselitve-
nih oblik k novim kolhoznim naseljem.
Detajlno je obdelala nove pogoje ter obli-
ke domačega in družinskega življenja kol-
hoznikov in se lotila podrobne obravnave
kulturnega in družbenega življenja kolhoz-
ne vasi. Pri tem jo je zanimala vloga šole.
družbene vzgoje, tiska in radia. Sledila je
življenju kulturnih društev, klubov, ama-
terskih skupin, udejstvovanju v športu.
Proučila je udeleževanje vaščanov v poli-
tičnem in splošno družbenem življenju, v
partijskih in kolhoznih organizacijah.
Sledi poskus osvetlitve vloge duhovščine,
ohranjenih vplivov religije. Obsežnejše se
je ustavila pri novih običajih in ohranje-
nih tradicijah, starih in novih sestavinah
običajev pri krstu, porokah in pogrebih.
Zanimale so jo nove oblike praznovanj ob
obletnicah ustanovitve kolhoza, prazniku
žetve, obletnicah oktobrske revolucije, pra-
znovanju prvega maja itd.
Podobna je struktura ostalih sovjetskih
etnografskih del s tovrstno tematiko. Ko-
lektivnemu delu nekaterih sodelavcev in-
štituta etnografije o ruski vasi Virjatino,
ki naj bi bil prvi poskus etnografske pro-
učitve ruske kolhozne vasi v preteklosti
in sedanjosti, so bile nadete približno ena-
ke naloge z zelo podobno potjo njih reše-
vanja. Po kolikor mogoče detajlni analizi
razvoja te vasi v obdobju pred letom 1917
sledi obravnava omenjenega naselja v času
sovjetske oblasti. Obdobje pred kolektivi-
zacijo, formiranje kolhoza in njegov nada-
Ijni gospodarski razvoj predstavljajo v de-
ta j lirani obdelavi osnovo poglavja o eko-
nomskem življenju sodobne sovjetske vasi.
Sredi, tega ekonomsko — političnega proce-
sa je še posebej zajeto vprašanje ekonom-
skega položaja kolhoznih družin. Temu sle-
dita poglavji o arhitekturni podobi sov-
jetskega Virjatina, ustroju njegovih biva-
lišč in njihove notranje opreme in o so-
dobni noši virjatinskih vaščanov z vsemi
vprašanji njenega spreminjanja. Obsežno
poglavje je posvečeno družini in družin-
skemu življenju, pri čemer so upoštevani
zlasti struktura in številčnost sodobnih
družin obravnavane vasi, notranji medse-
bojni odnosi v družini, kulturne razmere
v njih in vprašanje o življenju starih in
pojavljanju novih običajev v družinah.
Posebej je obdelana problematika družin-
skega življenja na vasi in v posebno po-
glavje zajeta kulturna preobrazba sovjet-
ske vasi. Oblike izobraževanja, vloga vaške
inteligence, kulturne razmere in nove kul-
turne potrebe so osrednje teme poglavja,
s katerim so raziskovalci zaključili soraz-
merno obsežno monografijo o ruski vasi.
Podobne obravnavam sovjetskega vaškega
življenja so tudi etnografske raziskave de-
lavske kulture. Res pa je, da je to pod-
ročje v primeri s proučevanjem kolhoznih
vasi v rahlem zaostajanju. Pred sovjet-
skimi etnografi so v tem pogledu npr.
češkoslovaški znanstveni delavci, ki lahko
s področja delavske kulture rudarskih
revirjev pokažejo že več obsežnih mo-
377
grafi j. Žal pa pogrešamo doslej v sov-
jetskili etnografskili obravnavali tudi ob-
delave specifično mestne ljudske kulture,
ki jo sovjetski etnografska znanstvena
teorija 'prav tako vključuje v etnografske
raziskovalne okvire.
Zanimanje sovjetskih etnografov za pro-
bleme vsakdanjega življenja današnjih dni
nedvomno močno približuje sovjetsko et-
nografijo v tem delu njenega znanstveno
raziskovalnega področja najrazličnejšim
sociološkim disciplinam kot posebnim
družbenim vedam. Se več; ob dosedanji
skoraj popolni nerazvitosti teh disciplin
v okviru sovjetskega družboslovja je sov-
jetska etnografija do dobršne mere izpol-
njevala naloge teh ved. Seveda se na tako
ugotavljanje takoj veže vprašanje o kva-
liteti tèga izpolnjevanja in o metodah, o
tehniki, manj morda o ciljih in idejno-
metodoloških orientacijah tovrstnih etno-
grafskih znanstvenih raziskav. Sovjetski
etnografi uporabljajo pri raziskovanju so-
dobnega življenja historiografske metode
za tisti zgodovinski oris izbranega sodob-
nega problema, brez katerega bi v skladu
z njihovim idejnometodološkim koncep-
tom ostal problem nezadostno osvetljen.
