Štev. 3.
Letnik X.
Zvunanja in notranja politika.
Dolgotrajno pomirjanje in preustrojevanje na Kreti in dobro ali nezadostno opazovanje diplomacije evropskih velevlastij je naposled napotilo Grke, da so vsaj za Evropo, nepričakovano in nagloma odločili se za aktivno politiko, poslali so brodovje in vojake na otok z izrečeno namero, da hočejo oni organizovati ostrov ter tako pomiriti naseljenje, ki pripada večinoma grški narodnosti. Velevlasti pa so jedne v resnici za ohra-njenje mira, druge pa so se prestrašile posledic, ko bi Grška dejanski priklopila Kreto svojim zemljam. Sosebno radi tega, da bi ne izbruhnulo po še turških deželah na Balkanu, mora se Grška umaknuti, in na Kreti ua-pravijo, ne Grki, temveč velevlasti mir ter dajo nase-Ijenju tako ali tako preustrojbo, da bode dihalo varnejše in svobodnejše.
Nastop Grške na Kreti imel bode pomen nera-dostne episode, in evropski mir utegne podaljšati se; ali poprejšnje gotovosti ne bode kazal več. Videlo se je namreč tudi sedaj, da je težavno velevlasti zjediniti v pozitivnem pogledu. Da bi se ne rušil mir, zato pač še soglašajo; da bi se pa takoj družile tudi za posebne načrte ali kake specijalne določbe, zato uže ni več je-dinih mislij med njimi. To se je pokazalo uže večkrat poprej in sedaj nasproti Grški.
Doslej so očitali najbolj Angliji, da tajno izpod-kopuje mir, ker želi kot največa nasprotnica Rusije poslednjo v Evropi zaplesti v vojno, da bi jo tako oslabila v azijatskem delovanju in napredovanju. Sedaj pa so začeli zlasti z nemškonacijonalne strani dolžiti tudi avstro-ogersko diplomacijo, češ, da podpira Anglijo, da skuša, kakor Anglija, izivati Rusijo, da bi ta bila prisiljena začeti vojno v Evropi. Ko bi se zgodilo to, bila bi Nemčija po zvezni pogodbi prisiljena, Avstro-Ogerski pomagati proti Rusiji. Tega pa se nemški nacijonalci boje, ker, dasi se pri nas obračajo proti Slovanom, vendar soglašajo z Velikonemeijo v tem, da bi ta ostala v prijaznih odnošajih z Rusijo. Tudi velikonemški listi niso zadovoljni z avstro-ogersko diplomacijo ter tvrdijo, da deluje na porušenje ali vsaj oslabljenje zveze med Avstro-Ogersko in Nemčijo. V poslednji obsojujejo to, da je sedaj zvunanja in notranja politika v rokah poljskega plemstva ter imenujejo to politiko naravnost poljsko. Tvrdijo, da ta politika ni na korist naši monarhiji, da poljsko plemstvo deluje nato, da bi se obnovila nekdanja Poljska, ta vpliv da seza tudi na poznanjske
Poljake, iu to daje krivo, daje velikonemška politika začela tako odločno postopati proti pruskim Poljakom. Odtod da prihaja, da v Nemčiji nimajo več poprejšnjega zaupanja v zvezo z našim cesarstvom, naj si je bil gr. Goluchowski in potem nadvojvoda Oton še toliko prijazno sprejet v Berolinu. Odtod daje treba umeti, da je sedaj cesar Viljem toliko odločno obrnul se proti Grški, v popolnem soglasju z Rusijo.
Naj pasi bodo tolmačenja o soglasju in nesoglasju velevlastij kakoršna koli, v toliko je obče mnenje vendar opravičeno, da turško vprašanje dela in bode napravljalo odslej večih skrbij, in da narodi ne bodo mogli več tako' mirno gledati v bodočnost, kakor so spali in dremali sosebno za poslednjih let.
Pred par leti je gr. Kalnoky v avstrijski delegaciji soglašal z Mladoeehi, da pomirjenje in spravljenje narodov na znotraj bi podpiralo tudi zvunanjo politiko Avstro-Ogerske, in da s svoje strani bi on na vso moč podpiral tako spravo. Kaj pa se je stvorilo v poslednjih 20 letih, ko je Avstro-Ogerska po okupaciji imela po-polen mir? Na Ogerskem so dovedli šovinistiško in brutalno politiko madjarski gospodarji do skrajnosti ter so nemadjarske narodnosti potlačili, da se ne morejo ga-nuti. Ne da bi pomirili narode, začeli so uganjati opasno cerkveno politiko, ki je obrnena proti nemadjarskim narodnostim, kakor vsa druga politika. Vrhu tega so napravili še črez mero velikih državnih dolgov, tako da mora priti prej ali poslej tudi do finančnega iu s tem do obče-gospodarstvenega poloma.
V kraljestvih in deželah, zastopanih v Dunajskem drž. zboru so v odločilnih vprašanjih tam, kjer so bili pred 50 leti! Osnutek adrese, katero je hotel slovanski kongres 1. 1848. izročiti cesarju Franu Josipu, svedoči, da si v sedanjosti negospodovalni narodi ne upajo zahtevati niti toliko, kolikor so slovanski dejatelji tedaj smatrali potrebnim. In tedaj ni bilo še duvalizma; monarhija v fundamentu torej ni bila toliko oslabljena, kakor jo je oslabil duvalizem. V Galiciji so pred 50 leti Poljaki pripoznavali narodno jednakopravnost tudi Rusom, in obe narodnosti bi bili smeli organizovati se v smislu nacijonalne avtonomije. Kako je pa sedaj v Galiciji? Poljaki imajo vse, Malorusi pa na vsako stran jedva životarijo. Kaka je med-Slovenci? Njih dejatelji so zahtevali pred 50 leti celo politiško združenje v jedno celoto; sedaj beračijo za posamične dežele, da bi se jim dovolile po mestih osnovne svoje šole, in da bi kaka gimnazija dobila kako polovičarsko vsporednico.
O zjedinjeni Sloveniji pa govore ravno toliko, da ne pozabijo tega nekdanjega idejala svojega stremljenja.
No, ni tu do tega, da bi predočevali razliko sedanjega in nekdanjega stremljenja, pač pa do tega, da mnogoletni zvunanji mir ni negospodovalnim slovanskim narodom donesel, razun jako drago plačanih drobtin, čisto nič odločilnega. Avstrijski domoljubi, sosebDO slovanski dejatelji, kateri niso obupavali, kakor je bil obupal Pa-lacky, so priporočali, naj se vendar za čas občega zvu-nanjega mira narodi zadovolje z zvršenjem nacijonalne jednakopravnosti; a državniki so imeli za tak klic gluha ušesa. Spravo, po svojem vkusu, so ponujali jedino nemški liberalci, ki so parkrat hoteli vsiliti svoje jezikovne načrte, odlikujoee se s tem, da bi se vzakonil nemški kot državni jezik. Po pokopanih Hohenvvar-tovih fundamentalkah so v dolgotrajni, malone nepretržno mirni dobi prišle na vrsto za spravo jedino še — Dunajske punktacije! Te so sedaj, vsaj na pol, tudi uže pokopane, a bolj-šega ne državniki, ne slovanski politiki niso predložili ne skupnim vladam, ne raznim zastopom. Tako se je zapravljal dragi mir, drag v dvojnem smislu, prvič, ker so se ves ta čas večala bremena po neposrednih in posrednih davkih, in drag, ker za njim bode težko sledila jednako mirna doba, kakoršna je bila poslednja. Zapravil se je za slovanske negospodovalne narode najdraži čas, in vendar državniki naše monarhije toliko radi povdarjajo, da za spravo narodov je treba mirnih dob. No v Avstro-Ogerski potrebujejo razni politiki dvojnega miru, zvunanjega in notranjega, in da se ne doseže notranji, zato skrbe glasila gospodovalnih šovinistov in podkupljenih židovskih publicistov, in če državniki čakajo nato, da bi umolknuli tudi taki elementi, potem bodo še dolgo čakali. Vrhu tega je naravno, da, ako na znotraj huskajo ravno na tiste, kateri niso dosegli ničesar, morajo pač ti vzgrevati se, dokler so kri in ne voda, in je pač najneumestniše, čakati na pomirjenje duhov; poslednje se doseže z odstranjenjem krivic in z zvršeDjem ustave tudi za tlačene narode.
Iz tega, da se avstrijski državniki ne ravnajo na znotraj po zvunanjem miru, začeli so slovanski dejatelji uže davno izvajati, kakor da v Avstro-Ogerski se da doseči kaj izdatnega le v nemirnih dobah. Kažejo n. pr. na Madjare, ki so po nesrečnem letu 1866. izrabili čas v to, da so dosegli duvalizem. In ker niti slovanski fe-deralisti ne zahtevajo nikdar tega, kar je dal Madjarom duvalizem, menijo, da bi toliko laže postavili svoje zahteve ob negotovem občem politiškem položenju.
Kecimo, da bi bilo tako zaključevanje slovanskih politiških misliteljev opravičeno, ali se pa oni pripravljajo nato? Ali so si tako jasni, kakor si je bil jasen Deak s svojimi še spretnišimi somišljeniki in pomočniki? Kako sposobnost in praktično spretnost so kazali slovanski politiki tikoma pred vstvarjenjem duvalizma? Ali menijo sedanji voditelji slovanskih strank, da so Madjari prišli do duvalizma, kljubu zrelosti slovanskih tedanjih politikov? Kavno nasprotno je resnica. Ne vojna 1. 1866, ne Prusija, ne madjarske predrznosti in zvijače, ne nesposobni Beust, ne bi bili Madjarom priborili duvalizma, ko bi ne bili slovanski politiki, zlasti češki in pa hrvatski šli na led načrtom Goluhovvskega, očeta sedanjega zvunanjega ministra, po katerih naj bi dobili Madjari tam, Poljaki pa tu gospodstvo nad ostalimi narodi. Hrvatski in češki kratkovidni vodje so se dali vjeti, ker so menili, da se vstvari primeren federalizem, v katerem bi bilo nekako ravnovesje proti vsakateremu pristranskemu centralizmu. Madjari so bili tedaj v največi stiski in so silno potrebovali pomoči zlasti od Hrvatov, in ker
so vedeli, da bi ti itak dobili svoj dvorni dikasterij, skušali so jih pridobiti na vsak način, da bi pač ne šli v skupni državni zbor na Dunaj, sosebno ko so se bili Erdeljčani (Sedmograjčani) oglasili za ta zastop. V tej stiski je Deak ponudil Hrvatom znani „beli papir," na kateri naj bi zapisali svoje zahteve. Hajdi, sprejeli so ponujani blanket, in kako so ga napolnili, in kake borbe so sledile za njim in se više do današnjega dne, znano je le predobro ne le Hrvatom, temveč tudi Cehom, in vidi se, v kakem položenju so Čehi sami.
Zakaj smo navedli ta dejstva, katerih ne bi mogli tajiti tisti, ki so sami pripomogli, da so postala historična fakta? Zato ker se bojimo analognega politiš-kega diletantstva tudi v bodočnosti. Negotovo položenje na zvunaj sili slovanske narode misliti na vse slučaje, tudi na slučaj, da bodo hoteli sprave ž njimi. Zvunanja politika, kakor je povdarjal Kalnoky,ima celo v mirnih dobah obteženezadače, ako ni utrjenja in miru na znotraj; ob nemirnih časih pa so posli zunanje politike še teži, če nimajo moralne podpore od znotraj.
Nemci v Velikonemčiji in notranji naši nemški nacijonalci slutijo nekaj; oni menijo, da gr. Badeni bode imel zadačo spravljati narode, morebiti najprej Čehoslovane. Če je volja z više strani ugodna zato, gr. Badeni gotovo prične akcijo spravljanja, in če bode še zvunanje politiško položenje neugodno, bode gr. Badeni ali kateri koli njegov naslednik celo prisiljen delati za pomirjenje in spravo narodov. Za negospodovalne slovanske narode pa nastaje potreba, da se primerno pripravijo za naslednjo in uže najbližo dobo. Iz tega, kako so Madjari dospeli do svojega cilja, in kako so se pri tem vedli slovanski voditelji, pa se morejo Slovani poučiti, da je silno važno in konečno celo odločilno, kake dejatelje postavijo na čelo svojemu stremljenju. Ti pooblaščenci morejo v čas odločitve vse doseči ali pa vse pokvariti, kakor se je poslednje zgodilo ob du-valizmu.
V sili vstajajo vojskovodje in sposobni generali; taka je obča govorica; no dejstva pa kažejo, da ti generali niso vselej srečni, in zato je bolje poprej spoznavati tiste, ki se narodom vsiljujejo za načelnike in vodje. Ni vsak tako odkritosrčen, da bi razodel svoje sa-mospoznanje, kakor smo oitali še te dni, da je poznal nesrečni Benedek sebe in se je radi tega silno branil prevzeti više poveljništvo pri uaši severni armadi leta 1866. Med politiki je takih, ki ne poznajo sebe, in če se tudi poznajo, jih žene morebiti tudi sama skrivna sebičnost na površje, ker mislijo, da s poklicem se prej ali poslej pridruži tudi potrebni razum.
Slovanski narodi pa nimajo časa več, da bi kdo ž njimi delal eksperimente, kakor jih delajo le prepo-gostoma mladi in tudi stari zdravniki pri bolnikih. Slovani potrebujejo zrelih, skušenih mož, in teh imajo jako malo. Če pa gledamo na sedanje državnozborske volitve, imajo negospodovalni slovanski narodi prav malo sreče; razjedeni in razkosani po strankah, postavljajo ne najboljših, temveč tu in tam takih kandidatov, s katerimi misli ravno prodreti ta ali ona stranka.
Zopet in zopet je treba povdarjati, da bližnja bodočnost potrebuje najsposobniših in najznačajniših možakov, da bi v pravi in odločilni čas prav zastopali ne le svoje ože volilce, temveč skupne interese avstro-oger-skih Slovanov v obče. Oficijozni listi se uže radujejo, češ, da v novi drž. zbor pridejo zastopniki, katere bode na prvem mestu vodilo socijalno in gospodarsko vprašanje, in da nacijonalno vprašanje potisnejo v ozadje. To je tista politika, katera je zadrževala cela desetletja
slovanske narode z različnimi pretvezami. Kakor smo pa tu kazali na obče položenje, utegnejo dejstva postati močnejša, nego se kažejo toliko blagohotne namere ofici-jozov. Zvunanja in radi nje tudi notranja politika utegne hoté ali ne hoté, sama stari, proti Slovanom obrabljeni program izpremeniti ter naposled na čelo postaviti potrebo rešenja nacijonalnega vprašanja, in tako nastaje potreba za slovanske narode, da si izberejo za svoje zastopnike rodoljubnih dejateljev, ki umejo in bodo umeli potrebe Slovanov, obče položenje in razpoloženje državnikov. Nemške nacijonalne stranke se pripravljajo v takem smislu, in one čutijo pihanje vetrov ter se ravnajo potem. Slovanskim strankam pa je še bolj potrebno, da se zavedajo svojih bližnjih zadač, in da se še v poslednji trenutek odločijo za razsvetljene in po značaju utrjene zastopnike. Zvunanja in notranja politika sili Slovane k potrebni zavesti in aktivnosti. Program, ki so ga izrazili slovanski dejatelji v namerjani adresi 1. 1848, pa more iste Slovane poučiti, kakó jim je treba biti jasnim in odločnim za program, ki ga
zahteva sedanji razum in sedanja potreba.
—---■$><$■---
Iz adrese avstrijskih Slovanov I. 1848.
