Poštnina plačana v gotovini
I7HAJA VSAK DRUGI PETEK
NAROČNINA:
M sečno	4	Din
Polletno .	20	„
Čekovni račun številka 17 139
Uredništvo in uprava: UNIVERZA, Ljubljana.
POSAMEZNA ŠTEV. 2 DIN
Moramo si priboriti in zagotovili osebno in duhovno svobodo ne kot pravico, temveč kot dolžnost v delu za slovensko skupnost, ki ji pripadamo.
/.ato veljaj naša borba predvsem obrambi univerzne avtonomije in akademskih svoboščin !
PETEK, 13. MAJA 1938	LETO II.	ŠTEV.	8.
AKADEMSKO GLASILO ZA UNIVERZNA IN JAVNA VPRAŠANJA
12. maj 1918 Judenburg 14. maj 1918 lurau 23. maj 1918 Radgona
„Kar sem naredil, sem naredil iz lju ezni do naše slovenske domovine. Obzalu m , ker sem 'prezgodaj nehal. Mogoče je olje zaradi drugih. Umrl bom častno, kakor u 7ialc slovenski, kakor zna umreti slovenske matere sin."
Iz poslovilnega pisma 21. V. 1918 ustreljenega vodje upora slo. vojakov v Muravu Boštjana Olipa.
Narodna koncentracija
(Ob uvodniku revije »Misel in delo« 1. IV., št. 4—5.)
Narodnost, kot pojem kulturne, zgodovinske ;n zavestne skupnosti ljudstva, je postala po zlpmu fevdalizma vera evropskega človeka. Misel narodnosti je po svojem postanku vezana z načeli svobode, enakosti in bratstva. Vstala je kot ideja suverenosti ljudstva proti božanskemu pravu vladarjev.
Toda narodnost, kot geslo ljudskih množic, povsod tam, kjer so si ljudstva svojo svobodo sama priborila in jim ni bila naklonjena od zgoraj, ni poznala nasprotstev med narodi. Ideja narodnosti je ideja bratstva med narodi.
In če je ves nadaljni razvoj, ki mu vidimo vzroke že v notranjem nasprotju sistema, ki je zrasel iz fevdalizma, predstavljal vedno večji odmik od hotenja revolucionarnih množic, nam vere v vsebino teh idej ni zmanjšal. Kajti sila še ne daje pravice.
Nacionalna država je, kot ena izmed oblik politične svobode, predpogoj polnega razvoja naroda. Možnost take oblike narodovega življenja ne mo: e biti vezana na številčno velikost naroda, ali pa moramo deliti narode na višje in nižje. Ne, preostane še ena pot. Pot zanikavanja obstoja nekega naroda.
Uvodnik revije »Misel in delo« naj bi bil odgovor slovenskim kulturnim ustvarjalcem, ki so ob zunanje političnih dogodkih našega časa pozivali v svojih revijah k slovenski narodni skupnosti* tem »razkrajajočim literatom«, »ki se po svoji kulturi in mentaliteti čutijo bliže tujcu nego domačinu« in »v samomorilnih trenutkih pišejo o ponosu narodne smrti« in delu slovenske mladine, »ki je posegel nazaj v 1. 1848. in zanemarjajoč več kot polstoletni nacionalni in meddržavni razvoj zgrabil za strohnelo vejo historičnega postulata«.
Narodne borbe v 60-tih letih preteklega stoletja so vodile Levca, da si je postavil vprašanje, »aii bomo Rusi ali pa Prusi«, na dijaškem shodu I. 1869. je zagovarjal misel, naj prevzamejo Slovenci za znanstveni jezik ruščino, kajti če bi tudi prevzeli srbsko-hrvaški jezik, bi bil s tem narod še vedno premajhen.
Podobno skušajo postaviti vprašanje slovenski pristaši jugoslovanske državne in narodne enotnosti. Postavljajo ga z majhno toda bistveno razliko: Levec ni tajil slov. narodnosti, slov. unitaristi jo taje. Levec je razvijal svoj program, ki seveda ni bil nikdar izvršen in ki med Slovenci ni našel odziva, v obrambo slovanstva; krog, ki ga skuša postaviti danes prav tako v obrambo slovanstva, ga je stavljal preje v obrambo finančnega in upravnega centralizma.
Si Je predstavljal Levec vprašanje pravilno, si ga pravilno predstavljajo jugosloveni danes? Odgovoril je že Levstik: »Hotelo se je od nas, da svoj jezik zavržemo in pišemo takoj hrvatsko--rb-ski... to bi bil nenaraven skok, ki bi se bridko maščeval... Narod moramo s pomočjo njegove ožje lastitosti zoriti, mu moremo in moramo samo s čisto svojim narečjem mnogo na nemštvo že na
Ob 20 (letnici Pittshurške pogodbe
V razpletu gogodkov v češkoslovaški republiki in usmeritvi političnih skupin v tem kritičnem trenutku je za nas poleg problema strnitve vseh čeških in nemških demokratičnih sil gotovo med najpomembnejšimi vprašanje uklenitve slovaškega narodnega gibanja v to skupnost ter spoznanje nujnosti podreditve narodnega vprašanja imperativu obrambe demokracije.
Kljub dejstvu, da slovaška ljudska stranka, katere jedro naporov je rešitev narodnega vprašanja, ne predstavlja večine slovaškega naroda in nosi izrazit svetovno-nazorski poudarek, vendar ona hrani med svojimi pripadniki močno narodno zavest, zapisano v srcih, izgovorjeno v jasnih zahtevah ter poudarjeno s trdno voljo po njih uresničitvi; ona je nositeljica svetlih tradicij narodnega boja v stoletjih madžarskega zatiranja ter v dvajsetih letih nove države; ona končno predstavlja organiziran kmečki element, brez katerega si pri nesvobodnih narodih ni mogoče zamisliti nobenega odločilnejšega političnega dejanja.
Prav radi vsega tega so vsi, ki se nahajajo v sličnem položaju kot slovaški narod, prisluhnili dogodkom na Slovaškem, zakaj zavedali so se, da se nahaja narodni problem v češkoslovaški republiki v težki preizkušnji in da predstavlja odločitev v tako usodnem trenutku korak ncdogledne važnosti.
V trenutku, ko se postavlja vprašanje obstoja demokracije, pa čeprav le nepopolne, v glavnem le formalno politične, je za uspeh narodnega boja nujno, da, pa najsi bo le za kratek čas, sklene premirje za njeno obrambo. Saj rešitev narodnih vprašanj predpostavlja priznanje demokratičnih načel; narodni boj jih direktno vsebuje. Historično utemeljena nepopolna demokracija pa vsekakor predstavlja razvojno stopnjo, preko katere je možno čim preje in s čim manjšimi žrtvami doseči ideal popolne demokracije in tako popolno rešitev narodnega vprašanja. Za problematičen momentan političen uspeli proti svojemu nasprotniku v narodnem vprašanju tvegati narodni obstoj vobče, pa je vsekakor politično kratkovidno in neupravičljivo dejanje. A to je storil pater Hlinka. Skorajšnja bodočnost bo sigurno dokazala, da je bila to silna pogreška.