Kakor je do neke mere razvidno iz na-
vedene vsebine nekaterih raziskav, pripi-
sujejo tej komponenti njihovega znanstve-
no raziskovalnega procesa razmeroma velik
pomen. S tem procesom neposredno po-
vezan, iz njega izhajajoč, že v njem ude-
ležen je proces etnografskega terenskega
dela, ki se kaže v večkratnih krajših ali
daljših, posamičnih ali ekipnih živih stikih
z objektom znanstvene raziskave. Stro-
kovno pripravljena avtopsija, ki pogosto
terja daljšo prisotnost in terensko izkuše-
nost, intervjuji, vprašalnice in anketni
listi, slikovna, fonografska in filmska do-
kumentacijska sredstva so osnovni meto-
dični prijemi in tehnična sredstva, ki omo-
gočajo dostop do predmeta. Seveda pa se
tudi na tej časovni razvojni stopnji sov-
jetski etnografi okoriščajo s historio-
grafskimi prijemi in statističnimi dopol-
nili, kolikor morejo dodatno prispevati k
popolnejši objasnitvi problema.
Na osnovi povedanega bi bilo sovjetskim
etnografom načeloma in s pozicij obče
sociologije verjetno težko očitati zaostaja-
nje za metodičnimi načeli, ki so tako v
okviru obče kot regionalne etnografije v
svetu v navadi. Kolikor pa navedeni me-
todični pristopi k raziskovanemu predmetu
odgovarjajo metodični razvitosti posamez-
nih sociologij kot posebnih družbenih ved,
bi lahko ocenili le sociologi. Sociologi kot
terenski delavci, kot empirični razisko-
valci pa se tudi v Sovjetski zvezi, in to
v najnovejšem času, skušajo na neki na-
čin uveljaviti. Tako se bosta v praksi, pri
terenskih raziskavah sodobnega življenja
v najrazličnejših predelih Sovjetske zveze,
po vsej verjetnosti kaj kmalu srečala fi-
lozof-sociolog in zgodovinar-etnograf. Ko-
likor se to srečanje že kaže ali se v praksi
vsaj napoveduje, nas seveda zanimajo
bodoči etnografski in sociološki predmeti
ter metodični obrisi.
Sovjetski sociologi, vključeni v sovjetsko
in mednarodno sociološko asociacijo, se
ogrevajo za empirične sociološke raziskave
predvsem v okviru sociološkega seminarja
leningrajske filozofske fakultete. Kot raz-
loge za tako svojo usmeritev navajajo po-
trebe prakse. O problemu koordinacije
dela z drugimi posebnimi družbenimi ve-
dami so spregovorili doslej razmeroma
malo. Nekateri med njimi se odrekajo
empiričnim raziskavam na področjih, ki
jih že obravnavajo nekatere druge disci-
pline. Njihovo teoretično ograjevanje od
»buržoazne mikrosociologije« še ni našlo
svoje nazorne praktične potrditve. Različne
sociologije kot posebne družbene vede so
v Sovjetski zveze v resnici šele v nasta-
janju, njihove konture so medle in zaen-
krat še ne nakazujejo nikakršne jasne
perspektive.
Sovjetske etnografe eventualni intenziv-
nejši razvoj posameznih sociologij ne vzne-
mirja. Nelfateri so v razgovoru o tem
vprašanju mnenja, da je že skrajni čas,
da se tudi v družbenih vedah zabrišejo
toge meje med posameznimi vedami in
ostajajo le posamezni aspekti ter tesne
koordinacije dela. Le-tl se navdušujejo za
kolektivno izvrševanje posameznih nalog,
za občasne delovne skupine, sestavljene
po potrebi iz različnih strokovnih profilov.
V potrditev praktične upravičenosti svojih
naziranj navajajo nekatere uspešno pote-
kajoče priprave del, pri katerih sodelujejo
poleg etnografov tudi filozofi, zgodovinarji,
juristi, ekonomisti i. dr. Nekateri od teh
so prav tako kritični do sedanjih etno-
grafskih raziskav sodobnega življenja, češ
da si zastavljajo pogosto naloge, ki jih
sami, brez sodelovanja z ostalimi strokami,
ne morejo zadovoljivo rešiti. Niso pa redki
tudi taki sovjetski znanstveniki, ki se jim
vsakršno javljanje posebnih družbenih ved
mimo vrste zgodovinskih disciplin zdi ne-
upravičeno.
Ni mogoče zanikati dejstva, da je sovjet-
ska etnografija kot historiografska disci-
plina storila doslej za proučevanje sodob-
nega življenja znatno več kot Iz obče
sociologije ali marksistične filozofije se
izvijajoče sociologije kot posebne družbene
vede. Prav tako je treba sovjetskim etno-
grafom priznati, da so znali to področje
svoje dejavnosti obdržati in celo širiti v
378
času, ki empiričnim raziskavam ni bil po-
sebno prijazen. (Za to svojo dejavnost so
plačevali davek v zavestnem olepševanju
objekta raziskave.) Toda ti, za znanstveno
sistematiko malo pomembni razlogi bi ne
mogli narekovati etnografom še nadaljnje
vztrajanje na začrtanih tirih. K temu jih
vodijo pač le metodološki razlogi. Kot
znanstvena disciplina s podčrtanim histori-
ografskim značajem si sovjetska etnografija
ne dela nepomembnih problemov. Sodobne
problematike se loteva z zgodovinsko raz-
vojnega aspekta brez historiografskih di-
stančnih predsodkov. Povezavo z ostalimi
zgodovinskimi disciplinami še krepi, vsako
ostrejše razmejevanje z njimi zamenjuje
s tematskim poudarkom. Da bi ta poudarek
uravnaval tudi odnos med etnografijo in
posebnimi sociologijami, pa je težko pri-
čakovati. Verjetno bo tu odločal aspekt
obravnave predmeta. Ta pa bo pri etno-
grafiji kot historiografski vedi v širšem
pomenu pač odločno zgodovinski. Sovjet-
ske posebne sociologije tudi k temu bržčas
še niso utegnile reči svoje utemeljenejše
besede.
