Za poduk iii kratek oas. Kralj Robert Sicilijanski. (Cudna povest; po ,,Leigh llunt".) (Konec.) Vsa zasmehovanja in zathanja raoral je Robert pretrpeti, kolikor jih dvorni norec pretrpeti more, ne da bi užival onih pravic, ki so drugače takim nesrečnim osebam vsaj nekoliko v tolažbo in razvedrilo. Krivico za krivico so nalagali na ubogega nesrečneža, kajti novi kralj poslušal je slehernega dvornika, le Roberta se ni usmilil. A tudi nobene zabave ni imel z njim; bolj suhoparnega šaljivca še na nobenem dvoru nikdar ni bilo, kakor milovanja vredni Robert. Kedar je bil pred kraljem, ni vedel, kaj bi storil. Včasih je trdil, da je on pravi vladar, drugokrat ni ust odprl, ali pa se je sam začel smejati, ko so se mu vsi dvorniki od prvega do zadnjega rogali. Najbolj ga je žalilo, da je bil obsojen, skupaj s psi svojo hrano dobivati in ž njimi vred kosti obirati. Na kratko rečeno, vsega, kar je Robert imel prestati, pero dostojno popisati ne more. Med tem pa je prospevala dežela pod novim vladarjem v vsakem oziru. Vsak podložnik' bil je kralju iz srca udan, vsak ga je ljubil in blagroval, vsak za njegovo blagostanje molil, seveda le jeden v celi deželi ne, naš nesrečni Robert. Davki so se znižali, za reveže se je izdatno skrbelo, delo se je olajšalo in plačila zviSala, imonitnejši so zadovoljno in svojemu .stanu primerno živeli, še več ae z znanostmi pečali in s svojimi podložniki rahlejše ravnali; Ijudje so varno po domači in slobodno po lujih deželah potovali, so marsikaj koristnega in lepega iz dalnjih krajov prenesli v Sicilijo, ki je tako postala najsrečnejša vseh dežel. Kar v zvezde so kovali svojega, tako po očetovsko dobrega kralja, ne da bi vedeli, da sedi na njegovem prestolu sam angelj, iz nebes poslan. Tako se je to godilo skoraj dve leti. Ko se je bližala drnga obletnica onega žalostnega dogodka pri večernicah, napravi se novi kralj na pot v večno mesto, da bi obiskal svojega brata, papeža Urbana. Ob jednem obljubil je bil tudi tretji brat, cesar Valemond, da hoče praznovali kres pri sv. očetu. Vladar, namestnik Robertov, napravil se je na polovanje; spremljala ga je dolga vrsta plemenitašev in dvornikov z dragocenimi oblačili. Le pravega Roberta zadela je pri tej priliki najhujša osramotilev. Oblekli so ga v plašč, sešit iz samih lisičjili repov in mu dali za tovariša opico, ravno lako opravljeno. Ljudje so se kar gaetli, da bi videli ta čudovit sprevod. Kralju so deklice trosile na pot, koder je prihajal, cvetlice, žene in matere držale so mu okrogle obrazke svojih dojencev, katere je z vidno zadovoljnostjo opazoval. Zadnji v vrsli bil je zasramovani Robert. Nekatori so se mu brez kraja in konca posmehovali, drugi so ga omilovali in zopet drugi, ki so zvedeli, kako trdovraten je proti kralju in kako mu po življenju streže, začeli so ga prav hudo sovražiti, češ, on jedini greni rajsko življenje na otoku. Ko so prišli do sv. očeta, ga tudi ta ni spoznal za svojega brata, ampak je le vso čast skazoval novemu kralju; za lioberta se še zmenil ni. S tem je nesrečnemu revežu zadnji up po vodi splaval; kajti še se je zanašal, da ga bode rešil papež trpinčenja. Ni čuda, če se je v tem trenotku še bolj, kakor doslej pritisnil k svojemu živalskemu spremljevalcu, kot jedinemu prijatelju, ali če ne smemo tako reči, vsaj k bitju, ki ga ni sovražilo. Prišel je predvečer pred kresom. Večernice so se slovesno popevale v prisotnosti papeža Urbana. Zopet prišle so na vrsto besede, rahlo in pomenljivo doneče iz grl zbranih duhovnikov: »Deposuit potentes de sede et exaltavit humiles«. Pri teh besedah stori se sedanjemu dvornemu norcu, nekdanjemu kralju milo, glasno se razjoka in vrže na kolena, Boga usmiljenja proseč. Vse ga začudeno pogleda in razmotriva, kaj je nesreeneža tako ganilo. Ravno Robertov prijatelj, dvorni kaplan, ki ga tudi v nesreči ni zaničeval, stopil je ta večer na prižnico ter si izvolil kot geslo svoje pridige one tolažljive besede, da je ljubezen večja od vere in upanja. Česar Velemond spoznal je v tem trenotku, da so vsi Ijudje bratje. Papež je po dovoljenju cerkvenega sveta napisal na kameneno plošoo z deseterimi božjimi zapovedi še jedenajsto: »Ljubite se med seboj«. Ko je bil božje službe konec, poklical je angeljski kralj Roberta v svoje sobane. Vpraša ga, je-li je on še kralj? V odgovor dobi: »Jaz sem norec«. Na dalnje angeljevo vprašanje, je-li mu hoče Robert biti pokoren, odgovori mu on, da sme storiti z njim, kar koli na svetu hoče. V vsem ga bode ubogal. Angelj položi svojo roko na ramo Robertovo in ta začuti v tem trenotku, da je ozdravljen, da se mu je vselil v srce zopet sladki mir. Hoče se kralju dostojno zahvaljevati ter mu roko poljubiti, ali angelj mu odgovori: »Ne meni, temveč neskončno modremu Stvarniku se imaš za to milost zahvaliti. Poklekniva torej k zahvalni molitvi!« Ko poklekneta, zmanjka angelja, Robert postane, kakoršen je bil, dokler je vladal; le ošaben in prevzeten ni bil več, ampak pobožen in bogoslužen. — Na smrtni postelji razodel je ta čudež okoli stoječim, da ga sporočijo poznim rodovom. Smešnica. Mati: »Jakec, danes si zopet smetano lizal v čumnali«. — Jakec: »0, ne!« — Mati: »Le nikar se mi ne laži; saj berem, v tvojih očeh je zapisano.« — Jakee: »0 mati, to stoji pa bržkone še od včeraj zapisano«.