Jure Gasparič DRŽAVNI ZBOR 1992-2012 O slovenskem parlamentarizmu 111111 □ i ■ In š titu t za nove jšo zg o d o vin o Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2012 lilllllll Inštitut za novejšo zgodovino Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2012 Jure Gašparič DRŽAVNI ZBOR 1992-2012 O SLOVENSKEM PARLAMENTARIZMU RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 17 Jure Gasparič DRŽAVNI ZBOR 1992-2012: O SLOVENSKEM PARLAMENTARIZMU Urednik: dr. Aleš Gabrič Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Janez Cvirn dr. Božo Repe Oblikovalka naslovnice: Barbara Kokalj Bogataj Fotografije na naslovnici: Borut Peršolja / arhiv Državnega zbora Jezikovni pregled: Polona Kekec Prevod povzetka: Borut Praper Računalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada: 400 izvodov Knjiga je rezultat raziskovalnega projekta »Državni zbor Republike Slovenije - slovenski demokratični zakonodajni organ 1992-2012; dvajset let delovanja«, ki ga je financiral Državni zbor, in raziskovalnega programa »Idejnopolitični in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju«, ki ga izvaja Inštitut za novejšo zgodovino. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 342.532(497.4) GAŠPARIČ, Jure, 1977- Državni zbor : 1992-2012 / Jure Gašparič. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 17) ISBN 978-961-6386-39-5 263996672 Pregled vsebine UVOD 9 Parlament kot osrednja politična institucija... 11 ... in zgradba 17 PARLAMENTARIZEM NA SLOVENSKEM 1848-1992 21 Zamišljena ustavna vloga državnega zbora, njegov položaj in njegova izvolitev 42 ŠEST MANDATNIH OBDOBIJ DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 51 Prvo mandatno obdobje - v znamenju tranzicije 53 Drugo mandatno obdobje - šibkost velike koalicije 71 Tretje mandatno obdobje - v znamenju »levice« 92 Četrto mandatno obdobje - v znamenju »desnice« 108 Peto mandatno obdobje - v znamenju »krize« 124 Šesto mandatno obdobje - čas novih strank? 144 ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA IN SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 153 Poslovnik 155 Razprava 168 Obstrukcija 178 Interpelacije in poslanska vprašanja 184 Preiskovalne komisije: najostrejši meč opozicije? 199 Poslanske skupine 235 Delovna telesa 243 Strokovne službe Državnega zbora 256 POSLANEC DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 261 Določanje položaja in vloge poslanca... 263 ...in spreminjanje položaja in vloge poslanca 267 Poslanska plača 270 Poslanska imuniteta 275 Struktura poslanske zbornice 279 »Podgane, podlasice, lisice ...«? 282 PARLAMENT IN ZAUPANJE 293 POSLANCI IN POSLANKE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 1992-2012 303 SUMMARY 323 SEZNAM VIROV IN LITERATURE 351 IMENSKO KAZALO 367 Uvod Parlament kot osrednja politična institucija ... »Kaže se, kakor da so se pod parlamentom podrli vsi stebri, na katerih sloni; da nihče več ne misli na to, kar je pri vsakem drugem zakonodajnem zastopu ob sebi razumljivo, da mora namreč sam varovati pogoje svoji eksistenci. Stranke postopajo namreč tako, kakor da je njih prvi namen, parlamentarizem ubiti, dasi jim vender samo parlament daje moč in veljavo in bi s propadom parlamenta prišle vse skupaj na nič.« Novice, 22. 2. 1901 Ko je časnikar lista Novice v začetku vihravega sto­ letja ugotavljal, da parlament na Dunaju počenja samo­ mor, je zgolj zapisal tisto, o čemer je razpravljalo vsako kavarniško omizje. Želeni parlament, velika pridobitev konstitucionalne dobe, je velikokrat pomenil veliko raz­ očaranje ... Več kot stoletje kasneje, ko slovenskih po­ slancev ni več niti v dunajskem državnem zboru, niti v Narodni skupščini Kraljevine SHS/Jugoslavije, niti v federalnih in republiških skupščinah druge jugoslovan­ ske države, se zdi, da dilema ostaja enaka. Parlament, ki si gaje večina prebivalstva v začetku devetdesetih let 20. stoletja iskreno želela, se je kmalu zatem znašel na repu zaupanja državljanov. Ljudje hočemo parlament, a nam ta naposled ne ustreza, saj je bojda le politični te­ ater, demokratična dekoracija, prave odločitve, ki zade­ vajo državljane, pa se - podobno kot za časa habsburške monarhije - tako ali tako sklepajo za zaprtimi vrati, za izbranimi in ozkimi strankarskimi omizji.1 Parlament, ki na tem prostoru obstaja od sredine 19. stoletja, je tako precej časa preživel v pričakovanju napovedane (četudi redko zares verjetne) klinične smrti.2 Spodko­ pavale naj bi ga politične stranke, kar je že v dvajsetih letih 20. stoletja teoretsko izjemno odmevno utemeljil nemški ustavni pravnik Carl Schmitt.3 Parlamenti na kontinentu in zlasti v srednji Evropi so torej že kmalu po svojem rojstvu zašli v krizo, kiji ni videti konca, a so temu navkljub naposled vendarle (s prekinitvami, toda precej dolgo) (pre)živeli. Parlament je nedvomno izjemna institucija, saj kljub svojemu per definitionem heterogenemu znača­ ju in izpostavljenemu položaju v družbi še zmerom igra pomembno vlogo, ne le politično. Kljub dejstvu, da se v sodobnem času vse bolj krha klasično razmerje med parlamentom in vlado (v škodo parlamenta), še zmerom ostaja ključna institucija evropskih političnih sistemov. Sodobni demokratično izvoljeni evropski parla­ menti 19. in 20. stoletja so vseskozi bili javni prostori, kjer je pod budnim očesom javnosti potekala s pravili regulirana izmenjava stališč in mnenj. Četudi so se v Evropi med seboj precej razlikovali, so vendarle imeli veliko ključnih skupnih točk - bili so (sicer zelo različ­ no) izvoljeni organi, ki so se redno sestajali, razpravljali o družbenih vprašanjih in naposled odločali z glasova­ njem. Toda način, kako so bili izvoljeni, kot tudi način njihovega delovanja ter razprave se je precej razlikoval. Konkretne parlamentarne prakse v različnih parlamen­ tih pojmujemo kot parlamentarno kulturo, kije v Evropi različna.4 (Nekateri publicisti celo ločujejo višjo in nižjo parlamentarno (in politično) kulturo, a menim, da naj bo pojem deskriptivna kategorija.) Prav parlamentarna 1 Prim. France Bučar: Svobodni parlament. V: Delo, 13. 6. 2012. 2 Parlament v klasični obliki in funkciji je dejansko nekajkrat tudi zares ugasnil; najprej že kmalu po rojstvu, leta 1851, nato januarja 1929, k oje kralj Aleksander Karađorđević razglasil diktaturo, in nato ob drugi svetovni vojni. 3 Carl Schmitt: Die geistesgeschichtliche Lage des heutigen Parlamentarismus. Ber­ lin 2010. 4 Jan Wintr: Češka parlamentni kultura. Praha 2010 (dalje Wintr, Češka parlamen- tni kultura), str. 5-7. kultura v veliki meri vpliva na odnos parlament-javnost oz. na percepcijo parlamenta med državljani. Za opazovanje pomena in vloge parlamenta (ter po­ sledično analize neke družbe) ne zadostujeta zgolj pred­ stavitev rezultatov volitev in glasovanj ter analiza pro­ gramov strank, ampak je treba vpogledati tudi v načine in prakse, po katerih parlament deluje kot eminenten prostor srečevanj in spopadov. Javnosti vsekakor do­ stopen, a hkrati zastrt vsakdanji svet parlamenta, o ka­ terem se pravzaprav ne sprašujemo, ampak predstavlja »common sense«,5 utegne biti ena od jedrnih točk delo­ vanja parlamentarne demokracije. Morda se zdi, da je s »politično oz. parlamentar­ no kulturo« najpreprosteje pojasniti značilnosti sloven­ skega, pa tudi slovaškega, češkega, nemškega ... par­ lamentarizma, da je taka razlaga izhod v sili tedaj, ko ne zmoremo najti racionalne razlage. Toda vprašanje, ki se ob tem nujno porodi, ni več tako preprosto: Na podlagi česa pa moremo sklepati, da parlamentarizem vodi ratio? Razumevanje in tudi delovanje parlamentar­ ne demokracije namreč ni (zmeraj) racionalistično, ne­ kateri teoretiki celo trdijo, da se ljudje in narodi začnejo obnašati racionalno in modro šele tedaj, ko izčrpajo vse druge možnosti.6 Vneto iskanje izključno racionalnih razlag za stanje duha v parlamentu in zaupanje v par­ lamentarno demokracijo tako ne more biti metodološko smiselno početje. Trdimo lahko, da je razumevanje parlamentarne demokracije tako pri volivcih kot pri izvoljenih rezul­ tanta politično-zgodovinske dediščine, specifik tranzi­ cijskega razvoja in strukturiranja političnega prostora, zgledovanja po uveljavljenih teorijah in praksah v tujini (zlasti na Zahodu). Je sad gotovega politično-kulturne- ga vzorca, ki seje izoblikoval in se še oblikuje, pri čemer je potrebno poudariti, da so nove politične institucije parlamentarne demokracije zrasle relativno hitro, men­ talni proces v glavah ljudi, ki to spremljajo, pa je poča­ 5 Gl. Alfred Schütz, Thomas Luckmann: Strukturen der Lebenswelt. Frankfurt am Main 1979. 6 Lucian W. Pye: Political Culture Revisited. V: Political Psychology, 1991, No. 3, str. 504. snejši, kar je značilnost vse vzhodne Srednje Evrope.7 Predstave o parlamentu in parlamentarni demokraciji ter značilnosti njenega delovanja v obdobju od leta 1992 do 2012 v Sloveniji tako niso le politična kronika, mar­ več svojevrstna odslikava politične tranzicije. Tematika kulturne zgodovine parlamentarizma je v nekaterih nacionalnih historiografijah solidno obdelana,8 toda tovrstna dela so prej izjema kot ob­ če uveljavljen raziskovalni trend.9 Povsem drugače je s stanjem klasičnih politično-zgodovinskih raziskav parlamentarizma. Zanimanje za tematiko se je v vseh srednjeevropskih državah, ki so nastale na ruševinah habsburške monarhije, izjemno povečalo po padcu že­ lezne zavese z uvajanjem moderne parlamentarne de­ mokracije. Poleg posameznih sintetičnih študij1 0 je le­ ta 2000 po dolgih pripravah zagledal luč sveta sedmi zvezek uveljavljene avstrijske edicije Die Habsburger­ monarchie, ki na več kot 2700 straneh nadvse izčrpno predstavlja zgodovino konstitucionalizma in tudi par­ lamentarne prakse. V tem kontekstu je tudi slovensko zgodovinopisje - izvzemši pionirsko študijo Vasilija Me­ lika z naslovom Volitve na Slovenskem iz leta 1965 - pokazalo nekoliko več zanimanja za raziskave sloven­ skih parlamentarnih izkušenj v preteklosti šele po osa­ mosvojitvi Slovenije. Poleg nekaj zbornikov in parcialnih študij je doslej izšlo že nekaj celovitejših predstavitev problematike,1 1 ki v glavnem temeljijo na klasičnem po- litično-zgodovinskem pristopu. Šele nedavno so začele 7 Michal Kopeček: Historickä pamet a liberalni nacionalismus v Česku a stredni Evrope po roce 1989. V: Kapitoly z dejin češke demokracie po roce 1989. Praha - Litomyšl 2008 (dalje Kopeček, Historickä pamet a liberalni nacionalismus), str. 259. 8 Gl. zlasti Wintr, Češka parlamentni kultura. 9 Peter Burke trdi, da prave kulturne zgodovine parlamentarizma še nimamo. - Pe­ ter Burke: Kaj je kulturna zgodovina. Ljubljana 2007. 1 0 Npr. Andräs Gero: The Hungarian Parliament (1867-1918). A Mirage of Power. New York 1997. 1 1 Gl. pregledno delo Janka Prunka, Cirile Toplak, Marjete Hočevar: Parlamentar­ na izkušnja Slovencev 1848-2004. Ljubljana 2006 (dalje Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja); zbornik Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma. Ljubljana 2005; temeljno študijo Miroslava Stiplovška: Slovenski parlamentarizem 1927-1929. Avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske ob­ lasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kultumi razvoj Slovenije ter za udejanjen­ je parlamentarizma. Ljubljana 2000 (dalje Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem) in temeljito analizo Bojana Balkovca: »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša.« Volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi. Ljubljana 2011. nastajati tudi konceptualno in problemsko drugačne študije, usmerjene v analizo praks. Tovrstna besedila prihajajo zlasti izpod peresa Janeza Cvirna.1 2 Pričujoče delo obsega obdobje od prvih držav­ nozborskih volitev leta 1992 do začetka delovanja parla­ menta v šestem mandatnem obdobju leta 2012 in torej zaokroža njegovih prvih dvajset let. Po strukturi ni ne klasična politična ne kulturna zgodovina (kot zgodovi­ na praks), a hkrati združuje veliko političnega (slednje je ne nazadnje opredeljevalo delo parlamenta) in veli­ ko »kulturne zgodovine političnega«. Konceptualno se še najbolj približuje oznaki »institucionalna zgodovina« (Clyve Jones: A Short History of Parliament), kar pome­ ni, da ilustrira in v določenih segmentih interpretira, kot kakšen je bil državni zbor zamišljen, kako se je raz­ vijal in kako deloval.1 3 Tako tematsko kot problemsko se osredinja izključno na državni zbor, za katerega v bese­ dilu uporabljam tudi sopomenko parlament. Državnega sveta, »nepopolnega drugega doma«, ne obravnavam, s čimer pa nikakor ne želim minimizirati (ali celo zamol­ čati) njegove ustavne vloge. Prepričan sem zgolj, da v širši družbeni percepciji večina ljudi enači (inje enačila) slovenski parlament le z državnim zborom, ki tudi fi­ gurira kot osrednje mesto političnih srečevanj. Državni svet pa bi prejkoslej bil ravno tako zanimiv za zgodovin­ sko obravnavo. Zastopstvo interesov bi s svojimi načini funkcioniranja in opredeljevanja v okviru transhistorič- ne komparativistike gotovo ponujalo primerjavo s ku- rialnim dunajskim državnim zborom iz druge polovice 19. stoletja. Glede na časovno oddaljenost obravnavane proble­ matike lahko delo o državnem zboru nedvomno ozna­ čimo s skovanko Georgea Kennana »zgodovina seda­ njosti«, saj vse dolgoročne posledice vseh dogajanj in procesov niso znane, četudi je razvojni lok vendarle že 1 2 Cvirnov parlamentarni opus obsega tudi naj temeljitejše slovensko delo o razvoju parlamentarizma v habsburški monarhiji Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v habsburški monarhiji. Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918). Ljubljana 2006 (dalje Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma). 1 3 Pri tem vsekakor upoštevam dela s področja političnih ved, zlasti študije Draga Zajca. mogoče zaznati.1 4 Slovenska parlamentarna praksa je v dveh desetletjih ne nazadnje šla skozi intenzivno in spreminjajoče se obdobje. Podajanje problematike je mestoma narativno in podrobno,1 5 kjer se skozi pripoved skuša izpostaviti posamičen subjekt in njegovo zgodbo (največkrat poslanca), in hkrati bogato s številnimi dalj­ šimi dobesednimi citati s parlamentarnih sej. Slednje zlasti zato, ker delo prikazuje tudi zgodovino parlamen­ tarnih praks, in o tem najbolj plastično in ilustrativno govorijo sami poslanci. Izbrani pasusi skušajo prikazati moč podane misli in krepkost ter seveda učinek upo­ rabljenih izrazov. Študija je ob tem tudi podatkovno precej obilna, saj kot zgodovinar sodobnosti sledim tezi zgodovinarja Timothyja Gartona Asha: Dejstva so sub­ verzivna.1 6 Četudi osamljen podatek redko kaj pove (ali skoraj nikdar), pa njihova smiselna zgostitev sama po sebi spodkopava marsikatero domnevo, stališče, relati­ vizira uveljavljen dovtip. 1 4 Timothy Garton Ash: Jahrhundertwende. Weltpolitische Betrachtungen 2000-2010. München 2010 (dalje Ash, Jahrhundertwende), str. 14-18. 1 5 Prim. metodološki pristop k analizi ceremonij in ritualov v parlamentu: Shirin M. Rai: Ceremony and Ritual in Parliament: Preface. V: The Journal of Legislative Stu- dies, Sept. 2010, No. 3, str. 281-282. Dostopno na: http://lawlib.wlu.edu/CLJC/ index.aspx?maimd=lll l&issuedate=2010-08-20Sshomepage=no, pridobljeno 18. 6. 2012. 1 6 Ash, Jahrhundertwende, str. 11. in zgradba Parlament v očeh državljana ni zgolj politična insti­ tucija, je tudi stavba, kjer parlament (institucija) dela. Povezovanje institucije z zgradbo se morda zdi trivialno in povsem nesmiselno, a vendar ni nepomembno. Oko­ lje, v katerem zaseda parlament, pogojuje samozaupa­ nje in samodojemanje poslancev in strokovnih delavcev, predstavlja državo in reflektira njeno vlogo in pomen. Parlamentarna zgradba - in skoznjo parlament - je sredstvo komunikacije z državljani. Tudi zato je bil du­ najski državni zbor za časa habsburške monarhije mo­ numentalna neoklasicistična stavba, v slikovitem opisu Marka Twaina »izvrsten prostor za teatralične učinke«. Twain, ki je z galerije opazoval parlamentarno areno, je dobil vtis, da noben drug parlament ni tako boga­ to dekoriran, tako oblikovan. Stene iz visoko polirane­ ga in bogato obarvanega marmorja, častitljivi pilastri, obsijani z mehko električno svetlobo. V parlamentu pa polne galerije modno urejenih gledalcev, zlasti ženske naj bi bile občudovanja vredne, trume poslancev v vsa­ kodnevnih oblačilih in nad njimi potrpežljivi predsednik parlamenta Poljak Abrahamowicz, ob katerem je Twain pomislil na Richelieuja.1 7 Parlament je nedvomno govo­ ril zase in o sebi, še predno je prvi poslanec spregovoril prve besede ... 1 7 Mark Twain: Stirring times in Austria. V: The Man That Corrupted Hadleybur- gh and Other Stories. London 1925 (dalje Twain, Stirring times in Austria), str. 304-305. Današnji češki parlament zaseda v baročnih malo- stranskih palačah pod Hradom, v srcu češkega parla­ mentarizma, kjer je nekoč deloval češki deželni zbor, po letu 1918 pa revolucijska narodna skupščina, kije po­ stavila temelje češkoslovaške državnosti.1 8 In današnja srbska skupščina stoluje v prepoznavnem Domu naro­ dne skupščine, v zgradbi, v kateri so se do leta 1991 srečevali jugoslovanski poslanci. Takoj po oblikovanju prve jugoslovanske države leta 1918 so poslanci sicer zasedali v palači Starega dvora, nato pa precej časa v nekdanji konjeniški kasarni. Eno zadnjih dejanj v tej zgradbi so bili streli Puniše Račiča na hrvaške poslance, saj je pol leta kasneje kralj Aleksander skupščino raz­ pustil. Po obnovi ustavnega življenja leta 1931 so sveže izvoljeni poslanci in (po ustavi na novo predvideni) sena­ torji sedli v nove klopi na Vračarju, v nekdanjo jahalno šolo Manjež. Toda »država« seje ves čas zavedala, da vsi omenjeni prostori niso primerni, da parlament (četudi je v tridesetih letih bil bolj podoben psevdoparlamentu) potrebuje reprezentativne prostore. Zato so vztrajno (a počasi) zaključevali gradnjo nove skupščinske zgradbe - Doma narodne skupščine, kije bila naposled končana leta 1936 in odtlej vse do danes gostila poslance držav­ nih tvorb s tega prostora1 9 Jugoslovansko skupščino je po eni strani odlikovala njena zunanjost, a ravno tako tudi notranjost, kije bila skrbno koncipirana. Bila je funkcionalna, omogočala je formalno in neformalno kuloarsko delovanje parlamen­ ta in hkrati s svojo ureditvijo predstavljala kraljevino »treh plemen«. Pohištvo je bilo detajlno izdelano, skup­ ščinskemu bifeju je bil dan poseben poudarek, prostore so krasila konceptualno osmišljena in predpisana ume­ tniška dela, izbrana na natečaju.2 0 1 8 Wintr, Češka parlamentm kultura, str. 8. 1 9 Slovesna otvoritev nove zgradbe je bila 18. 10. 1936. Jugoslovanski poslanci in senatorji pa so v novih prostorih uživali zgolj tri leta, saj so Narodno predstavništvo po sporazumu Cvetkovič-Maček in vzpostavitvi Banovine Hrvaške razpustili, novih volitev pa pred napadom sil osi na državo aprila 1941 ni več bilo. 2 0 Natečaja so se udeležili tudi Tone Kralj z deloma Osvobojenje in Kosovo sa Jugo­ viča majkom (zanju je prejel nagradi, a ni bil izbran kot izvajalec), Rajko Slapernik z delom Duša (bil je izbran kot izvajalec), kipar Lojze Dolinar z delom Crveni krug (prejel je nagrado), kipar Tine Kos z deli Knez Kocelj (bilje izbran kot izvajalec), Pro­ sveta in Morje (prejel je nagrado) ter kipar France Gorše z delom Križ (bil je izbran kot izvajalec). - Arhiv Jugoslavije, 72/125. Reprezentativen vtis je ne nazadnje dajal tudi lju­ bljanski Deželni dvorec, sedež kranjskega deželnega zbora na Kongresnem trgu, in kasneje deloma še ban­ ska palača, osrednja zgradba vladne četrti. Tam je zase­ dal banski svet Dravske banovine, ki pa ni imel znača­ ja parlamenta (oz. je imel le kakega od parlamentarnih atributov). Prva povojna slovenska »ljudska« skupščina »svojih« prostorov sprva ni imela, tako da je podobno kot beograjska skupščina po letu 1918 domovala v za­ časnih prostorih. Prvo ustavo je sprejela v dvorani Slo­ venske filharmonije na Kongresnem trgu, nato pa se je preselila v stavbo Kazine, kjer so danes prostori Inštitu­ ta za novejšo zgodovino. V nekoč imenitni veliki kazin­ ski dvorani je še danes na steni impozanten slovenski grb. Skupščina je leta 1959 končno dobila povsem svoje in povsem zanjo zamišljene in zgrajene prostore, le stre­ ljaj od Kazine, na Šubičevi ulici. Novogradnja po zamisli arhitekta Vinka Glanza je štirinadstropnica, ki je ob nastajanju sledila dotlej uve­ ljavljenim reprezentacijskim konceptom. Pri gradnji so tako uporabili le domače materiale - marmor, kamen, les. Stavbo so leta 1991 povezali s sosednjim poslopjem, kjer je nekoč delovala Kranjska hranilnica, tedaj osre­ dnja finančna institucija dežele. Parlamentarno pročelje krasijo povedne kiparske kompozicije Karla Putriha in Zdenka Kalina, ki povzemajo vsa področja družbe, o ka­ terih se izza njih razpravlja in posledično tlakuje »var­ na pot v blaginjo«. Notranjost krasijo umetniška dela priznanih slovenskih umetnikov; preddverje velike dvo­ rane freska Slavka Pengova, ki prikazuje nekoliko mi- tologizirano slovensko zgodovino, od slovanskih selitev do obnove po drugi svetovni vojni. Pred veliko dvorano po svoje izstopa nadvse poveden kipec Franceta Kralja Ruvajoča se dečka, ki plastično ponazarja nedolžne, a ostre spopade med poslanci.2 1 Parlament komunicira skozi »svojo« zgradbo, v njej je simbolično (in tudi mitološko) vtkana tista politična zgodovina, ki jo državni zbor vidi kot svoj žlahtni fun­ dament. 2 1 Državni zbor. Ljubljana 2000, str. 14-25. • k • k - k Študija Državni zbor 1992-2012 je nastala v okviru raziskovalnega projekta Državni zbor Republike Slove­ nije - slovenski demokratični zakonodajni organ 1992- 2012; dvajset let delovanja, ki ga je financiral držav­ ni zbor, in raziskovalnega programa Idejnopolitični in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga izvaja Inštitut za novejšo zgodovino (vodja dr. Jurij Perovšek). Mag. Tatjani Krašovec, vodji Razi- skovalno-dokumentacijskega sektorja Državnega zbora, ki je bedela nad izvajanjem projekta, se ob tem iskreno zahvaljujem, ravno tako prof. dr. Janezu Cvirnu, ki mi je bil kot recenzent s sugestijami in kritičnimi mislimi v veliko pomoč. Upam, da delo sicer že široko odprta vra­ ta državnega zbora odpira še bolj na stežaj in da morda vzpodbudi postavljanje novih vprašanj o stanju, pome­ nu in vlogi parlamentarizma. Parlamentarizem na Slovenskem 1848-1992 ____ V začetku 19. stoletja, ko seje tudi v kontinentalni Evropi postopoma, a vse bolj nezadržno uveljavljala ideja konstitucionalizma in parlamentarizma, je stara Avstrija ostajala trdno v oklepu absolutističnega sistema, ki ga je utelešal knez Clemens von Metternich. Vsakršna jav­ na razprava o politično-sistemskih spremembah je bila onemogočena. Konkretnejše kritike režima in zahteve po njegovi liberalizaciji so se najprej - v tridesetih letih - po­ javile na Ogrskem, v naslednjem desetletju pa so prodrle tudi čez mejo v Avstrijo. Ideje, ki so tedaj krožile, so bile prodorne in moderne, a vendarle še precej oddaljene od konstitucionalnega političnega sistema zahodnega tipa. V vsakem primeru pa so kritiki režima ravno v konsti- tucionalizmu videli tisto sredstvo, ki bi lahko prerodilo državo in jo iztrgalo iz »mrtvila«. Po izbruhu marčne re­ volucije na Dunaju leta 1848 tako ni presenetljivo, da je vprašanje ustavne preureditve monarhije postalo eno osrednjih, zahteve pa temeljitejše. Tega so se zavedali tudi na dvoru, zato je cesar že dva dni po izbruhu revo­ lucije obljubil začetek dela na »novi konstituciji«.2 2 Kaj sploh je »konstitucija«, kaj konstitucionalizem, je bilo takrat pri precejšnjem delu (zlasti kmečkega) pre­ bivalstva nejasno. Šlo je za novost izjemnih razsežnosti. Nekateri so jo enačili s »popolno prostostjo«, kjer nihče nima nobenih dolžnosti, drugi so v njej videli pot k vi­ šanju davkov. Urednik časopisa Novice Janez Bleiweis 2 2 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 1-4. je zato precej točno ljudstvu pojasnjeval, kako je »kon­ stitucija« taka »vladija, ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gosposka, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zatö od ljudstva izvoljeni, pra­ vico imeli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih po­ stavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvedeti, kako in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje«.2 3 Poleg pojasnjevanja pomena konstitucije so Novice predlagale tudi ustrezen slovenski izraz zanjo. Po njihovem mnenju bi bila naj­ boljša »sovlada«, saj cesar vlada skupaj z ljudstvom. V poljščini, češčini in hrvaščini uveljavljena beseda »usta­ va« pa se jim je zdela neprimerna, ker da ne pove nič konkretnega.2 4 Za pripravo ustave je bil zadolžen notranji minister Franz von Pillersdorf, ki je že do aprila 1848 pripravil prvi osnutek (Grundlinien der Verfassung). T. i. april­ ska ali Pillersdorfova ustava je povsem na novo določala politično podobo države, saj jo je spreminjala v ustavno monarhijo in hkrati uveljavljala relativno širok katalog temeljnih državljanskih pravic. Toda osrednjo vlogo je še zmerom ohranjal cesar, ki je imel pravico do zakon­ ske iniciative, izključno pravico sankcioniranja zako­ nov, pravico do imenovanja ministrov in vrhovno po­ veljstvo nad vojsko. Povrhu vsega bi tudi zakonodajno oblast izvajal v sodelovanju z dvodomnim parlamentom, sestavljenim iz senata in poslanske zbornice. V prvem naj bi sedeli polnoletni princi cesarske rodbine, od ce­ sarja dosmrtno imenovani člani in še 150 predstavni­ kov, ki bi jih izvolili najbogatejši zemljiški posestniki. V poslanski zbornici pa naj bi sedelo 383 predstavnikov ljudstva, izvoljenih na podlagi omejene volilne pravice.2 5 Aprilska ustava je tako zadovoljila marsikatero zahtevo, a je temu navkljub naletela na veliko naspro­ tovanje, saj je ne nazadnje bila oktroirana, dajala je preveliko vlogo cesarju in uvajala »aristokratski« zgornji dom parlamenta. Vse večje nezadovoljstvo je v kombi­ naciji z nezavidljivim vojaško-političnim položajem dr­ 2 3 Cit. po: Prav tam, str. 6. 2 4 Prav tam, str. 5-6. 2 5 Prav tam, str. 6-12. žave naposled prisililo vlado in cesarja k popuščanju. Maja je bil zgornji dom ukinjen, volilni sistem nekoli­ ko liberaliziran, bodoči parlament pa je bil razglašen za ustavodajnega.2 6 Parlament oz. državni zbor je bil nato izvoljen julija 1848 in še isti mesec začel z delom na novi ustavi. Za­ radi izbruha oktobrske revolucije na Dunaju se je jeseni umaknil v majhno moravsko mestece Kromeriž, kjer je z delom sicer nadaljeval, a v docela spremenjenih poli­ tičnih okoliščinah. Ozračje ni bilo več naklonjeno ko­ renitejšim spremembam, vladne zahteve so postajale vse bolj omejujoče, povrhu vsega je prestol zasedel no­ vi cesar, mladi Franc Jožef I. Poslanci so tako privolili v kompromisni osnutek, ki je bil poln nasprotij, a še zmerom korenitejši kot aprilska ustava. Po osnutku je cesar še naprej ohranjal osrednjo vlogo, a je bila hkrati opazno krepkejša vloga parlamenta.2 7 Kljub doseženemu kompromisu so se nasprotja med vlado in poslanci vse bolj zaostrovala, zato se je vlada odločila, da bo državni zbor razpustila in sama oktroirala ustavo. Novo temeljno listino je pripravil no­ tranji minister Franz Stadion, marca 1849 pa je že pre­ jela cesarsko sankcijo. Ob njeni razglasitvi je Franc Jo­ žef kromerižške poslance obtožil, da so delali ustavo »po teoriji«. T. i. marčna ali oktroirana ustava se je seveda precej razlikovala od kromerižške in se bolj zgledovala po Pillersdorfovi. Uvajala je dvodomni parlament, sesta­ vljen iz zgornjega (das Oberhaus) in spodnjega doma (das Unterhaus), pri čemer bi v prvem sedeli predstav­ niki deželnih zborov, v drugem pa neposredno izvoljeni predstavniki ljudstva. Toda do volitev in dejanske uve­ ljavitve marčnega sistema naposled ni prišlo, saj sta cesar in vlada sistematično in vse bolj odločno krčila politični prostor, dokler ni cesar decembra 1851 z dve­ ma silvestrskima patentoma dokončno ukinil marčne ustave. S tem je obnovil absolutistični sistem, ki se je ohranil skozi celo desetletje.2 8 2 6 Prav tam, str. 12-14. 2 7 Prav tam, str. 29-55. 2 8 Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti parlamentarizma v Avstriji (1848-1867). V: Zgodo­ vina v šoli, 2012, št. 1-2, str. 78-93; Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 62-74. Šele zunanjepolitična katastrofa v letu 1859, ko je Avstrija izgubila vojno proti Franciji in italijanskemu Pi­ emontu, je v kombinaciji z vse bolj nevzdržnim finanč­ nim položajem države cesarja prisila, daje privolil v po- litično-sistemske spremembe v smeri demokratizacije in obnove ustavnega življenja. K temu je prispeval tudi pritisk finančnih krogov, ki zadolžene države niso želeli več kreditirati brez parlamentarnega nadzora nad dr­ žavnim erarjem. Franc Jožef je tako najprej izdal okto­ brsko diplomo (1860), ustavni dokument, s katerim pa skoraj nihče ni bil zadovoljen. V nezavidljivih razmerah je zato popustil in februarja 1861 razglasil t. i. febru­ arsko ustavo - kompleks zakonov, ki so skupaj tvori­ li ustavni sistem. Ustava je znova uvajala parlament, imenovan državni zbor (Reichsrat), sestavljen iz dveh zbornic, gosposke in poslanske. Člani gosposke (Her­ renhaus) so bili visoki cerkveni dostojanstveniki, dedni člani iz visokega plemstva in dosmrtni člani iz vrst ple­ mičev, znanstvenikov in umetnikov, ki jih je imenoval cesar. Poslansko zbornico je sestavljalo 343 poslancev, ki so jih sprva delegirali deželni zbori iz svoje srede. S februarsko ustavo leta 1861 je tako bil v stari Avstriji prvič po letu 1848 vzpostavljen parlament v klasičnem smislu; predstavniško telo z jasnimi zakonodajnimi kompetencami in pristojnostjo nadzora nad državnimi financami (sprejemanje proračuna).2 9 Po vnovičnem avstrijskem vojaškem porazu leta 1866 (v vojni s Prusijo in Italijo), ko je obstajala real­ na nevarnost rešitve nemškega vprašanja v velikonem- škem duhu in se je zdel obstoj države ogrožen, se je ce­ sar odločil za sporazum z madžarsko opozicijo (uvedba dualizma), kije vodil v novo ustavno preureditev države, vsebovano v kompleksu zakonov, imenovanem decem­ brska ustava (1867). Kompetence dunajskega državne­ ga zbora so se še povečale, s čimer se je Cislajtanija (avstrijska polovica Avstro-Ogrske) skoraj povsem pri­ bližala ustavnim standardom, ki so bili aktualni v revo­ lucionarnem obdobju 1848/1849.3 0 2 9 Prav tam, str. 77-89. 