Kolikor se ob tem zapisu o stanju in pri-
zadevanjih o sovjetski etnografiji ozremo
na razmere pri nas, lahko uvidimo, da bi
nam utegnila opisana praksa nuditi ne-
katere vzpodbude. To velja predvsem za
etnologijo. Nobenega dvoma ni, da bi me-
todološko pravilno vodena raziskava kul-
ture in načina življenja najširših ljudskih
plasti vseh obdobij zgodovinskega razvoja
lahko doprinesla pomembne koristi na-
šemu družboslovju. Uspešno poglabljanje
različnih zvrsti zgodovinopisja do dobršne
mere zavisi prav od takih raziskav. V šir-
ših historiografskih okvirih naj bi oprav-
ljala to nalogo etnologija. Kakšno pa naj
bi bilo ob tem sodelovanju med historio-
grafijo in sociologijo oz. med etnologijo
in različnimi sociologijami kot posebnimi
družbenimi vedami, je še odprto vprašanje.
Zavoljo njegove pomembnosti bi ga brž-
kone veljalo načeti z obeh strani.
S. Kremenšek
FILOZOFIJA IN SOCIOLOGIJA NA
POLJSKEM
Letos poleti se je mudil v Jugoslaviji na
oddihu znani poljski filozof, akademik
prof. dr. Adam Schaff. Izkoristili sma to
priložnost in ga naprosili za razgovor o
poljski filozofiji in sociologiji. Profesor
Schaff nas je zelo ljubeznivo sprejel in
nam v daljšem razgovoru orisal organi-
zacijo filozofskega in sociološkega študija
na varšavski univerzi, organizacijo znan-
stvenega raziskovanja teh področij na
Poljski akademiji znanosti in pa splošne
razmere v poljski filozofiji. Ker je bil v
zadnjem letniku Mladih potov o položaju
v poljski filozofiji že objavljen članek sa-
mega prof. Schaffa, bomo posredovali le
informacijo o filozofiji in sociologiji na
varšavski univerzi in v Poljski akademiji
znanosti (Polska akademia nauk — PAN).
V sklopu varšavske univerze obstoji sku-
■ pen oddelek za filozofijo in sociologijo, ki
ga sestavlja sedem filozofskih in pet so-
cioloških kateder. Predstojnik oddelka je
prof. Schaff, ki hkrati vodi tudi katedro
za sistematsko filozofijo. Ta ima dva od-
seka: za spoznavno teorijo in za filozofijo
naravoslovja. Katedro za zgodovino an-
tične in srednjeveške filozofije vodi pro-
fesor Lçgowicz, katedro za zgodovino mo-
derne filozofije pa prof. L. Kolakowski.
Katedro za klasično logiko vodi prof. Ko-
tarbiñska, ki je to funkcijo prevzela za
svojim možem, prof. Tadeuszem Kotar-
bjñskem (predsednik PAN). Katedro za
matematično logiko, ki jo je osnoval
prof. Ajdukiewicz, vodi zdaj prof. Suszko.
Katedro za zgodovino in teorijo estetike
je za prof. TatarJciewiczem prevzel pro-
fesor Morawski. V zadnjem času se je iz
okrilja katedre za sistematsko filozofijo
osamosvojila katedra za teorijo etike, ki
jo vodi prof. Fritzhand.
Obstoj ita dve katedri za sistematsko so-
ciologijo, vodita jih prof. Ossowski in
prof. Hochfeld. Katedro za zgodovino so-
ciologije vodi prof. Assorodobaj, katedro
za sociografijo prof. Nowakowski; poleg
filozofske katedre za etiko obstoji še so-
ciološka katedra za teorijo in zgodovino
morale, ki jo vodi prof. Ossowska.
Na vseh teh katedrah deluje skupno
okrog 100 univerzitetnih učiteljev, asi-
stentov in drugih znanstvenih delavcev.
Kljub temu, da je enoten filozofsko-so-
ciološki oddelek, pa sta obe študijski
smeri ločeni že od prvega letnika. Studij
traja pet let, pri čem0r so v zadnjih dveh
letnikih možne različne usmeritve. Uvod-
ni kurz filozofije traja tri leta in obsega
naslednje predmete: enoletni uvod v filo-
zofijo, ki ga predava prof. Schaff, dvo-
letni kurz logike, triletna zgodovina filo-
zofije, eno leto politične ekonomije in eno
leto uvoda v sociologijo. Zadnja dva let-
nika predstavljata nekako širšo speciali-
zacijo. V četrtem letniku so samo speci-
alna predavanja (estetika, marksistična
filozofija itn.), slušatelji pa v okviru se-
minarja pripravljajo diplomsko nalogo,
oziroma po njihovem »magistrsko delo«
(praca magisterska). Izdelavi te naloge se
379
študent posveča celo zadnje leto. Filozo-
fijo vežejo študenti še z enim naravoslov-
nim ali družboslovnim predmetom.
