Štev. 21.
Y Mariboru 25. maja 1882.
Tečaj XVI.
List ljudstvu v poduk.
Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred ln v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld., za pol leta X gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravnlštva v dijaškem semenišču (Knabenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. —
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 1« kr.
Nacijoiialna banka nasproti kmetom in menj-šim obrtnikom.
Konservativni poslanci z narodnimi slovenskimi vred [Tirolec plem. Zallinger, knezi Liechtenstein! pa Tonkli, Klan in naš g. dr. VošnjakJ so te dni vlado vprašali oziroma jej naročevali, naj v nacijonalno banko pa tudi v bogate hranilnice (äparkase) dregne, da bodo rajše pa tudi za menjše obresti gruntnim posestnikom in menjšim obrtnikom denarjev izposojevale, kakor do sedaj. Poslanci so tukaj zopet pravo zadeli. Dnes hočemo to razkazivati z ozirom na bogato nacijonalno banko.
Nacijonalna banka je najbogatejši denarst-veni zavod v Avstriji, to pa vsled velikanskih predpravic, katerih je dobila pred drugimi. Oua na primer sme izdajati bankovce: desetake, sto-take itd. Vsako leto znašajo dobitki veliko milijonov. Jene delnice so najboljše in toraj zveči-noma v židovskih rokah. Ona baranta z menji-cami (Wechsel), daje posojila na hiše in zem ljišča. Toda pri tej reči prezira naše dežele pred ogerskimi in zanemarja in zaničuje gruntne posestnike in menjše obrtnike. Tem daja le malo posojil ali celó nobenih. Številke nam to do jasna svedočijo.
Lani je namreč nacijonalna banka pri nas (zapadnej Avstriji) imela samo v menjicah prometa za 458 milijonov goldinarjev. Poprek naj-menjša menjica je veljala 1366 fl. Tolikih menjic navadni obrtnik in kmet ne podpisuje, kar dokazuje, da nacijonalna banka sploh na menje premožne ljudi niti ozira ne jemlje.
Francoska nacijonalna banka ravna celó drugače. Ona je lani mnogo menjic oddala po 40 — 400 fl. Naša bogata nacijonalna banka pa ima denarjev le za bogataše, ki potem denar na drobno razposujejo proti velikim obrestim in se potem ma8tijo s tujimi penezi.
Na hiše in posestva izposojuje nacijonalna banka čedalje menje penez, lani samo 95 milijonov.
No, in od teh pride na rizbodno Avstrijo (ogerske in hrvatske dežele) 61 milijonov, na Gališko in Bukovinsko 21 milijonov, na spodnje Avstrijsko, največ na palače Dunajske, 7 milijo-jonov, na vse druge dežele, to je na Češko, Moravsko, Šbzijo, gornje Avstrijsko, Salcburg, Pre-darlsko, Btajersko, Koroško, Krajnsko, Goriško, Primorsko, Istrijo, Dalmacijo pa samo 4 milijoni, na Tirolsko pa celo in čisto nič.
Menjšim posestnikom je lani posodila nacijonalna banka 5,851.860 fl. Vendar od teh penez dobili so ogerski kmetovalci 5,205.879 fl., a naši samo 645.981 fl. Iz povedanega je toraj jasno, da nacijonalna banka zanemarja gruntne posestnike in menjše obrtnike sploh, a posebno še naše raz-venogerske kmetovalce.
To ni samo naduta ^brezobzirnost, ampak naravnost velika krivica. Kajti jene bankovce moramo vsi državljani avstrijski prejemati in tako vsi pripomagamo, da se ona bogati. Nacijonalna banka dobila je mnogih predpravic, da bi ustrezala z denarnim prometom vsem, a ne samo Mag jarom, Judom, Poljakom, Dunajskim hišnim posestnikom in oderuhom. Skrajni čas je uže bil, da so poslanci pehnoli v to sršenovo gnezdo. Nacijonalna banka je mnogo kriva, zakaj razne hranilnice pri nas previsokih obrestij (činžev) tirjajo. O tej reči pa prihodnjič!
Poročilo šolskega (naučnega) odseka o peticijah za vpeljavo slovenskega nčnega jezika.
II. Slovenski jezik jemal sejedosihmal prav malo v ozir na srednjih šolah in učiteljiščih v deželah, kjer bivajo Slovenci.
1. Kar zadeva srednje šole, rabi se slovenščina v jako omejenem obsegu za poučne namene in to večinoma le po ministerskem ukazu dne 20. septembra 1873 št. 8172. Ta ukaz določuje za nadgimnazijo v Ljubljani*) poleg osmih razredov
*) Koncem šplskega leta 1880—1881 bilo je na tem zavodu 463 dijakov slovenskega in 132 nemškega materinskega jezika.
Deneinjl list ima '/, pole „Gospodarstvune priloge" kot prilogo.
z nemškim učuim jezikom za podgimnazijo para lelko deloma s slovenskim učnim jezikom. In sicer se v I. b. razredu razen geografije in matematike uče vsi predmeti slovenski; v II. b. razredu je še pri nemščini in v drugem polletji za naravoslovje nemščina učni jezik. V razredu III. b. se poučujejo razen krščanskega nauka in slovenščine vsi predmeti v nemškem jeziku, isto tako tudi v pa-ralelkah in pri dijacih, ki gredo iz paralelk naprej ; za učence, ki stopijo v razred I. a, je slovenščina, tudi ako jim je materin jezik, le fakultativna. Na nadgimnaziji v Rudolfovem*) poučuje se v slovenščini krščanski nauk v prvih štirih razredih, daljo latinščina v I. in II. razredu in slovenski jezik v vseh razredih. Sicer je ves pouk nemški. Na nepopolnej podgimnaziji v Kranji**), ki je zdaj dvarazredna in se baš razširjava, je ista uredba, kakor v Rudolfovem. Na nadgimnaziji v Gorici (na katerej bilo je koncem šolskega leta 1880—1881 47 nemških, 125 italijanskih, 164 slovenskih učencev) nemški je ves pouk, iznimši slovenščino in italijanščino in veronauk v I. in II. razredu spodnje gimnazije. Na nadgim-nazijah v Celji in Mariboru in na višjej realki v Ljubljani rabi slovenščina kot učni jezik jedino le pri slovenskem jeziku, kateri je obligaten za slovenske dijake.