L. 1898. bode fiOletnica cesarja Frana Josipa, a bode tudi 50 let, odkar so se bili sešli Slovani tedaj še celokupnega cesarstva v Pragi. Primerno je, opozarjati slovanske narode nato, kako so tedaj mislili Djih prvi pooblaščeni in zaupni možje, česa so želeli, k čemu so stremili. Tedanji dogodki so uže blizu dva roda za nami, in sedanji rod niti ne ve, kako in in koliko zavest so imeli tedanji slovanski politiki. Ker je zgodovina od 1. 1848 naprej napolnjena z napori in boji slovanskih narodov, utegnuli bi v sedanji dobi misliti, da vsled takih politiških bojev so tudi šibki narodi napredovali v odločilnih vprašanjih, in da so se odtlej bistveno izpre-menile točke politiških programov. Pogled v prošlost in sedanjost nas pa dejanski ne napolnjuje z optimizmom, temveč k največi treznosti, ki bi bila na mestu pri vseh slovanskih narodih, če izvzamemo poliiiko poljskega plemstva. Primerjati pa moremo kaj lehko položenje od 1. 1848. in v sedanjosti, če se spominjamo zasnove adrese, katero so hoteli Slovani 1. 1848. izročiti cesarju Franu Josipu I.
Mi imamo pred seboj češki tekst, ki naj bi bil podstava adresi; po njem navedemo in posnamemo, kar se nam zdi najvažnejše.
Tekst je tiskan na papirju, približno take oblike, kakoršno ima „Slov. Svet," in ga je za tri strani.
Na čelu je naslov: „Addressa Slovanu rakouskych k J. M. Cisari a Krali." Nato sledi ta-le odstavek kotvvod: „Shod slovanski bavil se je za poslednjih dnij z izdelovanjem adrese ali peticije k Njega Milosti Cesarju in Kralju našemu, v kateri bi imele b ti obsežene prošnje in zahteve Slovanov avstrijskih. O obsegu in podstavi je bilo razpravljanje završeno; treba je bilo izpremeniti nekaj samo na obliki, kar pa se ni moglo zgoditi radi znanega krvavega dogodka Praškega in odloženja kongresa. Poroča se o tem kot o golem predlogu, h kateremu ni bila priložena poslednja roka."
Tekst se obrača nato k cesarju ter pravi, da zastopniki Slovanov avstrijskih, zbrani na shodu v Pragi, pristopajo k vladarju, da bi predložili želje in prošnje vseh narodov slovanskega plemena v Avstriji.
Povdarjajo, da Evrope, kakoršna je bila 1. 1815, ni več; narodi so prišli k samozavesti in k samostalnosti. Bolj, nego ostale države, pa je politiško gibanje dobilo mesta v avstrijskem cesarstvu. Centralizem je s silo držal narode skupej, ustroj birokratiški seje umetno vzdrževal. Pravo narodno razvijanje posamičnih narodnostij se tako ni moglo vršiti. Avstrija je pa okusila posledice takega ustroja. Narodi si stoje sovražno drug proti drugemu; zaupanje se izgublja; gospodarstvo trpi pri dohodkih, v trgovini in obrti; društveno in državljansko življenje se ruši. V tem opasnem času je nastopil cesar Fran Josip; v njegovih rokah je usoda narodov in so sredstva za okrepljenje njih svobode. Zato se zatekajo k prestolu, da se utvrdi svoboda narodov, s tem pa ohrani cesarstvo. „Bodoča mogočnost Avstrije počiva na svobodnem razvijanju vseh, zlasti pa slovanskih njenih narodnostij, katere je hudo tlačil politiški zrušeni način vladanja v njih najsvetejših prirodnih pravicah. Jednaka uprava teh različnih narodnostij, to zgodovinsko vzvišeno dejstvo pravičnosti k narodom, dolgo tlačenim, je najsilnejši, najprikladniši pomoeek, kateri more Avstrijo osvoboditi iz valovja tega časa ... K prerojenju avstrijske države hočemo v tem smislu verno in po dolgih skušenih močeh prispeti. Čestidostojno pobratjenje narodov velikega plemena slovanskega bodi položena podstava popolnega jednakega prava narodnostij, iz katerih se ima sestaviti novo rojena Avstrija, kot država federativna. Uvažuje primernost tega trenutka, pristopamo k delu, zbližuje se med seboj k ohrani naše konstitucijske in narodne svobode, ter vsak poskus tujih interesov in tujih uredeb tvrdno od sebe zametaje."
„Prvi korak velikega dela našega s pobratjenjem je v tem, da pojedine zahteve slovanskih narodov s to udano adreso skupno predlagamo pred prestol Vaše c. kr. Milosti k najviši odločbi."
Čehi, ki so se pomirili sposobnim patentom od 9. aprila, se prvi zahvaljujejo napodeljeni svobodi in zagotov-Ijenju starodavnih prav svoje narodnosti. Moravani, rodni bratje Čehov, ki so od vekov živeli skupno, radi česar priznavajo jednake potrebe, prosijo:
1. Da bi se jim podelila ista prava, katera so dobili Čehi z mišljenim patentom, kolikor v pogledu na uravnanje deželno, toliko na uravnanje obče. 2. Da bi Morava pri tej ravnosti prav vendar ostala samostalna. 3. Da bi najviši odgovorni uradi za Čehe imeli tudi njih stvari v obsegu svojih dolžnostij. 4. Da bi se odbora zbora češkega in moravskega shajala k rednemu po-sovetovanju. 5. Da bi narod češki in moravski vzajemno jamčila sebi svobodo občansko, kakor tudi ravnost narodnosti..
Galičani poljskega in ruskega plemena, sprejevši z jednakim oduševljenjem obeeanje ustave v dneh marco-vih, in položivši v njo nadejo novega procvita svoje narodnosti, niso doslej razun svobode tiska dobili nobene druge dobrote iz ustave. Njih prošnje so:
1. Da bi bili deležni istih prav, katera so podeljena Cehom, njih soplemenikom. Zahtevajo pozvanje podobnih odgovornih osrednjih uradov za Galicijo, kakor so obe-eani oehom, in brzo sezvanje ustavnega zbora deželnega, ki bi sklepal o vseh stvareh deželnih, še pred sestankom državnega zbora na Dunaju. 2. Dosedanji postulatni zbor gališki ni bil pravi, zato se je razpustil sam; prosi se torej tak volilni zakon, ki bi napravil dež. zbor za pravi zastop naroda in obeh galiških narodnostij. 3. Galičani obeh narodnostij, prisotni na tem shodu slovanskem, prosijo, da se zagotovi njih narodnost prav, ustavi primerno. 4. V tem pogledu zahtevajo, da bi se uradniki
kateri niso vešči jezikov deželnih, nadomestili z drugimi, kateri so poznani pri njih, in v katere imajo vsi sloji in skupno zaupanje; da bi se dosedanje nedorazumenje med vlado in prebivalci dežele kar najhitreje pretrgalo in pridobilo vzajemno zaupanje, in žele, da bi odstranjeni uradniki, ako niso za drugo službo, dobili sistemalno pokojnino na troške deželne.
Poljaki in Rusi gališki, prisotni na shodu slovanskem, žele, da bi se zagotovila njih narodnost tak6-le: 1. Primerno k večini naseljenja poljskega ali ruskega naj bode v vsakem okraju jezik poljski ali ruski jezik uradni. Zagotavlja pa se vendar vsem uradom občim in mest rabgenje jezika krajnega, ki prevladuje v naseljenju; tudi se vsakemu krajauu zagotavlja svoboda rabljenja jezika poljskega ali ruskega pri vsakem opravilu z vlado, katera je doižna dajati odgovore v istem jeziku. Vsak dežeian bez razlike narodnosti ima pravo k uradu; pri odločevanju uradnikov, ki se ne izbirajo iz naroda, naj se pošteva narodnost, med katero pride. V krajih pomešane narodnosti naj uradnik pozna oba jezika. 2. Po občinah naj bodo osnovne šole zasnovaue na jeziku prevladajoče narodnosti; manjšinam pa vendar ostaje pravo, imeti šole za svojo narodnost. V vsej deželi naj se razlaga v tretjem razredu normalnem jezik poljski v ruskih šolah, jezik ruski pa v šolah poljskih. Gimnazije bodo posebne za narodnost poljsko in rusko. Snovale se bodo po številu oglašajoeih se učencev in po potrebah. Na vsakem gimuaziju bode se razlagala literatura obeh jezikov. Na licejih in vseučiliščih je dovoljeno predavanje v obeh jezikih. 3. Narodna garda gaiiška voli načelnike z večino glasov; jednako se določuje poveljništvo v poljskem ali ruskem jeziku. Za znamenja bodo ščiti obeh narodnostij 4. V s a dežela ima osrednjo vlado, katera bode z uradi ruskimi urado-vala po ruski, s poljskimi po poljski. Skupni deželni zbor bode zbran na podstavi, katera se določi. V dež. zboru se ščiti svoboda rabljenja jezika ruskega ali poljskega. Sklepi in naredbe dež. zbora in vlade bodo se izdavali v obeh jezikih. 5. Vsi obredi v deželi so jednakopravni, torej tudi duhovenstvo, njegova dostojanstva in dohodki. 6. Konstitucija je dolžna skrbeti med Poljaki in Rusi za popolno jednakost vseh uprav humannostnin, politiških iu verskih, kakoišna proizhaja iz svetosti in neporušnosti vsakatere narodnosti, predstavljajoče se v Galiciji. 7. Priznanje potrebe in časa za r a z-deljenje Galicije na dva posebna administrativna okroga je predmet konstitucijskega deželnega zbora.
Slovaki in Rusi ogerski obžalujejo težke pritiske, kateri se jim delajo od Madjarov, a sosebno od sedaujega ogerskega ministerstva, zgolj in pred vsem madjarski mislečega; oni zahtevajo: 1. Da bi Slovaki z ogerskimi Rusi od Madjarov priznaui bili za narod ter v dež. zboru imeli jednaka prava z njimi. 2. Da bi imeli svoje narodne shode (kongrese) s posebnim ustavnim slovenskim in ruskim odborom, i m a-jočim pravo in dolžnostičuvati nadnarod-n i m i p r a v i Slovakov in Rusov, in zvi ševati določevanje narodnega shoda. 3. Da bi si mogli zasnovati šole narodne, kakor osnovne, realne, mestne, ustave dijecezne in ustave za vzagajanje učiteljev, dalje više ustave literarne, kakor gimnazije, liceje, akademije, ustav poli-tehniški in jedno vseučilišče. 4. Da bi se zasnovale sto-lice jezika slovaškega in ruskega za Madjare, in madjarske za Slovake in Ruse na stroške deželne. 5. Da bi se noben narod na Ogerskem ne razglašal za gospodovalnega, temveč
vsi za ravnnpravne. 6. Da bi se Slovaki, kateri so v ječah radi bojev za narodna prava, izpustili takoj. 7. Da bi se Slovakom in Rusom ne pobijalo pravo do snovanja in hranjenja društev, ki bi imala cilj, pospeševati razcvit narodnega življenja slovenskega ali ruskega, temveč da bi mogla uživati popolnem jednako pravo v združevanju, kakor Madjari.
Srbi na Ogerskem in naseljeni v združenih deželah zahtevajo: 1. Da bi se izpolnili vsi sklepi srbskega shoda v Karlovcu. 2. Da bi se potvrdilo vse, kar je začasna vlada vojvodstva srbskega v Karlovcu ustanovila ali ustanovi v smislu sklepov tega shoda Karlovškega.
Hr v atj e zahtevajo: 1. Da bi se potvrdilo iu odobrilo vse, kar se je je doslej stvorilo od bana na pro-speh dinastije, narodnosti in municipalne samostalnosti kraljestva hrvatskega, slavonskega in dalmatinskega. 2. Da bi se zvršilo vse, kar bode zahteval zbor kraljestva dalmatinskega, hrvatskega in slavonskega v t.em smislu.
Slovenci, prebivajoči v vo j vodstvu š t irske m in kraljestvu ilirskem, zahtevajo:
1.	Da bi vsi Slovenci, prebivajoči vŠtirski, Kranjski, Koroški in v Pri-morju, združili se v jedno politiško celoto pod imenom kraljestva slovenskega (Slovenije), tako da bi skupno viado imeli v Lju-b lj a ni.
2.	Dabi slovenski jezikbil diplomatiški, da bi se vvedel v šole, kancelije in sodišča, in da bi bil vsak uradnik dolžen umeti, govoriti ga.
Naposled nasprotujejo Čehi, Moravani in Slovenci vsakateremu vtelešenju v skupino nemško, nasledek če-gar bila bi škoda vrhovne oblasti (suverenitete) vladarja avstrijskega in zavisnost imenovanih narodov od zako-nodavnega parlamenta zamejnega, in to njih zahtevo vsi ostali Slovani avstrijske države, zbrani na kongresu, podpisujejo je dno glas no.
„Te so zahteve, katere mi zvesti Slovani avstrijski pokladamo k prestolu Vaše c. k. Milosti, iz katerih je jasno razvidno, da se potezamo jedino za najdraže imetje človeštva, za svobodno, samostalno raz\itje narodnostij in za jednako upravo s sodržavljani našimi, z Nemci in Madjari, in da v našem smislu ni stvar-jenja nikake države slovanske, kakor nam to očitajo protivniki naši. Želimo, pred prestolom Vaše cesarske Milosti, da bi se dejauski zvršil zakon ljubezni k bližnjemu: bratsko jednako upra-vljenje tudi pri nas Slovanih, katerim se gode velike krivice, in kateiise pritiskajo hudo, kateri smo vednemu našemu domu Cesarskemu verno udani K Ijubeznji-vemu očetovskemu srcu Vaše Ces. Kral. Milosti z otroško ljubeznijo se zatekamo; da bi se to veliko delo pravičnosti k narodom zvršilo v blagor in spa-senje ne le Slovanov, temveč i vseh narodov v oboe in v večno neminljivo slavo Vaše Cesarske in Kraljev, ske Milosti".
0 Čehih in drugih Slovanih na Dunaju.
čehoslovani pogostoma naznanjajo svetu, da jih je kakih 300.1)00 na Dunaju, in najnovejše poročilo društva „Komenskega" izrecno omenja, da je na Dunaju, kljubu šoli tega društva, najmanj še kakih 30.000 čeških otrčk bez svoje narodne ali vsaj nekoliko narodno zasnovane začetne šole. Poleg Čehoslovanov je na Dunaju
na tisoče in tisoče drugih Slovanov ne le avstro-ogerskih, temveč tudi zamejnih. Vsi ti Slovani preds avljajo razne sloje in življe sedaj običajne družbe. Vsi skupej so bez vsake obče vezi, in tak<5 kažejo v manjšem krogu ali okviru to, kar dejanski označa dandanes Slovane kot Slovanstvo. V verskem pogledu imajo le Rusi, ruski unijati in Srbi tudi svoje hrame ali cerkve; Čehi in Poljaki imajo odločenih par cerkvic, kjer morejo shajati se k bogosluženju, tu in tam slišati božjo besedo. Cerkvene organizacije pa, kakoršno ima vsaka nemška protestantska naselbina med Slovani, ne poznajo Slovani latinskega obreda na Dunaju.
Skupne kulture Dunajski Slovani ne čutijo; ne veže jih ne običaj, ne zunanji kroj, ne jezik, ne literatura. Razkropljeni so, kakor da bi živel vsak na svojem ločenem ostrovu ali otoku. Kar je največ, je to, da poznajo nekako skupno pevsko društvo, ki postavlja na svoje pevske sporede pesni raznih slovanskih narodnosti). Drugače pa se v najugodnišem slučaju omejujejo na kako svoje društvo, kakoršna snujejo pri vseučiliščih dijaki. V teh narodnih, kot takih separatistiških društvih se tu in tam shajajo, zivé ali pa životarijo. Narodnosti ne vedó druga za drugo, ajeuže jako ugodno, ako se seznanjajo členi od društva jedne narodnosti do društva druge narodnosti. V takih slučajih si ob slovesnostih in posebnih prilikah napivajo, nazdravljajo, in „vzajemnost" pro-cvita vsaj v takih trenutkih. Da bi po društvih čitali knjige ali novine v smislu take „vzajemnosti," — to bi bilo pa uže preveč, ali pa je redka izjema!