3 0 Prav tam, str. 111-128. Decembrska ustava je ostala v veljavi vse do konca monarhije leta 1918, a je bila vmes deležna nekaterih sprememb, ki so zadevale izjemno pomembno vpraša­ nje volilnega sistema. Težnje po njegovi reformi so se sicer pojavljale vse od obnove ustavnega življenja v Av­ striji v šestdesetih letih, vendar je demokratizacija na tem področju le počasi in postopoma napredovala. Poslanske zbornice volivci sprva niso volili neposre­ dno, ampak so njene člane »delegirali« deželni zbori iz svoje srede, ki so bili izvoljeni na podlagi t. i. kurialnega sistema, zagotavljajočega zastopstvo interesov. Po njem so bili volivci razdeljeni v volilne razrede, imenovane ku­ rije; vsak izmed teh pa je volil vnaprej določeno števi­ lo poslancev. Volivci kmečke kurije so tako volili 40 % poslancev, dejansko pa predstavljali 80 % prebivalstva, četrtino poslancev so izvolili volivci mestne kurije (manj kot petina prebivalstva), preostanek pa je pripadel dve­ ma privilegiranima razredoma - veleposestniški kuriji in kuriji članov trgovsko-obrtne zbornice ter t. i. virilistom (nevoljenim članom) - rektorjem univerz in škofom. Po prvi veliki (in hkrati ustavni) reformi leta 1873 so bile uvedene direktne volitve v državni zbor, po drugi iz leta 1896 pa so obstoječim štirim kurijam dodali še peto - splošno kurijo.3 1 Sistem kurij je tako ostajal še naprej, o njegovi primernosti za sodobno parlamentarno demo­ kracijo pa seje nadvse hudomušno izrazil načelnik SLS Ivan Šušteršič, koje v državnem zboru dejal, daje sam veleposestnik na Kranjskem in da torej njegove intere­ se zastopata poslanca Schwegel in Barbo, da je hkrati veleposestnik na Štajerskem in da torej zastopa njegove interese tudi grof Stürgkh; in ne nazadnje še dr. Tavčar, ki zastopa obrtnike.3 2 Vsi omenjeni so seveda bili njego­ vi politični nasprotniki. 3 1 William Alexander Jenks: The Austrian Electoral Reform of 1907. New York 1950 (dalje Jenks, The Austrian Electoral Reform), str. 24, 73-74; Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem: 1861-1918. Ljubljana 1965, str. 32-34. 3 2 Ivan Šušteršič je kot odvetnik pripadal tudi obrtniškemu »stanu«. To je omenil na seji državnega zbora dne 5. 10. 1905. - Andrej Rahten: Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914. Celje 2001, str. 59. Prizadevanja za splošno in enako volilno pravico so se precej okrepila po reformi leta 1896, ko je bil tu­ di avstrijski tisk poln tozadevnih diskusij. Na čelo boja za novo volilno reformo se je najprej postavilo delavsko gibanje.3 3 Prelomni trenutek je dokončno napočil leta 1905. Vladna kriza na Ogrskem je v kombinaciji s tur­ bulentnimi dogajanji v Rusiji (rusko-japonska vojna in revolucija 1905), ki so še bolj podžgala socialdemokra­ te v njihovih volilnoreformnih akcijah,3 4 pognala volil­ no debato tudi na parket dunajskega parlamenta. Ob njegovem ponovnem odprtju septembra 1905 so zbrani poslanci najprej prisluhnili nastopnemu govoru mini­ strskega predsednika barona Paula Gautscha, v kate­ rem se ta ni mogel izogniti vprašanju volilne reforme. Sicer je poudaril, daje sam zagovornik razširitve volilne pravice, a hkrati navrgel, da bo realizacija le-te izjemno težaven in zapleten projekt.3 5 Toda ne nemogoč; po na­ pornih usklajevanjih je 1. decembra 1906 poslanska zbornica predlog volilne reforme potrdila. Slovencem je pripadlo skupno 23 mandatov.3 6 Enaindvajsetega janu­ arja 1907 je nato svoje privoljenje dala tudi gosposka zbornica in končno je s podpisom cesarja Franca Jožefa reforma 26. januarja 1907 postala zakon.3 7 Slovencem je po njem pripadlo skupaj 23 mandatov, kar je pribli­ žno ustrezalo deležu slovenskega prebivalstva. • k ic ± Razvoju ustavnosti in parlamentarizma sta seveda neizbežno sledila politizacija množic in razmah stran­ 3 3 Utemeljevanje splošne in enake volilne pravice iz ust socialdemokratskih politikov je povzemal tudi politik SLS Anton Korošec. Tako je na seji poslanske zbornice 20. 11. 1906 citiral socialističnega zastopnika, k ije dejal, daje enaka politična pravica »... marveč pravica, lastna vsakemu državljanu«. Cit. po: Feliks J. Bister: Anton Ko­ rošec, državnozborski poslanec na Dunaju. Življenje in delo: 1872-1918. Ljubljana 1992, str. 50. 3 4 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 27-31. 3 5 Zato je tudi dejal, da se bo vlada posvetila iskanju rešitve, kako pomiriti Nemce in Čehe, ter tako prispevala k ohlajanju mednacionalnih nasprotij. Implicitno je s tem zavrnil skorajšnjo volilno reformo. - Prav tam, str. 32-33. 3 6 Enajst na Kranjskem, sedem na Štajerskem, štirje na Primorskem in eden na Koroškem. Tem je mogoče dodati tudi en istrski hrvaško-slovenski mandat, ki pa ga Dragotin Lončar uvršča med hrvaške. - Dragotin Lončar: Politično življenje Slo­ vencev: (od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta). Ljubljana 1921, str. 75. 3 7 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 62, 64. karskega življenja. Počasi, a hkrati hitro so se v tretjini stoletja prej nepolitične množice precej spolitizirale in razdelile na politične tabore.3 8 Leta 1861, ko je cesar razpustil ogrski deželni zbor in so okrajni predstojniki na Kranjskem vladi poročali o reakcijah prebivalstva, so bila njihova poročila še enoznačna. Razen redkih izobražencev v mestih, ki so discipliniranje »upornih« Madžarov pozdravili, večinsko kmečko prebivalstvo cesarjeve poteze sploh ni komentiralo. »Za stvari, ki nimajo neposrednega učinka, se kmetje ne zanimajo. Vse njihove želje so usmerjene samo v to, da bi čim prej prišlo do znižanja davkov, ki so za njih čisto pre­ visoki.« Temu pritrjujejo tudi podatki o volilni udelež­ bi. Ta je na občinskih volitvah, ki so jih (prvič po letu 1850) izvedli februarja 1861, bila sicer visoka, toda že na marčevskih deželnozborskih volitvah komaj 30 %. Volitve, ki v nasprotju z vsemi kasnejšimi sicer niso poznale organiziranega volilnega boja, so odpirale »ve­ lika politična vprašanja« (konstruktivna organizacija države, odnos do februarske ustave, vprašanje osebne in verske svobode), a ta kmeta niso veliko zadevala.3 9 V razmerah, ko ni bilo političnih »strank« in je - ob veli­ ki nepismenosti - obstajala skromna komunikacijska mreža, so bile možnosti za politično mobilizacijo prebi­ valstva skromne. Toda že na naslednjih volitvah (in vseh poznejših) je bila politična mobilizacija prebivalstva na bistveno višji ravni. Popuščanje pritiska cenzure, naraščanje števi­ la časnikov, bolj demokratična društvena zakonodaja (1867), kije omogočala ustanavljanje političnih društev, pa liberalni zakon o pravici do javnih zborovanj (1867), kije dopuščal dokaj neovirano prirejanje množičnih jav­ nih političnih shodov (posledica te zakonodaje je bilo taborsko gibanje), vse to je v politično življenje vnašalo prej neznano dinamiko. A tudi postopna demokratiza­ 3 8 Albin Ogris: Politične stranke. Ljubljana 1926 (dalje Ogris, Politične stranke), str. 64-65. 3 9 Janez Cvirn, Jure Gasparič: Politika v živote obyvatel’ov raküsko-uhorskej mo- narchie a jej nästupnickych štatov. Predavanje na mednarodnem znanstvenem sim­ poziju Modeme dejiny stredoeuroskeho regiönu a ich vyučovanie v krajinäch V4, ki ga je organizirala Univerza iz Bratislave v Šturo vem na Slovaškem od 20. do 23. septembra 2007. Šturovo 2007, tipkopis (dalje Cvirn, Gašparič, Politika v živote obyvatel’ov raküsko-uhorskej monarchie a jej nästupnickych štatov). cija političnega življenja je vse do konca stoletja imela svoje omejitve. Ob preštevilnih vzvodih vlade, da aktiv­ no poseže v politično dogajanje, je bila glavna omeji­ tev nedemokratični volilni sistem (1861), kije aktivno udeležbo v političnem življenju omogočal le premožni in izobraženi manjšini.4 0 V senci procesov politične demokratizacije, zlasti volilnega sistema v smeri splošne volilne pravice, je po­ litika postopoma izgubljala svoj elitni značaj. Že zniža­ nje davčnega cenzusa leta 1882 je v »strankah« okrepilo zavest o pomenu politične mobilizacije množic. Ob kon­ cu osemdesetih let se je na nemških območjih Avstrije pojavilo troje velikih političnih gibanj, ki so poskušala mobilizirati široke sloje prebivalstva: socialdemokracija, vsenemci in krščanski socialci. Od volilne reforme le­ ta 1896 brez politične mobilizacije najširših slojev ljudi sploh ni bilo mogoče obstati na političnem prizorišču. Že prve volitve po novem sistemu leta 1897 so jasno pokazale, da so stare »elitne« stranke z ozko socialno bazo (meščanstvo) obsojene na propad. (Na Češkem so se npr. »Staročehi« morali umakniti bolj populističnim in radikalnim »Mladočehom«). Ob prvih volitvah na pod­ lagi splošne in enake volilne pravice leta 1907 pa so ko­ mentatorji povsod ugotavljali: »Vse je le rdeče in črno.« Na volitvah so triumfirale tiste stranke, ki so se s svojo komunikacijsko mrežo (društva, časopisje, hranilnice, zasebne šole in otroški vrtci) najbolj »zasidrale« med ljudmi. To pa so bile poleg socialdemokracije predvsem stranke katoliške usmeritve.4 1 Politična mobilizacija množic je tako v določeni me­ ri sledila konceptu, ki so ga nizozemski sociologi poime­ novali »stebričenje« (niz. verzuiling, nem. Versäulung, ang. cultural pillarization). Družba se je namreč začela vertikalno deliti na posamezne segmente oz. stebre po nacionalnem ali ideološkem ključu. Vsak steber (bodisi slovenski, bodisi katoliški, bodisi socialdemokratski ...) je imel svoje družbene institucije: svoje medije, politič­ ne stranke, izobraževalne institucije in najrazličnejša 4 0 Prav tam. 4 1 Prav tam. društva.4 2 V nacionalno homogenih deželah je v boju za »duše ljudi« prevladoval ideološki moment. Med slo­ venskimi deželami je bil ta najbolj značilen za osrednjo slovensko deželo Kranjsko, kjer sta se na nož spopa­ dali liberalna Narodno napredna stranka in katoliško usmerjena Katoliška narodna oz. Slovenska ljudska stranka. Nekoliko kasneje se jima je pridružil še tretji tradicionalni idejno-politični tabor - socialdemokracija. V nacionalno mešanih deželah, kjer sta se za pre­ vlado spopadali dve nacionalni skupini, je pri politični mobilizaciji prebivalstva bil v ospredju nacionalni mo­ ment. Že v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je na nivoju vsakdanjega življenja še vedno obstajala določena nacionalna koeksistenca, je npr. na Češkem, (Spodnjem) Štajerskem, Koroškem itd. politično življe­ nje (ne le pri volitvah) potekalo v znaku nacionalističnih gesel. Od nastopa vlade grofa Eduarda Taaffeja (1879), ki je bila nekoliko bolj naklonjena Slovanom, je nacio­ nalistična retorika v politični mobilizaciji prebivalstva povsem prevladala. Ob koncu 19. stoletja je bilo na »kri­ znih žariščih« politično, a tudi vsakdanje življenje na­ cionalno povsem razdeljeno. »Občevanje med Nemci in Slovenci je bilo popolnoma izključeno. Vsak Nemec in vsak Slovenec, ki je poskušal pokukati v družbo naci­ onalnih nasprotnikov, je bil takoj označen za izdajalca. Noben Nemec ni nikoli vstopil na plesišče ali v gostilno, kjer so se zbirali Slovenci - in obratno.« (Fritz Zangger) Sprte strani, ki so povsod prisegale na gesla: »Svoji k svojim«, so se spustile v brezkompromisen boj za »dušo« vsakega človeka.4 3 Ključni politični akterji so dosledno sledili strate­ giji stebričenja. Nič drugače ni bilo tudi kasneje, po le­ tu 1918, ko je prišlo do povsod opevane »osvoboditve« malih srednjeevropskih narodov. Z razpadom dvojne monarhije in vzpostavitvijo nasledstvenih držav, uteme­ ljenih na nacionalnem oz. nacionalno-integralističnem 4 2 Val R. Lorwin: Segmented Pluralism. Ideological Cleavages and Political Cohe- sion in the Smaller European Democracies. V: Comparative Politics, 1971, No. 2, str. 141—143. Dostopno na: http://www.jstor.org/stable/421297, pridobljeno 12. 1. 2011. 4 3 Cvirn, Gašparič, Politika v živote obyvatel’ov rakusko-uhorskej monarchie a jej nästupmckych štatov. načelu, seje za nenemške in nemadžarske narode sicer marsikaj spremenilo, toda državljan volivec je še zme­ rom bil ukleščen med zahteve in pričakovanja države in v večini nepomirljivih političnih strank. Posamični stebri, katerih srce so vsekakor bile po­ litične stranke, so po eni strani vendarle opravljali po­ membno družbeno funkcijo na njeni poti v moderno, v procesu politične in socialno-gospodarske moderniza­ cije. Med seboj so pod okrilje ene velike ideje povezali različne plasti in strukture prebivalstva. Toda po drugi strani so bili ti stebri na Slovenskem, zlasti steber ka­ toliške politične stranke, večinoma izključujoči. Četudi je bil temeljni namen stranke - po Albinu Ogrisu - neiz­ prosen boj za oblast, »borba za popolni monopol ali vsaj delno posest vladne oblasti«,4 4 velja vendarle poudariti, daje urejeno politično življenje v urejenih demokracijah zahtevalo tudi sklepanje demokratičnega kompromisa. Ideja klasičnega liberalnega parlamentarizma, ki je z westminstrskih hodnikov prodirala na kontinent, je bi­ la razumljena kot »government by discussion«.4 5 Znotraj družbe je tvornejši common sense, učinkoviteje je iska­ ti najmanjši skupni imenovalec kot voditi ideološki boj vseh proti vsem. Ne nazadnje je bila nezmožnost iskanja temeljnega demokratičnega kompromisa za rajnko Av- stro-Ogrsko usodna. •k " k " k Po razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju jugoslo­ vanske države se je slovenski prostor vključil v novo družbeno-civilizacijsko stvarnost, ki se je v precej se­ gmentih bistveno razlikovala od prejšnje - avstrijske. V novi državi so tako drug ob drugega trčili včasih dia­ 4 4 Ogris, Politične stranke, str. 63. Po mnenju Maxa Webra so politične stranke »svobodno dostopne podružabitve (Vergesellschaftungen), ki imajo namen, pridobiti v okviiju kakšne skupine svojim voditeljem moč, svojim aktivnim članom pa obe­ nem s tem (idealne ali materialne) šanse, da izvedejo stvarne svoje cilje (ali dosežejo osebne koristi ali oboje)«. - Prav tam, str. 42. 4 5 Klasični liberalni parlamentarizem 19. stoletja je v dvajsetem stoletju nato doživel močne transformacije in po mnenju nekaterih vplivnih teoretikov prve polovice 20. stoletja - zlasti nemškega desno usmerjenega političnega misleca Carla Schmitta - postal »prazna formalnost«. - Bill Scheuerman: Is Parliamentarism in Crisis? A Re­ sponse to Carl Schmitt. V: Theory and Society, 1995, No. 1, str. 135—158. Dostopno na: http://www.jstor.org/stable/657922, pridobljeno 11. 1. 2011. metralno nasprotni pogledi in dojemanja najrazličnej­ ših ravni političnega, družbenega in seveda družabne­ ga življenja. Eno od konkretnih stičišč ljudi iz različnih svetov je bila beograjska skupščina, v krležijanskem slikovitem pretiravanju »neinteligentna in popolnoma primitivna negacija sleherne, tudi naj skromnejše par­ lamentarne oblike«,4 6 kjer so se tolkla politična stališča, kovale zahrbtne taktike, kjer so prihajali do izraza raz­ lični politični stili in značaji najrazličnejših posamezni­ kov, izvoljenih med Jesenicami in Gevgelijo. Med seboj so se udarjale strasti, kar je parlamentarni vsakdan na videz približalo tezi srbskega politika Dragoljuba Jova­ noviča, da »politik mora biti strasten, ampak ne sme imeti drugih strasti in slabosti - razen politike«.4 7 Jugoslovanski parlamentarni sistem je temeljil v členih prve ustave, ki jo je leta 1920 izvoljena ustavo­ dajna skupščina ali konstituanta sprejela na dan sv. Vida 28. junija 1921 (zato popularno ime vidovdanska ustava). Ustava je v dvajsetih letih s svojim centralistič- no-unitarističnim značajem predstavljala jedro osre­ dnjega problema jugoslovanske zgodovine - nacional­ nega vprašanja, ki gaje »/.../ zaostrila /.../ do njegovih skrajnosti«.4 8 Z zanikanjem narodne individualnosti v Kraljevini SHS živečih narodov je uzakonila enoten ju­ goslovanski narod, sestavljen iz treh »plemen« (Sloven­ cev, Hrvatov in Srbov; ostali narodi se sploh ne ome­ njajo). Nadalje je bila skladno z ustavo celotna država aritmetično razdeljena na 33 t. i. oblasti (upravno-teri- torialnih enot) z največ 800.000 prebivalci. Slovenija je bila posledično razkosana na dva dela - na mariborsko in ljubljansko oblast, s čimer ji je bil ponovno onemo­ gočen skupen ozemeljski razvoj.4 9 Poudariti velja tudi 4 6 Miroslav Krleža: Deset krvavih let in drugi politični eseji. Ljubljana 1962 (dalje Krleža, Deset krvavih let), str. 323. 4 7 Dragan Kalajdžič: Razgovori o nama. Zagreb 1980, str. 85 (intervju z Dragoljubom Jovanovičem). 4 8 Ferdo Čulinović: Državnopravna historija Jugoslovenskih zemalja XIX. i XX. vi­ jeka. Knj. 2, Jugoslavija 1918.-1945. (Srbija - Crna gora - Makedonija). Zagreb 1954, str. 262. 4 9 Ljubljanska oblast je obsegala jugoslovanski del Kranjske, Jezersko in sodne okraje Laško, Brežice in Sevnica, mariborska oblast pa preostalo jugoslovansko Štajersko ter prevaljski okraj, Prekmurje in Medžimurje. - Jurij Perovšek: Jugosla­ vija - pričakovanja in realnost. V: Slovenija 1848-1998. Iskanje lastne poti. Maribor 1998, str. 242. dejstvo, da so bile vse oblasti opredeljene kot del eno­ tnega jugoslovanskega državnega teritorija, podrejene eni skupni državni oblasti v Beogradu. Oblastni orga­ ni so bili zgolj tehnični izvrševalci nalog osrednjih dr­ žavnih organov.5 0 Centralistično bit režima je leta 1927 nato nekoliko omilila vzpostavitev oblastne samouprave v Sloveniji, saj je prišlo do volitev oblastnih skupščin obeh slovenskih oblasti, ki sta nato opravljali funkcijo lokalnih parlamentov.5 1 Narodna skupščina Kraljevine SHS je delovala v turbulentnih razmerah, volitve so se vrstile z bliskovito hitrostjo (poleg leta 1920 so bile še v letih 1923, 1925 in 1927), še hitreje so se menjavale vlade. V desetih letih obstoja Kraljevine SHS jih je bilo kar 25, kar pomeni, da sta se povprečno izmenjali dve vladi in pol v enem letu. V tako nemirnem notranjepolitičnem ozračju, ki so ga prevevala žgoča nacionalna nasprotja, se je januarja 1929 kralj Aleksander Karadordevič odločil za ostro in radikalno potezo. Neučinkovitost parlamentarne demo­ kracije v Kraljevini SHS in ostra polarizacija strank na dva bloka sta ga utrdila v misli, da je najboljša rešitev tako zanj kot za državo uvedba osebne kraljeve diktatu­ re. Šestega januarja 1929 je tako suspendiral vidovdan­ sko ustavo, parlament in vse politične stranke. Narodna skupščina Kraljevine SHS je umrla že mesec prej. Na zadnji seji se je sestala 28. novembra, nato pa ni bi­ la več sklicana.5 2 Enako kot beograjska skupščina so ugasnile tudi oblastne skupščine s svojimi oblastnimi odbori. Po 6. januarju niso smele imeti »prav nobenih sestankov« več.5 3 Nastopil je čas čiste diktature, v kate­ rem je imel kralj absolutno oblast. Septembra 1931 je sicer postala prva Jugoslavija znova ustavna monarhija z Narodnim predstavništvom, toda bistvo režima se s tem ni spremenilo. Država je skozi vso prvo polovico tri­ desetih let ostajala trdno v primežu monarha Aleksan­ 5 0 O unitarističnem značaju vidovdanske ustave gl. podrobneje Jurij Perovšek: Uni­ taristični in centralistični značaj Vidovdanske ustave. V: Prispevki za novejšo zgo­ dovino, 1993, št. 1 —2, str. 17—26. 5 1 Gl. Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem. 5 2 Jure Gašparič: SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in poli­ tika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana 2007 (dalje Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo), str. 52. 5 3 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 299. dra, do demokratično-ideoloških premikov pa ni prišlo niti kasneje, na predvečer druge svetovne vojne.5 4 Kljub dejstvu, daje država septembra 1931 le na­ videzno zakorakala na novo pot in si pravzaprav zgolj nadela »psevdoparlamentarno« fasado, pa vendarle ni mogoče spregledati, da je bil tedaj znova vzpostavljen organ, ki mu moremo reči parlament. Čeprav je bil v svoji avtonomiji omejen, čeprav je bila njegova temelj­ na pravica - pravica sprejemati proračun - okrnjena in čeprav so bili poslanci izvoljeni na podlagi vprašljivega volilnega zakona, ki je med drugim predpisoval javno glasovanje, je vseeno deloval kot zakonodajno predstav­ niško telo. Novoustanovljeno Narodno predstavništvo je sicer bilo po novi ustavi dvodomno, sestavljala sta ga narodna skupščina in senat. Medtem ko je bila skup­ ščina v celoti voljeno telo, je bil senat tako voljen kot imenovan. Del senatorjev je namreč bil izvoljen, enako število, kot je bilo izvoljenih senatorjev, pa je lahko ime­ noval kralj.5 5 Obe državi, rajnka Avstrija in prva Jugoslavija, sta vsem pomanjkljivostim navkljub za slovenske politične skupine vseskozi predstavljali najprimernejše okrilje političnega in nacionalnega življenja Slovencev. Če je bila slovenska politika pred letom 1918 do konca zvesta stari Avstriji, je bila kasneje prvi jugoslovanski državi. Resnih političnih kalkulacij, ki bi presegale njen okvir, skorajda ni bilo. Tudi zato so slovenski poslanci ves čas tvorno sodelovali v vseh njunih parlamentih, v državi verjeli, vanju vlagali energijo.5 6 * * * Že za časa druge svetovne vojne je nato začela na­ stajati povsem nova politična ureditev, kije temeljila na sistemu ljudske oblasti. Slovenija je v procesu dobila 5 4 Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 61. 5 5 Ob tem velja poudariti, da so bili poslanci izvoljeni na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice, senatsko volilno pravico pa so imeli le narodni poslanci, banski svetniki in župani. - Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 118-119, 239. 5 6 Gl. Jure Gašparič: The country at a standstill. Yugoslavia and Slovene politics in the 1930s. V: Nationalities Papers, 2011, No. 2, str. 223-236. status federalne enote (ene od jugoslovanskih republik) z lastno ustavo in državnostjo. Izgradnja novega sistema pod taktirko komunistov je tedaj potekala postopoma, sporazumno z zavezniki, a obenem odločno in korenito. Medtem ko je na eni strani nastajala nova oblast, je na drugi še naprej obstajala nekdanja kraljeva vlada v lon­ donskem eksilu. Obe strani sta zato zlasti pod pritiskom Britancev sedli za pogajalsko mizo in dosegli kompro­ mis: na eni strani oblikovanje skupne vlade odporniške­ ga gibanja in vlade v eksilu - nekakšne prehodne vlade, ki v evropskem merilu ni bila nobena posebnost na drugi strani pa »obnovo« večstrankarske demokracije.5 7 Ob tem velja dodati, da bi »obnova« večstrankarstva v Jugoslaviji v skladu z oktroirano ustavo kralja Aleksan­ dra iz leta 1931 in spremljajočo volilno zakonodajo po­ menila uvedbo javnih volitev, na katerih bi lahko kandi­ dirale le vsedržavne liste brez »plemenskega« (nacional­ nega), verskega ali regionalnega obeležja. Pomenila bi torej uvedbo večstrankarske demokracije, ki bi bila že s formalistične plati sporna. Nobena od tradicionalnih predvojnih strank se ne bi mogla niti obnoviti, kaj šele potegovati za javni glas volivca.5 8 Po vojni nato dejansko ni prišlo do čiste obnove predvojnega večstrankarstva, ampak zgolj do delne, ki pa je bila demokratično-ideolo- ško po formalni plati celo tehtnejša. Volitve so namreč bile tajne, manjše stranke dovoljene, v začetku je celo bil dopuščen medijski pluralizem, saj je predvojnemu srbskemu politiku Milanu Grolu uspelo izdati nekaj številk svojega časopisa Demokratija.5 9 V vseh drugih segmentih in pogojih razvoja političnega življenja pa je v precejšnji meri šlo za repliko tridesetih let. V državi, kjer večstrankarstvo ni bilo zaželeno, je bila oblikovana vsedržavna koalicijsko urejena organi­ zacija, imenovana Ljudska fronta, v katero je bilo vklju­ čenih tudi sedem predvojnih meščanskih strank in kjer 5 7 Podrobneje v: Jerca Vodušek Starič: Prevzem oblasti. Ljubljana 1992 (dalje Vodu­ šek Starič, Prevzem oblasti), str. 106-107, 130-145. 5 8 Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 116-124. 5 9 Aleš Gabrič: Opozicija v Sloveniji po letu 1945. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2005, št. 2 (dalje Gabrič, Opozicija po 1945), str. 104; Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 166-167, 331-337. je prvo violino igrala Komunistična partija Jugoslavije.6 0 T. i. izvenfrontovsko opozicijo so onemogočali (komuni­ sti so imeli nadzor tako nad represivnim aparatom in Ozno kot nad mediji) in naposled ni nastopila na voli­ tvah. Za glasove volivcev se je potegovala le ena lista, ki bi lahko v vsakem primeru računala na zmago.6 1 Kot je poročala ameriška ambasada v Jugoslaviji jeseni leta 1945 v Washington, seje država spreminjala v totalitar­ no policijsko tvorbo, kjer ni svobode govora in tiska, »da pa kljub temu prave opozicije in nasprotovanj obstoje­ čemu stanju skorajda ni«.6 2 Medtem koje v nekaterih delih Jugoslavije, zlasti v Srbiji, vsem težavam navkljub zaznati opozicijsko dejav­ nost, je bil položaj v Sloveniji povsem drugačen. Ljud- skofrontno idejo in politično obliko so na Slovenskem komunisti udejanjili že v začetku vojne v Jugoslaviji leta 1941, ko so ustanovili Osvobodilno fronto, prvega marca 1943 pa sojo s t. i. Dolomitsko izjavo dokončno utrdili. Takoj po vojni se je OF na kongresu razglasila za »edinega političnega predstavnika za vso Slovenijo«.6 3 Dejanska moč OF, ki je prvenstveno izhajala iz upora proti okupatorju in zmage v narodnoosvobodilni vojni, tudi ni bila vprašljiva. Politična podoba Slovenije po letu 1945 je postajala vse bolj monolitna. Vzroki za skorajda popolno odsotnost opozicije pa niso temeljili izključno v delovanju komunistov, temveč tudi v ravnanju pred­ vojnih strank. Njihova medvojna drža in kolaboracioni- stična dediščina sta jih odrinili na rob političnega pro­ stora.6 4 6 0 »Ljudskofrontni« pristop se v vsej srednji in jugovzhodni Evropi v temeljnih črtah ni razlikoval. Podobno platformo so oblikovali denimo tudi na Češkoslovaškem, kjer je imela meščanska politika na čelu z Benešem dosti močnejšo izhodiščno pozicijo kot v Jugoslaviji. T. i. »Vladni program iz Košič«, k ije pomenil prvi korak k »ljudski demokraciji«, so tedaj zgolj različno dojemali. Nekateri so v njem videli maksimalni reformni paket, nekateri pa le začetek korenite preosnove. - Jiri Vykoukal, Bohu- slav Litera, Miroslav Tejchman: Vychod. Vznik, vyvoj a rozpad sovetskeho bloku 1944-1989. Praha 2000, str. 126. 6 1 Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 343-369. 6 2 Gabrič, Opozicija po 1945, str. 102. 6 3 Božo Repe: Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana 2003, str. 25. 6 4 Janko Pleterski: O soslednosti novejše zgodovine Slovencev. Nekaj pripomb ob in k posvetu »Slovenci in leto 1941«. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2003, št. 1, str. 109. • k - k * Po drugi svetovni vojni tako ne moremo več govo­ riti o klasičnem parlamentarizmu, saj je kljub obstoju skupščine in volitvam ves čas obstajala le ena politična stranka. Stranka pa je v vsakem parlamentarnem siste­ mu seveda »correlativum«, poleg ene mora obstajati vsaj še ena; stranka brez nasprotne je »logičen nonsens«.6 5 Poleg enostrankarstva sta bili ključni značilnosti povoj­ nega sistema še konstantno oddaljevanje od principov delovanja klasičnega parlamentarnega sistema in posto­ pno uvajanje specifičnega korporativističnega sistema, kar se je kazalo tudi v podobi vsakokratnih skupščin. Ustavodajna skupščina je bila sestavljena iz dveh domov: zvezne skupščine, ki je bila izvoljena na pod­ lagi vsedržavne splošne in enake pravice, in skupščine narodov, v kateri je imela vsaka republika 25 predstav­ nikov. Na republiških ravneh so obstajale enodomne skupščine ljudskih republik.6 6 Po ustavni reformi leta 1953 je bila nato skupščina narodov priključena zve­ zni skupščini, namesto nje pa je bil oblikovan nov dom, imenovan svet proizvajalcev. Vanj so posredno volili za­ posleni po posameznih gospodarskih panogah, kar je bil prvi korak v smeri korporativizma. Z novo ustavo leta 1963 je sledila nadaljnja sistemska nadgradnja. Zvezna skupščina, kasneje preimenovana v Skupščino SFRJ, se je razširila na pet zborov: zvezni zbor (z vključenim zborom narodov), gospodarski zbor, prosvetno-kulturni zbor, socialno-zdravstveni zbor in organizacij sko-poli- tični zbor. V republikah je bil uveden enak sistem, s tem da je namesto zveznega zbora obstajal republiški zbor.6 7 S še zadnjo temeljito ustavno reformo leta 1974 (in še prej z ustavnimi amandmaji v letih 1968-1971) je bil nato dosežen vrhunec »jugoslovanskega eksperi­ menta«. Uveden je bil delegatski sistem, nepregleden in neživljenjski posreden koncept totalnega samoupravlja­ 6 5 To ne nazadnje izhaja že iz imena stranka (ena stran) oz. tujke partija, party, Partei iz lat. pars - del. - Ogris, Politične stranke, str. 39. 6 6 Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodne­ ga priznanja Republike Slovenije : 1848-1992. Ljubljana 2005 (dalje Slovenska no­ vejša zgodovina), str. 854-860; 867-868. 6 7 Prav tam, str. 950-952; 998-999. nja. Skupščina SFRJ je znova postala dvodomna, sesta­ vljena iz dveh enakopravnih domov: zveznega zbora in zbora republik in pokrajin, kamor je delegate delegiralo šest republiških skupščin in dve avtonomni pokrajini. Republiške skupščine, torej tudi slovenska, so postale tridomne, sestavljene iz zbora združenega dela, zbora občin in družbenopolitičnega zbora.6 8 Skupščinskemu enostrankarskemu sistemu nav­ kljub pa moremo tudi v povojnem obdobju v delovanju skupščin zaslediti več elementov klasičnega parlamen­ tarizma, ki pa so zgolj fragmentarni in zlasti značilni za obdobje t. i. partijskega liberalizma v šestdesetih letih. Že leta 1966 je predsednik izvršnega sveta (vlade) Jan­ ko Smole na glasovanje o konkretnem predlogu vezal vprašanje zaupnice vlade, kar je bilo za skupščinski sistem (drugače od parlamentarnega) povsem neobičaj­ no, klasična vloga poslanca pa je prišla nato posebej do izraza nekaj let pozneje. Najprej leta 1969, ko je »ne­ znani parlamentarec« trmasto glasoval po svoji vesti, še bolj pa leta 1971, koje izbruhnila prava politična afera, znana kot »akcija 25 poslancev«. Tedaj je skupina po­ slancev predlagala svojega kandidata za člana predsed­ stva SFRJ, s čimer je »dregnila v najbolj občutljivo točko oblastnega monopola - kadrovsko politiko«.6 9 * - k - k Druga jugoslovanska država seje podobno kot nje­ na monarhična predhodnica soočala s konstantnimi notranjimi krizami, ki so dosegle svoj vrh konec osem­ desetih let. V vsej krizni večplastnosti, tako gospodarski kot družbeni in politični, so se sicer oblikovale številne politične rešitve, a so te bile zelo različne in izrazito po­ vezane s posameznimi republiškimi elitami, kar je ob federativni strukturi države vodilo do hudih medseboj­ 6 8 Prav tam, str. 1052-1054; 1094-1101; Božo Repe: Pravne in politične podlage, okoliščine in pomen prvih demokratičnih volitev. V: Razvoj slovenskega parlamen­ tarizma. Kolokvij ob 10. obletnici parlamentarizma v Sloveniji. Zbornik referatov, koreferatov in razprav. Ljubljana 2000 (dalje Repe, Pravne in politične podlage), str. 41-62. 