Podobno je organiziran tudi študij socio-
logije. Osnovni kurz vsebuje uvod v filo-
zofijo (eno leto), politično ekonomijo (eno
leto), uvod v sociologijo (dve leti), zgodo-
vino sociologije (dve leti), metode in
tehnike socioloških raziskav (dve leti),
matematične metode (dve leti), v četrtem
letu več disciplin sistematske sociologije,
v zadnjem letu magistrsko delo.
Letno sprejemajo po 50 novincev na vsa-
ko od obeh študijskih skupin. Kandidatov
pa je osemkrat toliko. Zato je uveden
poseben splošni sprejemni izpit.
Obiskovanje predavanj ni obvezno. Ob-
vezna pa je udeležba na vajah in semi-
narjih. Letno so predpisani 4 kolokviji.
Izpiti so pismeni, ustni izpiti se praktici-
rajo le v primeru, da je bil rezultat pi-
smenega izpita negativen, ali pa, če je
nastal ugovor proti oceni.
Na inštitutu za filozofijo in sociologijo
PAN deluje prav tako okrog 100 znan-
stvenih delavcev. Ti so zaposleni izključno
le tu, ker je na Poljskem uvedena stroga
omejitev honorarnega zaposlovanja. Od
vsega znanstvenega personala varšavske
univerze ima samo pet profesorjev speci-
alno odobritev za honorarno delo v PAN
(prof. Schaff, ki je obenem predstojnik
inštituta, Baczko, Kolakowski, Nowakow-
ski, Legowicz).
Inštitut je usmerjen predvsem v sociolo-
gijo. Tu koncentrirajo samo take razi-
skave, ki ne morejo najti mesta na uni-
verzi, ker so preveč oddaljene od peda-
goškega dela. Ena od takih filozofskih
nalog je raziskovanje poljske srednjeveške
filozofije. Pri tem raziskovanju se je
razvila zanimiva simbioza med katoliškimi
in marksističnimi zgodovinarji filozofije.
Vodja grupe je prof. Swierczyñski. Grupa
ima za nalogo odkrivanje in raziskovanje
filozofskih rokopisov iz obdobja od 13. do
18. stoletja. Izdaja latinsko znanstveno
glasilo (menda z naslovom Mediaevalia
philosophica Polonorum).
V sklopu oddelka za zgodovino srednje-
veške filozofije je tudi odsek za razisko-
vanje religije.
Drugi je oddelek za zgodovino moderne
filozofije. Poleg tega obstoji še poseben
oddelek za izdelavo popolne bibliografije
poljske filozofije od 13. stoletja do danes.
Doslej sta izšla dva zvezka te publikacije:
popolna bibliografija za drugo polovico
18. stoletja in za prvo polovico 19. stoletja.
Naloga filozofskega sektorja inštituta je
tudi organiziranje vsepoljskih posveto-
vanj (Poljaki jih imenujejo »konverzato-
riji« — konwerzatoria ogólnopolskie). Na
teh posvetovanjih, ki trajajo po dva dni,
se zberejo vsi filozofi, ki se ukvarjajo z
določeno problematiko (npr. s filozofskimi
problemi naravoslovja). V zadnjem letu
so bila npr. posvetovanja iz zgodovine fi-
lozofije, zgodovine ateizma in spoznavne
teorije.
Sociološki sektor inštituta sestavlja šest
oddelkov: za sociologijo mesta, sociologijo
vasi, industrijsko sociologijo, za sociolo-
gijo masovne kulture (radio itn), za razi-
skovanje družbene strukture in stratifi-
kacije in za metodologijo in tehniko so-
ciološkega raziskovanja. Letos so med
drugim organizirali posvetovanje o druž-
benih potrebah industrializacije in teh-
ničnega napredka.
Inštitut izdaja pri založbi PWN (Polskie
Wydawnictwo Naukowe) sedem znanstve-
nih časopisov: Studia Filozoficzne, Studia
Logica, Studia Socjologiczne, Studia Me-
diewistyczne, že omenjeni latinski bilten,
revijo Socjologia in štirimesečnik Studia
z historii filozofii.
Filozofski oddelki PAN obstoje še v Kra-
kowu, v Wroclawu in Lublinu, sociološki
pa v Lodžu in Krakowu.
Poljsko filozofsko društvo (Polskie Towar-
zystwo Filozoficzne) izdaja v Torunu re-
vijo Ruch Filozoficzny. Poljsko sociološko
društvo (Polskie Towarzystwo Socjologic-
zne) pa izdaja kar dve glasili: angleški
Bulletin of Sociological Research, v Lod-
zu pa poljski Przegl^d Socjologiczny, ki
izhaja enkrat letno.
V založbi PWN izhaja tudi ena najboga-
tejših svetovnih bibliotek filozofskih kla-
sikov s komentarji (Biblioteka Klasyków
Filozofii).