Ta korak pa je bil gotovo nasledek v prvih vrsti dveh dejstev.
Kljub zgodovinski resnici, da so že pred 150 leti bili položeni temelji slovaškemu knjižnemu jeziku in tako ustvarjeni pogoji samostojnega kulturnega razvoja, in da se je izoblikovala zavestna narodna skupnost, ki je v oseminštiridesetem letu postavila
Naročnikom, prijateljem in čitateljem »1551«
Toplo se zahvaljujemo vsem, ki so se našemu pozivu v zadnji številki odzvali in tako omogočili nadaljnje izdajanje lista. Podprli nas niso samo denarno, ampak še bolj moralno, saj so nam znova potrdili zavest, da imamo v svojih naročnikih oporo, s katero moremo premagati tudi najhujše ovire.
Nevarnost, da bi morali list »1551« ustaviti zaradi pomanjkanja denarja, je trenutno nekoliko manjša, vendar še ni premagana. Zato prosimo vse, ki še dolgujejo naročnino, da jo poravnajo, da bo list lahko nemoteno dalje izhajal.
Uprava »1551«.
»zahteve slovaškega naroda« in vse dalje v madžarskem zatiranju vodila žilavo borbo, v černov-skem uporu s krvjo namočila slovaška tla, že zgodaj stopila v zvezo s Čehi in kot samostojen narod vodila z njimi skupno delo na rušitvi dvojne monarhije; pred 20 leti v maju 1918 sklenila s Cehi pogodbo, podpisano v Pittsburgu, ki jim priznava pravico do lastne uprave in lastnega narodnega zastopstva ter prepušča podrobne odločbe o ustanovitvi države zastopnikom Čehov in Slovakov, ter s svetomartinsko deklaracijo v oktobru istega leta po svoji volji pretrgala vse zveze z Ogrsko, se .svobodno odločila za državno zvezo s Čehi, da bi našla svobodno državo, katera naj jim da možnost svobodnega narodnega razvoja — vendar Slovaki še do danes niso dosegli priznanja obstoja samostojnega slovaškega naroda in posebnega slovaškega jezika s strani vodilnega dela večinskega naroda. Tako so jim ostali neizpolnjeni tudi vsi nasledki, ki bi jih tako priznanje imelo.
Vsa pozitivna dejanja češke demokracije za reševanje slovaških problemov od agrarne reforme in dela za kulturno povzdigo prebivalstva pa do formalne samouprave morejo služiti tudi drugim smotrom kot koristim slovaškega naroda vse dotlej, dokler ni priznana suvereniteta slovaškega naroda in ne prevzame vlade on sam.
Zato je pater Hlinka že v letu 1933. pridružil to zahtevo izhodiščnemu dokumentu — pittsburški pogodbi in ljudstvo, zbrano tedaj v Nitri, jo je sprejelo med svoja gesla.
Da pa se to ni izvršilo kljub Masaryku, Benešu in Hodži, gotovo ne vodi do odklonitve češke demokracije, ampak do dela za njeno poglobitev. Analiza gospodarsko-društvenih ter političnih in kulturnih razmer na Slovaškem v novi državi bi šele mogla pokazati, da tu obstoji resnično narodno vprašanje z vsemi tributi in predočiti pravi smisel zanikavanja istega s strani vodilnega dela ve-
pol izgubljenega terena nazaj pridobiti. Izkušnja je učila, da je to prava pot bila.« (Cit. po Prijatelju: Janko Kersnik, njegovo delo in doba.)
»Program »Zedinjena Slovenija«, ki je, kot plod slov. narodne zavesti, od 1. 1848. vodil boljši del slov. izobražencev, je bil tudi program mladoslovencev. Bil je prvi konstruktivni slov. narodni program, posegel je zlasti na taborih, ki so jih mladoslovenci prirejali proti volji prvakov, ki sc ga niso upali razvijati v parlamentu, široke množice slov. ljudstva. Bil je realna in perspektivna pot naroda, ki so ga avstrijski oblastniki delili v upravne enote, kjer so, kot n. pr. na Štajerskem in Koroškem Prevladovali Nemci. Če segamo nazaj v ta leta, se zavedamo vseh sprememb, ki jih je v tem času doživel evropski zemljevid. Ideja, ki bi se takrat mogla izvršiti v notranjosti Avstrije, posega sedaj v območje štirih držav.
Zamisel »Zedinjene Slovenije« dobiva vse bolj in bolj značaj neizvršljivosti. Toda, kaj nas more sila. dasi najrealnejši argument časa, voditi k zanikovanju onega; kar je in čemur ne more nihče odrekati pravice? Kaj more biti par strojnic res že dokončni argument?
»Ali bomo Rusi ali pa Prusi« v tej ali podobni obliki nam že dolgo postavljajo možnosti protisile. Zanikavanje slovenstva — duhovna enotnost z nekom, ki je izven nas — naj bo cena, ki bi jo dobi nasilja plačal dvomilijonski narod. Za ohranitev, .. .česa?
Poti narodov — prav tako kakor človeka, so se izpremenile. Potem, ko je evroopska kultura že ustvarjala možnosti za čim svobodnejši razvoj narodov in posameznikov, so prevladale misli, ki dovoljujejo življenje samo sili, ki ubija. Še nikdar pa ni nasilje ustvarjalo dokončnih oblik.
Z neizprosno silo so udarila ob nas zgodovinska dogajanja. »Ali smo predmet dogajanja ali tvorci lastne usode?« (M. i.d.) Nismo se še zgrnili v celoto, uporne življenjske sile nismo še nikjer pokazali in že nas vodijo k tujim gospodarjem, beračit za pomoč. Vsemu so se pripravljeni odreči za blagor naroda, ki tega noče, ki .se je sam branil stoletja. Ne... ne, preočitna je ta igra, da je ne bi spoznali. To igro poznamo že dvajset let.
Priznanje suverenosti naroda je tisti predpogoj, ki upravičuje nekoga, da poziva k narodni koncentraciji.
činskega naroda. Le najtoplejše je bilo želeti, da bi se to pozitivno uredilo danes, ob dvanajsti uri. Nedavni poziv dr. Hodže naj vse sile, ki hočejo rešiti slovaške probleme, sklenejo skupnost, je morda srečen začetek, da se vendar le pridobi tudi slovaško ljudsko stranko za skupno obrambo in odtrga od zvez, sklenjenih v zagrenjenosti.