6 9 Prav tam, str. 50-52; Ciril Ribičič: Siva tipka 074. Ljubljana 1995 (dalje Ribičič, Siva tipka 074), str. 17-24. nih zaostritev. Kot najmočnejša in tudi najbolj agresiv­ na se je izoblikovala elita okoli Slobodana Miloševiča (sprva predsednika centralnega komiteja Zveze komu­ nistov Srbije, nato predsednika predsedstva Socialistič­ ne republike Srbije), ki seje skupaj s svojimi zavezniki (črnogorskim, kosovskim in vojvodinskim vodstvom) za­ vzemala za večja pooblastila centralnih federalnih obla­ sti, torej redukcijo federalizma in klasični socialistični sistem, kot ga je Jugoslavija imela pred ustavnimi re­ formami v letih 1971-1974. Na drugi strani se je obli­ kovala ohlapna povezava Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, ki jih je družil predvsem strah pred centralistično in nacionalistično ofenzivo Mi- loševičevega kroga. Znotraj tega kroga je najbolj jasna stališča zastopalo vodstvo Zveze komunistov Slovenije; ta so bila usmerjena zlasti v demokratizacijo družbe, v dopuščanje oblikovanja nekomunističnih političnih skupin, večjo vlogo republik in tržno gospodarstvo.7 0 Že tako rahel federativni sistem se je vse bolj ra­ hljal, politični nadzor v posameznih republikah je po­ puščal. Zahteve po pluralizmu in sistemskih spremem­ bah, ki so postajale vse bolj odločne, tudi delegatske slovenske skupščine niso zaobšle. Ta je tako v svojem zadnjem mandatnem obdobju 1986-1990 postala eden ključnih dejavnikov mirnega in evolutivnega prehoda v večstrankarski parlamentarni sistem in neodvisnost. Septembra 1989 je s številnimi ustavnimi amandmaji k slovenski ustavi najprej zagotovila ustrezno podlago za postopno osamosvojitev in večstrankarstvo, nato pa sprejela tudi ustrezno volilno zakonodajo in razpisala prve povojne demokratične volitve.7 1 Na aprilskih volitvah leta 1990 so se za glasove volivcev poleg nekaterih nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, preoblikovanih v stranke, potegovale tudi nove stranke, združene v koalicijo Demos. Te so sku­ 7 0 Božo Repe: Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana 2002, str. 63-73,232-235. 7 1 Miran Potrč: Za prvo demokratično izvoljeno Skupščino Republike Slovenije je dala zakonsko podlago zakonodaja, sprejeta 27. 12. 1989 v Skupščini Socialistične Republike Slovenije. V: Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovne­ ga srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010. Ljublja­ na 2010 (dalje Prihodnost parlamentarne demokracije), str. 26-32. pno tudi prejele večino glasov in oblikovale vlado pod predsedstvom Lojzeta Peterleta. Politično življenje je vse bolj potekalo v duhu večstrankarskega parlamen­ tarizma, četudi je sistemsko še zmerom obstajala »zgolj« tridomna delegatska skupščina. Novoizvoljeni poslanci (uradno še vedno delegati) so se sicer vneto, a velikokrat nespretno prilagajali svoji novi funkciji. V tedanji skup­ ščini so se tako zlasti v začetku vrstili številni procedu­ ralni zapleti, polno je bilo nerodnosti in nebogljenosti, toda skupščina se je temu navkljub uveljavila kot kla­ sični predstavniški organ z eno osrednjih političnih vlog v pripravah na osamosvojitev.7 2 Petindvajsetega junija 1991 je nato tudi sprejela tri ključne osamosvojitvene dokumente, na podlagi katerih je Slovenija postala sa­ mostojna in neodvisna država. Pol leta kasneje je spre­ jela še novo ustavo, ki je uveljavila klasični parlamen­ tarni sistem z novim predstavniškim in zakonodajnim organom, imenovanim državni zbor. Le malo kasneje je Demos razpadel, klasična strankarska nasprotja so izbruhnila na plan in posledično je padla tudi Peterle­ tova vlada. Novo vlado, ki se je nato obdržala do prvih državnozborskih volitev, je aprila 1992 sestavil Janez Drnovšek.7 3 7 2 Blaž Babič: Vzpostavitev parlamentarizma v polnem pomenu besede: »Parlamen­ tarna demokracija vrača udarec«. V: Prihodnost parlamentarne demokracije (dalje Babič, Vzpostavitev parlamentarizma), str. 48-58; Stefano Lusa: Razkroj oblasti. Slovenski komunisti in demokratizacija države. Ljubljana 2012, str. 225-227, 230-232. 7 3 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 236-251. Zamišljena ustavna vloga državnega zbora, njegov položaj in njegova izvolitev Z osamosvojitvijo Republike Slovenije v letu 1991 in prehodom v novi politični sistem seje na novo obliko­ val tudi parlament kot osrednji vsedržavni zakonodajni in predstavniški organ. V skladu s konceptom sodob­ ne parlamentarne demokracije mu je ustavodajalec v letih 1990 in 1991 namenil močno vlogo s številnimi pristojnostmi v političnem in družbenem življenju drža­ ve. Poleg klasične predstavniške in zakonodajne funk­ cije (sprejema ustavo, zakone, proračun, resolucije in nacionalne programe, ratificira mednarodne pogodbe, razpisuje referendume, odloča o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ...) ima slovenski parlament še nadzor­ no funkcijo (odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici vladi, postavlja poslanska vprašanja, odloča o t. i. impeachmentu predsednika republike, premierja in ministrov) ter voli, imenuje in razrešuje (lastno vodstvo, vlado, sodnike, ombudsmana, guvernerja Banke Slove­ nije, člane računskega sodišča ...).7 4 Veliko nesoglasij o potrebi po uveljavitvi parlamen­ tarne demokracije v času ustavnih razprav ni bilo. Krep­ ka večina ljudi je menila, da naj se Slovenija razvija po vzoru zahodnoevropskih držav, da stopnja demokracije kljub demokratično izvoljeni delegatski skupščini še ne dosega zahodnih standardov, da je potreben večstran­ karski sistem7 5 in da (zato?) država in državljani prepro­ 7 4 Državni zbor 1992-2007. Ljubljana 2007 (dalje DZ 1992-2007), str. 13-14. 7 5 Slovensko javno mnenje 1991/2. Slovenska družba na prehodu v demokracijo in sto potrebujejo parlament.7 6 O tem, da naj se zamišljeni parlament tudi imenuje parlament, so se prav tako še nekako strinjali, četudi jih precej ni imelo oblikovanega mnenja, precej jih je ravno tako zagovarjalo ime skup­ ščina (le šibki manjšini je bil všečen izraz državni zbor). Kar zadeva konkretno podobo parlamenta, pa mnenja niso bila več enoznačna; glede števila domov oz. zborov so bili ljudje najbolj vsaksebi oz. celo brez mnenja,7 7 to se jim očitno ni zdelo pomembno. Na tej podlagi bi vsekakor mogli izpeljati sklep o relativno visoki ravni politične kulture in visokem zaupanju v parlamentarno demokracijo na Slovenskem v začetku nove ere slovenskega parlamentarizma, če ne bi bila stališča ljudi hkrati prežeta z nezaupanjem in včasih celo (zavedno?) protislovna. Ljudje so tako po eni strani zagovarjali parlament kot institucijo, po drugi pa menili, kako politiki ne vidijo radi, da se lju­ dje vmešavajo v njihove zadeve, da so navadni ljudje odrinjeni od oblasti, saj se politiki za njihovo mnenje zanimajo le, kadar pride do težav,7 8 in da lahko (posle­ dično?) močno državno vodstvo dosti bolj koristi državi kot vse diskusije v parlamentu.7 9 Poslancem a priori ni­ mednarodna raziskava o vernosti in cerkvi [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava], 1991. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulte­ ta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 1999 (dalje Slo­ vensko javno mnenje 1991/2). Dostopno na: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/ sjm912.xml, pridobljeno 14. 5. 2012. 7 6 Slovensko javno mnenje SJM 1991/1. Demokratizacija v Vzhodnoevropskih dr­ žavah [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za so­ ciologijo, politične vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava], 1991. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 2000 (dalje Slo­ vensko javno mnenje 1991/1). Dostopno na: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/ sjm911.xml, pridobljeno 14. 5 2012. 7 7 Slovensko javno mnenje 1990/2. Stališča Slovencev ob novi ustavi [datoteka po­ datkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komuni­ kacij [izdelava ], 1990. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija ], 2000 (dalje Slovensko javno mnenje 1990/2). Dostopno na: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjmust90.xml, pridobl­ jeno 14. 5. 2012. 7 8 Slovensko javno mnenje 1991/2. 7 9 Slovensko javno mnenje 1992/3. Procesi demokratizacije [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava ], november 1992. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov so zaupali;8 0 menili so celo, da naj sodnike raje imenuje sodni svet uglednih pravnikov kakor parlament.8 1 Velika pričakovanja so se takrat mešala z dediščino starega sistema. In v takem (sicer nedvomno prešernem) ozračju, ko seje podiralo staro in gradilo novo in boljše, je kardeljansko zasnovana delegatska skupščina treh zborov, ki seje kljub očitnemu sistemskemu prelomu s socialistično »nadstavbo« spopadala s številnimi krči v porajanju novega parlamentarnega življenja,8 2 na novo določala in osmišljala položaj bodočega parlamenta. Med ustavodajnim postopkom, ki je tekel od pole­ tja 1990 do konca leta 1991, tudi v skupščini ni bilo velikih dilem glede temeljnih vprašanj parlamentarne demokracije in njene uveljavitve. O tem, da bo v drža­ vi zakonodajno funkcijo opravljal parlament s širokimi pristojnostmi, ki ga bodo volili vsi državljani z volilno pravico na štiri leta, je vladala visoka enotnost, o števil­ nih ne zgolj navideznih »detajlih« pa več ne. Usklajeval­ ne razprave na komisiji so bile dolge, utrujajoče, včasih je celo kdo opazil v zraku »neko nezainteresiranost« in naveličanost. Sicer so potekale na zavidljivi politično- kulturni ravni, a vendarle kazale na številna konceptu­ alna nasprotja. Predsednik skupščine France Bučar je na eni od sej tako dejal, kako si je zmotno predstavljal, da bodo »ti sestanki ... bolj revialnega značaja«.8 3 Mnenja članov skupščinske ustavne komisije so se razhajala že pri prvem členu »državnozborskega« po­ glavja ustave, ki je urejalo njegovo sestavo in volitve. Po eni varianti bi imeli le en dom, kjer bi del poslancev volili na »teritorialni osnovi«, po drugi varianti pa dvodo­ mni sistem, pri čemer pa zgornji dom ne bi bil povsem enakopraven. Zamišljen je bil kot zbor regij, kamor bi poslance volile regionalne skupščine. Funkcijo pred­ sednika dvodomne »skupščine« bi v vsakem primeru opravljala ena oseba - predsednik spodnjega doma oz. [distribucija], 2000. Dostopno na: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm923.xml, pridobljeno 14. 5. 2012. 8 0 Slovensko javno mnenje 1991/2. 8 1 Slovensko javno mnenje 1990/2. 8 2 Babič, Vzpostavitev parlamentarizma, str. 54-56. 8 3 Nastajanje slovenske ustave. Izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja (1990-1991), zv. 3. Ljubljana 2001 (dalje Nastajanje slovenske ustave), str. 821. državnega zbora. Od odločitve za eno ali drugo varianto je bilo odvisno tudi število poslancev, ki bi po prvotnih predlogih znašalo bodisi 130 v enodomnem sistemu bo­ disi 120 ali 160 v dvodomnem.8 4 V razpravi so se še kresala stališča o samem ime­ nu »parlament« oz. »skupščina«, pri čemer so nekateri pojmovali parlament kot domač izraz,8 5 skupščino pa zmotno imeli za tujko, ker da namiguje na »skupljanje«8 6 poslancev.8 7 Posebno pozornost so namenili tudi načinu glasovanja in naravi vzdržanih glasov, kjer so se odloči­ li, da bo državni zbor odločal z »večino opredeljenih gla­ sov«, da bodo torej šteli le glasovi za in proti. Nasprotni­ ki take rešitve so trdili, kako bo potemtakem možno, da bo lahko zakon sprejet z desetimi glasovi proti petim,8 8 a je temu navkljub prevladal argument, da so vzdržani pač prepustili odločitev drugim, saj se niso opredelili ne za ne proti.8 9 Do jeseni 1991 so se mnenja zlagoma poenotila, doseženo je bilo politično soglasje. Ustava je bila napo­ sled sprejeta 23. decembra 1991, tik pred obletnico ple­ biscita in šele tedaj, ko je delegatom »začela v grlo teči voda«.9 0 Določila je, da dobi država t. i. nepopolni dvodo­ mni sistem z državnim svetom kot »nepopolnim« drugim domom9 1 in državnim zborom kot prvim domom. Tako je 8 4 Prav tam, str. 798-836. 8 5 Koren izraza parlament temelji v francoski besedi parier (govoriti) oz. latinskem samostalniku parliamentum. Prvi naj bi ga uporabil Matthew Paris of St. Albans leta 1239, ko je omenjal snidenje velikega sveta prelatov in plemstva. Beseda se je kasneje uveljavila kot splošna oznaka za skupino ljudi, ki se je sešla zato, da bi diskutirala, od časov Edvarda I. naprej pa se uporablja za imenovanje političnega gremija - parlamenta. - Das Österreichische Parlament. Parlamentarismus/Gebäu­ de/ Geschichte. Wien 2006, str. 8. 8 6 Beseda skupščina s slovanskim korenom skup je vključena že v Pleteršnikov slo- vensko-nemški slovar, kjer jo avtor prevaja kot die Versammlung, die Körperschaft, die Corporation. Besedo parlament Pleteršnik po drugi strani opiše s sopomenko državni zbor in prevede v das Parlament. 8 7 Nastajanje slovenske ustave, str. 807-808, 835-836. 8 8 Po trditvah nekdanjega poslanca (in kasneje ustavnega sodnika) Cirila Ribičiča je bilo leta 1994 najmanjše število glasov, s katerimi je bila sprejeta odločitev držav­ nega zbora, le 16 (proti je tedaj, 19. 7. 1994, glasovalo 9 poslancev). - Ribičič, Siva tipka 074, str. 57. 8 9 Nastajanje slovenske ustave, str. 853-872. 9 0 Najbolj sporni člen ustave v zadnji fazi njenega sprejemanja je sicer bil 55. člen, ki je dajal pravico do splava. - Slovenski almanah ‘93. Ljubljana 1992, str. 8. 9 1 Gl. Ivan Kristan: Dvodomnost slovenskega parlamenta. V: Prihodnost parlamen­ tarne demokracije, str. 98-103; Blaž Kavčič: Vloga Državnega sveta v slovenskem parlamentarnem sistemu. V: Prav tam, str. 59-68. obveljala različica, do katere so bili nekateri strokovnja­ ki, ki so sodelovali pri delu komisije, »skeptični«. Držav­ ni svet je namreč bil zamišljen kot »zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih intere­ sov«, katerega pristojnosti je eden od razpravljalcev na ustavni komisiji takoj označil za »Blažev žegen«. Glede na pristojnosti ima državni svet v odnosu do državnega zbora nedvomno podrejen položaj, v njem pa prevladu­ jejo predstavniki lokalnih interesov. Po strukturi je ne­ kakšen relikt dveh nekdanjih zborov republiške skup­ ščine - zbora združenega dela in zbora občin.9 2 Po ustavi ima le državni zbor značaj splošnega pred­ stavniškega telesa, je torej predstavnik vseh državljanov in izraža ustavno načelo suverenosti ljudstva.9 3 V priču­ jočem besedilu tudi zato uporabljam zanj oznako parla­ ment, s čimer pa nikakor ne namigujem na nepotreb­ nost ali nepomembnost državnega sveta v slovenskem političnem sistemu v duhu aktualnih političnih razprav. Eden od piscev besedila ustave, ustavni pravnik Franc Grad, je deset let po njenem sprejetju poudaril, kako bi bilo »pretirano trditi, da sedanja ustavna ure­ ditev pomeni popolno prekinitev s prejšnjo socialistično ustavo. Že dejstvo, da se je ustava sprejemala po ustav- norevizijskih postopkih, določenih v prejšnji ustavi, kaže na neko kontinuiteto, mogoče pa jo je najti še v mno­ gih konkretnih ustavnih določbah na različnih mestih v ustavi. Marsikaj v prejšnji ustavi je že bilo sodobno ure­ jeno, pa ni moglo priti do pravega izraza zaradi siceršnje ustavne naravnanosti, očiščeno ideoloških prvin pa je bi­ lo uporabno tudi za novo ustavo.«9 4 Ugotovitev nedvomno dopolnjuje tezo o specifičnem evolutivno-reformističnem začetku slovenske tranzicije in ji hkrati tudi pritrjuje. ■ k - k k Ustava je določila, da državni zbor šteje 90 poslan­ cev, ki se volijo s splošnim, enakim, neposrednim in taj­ 9 2 Prim. Franc Grad: Položaj parlamenta v političnem in pravnem sistemu Republike Slovenije. V: Državni zbor Republike Slovenije 1992-2002. Ljubljana 2002 (dalje Grad, Položaj parlamenta v političnem in pravnem sistemu RS), str. 129. 9 3 Prav tam, str. 127-128. 9 4 Prav tam, str. 125. nim glasovanjem, vanj pa se vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti. Volitve so vsaka štiri leta (razen v posebnih primerih), volilni sis­ tem pa po ustavi ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.9 5 Konkretnega načina delitve mandatov delegati torej niso zapisali v ustavo, ampak so ga naslednje leto dolo­ čili v ustavnem zakonu. Razprava o volilnem sistemu je bila podobno kot nekoč v stari Avstriji deležna posebne pozornosti. Političnim akterjem je bilo jasno, da gre za izjemno pomembno vprašanje, ki utegne vplivati na na­ daljnjo politično strukturo slovenskega prostora. Glede načelne usmeritve v bodisi večinski bodisi proporcional­ ni sistem je bilo že kmalu doseženo soglasje, saj se je večina strank opredelila za proporcionalno rešitev, a so nekateri zagovarjali uvedbo večinskih korektivov. Poleg tega so želeli tudi, da bi sistem zagotavljal čim boljšo povezanost »volivcev s poslanci« in povrhu še politično stabilnost. Velike in žlahtne želje, ki pa so bile v praksi izredno težko v celoti uresničljive. Nekatere so ne naza­ dnje bile diametralno nasprotne.9 6 Stranke so dosegle zahtevni dogovor šele septem­ bra 1991, le malo pred volitvami. Uveden je bil propor­ cionalni sistem, s tem da se je po volilnih okrajih glaso­ valo o posameznih kandidatih. Volitve so tako bile vsaj minimalno personalizirane. Volilni prag za vstop v par­ lament je bil dinamičen, znašal je tri mandate (od 88 ob predpostavki, da bi bila država ena volilna enota in bi se mandati delili po d‘Hondtovem količniku). Tako so pote­ kale tudi druge državnozborske volitve leta 1996, nato pa je prišlo do spremembe. Po dolgoletnih medstrankar­ skih in javnih razpravah o (ne)primernosti obstoječega sistema, ostrih političnih bojih in referendumskem od­ ločanju volivcev o najprimernejšem volilnem sistemu je dvotretjinska večina poslancev 25. julija 2000 v obliki ustavnega zakona sprejela spremembo ustave. K § 80 so dopisali peti odstavek, v katerem je določeno, da se poslanci (še naprej) volijo po načelu sorazmernega pred­ stavništva (torej proporcionalno), a poslej ob statičnem 9 5 Ustava Republike Slovenije, § 80 in 81. 9 6 Grad, Položaj parlamenta v političnem in pravnem sistemu RS, str. 132-134. štiriodstotnem volilnem pragu, pri čemer pa imajo voliv­ ci »odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«.9 7 Na izvedbeni ravni so odločitev najprej uredili provizo­ rično, leta 2006 pa so novelirali sistemski zakon o voli­ tvah v državni zbor. Konkretna delitev mandatov seje tako do leta 2000 kot potlej opravila na dveh ravneh, najprej v volilni enoti, nato pa na ravni celotne države. Volilnih enot je osem, v vsaki pa se voli 11 poslancev; skupaj 88. Vsaka enota je še razdeljena na 11 volilnih okrajev. Volivec je glasoval in glasuje tako, da v svoji enoti obkroži ime kandidata, s čimer da hkrati tudi glas kandidatovi listi. Manda­ ti se nato najprej razdelijo v okviru posamezne volilne enote. Do leta 2000 se je za to delitev uporabljal Hare- jev količnik,9 8 nato pa Droopov." Novi način zagotavlja, da se v volilnih enotah razdeli večje število mandatov (količnik je seveda manjši). Preostali mandati se razde­ lijo na državni ravni po d‘Hondtovem količniku.1 0 0 Leta 1992 in 1996 so tako razdelili ostanke glasov, dobljene po deljenju s Harejevo formulo, odtlej pa državna volilna komisija z d'Hondtovo metodo razdeli vse glasove, a jih posamezni listi pripiše le toliko, kolikor znaša razlika med tako dobljenim številom in že razdeljenimi mandati po volilnih enotah. Ob tem se seveda pojavi vprašanje, komu konkretno dodeliti tako dobljene mandate, kate­ remu kandidatu. Do leta 2000 so obstajale (tudi) t. i. nacionalne liste (vrstni red, ki gaje določila stranka), ki so omogočale, da je bil kandidat izvoljen, četudi ni žel velike podpore med volivci. Z novim sistemom so bile nacionalne liste ukinjene, poudarjena je bila persona­ lizacija, tako da dobijo mandat tisti kandidati, ki prej­ mejo največ glasov v svojem volilnem okraju. V praksi to pomeni, da je lahko v posameznem volilnem okraju 9 7 Prav tam, str. 135. 9 8 Harejev količnik dobimo z deljenjem vseh glasov v volilni enoti s številom manda­ tov, ki jih je treba razdeliti (torej XYZ glasov : 11 mandatov). Volilna komisija nato število glasov liste deli s količnikom in dobi število mandatov, ki gredo posamezni listi. 9 9 Droopov količnik dobimo z deljenjem vseh glasov v volilni enoti s številom manda­ tov, ki jih je treba razdeliti, povišanim za 1 (torej XYZ glasov : 12 mandatov). 1 0 0 DTiondtov količnik dobimo tako, da število glasov list po vrsti delimo z naravnimi števili od ena naprej. Dobljene količnike z vseh list potem razvrstimo po vrsti od največjega do najmanjšega in jim od prvega proti zadnjemu pripisujemo poslanske sedeže, dokler slednji pač niso zapolnjeni. izvoljenih več kandidatov (ko denimo le dva »pobereta« večino glasov), v posameznem pa nobeden. Poleg tega je lahko v volilnem okraju izvoljen kandidat, kije prejel manj glasov kot drugi kandidat, če je prejel višji odsto­ tek kot drugi kandidati z njegove liste.1 0 1 Obstoječi volilni sistem je nedvomno kompromis proporcionalnega sistema z elementi večinskega, ki pa se večini volivcev zdi zapleten in nejasen. Po predčasnih volitvah leta 2011 se je tako marsikdo spraševal, kako je lahko posamezen okraj ostal brez poslanca in kako je mogoče, daje na poslanski stolček sedel kandidat, kije prejel manj glasov kot drugi kandidat v volilnem okraju. V obkrožanju konkretnih imen kandidatov ljudje prej ali slej »čutijo« elemente večinskega sistema, četudi izidi volitev in poudarjena vloga strankarskih liderjev nape­ ljujejo k sklepu, da se hkrati zavedajo njegove propor­ cionalnosti. Pripadniki italijanske in madžarske narodne sku­ pnosti posebej volijo še po enega »svojega« poslanca v državni zbor (devetinosemdesetega in devetdesetega), s tem da hkrati glasujejo tudi v redni volilni enoti. Tako imajo dvojni glas, kar sicer odstopa od načela enakosti volilnega glasu, a taka ureditev ni bila prepoznana kot ustavno sporna, saj zagotavlja politično participacijo dveh majhnih skupnosti.1 0 2 Pripadniki manjšin odda­ jo »manjšinski« glas v posebni volilni enoti, mandat pa je nato razdeljen s sistemom preferenčnega glasovanja Borda.1 0 3 1 0 1 Alenka Krašovec: Volilne študije. Ljubljana 2007, str. 155-169; Splošno o volil­ nih sistemih Franc Grad: Volitve in volilni sistem. Ljubljana 2004. 1 0 2 Opazovalna misija OVSE je v svojem poročilu s predčasnih volitev leta 2011 vendarle zapisala priporočilo, naj »državni organi preučijo možnost analize dvojne volilne pravice« in skušajo ugotoviti, ali bi morda bilo mogoče zagotoviti ustrezno zastopanost obeh narodnih skupnosti tudi s pomočjo »alternativnih sredstev«. - OVSE / Urad za demokratične institucije in človekove pravice: Republika Slovenija. Predčasne volitve v Državni zbor 4. decembra 2011. Končno poročilo misije OVSE/ ODIHR za ocenjevanje volitev, Varšava, 7. februarja 2012 (dalje Končno poročilo misije OVSE/ODIHR za ocenjevanje volitev), str. 4-7. 1 0 3 Volivci kandidate razvrstijo po vrstnem redu, ki se nato točkuje. Prvouvrščeni dobi toliko točk, kolikor je kandidatov, drugi točko manj, tretji dve manj ... Izvoljen je tisti, ki osvoji najvišji seštevek točk. Šest mandatnih obdobij državnega zbora Republike Slovenije Prvo mandatno obdobje - v znamenju tranzicije Triindvajsetega decembra 1992 ob 10. uri in 10 minut je v veliki dvorani na Šubičevi ulici v Ljubljani naj starejši član tedanjega državnega predsedstva Ciril Zlobec začel prvo sejo prvega mandata Državnega zbora Republike Slovenije. Po kratkem nagovoru je na pod­ lagi »seniorske zakonitosti« predlagal, da vodenje seje prevzame najstarejši poslanec - France Bučar. Izkuše­ ni »senior«, predsednik skupščine, ki je prav tedaj za­ ključevala svoj mandat, je začel rutinirano voditi prvo konstitutivno sejo. Treba je bilo izvoliti mandatno-imu- nitetno komisijo, potrditi poslanske mandate, sprejeti začasni poslovnik, izvoliti komisijo za volitve, imenova­ nja in administrativne zadeve, izvoliti vodstvo državne­ ga zbora, imenovati sekretarja, izvoliti komisijo za po­ slovnik in - zaradi sočasnosti prvih volitev v samostojni Sloveniji - izvesti prisego novoizvoljenega predsednika republike. V vsakem primeru precej gost dnevni red, ki pa ga je poslancem kljub nekaterim zapletom uspelo v glavnem izčrpati. Ob tem so najbrž izčrpali tudi sebe, saj se je prva seja zaključila naslednji dan ob 3. uri in 8 minut. Prvi predsednik parlamenta je postal poslanec najmočnejše stranke LDS Herman Rigelnik, podpredse­ dnika sprva le dva, član SKD Miroslav Mozetič in preno­ vitelj Lev Kreft.1 0 4 Tretji podpredsednik, Vladimir Topler, 1 0 4 Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS (dalje DKO DZ RS), Dobesedni zapis 1. seje I. mandata Državnega zbora (dalje DZ) z dne 23. in 24. 12. 1992. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. je bil izvoljen šele tri mesece kasneje, 23. marca 1993. Konstitutivna seja je tako kljub nekaterim krčem dajala vtis, da bodo novopečeni poslanci zmožni dosegati do­ govore in opravljati truda polno zakonodajno delo, ki je bilo pred njimi. Parlament je konec leta 1992 lahko začel štiriletno delo, ki seje naposled izteklo v 40 rednih in 53 izrednih sej, na katerih so poslanci skupno sprejeli kar 1493 ak­ tov.1 0 5 Zgolj v ilustracijo: statistično so poslanci sprejeli 15 aktov na eni seji in 30 aktov v enem mesecu. Številka niti ni presenetljiva, saj je potrebno upoštevati, da je moral prvi državni zbor začeti z naglim nadomeščanjem nekdanje zvezne zakonodaje SFRJ, kije še zmerom bila v veljavi. S tako obsežnim parlamentarnim opusom se je dotlej lahko ponašala le prejšnja skupščina, izvolje­ na na aprilskih volitvah leta 1990, kije sokreirala raz­ padanje jugoslovanske države in sprejemala množico osamosvojitvenih aktov. Obseg sprejetih aktov prejšnjih skupščin je bil razumljivo manjši. TABELA: Skupno število sprejetih skupščinskih/ parlamentarnih aktov v letih 1986 -1 9961 0 6 Leto 1986 1987 1988 1989 1990 /I 1990/ II 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Število sprejetih aktov 133 127 148 169 95 353 330 219 403 460 320 310 Impresivna številčna statistika pa vendarle ne pove zelo veliko o delu parlamenta, četudi govori več, kot se zdi. Ko postanejo »objektivna« števila »subjekt« zgodo­ vinarjevega dela, pomagajo razumeti in zlasti odpirajo mnoga vprašanja. Kako je bilo mogoče sploh koncen­ trirano sedeti na toliko sejah, pa še na delovnih tele­ sih, kako je bilo mogoče sprejeti takšen monumentalni zakonodajni opus. Je bila vsebina razprav plehka in le formalistična, so bili zakoni nedodelani ... ali pa je bi­ lo to v urejenem parlamentu, ki je kljub svoji mladosti 1 0 5 Poročilo za obdobje 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96. Ljubljana 1996 (dalje Poročilo 23. 12. ^2 do 16. 10. ‘96), str. 54. 1 0 6 Podatki so v: Prav tam. morebiti deloval kot formalno in neformalno notranje dobro organizirano telo, vendarle mogoče. Pred vpogledom v različne segmente parlamentar­ nega dela in njega značilnosti bo zato veljalo najprej pri­ kazati parlamentarne »dramatis personae« in politične ter družbene probleme, s katerimi so se soočali. * * * Na prvih volitvah v državni zbor 6. decembra 1992, ki so potekale na podlagi še sveže ustave in še bolj sve­ že volilne zakonodaje, se je pomerila široka paleta po­ litičnih strank in kandidatov. Z lastnimi kandidatnimi listami je nastopilo 25 strank, na desetih listah pa so kandidirali nestrankarski posamezniki. Za 90 držav­ nozborskih sedežev seje tako potegovalo kar 1505 kan­ didatov.1 0 7 V nepregledni množici političnih programov in predvolilnih obljub se je volivec le stežka znašel. In v čem so se pravzaprav Demokrati - Demokratska stran­ ka - DS, DEMOS - Krambergerjeva združena lista, De­ želna stranka Slovenije, Gibanje za občo demokracijo - GOD, IDZ - Istrski demokratski zbor, Lista Krščan­ skih socialistov, Delavske stranke Naprej in Svobodne stranke, Liberalna stranka - LS, Liberalno demokratska stranka - LDS, Liberalno demokratska stranka Slove­ nije - LDSS, Narodni demokrati in Slovenska gospo­ darska stranka, Republikanska zveza Slovenije - RZS, Slovenska ljudska stranka - SLS, Slovenska nacionalna stranka - SNS, Slovenski krščanski demokrati - SKD, Slovensko ekološko gibanje - SEG, Socialdemokratska stranka Slovenije - SDSS, Socialistična stranka Slo­ venije - SSS, Slovenska obrtno podjetniška stranka - Stranka centra - SOPS, Stranka neodvisnih - SN, Šta­ jerska demokratska krščanska stranka - ŠDKS, Zdru­ žena lista - Delavska stranka Slovenije, Demokratska stranka upokojencev Slovenije, Socialdemokratska uni­ ja Slovenije, SDP - Socialdemokratska prenova Sloveni­ je, Združenje Svoboda, mir in ekološki razvoj Slovenije - Združenje Smer Slovenije, Zeleni Slovenije - Zeleni, Zeleno gibanje - ZG in Zveza za Primorsko - ZZP med 1 0 7 Slovenski almanah ‘94. Ljubljana 1993 (dalje Slovenski almanah ‘94), str. 9. seboj razlikovali?1 0 8 Komentator Dela je hudomušno in precej točno ugotavljal, da za takšno število strank ne­ kako ni pravega razloga, saj so programi med seboj ne­ razpoznavni, »večinoma gre za subtilne razlike v detajlih in poudarkih«.1 0 9 Vzrok za to moremo na eni strani iska­ ti v političnem pragmatizmu; v tem, daje večina strank nagovarjala prav vse volivce, na drugi pa predvsem v tem, da je tedaj bila strankarska demokracija še zelo mlada, politični prostor, v katerem se stranke še niso jasno programsko profilirale, pa zato nejasen. Toda velika programska sorodnost večine strank nikakor ni pomenila, da so si te bile tudi zares sorodne in da so imele velik vzajemen koalicijski potencial. Prav nasprotno. Številne med njimi so si bile daleč narazen, pri čemer so jih delila zlasti temeljna idejno-politična razhajanja. Na volitvah je vsaka stranka nastopila s svojo volil­ no taktiko, v kateri ni manjkalo nizkih udarcev in ostrih bojev.1 1 0 Kampanji lahko pripišemo številne tranzicijske značilnosti. Bila je nekaj novega; razgibala ni le politič­ nega življenja, marveč tudi širšo družbo, pritegnila šte­ vilne državljane in postregla s številnimi pikrimi zgod­ bami, ob katerih so se novinarji s prebivalstvom vred z užitkom naslajali.1 1 1 Posebej so se tedaj, kakor vselej kasneje, izpostavljali vodje strank, za katere pa je eden od njih - Janez Drnovšek - upravičeno ugotavljal: »Na­ sploh smo od tega, kar počnejo zahodni voditelji pred volitvami ali na njih, še zelo daleč.«1 1 2 Velika zmagovalka prvih državnozborskih volitev je bila LDS, stranka aktualnega predsednika vlade Drnov­ ška, kije osvojila 23 % glasov. S svojimi slogani »Slove­ nija. Zgodba o uspehu« in »Ne levo, ne desno. Na bolje«, ki so bili prvič predstavljeni na t. i. jumbo plakatih, je poudarjala optimistično zazrtost v prihodnost, kot ga­ rancijo volivcem pa izpostavljala svojega priljubljenega 1 0 8 Delo, 28. 11. 1992, Sobotna priloga (dalje SP), Programi, ki naj prepričajo volivce. Stranke se predstavljajo. 1 0 9 Marko Pečauer: Prodajalna z veliko izbiro. V: Prav tam. 1 1 0 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 251-252. 1 1 1 Gl. npr. Boris Jež: Podobe iz predvolilnega časa. V: Delo, 28. 11. 1992, SP. 1 1 2 Mija Repovž: Optimizem ni šala. Pogovor z dr. Janezom Drnovškom. V: Delo, 28. 11. 