Ako primerjamo tu navedene faktične razmere kakoršne so na omenjenih učiliščih, z resolucijo, skleneno 1. 1880 po zbornici poslancev, nahajamo takoj znaten razloček. Ne da bi v tej zadevi navajal vse posameznosti, naj kot vzgled omenjam naslednje: Navedena resolucija je, ker hoče vpeljati slovenski učni jezik le po razmeri soČih učnih sredstev, sestavljena z vso previdnostjo in ne more se jej očitati prebrzega priganjanja. No, tiskana je na pr. in potrjena (aprobirana) slovenska učna knjiga za geografijo (Jesenkova) in vendar se poučuje na slovenskih paralelkah v Ljubljani, kjer se s slovenščino razmeroma ravna še najbolj rahlo, geografija uže počenši od I. razreda v nemškem jeziku. Dalje je aprobirana učna knjiga za botaniko (Pokorny, prirodopis rastlinstva s podobami, poslovenjen po Tušeku, Prag 1872); a botanika se nikjer ne poučuje v slovenščini. Na gimnazijah v Celji in Mariboru (kjer je Slovencev blizu polovica vsega števila) ne pripušča se slovenščini niti toliko, kolikor na gimnazijah v Kranjskej. Na gimnaziji v Gorici sta sicer v I. in II. razredu dve paralelki — namreč A. oddelek za Italijane in Nemce, B. oddelek za Slovence***)— pouk je izvzemši veronauk in dotičui materni jezik skozi in skozi nemški, akoravno bi bilo brez dvornbe prikladno, z ozirom na veleod-
Koncem šolskega leta 1880—1881. 163 Slovencev, 8 Nemcev.
**) 66 Slovencev, 1 Nemec.
***) Koncem šolskega leta 1880—81 bilo jo v I. A. 29 italijanskih, Xli nemških in I. B. 30 slovenskih učencev, v II. A. 26 italijanskih, 4 nemški, v II. B. 39 slovenskih učencev.
važno število slovenskih in italijanskih učencev, da se v poštev jemljeta gori omenjeno jako veljavno mnenje deželnega zbora goriškega in gori tudi uže omenjena peticija deželnega odbora goriškega.
Res se je sicer naznanilo šolskemu odseku, da je c. k. naučno ministerstvo pred kratkim stavilo prašanje deželnemu šolskemu svetu v Kranjskej, bi se li in kako mogel razširiti poučni obseg slovenskemu jeziku. Kakor se kaže, to prašanje nij imelo posledka. A razširjenje poučnega obsega slovenskemu jeziku ne le v Kranjskej, ampak tudi v Goriškej in v Spodnjej Stajerskej mora se smatrati v smislu 1. 1880 v zbornici poslancev sklenene resolucije nujno potrebno.
(Konec pnh.)
Gospodarske stvari.
Kaj je bolje sladko ali skisano smetano v puter mesti.
Skoraj večji del naših gospodinj misli, da je dosti bolje kislo, kakor pa sladko smetano mesti. Pravijo, da se iz kisle mnogo več putra na-mede kakor iz jednake množine sladke smetane. In to je tudi resnica. Ali iz sladke smetane iz-medeni puter je dosti boljši od onega iz kisle. Kar se toraj na večini zgubi, to se pa na dobroti pridobi.
Vsled kisanja narejajo se iz mlečnega sladkorja razne kvasne snovi, ktere so dobroti putro-vej zelo na škodo. Znano je, da smetana, ki je dalje časa na kakem toplem kraji stala, dobi duh po potu, (od tako imenovane putrove kisline). To je tudi ravno tista kislina, ki nastane, kedar puter ožoltne in ki ga potem več ali manj neužitnega napravlja.
Ko ta kislina v smetavi nastane, se sirovina v podobi majhnih snežink iz smetane izločuje, kar se ravno pri širjenji ali kisanji mleka godi. Pri medenji se toraj znameniti del te sirovine med puter zamede in ravno ta sirovina je vzrok, da se puter kmalu razkraja in da se ne drži dolgo v dobrem stanu.
Najbolj navadni puter je namreč smez iz putrove maščobe in pa iz diugih tvarin. Dober puter mara kolikor največ maščobe, diugih snovij pa kolikor mogoče malo. Po medenji kisle smetane se pa mnogo brezmastnih rečij v puter po-dela in tako bode tudi jasno, odkod da pride, da se iz kisle smetane več putra namede. Samo po sebi je pa umevno, da je treba gledati, da se kolikor mogoče čist, žlahten in trpežen puter iz-mede. Kdor le na veliko gleda, ta lehko več namede, ker se putru malovredne druge snovi lahko primedejo.
Kolikor kislejsa tedaj smetana, toliko tudi več putra. Zato pa ravno medenje kisle smetane ni nasvetovano. Tukaj še omenjamo, da bi se zelo
skisana smetana sploh ne smela nikoli mesti. Temn nasproti je pa zmerno kisanje smetane res dobro, ker se nekaj več putra namede, in še ravno tako dobrega, kakor iz sladke smetane.
Na kisanje smetane je toraj treba tndi gledati, ker tudi zmerno kisanje lahko dobroti putra škoduje.
Posode, v kterih se smetana hrani in kisa, morajo popolnoma čiste biti. Pocinjena, plehnata posoda je boljša od vsake druge. Posoda se mora rahlo zavezniti in na snažnem mestu v čistem zraku postavljena biti, kjer temperatura prenagli in preveliki menjavi ni izpostavljena. Ko bi temperatura mlečne shrambe precej pod 24" C. padla, tedaj je dobro nekaj smetane pred medenjem zgreti in potem mrzlo pridjati in prav dobro pomešati. Dobro je vso smetano od časa do časa premešati, tako se bolje ravnomerno in prej skisa.
Skušnje so pokazale, da se iz kisle smetane več putra namede ko pa iz sladke in da je na jeden kilogram putra za 11/3 litra smetane več potrebno, če se sladka smetana mede.