Drugi, gotovo nič manj pomemben vzrok tllin-kove odločitve pa je vsekakor iskati v svetovno nazorski vezanosti njegove stranke, ko mu ona postavlja smeri gibanja, pa čeprav mimo in proti bistvu narod, vprašanja. Sicer ne bi bilo možno, da kljub 20 letni opoziciji v novi državi ni našla zveze z vsemi, ki narodno vprašanje resnično priznavajo. Saj ona predstavlja le 40% vseh slovaških volil-cev; pa tudi avtonomistični blok ne pomeni veiiko več, ker ni zajel večine naroda. Da pa bi prešel narodni boj v realno fazo je nujno, da se oprosti ozkega političnega okvira in prevzame obliko narodnega gibanja. Zveza ljudske stranke kot zastopnice velikega dela kmetov z delavskimi strankami, bi bila najboljša garancija za uresničenje tega vprašanja. Kdor pa odklanja tako zvezo, se prej ko slej znajde skupaj z narodnimi nasprotniki.
*
Ker je pittsburška pogodba, sklenjena med slovaškimi izseljenci v Združ. državah, ki predstavljajo eno tretjino vsega slovaškega naroda, ter Čehi ostala do danes osnova slovaških zahtev, naj jo ob dvajsetletnici njenega podpisa ponatisnemo v celoti, z željo slovenskih študentov, ki so vedno s simpatijami spremljali slovaško narodno gibanje, da vsi Slovaki spoznajo važnost obrambe demokracije, se postavijo skupaj s Čehi med njene branilce, ter tako koristijo svojemu in vsem drugim narodom.
*
Češkoslovaška pogodba
sklenjena v Pittsburgu, Pa., dne 30. maja 1918.
»Predstavniki slovaških in čeških organizacij v Združ. državah, Slovaške Lige Češkega narodnega združenja in Zveze čeških katoličanov,
■so razpravljali v navzočnosti predsednika Češkoslovaškega Narodnega Sveta prof. Masaryka o češkoslovaškem vprašanju in o naših dosedanjih programskih izjavah ter sklenili sledeče:
»Odobravamo politični program, ki teži za Združitev Čehov in Slovakov v samostojni dražvi iz Čeških Dežel in Slovaške.
»Slovaško bo imelo svojo lastno upravo, svojo skupščino in svoja sodišča.
»Slovasčina bo uradni jezik v šoli, v uradu in javnem življenju sploh.
»Češkoslovaška država bo republika, njena Ustava bo demokratična.
»Organizacija Čehov in Slovakov v Združ. Državah se bo po potrebi in menjajočem se položaju v skupnem sporazumu poglabljala in popravljala.
»Podrobna navodila o ustanovitvi češkoslovaške države se prepuščajo osvobojenim Čehom in Slovakom ter njihovim polnomočnim predstavnikom.«
T. G. Masaryk.
in drugi podpisi.
Na prelomnici
Če bomo nekoč kasneje prebirali kroniko slovenske dejavnosti v zadnjih letih, bomo morali nedvomno posvetiti vso pozornost dvema dogodkoma, ki sta za razvoj našega kulturnega in političnega življenja mnogo važnejša, kot se zdi na prvi pogled, namreč: krizi dveh tradicionalnih in do tedaj vodilnih slovenskih revij, »Ljubljanskega Zvona« (leta 1932) in »Doma in Sveta« (leta 1937), ter ustanovitvi dveh novih, neodvisnih revij, »Sodobnosti« in »Dejanja«. Če pomislimo, da je revija izraz teženj in tokov, ki razgibavajo neki del inteligenčne plasti, če spoznamo, da revija ni zgolj stvar njenih najožjih sodelavcev, ampak tudi predstavnik vsega razumništva bolj ali manj določene usmerjenosti, potem se nam prav gotovo ne bo zdelo odveč spoznati, kje tiče vzroki krize obeh starih in rojstva obeh novih revij.
Na Slovenskem smo imeli še do nedavna opravka s tipom revije, ki je bil malodane izključno posvečen leposlovju, literarni .kritiki, obravnavanju estetskih in literarnozgodovinskih problemov ter mogoče še glasbi in likovni umetnosti. Področje, na 'katerem se je izživljal slovenski kulturni delavec, je bilo torej dokaz omejeno, zanimanje in dejavnost izobraženstva pa precej enostransko usmerjena, kar je brez dvoma znak politične neprebujenosti slovenskega razumništva. Revija, ki bi morala biti prizma, skoz katero bi slovenski človek sprejemal
idejne tokove, oplajajoče svet, in preko katere bi te tokove prilagojeval svojim potrebam in hotenjem, revija te funkcije v našem narodnem življenju ni vršila. Tu je med drugim tudi treba iskati vzroka, zakaj se je recimo slovenska varianta liberalizma — če jo sploh smemo tako imenovati — tako izrodila in navsezadnje našla svoj klavrni konec.
Po drugi strani pa sta vodilni reviji, tako »Ljubljanski Zvon« kot »Dom in Svet«, bili last obeh tradicionalnih političnih grupacij, ki sta se borili za oblast na Slovenskem, in od njiju gospodarsko odvisni. Bili sta kot taki zgolj postavki v aparatu obeh strank, adut, ki naj bi varoval in večal prestiž stranke, dasi ne gre pri tem zmanjševati njunega pomena za razvoj slovenske literature in pred vojno za prebujo narodne zavesti med izobražen-stvom. Spričo tega je na dlani, da reviji, četudi bi hoteli, ne bi mogli kritično spremljati nehanje strank, ki sta ju vzdrževali in jima dajali streho.
»Kakor posamezni človek je stranka živo bitje, ne mrtev kamen. Raste in razvija se z narodom, iz katerega se je bila porodila; življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda njeno trpljenje, moč naroda — njena moč. Ako se tega ne zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, je tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana,« je izjavil leta 1918. Ivan Cankar na nekem predavanju v Trstu. S temi besedami je Cankar čudovito jasno opredelil funkcijo stranke v narodnem življenju. Kakor sleherna organizacijska oblika tako pomeni tudi stranka že nekakšno stabilizacijo, ki pa ji ne bi smela nikdar do kraja zapasti. Dolžnost stranke je neprestana konfrontacija njenega delovanja, pa tudi njenih načel s hotenji ljudstva in s pogoji, ki v njih to ljudstvo živi. Zato je stranki, ki ne prenese kritike, »sodba pisana«, njena eksistenca pa organizmu, ki se mu pravi narod, škodljiva.
Če bi pretehtali katerikoli problem, ki ga nam vsiljuje družbena stvarnost, z vidika njegovega razvozljanja, bi slejkoprej končno vedno zadeli na vprašanje človeka. Z ugodno ali neugodno rešitvijo te točke se zamisel ostvari ali razblini. Najsi je zgodovinski potek še tako pogojen po objektivnih momentih, je vendar človek nosilec in oblikovalec historičnega razvoja. Kolo dejstev potrebuje človeške roke, da ga zasuka dalje. Da pa postane človek usmerjevalec zgodovine v smislu napredka, mu je potrebna zavest. Ona je tisti element, ki daje skupnosti objektivna dejstva — človek gibalno silo in postane zato izhodiščno, glavno vprašanje.