1992, SP (dalje Repovž, Optimizem ni šala). in uspešnega premierja Drnovška. Poleg LDS je uspelo prestopiti tedaj skromen parlamentarni prag treh osvo­ jenih mandatov še sedmim strankam. Prvi zasledovalci, krščanski demokrati Lojzeta Peterleta, so zaostali za več kot 8 odstotnih točk, Združena lista pa le malo manj. Drugo- in tretjeuvrščeni stranki1 1 3 sta si bili idejno naj­ bolj oddaljeni, saj je prva poosebljala novo družbeno vlo­ go vere in Cerkve, okostje druge pa je bila nekdanja Zve­ za komunistov. Prva je šla po poti klasične konservativ­ ne stranke, druga pa po poti sodobne socialdemokracije. Po mnenju analitikov je bila največje presenečenje prvih volitev četrtouvrščena Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča, kije prejela več kot 10 % glasov. S po­ pulističnim geslom »Naredimo to deželo spet slovensko« je zavračala »balkanizacijo« in se zavzemala za neena­ kopravno obravnavo »bivših južnjakov«. Njeni nastopi in govorica so bili šovinistični, a očitno državljanom ljubi. Slovenska ljudska stranka Marjana Podobnika, ki se je razglašala za dediča historične predvojne SLS Antona Korošca, je osvojila nekaj manj kot 10 % glasov. Idejno je bila blizu SKD, programsko je poudarjala zlasti »člo­ veka« in »kmeta«. Zeleni Dušana Pluta s klasičnim »traj­ nostnim« programom so prejeli solidnih 3,7 % glasov, le malo manj od Demokratske stranke Igorja Bavčarja, enega od intelektualnih jeder nekdanjega Demosa. Zgolj 5 % je bil zanje poraz. Še manj, pičlih 3,3 % glasov, je prejela SDSS prvega demosovca Jožeta Pučnika, ki je komaj prestopila parlamentarni prag.1 1 4 Z delitvijo mandatov je LDS tako dobila 22 poslan­ skih sedežev, SKD 15, Združena lista 14, SNS 12, SLS 10, Demokrati 6, Zeleni 5 in SDSS 4. Preostala dva po­ slanska sedeža sta po ustavi pripadla predstavnikoma madžarske in italijanske narodnostne manjšine. Na pr­ vih volitvah sta mandata dobila Maria Pozsonec in Ro­ berto Battelli.1 1 5 1 1 3 Združena lista takrat še ni bila stranka, ampak skupna lista več strank, ki so se v eno stranko združile pol leta kasneje, 29. 5. 1993, ko je nastala Združena lista socialnih demokratov. Njen predsednik je postal Janez Kocijančič. 1 1 4 Delo, 28. 11. 1992, SP, Programi, ki naj prepričajo volivce. Stranke se pred­ stavljajo; Uradni rezultati volitev ‘92. Dostopno na: http://www.dvk.gov.si/volitve/ dz 1992/92urvs.htm, pridobljeno 19. 6. 2012. 1 1 5 Slovenski almanah ‘94, str. 9. k k k Predsednik republike Milan Kučan je za mandatar­ ja za sestavo vlade predlagal relativnega zmagovalca vo­ litev Janeza Drnovška, ki se je znašel pred resno preiz­ kušnjo. Državni zbor je bil precej fragmentiran, vanj se je uvrstilo osem strank, pri čemer je prva zasledovalka za LDS daleč zaostajala. Kakršnokoli stabilno večino v parlamentu bi tako lahko zagotavljala le raznorodna ko­ alicija. Drnovšek seje sestavljanja večine lotil z zavidlji­ vo spretnostjo in izostrenim občutkom za »strankarsko diplomacijo«.1 1 6 Zdi se, da seje zavedal, kako pomembna je v parlamentarni demokraciji potrpežljivost in kakšna je vloga kategorije časa. Parlamentarna demokracija je ureditev, kjer je za doseganje političnih ciljev potrebne­ ga veliko časa in veliko kompromisov. Naglica je zme­ rom povzročala zastoje in blokade. Drnovškova pogajalska spretnost, ki jo zrcali tudi ena od njegovih izjav, »Slab politik je, ki ob vsaki pri­ ložnosti pove vse, kar ve«,1 1 7 je naposled prispevala k »malemu političnemu čudežu« - nastanku velike koa­ licije med LDS, krščanskimi demokrati in Združeno li­ sto, kateri se je pridružila še SDSS. Strank pri tem ni združeval enoten koalicijski dogovor, marveč separatni pogodbi, ki jih je mandatar posebej sklenil s krščanski­ mi demokrati in SDSS ter z Združeno listo.1 1 8 Koalicija je tako imela skupaj solidno parlamentarno večino 55 glasov. Kandidat za predsednika vlade je v svojem prvem nastopu pred parlamentom - pred premierskim glaso­ vanjem - nanizal številne misli, ki so nakazovale priho­ dnji razvoj relacij parlament-vlada oz. parlamentarna večina-opozicija: »Od zadnjih volitev smo pričakovali predvsem mo­ žnost za vzpostavitev takšne notranje politične stabil­ nosti, ki bi lahko zagotavljala uspešnost pri spopada­ nju s številnimi notranjimi in zunanjimi gospodarskimi 1 1 6 Vinko Vasle: Krščanski demokrati načelno za navezo z Združeno listo. V: Delo, 13. 1. 1993. 1 1 7 Repovž, Optimizem ni šala. 1 1 8 Vinko Vasle: Dr. Janez Drnovšek sestavil novo vlado. Igralci in statisti. V: Delo, 21. 1. 1993. in političnimi izzivi. Verjetno je vsakomur jasno, da v takšnih mednarodnih razmerah vsaka večja notranja politična kriza in negotovost močno zmanjšata možno­ sti Slovenije, da se izvleče iz propada. Seveda, želje po stabilnosti Vlade in stabilni politični situaciji nihče do­ bronameren ne more razumeti kot želje vračanja k nek­ danjemu političnemu enoumju. Parlamentarni sistem z vsem političnim pluralizmom in zaščito individualnih človekovih pravic je za Slovence pridobitev, od katere ne bomo več odstopili. Politična stabilnost pomeni vla­ do, ki ima v parlamentu zadostno podporo, da lahko izpelje nujne naloge. Pri tem bo ves čas pod kritičnim očesom in pritiskom opozicije. Morebitno neuspešnost pa bodo volivci znali kaznovati. Realno in smiselno pa je od političnih strank, od parlamenta pričakovati, da vsaj nekoliko presežejo svoje zamere, nasprotja in omo­ gočijo oblikovanje takšne Vlade, ki bo lahko delovala /.../ Izid volitev je prinesel takšno razporeditev stran­ karske moči, da je zelo zapleteno sestaviti dovolj ho­ mogeno in zanesljivo vladno povezavo. Voljo volivcev je še nekoliko izmaličil ne dovolj preverjen in premišljen volilni zakon, kar je stanje še bolj otežilo. Vendar kljub temu obstajajo možnosti za vzpostavitev dovolj trdne Vlade in te možnosti bom poskušal v najkrajšem mo­ žnem času uresničiti.« Kot »možni predsednik nove Vlade« je Drnovšek v svojem govoru podal tudi programske smernice, ki naj bi jim sledila bodoča koalicija v parlamentu. V ospredju bi naj bila prizadevanja za trdno gospodarstvo in sta­ bilen denar, za »izenačevanje pravil igre v našem eko­ nomskem in pravnem sistemu z evropskimi pravili«, po­ spešeno odpiranje novih trgov in s tem novih delovnih mest in seveda privatizacija gospodarstva »z ustreznimi socialnimi mehanizmi v prehodnem obdobju«. »Poseben poudarek« je namenil utrjevanju pravne države in zašči­ ti individualnih človekovih pravic. Poslanci so ga nato v glavnem spraševali o odnosu do gospodarstva, javnega dolga in »divje privatizacije«, s čimer so nakazovali osre­ dnje teme prvega mandatnega obdobja.1 1 9 1 1 9 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 2. seje I. mandata DZ z dne 12. 1. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. Drnovšek seje s strankami pogajal do zadnjega hipa, zato k k k Ko so bila razmerja koalicija-opozicija vzpostavlje­ na, se je parlament lotil svoje obsežne agende. Vanjo je v prvi vrsti sodila nujna zakonodajna dejavnost, saj je moral na eni strani nadomestiti nekdanjo zvezno za­ konodajo, na drugi pa sprejeti temeljne akte številnih državnih podsistemov - od šolstva, sodstva, davčnega sistema, lastninskega preoblikovanja in izgradnje no­ vega gospodarskega sistema do nacionalne varnosti, političnih strank in korupcije.1 2 0 V skladu z ambicio­ znim načrtom je parlament zavzeto delal; poslanci so o gradivu po večini razpravljali stvarno in s potrebno politično strastjo. Debata je sicer včasih prerasla podro­ čje, ki naj bi ga posamezen predpis urejal, a je ostajala znotraj konteksta problematike. Tako je denimo razpra­ va o dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju načenjala široka vprašanja bodočega gospodarskega in družbenega razvoja.1 2 1 Številne poglobljene razprave so nekateri poslan­ ci oplemenitili z govori, ki so pomembno nadgrajevali tehnicistično seciranje aktov in vnašali v parlament ek- sistencialno-duhovna vprašanja. Uveljavljeni pisatelj Tone Partljič je v proračunski razpravi jeseni 1993 naj­ prej humorno pristavil: »O kulturi sem hotel govoriti, pa izgleda, da nocoj ne bo več časa, in sem vam pravzaprav hvaležen za ta del. Včasih vseeno grem v gledališče, edi­ no gospo Omanovo sem enkrat tam srečal, pa sem se z njo hvalil. Drugače se mi zdi kar precejšen rezultat, vi­ dim dosti poslancev ne pride do Opere, do Operne kleti pa pridejo, če je to prva postaja, bo že dobro.« Iz šaljive­ ga uvoda je naslednji dan resno in z zaskrbljenostjo, a brez patetike razvil naslednje besede: »V memorandumu črno na belem v prvem stav­ ku o kulturi piše, da kulturna politika, citiram: "... te­ melji na dejstvu, da kulturne in umetniške dejavnosti ob glasovanju za predsednika vlade še ni imel zagotovljenih vseh koalicijskih glasov. Zanj je tedaj glasovalo 48 poslancev. 1 2 0 Poročilo 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96, str. 2-3. Za seznam sprejetih zakonov gl. str. 4-14. 1 2 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 8. seje I. mandata DZ z dne 18. 5. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. celovito zaokrožajo ustvarjalnost in identiteto sloven­ ske države in njenih prebivalcev.” Vprašal sem se, ka­ kšne umetniške dejavnosti za Boga, celovito zaokroža­ jo identiteto države. Pomeni, da tu neka identiteta je, samo, da še ni čisto zaokrožena, zato bi bila potrebna malo kultura. Tudi država, kot da samo za to ni celovito zaokrožena. Kultura in umetnost, dragi moji ministri, ničesar ne zaokroža, je ali je ni. Nek narod je kulturen ali pa ni kulturen. Nekoč ni bilo ne slovenske države in ne vojske, še uradnega slovenskega jezika ne, pa smo imeli Trubarja, Linharta, Prešerna, pa smo imeli pe­ sem od Lepe Vide in “Mal‘ čez izaro, таГ čez gmajnico”. Kakšnega hudiča je ta ljudska ustvarjalnost celovito zaokrožala, mi povejte. Ni imela kaj, bila je sama po sebi. Prešernova Zdravljica je po mnenju memorandu­ ma celovito zaokrožala Avstrijo, Avstro-ogrsko, Kralje­ vino Jugoslavijo, italijansko in nemško okupacijo, Ti­ tovo Jugoslavijo in zdaj jo res pojemo na proslavah, da zaokrožuje našo velepomembnost in naše delovanje za narodov blagor. Kultura ni, dragi moji, dodatek pro­ mociji Slovenije, ni narodna noša in tudi ni kruh in sol ob sprejemih. Kultura je ustvarjanje, in ustvarjanje je svoboda in pogoj. Rodiš se v kulturo ali v nekulturo. Tu se nič ne zaokrožuje.«1 2 2 Delovna vnema parlamenta pa že v začetku ni so­ vpadala z njegovo javno podobo. Ljudje niso nikjer videli marljivih poslancev, ne nazadnje tudi zaradi razloga, ki ga je opazil podpredsednik zbora Lev Kreft med vode­ njem seje: »Želim pa povedati dve ugotovitvi: prva, da smo večkrat med razpravo nesklepčni, kar ne bi smeli biti. In druga, da od dosedanjih 14 govorcev, ki so govo­ rili v sklopu razprav poslank in poslancev, 7 od teh ni več v dvorani. Kaj pomeni prvo dejstvo po poslovniku, vemo; kaj drugo, pa naj si vsak razlaga sam. Prosim, da vodje poslanskih skupin in sekretarji zagotovijo sklep­ čnost v dvorani!«1 2 3 Poleg zapuščanja dvorane med sejo pa k prijaznej­ ši podobi zakonodajalcev in njihovi pričakovani »učin­ 1 2 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. 11. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 2 3 Prav tam. kovitosti« prav tako niso prispevali niti pogosti proce­ duralni zapleti. Ti so sicer običajno del parlamentarne procedure, zato ni njihov pojav v mladem državnem zboru nič nenavadnega. Toda javnost so prejkoslej dol­ gočasili, novinarji se v njihove detajle pogosto niso po­ glabljali, četudi so včasih zadevali jedro parlamentarne demokracije. Tako je poslance izjemno razhudil mini­ ster Davorin Kračun, ko je po zaključku proračunske razprave novembra 1993 prebral sklep vlade iz prej­ šnjega večera, po katerem naj bi eno tretjino sredstev, predvidenih za investicije v obrambo, vlada razporedi­ la za prestrukturiranje podjetij, tehnološki razvoj ter ohranjanje delovnih mest. Na videz benignega sklepa, ki je sledil pripombam poslancev, slednji nikakor niso sprejeli. Nasprotno, med njimi je završalo. Kakor je po­ udaril Tone Peršak: »Kot prvo, razprava o proračunskem memorandu­ mu je končana. Zdaj je že v teku glasovanje in po na­ šem mnenju ni mogoče več dodatnih predlogov dajati po tem, ko je razprava končana. In drugo, dodatni sklep k nekemu aktu ne more poseči v razmerja, določena s tem aktom, ne more spreminjati tistega, kar je z aktom dolo­ čenega. Dodatni sklep lahko samo nekaj naloži, kako se bo nekaj, kar v aktu piše, izvedlo, v kakšnem roku, če ta rok ni naložen ali kaj podobnega, ne more pa, seveda večina lahko to izglasuje, ampak po našem mnenju je to proceduralno nesprejemljivo in tudi skregano z zakoni­ tostjo. Hvala lepa.« Še ostrejša sta bila Zmago Jelinčič in Peter Tancig. Prvi je dejal, da »gre tukaj za preferiranje Vlade napram parlamentu, kar je nesprejemljivo v katerikoli demo­ kratični deželi na svetu«, drugi pa je Kračunove besede označil za »obveščanje parlamenta o rezultatih nočnih kupčij«. Poslanec vladne LDS Jožef Školč je nato skušal s pragmatičnim pogledom ministrove besede obraniti in poudaril, da takšna reakcija vlade izhaja iz stališč poslancev, zlasti opozicijskih, a ga je Igor Bavčar kate­ gorično zavrnil: »Posebej nasprotujem razlagi, ki jo je podal gospod Školč, kajti povedal je naslednje: Ko gre za bistvena vsebinska vprašanja, so ta nad formalnimi. Formalne procedure so bistvo demokracije. Kdor danes govori, da je vsebina važnejša od demokratične forme, ta v bistvu pove samo to, daje bila legalna tudi 50-letna diktatura, ki je v imenu neke vsebine zatirala formalno demokracijo. (Aplavz.)«1 2 4 Prav v času jedke proračunske razprave jeseni 1993 je mladi slovenski parlament obiskal češki pred­ sednik Vaclav Havel, »državljan Havel«. Nekdanji disi­ dent, dramatik in briljantni politični esejist je v skladu s svojo politično mislijo o »antipolitični politiki«,1 2 5 o fi- lozofsko-humanističnem idejnem svetu politike, ki ga je marljivo in požrtvovalno razvijal vse življenje, v kratkem govoru nagovoril slovenske poslance. Tedaj je nadvse optimistično zrl v prihodnost, a se nato njegove želje niso povsem uresničile, sam je bil večkrat nad razvojem razočaran - razvoj v tranzicijskih državah Srednje Evro­ pe je bil bridek, drugačen od Havlovih predstav. Prilju­ bljeni in - tudi v Sloveniji - upravičeno visoko cenje­ ni Havel je simboliziral romantično, »žametno« podobo tranzicije, ki pa je bila v svojem bistvu na Češkem in tudi v Sloveniji precej brutalna. Na političnem področju seje Havel bal predvsem partitokracije in pred njo svaril tudi slovenski parlament: »Ena izmed stvari, ki nas prav gotovo povezuje, je tudi ta, da tako vi kot tudi mi gradimo parlamentar­ no demokracijo. Zdaj nastaja nov politični spekter, novi politični subjekti, ki iščejo svojo lastno identiteto in svo­ je mesto. Ti subjekti iščejo zdaj možnosti za sodelovanje tudi glede predstavniških poti. Mi torej zdaj, enostav­ no povedano, gradimo politični sistem. In ta nov sistem gradimo ob tem, da imajo parlamenti pred seboj to ne lahko nalogo preoblikovati ves pravni sistem skupaj z ekonomskim področjem. Ta dramatična, zanimiva in vzburljiva situacija pa v sebi skriva vrsto nevarnosti, na katere bi morali biti posebej pozorni. Ena izmed takih nevarnosti je, po mo­ jem mnenju ta, da se lahko zgodi, da bi stranke v našem prostoru imele predimenzirano vlogo. Zdi se, kot da bi država začela pripadati političnim strankam. Kot da ne bi bile stranke tiste, ki bi morale služiti državi, ampak 1 2 4 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. 11. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 2 5 Kopeček, Historickä pamet a liberalni nacionalismus. naj bi bila država tista, ki naj bi služila strankam. Ta nevarnost je seveda povezana z volilnim sistemom. Me­ nim, da je to ena izmed tistih nevarnosti pri nastajanju novih parlamentarnih demokracij, ki sem jih omenil. Jaz si srčno želim, da bi se tako vaš kot tudi naš parla­ ment obvaroval vseh teh nevarnosti, ki na nas v tej težki fazi prežijo.«1 2 6 * * * Štiričlanska koalicija, ki je podpirala vlado, je bila sila raznorodna; pogledi posameznih strank so se pogo­ sto precej razhajali. Težnja po minimalni zakonodajni učinkovitosti parlamenta je zato terjala naporna pred­ hodna koalicijska usklajevanja. Ta so v glavnem pote­ kala pod taktirko premierja Drnovška in šele nato je bil predlog konkretnega akta predložen parlamentu, kjer je nanj prežala čuječa opozicija. A ravno tako štiričlanska opozicija je bila podobno medsebojno različna kot koali­ cija. Demokrati, ki so sloveli kot ostra in argumentirana opozicija, so pri posameznih vprašanjih neredko pod­ pirali vladajočo koalicijo.1 2 7 Del njih seje naposled tu­ di združil z LDS,1 2 8 s čimer so se strankarsko-politična razmerja precej izkristalizirala. Struktura političnega prostora je vse jasneje dobivala že prej zaznavno dvopol­ no obliko - bolj libertarno tranzicijsko »levico« in kon- servativnejšo tranzicijsko »desnico«. Medtem ko so jedro prve tvorile t. i. liberalne »stare strukture« iz časa pred demokratizacijo, so se druge zbirale okrog novonastalih političnih organizacij bolj konservativne usmeritve. Zgodaj spomladi 1994 je postajalo politično ozračje vse bolj naelektreno. Po pričevanju poslanca Iva Hvalice je »napetost rasla«, saj so postajala levo-desna razha­ janja vse bolj odmevna. Osrednje figure spora so bile premier Drnovšek in predsednik Kučan na eni ter mi­ 1 2 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9.11. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 2 7 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 255-258. 1 2 8 12. 3. 1994 so se na blejskem kongresu Liberalno demokratska stranka, Demo­ kratska stranka, Zeleni in socialisti združili v novo stranko Liberalna demokracija Slovenije - LDS. Njen prvi predsednik je postal dotedanji vodja Liberalno demokrat­ ske stranke in premier Janez Drnovšek. nister za obrambo iz vrst SDSS Janša na drugi strani, polja spopada pa obrambni proračun in zakon o obram­ bi. Dogajanje je doseglo vrelišče 21. marca 1994, koje varnostni organ ministrstva za obrambo pri Depali vasi nasilno aretiral domnevnega vohuna, ki pa je bil tajni policijski sodelavec. Mediji so bliskovito reagirali, sodu je izbilo dno ... Afera Depala vas je postala osrednji po­ litični dogodek, v parlamentu seje vsak pogovor, bodisi »na hodnikih ali v restavraciji«, končal pri njej.1 2 9 Če­ tudi vse okoliščine dogodka sprva niso bile jasne in so jih prepredale vohunsko-politične spletkarske teorije, je premier pragmatično predlagal razrešitev ministra Jan­ še. 28. marca ob petih popoldne je tako Herman Rigel­ nik sklical izredno sejo parlamenta, ki naj bi odločila o Drnovškovem predlogu. Parlamentarna seja je vzbudila izjemno zanimanje javnosti, prenašala jo je televizija, pred državnozborsko zgradbo pa je protestirala množica Janševih privržen­ cev. Tista marčevska noč je zaradi odmevnosti postala eno od javnomnenjskih zrcal prvega mandata.1 3 0 V za­ četku je najprej šef vlade Drnovšek razložil svoj predlog. V umirjenem tonu je jasno poudaril, da po njegovem Janša ni neposredno odgovoren za dogodek, njegova je objektivna odgovornost za celoten obrambni resor, ki je očitno posegal v človekove pravice. »V demokratičnih ureditvah, ki jih pozna sodobna civilizacija, ne obstaja noben kontekst oziroma nikakršno ozadje, ki bi opravi­ čevalo poseg v človekove pravice, še posebej ne s stra­ ni vojaških ustanov.« Opozoril je tudi na širši, politični kontekst zamenjave, o katerem se je ves čas vneto šu­ šljalo, kako bi naj dejansko šlo v zadevi za »politično motivirano dejanje, da želim v imenu politične levice, ki jo simbolizira predsednik Kučan, obračunati s poli­ tično desnico, ki jo v zadnjem času simbolizira minister Janša. /.../ Po temeljitem razmisleku sem se odločil, da moram razmejiti simbolni pomen tega dejanja in nje­ gove posledice za nadaljnji razvoj naše pravne države od tega, kaj to pomeni v trenutnem kontekstu razmer­ 1 2 9 Ivo Hvalica: Zadnja replika. Ljubljana 2002 (dalje Hvalica, Zadnja replika), str. 91-94. 1 3 0 Gl. Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 260-264. ja političnih sil v Sloveniji. Velikokrat sem že povedal, da sem sedanjo, tako imenovano veliko vladno koalicijo koncipiral in predlagal z namenom, da vzpostavimo ne­ ko osnovno politično ravnotežje v Sloveniji. Da bi v tem, za Slovenijo tako pomembnem prehodnem obdobju, ne­ koliko zmanjšali politično polarizacijo in zagotovili vsaj minimalno sodelovanje tako desnih kot sredinskih in levih političnih sil pri premagovanju najtežjih gospodar­ skih in političnih vprašanj.«1 3 1 Razprava, ki je sledila, je bila precej drugačna od siceršnjih; bila je izjemno nabita s političnimi čustvi in daleč presegala zgolj obravnavo politične odgovornosti nekega ministra. Govorniki so omenjali vprašanja po­ litične preteklosti, spletkarska ozadja, levo-desna poli­ tična razmerja in razmišljali o samem bistvu slovenske demokracije. Situacija je bila blizu vrelišča, v poslopju parlamenta so bili tudi pripadniki specialne enote poli­ cije.1 3 2 Le redki govorniki, kakor Miran Potrč, so skušali situacijo umirjati, v glavnem so vrenje še spodbujali. Poslanka Irena Oman je tako Drnovšku očitala, da želi zakriti »vse udbomafijske posle, vezi itd., ampak vsega tega, kar so povedali moji kolegi, ne bom ponavljala. /.../ Janez Janša je narodni junak in če tega ne ver­ jamete, stopite pred parlament in poglejte. Prepričana sem, da gospod Drnovšek narodni junak ni.«1 3 3 Minister Janša je odgovarjal stvarno in argumenti­ rano, a se vendarle ni izognil domnevnim širšim tran­ zicijskim konotacijam dogajanja. Po njegovem bo »mi­ nimalno ravnotežje v družbi, ki je v tranziciji, porušeno in da bo seveda vse tisto, kar se je do sedaj govorilo o mehkem prehodu, nekih dolgoročnih reformah in tako dalje, odpadlo kot neka zelo prozorna krinka«. Zaključil je preroško: »Spoštovane gospe in gospodje, je danes in bo jutri.«1 3 4 1 3 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 6. izredne seje I. mandata DZ z dne 28. 3. 1994. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 3 2 Po slikoviti interpretaciji Boža Repeta je dogajanje »na miniaturni slovenski ravni spominjalo na Rusijo avgusta 1991 ali na kakšno latinskoameriško državo«. - Božo Repe: Vloga slovenskega parlamenta v procesu izgradnje novega družbenega siste­ ma. V: Prihodnost parlamentarne demokracije, str. 21. 1 3 3 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 6. izredne seje I. mandata DZ z dne 28. 3. 1994. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 3 4 Prav tam. Večina poslancev je ob glasovanju sledila premierju Drnovšku in Janšo razrešila. Zanj - koalicijskega mini­ stra -je glasovala tudi opozicija. Za novega obrambnega ministra je parlament še na isti nočni seji, ki se je že prevesila v nov dan, malo pred drugo uro zjutraj izvolil Jelka Kacina. * * * Pregrevanje političnih razmer in vse bolj vidno ra­ hljanje koalicijskih vezi je manj kot pol leta po razreši­ tvi ministra Janše zapletel tedaj popolnoma nepričako­ van in še zmerom precej nepojasnjen dogodek. Odločni predsednik parlamenta Herman Rigelnik je odstopil. Nekdanji gospodarstvenik, kije parlament skušal voditi kot odgovoren menedžer (in zato žel spoštovanje tudi pri delu opozicije), je ob odstopu zgolj dejal, kako ni nikdar obljubil, da bo predsedoval ves mandat, poleg tega pa da je parlament ves prioritetni zakonodajni program skoraj v celoti izpolnil. Rigelnikov odhod v mladem parlamentu ni minil rutinsko, po besedah poslanca Hvalice je pov­ zročil veliko nelagodja in napetosti. Začela se je »kuhi­ nja« iskanja novega predsednika.1 3 5 LDS je za kandidata predlagala svojega poslanca Jožefa Školča, kar je raz­ vnelo tako koalicijsko SKD kot opozicijo. Prva je nego­ dovala zaradi znotrajkoalicijskih razmerij, druga zaradi Školčeve pikrosti in posledične neprimernosti. Školč je bil naposled izvoljen na položaj drugega predsednika državnega zbora, a je njegova nova funkcija botrovala k odstopu šefa SKD s položaja zunanjega ministra. SKD je kljub temu ostala v krhki koaliciji, parlament je na­ daljeval širokopotezno zakonodajno aktivnost.1 3 6 Poslanci, ki so dotlej zakonsko uredili celotno sodstvo in državno upravo in precej gospodarske pro­ blematike, so se sredi mandata intenzivno ukvarjali s področjem lokalne samouprave - z občutljivimi pogoji za ustanovitev občin. SKD seje pri tem pridružila opoziciji, ki ni želela pogojev za ustanovitev občin. Zagovarjali so 1 3 5 Hvalica, Zadnja replika, str. 105-106. 1 3 6 Jana Taškar: Razburljivo leto v parlamentu. V: Slovenski almanah ‘95. Ljubljana 1994 (dalje Taškar, Razburljivo leto), str. 89. tezo, da naj bodo oblikovane izključno po volji ljudi, če­ tudi bodo majhne, gospodarsko šibke in nezmožne sa­ mostojnega življenja.1 3 7 Levo-desna politična bipolarnost je postopoma postajala vse ostrejša in dosegla simbo­ lični vrhunec maja 1995, ob proslavljanju 50. obletnice konca druge svetovne vojne. Idejno-politična razhajanja s konca tridesetih let, ki so kulminirala za časa vojne, so razsekala politični prostor. Opozicijski SLS in SDSS ter vladna SKD se niso udeležile slavnostne akademije v Cankarjevem domu, izvzemši SLS jih ni bilo niti na slavnostni seji parlamenta. Parlamentarni pritisk je še dodatno dvigal predlog poslancev SNS Zmaga Jelinčiča in Polonce Dobrajc, po katerem bi uvedli začasni mora­ torij na vračanje gozdov Cerkvi.1 3 8 Ideološke razlike so se ne nazadnje pokazale tudi pri sprejemanju svežnja šolske zakonodaje, s katerim je državni zbor posodobil ves osnovno- in srednješolski sistem. Sporenje sicer bil le en detajl - osnovnošolski zakon je predvideval uved­ bo obveznega predmeta verstva in etika v zadnja razre­ da osnovne šole. ZLSD, demokrati, del LDS in SNS so mu ostro nasprotovali, zavoljo česar seje v začetku leta 1996 v parlamentu razvila živahna razprava z mestoma poglobljenimi filozofsko-ontološkimi argumenti. Veči­ na poslancev se je ob koncu opredelila za kompromisni predlog - predmet je bil vpeljan kot neobvezen.1 3 9 Ob temeljni zakonodajni aktivnosti je bil lajtmotiv prvega državnozborskega mandata gospodarska pro­ blematika skupaj z javnim dolgom, sanacijo bančnega sistema ... Klasične tranzicijske težave, povezane s pri­ vatizacijo in prestrukturiranjem, je še dodatno obreme­ njevala s tem povezana vse nižja gospodarska rast in brezposelnost. Parlament se je težavam vseskozi vne­ to posvečal in živo razpravljal. Med drugim je z novelo ustavnega zakona leta 1994 ustanovil dve novi državni banki, Novo Ljubljansko banko in Novo Kreditno banko Maribor. Nanju je prenesel skoraj celotno bančno aktiv­ nost in sredstva Ljubljanske banke in Kreditne banke 1 3 7 Prav tam, str. 90. 1 3 8 Slovenski almanah ‘96. Ljubljana 1995 (dalje Slovenski almanah ‘96), str. 72-73. 1 3 9 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 279-280. Maribor, katerima so načrtno ostali le dolgovi.1 4 0 Premi­ šljen državnobančni by-pass manever, ki pa je ostajal v javnomnenjski senci enega od osrednjih torišč gospo­ darske situacije v državi - mariborskega gospodarstva z industrijskim gigantom Tamom. O neperspektivnem podjetju seje pisalo in govorilo kot o »tempirani socialni bombi«, kar je bil za koalicijo brez SKD zadosten razlog za injiciranje velikih vsot davkoplačevalskega denarja vanj.1 4 1 Socialno-gospodarska problematika je naposled razdvojila tudi koalicijska partnerja LDS in ZLSD. Raz­ rešitev »sanatorja Tama«, gospodarskega ministra Ma­ ksa Tajnikarja iz vrst ZLSD, in zlasti sprememba pokoj­ ninske zakonodaje sta bili v začetku leta 1996 povod za izstop ZLSD iz vlade. Koalicija, ki stajo potem tvorili le še LDS in SKD s skupno 39 poslanci, je kljub razpetosti slednje med vlado in opozicijo vzdržala do konca prvega mandata.1 4 2 " k i e " k Znotraj orisanega političnega konteksta se je par­ lament v prvem mandatu vneto loteval tudi izvajanja svoje nadzorne funkcije. Tako je ustanovil šest preisko­ valnih komisij, razpravljal in odločal o obtožbi predse­ dnika vlade in sedmih interpelacijah o delu ministrov. Poslanci so poleg tega naslovili na vlado in njene člane skupno 1761 vprašanj in pobud, politično temperaturo pa so dvigovale tudi številne kadrovske zamenjave v vla­ di, o katerih je seveda odločal parlament.1 4 3 Politična fragmentacija, značilna za leto 1992, ni bila ob koncu mandata nič manjša. Po eni strani je sicer prišlo do združevanja (nastala je Liberalna demokracija Slovenije), po drugi pa sta se v parlamentu oblikova­ li dve novi poslanski skupini - Slovenska nacionalna desnica (SND) in skupina samostojnih poslancev, dva poslanca pa sta opravljala funkcijo kot povsem samo­ 1 4 0 Taškar, Razburljivo leto, str. 91. 1 4 1 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 272-272, 274. 1 4 2 Prav tam. 1 4 3 DZ 1992-2007. stojna1 4 4 (v dunajskem državnem zboru za časa habs­ burške monarhije so samostojne poslance imenovali divjaki). Nekaj je bilo tudi prestopov poslancev iz ene v drugo poslansko skupino,1 4 5 a ti tedaj še niso bili dele­ žni občutnejšega odmeva v javnosti. Zapletov v parla­ mentu kljub njegovi zavidljivi učinkovitosti ni manjkalo, a kakor je poudaril njegov drugi predsednik Jožef Školč ob koncu mandata, »veliko zapletov v prvem mandatu Državnega zbora, izvoljenega v skladu z določbami nove ustave Republike Slovenije, izhaja iz dejstva, da smo v času štiriletnega dela hkrati izgrajevali pravila in po­ stopke in prakso demokratičnega odločanja«.1 4 6 1 4 4 Prav tam. 1 4 5 Poročilo 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96. 1 4 6 Prav tam, str. 1. Drugo mandatno obdobje - šibkost velike koalicije Formalni in simbolični začetek procesa oblikovanja drugega sklica državnega zbora je začel predsednik dr­ žave Milan Kučan, ki je v skladu s svojimi ustavnimi pristojnostmi za 10. november 1996 razpisal druge dr­ žavnozborske volitve. Datum je za zgodovinarjevo oko nadvse zanimiv, saj zbuja spomin na politično vrenje v Kraljevini SHS. Prav na ta dan leta 1927, po zadnjih demokratičnih volitvah v državi, sta dva poprej ostra politična nasprotnika - Hrvat Stjepan Radič in prečan- ski Srb Svetozar Pribičevič - sklenila trdno koalicijsko zvezo, imenovano Kmečko-demokratska koalicija. Četu­ di niso bile volitve leta 1996 s tem v nikakršni historični vzročno-posledični zvezi in so se tudi dogajale v povsem drugačnem kontekstu, pa datum vendarle poraja ro­ mantično sliko preseganja ostrih političnih delitev. Predvolilno ozračje v Sloveniji jeseni 1996 je na­ mreč bilo prav tako, naelektreno in nazorsko razdelje­ no. Demokratski poslanec Tone Peršak je ozračje sicer nekoliko pretirano, a vendar slikovito opisal: »Slovenija je dva meseca pred volitvami po zaslugi nekaterih politi­ kov tako rekoč nabita s sovraštvom, s strahom pred pri­ hodnostjo in s politikantstvom najslabše vrste ... Stran­ ke se ubadajo skoraj samo še z medsebojnim obtože­ vanjem in s spotikanjem, torej z naj slabšimi metodami boja za oblast.«1 4 7 Kljub takemu izhodišču in navkljub dejstvu, daje bilo veliko volivcev neopredeljenih in raz­ 1 4 7 Delo, 7. 9. 1996. očaranih nad politiko, je bila kampanja precej blaga.1 4 8 Prva vladna stranka, Drnovškova LDS, je volivce nago­ varjala z optimistično in pozitivno kampanjo, utelešeno v sloganu »2000 Gremo!« Njen pristop je bil razgiban; v ospredju je seveda bil premier, ob njem pa tudi nje­ gov pes Artur, ki je celo nastopal v lastnem televizij­ skem spotu. Opozicijska SDS Janeza Janše se je - za opozicijsko stranko razumljivo - zatekla k negativnemu konceptu in poudarjala zaskrbljujoče plati prejšnjega mandata, brezposelnost, revščino, socialno problema­ tiko ... in s svojim sloganom predlagala rešitev: »Čas je za spremembe.