Preiskal se je pa tudi namedeni puter iz sladke smetane. Njegov okus je bil čist, mil in kakor orehovih jedrc. Pa tudi ovi puter iz kisle smetane je imel dober in čist duh in okus, ker se je pri kisanji na vse potrebne okoliščine ozir jemal.
Vidi se, da ima puter iz sladke smetane več maščobe v sebi in je toraj določno boljši od onega iz kisle. Tudi je tak puter dosti bolje trpežen in se da dosti dalje časa hranjevati.
Konjski sejmi v Gradci. Kakor znano, ob-nesel se je prvi mesečni sejem za konje v Gradci jako dobro. Na sejem je bilo prignanih 300 konj in na Dunaj jih je bilo 30 prodanih, da si so zunanji kupci še le malo o tem sejmu vedeli. Prihodnji sejem za konje bode v četrtek dne 1. junija. Na ta sejem se bodo vsi Dunajski, Solnograški in Tržaški kupci povabili. Jako bi bilo torej želeti, da se konjski lastniki tega sejma v mnogobrojnem številu udeleže.
Dopisi.
Iz Celja. (Tukaj je slovenska zemlja — tukaj je Slovencev dom.) Za nas Slovence iu našo prihodnjost je napočila zelo važna doba. Čeravno je zmiraj dolžnost vsakega poštenega narodnjaka, braniti se zoper sovražnikove napade, bodi si od te ali one strani, vendar je zdaj nastopil za slovenski narod odločilen trenotek. Malokedaj je slišal slovenski narod, kateri gotovo nikomur na svetu nič žalega ni storil, ampak le bil prepohleven, preponižen in tako spodbujal nasprotnikovo ošabnost in brezozirnost, od narodnih svojih zovražnikov tako grdih psovk, nikoli ni bil v nemških časnikih tako nesramno zmerjan, kakor sedaj. Imenujejo se liberalce, svobodnjake pa so le laži liberalci in posilniki. Liberalci nobenemu
drugemu narodu ne pripoznajo politične pravice, kakor samo nemškemu. Ker so morali vzdihovati vsi nenemški narodi dozdaj pod nemškim jarmom, zato tudi zdaj trobijo v svet, da brez njihovega vladanja Austrija obstati ne more. Drugi slovanski naši bratje, Poljaki in Cehi, kakor Hrvati, so se rešili teh železnih okov, v katere so bili dolgo, dolgo vkovani; to pa res ne gre našim dobrim liberalcem glavo in zato se zdaj tak pridno ozirajo na nas Slovence, kateri smo še edini narod, ki si ni mogel priboriti vseh svojih pravic. — Ozrimo se po svetu! Kamor pogledaš, povsod se otroci podučujejo v svojem materinskem jeziku, v tistem jeziku, katerega so njih mati moliti učili, v jeziku, v katerem so se med seboj, v prvih svojih letih pomenkovali in pozdravljali; ker vsak narod in če bi bil še tako neolikan, sprevidi vsaj to, da je tisti jezik človeku naj dražji, v katerem je spregovoril prve besede, katerega govorijo v domovini svojej. Povsod se pa zaničujejo tisti odpadniki, kateri so se dali tako daleč zapeljati, da njih je na zadnjič še sram, govoriti v domačem jeziku; povsod drugod noben pošten človek ne mara za takšo goljazen, ktera noče več poznati svoje matere, svoje domovine, svojega materinskega jezika. Za odpadnike v vojski, za izdajice, je skrbela vojaška postava; taki se pokončajo na vislicah ali se ustrelijo — za narodne odpadnike pa druge kazni ni, kakor da jih vsak pošten narodnjak prav iz srca omiluje pa tudi njihove družbe izogiba. Tako bi moralo vsaj biti. Poglejmo pa malo po našej domovini, če se to tudi zgodi. Zalibože da ne. V mnogih občinah vidimo sedeti v odboru možč, kateri vlečejo le prerado na drugo stran in celó nasprotujejo našim željam, se vé da večjidel ne iz prepričanja, ampak takrat, če si mislijo s tem pridobiti pri nasprotnikih naših veljavo ali celó denarni dobiček. V nekterih občinah si pa celó še zvolijo nemčurja za župana; v premnogih občinah spet imajo in plačujejo nem-čurskega pisarja. To je, Slovenci, rakova bolezen, dokler se ne bodo poboljšale te razmere, ne bo in ne more boljše biti.	(Konec prih.)
Iz Dunaja. (Nemskutarske prošnje) podpisali in znanemu ptujskemu doktorju v koš skočili so: sv. Anton na Pohorji (Janez Rak, Fr. Kovač, Anton Mravljak, Simon Kellerberger, Na-mensfertiger), mesto Ormož, sv. Jurij na Ščav-nici (Janez Gorički, župan, Fr. Kreft, Jos. Vaupo-tič), Grabonošen (Fr. Ferenz, Mat. Verbljak, Jak. Terstenjak), .Gruška gora (Fr. Feguš, Joh. Ko-nečnig, Sebastian Skok), sv. Ilj in Turjak (BI. Krajnc, Jakob Prewolnig, Rudolf Ledi, Miha Rantusch, Jakob Novak, Jož. Krajnc), Jurovec (Jan. KiirbÍ8cb) dalje več podkrižanih iz občin Markeldorf, Poppendorf, Lanzendorf, Sella,v sv. Vid, katere je zapisal neki Franz Mendaš, Čreš-jevec pri Radgoni (Fr. Wratschitsch, Mat. Neu-dauer, R. v. Pichl), Mihalovec (L. Petovar, M. Zadravec, J. Lesjak), Orehovci (J. Mlineritsch, A.
