ktere sta spisala
Y LAŠKEM JEZIKU

H. PAREA in A. BRAMIERI,

poslovenil

ŠTEFAN K O CIA N Č IČ

Tretji Natis.

¥■

V GORICI

Natisnil in založil J. Paternolli.
1877 .

108001


a) POVESTI.

BAHIŠALA ? A F. 2 A

MILANSKEGA ZDRAVNIKA


■ • • ;*


Svet se ravna po izgledih.

I. Hišni oče*).

fenard Pereti je bil pošten, pa malo
^premožen človek; njegova žena je
-bila ravno tako ubožna, pa hvale
vrednega zaderžanja. Imela sta troje
sinov, Auakleta, Gerarda in Ferdi¬
nanda, in štiri mlajše hčere. Lenard
je imel dobro in ravnočutno serce;
on je mirno živel v sredi svoje dru-
žiue, ki se mu je vedno bolj mno-
\ žila, zadovoljili s pičlim dobičkom
‘ dela svojih rok, zmirom pa skerbeu,
da bi v sercu svojih 'otrok zasejal,
in v njih uterdil tiste občutljeje uza-
jemne dobrohotnosti in prijaznosti,
ki so po navadi izvir in podstava vse domače

'/ Ta in nasledne povesti so se veči del resnično dogodile.

6

sreče. Ker so ga vsi poznali, da je mož vedno
vesel in vljuden, in pa ker je po svojem stanu
bil malo da ne vsim potreben; je večkrat za¬
hajal mej nar imenitniše osebe tiste soseske,
v kteri je živel, in torej je več priložnosti
imel, v kterih je zamogel opazovati in premišlje¬
vati, kako se ločijo mej sabo ljudje neenacega
odgojenja. Mej tem je njegov pervenec Anaklet
v letih rasel, in vsi tisti, ki so otroka poznali,
so pravili, da ima prav dobro glavico. Prijatelji
so dobremu Lenardu vedno prigovarjali, da
naj ne zamudi tega sina v šole dati; da ni
prav, če otrok svoje talente zakoplje in v ne¬
vednosti ostane ; da utegne enkrat do visoeih
služeb priti, in tako celi njegovi družini čast
in podpora biti. Te in take besede so dobremu
očetu globoko v serce segale; ali ker si je s
svojim delom zamogel proti komej tolikaju
pošteno služiti, kolikor je bilo za vsakdanje
potrebe njegove velike družine treba, kako bi
se on bil nadejati mogel, da mu bo mogoče
prenašati ne majhne stroške za Anakletovo iz-
šolanje ? Tacega kaj početi in hoteti speljati
bi se bilo vsacemu druzemu zdelo nespametno
in prederzno ; toda nič ni moglo uderžati očeta,
ki je kaj priserčno želel, da bi svojim prelju¬
bim revno stanje poboljšal.

Lenard, kterega so vsi poznali, da je v
resnici pošten mož, je hotel s tem svojim do-

7

brini imenom, kakor tudi s svojo naravno živeč-
nostjo in šaljivostjo to reč narprej poskusiti;
in v resnici si je on s tem naklonil mladega
gospoda, da je začel radovoljno po več ur vsaki
dan Anakleta učiti, česar mu je bilo za perve
začetne šole treba. To njegovo prizadevanje je
tolikajn veče hvale in spoznanja vredno, ker
je ta gospod v vasi nekaj časa le za to stanoval,
da bi se bil od šolskega dela spočil, on je bil
namreč učitelj v očitnih mestnih šolah.

Anaklet se je prav marljivo in lahko učil,
in je s tem pokazal, da ni prazno, kar so
drugi od njega pričali, da ima bistro glavico.
Kadar je pa pretekel čas, ki je bil šolskim
praznikom odmerjen, je moral tisti dobrotljivi
gospod nazaj v mesto se podati, ker so se zopet
šole začele, in Anaklet je ostal brez učitelja.
Njegov oče pa, kteremu se je dobro zdelo, da
se je njegov sin pri ti pervi skušnji dobro spo-
nesel, je poprosil zdaj nekega učenega duhovnika
tistih krajev, da je ravno tako iz zgolj prijaz¬
nosti in dobrotljivosti prevzel podučevanje Anak-
letovo, kar je tudi zkozi več let delal.

Mej tem je Anaklet v znanji latinščine
napredoval, ljubeznjivi oče pa ga je mej stenami
domače hiše pri vsaki priložnosti v nar potreb-
niših rečeh podučeval. »Glej!“ mu večkrat
pravi, „zdaj imaš pičlo in le slabo zabeljeno
jed, ktero moraš vživati, da si življenje ohraniš;

8

slaba je tudi tvoja obleka, iu te ne more vsa-
ceuiu vremenu ubraniti: ako se boš pa pridno
učil, in svojih talentov ne zakopal, ktere ti
je milostivi Bog dal, boš enkrat lahko vse
boljše imel. Vendar pa ne smeš samo zavoljo
tega marljiv in delaven biti, da boš kedaj boljše
jedal in da se boš lepše oblačil, človeku je
malo dovolj; pri vsem, kar se učiš, kar delaš
in si prizadevaš, moraš vse kaj druzega pred
očmi imeti. Jaz nisem v stanu, ti učeno govoriti,
ker se nisem nikoli kaj tacega učil; jaz ti
zamorem govoriti le, kar mi serce da in moja
večletna skušnja. Poglej mladega Kleanta : on
je silno bogat, kakor hitro zve za nove šege
in navade v obleki in kinču, hoče je tudi on
precej posnemati; njegova miza se vedno šibi
pod izbranimi iu drazimi jedmi in pijačami;
on se vozi v krasni kočiji, in ima za svojo
postrežbo mnogo strežetov. Bog te pa varuj
misliti, da je Kleant zavoljo tega srečen in
zavidanja druzih vreden. Vsi vedo, da se ni
nikoli nič učil; nobeden ne praša po njem,
nobeden ga ne čisla; še njegovi posli govorijo
od njega šaljivno in zaničevavuo, in raznašajo
brez ozira mej ljudi njegove slabosti, in njegove
tudi nar skrivniše in nar sramotljivše pregreške,
ter se tako čez njega posmehujejo. Poglej pa
zdaj mladega Leandra : on si s svojim poštenim
delom le malo služi, zato se pa tudi ne oblači

9

prevzetno in živi varčno, toda vsi s spoštovanjem
od njega govorijo, vsi ga hvalijo, ker je tudi
v resnici hvale vreden, tako da morajo še clo
njegovi zavidljivci večkrat jezik za zobmi der-
žati in obmolkniti. Ysi vejo, da je z malim
zadovoljin, da zamore dosti storiti, da ne stori
nobenemu nobene krivice, in da je srečen, kadar
zamore komu kaj dobrega storiti. Kleant pri
vsi svoji bogatiji ima samo malovredne, pri¬
huljene in prilizujene tovarše; Leander pa, ki
je pošten in umeten, je obdan s prijatelji, ki
ga čislajo in ljubijo. Kleant je zmirom muhast
in termast, Leander je vedno vesel in dobre
volje. Vidiš tedaj, ljubi moj Anaklet! Leander
je vreden, da ga posnemaš in da si prizadevaš
takšen biti, kakoršen je on. Da pa postaneš tak
mož, kakor je on, moraš tudi poprej se učiti,
česar se je on naučil, in tako truditi, kakor
se je on od svojih mladih nog trudil."

Tako in enako je po navadi dobri oče k
svojemu Anakletu tudi vpričo druzih svojih si¬
nov govoril, in tako je spodbadal tista mlada
in še mehka serca k ljubezni čednosti, pošte¬
nosti in marljivosti. Pa še drugače je skušal
in si prizadeval uterditi podstave pravega iu
hvale vrednega odgojenja. Kadar je namreč
zvedel, da je prišel v deželo kak učen mož,
je že gledal, kako bi zamogel ž njim govoriti;
vedel se je ž njim tako obnašati, da si je s

10

svojo umetnostjo in s svojo postrežljivostjo nje¬
govo dobrohotnost zadobil, in tedaj mu je svo¬
jega sina pripeljat in ljubo mu je bilo, če ga
je prašal, kaj da se je že navadil in s kak¬
šnim uspehom. Mladi Anaklet je bil večkrat
žalosten, se je silno jokal, in silno težko se
mu je zdelo, da mora iti zdaj k temu, zdaj k
onemu, ki ga ni poznal, in ki ga je spraše¬
val čez to, česar se je naučil; ali dobri oče
si je mnogo prizadeval mu serčnost dajati, in
plašnemu sinu ves strah vzeti. „Kadar sem
jaz s tabo, česa se boš kali bal 1“ mu je Iju-
beznjivo govoril. „Ti gospodje, kterih se toli-
kajn bojiš, so bili nekdaj ravno taki, kakor si
zdaj ti. Če boš rad v tovaršiji z visoko uče¬
nimi možmi, boš tudi ti enkrat učen; česa pa
se zamoreš navaditi od nevednih in neučenih '!
Sram naj te bo greha in hudobnih tovaršev,
ali ne bodi te nikoli sram želeti, da se česa
navadiš in se še bolj zbrihtaš*.—Ker je mo¬
dri Lenard vedno tako s svojim sinom ravnal,
se je tudi otrok čuda veliko navadil, in je zmi-
rom marljivši iu bolj učen prihajal; in tako
ga je oče navadil od mladih nog, da se vpri¬
čo drugih ni nikoli kar nič zmotil ali zmešal,
kar si zamore človek zadobiti le po dolgi sku¬
šnji in prizadevanju, in kar je vendar tolikajn
potrebno v raznih zadevah in okoliščinah člo¬
veškega življenja.

11

Ali Anaklet se je bil mej tem od tovar-
šev navadil s kartami igrati, in ta igra mu je
kmalu tako dopadla, da je po malem bukve
na stran deval in kakšenkrat zavoljo igre še
iz šole ostajal. Duhovnik njegov učitelj, ga je
skušal zopet na pravo pot zaverniti; ko je pa
videl, da ne more nič opraviti, pove vse to
Lenardu. Ko Lenard to zve, se proti sinu nar-
prej dela, ko da nič ne ve ; skušal pa je na
skrivnem za vse pozvedeti, kar je Anaklet po¬
čenjal ; zmirom ga je zalezoval, kamor koli je
hodil, in tako se je neki dan zgodilo, da ga
je dobil s kartami v rokah vsega v igro za¬
mišljenega, ko je ravno s svojimi navadnimi
tovarši igral. Lenard popraša hladnokervno si¬
na po bukvah, po šoli in po uku. Anaklet pre¬
strašen odgovarja na vprašanja, se zaplete, se
zmoti, in mora svojo pregreho obstati. Tedaj
mu Lenard žalosten reče resnobno in zapoved-
vavuo : „ Vzemi karte sabo ! “—pelja ga nepri¬
jazno do ognjišča—„Verzi je na ogenj!" mu
tu reče, ga po strani pogleda, nejevoljen proč
gre, in ga v sramu in zmoti popusti. Težko
je dopovedati, kako je to nenavadno in ostro
ravnanje ranilo Anakletovo serce; ker je bil
zmirom vajen, da ga je oče rad imel in pri¬
jazno ž njim ravnal, in vselej je od očeta pre¬
jemal le dokaze priserčne ljubezni in prijaz¬
nosti. Ko se je iz tega velicega stermenja en-

12

malo zbrihtal, se je začel neutažljivo in gla¬
sno jokati; sram ga je bilo mej ljudi iti, ker
si je mislil, da mu bodo vsi to pregreho oči¬
tali, in da je oče nanj jezen. Poprijel se je
zopet marljivo svojega uka : ali to mu je kaj
težko djalo, in mu ni miru dalo, da ga ni
oče več odtihdob drugače pogledoval, kakor
ostro in neprijazno. Groza ga je zdaj po nava¬
di obšla, če je le na igro pomislil; tudi ni
mogel več terpeti tovaršev, s kterimi se je bil
pregrešil. Večkrat je k očetu pogledoval, da
bi videl, ali ga bo zopet enkrat prijazno po¬
gledal, kar je tako silno želel, in vsaki dan
je skušal mehkočutnišo mater poprositi, da bi
ona zanj pri očetu prosila in ga ž njim spra¬
vila. Ko se tedaj na zadnje Lenardu zdi, da
je sin zadosti dokazal svoje resni,čno poboljša-
nje, mu odpusti poprejšne pogreške, in ga za¬
čne vnovič prijazno in za ljubo imeti, kakor
poprej. Ali nejevolja čez to žalostno prigodbo
je bila v mladem sercu Anakletovem tako glo¬
boko vtisnjena, da se jo svoje dni skerbno va¬
roval zopet kaj storiti, kar bi očeta žaliti uteg¬
nilo. Toliko zamore posvaritev očeta, ki ve čez
serca svojih otrok vladati!

Anaklet je bil že petnajst let star, in
zdaj, če je hotel v višje šole stopiti, je moral
se v mesto podati. Lenard je zdaj še veliko
bolj zanj po očetovo skevbel, in pri vsi revi

13

svoje družine je vendar dobil v včlikem mestu
spodobno stanovanje svojemu Auakletu, ker je
hotel raje sam terpeti, da bi le sin se prav
izučil in izšolal. Ko se je dan ločitve pribli¬
žal, je navezal malo culico dobri Lenard sam,
in je sprejel svojega ljubega sina v mesto,
kjer je tudi moža našel, da je skerb prevzel,
njegovega Anakleta zastonj učiti modroslovstva
in francozkega jezika; tudi je poskerbel vse
potrebno, da so ga potlej v očitne šole spre¬
jeli, ker je Anaklet namenil se zdravilstva uči¬
ti. Peljal ga je k učiteljem, k prijateljem in
k nekterim mogočnim gospodom, da ga je pov¬
sod živo in skerbno priporočil. Mej tem je
prišel čas, da se je Lenard moral iz mesta
domu verniti, in Anaklet ga je hotel spremiti
do mestnih vrat. Ko prideta do kraja, kjer
jima je bilo se na zadnje ločiti, prime Lenard
sina za roko; „Ti vidiš" mu reče, »ljubi moj
Anaklet! koliko skerbi in težav imam zavoljo
tvojega odgojenja; ti veš dobro, kako težko
bom z družino izhajal: toda vse te težave mi
bodo lahke, in nočem se čez to kedaj potožiti.
Samo to pomisli, in ne žabi nikoli, da je zdaj
na tebi, storiti, da bom jaz ali nar srečniši
ali pa nar nesrečniši človek. Ako se boš mar¬
ljivo učil, -in Boga vedno pred očmi imel, da
boš vselej pošteno in čedno živel, bom jaz kaj
vesel in srečen, da si druge sreče želel ne

14

bom. Ako se pa daš premagati nagibom in
strastim svoje mladosti, da bi te moral jaz
enkrat videti v pregrehe in razuzdano življe¬
nje pogreznjenega, bi mi to toliko žalost pri¬
pravilo, da me ne bi moglo nič več utolažiti,
in ta žalost in to tarnanje bi me gotovo pre-
zgodej v grob spravilo. Ako bi to serčno ža¬
lovanje tvojega ubozega očeta te ne zamoglo
iz tovaršije pohajačev in hudobnih mladenčev
spraviti, pomisli saj na Boga; strah pred je¬
zo pravičnega Boga, ki se nad grešniki maš¬
čuje, naj te uderži, in strašni pogled na rev¬
ščino in na ponižanje, v kterih bi tedaj mo¬
ral svoje nesrečne dni preživeti." — Tako mu
je govoril, in gorke solze so mu po licih se
vlile; objame sina, in se tihoma in molče od
njega loči. Auaklet postoji na mestu m se ne
gane, dokler zamore z očmi za očetom gleda¬
ti. Tudi Lenard, dokler je mogel še sina vi¬
deti, se je še večkrat nazaj oziral, in ga na
glas pozdravljal, ali pa mu z roko znamnje
dajal, kakor bi mu hotel reči, da naj bo ser-
čen in pogumen. Na zadnje se nista mogla več
tudi z očmi dosegati, ali njuni serci ste si bi¬
li vedno blizo in zedinjeni. V velikih zlo ob¬
ljudenih mestih se vidi tolikajn reči, ki po na -
vadi zlo mikajo mladenče, kteri vpervič iz de¬
žele v mesto pridejo, ker so vajeni le na lju¬
bo prostoto kmetov : ali vse te nove reči niso

15

bile v stanu, kak poseben vtisk storiti na Ana-
kletovo serve, ker ni videl in ni slišal druze-
ga, kot glas, obličje, besede, solze svojega lju¬
bega očeta, ter je tisočkrat sam pri sebi ob¬
ljubo ponavljal, da noče nikoli kaj početi, kar bi
utegnilo očeta žaliti ali ga nejevoljnega storiti.

Prejdejo tako eni mesci, in Lenard se ni
že več mogel zderžati, da ne bi šel pogledat,
kako se kaj sinu godi. V živo prepričan, da
srečen izid človeka nar več zavisi od pervega
začetka, je hotel tudi videti, ali se Anaklet
tako obnaša, kakor si je on želel. Mej drugi¬
mi rečmi mu je bil rekel, Ja zamore za kraj-
čas kakšenkrat zvečer iti v hišo necega prija¬
telja, pri kterem bi se lahko mnogo navadil
zavoljo njegove visoke učenosti, in zavoljo po¬
štenosti in hvale vrednega obnašanja. Lenard
si je mislil, da ga bo prijazno prestregel, če
pride v mesto ob večernem mraku, iu se poda
naravnost v prijateljevo hišo, da bi videl, ali
dobi tamkej sina, in ali se v tem po njegovih
svetih ravna. Ko tedaj tje pride, ko j po njem
popraša, in povejo mu, da pride res vsak ve¬
čer ob tisti uri vedno tjekej. Te besede so za¬
res Lenardovemu sercu kaj dobro djale; toda
ta večer se je pripetilo, da Anakleta ni hotlo
biti ob navadni uri. „Ali ne hodi ob ti uri,“
reče prijatelju, »druge dni moj sin sem k vam?
Kaj more neki to biti, da ga danes le še ni?“

16

In že je začel mnogoverstne sume imeti, in v
strahu zavoljo tega hiti. Na zadnje pa Ana-
klet vendar pride, in ko očeta zagleda, ga to
nenadjano veselje v nekako stermenje postavi,
da zavpije : „ Kaj vi ste tukaj ? Kaj vas je oh
ti uri sem v mesto prineslo ?“— „Nič druzega,"
odgovori Lenard, »kakor sama želja, tebe vi¬
deti, me je sem prignala. Torej ljubi moj Ana-
klet! kako ti je kaj ? Kako ti kaj mesto do-
pade ? kako ti- kaj tekne to novo življenje in
nova družba, v kteri živiš — Po takih krat¬
kih in serčnih besedah se poslovita od prija¬
telja, in gresta vkupej v stanovanje poštene dru¬
žine, kjer je Anaklet stanoval, in kjer je imel
prenočiti tudi Lenard. Predno sta spat šla, je
Anaklet razložno vse reči pripovedoval očetu,
ktere so bile v mestu zanj nove, tudi mu je
na tanjko povedal, kteri so zdaj njegovi uči¬
telji in česa se učiti mora. Lenard je vse to
z velikim dopadajenjem poslušal, in ves vesel
in radosten se je mirno spat vlegel. Ko je dan
napočil, je šel tudi k vsim Anakletovim uči¬
teljem, in vsi so mu rekli, da so z njegovim
vedenjem popolnoma zadovoljni. Poln teh ra¬
dostnih novic se je domu vernil, in ko se je
od sina poslovil, mu je djal: „Jaz grem zdaj
domu s tabo popolnoma zadovoljen; ta dan je
eden izmed naj srečniših mojega življenja, in
jaz za terdno upam, da si boš tudi vprihod-

17

nje vedno vse prizadel, to mojo zadovoljnost
zmirom množiti. Tvoja mati, tvoji bratje in
tvoje sestre komej čakajo, da kako novico od
tebe slišijo, in se bodo kaj veselili, kadar bo¬
do zvedeli, da je tvoj začetek srečen, in da je
upanje, da boš tudi tako srečno v tem napre¬
doval,"—to mu reče, ga objame in gre. Ko
Lenard domu pride, so se vsi njegovi doma
serčno veselili, ko jim je od Anakleta povedal,
kar je bil zvedel in slišal, in posebno si je
prizadeval v mlajših dveh bratih častiželjnost
obuditi, ker jima je pravil, da utegneta tudi
ona dva enkrat ravno taka biti, kakor je zdaj
njuni starši brat.

