Grangl in njegovi kritiki. Visoko v nebo, v bližino solnca resnice je hotel zleteti Gangl, ko je izdal svojo draino7 a njegovi prijatelji in znanci so vsuli nanj vročih žarkov, da mu ožgo peroti. Brez usmiljenja, brez obzirnosti so vrgli nanj šope teh žgočih žarkov, da je kakor nesrečni Ikar strmel v globine, kjer naj ostane skrit in spravljen! Nekateri ljudje sodijo o samih sebi, da so čisti kakor so bili klasični bogovi, da so mogočni kakor ti bogovi, in da so poklicani na to suho zemljo v varstvo pravice in resnice. Seveda umevajo oni po svoje resnico in pravico. Ali njihovim soljudem se ne zde tako vzvišeni, na njihovih obrazih in telesih vidijo pege. Njihovi soljudje dobro vedo, da niso izgubili sovraštva, da se niso naučili prijateljstva, da niso vrgli od sebe navad, kakoršne imajo najgrši egoisti. Včasih se povzpno take vrste ljudje do velike samozavesti. Včasih jim zagore v njihovi domišljavosti duše, da se smatrajo resničnim * ,,nadljudem", sposobnim in vrednim, soditi o drugih ljudeh in njihovih delih. Smilil bi se mi Gangl, če so ga sodili taki ljudje. Smilil bi se mi bil, če so njegovi sodniki ukrali si masko pravičnosti, da zakrijejo svojo slavohlepnost in zavist. Smilil bi se mi, če so oblastno sedli taki ljudje na sodni stol, da ga zavrnejo iz raja lepih umetnostij, da ga vržejo v predpeklo, kjer naj vzdihuje in joka po vzveličalnih nebesih. Ali, vem7 da ni tako. Prepričan sem trdno, da bi se zdeli taki sodniki sami sebi smešni; ne samo smešni, ampak tudi krivični. Kajti ni samo tisti krivičen sodnik. kdor prav ne razsodi, ampak tudi oni, kdor sploh nima pravice soditi. Vem, da bi taki sodniki popravili zopetno svojo zmoto in preklicali svojo sodbo. Nisem namrec še obupal nad njihovo pravicoljubnostjo. Drznil bi se reci, zakaj so ga tako trdo prijeli njegovi kritiki. Ne rečem pa, da edino pravo; trdim celo, da skoro gotovo ne pravo, kajti vzprico tako rnogočnih besed, ki so že padle nad to drobno in nedolžno revico — Ganglovo dramo namreč — bi bilo skoro mogoče, da ni drugega nič resnično, kakor samo ono. V petnajstem oddelku svoje poetike pripoveduje o značajih drame slavni Aristotel, da morajo značaji v tragediji biti plemeniti, pripravni in dosledni. Posebno važnost polaga stari učenjak na prvo stran, to je na plemenitost. Torej so izključeni iz vsake tragedije n. pr. ljudje, ki svojih prijateljev ne cenijo, ki jih za njihovim hrbtom ponižujejo, rišejo kot nezmožne in nepripravne, ker jim njihov egoizem tako govori; ki sovražijo vse ljudi, katerih ne morejo podvreči svojim nezmožnostim; ki rabijo vsa mogoča sredstva, da zakrijejo svojo duševno nagoto; ki hočejo sedeti na zlatih prestolih v zaslugo svoje zlobe in lenobe. Taki značaji n. pr. so nezmožni za vsako tragedijo, ker niso pleraeniti, ampak preveč pokvarjeni. Taki značaji vendar ne zaslužijo nikdar našega sočutja, torej jih ali zaničujemo ali vsaj preziramo. Niti eno niti drugo pa ne spada v gledišče ob urah igranja. Ker je hotel Gangl pokazati, kakšni so primeroma absolutno slabi značaji, zato so ga prijeli. In trdo so ga prijeli, ali opravičeni ali neopravičeni, bodi njihova stvar. Gangl se je zagrešil proti temu glavnemu pravilu — zato je zaslužil kazen. Bilo jim je preveč greha — in zato so oni, ki se smatrajo čistim, pograbili kamen in ga zagnali nanj. Pri tem pa so se razvneli in jela je padati toča kamenja, ki ga je hotela ubiti. Ne recem ničesar, ali je potrebno bilo to, ali je koristno bilo za naš dramski razvoj — samo to vem, da so se pri nas navadili nekateri ljudje metati kamenje nad vsakega, kdor se drzne pokazati izven svoje sobe. In bodisi to kdor hoče, vsakdo dobi v hrbet in glavo pest kamenja, po zasluženji še celo dve ali tri . . . Ne bom branil Ganglove drame. Marsikaj ima površnega, marsikaj nedostatnega, marsikaj pretiranega. Zasluži nekoliko okaranja, ali to pa vem dobro, da tisti, ki so jo sodili, niso hoteli ničesar vedeti o glavnem njenem naraenu, da so iztrgali posamezne besede, jih postavili v polno luč, in vpili: glejte nesramnice, nage in gole hodijo po svetu; poženite jih, skrijejo