« Vladno-opozicijska ZLSD se je odločila za sproščen nastop in kot »edina rokenrol stranka« iz­ dala cede partizanskih pesmi v rock izvedbi. Na glasbo je v kampanji stavila tudi SLS, saj je njen predsednik Marjan Podobnik sam prepeval »Jaz bi te polubu rad«. Sporočilo pesmi je bilo tudi sporočilo pozitivne kampa­ nje s sloganom »Za Slovenijo z ljubeznijo«. SKD Lojzeta Peterleta je bila v najtežji situaciji; kot vladna stranka se je potegovala za volivce, nenaklonjene vladi. S precej robato kampanjo, kjer je bil ob Peterletu v ospredju slo­ gan »Stojimo za svojimi besedami«, je skušala napade vlade naprtiti stranki LDS, uspehe pa sebi.1 4 9 Upošte­ vaje rezultat se zdi, da pri tem ni bila uspešna, da so volivci kvečjemu razmišljali obratno. Uspehe vlade so pripisali LDS, neuspehe pa koalicijskim partnericam. Na volilno nedeljo, ko so volivci izbirali med 17 lista­ mi (vsega skupaj je sicer nastopilo 23 strank, a so neka­ tere sklenile predvolilno koalicijo) in 1311 kandidati,1 5 0 je namreč ponovno največ glasov prejela LDS. Volivci so ji namenili 27,01 %, kar se je prezrcalilo v 25 poslan­ skih mandatov. S precejšnjim zaostankom sta ji sledi­ li SLS, ki je osvojila 19,38 % (19 mandatov) in SDS s 16,13 % (16 mandatov). SKD in ZLSD sta bili precej ize­ načeni; prva je prejela 9,62 % (10 mandatov), druga pa 9,03 % (9 mandatov). Poleg naštetih sta se v parlament prebili še DeSUS s 4,32 % (5 mandatov) in SNS s 3,22 % 1 4 8 Vladimir Vodušek: Zadnji teden ogorčen boj za neopredeljene volivce. V: Delo, 24. 10. 1996. 1 4 9 Marko Milosavljevič: Bo Artur požrl spremembe? V: Delo, 2. 11. 1996, SP. 1 5 0 Blaž Zgaga: Povprečni kandidat je star pod 46 let in ima višjo šolo. V: Delo, 5. 11. 1996. (4 mandati).1 5 1 Glede na prejšnje volitve leta 1992 je LDS še bolj utrdila svoj primat prve stranke, SKD in ZL­ SD sta del volivcev izgubili, SLS in zlasti SDS pa precej pridobili. SNS je komaj prestopila parlamentarni prag in zaostala za novinko - stranko DeSUS. Demokratov in Zelenih v državnem zboru ni bilo več. ■ k "k Je Sveže izvoljeni poslanci so se na prvi, konstitutivni seji državnega zbora sešli 28. novembra 1996. Najsta­ rejši poslanec Marijan Schiffrer je po ustaljeni praksi namenil uvodne besede sklicatelju seje, predsedniku Kučanu. Njegov nagovor, ki ga je kot prekaljeni poli­ tik vešče sestavil trenutku primerno, je na prvi pogled klasičen »prestolni govor« šefa države ob konstituiranju parlamenta. Predsednik je omenjal žlahtne momente parlamentarne razprave in poudarjal mesto parlamenta v družbi. Toda hkrati je tudi dejal, kako so utemeljena pričakovanja, »da boste, spoštovane poslanke in spošto­ vani poslanci novega sklica Državnega zbora, med seboj in skupaj z državljani iskali rešitve, dogovore in soglasja za razcvet države za stabilno, varno in v svetu spošto­ vano Slovenijo. Utemeljena so pričakovanja, da bomo upravljalci države povezovali državljanke in državljane Slovenije v skupna prizadevanja za uspešno in pospeše­ no gospodarsko, politično, pravno in socialno preobraz­ bo, za zanesljivo prepoznavno in suvereno umestitev Slovenije v evropske in svetovne gospodarske, politične in varnostne obrambne povezave; da bomo v strpnem pogovoru ob medsebojnem spoštovanju s skupnim in dobrim delom in ob spoštovanju že doseženega zagoto­ vili zanesljivo prihodnost slovenstva in slovenske drža­ ve; da bomo spoštovali različnost in odpravljali pregrade nezaupanja, zavračanja in izključljivosti; da bomo pre­ prečevali krivice ter nezakonita in nepoštena ravnanja, da bomo varovali svojo kulturno in nacionalno identite­ to, svojo zemljo, suverenost in življenjsko okolje, svojo kulturno in naravno dediščino, da namesto mostov v 1 5 1 Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996-2000. Ljubljana 2000 (dalje Poročilo o delu DZ 1996-2000), str. 15. skupno dobro ljudi v tej državi med njimi ne bodo po­ stavljeni zidovi.«1 5 2 Zlasti parafraza z mostovi in zidovi je bila svareče opozorilo v nadvse realni situaciji. Drugi sklic državnega zbora se je namreč po izvolitvi znašel v šahovski pat poziciji. Stranke t. i. desnice so skupaj prejele 45 glasov, vse ostale z manjšinskima poslance­ ma vred, ki sta podpirala Drnovška, pa ravno tako 45. Parlament, zrcalo družbe, seje znašel v zagati, razdeljen na pol ... Konstitutivna seja seje zavlekla, nasprotujo­ ča si stališča so se kazala na vsakem parlamentarnem koraku. Najprej seje zapletlo pri potrjevanju mandatov. Tri­ je kandidati so se namreč pritožili in s tem pri delu po­ slancev zasejali klice dvoma. Ali vendarle podpreti vseh 90 mandatov? Razmišljanje »dvomljivcev«, ki ilustrira smisel potrjevanja poslanskih mandatov, je povedno predstavil Slavko Gaber: »Želel bi nas vse opozoriti na dejstvo, da se nahajamo v najbolj občutljivi fazi kon­ stituiranja slovenskega parlamenta oziroma Državnega zbora. Gre za točko, v kateri se potrdi volja volivk in vo­ livcev. To je tista točka, o kateri ne sme, ko bo opravlje­ na, na njej ostati niti najmanjšega dvoma, najmanjšega suma, da posel ni bil opravljen korektno. /.../ Ce bi kljub temu potrdili mandate tem poslankam in poslan­ cem ta trenutek v tem Državnem zboru, bi prvič naredili slabo uslugo Državnemu zboru, ker bi padel sum na Državni zbor, da ne spoštuje volje volivk in volivcev, in drugič, naredili bi izjemno slabo uslugo ljudem, ki bi jih na ta način potrdili v Državnem zboru. Za njih bi namreč v celotnem mandatu oziroma vseskozi, dokler se to ne bi razčistilo, lahko tekla beseda okrog po Slo­ veniji, da zasedajo mesto nekoga drugega, ki mu je me­ sto glede na glasove volivk in volivcev v tem Državnem zboru.«1 5 3 Kljub pomislekom so bili naposled vendarle potrjeni vsi mandati. Naslednja težava je bila izvolitev predsednika, podpredsednika in članov komisije za vo­ litve, imenovanja in administrativne zadeve - komisi­ je, ki bo predlagala vodstvo parlamenta. Konsenza tisti 1 5 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 28. 11. 1996. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 1 5 3 Prav tam. dan ni bilo pričakovati, zato so poslanci sejo prekinili in jo nadaljevali 2. 12. Pred njimi je bil podaljšan vikend posvetovanj, prepričevanj in usklajevanj. Rezultat? V ponedeljek, 2. 12. ob 10. uri, pat pozicija (še) ni bila presežena, KVIAZ-a niso oblikovali. Situacija je precej razhudila poslanca Jožefa Škol­ ča, ki je ugotavljal, da »Državni zbor izgleda v tem tre­ nutku razdeljen na - ne bom uporabljal teh najrazlič­ nejših formul, ker se mi zdijo, ko govorimo o konstitu­ iranju Državnega zbora, precej nerelevantne. Vsekakor imamo toliko in toliko poslanskih skupin, za katere me­ nim, da so se dolžne dogovoriti za tiste osnovne stvari, da lahko začne Državni zbor delovati. /.../ Nenazadnje, pristanek na to, da se kandidira za volitve v Državni zbor, pomeni obljubo državljanom in državljankam, da se bodo o vseh stvareh dogovarjali. Če se nismo v stanju dogovoriti, kako se konstituira Državni zbor, in impro­ vizirati stvari na taki začetni točki, to pomeni, da nič od zapisanega za te ljudi ne bo veljalo v teh štirih letih.« Zelo »parlamentarna« Školčeva ugotovitev, ki pa ji je brž repliciral mojster državnozborske replike Ivo Hvalica. Najprej seje celo opravičil, da prvi nastop v novem man­ datu začenja z repliko, nato pa Školča opozoril, da je volilni rezultat »neizpodbitno dejstvo«, iz katerega izha­ ja, da je »asociacija strank« t. i. desnice osvojila večino in da ji posledično gre tudi večina v KVIAZ-u. A pri tem razmišljanju je bilo problematično to, da »asociacija« kot blok še ni mogla nastopati, saj še ni bilo ne koalicije ne opozicije. Čez čas so poslanci vendarle dosegli dogovor, kije upošteval sorazmerno zastopanost strank in ohra­ njal pat pozicijo tudi v komisiji. Vsaka stran je dobila 10 članov, predsednik pa je postal Igor Bavčar iz LDS. Pot do volitev vodstva parlamenta je bila s tem od­ prta, a je še zmerom bila videti precej nemogoča. Raz­ merje 50 : 50 seje ohranjalo. Za predsednika so stranke desnice predlagale Janeza Podobnika, ki je na tajnih volitvah prejel - 45 glasov, točno polovico. Napetost v parlamentu in tudi v javnosti je vse bolj rasla, rešitve ni bilo na obzorju ... Nekateri, kot Miran Potrč, so pozivali k dogovarjanju, češ da je »eno formalna pravica, drugo pa politična modrost, in sicer politična modrost, ki terja v tem razmerju, kakršnega so določile volivke in volivci na volitvah, da so vse stranke pripravljene sesti skupaj in se med seboj poskušati, ali se bodo ali ne, je vpra­ šanje, ampak poskušati dogovoriti«. Spet drugi, kot Ivo Hvalica, so bili ob takih besedah užaljeni in prizadeti in so zahtevali spremembe. »Govoriti o politični modrosti, to je smešno. Za vas je politična modrost eno, zame ne­ kaj drugega. Vi imate en predznak, jaz imam drugega«, je bil jasen Hvalica in v nadaljevanju tudi obtožujoč: »Lepo vas prosim! Vi boste nam ponujali dogovarjanje? Vi, ki ste nas prisilili desetletja v tišino. Pustite nas, da sedaj spregovorimo in da poizkušamo tej državi dati eno drugo opcijo, ker si ta država to želi, in jaz vam še enkrat povem, da razmerje ni 45 : 45, to ste vi ustvarili. Razmerje je 45 : 43 plus 2. Ne apriori, prosim, predstav­ nike narodnosti tlačiti v vaš lonec. Lepo vas prosim!«1 5 4 Tisti čas je bil tako za parlament kot za javnost sila napet, vsak resen politični komentator in vsak kavarni­ ški krožek je razglabljal, kdaj in kako bo »zid« padel. Na prvo razpoko ni bilo treba čakati dolgo ... Po »mnogih napornih trenutkih« v KVIAZ-u, »usklajevanju in pro­ ceduralnih zapletih« je vendarle prišlo do dogovora med poslanci. Po Bavčarjevih besedah je »prevladala mo­ drost, spoznanje dejstva, da v tem državnem zboru ob­ staja nuja za dogovor, dogovor, ki ga seveda pričakujejo ljudje, slovenske državljanke in državljani, od predstav­ nikov ljudstva, izvoljenih na volitvah pred nekaj več kot tremi tedni«.1 5 5 Komisija je za predsednika predlagala Janeza Podobnika, kije na tajnem glasovanju prejel vi­ sokih 82 glasov. Za podpredsednike so bili izvoljeni po­ slanci Zoran Thaler, Borut Pahor in Helena Hren - Ven­ celj. Nadaljevanje je postajalo vse bolj predvidljivo ... Takoj po izvolitvi je novi državnozborski predse­ dnik v svojem nastopnem zahvalnem govoru poudaril, da lahko državni zbor »pojmujemo tudi kot prostor mo­ stov, ki jih moramo poslanke in poslanci kot izvoljeni predstavniki državljank in državljanov graditi v prosto­ ru slovenske države. Kakorkoli že gledamo na politiko, 1 5 4 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 2. 12. 1996. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 5 5 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 3. 12. 1996. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. prispodoba mostov je dobra. Morda je bilo nekoliko za­ jedljivosti v preteklih dneh ob tej besedi, toda mosto­ vi so bistvo demokratičnega delovanja zrele politike.«1 5 6 Vse bolj je kazalo, da med največjima strankama - LDS in SLS potiho poteka gradnja mostu, četudi trdnih za­ gotovil za tako tezo ni bilo. Kljub Podobnikovi izvolitvi je navzven še zmerom obstajala pat pozicija, parlament je bil razdeljen na pol. Poslanci se ne nazadnje niso mogli dogovoriti niti o sedežnem redu, ki gaje zato, po njiho­ vem pooblastilu, določil generalni sekretar.1 5 7 Kakšna bo koalicija, kakšna bo vlada, je ostajalo nejasno ... in sčasoma postajalo vse bolj presunljivo. Dogajanje je za­ čelo spominjati na politični triler. Od volitev sta minila že skoraj dva meseca in pred­ sednik Kučan je v skladu s svojo podobo preudarnega in zaskrbljenega državnika imenoval kandidata za predse­ dnika vlade. Odločil seje za liderja LDS Drnovška. V pat poziciji je veljalo poskusiti z relativnim zmagovalcem. V začetku januarja 1997 so se poslanci tako zbrali na 1. izredni seji, na »mandatarski« seji. Javnost se je spra­ ševala, kaj se utegne zgoditi, lahko pričakujemo pre­ senečenje ... Skoraj perfektno dramaturško zasnovano stopnjevanje zgodbe je tedaj doseglo enega svojih vrhov. Na samem začetku seje je predsednik Podobnik povsem rutinirano obvestil poslance, da bodo zaradi »tehničnih napak in prekoračitve pooblastil glede sedežnega reda« z delom pričeli kasneje. Nestrpno pričakovano sejo so prekinili, ker je nekdo sedel drugam? Nedolgo zatem se je razvedelo, da to drži, daje nekdo dejansko sedel dru­ gam in da je to storil nalašč, saj se je odločil, da bo iz­ stopil iz svoje poslanske skupine. V nadaljevanju seje je Podobnik poslance obvestil, daje prejel pismo s kratko, a jedrnato vsebino: »Sporočam Vam, da z današnjim dnem, 8. 1. 1997, izstopam iz poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov. S spoštovanjem! Ciril Pucko.« 1 5 6 Prav tam. 1 5 7 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 8. 1. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. Prestop enega poslanca sicer še ni pomenil mostu, a brv je bila nedvomno položena, parlamentarna tehtnica seje prevesila na levo. Razprava o mandatarju, kije sle­ dila, je najbrž bila tudi zato bolj nabita s političnimi ču­ stvi, težkimi besedami o demokraciji in inserti iz najso­ dobnejše zgodovine. Drnovšku so poslanci z desnice oči­ tali samodrštvo, samooklicano voditeljstvo in politično shizofrenijo. Franc Zagožen seje skliceval na misel Dra­ ga Jančarja. Briljantni pisatelj, ki je nastopal tudi kot kontroverzni politični esejist, je namreč zapisal, kako je treba tistemu, ki izjavlja, daje edini primeren za predse­ dnika vlade, onemogočiti priti v bližino vladne palače.1 5 8 Lojze Peterle je pronicljivo analiziral Drnovškov politični stil in njegov odnos do parlamenta: »Gospod kandidat je znan po tem, da ne reče: drži, bomo, dajmo, obljubim, ampak bom poskusil, si bom prizadeval, bom še pogle­ dal, bom še proučil. Dobro je, da proučujemo, ampak ko se dogovorimo, dajmo izvajati. In če se dogovorjeno ne zgodi, potem pride do razlage: veste, Vlada je Vlada, parlament je pa parlament. V Vladi se razumemo, v par­ lamentu pa so, kakršni so. Zato iz tega pridemo do tega, čemur jaz rečem: teorija o dveh koalicijah, ena v Vladi, ena v parlamentu. Mi si ne želimo, da bi imeli še enkrat situacijo iz zadnje koalicije, ko je to res tako delovalo. V Vladi so bile številne zadeve sprejete, v parlamentu so padale, včasih ena za drugo, ne glede na to, da so bile v Vladi soglasno sprejete.«1 5 9 Nekateri so mu očitali držo med osamosvojitvijo in se zapletli v verbalne spopade o zaslugarstvu in junaštvu. Poslanca Branka Tomažiča je tako zanimalo, kje je bil Drnovšek v času osamosva­ janja, »ko so ga novinarji iskali in javno govorili, da ga ne morejo najti«. Nemudoma mu je repliciral poslanec Rudi Moge. Podučil ga je, naj si le prebere Drnovškovo knjigo Moja resnica, in ga zajedljivo vprašal, kje pa je bil on med osamosvojitvijo. Nadaljevanje kratke replične razprave seje precej oddaljilo od predmeta, a predstavlja plastično ilustracijo verbalnega spopada v parlamentu z nevsiljivo pomirjujočo vlogo predsedujočega: 1 5 8 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 9. 1. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 5 9 Prav tam. »PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Predlagam, da vendarle prekinemo z replikami in nadaljujemo z raz­ pravo. Gospod Tomažič. BRANKO TOMAŽIČ: Gospod Moge, tudi jaz ne vem, kje ste vi bili. O meni pa piše v knjigi, da sem prvi po­ stavljal blokado proti neprijateljskim tankom v Vrhpolju pri Vipavi. Če ne veste tega, preberite zgodovino. PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Moge ima repliko. RUDOLF MOGE: Spoštovani kolega! Jaz za vas do­ bro vem. Ampak če ne veste vi, kje sem jaz bil, jaz sem bil pa za talca v Pekrah in sem dobil srebrni znak Pekre. PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Čestitam obema. ...(Smeh in ploskanje.)...«1 6 0 Med bolj stvarnimi kritiki je bil poslanec Janez Janša, ki je Drnovšku očital njegovo pregovorno teh­ nicistično držo; občutek, da je človek le proračunska postavka. V programu je pogrešal zlasti »Humanizem« in »Slovenijo«. Odgovoril mu je pisatelj Partljič. V svojem hudomušno-razumevajočem slogu je Janši celo pritrdil, češ da ima morda prav, »da manjka humanizem, da smo številke in dalje. Ampak sam sem bil socialistični učitelj in sem se norčeval v razredu, ko smo govorili o člove­ ku z veliko začetnico ali pa socialističnem humanizmu. Najbolj me je strah, kadar politiki govorijo o človeku z veliko začetnico, s humanizmom in s takimi stvarmi.«1 6 1 Parlamentarna debata o Drnovšku, LDS-u in njih vladavini je dala veliko, opozorila na precej vprašanj in vidikov dojemanja, s čimer je izpolnila svoj namen. Izida glasovanja ni spremenila, a to tudi ni bil njen smisel. Drnovšek je dobil pričakovanih 46 glasov.1 6 2 Predsednik vlade je bil izvoljen, toda vlade še ni imel. Sledil je drugi krog - potrjevanje liste ministrov. Mostu še ni bilo na obzorju, stala je le brv. Drnovšek je zato konec januarja parlamentu predlagal vlado mi­ nimalne večine, ki bi jo podpiralo 46 poslancev. In na istem kraju se je vnovič odvrtela sila podobna debata 1 6 0 Prav tam. 1 6 1 Prav tam. 1 6 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 16. 1. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. kakor mesec prej, le da je prestopnik Ciril Pucko do­ bil v njej odmevno vlogo. Njegov nekdanji »šef« Miroslav Mozetič gaje celo pozval, da »v interesu Slovenije odloži svoj mandat in poslansko mesto vrne SKD«, saj da je podpora Drnovšku sicer »volilna prevara«, nič kaj do­ sti drugačna od Miloševičevih volilnih prevar v Srbiji. Še bolj oster in piker je bil Ivo Hvalica, saj je predla­ gani listi očital pomanjkanje legitimnosti in sklenil, da vlado »sestavlja ZSMS-jevski liberalizem in prebarvani komunizem, ki ima za pušeljc Jelinčičev proticerkveni nacionalizem. Vse skupaj pa veže en sam cement, to je puckizem.« Pri poslanskih kolegih je požel smeh, pri predsedniku Podobniku pa opozorilo, naj ne žali po­ slancev. A Hvalica se ni dal. Pojasnil je, da uvaja »nov termin za izdajo in prevaro, recimo v arabščini imamo ta termin. Iskal sem ga v drugih jezikih, pa ga ni. Torej skupek teh dveh pojmov. To je moj doprinos k mogoče bodočemu slovarju slovenskega jezika.«1 6 3 Še isti večer, 6. februarja 1997, so poslanci glasovali o Drnovškovem predlogu. Rezultat? 46. glasu ni bilo od nikoder, izid je bil znova 45 : 45. Za hip se je zazdelo, daje parlament tri mesece od volitev tekel v prazno. Toda samo kronološko dejstvo ni ravno najbolj po­ vedno, datumi sami zase le redko skrivajo sporočilo. V treh mesecih od volitev se je navkljub pat poziciji par­ lament konstituiral, celo z veliko večino izvolil predse­ dnika, opravil dolge, mestoma pikre in oddaljene, a v svoji celovitosti problemske razprave in izvolil predse­ dnika vlade. Državni zbor je opravljal svojo zamišljeno poslanstvo. Razumljivo je, daje to pač terjalo čas, česar se je sprva poslanec, nato pa premier Drnovšek nedvo­ mno zavedal. Iskanje dogovora, »gradnja mostu« se je nadaljevala ... in manj kot mesec po porazu prve liste ministrov je Drnovšek parlamentu predložil drugo, pre­ cej drugačno; takšno, kakršna se je kazala po izvolitvi Janeza Podobnika - listo »velike koalicije« med LDS in SLS, kateri seje pridružil še DeSUS. Pot h končnemu izhodu iz sicer povsem normalne zagate za obe največji stranki ni bila lahka, toda kakor 1 6 3 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 2. izredne seje II. mandata DZ z dne 6. 2. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. je poudaril Drnovšek ob predstavitvi svojega predloga: »Moja ocena je bila vedno in tudi sedaj, da razlike med Slovenci niso takšne, da razlike med strankami niso ta­ kšne, da bi jih lahko za vedno zavezali v dva bloka, ki si a priori med seboj nasprotujeta. Obstaja precej pro­ gramskih sličnosti, precej sorodnih prizadevanj med različnimi strankami in da stranke lahko te svoje cilje, svoja prizadevanja tudi v interesu državljanov, kijih za­ stopajo, uresničujejo na različne načine, v različnih po­ vezavah, ne samo v eni povezavi, ki se bo konfrontirala z neko drugo povezavo. To je drugačen tip demokracije, parlamentarne demokracije.«1 6 4 Premier se je torej zavzel za »drugačen tip parla­ mentarne demokracije«, drugačen v njenem tedaj aktu­ alnem slovenskem pojmovanju, kije bilo izrazito idejno razdeljeno. Zavzel seje za politiko preseganja uveljavlje­ nih delitev. Na most, ki mu ga je uspelo zgraditi z SLS, je bil lahko upravičeno ponosen, a s tem - s sklenitvijo koalicije - je bil storjen šele prvi korak. Pred koalicijo so bila štiri potencialna leta sodelovanja, štiri leta ne­ nehnega vsakodnevnega mostograditeljstva. Vprašanje, ali bo partnerstvo različnih zdržalo, je že tedaj bilo pov­ sem na mestu. Janez Janša ga je spretno formuliral v vseprisotno metaforo z mostovi: »Sicer pa, če stvar po­ enostavimo, ali bi vi zaupali arhitektu, ki ukaže poru­ šiti dva solidna mosta zato, da začne graditi novega, in to na mestu, kjer je reka najširša. Zagotovo ne. Nihče razumen takšnega arhitekta ne bi zaposlil. Takega ar­ hitekta bi bila vesela le gradbena mafija, ki bi na tak način prišla do posla.«1 6 5 Za Drnovškovo listo je glasovalo 52 poslancev. Vla­ da je bila potrjena, parlament je prebrodil, številni po­ slanci bi najbrž rekli »premostil« blokado, v kateri se je znašel po volitvah.1 6 6 Dolgo ni ostalo pozabljeno, daje 1 6 4 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 3. izredne seje II. mandata DZ z dne 27. 2. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 6 5 Janša je v svojem govoru omenil tudi zanimiv detajl, kije postal nadvse aktualen ob koncu mandata. Omenil je Andreja Bajuka, gospoda, ki je bil skupni kandidat desnice za finančnega ministra »in nič drugega«, a se je tedaj kljub temu še naprej »opletalo« z njegovim imenom. Na vse poslušalce je zato Janša naslovil prošnjo, naj tega več ne počnejo. - Prav tam. 1 6 6 Ko so bila vzpostavljena opozicijsko-koalicijska razmerja, je parlament izvolil tu­ di nove podpredsednike; to so postali Andrej Gerenčer, Miroslav Luci in Eda Okretič pat pozicijo pravzaprav presekal poslanec Pucko. Ne­ kateri so mu pripisovali državotvorno držo, drugi so ga obrekovali z izdajalcem. Pucko je bil na naslednjih vo­ litvah vnovič izvoljen v parlament, nato pa je izstopil iz politike.1 6 7 • k " k " k Koalicija, ki seje po napornih mesecih končno obli­ kovala, je bila kljub majhnemu številu partneric sila raznorodna. Že takrat, ob njenem začetku, so komen­ tatorji ugotavljali, da gre pri LDS in SLS za zvezo dveh idejno in socialno popolnoma različnih strank, ki bosta skupaj le stežka učinkovito vladali. Parlamentarna pra­ ksa drugega mandata je tej tezi v precejšnji meri pri­ trjevala. Razmere v državnem zboru so bile velikokrat zmedene, zdelo se je, da je SLS bolj opozicijska kot ko­ alicijska stranka. Povrhu pa tudi opozicija ni usklajeno napadala in nadzirala vlade, saj je bila - ravno tako na idejni ravni - sama razdeljena. SDS in SKD sta bili bliže SLS, ZLSD pa Liberalni demokraciji. Razpad koalicije se je pogosto zdel neizbežen ... Prvo odmevnejše znotrajkoalicijsko razhajanje je sledilo kmalu po izvolitvi vlade, junija 1997. Parlament je moral udejanjiti obljubo iz t. i. španskega kompro­ misa - zavezo vlade, ki jo dala v procesu pristopanja k EU in je predvidevala spremembo 68. člena ustave, po katerem tujci v Sloveniji niso mogli pridobiti lastninske pravice na nepremičninah. SLS, ki seje sama deklarira­ la za najvišjo branilko slovenskega »nacionalnega inte­ resa«, na to ni bila pripravljena oz. je v zameno za glaso­ vanje zahtevala dodatne koalicijske koncesije. Največja vladna stranka z Drnovškom na čelu seje spet znašla v zagatni situaciji, morala bi privoliti v sicer običajno po­ litično trgovino. Cena bi bila visoka, a dobitek - nemote­ Salmič. Pri tem je prišlo do zapleta, saj poslanka Hren-Vencljeva iz vrst opozicijske SKD ni želela odstopiti (mesto podpredsednika je pripadalo najmočnejši opozicijski stranki SDS), ampak jo je moral državni zbor razrešiti. - DKO DZ RS, Dobesedni zapis 4. seje II. mandata DZ z dne 23. 4. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 6 7 Mnogo let kasneje, januarja 2012, je še vedno stal za svojo odločitvijo, ki je pravzaprav omogočila oblikovanje zadnje zares široke vlade, presegajoče levo-desna razhajanja. - Samo Trtnik: Sintagma o novih ljudeh je bila zlorabljena. V: Večer, 19. 1. 2012. no nadaljevanje pristopnega procesa - se je zdel nujen. Toda temu navkljub dopolnjevanja koalicijske pogodbe ni bilo. Pot do spremembe ustave, ki jo je ubrala LDS, je bila naposled drugačna in veliko širša. Presegla je ko­ alicijsko sporazumevanje in postala predmet celotnega parlamenta. Zaželeni cilj (EU) je namreč bil tedaj unisono sprejet pri skoraj vseh parlamentarnih strankah, članstvo Slo­ venije v bruseljski asociaciji ni bilo za nikogar vprašlji­ vo, le pot in strategija sta burila kritične odzive. Drnov­ šek seje z LDS zato odločil za iskanje širšega konsenza, obrnil seje na opozicijo s ponudbo za sklenitev širokega sporazuma o zunanjepolitični strategiji države. Učinek ni izostal, kritična opozicija je roko sprejela in parla­ ment kot osrednje torišče političnih stališč je skoraj so­ glasno, v prav državotvorni maniri, spremenil ustavo. 85 poslancev je glasovalo za, le eden je bil proti.1 6 8 Ostra dvopolnost parlamenta, kije bila tisto poletje leta 1997 presežena, se je kljub koaliciji med LDS in SLS ohranjala še naprej, vse do konca mandata. Najbolj izrazita je bila ob razpravah o idejnih vprašanjih. Koje konec leta 1997 parlament razpravljal o predlogu reso­ lucije o protipravnem delovanju komunističnega totali­ tarnega režima, ki sta ga pripravila opozicijska poslanca Lojze Peterle in Janez Janša, je v razpravni dvorani me­ stoma vrelo, mestoma se krohotalo ... V vsakem primeru je bila volivcem posredovana nepomirljiva podoba poli­ tičnih akterjev. Sama resolucija je sicer izhajala iz ob­ če sprejemljivih civilizacijskih načel, »da noben narod, nobena družba ali država ne more preživeti ali stabilno in zdravo živeti, če se odpove spoštovanju človekovega dostojanstva, temeljnim moralnim načelom, kulturno- -civilizacijskim standardom demokratičnosti in pravno­ sti«. (Lojze Peterle), a bila po mnenju njenih nasprotni­ kov vsiljen revizionistični dokument. Ti so se utemelje­ no spraševali, čemu debata o preteklosti, čemu ravno tedaj in čemu se naj sploh parlament o tem opredeljuje, predlagatelji pa so prav tako utemeljeno odgovarjali, da je razloge že leta 1994 zapisal pisatelj Drago Jančar: »Skratka, /.../ ko smo se spraševali, zakaj do te razpra­ 1 6 8 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 292-294. ve ni prišlo že doslej, in ko smo si postavljali vprašanja v zvezi s preteklostjo, boljših odgovorov in bolj strnje­ nih odgovorov, kot jih bom zdaj navedel v citatu sloven­ skega pisatelja mednarodnega slovesa Draga Jančarja, nismo našli. V svojem eseju, ki je izšel septembra leta 1994 v Novi reviji, je zapisal naslednje: “Na ruševinah idej, ki so opustošile to stoletje, med očrnelimi tramovi pogorelih totalnih ideologij stojijo glasniki novega ča­ sa in vpijejo: Pozabimo na preteklost, ukvarjajmo se s prihodnostjo! Pri tem pa mislijo na svojo sedanjost, ki jo naglo spravljajo v svoj funkcionalni, pragmatični in prihvatizacijski red. Čimprej proč z motečo preteklostjo, zdaj je nov čas. Tako govorijo oni, ki so se pripravljeni novemu času odpreti s starimi idejami v glavi. In tem je treba reči, ni nov čas, to je isti človeški čas, ki ga živimo, odkar vemo za Homerja in Sveto pismo. Nobeno prese­ ganje ideoloških debat, nobena sprava ne pomeni pravi­ ce ali celo zahteve do pozabe zločinov in terorja totalnih sistemov. Tu nobene intelektualne zvijače ne pomagajo. Še najmanj pa zavijanje z očmi, češ mislimo na priho­ dnost. Povej mi, kaj misliš o preteklosti, in povedal ti bom, kako gledaš na prihodnost in na sedanjost.” Tako Drago Jančar v eseju, ki je zelo aktualen ali danes še bolj aktualen kot leta 1994.« (Janez Janša).1 6 9 Jančarjevi iztočnici navkljub je parlament v na­ slednjih dneh postregel s številnimi »intelektualnimi zvijačami« in povzročal »zavijanje z očmi«. Poslanci so denimo hiteli na izviren način dokazovati, daje na Slo­ venskem obstajal trdoživ in uvožen komunizem: »Slove­ nija torej ni bila satelit Sovjetske zveze, pa vendar ima Slovenija Dedka Mraza; iz Sibirije je prišel, tega nismo dobili, vam zagotavljam, ne iz Italije, ne iz Avstrije, ne iz Madžarske in niti ne iz Hrvaške - iz Sibirije! Sibirija je pa vendar bila v Sovjetski zvezi, razen če negirate to geografsko danost. Ampak po drugi strani je tu še nekaj zanimivega. Kateri komunizem je pa bil bolj trdoživ? To­ rej, mi smo bili v jugoslovanski federaciji, torej smo bili podvrženi srbskemu komunizmu; toda srbski komuni­ zem je preživel ruskega, sedaj je vendar hujši, taje bolj 1 6 9 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 16. izredne seje II. mandata DZ z dne 3. 12. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. trd! Ta traja in ta bo še trajal. /.../ Torej kakšna razlika je vendar med srbskim in ruskim komunizmom, če že hočete trditi, da nismo bili v sovjetski sferi. Torej jaz tr­ dim in bom sedaj poskušal na zelo preprostem primeru dokazati, daje bil srbski komunizem hujši in daje hujši od sovjetskega. /.../ Jaz nisem še slišal, da bi v Pragi plesali za časa sovjetskega imperija kazačok na cesti, med tem, ko se je v Ljubljani plesalo srbsko kolo. Go­ spod Potrč je plesal na neki ploščadi, obstaja fotografija, srbsko kolo, ne polko, srbsko kolo, to je nedvoumno, dokumenti obstajajo! Dnevnik ima eno rubriko Slika ne laže, naj bi tudi nekatere slike iz preteklega časa objavili in bi videli. Srbsko kolo! Kakšna polka!« (I. Hvalica). V svoje govore so vpletali takrat aktualne predsedniške volitve in niso skoparili z žalitvami, ostrimi napadi in še bolj bliskovitimi obrambami. Poslanec Jelinčič je tako pribil, da je bil eden od predsedniških kandidatov »do­ mobranski kandidat«, »ki ste ga privlekli iz ene ropotar­ nice zgodovine na pol mumificiranega«.1 7 0 Razprava se je v nekaj dneh precej oddaljila od te­ meljnega vprašanja, javnost seje ob njej prej ali slej za­ bavala, četudi je (kljub zahtevi opozicije) ni mogla spre­ mljati v živem televizijskem prenosu. Slovenska parla­ mentarna praksa je bila obogatena z novimi prvinami, ki sicer niso nič neobičajnega. Med bolj nenavadne pro­ ceduralne intermezze tistih dni pa je gotovo sodil »izloči­ tveni zahtevek« Iva Hvalice, ki ga navajam v celoti: »IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospod predsednik. Moj proceduralni predlog bo nenavaden, vendar bi rad razčistil eno zadevo. Prej bom pravzaprav postavil neko proceduralno vprašanje. Danes je Mag objavil fotogra­ fijo na straneh 40 in 41 - fotografijo slovenskih revolu­ cionarjev in nekaterih generalov jugoslovanske armade. Tu na srčni strani portreta Josipa Broza štrli ena glava in bolj ko gledam, vidim to portret oziroma sliko gospo­ da Baškoviča. Sprašujem, če je to on. Ker če je to on, potem bi morali danes začeti, bi rekel, s tem, da bi se on izločil. Jaz sprašujem zgolj. Ampak, vsem kolegom, ki sem kazal, so mi rekli, to je gospod Baškovič. (Nemir 1 7 0 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 17. izredne seje II. mandata DZ z dne 5. 12. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. v dvorani.) Torej, jaz sprašujem. Ne ne, to je zelo važno. Gospod predsednik, prosim, danes je že tretjič. PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kaj predlagate, gospod Hvalica? IVO HVALICA: Da kaznujete gospoda Jakiča. (Ne­ mir v dvorani.) PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kole­ gi, predlagam, da mimo nadaljujemo z razpravo. IVO HVALICA: Gospod predsednik, najprej, ali ste slišali kaj je rekel gospod Jakič? Nekaj je rekel zdaj. PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ne, nisem ga sli­ šal. IVO HVALICA: Je rekel, poln “kufer” vas imam inje dvignil roke. On naj demonstrira to primitivno liberal­ nost v nekem pubu ali ne vem kje, ne pa tu v državnem zboru. Torej, najprej prosim, da kaznujete gospoda Ja­ kiča. Zdaj pa prosim in se opravičujem v naprej. Gospod Baškovič, če je to vaš dvojnik, potem se vnaprej opra­ vičujem. Ampak, vsi kolegi so mi zatrjevali, da ste to vi. Ali vam lahko pokažem? PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Hvalica. MILAN BAŠKOVIČ: To je gospod Krivic Vladimir, pokojni sicer. IVO HVALICA: Res? So vsi rekli, da ste vi. MILAN BAŠKOVIČ: Mogoče mi je malo podoben. ...(Smeh.)... To je dvajset let staro. IVO HVALICA: Ne, sedemnajst, sedemnajst. (Vmes gospod Baškovič: Bi bil pa zelo počaščen, če bi bil...) PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kakšen proce­ duralni predlog imate? IVO HVALICA: Izjavo, ki jo je dal gospod Baškovič, zdaj je ob tej priliki tu, bom drugič povedal. (Nemir v dvorani.)«1 7 1 Tako resolucija kot predlog zakona o odpravi posle­ dic komunističnega totalitarnega režima, kije bil vložen skupaj z njo, nista bila sprejeta.1 7 2 1 7 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 18. izredne seje II. mandata DZ z dne 10. 12. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 7 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 19. izredne seje II. mandata DZ z dne 12. 12. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. Majava koalicija med LDS in SLS je vsem svojim krizam navkljub (in teh, zlasti kadrovskih, ni manjkalo) zdržala vse do predvečera konca svojega mandata. Par­ lament je medtem vseskozi opravljal svoje vidno in nevi­ dno poslanstvo, v okviru katerega je zmogel tudi velike reformne projekte. Tako je po številnih usklajevanjih konec leta 1999 sprejel celovito pokojninsko reformo. V vnovič precej ostri debati so nekateri poslanci preroško opozarjali na bodoče sistemske probleme pokojninske blagajne. Toda le nedolgo po sprejemu velike reforme, na milenijsko pomlad leta 2000, ko je do volitev manj­ kalo zgolj dobrega pol leta, so se koalicijsko-opozicijska razmerja v parlamentu razletela v prafaktorje. Sorodni stranki SLS in SKD sta se po številnih napornih sestan­ kovanjih z vzponi in padci takrat le uspeli dogovoriti o združitvi v eno stranko, ki ne bi bila del koalicije.1 7 3 Pa­ dec »padajoče« vlade je bil pred vrati. Drnovšek ni čakal na razplet; partnerje je prehitel in sam predlagal zame­ njavo ministrov SLS z novimi. Na glasovanje je vezal za­ upnico, ki 8. aprila 2000 ni bila izglasovana. Parlament je stal na razpotju; ena smer so bile predčasne volitve, druga iskanje novega mandatarja za kratek čas. LDS in ZLSD sta se ogrevali za prvo alternativo, stranki desnice za drugo. SLS + SKD, po združitvi največja parlamentarna stranka, je kmalu po Drnovškovem padcu predlagala kandidata za predsednika vlade. V javnosti je brž zao­ krožilo ime pretežno neznanega bančnega strokovnjaka iz tujine Andreja Bajuka, tistega »gospoda«, ki je bil ob začetku drugega mandata kandidat za finančnega mi­ nistra, z njegovim imenom pa se je »opletalo« vsevprek. Bajuk je nastopal z ugledno in umirjeno držo, a podpore 1 7 3 Programsko sorodni stranki sta se o združevanju začeli intenzivneje pogovarjati že januarja 1999. Usklajevalni proces je bil zapleten, poln brezštevilnih sestankov na različnih ravneh, ki jim je javnost še komaj sledila. Dinamika s pričakovanji vred je precej nihala, v nekaterih trenutkih seje zdelo, daje združevanje povsem obstalo. Do poenotenj pri ključnih točkah je nato prišlo februarja 2000 in 15. aprila je nato nastala nova stranka, ki je imela s skupno 28 poslanci relativno parlamentarno večino. Stranki so najprej nadeli kratico SLS + SKD, nato pa se je preimenovala v zgolj SLS. Njen prvi predsednik je postal Franc Zagožen. - Mateja Babič: Leta pribli­ ževanja. V: Slovenski almanah 2001. Ljubljana 2000, str. 45. pri poslancih ni žel. Tako del javnosti kot nekateri po­ slanci so mu očitali predvsem nepoznavanje slovenskih razmer, saj je prihajal iz tujine. Zmago Jelinčič je dejal, da je njegov program sicer dober, »ampak, konec kon­ cev, tudi pralni stroj Gorenje ima dober program, pa ga zato ne bom volil. Še enkrat pravim, prepričan sem, da imamo dovolj pametnih ljudi v Sloveniji, ki bi lah­ ko prevzeli kandidaturo mandatarstva, in mislim, da bi marsikdo od teh kandidatov podporo v državnem zbo­ ru tudi dobil. Izbor tujca, ki bi vodil Slovenijo, medtem koje vse življenje preživel zunaj, daleč stran, celo daleč stran od Evrope, mislim, daje neprimerno. /.../ Zato na koncu eno samo vprašanje gospodu kandidatu: ali je letos, 30. marca, oddal davčno napoved v Republiki Slo­ veniji? Hvala.«1 7 4 Dve glasovanji zapored Bajuku nista zagotovili potrebnih 46 glasov, zato so bila pričakovanja predčasnih volitev vse bolj aktualna. Toda ob tretjem glasovanju, 3. maja 2000, seje krhko razmerje prevesi­ lo na drugo stran. Andrej Bajuk je s 46. glasovi postal tretji predsednik (pete) slovenske vlade. Tistega maja je glede na ustavni postopek ime­ novanja vlade Bajuk pravzaprav postal ministrski pred­ sednik brez svojih ministrov, o vladi je moral šele odlo­ čiti državni zbor. Četudi se je zdelo, da ima Bajuk 46. glas (ne nazadnje gaje 3. maja dobil), je ob glasovanju o vladi ta nenadoma izginil in tako je vnovič prišlo do že večkrat videne situacije drugega sklica. 45 poslan­ cev je podprlo Bajukov predlog ministrov, 45 jih je bi­ lo proti.1 7 5 Pat pozicija je bila spet obujena, zakulisne zgodbe, polne fantazij in političnih stereotipov, so spet zaokrožile. Kdo je bil 46. glas, kije izginil, koliko je glas »stal« ... Toda razmere so se kmalu razčistile; parlament je namreč po glasovanju spremenil poslovnik in poprej tajno glasovanje o vladi je postalo javno. Na naslednjem glasovanju o vladi 7. junija so tako vsi pričakovali in naposled dočakali razkritje. Dve poslanki »levice« sta pojasnili, da bosta podprli Bajukovo vlado, ki je potem 1 7 4 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 47. izredne seje II. mandata DZ z dne 3. 5. 1998. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 1 7 5 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 49. izredne seje II. mandata DZ z dne 23. 5. 1998. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. končno prejela potrebnih 46 glasov. Ena od poslank, Eda Okretič Salmič, je v obrazložitvi svojega glasu od­ strla glasovalno zakulisje parlamenta in pojasnila, da se je v preteklih dneh stalno »ugotavljalo«, kako je glasova­ la, »čeprav so bile volitve tajne in ni nihče razen mene vedel, kako sem dejansko glasovala. Zaradi tega sem bila deležna mnogo prepričevanj, kako moram v bodoče glasovati, drznih napotkov, pa celo groženj, kaj se lah­ ko zgodi, če bom drugače glasovala, kot želi posamezna politična opcija.« Takšno prakso je ostro zavrnila, saj je po njenem mnenju instiut tajnega glasovanja »dejanje, pri katerem se poslanec sam odloči, kako bo glasoval, na osnovi svojega prepričanja, vesti in argumentov, ki so mi bili predstavljeni, nikakor pa ne na osnovi slepih ukazov in pritiskov strankarskih veljakov, kijih vodi le gola sla po oblasti«.1 7 6 • k - k - k Novi parlamentarni koaliciji ni bila usojena dol­ ga življenjska doba, saj se je drugi mandat zaključe­ val prej kot v naslednjega pol leta. Poleg tega je sama že po dobrem mesecu zabredla v resno politično krizo. Partnerice so se razšle pri vprašanju, ki jih je poprej povezovalo - pri vprašanju spremembe volilnega siste­ ma. Problematika predrugačenja takrat aktualnega in po mnenju mnogih nedomišljenega volilnega sistema sicer nikakor ni bila nova, s spreminjajočo dinamiko je trajala že štiri leta, vse od konca prvega mandata. SDS se je vseskozi zavzemala za uvedbo večinskega sistema, ki je konec leta 1996 tudi dobil največjo podporo na prvem postosamosvojitvenem referendumu. Ta sicer ni bila več kot 50-odstotna, zato je sprva obveljala odloči­ tev volilne komisije o ničnosti referenduma. Toda SDS je tako odločitev spodbijala na ustavnem sodišču, ki je oktobra 1998 odločilo, daje na referendumu vendarle bil izglasovan predlog večinskega sistema. Državni zbor ga je zato moral bodisi uveljaviti bodisi s spremembo ustave ustavnopravno ustrezno sprejeti drugačno dolo- 1 7 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 50. izredne seje II. mandata DZ z dne 7. 6. 1998. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. čitev. Stranka Janeza Janše sije odtlej vneto prizadeva­ la doseči večinski sistem; odločitev ustavnega sodišča je postala njen »osrednji politični instrument«.1 7 7 Razprava o volilnem sistemu je postala prvovrstna politična tema, ki se je velikokrat pregrela. Stališča strank so se spre­ minjala, notranje struje so vlekle vsaka na svojo stran ...a potrebne ustavne večine, ki bi zadostila ustavi, ni mogel zbrati nihče. Parlament je o uvedbi večinskega sistema nazadnje odločal med glasovanjem o kandidatu za premierja Bajuku; tedaj že četrtič. Predlog so podprli le poslanci takrat nastajajoče desne koalicije.1 7 8 Poti iz volilnega labirinta ni bilo na obzorju... V taki situaciji je Bajukova vlada 13. julija 2000 sprejela sklep, da država nima veljavnega volilnega sis­ tema. Ostro in jasno stališče, s katerim je pravzaprav tik pred volitvami nagovorila parlament, da naj ukrepa. Predsednik koalicijske SLS + SKD Franc Zagožen s tako potezo ni soglašal in jo je razumel kot pritisk. Ocenil je, da skuša SDS povzročiti ustavno krizo. Njegova stran­ ka se je zato odločila napraviti konec že dolgo blokirani volilno-sistemski razpravi. Pridružila seje opozicijskim LDS, ZLSD in DeSUS in dosegla ustavno uveljavitev ne­ koliko spremenjenega proporcionalnega volilnega siste­ ma. V vladi in stranki SDS je zavrelo, ravno tako tudi v SLS + SKD. Oba podpredsednika, premier Bajuk in zunanji minister Peterle, sta jo zapustila, a ostala na funkcijah v vladi. Skupaj sta takoj začela postopek ustanavljanja nove krščansko-demokratske stranke z imenom Nova Slovenija (NSi), ki je že nastopila na na­ slednjih volitvah. Od poletja naprej je tako bil položaj v koaliciji nejasen, vlada ni dajala videza usklajene ekipe. Toda kmalu so se začele parlamentarne počitnice, ta­ koj po njih pa volilna kampanja ob novih, tretjih držav­ nozborskih volitvah. Predsednik Kučan jih je razpisal za 15. oktober.1 7 9 1 7 7 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 280-284, 289-290, 300- 301. 1 7 8 Prav tam, str. 303-304, 313. 1 7 9 Slovenski almanah 2001. Ljubljana 2000 (dalje Slovenski almanah 2001), str. 55-56; Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 315-316. TABELA: Skupno število sprejetih parlamentarnih aktov v letih 1997-20001 8 0 Leto 1997 1998 1999 2000 Število sprejetih aktov 393 369 355 297 Visoka storilnost parlamenta ni bila le značilnost prvega, marveč tudi drugega sklica. Poslanci so na le­ to sprejeli več kot 300 najrazličnejših parlamentarnih aktov, v štirih letih so se sestali na kar 76 sejah in ob­ delali skupno 1.376 točk dnevnega reda. Poleg tega so na vlado naslovili 1.586 vprašanj in pobud, obravnavali pet interpelacij, ustanovili pet preiskovalnih komisij in bili dejavni v mednarodnem okolju.1 8 1 Znova impresivna statistika, ki znova opozarja na pretekle (z)možnosti slo­ venskega parlamenta. Državnozborske dvorane niso bi­ le le torišče političnih bojev in iskrivih debat na relaciji vladna koalicija-opozicija, ki so polnile stolpce dnevne­ ga časopisja, v njih je - kot v prvem mandatu - še naprej tekel zakonodajni proces izgrajevanja države. 1 8 0 Podatki so v: Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 38. 1 8 1 Prav tam, str. 35, 38, 47, 50, 69, 73-76. Tretje mandatno obdobje - v znamenju »levice« V nedeljo, 15. oktobra 2000, so v državi potekale tretje državnozborske volitve. Vnovič se je odvila pred­ volilna kampanja, komentatorji in poslanci so vrednotili drugi mandat, zvrstili so se nastopi v glavnem znanih strank in obrazov ... Slovenski parlamentarno-zgo- dovinski proces je zlagoma in evolutivno tekel naprej. Volitve, ki so potekale na prelomu desetletja, stoletja in tisočletja, same po sebi niso predstavljale nobenega velikega mejnika, toda simbolično so zaznamovale vsto­ panje v novo dobo. Prvo desetletje po padcu berlinske­ ga zidu, ki ga britanski zgodovinar in »najboljši kronist 20. stoletja« Timothy Garton Ash imenuje čas svobode, se je zaključevalo, pričenjalo se je novo »desetletje brez imena«; izmuzljiv čas nejasnega značaja.1 8 2 Leto prej je bila uvedena skupna evropska valuta, zveza Nato se je razširila s prvimi tremi vzhodnoevropskimi državami, kar je dajalo poseben poudarek združevalnim proce­ som. Naslednje leto, 5. oktobra 2000, le deset dni pred slovenskimi volitvami, so v Beogradu strmoglavili še zadnjega jugoslovanskega samodržca, srbskega vožda Slobodana Miloševiča. Tamkajšnji parlament so zase­ dli demonstranti. Vse to je mogoče videti kot historično cezuro neke epohe. Slovenija je bila del teh globalnih tokov, v tretjem državnozborskem mandatu se je tudi sama priključila Evropski uniji in zvezi Nato, s čimer je bil v državi simbolično (morda iluzorno) zaključen 1 8 2 Ash, Jahrhundertwende, str. 17-18. proces tranzicije. Tretji mandat je bil povrh vsega tudi zadnji mandat, ki ga je krojila velika Drnovškova LDS, najmočnejša stranka od leta 1992 naprej. Volilni rezul­ tat 15. oktobra 2000 je bil prej ali slej njen labodji spev. • k k "k Večini strank, ki so tvorile nekajmesečno vladno koalicijo, se račun na volilno nedeljo ni izšel. SDS je osvojila 15,8 % glasov, kar ji je prineslo 14 sedežev. V primerjavi s prejšnjimi volitvami je dva izgubila, a to ni bil prav velik poraz v primerjavi z SLS + SKD. Zagožno­ va stranka je prejela le 9,53 % glasov ali 9 mandatov, 19 manj, kot je štiri leta prej znašal skupen uspeh še ločenih SLS in SKD. Novoustanovljena Bajukova NSi je po drugi strani bila volilno presenečenje, saj je dosegla 8,76 % volilne podpore in zasedla 8 poslanskih mest. Programsko in personalno se je usmerjala v politični prostor stranke SLS + SKD in ji posledično tudi odte­ gnila glasove. Njen nedvomni uspeh pa vendarle rela­ tivizira dejstvo, daje seštevek prejetih glasov združene SLS + SKD in NSi znašal bistveno manj kot leta 1996 seštevek glasov SLS in SKD. Vse tri navedene stranke so tako skupaj osvojile le 31 sedežev.1 8 3 Politični prostor si je tisto nedeljo v veliki meri po­ dredila stranka dovčerajšnjega mandatarja Drnovška. LDS je prejela ogromnih 36,21 % glasov volivcev, kar ji je prineslo 34 sedežev v parlamentu. To je bila zares »pošastna zmaga«, kakor so svareče opozarjali politični komentatorji.1 8 4 Poleg nje je triumfirala tudi ZLSD, kije prejela precej več kot pred štirimi leti - 12,07 % glasov (11 mandatov). V parlament sta se prebili še SNS in De­ SUS, vsaka s štirimi poslanci, ob njiju pa tudi Stranka mladih Slovenije (SMS), novoustanovljeno in nepričako­ vano volilno presenečenje, ravno tako s štirimi poslanci. Manjšinska poslanca sta znova postala Roberto Battelli in Maria Pozsonec.1 8 5 1 8 3 Slovenski almanah 2001, str. 125. 1 8 4 Marko Pečauer: Pošastna zmaga. V: Delo, 17. 10. 2000. 1 8 5 Slovenski almanah 2001, str. 125. Poslanci tretjega sklica so se na konstitutivni seji zbrali 27. oktobra 2000. Sejo je po ustaljenem proto­ kolu sprva vodil najstarejši poslanec Jožef Bernik, zbor je nagovoril predsednik države Milan Kučan. Njegove besede so zvenele preudarno in so opozarjale na pre­ lomnost trenutka, na zaključevanje enega časa in za­ čenjanje novega. Predsednik je ugotovil, da je država »po skoraj 9-ih letih samostojnega življenja stabilna in demokratična. Za to so veliko dobrega storili tudi po­ slanke in poslanci prejšnjih sklicev. Temelji države, po­ loženi s plebiscitom za samostojno Slovenijo, so trdni, cilji in smer razvoja države so jasni in trajno zavezujejo vse rodove upravljavcev slovenske države.« Hkrati je do­ dal, kako je utemeljeno pričakovati, »da bo prav na vas, na poslance tega sklica, padla odgovornost, da odločite o umestitvi Slovenije v Evropsko unijo in s tem določite prihodnost Slovenije in slovenstva«.1 8 6 Na isti seji, a slaba dva tedna pozneje, so poslan­ ci izvolili novo vodstvo. Četudi prihodnja koalicija še ni bila znana, presenečenj ni bilo. Potencialni »naravni za­ veznici« LDS in ZLSD sta brez drugih koalicijskih par­ tnerjev ne nazadnje obvladovali polovico parlamenta. Predsednik parlamenta je postal Borut Pahor, predse­ dnik ZLSD. Prejel je 63 glasov poslancev. Ravno tako nepolemično kot Pahorja so poslanci nato izvolili tudi vse podpredsednike parlamenta; funkcijo se prevzeli Miha Brejc, Anton Delak in Irma Pavlinič Krebs.1 8 7 Kakor je bilo v navadi, je državnozborski predse­ dnik takoj po izvolitvi nagovoril poslance, se jim zahvalil za podporo in hkrati opozoril na pomemben detajl, o ka­ terem se tedaj ni veliko razpravljalo; na »pomen politič­ ne kulture«. Pojem seje vse bolj uveljavljal v političnem jeziku, zato se zdi važno, kako gaje razumel predsednik državnega zbora: »Tukaj smo bili izvoljeni od ljudi na različnih strankarskih listah poslanke in poslanci, ki 1 8 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje III. mandata DZ z dne 27. 10. 2000. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 1 8 7 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje III. mandata DZ z dne 10. 11. 2000. Dosto­ pno na: http:/ /www.dz-rs.si. imamo o mnogih stvareh različna stališča. Ta se bodo seveda kresala v zelo zahtevnih parlamentarnih disku­ sijah. Prav je, da se te razlike pokažejo. Naša skupna dolžnost in odgovornost do države pa je, da poskušamo vsaj pri najpomembnejših strateških odločitvah države po svojih najboljših močeh omogočati tudi nacionalno soglasje. Naš interes je, da delamo za skupno dobro. Od tega vtisa, prepričanja pri ljudeh, od katerih smo bili izvoljeni, da delamo za skupno dobro, ne glede na razlike med nami, je odvisen v največji meri ugled te­ ga visokega doma. Državni zbor se bo seveda ukvarjal predvsem in najbolj z zakonodajnim delom, toda, in to ni nepomembno, je bil in bo prostor najpomembnejših političnih debat v Sloveniji.«1 8 8 Pahorje torej v sintagmi »politična kultura« videl vrednostno kategorijo; mor­ da vrednoto, ki je pomenila zahtevno politično delo za »skupno dobro, ne glede na razlike med nami«. Podobno kot on so jo razumeli (in jo še razumejo) tudi številni komentatorji. Slab teden po konstituiranju se je državni zbor že sestal na prvi izredni seji, kije bila namenjena razpravi in glasovanju o kandidatu za predsednika vlade. Tedaj je v tej vlogi pred poslance že četrtič stopil Janez Drno­ všek, »pošastni zmagovalec«. Večer pred sejo, 15. 11., je podpisal koalicijsko pogodbo štirih strank: Liberalne demokracije Slovenije, Združene liste socialnih demo­ kratov, SLS+SKD Slovenske ljudske stranke in Demo­ kratične stranke upokojencev Slovenije. Še prej pa je kot predsednik LDS podpisal sporazum o sodelovanju s Stranko mladih Slovenije. Sporazum je določal okvi­ re sodelovanja v državnem zboru in ni bil sestavni del koalicijske pogodbe. SMS tako ni bila vladna stranka, a je vlado podpirala in z njo sodelovala v nekaterih pro­ gramskih točkah.1 8 9 Drnovšek se je v svojem predstavitvenem govoru, ki - kakor je sam poudaril - ni bil novum, ampak oris nadaljevanja začetega, ozrl tudi v najbližjo preteklost, v čas Bajukove vlade. Dejal je, da je do nje prišlo »po 1 8 8 Prav tam. 1 8 9 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje III. mandata DZ z dne 16. 11. 2000. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. daljšem obdobju politične stabilnosti«.1 9 0 Trditev se zdi nenavadna, četudi drži, da je bila Bajukova vlada zgolj »desna« in zato drugačna od predhodnic. Toda vpraša­ nje je, ali je zares prekinila obdobje politične stabilnosti. V klasičnih parlamentarnih demokracijah najrazličnej­ še koalicijsko-opozicijske transformacije vseh vrst ni­ kakor ne pomenijo politične nestabilnosti; nasprotno, tvorijo samoumevni del političnega življenja, ki je tudi predviden v temeljnih dokumentih države in parlamen­ ta. Drnovškovo pojmovanje politične stabilnosti je zato bilo precej rigorozno, najbrž bi bil bolj na mestu izraz »politična predvidljivost«.1 9 1 Glasovanje seje izteklo (skoraj) v skladu s pričako­ vanji in sklenjenimi političnimi dogovori. Drnovšek je prejel 61 glasov. Simptomatično za nadaljevanje man­ data »pošastne zmage« pa je bilo tedaj dejstvo, da ni bilo razdeljenih vseh 90 glasovnic (ali zgolj kakšna manj), marveč le 67. Opozicijski SDS in NSi se mandatarske seje protestno sploh nista udeležili in s tem najavili svo­ je metode prihodnjega parlamentarnega boja med Davi­ dom in Goljatom. Odločitev za t. i. »obstrukcijo« sta ute­ meljili s tem, da se parlamentarnim strankam ni uspelo dogovoriti o vodenju državnozborskih delovnih teles, s čimer je bilo - po njuno - opoziciji onemogočeno opra­ vljanje nadzorne funkcije.1 9 2 •k Je Je Šibkost opozicije, katere jedro sta sestavljali prav SDS in NSi (opozicijskega statusa tudi sami nista pov­ sem priznavali Jelinčičevi SNS in stranki SMS), je v precejšnji meri označila tretji mandat in oblike parla­ mentarnega dela. Koalicije seje sčasoma oprijel vzdevek »glasovalni valjar« in v takih razmerah je opozicija seve­ da morala biti ostra, v nasprotnem bi postala »le še del folklore«. Tako je denimo do dogovora o sestavi delovnih 1 9 0 Prav tam. 1 9 1 Po drugi strani pa je mogoče izjavo interpretirati tudi drugače, v smislu teze Petra Jambreka, da Milan Kučan in Janez Drnovšek hote ali nehote stabilizirata socialni sistem. - Jasna Krljič Vreg: Slovenija v letu 2001. TV SLO 1, 6. 6. 2011. Dostopno na: http://tvslo.si/#ava2.107235430, pridobljeno 5. 6. 2012. 1 9 2 Prav tam; Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 322. teles prišlo po tem, ko so poslanci opozicije odstopili z vodilnih državnozborskih funkcij.1 9 3 Stalnica manda­ ta je postala »obstrukcija«, ki jo je opozicija uprizorila že na prvi izredni seji in je opozarjala na njeno nemoč. V celotnem mandatu je to metodo nestrinjanja izrabila kar 111-krat, največkrat ob najbolj odmevnih družbe­ nih temah.1 9 4 Med najbolj razvpite parlamentarne razprave tre­ tjega mandata, ki so se končale z »obstrukcijo«, je sodi­ la tista ob prvi obravnavi na videz tehnicističnega prav- no-medicinskega akta - predloga zakona o spremem­ bah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo, hitri postopek.1 9 5 Zakon je predlagala LDS in ga pod­ krepila s številnimi argumenti; da naj področje zdra­ vljenja neplodnosti ne bi bilo v celoti zadovoljivo ureje­ no; da seje družba spopadala s povečano neplodnostjo, ki je bila posledica modernega načina življenja, in da bi zato lahko »umetno oploditev označili kot prepotreb­ no civilizacijsko pridobitev«. Do tod je bil predlog z ar­ gumentacijo vred še splošno sprejemljiv, nadaljevanje pa je razburkalo ne le parlament, temveč tudi precej konservativno prebivalstvo. Predlagatelji so namreč »v izjemnih primerih« priznavali »pravico do oplojevanja z biomedicinsko pomočjo tudi ženski, ki ima normal­ ne reprodukcijske sposobnosti in lahko zanosi in rodi zdravega otroka po naravni poti, ne glede na to, ali je poročena, ali živi v zunajzakonski skupnosti, ali pa živi sama«. Ta rešitev je še v dnevih pred razpravo sproža­ la številne žaljive odzive v javnosti, zato je predstav­ nica predlagateljev Cveta Zalokar Oražem prosila po­ slanske kolege in kolegice, »da se v razpravi izognemo kakršnimkoli stigmatizacijam teh ljudi in tudi ostremu političnemu dialogu. Namen predlagateljev nikakor ni pretirana politizacija tega vprašanja, ali delitev zago­ vornikov oziroma nasprotnikov tega zakona na mračne, in na drugi strani, na napredne politične sile. Pač pa je 1 9 3 Prav tam, str. 323-326. 1 9 4 Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000-2004. Ljubljana 2004 (dalje Poročilo o delu DZ 2000-2004), str. 28. 1 9 5 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 5. seje III. mandata DZ z dne 18. 4. 2001. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. naš izključni namen olajšati stisko prizadetih.«1 9 6 Njena prošnja je bila uslišana le delno; opozicijski poslanci se niso mogli upreti najrazličnejšim primerjavam, ki so jim med razpravo rojile po glavi. Prvi je nastopil France Cukjati. Vprašljivost predlo­ ga je videl v štirih točkah: »Prvič omogoča umetno oplo­ jevanje tudi tam, kjer ni potrebno, samski plodni ženski. Drugič, da omogoča implantacijo, vnos, posvojitev tujih zarodkov v maternico. Tretjič, da otrokove pravice podre­ ja pravicam, to je željam samske ženske oziroma moške­ ga. In četrtič, predlog ne upošteva stališč medicinske in pravne stroke.« Svoje misli je nato razvil v ilustracijo, ki je še nekaj časa žela najrazličnejši, zlasti negativni javni odmev. Tako je dejal: »Kakor bi bilo smešno, če bi inva­ lidske vozičke dodeljevali zdravim ljudem, tako bi bilo nerazumljivo, če bi medicina umetno oplojevala zdrave plodne ženske. Opravičilo, da imajo nekatere samske ženske travme iz mladosti, nima teže. Če ima samska plodna ženska, ki si želi otroka, tako hud psihični od­ por do moških, daje naraven potek oploditve neizvedljiv, potem taka pacientka potrebuje najprej psihiatrično ali psihoterapevtsko pomoč.«1 9 7 Podobne napotke je zdra­ vim ženskam, ki bi se odločile za umetno oploditev, dal tudi Pavel Rupar: »Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, kije, ki bo trdil absolutno, trdil daje žen­ ska. Prosim lepo, kako ga boste oplodili, a ima tak moški pravico do otroka ali ne, če trdi, da ima vse materinske nagibe, oprostite, to jaz vas sprašujem, jaz vem, da mora imeti maternico. Jaz vem, torej je tak moški predvsem potreben drugega zdravljenja. In ženske, ki si želijo tu­ di, tudi, in je seveda absolutno nemogoče, ali pa imate morda tako liberalen pristop, da boste znali oploditi tudi kakšnega .../nerazumljivo./ ,..«1 9 8 Po razpravi je celotna opozicija, ob SDS in NSi tudi SNS in SMS, poleg nje pa tudi koalicijska SLS + SKS, napovedala »obstrukcijo«. Zakon je bil temu navkljub s 1 9 6 Prav tam. 1 9 7 Prav tam. 1 9 8 Prav tam. potrebno večino sprejet, a mu ni bila usojena dolga ži­ vljenjska doba. Opozicijski poslanci so vložili zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, ki je postajal vse močnejše opozicijsko orodje. Na referendu­ mu, kjer se je močno angažirala tudi Cerkev, so volivci ob nizki udeležbi zakon prepričljivo zavrnili.1 9 9 Velika tema tretjega mandata, ki je postajala vse bolj vseprisotna, je bila debata o t. i. »nacionalnem inte­ resu« v gospodarstvu. Porajala je množico vprašanj: Kaj sploh pomeni nacionalni interes? Predvideva krilatica večinsko domače lastništvo kapitala? Kaj je domače, kaj tuje? Kaj storiti z državnima bankama, kaj s paradnimi konji gospodarstva?2 0 0 Kaj naj sploh stori država, zlasti ob vseh gospodarskih aferah? Veliko vprašanj in dilem, še več hude krvi ... Ko je v javnost prišla vest, da sije menedžment v Elanu razdelil za več kot milijardo to­ larjev nagrad, je poslanec Pukšič v parlamentu vzrojil, daje to »samo pri nas možno, v totalnem cirkusu, v to­ talnem kaosu, kjer se krade, tak da ... huje ko pes gre, pa to ni res«.2 0 1 Ob tej problematiki seje na novembrski seji parlamenta leta 2001 razvila iskriva in konceptu­ alno močna razprava med prvim možem vlade in prvim možem opozicije. Janez Janša je v ta namen smotrno izkoristil institut poslanskega vprašanja predsedniku vlade. Janšo je v prvi vrsti zanimala vladna strategija privatizacije bank; Drnovška je tudi konkretno vprašal, ali se mu zdi »dobro«, da večinski lastniki Banke Koper postanejo italijanske banke in večinski lastniki Nove Kreditne banke Maribor avstrijske banke?2 0 2 Premierje odgovarjal mirno kot zmeraj, argumenti­ rano in precej splošno. Poudaril je, kako še ni sprejeta nobena odločitev in daje o natančni usodi bank še pre­ zgodaj govoriti. Ob tem je nazorno ilustriral vso kom­ pleksnost fraze »nacionalni interes« in načelno stališče vlade: »Tisto, proti čemur smo večkrat nastopali, tudi v javnosti, pa je bila zgolj ideja ali percepcija, da bi na­ 1 9 9 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 328. 2 0 0 Jože Možina: Slovenija v letu 2002. TV SLO, 6. 6. 2011. Dostopno na: http:// tvslo.si/#ava2.107239011, pridobljeno 5. 6. 2012. 2 0 1 Prav tam. 2 0 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 10. seje III. mandata DZ z dne 20. 11. 2001. Do­ stopno na: http://www.dz-rs.si. ša podjetja, naši menedžerji iz gospodarskih, industrij­ skih, trgovskih podjetij privatizirali tudi banko. To bi bil najslabši način privatizacije bančništva po naši oceni. Zato, ker so to podjetja, ki so praviloma komitenti ban­ ke. V prejšnjem sistemu smo imeli tovrstno prepletanje funkcij, po eni strani kreditojemalcev bank, po drugi strani upravljavca bank kot lastnika bank s strani ta­ kšnih podjetij. /.../ Iz tega je pravzaprav tudi vidno, da bi tudi prodaja, recimo, Ljubljanske banke slovenskim podjetnikom ali slovenskim lastnikom nikakor ne po­ menila dolgoročno slovenskega lastništva, ker lahko ti že jutri, ko dobijo boljšo ponudbo od tujih partnerjev, svoj delež prodajo naprej, in na to država seveda nima potem nobenega vpliva več.« V nadaljevanju je še spre­ tno okrcal prvaka opozicije. V odgovoru na vprašanje, ali je dobro, daje bila zasebna koprska banka prodana italijanskemu kapitalu, je omenil, daje bila prodaja pač legitimna pravica lastnikov in da naj zato opozicija ne pričakuje od vlade, »da intervenira tako, kot bi interve­ nirala morda v kakšnem drugem sistemu«.2 0 3 * * * Na polovici tretjega mandata je prišlo do pričakova­ ne spremembe na čelu vlade. Parlamentarna koalicija je ostala nespremenjena, zamenjal seje le premier. Janez Drnovšek seje po desetih letih vodenja vlade odločil, da se bo potegoval za mesto predsednika republike. Prvega decembra 2002 so mu volivci dodelili petletni mandat šefa države. Njegov naslednik je bil tedaj že znan; to je bil finančni minister Anton Rop. Po besedah opozicij­ skega poslanca Jožefa Jerovška je Rop »že nekaj časa kotiral kot dejansko kronski princ. Jaz sem gospoda Ropa že dve leti od bolezni gospoda Drnovška v pri­ jateljskem pogovoru malo za hec imenoval prestolona­ slednik.