Anaklet se je zmirom z vcčo marljivostjo
učil, in Lenard mu je pri vsaki priložnosti
svojo zadovoljnost z vso odkritoserčnostjo na
znanje dajal. Mej tem je Anaklet že v tista
leta prišel, v kterih začenja zadobivati človekov
um nekako moč; imel je tudi že priložnosti,
več prigodeb in pripetil družbinega življenja
videti, ki so ga napeljevale, da je večkrat
sam pri sebi resnobno premišljeval čez svoje
lastne okoliščine in razmere do druzih. Videl
je namreč z grozo no redke izglede mladenčev,
svojih součencev, ki so bili iz premožniših hiš,
kakor on, da so se po malem sceloma udali
zapravljivosti, neporednemu in razuzdanemu živ-

2

18

Ijenju, in da so v nar lepših letih svojega
življenja padali kot nečastne žertve svojih ne¬
sramnih pregreh. Videl je tudi z nekako bla-
goserčno zavidljivostjo izglede možev, ki so
srečno premagali zaderžke in napotljeje ubožtva,
v kterem so bili rojeni, in so si vedeli poma¬
gati, da so dosegli čast, dobro ime in premo¬
ženje. To premišljevanje je Anakletov duh s
serčnostjo navdajalo in s zmirom večim pogu¬
mom, in je storilo, da kar čutil ni niti trudov
niti težav. Sosebno pa je Anaklet s začudenjem
zapazil, da je le prav malo taci h očetov, kteri
bi bili njegovemu enaki. Ker je bil navajen,
da je oče vseh j odkritoserčno, prijazno in lju-
boznjivo ž njim ravnal, in da ga ni nikoli
svaril ali zmerjal brez pravega uzroka ali čez
mero, ni mogel nikoli brez groze gledati ali
slišati, kako terdoserčno in termasto nekteri
očetje s svojimi sinovi ravnajo, in da veči del
njih zanemarajo in se kar ne zmenijo za nji¬
hov uk in odgojenje. Kadar je take reči sam
pri sebi premišljeval, in se mu je milo delalo,
je večkrat izustil: „Kako ves drugačen jo moj
oče, kakor pa drugi, ki je vidim ! Zares bi
bil jaz zlo hudoben in nehvaležen, ako bi se
prederznil kedaj tako živeti, da ne bi izpolnil
upanja in povernil Ijnbeznjive skerbi njegovega
mohkočutuoga serca za me !“— Ti in taki skle¬
pi, ki jih je sam pri sobi delal, so bili vedno

19

terdnejši, in tak<3 misli so ga tudi živo spod-
badale k stanovitnemu izpolnovanju njegovih
dolžnosti: ali bile so tudi nar močnejši jez iu
obramba proti napadom mladostnih strasti in
proti zapeljivim izgledom popačenih tovarišev.

Po tem takem si je bil Anaklet že pri¬
dobil ime marljivega, učenega in modrega rnla-
denča, in dobri Lenard je bil že nar srečniši
človek na svetu, ker je videl, da se zmirom
bolj izpolnuje velika želja njegovega serca,
namreč dobro izrejenje njegovih otrok. Tudi je
že resnobno misliti začel, da bi še oua dva
mlajša Anakletova brata na ravno tisto pot
pripravil; toda nobenemu ni tukej na svetu
dano, vedno popolnoma srečnemu biti. Huda
bolezen se je Lenarda lotila, in v malo dneh
h koncu življenja pripravila, in Anaklet je ko-
mej še za časa prišel, da je zadnje besede
svojega umirajočega očeta sprejel. V sredi smert-
nih težav, ko pred njega stopi ta njegov nar
ljubši sin, se ubogi Lenard še posili nasmehniti,
mu poda roko, ki se je že vsa tresla, in mu
takole govoriBal  sem se že skorej, da mi
bo moja silna bolezen še to zadnjo tolažbo
vzela, tebe še enkrat pred smer tj o videti in s
tabo govoriti. Jaz te popustim v nar lepšem
teku tvojega popotvanja po tej dolini solz;
veliko boš še prestati imel, toda zavoljo tega
ne obupaj. Nič ti ne zapustim, zato ker tudi

20

nič nimam; če boš pa stanovitno po poti po-
božuosti in poštenosti hodil, ti Bog gotovo ne
bo kratil potrebne pomoči; tudi boš kakega
prijatelja, kako blago dušo našel, da se bo
usmilila moje zapuščene družine. Ta mati in
ti otroci, ki tukcj okoli mene stoje, so od zdaj
zanaprej tvoji, jaz je tebi izročim; ne pripo-
ročujem ti jih, ker dovolj pozuam tvojo blago
usmiljeno dušo. Ti veš dobro, da so bili ved¬
no tako dragi mojemu sercu, kakor ti sam, in
veš tudi, kako silno sem jih ljubil. Težavno
se ti bo morda zdelo, da moraš v svojih mla¬
dih letih prevzeti tolike skerbi in težko breme
gospodarstva; ali sveta vera, v kteri si izrejen
in dobro podučen, ti zapovč, da z udanjein v
modre naredbe Božje previdnosti to prevzameš ;
in s poterpežljivostjo, s poštenostjo in previd¬
nostjo boš vse premagal." — Tedaj se je k
drugim sinovom obernil in rekel: „Yi pa spom¬
nite se, da morate svojega brata spoštovati: jaz
umerjeni s terdnim zaupanjem, da bo on mene
popolnoma vam nadomestil; upam tudi, da bo
očetov blagoslov, s kterim vas popustim, iz ne¬
bes na vas prišel in vam zadobil vedno spravo,
mir in prijateljstvo."—Kadar Lenard te besede
izgovori, povzdigne svojo umirajočo roko, in
blagoslovi svojo družino, ki okoli njegove pos¬
telje kleči; tako da se milo stori vsim pri¬
jateljem, ki so pri tem lepem nastopu nazočui.

21

Kmalu potem je začel pojemati, iu smert se
mu je naglo bližala; ni žena, ni otroci ne za¬
pustijo njegove posteljo, dokler je še dihal, iu
eden pred drugim so mu stregli to zadnje ure
njegovega življenja, in so mu še tako svojo
ljubezen skazovali; niso pa mogli serčne žalosti
zakriti, ki so jo občutili, da zgubijo tako do¬
brega očeta.

Mladenči! tudi vi utegnete enkrat postati
očetje in gospodarji. Poglejte tukej nad Louar-
dorn izgled, ki ni izmišljen, nar ljubeznjivsega,
kar so more reči, in nar bolj skerbnega očeta.
V nar večih stiskah svojega domačega ubožtva,
pod težkim bremenom velike družine, ni moglo
nič zatreti kcdaj, ali tudi le zmanjšati njegove
duševne moči v prizadevanji, svoje otroke spo¬
dobno in modro izroditi in v vsem potrebnem
podučiti. On. ni bil učen mož, ker je pa ves
gorel iu resnično skerbel za blagor svoje dru¬
žine, ga je vendar očetovska ljubezen znajde-
nega delala. In čeravno ga je prezgodna smert
iz tega sveta spravila, je bil vendar že tako
globoko vtisnil v serca svojih otrok ljubezen
do dela, poštenosti in domače sprave in edi¬
nosti, da je leta ljubezen je skozi celo njihovo
življenje noter do konca nerazdružljivo spremlja¬
la. Tolikajn je premoglo čez očetovsko serce
resnobno premišljevanje za časa čez važnost
dobrega odgojenja svojih otrok!

22

II. Prijateljstvo bratov.

ahko si je misliti veliko tarnanje
družino po Lenardovi smerti in obil¬
no solzo serčne žalosti, ktere so pre¬
livali njegovi hvaležni otroci zavo¬
ljo zgube moža, ki jim je bil v res¬
nici oče .poln ljubezni, delaven in
moder, kakor so si ga le želeti mo¬
gli. Po toliki nesreči bi utegnil kdo
misliti, da ena mati in sedem otrok,
mej kterimi nar starši ni bil še
dvajsetega leta dopolnil, brez oče¬
tove pomoči, brez vsega premoženja,
ne morejo nikakor na drugo mi¬
sliti, kakor na poterpežljivo prena¬
šanje ubožtva in pomanjkanja vsega
potrebnega, in da niso nikakor več mislili na
napredovanje in olikauje v oziru odgojenja otrok.
Toda Anaklot je bil serčan in enacih misli,
kakor njegov rajni oče, in je že pri njem vi¬
del, kolikajn so zamore storiti tudi pri vsili
stiskah domačega ubožtva. Začne se tedaj po¬
svetovati z materjo in z brati, kaj bi bilo
zdaj nar bolje, in kaj jim je storiti v teh ža¬
lostnih okoliščinah: in sklenejo pogumno, da
se hočejo še na dalje po tem ravnati, kar je
bil njih rajni oče že začel.

23

Anaklet se verne tedaj nazaj v mesto, in
se začne zopet z novo gorljivostjo pridno uči¬
ti. Gerard, komej eno leto mlajši od Anakleta,
je bil tudi že nekaj zdravilstva se poprijel, in
je ostal zdaj doma pri družini. Mati in sestre
so si prizadevale marljivo ženska dela oprav¬
ljati, da so si tako kaj služilo. Vsi so si po¬
magali in se vzajemno ljubili, in spoštovani
spomin ranjcega očeta jih je vkup sklepal in
zedinoval v enodušno mišljenje, ki je naduše-
valo in vodilo vsa njih djanja v obči blagor
cele družine. Ta delavnost in domača edinost
jo obudila še bolj sousmiljonje prijateljev in po¬
močnikov, ki so v nar silniših okoliščinah tej
vredni družini blagoserčno pomagovali. Mej te¬
mi je bil prijatelj, kterije bil že mnogo Ana-
kletu pomagal; ko jo zdaj videl, da je tretji
nar mlajši brat Ferdinand že petnajsto leto
dosegel, in se vendar ni še vedelo, v kakšen
stan ga dati, ker ni bilo potrebnih pripomoč¬
kov, so je velikodušno ponudil, da ga hoče on
k sebi v odgojenje in nauk vzeti, in lekarstva
učiti, ker je bil on sam lekar (apotekar). To
nonadjano djanje dobrotljive prijaznosti je Ana¬
kleta z velikim veseljem napolnilo, ker jo vi¬
dci, da je zdaj tudi za tega brata nenadjana
pomoč prišla, tako da se bo mogel spodobno
in pošteno preživiti, že zdaj in tudi za pri¬
hodnje dni svojega življenja.

24

Pokliče tedaj precej v mesto Ferdinanda,
in ga izroči prijatelju, kteri ga je prijazno spre¬
jel iii precej ga začel lekarstva skerbno učiti.
Mej tein je Anaklet svoje šole dognal, in je
postal dohtar zdravilstva. Gerard, drugi brat,
ki je na deželi prebival, si jo tudi zmirom zlo
prizadeval se vsega naučiti, kar mu je bilo v
njegovih okoliščinah mogoče; tudi je že več¬
krat svojo gorečo željo pokazal v očitne šolo
stopiti. Leta njegova želja se je tudi Anakle-
tu pravična zdela; toda treba bi bilo, da bi
tedaj on sam mesto popustil in na deželo šel
in skerb za družino prevzel, zato da bi mogel
Gerard iz doma iti se učit. Težko se mu je
vendar zdelo, da mora v majhno vas in tako
svojo srečo zanemariti, ktero bi bil lahko v
volicem mestu dosegel; še veliko težja mu je
morala biti ta žertva, ker je ravno imel lepo
priložnost se dobro oženiti, i;i tako svojo sre¬
čo v mestu še precej dobro vstauoviti. V teh
dvomih svojega nagnjenja in svojega serca mi¬
sli Anaklet vedno na veliko škodo, ki bi jo
terpela njegova hiša, ako bi jo on zapustil;
imel je vedno pred očmi zaduje sporočilo svo¬
jega umirajočega očeta, ter pomisli, da če skle¬
ne, stanovitno voditi modro odgojenje svojih
bratov, on prevzame res nar težavniši, toda tu¬
di nar bolj hvale vredni del očetovskih sker-
bi in blage in dobrodeljuo duše. Potem ko je

25

tedaj čez vse to dobro premislil, sklene na svo¬
je lastno dobičke kar ne gledati, in rajše vse
prestati, kakor pa hišo zapustiti, na ktero je
bil navezan no samo z resnično ljubeznijo in
in prijateljstvom, ampak tudi z vezmi kervi in
narave.

Gerard se tedaj v mesto poda, obiskovat
očitne šole zdravilstva, in ker je že nekaj zna¬
nja v tem si poprej bil pridobil, in posebno,
ker ga je vodil starši brat, je naglo napredo¬
val, tako da je bil o svojem času tudi on oči¬
tno pohvaljen in za zdravitelja spoznan.

Anaklet jo mej tem pogumno nosil teža¬
ve svojega pohlevnega stanu, zadovoljili, daje
le s svojim lastnim delom in trudom nekoliko
si svoj stan boljšal; tudi mu je šlo že po sre¬
či, da je dve sestri omožil: ali nepričakana
novica mu pride to veselje kalit, in žalost se
ga loti, ko vidi, da mu ne gre vse po volji.
Tisti dobri prijatelj namreč, ki je bil k sebi
vzel mlajšega brata Ferdinanda, piše Anakle-
tu list, v kterem mu naznanja, da Ferdinand
že nekaj časa sem začenja manj marljivo de¬
lati, in bolj pohajati, da se udaja razuzdano¬
sti in ničemaruosti: pravi, da je on skušal ga
zopet na pravo pot zaverniti; ker pa vidi, da
njegovo svarjenje malo izda, mu oznani, kar
se godi. Na to pristavi še, da če ne bo te sla¬
be poti popustil, na ktero je zašel, ga on no

26

bo mogel več na dalje v svoji hiši terpeti. To
pismo je bilo kakor strela iz neba za Anakle-
ta, ki je koj vse žalostne nasledke prevdaril,
ktere bi lieporedno Ferdinandovo obnašanje ime¬
ti utegnilo. On gre zatorej pri ti priči v me¬
sto, si da od svojega prijatelja yse bolj na tauj-
ko povedati, kaj in kako se je brat pregrešil,
potem vzame brata na stran in mu razložim
dokaže, kolikajn se je pregrešil, ter mu takole
govori: »Nikoli mi ni kar na misel prišlo, da
bom mej težavami, ktere nam je prinesla'pre¬
zgodna smert našega očeta, tudi kedaj zavoljo
tebe take silne britkosti okusil. Od kdaj sem
si postal tak vcrtoglavcc, da si že pozabil na
svoje ubožtvo in na svojo revščino ? Od kdaj
sem si tako nespremišljcn, da namesti se učiti
in delati, začenjaš pohajati in razuzdan biti ?
Ker sem hotel ohraniti lopo spravo in mir, v
kterem smo do zdaj živeli, sem rad in z ve¬
seljem prevzel težko breme gospodarstva na se,
dasiravno sem še s tem rado voljno odpovedal
vsacemu upanju, kedaj do veče sreče priti. Ali
če bo tvoje napačno življenje to meni tako lju¬
bo edinost razdjalo, takrat ne vem, kaj mi bo
moja serčna žalost s tabo storiti velevala. Ali
če ravno meniš, da ti ni treba dosti marati za
tarnanje svojega brata, ki to tako silno ljubi,
pomisli saj na nezmerno žalost, v ktero s tem
svojo preljubeznjivo in rahločutno mater po-

27

grezneš. V žalosti vdovstva njo tolaži samo to,
ker vidi, da se njeni otroci mej sabo ljubijo,
in si eden druzemu pomagajo. Jaz ji nisem
še do zdaj povedal, kaj me je dans sem k te¬
bi prignalo. Ali če boš pri svoji slabi navadi
terdovratno ostal, in še na daljo pohajal, bom
prisiljen ji vse povedati, ter ji razodeti raz¬
dor naše hiše; ona bo zavoljo tega neizrečeno
tarnala in žalovala, in tebi ne ostane potem
kot grizenje vesti, ki ti bo očitala, da si jo
ti prezgodej v grob spravil. Kaj bom pa re¬
kel prijatelju, ki te je tako velikoserčno v svo¬
jo hišo vzel, in si toliko prizadeva te učiti ?
On je videl ubožtvo, v kterem bi bil ti vedno
ostal, in se je tebe usmilil : in ti si tako hva¬
ležen, kali, za toliko dobroto ? Ako se še ne
poboljšaš, prisiliš tega redkega prijatelja, da
te nejevoljin, in po vsi pravici, od sebe zapo¬
di ; in na to, kako so boš mogel opravičiti,
reči in dokazati, da nisi mladeneč neporeden
in nehvaležen ? In, ali ne misliš nikoli na ža¬
lostne nasledke svojega napačnega zaderžanja,
ktere boš gotovo okusil, ako se boš na daljo
tako vedel ? Poslušaj tedaj, kaj jaz mislim: jaz
sem namreč vselej pripravljen za tvoj blagor
vse žertvovati, in to zadeva mojo čast. Ako bi
imel jaz zavoljo tebe, tebe zagovarjaje, deržan
biti za človeka neumnega, nespametnega in ne¬
hvaležnega, te bom gotovo tvoji sovražni osodi

28

prepustil. Pomisli en malo, in potlej skleni, kaj
ti je storiti."

Te besede, ktere je Anaklet ostro in s ve¬
likim potiskom govoril, so globoko v Ferdinan¬
dovo serce segle, da je v svoji sramoti bratu
sveto obljubil, da se hoče gotovo poboljšati, in
mu nikoli več nobene priložnosti novo žalosti
dati. Kar je obljubil, je tudi zvesto in možko
spolnil.