No, naj bi mogli na Dunaju našteti še toliko društev posamičnih slovanskih narodnostij večina slovanskega naseljenja ne le ni udeležena teh društev, temveč jih niti ne pozna in živi torej raztresena, bez vsake zavesti o pomenu kake skupnosti slovanskega življa v cesarski prestolnici.
Ni čuda, da je tudi politiško življenje Dunajskih Sbvanov bez vsakega vpliva na narodno in kulturno življenje. Takó se ob glavnih politiških volitvah ne oddaje ali pa pogublja na tisoče in tisoče slovanskih glasov, in nemške stranke in novine na zunaj popolnoma prezirajo dejansko število in še bolj pomen teh glasov.
Doslej so jedini čehoslovani, kateri so začeli nekoliko zbirati svoje glasove tudi ob volitvah. Oni jedini imajo uže nekoliko društev, ki bi mogla vplivati tudi politiški. Med njimi je bilo in je takih m6ž, ki zelé, da bi Cehi in ostali Slovani na Dunaju poštevali se tudi politiški.
Med takimi možmi je bil tudi pokojni Skrejšovsky, ki je iz tega namena 1. 1881. zasnoval „Klub avstrijskih narodnostij." Ta klub bi imel oživljati politiško, narodno in kulturno zavest med Dunajskimi Slovani. Po pravilih daje svobodo za popolno organizovanjé' teh Slovanov; klub še živi in je tekom let uže mnogo dosegel in koristil v obče. Ali ni imel jn nima take podpore, kakoršno bi mu mogli dati Čehi sami in ti v družbi z drugimi Slovani, ki prebivajo na Dunaju. Klub je bil namenjen vsem narodnostim, torej tudi Nemcem, in dejanski je ravno ta klub pripomogel, da so začetkom sploh prodrli kandidatje, ki so dali podklado sedanj nim nemškim antisemitskim strankam. Sedaj se te stranke ne spominjajo več uslug, katere so jim v svoj čas toliko dobro došle od tega kluba; no ta imena ni izpre-menil, in svoboda k vstopu je dana vsakemu avstrijskemu državljanu. Sedaj so v klubu, rekli bi, izključno Čehoslovani, oni sami žele, da bi pristopili tudi drugi Slovani v ta klub. To bi bilo pa tudi silno potrebno, če pogledamo, kake zadače bi mogli zvrševati Dunajski Slovani, in še bolj, če poštevamo, kaj vse čaka te Slovane.
Ni še mesec dnij, od kar so morale konstatovati slovanske novine, da sedanje antisemitske nemške stranke hočejo doseči zakon, po katerem naj bi se v Nizi Avstriji, torej tudi na Dunaju, proglasil nemški kot izključno deželni jezik. Tak zakon bi občutili najbolj Čehoslovani, ki niso naseljeni samo na Dunaju, temveč imajo od nekdaj svoje občine in naselbine po Niži Avstriji. V obče pa bi bil tak zakon naperjen proti narodnemu razvoju slovanskih naselbin zlasti na Dunaju. Dunaj hočejo imeti za prestolno in glavno mesto države ; hočejo, naj vsi narodi prispevajo k nadaljnjemu razvoju tega mesta, v plačilo zato, pa z zakoni in drugo silo na veke utvrditi mu nemški značaj.
Še pred 10 leti so bili tudi med Nemci taki politiki, ki so se vjemali s tistimi Slovani, kateri so stre-mili k temu, da bi Dunaj dobil svojo posebno avtonomijo, da bi se odtrgal od deželne avtonomije niže-avstrijske, in da bi tako postal neposredno državno mesto. O takem stremljenju sedaj pa noče nobena nemška stranka nič več slišati. S tem pa se je vsekakor povečalo neugodno položenje na Dunaju. Naj bode namreč nemški živelj v še toliko veči moči na Dunaju, nego je in bode moč slovanskega življa, ostaje vendar še vedno dejanska resnica, da Dunajski Nemci, v družbi z Nemci cele Nižeavstrijske, sestavljajo večo silo proti Slovanom Dunajskim, nego bez te družbe, torej bez podrejenja pod deželno samoupravo Niže-avstrije. Da bi imeli Slovani Dunajski opraviti samo z Dunajskimi Nemci, dolžni bi bili poslednji poštevati jih bezdvombeno preje, nego oprti na Nemce vse dežele.
Slovani na Dunaju morajo po takem nadalje stre-miti k postavljenju Dunaja za neposredno državno mesto. K temu cilju pa se bodo približevali le pod uslovjem, da se s Čehi na čelu organizujejo tudi za politiško delovanje, in pod uslovjem, da bodo Slovani zunaj Dunaja podpirali — v svojem interesu — težnje Dunajskih Slovanov.
Slovani, zastopani v Dunajskem drž. zboru, imajo ravno v tem zboru često priliko, svojo pozicijo označiti nasproti Dunaju. Ta se namreč zateka k državni denarni pomoči, in to pomoč more drž. zbor dati ali pa odtegnuti. Tu morejo Slovani postaviti se ter reci: Kakor daješ ti meni, tako bomo dajali mi tebi. Dunajski Slovani pa morajo sami priti do skupne politiške zavesti, katero zahteva od njih Dunaj sam kot tak.
Treba se je sosebno organizovati, da se zberejo glasovi ob volitvah, in da se bodo oddajali ti glasovi /a skupne cilje. Doslej so Čehi dajali svoje glasove ali nemškim strankam, ali pa se niso udeleževali volitev. Drugi Slovani pa so ostajali indiferentni, ker niso videli niti moralnega vplivanja, zavisnega od svojih glasov. Taka bode tudi ob sedanjih državnozborskih volitvah.
Kako daleč so t di Čehi zaostali od politiške organizacije na Dunaju, razvidno je iz tega, da so njih delavci pristaši mednarodne socijalne demokracije, in da se predrznejo nemški židovski načelniki beračiti za glasove med češkimi delavci, in da v pojedinih okrajih, kjer je mnogo češkega naseljenja, in se postavljajo češki kandidatje, dobivajo ti le naključno, ne pa vsled sistematiškega dela po toliko in toliko, v obče pa le malo glasov.
Dunaj ni ideal slovanskih federalistov; vendar pa imajo tu mnogo sposobne in tudi vplivne slovanske inteli-gencije, in ta bi mogla in bi bila dolžna s svojimi duševnimi darovi vplivati na pokrajine. Ako so na Dunaju stoletja tudi in še najbolj s slovansko pomočjo zbirali zaklade, katerim hočejo natisnuti nemški značaj, zakaj
bi slovanski naobraženci pri teh zakladih ne porabljali svojih duševnih sil za zanemarjaue Slovane?
Ees je, daje treba skrbeti za Prago, Levov, Ljubljano in druga mesta med Slovani; res je pa tudi, da Dunaj je doslej najmočnejši, in da narodi morajo odštevati temu mestu razmerno največi davek. Ako so središča kot taka vplivna na narode, zakaj bi ravno Dunaj, ki je za Slovane sicer neugodno središče, ne dajal nekoliko odškodnine tudi v slovanske pokrajine? Ako inte-ligencija drugih središč vpliva politiški, kulturno in lite-raturno proti dotičnim mejam, zakaj bi ravno slovanska inteligencija, ki je kakor si bodi navezana na Dunaj, ne mogla vplivati na slovanske dežele in slovanska glavna mesta?
Na Dunaju se porajajo za Nemce inicijative za vsakovrstno stremljenje; zakaj bi isto središče ne moglo zbirati slovanskih duhov ter z njih pomočjo manjšati škodljivi separatizem, pa delovati zlasti na oživljenje in utrjenje skupnih kulturnih vezij? Zakaj je sapa Dunajska neugodna Slovanom? Tudi zato, ker na Dunaju naseljeni sposobni Slovani ostajejo mrtvi za slovansko skupno delo.
Dunaj, kakor pravijo, je pravo feaško mesto; no, feaškim Dunajskim Nemcem se vsled tega vsaj narodna škoda ni godila doslej; gospodarsko škodo pa uničijo z novo organizacijo. Treba bi bilo jedenkrat zdramiti se, pa otipati, kakor zasluži, tudi feaštvo Dunajskih Slovanov. Ti pozuajo doslej, poleg svojega vsakdanjega dela za zaslužek, izključno zabave in veselice; na zaresno narodno delo niso še mislili, in ta graja se dostaje še bolj ostalih Slovanov, nego Čehov. Ti so se tu in tam pospeli; njim pa, vsaj v potrebnem številu, se niso pridruževali drugi slovanski odlomki. Dandanes, moramo reci, niso več Nemci na Dunaju Feaki, temveč Slovani, ki na Dunaju sposabljajo duševne darove, pa jih porabljajo ali celo zapravljajo, bez koristi slovanskim narodnostim.
Čehi ne priznavajo Dunajskega držav, zbora, zahajajo pa va-nj, da bi ga oslabili in pripravili pot federalizmu. Jednako bi mogli zasukati jo na druge strani; Dunaj ni središče Slovanom avstrijskim v skupnosti, a mogli bi ga izrabljati, prvič, da bi tu naseljeni Slovani prišli do dostojne veljave, drugič, da bi z Dunaja pomagali utrjevati Slovanom pritrierniša relativna središča. V Dunajskih Slovanih je osredotočeno toliko duševnih sil, da bi mogli vstvariti na istem Dunaju ognjišče, s katerega bi prihajala toplota celo do oddaljenih mej posamičnih mej slovanskih narodov cesarstva.
Prvi korak k preobratu bi bil, da bi Slovani v obilem številu pristopali v Dunajski „Klub avstrijskih na-rodnostij," ki obstaje, ne da bi vedeli za nj, uže erez 15 let. Tako bi oživeli Dunajski Slovani tudi politiški in sprožili mnogo, kar bi bodrilo Slovane v pokrajinah.
Kar pa se dostaje aktuvalnosti, je „Klub avstr. narodnostij" za sedanje državnozborske volitve postavil v več okrajih češke kandidate, in primerno bi bilo, da bi slovanski volilci udeležili se volitev, pa naravnost tem kandidatom dali svoje glasove. To bi bil prvi začetek k boljšemu med Čehi in ostalimi Slovani na Dunaju.
Socijalna demokracija med Slovani.
Različni programi sedanje socijalne demokracije so nastali na Zapadu, v okviru romansko-germanske kulture in se še le odtod presajajo na slovanska tla. Moderna in na veliko zasnovana industrija se je ustrojila in raz-
prostranila povsod na jedni in isti podstavi, po jednem in istem kopitu; vsled tega se povsod jednako množe delavske množice in se potem tudi jednako veča in ostri nasprotje med stremljenjem kapitalistov in delavcev. Dasi so razmere med Slovani drugačne, mogla je socijalna demokracija svoje programe vendar in lehko zanesti tudi med Slovane, in sicer ne le zapadne, kateri trpe pod romansko-germanskim pravom in gospodarstvom, temveč tudi vstočne Slovane, Ruse, Bolgare in Srbe, kateri so imeli, oziroma še imajo svoj nacijonalni ustroj vsega med njimi razvitega gospodarstva. Jedino to, daje moderna zapadna industrija prehvapila ^stočne Slovane, je krivo, da niso mislili, kako bi isto industrijo na svojih svojstvenih podkladah sprejeli in razvijali tudi isto industrijo med seboj, in so tako molče gledali in še gledajo, kako se širi socijalna demokracija iu v obče socijalizem tudi med njimi.
Socijalna demokracija pa je po svojih naukih in vsled dobe, v kateri je nastopila med Slovani, zanje jako opasna, in to v nacijonalnem, verskem in ekonomiškem pogledu. Kakor so tuji nauki, tuje kulture slabile sposobnost slovanskega duha ter uničevala svojstvene plode slovanskega uma in vkusa, jednako zaseče tudi socijalna demokracija slovanskemu tipu vsaj začasno hudih ran, in vprašanje je, ali se te rane zacelijo popolnoma
Kakor uže običajno, so socijalni demokrati stiliza-cije najbolj nemških programov presadili med Slovane v obče in avstro-ogerske posebe. O teh programih tukaj ne moremo govoriti obsežniše, pač pa smo dolžni pokazati na tiste točke, katere najbolj groze slovanskim narodnostim.
Osnovna in v posledicah za narode, sosebno dobre narode, silno škodljiva napaka socijalne demokracije je vtem, da popolnoma prezira značaj, kakovost značaja tega ali onega naroda. Ona se obrača v Erfurtskem programu proti tlačenju vsake vrste, naj se dostaje sloja, stranke, spola ali plemena (pasme;, nikakor pa ne uvažuje pomena narodnosti, skupin narodov kot posebnih specifičnih jednot, in vendar so te jednote vplivne iu važne glede na razvoj skupne ekonomije, torej pomenljive tudi za razvoj delavskega stanu. Socijalna demokracija je z jedne strani indiferentna nasproti narodnosti, z druge strani celo pobija narodne stranke. To pa je največe protislovje v njenem glavnem stremljenju, katero hooe osrečiti delavske vrste.
Treba je namreč vedeti, da ne le stanovi, temveč tudi narodi kot posebne skupine izsesavajo in tlačijo druge narode. Vsled tega trpe vsi sloji gospodarski izrabljanih narodov, torej tudi delavci, in kakor pritiska vsak sosebno posredni davek najbolj na niže sloje, jednako trpe vsi in najbolj niži razredi sedanje družbe ob kakoršni si bodi gospodarski zavisnosti naroda od naroda ali, kar je dandanes jasneje, države od države. Anglija je do poslednjih dob izsesavala, rekli bi, ves svet, in še danes občutijo velike in male države v Evropi, pa tudi na drugih materikih težo angleškega gospodarskega pritiska. Angleži so sebični kramarji in v vsem svojem počenjaju zgolj veliki barantači. Ti barantaei v velikem stilu so zakrivili, da se narodi niso mogli osvobajati, in na Balkanu bi bilo uže davno drugače, da ni kramarska politika Angležev zavirala stremljenja tlačenih narodov. Pod gospodarskim pritiskom Angležev pa trpe in bodo še dolgo trpela niža plemena po drugih svetovih. Zakaj se neobraoa socijalna demokracija izrecno proti tlačeči obče-gospodarski politiki angleški?
Dandanes se je porodil antisemitizem, ki se obrača proti Zidovstvu. V krvi in neporušenih tradicijah zidov-
skega življa je lastnost, katera je opasna gospodarstvu in celo vsej kulturi drugih narodov, če je treba kje po-števati kri in značaj raznih plemen in iz njih razvijajočih se narodov, velja to za židovski živelj. Zakaj se vsiljujejo socijalni demokraciji Zidje na čelo? Zato, da odvračajo pozornost na posebnosti in važnost Značajev narodnih skupin tudi v ekonomiji. Ko bi delavski sloji gledali nato, da je treba ocenjevati tudi narode, obrnuli bi se najprej proti Židom, to pa bi poslednjim ne bilo prijetno. Iz tega morejo delavci razvideti, kako modro jih vodijo za nos židovski vodje in agitatorji, in zakaj ti pobijajo šeuvanje naroda proti narodu. Zunaj socijalne demokracije sme Žid po novinah hujskati narod proti narodu; med delavci pa tega ne sme, ker bi isti delavec zasuknul se najprej proti Židom samim.
No, tu nam je do povdarjanja, da v občem gospodarstvu je treba razločevati tudi narode s stališča, ali so v obče pravični in posebe v gospodarstvu. Tudi narodi morejo biti glede na druge narode prave pijavke, in te potem pijejo kri najbolj nižih slojev, ker viši sloji imajo moč v sebi, da rilce teh pijavk posajajo na kožo ne-imovitih množic. Narodi z značajem pijavk sesajo kri drugih narodov sedaj s svobodno, sedaj s carino obloženo trgovino, s posojili, z železnicami in drugimi občili ter tudi neposredno s pol i tiski m pritiskom.