naj se v temne kote in sramu naj jokajo. Blagor jim, ki so tako čistegu srca, da morejo biti tako ogorčeni! Blagor jim, toda zdi se mi zelo velika škoda za to ogorčenje. Nikakor in nikakor noee eden izmej njih Ganglu oprostiti, da ni napisal riiarodiie" igre. Izraz naroden ima poleg drugih pomenov tudi ta dva: Prvic poraeni ono, kar je specifična last kakega naroda. V zvezi z besedo igra: pa pomeni ono, kar je za priprosti narod. Doslej si o tem se niso prav na jasnem nekateri ljudje. Zapisali so si vkljub temu na svoj prapor to besedo in sedaj letajo po ulicah žnjiin, kažejo ga odraslim in mladini in neprenehoraa vpijejo: v tem znamenji je spas. Seinintja se kdo vstavi, pogleda zastavonošo in prapor, pa duša mu občuti, kakor da so smesni taki ljudje, zazdi se mu, kakor da niso njih težnje celo brez madeža. Pod tem imeiiom razumevajo nekateri pravzaprav le dramatizovanja Jurčičevih dram. To so jim narodne igre, da govorimo prav odkrito. Za ta slaba dramatizovanja naj se potegujejo vsi literati, zanje naj živi v^a slovenska uraetnost. Težko so se do teh dramatizovanj motili nnovostrujniki". Težko, težko vzdihuje paša mnogoštevilne družbice. Posnemali smo tujce, zaničevali domačine. Jurčič bil nam je slab štilist, Krsnik nerealist- Tavčar romantična duša. Govorili smo veliko, delali malo, ali pravzaprav delal sem samo jaz, pravi pasa. Odslej ne bo več tako. To se pravi: delal bom odslej sicer tudi samo jaz; ce bo kdo drugih smel prijeti za pero7 prijel bo samo v mojo obrano in v mojo čast. V mojo in narodno čast. Pazili smo doslej kakor pazijo tržni nadzorniki vestno, da ni prišla na literarni naš trg nobena nezrela stvar. Pazili bomo odslej še stokrat strožje. Niti modernističnega gigerlizma, niti naturalističnih figur, ne7 samo narodne figure pustimo nastopati. tako obeta vsemogocni paša. Mi pa si mislimo, zlati sadovi se ti obetajo, preborni naš narod, zalegli ti bodo, kakor zaleže psu oglojena kost, ki mu jo vrže visoki gospod pod mizo. Težko pričakujemo onega zornega jutra, ko vzide nova zarja; v božanstvenih slavospevih ji bodemo peli hvalo, da je razsvetlila slabe naše možgane z lučjo svitlejšo in jasnejšo kakor samo ono svitlo solnce. Ali, o mene pozabljivca. Hotel sem govoriti o Tebi, dragi mi Gangl, pa zgodila se mi je ta nesreča, da sem govoril o njih, ki so prokleli Tebe in sad Tvojega greha. Hotel sem Ti določiti vrednost in mesto med njimi, ki so izvoljeni sukati bridko pero in oznanjati zrele sklepe nesebičnih duš. — Pa pozabil sem, vrag vedi kje, ono izvrstno knjižico, v kateri stoji natisnjen sestav in zaznam vseh plemen, vrst in podvrst visoko nadahnjenih naših pesnikov. Žal; morda bi si bil prislužil priznanilno kolajno za raziskavanje podnevnih ptic, imenovanih pesniki. Glej, mene reveža — in trpi tudi Ti. Nizko so Te vrgli ob tla tisti, ki so Te pozdravljali kot ,,sina" zmagodobitno in zmagoslavno. Veter se časih zasuče in treba je po njem obrniti plašč. Ti pa si ostal svoj stari Gangl; pozabil si, kakor jaz7 obrniti svoj plašč po vetru, in zato Te je zagnal v stran. Ali, premisli pa7 kdo Te je sodil in s kakšnimi nameni Te je sodil. Pomisli le, kako je izustil Zlatousti svoje modre in odločilne besede —; potolaži svojo dušico in nesi jo na solnce ogret, da se napije gorkote in sladkosti, kakor Vaše grozdne jagode, katere ravnokar obirate. Ko jo bodo pojili blagonosni žarki, misli si svoje pravljice in trdno skleni, da njih nebeško kraljestvo ne pride na Tvojo zemljo, ker njih bog in Tvoj bog sta si nesorodna, nasprotna in sovražna. Pomisli tedaj7 da besede7 ki so izgovorjene v njih lastne koristi, ne morejo nikdar žaliti. Marsikaj nerazumnega se je zgodilo ua polji slovenske literature v zadnjih letih. Ljudje, ki niso imeli nobene veljave, vzdignili so se visoko. Slava drugih je temnela, in ti, ki so imeli kedaj nekaj zagovornikov, stoje sami sredi puste njive. Mnogo se je izpremenilo. Ali najčudnejši mi je ta pojav, da so pustili na cedilu Gangla, ki se nič ni izpremenil, oni, ki so mu bili najboljši prijatelji in zagovorniki. Sic transit gloria miindi! Ivan Škrjanec.