Predno se je Anaklet iz mesta odpravil,
je vso prijatelju povedal, kar je govoril Ferdi¬
nandu, ter je pristavil: „Yi ste prostovoljno

in iz zgolj blagoserčne dobrotljivosti mojega
brata k sebi vzeli, vi ste spolnili moje želje
in še clo več storili, kakor bi bil zamogel sam
od vas upati; ker nikoli no bi bil se jaz prc-
derznil, toliko od vas prositi: zato bom, do¬
kler sem živ, to vaše djanje imel za, gotov
dokaz, da ste moj resnični prijatelj. Iz tega
zamorete torej lahko spoznati, kako mi jo žal
da vam moj brat tako slabo povračujo vaše
dobrote. Zaupam pa vendar, da vam ne bo žal
zavoljo toga, kar ste mu do zdaj storili, in da
boste tudi vprihcdnjič skerbno nanj gledali, in
ga modro svarili in zavračali, kadar zopet iz
otročje pomote kaj napačnega stori. Ko bi pa
moja nesreča so imela tako narasti, da bi mo¬
ral videti, da zmiroin manj mara za svoje dolž¬
nosti, vas prosim že zdaj za takrat, ne mi-

29

šiite nikoli, da sem jaz ravno tak nehvalež-
než, kakor on. Moja hvaležnost, moje spozna¬
nje, moje spoštovanje za vas “—še je hotel

nekaj reci, toda prijatelj mu je segel v bese¬
do : »Zadosti je! midva se dovolj poznava;
vam je znano moje serce, in tudi jaz vaše ser¬
ce poznam. Ako hi tudi vaš brat nesrečen
izid imel, ostane vendar zmirom neoskrunjeno
prijateljstvo in spoštovanje, ki je za vas imam.
Pa terdno zaupam, da v tolike sitnosti ne bo¬
va prišla. Ferdinandovi pregreški so le nasle¬
dek otročje ncspremišljenosti, njegovo serce ni
še pokvarjeno in popačeno. Še bi bil kaj časa
lahko k vsemu temu molčal; ali ker sem ve¬
del, kako vam za vaše dobrote hvalo vč, in
kako vas spoštuje, se mi je prav zdelo, vam
te reči prej poročiti, predno se hudobija v nje¬
govem sercu bolj globoko ukorenini. Jaz mi¬
slim, da se bo zdaj že poboljšal."—Te besede
so otožno Anakletovo serce popolnoma upoko¬
jile ; verne se utolažen domu k svoji družini,
in od zdaj ni imel nikoli več od brata tacih
slabih in neugodnih novic. Mej tem se je po¬
nudila za Gerarda lepa priložnost, da je v čast¬
no in dobro službo prišel. Kako leto pozne¬
je se je tudi s Ferdinandom tako pripetilo-.
Auaklet, sam sebi zmirom enak, je posebno pri
tacih priložnostih si prizadeval, se vsili potreb¬
nih sredstev poslužifi, da sta njegova brata

30

pošteno in spodobno do služeb prišla in je prav
opravljati mogla; on sam je bil za se zado¬
voljen, da mu je vse po volji šlo, in da sta
ga brata s svojim hvaležnim prijateljstvom ča¬
stila : in to prijateljstvo, tako redko med bra¬
ti, jim je tudi mnogo druzih iskernih prija¬
teljev storilo, ki so jim radi in z veseljem po¬
magali ne le z besedo, ampak tudi z djanjein
resnobno in blagodušno k srečnemu uspehu.
In če si tudi niso obilnega bogastva in zlata
in srebra na kupe napravili, kar se le pored¬
koma po poti poštenosti in časti zgoditi za-
more, so pa vendar svoj revni stan si nekoli¬
ko poboljšali, in si tisto srednje premoženje
pridobili, pri kterein se dosti ložej najde sta¬
novitna sreča, ki se upati zamore v človeškem
življenji.

Na zadnje sta se Gerard in Ferdinand
hotla oženiti, in sta to svojo misel staršema
bratu razodela. Anakletu se je ta njuna misel
zadosti pravična zdela, in prav rad je v to do¬
volil. „Ali ker sta sklenila," jima reče „se
oženiti, in postaneta, ako Bog da, kmalu mo¬
ža in očeta, mislim jaz, da bodi ta trenutek
konec dolžnosti, ktere sem proti vama imel,
ker sem vama nadomestoval rajncega očeta.
Tadaj vama govorim zdaj zadnji krat kot va¬
jin višji; zanaprej mi bo dovolj, da me imata
za svojega brata in prijatelja. Pred vsim dru-

31

gim naj nam bojo vselej sveta imena prijateljev
in pomočnikov, kteri so nam dobrote skazovali:
ker veliko manj redka bi bila na svetu do¬
brodelnost, ako bi bili bolj redki nehvaležni-
ki.—Ko si nevesto zbirata, glejta posebno na
to, ali ima vse potrebne lastnosti dobre go¬
spodinje. Kadar bosta našla vsak svojo ženo,
ki boste nerazdružljivo vama navezani, bi bilo
pač sramotno za vaji in nespodobno, ako bi
padla v ljubosumnost, ktera je nar nečastniša
vsih strasti. Pomnita pa tudi zraven tega, da
če postave možem oblast čez ženo dajajo, one
tudi že za terdno postavljajo, da so možje do¬
sti pametuiši in previdniši, kakor one, zato da
čujejo s spoštovavno zmernostjo nad njih za-
deržaujem ; in ni ravno redko, da se zgodi, da
zakonski možje, ki so v tem odveč nemarni in
leni, velike nerede v družinah vzrokujejo.“ —
»Ako vama Bog otrok da, ne pozabita
nikoli, da nar pervi učitelji otrok so starši, nar
perva šola domača hiša. (Ju j ta vedno nad

vsem, kar sc v vajuili hišah godi, in pomni¬
ta, da nar boljši nauk je dober izgled. Če ho¬
četa dobro pretuhtati, od kod da prihaja dobri
ali slabi izid učenja pri ljudskih otrocih, bosta
skorej vselej našla, da pervi začetek in nagib
k dobremu ali k slabemu so otroci imeli od
svojih staršev. V južni Ameriki, mej tistimi na¬
rodi, ktero so Europejci divje in sirove ime-

32

novali, ki so bili pa kakšenkrat bolj pametni
in bolj pravični kakor mi, se je tudi postava
našla, po kteri so zavoljo hudobij sinov bili
njih očetje ostro kaznjenk Pomnita, da je nar
slajša in nar močnejša vez človeške družbe lju¬
bezen. Ravnajta tako, da bodo vajni otroci v
vama imeli umna učenika, odkritoserčna pri¬
jatelja, ne pa čmerna in termasta grajalca. Ako
mi še vedno radi z omajanim sercem gledamo
obraz svojega očeta, ki je na platno zrisan, se
to ne godi samo zato, ker je bil on naš oče,
marveč zato, ker nas je popustil popolnoma
prepričane, da nas je zares rad imel in v re¬
snici za nas skerbel, ker je nar veče žertve do-
prinašal, zato da nam je poskerbel nar boljšo
odgojenje, ki mu je bilo mogoče. Ne mika nas
in ne gane toliko oče, kolikor prijatelj. Vaju
otroci bodo lahko na slaba pota zašli, če je
bosta tudi doma prav skerbno in modro učila,
ker na tem svetu je žalibog ! vse polno nevar¬
nosti in pasti skritih nespremišljeni mladosti;
ali če bosta znala svoje otroke prepričati, da sta
jim vidva nar boljša prijatelja, bo to prepriča¬
nje imelo vselej veliko moč, je na poti njih
strastnega življenja ustaviti, in nazaj na pravo
stezo zaverniti. Glejta ! tako sem jaz mislil,
po teh pravilih sem se jaz sam do zdaj rav¬
nal, ko sem si prizadeval, vama očeta nado-
mestovati. Če kakšenkrat moje obnašanje proti

33

vama ni bilo dovolj modro, so je to zgodilo le
zavoljo pomanjkanja skušnje, nikoli pa iz po¬
manjkanja resnične želje in skerbi za vaju bla¬
gor. Oe moje skerbi in moj trud zaslužijo, da
mi kako hvaležnost skažeta, tako ne iščem dru¬
ge, kakor samo vaju vedno prijateljstvo." —
„Ne samo prijateljstvo," odgovori Gerard živo
in s krepko besedo, „ampak vso hvaležnost ti
ohraniva vedno, in vse serčno spoštovanje. Mi¬
dva spoznava, da je naju sreča večidel tvoje
delo; brez tebe ne bi bila morda nikoli se iz
velicega ubožtva izkopala, v kterem sva na svet
prišla; spoštovati te morava kot svojega uči¬
telja, prijatelja in dobrotnika."—Ferdinand je
vse to, kar je Gerard govoril, s kimanjem gla¬
ve in z roko poterdil. Na zadnje se razidejo,
ali pri ločitvi so vsi trije solzne oči imeli. Ži¬
veli so potem kot resnični prijatelji, in dasi-
ravno so bili daleč eden od druzega, so vendar
pri vsaki priložnosti si vzajemno skazovali nar
živejše občutljeje resnične dobrohotnosti, in so
tako vsem s svojim lastnim izgledom kazali,
kolikajn se sreča družine povikša, kadar k vo¬
zem kervi pridejo še močnejše in slajše vezi
resničnega prijateljstva.

O

34

III. Ujec in ujčnik,

og pa ni še hotel jenjati skušati nežne
občutljivosti Anakletovega serca, in
prihranil ga je še za druge skušnje.

Ena Anakletovih sester je bila
omožena štiri milje daleč od njega.
Neprevidoma mu pride novica, da
jo je huda bolezen popadla, da že
umira, torej da naj le hitro pod¬
viza, ako jo želi še enkrat pred
smertjo videti. Anakletpove žalost¬
no novico s potrebno previdnostjo
svoji preobčutljivi materi in koj
odide. Pride k sestrini postelji in
jo najde, ko je umirala, in je že
tako bila iz se, da ga že ni več
spoznala. To videti se Anakletovo serce od
žalosti skorej razpoči, in je dosti solz prelil.
Mej tem se je bolezen in terpljenje umirajo¬
če zmirom hujšalo, in kmalu potem je v nje¬
govih rokah dušo pustila. V žalost pogreznjeni
Anaklet se loči od mertve sestre, in tu mu
pokažejo pervikrat dete, njegovega ujčnika, ki
so ga iz maternega naročja bili vzeli, in ga
zdaj dojnici izročili. Bilo je to dete v obličju
popolnoma svoji rajnci materi podobno, kar je
v Anakletu še bolj spomin na rajnko ohranilo,

35

in njegovo vžaljenje zavoljo njene nagle smerti
ponavljalo. Dasiravno pa je bil sam v toliki
žalosti, se je vendar silil, žalostnega svaka
tolažiti in ga je zagotovljal, da mu hoče biti
tudi zanaprej prijatelj, kakor dozdaj; priporoči
njemu in njegovim ljudem serčno in s krepko
besedo svojega mladega ujčnika, ter se nazaj na
svoj dom verne. Tarnanje zavoljo zgube sestre
v cvetoči mladosti, ktera ga je ^vselej spošto¬
vala in imela kot svojega očeta, in sousmiljenje
za ujčnika, siroto že v plenicah, ni bilo samo,
kar je Anaklet na poti proti svojemu domu
resnobno premišljeval: on je tudi že v duhu
previdel neizmerno žalovanje svoje matere, in
svojih druzih sester, kadar bodo slišale žalostno
novico, ktero jim je on nesel.

Po neogibljivem žalovanju, ki je morala
ta neugodna novica njim vzrokovati, je začel
Anaklet precej misliti na malega ujčnika, ki
se je Lenard klical, kakor njegov materni ded.
Kadar je bil od mleka odstavljen, ga je hotel
za nekaj časa pri sebi imeti, zato da bi ga
on v svoji skerbi imel; ker ga je hotel sam
zdraviti in po mogočosti krepčati, ker se mu
njegove telesne moči niso zdele dovolj krepke.
Njegov svak se je bil mej tem vdrugič oženil,
in kmalu je bil oče veliko otrok ; ni mu šlo
tudi vse po sreči, in tako se je bilo njegovo
premoženje silno zmanjšalo. Anaklet je tedaj

36 .

videl, da bi njegov ljubi ujčnik, ako bi nazaj
k svojemu očetu prišel, neogibljivo moral svoje
dni prebiti v zanemarjenju in ubožtvu. On pa
ni mogel te misli prenesti, zatorej sklene svoje
skerbi in svoje premoženje tudi z ujonikom
deliti, da bi ga mogel spodobno izgojiti. Da
je pri tem svojem sklepu še terdnejše obstal,
je delala živečnost in odkritoserčnost ujčnika
samega, in odobrenje njegovih dveh bratov, ki
sta bila tudi pripravljena, se pri tem hvale¬
vrednem početju djausko vdeleževati.

Da bi to početje srečniši izid imelo, je
Anaklet menil in za prav spoznal, ga zdra¬
vilstva učiti, ker je on sam že zdravitelj bil,
in torej je previdel, da mu bo v tem on sam
že veliko ložej pomagal, in za njegov vedni
napredek skerbeti zamogel. Začne tedaj on sam
ujčnika učiti : s potjo ga je učil dveh jezikov;
latinskega in francozkega, in si sosebno prizade¬
val, ga vaditi v znanosti, svoje misli dobro
skladati, bolj kakor pa v znanosti skladanja
besedi, ker je bil prepričan, da kdor se je
enkrat navadil pravilno misliti, se tudi lahko
navadi pravilno pisati in govoriti. Ni opustil
branja dobrih knjig, namenjenih za očitne in
za osebujne ali privatne šole, iz kterih si je
nabiral tista pravila, ki so se mu zdela za
njegovega učenca nar bolj primerna; in kar
je le mogel, si je prizadeval, da je sam svo-

87

joga ujcnika vpeljeval v razne razdolo 'znanstev,
k tori h poznanje mu je bilo potrebno, da bi
potlej s srečnim in zaželenim uspehom se po¬
prijel zdravilstva. Vse to je Anaklet sam sto¬
riti si prizadeval, da bi bil pomnožil priložnosti
in nagibljejo, uterditi vzajemno zaupanje mej
njima in vzajemno ljubezen; zakaj Anaklet je
mislil, in po pravici, da jo to ena nar pervih
podstav, na ktere so ima Lenardovo odgojenjc
opirati. Tudi to je hotel s tem doseči, da bi
ujčnika tako pozno, kakor bi mu mogoče bilo,
•v mesto poslal, ker je iz skušnje vedel, da so
serca še zlo mehka in ne še [zadosti z vadbo
kreposti uterjena, veliko bolj v nevarnosti po
mestih, da se jih morivni strup hudobnosti in
razuzdanosti prime, kakor pa med manj olika¬
nimi prebivalci na kmetih, ki so tudi po na¬
vadi manj razuzdani. Anaklet jo z velikim
veseljem videl, da se vsak dan bolj razvija
duh in serce mladega Leuarda; posebno pa
so mu vselej kaj dopadle njegove prijazne in
bistroumne misli, zgovorjene, kadar si jih je
človek nar manj svest bil, in ki so kazale
spoštovanje in ljubezen, ki jo je ujčnik zarij
imel, in ktere si je on prizadeval ohraniti in
povikšati z vso svojo močjo iu skerbjo.

Mej tem je Lenard dosegel že leta, v kte-
rih je naravni red njegovega uka neobhodno
tirjal njegovo preselitev v mesto. Anaklet je

38

k temu vse potrebno poskerbel in napravil, in
kadar sta se imela ločiti, je takole svojemu
ljubemu ujčniku govoril; „Jaz sem si na vso
moč prizadeval, kar sem mogel, da bi bil ta
dan še daleč, ko se imava ločiti. Jaz tebe, Le-
nard moj! prav nerad od sebe pustim ; ali tvoj
blagor to tirja, zatorej se mirno udam in tudi
to prenesem. Samo ta misel me zlo skerbi,
da greš zdaj v družbo živet, ki je vsa dru¬
gačna, kakor je ta, v kteri si dozdaj živel. Tam
bo tvoje serce pri vsaki stopnji našlo smertnih
nevarnosti, kterih se je ogibati; in ravno zato,
da bi te obranil takih nevarnosti, sem si mno¬
go verstno prizadeval, ti razlagati in globoko
v serce vtisniti dolžnosti pametnega in pošte¬
nega mladenča. Ako ne pozabiš tega, kar'sem
ti govoril, zaupam, da bo že sam pogled na
hudobijo ti grozo delal. Toda v silno obljude¬
nih mestih so mladenči lahko še v drugi ne¬
varnosti, hočem reči, da se jih polasti duh
prevzetnosti in nespremišljeno3ti; to stori člo¬
veka mehkužnega, mu vzame krepkost, stano¬
vitnost in živečnost, tako da ni več potlej za
nobeno veljavno in trudljivo delo. Pomni, da je
človeška natora že taka, da ga navade dobre
ali slabe, kterih se človek navzame v svoji
mladosti, večidel spremljajo do silno starosti.
Pa, zadosti je tega, kar sem ti rekel; z Bo¬
gom, Lenard moj! spomni se vedno na me in

39

na dobrote, ktere st od mene prejel, spomni
se na svojega očeta in ne pozabi njegovega
ubožtva." — Ko je to rekel, je ujčnika objel,
kteri mu je s spoštovanjem roko poljubil, in
tako sta se na zadnje ločila.

Lenard je nekaj let vse svoje dolžnosti
na tanjko spolnoval; ali potlej ga je njegova
živečnost iz prave ' steze odpeljala, da se je
začel spačenim tovaršem pridruževati in v kraje
zahajati, ki so bili nevarni njegovemu sercu
in njegovemu obnašanju. Neki prijatelj, kteremu
je bilo priporočeno, da naj čujo nad zaderžanjein
mladenča, je to reč Anakletu precej pismeno
naznanil. Anaklet tedaj, ki ravno takrat ni
mogel iz doma iti, je Leuarda k sebi poklical
in mu takole govoril: „Jaz si gotovo nisem
bil svest od tebe, v to žalost priti, ktero mi
po sili pripravljaš. Ali tedaj tako dobro v pa¬
meti deržiš moje opomine in svoje lastne oblju¬
be ? Ali se tako spominjaš na svojega ubožnega
očeta ? V sitnih stiskah svojega stanu se on
s tem tolaži, da ima sina, ki se dobro in spo¬
dobno obnaša, in torej upa, da bo zamogel
enkrat njegovo starost podpirati. Kaj bo on,
nesrečnež! zdaj rekel, kadar bo zvedel, da si
ti sam svojo lastno srečo spodkopuješ iu nje¬
mu vse upanje jemlješ ? Ali, kaj si pričakuješ
ti od tacega neporednega in razuzdanega živ¬
ljenja, kakoršno si začel ? Reci —

40

Lenaril, ki je bil vajen, da jo ujec ž njim
vselej z nar večo prijaznostjo govoril, je bil
od teli besed v živo ranjen, kakor tudi od
nenavadne resnobe, s ktero so bile izgovorjene;
torej je ves v sramoti obstal svojo pomoto in
obljubil, da se hoče precej nazaj na pravo pot
verniti, in v prihodnje s ponovljenim prizade¬
vanjem in z večo skerbjo svoje dolžnosti spolno-
vati, da bo tako poravnal, kar je dozdaj iz
nevednosti in nespremišljenosti napačnega storil.
Anaklet se je upokojil, ga je nazaj v mesto
poslal, in je nekaj časa zopet dobra sporočila
čez njegovo zaderžanje prejemal. Ker ni več
obiskaval nevarnih krajev in se je marljivo
zopet učil, se je tudi vsem zdelo, da se je v
resnici in za stalno poboljšal. Ali kaj ne pre¬
more čez mladeneevo serce strupena zapeljivost
popačenih tovaršev! Začenjali so ž njim šale
vganjati in ga zasmehovati, da se zdaj tako
modro derži in po čednosti hrepeni. Lenard
ni dolgo za vse to prav nič maral, na zadnjo
je bil pa le premagan, in se je dal bolj kot
poprej na pot neporednosti in razuzdanosti
zapeljati. Anaklet je to reč precej zvedel; ves
nepokojin se poda zdaj on sam brez obotavljanja
v mesto. Pride v mesto ob mraku; Lenarda
ni doma: njegov prijatelj mu s žalostjo pravi,
da je njegov ujčnik zdaj veliko bolj neporeden,
kakor onikrat. Anaklet želi tjekej iti, kjer bi

41

mogel Lenarda najti mej tovarši; prijatelj mu
da služabnika, in ta ga je peljal v malo po¬
stransko sobo v neki očitni kavarnici. Ko že
blizo tje pride, sliši glasove nejevolje, krega
in psovanja; stopi nagloma v sobo noter, zagle¬
da ujčnika, ki je bil ves iz sebe od togote in
jeze; zraven tam vidi hudobnega tovarša s
potegnjenim mečem v roki, in dve ženski, ki
si prizadevate ji pomiriti; pred njimi pa vidi
na mizi karte, nekaj deuara, pa vino. — „Stoj!“
zavpije Anaklet, ko ta žalostni nastop vidi;
in pri ti priči ga groza spreleti, da. se ves
trese, merzel pot ga oblije, dol pade na er.
stol in omedli, lenard se jo pa veliko bolj
prestrašil prihoda svojega ujca, kterega si je
zdaj in tukej nar manj pričakoval, kakor me¬
ča togotnega tovarša, in ves bled in trepetaje
si tudi on prizadeva, mu iz njegove omotice
pomagati. Ko je hudobni tovarš slišal, kdo da
je ta tujec, ki jih je tako neprevidoma pre¬
stregel. je proč djal meč, in se je z dvema
ženskama tiho proč podal. Anaklet je mej tem
iz svoje omedlevice zopet k sebi prišel, in ko
je zopet mogel na nogah stati, se je proti domu
obernil, služabnik ga je za roko peljal, kteri
je bil ž njim sem prišel, in precej za njim je
šel Lenard, pogreznjen v nar večo žalost in
sramoto. Ko je Anaklet domu prišel* se je
hotel precej v posteljo vleči; za večerjo ni