Weberitscb, R. v. Pichl), Zgornja Radgona, (A. Simonitsch, Erschenjak in Košar, učitelja, H. Puff), Ober-Feising (Kreiner, Schupanko, Wiesthaler), Rihtarovska (F. Vaupotič, J. Strajnšak, J. Kram berger), Stainzthal (J. Ploj, J. Križan, G. Sene-kovič, G. Wallner), Terbegovec (J. Wuk, Fr. Cagran, Ar. Matjašič), Veličanska (A. Fekonja, A. Zadravec, F. Polanec), Runtscben (M. Raich, F. Pettek), Lahovska (Markrapp, Bratusa), Sar-dinska (Kuharič), Litmerska (Kociper), Podgorska (J. Dovečar, J. Osmec), Weigelsberg (Črešner, Mullec), Windischdorf (Drobnik, Jesenko). Iz Vranskega je tudi prišlo nekaj podpisov, na čelu F. v. Wittenbach, vmes Leopold Schwentner (!) trgovec in par žensk. Za sv. Peter pri Celji je podpisan J. Lenko, L. Weber in F.*Tham, oba penzijonirana stotnika, ženske Wolf, Nekermaun, Po8sek in Fr. Hausenpichler, poštar), Skomri (Jak. Matijec in nekaj odbornikov), Paka (Založnik, K. Mlinšek, B. Stoker), Oplotnica (F. Kunej) Kot (P. Videčnik, J. Kline), Kebelj (J. Pleich, M. Kos), Vrbovle pri Konjicah (Zajko), Grušovje (F. Kumer), Škofja ves pri Celji (F. Okoren, J. Kampolšek, F. Walland, M. Dreml), Celjska okolica (Malle, Jezernik, J. Levičnik, J. Saitz, Fr. Dorn), F. in še nekaj drugih. Teh bodi sram pred vsem poštenim slovenskim svetom, kajti pljunili so v lastno skledo !
Iz Doberne. (O toplici.) Deželni odbor vsako leto vzlasti meseca majnika in septembra omogočuje tudi ubožnejšim bolnikom iskati ljubega zdravja v tukajšnjem zdiavilstvenem zavodu, ker jim sicer drago stanovanje in kopelj prepušča brezplačno, nekaterim celó deli podpore v denarji. To so tako imenovani gratis-topličarji. Za letos je nekaj posebnega vtej okoliščini, da je 10 prostorov odločeno za vojake, kateri so vzboleli v Dalmaciji ali v Bosni ali v Hercegovini. Častnikom ali „oficirjem" ni treba plačevati stanovanja, kopelji, postrežbe in kur-takse; isto velja za vojake nižje vrste s tem razločkom, da toti še za kupovanje živeža dobivajo po 45 kr. na dan. Teh dobrot se dotičnik lahko posluži skozi navadno dobo kopanja, namreč 21 dnij, to pa med 1. in 31. majnikom pa med 15. avgustom in 15. septembrom.
Iz celjske okolice. (Javen protest.) Kakor so podpisani zvedeli, je podpisal naš župan, g. Anton Malle, prošnjo nemško pisano, o katerej prosi naj ostane v jezikovnem obziru vse pri starem, kakor dozdaj, s katero tedaj nasprotuje našim opravičenim željam, da bi se namreč pri sod-nijah in v šolah, posebno v srednjih šolah, vpeljala ednakopravnost našega materinskega jezika, da bi postal v šolah slovenski jezik podučni jezik in da bi se samo zraven se vé da tudi nemško učilo. Mi tukaj pred slovenskim svetom izrečemo, da g. župan ni storil tistega koraka z našim spo-razumljenjem, ampak brez vsakega odborovega sklepa, da tedaj tista izjava ni pisana po volji.
Celjske okolice. Kot posamezen človek naj dela g. župan, kar hoče, kot župan naj se pa drži postave, — popisano postopanje pa je naravnost proti postavi. Mi smo Slovenci in želimo Slovenci ostati; vsak, kateri je navdan nemčurskega duha, naj išče sreče kje drugod. Tisti, kateri v lastno skledo pljune ni naš prijatelj; odpadniki in iz-dajice se pri nas črtijo. Podpisi vseh tistih posestnikov, kateri 80 se nevedoma vsedli na njegove limanice, so neveljavni; — prvič ker ni bilo nobene odborove seje, drugič pa, ker se med podpisanimi nahaja samo podpis ednega edinega odbornika.
V Celji dne 15. majnika 1882. Svetovalci: Franc Lipovšek, Andre Žnider, Kari Šah.
Odborniki: Anton Skorjanc, France Kodela, Martin Žnidar, Matevž Vozu, Jožef Kodela, Valentin Supanc, Ostrožnik Franz, Matevž Glinšek, Martin Vrečar, Jarnej Župane.
Iz Središča. (Nemila oso da) nas je zadela, ker sta se od nas poslovila naša preljuba dušna pastirja č. g. župnik in č. g. kaplan, to pa eden iu isti dan, prvi pri ranej sv. meši, slednji pa pri poznej. Vsi se Njima zahvaljujemo za ves trud zlasti pa Središki mladenči; ločitev je res bridka za nas, pa tolažimo se, saj nas ne bode druga ločilo, kakor deroča Drava, široka ravan in nekteri griči, ali v duhu ostanemo vedno skupaj! Bog plati za prelepe nauke, za vso skrb in trpljenje. Ljubila sta nas res po očetovsko, daj pa tudi Bog, da bi seme božje besede, ktero sta med nas sejala, tudi stoteren sad obrodilo ; vedno nam ostaneta v blagem spominu. Bog Ju ohrani, krepkih in zdravih še mnoga mnoga leta, ako pa je božja previdnost sklenila, da se tukaj ne bodemo več videli, Bog daj da bi se enkrat v sv. nebesih, kjer ne bode več ločitve, videli in veselili!