Iz čutenja src, vzbujenja vesti in miselnega spoznanja se ustvarja zavest. Delavcu v tovarni se vzbudi elementarno, v neštetih trenutkih se mu poglablja. A ona je še kakor kamen, v katerega je kipar zasekal šele prve obrise. Sele po vzgoji v skupnosti in po iskanju spoznanja se mu ona pretvori v ustvarjajočo silo. Kmet na svoji odmerjeni parceli je ne začuti tako lahko; on ne živi v ozki povezanosti z drugimi in spoznanje mu branijo.
Če se ne opija ali ne duši svoje vesti, more danes izobraženec ne samo na svoji koži in v svoji razboleli duševnosti ali gmotnem propadu začutiti življenje okoli sebe, ampak podzavestno čuvstvo tudi dvigniti na višjo stopnjo, do zavestnega spoznanja. Ob človeški misli, ki je bila pisana s srčno krvjo, pa tudi ob oni, ki je le brutalna karikatura 'svetlega dognanja, se more vzbuditi vest in zavest. A spoznanje obvezuje, terja vso osebo, zahteva konsekvenc, pa čeprav bole. In ono danes narekuje, da tudi izobraženec poveže svoje sile z ljudskimi, da samega sebe in vse svoje delo prenese k ljudstvu in tu vrši nalogo, ki mu jo narekuje njegov poseben položaj. Na klic: .Univerze — ljudstvu1 se navezuje drugi: ,Izobraženci — ljudstvu*.
*
Ko bi izhajali iz teh osnovnih misli in bi pregledali po razbitih delih naše slovenske skupnosti, bi bil rezultat dosti slab. Ko se danes zaustavljamo na Koroški in delamo bilanco do časa zadnjih dogodkov, moramo pritrditi onim, ki trde, da je bilo tu stanje izobraženstva zelo težko.
Rden ali dva učitelja, ki sta učila v nemških vaseh, en profesor v nemškem mestu, drugi vrsto let brez posla, dva zdravnika, en živinozdravnik, en brezposelni agronom, en diplomirani trgovec ter nekaj uradnikov naših kulturnih organizacij je vsa slovenska posvetna inteligenca na Koroškem.
Še za časa svetovne vojne so bili po ugotovitvah prof. Lileka na celovški gimnaziji 3 profe-
Prevrat, razgibana leta po vojni, trenje idej v ' svetu, vse to je hočeš nočeš pospešilo tudi politično prebujo slovenske inteligenčne plasti. Literarno področje, ki se je v njem sukal naš revijalni tisk, je moralo slej ko prej postati preozko. Sprememba oblike in razširjenje področij pa je šlo in je tudi moralo iti roko v roki s težnjo po osvoboditvi revij izpod jerobstva stagniranih političnih grupacij. Slovenski kulturni delavec je izrekel svojo nezaupnico. »Prava, tvorna, iz zdravih ljudskih plasti črpajoča duhovna kultura, v kateri se manifestirajo duhovne sile kakega naroda, resnično, v narodovo celokupnost živo učinkujoče kulturno delo ne more biti nikdar podrejeno ideologijam ali pa trenutnim taktičnim prilagoditvam kake politične stranke. Vsako pravo, v globine segajoče, res narodni celoti služeče kulturno delo je v svojem bistvu, po svoji smeri in svoji nalogi, avtonomnega značaja, stoječe zmerom izven vseh strankarskih opredelitev in iznad njih.« Tako je leta 1932. Fran Albrecht v brošuri »Kriza Ljubljanskega Zvona« utemeljil nujnost, da so nekateri slovenski kulturni delavci opustili sodelovanje pri »Ljubljanskem Zvonu« in si ustanovili svojo lastno, neodvisno revijo. Pet let kasneje so jim v spremenjenih političnih razmerah iz istih razlogov in istih motivov sledili sodelavci »Doma in Sveta«.
Kakor danes le prečesto slišimo, da smo na prelomnici dveh dob, in kakor so te sodbe le prečesto neupravičene in neutemeljene, porojene iz neke pre-uranjene nestrpnosti, tako sta nam ti dve dejstvi neizpodbiten dokument in porok, da je slovenski inteligent prerasel ozko pojmovano ločitev duhov, ki ima na Slovenskem svojo žalostno tradicijo. Danes smo priča novi, drugačni diferencijaciji slovenskega izobraženstva, ki si polagoma išče svojih svobodnih in za rast slovenskega naroda plodnih poti.	Drago	Janč.
sorji, dalje na Koroškem 2 odvetnika z velikim številom slovenskih koncipientov; v politični upravi je bilo pred vojno 15 Slovencev, med sodniki 4. Po plebiscitu so bili državni uradniki, ki so glasovali za Jugoslavijo, odpuščeni brez pravice do pokojnine, čeprav so zanjo plačevali; prav tako slovenski učitelji, le 4 so lahko še ostali v deželi, a bili so odstranjeni iz šole. Pozneje (1933) sta dobila v nemških krajih dva zopet službo. Prav tako so prisilili tudi mnoge duhovnike, da so zapustili deželo. Nemec Th. Veiter ugotavlja, da ni bil po plebiscitu sprejet med uradništvo deželne vlade in ostalih celovških centralnih oblasti več noben zaveden Slovenec. Dalje konstatira, da je manjkal popolnoma slovenski učiteljski naraščaj zato, ker je bil vpeljan na celovškem učiteljišču neke vrste numerus clausus za slovenske učence, t. j. sprejeti so bili le taki slovenski učenci, o katerih se je moglo sigurno trditi, da bi se odpovedali svoji narodnosti, ko bi zavod zapustili. Težko stanje slov. zdravnikov ugotavlja pisec odgovora Veiteru, ko trdi, da ni dobil noben slovenski zdravnik dovoljenja za bolniško blagajno. Isti avtor poroča, da so celo duhovnike postavljali v slov. krajih nemške; a za škofa dr. Heftera, o katerem je znano, da je klical rajhovske duhovnike, pa pravi Veiter, da so se radi njegove skrbi za nemški duhovniški naraščaj zboljšale razmere povzročene po slov. duhovnikih v narodno mešanem ozemlju, a dejstvo je, da so ti duhovniki ponemčili veliko slov. župnij. Ko odgovarja anonimni avtor Veiteru na njegovo trditev, da je upravni aparat zato nemški, ker izide iz ljudstva zelo malo pripadnikov duševnih poklicev, pokaže na nenaravni šolski sistem, ko po prepovedi delovanja obema privatnima slov. šolama Slovenci nimajo več nobene popolnoma slov. šole. I o je gotovo eno najvažnejših dejstev, ki je povzročilo, da moremo s prof. Lilekom konstatirati, da je bilo v letu 1935. v srednjih šolah v Celovcu le 84 slov. študentov (82 v humanistični gimnaziji in 2 v realki). Od teh jih je stanovalo v katoliškem Mari-janišču 66. Tu so prenehali isto leto s poukom slovenščine, a dijaki, ki so obiskovali P°U,J slovenščine (prosti predmet na gimnaziji, poučuje profesor, ki ima le izpit za tolmača), so morali imeti dovoljenje od starišev; tako jih ie odpadla ena tretjina. V istem zavodu pa je škof dr. Hefter nastavil za vzgojitelje same Nemce in skrbel, da bi prestopili v teologijo le nemško usmerjeni, ali vsaj mlačni Slovenci.