42

hotel prav jiič druzega kot samo vodo, iu želel
je sam ostati. Celo noč ni kar očesa zatisnil,
in ložej si je misliti, kakor pa popisati in z
besedami dopovedati, kake misli so njega po
noči mučile. Tudi Lenard je to noč ves nemiren
bil; ni mu hotla izpred oči pobitost, v kteri
je ujca videl, in dobro je že naprej vedel za
dobro zasluženo nar hujše pokreganje, ktero
ga je čakalo. Ko se je dan napočil, se je
Anaklet posilil nekaj vziti, da je svoje spehane
moči enmalo pokrepčal, ter je rekel ujčniku
k sebi priti k postelji. Ko noter pride, nepomič¬
no v njega svoje oči upre, ene krate globoko zdih-
ne, žalost ga vnovič spreleti, solze se mu po
obrazu vlijejo, ter na zadnje takole spregovori:
»Moj Bog! v kak žalosten stan so me zdaj
pahnile tvoje hudobije !.... To je tedaj žalostni
sad, ki sem ga dočakal od tega, kar sem za
te storil ?.... Kake temotne in strašne misli
mi vdiha zdaj tvoja nazočnost, ki mi je bila
nekdaj tako ljuba iu draga!.... En sam hip
da bi bil jaz bolj pozno prišel, bi bil morebiti
prišel le zato, da bi te videl v tvoji lastni
kervi na tleh ležati, in sramotno dušo pustiti....
Oj, zgubljeuo je bilo vso moje prizadevanje!
zginilo je ko dim vse moje sladko upanje!...."
tu obmolkne, in se jame neutolažljivo jokati.
Orožna žalost iu solze Anakletove so serce Le-
nardovo tako pobile, da se ni mogel več uder-

43

žati; ves osramoten in prestrašen, s pobeseni-
uii očmi gre ven iz ujčeve spalnice, in ni kar
besedice pregovoril; hiti naglo poiskat prijatelja,
v čegar hiši sta bila, prime ga tesno za roko, in
mu z objokanimi očmi in z vednim ihtenjem
takole govori: »Tecite, za Božjo vol, j o ! tecite
pomirit prežalostnega mojega ujca. Recite mu
v mojem imenu, da žalost in kes čez moje
dozdanje napačno življenje sta se do verha na¬
rasla, in mi serce teržeta na kose. Recite mu,
da čutim vso grozo svoje hudobnosti in gerde
nehvaležnosti, in da sem terdno in resnično
sklenil si prizadevati, da si vnovič zaslužim
njegovo odpuščenje in njegovo dobrohotnost.
Recite mu, da hočem raje umreti, kakor da
še enkrat vzrokujem toliko tarnanje tako do¬
brotljivemu ujcu, ki je vreden, da se na vso
moč ljubi in spoštuje."

Prijatelj je to rad na se vzel, ker je videl,
da je Lenard v resnici od nenavadnega ster-
menja ves presunjen. Prizadeval si je, kakor
mu je bilo le mogoče, Anakletovo serce upo¬
kojiti, in mu je pravil od sklepov in obljub
skesanega ujčnika; toda Anaklet se ni dal
tako lahko utolažiti, ker mu je bila ostala
pregloboko v sercu vtisnjena strašna prigodba
preteklega večera. Mej tem je prišel čas, da
je moral Anaklet zopet iz mesta domu iti, in
Lenard je prednjega stopil s plahim glasom

44

se poslovit, s solznimi očmi in z očitno sramoto
v obličji. Anaklet, ki je bil že precej svoje
.serce upokojil in umiril, ujčnika resnobno pogle¬
da, ter mu reče : „Od zdaj naprej ti ni treba
k meni hoditi ni po . svete ni po svaritve ali
opomine, jaz ti nočem biti nikakor več nadle¬
žen : misli sam, kako se boš živil in preskerbci,
jaz pa bom tudi le sam za se skerbel. Slišim
praviti od prijatelja, da me hočeš zopet zagoto¬
viti, da se kesaš ; ali kako hočeš,, da se bom
še na dalje na te in na tvoje besede zanesel ?
Naka ! rajše hočem po sili spraviti iz svojega
serca ljubezen, ki sem jo po nesreči dozdaj za
te imel, in te tako tvoji lastni osodi prepustiti.*
-—To reče, in stopi v kočijo; 'Lenarti mu je
hotel roko poljubiti, ali Anaklet mu tega ni
pripustil, in je odšel.

Ta ostrost, s ktero ga je ujec vzadujič
sprejel in popustil, je bil zadnji mahljej na
Lenardovo serce, tako da je nekaj časa osupnjen
ondi postal in -se ni ganil z mesta; potlej se
jo začel neutolažljivo jokati, šel je domu v
svojo sobo, in se je v svoji žalosti in obupu
na posteljo vergel. Prijatelj pa ga ni celo sa¬
mega pustiti hotel v njegovi presilni otožnosti,
temuč mu je na strani stal, in skušal mu
zopet v serce vdahniti tolažljivo upanje, da
zamore še zmirom enkrat ujca potolažiti, kte*
rega je tako grozno razžalil: saj on ni dru-

45

zega pred očmi imel, kakor svojega ujčnika
za stalno na pot čednosti zaverniti, in je bil
zavoljo tega na skrivnem prav krepko svojemu
prijatelju priporočil, da naj nad njim čaje, in
se stermenja in strahu posluži, v kterem je
tačas bil, da tako bolj občuti grozni prepad,
kterega si je dozdaj sam sebi kopal. Anaklet
namreč ni mogel verovati, da bo ujčnik v svoji
hudobnosti terdovratno obstal, in da bo neob-,
čuti ji v pri tarnanji svojega ujca, ki gaje  vse¬
lej kot Ijubeznjiv oče imel. In v resnici so nje¬
gove solze, njegova silna žalost, njegovo' tar¬
nanje v Lenardovem sercu utisk zapustile, ki po
navadi spremembo za celo življenje vzrokuje.
Tudi se je že ta novica razglasila mej znanci, da
ga je prestregel ujec v tako sramotivnih oko¬
liščinah ; začel je tedaj živo občutiti težo očitne
sramoto. Hudo posvarjenje ujčevo in njegovo
protenje, da ga bo popolnoma zapustil, ga je
tudi silno prestrašilo : ali nar bolj mu je v
spominu ostal njegov jok iu omedlevica, v
ktero ga je videl pasti. Nikakor ni mogel več
pozabiti nepreteržene verste tolikajn resničnih
in vednih dokazov prave dobrohotnosti; in ko
je premislil, da mož, kakor je bil Anaklet,
ki je v tolikih prigodbah svojega življenja zmi-
rom veliko serčnost, velik pogum in krepko
dušo skazal, se ni mogel več uderžati, je oble¬
del, je omedlel, kadar je videl, da ima ujčnik

46

zgubiti čast in življenje: je vse to vkupej ze¬
dinjeno delalo globok utisk v Lenardovem sercu,
iu je vzrokovalo popolno spremembo njegovega
obnašanja. Daleč je zdaj zmirom stal od vsih
nevarnih krajev, ogibal se je vsacega nevarnega
tovarša, vse moči svoje duše je zedinil k terd-
nemu sklepu, popraviti veliko razžaljenje svojega
lastnega dobrega. imena : in modro zaderžanje
in marljivo učenje in stanovitno stopi na mesto
dozdajne razuzdanosti. Lenard je skušal večkrat
ujcu pisati, spričevati mu svoj kes in svojo
žalost; tudi prijatelj, ki je nad njegovim ob¬
našanjem cul, mu je pisal, da je prepričan, da
se je Lenard v resnici in za stalno poboljšal.
Tako se po malem Anakletovo žalostno serce
umiri, namesti žalosti mu pride tolažba, in ko
je bil na zadnje tudi on prepričan, da je nje¬
gov ljubi ujčnik stanovitno poboljšan, mu je
on sam pisal, in ga zagotovil, da je ž njim
spravljen, ter mu je serce delal, da naj na
poti čednosti, na ktero se je vernil, in pa v
spolnovanji svojih dolžnosti vedno napreduje.
Lenard neutrudljiv obstane v svoji gorečosti,
in s častjo se izšola. Ko je postal dohtar
zdravilstva, si je tudi Anaklet prizadeval, mu
častno službo pridobiti, da je s hvalo in ne
brez dobička svojo znanost v djanji pokazati
mogel. Zdaj posebno je Lenard zmirom bolj
spoznaval velike dobrote, ktere mn je Anaklet

47

storil, ia vedno bolj živo občutil njih ceno
in veljavo. Videl je namreč vsaki dan, ka¬
ko ves drugačen je njegov stan, kakor pa
stan tolikajn druzih mladih verstnikov, ki so
bili ravno tako, kakor on, od ubožnih staršev,
in je premišljeval vedno trude, terda dela in
poniževanja, kterim bi bil tudi ou podveržen,
ako ne bi ga bila dobrotljiva roka njegovega
ujca podpirala in mu. pomagala. Take misli
so ga vselej speljale na spomin cele dolge ver-
ste vednih Anakletovih dobrot, in v takih tre¬
nutkih mu je pogostoma liste pisal polne lju¬
bezni in hvaležnosti, in vsakrat se je potožil,
da ne dobi dovolj besedi pripravnih, mu prav
izgovoriti in dokazati zmirom večo hvaležnost,
ki jo je v svojem sercu zanj čutil.

Pa Anaklet je že dosegel sedemdeseto le¬
to svoje starosti; njegova navada, zmirom in
mnogo brati, mu je naklonila bolezen v očeh,
ki je po malem rasla, dokler ni nič več videl
in je oslepel. V tej nesreči je mislil Anaklet
svojo službo popustiti, in se z majhno penzi-
jo zadovoliti, da bi zamogel preživeti še tieto
malo, kar mu je življenja ostajalo, toda Lenard
ga je prestregel; on je popustil svojo lastno
službo, in je šel k njemu s terdnim namenom,
vprihodnjič ž njim živeti, in njega nadomesto-
vati. Ko Lenard pride in Anaklet njegov glas
zasliši, se vzdigne, in tipaje ob steni z rokami

48

si pomaga, (la mu na proti gre, ter ga objame
in reče : „Tvoj prihod dela, da ne čutim več
ni teže let ni svoje nesreče; kaka lepa pri¬
ložnost te je semkej mi prinesla, me tolažit
in poveselit ? “  „ Moja nar svetejša dol¬
žnost “ odgovori Lenard: Jaz sem sklenil

z vami živeti, in vas tukej uadomestovati, in
prav srečnega se bom štel, ako bom zamo-
gel saj enmalo poverniti neštevilne dobrote,
ktere sem od vas prejel." —Jaz  sem ti prav
hvaležen" povzame Anaklet, „za to tvojo serč-
no skerb ; ali pomisli, da si tako svojo služ¬
bo zmanjšaš, in da boš tukej manj zaslužka
imel; jaz pa ti nočem biti nadležen. Verni se
le nazaj na svojo pervo 1  službo; jaz upam,
da mi ne bo primanjkovalo, česar potrebu¬
jem za ta kratki čas življenja, ki mi še osta¬
ja. “ — „Jaz sem že svojo službo zavoljo tega
popustil" odgovori Lenard; tedaj vas zdaj
po nobeni ceni več ne zapustim. Kdo kali
bi me mogel obvarovati graje, da sem ne¬
hvaležen in nečlovečen, ako bi se prederznil
v tem stanu vas zapustiti ? Dobro vem, ko¬
liko sem vam dolžan, zato me ne ;bo moglo
nič druzega od vas odtergati, kakor smert."
— »Blagoserčni Lenard!" reče zdaj Anaklet,"
tvoja hvaležnost preseže silno moje dobrote.
Pojdi sem, da te objamem! Ker si tedaj, terd-
no sklenil, da hočeš pri meni ostati, ne bom

49

več nesrečen, in misel, da bom v rokah ta¬
ko velikodušnega in meni tako ljubega moža
dušo pustil, mi bo tudi veliko groze pred
smertjo vzela. “

Anaklet je potem še nekaj let živel, bil
je zmirom prav miren in še precej vesel, da-
siravno je čutil slabosti starosti in je bil slep.
Lenard je vse ure dela proste ž njim prijazno
kremljal, se vselej po njegovih svetih ravnal,
in se marsičesa od njega še naučil. Na zadnje
pa je slabost starosti Anakleta na posteljo ver-
gla ; in zdaj je Lenard nar bolj si prizadeval,
njemu svojo hvaležnost skazovati, ker je vedno
sam bil pri umirajočem ujcu, sam s svojimi
rokami mu je'stregel, in nikoli ni ga zapustil,
dokler ni videl, da mu je v njegovih rokah
dušo pustil. Pogrebščino mu je tako častno na¬
pravil, kakor mu je bilo le mogoče; na grob
mu je postavil spominek, na kterem je bil od
njega napis djan, ki je bil očiten dokaz nje¬
govih občutljejev, žalosti po njegovi zgubi, in
hvaležnosti do njega, ki mu je bil učitelj, pri¬
jatelj, in dobrotnik: občutljeji, kteri so bili
dosti bolj, kakor v marmeljuu, vtisnjeni za vse
čase v njegovem sercu.

4

50

IV. Hvaležni prijatelj.

oric Maroni je v 22. letu svoje sta¬
rosti starše zgubil, ki so mu po
svoji smerti razuu od gojenja, kakor
se olikanemu človeku spodobi, le malo
premoženja zapustili. Da bi torej
svoje premoženje kaj pomnožil, ter
zamogel spodobno živeti, so mu uek-
teri prijatelji svetovali, da naj gre
v poglavitno mesto cesarstva, in da
^ naj tam svojo srečo poskuša, ker
zna nemško. Kakor mu s ve to vaj o,
4 ^j^jtako stori: preskerbi se s krepkimi
'Vin častivnimi priporočilnimi pismi,
gre na Dunaj, in se poda k vsem ti-

' 'z re -t stim osebam, kterim je bil sabo pisma
prinesel. Mej temi je bil neki Lojze Goertz, zlo
pošten in marljiv mož, kteremu je knez Lichten-
stein popolnoma zaupal, in je oskerboval vsa nje¬
gova opravila in njegovo celo neizmerno blago.
Ravno je knezu manjkal tajnik: Lojze mu hvali
tega laškega mladenča, in mu ga za to službo
priporoči; knez ga torej pri ti priči s častni¬
mi pogoji v službo vzame. Za nekaj časa potem
se je Moricu primerilo, da je mej drugimi

51

osebami, ktere je na Dunaji spoznaval, tudi
enkrat videl mlado dekle, ki se je klicala Ju¬
lija Heilmann. Ona je bila vedno s svojo ma¬
terjo pri svojih domačih opravilih, ni kar poz¬
nala napačnih šeg, oblačila se je spodobno po
svojem stanu, in si ni iskala nepotrebnih lišpov
in dragih oblek, in druzih takih ničemurnih
reči, ki bi imele biti predmet občega zaniče¬
vanja, mehkužne mladenče pa po navadi toli-
kajn mikajo. Želel je se ž njo ožeuiti, kar je
tudi dosegel; iu v kratkem je tudi on oče
postal, kakor je že bil Lojze. Moric je tedaj
videl, da je v tej častni in dobri službi dovolj
preskerbljen, imel je pametno in pošteno so-
prugo, bil je oče otrok, ki so bili njegovo upanje
za stare dni, in za začetnika tolike sreče je
spoznal le Lojzeta. Mej tema dvema so se torej
od dne do dne uterjevali tisti občutljeji, ki je
poznajo samo čedne duše, ker samo take so
pripravne in sposobne za resnično prijateljstvo.
Več let je tako preteklo, da sta si eden pred
drugim uzajemno dobrohotnost skazovala; ali
Lojze, dasiravno ni bil še silno star, je hudo
obolel, in smert se mu je bližala. Predno je
v rokah poštenega Morica dušo pustil, mu je
priporočil svoje otroke z besedami, kakor jih
natora vdiha vsakemu dobremu očetu v takih
zadnjih trenutkih.

Lojzetova vdova je bila zdaj v uar večem

52

obupu : imela je dosti družine, zgubila je moža,
ki je bil njena edina pomoč in podpora; da-
siravno je vedela, da ji bo knez enmalo poma¬
gal, ji vendar še kar nikoli na misel ni šlo,
da bo na mesto rajnega Lojzeta postavil nje¬
nega staršega sina, ker je bil še premlad in ni
imel potrebnih znanosti, tako da ni bil za tako
službo. In v resnici knez pokliče k sebi Moriea.
„Vi vidite" mu pravi, „da sem v Lojzetu zgubil
nar ljubšega moža, ki sem ga imel; žalost
čez toliko zgubo mi jemlje samo ta gotovost,
da dobim v vas moža ravno tako skerbpega in
zvestega za oskerbljenje mojih opravil, kakor
je bil on. Vam torej izročim njegovo službo,
ter bom poskerbel, da si enega najdem, kteri
bo vašo službo tajnika prevzel." — „Ali Lojze
je zapustil otroke" odgovori Morie s spošto-
vavno prostostjo. — " In kaj hočete s tem reči ?“
— »Reči sem hotel, da tako vreden oče bi
lahko imel za svojega naslednika enega svojih
sinov." —„In  vi bi mi svetovali, da naj izročim
svoja opravila tako mlademu človeku ?“ — Gos¬
pod ! vam ni treba mojih svetov : jaz pravim
samo, da odgojeuje, ktero je Lojze svojim otro¬
kom dal, me uveruje, Ja se nimajo njih pri¬
pravnosti in modrosti meriti po starosti." —
»Jaz pa mislim" reče na to knez," da boste
vi dosti bolj po moji volj, Toda za zdaj je do¬
volj, drugikrat bova čez to kaj več govorila."

53

Moricovi sinovi, dasiravno dobro podučeni
in vajeni pogostoma slišati sveta imena pri¬
jateljstva, čednosti in časti, so bili vendar še
premladi, da bi bili zamogdi dobro spoznati
njih važnost in dolžnosti, torej niso mogli skri¬
vati nejevolje, ki so jo občutili, kadar so vi¬
deli, da noče oče službe prevzeti, ktera bi bila
močno poboljšala njih domače stanje in njih
srečo. Tudi Julija sama, dasiravno je bila scer
pametna žena in je svojega vrednega moža spoš¬
tovala, zapeljana od materne občutljivosti, mu
začne z vsim spoštovanjem to reč očitati. „Oj,
Julija moja!,, ji odgovori Moric otožen in z
omajanim sercem; „ne skušaj še ti, te prosim
za Božjo voljo ! ne skušaj več moje čednosti,
ki je v stiski mej dolžnostmi očeta in mej
dolžnostmi prijatelja.... Celi Dunaj bi me po
vsi pravici imenoval gerdega nehvaležneža . ..
Ako bi bil jaz umeri, blagi Lojze ne bi bil,
ne, pozabil na moje otroke..." —to reče, pa
odide s solznimi očmi.