Ti res impozantni podatki o poljskem fi-
lozofskem in sociološkem življenju doka-
zujejo, kako se lahko razmahne znan-
stveno delo srednjevelikega naroda z dol-
go tradicijo na tem področju, pri čemer
prav gotovo ni bila majhna tudi družbena
podpora, saj vsa navedena raziskovanja
nedvomno tudi ogromno stanejo.
Razgovor zabeležila B. P. in B. D.
DANILO SVARA, CONCERTO GROS-
SO DODECAFONO
Delo v štirih stavkih — preludio, sara-
banda, minuetto, gigue — je že 1961. leta
izdala Edicija Društva slovenskih sklada-
teljev. 5. novembra letos pa je bila krstna
izvedba na koncertu orkestra Slovenske
filharmonije pod vodstvom Antona Na-
nuta. Slovenska filharmonija je delo tudi
380
posnela na trak in bo tako prišlo v pro-
gram radijskih postaj.
H concerto grosso, kot k drugim baročnim
oblikam, so se povrnili mnogi komponisti
dvajsetih in tridesetih let našega stoletja.
Ti neobaročni mojstri, kot jih imenujemo,
so v. reakciji na subtilnost, mehkužnost,
na preveč pestro paleto impresionalizma in
pa na kompliciranost in močni izrez eks-
presionizma, iskali vzorov v genialni pre-
prostosti in klenosti, v preprosti tehniki
in močnem izrazu baročnih mojstrov. Tako
je tudi Svara uporabil baročno formo con-
certo grosso. Baročni chiaroscuro med
concertinom in ripieni tvori tu kontrast
med celotnim godalnim ansamblom in pi-
halnimi solisti (2 oboi, corno inglese, cor-
no, fagotto). Tudi stavki so povzeti po
baročnih vzorih, pa se forme ne drže
točno.
Nedvomno je strogost tehnike, ki je kom-
ponistu preprečevala vsako samovoljo, pa
geniju kljub temu pustila vso svobodo
fantazije, navdahnila tudi Amolda Schön-
berga pri utemeljitvi sistema dvanajst-
tonske kompozicije. Vendar, če so neoba-
ročeni komponisti posnemali tehniko bare-
lla in le vanjo vlili sodobni izraz, je Schön-
ber tudi svojo tehniko zgradil v stilu 20.
stoletja in tako prišel do vsebinske homo-
genosti in organizacije, kar je bil njegov
cilj.
Ta kratek uvod, ki nikakor noče biti po-
polna karakteristika dvostilnih usmerje-
nosti današnjega časa, temveč hoče samo
spominti nanje, se mi je zdel potreben,
ker se mi zdi, da Svarov »Concerto grosso
dodecafono« niha med obema stiloma, ozi-
roma je na prehodu iz enega v drugega.
(Mogoče hoče povedati to tudi naslov...?)
Taka stilna opredelitev prav gotovo tudi
ustreza Svarovemu hotenju, biti sicer teh-
nično moderen, vendar tehniko zakriti in
podrediti izrazu.
Ce analiziramo najprej melodični potek
skladbe, bomo videli, da je izhodišče ba-
ročna linearnost. Namesto v baročni
tematiki in kontrapunktu pa so linije gra-
jene serijelno. Vsak stavek ima svojo
serijo (serija zadnjega stavka je transpo-
zicija serije drugega stavka). Serije so
grajene dobro in dopuščajo široke mož-
nosti motivične in tematične gradnje. Od
obrnitev serij nastopajo samo: v 1. st. ra-
kova obrnitev (druži se s ponovitvijo za-
četega dela), v 2. in 4. st. pa zrcalna obrni-
tev. Dvanajst tonov serije se stalno skozi
ves stavek ponavlja v isti zaporednosti.
To je pač najpreprostejša oblika dodeka-
fonske tehnike, ki pa je pri Svari v skladu
s hotenjem po poenostavitvi tehnike. Pu-
šča namreč skladatelju mnogo svobode.
Monotonost, ki bi sicer v dvajset minut
dolgi skladbi lahko nastala, premaga Svara
ravno z izraznostjo linije.
Harmonska struktura izvira iz takšnega
pojmovanja linije. Tu je naslon na barok
še večji. Običajno poteka melodija v zgor-
njem glasu, spodnji glas pa ji kontra-
punktira. Srednji glasovi izpolnjujejo har-
monije — seveda tudi v serijelni liniji.
Pri tem je precej prepuščeno skladateljevi
svobodni volji, kakšne harmonije nasta-
nejo. Schönberg se je tej »samovolji« iz-
ognil tako, da serija poteka deloma v hori-
zontalo, deloma v vertikalo. Pri tem velja
pravilo, da se isti ton ne sme ponoviti,
preden ne nastopi ostalih enajst, ne samo
z linijo, temveč za celotni zvočni kom-
pleks. S tem je tudi akordika trdno orga-
nizirana. Svara pa se izogne taki premočni
organizaciji. Pridrži si svobodo harmonije
in se harmonsko nasloni na neobarok. (Od
te trditve je treba izvzeti nekaj homofo-
nih mest, kjer melodija poteka nad akordi,
grajenimi iz serije.)