Središki mladenči.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Zavoljo Bosne in Hercegovine se ne morejo Magjari pa tudi naši in ogerski ministri ne prav porazumeti, kaj da je storiti? Slovanske politike ondi nečejo. — Državni zbor je sprejel eolninsko postavo, gosposka zbornica pa prenaredbo volilnega reda, nemški liberalci so sedaj zgubljeni za vselej. — Poljskim poslancem je grof Taaffe zopet obečal, da bode v Sleziji si prizadeval vsem narodom pomagati do jednakopravnosti: nemški konservativci zahtevajo premembe pri šolskih postavah, ker so bremena uže neznosljiva, dalje tirjajo, naj odstopi minister Konrad, ker nimajo nobenega zaupanja v nja. Prošnje za železnico od Wolfsberga na Koroškem do Judenburga in za Dolenjsko železnico na Kranjskem priporočili so poslanci visokej vladi, naj stori, kar se jej pravo zdi. Na vprašanje poslanca Zallingerja in
tovaršev je grof Taafie odgovoril, da je hranilnicam uže zaukazal menjših procentov računiti od posojil; nekatere so to uže storile. - Čehi dobijo 2 nova škofa, namreč v Ljitumericah in v Brnu. — Na Gališko vre vedno več ruskih Judov; ljudje se teh bojijo in prosijo, naj vlada pomaga in Judom prestop črez rusko mejo zabrani. Več Rutenov je pred sodnijo postavljenih zaradi zločina veleizdajstva. — Kranjska deputacija, namreč grof Thurn, baron Abfaltrern, dr. Poklukar in g. Dreo povabili so svitlega cesarja k 600-letnici, da je Kranjska last Habsburške slavne rodbine; cesar so obljubili priti v Ljubljano. Svečanost vršila se bode drugo leto. Do tiste pa bode bržčas nemškutarski deželni zbor kranjski razpuščen. Za Primorsko snuje ministerstvo posebno kmetijsko družbo. Te je ondi treba.
Vnanje države. Nemci, Švicarji in Italijani so prevrtali sv. Gottbardovo planino za železnico. Dne 21. t. m. so jo slovesno odprli; skoz veliki tunel se pelja ldVs minute; železnica je stala 222 milijonov frankov ter utegne našim avstrijskim železnicam mnogo vožje odvzete, zlasti pa še kupčiji v Trstu škodovati, kajti veliko blaga bo sedaj se prestavilo z vožnjo v Genovo, Brin-disi, Benetke in Milan. — Ruski car je kronanje za eno leto odložil. — V Egipt pred mesto Ale-ksandrijo došle so angleške in francoske ladije oklopnice, pa se ne upajo dežele napasti, ker Italijani, Bismark pa tudi sultan tega ne vidijo radi. Tako ostati pa tudi ne more. Zadnji čas so tudi Grki začeli zmes vtikati se, kar je Turke hudo razjarilo. — Srbski kralj je svoje potovanje po deželi završil in se vrnil v Belgrad, kder je bil svečano sprejet. — Papež se počutijo bolje, nego razni liberalni listi poročajo, ki pravijo da močno bolehajo. To ni res. — Francoski finančni minister in velik prijatelj Judov in freimaurerjev je odstopil, ker se je s poslanci spri. Irski zarotniki nečejo ničesar vedeti več o mirnem porazumljenji z Angleži; ne bojijo se nobenega zločinstva, da le otresejo angleški jarem. Razdraženost je velika.
Za poduk in kratek čas.
Zlata knjiga.
(Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. Založil Ig. Gruntar v Logaci. Cena 1 fl.
Ljubljanski Zvon obljavlja v svojem 5. zvezku životopisne črtice prvega sedaj živih pesnikov slovenskih, č. g. Simona Gregorčiča. Mislimo, da svojim čitateljem ustrežemo, ako ga ponatisnemo!
Simon Gregorčič je bil porojen 15. oktobra 1844. leta na Vršnem h. št. 17., pol jure nad Libušnjem, v prijazni pogorski vasi, ležeči pod starim sivim Krnom na levem bregu bistre Soče. Lep je ta planinski svet med Kobaridom in Tolminom, med Krnom in Matajurjem.
Tudi zdaj, ko živi v solčni vinorodni plan-
javi goriški, sili mu sreč „nazaj v planinski raj". Ne mikajo ga vinorodne gorice, niti južni cvet in sad, kajti mladostnih dnij spomin ga vleče na planine.
Našemu pesniku oča Jarnej Gregorčič gospodaril je srednjevelikemu posestvu; a bil je razumen, občespoštovan mož. Dokler je Vršno spadalo k tolminskemu županstvu, bil je Jarnej Gregorčič dolgo vrsto let zaporedoma Vrsenski starešina in občinski zastopnik pri županstvu v Tolminu, kjer so ga vsi njegovi tovariši zaradi njegove odločnosti in bistroumnosti jako spoštovali in še dandanes se Vrsenici o vseh važnejših občinskih stvareh posvetujejo ž njim ter ga vselej volijo za svojega poblaščenca, kadar je treba pri uradih ali kje drugje zagovarjati občinsko stvar.
Jarnej Gregorčič je imel več otrok; zatorej pošlje svojega drugorojenega sina Simona, ko ga je bil domači kaplan g. Anton Gregorčič (sedanji vikar v Št. Florjanu v Brdih) naučil nekoliko brati in pisati, v Gorico v nemške šole, iz katerih prestopi na gimnazijo, kjer leta 1857. s izvrstnim vspebom dovrši prvo latinsko šolo. Slovenščina takrat v tem razredu še ni bila učni predmet.
Sreča je hotela, da je Gregorčič v drugem razredu dobil za učitelja moža, po svojem znanji odličnega, po svojem značaji vzglednega Ivana Šolarja, ^sedaj c. kr. dež. šolskega nadzornika v Zadru. Šolar svojih učencev ni samo temeljito učil, ampak tudi korenito jih vzgajal ter po očetovsko vodil in pripravljal za ozbilno življenje. „Glejte, da boste prvaki v vseh predmetih! Pridno se učite, da boste možje mogli pomagati svojemu narodu, kajti brez znanja vam ne bode mogoče koristiti svoji domovini!" Kako so se taki in jed-naki nauki prijeli rahločutnega Gregorčiča, o tem na več mestih pričajo njegove pesni. Osobito pa Gregorčič pripoveduje svojim prijateljem, da mu je Šolar odkril čudovito lepoto jezika slovenskega, ter pokazal mu bogastvo njegovo, poleg tega pa tudi vcepil mu ljubezen do starih klasikov grških in latinskih.
V tretji šoli prišel je Gregorčič v tedaj osnovano malo semenišče, ter ondu poleg več drugih vrlih dijakov našel tudi duhovitega in plemenitega Ivana Stresa.