Mej tem pa knez ni hotel bolj na dolgo
pustiti svojih opravil v neredu in v zmešnjavi,
in ker je menil, da prihaja Moricov upor od
drugod, kakor iz občutljejev resnične čednosti,
ki je v dauašnih dneh tako silno redka na
svetu, ga vnovič k sebi pokliče. „No tedaj!“
mu reče, »kdaj boste vendar prevzeli službo
mojega opravilnika ?“ — »Gospod ! jaz upam,

54

da mi ne boste dolžnosti naložili, to službo v
resnici prevzeti."—Saj pa ni milost, za Mero
vas prosim, in služba, ki jo vam ponujam, daje
tudi dosti zaslužka. Tudi ne bi bil nikoli mislil,
da zamore oče, ki ima družino, tako malo
marati za svoj lastni dobiček, saj zdaj gre
na to, da se vaši otroci osrečijo." — „Oj gospod !
vi mi parate zerce.... Saj vam je znano, da
sem za vso svojo srečo Lojzetu dolžnik.... Kadar
mi je v mojih rokah umiral, je zdihaval: o
moji otroci! moji otroci! Oh !....Oj ! nočem
biti nehvaležen, ne takemu prijatelju ; tudi me¬
nim, da ne zanemarjam svojih lastnih otrok,
in da jih ne zapustim v revi, ako jih zarno-
rem dovolj obogatiti s poštenostjo, zaslugami
in častjo." — „Ali se vam pa ne zdi, da me
bodo grajali vsi kot nespametnega človeka, ako
vsa svoja opravila in celo premoženje izročim
mladenču, kije komej v 20. letu svoje sta¬
rosti?..."—“če je, gospod! samo to, kar vas
uderžuje, in če mi res toliko čast skažete, da
menite, da sem jaz pripraven za dobro osker-
bovanje vaših opravil, se vse to lahko takole
poravna : Lojzetov sin naj bo vaš opravilnik,
in jaz bom čul nad vsako njegovo stopnjo, in
bom porok za vse njegovo djanje “

Celi Dunaj je že z občudenjem in s pohvalo
od blagoserčnega Morica govoril; že je začela
Lojzetova družina ga imeti in spoštovati skorej

55

kot svojega polnočnega boga; še celo njegovi last¬
ni otroci si niso več upali, čez njega tožiti.

Knez, ki je vsredi bliščobe in ponOsa svo¬
je visokosti imel vse občutljeje človečnosti in
kreposti, je bil tudi že omajan od krepostne
Moričeve stanovitnosti, in se je čutil spodbo¬
denega k velikodušni tekmi. Pokliče tedaj k
sebi staršega Lojzetovega sina, izroči mu služ¬
bo iu zaslužke njegovega rajnega očeta, in mu
pove, da ta njegov sklep je nasledek večkrat¬
nega upora blagodušnega Morica. Zatem je po¬
klical Morica, iu mu je rekel, da spodbujen
od njegovih krepostnih občutljejev, je namenil
se ravnati po njegovih svetih; da je že dal
Lojzetovemu sinu službo svojega opravilnika;
da pa od tega dneva naprej je tudi njemu rav¬
no tisto plačilo namenil, ktero bi iir.el, ako bi
bil ponujeno službo prevzel.

Moric, je od zadovoljnosti ves iz se, hiti
na svoj dom, in ko trosi veselje v svoji dru¬
žini z oznanjenjem, kako dobrotljiv da je knez,
njegov gospod, poglej! vdova Lojzetova in vsi
njegovi otroci pridejo in vsi s solznimi očmi
od tolike radosti, z besedami, kakor le morejo,
Morieu, svojemu dobrotniku in druzemu očetu,
hvaležnost skazujejo.

Moric vidi tako na enkrat vse želje svoje¬
ga serca spolnjene: vidi, da ga knez raje ima

56

in više obrajta, vidi zadovoljene svoje občutlje-
je hvaležnosti za Lojzeta, in vidi oh enem tu¬
di prihodke svoje družine pomnožene. Mej tem
se vse to tudi povsod razglasi; krepostno Mo-
ričevo djanje se zve tudi na cesarjevem dvoru,
in svetli cesar, ki je po lastnostih očeta meril
lastnosti njegovih sinov, da enemu za drugim,
njegovih sinov častne službe. Zdaj so Moricovi
sinovi prav spoznali, kaj je krepost, in ka¬
ke nasledke ima tudi že na tem svetu, in so
spoznali, po kakih potah jih je vodil njih
pošteni oče. Moric tedaj češčen od Lojzetove
družine, popolnoma spoštovan od svojih lastnih
sinov, je postal neomejen gospodar njihovih
sere, in je tako prišel do verha nar veče slave
in sreče, ktero si more želeti pameten hišni
oče.

Nespametni starši! ki s tolikim potom in
trudom, in morda tudi s tolikimi zvijačami in
goljfijami svojim otrokom bogastvo naberate,
ker upate, da si boste tako njih spoštovanje in
njih ljubezen zadobili, o kako se goljfate ! Če
vaši otroci ne morejo v vas videti, kakor člo¬
veka bogatega in skopega, ne pričakujte si od
njih serca druzega, kakor skrivno željo, vas
le prav kmalu s krasno pogrebščino do groba
spremiti. Dajajte, očetje ! dajajte za časa lepe
izglede kreposti in poštenosti svojim otrokom,
in oni vas bodo spoštovali in ljubili.

57

Ti pa, Moric! ki nisi ne izmišljena ose¬
ba, ti, ki si vreden, da bi te bolj spretno pe¬
ro slavilo, kakor je moje, sprejmi resnično spoš¬
tovanje sodeželana, ki te ljubi, dasiravno te ne
pozna. Bog daj, da bi tvojo krepostno prijatelj¬
stvo povsod posnemovalce našlo, ki bi take izgle-
de množili.

' ■ Jjffi •.

b) POVESTI

PRAVDOSREDNIKA

PIJACENTINSKEGA PLEMENITNIKA.

-

:

.


Učite se iz izgledov pravično živeti,
in ne zaničevati Boga.

Virg. En. VI.

I. Bratovska ljubezen.

otem ko je Juli Cezar padel žertva
svoje neizmerne častilakomnosti, umor¬
jen od tistih, ki so presilno po svo-
• bodi hrepeneli in negodno, ker svo¬
boda takrat ni imela več ni nekdaj-
1  ne terdne podstave, ni moči se ob-
, deržati, so začeli gospodariti neslo¬
žni triumviri ;(*) oni si niso eden
druzemu nič zaupali, so si vladar-
stvo sveta mej sabo razdelili, in samo
)v tem so bili vsi trije ene misli, da
morajo vse svoje sovražnike in nas¬
protnike iz Rimskega izgnati, in je
tako osebni svoji osveti žertvovati s
tem praznim izgovorom, da so ne¬
varni deržavnemu miru. Y  velikem številu teh

*) Triumviri so se klicali trije višji oblasniki po smerti Ju¬
lija Cezara.

62

nesrečnih je bil, ker je tako hotel plahi, ve¬
dno sumeči in se boječi Oktavi, tudi Luci
Cezar, ujec druzega triumvira Marka Antonija.

Ta nesrečnež, kteremu je bil dal dobrotlji¬
vi Bog nar lepše dari, ktere je pa le v zlo
obračal, namreč v nasitenje svojih gerdih in
ostudnih strasti, ta nesrečnež pravim, ki je ma¬
lo prej cilj bil Ciceronove zgovorne in hude
nejevolje, za česar voljo pa se je že hudo ma¬
ščeval nad njim; je stanoval v Rimu, in ni
skerbel niti mislil na drugo, kakor na to, da
so se grozovitne kervave obsodbe njegovega sod-
nišča na tanjko spolno vale, ter je strašno pa¬
sel svoje oči nad obglavljenimi in razmesarje¬
nimi trupli tistih krepostnih deržavljanov, ki se
niso mogli rešiti in pred tolikim silništvom
pobegniti.

Luci Cezar je mislil, da zanj ga ni bolj
varnega in slajšega pribežališča, kakor njego¬
va sestra Julija. Ker je bil ž njo vred od mla¬
dih nog izrejen, malo starši kakor ona, enakih
ž njo lastnij in enake kreposti, jo je tudi zmi-
rom serčno rad imel, kakor ga je tudi ona ra¬
da videla; in te svete vezi kervi so bile še
ožje stisnjene od uzajemne prijaznosti in spo¬
štovanja. Mark Antonijeva mati je iz serca za¬
ničevala krivična in sirova povelja triumvirov,
ki so slehernega v smert obsodili, kteri bi
bil pod streho vzel enega teh nesrečnih iz-

63

gnancev. Morda je ona tudi upanje imela, da
se bo njenemu stanovanju prizaneslo, in da se
divji služabniki ne bodo prederzniii tistega ozd-
ja oskruniti, kjer stanuje mati enega teh treh
giozovitnežev.

Nesrečni izgnanec je tudi v resnici nekaj
časa ondi se veselil tistega revnega pokoja,
kterega pripušča strah, ki ni popolnoma od¬
stranjen ; skerbi in prizadevanja njegove lju-
beznjive sestre so tudi storile, da je imelo živ¬
ljenje zanj še večo ceno in veljavo. Nar derz-
niši stotniki, ki so scer nemarno svoje roke
močili v kervi svojih lastnih prijateljev, si ni¬
so upali Julijui hiši bližati se. Vendar se pa
eden izmed njih, ali bolj nespremišljen od dru-
zih, ali pa oslepljen od tistega gujeva, ki člo¬
veka pri inesarenju obide, ko je zvedel za pri¬
bežališče Lucija Cezara, ni bal tjekai se poda¬
ti z oboroženimi vojščaki, in sabo prinesti gro-
zovitno pripravo strahu in smerti. Trepetaje so
tekle zveste dekle in služabnice k Juliji s to
žalostno novico, da oboroženi ljudje hišo na vseh
straneh obstopajo, in da ni mogoče na nobeno
stran se rešiti ali pobegniti.

Preplašena gospa se je vsa iz se narprej
noter mej domače ozidje podala, brezupno jo¬
kaje zavoljo bratove nevarnosti ; objame več¬
krat s svojimi rokami sebi drazega brata Lu¬
cija, mu moči s svojimi solzami obraz in per-

64

si, zmirom v strahu, da je ta objem morda
poslednji, ker je menila zdaj zdaj ga videti,
kako inu neusmiljeni meč persi prebada. Na¬
zadnje se je vendar enmalo iz pervega strahu
in omotice prebrihtala; serčnost seji  verne, in
gre pogumno do hišnega praga zlobnemu stot¬
niku nasproti, kteri se je že pripravljal s silo
v hišo priti, ker ga niso z lepim noter pusti¬
lo, in ga takole prav po rimljansko ogovori:
„Gerdi grozovitnež ! služabnik nar hudobniših
in nar krivičniših trinogov ! ne prideš, ne, do
Lucija, dokler si s tistim mečem, ki tako po
krepostni in nedolžni kervi hrepeni, ne storiš
poti do njega, in prebodeš te persi in to tru¬
plo, ki je rodilo in redilo hudobneža, kteri te
je sem k nam poslal, kteri ti je v hudobne
roke orožje dal, in ki se ga že sramujem, pa
tudi ne morem več brez groze imenovati svo¬
jega sina.“ — Ni ji bilo treba več pristaviti.
Veličastna resnoba, Julijini serčna stanovitnost,
njene krepke in silne besede, morda tudi glas
človečnosti in razuma, ki je od nje pot si na¬
šel v tisto divje serce, in znabiti tudi ime si¬
na, kterega se je bal, so storili, da se je stot¬
nik molče in s sramoto nazaj vernil, in svoje
morivno orožje in smert drugam nesel.

Kadar je on s svojimi vojščaki odstopil,
je bila modra gospa že enmalo utolažena, spoz¬
nala je pa vendar dobro, da je ta srečni izid

65

le kratek in malo terpeč odlog' bratove nevar¬
nosti, in ker je želela, da bi bil enkrat popol¬
noma iz yse nevarnosti, je pomislila na višji
in nevarniši sklep, kterega je tudi liotla pre¬
cej brez vsega odlašanja speljati. Ona se poda
sama, pa serčno in pogumno in brez strahu,
na terg, kjer je Mark Antoni s svojima tovaršema
na sodnišču sedel, stopi pred nje neprestrašeno
in jim reče: „ Jaz pridem zdaj s on, da sama
sebe zatožim. Usmiljenje, ktero vdihujejo vselej
nesrečni, ki so po krivici preganjani, in pa
ljubezen, ki jo zanj od njegove mladosti vedno
v sercu imam, sta me ganila, da sem dala
pribežališče enemu izgnancu. Ti ga dobro poznaš,
o Mark Antoni! morda se je tudi tvoja roka
tresla, kadar si nesrečno obsodbo podpisal. On
je Luci. Cezar, meni brat, tebi ujec. Smert
sem si zaslužila; življenje zgubiti se bom srečno
štela ob času, ko ni mogel noben krepostni
človek si ga ohraniti.,,—Tu obmolkne, stoji
neprestrašena, in nepremična čaka na odgovor.

Že je bilo Mark Antonija sram, da je oči
k tlam pobesil ; na te krepke materne besede
se je v njegovih persih zbudila otročja ljubezen
do matere, ktere politiški gnjev popolnoma
udušiti mogel ni, zbudila sta se v njem ljubezen
kervi in en ostanek medleče kreposti. Tudi ona
dva triumvira se nista mogla ubraniti utisku

o

66

nenadjama ji presunečega občutljeja, spoštovanja
in začudenja, kterega jima je vdihala gospejina
veljava, njena krepka duša in usmiljenje za
brata, ki se ni bala vkljubovati ostrosti sodni¬
kov, ki so vse si prizadevali, da bi se jih le
vsi Rimljani bali. Nasledek vsega tega je bil,
kakoršnega si je bolj želela, kakor pa priča¬
kovala. Obsodba v izgnanje se je za Lucija
Cesara uničila, in ljubeznjiva sestra sama je
podvizala, njemu srečni izid s solzami radosti
oznanit. Zares je bila vredna ta visoka gospa
da je zgodovina ohranila njeno slavno ime na
veke, obdan z nar večo slavo zavoljo tolike
bratovske ljubezni.

II. Dobri hudiček.

n. .

[  eki plemenitnik Bretonski je imel za
^družico gospo, ki je s silno lepoto
,in z nar prijazni,šim vedenjem zdru¬
ževala nar večo modrost, silno veliko
solikanost in zlo dobre lastnije. Ali
kolikor je bila narava z njegovo lju-
beznjivo tovaršico darežljiva, toliko
Je bila ž njim sreča skopa, tako da
Jje svoje ne preveliko premoženje izro-
® skerbi svoje pametne žene, on
sam pa se je na morje podal, ker
je upanje imel, da ga bo sej v kup¬
čiji enkrat sreča zadela ; in tako je
skozi več let brez skerbi daleč od
svoje žene živel, ker je dobro vedel,
da se sme gotovo in brez vsega strahu zanesti
na njeno neomadežljivo zvestobo.

In v resnici zaderžanje gospč v tem času,
ko je bil on iz doma, je bilo tako, kakor je
pričakovati od poštene žene in od skerbne hišne
gospodinje; zato je njeno častno ime vedno
bolj slovelo; spoštovali so jo vsi, kteri koli so
jo poznali, in scer toliko bolj, kolikor je bila
mlajša, zraven tega zala in silno prijazne po¬
stave, in si ni vendar v priložnostih, ki prepo-
gostoma prihajajo tudi v manj spačenih družbah,

68 *

nikoli pripustila nobenega tacega djanja, kakorš-
no, čeravno samo na sebi nedolžno, vendar
lahko krepost v sum postavi; ker krepost
prav lahko otemni tudi od vsake nar manjše
sence, kakor zercalo od diha. Ta njena velika
čednost pa, ktero je ona po vsi pravici tako
skerbno varovala, ni bila pri nji ni tako pre¬
gnana, ni tako ostra, da bi bila zavoljo tega
se ogibala prijaznega razveseljevanja v poštenih
in olikanih družbah ; tako da ta zala pleme¬
nita gospa ni scer nikoli pozabila, niti spred
oči pustila nobene svojih dolžnosti, in je ven¬
dar večkrat k svojim prijateljicam in k prijaz¬
nemu kremljanji šla, tudi ona sama je kakšen -
krat v svoji hiši je zbirala s tisto razumno
in modro volitvijo, ktero ji je njena pamet
vdihala.

Bil je pustni čas. Želja jo je obšla, se
enmalo poveseliti in s potjo tudi svojim pri¬
jateljem ob tem času navadno veselje pripraviti;
vmisli si torej, v svoji lastni hiši napraviti
ples, igro in večerjo. Marljivo in skerbno gos¬
podinjenje z moževim premoženjem ji je pripuš¬
čalo, da je zamogla brez vse škode ali zgube’ tako
veselico sebi in drugim napraviti. Yse je bilo
že pripraljeno, kar se je moglo spodobiti za
razveseljenje in počeščenje maloštevilne, toda
izbraue družbe. Baklje in svečave so že temno
noč razsvetljevale; gosli in strune in cimbale,

69

in drugi inštrumenti so že veselo peli in urne
plesalce in plesalke k plesu vabili; zali pari
ozaljšanih mladenčev in dekličev nekaj lepb
ošemanih, nekaj neošemanih, so že v lepem
redu se v plesu verteli v vsem svojem pravil¬
nem gibanji pokorni sladkemu povelju soglasne
godbe.

Darežljiva gospa, ki je to tako lepo ve¬
selic,o napravila, pa se mej tem, ko jo nje mož
iz doma bil, ni liotla plesa lotiti, je bila že
v bližnji sobi z izbranimi prijatelji, je ž njimi mej
tem zmerno igrala, ali bolj za čast, kakor za
ničemurni dobiček. Kar glej! na enkrat stopi
v sobo prav zal ošemauec, v obleki opravilnika,
s pravdnimi pismi pod pazduho, se približa k
mizici, kjer so igrali, vse pričujoče prijazno
pozdravi, ter se ponudi, da hoče tudi on igrati
s gospodinjo, ki je to veselico napravila. Gos¬
podinja odgovori, da bo rada ž njim igrala.
Veržeta karte pet ali šestkrat, igrala pa sta
za ne majhen snesek, in sreča se je vselej zdela
sovražna neznanemu, ker je vsakrat gospa dobila.
Zdaj so liotli zavoljo tega še nekteri izmed pri¬
čujočih se ž njim poskusiti; igrajo z ošemanim
opravilnikom, ali on je vsem brez izjemka ves
denar podobil. On ni zguboval nikoli, kakor če
je s hišno gospodinjo igral, tako da so že
okolistoječi začeli natolcevati, da mora biti ta
osemanec kak skriven in bogat njeni ljubej

70

Ker so si zdaj eden druzemu te reci na
ušesa šeptali, jih niso mogli tolikajn skrivati,
da ne hi hil previdni ošemauec kmalu vzroka
tega šepetanja spoznal, ker si je posebno pri¬
zadeval zvedeti, kaj oni mislijo in govorijo.
Da bi je tedaj še bolj poterdil v teh njihovih
krivih mislih, se oberne k nekterim, ki so se
ravno čez to natihoma pogovarjali in jim reče:
„Jaz sem bog bogastva" — potegne iz aržeta
več mošinj, ki so bile polne svetlih cekinov,
potem se oberne h gospej, s ktero se je vedno
kaj prijazno obnašal, in ji čudno igro s temi
besedami ponudi: „Jaz postavim zdaj v igro
vse to zlato, vi pa postavite naproti vse kar
imate, celo svoje premoženje. „— Pri tako ne¬
zmerni ponudbi se gospa prestraši, in pravi, da
ona ne igra tako visoko. On gre tedaj zdaj
še dalje, in jo z vso priserčuostjo prosi, da
naj pa v dar prejme ves tisti denar, ki je v
mošnji. Za tako darežljivo ponudbo ni mogla
drugače, kakor se spodobno zahvaliti, ali znala
je tudi jo z lepim od sebe odveruiti, kakor
poprej ponudbo igre.