V Avstro^Ogerski je politiško gospodstvo jednih narodov nad drugimi vedno škodovalo tudi razvoju gospodarskemu negospodovalnih narodov. To vidimo sedaj sosebno v duvalizmu, in v tostranski polovini cesarstva je celo jedna sama, namreč nemško-liberalna stranka urejevala vse gospodarstvo tako, da je škodilo najbolj slovanskim narodom. Gospodovalni narodi pritiskajo tako najbolj na množice tlačenih narodov.
Socijalna demokracija bi torej delavcem najbolj koristila, ko bi ne razglašala narodnega indifereutizma, temveč postavila v program, da se napravi mir med narodi, in sicer s tem, da bi se organizovali in utvrdili vsak po svoje v okviru monarhije. Ta socijalna demokracija pa je slepo prenesla programe iz Velikonemčije v Avstro-Ogersko in je popolnoma prezrla, da so se isti programi zasnovali v nacijonalni državi. Avstro-Ogerska ni nacijonalno jednotna država, in kolikor je hotela postati nemško-centralistiška država, je spravljala v onemoglost nenemške narode, in sedaj tlačijo gospodovalne narodnosti v obeh polovinah cesarstva ne le druge narode, temveč razvijajo tudi vse gospodarstvo pristranski, krivično in s tem pritiskajo na vse delavske sloje. Socijalna demokracija pozablja, da se je mogla vstvariti in okrepiti v drugih državah le radi tega, da so te nacijonalno delo uže opravile v bistra, in da morejo vsled tega spraviti se na drugo, torej tudi ekonomiško delo. Slovanski delavci bi bili v svojem interesu dolžni stremiti k nacijo-nalnim strankam, da bi se z njih pomočjo uredili najprej narodi kot taki, da bi se tako osvobodili glavne skrbi in potem toliko laže lotili se gospodarstvenega prestro-jevanja.
Socijalna demokracija seče rane slovanskim narodom tudi po svojih nazorih o veri in cerkvi. Ona razglaša vero za zasebno stvar in je za odstranjenje stroškov iz javnih sredstev za cerkvene in verske namene. Ona s tem razjeda tisto organizacijo, ki more vezati posamičnike v posebne jednote, in to zadeva sosebno slovanske narode s svojo cerkveno organizacijo, pa tudi romanske narode, kolikor je tudi v rimski cerkvi z latinskim obredom združen ne le obredni jezik, temveč so tako rekoč zaviti in poskriti stari običaji v obredu samem. Cirilo-metodijska cerkev je posebna organizacija, ki hrani v
sebi stare običaje, stari vkus in svetinje stare slovanšeine. Vrhu tega so verniki in njih pastirji združeni po posebni cerkveni organizaciji in upravi, tako da se tudi s te strani čutijo za se kot posebna celota, katera se loči od drugih nacijonalnih organizacij. Ko bi se Slovani s cirilo-metodijsko cerkvijo ravnali po naukih socijalne demokracije, razrušili bi to cerkev ali vsaj prepuščali jo naj-veoim naključjem. A tudi zapadni Slovani, katerim so uže davno vzeli cirolometodijsko cerkev, imajo še tradicije po njej, in probujeua zavest jih utegne vabiti k stari cerkveni organizaciji, in še v rimski cerkvi z latinskim obredom imajo za razne prilike posebne običaje, kateri bi se tudi oslabili in pogubili, ko bi se vsa cerkvena organizacija prepuščala samovolji posamičnikov. Naj si bodo narodi v cerkvi še loliko na neugodnem, vendar se čutijo vezane kot posebne celote tudi po svoji cerkveni organizaciji. Po takem morajo zapadni in vstočui Slovani upirati se socijalni demokraciji, kolikor zanaša med narode pogubne nauke. Židje nimajo dandanes politiške ali nacijonalne organizacije, a veže jih kri in sinagoga, in sicer tako, da drže bolj skupej, nego vsak politiški še toliko samostalen narod. Zato Židom tudi ne more škodovati nauk socijalne demokracije, in zato se morejo oni njej vsiljevati za vodstvo in agitacijo. Slovanski delavci, kolikor so pristopili k socijalni demokraciji, uže radi doslednosti, bi mogli poprašati svoje židovske načelnike, ali veljajo nauki glede vere in cerkve tudi za Žide, in iz odgovora bi mogli spoznati, da Zidje imajo za se in za druge narodnosti dvojno mero, kakor se na zunaj merijo po vatlih tistih narodnostij, med katerimi in od katerih živ&
Socijalni demokratje hočejo posvetnih šol; na katerem jeziku pa naj se snujejo, ako jim je narodnost deveta briga ? Ali je možna prava vzgoja in šola bez narodne zasnove? In če to ni možno, ali se je socijalna demokracija uže potegnula v Avstro-Ogerski za tlačene narode kot take, da bi z njeno pomočjo priborili si primerne nacijonalne svobode za šolo in druge potrebe? Med takimi potrebami je tudi organizacija prava, kakoršno zahtevajo socijalni demokrati za „ljudstvo". Ali vedo socijalni demokratje, da na Ogerskem in drugod v Avstro-Ogerskem sodijo od najuižih do najviših instancij pristaše negospodovalnih narodnostij pogostoma ali po celo redno na jezikih, ki so njim neumljivi? Ali more biti misleči „tovariše" socijalne demokracije indiferenten nasproti rešenju ali nerešenju nacijonalnega vprašanja? Tu se vidi, kak<5 slepo so socijalni demokrati presadili programe iz Velikonemčije na avstro-ogerska tla, s popolnoma drugačnimi razmerami!
Socijalni demokrat hoče, rekli bi, biti tudi človek, in kot tak nima potrebe le za živež, obleko in podstrešje, temveč tudi še kako drugo potrebo, ki meri na vedrenje razuma in krepljenje srca. Kako naj si bistri um, če ne v materinem jeziku, kako naj si ople-menjuje čuvstva in vkus, če ne z domačo književnostjo in umetnostjo? A kje bode ta književnost in umetnost, ako si narodi ue pribore potrebne svobode za kulturno razvijanje? Ali morejo socijalni demokrati ostati mlačni nasproti bojem za jezik in narodnost? Ali se zavedajo, da narodnost je prav za prav združena s krvjo, in da človek, tudi če postane socijalni demoktat, ne more iz svoje kože, temveč misli in čuti in čuvstvuje po svojih zmožnostih, kakoršne je dobil od svojih roditeljev? In misliti ter svoj vkus razvijati more človek pravilno in najvspešniše le s pomočjo analognih ust, kakoršna so vstvarile materin jezik, in s pomočjo tistega temperamenta in značaja, kateri mu je podelila kri. Narodnost,
ohranjenje in življenje te narodnosti je tisto sredstvo, s katerim se človek, tudi socijalni demokrat, razvija in pospenja najlaže do boljšega v gmotnem in plemeniti-šega v duševnem pogledu.
Slovanski dejavec pa ima še posebnih vzrokov, da se ne meče slepo v naročje na tujem vstvarjene in s tujega zanesene socijalne demokracije. Slovani so imeli in nekoliko še imajo svoj gospodarstveni ustroj v „Miru," „Artelji," „Zadrugi," in v teh zasnovah ni bilo nikdar tistega bezsrčnega, bezoziinega izsesavanja, kakoršno je provzročil romansko-germanski pravni in gospodarstveni ustroj. Te stare zasnove morejo ostati podstava za moderno razvijanje skupnega gospodarstva, in to, kar tujci snujejo teoretiški z velikim trudom, je več nego v kaleh pred veki zasnovano in celo razvito med Slovani, in če zapadni Slovani skoro nimajo več takih institucij, krivo je politiško podrejenje in kulturni vpliv romansko-ger-manskih narodov.
Tudi so Slovani med vsemi evropskimi narodi najbolj delavsko pleme, radi tega so ostali razmerno jednaki sloji med seboj, in zdelo se jim je nepošteno, pridobiti si imetje bez tvrdega dela. Delavnost je v krvi slovanskega plemena in radi tega naveče poroštvo tudi za pravičniše razvijanje prava delavskih slojev. Slovan po krvi in položenju v obče ne more biti nasprotnik delavcev, in če od kakega naroda, more se delavski stan boljšega nadejati od nadaljnjega razvoja slovanskega plemena. A to pleme se v svojih važnih oddelkih mora še boriti za svoj nacijonalni obstanek, in k ohranjenju teh oddelkov dajejo uslovja narodnost z jezikom, cerkvena organizacija, stare tradicije svojega prava, običajev in vkusa, ohranjenega v pesnih in umetnosti. Za ohranjenje teh svetinj je dolžnost in potreba boriti se ne le imovitim, temveč vsem slojem slovanskih narod-nostij, in s tem se obsoja socijalna demokracija, katera ne razločuje značaja narodov, temveč slepo vsiljuje slovanskim delavcem to, kar je potrebno in veljavno za romansko-germansko narode kot take in za politiški združene te narode posebe.
Kedar dobe slovanski mali narodi avstro-ogerski relativno nacijonalno svobodo, skušali bodo skrbeti, da tudi celokupna država bode delala primeruiše trgovinske pogodbe na zunaj in razvijala bolj racijonalno gospo-darstvene pomočke na znotraj. Gledali bodo, da ne bodo narodi slabili drug drugega radi premoči tudi v gospo-darstvenih glavnih vejah, in to bode najbolj na korist delavskim množicam. Skrbeli bodo tudi za pozitivne zakone, kateri morejo podeliti človeška položenja tudi delavcu. Politiško močni narodi morejo še le vplivati tudi na zunanjo politiko ter tako pomagati snovati pogodbe za ugodno meddržavno trgovino, s tem pa vplivati na boljše položenje delavcev glede na število ur dnevnega dela in glede na odškodnino za to delo.
Socijalna demokracija ne more zvršiti, kar obeta, ker cbeta več, nego more dati. Doseči more več svobode za delavsko združevanje, in to najprej v vsaki državi posebe in potem od države do države. Za to je njena koncentracija umestna, s tem pa tudi omejena na najpotrebniše. Radi tega pa ne potrebuje židovskega aparata v teorijah in agitacijah. Delavci morejo stremiti k veči svobodi za mednarodne koalicije tudi bez programa socijalne demokracije, katera bi napravila rada nekako kašo ali, kakor pravijo na jugu, nekako italijansko „mineštro," v kateri bi se zlili vsi stanovi v jeden sam sloj pod židovskim vodstvom.
Ariški in sosebno slovanski narodi nimajo potrebe židovske socijalne demokracije; Slovani pa so pred ti-
soč leti in v še prejšnjih vekih dokazali svojo sposobnost za gospodarstveno organizovanje in lazvijanje; treba jim je le zavestne politiške svobode, pa dokažejo zapadni civilizaciji, kako se zvršuje pravičnost ne le politiška in nacijonalna, temveč tudi gospodarska.
Ob sedanjih državnozborskih volitvah nastopajo socijalni demokratje tudi med Slovani, in najbrže bode kak kandidat izvoljen tudi iz njih srede. Slovanski delavci pa bi sebi in narodom slovanskim stvorili veliko uslugo, ko bi oddali svoje glasove slovanskim poštenjakom, ki se bore za svoj narod v nacijonalnem in eko-nomiškem pogledu, ki imajo besedo pravičnosti ne le na jeziku, temveč tudi v svojih delih, ki vidijo, kako postaje hudo za vse slovanske „male" ljudi, za kmetice, rokodelce in delavce. Saj je v Avstro-Ogerski med delavci nižih in celo uradniških vrst največ slovanske krvi; kako bi ne pošteval slovanski zastopnik teh slojev? Slovanski delavci naj se postavijo na svoje noge; s tem najlepše poskrbe tudi za svoje interese ter zajed-no dokažejo, da um in srce slovanskega delavca moreta izhajati bez pomoči požidjene socijalne demokracije, opasne narodom in slovanskim delavcem glede na nacijonalni, duševni in ves kulturni razvoj.
Ivanu Berniku,
svojemu prijatelju v spomin.
Izpod sneženega zameta Grob zeva na mrtvišdi nov, .... Molči hordi, molitev sveta, Ne gane zvon se v tvoj poslov.
Pogrebcev redkih mali trop Gestil je skromni tvoj pokop, A t e m so se oči rosile, — In kar solze so govorile, čutilo tudi je src e.
Ostali drugi so doma .... Kdo tvoje pač ime pozna, Bez naslova besed blesteoih In kratkovidni svet slepeoih, Preprost, neznaten kmetski sin '. Kdo tebi hranil bi spomin? ! Morda! —
Zažene hrup morda d r u h a 1 :
»Življenje sam si je končal!« — In kamenanje se prične' Navdušeno — kako pač ne ? ! In vzrastel kar črez noo navpik Lažij bi podlih — spomenik.
»In prav tako ! — Zakaj glavo Po konci nosil v sveti si, Po mislih svojih še celo Predrznil se živeti si!
In poleg tega siromak! Kje dom je tvoj in kje tvoj prag?! Pri nas uživa slavo, Kdor kloni svojo glavo, Kdor ceni stari običaj, Miži naprej, ne zrš nazaj — A ta, kdor n a m ne vpije v čast, Sam sebi naj m o 1 č i — v propast« !
A pógled nate jih plaši — Mrzličasto jim srce bije .... In vendar — mir ti z lica sije, Okó se veó ti ne iskri. Hej ! krvi ténék curek vroč, Iz prsij ti izvirajoč Medli drhteče jim okó.
O naj le zró, o naj le zró, Kakó te srčne kaplje vró, Naj vsaj sedaj njih slednji zvé, Da si imel i t i srce.
In káko, káko še celó! Gemú besed ?! — Srcé zlato, Znaoáj demant, razum kot žar, Ko solnce svoj razvije čar, In preplaši, in prepodi Mracué méglé témné noči.
Zdaj trdno spiš, in črez gomilo Sneženke naletavajo, Na orno pist srebrno krilo Iz neba vsipavajo . ......
9. II. 1897.
A 1 as t o r.
Kozaki in njihova taktika.
Prevod iz ruščine, spisal V. Mitkevic.
Ob času, ko so Tatari razgromili Kusijo, in ko se je poslednja začela zbirati okoIo Moskve, bile so južne ruske stepe še bez prebivalcev in pokrite z gosto, visoko, kakor človek, travo; po njih so hodile le črede zverij, a bogatstvo zemlje in vsi dari prirode teh blagoslovljenih krajev so ležali nedotakneni. Včasih so bile vidne tam tolpe divjih Tatarov, kateri so se kradli po volčjih stezah kakor volkovi na grabež v ruske okrajine. Kakor stepni vihar pritekali so na ruske vesi in posle — mnogih ubijstev in grabežev mirnega naseljenja se vračali s plenom in s pleniki v svoja koeevja. Težko oborožene in neokorne v svojih gibanjih družine ruskih knezov veči del niso vspevale preprečiti naglih napadov teh stepnih razbojnikov, kateri so na svojih brzih konjih se lehko skrivali bezsledno in potem razprodavali svoj živ tovar (blago) na tržiščih Male Azije, celo Afrike. Ruski knezi so se na vse možne načine trudili ograditi svoje dežele od podobnih napadov, ali težko se je bilo vspešno bojevati s tem povsod prisotnim in nevlovljivim vragom; njih družine so bile v podobnih slučajih popolnoma neprigodne.
Očividno je, da se mnogoštevilni, hrabri in sposobni ruski narod ni mogel miriti s takim položajem in on je našel za to sredstvo, osnovavši kozaštvo. Sila je vstvavila popolnoma nove elemente za borbo s Tatari; kozaštvo se je osnovalo in postavilo na bojno pozorišče samo soboj.