Gotovo je važno dejstvo, 'ki pojasnjuje, da gre vendar večji del slov. študentov v duhovniški poklic, prav beda pretežnega dela slov. ljudstva. I ako se je zgodilo, da je prišlo na univerze na Dunaj,
Nekaj misli k vprašanju izobraženstva na Koroškem
Štev. 8
15 5 1
Stran 3..
Inomost, delno tudi v Gradec le malo slov. dijakov. L. 1935. jih je bilo na Dunaju 12, 1. 1936./37. pa na vseh avstrijskih univerzah le 17. Kdor je mogel pobliže spoznati njih čas študija, ta je spoznal vso tragedijo našega koroškega študenta. Sredi tujega mesta, navezan le na sebe, se je v svojih primitivnih razmerah gibal v tem mestu knjižnic, galerij, koncertov in teatra v predmestju, v mali kavarni in gostilni. Vedno brez denarja, sredi moreče osamljenosti je živel iz dneva v dan. Nerad se je spominjal na gimnazijska leta v Marijanišču, z negotovostjo je gledal v težko bodočnost. Mesto, da bi nam bila dragocena ta življenja zaradi svoje posebne dolžnosti in da bi pazili, da bi mogli vzrasti v močne in neustrašene, so tu v boleči bedi izgubljali čas in energijo — in prejemali od svojih predpostavljenih le tolažila, da je bilo z njimi enako, naj potrpijo. Mesto voditeljev so tu rastli bolniki, mrtveci. Ce bi kdo hotel zanikati vse to, ne more ovreči dejstva, da je več kot polovica vseh slovenskih koroških visokošolcev pomrla za jetiko in da je danes po 18 letih po plebiscitu glede naše inteli-
V prejšnji številki je Albert Kos pokazal, da je akademska svoboda v bistvu duhovna svoboda in sicer posebna stopnja duhovne svobode, ki odgovarja mestu in nalogam akademske mladine in inteligence v človeškem in narodnem občestvu. Če tako pojmujemo akademsko svobodo, je ne smemo nikoli smatrati za poseben družbeni privilegij in svoboda poučevanja, združevanja, stalnost profesorjev in lastno disciplinsko sodstvo za nas niso več bistvo akademske svobode, temveč le pogoji in pravno jamstvo za pravo duhovno svobodo.
V Evropi in po svetu sploh se skušajo uveljaviti in čedalje bolj streme na oblast sile, :ki hočejo zajeti celotnega človeka, mu odvzeti vsako osebno svobodo in ga spremeniti v človeka, ki zna strumno korakati in točno slediti poveljem, ki ne išče s svojim naporom jasnosti v življenjskih vprašanjih, ampak verno in brez kritičnosti sprejema edino pravilno mnenje in samo priznava sodbe, ki prihajajo od zgoraj. Iz tega stremljenja, odvzeti človeku njegovo samosotjnost in svobodo, izvirajo tudi vsi napadi na demokratične politične pravice, ki so človeštvu poroštvo in garancija svobode. Iz tega vira prihajajo tudi napadi na akademske svoboščine, ki jih nekateri označujejo kat nesodobne, zastarele stanovske predpravice srednjega veka, katere je treba na vsak način odpraviti in zatreti, ker ne spadajo v prosvetljeno 20. stoletje. Resnica pa je, da je danes, v prosvetljenem 20. stoletju, marsikje manj svobode prepričanja kot kdajkoli prej, da marsikje ni priznano in upoštevano načelo, po katerem je mogoče klicati ljudi na odgovor le za njihova dejanja, dočim so njihove misli popolnoma proste in nedotakljive. Danes marsikje ni več svobode znanosti, ki ji mora biti edino merilo m najvišji smoter samo resnica. Znanost je zopet dekla, ki mora služiti, ako pa ne služi, je preganjana in, če treba, tudi sežgana.
Ce se zavedamo na eni strani položaja, ki je danes na svetu, in na drugi strani pomena svobode za rast in napredek človeške kulture, potem moramo ljubosumno bdeti nad vsakim poskusom, ki nam jo hoče omejevati ali jemati.
Kakor je res, da so svoboda poučevanja, združevanja itd. le pogoji prave duhovne akademske svobode, so to vendar tako nujni in neobhodni pogoji, da brez njih ni duhovne svobode. Namen tega članka je osvetliti vprašanje združevanja in položaj naših akademskih društev.
Akademska društva izpopolnjujejo univerzno izobrazbo in delo. Medtem ko nudi univerza akademikom predvsem le strokovno izobrazbo, imajo akademska drušitva namen vzbujati zanimanje za strokovna, za vsa javna, politična, kulturna, socialna in pereča gospodarska vprašanja. Poleg tega snujejo akademiki športne, podporne in reprezentančne organizacije. Mislim, da je delovanje zlasti kulturnih akademskih društev tako važno, da zasluži najširokogrudnejšo podporo in zaščito. Ako namreč mladi inteligenti v dobi visokošolskega študija ne morejo svobodno razvijati svojega zanimanja za pereča vprašanja, ki tarejo sodobno člove-s vo, ako ni možnosti, da bi društva to zanimanje med akademsko mladino vzbujala in podpirala, tedaj m pričakovati, da bi prihajali z univerze ljudje z jasnim in kritičnim pogledom na življenjske pojave in potrebe svojega naroda, ki bi se zavedali da ni dovolj, ako v redu izvršujejo svoje poklicno delo, ampak da so njihove dolžnosti do naroda večje.
I udi naša obča univerzna uredba iz 1. 1931 in uredba o društvih univ. slušateljev jamči akademi-
gence stanje enako onemu v letu 1920 (ko so morali skoro vsi izobraženci zapustili Koroško), čeprav so vsako leto odhajali naši študentje na univerze. Koliko bi mogli pomagati našemu ljudstvu vsi ti pomrli juristi, zdravniki, agronomi in duhovniki. Nočemo iskati krivcev, a 'kljub vsej zamotanosti problema se kaže skozi vso nejasnost težka odgovornost, težka krivda.