Ž njim in z drugimi jednakomislečimi prijatelji vadil se je Gregorčič v slovenskem spiso-vanji, učil se srbskega in češkega jezika, navduševal se je za klasične pesnike raznih narodov, a osobito prebiral Preširna. V tistih letih začel je zlagati svoje prve pesni in prvenci njegove Muze natisneni so v Janežičevem „Glasniku." Tako je prišlo leto 1864. in ž njim matura, katero je izvrstno prebil.
Po dovršenih latinskih šolah šel je v semenišče. In kakor na gimnaziji prof. Šolarja, tako je tudi čislal blagega doktorja Hrasta, vodjo osrednjemu semenišču goriškemu. „V velikem se-
menišči — piše mi 5. g. vikar Smrekar — smo Gregorčiča ljubili vsi: Vlahi, Hrvatje in Slovenci; vsem se je prikupil in vsak je želel ž njim občevati. Bil je vselej čistega, možatega značaja; vsako reč je znal s svojim umom dobro presoditi ter v vsakem slučaji pravo pogoditi". Jednako izvrstno kakor gimnazijo dokončal je tudi bogo-slovske študije. Posvečen je bil 20. oktobra 1867. leta. Novo mešo je pel pri sv. Duhu na Libuš-njem 27. oktobra 1867., a potem ostal še jedno leto v semenišči.
Prva služba mu je bila v Kobaridu. „Prestrašil se je sicer velike cerkve in težavnega ka-tekizovanja v dverazredni šoli, toda udal se je ter bil v Kobaridu prav zadovoljen, Kobaridci pa ž njim še bolj. Bodi si v cerkvi, bodi si zunaj cerkve, pokazal se je tam pravega moža na pra vem mestu. Slišali so ljudje tačas v cerkvi krasne govore njegove. Sam ga sicer nikoli nisem čul, a pravile so mi druge verjetne in razumne priče, kako lepo pridiguje. Za izvrstnega govornika pohvalil ga je sam nadškof, ko je 1. 1872. v Kobaridu birmoval ter slišal Gregorčiča pridigujoč. Kako je bil in je še v tukajšnjih krajih priljubljen govornik in duhovnik, dokazuje tudi to.
V Kobarid zahajajo ljudje k službi božji iz vseh bližnjih duhovnij vsega Kota. Kadarkoli je v kateri teh duhovnij izpraznjena duhovniška služba, takoj si ljudje želijo g. Gregorčiča. — In kaj je bil on Kobaridu v narodnem oziru ! Bil mu je buditelj narodne zavednosti in osnovatelj narodne čitalnice, katera ga je nedavno iz hvaležnosti imenovala za častnega člana svojega. Pod njegovim vodstvom prirejala je ta čitalnica krasne besede za priprosto ljudstvo. Večkrat je sam prevzel kakšen šaljiv ali poučen govor. Sam ima dober pevsk sluh in prijeten bariton, a izuril je tudi priproste pevce, da so dobro peli. Pri teh besedah se je ljudstvo res kaj naučilo."
Vzpomladi 1. 1873. pride za kaplana v prijazni Rifenberg v vinorodni vidavski dolini, kjer občeljubljen in špotovan ostane do lanskega Božiča, tedaj nad osem let. Slabotno zdravje prisililo ga je začasno iti v pokoj; a hvala Bogu, kmalu se mu je spet toliko ukrepilo, da je mogel prevzeti lahko službo, vikarijat v neznatnem Gradišči poleg Prvačine.
Ginljivo je bilo slovo od Rifenberga prve dni aprila meseca. Ves Rifenberg je bil na nogah, šolska mladina in odrastli ljudje in marsikateremu se je solza utrinjila v očesu, ko je videl odhajajočega predragega mu gospoda. Starešinstvo izvolilo ga je o tej priliki za častnega svojega občana in župan Robič, z vsemi občinskimi svetovalci in mnogimi odličnimi možmi spremil ga je do Dornberga, kjer so novega svojega vikarja slovesno vzprejeli Gradiščani.
To je kratek obris pesnikovega vnanjega življenja; kakšno je njegovo notranje, to pripovedujejo njegove poezije.	L.
Smešnica 21. Na cesti stojita dva vojaka, poleg tretjega, ki na zemlji leži. Mimogredoči lajt-nant vpraša: „Je li vojaku hudo, da omedleva!" Prvi vojak odgovori: „Ni mu hudo, ampak malo vinjen je, druga nič". Lajtnant: „Pet sto medvedov, zakaj pa toraj ne vstane" ? Drugi vojak: „Gospod lajtnant, brez zamere, ko bi Vi tako vinjeni bili, bi tudi ne mogli stati, še menda sam gospod major ne"!
Razne stvari.
(Ljubljanski Zvon) objavlja v svojej 5. številki: Trioleti, Zapuščen, Malo življenje, Izza mladih let, Naj dražja kupica vode na svetu, Med gorami, Jedinstvo slovenskih dežel, Brez hiše, Večna luč, Luterski ljudje, Zemljski potresi, Bajke in povesti o Gorjanih, Dva krajnska prirodopisca, Šolstvo in prosvetni zavodi v kneževini Bolgarski, Zlata knjiga, Slovenski glasnik, Zvon stane 4 fl. 60 kr. na leto.
(Gregorčičeve „Poezije") razprodale so se uže v 2000 iztisih, res zlata knjiga, velja 1 fl. pri notarji Gruntnerji v Logaci (Loitsch, Siidbahn, Krain).
(Tiskar O. Bamberg v Ljubljani) izdaja učne knjige za slovenske srednje šole; sedaj stavi „Latinsko-slovenski slovar" za 3. in 4. razred in kmalu tudi g. Senekovičevo „Prirodoslovje" za male gimnazije in male realke.
(Konjiški nemčurji) se jezijo nad slovenskimi učitelji, ki so nedavno prijatelja s slovenskimi podoknicami počastili. No, če pa razni „turnerji" krolijo „Wacht am Rhein", to pa jih nič ne moti. Poznamo te po slabih ščuvarskib nemških listih zapeljane strice.