Bogatstvo južnih step je uže davno vabilo k sebi smelih ljudij, kateri iz teh aJi drugih pričin niso mogli in ne hoteli ostati v domovini. Prvi stan kozaški bil je
osnovan v Razdorah in je poslužil jedrom za nadaljnje zbiranje kozaštva. Kozaki so ukrepili (utvrdili) Razdore in srečno odbili prve napade Tatarov, potem pa so uže polagoma sami začeli napadati. Skoro je govorica o svobodnem življenju v Razdorah začela privabljati z vseh stranij tolpe smelčakov, poseljenje je brzo raslo in okrepi o. Kozaki niso mnogega zahtevali od prišlecev in jih niso popraševali o njih prošlem življenju; stavili so le jedno neizogibno uslovje: izpovedanje pravoslavne vere.
Silno pomnožili in ukrepili so početno kozaštvo Zaporožci-Čerkasi, kateri so prišli iz Zaporoške seče (na Dnjepru) in osnovali mesto Čerkask na Donu nedaleč od tatarske kreposti (trdnjave) Azova. To preselitev Zaporošcev je provzročilo to, da so Poljaki začeli preganjati jih in ovajati pri njih unijo.
Ta slučaj je silno vplivaj na nadaljnji razvoj Donskega kozaštva. Osnovavši Čerkask so Zaporožci začeli smelo napadati Tatare, in kmalu so glasovi o njih junaštvu in bogatem plenu, ki so ga privažali seboj iz nabegov, načeli zbirati k njim tolpev smelčakov in glavorezov, iskavših svobodo in plen. Oerkasi so bili bojevit narod; vsled neoženjenosti, kateri običaj so prinesli iz Zaporožja, so vse nagrabljeno blago bezskrbno zopet zapravljali, in zato je v Oerkasku bilo vedno veselo življenje.
Mladež, katerej je presedalo surovo in strogo življenje v Razdorah, je v velikih tolpah šla v veseli Čerkask in vstopala v Zaporožke družine. Kozaštvo je vidno začelo stremiti k temu novemu stanu, kateri je skoro postal središčem vsega kozaštva.
Silno je vplivalo na pomnoženje kozaštva tudi v-vedenje robstva v Rusiji. Vsi, kateri se niso mirili z novim redom (položajem), vsa nepokojna in bojevita mladež, katero je vabila govorica o bogatstvu in vspehih kozakov, je šla na Don in je tam vstopala v uže obstoječe družine ali pa ustanavljala nove stanice. Polagoma se je zaselil srednji tok Dona in njegovih pritokov z velikoruskim plemenom, na nižnjem toku pa je še dolgo opazovala se primes maloruskega tipa.
Vsako stanico (kozaško zadrugo) je upravljal ataman (načelnik), katerega so izbirali v krogu, a vrhovnega atamana so izbirali v vojnem krogu, kjer so pogostoma imeli kozaki krvave razprave med seboj. Kozaki so se pečali z ribštvom in lovom, a kmetijstvo so prezirali; s početka je bilo celo postanovljenje (naredba): biti kozake z batinami, kateri bi se pečali ž njim. Ker niso imeli dovolj žen v svojih vojnih zadrugah, so kozaki privajali mnogo plenih Tatark in vsled tega so se pri kozakih na nižnjem Donu dolgo ohranile, posebno po ženski liniji, tipične črte mongolskega plemena.
Kozaštvo, katero se je postopno okreplo in si zasnovalo nezavisno vojno republiko, je bilo odlična obramba za Rusijo od napadov Krimcev. Kozaška konjiča, podobna tatarskej, se je uže mogla z vspehom bojevati s Tatari, in ker jih je prekašala v vojnej sposobnosti, je
kmalu razprostrauila svoje nabege v samo srce krimske orde. To je bila nevsmiljena, vsakdanja borba z vbijstvi in grabeži, zato je moral biti kozak vedno na straži, vedno preprečevati sovražnikove vojne zvijače in svoje napade izvrševati po možnosti skrito in naglo. Kozaki so neprenehoma pošiljali v stepe patrolje (razvednike) in iskali sled Tatarov, in ako so jedenkrat zasledili sovražnika, so ga potem gotovo uničili. Vse življenje koza-kovo je prešlo na konju, kakor da bi on bil zrasel ž njim kot centaver; vedna opasnost je utrdila njegov značaj in napravila iz njega nevai nega in smelega vojna v posamnem boju. Kmalu kozakom ni bila več dovolj borba s Tatari in Turki na suhem, in oni so prenesli svojo delavnost tudi na morje. V malih ladjicah, z deset pari vesel, so oni smelo hodili na morje in grabili sovražnikove trgovske ladije ter se niso bali napadati celo vojne ladje, oboroženo s topovi. Kozaško brodovje, uvidevši od daleč sovražnikovo ladijo in samo vsled svoje malenkosti ne vidno, je sledilo za sovražnikom in se držalo v daljavi do noči. Potem so kozaki neopazno in bez-šumno pri veslali k ladiji in jo vzeli naskokom s sabljami v rokah; plen so vzeli seboj, a ladijo z ljudmi so potopili. Svoje smele napade so kozaki razprostirali do bregov Male Azije ter niso le jedenkrat napadali Trapezonda, Sinope i. t. d. in upostošali okolico Carji-grajsko. Ves plen so privažali v vojsko in ga tukaj v zadružnem krogu pognali po svojej navadi. Ta nevsmiljena borba po suhem in po morju, katera je predstavljala neprestano malo vojno, je globoko vplivala na značaj kozaka in mu je dala tako originalno obliko. Fizična sila in okretnost, bezumna, nepoznajoča ovir, smelost mojsterska spretnost v jahanju in v rabi orožja in krepek duh tovarištva so bila odlična svojstva prejšnjih kozakov. Vsakdanja opasnost in neobhodnost stražiti in po-zvedovati o neprijatelju ste ¡zbistrili vid in sluh kozaka ter ste napravili iz njega odličnega stražnika in raz-vednika. Glavne osnove sedanjega ustava razvedne in stražne službe v ruskej armadi so sprejete od kozakov.
Iz srede tega surovega vojnega občestva so se včasih povzdigovali energični ljudje s silnim karakterjem in zbiraje okrog seb") tolpe glavorezov se odpravljali grabit na Volgo in Kamo kakor na bogate prometne poti. Ob času carstvovanja Ivana Groznega so se te tolpe tako razmnožile, da ni bilo na Volgi več varnega potovanja in prometa, ter so prisilile carja, da je poslal vojvode nad nje. Jeden takih atamanov, „Jermak", kozak * Kačalinske stanice, je skrivaje se od carskih vojvod, šel gori po Kami in stopil na službo k — Stroganovim, bogatim trgovcem ca Uralu. Njegova družina je priskrbljena po Stroganovih z orožjem in strelivom, za-vojevala Sibir in položila temelj Sibirskemu kozaštvu. V isti čas z odhodom Jermaka v Sibir (v koncu 16. stoletja), bežeč pred carskimi vojvodami, so odšli z Volge še drugi kozaški atamani. Tako je ataman Gun s svojo družino šel v Jajk in položil temelj Jajškemu (sedaj Uralskemu) kozaštvu. Drugi atamani so se s svojimi
pomočniki naselili na bregovih Tereka in ustanovili Tersko kozaštvo.
Z namnoženjem kozaštva na novih mestih so kozaki vsled svoje bojevite narave začeli napadati sosedne dežele. Kot primer bezumne smelosti kozakov nam lehko služi pohod 1000 Jajških kozakov leta 1605 na Buharo. Premagavši strašne težave prišli so oni do Buhare, vzeli mesto z naskokom, pobili mnogo naroda in nagrabili bogat plen; a na poti domov, preganjani od razdraženega neprijatelja, so poginuli vsi od glada in žeje v bez-vodnih pustinjah Srednje Azije.
Druga kozaštva so se ustanovila pozneje, in to večinoma po inicijativi praviteljstva (vlade).
Takova so v občih črtah uslovja, pri katerih se je ustanovilo kozaštvo in živelo tekom mnogih vekov. Kar se dostaje njihove sisteme bojevanja, katero so sprejeli od Mongolo-Tatarov, je neobhodno, radi objasnjenja, nekoliko ukloniti se ter ozreti se nazaj v zgodovino.
(Konec pride.)
Slovenski rojaki v Jeni.
(Iz zapuščine J. Vencajzove).
V trenutku, ko je bil nezadovoljen s papežem Pavlom IV., je dovolil rimski cesar nemške narodnosti, Karol V., da se izpolni najsrčnejša želja evangeljskemu vojvodi weimarskemu: 15. avgusta 1. 1557. je podpisal ukaz, s katerim obdaruje ¿akademiški gimnazij« v Jeni z vsemi pravicami velike šole.
Še isto poletje je trudoljubivi vojvoda izvršil potrebni preustroj in pozval na novoosnovane stolice može, ki so bili s svojo učenostjo uže prosluli med protestantskim svetom. Med temi je dobil drugo profesuro bogoslovja znani Tubinški kollaborator Mathias Flacius i 11 irycus, Malo Vlačič Frankovie.
Ker profesorski dohodki niso bili veliki in so obsegali pred vsem le one neznatne »groše« iz kolegnine, moral je mož poskrbeti za svoj zaslužek. Po navadi tedanjega Časa je zasnoval zato svoj »Collegium Flacianum,« ki je kmalu daleko zaslul. Desetorico dijakov in več je imel pri sebi na hrani in stanovanju, poleg tega pa jih je še poučeval.
Da so ti njegovi dijaki imeli nalog razširjati slavo svojega profesorja, je ob sebi umevno. Med njimi je bilo izvestno tudi nekaj Slovencev, kar nam kaže uže prisotnost poslej imenitnega propovednika in drugega superin-tendenta evangeljske cerkve na Kranjskem, S e b a s t i-j a n a K r e 11 a,2) v Kačičevem kolegiju.
Žalibog, da vroča južna kri našemu rojaku profesorju ni dala miru: Uže črez leto dnij se je spri »divji bogo-slovski vnetnik,« kakor so ga nazivali njegovi tovariši v profesorskem zboru, s prvim profesorjem - bogoslovcem Vik-torinom Strigeljem. Kakor povsodi, tako tudi tu seveda v tej borbi niso mirovali dijaki, in večino njih nahajamo ob tej priliki na strani našega rojaka, katerega so podpirala tudi posvetna oblastva.
Strigelja in njegovega zavetnika, superintendenta Hii-gelja, ki se je bil združil z njim, so le-ti pristaši Vlači-čevi zajeli s 300 možmi in ju na par mesecev priprli v tr-
') R. Keil, Geschichte des Jenaer Studentenlebens, 1878.
a) Dimitz, Gesch d. H. Iirain, III. pg. 156. S. Krell, rodom Vipavec, * 1538.
dem gradu Lanenburg. A pravda s tem ni bila skoueana, in sreča je opoteča.
Na kolokviju, kateri je imel naš Vlaeie po običaju slovitih mož, v avgustu 1. 1560., spoznali so razsodniki tega ozirom njegovih potez o podedovanem grehu zmaganim. In ko mož ni hotel preklicati svojega nauka, vzeli so njemu in njegovim pristašem profesorjem Wigandu, Fudexu, Mu-sae-ju in Coelestinu dostojanstvo.
»Collegium Flacianum« se je na to razšel, in »farnu-lus« Sebastijau Krell, ki je sodeloval za svojega učitelja-mojstra, se je 1. 1562. preselil v Tubingo. O onem mladem Locopolitanu, ki je bil tudi član prominulega kolegija, pa ni tu, ni drugje ne pozvedamo ničesar. — L. 1563. jo je popibnul tudi Mathias Flacius lllyrus iz Jene, kjer je deloval šest let bolj ali manj srečno, vsekakor pa prav vplivno in vspešno.
Dijaki, ki so bili v tem obrnuli plašč po vetru, so po njegovem odhodu na prigovor tedaj zopet mogočnega Strigelja naskočili njegov dom s silo in ga opustošili.
Sled Vlačičev se nam na to izgublja za Jeno popolnem:3) z njim pa je preminula tudi za Slovence d°ba! — Po odmoru celih 27 let4) šele čujemo zopet o Slovencih v Jeni. L. 1590. sta namreč prosila Ljubljanec, magister Klemen Gregor in kollaborator Ivan Snjjlšek kranjske stanove podelitve podpor, »da se še dve ali tri leta proučita v Tubingi ali v Jeni sv. pisma iz jevrejskega in grškega praspisa.«
Stanovi so jima dozvolili na to prošnjo po 75 raj-nišev. Ona dva pa sta šla v Jeno, kjer sta ostala do leta 1592. Snojlšek se je vrnul nato kot predikant v Ljubljano, a mag. Klemen Gregor je bil šel v Vitembergo. Peti znani nam Slovenec, ki je v Jeni študoval ob istem času tudi na deželne stroške, pa je bil Jakop Tulščak iz Ljubljane.
V istem času je prebival v Jeni takisto neki medi-cinec Jacobus Flacius-Flach, ki je bil morda sin ali vsaj bližnji sorodnik onega znanega Mate Vlaeioa.
Dasi se je izvestno v tej protestantski dobi proučevalo na slovitem tem vseučilišču še mnogo drugih Slovencev, pripoveduje Jenska povest vendar le še o jednem, o Štajercu Ganes-u, katerega so dne 16. avgusta 1. 1614. ob 10. uri na večer v rabuki ubili dijaki.
O Slovencih iz poznejših dob vemo le še, da se je I. 1810. oglasil tu znani slovenski rodoljub Jos. Kudesch, oee umrlemu dež. poslancu Karolu Rudežu, ki je s Kopitarjem potoval preko Jene k Goetheju v Weimar. —-
Izvestno bi se dalo najti še kaj več o naših Jenskih rojakih v matrikulah dijaških narodnostij, pa v starih dijaških kolegijskih knjigah, katere hranijo vestno Jenski meščani, podedovavši jih od svojih starejših, iz prvih časov vseučilišča do današnjega dne.
Jena, vzor in ljubav vsemu nemškemu dijaštvu, živi Še vedno v starih tradicijah, je še vedno stara, dijaška Jena. Njene prijazne meščane pa še danes kažejo kot vzor vsem pravcatim »čukom.«
Za nas Slovence je danes ista Jena pao popolnem bez~ pomembena, sosebno še, odkar je v našem slovstvu prenehalo češčenje Sehillerjevo, a za naše sosede ne zatone njen pomen med dijaštvom nikdar. V tem malem mestecu se je bilo razvilo veseljaško življenje, ki je 1. 1690. vzrodilo todi gla-soviti »pivski koment.« Todi so iznašli »brucuštvo« in določili brucuško leto na šest mesecev, šest tednov, šest dnij in šest ur. Todi so se bruci prvi brili po glävi, kakor se brijejo še danes nekje med Slovenci radi ali neradi »pe-deli« pri krokarskih promocijah. Todi pa je pognala prve
kali tudi ona obča nemška »burschensehaft,« ki je v svojih posledicah iznesla toliko slavofobstva, ki je do današnjega dne širila in netila vedno in vedno sovraštvo, in si-pala ogenj in žveplo na tlačeno Slovanstvo 1
Ruske drobtinice.
Ct> !uipy no HHTKh, ro-aoMy pyoaxa.