« Postopek njegovega imenovanja (in posledično postopek imenovanja »njegove« vlade«) je bil enak re­ dnim povolilnim mandatarskim scenarijem. Parlament seje zato 11. decembra 2002 sestal na izredni seji, kjer je razpravljal in odločal o novem predsedniku vlade.2 0 4 Opozicija je bila v svojih nastopih izjemno kritična; napadala je tako kandidata kot stranko LDS. Za Ropa so njeni poslanci trdili, da predstavlja »najbolj pristno sliko politike Liberalne demokracije Slovenije, brez re- tuširanja in zameglitve preteklih desetih let« (Andrej Bajuk), in da pravzaprav sploh ni ključno vprašanje, »kdo iz LDS-a bo mandatar, ampak je naše ključno vprašanje, vprašanje vse Slovenije, kdaj bomo zame­ njali oblast LDS« (Lojze Peterle). Vsej ostrini navkljub pa presenečenj ob glasovanju ni bilo, koalicija je bila še zmerom trdna. Rop je prejel 63 glasov poslank in poslancev.2 0 5 Dober teden kasneje je bila izvoljena tudi njegova vlada.2 0 6 Vzdušje v parlamentu je bilo v drugi polovici man­ data vse bolj naelektreno, opozicijsko-koalicijska tre­ nja, zlasti nasprotja na osi SDS2 0 7 in NSi proti LDS, so bila vse pogostejša. Opozicijski stranki sta bili mnenja, da ne odločata o ničemer, se čutili odrinjeni in presli- šani ... Posledično sta zahtevali neposredni prenos dr­ žavnozborskih sej in zagrozili, da bosta do uresničitve zahteve v delu parlamenta sodelovali le »selektivno«.2 0 8 Poudarjali sta »monopol oblasti« stranke LDS, a se tudi sami zapletali v ideje o lastnem ekskluzivizmu. Gene­ ralni sekretar LDS Gregor Golobič je tako na televizij­ skem soočenju opazno zmedel opozicijske politike Ja­ neza Janšo, Barbaro Brezigar in Vaška Simonitija, ko jih je vprašal, ali bi sprejeli vabilo LDS v vlado. Janša se je sprva oddaljeval od vprašanja in ponavljal »A ste pozabili volivce?« (nato je spretno odvrnil, da ne želi biti v poziciji, kot je danes SLS), Brezigarjeva seje le naiv­ no smehljala, Simoniti pa je zaprepadeno dejal »čakte, no«.2 0 9 Razhajanja so se stopnjevala, ena redkih točk, 2 0 4 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 24. izredne seje III. mandata DZ z dne 11. 12. 2002. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 2 0 5 Prav tam. 2 0 6 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 344-345. 2 0 7 Socialdemokratska stranka (SDS) se je jeseni 2003 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko (kratica je ostala ista - SDS). 2 0 8 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 346-350. 2 0 9 Metka Lajnšček: Slovenija v letu 2003. TV SLO 1, 8. 6. 2011 (dalje Lajnšček, Slovenija v letu 2003). Dostopno na: http://tvslo.si/#ava2.107443781, pridobljeno 5.6.2012. ki je povezovala skoraj vse poslance, je bilo stališče do vstopa v EU in Nato. Državni zbor je zato brez težav sprejemal potrebno uskladitveno zakonodajo in febru­ arja 2003 tudi spremenil ustavo. Poslanci so z njim omogočili prenos dela suverenosti na drugi subjekt.2 1 0 Parlamentarne debate so velikokrat bile izjemno ostre, polne cinizma in tudi vroče krvi. Tema, kjer so se poslanci spopadli na vso moč in bili neprizanesljivi z žaljivkami, je tedaj postalo vprašanje t. i. izbrisanih; problematika, ki je še naslednja leta dvigovala tempe­ raturo ne le v parlamentu, marveč tudi v širši javnosti. Izbrisani so postala prvovrstna politična vest, njihova zgodba pa je v svojem bistvu kazala mračno plat sloven­ ske tranzicije. Izbrisani so bili namreč ljudje, ki jih je slovenska država po osamosvojitvi preprosto izbrisala iz registra prebivalstva, s čimer jim je odvzela vse ustavne pravice. V zanj značilnem pretiravanju je izbris opisal ombudsman Matjaž Hanžek in ga primerjal z nacistični­ mi težnjami po izbrisu Židov.2 1 1 Težke besede, vprašljiva primerjava, a nepopustljivi Hanžek je s tem pokazal težo problema; opozoril je na sistematično teptanje temelj­ nih človekovih pravic. Izbris velja interpretirati v kon­ tekstu časa, znotraj evforičnega postosamosvojitvenega vzdušja, ko se je država izgrajevala. Okoliščine sicer ne opravičujejo kršenja človekovih pravic, ponujajo pa mo­ žnost njegove širše interpretacije, zlasti političnih sta­ lišč, ki so se vnela desetletje pozneje. Izbrisani so postali parlamentarna tema po apri­ lu 2003, ko je ustavno sodišče odločilo, da jim mora vlada urediti status. Ta je zato v državni zbor poslala predlog ustreznega zakona.2 1 2 In v parlamentu seje raz­ besnel vihar ... Opozicijo je zlasti razburilo dejstvo, da bi lahko izbrisani zahtevali denarne odškodnine, ki bi utegnile segati v vrtoglave višine. Poleg tega so predla­ gateljem očitali »poskus razstavitve temeljnih vrednot 2 1 0 Po ustavnem zakonu so morali prenos dela suverenosti potrditi volivci na refe­ rendumu, ki je bil 23. marca 2003. Velika večina jih je podprla vstop v EU (89,64 %), do Nata so bili nekoliko bolj zadržani (66,08 %). - Prunk, Toplak, Hočevar, Par­ lamentarna izkušnja, str. 348-349. 2 1 1 Lajnšček, Slovenija v letu 2003. 2 1 2 Predloga zakona o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav na­ slednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. naše državnosti, na katerih stoji naša država, in s tem tudi države same« (Majda Zupan), in relativizirali (ce­ lo cinično smešili) argumente zagovornikov človekovih pravic. Poslanec Janša je bil »strašno ganjen nad za­ vzemanjem za človekove pravice, še posebej, ko gre za politični interes«, inje »težko skrival solze«. Po njihovem mnenju je bila večina izbrisanih nasprotnikov nastaja­ joče slovenske države in bi zato naj bili v prihodnje go­ tovi volivci svojih »ideoloških zaveznikov« iz vrst koalicije (Janez Janša). Zagovorniki zakona so opozicijske kritike enačili z demagogijo in tezo o potencialnih volivcih kot teniško žogico vračali nazaj. Poslanec Roman Jakič je denimo Janšo vprašal, ali ni potemtakem Demos želel z izbrisom vplivati na volitve leta 1992.2 1 3 V dvorani je bilo tistega dne nemirno. Ko je ura odbila enajst zvečer, je podpredsednica parlamenta Ir­ ma Pavlinič Krebs po večkratnem pozivanju k umiritvi ugotavljala, kako »rahlo neprištevni, mislim, da posta­ jamo vsi«. Večina poslancev je predlog naposled sprejela in zakon je lahko nadaljeval pot skozi parlamentarno proceduro.2 1 4 Toda opozicija se s tem ni sprijaznila in je zahtevala razpis referenduma. Politična saga se je nadaljevala in stopnjevala in ne nazadnje res postala sredstvo za zbiranje (ali nižanje) političnih točk.2 1 5 Do konca tretjega in nato četrtega mandata in nato še pete­ ga mandata ni dočakala epiloga. Notranji minister Rado Bohinc je začel vmes izdajati izbrisanim t. i. dopolnilne odločbe o ureditvi statusa, zavoljo česar je proti njemu opozicija sprožila interpelacijo. Ta sicer ni bila uspešna, a jo je podprla SLS2 1 6 in bila zato aprila 2004 izključena iz koalicije. Slednja je temu navkljub še zmerom štela 49 glasov.2 1 7 2 1 3 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 30. seje III. mandata DZ z dne 27. 10. 2003. Do­ stopno na: http://www.dz-rs.si. 2 1 4 Prav tam. 2 1 5 Parlament je o problematiki med drugim razpravljal tudi tik pred koncem man­ data, 1. 9. 2004, ko je bila na dnevnem redu zahteva opozicije za razpis referendu­ ma o t. i. sistemskem zakonu, ki ureja status izbrisanih. Koalicija je razpisu refe­ renduma nasprotovala, opozicija pa je tako stališče pojmovala kot »ustavni udar«. Njeni poslanci so zato napovedali »obstrukcijo« - ob glasovanju so zapustili razprav­ no dvorano. - DKO DZ RS, Dobesedni zapis 50. izredne seje III. mandata DZ z dne 1. 9. 2004. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 2 1 6 Stranka SLS + SKD se je spomladi 2002 preimenovala v zgolj SLS. 2 1 7 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 357-362, 369. k k k V zadnjih mesecih tretjega mandata se parlamen­ tarna razhajanja niso zmanjšala, nasprotno, zaradi bli­ žajočih se volitev so ostajala vsaj tako ostra kot prej. Junija 2004 so politično temperaturo že predčasno dvi­ gnile volitve v evropski parlament, kamor so slovenski volivci prvič volili svoje poslance. Na sedem bruseljsko- -strasbourških stolčkov so izvolili tudi štiri državnozbor­ ske poslance, ki jim je zato predčasno prenehal mandat. Po mnenju komentatorjev je postal »tragični junak« ti­ stih volitev predsednik parlamenta Borut Pahor, ki je bil kljub zadnjemu mestu na proporcionalni listi izvoljen na podlagi preferenčnega glasu. Državni zbor je bil ob predsednika, ravno tako pa tudi ob podpredsednika, saj je evropski poslanec postal še Miha Brejc. Zanj (in še za nekatere druge evropske poslance) se je v javnosti uve­ ljavilo prepričanje, da so bili v Bruselj poslani po princi­ pu »zlate brce«2 1 8 oz. na podlagi starega rimskega politič­ nega rekla promoveatur ut amoveatur. Državni zbor si je tako moral v svojem finalu izbrati novo vodstvo. Novi predsednik je brez težav postal Pahorjev strankarski ko­ lega Feri Horvat, pri volitvah podpredsednika iz vrst opo­ zicije pa se je zapletlo. Slednja je namreč kot Brejčevega naslednika predlagala Dimitrija Rupla, dovčerajšnjega koalicijskega zunanjega ministra, dolgoletnega člana LDS, ki se je tik pred koncem mandata s stranko razšel, se vrnil na poslansko mesto v parlament in se zbližal z najmočnejšo opozicijsko stranko SDS. V Ruplu so koali­ cijske stranke posledično videle preračunljivega konver­ tita in osebo, ki ni primerna za tako visoko funkcijo. Po besedah poslanca Partljiča bi se koalicijskim poslancem »še krave smejale«, če bi svoj glas namenili Ruplu.2 1 9 Pre­ dlog opozicije, kije nedvomno imela poslovniško pravico do enega podpredsednika, naposled ni bil sprejet. Rupel je prejel 42 glasov (le štiri premalo).2 2 0 2 1 8 Nataša Rijavec Bartha: Slovenija v letu 2004. TV SLO 1, 8. 6. 2011 (dalje Rija­ vec Bartha, Slovenija v letu 2004). Dostopno na: http://tvslo.si/#ava2.107445953, pridobljeno 5. 6. 2012. 2 1 9 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja Slovencev, str. 367. 2 2 0 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 38. seje III. mandata DZ z dne 12. 7. 2004. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. V že povsem predvolilnem ozračju, ki pa je bilo hkrati nekoliko počitniško obarvano, se je parlament 31. avgusta 2004 sestal še na zadnji odmevnejši seji tretje legislature. Poleg problematike izbrisanih so po­ slanci obravnavali interpelacijo o delu celotne vlade, ki jo je pripravila opozicija. Razprava je bila tisti dan živa, bila je vsebinska, a tudi polna političnih teorij, volilnih scenarijev in zmerljivk med poslanci opozicije in koali­ cije. Volilni finale seje nezadržno bližal ... Vodja opozi­ cije Janez Janša je trdil, kako je interpelacija ob koncu mandata povsem na mestu, saj je interpelacija vendar »instrument nadzora parlamenta nad vlado, ki v par­ lamentarni demokraciji potrjuje odgovornost vlade iz­ voljenim predstavnikom ljudstva in volivcem na sploh«. Z njo zgolj zahtevajo od vlade, »da ob koncu mandata položi račune, in to v državnem zboru, katerega ustavna funkcija je nadzor nad delom vlade«. Toda predstavniki vlade in poslanci koalicije mu niso verjeli. Predlagate­ ljem interpelacije so očitali, da »sploh niso mislili resno, ko so jo napisali in ko jo zagovarjajo. Ta razprava me vse bolj spominja na slab predvolilni shod, s katerim ste nas pripeljali v situacijo, da se dogaja v prostorih držav­ nega zbora,« je ostro pribil Feri Horvat. Po njegovem je interpelacija služila le »volilni kampanji, čim bolj poceni volilni kampanji, TV in medijskemu soočanju v prosto­ rih državnega zbora, kar nič ne stane, seveda prostor in čas v medijih je treba strankam plačevati«. Poslanci so se medsebojno obkladali z očitki na račun prostoča­ snih aktivnosti, civilnodružbenih funkcij in namišljene politične preteklosti. Sporno je postalo, da je Tone An­ derlič predsednik Avto-moto zveze, da igra Janša golf na Mauriciusu, da je Peterle predsednik Čebelarske zveze Slovenije ... Andrej Bajuk je podpredsednici parlamen­ ta Irmi Pavlinič Krebs celo zabrusil, da je »gospa tova­ rišica«, kar pa je gospa stoično in politično vešče pre­ nesla. Bajuku je odvrnila, kako »tovarišica pomeni, da štejete, da sem vaša prijateljica in zaveznica, hvala lepa za kompliment.«2 2 1 Razprava je tistega dne med volivci prejkoslej ustvarila vtis, da v parlamentu ni veliko pri­ 2 2 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 50. izredne seje III. mandata Državnega zbora z dne 31.8. 2004. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. jateljev in zaveznikov, marveč le ostri politični naspro­ tniki, z diametralno nasprotnimi stališči o preteklosti in prihodnosti države. k k k Javnomnenjsko sliko o parlamentu kot o neučinko­ viti instituciji, kjer se v prazno vrtijo neskončno dolge in dolgočasne razprave, le občasno pa se v njem zanimivo zaiskri, tudi v tretjem mandatu »popači« državnozbor­ ska statistika. Delavnost in učinkovitost parlamenta, ki je prav v tem mandatu zaključeval z zakonodajnim delom pristopnega procesa v EU, je ostajala na visoki ravni. Skupno število sprejetih aktov je bilo sicer nižje kot v prejšnjem mandatu, a je bila njihova struktura drugačna. V tretjem mandatu je bilo sprejetih več zako­ nov, zlasti t. i. »zakoni EU«.2 2 2 TABELA: Skupno število sprejetih parlamentarnih aktov v letih 2001-20042 2 3 Leto 2001 (in konec leta 2000) 2002 2003 2004 Število sprejetih aktov 343 282 233 297 Po mnenju obeh predsednikov parlamenta, Pahorja in Horvata, je tako bilo opravljeno »veliko delo po obsegu in pomembno delo po vsebini«.2 2 4 Poleg implementacije evropskega pravnega reda je državni zbor ne nazadnje spremenil ustavo in se tudi sam organizacijsko prilago­ dil; med drugim je ustanovil Odbor za zadeve EU. Ob tem so poslanci, kakor vselej, opravljali svojo nadzor­ no funkcijo; ustanovili so dve preiskovalni komisiji in obravnavali štiri interpelacije.2 2 5 V primerjavi s prej­ šnjim mandatom, ko je bilo ustanovljenih pet preisko­ valnih komisij, je njihovo število znatno upadlo. Sklepa­ 2 2 2 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 3^1, 29-31. 2 2 3 Podatki so v: Prav tam, str. 29-31. 2 2 4 Prav tam, str. 3. 2 2 5 Prav tam, str. 3— 4, 42-43, 67-69. ti moremo, daje v tedanjih opozicijsko-koalicijskih raz­ merjih preiskava izgubila visoko mesto med metodami parlamentarnega boja in so se poslanci raje odločali za uporabo drugih »orodij«. Mednje sta v tretjem mandatu gotovo sodila institut poslanskih vprašanj in pobud - število slednjih je bistveno zraslo, na skupno 2340 - in že omenjena novost slovenske parlamentarne prakse, t. i. obstrukcija. Kot obstrukcijo so poslanci razumeli »skrajno sredstvo nasprotovanja sprejetju odločitev« in jo izvajali tako, da so zapustili sejo.2 2 6 2 2 6 Prav tam, str. 28-29, 41-42. Četrto mandatno obdobje - v znamenju »desnice« Četrte državnozborske volitve, ki jih je predsednik republike razpisal za 3. oktober 2004, so po eni stra­ ni dajale vtis povsem vsakdanje demokratične rutine, s standardno volilno kampanjo (edina novost kampanj je bilo obiskovanje in nagovarjanje volivcev s strankar­ skimi avtobusi, ki so krožili po državi),2 2 7 po drugi pa so še naprej ostajale zamejene v uveljavljene idejno-politič- ne vzorce. »Kulturni boj« med »levico« in »desnico« se je nadaljeval, četudi se je njegova intenziteta zmanjšala v korist vse popularnejšega zaklinjanja na »sredinskost« in spravo oz. spravljivost.2 2 8 Volilni izidi niso bili pov­ sem nepričakovani, a so pomenili velik idejni preobrat. Velika LDS je namreč prvič po letu 1992 utrpela poraz. Zmagovalka volitev tisto nedeljo je bila SDS (prejela je 29,08 % glasov in zasedla 29 poslanskih mest) s svojim liderjem Janšo, kije po letu 1996 postopoma postajal zastavonoša opozicije. V tretjem mandatu je nasploh bi­ la SDS tista stranka, kije diktirala opozicijski tempo in odločno posegala v politično debato. S svojim sloganom »Slovenija na novi poti« je volivcem sporočala, da država potrebuje »osvežitev«. Nova Slovenija, kjer se je poleg predsednika Baju­ ka eksponiral Lojze Peterle, je s tradicionalističnim pro­ gramom zasedla del prostora SLS in nekoliko izboljšala svoj izid izpred štirih let. Prejela je 9,09 % glasov, torej 2 2 7 Rijavec Bartha, Slovenija v letu 2004. 2 2 8 Gl. Mladina 2004, št. 29. 9 mandatov. ZLSD je - kakor vse stranke - postavila v ospredje svojega predsednika Pahorja in nastopila s prepoznavnim socialdemokratskim sloganom »Priho­ dnost za vse«. Njena podpora je rahlo upadla, z 10,17 % je prejela 10 sedežev. SLS je nastopila s konservativ­ nim sloganom »Ohranimo Slovenijo«, za njeno medijsko atraktivnost pa je naključno poskrbel še incident, ko je na mejnem prehodu Sečovlje predsednik stranke Ja­ nez Podobnik ob shodu v podporo obmejnemu prebival­ cu Jošku Jorasu med konfliktom s hrvaškimi policisti zgrmel v strugo Dragonje. Podpora ji je sicer še najprej padala, prejela je 6,82 % glasov in zasedla 7 mandatov. DeSUS je nastopil z večgeneracijskim (a neizvirnim) slo­ ganom »Na modrih in mladih svet stoji. Za Desus vsi« in s 4,04 % glasov (in štirimi poslanskimi sedeži) za las prestopil parlamentarni prag, Jelinčičeva SNS pa je v se­ bi lastnem slogu sporočala, da so njeni kandidati »Brez dlake na jeziku«. Podpora ji je zrasla, s 6,27 % glasov je prejela 6 mandatov. Poraženka LDS je volivce nagovar­ jala s povezovalnim sloganom, ki je na lovorikah prete­ klih uspehov Drnovškovih vlad napovedoval prihodnje izzive: »Skupaj spreminjamo Slovenijo.« Četudi relativne večine volivcev ni prepričala, je prejela še zmerom viso­ kih 22,8 % glasov, torej 23 mandatov. Stranka mladih Slovenije se tako kot številne druge stranke in liste ni prebila v parlament. Poslanca manjšin sta že četrtič za­ pored postala Maria Pozsonec in Roberto Battelli.2 2 9 Na obzorju se je tedaj začela prikazovati nova koa­ licija, ki bi bila (izvzemši kratkotrajno obdobje Bajukove vlade) drugačna od prejšnjih. V njej predvsem ne bi bilo več LDS. Mediji se ob tem niso toliko ukvarjali z vpra­ šanjem, zakaj je SDS zmagala - to se je zdelo naravno, saj je igrala prvo opozicijsko violino -, bolj so razglabljali o vzrokih poraza velike Drnovškove LDS. Med najpogo­ steje navedenimi razlogi je bilo prav Drnovškovo slovo z vrha stranke, poleg tega pa seveda dejstvo, daje bila LDS prva vladna stranka dolgih 12 let, da naposled ni 2 2 9 Državna volilna komisija. Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor z dne 13. 10. 2004. Dostopno na: http://www.dvk.gov.si, pridobljeno 20. 12. 2011. Za predstavitev kampanje gl. npr. Miha Štamcar: Oglasni pristopi. V: Mladina 2004, št. 40. več premogla samokritike in je postopoma trgala vezi z različnimi deli svoje tradicionalne volilne baze, zabredla v klientelizem, samopaštvo in postala prepoznana kot odgovorni krivec za vse nerodnosti in težave v državi.2 3 0 • k " k " k Po nekaj manj kot treh tednih od volitev, 22. okto­ bra 2004, se je devetdeseterica izvoljenih sešla na prvi državnozborski seji. Konstitutivna seja četrtega sklica se je začela po ustaljenem parlamentarnem protoko­ lu, pod predsedovanjem starostnega predsednika Vas­ je Klavore in z nagovorom predsednika države Janeza Drnovška. Njegove uvodne besede so v glavnem izzve­ nele v skladu z že uveljavljenim političnim standardom »prestolnega govora«. Predsednik je parlamentu zaželel veliko uspeha, pozitivne energije ... na kratko povzel dotedanjo parlamentarno zgodovino in se zazrl v pri­ hodnost. Drnovšek je nedvomno govoril kot predsednik države, toda v njegovih besedah je hkrati najti odtenke, ki pričajo, da je takrat govoril tudi nekdanji dolgoletni premier in vodja največje vladne stranke; politik, ki je moral nekoč »biti dnevni boj« s parlamentom. Skoraj sa­ mokritično in hkrati samoopravičujoče je priznal, kako seje včasih zdelo, »/.../ kot daje državni zbor, pa tudi vlada od osamosvojitve naprej delal ves čas pod neka­ kšnim pritiskom, časovnim pritiskom, vedno je bilo po­ trebno sprejeti zakone čim prej. Zato je včasih ostajal tudi občutek, da morda nekaterih rešitev nismo uspeli najbolje premisliti, domisliti in dodelati. V tej veliki ko­ ličini zakonodajnega dela je bilo to tudi normalno.« Po Drnovškovo so torej bili prvi trije sklici izjemni in de­ lovno naporni, čemur moremo pritrditi. Država se je ne nazadnje oblikovala in vključevala v evro-atlantske in­ tegracije. To je posledično bilo »normalno«. Četrti sklic, ki se je začenjal, pa bi vsled povedanega moral biti še »bolj normalen«, saj so strateški cilji bili doseženi. Pred­ sednik je zato postregel z oceno, da bo državni zbor v »/.../ nadaljevanju lahko deloval podobno kot delujejo 2 3 0 Nabor možnih vzrokov (tudi nekoliko šaljivih) za poraz LDS gl. Ali H. Žerdin: Petdeset razlogov za padec LDS. V: Mladina 2004, št. 41. parlamenti v uveljavljenih državah, evropskih državah z daljšo tradicijo /.../«-2 3 1 »Podobno kot parlamenti z daljšo tradicijo« ... Kaj konkretno je predsednik imel v mislih, ostaja zavito v tančico skrivnosti političnega govora, lahko pa domne­ vamo, da je v širšem smislu videl slovenski parlament ne zgolj kot potrjevalca zakonov in podpornika vlade, marveč kot (so)kreatorja politik. V »normalnih« časih bi torej mogli pričakovati »normalno« vlogo parlamen­ ta kot centra političnega življenja. Smela Drnovškova napoved, ki pa (zavestno?) ni upoštevala spremenjenih koalicijsko-opozicijskih razmerij. Vloge v parlamentu so se prvič občutneje in za daljše obdobje obrnile, nasta­ la je nova situacija. Ta sicer ni bila primerljiva s prvo porodno fazo sodobnega povojnega slovenskega parla­ mentarizma po aprilu 1990, ko seje opozicija, nevešča tehnike oblasti, znašla v skupščini in na oblasti, a je bila vendarle - vsaj v začetku - zaznamovana s podobno spremembo. Novo dojemanje vlog v parlamentu se je pokazalo že v nadaljevanju prve seje. Po gladki potrditvi manda­ tov se je vnela ostra razprava o bodočem predsedniku državnega zbora. Za to funkcijo je skupina poslancev predlagala Franceta Cukjatija iz vrst SDS, izkušenega parlamentarca, ki je bil po mnenju Janeza Janše »hu­ manist po prepričanju in tudi humanist po poklicni iz­ biri«. Bil bi naj »navajen« prizadevati si za skupno dobro, »in to z argumenti in s povezovalnim delom«.2 3 2 Hkrati je prihajal iz največje stranke, za katero so vsi pričakovali, da bo tvorila jedro prihodnje koalicije. Njegova izvolitev tako načeloma ni bila vprašljiva. Toda poslanci, ki so sestavljali dovčerajšnjo koalicijo, njegove kandidature niso sprejeli. Pri tem se jim ni zdela sporna stranka, iz katere je prihajal, ampak sama oseba kandidata. Pri njem so pogrešali ravno »povezovalnost«, ki jo je Janša izpostavil v svoji obrazložitvi. Poslanec Pavel Gantar je tako dejal, da so »/.../ pričakovali bolj integrativno in povezovalno osebnost; takšnih izkušenj s kandidatom 2 3 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje IV. mandata DZ z dne 22. 10. 2004. Dosto­ pno na: htp://www.dz-rs.si. 2 3 2 Prav tam. v preteklem mandatnem obdobju nismo imeli. Od pred­ sednika državnega zbora pričakujemo smisel za dialog, za upoštevanje argumentov ter spoštovanje napisanih in nenapisanih pravil igre. Takšni so bili predsedniki državnega zbora v preteklih mandatih. Prijetno bomo presenečeni, če bo kandidat spremenil svoje ravnanje, če bo postal predsednik državnega zbora, vendar v to, iskreno rečeno, ne verjamemo preveč.«2 3 3 Ostrejša in konkretnejša je bila poslanka Majda Širca, ki je poudarila, da je bil Cukjati med podpisniki predloga »nekaterih referendumov, ki so pomenili neka­ kšen dvom v človekove pravice«. Ob tem je opozorila na problematiko izbrisanih in na zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postop­ kih oploditve z biomedicinsko pomočjo, »/.../ kjer je bil dr. Cukjati tudi podpisnik in kjer so padale tudi besede, če jih navajam, “o psihično motenih ženskah, ki naj bi jih bilo potrebno izobčiti iz družbe”. Šlo je za izjave, ki so ljudem omejevale svobodo.« Po njenem mnenju je torej »/.../ dr. Cukjati zagovarjal in tudi predlagal stališča pa tudi pobude, ki so slovenski prostor razdvajale, vnašale so določena razlikovanja, mogoče celo diskreditacije na osnovi spola in tako naprej. Skratka, posegale so v člo­ vekove pravice in v človekovo integriteto.«2 3 4 Toda pričakovana prihodnja koalicija je ostala ne­ omajna in izražala svojemu kandidatu podporo. Janez Janša je kritike zavrnil z besedami, kako ni pričako­ val, »da bo že na konstitutivni seji parlamenta prišlo do nadaljevanja nekih razprav, ko se človekove pravice zavijajo v ideologijo«. Zlasti pomenljiva je bila ob tem njegova ugotovitev, da »očitno rezultat zadnjih volitev še ni segel dovolj globoko; ampak ne bi zdaj o tem«.2 3 5 Tako prva seja kot nadaljnje delo parlamenta sta mu pritrdili, rezultat volitev nekaj časa ni segel dovolj globoko, ne pri poslancih opozicije ne koalicije. Cukjati je bil nato še istega dne z 58 glasovi izvo­ ljen za predsednika državnega zbora, podpredsednika pa sta postala Vasja Klavora in Sašo Peče. Tretjega pod­ 233 p r a y t a m 2 3 4 Prav tam. 2 3 5 prav tam. predsednika so poslanci izvolili slab mesec kasneje, 17. novembra 2004; to je postal Marko Pavliha.2 3 6 * * * Devetega novembra, le malo po konstituiranju, so se poslanci zbrali na prvi izredni seji, tradicionalno na­ menjeni razpravi in odločanju o kandidatu za predse­ dnika vlade. Kandidat ni bil presenetljiv; predsednik Drnovšek je predlagal Janeza Janšo, politika z dolgim stažem in veliko izkušnjo. Prvo ministrsko funkcijo je Janša ne nazadnje prevzel maja 1990 v Demosovi vla­ di, ko je postal tedaj še »sekretar« za ljudsko obrambo. Kandidat je pred poslance stopil s premišljenim govo­ rom, v katerem so se prepletale zgodovinske in aktualne teme. Njegove besede so bile izbrane, ton za prekaljene­ ga opozicijskega politika nadvse spravljiv. Tako se je že v začetku spomnil vseh dotedanjih predsednikov vlad in jim izrekel veliko priznanje, se v nadaljevanju ozrl na ravno aktualno obletnico (natanko petnajst let prej, 9. novembra 1989 zvečer, je berlinski partijski funkcionar Günter Schabowski zmedeno izjavil znamenite besede »ist das sofort, unverzüglich«, s katerimi je »podrl« ber­ linski zid) in prehojeno pot ter realistično pretresel vsa programska polja prihodnje vlade. V zaključku seje op­ timistično zazrl v prihodnost: »Slovenija je s članstvom v Evropski uniji in Natu ter z notranjimi spremembami dobila priložnost, da krene po novi poti, priložnost, ka­ kršne doslej še nikoli nismo imeli; po poti, na kateri bo­ mo lahko strpno zdravili delitve iz preteklosti, soobliko­ vali družbo blaginje, družbo pravičnega ravnovesja med tržno in socialno državo, družbo, v kateri bomo v dilemi ob izbiri med delom in kapitalom lahko izbrali človeka - človeka, svobodnega in odgovornega posameznika, kije v ospredju naših naporov za skupno dobro.«2 3 7 Razprava o kandidatu je bila precej umirjena, nanj so pričakovano letele kritike iz vrst LDS in ZLSD. Po­ 2 3 6 Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004-2008. Ljubljana 2008 (dalje Poročilo o delu DZ 2004-2008), str. 20. 2 3 7 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje IV. mandata DZ z dne 9. 11. 2004. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. slanci nastajajoče koalicije so jim - povsem razumljivo - ugovarjali, a včasih v nespretni opozicijski maniri. Pavle Ruparje tako dejal: »Spoštovani predsednik, obljubljam ti vso podporo tudi svojih kolegic in kolegov, pa četudi bo potrebno za to delati dan in noč, dneve in dneve sa­ mo zato, da bomo pokazali, da so kritike že prvi dan, prvo uro uperjene zoper tebe in zoper vlado, ki je še pravzaprav ni, neupravičene.«2 3 8 Za Janšo je glasovalo 57 poslancev inje tako postal peti slovenski premier. Tretjega decembra je bila izvoljena še njegova vlada. Kakor zmeraj je bila koalicijska, sestavljale so jo stran­ ke SDS, NSi, SLS in DeSUS. Skupaj je koalicija premo­ gla solidno parlamentarno večino, saj je združevala 49 poslancev.2 3 9 Razprava o vladi se je odvrtela podobno kot mesec prej razprava o njenem predsedniku, koalicij­ ski in opozicijski poslanci so se v veliki meri privajali na nove vloge. V tem kontekstu je pomenljiv nastop koali­ cijskega poslanca Franca Kanglerja, kije večino svojega govora posvetil bojda neprimernemu odnosu prejšnjih vlad do Maribora in sploh vse severovzhodne Sloveni­ je. Z »grenkim občutkom« je svojo trditev ponazarjal na številnih konkretnih primerih iz preteklosti. Besede, de­ loma izrečene v »štajerskem žargonu«, so sicer zvenele iskreno in zaskrbljeno, toda pravzaprav niso zadevale točke dnevnega reda - razprave o delu prihodnje vlade. Podpredsednik parlamenta Marko Pavliha je prihodnje razpravljavce zato prosil, naj govorijo o listi kandidatov za nove ministre in ne o delu stare vlade.2 4 0 Koalicija četrte legislature, oblikovana v zadnjih dneh leta 2004, je bila številčno močna, njena politična in programska (ne)homogenost pa sta v začetku sproža­ li vprašanja. Komentatorji so zlasti razglabljali o stranki SLS, ki je slovela kot nezanesljiv partner, in o stranki DeSUS. Ta se ie koaliciji priključila le stežka, po tesni odločitvi.2 4 1 2 3 8 Prav tam. 2 3 9 Za vlado je sicer glasovalo 51 poslancev, proti pa 37. 2 4 0 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 4. izredne seje IV. mandata DZ z dne 3. 12. 2004. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 2 4 1 Rijavec Bartha, Slovenija v letu 2004. Če sta bili izrazita premoč koalicije in šibkost opo­ zicije značilnosti tretjega mandata, bi mogli sklepati, da bo četrti v tem pogledu popolnoma drugačen. Koalicija je bila manj številna, bolj raznorodna, v opoziciji pa sta nanjo prežali dve prekaljeni stranki, ki vladi nista pu­ stili niti tradicionalnih 100 dni miru. Pričakovati bi bilo drugačne razmere in prakse v parlamentu, ne nazadnje bi se naj po Drnovšku začenjalo obdobje »normalnosti«. Toda do bistvenih sprememb ni prišlo, začetna (nere­ alna) pričakovanja so se razblinila. Trdnost in podpora koalicije in vlade (tudi javnomnenjska) sta namreč v za­ četku bili visoki, opozicija pa je po drugi strani podlegla notranjemu iskanju in razkrajanju. Zlasti LDS je zašla v očitno krizo.2 4 2 Četrti mandat je tako bil precej podoben tretjemu, le - kakor sem že poudaril - nekatere vloge so se zamenjale. Evropske teme so bile nesporni združe­ valni element poslanske zbornice,2 4 3 številne druge so razdvajale po ustaljeni levo-desni osi. Hkrati tudi naj­ različnejših turbulentnih dogodkov, ki so v podobi t. i. afer za časa prvih dveh mandatov razvnemali javnost, ni bilo toliko. Zdi se, da se je čas parlamentarne »normal­ nosti« začel že v tretjem mandatu. Ena od izstopajočih drugačnosti četrtega mandata pa je bilo dejstvo, daje Janševa vlada dejansko vladala in je posledično po dvanajstih letih prevlade LDS za­ čela izvajati številne kadrovske zamenjave, popularno imenovane »kadrovski cunami«. Problematika menjav je odmevala v javnosti in v državnozborskih hodnikih. Naposled jo je spretno izkoristila opozicija. Opozicijski poslanec Matej Lahovnik je julija 2005 o tej problemati­ ki zastavil predsedniku vlade poslansko vprašanje. La­ hovnika je zlasti zanimalo, kako bodo osebe, »/.../ ki jih imenujete v nadzorne svete po izrazito strankarskem ključu in imajo vprašljive kompetence, zastopale javni interes pri prodaji državnega premoženja. Ali ne bo pri­ 2 4 2 Tanja Gobec: Slovenija v letu 2005. TV SLO 1, 8. 6. 