Mej tem pa je ta čudna prigodba obudila
radovednost pri večein delu okolistoječih, tako
da so marsikaj začenjali čez njo misliti in
čenčati, in da se je vmes tudi marsikaj smeš¬
nega godilo. Bila je namreč mej njimi ena
dobra stara gospa, ktera je mislila in prav za

71

res sodila, da neznani ošemanec ne more biti
prav nobeden drugi, kakor sam ošeman hudi¬
ček. To njeno misel zve en smešnež iz tovaršije;
njemu to kaj jdopade, torej si prizadeva, jo v
ti lepi misli poterditi. Budalasta gospa, v ti
misli poterjena, ni mogla več tega zamolčati,
niti si miru dati, dokler ni svojih misli celi
tovaršiji razodela, v kteri je bilo več tako
lahkovernih in kratkovidnih, da so ji precej
verjeli, in to čudno misel kmalu vzeli za živo
resnico.

Šaljivi opravilnik, ki je poprej že z vesel¬
jem poterjeval to, kar so okolistoječi od njega
sodili, je začel tudi zdaj ravno tako odkrito
poterjevati to čudno sodbo, ter je uarprej več
jezikov govoril, ktere je prav dobro znal, potem
pa je rekel: „Jaz pridem iz pekla, da si vza¬
mem eno gospo, ki se mi je že zdavno oblju¬
bila, in ne grem proč od tu, dokler je, naj
bo že kar koli, v svoje roke ne dobim.“

Te besede, ki so se lepo sklepale s te n,
kar je prej delal, so ves sum in strah na
hišno gospodinjo zavernile. Maloserčni, kterih
domišljivost je bila od strahu razgreta, so bili
zanjo v velikem strahu, ia že so si po vsi
moči prizadevali, pribežati k nar močnejšim
sredstvom, da bi tako strašnega sovražnika
prepodili. Več jih je bilo, ki niso vedeli kaj
bi od vsega tega mislili, ali kaj bi verovali,

72

kmalu so se smejali, kmalu jih je nezuan
strah spreleta!. Pametne osebe, kterih je po
navadi pri vsakem shodu nar manj na številu,
so mirno čakale, kako se ho ta lepa komedija
končala. Zala hišna gospodinja je bila mej temi,
iu se je tudi še norčevala čez smešni strah,
v kterem so bili zavoljo nje tovarši in tovaršice.

Mej tein se je pripravljal šaljivi opravil¬
nih, ki se je od modrosti svoje družice tako
lepo prepričal, in je bil že dovolj šale vganjal,
da bi se dal spoznati, kdo da je. Nar prej
poverue okolistoječim na tanjko ves denar, kar
ga je bil v igri od njih dobil, in pristavi:
„Učite se iz tega, svoje premoženje s hudičem
v nevarnost postavljati, ker on vselej dobi,
kadar le hoče.*— Tako je on, se še na dalje
skrivaje, s šalo zakril neobhodno potrebno djan-
je poštenosti, zakaj ko je ž njimi igral, se je
bil poslužil tiste gerdc zvijačnosti in krivične
ročnosti, ktera srečo kart vselej temu prinese,
ki se zna ž njimi pečati. On sc je hotel tega
poslužiti, ker je takrat to njemu pomagalo k
nedolžni in smešni omami ali zvijači; toda
zlo bi ga bilo tega sram, ako bi se bil odše-
mil in se dal spoznati, predno bi bil spolnil
dolžnosti poštenega moža.

Na zadnje, ko so že vsi pričujoči prav
težko čakali, kakšen konec bo vse to imelo, si
potegne šemo raz obraza, in pri ti priči spoz-

najo vsi gospejiuega moža, ktera spoznavši
ga od radosti na glas zavriska in se mu okoli
vratu oklene. Tudi on jo je prav prijazno ob¬
jel in rekel : „Vernil sem se, potem ko sem
bil srečen v kupčiji, in prišla je z mano bo¬
gatija, zvesta tovaršica mojih potov; ali vse
bogastvo bi mi bilo manj drago, ako ne bi
ga mogel deliti s tabo, draga moja žena!“ —
Potem se oberne proti okolistoječim, ki so v
gostem kolobaru okoli njega se ostopili, tak.)
da so tisti, ki so bili od zadej, vrat in glavo
radovedno stegovali nad rame spredcj stoječih
— »Ali ni rcs“ jim reče, „da sem si prišel
vzet eno gospo, ki se je že zdavno meni ob¬
ljubila'?*—Vljudne šale in dokazi ljubezni in
dopadajenja so zdaj dolgo terpeli. Srečni ple-
menitnik je svoje pridobljeno bogastvo tako
dobro obračal, znal ga je blagoserčuo v svoj
prid in v prid svojih prijateljev rabiti, bilje tako.
ljubljen in spoštovan, da mu je ime , dobri
hudiček -4  ostalo, in prešlo v prigovor.

74

lil. Vljudna dobrotljivost.

Ubrotljivost je človeštvu uar dražja
čednost, ona sklepa nar ožje in nar
slajše vezi družbinega življenja. Če
pa ž njo ni zedinjena vljudnost, in
potrebni ozir, da se ne da občutiti
'teža dobrote tistemu, ki jo prejme,
zgubi ta čednost veliko od svoje slaje
in od svoje svitlobe.

Sloveči Tompson, učen mož in
imeniten engležki pesnik, je le pozno
vžival tisti blagor, ki mu je gotovo šel
za njegovo veliko veljavo. Tako sreča
večkrat odreče neobčutno svoje dari
tistim ki so jih nar bolj vredni. Ob
času, ko so njegova dela slovela in
dopadla, ne rečem, samo po celem Eugležkem.
ampak po celi izobraženi Evropi in po vseh
Indijah ; ob času, ko so po njegovih delih obo¬
gateli tiskarji in bukvarji, in ko je ujegova
pesem od Jetnih časov* vpervič na svetlo dana,
z veliko željo bila brana od vsakoverstnih
bralcev, je bil on v nar hujših zadregah. Ker
je bil prisiljen se marsikterikrat zadolžiti, da
se je spodobno preživil, ter se brezskerbno s
svojo ljubo pisarijo pečal, so ga tudi vedno
nadlegovali skopi posojevalci, kteri so edino

75

zlato cenili, nič pa njegove redke učenosti, in
so si v teni dopadli, da so ga poniževali in
zatirali. Eden teh ga je ravno oh času, ko je
na svetlo prišlo njegovo delo od * letnih časov, “
vjeti dal in v ječo vreči, v ktero so se dolžniki
zaperali, ki niso bili svojih dolgov plačati v
stanu, ker je upal, da bo svobodoželjni pesnik
bukvarju poročil, da naj njegov dolg poplača.
Ali bukvar, dobička lakomen, kakor se le mis¬
liti more, je bil od pisatelja toliko zlata vredni
rokopis prav po ceni ukupil, in to malo denarja,
ktero ga je za to delo Tompson potegnil, je
bilo že za druge silniše potrebe izdano, kadar
je bil v ječo verzen. Moral je tedaj v ječi
revno koperneti, dokler bi bil dobil sredstvo,
se iz uje rešiti ali, kako ga dobiti?—Ker so
tolicega moža, kakor je bil Tompson, vsi poz¬
nali, se je tudi kmalu povsod razglasilo, da
je v ječo zapert. Veliko jih je bilo, ki so z
besedo kazali, kako jim je zavoljo tega žal,
ali njihovo serce je pri tem mirno ostalo, in
niso se hotli djanja lotiti. Bogatini in velikaši,
ki se po navadi ne znajo dobro poslužiti svoje
mogočnosti in svojega bogastva, so zdaj k ve-
čemu pomilovali tistega, kterega so scer toli-
krat občudovali: nobeden iz njih pa ni hotel
roke stegniti, da bi mu pomagal. Blagoserčnost,
dobrotljivost in vse druge čednosti, ki človeku
čast delajo, bi se lahko pri slehernem človeku

našle, se pa vendar le malo in le poredkoma
taki najdejo, ki je vedo posnemati in v djanji
kazati.

Živel je takrat gospod Quiu, komedjaš,
ki si je bil um in serce izobrazil, ter se kot
mož dobrotljiv in umeten, vrednega storil, da
so ga vsi, kteri so ga poznali, spoštovali in
častili. Ko zve, da je Tompson zapert, ga bla¬
ga želja obide, tolikemu možu pomagati, in
sram ga je bilo prav za prav zavoljo svojega
naroda, da se ni kar ganil tistemu pomagat,
kteri je njegovo slavo tako množil in širil. Te¬
daj gre on sam nar poprej k sodniku, kjer
tudi kmalu pripuščenje dobi, da sme imenitnega
jetnika obiskati in se ž njim pogovarjati. Tomp¬
son se začudi, da ga neznan človek obišče; ali
blagi komedjaš se mu da kmalu spoznati, in
Tompson ga sprejme, kakor zasluži človek, kteri
svoje verstnike zlo prekosuje. Pogovarjata se
dolgo in prijazno. Vljudni pesnik je s Quinoin
govoril od gledišča od težke znanosti zgovor¬
nosti, in od še težje, tragedijo ali komedijo
tako zložiti, da z raznostjo in spodobnostjo
zedini v sobi tudi koristno in dopadljivo. Q,uin
pa ni mogel nikoli prehvaliti njegove pesmi
od „letnih časov", in ker se je bil iz glave
navadil nar lepših verstic, jih je pred njim
zdaj tako krepko, živo in sladkoglasno zgovarjal,
da so se tudi Tompsonu samemu [zdele lepše

in bolj mične. Kadar si je komedjaš tako pot
do njegovega serca vljudno pripravil, ga je
prosil še za pripuščenje, da bi smel ta dan ž
njim kositi, in za kosilo kako jed več kot
po navadi naročiti, kar mu je tudi Tompson
prav rad dovolil.

Po kosilu, ko je prišlo sadje na mizo, in
ko ji je žlahtno vincenekoliko poveselilo in ogre¬
lo, mn začne komedjaš takole govoriti: „ Zdaj
je čas, gospod Tompson! če mi pripustite, da
se pogovoriva ol družili resnih reči;* —in ko mu
je z glavo pokimal, da naj le govori, pravi
na dalje: „ Že več mescev sem sem vaš dol¬
žnik. dolžan sem vam 200 cekinov, zatorej

sem leseni prišel, da ta dolg splačam.* — Ko
pesnik to sliši, ki je bil velikodušen, in si
zmirom, tudi v tem zdajnem stanu, svest tega,
kar mu je šlo, ga resnobno in s temnim oče¬
som pogleda ter se potoži, zakaj da neki tako
čudno ž njim govori, ker je vendar zavoljo dol¬
gov v teh revah; zakaj da ga zasmehuje in se
ž njim norčuje s prihlinjeno vljudnostjo. »Bog
me varuj tega ! odgovori oni krepko in živo,
»da bi bil jaz tako hudoben in tak neporednež
v vaših očeh in v mojih, da bi se le sumiti moglo,
da kaj tacega menim. Poslušajte me, gospod!
vas prosim, in ne presekajte mojih besed, in
rekli boste, da imam prav.... Glejte, tu je ban¬
kovec od 200 cekinov. Jaz vam vdrugič razložno

78

povem, (la sem vaš dolžnik, in vam tudi povem,
zakaj in kako, ter upam, da ne boste tega za¬
ničevali, ampak radi sprejeli. Jaz sem zadosti
premožen, sem že čez polovico navadnega teka
človeškega življenja, nimam več živega nobe¬
nega, ni iz sorodovine ni iz svaštva: torej sem
pomislil, kako bi kaj svoje premoženje razde¬
lil, in komu bi je po svoji smerti zapustil.
Sklenil sem tedaj, po nekaj vsi m tistim zapu¬
stiti, kteri so mi kedaj kaj dobrega storili,
ali kako veselje pripravili, tako da sem nekako
njihov dolžnik. In koliko veselje, koliko radost
mi niso pripravila vaša dela, posebno pa pe¬
sem od letnih časov! Ali sem jo zares bral
in okusil, kolikor je moji kratki razumnosti
mogoče, vi že veste; ali sem jaz pri tem kaj
srečnih in veselih ur preživel, jaz nar bolj vem,
torej sem čutil, koliko hvaležnosti sem vam
dolžan. Zato sem takrat v oporoki to malo de-
nara vam namenil, ki ga zdaj v vaše roke po¬
ložim. Vi bi ga ne bili dobili pred mojo smer-
tjo, ako ne bi bil ravno zvedel, da vas je ta
nesreča zadela. Meni prav nič ne škodi, da se
tega dnara znebim, dasiravno, kakor zaupam,
mi še nekaj let življenja ostati utegne; vam pa
utegne ta denar ravno prav priti. Kakor bi vas,
po moji misli, ne moglo biti sram, ga po moji
smerti pfejeti, tako vas prdsim, da ga zdaj iz
mojih rok vzeti blagovoliti Dovolite mi saj to

79

redko dopadajenje, to veselje, da jaz sam, prod¬
no umerjeni, spolnem en del svoje oporoke,
in spoznajte, da s tem v resnici en dolg pla¬
čam; moje majhno premoženje je ta dolg proti
vam na se vzelo od tiste ure, ko sem svojo
oporoko spisal, ker sem tudi za terdno sklenil,
prav nič v njej premenjati.“

Lepo je bilo videti mej tem, ko je ko-
medjaš govoril, se spreminjati na pesnikovem
obrazu znamnja začudenja, radosti in hvaležno¬
sti, ki jo je v sercu občutil. Tedaj Tompson
Quina objame, in ne prijenja se mu zahvaliti,
ter večkrat zavpije: „In jaz moram biti toliko
dolžan neznanemu človeku! Oj, sram naj bo vse
tiste, ki so se dozdaj moje prijatelju imeno¬
vali! Sram naj bo tolikajn ošabnih bogatinov,
kteri mi niso dali nikoli ne enega kosila, da
mi ne bi bili storili s potjo očutiti, da mi s
tem svojo milost in veliko čast skažejo; ker pa
ta človek, scer osebujin pa bolj blagoserčen in
kreposten kakor oni, zna s svojo blagodarno-
stjo tako vljudno pomagati, da v dobroti, ki
mi jo skaže, ne vidim druzega, kakor dolg, ki
mi ga plača!-

80

IV. Dolžnost in sreča,

arolina Kristina Sofia Wolfenbuttel,
fsetra žene cesarja Korelna VI.*),
(je bila omožena s knezom Alešem,
■ sinom, in kakor se je menilo, en¬
krat naslednikom neumerlega Pe¬
tra I, rusovskega čara, kterega
po pravici Velikega imenujejo. Ona
je zedinjevala v sebi nar lepše da¬
rove narave in umetnosti, redko le¬
poto posebno prijazno in dopadljivo
obnašanje, prebrisano in učeno glavo,
krepostno dušo in olikanost veliko.
Ali z darovi tako velikimi, ki po
navadi omečijo in premagajo vsako
serce, je bila ona vendar Alešu, silno
divjemu človeku, veden predmet sovraštva, tako
da je morala večkrat si pomagati s zdra¬
vili zoper strup, da si je življenje ohranila.
Enkrat je bila knezova divjost do verha priki-
pela; udaril jo je nečloveško tako, da se je
sploh menilo, da je mertva. On sam je tudi to
verjel, ker je v svoji hudobnosti nji smert
želel; poda se tedaj precej nemarno ven na
kmete, iu veli, da naj se ji napravi spodobna
pogrebščina.

*)  Korel VI. je bil cesar 1711 — 1740, njegova hči je bila
sloveča cesarica Marija Terezija.

Nesrečna kneginja pa ni bila še duše
pustila, marveč, ker ji je bila na pomoč pri¬
skočila grofinja Konigsmark njena dvorkinja,
ki je bila pri tej strašni prigodbi pričujoča, je
po malem zopet, zdravje dosegla in moči, mej tem
ko so se veličastno bilje po vsem Moškovitarskem
zanjo obhajale, in jo po mnozih Evropejskih dvo¬
rih obžalovali. Leta prebrisana grofinja, ki je po¬
vsod, posebno zato slovela, ker je bila mati hra¬
brega maršala Saksonskega, je zdaj dobro previ-
dela, da ako ne bo pomagala srečni pomoti kneza
Aleša in občinstva, in ako bo razglasila ozdrav¬
ljenje nesrečne kneginje Karoline, ktero jenje mož
že tolikrat tako grozovitno mučil; jo v ne¬
varnost postavi, da mora prej ali poznej konec
vzeti, ker bi gotovo vdrugo sirovi knez bolj
gledal jo tako mahniti, da nikoli več ne vstane.
Od tega je bila tudi ona sama, nesrečna gospa,
tako v živo prepričana, da je precej, ko se je
tolikajn pri moči čutila, da zamore na pot se
podati, s pomočjo svoje prijateljice, blage gospe,
vkup spravila, kar je koli mogla, dragotinstev,
zlata in srebra, in z enim samim starim služabni¬
kom, ki je bil iz nemškega doma, v Pariz pobe¬
gnila. Ta njeni zvesti služabnik je bil zdaj vedno
pri nji, in ona ga je zmirom, dokler je živel,
zavoljo hudobnega sveta, svojega očeta klicala;
bil je pa res vreden tega imena zavoljo svojega

skerbuega serca zanjo, iu zavoljo svoje starosti.

Ali nemirno mesto Pariz ni bilo stanovanje
pripravno za nesrečno Karolino, posebno ker
je hotla ostati vsem neznana. Zatorej si najme
za svojo postrežbo še eno deklo, in se čez mor¬
je vzdigne v Lajziano, kjer so se' Francozje
takrat močno naseljevali; zakaj takrat so oni
ta lepi in rodovitni kraj severne Amerike v
lasti imeli. Kadar pride v Novi Orleans *),
je zala tujka vseh oči na se obernila.

Po sreči je bil tam mlad oficir selišča,
po imenu Moldask, ki je bil nekdaj tudi po¬
potoval po Eusovskem, kakor po navadi žlaht-
niki delajo; tedaj se mu je zdelo, da jo mora
poznati. Ali to mu ni šlo v glavo, da bi si-
naha čara Petra zamogla v tem stanu biti:
tudi si ni upal, nji ta svoj sum kedaj razodeti.
Vendar pa ponudi on svojo postrežbo in pri¬
jateljstvo njenemu staremu služabniku, ki se
je njenega očeta delal, in bil je njima tudi s
svojim prijaznim vedenjem v kratkem tako ljub,
in uzajemna prijaznost je tako daleč segala,
da so svoje premoženje zedinili, in na stroške
oboje strani si novo in prav prostorno hišo
sozidali.

Ni preteklo dolgo časa, da so časopisi
pripovedovali od smerti kneza Aleša. Zdaj oficir

*)  Novi Orleans, imenitno mesto v polnočnih A meri kanskih
deržavah.

ni mogel voc molčati, razodel je Karolini svoje
sume čez njeni stan, in ko vidi, da se v tem
ni pomotil, ji ponudi z blagodušno ponižnostjo,
da je pripravljen svojo službo popustiti, svoje
lastno premoženje nji žertvovati, in jo nazaj
na Moškovitarsko spraviti. Ali kneginja, ki ni
bila nikoli v celem svojem življenji tako srečna,
kakor potem, ko je srečno pobegnila od prevelike
bliščobe dvora, je brez vsega pomislika si raje
izvolila mirno in pošteno v tem pohlevnem
stanu živeti; ker tu je bila brez strahu, niso
je obdajali malovredni in prihuljeni prilizo-
valci, in ni bilo zanjo tukej več nobene ne¬
varnosti. Zahvali se tedaj dobroserčnemu Mol-
dasku za tako velikodušno ponudbo, in ga samo
to poprosi, da naj nikoli nobenemu nič od
nje visocega rojstva ne pove, zato da ne bi
nobena nezgoda njene zdajne sreče zmotila.