Naši umetniki silno šume. V Petrogradu prazdnoval je svojo 251etnico Mark Matvejevič Antokoljskij 29. dec. minulega, leta. Prazdnik se je vršil v akademiji umetnostij. V prisotnosti jubilarja prečitali so v mnogobrojnem zbranju najprej gramoto (listino) o carskej milosti: g. Antokoljskij je namreč udostojil se čina resničnega državnega sovetnika (flificTBUTe.iEHaro cTaTCitaro coBiTHHica), kateri daja naslov visoki-npeBoexoflHTe.'iscTBa, kar Nemci prevajajo Excellenz; Slovenci pa takih naslovov nimajo, *) da njim jih i ni treba . . Pisatelji i umetniki do novejših časov podobnih daril niso dobivali. Niso jih kinoali redi, ni malimi, ni velikimi, niso jih laskali s čini, ni visokimi, ni nizkimi. Sedanji car pa je tudi v tem obziru vstopil trdno na pot svojega očeta, kateri je menda mislil tako: vsi poddaniki moji, trudeči se za blagor moje očetnjave, morajo ravnomerno uživati njeno zahvalo za svoje zasluge. I stvoril je v tem pogledu prvi korak, a sin ga vestno nadaljuje. Za tem je jubilarja ogovoril podpredsednik akademije umetnostij — grof J. J. Tolstoj, o carjevi milosti pa je čital znani veteran na polju slovstva i umetnosti — g. Grigo-rovie. G. Antokoljskij dobil je tudi od drugih stranij mnogo blagodarnih pisem i naslovov, med kojimi zanima prvo mesto časti i ljubezni naslov od občinstva; tudi ruske ženske so se odličile prekrasnim darom honoris causa. Da sorodiči-Židi niso pozabili znamenitega umetnika, je tudi popolnoma jasno i pravilno. Iz zasebnih dokazov spoštovanja i ljubezni k g. Antokoljskemu je vse najbolj ganulo pismo njegove 821etne matere-starice k svojemu slavnemu sinu .... Kaj pomenja g. Antokoljskij za rusko umetnost i sicer kiparstvo, more si nekoliko urazumeti le ta, kater: je videl vsaj nekatere njegove kipe. Najizvrstnejši so naslednjii Natan modri, Ivan grozni, Peter prvi, Kristus, Sokrat, Mefistofelj, Glava Ivana Krstnika, Krščanska muoenica. Nestor, Jermak, Sestra milosrdja na polju bitve i dr. Naslov ruskega občinstva se tako sklepa: »Bce sto (navedeni umotvori) Taici. bbicoko, iioaTUino, ho.iho ta-i&HTa, KpaeoTi.i ji MaCTepCTBa, *ito mm CMOTppimt Ha Bact KaKt Ha o^Horo ast c4mbix nepBtixi> CK^.urropoBTi Hamero niica, ii npoBoarjiauiaesn, Bairc,: C.iaiia!«
Slikar Vereščagin pa kaže svoje slike Parižanom. Uredil je tam veliko razstavo svojih podob na temo strašne raspre 1. 1812 med Rusi i Francozi. G. Vereščagin ouvstva domoljubja posebno ne priznava, vsaj tako so o njem pisali ne le Rusi, ampak i Nemci, kojim je kazal (na veliko radost Nemcem, Slovanom pa koj na žalost i celo sram) svoje »y»caci,i Typeu;Koii bohhbi«. G. Vereščagin je skrajni realist, pravi, da nikdo ne ljubi tako resnice, gole resnice, kakor jo ljubi sam. I nekateri kritiki so mu verjeli to, mu varjamejo tudi še sedaj i v tem duhu pišejo o njem mnogo ter ga silno hvalisajo. Pariška razstava njegovih slik iz vojne 1812. 1. je za ruski čut v tem pogledu menda še kaj snosna, Francozom pa manje ugaja, kar je precej jasno tem, kateri se spominjajo, kako so se zgrabili Rusi s Francozi, kako seje klanje nadaljevalo, i kako je pojenjalo strašno prelitje krvi izza piškavega samo- i eesto-ljubja predvoditeljev obojih narodov. Med slikami je pa tudi mala brošuriea, katera tolmači nekatere trenutke kot manje umljive ljudem, koji ne žive v dobrem soglasju z zgodovino .... V tej brošurici je pa tudi mala razprava, katera pobija legendo o nepobednosti vojske Napoleona I. Ta oporekanja pa so tako razkačila staro francosko aristokracijo, da je zahtevala, da bi g. Vereščagin rečeno brošurieo takoj vrgel pod klop ..... Umetnik naš se ni takoj udal. a postavil se jim je na svoje noge, uprl se je tako, da pač niso pričakovali takega odpora. A kar jih peče še bolj, je to, da je v »Figaro« zagledal beli dan vvodni članek pod zaglavjem: »Domoljubje i šovinizem,« v kojem bolj pameten Francoz bere prav hude levite svojim kočljivim zem-Ijakom . . , Prav za prav francosko plemstvo v našem slučaju ni postopalo nič kaj plemenito, tem bolj, ker vedo, da g. Vereščagin ni proplieta in sua patria — vsaj v Parizu bi ga ne dražili..........Bož. Tvorcov.
3)	Dimitz, Gesch. d. II. Krain, III. pg. 156. —
4)	Dimitz, Gesch. d. H. Krain, III. pg. 153,
*) Pač, pač; imajo n. pr. sebi oddeljenih škofov z analogno častjo, katero zovejo »Prevzvišenost.«	Op. ur.
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Kranjsko. Društvo „Pravnik" je imelo 29. jan. glavno skupščino. Predsednik obžaluje premalo zanimanje za društvo, katero je sodelovalo pri prevodu novih civilno-pravdnih zakonov, potem pa opustilo to delo, ker urednik slovenskega izdanja ni hotel popraviti niti stvarnih hib, zaznamovanih od društvene enkete. Društvo je dobilo svoje prostore, g. Fr. Regally je uredil pa zanemarjeno, dasi majhno knjižnico, katera šteje okolo 800 zv. Glasilo društveno „Slovenski Pravnik" izhaja sedaj 13. leto, a ima vedno premalo snovij, dasi je poiuo važnih vprašanj in zadač za slovenske juriste. Lani sta bila 2 shoda, pri Ljub. dež. sodišču so pa kurzi po 2 krat na teden, na katerih se pretresajo novi zakoni. V Divačo so bili priredili izlet. Društvo je pregledovalo prevode novih eivilnopravdih zakonov, potem pa je to delo pretrgalo radi nastavših diferencij med društveno enketo in urednikom slovenskega prevoda.
Tu bi opomnili mi, da radi teh diferencij utegne trpeti stvar sama; občinstvo pa ne more razsoditi, na kateri strani je bilo pravo, ali pri popravkih enkete, ali pa pri tvrdovratnosti urednika slov. prevoda. Ako meni društvo, da je od njega postavljena enketa bolje pogajala stvar, nego urednik slov. prevoda, potem naj pride na dan s svojimi popravki, da bo moglo soditi o njih tudi drugo občinstvo. Stvar se dostaje nadaljnjega razvoja slov. jezika v prevažni stroki; ne moremo torej biti pri tem indiferentni.
Društvo je imelo 114671 gld. dohodkov in 1426-59 stroškov; nedostatek 279'88 se pokrije iz blagajničnega preostanka. Glasilo društveno ima nad 300 naročnikov, med katerimi pa so nemarni plačniki. Načelnikom je bil zopet izvoljen dr. And. Ferjančič; podpredsednik je dr. Majaron.
V	dež. zboru so se slovenski poslanci obeh strank izrekli ugodno glede povišanja učiteljskih plač, ter se je v tem smislu sprejel predlog posl. Globočnika. Vsled tega znaša potrebščina normalno—šolskega zaklada 387.465, nedostatek pa 363.196 gld. Posl. Hribar je stavil predlog, podpisan od obeh slov. frakcij, ki meri nato, da bi na Kranjskem veljale neke določbe o občnih javnih šolah tudi za meščanske šole, in da bi vsled tega izgubile veljavo določbe zakona z dne 29. apr. 1873, v kolikor se tičejo napravljanja in vzdrževanja meščanskih šol.
V	V. kuriji je katoliška nar. stranka postavila za kandidata dr. Jan. Ev. Kreka proti obrtniku Kuncu, kandidatu narodne stranke, ter pravi: „S tem pokažite, da liberalizmu in socijalni demokraciji ni mesta v naši deželi". Mi bi pa sovetovali slovenskim volilcem na Kranjskem: Pokažite, da na Kranjskem niste pristaši latinizatorjev in privilegovanih katolikov, kateri si s proti-slovanskim stremljenjem in delom služijo mitre in škofovske palice; da ste kljubu temu in radi tega še posebe verni katoliki, in da kot taki in kot narodnjaki pobijate tudi socijalno demokracijo.
Za mesto Ljubljana je postavila narodna stranka dosedanjega posl. Kušarja: volilni odbor narodnih Ljublj. meščanov, pa je povabil na svoj shod g. Kušarja in g. Ivana Vencajza, ki se je bil istočasno oglasil pri narodni stranki.
V	dež. zboru je posl. dr. Majaron utemeljeval svoj predlog o zasnovi občinskih posredovalnih uradov ali mirovnih sodišč. Stvar se je izročila upravnemu odseku v poročanje. Ta točka spominja na sodišča, kakoršna se
v širšem obsegu od nekdaj vrše po ruskih občinah. Vredna je pretresanja, ker meri v poslednjem cilju na okrepljenje moralnega in pravnega čustva med preprostim naseljenjem. — Sklenuli so, naj bi se ustanovilo kmetijsko kemično poskuševališče za Kranjsko.
Nemci na Kranjskem se hočejo udeležiti državno-zborskih volitev, postavijo svoje kandidate, tam pa, kjer bi ne mogli zmagati, odločijo se za tiste slovenske kandidate „liberalne" barve, kateri bi bili najzmernejši in spravljivi. Izjavili so zajedno, da hočejo znatnejše podpirati nemški Schulverein, „Sudmarko" in druga nemška zaščitna društva.
Tržaško. Volitve za mestni sovet, ki so zajedno za dež. zbor Tržaški, so se za mesto uže zvršile. Zmagali so v vseh razredih takozvani progresovci, in so tak6 podlegli tisti, ko so slepili na zunaj, da so konservativci in zmerni. Progresistom so izvestno oddali glasove tudi raznovrstni uradniki, ki so doslej tako ali tako glasovali za vladne konservativce. Voliti ima le še okolica 6 sovetovalcev, oz. poslancev. Tudi tu so postavili progresisti kandidate proti slovenskim kandidatom.
Doslej je Tržaška vlada, ki je zajedno skupna vlada tudi za Goriško in Istro, mogla kazati na „konservativce" in opisovati stvari, kakor da bi ne premagoval duh pro-gresistov; odslej ne bode niti formalnosti, na katero bi se opirala. Trst se kaže tudi v formalnem pogledu, da v italijanskem naseljenju prevladuje duh Irredente. Ta duh pa uže davno gospoduje in odločuje v Trstu, kakor v obče po drugih vmestih na Primorskem, kjer se tlači slovanski živelj. čuda pa ni; v Trstu je vladal poprej Depretis in za njim vlada .doslej njegov učenec Rinaldini. Obeh politika je bila in je protivna Slovanom, in pod njima je zrasel najbolj greben Irredenti. Grof Badeni ima sedaj jasno pred očmi, kako je položenje na Primorskem; ali morejo tudi njemu opisati kot belo, kar je črno?
Značilno pa je, kako postopajo nemški najradi-kalniši nacijonalci glede na sedanjo zmago Irredente v Trstu. „Ostd. R." od 26. p. m. ima dopis iz Trsta, ki se veseli te zmage in tega, da so se tudi c. kr. uradniki otresli „bizantinizma"; dasi temu listu ni po volji po-židjena Irredenta, in dasi ta ni prijazna Nemcem, vendar se raduje, da niso „Slovenci" ali „Windisch" zmagovalci, ker teh se boji, da bi bili zagvozda „nekdanji nemški bodoči državi do Adrije". Torej ne Italijani, temveč Slovani so nemškim nacijonalcem na poti; in oni govore tako, kakor da bi ne bilo Slovencev doslej do Adrije, temveč da bi mogli še le razširiti se do Adrije s pomočjo — vlade. Ital. Irredenta pa vidi, da pangermanski politiki ne računijo, da bi Italijanom ostalo ozemlje ob Adriji, temveč je hočejo pridržati bodoči nemški državi, kakor ozemlje, ki je pripadalo tudi „nemškemu Bundu." Slovenci Tržaški, primorski in vseh dežel pa vidijo, kakč od dveh stranij preže na nje kot dober plen, ne radi tega, ker so Slovenci, temveč ker so naseljeni na zemljah, ugodnih za Italijo, kakor za Pangermanijo, za poslednjo še bolj, nego za prvo.
Za okolico, ki je volila dne 28. febr., so po pol. društvu „Edinost" postavljeni naslednji kandidati: Iv. Nabergoj; Fr. Kosec, župnik; Iv. M. Vattovaz, posestnik ; Fr. Dollenz, posestnik in sodar; Al. Goriup, posestnik in trgovec; lv. Goriup, posestnik.
V V. kuriji je za drž. zbor prevzel kandidaturo g. Iv. Nabergoj.
Slovenski kandidati za mestni sovet in dež. zbor so v vseh 6 okrajih zmagali z veliko večino. Slava okoli-
čanom! Le tako naprej tudi ob državnozborskih volitvah! Sedaj bodo v resnici v mestnem in dež. zboru Tržaškem na jedni strani samo progresisti, na drugi si rani pa 6 slovenskih okoličanskih zastopnikov. Ti bodo zastopali svojo narodnost in avstrijstvo; a kaj stvori 6 zastopnikov proti 48 intransigentov?
Istra. Huda, neobičajna je bila borba pri prvotnih volitvah za V. kurijo, kjer so Hrvatje in Slovenci postavili dr. Laginjo za kandidata, Le malo glasov bode razlike na slovanski in ital. strani; Slovani se nadejajo večine^
Štajersko. Tu je slov. pol. društvo odločilo se za Drag. Hribarja, ki naj bi se volil v V. kuriji. Privi-Jegovani rimski katoliki pa ščuvajo proti temu kandidatu, češ. da je „liberalec," „Mladoslovenec." Hočejo delati prepir, kakor na Kranjskem, kjer pogrevajo staro „rihto" o liberalizmu izza 1870.tili let.
Deželni zbor se je izrekel za osnovo okrožnega sodišča v Mariboru.
Goriško. Tudi tu prirejajo shode po raznih krajih, da bi novi volilci pogodili pravo. Italijani skušajo izpodmikati slovenske kandidate.
Da so izstopili slovenski poslanci iz dež. zbora, je dalo povod raznim občinam, da so se jim posebe zahvalile na dokazani odločnosti v
Dva shoda pol. društva „Sloga" v Gorici združila sta se za kandidate državnozborske. Za V. skupino je postavljen dr. Anton Gregorč.č; za kmečke občine iu za veleposestvo, torej za 2 kuriji je postavljen Alfred grof Coronini-Cronberg. „Soča" piše o tem: „Pri prvi volitvi gre za to, da si moža ohranimo; pri drugi pa za to, da si potem možu, katerega vsak Slovenec visoko čisla, mandat obvarujejo. Kar bo treba potem storiti, oznani se volilcem za časa, ter se volilci povabijo, da si določijo tretjega kandidata." V V. kuriji bi radi zmagali Furlani s tem. da bi kupili kakih 40 slovenskih glasov; v vele-posestvu pa se nadejajo Slovenci lepe zmage.