(V Sevnici) je se nekaj možakarjev in „frajlic" zbralo okolo znanega Kautscbitscha, ter osnovalo „Deutscher Schulverein." Se bodo uže navolili. Slovenci pa ostanemo Slovenci.
(NemZurske prošnje) zoper pravične želje Slovencev podpisale so srenje Donački breg in Šetale. Neki mazači v Frankfurtu ob „deutscher Sottel" se tega silno veselijo. Slovence nemčurje pa je lehko sram!
(Odlikovanih) bilo je več oficirjev in vojakov 20. lovskega bataljona zaradi hrabrega obnašanja v Hercegovini, zlasti v praskah pri Koritu. Nadlaj-tenant V. Kasperl dobil je 3. red železne krone, nadlajtnant K. Weiss in lajtnant Blechinger vojaški zaslužni križec, hvalno priznanje major Keil, nadlajtnant Thonhauser in Higersperger, srebrno svetinjo kadet Pesarič, nadlovec Jakob Lipovec, Fr. Skrobar, Ož. Stuncer, Jos. Knirš, J. Tammel, J. Sdovšek, Martin Breznik, Jož. Krajnc, pod-lovec B. Jančič, lovec Jankovič, J. Seršen, J. Witmajer, J. Krebs in Lojz Doberšek.
(Vabilo) v prvi občni ^bor, katerega bode imel Savinjski Sokol na gosp. Lipoldovem kegljišči v Mozirji binkoštni ponedeljek, dne 29. maja
1882. Začetek ob 3. uri popoludne. Dnevni red: 1. Govor in poročilo o dosedanjem delovanji začasnega odbora. 2. Volitev: a) staroste; b) pod-staroste; c) drugih odbornikov. 3. Nasveti o vplačevanji vstopnine in društvenine. 4. Nasveti o delovanji društva sploh. Po zborovanji: Zabava s petjem in godbo.
(Slov. bistriiki krajni Šolski svet) hoče popolnem nemško šolo prav za prav ponemčevalno šolo- Bolje bi bilo, ko bi bistriškim nemčurjem „Deutscher Schulverein" nemško šolo postavil; Slovencem pa bi se naj sedanja pustila pri miru.
(Pragerski nemSkutarji) hočejo tudi popolnem nemško šolo, ter zahtevajo, da jim južna železnica do takšne pomore. Naj se obrnejo do „Deut-gcher Schulverein", pa naj tudi sami svoje paglavce v njo vpšejo, slovenskih pa naj ne nadlegujejo.
(Za Jude pobira) Tagespošta milodarov. Do sedaj je naberačila 5 fl.
(Zemlja zasula) je delavca v kleti g. Goetza v Mariboru, da je ranjeni v bolnišnici potem umrl.
(Šolo zaprli) so zavoljo špičkov v Hrastniku.
(Dva narodna Judeža) «ta ravnatelj Stopper v Radgoni in profesor Ferk v Gradci; ta moža zatajivša slovensko kri, pomagata nemškemu„Schul-vereinn" Slovence ponemčevati; za šolo ponem-čevaluico je po njunem nasvetu dal „Schulverein" 1000 fl., ki se ima jeseni odpreti; učitelj dobi vsako leto „Aufbesserung". Šolo v Lugaci pri Cmureku pomaga iz 2000 fl. podpore povekšati, da se več učencev leho ponemčuje. Vgako leto doplačuje za vzdrževanje nemške šole v Sladkem vrhu priCmureku, jednako skrbi za ponemčevanje na Vuhredu, tu je obečal nekaj podpore za stavljenje šole, 9 šolam poslal je nemških knjig in 20 učiteljem „Ehrengabe".
(Slovensko prošnjo) za popolno jednakoprav-nost slovenščine odposlala je Teharska občina pri Celji. Hvala in slava!
(Od sv. Trojict v Slov. gor.) se nam piše, da je 10. t. m. zvečer v spodnjem Porčiči pogorel do tal pridni župan Anton Vogrin. Zgorel je 41eten konj, vreden 300 fl., par volov, 4 krave, vse sviuje, vsak voz. Škode je 4000 fl. Zavarovanščina znaša komaj 700 fl. Sosedje, pomagajte, vsak, kakor more in zna! Požarni straži sv. Trojička in sv. Lenartska ste prihitele, pa ni bilo več pomagati.
(Reklamacije) za brežiški okraj sta g. Lipold in g. Perko pri komisi ji v Gradci dobro branila, 25 srenj dobi v 128 parcelah za 7°/0 znižane vcenitve.
(Narodni dom v Ptuji) bodo v pondeljek 29. t. m. svečano odpirali. Akademiško graško društvo „Triglav" bo sodelovalo. Slavnostni govor bo imel č. g. Božidar Rajč. Godba bo svirala in pesni se bodo prekrasne popevale. Ob konci bo ples. Za-
četek točno ob 8. uri zvečer. Gostov bode od vseh strani.
(F Zagrebu) obhaja društvo „Kolo" velikansko 201etnico dne 28. in 29. t. m.
(Ljutomerska kmetijska podružnica) ima dne 29. t. m. ob 3. uri popoludne v realki sejo. Govorilo se bode tudi o jetrnih metljajih ali pijav-kav pri govedih; podelila se bode ob enem častna svetinja posestniku g. J. St.
(Ljudski misijon v Prihovi) bil je srečno sklenjen dne 22. t. m. Vodila sta čč. oo. jezuita Doljak in Lempelj. Obhajanih bilo je 1500. Misijonarja obhajata sv. misijon binkoštne praznike pri sv. Antoniji v Slov. goricah.
(Huda toSa) klestila je od Lučanj nad Go-miiico do blizu Spielfelda.