Res je, da je to le del celotnega vprašanja, ki se začne že v ljudski šoli pa sega preko srednje šole na vseučilišče in da povečanje števila otrok v ljud. šoli pomeni pomnožitev števila študentov na univerzi in da je to ona točka, ki se vrti okoli vprašanja našega šolstva na K., ki izpolnjuje največji del naporov našega ljudstva. Do sem vse v redu. A poleg tega se nam z vso nujnostjo vsiljuje še nekaj in to je ona skrb, ki varuje vsakega človeka, da ga ohrani svoji narodni skupnosti; glede načina tega čuvanja, ko se poleg delitve Slovenec - Neslovenec postavljajo še druge, ko se vse premalo zaveda važnosti tudi laične inteligence, pa ne moremo vsega hvaliti.
%	(Konec v prih. številki.)
kom svobodo združevanja v različne namene. Res je, da omenjeni uredbi nista idealni, vendar pa nudita društvom kolikor toliko možnost delovanja.
Obča univerzna uredba pravi, da so univerze avtonomna telesa, ki vršijo v mejah zakona o univerzah svojo nalogo po svojih organih in pod neposrednim vrhovnim nadzorstvom ministra za prosveto. V skladu s tem načelnim stališčem so tudi vsa akademska društva podrejena univernim oblastem in zanje ne velja društveni zakon iz 1. 1931., ampak določbe omenjene uredbe o društvih uni-verznih slušateljev iz 1. 1934. Vsa akademska društva imajo sedež na univerzi, prav tako imajo tudi pravico, da dobe društvene prostore v univerznih prostorih t. j. na svobodnih aakdemskih tleh.
V Beogradu se te določbe univerzne uredbe tudi praktično izvajajo. Vsa akademska društva imajo svoje društvene prostore na univerzi, kjer lahko prirejajo članske sestanke in predavanja. Izven univerze so samo prostori, kjer ima sedež uprava »Študenta«, akademskega glasila za kulturna, gospodarska, socijalna in strokovna vprašanja. Mnogo težji je položaj akademskih društev na slovenski univerzi. Ker ni prostorov niti za predavalnice, knjižnice in seminarje, ker se mora n. pr. strokovno Društvo slušateljev juridične fakultete zadovoljevati že leta in leta s prostori ha hodniku in ostala društva svojih prostorov sploh nimajo, so bila akademska društva prisiljena, da si na lastne stroške poiščejo društvene prostore izven univerze. Iz uvidevnosti so se torej odrekla pravici, da bi dobila brezplačne prostore na univerzi, vendar pa so do sedaj uživala mirno vsa štiri leta, odkar je stopila v veljavo 1. 1934. uredba o društvih univerznih slušateljev, pravico, da odgovarjajo za notranje društveno delovanje le univerznim oblastem. Uredba res ne predvideva slučaja, da bi imela akademska društva svoje prostore izven univerze. Čeprav uredba nima posebnih določil, da je za akademska društva edina pristojna oblast univerzni senat, ki odobri društvena pravila, dovoli ustanovitev, dovoljuje društvene skupščine in sestanke, pošilja nanje lahko svoje zastopnike ter edini lahko društvo razpusti, ako društvo krši predpise univerzne uredbe ali društvena pravila. Pristojnost politične oblasti pa ni v uredbi niti omenjena.
Vsa akademska društva in vsi slovenski akademiki moramo vztrajati trdno in odločno na obrambi vsaj onih pravic, ki nam jih nudi univerzna uredba. V skladu z uredbo tudi za naprej priznavamo univerzni senat za edino upravičeno in pristojno oblast, ki naj nadzoruje naše društveno delovanje.
Univerzne oblasti naj nam omogočijo nemoteno delovanje naših društev in nam zasigurajo vse pravice in svoboščine, ki nam gredo. V ta namen predlagamo:
1. Univerzna uprava naj pri načrtih za izgradnjo popolne slovenske univerze upošteva pravice akad. društev in jim čimprej preskrbi v univerznih poslopjih potrebne društvene prostore.
2. Dokler imajo kulturna društva svoje prostore izven univerze, naj le-te univerzna oblast zaščiti na ta način, da jih najame za uradne univerzne prostore in proglasi za svobodna univerzna tla ter izvzame izpod pristojnosti politične oblasti.
3. Univerzni senat naj v smislu uredbe o društvih univerznih slušateljev vztraja na tem, da je edina oblast, ki ima pravico nadzorstva nad akademskimi kulturnimi društvi in naj ščiti društva vedno in proti vsakomur, ki ne bi tega priznaval.
—ks—
Medicinska fakulteta dobi anatomsko predavalnico
Dvajset let že obstoja ljubljanska univerza in prav tako dolgo medicinska fakulteta, za katero pa je značilno, da je po dvajsetletnem obstoju še vedno nepopolna. Takšna kot je, ima po zakonu določenih 5 institutov, ki so vsi stlačeni v eno samo stavbo, kjer so predavalnice obenem laboratoriji. Pri vsem tem pomanjkanju prostora smo ves čas' najbolj pogrešali anatomske predavalnice, saj se vršijo doslej vsa predavanja anatomije v dvorani prosekture, kjer so izmenoma obdukcije in predavanja.
Pa ne da ne bi imeli prostora za anatomsko predavalnico. V stavbi, kjer so nameščeni instituti, je stala vse od ustanovitve medicinske fakultete do lanskega leta velika predavalnica v surovem stanju, ker ni bilo kreditov za njeno dokončno izgraditev. V finančnem zakonu za 1. 1937-38. smo dobili kredit Din 171.412 za dokončno izgraditev prepotrebne predavalnice. Začela so se dela, vendar se je kmalu izkazalo, da s popolno dovršitvijo predavalnice ne bo nič, 'ker so odobreni krediti za približno 80—100 tisoč premajhni, ker v njih niso upoštevane nekatere za opremo moderne predavalnice nujno potrebne stvari.
Tako n. pr. niso upoštevane:
1. Zatemnitev predavalnice.
2. Kompletni projekcijski aparat z mikro-, dia-in epa-projekcijo; z nastavkom za filmsko projekcijo vsaj širine 8X16 mm. — Fakulteta ima sicer že projekcijski aparat, vendar sta za dva letnika potrebni vsaj dve predavalnici in torej nujno dva projekcijska aparata.
3. Potreben je živosrebreni usmerjevalec, ker je drugače istočasno delo z električnim tokom v kateremkoli drugem prostoru nemogoče.
4. Predavalna miza z vso potrebno instalacijo, predvsem za potrebe predavatelja fiziologije.
5. Filmska kamera.
6. Digestorij za fiziologijo.
7. Oprema za pripravljalni prostor in garderobe.
8. Ventilacija, ker je pač treba računati, da bo v predavalnici več predavanj dnevno.
9. Ura.
Vse naštete stvari so oprema, ki je nujna, če hočemo prostor, za katerega gre, imenovati predavalnica, ki naj odgovarja namenu, za katerega je zgrajena.