Tudi v ritmu je viden naslon na obe smeri.
Naslon na Schönberga kaže uporaba ritma
za ritmične motive, uporaba ritma kot
elementa melodične linije, tako imenovani
princip izoritmije (uporaba ritma kot ka-
rakteristikuma pri ponovnem, intervalno
različnem nastopu teme), in tako naprej.
V enem pogledu pa je Svara spet bližji
baroku. V »klasični« dodekafoniji stremijo
komponisti z ritmičnim fraziranjem k čim
večji zabrisanosti metruma. Tu je Svara
drugačen. Kljub pogosti menjavi takta teče
ritem enakomerno žuboreče svojo pot, kot
v kakem Brandenburškem koncertu. (Ta
primera vzdrži seveda samo, če imamo
pred očmi ritmično strukturo Weberna
ali Milhauda.)
Resumé bi torej bil: delo s preprosto, a
jasno arhitektoniko, brez tendenc ugajati
z modernostjo ali briljantno tehniko. Po-
udarek je na neki imaginarni izrazni
logiki, na notranji kontrastnosti, na čisto-
sti forme. Obenem pa delo učinkuje tudi
sodobno. Je to nekakšna srednja pot, ki
vsekakor ni najslabši izhod iz današnje-
ga ogromnega kompleksa skladateljevih
smeri.
NOVEMBRSKE RAZSTAVE
Valentin Scagnetti — Grafike k sonetom
Williama Shakespeara (Dvorana Nebo-
tičnika 1962)
Ce bi v likovni umetnosti ne bila oblika
že hkrati vsebina tega, kar v umetnini
objektivno je, bi predstavljala omenjena
razstava izjemen dogodek. Ob posameznih
pesmih je hotel avtor razviti gledalčevo
381
fantazijo z raznovrstnimi prepleti golih
človeških teles, pri čemer se je kot risar
navezal na renesančne vzore oziroma jih
skušal obuditi. Njihove navezave na re-
nesančno risarsko tradicijo ne moremo
vnaprej obsoditi. V osnovi je analogna
sodobna navezava na pretekle umetnosti
npr. na primitivne kulture, hkrati pa
dovolj značilna za večino sodobne likovne
produkcije, ki se rada pogovarja s pre-
teklostjo. Avtor se je moral zavedati, da
sama navezava na renesančni risarski
vzor še ne zadošča, da je potrebno sodobno
risbo tako ali drugače »aktualizirati«, jo
napraviti takšno, da bo nekako ustrezala
današnjemu načinu doživljanja. Rezultat
te zavesti je končna kompozicija pretežne
večine razstavljenih listov — kompozicija
arhitektonskega ornamenta, ki uokvirja
zgoraj omenjene preplete golih človeških
teles.
Obiskovalec te razstave je bil tako priča
svojevrstnemu pogovarjanju dveh tradici-
onalnih oblik — renesančne risarske struk-
ture in arhitektonskega ornamenta, dia-
logu, ki je sam po sebi lahko zanimiv in
poučen, ni pa organski, ker do združenja
dveh historičnih oblik ni moglo priti.
Kljub temu, da je klasicistični arhitekton-
ski ornament z deli J. Plečnika pri nas
močno odmeval in še odmeva, bi težko
trdili, da je danes živ in kot izhodišče za
nadaljnja prizadevanja ploden element naše
likovne kulture. Tudi o tem, kako je v naše
umetniško okrožje zasidrana renesančna
tradicija, bi se dalo obširneje razpravljati.
Lahko bi sklepali, da je avtor črpal po-
bude za svoje upoštevanja vredno delo iz
intimnega odnosa do pesnikovih tekstov.
Odtod je razvijal fantazijske človeške pre-
plete, ki taki, kakršni so, ostajajo še naprej
večne teme. Zaključena vprašanja našega
nadaljnjega razmišljanja ostanejo: Ali
umetnost ponavlja »večne teme«? Ali išče
in izumlja nove, še neodkrite »večne te-
me«? Ali umetnost vedno znova aktuali-
zira omenjene teme?
razstava Članov pododbora
likovnih umetnikov iz mari-
bora
Skupen nastop mariborskih umetnikov v
tesnem preddverju doma JLA v Ljubljani
jo dogodek, ki ga velja pozdraviti, ker smo
se že skoraj odvadili te, nekoč ustaljene
in normalne razstavne prakse. Gre za
razstavo, ki nam kljub omejenosti raz-
stavnega prostora le daje dojem umet-
niških prizadevanj. Nemogoče je resneje
obravnavati posamezne avtorje po enem
ali dveh delih, s katerimi se predstavljajo.
Resno pozornost pa zasluži celotna raz-
stava. Od nje lahko osvojimo vsaj dva
poučna nauka. Prvi: ni res, da umetniki
različnih stilnih smeri ne bi hoteli nasto-
pati skupno. Drugi: ni res, da občinstvo
odklanja razstave, ki skušajo podati prerez
današnjih prizadevanj kulturnega območja
in da taka razstava ne more imeti za-
dostne kvalitetne ravni. Oba nauka bi
moralo za kazen desetkrat prepisati Dru-
štvo slovenskih likovnih umetnikov, ki
je nedvomno najbolj zaspano združenje
umetnikov v Srednji Evropi, saj že osem
let ni priredilo društvene razstave.