Koroško. Slovenci so po svojem društvu postavili svoje kandidate; za kmetske občine so: (Velikovec-Celo-vec) Lambert Einspieler, kanonik; (Borovlje-Beljak) Martin Kovač, c. kr. profesor v zač. pokoju; (Špital-Šmohor) Janez Peitler, posestnik. Peitler je ta okraj doslej zastopal v drž. zboru. V okraju Volšbertr-Št. Vid naj se slovenski volilni možje ne udeležijo volitve. Za V. kurijo, v katero voli vsa Koroška 1 poslanca, je postavljen 0. Odilo Franki, gimn. prof. in benediktinec v Št. Pavlu. Nemške stranke seveda rujejo sosebno »sedaj proti Slovencem, da bi ne prodrl noben njih kandidatov. „Mir" piše: Naši nasprotniki, združeni bauern-bundarji, nemški nacijonalci itd. delajo z vsemi silami zoper našo kat. stranko . . . Takega pritiska še ni bilo. Nasprotnikom so na razpolago velike vsote denarja, to se vidi povsod. Učitelji rogovilijo, kar le morejo. Drugo orožje je laž, obrekovanje, kruta sila, goljufija, nazadnje kamenje. Socijalni demokratje rujejo proti duhovnikom, da bi tako izpodkopali slovenske kandidate. V nekaterih slovenskih krajih so prvotne volitve ugodne Slovencem ; vprašanje je, ali bode dovolj si. volilnih mož.
b) ostali slovanski svet.
Cesar Fran Josip se je odločil odpotovati na Gap st. Martin, na francoska tla, kamor je bil šel tudi lani.
Novi državni zbor dobi od vlade takoj mnogoštevilne predloge o pogodbi z Ogersko. V velikoneinške liste poročajo, da ravno Badeni, ki se drži nekake srede, je pripraven za zvršenje te pogodbe; on da dobi kmalu zanesljivo večino. No, pripravljal se je dobro nato.
Dunaj. Dnežl.febr. soimela eeškoslovanska društva dunajska v Cvetnih dvoranah skupni ples na korist čeških šol društva „Komensky". Dvorane so bile prenapolnjene iz raznih slojev češkega občinstva. Videl si plesalcev in plesalk v narodnem kroju; plesali so tudi narodne plese, n. pr. „Besedo." Ta ples je sestavljen in izvajanje predpolaga ne toliko naglega, kolikor pa spretnosti v položnem gibanju ter predstavlja raznovrstne izpremembe v skupinah po 4 pare. O takem plesu n. pr. Slovenci niti slutnje nimajo, med Cehi pa, kakor smo videli, se je ohranil med preprostimi ljudmi. Vse plese so vodili seveda po češki, iu vsa vredba je napravila jako prijeten vtis. Dohodek društva „Komen-skega," ee sodimo po številu udeležnikov, mora biti tudi znaten, in tako je „pozvání ku velkolepym šibrin-kám" doseglo svoj namen.
Namesto „Alte Presse" izhaja tu od novega leta v dnevnik povečana „Reich?wehr." Židovski listi, ki poznajo vse razmere in celó osebe pri raznih uredništvih Dunajskih novin, tvrdijo, da „R." je vladni list, v obče pa glasilo poljskega plemstva. Da je glasilo protislovan-skega stremljenja, o tem ni dvombe; da- uganja politiko poljske šlahte, to dokazujejo napadi na Maloruse v Galiciji, specijalno na starorusko stranko. V članku od 28. febr. se imenujejo pristaši te stranke naravnost iz-dajniki, proti katerim je treba obračati pozornost in silo. Coló Romančuk, ki je zmeren novoérist, ki se drži celó popačene azbuke, je poljskemu plemstvu nakrat rusofilski, katerega je ti eba torej potlačiti. Wachnianin in Barvinski, taki možje so še v milosti poljske politike. Ruski svečeniki pa, kateri se drže starili tradicij, so uže v veliki nemilosti in ovajajo se, kakor da bi stremili k razkolu, in se jim očita, da se ne uklanjajo oportunizmu kardiuala-mitropolita Sembratoviča. Iz vsega tega je razvidno, da poljsko plemstvo se čuti tvrdno, in da hoče ponoviti tisto prosledovanje, katero je bilo pričelo pred 20 leti, in se je potem nadaljevalo več let. To je tista politika protislovanska, kakoršno so bili začeli pred 10 leti tudi med Jugoslovani.
Tudi na Dunaju so bili napravili nekateri Grki v družbi nekol ko slovanskih dijakov demonstracije za pan-helenizem in proti postopanju velevlastij.
Češki. Mladočeški klub je imel 25. feb. sejo v Pragi. Poslanec. Jindfich je pretresal vse dosedanje politikovanje Mladočehov ter ostro bičal njih postopanje. Rekel je, da niti staročeška stranka v najhujših časih ni kazala tolikega propadanja, kakor sedaj mladočeška, Kdor je deželni odbornik, naj se ne vsiljuje v drž. zbor: tako se je sklenulo lani, letos pa vendar kandidujejo dr. Herold, G-regr in Adamek. V drž. zboru se zanikamo udeležujejo sej. Vladi so se uklonili; le malokdo pozna pravi vzrok, rekel je potem posl. Janda. Dr. EDgel je v resnici odgovoril, da Mladočehi niso dobili nikakih poroštev od vlade, da pa jej ue morejo povračati robato, če ona postopa vljudno. No, postopanje Mladočehov pa pomenja več nego vljudnost za vljudnost; če ne vedo njih vodje boljšega zagovora, zaslužili bi od naroda drug odgovor. Dr. Kaizl je Mladočehe opravičeval tudi gledé na pogodbo z Ogersko, rekši, da se ne izpremeni nič v njej po največ bi se doseglo nekaj s povišanjem tarifov na železnicah To je razkačilo mnogo A ladočehov. Kaizlu pa bi rekli, da moralni vpliv postopanja za Slovane več izdá, nego vse drugo, specijalno pri sedanjem položenju, če pa izgubljajo tudi ta vpliv, potem je pač vse izgubljeno, in bila bi stokrat boljša popolna pasivna opozicija. Kaj-zlov nazor vede naravnost v pogubo slovanske narodnosti,
in pravilno je, da se takim politikom postavljajo Čehi po robu!
Socijalni demokratje delajo preglavico tudi Mlado-čehom; tu in tam so dobili večino proti njim. Mladočehi imajo sedaj opraviti z njimi, Staročehi in kat. stranko, podpirano od plemstva. Maščuje se stvar nad Mladočehi, ker so preveč zanemarjali delavske množice ter niso postavljali primernega programa proti soc. demokraciji.
Staročeška stranka pravi v svojem pozivu, da ni proti zunanjim zvezam, dokler se ščiti samostalnost monarhije, in če se ne izključuje v svoj čas izprememba takih zvez; da bi se pa ves češki narod uprl vsakateri nameri, ki bi presegala meje narodopravnih zvez ter hotela sklenuti državnopravno zvezo, in je sreča, da je previdnost pahnula Avstrijo 1. 1866 iz nemškega Bunda. Stranka ostaje nepremično pri drž. pravu in narodni jednakopravnosti; vse drugo je manjšega pomena. Za obe kardinalni točki programa so dolžne delovati vse stranke, in ker so Mladočehi odklonili sodelovanje s staročeško stranko, postavlja ta kandidate za drž. zbor. Med temi so stari znanci: dr. Fr. L. Rieger, Em. Tonner, dr. Mattuš i dr.
„Vyšehrad" opozarje nato, kaj so obetali Mladočehi ob volitvah 1891 in kako so postopali proti koncu 1896, ter želi, da bi narod volil poslance, kateri bi se držali stavka: „Nikake pogodbe z Ogersko, dokler ni zvršeno poravnanje s češkim narodom in češkim kraljestvom." Tako bi moralo biti!
Morava. Moravsko ustavno veleposestvo, ki se je uže davno združilo za kompromis s srednjo in konservativno frakcijo, pravi v svojem pozivu, da se drži nepremično ustave, da je proti vsaki državnopravni izpremembi, je za versko jednakopravnost in za „odstranjenje nacijonalnega prepira", seveda tako, kakor ono to umeva. Na skupni listi so postavljeni: 4 od ustavoverne, 3 od srednje in 2 od konservativne frakcije. Ohlumeckv vodi i nadalje moravsko nemštvo.
V deželnem zboru se je pretresal načrt o novem volilnem redu, kakoršen bi bil po godu Nemcem. Pri glasovanju so šli Oehi iz zbornice in takč preprečili sprejetje načrta. — V Kromerižu je 23. febr. zborovalo Slovansko politiško društvo, in so tu razni rodoljubi, kakor dr. J. Štros, dr. Dorazil, dr. Zapletal, dr. Kusak razgovarjali se o položenju na Moravskem ter obsojali sedanjo politiko svojih vodij, ker je neodkrita, neodločna, zbegana. Sklenuli so delovati in narod politiški poučevati od okraja do okraja. Sprejeli so za V. kurijo svojega okraja kandidaturo g. Vrane.
Dalmacija. Hrvatje in Srbi so se zjedinili za kompromis ob državnozb. volitvah; vsled tega postavijo pravaši 3, Srbi 2, druge kandidate pa pristaši narodne stranke. Razun Frankovcev pozdravljajo Hrvatje to sporazumenje.
Slovaki. Tudi slovaški delavci se oglašajo za soc. demokracijo; hočejo zasnovati si svoji list v Budapešti, kjer je najmanj 10.000 slovaških delavcev.
Ogersko. Kakor v obče, je tudi sedaj Fr. Košut inter-peloval vlado radi zvunanje politike, specijalno radi Krete. Banffy je rekel, da sedaj se je izjasnilo položenje, in da vsled tega more odgovoriti nekoliko. Vse velevlasti so za mir, tako da se ne more govoriti o opasnosti radi vojne. Velevlasti namerjajo vsekakor odstraniti konflikt in vstvaviti na Kreti organizacijo, ki bode jamčila red in varnost. One soglašajo v tem, da Grška ne sme priklopiti Krete. Ta bode tudi nadalje pod suverenitetc Sultanovo, in se jej zagotovi primerna avtonomna organizacija. Grška pozove svoje čete domu, če ne z lepa, pa s silo od strani velevlastij. To izjavo je vzela zbornica na znanje.
Srbija. Kralj Aleksander je odpotoval 28. febr. v Bolgarijo, da bi povrnul obisk kneza Ferdinanda. Sobranje je privolilo za slovesen sprejem v Sofiji veliko vsoto (100.000 levov).
Bolgarska zatvrjuje, da hoče delovati v pomirljivem smislu, a vendar se pripravlja na slučajne dogodke v Makedoniji in dalje po Balkanu. Ako Turčija hiti z batali-joni na Balkan, je le naravno, ako ne drže križem rok Bolgari.
Nemčija. Cesar Viljem se je zopet ostro izjavil proti prekucijskim življem; imel je pred očmi socijalno demokracijo. No, Nemčija bode imela vsekakor več opravila s socijalno demokracijo, nego pa z raznarodovanjem svojih Poljakov. — Zanimivo je, kar piše „Norddeutsche Allg. Ztg.", glasilo tudi za zvunanjo politiko, o Turčiji. Pravi, da je napredek v tem, ako se ne govori o verskem značaju balkanskih držav, torej tudi ne o verskem, temveč le nacijonalnem značaju nemira na Kreti. V obče ni umestno govoriti o polumesecu in križu na Vstoku. Turčija je bila vedno strpna proti tujim veram, bolj nego vsaka druga država. Na Balkanu so pa narodnosti toliko pomešane in radi tega v navskrižju med seboj, da ne ostaje drugega, kakor da ostane Turčija celotna še nadalje.
Poleg notranjega in naučnega ministra, ki oba sta hudo nastopila proti Poljakom, izrazil se je tudi kancelar Hohenlohe. V državnem zboru je opomnil, da to, kako postopati Rusija in Avstro-Ogerska s Poljaki, je notranja stvar teh držav. Poljsko vprašanje je specifično prusko iu prav za prav ne spada v skupni drž. zbor. Poljske pokrajine so nerazvezna sestavina pruske monarhije. Prusija je v jednern stoletju dovolj stvorila za Poljake glede gmotne blaginje in duševne omike. Za omiko, noče tvrditi, daje stvorila preveč dobrega; a poljska agresivna sila bi ne bila tolika, ko bi ne bila Prusija dala prilike, da se duševno povzdigne poljski srednji stan. Te dobrote pa nalagajo dolžnosti; Poljaki so dolžni učiti se, da se bodočutili docela pruskimipo-daniki. Pojavljenja iz prejšnjih in sedanje dobe pa kažejo, da se ni dosegel ta cilj; temveč dela se nekaka nacijonalna propaganda, katera je v zavestnem nasprotju s prusko državo. Državna modrost zahteva, da se postavi Prusija energično po robu z vsemi možnimi sredstvi. Nadeje Poljakov končajo naposled nasproti sili dejstev z grenko prevaro. — Na te besede je zbor večkrat ploskal. Jasno je, da Nemčija se čuti tudi v mednarodnem pogledu toliko krepko, da izjavlja vsej Evropi, kako hoče zatirati poljski živelj bezozirno. Hohenlohe je pa sam priznal, da Prusija je bila le mačeha Poljakom v kulturnem pogledu, in je sofizma v tem, če izvaja, da vsled kulturnega pospeševanja se je toliko okrepil poljski srednji stan. Ta, kolikor rogovili, pospel se je iz poljskih sredstev, in nekoliko je tudi pruski pritisk kriv, da sedanje poljsko gibanje ne ugaja pruski politiki in velikonemškemu šovinizmu. Da bi se Poljaki v Rusiji in Avstro-Ogerski le naučili kaj iz usode svojih bratov v Prusiji!
Grška pa velevlasti. Grška, poslavši ladije k Kreti in čete na Kreto, je računila, da tako ali tako pripoznajo velevlasti Kreto kot grško posest, ni pa mislila, da z jednakim pravom bi mogli Srbi in Bolgari druge kose turških dežel priklopiti svojim zemljam, in da bi vsled tega utegnula nastati evropska vojna. Grški kralj je poslušal glas in želje grškega naroda in je nadalje pripravljal grške čete za Kreto in tudi za Tesalijo, kjer bi utegnuli Turki maščevati se radi grškega nastopa na Kreti. Med tem je najprej nemški cesar razglasil,
da Grška se mora umaknuti, in da potem se bode delovalo na preustrojenje na Kreti; ko bi se ne udala Grška, naj bi se zatvorile luke Grške, da bi Grška ne mogla nadalje pošiljati na Kreto ne vojakov, ne živeža za nje. Anglija pa se je takoj izjavila proti temu, da bi se obdale z ladijami grške luke, sosebno Pirej. Grška je s tem dobila nekako moralno podporo, in kralj Jurij se je izjavil, da grški narod zahteva, da se začne kristijansko naseljenje ščititi proti mesarjenju od muhamedanske strani. Žaj^dno so v Angliji, Franciji in Italiji ponavljale se panhelenske demonstracije,-ki so tudi kolikor toliko dajale pogum Grkom in njih kralju. Nekoliko vojnih ladij evropskih velevlastij, je bilo začelo s topovi streljati proti vstajnikom, in sicer pri Kaneji; nemška ladija je bila prva začela; no to streljanje je imelo le pomen strašila. Naposled je pa nastopila Rusija in se je izjavila, da, če Grška ne spravi svojih ladij in čet od Krete, začne ona v popolnem sporazumenju z Nemčijo, Avstro-Ogersko, Francijo pritiskati z najstrožimi sredstvi, in to tudi tedaj, ko bi ne soglašala kaka velevlast s temi državami. Rusija je dala Grški več dnij časa, in tako se nadejajo, da se ohrani evropski mir. Velevlasti so jedine, da Kreta dobi svojo samoupravo, in sicer pod suzerenstvom turškim, ne pa pod upravo turško. Grški je postopanje velevlastij hud vdarec, a ruska diplomacija izrecno povdarja, da je v interesu Grške same, ako se ud£ in ne posluša svojih neiskrenih prijateljev. Med temi je mišljena na prvem mestu Anglija.
Turčija je te dni zaporedoma pošiljala svoje bata-lijone iz Azije na evropsko zemljo, in s tem je povedano, da Turčija bi začela klanje proti Grški, ko bi ta ne odnehala, in le velevlasti rešijo Grško velike nesreče, ki bi jo zadela po preplovljenju grških zemelj s turškimi rednimi in divjimi četami.