P vsemu temu pride še to, da bo treba za tako predavalnico in pripadajoče prostore najeti vsaj še enega služitelja, ki bo v njej vzdrževal red; to pomeni, da se morajo povišati tudi krediti za mate-rielne izdatke fakultete.
Tako opremljena predavalnica bi lahko za nekaj časa zadovoljevala potrebe anatomije in za silo morda tudi histologije in fiziologije. Treba pa je pripomniti takoj, da so za predavanja iz zadnjih dveh strok potrebne posebne predavalnice in laboratoriji, ki jih tudi nimamo in za katere bi bil že čas, da jih dobimo.
Pa ne samo to; tudi na izpopolnitev ljubljanske medicinske fakultete bo treba začeti misliti, saj postaja to že neodložljiva zahteva slovenskega naroda in študentov. Nasproti sedanje fakultetne zgradbe je parcela, last »Društva slepih«, na kateri bi se lahko sezidala stavba, ki bi zadovoljila potrebe vsaj treh institutov. S tem bi lahko dobili prostore za vse one stroke, ki nimajo direktne zveze s kliniko. — Dekanat medicinske fakultete je že vložil prošnjo na mestno občino ljubljansko, da dovoli za omenjeno parcelo, za katero je sedaj določen odprt gradbeni sistem, zidanje v strnjenem sistemu. Mestna občina in banovina bi morda lahko šli še dalje in izdelali načrte, prevzeli nakup zemljišča in amortizacijo. S tem bi bil napravljen velik korak naprej k izpopolnitvi medicinske fakultete in zgraditvi nove klinične bolnišnice v Ljubljani.
*
Medicinska fakulteta je dobila lansko leto za vzdrževanje institutov, laboratorijev in sploh za vse svoje potrebe din 87.600 dotacij. Po določilih letošnjega finančnega zakona pa so znižani krediti posameznim institutom za 15—20%. K temu pride še določilo, da sme fakulteta razpolagati samo z 90% odobrenih kreditov, ostalih 10% je na razpolago prosvetnemu ministru.
Vse to skupaj da za približno 25—30% zmanjšane kredite ljubljanski medicinski fakulteti, ki se je itak že s prejšnjimi krediti komaj vzdrževala.
Zaradi ovir, ki so izven nas, se je pričujoča številka malce zakasnilv. Prosimo cenjene naročnike, da nam neljubo zamudo oproste.
Položaj akademskih kulturnih društev
Nogavice, rokavice,
damsko in moško perilo, turistovske potrebščine najusodneje
pri tvrdki
Josip Peteline, Ljubljana
za vodo (blizu Prešernovega spomenika) Vlsokošok! 10% popusti
Tako znani akademski mladini
(Dopis.)
Mislimo na »najidealnejše slovenske fante« (Slovenec, 17. V., str. 2), ki so tri dni izžvižgavali v kinu »Slogi« film »Golem«, in ki se, ne vemo s kakšno pravico, podpisujejo s: »slovenska akademska mladina«.
Ti »najidealnejši« so pred nekaj leti metali gnila jajca v igralce »Veselega vinograda«, ;se zgražali nad »Tujim detetom« in si priborili v zadnjem letu nove trofeje: preprečili so uprizoritev »Puntarije« in se zdaj spet pojavili iz teme v kinu »Slogi«.
'Njliovo discipliniranost jamčijo suknje za zimo, za pomlad nove obleke, celo leto zastonj hrana in stanovanje, povrhu pa upanje na kariero (to je: na službo z najmanj 1200 Din plače).
Čeprav se zdi — z ozirom na kulturni in inteligenčni nivo te skupine — brezupno, vendar hočemo »Golema« in zadevno afero nekoliko podrobneje osvetliti.
Film je po svojem bistvu kulturno-umetniška institucija.
S a m o z vidika tega aksioma moremo pravilno ocenjevati posamezne filme in jih vrstiti po njihovi kvaliteti. (Kdor tega ne priznava ali celo ne razume in ne čuti, naj se skrije, da se ne bo osramotil.
»Golem« je bil sestavljen po stari praški 1 e -g e n d i. To je bilo v začetku filma jasno povedano in je zato zahteva po ev. zgodovinski točnosti neumestna.
Film so izdelali Francozi. Med njimi je 'grai glavno vlogo eden izmed najboljših sodobnih filmskih igralcev-umetnikov Harry Baur.
Režija je bila brezhibna, stilna (kot v veliki večini francoskih filmov, kar smo jih gledali v Ljubljani zadnja leta), igra na izredni umetniški višini, Baur je kot Rudolf 11. mestoma nenadkriljiv.
Brezpogojno velja, da spada »Golem« po svoji umetniški potenci med kvalitetne filme, kakršnih smo malo videli v Ljubljani.
Čemu so tedaj »najidealnejši žvižgali?
Menda zato, ker film prikazuje Žide v simpatični luči, ker »dela propagando za židovstvo«, skratka, ker je »tendenciozen«. — To je po takem političen vidik, ne tajimo, ponekod v Fvropi zelo aktualen. In pred to, baje neposredno in nadvse grozečo nevarnostjo, so najidealnejši hoteli obvarovati »ščit naše ljubljene domovine«. (Od kdaj je ta nevarnost za Slovence najbolj nevarna, ne vemo, in da ne bomo delali gospodičem krivice: mogoče jim je ob tej priliki v »Slogi« šlo — recimo
— za človeštvo sploh.) — Drugič pa je film po njihovih trditvah nemoralen in vzbuja v »nerazsodnih gledalcih podzavestne nagone«. — To o »nemoralnosti« je gola laž. (Sploh pa je morala za te »najidealnejše« dokaj elastičen pojem in je dejstvo, da z lažmi dosezajo neke klavrne cilje, porazno).
— V zvezi z moralo in podzavestnimi nagoni nas zanima, kaj so dejali mladci k filmu »Orkan« (da ne posegamo dalje). K obisku tega filma je vabila čez cele časopisne strani tiskana reklama: »... o-glejte si film ljubezni, strasti, uporne moške sile ...«
Do kraja čudno pa se nam po vsem tem zdi, da so ti »najidealnejši« — če upoštevamo njihova politična ocenjevanja umetnin — tihi in mirni tedaj, ko gledajo zvočne tednike in da brez besede prenašajo ali celo trumoma pohajajo v kino »Union« (ta kinomatograf imenujemo zavoljo tega, ker je v tej sezoni zvrtel izmed vseh osmih kinov v Ljubljani največ filmske plaže), ki predvaja do 75% av-strijsko-madžarskih filmov, ki so dosledno primeri najčistejšega »kiča« in »šunda« (po svoji vrednosti enaki literaturi kot je »Strah na sokolskem gradu«, »Grofica beračica« ali Ganghofcrjeve limonade itd.) in paravnost prozorno neumnih, neprebavljivih tujih fjlrnov, pri katerih — brez izjeme — zaman iščemo Umetniških kvalitet.