On ji to obljubi, in bil je tudi mož be¬
seda, Že  dolgo je njegovo serce želelo Ka¬
rolini sreče, tudi ni mogel sam srečen biti,
ako ni tudi nje srečne videl. Ker je namreč
živel pod ravno tisto streho, ker sta se ob
vsaki uri videla, ker sta se eden druzega spoš¬
tovala, ker sta bila oba enake cveteče mladosti,
se je bil vnel v oficirjevem sercu zubelj nar
bolj živega prijateljstva. Vendar je pa znal to
željo s spoštovanjem do nje krotiti, in jo v
svojih persih zakrivati. Ali tudi Karolina si je

84

morala silo delati, da mu ni razodela, kako
močno tudi njeno serce zanj bije. Nazadnje
u mer je stari služabnik, kterega so vsi za nje¬
nega očeta imeli, in ki je do takrat kneginjo
o taro val, da niso hudobni jeziki od nje nič
slabega govorili, in njegova hvaležna gospa ga
je s serčnim žalovanjem in solzami do groba
spremila : on za svojo zvestobo si je bil res
tako plačilo zaslužil, ktero blage duše dosti
bolj obrajtajo, kakor krasne spominke, kije
prevzetni živi rajnkim na čast postavljajo !

Po ti žalostni prigodbi se ni več spodo¬
bilo, da bi bila Karolina in Moldašk še na
dalje pod eno streho stanovala. Oficir sam, ki
jo je v resnici prav rad imel, in ki je v nji
čez vse drugo čislal njeno čednost in poštenost,
ji naravnost, toda s težkim seicem napove, da ga
zdaj njuno dobro imesili, si drugo stanovališče
poiskati, ako bi ona, ki je že zdavno se odpovedala
vsaki misli visokosti in bliščobe stanu, ne hotla
'njim se z vezmi zakona skleniti, in tedaj
dražje in svetejše ime prevzeti, kakor je ime
prijateljice. Dasiravno pa ni bilo mogoče še mi¬
sliti ne, da ga je k ti ponudbi bolj častiželj-
nost, kakor ljubezen priganjala, ker je bila
kneginja terdno sklenila, da ne bo nikoli več
svojega pohlevnega stanu zapustila, v kterem
je svojo srečo našla, je on vendar, ko ji je te svo¬
je občuti jeje 'odkrival, se z vso vljudnostjo in z

vsem ozirom obnašal, dajo je zagotovil, dane
mu tudi to prošnjo odreče, on vendar nikoli
ne pozabi, da mu je . kaj taeega le težko upati,
in da njeno knežestvo spoštovanje tirja, ktero
je nji vselej dolžan skazovati.

Nekaj ljubezen, nekaj pa tudi ta okolišči¬
na, da bi bila morala zdaj sama stanovati
brez brambe, posebno proti hudobnim jezikom
posvetnežev, je storila, da je prav rada dovolila
ga osrečiti, in s potjo tudi svojo lastno srečo
pomnožiti. Bog je blagoslovil ta srečni zakon,
v kterem je Karolina popolnoma opustila vse viso¬
ke misli, od kterih bi utegnil kdo misliti, da so
nerazdružljive od tako visocega rojstva; in od tega
pozabljenja je, kakor tudi od spolnjenja sladkih
skerbi svojega novega stanu, dobivala vedno
novih vzrokov ziniroin veče sreče in zadovoljnosti.
Dnevi teh dveh zakonskih so pretekali veseli in .v
nedolžni radosti, njune noči so bile: pokojne
in mirne, in da bi ta vez, ki ji je zediujevula,
jima še dražja in terdnejša bila, sta konec
leta dobila še zalo punčiko kot prijeten sad
njunega zakonskega življenja. Karolina jo je
hotla sama dojiti, in ker je tako spolnovaja
naravno dolžnost, ki se prepogostoma zanemarja,
si je celo versto novih in serčnih radosti pri¬
pravila, ki so le malo materam znane, zato
ker se menijo prešibke in preslabe dojiti otro¬
ke, in zatorej izročujejo deteta dojnicam,- ki

8 «

za to niso, ali pa kteriin ni vselej vere dati.
Tako je bila ta imenitna gospa, tako visoko
rojena, kteri je bila namenjena bliščoba dvora
in tudi sam prestolj, vedno nesrečna, dokler
je bila v svoji bliščobi, in ni dobila zaželenega
miru in sreče, po kteri vendar vsi zdihujejo,
dokler ni bila zapustila vso imenitnost svojega
stanu, ter je v pohlevnem osebujnem življenji
spolnovala vse naravske in družbinske dolžnosti.

Preteklo je temu srečnemu paru v Lujz-
jani nekaj let veselo in mirno, kar ubogi Mol-
dask hudo oboli. Njegova bolezen je tirjala
roko nar bolj izvedenega in nar boljšega ra¬
nocelnika in vso moč umetnosti; zavoljo tega
ni hotla Karolina sebi tako drazega življenja
zaupati skerbi ranocelnikov, od kterili znanja
in zvedenosti bi se le količkaj dvomiti uteguilo.
Ona je torej za terduo sklenila, se v Pariz
oberniti, kamor so se, kot v središče, shajali
vsi veliki in učeni možje iz cele široke in zlo
omikane fraucozke dežele. Pogovori se z možem,
da tudi on v to dovoli, ter prodasta svoja
posestva in se podasta na morje. Vetri na morju
niso bili nasprotni temu ljubezni polnemu početju.
Prideta v Pariz, in tam je zdravilska umetnost
Moldasku zopet h zdravju pripomogla; posebno
pa mu je h zdravju nar več pomagala Karo¬
lina sama, ki je hotla z veliko skerbjo svojemu
drazemu bolniku zmirom sama streči; ni se

87

ogibala nar nižjih in nar ponižiiiših siužeb,
da je tem bolj svoje dolžnosti spolnovala kot
zvesta zakonska žena.

Kadar je Moldask popolnoma ozdravel,
sta oba začela misliti, kako bi si kaj posker-
bela za svoje prihodnje življenje. On si je tedaj
prizadeval pri Indijanski družbi službo dobiti
za Burbonski otok, ;n dobil je tudi v resnici
kmalu častno in precej dobro službo tisočnika
ali polkovnika.

Mej tern je njegova gospa s svojo zalo
hčerko se hodila sprehajat v kak občinski vert.
Keki dan, ko je ona na zeleni trati sedela,
in s svojim otrokom po nemško govorila, da
bije okolistoječi in mimoidoči ne razumeli, se pri¬
meri, da pride memo maršal. Saksonski; slišati ta-
dobro nemško govoriti, se začudi, eumalo po-
stoji, in jo začne ogledovati. Ona ga je precej
spoznala, ko ga je zagledala, in ker se je bala,
da bi tudi on uje ne spoznal, je hitro svoje
oči k tlaiu pobesila. Kudečica, ki jo je precej
na obrazu spreletela, je maršalu zadosti pri¬
čala, da je res, kar bi si bil scer težko misliti

zamogel. On zavpije tedaj: „Kako, gospa ?.

kaj vidim! jeli mogoče?.“ — Karolina mu

ne pripušča na dalje govoriti, temuč ga na
stran potegne, se mu odkrije, in poprosi, da naj
pomaga jo pred svetom prikrivati, ker ji je
zdaj še potrebno. Prosila ga je na zadnje, da

naj jo pride obiskat v njeno štanovališče, kjer
mu: bo z večim pokojem in z večo varnostjo svoje
sedajno stanje razodela.

On je bil mož beseda: obiskal jo je z
veliko previdnostjo, kakor je potlej še pogo-
stoma delal, in pri tej priložnosti je kneginja
s čudenjem slišala in zvedela celo prigodbo. On
je hotel zavoljo nje s Francoskim kraljem go¬
voriti, in si prizadevati, da se kneginji povernejo
vse časti in visoka nji dolžna stopnja v druž-
binem življenji, ter je hotel po tein takem do
verha dognati dobro delo, ktero je bila pričela
grofinja njegova mati: ali modra Karolina ni
hotla niti dovoliti v njegov plemeniti naklep,
niti se mu očitno ustavljati, samo to ga je
prosila, in od njega tudi zadobila, da naj za
zdaj s tem še prijenja, dokler bi ona dognala
neko opravilo, ktero je v rokah imela in ktero
bi po njeni misli utegnilo biti dokončano .v
nekterih mescih. Tako je ona, zadovoljna imeti
pametnega moža, in mirno živeti v svojem po¬
hlevnem stanu, si odpravljala vsako nar manjšo
misel na visoko stopnjo, do ktere je maršal
hotel jo zopet povzdigniti, in ga je tako s
tem uderževala iu tudi prekanila.

Blizo je že bil rok odloga, kterega si je
bila ona postavila in sprosila, ko je on zopet
šel jo obiskat; ali tu zve, da je bila dva dni
prej že odšla na Borbonski otok s svojim mo-

80

žem, ki je tam major postal. Maršal teče na
to naglo h kralja, in mu vse razodene. Kralj
pokliče precej k sebi ministra mornarstva, mu
ukaže, da naj pri ti priči piše na poglavarja
tistega otoka in mu zapove, da naj majorju in
njegovi gospej vso mogočo spoštovanje skaže.
Potem je začel s svitlo cesarico Marijo Tere¬
zijo se v pogodbe spuščati, kako bi se njeni
ujni prejšua bliščoba in čast zopet podelila, ki
ji je šla. Visoka cesarica je bila kaj hvaležna
Francozkemu kralju za njegovo blagodušno pri¬
zadevanje, in mu je poslala eno pismo za Ka¬
rolino, v kterem jo je vabila k sebi na Dunaj,
in ji obljubila, da hoče za njeno spodobno
postrežbo in za vso čast skerbeti, ktera nji po
vsi pravici gre. Karolina pa, ki je previdela,
da ako zopet kot kneginja pride na kak kra¬
ljevski dvor, ne bi mogla več spolnovati dolžno¬
sti in sladkih skerbi matere in žene, tako ka¬
kor je je dozdaj spolnovala, v kterem spolno-
vanji je čutila vso svojo srečo; je serčuo, toda
brez prešernosti, se vsemu odpovedala, kar se
ji je ponujalo. „Jaz sem se tako navadila" je
rekla ona tistim, ko so ji to veličastno ponud¬
bo delali, jo zopet na dvor pripeljati, „na to
domače privatno življenje, da ga ne morem več
lahko opustiti. Vi bliža prestola, ni nar veče
časti, ni ponos, krajčasi ali veselice, ki je bo¬
gastvo daja, tudi ne, ako bi ves svet v .svoji

90

lasti imela, ne bi mi moglo dati le' sence ve¬
selja in radosti, ki jo v tem srečnem stanu
rži vam. “— In pri teh besedah je zdaj eno,
zdaj druzega svoje družine objemala.

Živela je ona še dolgo vesela in zado¬
voljna z obema, in je svoje skerbi in svojo
ljubezen tako delila, da je okrepčevala in raz¬
veseljevala svojega moža v njegovih opravilih,
in da je izobraževala um in serce svoje hčere.
Karolina je bila nar bolj prepričana, da člo¬
vekova sreča v tem obstoji, da privatno, .da¬
leč od posvetnega hrupa vgodno živi, da
spolnuje svoje dolžnosti, in zmerno vživa ne¬
dolžna veselja narave. Smert ji je zaporedoma
obč osebi vzela, ki ste bili tako ljubi in dragi
njenemu sercu, in dolgo časa potem je po nji¬
ma serčuo žalovala. Ali ni tolika zguba, ki
jo je bila zdaj zadela, ni dolgo žalovanje, ki
je zavoljo svojih vzrokov v vsakem stanu neo-
gibljivo, je nista tako nesrečne storila, da
ne bi bila še zmirom mislila, da so velikaši
in mogočni tega sveta še veliko bolj nesrečni,
kakor je bila ona. Zatorej je stanovitno od
sebe paliala ponudbe, ki so se ji zdaj ponav¬
ljale, da naj pride na Dunaj; samo to je od
darežljivosti Cesarice in kraljice Marije Terezje
vzela, česar ji je bilo za njeno spodobno živ¬
ljenje treba. S tem se je podala v Yitry blizu
Pariza, kjer je hoti a še na dalje pod imenom

91

gospe Moldaskove živeti; ali dasiravno ji ni
bilo več mogoče svojega rojstva, iu slovečega
imeua imenitne hiše skrivati, iz ktere je bila,
ni ona vendar nikoli svojega privatnega živ¬
ljenja več opustila, na ktero se je bila že na¬
vadila ; ker v takem življenji je iskala, iu tudi
v resnici dobila svojo pravo srečo, ki jo je
vživala do svoje smerti.

V. Povračilo:

.}, iijelm Veleti je bil scer visoeega sta-
-V nu, pa Je malo premožen; vendar
je pa bil veduo zadovoljiu s tem,
kar je imel. On se ni branil služeb,
v kterih je zamogel s svojini znan¬
jem in s svojo ročnostjo domovini
]  kaj koristiti; ali kakor ni nikoli
po krivili potih služeb iskal, tako
se je v svojih službah vedno zvesto
ViP-da in brez samopridnosti obnašal, ter
J' e  ^ v  ^ em ves  razločen od pre-
£  {vzetnežev, ki si prizadevajo za vse
kaj druzega službe zadobiti, kakor
\ Jp  za prid občinski. Ker si je vedel
1 1  mero v svojih željah, je tudi imel
tako malo potreb, da mu je od prihodkov nje¬
govega pičlega premoženja še ostajalo, da je
večkrat zamogel drugim pomagati; ker k temu
je bil posebno nagnjen ; bil je silno človeko¬
ljuben namreč in bogaboječ. In ker ni ravno
lahko vedeti mogel, kteri izmed revežev je vse¬
lej nar bolj vreden njegovih darov, (mnogim
zavoljo svojega majhnega premoženja ni mogel
pomagati,) se je poslužil kakšenkrat nekega
puščavnika, patra Anzelma, ki je v samoti da¬
leč od mesta prebival : leta mu je po navadi
pravil, kteri izmed nar bolj potrebnih in nar

bolj zanemarjenih ljudi, to je, izmed poljodel-
cev,- so nar bolj njegovega sousmiljenja in nje¬
govih dobrot vredni. Bogaboječ brez babjeverst-
va, stanoviten in poterpežljiv v nesrečah, sous-
miljen, brez prevelike mehkoserčnosti, z nesre¬
čami bližnjega, resničen brez nespremišljenosti,
varen brez hlimbe, zvest zakonski mož, oče
vedno ljubeznjiv, in kadar je bilo treba, oster,
je Viljelm svoje dni preživel v pohlevnem stanu
in mirno, zadovoljili spoštovanja dobrih ljudi,
vsred malega števila izbranih prijateljev, ter
se je varoval spačenosti svojega časa in se ved¬
no veselil sladkega pokoja čiste vesti. Take¬
mu redkemu zasluženju da po navadi vselej
pravična in bedeča previdnost Božja večkrat
tudi že na tem svetu povračilo. — Neki
dan je Viljelm po svojih opravilih jezdaril
skoz gojzd, ne daleč od stanovališča patra
Anzelma, in sliši, da ga nekdo 'po imenu kliče.
On se oberne proti kraju, od kodar je glas slišal,
in zagleda skozi goščavo dobrega pušcavnika na
okencu, ki mu je tudi z roko in z glavo na
vso moč znamnje dajal, da naj k njemu pod¬
viza. On spodbode tedaj precej konja in hiti
proti njemu tje ; in pater Anzelm, ki je mej
tem že do vratič svoje celice mu nasproti pri¬
šel, in ga videl bližej priti, mu reče : „Bodi
Bog zahvaljen, gospod Viljelm! da vas je da-
nas v to mojo samoto pripeljal.* — .Lepa

'H

hvala vam!“ odgovori pošteni žlahtnit m
konja stopaje, ter se mu spoš tovarno priklone;
Jepa hvala vam za vaše vljudne besede ! ali
jaz upam, da mi ne boste zamerili, ako vas
poprosim, da mi bolj očitno govorite., Vaše
besede so zdaj za me kakor vaše obličje, vse
drugačne, kakor takrat, ko sem vas zadnjikrat
videl, tako da bi vas zdaj skorej več ne spoz¬
nal; tako vas je posušil vaš vedni post in
vaše vedno pokorjenje 44  — ..Naj bo, kakor
je Bogu všeč! ;<  odgovori on; „toda vendar
sem zmirom še ravno tisti, ki sem bil, nar
zadnji med vsemi, in vselej vaš ponižni sluga,
vesel da je dobrotljivi Bog, kakor vam vse
dobro iz serca želim že več let sem, zavoljo
vaših čednosti na zadnje moje želje dopolnil,
ter mi dal, da vam zamorem saj nekoliko po-
verniti velikih dobrot, ktere ste vedno meni
skazovali, in po meni drugim. Ako ne bi bil
srečni slučaj to je volja vsigamogočnega Boga,
vas k meni pripeljal, bi bil jaz sam da-
nas šel vas poiskat, ker sem kaj vesel, da je
Bogu dopadlo, mene izvoliti, da pomnožim va¬
še premoženje.... Pa nočem vaše poterpežlji-
vosti na dalje skušati; pojdite za mane, in
videli boste sami . 44  — Pelja ga, ko to izreče,
noter v svoje stanovališče in sieer v kapelico na
pokopališče, kjer se je več gomil videlo, pod kte-
riipi so v sladkem spanju pravičnih počivali

mnogi predniki patra Anzelma. Viljehu mu tu
začuden reče : -Kaj ? da mi pomnožeuje mojega
premoženja pokažete, me peljete na pokopališče!
V  tem sem res tudi jaz vaših misli, pater moj !
človek najde mej mertvimi resnični mir in po¬
čitek : pa vendar mislim, pristavi posmehljaje
se, da sem, ako je Bogu všeč, še daleč od

smerti. Kako tedaj ?.“ — „Vsedite se, in

poslušajte me“ povzame zopet besedo puščavnik,
in mu ponudi eno klop v kapelici. „Tukej, in
ne drugej, hoče Bog, pred no vam da večno ne¬
skončno plačilo v nebesih, ki je bogaboječim
dušam po tem življenji pripravljeno, vas pla¬
čati tudi že v tem življenji za vaša dobra in
krepostna djanja.“ — Na to se sveti starček
en malo oddahne, ter mu takole na dalje go¬
vori : r Pred dvema dnema sem bil zvečer prav
pozno v tej kapelici, in sem zaslišal s zav¬
zetjem od daleč strašen jok in silno žalostno
ječanje; zdelo se mi je, da nekdo pomoči po¬
trebuje, in da na pomoč kliče. Spervič sem pa
mislil, da se mi le tako dozdeva; ali kadar
slišim vdrugič brezupen krik in jokanje, prepričal
sem se, da me ne moti moja domišljivost; in bil
sem globoko v sercu ganjen. Dasiravno je bila
grozna tema, se vendar nisem kar nič bal;
saj kdor se Boga boji in v njega zaupa, temu
se ni treba ničesar bati; in sem tedaj šel proti
tistemu kraju, od kodar sem žalostni glas slišal.