Dr. MIHAILO V. POPOVIC: OSNOVI
SOCIOLOGIJE ZA HI. RAZRED GIM-
NAZIJE. Beograd 1962. Str. 105.
V	zadnjem letu na gimnazijah uvajajo
učni predmet »Osnove družbenih ved«, ki
bo teoretična posplošitev znanja srednje-
šolske mladine. Na srednjih šolah v Ljud-
ski republiki Srbiji bodo ta predmet po-
učevali dve uri tedensko in bo obsegal
osnove sociologije, v četrtem pa tri ure
tedensko, ko bo težišče na ekonomski ka-
rakteristiki kapitalistične in socialistične
družbe.
Učbenik dr. Mihajla Popoviča »Osnovi
sociologije« obsega le snov tretjega razreda
in je sestavljen po programu, ki ga je
sprejel svet za prosveto Ljudske republike
Srbije. Učbenik je razdeljen na deset po-
glavij; dve (četrto in peto) poglavji je na-
pisal dr. Vladimir Raškovič, ostala pa
dr. Popovič.
V	prvem poglavju je avtor podal razvoj
sociologije in opredelil njen predmet. Na-
kazal je tudi razmerje med zgodovinskim
materializmom in sociologijo, o katerem so
različna stališča med marksisti, tako ju-
goslovanskimi, kakor drugimi (Narskij,
Glezerman, Verbin, Karavajev (SZ), Ošav-
kov (Bolgarija), Jürgen Kuczynski (NDR)
itd.) Sorazmerno obsežno razpravljanje
priča o pomembnosti vprašanja, ki doslej
ni bilo zadovoljivo rešeno. Izvajanja dr.
Popoviča vodijo do zaključka, da imamo
splošno teoretično osnovo splošne znanosti
o družbi ali sociologijo. Sociologija kot
splošna znanost o družbi pa naj bi bila
razdeljena na teoretično in empirično zna-
nost ali kakor pravi avtor: empirična in
teoretična znanost sta dve strani enotne
splošne znanosti. Avtorjeva izvajanja niso
prepričljiva, čeprav podobna izvajanja sre-
čamo tudi pri nekaterih drugih avtorjih.
Zdi se nam, da ne moremo govoriti o
splošni teoretični osnovi neke splošne zna-
nosti doružbi. Ni razumljivo, zakaj avtor
gpvori o dveh znanostih (teoretični in em-
382
pirični) v sociologiji, ko pa sam poudarja
na koncu poglavja, v katerem razpravlja
o predmetu sociologije, da je to enotna
splošna znanost o družbi, kateri bi loče-
vanje na empirično in teoretično razisko-
vanje samo škodovalo.
V	drugem poglavju »Pojem družbe« naj
omenimo le vprašanje matriarhata, o ka-
terem je bilo že mnogo razpravljanj (pri-
merjaj tudi 64. stran v učbeniku). Ne glede
na to, do kakšnih rezultatov prihajajo po-
samezni avtorji, moramo razlikovati matri-
arhat in matrilinearnost. Matrilinearnost
ali materinski rod sam po sebi ne pomeni
matriarhata, to je družbeno-ekonomske
»oblasti« žene. Mnogi primeri kažejo, da
je v rodovni družbi, ki šteje sorodstvo po
materini liniji, žena enakopravna moške-
mu. Drugi primeri pa govore, da je matri-
arhat karakterističen za določene rodovne
skupnosti in ga zaradi tega ne moremo
odklanjati, kakor smo to lahko zasledili
v naši literaturi. Matriarhat ni bil splošni
pojav v razvoju predrazredne družbe, po-
znajo pa ga določene rodovne skupnosti
v poznejšem obdobju svojega razvoja.
V	tretjem poglavju »Obča struktura druž-
be« avtor razlaga pojem strukture, druž-
beno dejavnost, delo in delitev dela,
družbene odnose, družbeno vlogo in po-
ložaj človeka v družbi, družbene zakone
in pravila. V četrtem poglavju razglablja
o materialni (ekonomski) osnovi družbe,
v petem poglavju o razredih in razrednih
odnosih, v šestem o osnovnem zakonu
družbe, nato o družbeno-ekonomskih for-
macijah. V osmem poglavju govori o
pravno-političnl nadstavbi, v devetem po-
glavju o kulturi družbe in njenih glavnih
oblikah, kjer pod pojmom kulture poj-
muje oblike družbene zavesti (znanost,
religijo, moralo itd.). V zaključnem po-
glavju pa razpravlja o družbenem razvoju,
njegovih vzrokih in oblikah.
Ce ocenjujemo učbenik dr. Popoviča v
celoti, se nam zdi, da je avtor uspešneje
prikazal učno snov v drugi kakor pa v
prvi polovici učbenika. Morda bi bilo prav,
da bi v učbeniku opozoril na nekatera
sporna stališča in tako vzpodbudil dijake
k razmišljanju. Zastavlja se nam tudi
vprašanje, če je taka razporeditev snovi,
kot je v učbeniku, najprimernejša. Ali ne
bi bilo pravilneje, če bi na primer druž-
beno-ekonomske formacije predstavljale
tretje poglavje.