Vsak dan prioboujejo druga in drugačna poročila. Dne 28. feb. je ruska telegrafska agentura naznanila, da ruska vlada ni ničesar ukrenula in sporočila glede na Kreto, da so torej vesti, kakor da bi bila prevzela Rusija inicijativo za postopanje proti Grški prek in prek zasebnega značaja. Tako so torej podtaknuli Rusiji nekaj, kar je dalo povod različnemu razgovarjanju in mišljenju. Resnica je le, da velevlasti so te dni presojale tekst skupnega sklepa, ki so ga naznanile Grški in Turčiji, in s katerim zahtevajo odstranjenje grških čet s Krete ter samoupravo na otoku. Med pogajanjem pa na Kreti zopet požigajo in se mesarijo v bojih med kristijani in muha-medanci. Turčija pa prevaža na tisoče vojakov na meje Makedonije in Tesalije.
Bosna in Hercegovina. Nemški nacijonalni listi dobivajo dopisov, v katerih se opisuje tužno polo-ženje naseljenja, za katero se niso še uredili zemljiški davki, in za katero velja še stari sistem, v tem ko ste Orna Gora in Srbija odpravili poprejšnjo desetino. Označujejo tudi postopanje proti Srbom, katerim ni dovoljeno pritoževati se pred prestolom, in katerim postavljajo po cerkvenih občinah posvetne, nepravoslavne komisarje na celo. Kallayeva vlada se je tudi prestrašila, da radi revščine hoče več sto kmetov izseliti se v Bra-silijo.
Nemci in federalizem. Znano je, da sosebno od 1. 1896. pišejo zlasti nemškonacijonalni listi ugodno o federalizmu v Avstro-Ogerski, oziroma v tostranski polovini. Slutijo namreč, da slovanski historični narodi, na prvem mestu Oehoslovani, bi mogli kmalu dospeti do svojega državnega prava. Pristavljajo, da tudi Polja-
kom ni posebno do centralizma: s tem so zadovoljni le toliko, kolikor jim pomaga gmotno, drugače pa so za avtonomijo, kakor jo urnejo oni, in streme najbolj tajno, k obnovljenju Poljske. Glede na različna po-javljenja torej dolžni bi bili Nemci pobotati se poprej s slovanskimi narodi, ker drugače jih dohiti doba, ko bi se jim vsilil federalizem, torej bez poprejšnje sprave z ostalimi narodi. Bolja je torej sprava od naroda do naroda s pomočjo federalizma, nego da bi se poslednji —diktoval. Centralizem pa se je itak preživil in bil je le dober za — germanizovanje, sedaj pa se ne dajo ve o germanizovati slovanski narodi. Zdi se, da razum glede na bodočnost daje nemškim nacijonalcem premišljati o federalizmu; ti vidijo daleko, dalje, nego židovsko liberalstvo, ki samo hujska in je zadovoljno, če žanje sedaj in v vsaki dobi, neglede nato, kaj nastane iz tega, ali kaj bode sledilo v obče.
Raznotero.
»Slov. Gospodar,« list, namenjen štirskim Slovencem, je praznoval 301etnico svojega obstanka. Mnogo je stvoril v pro-bujenje naroda. Kar se pa dostaje slovanskega mišljenja, je ta list tak v poslednjem lOletju, da se je pred leti bal sprejeti in-serat, ki bi naznanjal, da izhaja »Slovanski Svet.« V Celju izhaja za.Slovence tudi »Domovina;« ta list pravi sam, daje zmeren in hoče zmeren ostati. »Domovina« je v resnici zmerna. Kak mora biti še le »SI. Gosp.«, ako imenujejo v tem listu urednika »Domovine« Mladoslovenca, ki bi bil neki »radikalen!«
«Narodi d r u g e g a r e d a». V Belgiji se Flamci, germansko pleme, uže dolgo bore za popolno jezikovno jednako-pravnost in so tudi uže mnogo dosegli. Sedaj so zahtevali tako jednakopravnost do skrajnih posledic, torej tudi glede na rab-ljenje notranjega ali službenega jezika, tako kakor zahtevajo v Avstro-Ogerski Čehoslovani tudi notranji jezik. Belgiški senat pa ni ugodil Flamcem na to stran. In kaj pravijo nato nemški listi v Avstro-Ogerski? Spodbujajo Flamce, naj se ne ustrašijo; kajti dokler ne dosežejo jezikovne jednakopravnosti, tudi na znotraj, ostajajo narod drugega reda. Iz te nemške logike sledi, da Čehi, Malorusi, Slovenci, oziroma Hrvatje so v tostranski polovini Avstro-Ogerske jednako narodi II. reda, kakor nemadjar-ski narodi na Ogerskem. Nemškim strankam pa ugaja drugi red imenovanih Slovanov, sosebno tostranskih in se na vso moč upirajo težnjam in nameram, da bi se ne vvedel ne le notranji jezik, temveč tudi temu, da bi se jezikovna jednakopravnost zvršila tudi samo na zunaj. Slovanski drž. poslanci utegnejo porabiti načelo, ki velja Nemcem za Flamce, in drugo načelo, katero rabijo proti Slovanom.
Slovenski dijaki v Gradcu obračajo se do slovenskih rodoljubov za gmotno podporo, katero naj bi pošiljali na adreso vse-učilišonega prof. dr. Gr. Kreka. »Podporno zalogo slovenskih visoko-šolcev v Gradcu« je namreč po odstopu dr. Kreka od društvenega predsedništva vzel senat v svojo roko, sestavil nova pravila ter imenoval 3 nemške profesorje za gospodarje naloženega denarja, kateri dele sedaj obresti prosilcem vseh slovanskih narodnostij, ker se imenuje sedaj zaloga »Unterstiitzungsfond slavischer Hoch-schiiler in Graz,« dasi se je vsa glavnica nabrala izključno med Slovenci. Poleg tega ne dobi nihoe podpore bez izkazanega kolokvija, prvoletnik na vseučilišču mora torej čakati vsaj 1 semester, to pa je hudo za uboge začetnike. Vso stvar predložijo dijaki v posebni spomenici slov. drž. poslancem, da bi dosegli, da bi senat bavil se z vprašanjem o tej zalogi še jedenkrat. Prof. Krek je obeoal med tem sprejemati prispevke eventualno za novo zalogo, Se se stara ne odloči zopet slovenskim dijakom. Slovenski dijaki trpe
sedaj vsaj začasno škodo radi tega, da je bil dr. Krek v svoj čas gotovo iz tehtnih vzrokov odložil predsedništvo slovenske zaloge; dijaki bodo izvestno skrbeli, da se v njih skupnem interesu taki vzroki ne pokažejo več. Želimo ugodne rešitve, kakor pravijo dijaki, zamotane stvari.
Književnost.
Slovanska knjižnica (Gabrščekova v Gorici) obseza v skupnem snopiču (57—59): Povesti s potovanja. Spisala Ana ftehakova (Poslovenila A. Dermota in J. Kunšič). — Korotanske povesti. Spisala Gabriela Preisovd. (Posl. A. Dermota). S slikama obeh čeških pisatejic. Str. 238. C. 60 kr.
«Č e s k y Penežnik» je nov češki list, ki bode izhajal dne 25. vsakega meseca ter prinašal poročila finančna, tržna in narodnogospodarska, z dvema stalnima prilogoma: «Hlasatel pro oddeleni tažebnich listin», «Navestni oddoleni pro oeskoslovanskj obchod i pramysl>. List izhaja v Pragi in stoji za vse leto 1 gld.
Dr. Lubor Niederle : »O puvodu Slovan 3. Studie k slovanskem starožitnostem. V Praze 1896. Burslk & Kohout. Str. 149, 8°.« Kako zanimiva je ta knjiga, kažejo uže različna zaglavja, kakor : «O poCatcich narodnosti slovanske. — Pomer jazykove pribuznosti k pribuznosti telesne. — O prvotni kulture slovanske a jeji sveraznosti«. Po sklepu sledi še : »Seznam zkratek a hlavnich spisu, jednajicich o anthropologii Slovanfi. — O pomeru Ugrofiuft k Slovanum«. S tem opozarjamo na učeno delo in omenjamo, da dr. Niederle si je pridobil uže velikih zaslug v anttiropo-logiji v obče in posebe še, kar se dostaje Slovanov. H knjigi se v listu povrnemo.
KalendAf Čechu Videnskych narok 1897. Rožnik VI. Vydava Klub rakouskych narodnosti ve Vidni. Administrace: Kr. Dastich, I., Salvatorgasse č. 11 Cena 50 kr. 132 str. teksta poleg beleženja trgov v Čehah in raznih inseratov. Obseza raznovrstnih sestavkov, ki se dostajejo čehov na Dunaju posebe in drugih Cehov v obče. Ima približno tak namen in pomen, kakor n. pr. koledar nemškega Schulvereina in je poučen za vse tiste, ki se hočejo seznaniti s poioženjem in društvenim življenjem Dunajskih Čehov. Ima tudi več životopisov, slik in ilustracij. Poleg običajnih krstnih navaja tudi imena staročeška. Meseci v pratiki imajo poleg čeških tudi imena poljska, slovenska, ruska in srbska. Koledar se sestavlja z velikim trudom in marljivostjo ter se izdava z znatnimi žrtvami nalašč po niziki ceni, tako da se razširja po vseh svetovih, kjer so naseljeni čehoslovani. Mi bi ga toplo priporočali v poučenje tudi drugim Slovanom.
A.ieKciii CTeiiaHORHHt Xomhkobi>. Ero jkhbhl h coiHiienia. BaJiepia .iLiCKORCKaro MoCKBa 1897. Op. VIII + 176. Il/fcHa 1 p. 25 Kon. ct nepecEi.u.KOK). Pisatelj označuje na vse strani življenje in dela velikega ruskega mislitelja.
»HayKa«, n.i.nocTpoKaHiiLiii »cvpHa.n, ¿jih pyccKora napoja. Izšel je 12. ali poslednji zvezek za 1. 1896. Med vsebino nahajamo: »C.-iobo ha hobmh ro,vi,«, potem dva govora drž. poslancev Stefano-viča in bar. Vasiljkota ter odgovor min. Ledebura Stefanoviču. Nadalje; HoBaa nepieost upu pycckoMT> noco.u.ctb-k bi. Bisi. — ropali ooapum, h ero Bimia CBiHt. — C.ionapi, cJiaBHtixTE. •mo^eS. — MecTHtie rocuo^ap« — Ct kohuomt» ro^a itd. S tem zvezkom je ta znameniti mesečnik, namerjen v prvi vrsti malo-ruskemu narodu, završil svoje Poletno delovanje. V spomin na trudno, plodno in hvaležno delo je v zvezku slika prvega njenega urednika pok. O. Ivana Grig. Naumoviča in sedanjega urednika Danijila Mihajloviča Kozariščuka. Prvi je uredoval list 14 let, drugi pa do danes. Kozariščuk je obračal največo pozornost nato, da bi pomagal povzdiguuti gospodarstvo med ruskim narodom in je radi tega od leta do leta natanko popisoval, kako je treba snovati posojilnice, konsumna društva, narodno trgovino itd. To je vplivalo, da se ruski narod sosebno v Galiciji oprijemlje njegovih naukov in nasovetov, in so svečeniki, ki pomagajo snovati take gospodarske zavode. V »Nauki« pa je tudi na druge strani izbornih poučnih člankov in zabavnih spisov, nad katerimi ima rusko pre-
prosto naseljenje z naobraženei vred najveee veselje. V »Nauki« je klasična figura »Struk«, ki kot pravi veščak in mojster v zanimivih razkladanjih aktuvalnih in drugih važnih vprašanj poučuje in bistri ruske kmete. Velika zasluga je tudi v tem, da »Nauka« se ni uklonila novočrnim streberjem, da bi pačila rusko azbuko in pravopisanje; ona se drži tradicij in utemeljene obče zasnove ruskega knjižnega jezika. Poljudno pa je pisana takö, da je more umeti vsak Slovan in sosebno tudi Slovenec. »Nauka« stoji za vse leto 5 gld., za ubožniše ljudi 2 gld. Naročnina se pošilja pod adreso: Bedaction der »Nauka«, VIII. Alserstraße 39, Wien. Mi list slovenskim naobražencem in sosebno tudi svečenikom toplo priporočamo. Bedaktorju Nauke pa, ki je bolehen in vstraja kljubu temu pri toliko trudnem in zaslužnem narodnem delu, želimo zboljšanja zdravja in vsestranske nravstvene in gmotne podpore, da bimosel še dolgo izdavati mesečnik, ki, kar se dostaje mojster-skega poljudnega in dostojnega pisanja, more se meriti z izdanji te vrste vseh narodov.
»JEyia.« Kii.h/kebnn jihct ^pyittTna »ropcica Bujeiiait,«. Izšel je zvezek za dec. 1896 in završuje s tem svoje II. leto. Ima od-dele : Hayka h öe-ieTpHCTiika. Hapo^ae ysioTKopiiae. KibHJKeBEOCT. Ta mesečnik izhaja na Cetinju in nas seznanja z duševnim in narodnim napredkom Črnogorcev. Stoji za Avstro-Ogersko 2, za vse druge države 3 gld.
Predavanja iz slavistike v zimnem semestru na nekaterih vseučiliščih. Na univerzi Petrograjski: S. K. Bulic: Vvod v jezikoslovje. Primerjajoča slovnica indoevrop. jezikov. E. A. Vol t er: Glasoslovje in dia-lektologija lit. jez. Staro-pruski jezik. G. K. Mekler: Primerjajoče jezikoslovje. K. S. Rech a: Vvod vjeziko-slovje. D. N. Kudrjav skij: Pregled vprašanj v primerjajoči skladbi indoevr. jezikov. A. J. Sobolevskij: Zgodovina staroruske preklad, literature. Nestorjev letopis. Izposojene besede v ruščini. Zgodovina staroslov. jezika. V. J. Lam ans kij: Zgodovinsko-narodopisni načrt jugozapadnih narodnostij slovanskih. Zgodovina slovan. narodov do 1451. J. L. Los: Češka slovnica z razlago teksta (Komenskega „Labyrint sveta"). Srbska slovnica in berilo. Zgodovina češke literature. Zgodovina srbske literature. N. V. Volkov: Zgodovina ruskega književnega jezika Petrovske perijode.
Na univerzi Jurjevski: A. Budil o vi č: Slovanska narečja. Ev g. Petuchov: Zgodovina ruske literature XIX. st. od Žukovskega dalje. Važnejši spomeniki ruske literature XVIII. st. Z. Mazing: Cilanje starosl. tekstov. Srbo-hrvatski jezik (slovnica in berilo).
Na češki univerzi v Pragi: J. Gebauer: Češka literatura od Husa do XVIII. st J. Polivka: Zgodovinska slovnica ruskega jezika. Zgodovina ruske literature do Petra I. Pr. Pastrnek: Slovnica staioslo-venska Zgodovina cerkvene slovanske literature. Mächal: Pesniška literatura ruska nove dobe. J. Zubaty, o jeziku starih Prusov.
Opomenja upravništva. Tistim, kateri so zaostali s poravnanjem naročnine od poprejšnjih let, ne da bi se bili, kakor si bodi, oglasili do konca febr., je prešel obrok nadaljnjega čakanja. Vsled tega jih začnemo v naslednjih številkah terjati po imenu. Druge pa, kateri hočejo ostati i nadalje naročniki, in ki niso še poslali naročnine za leto 1897, prosimo vljuduo, da to stvorijo kmalu.
Somišljenikom in prijateljem „Slov. Sveta" priporočamo se, da širijo i nadalje list med svojimi znanci.
„SLOVANSKI SVET* izhaja v 10. in 25. dan vsakega meseca, in sicer na 16 straneh. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50 četvrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četvrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 20 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije ii vsakovrstna pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku na Dunaj (Wien), VII., Bofstallstiasse Nr. 5.