Zdaj vprašujemo le še, kakšni so tu kriteriji in kje je najpreprostejša logika?
Po vsem tem se bojimo, da »najidealnejši« tisti blagor o ubogih na duhu jemljejo preveč dobesedno ,
Malenkosti dneva
»Jutrovo« spačenje dr. Hodžovega govora
Jutro«, 2ilv V. t. 1.
»Nato je dr. Hodža govoril o odnošajih do Slovakov, zlasti o pittsburški pogodbi. Dejal jc, da je ta pogodba bila sklenjena kot ustni dogovor (vse razprto od nas, n red.), še preden je država obstajala— . Čeprav je bil to le usten dogovor,
je--------.«
Prager Presse, 21. V. t. I.:
»Predsednik vlade se je nato bavil s slovaškima vprašanji in je izrazil svoej mnenje o pittsburški pogodbi. On je soglašal z naziranjem, da ta protokol, sklenjen na zborovanju ameriških Slovakov in Čehov v navzočnosti prof. Masaryka v maju 1918. ne predstavlja nobene pravne pogodbe, da pa ima vendar kot vsaka, tudi ustna pogodba, moralno obveznost.«
Jutro nadaljuje:
»Čeprav je bil to le usten dogovor, je č c h o -slovaška republika dala* Slovakom praktično več, kakor je to določil d o g o v o r.«
Prager Tagblatt, 21. V. t. 1.:
»Velik del določb pittsburške pogodbe jc bil izpolnjen. V mnogem oziru nudi republika Slovakom več kot jc določila pogodba.«
Jutro končuje dr. Hodžov govor:
»Kdor je dobre volje sc ne more sklicevati na pittsburško pogodbo.«
»Prager Tagblatt« pa navaja konec govora dobesedno sledeče:
»Stališče do pittsburške pogodbe ne more biti zato a priori odklonilno. Sicer pa so sami ustvarjalci pogodbe pametno dostavili, da bodo o posameznostih odločali zakoniti zastopniki Čehov in Slovakov. Zato ni treba nobene mobilizacije proti pittsburški pogodbi. V duhu dobre volje se morajo zvezati vsi definitivno končno rešitev slovaški h problemov.«
Golem in stražarji
»V ponedeljek, 16. maja, se je znova zbrala slovenska katoliška mladina, da dostojno, a jasno in odločno protestira proti predvajanju »Golema«. Toda na povsem dostojen protest so navalili uslužbenci kino-podjetja na akademike in jih začeli odclovati s pestmi. Pri tem se je enemu, ki niti ni naš državljan, posrečilo v njegovem junaštvu, da je z močnim udarcem v nos strl kost v nosu enemu izmed slov. kut. akademikov. Ko je bil naval uslužbencev le prevelik in so akademiki zahtevali pomoč in zaščito policije, jc končno policija le posegla vmes in osvobodila akademike. G. policijski komisar jc dal nato nalog, da se
in da se jim utegne zgoditi, da bodo lepega dne stali v samih srajcah na visoki lestvi nad slovenskim narodom, kot se je zgodilo z županom v »Narodovem blagru«.	R.
dvorana izprazni in da se predvajanje filma »Golem« ustavi.
Slovenska akademska mladina pa sc vprašuje, kako more imeti koncesijo podjetnik, ki ima najete tu je državljane zato, da pretepajo slovenske katoliške akademike.«
(»Straža v viharju«, 19. maja 1938.) Klic po dobrem kruhu
Wiesbadcn, 18. V. 1938.
Na kongresu Nemške družbe za interno medicino, ki je zborovala v Wiesbadnu, je bil sprejet zanimiv sklep. V njem opozarjajo zdravniki, državo in nacionalno socialistično stranko, da je potrebno preskrbeti nemškemu ljudstvu zadostno množino kruha dobre kakovosti, prav tako pa tudi sadja in sveže zelenjave. Ta hranila so za ljudsko zdravje nujno potrebna. Razen tega apelirajo na prebivalstvo, da to upošteva pri svojem načinu prehranjevanja.
(Pariser Tageszeitnng, 19. V. 1938.)
Tudi značilno!
»Slovence« in »Slovenski dom« ne pozabita zabeležiti nobene japonske zmage na kitajskem bojišču, o kitajskih zmagah pa bodisi sploh ne pišeta, ali pa jih kje v kakem skritem kotičku odpravita z »zdi se, da se je bojna sreča obrnila na kitajsko stran«. Težko bi verjeli, da tudi na Kitajskem Japonci branijo krščansko civilizacijo, ko vendar vemo, da je n. pr. čang-kajšek kristjan, japonski mikado pa budist.
Slsypen pioglas (eškos]Qyaškth telovad. oiganizadj
Češkoslovaški Sokol, Zveza delavskih telovadnih organizacij in češkoslovaški Orel so ob priliki proslave prvega maja izdali tale skupni proglas:
»Nerazdrnžno po isti usodi zvezani izjavljamo, da bomo domovini zvesti na življenje in smrt. Disciplinirano stojimo v eni is a m i formaciji za obrambo mej in ustave samostojne češkoslovaške države, in to v vsakem primeru in do skrajnih posledic. Po Idr ug milijon naših članov je pripravljenih postaviti svojo telesno moč in im o r a 1 n i pogum v službo republike. V znamenju resnice, zakonitosti in pravice bomo branili nedotakljivost domačih tal, demokratične svoboščine in državno samostojnost. Življenje brez svobode j c slabše od smrti. Ne bo-jimo se nobenih žrtev za republiko. V trenutku, ko zro oči zgodovine na nas, zaupamo samim sebi, zanašamo se samo nase in bomo z dejanji dokazali našo odločno voljo, da živimo kot svoboden narod in svobodna država. V tem pogledu ni med nami nobene razlike in je tudi ,ne bm. To bomo tako v dobrih kakor slabih dneh dok ati s svojimi deli. Z vojaško pripravljenostjo našega naroda bomo zagotovili mirni razvoj naše države. Prepričani smo, da bo šla z nami tudi mladina, ki se udejstvuje v športu. Vsi smo enega duha in ene v o 1 j e«.
ZA POLETJE!
Najnovejše, lahke, prijetne tkanine za damske in moške obleke v ogromni Izbiri'" in vedno najcenejše v
a n uf akt uri
NOVAK
Ljubljana
Kongresni trg 15 pri nunski cerkvi
Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik in predstavnik konzorcija Fakin Boris. — Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik A. Kolman).