Tako sem prišel do vidike ceste, ki ni ravno
blizo od tod, kakor dobro veste. Tam sem s
svojimi očmi, ki so že na temo vajene, posebno
pa, ker so zvezde, dasiravno le malo, na nebu
migljaje mi svetile, precej kočijo zagledal, ki
ni bila zvernjena, pa ni imela ne konj, ne ko-
čijaža. Bližam se s zavzetjem, odprem hitro
vratiča, in ondi prej iz tihih stokov kakor z vi¬
dom spoznam, da je noter človek ves pobit
in ranjen ležal. Stegnem roko, ali precej jo zo¬
pet umaknem (strah me je še zdaj in groza,
ko vam to pripovedujem!) vso mokro od neke
morne mokrote. Sodil sem precej, da mora to kri
biti. Ako ne bi bil mi usmiljeni Bog tisto uro po¬
magal, in mi ne dal moči, verujte mi, gospod
Viljelm ! od zavzetja in groze ne bi bil v sta¬
nu po nobeni ceni tistemu nesrečnemu človeku
pomagati. Ni treba, da vam pravim, kolikajn
da sem storil, ga brez njegove nevarnosti bolj¬
še poleči in kako da sem si prizadeval, z rutami,
ki sem jih po sreči sabo imel, mu vstaviti tisto
malo kervi in življenja, ki mu je še ostajalo, mej
tem ko sem s potjo mu prigovarjal in ga tolažil,
kakor je treba umirajočim prigovarjati in je
tolažiti. Rečem vam tudi, da sem veselje vžil, vi¬
deti ga kmalu potem nekoliko bolj pri moči
in okrepčanega. Glas, ki ga je bil zavoljo to¬
likega vpitja skorej popolnoma zgubil, se mu
je tudi enmalo vernil, in spoznal sera kmalu

iz njegovih pervih besed, da je bil dober in
bogaboječ človek. Bog vam stokrat poverni,
mi reče, vaše usmiljenje, vaše ljubezni polno
prizadevanje, mi pomagati: toda namesti po¬
magati truplu, ki ne more več smerti oditi,
pomagajte raje moji ubogi duši, da bom imel
moč srečno umreti, in svojim sovražnikom od¬
pustiti." Te besede so mi še bolj željo obu¬
dile, zvedeti njegovo žalostno zgodbo, in ne¬
srečnež sam je tudi želel mi jo povedati. Močno
ječanje mu je besede pretergavalo, da je več¬
krat postal, in več besed le na pol izgovoril.
Tudi ni dosti vec čez eno uro živel, in me
zmirom za eno roko deržal, ki mi jo je večkrat
zahvalno stisnil, ter mi je od časa do ča¬
sa zopet kaj povedal, tako da sem zamogel
mnogo zvedeti od njegovih nesreč. Ali nisem
zvedel ni njegovega imena, ni njegove domovine,
še zdelo se mi je celč, da mi nalašč oboje
prikriva. Ali kakor je zamolčal svoje ime, tako
je tudi zamolčal imena druzih, ktera bi bil lahko
povedal v nejevolji, ki se pa takim lahko pri¬
zanese : zatorej mislim, da je to njegovo mol¬
čanje gotova priča njegove kreposti in vredno
našega spoštovanja. Zvedel sem pa dobro, da
je njegov dom daleč od tod, in da je sreča
hotla, da je bil iz imenitne in bogate hiše,
poslednji svojega rodu, kakor tudi to, da je
zmirom živel sam in neoženjen. Očital si je

98

večkrat sam sebi, da je enmalo prehudo in
preostro spačenost svoje dežele obsojeval, in
tej presilni gorečosti za čednost, ki je prav
za prav vselej usmiljena in poterpežljiva s
pomotami bližnjega, se mi je zdelo, je on
pripisaval svojo nesrečo. On je, če sem prav
slišal, ne zdavno spet od te svoje gorečosti
vnet očitno pokaral in posvaril žlahtnega, pa
lahkomišljenega in razuzdanega mladenča, ker
je bil vpričo njega enkrat nekaj govoril v svoji
nespremišljenosti, kar je bilo čednosti in časti
nasprotno, kar se pa vendar dan današnji v
spačenem družbinem življenji po navadi vselej
terpi, večkrat tudi še poverhu pohvali. Bazuz-
dani mladeneč je menil, da se mu je s tem
velika krivica zgodila, in je hotel to krivico
popraviti z navadnim sredstvom, kteremu dvo¬
boj pravijo. Dobri mož ni hotel v to ponudbo
dovoliti, ker je mislil, da mu to na časti
kar nič ne škodi; saj ponečaščen ne more biti
tisti nikoli, mi je on s krepko besedo rekel,
kteri je pokoren postavam, in se varuje sebi
ali drugim življenje hudobno skrajšati 8  — „Da-
siravno vsaki čas pripravljen, svoje lastno živ¬
ljenje braniti, ako bi bilo treba, se je vendar
vedno razkačenemu mladenču skerbno ogibal,
da se nista kje srečala. Ali ker je bil vse
upanje zgubil, se z mečem maščevati, se je
drugače maščevati skušal, to je, da je povsod

99

raztrobil, da se ni hotel ž njim v dvoboj po¬
dati, in, da je torej plahec ali strašljivec. Kdo
bi mogel verovati, častiti gospod Viljelm! kdo
bi mogel verovati, da zamore občinstvo grajati
in zaničevati ravno to, kar bi se imelo, ka¬
kor se meni zdi, hvaliti in častiti ? Kmalu,
ene dni potem, so že vsi s posmehovanjem in
s zaničevanjem nanj kazali, ki je bil vendar
tolikega spoštovanja vreden. On si pa vendar
ni hotel nečimurnega spoštovanja svojih soder-
žavljanov s hodobnim djanjem pridobiti. Ker
pa mu ni bilo več živeti v deželi, kjer ga je
bila občinska pomota v zaničevanje pripravila;
je začel natihoma vsa svoja posestva prodajati,
kar je tudi lahko storil, ker je bil edini osta¬
nek svojega rodu, kakor sem vam že povedal,
neoženjen, in neomejen gospodar svojega pre¬
moženja. Tako je v kratkem času celo svoje
veliko premoženje, in morda ne brez zgube,
prodal, je zanje potegnil veliko zlata, srebra
in drazih kamnov, ter je sklenil, krivično do¬
movino zapustiti, in se prostovoljno iz doma
podati, da bi v daljnih tujih deželah celi čas
svojega življenja prebival. Ali, dasiravno si je
bil prizadeval v tem varno postopati, in vse
skrivši delati, mu vendar pri tolikih opravilih
ni bilo mogoče ubraniti, da ne bi bil njegov
hudobni sovražnik zvedel za njegovo misel in
za čas njegovega odhoda. Zvedel je, da bi

100

tako ne! poda se za njim, ga dojde, akoravno
še le po dolgem potovanju, ga napade, ga
prebode z mečem, in popusti v tistem stanu,
v kterem sem ga jaz, žalibog, našel, kakor
sem vam že povedal! dasiravno vam nisem
mogel njegovega stanja tako živo popisati, ka¬
kor je bilo v resnici.“ — »Pa kako je to?“

mu seže Tiljelm v besedo; »ali ga niso bra¬
nili postiljon in služabniki, ktere je tako bo¬
gat in žlahten gospod moral sabo imeti ? ali
se niso pri tem napadu zanj v bran postavili ?“
— »Ob !“ povzame pater Anzelm ganjen : »hu¬
dobneži, ki se zmirom bojijo, niso nikoli sami,
in kolikor sem mogel zvedeti, je imel njegov
sovražnik veliko pomagačev, ki so s žuganjem
prestrašene služabnike k begu prisilili, in pre¬
plašeni postiljon je nar pervi zadergnice hitro
odrezal, pobegnil, in se tako rešil. Nesrečnež
mi je umiraje večkrat rekel, da je po glasu
in po govorjenji, ktero je od njegove jeze in
maščevanja pričalo, prav dobro spoznal svojega
hudobnega neprijatelja, dasiravno se je to gro-
zovitno djanje dosti bolj hitro godilo, kakor
sem vam je jaz zamogel povedati. Oj, gospod
Viljelm ! kako blagih in krepostnih občutljejev
je bil ta nesrečnež ! On je bil pač vreden imeti
vas, ki ste tako kreposten mož, za deležnika
ali dediča svojega premoženja. Jaz sem ga
slišal, kako je on večkrat serčno molil, in usmi-

ioi

Jjenega Boga prosil, da prizanese njegovemu
hodobnemu morilcu, da naj mu zopet da kes
čez grehe, in čednost. Ne zamerite mi, prelju¬
bi moj gospod Viljelm! da vas tako dolgo
uderžujem pri tej tako grozovitni in tako po¬
milovanja vredni prigodbi, na ktero ne bom
nikoli pozabil, dokler bom živ, in da vam tako
dolgo govorim. Jaz ne bi vam tako imel dru-
zega reči, kakor to, da kadar je ta nesrečnež
z veliko gorečostjo svojo sveto dušo v moje
revne molitve priporočil, mi je zapovedal, da
naj vzamem skrinjico in kar je v predalu ko¬
čije ; kar sem tudi v resnici našel, kakor je
rekel; kjer je imel vse svoje bogastvo skupej,
in da naj ga dam v svobodno in popolno po¬
sestvo nar bolj krepostnemu in nar boljšemu
možu, ki ga jaz poznam v tej deželi. Tako je
on mi sporočil, in tako je hotel on tudi do
zadnjega zdiha častiti in plačati krepost, ktero
je zmirom tolikajn ljubil in spoštoval. Vi sam,
gospod Viljelm ! in prosim, da naj mi tega
ne zameri vaša pohlevnost; vi sam ste mi koj
na misel prišli; in jaz sem tudi gotov, da
bodo vsi te misli, in da me bodo zavoljo tega
pohvalili, kadar se bo zvedelo, da sem tako
njegovo poslednjo voljo spolnil, in da sem
vam, kot nar bolj vrednemu, to dobroto Božje
previdnosti naklonil." — Poprej, dokler je še
pater Anzelm zgodbo pripovedoval, se je Vil-

102

jdmu večkrat kaka solza iz vžaljenja Oez lica
vlila: zdaj pa je s solznimi očmi njemu in
Božji previdnosti hvalo dajal. Mej tem ko je
dobri puščavnik se pripravljal mu novi zaklad
pokazati, ki ga je bil z veliko skerbjo pod
altarjem v kapeli skril, je on pred altarjem
pokleknil, in ni na drugo mislil, kakor da je
svoje roke proti nebu povzdignil, in se v mo¬
litvi ponižno in serčno za ta nenadjani dar
Bogu zahvalil. Tudi ni hotel prej od nič dru-
zega slišati, dokler ga ni puščavnik peljal h
grobu njegovega nesrečnega dobrotnika; in na
tej gomili, ki je bila nova, in ki mu jo je
pater Anzelm pokazal, se je on od vžaljenja in
od hvaležnosti zjokal; molil je zanj, da bi
mu dal Bog mir in pokoj, ki ga pravičnim
daja, in ga je še tisočkrat blagoslovil.

Dobri žlaktnik se je tako obnašal zdaj
tukej, in potem vedno, dokler je živel, kakor
se je spodobilo njegovi pravi in veliki dušni
kreposti. Tudi ga ni zapeljala ta nepričakana
in tako srečna sprememba njegovega stanja:
on je stanoviten ostal tudi na dalje pri svoji
poštenosti, pri svojem modrem in pametnem
vedenji, s kterim si je bil zadobil tako bo¬
gato in veselo povračilo. Ni se bilo pri njem
prav nič druzega spremenilo, kakor to, da je
od zdaj naprej veliko več nesrečnim pomagal,
in svoje dobrote potrebnim bolj obilno delil.

103

VI. Nar težja zmaga.

ipijon veliki, kteri si je bil zaslu¬
zil častni primek Afrikanskega in ki
ga je potlej nehvaležna domovina od
sebe zagnala, je v svoji mladosti na
Španskem zmagovalno se bojeval,
tako deržavne meje širil, in slavo
ponosnemu Rimu množil. Ali ko je
bil že vse vojskine nevarnosti srečno
premagal, je bil prišel še v veliko
večo zadrego, namreč v nevarnost
svojo čednost zgubiti, ktero ste le¬
pota in ljubezen skušale. Njegovi
vojščaki namreč, ki so si vsakoverstno
prizadevali se svojemu vojvodu priku¬
piti in predobiti njegove serce, so mu
bili plen pripeljali, ki je bolj kot vse drugo mi¬
kal njegov ponos in naravne strasti, ktere se po
navadi v malih in velikih enako kažejo v člove¬
škem življenji. Plen ta je bila silno zala špan¬
ska jetnica, ki je že s ponosnim pogledom in
plemenitim vedenjem dovolj kazala, da je iz
visoko imenitne hiše, in za njo je šla njena
mati, ki se je tudi v železji dostojno obnašala.
Videti toliko lepoto, je bilo serce mladega viteza
silno omajeno, in vpervič je zdaj občutil v sebi
ves ogenj in vse zamaknjenje slabe človeške
narave, česar ni bil do tiste dobe še nikdar

104

v toliki meri občutil, ker je do takrat želja
slave in vojaških trudov take občutke v njem
še vselej krotila.Scipijon je zalo jetnico sprejel
s tisto dopadljivo prijaznostjo, ki ne dela raz¬
ločka mej služabnikom in gospodom; obljubil
je blagodušno nji in njeni materi, da se jima
ne bo nič žalega godilo, in da hoče tudi za
njeno čast skerb imeti: ukazal je, da naj se
obe spoštujete in slušate, ter poskerbi, da jima
ničesar ne pomanjka, kar bi jima potrebno bilo;
da jima tudi veličasten šotor blizo svojega
šotora. Zala Španka si tedaj solze obriše, in
da si ni hotla dati Scipijonu druzih znamenj
svojega kolikor čistega, toliko občutljivega in
hvaležnega serca, se mu je vendar tako lju-
beznjiva zdela, da jo je pogostoma obiskaval,
in tako zmirom bolj željin postajal piti nevarni
strup tistih očes: toda nikoli se ni tolikajn
ponižal, da bi bil kaj storil, kar se ne bi bilo spo¬
dobilo njegovemu imenu, njegovi slavi in nje¬
govi čednosti, ki jo je spoštoval; tudi se ni
ne za en sam trenutek njena mati kedaj od
nje ločila. Tako je on zapeljan od nesrečnih
mikov pripustil, da mu je ljubezen zmirom bolj
oči slepila, in vsaki dan je bolj nemarno živel
brez skerbi pozvedeti, kakega stanu da je zma-
galska Španka. Njegova slepa strast mu je
bila tako silno prevzela serce in občutke, tolika
je bila moč bliščobe in lepote jetnice, da bi jo

105

bil on spoštoval in častil, tudi ako bi bila
rojena v nar nižjem in zaničvanem stanu, in
ako bi bila tudi prikrivala pod svojo zalo po¬
stavo dušo svojemu rojstvu enako. To pozabljenje
samega sebe, dolžnosti in družbinske spodob¬
nosti, česar se ne more človek znebiti brez silne
pomote, je že več žertvam pripravilo prekasno
žalovanje, prazen in strašen obup : ali pri ju¬
nakih je ta pozabljivost le kratka. Scipijon je
ravno nekega dne z deklino prijazno in brez-
skerbno kremljal, ko mu napovejo prihod iber¬
skega velikaša, ki je krasno in veličastno sprem¬
ljan želel ž njim govoriti. Pozabivši na ostro
veličastvo rimskega ljudstva, je tujega v njeni
nazočnosti sprejel. Noter stopi žlahtni in po¬
nosni mladeiiee. Pervi njegovi pogledi so vojvoda
zmagalca iskali, in prešinilo ga je začudenje
s žalostjo in sumljenjem vred, ko je zagledal
zraven njega sedeti deklino. Ona ga je tudi
pri ti priči spoznala, in polna veselja in ra¬
dosti mu nasproti pohitela; ali komej je eno
stopnjo storila ali dve, jo je že uderžaval sram,
in strah jo je spreletel. Scipijonu ni ušel no¬
beden teh naglih občutkov. Mej tem govori
Španec, toda ne brez strahu: „ Jaz sem Alucijon.
Nič druzega od sebe ne pristavim, ker mislim,
da me dovolj poznate. Jaz ljubim že več let
preberhko deklino, ki sedi zraven vas; upam,
da me ima tudi ona rada, in gotovo sem imel

Že obljubo, da bo moja nevesta, dosti prej
kakor jo je osoda bitve v vašo oblast pripra¬
vila. Prišel sem tedaj, velikodušni vojvoda ! vas
prosit, da ji podelite svobodo, in vam ponudim
v zamembo ta dragotinstva, ki so morda pre¬
malo zanjo, premalo gotovo za njeno veljavo
in za vaše zasluženje; toda rečem vam, da je
to nar dražji del celega mojega premoženja." —
Osupnjen, začuden, omahovaje mej krepostjo in
ljubeznijo, bojč se le pomisliti, da zgubi ljubeznji-
vo jetnico, pa tudi bojč se komu krivico storiti,
Scipijon zdaj nanj, zdaj nanjo svoj žalostni pogled
oberne; ali od nje je svoje oči naglo odmaknil,
ker je njena redka lepota, želja jo posesti, žalost
jo zgubiti, njegovemu sercu presilno in prehudo
vojsko delala. Stal je nekaj časa Alucijon tih
in plašen, in je pohlevno na odgovor čakal;
deklina je tudi molčala, s pobesenimi k tlam
očmi, samo nje silno in pogosto sopenje in ru-
dečica njenih lic sta kazala, kaj si je utegnila
takrat misliti. Mati je rimskega viteza ponosno
gledala, in zdelo se je, da čaka, da bo storil,
kar terjate pravica in čednost. Na zadnje, ko
jo Scipijon samega sebe in svojo znotrejno silno
vojsko premagal, Špancu ta odgovor da: „Knez!
dobro poznam vašo rodovino in vašo krepost,
da bi bil le ravno tako poznal tudi vašo lju¬
bezen ! Toda nič vam ne bo škodilo, akoravno
jo pozno zvem. Ne ti vaši, ne vsi zakladi, ko-

likor jih cela španska dežela v svoji sredi bo¬
gato prikriva, niso zadostni plačati deklino, ktero
hočete kupiti. Jaz nisem sem prišel kupčevat,

prišel sem zmagovat. Zastonj vam jo nazaj

dam. Njena žlahtna mati tukej vam zamore
pričati, da nisem sreče v zlo porabil, ktera
mi jo je jetnico dala, in da je ona zares še

vredna vas, in da vas osreči.Pojdite le precej,

in živite srečno.*— Ko leto izgovori, se proč
oberne, in morda jim je tako hotel solze lju¬
bezni skriti, ktere mu je tolika sila, tako ple¬
menita in tako težka zmaga žive in prikupljive
strasti iz očes posilila. Ali uderžali so ga vsi,
ki so njemu k nogam padli, in mu svojo hva¬
ležnost in občudenje s kratkimi besedami skazo-
vali. Posebno je Alucijon silno prosil, da naj
vzame njegove dari, in da naj mu dovoli, se
z rimskim ljudstvom sprijazniti, ker želel je
vprihodojič ž njimi združen biti in jim služiti,
potem ko je spoznal in oljubil čednost tolikega
vojvoda. Scipijon mu je dovolil vse za kar
ga je prosil, pa ni dekline več v obraz
pogledal, zato da ne bi bil vnovič v nevarnost
postavil svojega zmagovalnega serca — »Jaz*
mu reče, »vas vzamem v imenu rimske deržave
za našega prijatelja, in tega prijateljstva, če
ga boste zvesto deržali, se ne boste gotovo
nikoli kesali. Vzamem tudi vaše zaklade, in
sem vam zanje hvaležen: samo to vas prosim,

108

da mi pripustite, je tako porabiti, kakor se
meni nar bolj prav zdi. Naj bodo vsa ta .dra-
gotinstva dota te dekline, ki je zdaj že vaša."
—Zgovori in odide naglo, ko je tako doveršil
svojo velikoserčno zmago.

s

a) POVESTI HANIBALA PAREA MILANSKEGA
ZDRAVNIKA

I. Hišni oče.

II. Prijateljstvo bratov

III. Ujec in ujčnik . .

IV. Hvaležni prijatelj .

Stran
, . 5
. 22
. 34
. 50

b) POVESTI PRAVDOSREDNIKA LOJZETA
BRAMIERI PIJACENTINSKEGA PLEMENITNIKA

I. Bratovska ljubezesa

II. Dobri hudiček ....

III. Vljudna dobrotljivost

IV. Dolžnost in sreča . .

V. Povračilo.

VI. Nar težja zmaga . .

. 61
, 67
. 74
80
92
103

NRRODNR IN UNIVERZITETNP
KNJILNICP

00000485508

POPRAVKI