Brušeno oqiedalo
Majhno sklepanje — veliko vprašanje
Moto:
»Zdaj je naša čednost
izpostavljena nevarnostim.-»
(N. sod., 1962, 1063)
Seznam in obramba kritizirane inteligence
Dušan Pirjevec: Neresnične dileme, N. sod., 1962, oktober, str. 866-67:
»Dejstvo je, da je kritika naslikala povsem določen in povsem jasen portret
dela naše inteligence in posrečilo se ji je, da ga je izobesila na precej vidnem
mestu. Dejstvo je, da skuša dokazati nevzdrznost in vzeti upravičenost neka-
terim glavnim načelnim izhodiščem, na katera se je in se nanja — po njenem
prepričanju — ta inteligenca opira. Dejstvo je, da je vse njene predstavnike
razporedila v različne rubrike, ki pa imajo vse to skupno .lastnost, da stoji
pred njimi močno poudarjen negativni predznak. Dejstvo je, da so vsi dobili
svojo lekcijo: Marjan Brezovar in France Koblar, Vitomil Zupan, Ivan Potrč,
Bojan Stih, Anton Ingolič, Janez Menart, Bratko Kreft, Slavko Jan, Drago
Sega, Igor Torkar, Matej Bor, Anton Ocvirk, Miško Kranjec, Josip Vidmar,
Boris Ziherl, Filip Kalan in nazadnje je celo Fran Albreht izvedel, da je čisto
navaden polaščevalec...« (Seznam bi lahko bil po T. Kermaunerju verjetno
popolnejši, tako da ne bi izpadla niti preostala dva urednika N. sod.)
383
Uredniški odbor N. sod. je namreč v seznamu zastopan takole:
Marjan Brezovar, Bojan Stih in
Glavni in odgovorni urednik:
Drago Sega (Prim, platnice N. sod.!)
Seznam je bil potreben za kritiko na višjem nivoju
Dušan Pirjevec: Resničnost neresničnosti, N. sod., 1962, december, str. 1066 in
1067-68:
»Članek o neresničnih dilemah je tako imenovani kritizirani inteligenci očital
njen molk«: »...gre v bistvu za nekakšno dezorientacijo, za pomanjkljiva,
nezanesljiva in neučinkovita načelna izhodišča. Vsiljuje se misel, da sedanja
načelna izhodišča te inteligence v tej situaciji odprtih problemov in notranje
ločitve duhov niso več dovolj trdna opora za učinkovit nastop niti ne za ploden
dialog, kar pomeni, da so v krizi«; »... u kolikor je ta inteligenca nastopala in
se borila v imenu marksizma, potem je treba reči, da je v krizi tudi marksizem,
oziroma njena interpretacija marksizma ...«; »... če je res, da smemo govoriti
o krizi načelnih izhodišč, potem bi bilo očitno, da ta inteligenca, o kateri
tukaj govorimo, ni pripravljena tvegati.« (Ergo — je komformistična. — Žal
prepozno: isto je že pred dobršnim časom ugotovil Kermauner!)
Vprašanje
Ker sedi Dušan Pirjevec v uredniškem odboru Naše sodobnosti, je s tem seveda
podal samokritiko in kritiko N. sod., ki jo je precej časa pomagal urejevati.
S svojim (sicer očitanim) molkom dokazuje ostali uredniški odbor, da se s
kritiko o lastnem komformizmu in pomanjkanju smisla za tveganje strinja.
Se več. S tem ko je članek objavilo na uvodnem mestu, je to kritiko progla-
silo za svoj program; skušalo je poudariti in po svojih skromnih močeh potr-
diti, da je vse to v resnici njen poglavitni greh in osnovni problem. Da je
resnično v krizi, da nima osnove in da životari paraliziran med »oblastjo
in ničem«.
Ali se potemtakem samo še gre revijo? — Ali pa gre za nepojmljivo visok in
čist akt samokritike, kakršnega v takšni popolnosti zgodovina doslej še ni
poznala?
Dodatek
a)	Hierarhija v nevarnosti
»Mar nismo priče, kako hočejo to ali drugo stališče, mnenje ali celo obsežnejše
miselne zasnove odpraviti z dnevnega reda tako, da jim kar meni nič tebi nič
ter brez slehernega razumnega vzroka prilepijo politično negativno oznako? —
Takšne intervencije pa seveda — nujno deformirajo (tudi) odnose med ljudmi
— diskreditirajo marsikdaj hierarhično ureditev... (N. sod., 1962, 1062).
Nedeformirane odnose med ljudmi torej ureja hierarhična ureditev.
b)	Kvaliteta birokracije
»Nujno in naravno je, da se v času, ko vrednosti posameznih del ne določa
več vsemogočni in vsevedni birokrat, ko ne ukazuje več, koliko spoštovanja in
kdaj je treba izkazovati zdaj temu zdaj onemu in ko nič več ne odmerja posa-
meznikom njihovih vrtičkov, pojavijo in razcveto tudi »eldoradi za šarlatane«.
(N. sod., 1962, 1064.)
Kvaliteta birokratizma torej: zatiranje šarlatanstva.
384