(Spremembe v Lavant. Škofiji) č. g. Jernej Voh postal je župnik pri sv. Martinu v Rožnej dolini, č. g. J. Ulčnik pa pri sv. Jederti pri Laškem ; č. g. Alojzij Šijanec gre za kaplana I. v Novo cerkvo, č. g. K. Tribnik za kaplana v Teharje, č. g. Ant. Ribar v Brašlovce, č. g. Anton Fišer za provizorja v Dol, č. g. J. Čagran za kaplana v Žetale, č. g. J. Mlasko k sv. Miklavžu nad Ormožem, kaplanije v Dolu, sv. Martinu v Rožnej dolini in Središči ostanejo prazne, č. g. A. Schwinger prestavljen je kot župnik k sv. Miklavžu, a č. g. J. Skuhala gre kot župnik v Središče. Umrla sta č. g. Jurij Rubin star 47 let in č. g. Herkulan Šavor, kapucin v Celji, 30 let star.
Loterijne številke:
V Gradci 20. maja 1881: 26, 52, 20, 1, 46. Na Dunaji „ „	38, 41, 20, 69, 36.
Prihodnje srečkanje: 3. junija 1882.
Stacuna v Mozirji.
Franc Rauscher priporoča p. n.
občinstvu svojo prodajalnico kemikalij in vsakovrstnih enakih izdelkov kakor:
Popovo anaterinsko ustno vodo, Golov jedilni prašek, Kralov železnati slador, Mollov Seidliz-prašek, kri čistilne svalke ali krogljice, c. kr. priv. meseni izleček, cvet zoper protin ali trganje, strup za razni mrčes, Bergerjevo zdravilno milo iz smole, zdravilno-krepčevalen cvet ali flujid itd., tudi izvrstni žganjevec imenovan: „Klostergeist", kumi-novec imenovan: „Aniset Doppelkümmel", Ad-montsko kuminovo vodo, homeopatični vinski cvet ali špirit itd. vse najboljše kakovosti za najnižjo ceno.
S čista nov glasovir,
obsezajoč 7 oktav, tako zvani „Stutz-Fliigel" se proda za 230 fl. Več pove lastnik gospod Janez Sram, Gomilsko pri Celji (pošta Braslovče — Frasslau.)	i_3
Zahvala in priporočba.
Imel sem nesrečo, da je eno mojih poslopij v G rob el nem, ki so pri društvu „North Britisch and Marcantile" zavarovana 1. aprila 1.1. zgorelo.
Akoravno nisem zavarovalni znesek, ki ga imam vsako leto plačati, pred požarom plačal, mi je vendar slavno vodstvo omenjenega društva po slav. zastopništvu v Gradci na mojo prošnjo večji znesek odškodnine izplačalo.
Moja dolžnost je tedaj, da se slavnemu vodstva kakor tudi zastopništvu za to veliko dobroto prav srčno zahvalim in omenjeno društvo vsakemu iskreno priporočam.
Janez Grolež, posestnik v Ponikvi.
1—3
Službo
učiteljsko ali organistovo prevzame Jožef MiheliČ, upokojeni učitelj in organist, samičen, v Rogači — Rohitsch.
1—2
Razdai.
Od krajnega šolskega sveta na Rečici se naznanja, da se bode dne 7. jnnija t. 1. ob 3. uri popoludne vršila v šoli zmanjšavna licitacicija za oddajo razširjenja šolskega poslopja. Prevdarek je na 1895 gld. narejen.
Prevdarek, načrt in pogoji se pri krajnem šolskem svetu vsak dan vidijo.
Krajni šolski svet na Rečici,
dne 20. majnika 1882.
Tone Turnšek,
načelnik.
1-2
Male orale
prodajo se po nizki ceni, se čisto nove, prijetnega lahkega glasu, z dvema spremenoma, z lesenimi in tudi cinastimi pišalkami. Več povč gospod Jožef Tonik v Šoštanji (Sclionstein.)
Št v. 71.
Učiteljske službe.
Na enorazredni ljudski šoli v Veržeji je učiteljska, in na dvorazredni šoli v Cezanjovcih pod učiteljska služba za defenitivno, eventuelno provi-zorično podel jenje, razpisana (obe šole IV. pl. razred.) Nemškega in slovenskega jezika popoluoma zmožni prositelji naj vložijo svoje prošnje do konca junija pri dotičnili k>ajnib šolskih svetih.
Okrajni šolski svet v Ljutomeru,
dne 6. maja 1872.	2—2
1-3
Mežnar,
ki uže 5 let služi ter ima pokazati najboljih spričeval, želi svoje mesto menjati. Adreso pove administracija „Slov. Gospodarja".
ad N. 206 B. Oe. 1882.
Razglas.
Syndikat ali sodništvo nemškega vitežkega reda naznanja, kot razpravljalni ured o zapuščinah, vsem, kateri imajo kot upniki kakšno pravico do zapuščine č. g. Gašparja Majhen i ča, ki so zapustivši pisan testament umrli kot duhovnik nemškega vitežkega reda in oskrbnik župnije pri sv. Miklauži pri Ormoži, naj se oglasijo pri oskrbništvu v to svrho od syndikata pooblaščenem, slavne komende nemško-vitežkega reda v Veli-kej nedelji na spodnjem Štajerskem (Gross-Sonntag) ter naj dokažejo svoje tirjatve dne 15. junija 1882 ob ,9. uri popoludne ali osebno, ali naj svoje pismene vloge do tistega dne pošljejo; drugače zgubijo pravico do zapuščine, če bi ta bila uže izcrpljena z drugimi izplačili, razven če imajo ob enem tudi zastavno pravico.
Syndikat nemškega vitežkega reda.
Na Dunaji dne 9. maja 1882.
2-3
Maks Bittiier, 1. r.
svetovalec neuišk. vitežke komende.

i G I I
i i
I I
I
I I
I I i
n_2 Naznanilo*
Uljudno podpisani naznanja slavnemu p. n. občinstvu, da je
gostilnico „zur Mehlgrube"
v Mariboru
v svoje oskrbovanje prevzel in uže odprl.
Prizadeval si bode točiti dobro očiščeno spomladno Reinighauserjevo pivo, pravo naturno vino najboljših letin, ustrezati z okusnimi jestvinami. Postrežba bode vselej točna in uljudna.
Blagovoljnim obiskovanjem domačih in vnanjih gostov se priporoča z naj-uljudnejšim spoštovanjem
Janez Lorenz,
gostilničar.
»