2011. Dostopno na: http:// tvslo.si/#ava2.107448188, pridobljeno 5. 6. 2012. 2 4 3 Državni zbor je tako brez težav med prvimi parlamenti ratificiral Evropsko ustav­ no pogodbo. hajalo do zasebnih klientelističnih interesov? Kakšen bo nadzor, kakšen bo morebitni pregon nad nepravil­ nostmi, še posebej glede na to, da ste tudi na čelo po­ licije in tožilstva imenovali politično kompatibilne ljudi, komisijo za preprečevanje korupcije pa očitno vaša vla­ da postopoma ukinja?« Premierje odgovarjal konkretno in argumentirano, navajal je vrsto primerov, kjer so bili kadrovski postopki izpeljani povsem transparentno, a ob tem v slogu dolgoletnega opozicijskega politika pri­ stavil, kako je v vseh primerih pravzaprav šlo za »odpra­ vljanja posledic političnega kadrovanja v preteklosti«. Poslanec z odgovorom ni bil zadovoljen (kar je bila sicer obča praksa) in je v skladu s poslovnikom zahteval do­ polnitev odgovora. Med njim in premierjem seje tako še enkrat vnela razprava o metodah in tehnikah prejšnje in aktualne vlade, lajtmotiv celotnega mandata.2 4 4 Ravno poslanska vprašanja so bila - podobno kot v prejšnjem mandatu - eno osrednjih sredstev parlamen­ tarnega boja opozicije. Skozi ta institut so njeni poslan­ ci opozarjali in iskali odgovore na vse tedaj aktualne »afere«, prej številčnejše preiskovalne komisije so bile - spet podobno kot v prejšnjem mandatu - potisnjene v ozadje.2 4 5 Poslanska vprašanja, četudi so morala bi­ ti jasna in prej pisno napovedana, so zato bila ostra, očitajoča, velikokrat zelo obsežna in nedoločena ter na­ vadno usmerjena v vladno Ahilovo peto. Tako je junija 2007 poslanec Milan M. Cvikl v poslanskem vprašanju premierju nanizal najrazličnejše sporne poteze vlade: »Podobna zgodba, nekje 200 milijonov zmanjka iz nekih ruskih poslov. Mogoče zato niste odšli na obisk nekaj dni nazaj. Pediatrična klinika, četrt milijona evrov je vaš gospod Zavrl skupaj z gospodom Strahom odnesel iz Pe­ 2 4 4 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 8. seje IV. mandata DZ z dne 11.7. 2005. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 2 4 5 Opozicija je sicer zahtevala ustanovitev dveh preiskovalnih komisij. Prva se je ukvarjala z nakupom pehotnih bojnih oklepnikov Patria, druga pa bi naj preiskova­ la ozadje sporne prodaje trgovskega sistema Mercator. Toda do tega zaradi pravno- -političnega zapleta ni prišlo. Zahtevo po ustanovitvi preiskovalne komisije, ki bi vključevala preiskavo posla z Mercatorjem, je namreč dala tudi koalicija, le da je njena zahteva vključevala še številne druge sporne posle iz časa tranzicije. (Poročilo o delu DZ 2004-2008, str. 64-67). In ker je lahko eno zadevo preiskovala le ena komisija, opozicija »svoje« komisije ni dobila, marveč je politično odgovornost nato preiskovala skozi komisijo, ki jo je zahtevala in vodila koalicija. Predsednika parla­ menta je opozicija zato tožila na upravnem sodišču, a je to predmet zavrglo. diatrične klinike. In ko na to opozori davčni inšpektor, ga dvakrat odpustite. In gospod Bajuk, očitno tudi vi ga še vedno branite. In še vaš Andrej s Štajerske, tako se je predstavil za Radio Slovenija, je kot predsednik Nadzornega sveta Holdinga slovenskih elektrarn mini­ ster Vizjak gospodu Zagožnu dovolil, da je drago, ne­ potrebno odkupil za nekaj deset milijonov evrov delnic Dravskih elektrarn od enega od udeležencev pogovora na temo Mercator, ki ste ga vodili vi. /.../ Če o vsem tem ne morete govoriti, pa spregovorite vsaj o tem: Kaj pravi Evropska komisija, zakaj Slovenije ni med tistimi desetimi evropskimi državami, ki bi uspele dobre čase izkoristiti za dobro vseh, ne pa, da se okorišča zgolj zelo .../Opozorilni znak za konec razprave./... ozka z vami povezana skupina ljudi? Torej, zakaj ne ukrepate in ali prevzemate objektivno odgovornost?«2 4 6 Predsednik vlade je bil nato v odgovoru precej stva­ ren, a je začel karajoče in zasmehljivo: »Gospod posla­ nec seje sicer presedel, je pa še vedno isti šaljivec, kot je bil včasih, tako da nas vedno spravi v dobro voljo. Tukaj so pomešane stvari, ki jih je sprejela Evropska komisija z zadevami, ki so se mu sanjale, in stvarmi, ki jih je pre­ bral v kakšnem časopisu in to pri različnih stvareh, v različnih kombinacijah. Tako, daje na to zelo težko od­ govarjati.« Toda poslanec mu ni ostal dolžan; predlagal je, »/.../ da opravimo razpravo o tem šaljivem nastopu in šaljivem odgovoru. Zanimivo je, da seveda nekako v svojem - bom rekel kar opozicijskem - slogu “natresate” floskule zavajanja.«2 4 7 Vladno-opozicijski »šaljivi« duel potrjuje, da so poslanska vprašanja nedvomno bila spe­ cifičen instrument rednega političnega boja. Parlamentarna praksa oz. parlamentarna kultura med letoma 2004 in 2008 sicer ni bila bistveno drugač­ na kot v prejšnjem mandatu. Bolj odmevne teme držav­ nozborskega dela so bile tiste, kjer so se najbolj lomila politična kopja, po možnosti na idejno-politični ravni. In med take je gotovo sodil predlog zakona o istospol­ nih partnerskih skupnostih; predlog, ki je spet vzbudil 2 4 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 29. seje IV. mandata DZ z dne 18. 6. 2007. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 2 4 7 Prav tam. vulgarno govorico in prikazal ostrino deklariranih libe­ ralcev na eni in deklariranih konservativcev na drugi strani. Tudi osebnih žaljivk ni manjkalo ... Sejo je tiste­ ga dne, v petek, 17. junija 2005, vodil podpredsednik zbora Sašo Peče. Po predstavitvi pričakovanih stališč poslanskih skupin ni trajalo dolgo do vročega spopada. Prvotna vljudna pojasnjevanja o naravi homoseksualnosti je za­ senčil poslanec Pavel Rupar, ki je dejal: »Ampak v tem državnem zboru, v proceduri sprejemanja oziroma od­ ločitev, v delovnem telesu enakih možnosti toliko nestr­ pnosti zato, ker smo nekateri razmišljali drugače, da bi - oprostite, gospa Širca in gospa Majda Potrata -, toliko da bi jih od moških ne pričakoval. Sploh ne znam dati oceno spola! Jaz bi vam odredil obvezno zakonski pre­ gled mednožja za to, da bi ugotovil, katerega spola sploh ste, da lahko izjavljate take grdobije, kot ste jih na ra­ čun tistih, ki smo drugače mislili. .../Glas iz ozadja./... Ni gospa. To ni sovražni govori, to so dejstva, ki so tu­ kaj bila v tem parlamentu izpostavljena.« Opozicijski poslanci so bili zaprepadeni, podpredsednik parlamen­ ta pa ni reagiral. Po njegovem bi morali poslanci »sami paziti« na svoje besede. Namesto njega je s procedural­ nim predlogom vskočil poslanec Pavel Gantar: »Gospod podpredsednik, ali sem jaz slišal iste besede kot vi? Ali smo mi slišali, ali sem jaz slišal iste besede kot vsi vi tukaj notri, daje en naš kolega poslanec predlagal pre­ gled mednožja - ali sem slišal to besedo - dveh ali ne vem kolikih poslank? /... / Če se takoj gospod Rupar ne opraviči za besede, če vi ne zahtevate od njega opraviči­ la, zahtevam takoj odmor ali pa napovedujem takojšnjo obstrukcijo.« Toda Peče od svojega videnja ni odstopil, nasprotno, poslancu je zabrusil, da ga »/.../ zahtevki po opravičilu v tem državnem zboru za vsako ceno poča­ si začenjajo dolgočasiti. Vi ste bili opozorjeni, da je po­ trebno paziti na vsebino, in si pripišite vsebino oziroma posledice sami sebi. In zato ne bom od gospoda Pavleta Ruparja zahteval nobenega opravičila, vi lahko izkori­ stite poslovniško možnost, obstruirate sejo, zapustite sejo, ampak po moji oceni je najbolj smiselno, da v tem trenutku nadaljujemo z razpravo na podlagi prijavljenih poslancev, kot ste se prijavljali. Zato bom to tudi storil.« Seja je tako tekla naprej, kot razpravljavec je bil kmalu na vrsti Miran Potrč. V njemu lastnem umirjenem in preudarnem slogu je dejal, kako je v dvorani ostal»/.../ kljub skrajnemu zgražanju, gospod Rupar, nad nesra­ mnostjo, ki ste si jo dovolili do dveh kolegic poslank, ne glede na to, da drugače mislita, da bi povedal nekaj svojih mnenj ob predlogu amandmaja in ob zakonu«. Po njegovem je razprava tistega dne kazala »stanje duha v tem državnem zboru, na žalost pa najbrž tudi, ker smo predstavniki ljudstva, stanje duha o tem vprašanju v naši državi«. Bilo je jasno, da opozicija dogajanja, iz­ jav poslanca in nespretnega vodenja seje ne bo mogla povsem benigno zaobiti. Njeni poslanci so se naposled odločili za obstrukcijo in zapustili dvorano.2 4 8 Vodenje seje, kakor ga je zastavil Peče, je odprlo brezno bojazni, ki so jih njegovi nasprotniki videli ob njegovi izvolitvi na funkcijo. Pečetu je opozicija tedaj očitala nestrpnost in zato ni glasovala zanj. »Upravi­ čeno«, so po tisti petkovi seji razmišljali med opozicijo. Vodja največje poslanske skupine Anton Rop je predse­ dniku državnega zbora predlagal, naj Peče več ne vodi sej. Toda Cukjati, ki mu je opozicija že tako očitala pre­ majhno povezovalnost, se s predlogom ni strinjal, saj ni po njegovem Peče nikogar užalil.2 4 9 Poslanec SNS je ostal na mestu podpredsednika, četudi sta on in njego­ va stranka tudi sicer sprožala kontroverzna dejanja in dajala vprašljive izjave.2 5 0 Л * * V drugi polovici mandata je postajala koalicija vse ostrejša tarča kritik, s katerimi nista skoparili ne opo­ zicija ne mediji. 39 poslancev je v začetku leta 2007 zahtevalo izredno sejo parlamenta o spornem nakupu 2 4 8 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 7. seje IV. mandata DZ z dne 17. 6. 2005. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 2 4 9 Sebastijan Ozmec: Bo Peče odšel? V: Mladina 2005, št. 14. 2 5 0 Tako se je v začetku leta 2005 na vratih poslanske skupine SNS v prostorih dr­ žavnega zbora pojavil napis: »Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško mitraljez !!!!!« Javnost je tedaj ostro reagirala, odzval seje tudi ombudsman Matjaž Hanžek, Cukjati pa je le benevolentno dejal, kako »vsekakor ne gre za neko strahotno zadevo, da bi morali sedaj raziskovati, kdo je to nalepil«. - Siniša Gačič: Izbrisane pred puškomitraljez! V: Mladina 2005, št. 9. finskih oklepnikov Patria za Slovensko vojsko,2 5 1 novi­ narji so sprožili pravo »peticijsko gibanje« proti domnev­ ni koalicijski cenzuri medijev ... Položaj vladnih strank je postajal vse manj prijeten. Povrhu vsega so bile jese­ ni 2007 še predsedniške volitve, na katerih je zmagal kandidat opozicije Danilo Türk. V njegovem najmoč­ nejšem protikandidatu Lojzetu Peterletu so volivci pre­ poznali »vladnega« politika. Hkrati z izvolitvijo opozicij­ skega kandidata so volivci na referendumu tudi zavrnili predlog vladnega zakona o lastninjenju Zavarovalnice Triglav, kar je bil dodaten opozorilni signal koaliciji, da izgublja podporo. Do volitev je bilo sicer še leto, bolj za­ skrbljujoče je bilo tedaj dejstvo, daje v prvi polovici leta 2008 Slovenijo čakal izjemno zahteven in pomemben projekt - predsedovanje Evropski uniji. Vlada je tako morala nekaj storiti in premierje odšel v parlament ... Janez Janša je v zanj nezavidljivi situaciji 19. no­ vembra 2007 stopil pred poslance z na videz najbolj smiselnim predlogom v parlamentarni demokraciji. Potem ko je na glas razmišljal o možnosti odstopa, je predlagal glasovanje o zaupnici. V razraščajočem neza­ dovoljstvu z vlado, v razmerah, ki so dajale vtis, da se izgublja temeljno politično čustvo sodobne demokracije - zaupanje -, je parlament (oz. znotraj njega zlasti ko­ alicija) moral pokazati, da še podpira Janšev kabinet. Premier sicer ni vezal zaupnice na nobeno drugo odlo­ čitev parlamenta, kakor je bilo dotlej v navadi in kakor je navadno ravnal Drnovšek (nazadnje 7 let pred tem; zaupnice ni dobil, novi šef vlade je nato postal Bajuk). Sam je poudaril, da se »v zgodovini slovenske države« sploh »/.../ prvič dogaja, daje predsednik Vlade predla­ gal glasovanje o zaupnici na podlagi tistega člena usta­ ve, ki mu omogoča, da to stori, ne da bi to vprašanje vezal na kakršnokoli konkretno odločitev«. Njegov korak je torej nedvomno bil novum, a - po njegovih besedah - podprt z dobrim razlogom: »Torej, spoštovani poslanke in poslanci, da bo stvar popolnoma jasna, zaupnico ve­ žem na en sam razlog: na vprašanje enotnosti Slovenije pri vodenju EU. O tem boste odločali. Tisti, ki želite, da 2 5 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 26. izredne seje IV. mandata DZ z dne 15. 2. 2007. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. Vlada in Slovenija kot celota delo pri vodenju EU opravi dobro, Vlado podprite.«2 5 2 Predsednik vlade je opoziciji ponudil roko, državni­ ško izpostavil interese države, toda politično vešči po­ slanci levice se na njegove besede niso ujeli. Naspro­ tno, videli so jih kot umetno politično vabo. Starosta socialdemokratskih poslancev Miran Potrč je premierju očital, daje sam sprožil vladno krizo. »Naj mi bo ob teh ravnanjih dovoljeno poudariti,« je dejal, »/.../ daje ob vaši grožnji z odstopom, po mojem vedenju, malokdo verjel, da iskreno ponujate odstop zato, ker zaradi kri­ tike opozicije ne morete uspešno vladati. Kritična opo­ zicija namreč ne more omajati uspešne vlade. Najbrž je še manj tistih, ki vam verjamejo, da iskreno opoziciji ponujate vladanje in predsedovanje Evropski uniji, ker ste prepričani, daje boljša od sedanje vlade. Razlogi za vašo grožnjo z odstopom so bili torej drugje: ugotovili ste, da vam je podpora volivk in volivcev tako padla, da vas lahko pred problemi na naslednjih volitvah reši le neka izjemna poteza, s katero bi povzročili krizo vlada­ nja in posebej postavili pod vprašaj tudi predsedova­ nje Slovenije Evropski uniji, za vse to pa krivdo naprtili koaliciji /poslanec je najbrž mislil opoziciji/.«2 5 3 Vlada je še isti večer glasovanje o zaupnici prestala, dobila je vse koalicijske glasove. »Šest ur smo govorili, da smo na koncu tam, kjer smo bili na začetku,«2 5 4 je - odhajajoč iz parlamenta - opolnoči resignirano ugotovil Miran Potrč. Tako je nato tudi ostalo do konca četrtega mandata. Predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 seje izteklo uspešno in bilo pospremljeno s pozi­ tivnimi komentarji. Posebej delovno in naporno je bilo tudi za državni zbor, ki je v tem času izvedel kar 20 najrazličnejših sestankov odborov nacionalnih parla­ mentov.2 5 5 Po mnenju predsednika parlamenta France­ ta Cukjatija naj bi ravno predsedovanje vtisnilo »najpo­ membnejši pečat temu mandatu«.2 5 6 2 5 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 33. seje IV. mandata DZ z dne 19. 11. 2007. Do­ stopno na: http://www.dz-rs.si. 2 5 3 Prav tam. 2 5 4 Jure Trampuš: Veliko hrupa za nič. V: Mladina 2007, št. 47. 2 5 5 Poročilo o delu DZ 2004— 2008, str. 47-49. 2 5 6 Prav tam, str. 4. •k k k Kvantitativni podatki o delu državnega zbora tudi v četrtem mandatu ostajajo visoki, po številu sprejetih aktov celo nekoliko višji kot prej. Precej je zraslo število poslanskih vprašanj in pobud, skupaj jih je bilo zasta­ vljenih 3144.2 5 7 Očitno je ta instrument obilno upora­ bljala tudi opozicija v tistem mandatu. Število obstruk­ cij je ostalo na (dotlej visoki) ravni prejšnjega manda­ ta - opozicija jih je napovedala 106-krat.2 5 8 Poslanci so poleg tega obravnavali tri interpelacije in ustanovili štiri preiskovalne komisije.2 5 9 Statistično je tako bila legisla- tura 2004-2008 precej podobna prejšnji. TABELA: Skupno število sprejetih parlamentarnih aktov v letih 2005-20082 6 0 Leto 2005 {in konec leta 2004) 2006 2007 2008 Število sprejetih aktov 368 430 439 210 Drugačna in precej višja kot v prejšnjem mandatu pa je bila fragmentacija poslanske zbornice. Če je v par­ lament leta 2004 vstopilo sedem strank in poslanskih skupin (in zraven še poslanska skupina obeh poslancev madžarske in italijanske narodne skupnosti), jih je ko­ nec periode dočakalo že devet, povrhu tega pa še dva nepovezana poslanca. Slednje je bilo predvsem posle­ dica političnih preobratov in »konsolidacije« na politični levici. LDS je tonila v vse globljo krizo, dokler ni vodenja prevzela politično nepopisana in javnosti predstavljena kot nedolžna, lepa in pametna Katarina Kresal. Pred tem so jo zapustili nekateri etablirani politiki, vključno z bivšim premierjem Ropom. Štirje so se priključili So­ cialnim demokratom (SD),2 6 1 sedmerica poslancev LDS 2 5 7 Prav tam, str. 33-34. 2 5 8 Prav tam, str. 25-26. 2 5 9 Prav tam, str. 37-38, 64-67. 2 6 0 Podatki so v: Prav tam, str. 27-28. 2 6 1 ZLSD se je na svojem 5. kongresu 2. aprila 2005 preimenovala v Socialne de­ mokrate (SD). je ustanovila novo poslansko skupino Zares,2 6 2 eden pa je nadaljeval delo kot nepovezan poslanec. Poslanska skupina SNS seje razpolovila, trije poslanci so ustano­ vili novo poslansko skupino Lipa, s težavami pa sta se soočali tudi koalicijski SLS in NSi. Na prvo so leteli hudi medijski napadi, a je dočakala konec mandata s številč­ no nespremenjeno poslansko skupino, iz druge pa je en poslanec izstopil in postal nepovezan. Politični tempo v volilnem letu sta najbolj diktirali SD in SDS. SD je po izstopih iz LDS tudi postala najmočnejša opozicijska stranka.2 6 3 2 6 2 Stranka Zares - socialno liberalnije bila ustanovljena 6. 10. 2007. V kadrovskem in deloma programskem pogledu (tega je sicer precej nadgradila) je bila ena od na­ slednic Drnovškove LDS. 2 6 3 Stranki SD je posledično tudi pripadalo podpredsedniško mesto parlamenta (namesto Marka Pavlihe, ki je bil izvoljen kot poslanec LDS). Za to funkcijo je pre­ dlagala več kandidatov, nazadnje svojega starosto Mirana Potrča, a prav nihče ni dobil zadostnega števila glasov. Po Potrčevem mnenju je bil vzrok temu koalicijsko »nerazumevanje parlamentarne demokracije« in strah pred vse močnejšo SD. - Peter Petrovčič: Neizvolitev Potrča ... V: Mladina 2007, št. 3. Peto mandatno obdobje - v znamenju »krize« Na predvečer petih državnozborskih volitev septem­ bra 2008 je bil slovenski politični prostor videti precej jasen in predvidljiv. V njem je dominirala prva vladna stranka, Janševa SDS, ob njej in hkrati daleč za njo sta stali vse bolj neprepoznavni koalicijski partnerici SLS in NSi. DeSUS, četrta stranka vladne koalicije, je bi­ la s svojo upokojensko bazo in lahnim distanciranjem od aktualne vlade solidno pozicionirana. Na opozicijski strani je vodilno vlogo prevzela SD, kije skupaj s stran­ kama Zares in LDS oblikovala zvezo, popularno imeno­ vano »levosredinski trojček« ali »KGB« - po začetnicah imen strankarskih prvakov. Jelinčičeva SNS se je kljub odhodom njenih vidnih članov, ki so ustanovili stran­ ko Lipa, ohranjala in s standardnimi populizmi učin­ kovito opozarjala nase. Zdelo se je, da bo SDS relativna zmagovalka, s tem da bo levosredinski trojček skupaj z DeSUS-om najbrž zbral večino glasov2 6 4 ... Vse je bilo videti predvidljivo in dolgočasno in takšna je bila, vsaj po mnenju medijskih strokovnjakov, tudi predvolilna kampanja.2 6 5 Lajtmotiv vseh strank je postala »blaginja«, programske poti do nje pa vse bolj nekonkretne, frazer- 2 6 4 Aljoša Selan: Volitve 2008. Kratko politično poletje v Sloveniji. V: Delo, 21. 8. 2008; Total tedna, 19. 9. 2008, Intervju: dr. Dejan Verčič (dalje Intervju: dr. Dejan Verčič). 2 6 5 Medijski strokovnjak dr. Dejan Verčič je dejal, daje bila prepričljivost kampanje »katastrofalno nizka«, in ob tem opozoril, daje SDS nedomiselno prevzela kampanjo hrvaške HDZ. Njen slogan Nadaljujemo skupaj je bil prevod Sanaderjevega Idemo dalje, barve in tip fotografije ravno tako. - Intervju: dr. Dejan Verčič. ske in zlasti vse bolj medsebojno podobne.2 6 6 Volivec se je tako le stežka odločal na podlagi programov, svoj glas je moral zaupati na podlagi drugih faktorjev - prepričlji­ vosti kampanjske oblike, karizme, spremljajočih afer, svojega ukoreninjenega političnega prepričanja, bolj ali manj iracionalnega razmisleka ... kakor vselej na pod­ lagi nepredvidljivih elementov ... Volilni izid je v analitskem okviru predvidljivega in nepredvidljivega tisto septembrsko nedeljo naposled obtežil nepredvidljivo. Pričakovanjem navkljub je rela­ tivno zmago slavila Pahorjeva SD, kije prejela 30,45 % glasov in s tem 29 poslanskih mandatov. Dotlej prva stranka SDS ji je sledila z le mandatom manj (29,26 % glasov). Na visoko tretje mesto se je uvrstila novinka Za­ res; prejela je 9,37 % glasov (9 mandatov). DeSUS-u je s 7,45 % glasov pripadlo sedem poslanskih sedežev, SNS- -u pa s 5,40 % glasov pet sedežev. Enako število man­ datov - pet - sta osvojili tudi SLS (v predvolilni koaliciji s SMS; prejela je 5,21 % glasov) in LDS (5,21 % glasov). Poslanec italijanske narodnosti je znova postal Roberto Battelli, na stolček poslanca madžarske narodnosti je namesto dolgoletne poslanke Pozsončeve sedel Läszlö Göncz.2 6 7 Ob zmagi SD je bilo ogrodje prihodnje koalicije znano (stranke KGB), relativna neznanka je bil zgolj če­ trti (oz. tudi peti) koalicijski partner, ki bi omogočal za­ dosti številčno koalicijo. Razočaranemu premierju Janši takoj po volitvah, ko so bili znani le rezultati vzporednih volitev, ni preostalo drugega kot reči, da velja zmagoval­ cem njegova (takrat sicer še pogojna) čestitka.2 6 8 Volilni izidi so torej bili za marsikoga presenetljivi, čisto racionalnih razlogov, ki so volivce odvrnili od dotlej vladajoče koalicije, ni bilo najti v (pre)velikem številu. Prve povolilne analize so zato ugotavljale, da so volitve prevesili sredinski volivci, nezadovoljni z načinom vla­ danja.2 6 9 Prevzetna širokopoteznost koalicije, ki se je 2 6 6 Simona Kustec Lipicer, Samo Kropivnik, Tomaž Deželan, Alem Maksuti: Volilni programi in stališča. Ljubljana 2011. 2 6 7 Državna volilna komisija: Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor z dne 3. 10. 2008. Dostopno na: http://www.dvk.gov.si/DZ2008/dokumenti/ porocilo_o_izidu_dz.pdf, pridobljeno 6. 6 2012. 2 6 8 Tanja Gobec: Slovenija v letu 2008. TV SLO 1, 1. 1. 2009 (dalje Gobec, Slovenija v letu 2008). Dostopno na: http://tvslo.si/#ava2.25591093, pridobljeno 5. 6. 2012. 2 6 9 Prav tam. denimo kazala v ambicioznem projektu plačne reforme za vse javne uslužbence, je v kombinaciji z brezkompro­ misno in ostro retoriko njenih poslank in poslancev v parlamentu okrnila njeno verodostojnost.2 7 0 Poleg tega seveda nikomur ni ušlo, da sta SLS in NSi dosegli precej slabši rezultat kot pred štirimi leti. NSi je celo izpadla iz parlamenta, njen predsednik Bajuk pa nemudoma odstopil. Kot poraženec se je po volilni nedelji povsem umaknil iz političnega življenja, s čimer je v slovensko politično kulturo vnesel nov vzorec obnašanja. Neuspeh obeh strank so analitiki precej pripisali uspehu stranke SDS, saj ta ni poslabšala svojega volilnega izida izpred štirih let. Sredinske volivce naj bi sicer izgubila, a je zato »izsesala« koalicijski partnerici in s tem ostala osa­ mljena. Na drugi strani je ob SD stal močnejši partner Zares, ki je s predsednikom Gregorjem Golobičem naj­ bolj prepričljivo problematiziral ravnanje koalicije in ta­ ko predstavljal alternativo umirjenemu Borutu Pahor­ ju. Zares je zajel tudi del standardnega volilnega telesa LDS (ravno tako kot SD), zaradi česar je bil izkupiček glasov stranke Katarine Kresal bolj pičel.2 7 1 Ob vsem pa seveda ne gre spregledati tudi učinka afere Patria,2 7 2 ki se je najbolj razplamtela pred volitvami in je gotovo omajala zaupanje v največjo vladno stranko in njenega predsednika. ■ k k k Potem ko je bilo izvoljenih vseh devetdeset poslank in poslancev, so se ti - kakor vselej dotlej - zbrali na konstitutivni seji in začeli peti mandat Državnega zbo­ ra Republike Slovenije. V veliki dvorani na Šubičevi je 15. oktobra 2008 znova zadonela Zdravljica, na mesto 2 7 0 Gl. Miha Kovač: Volitve 2008. Tudi sloni letijo, mar ne? V: Delo, 23. 9. 2008 (dalje Kovač, Volitve 2008); Aljoša Selan: Nauki parlamentarnih volitev 2008 v Sloveniji. V: Delo, 7. 10. 2008. 2 7 1 Kovač, Volitve 2008; Intervju: dr. Dejan Verčič. 2 7 2 Pri aferi Patria je šlo (in še gre) za 278 milijonov evrov vreden posel nakupa 135 finskih oklepnikov 8x8 Patria za potrebe Slovenske vojske, pri katerem naj bi pri­ šlo do podkupovanja. Zadevo so podrobneje preiskovali (sprva) finski kriminalisti (kasneje tudi slovenski in avstrijski), medijsko odmevnost pa je požela po objavi do­ kumentarca finske nacionalne televizije Resnica o Patrii (to je bilo tri tedne pred vo­ litvami). V njem je avtor za korupcijo obtožil tudi predsednika vlade Janeza Janšo. predsedujočega je znova sedel najstarejši poslanec; to je bil Vasja Klavora. Predsedujoči je najprej dal besedo Francetu Cukjatiju, ki se je poslavljal z visoke funkci­ je. »Panta rhei,« je dejal Cukjati in ugotovil, da imamo nov državni zbor, z novim entuziazmom in novo voljo, a kakor vselej enak izziv: »/.../ da bomo znali spoštovati vse, ne glede na to, kakšni nazorski opciji pripadajo; spoštovali njihove želje, njihove sanje, želje po humani, pravični, dobri srečni družbi. Ta naša želja oziroma ta naša naloga spoštovati vse ljudi se bo najprej pokazala v spoštovanju do nas samih, do kolegic in kolegov zno­ traj te dvorane; v spoštovanju do vseh, ne glede na to, kateri stranki pripadajo.«2 7 3 V prvih štirih mandatih ni bilo vedno tako in razprava v parlamentu je pokazala, da tudi v petem ni bilo nič drugače. Kolegi so Cukjatijev apel preslišali ... Po potrditvi mandatov so poslanci takoj prešli k vo­ litvam svojega vodstva. Pričakovana prihodnja koalicija je za predsednika predlagala Pavla Gantarja, uveljavlje­ nega in uglednega politika. Zanj je Gregor Golobič dejal, da ga odlikujejo »/.../ svobodomiselnost, iskrenost in posebna svetovnonazorska odprtost. Je liberalec z ve­ stjo. Kot tudi odločen in jasnih političnih načel je vse­ lej pripravljen preizpraševati lastna politična stališča in poglede, dovzeten za dialog, naklonjen iskanju stičnih točk, ne pa poudarjanju razlik, s tistimi, ki ne izhajajo iz istega svetovnonazorskega obzorja. Njegova dolgole­ tna politična biografija je bogata, vedno navdahnjena tudi z aktivizmom in prežeta s posebno pozornostjo do vrenja in dogodkov v civilni oziroma javni sferi. Zgodo­ vina slovenskega boja za demokracijo, za spoštovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin ne more mimo njegove vloge.«2 7 4 Kandidatove vrline je videla tudi potencialna opozi­ cija, saj mu je nekaj njenih poslancev izreklo javno pod­ poro. Po mnenju Mira Petka mu je bilo funkcijo pred­ sednika »absolutno« zaupati, Jožef Jerovšek pa je pou­ daril, kako je bil Gantar eden tistih poslancev, »/.../ ki 2 7 3 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 2 7 4 Prav tam. je spoštoval polemiko, replike in medklice v Državnem zboru. V tem seje pomembno razlikoval od večine dose­ danje opozicije, kije takšno ravnanje, kije imanentno za parlamente, opredeljevala kot nekaj nezaslišanega, ker je pač izhajala iz preteklih časov, ko so bile vse odločitve dogovorjene nekje drugje in so bile takratne skupščine samo mesto dviganja rok - brez polemik, brez tega.«2 7 5 Toda če je prihodnja opozicija po eni strani (vsaj v enem delu) Gantarju zaupala, je po drugi strani nadvse kri­ tično ocenjevala iskanje primernega kandidata znotraj pričakovane koalicije. Taje v javnost dejansko pošiljala nerodna sporočila, ki so dajala vtis, da največji stran­ ki trojčka ne želita prevzeti vodenja parlamenta. SD je funkcijo ponujala prvaku Zaresa, taje dejal, kako vidi v poslancu Potrču »naravnega kandidata«. Poslanec Jože Tanko je zaplet pokomentiral nadvse ostro: »Z izmika­ njem in nezainteresiranostjo za funkcijo predsednika Državnega zbora ste pokazali, da imate ponižujoč od­ nos do hrama demokracije, in s tem ste tudi nakazali, kakšna bosta vloga in odnos do Državnega zbora v tem mandatu.« Iz tega je nato izpeljal naslednji sklep: »Eni se odrekajo funkciji predsednika Državnega zbora, če­ prav imajo strokovno morda ustrezne kandidate, drugi se izmikajo, ker želijo več besede pri konkretnem upra­ vljanju z denarjem, torej dajejo več poudarka izvršnim funkcijam. Tudi ravnovesja med zakonodajno, izvršno in drugimi oblastmi ne bo več, saj bo nova koalicija, vsaj tako kaže, težišče izrazito pomaknila na izvršno oblast in bo Državni zbor najbrž le postal poslušno orodje dru­ gih vej ali centrov, ki bodo tu v Državnem zboru le iskali pokritje za svoje odločitve.«2 7 6 Njegova teza se zdi smi­ selna, a je bila tedaj že dolgo veljavna. Center politične moči je vsekakor vlada, tudi v drugih primerljivih parla­ mentarnih demokracijah, ne le v Sloveniji. Obljubljena podpora Gantarju na tajnem glasova­ nju ni izostala, prejel je 69 glasov poslank in poslancev. V postizvolitvenem nagovoru je podal svoje videnje par­ lamenta, kije bilo prav tako, kakršno so mu pripisova­ li kolegi v razpravi o njegovi kandidaturi. Po njegovem 2 7 5 Prav tam. 2 7 6 Prav tam. mnenju demokracija in opozicija v parlamentu nista samo »za okras«. »Niti ne more biti samo vzvod demo­ kratične legitimizacije vladajoče večine. Je mnogo več. Je dokaz, stalni dokaz, da pri vseh političnih odločitvah obstaja tudi alternativa. Obstaja drugačna možnost, drugačna in druga pot. Da tisto, kar je sprejeto, ni edino možno, ampak je lahko tudi drugače. «2 7 7 Podobno visoko podporo kot Gantar so še isti dan prejeli tudi vsi kandidati za podpredsedniška mesta - France Cukjati, Vasja Klavora in Miran Potrč, ob čigar kandidaturo se je sicer pikro obregnil Miro Petek. Dejal je, da ga podpira, četudi ga je prvič videl na televiziji pred 40 leti. »Takrat smo v Črni dobili prvo črno-belo televizijo in smo se vsi zbrali za tem televizorjem. Da­ nes živimo v digitalni dobi, živimo v globalni, internetni televiziji in mislim, daje dobro, da bomo videli gospoda Potrča na tem mestu tudi v tej podobi.«2 7 8 Pred glasovanjem o podpredsednikih, a hkrati še­ le po izvolitvi predsednika parlamenta je zbor nagovo­ ril tudi predsednik republike Danilo Türk. V tej vlogi je pred poslance stopil prvič, a je svoj govor tako po formi kot po tezah približal obema predhodnikoma, Kučanu in Drnovšku. Poudaril je pomembnost državnega zbora, v katerem je videl »tribuno razprave«, »tržnico« in »idejni prostor usklajevanja« v slovenski demokraciji. Taje bila po njegovem mnenju »v dobri formi«. »Morebiti ji manjka kakšen element zrelosti, ki ga prinaša daljše zgodovin­ sko obdobje. Morebiti so nekatere naše politične delitve preveč ideološke in preveč povezane z značilno sloven­ sko trmo. Navzlic temu pa smo v svoji zgodovini, zlasti v zadnjih dveh desetletjih, v Sloveniji dokazali, da se zna­ mo odgovorno in resno odločati, tako kadar gre za velike zgodovinske odločitve, kakršna je bila osamosvojitev in vzpostavitev suverene države Slovenije, kot tudi, ko gre za bolj praktične in bolj vsakdanje odločitve.«2 7 9 2 7 7 Prav tam. 2 7 8 Prav tam. 2 7 9 Prav tam. k k k Tri tedne po konstituiranju, 7. novembra 2008, so se poslanci sestali na prvi izredni seji, katere osrednja in prva točka je po običaju bila obravnava predloga predsednika republike za izvolitev kandidata za pred­ sednika vlade. Predsednik Türk je v skladu s pričako­ vanji predlagal prvaka SD Boruta Pahorja, ki je pred poslance stopil z daljšim programskim govorom. Njegov nastop je bil prepričljiv, njegove besede pa v vsej svoji podrobnosti splošne, a povezovalne hkrati: »Kot sem de­ jal pri predsedniku države, povem tudi pri vas - čeprav utegnem biti kasneje deležen določenih očitkov, da te­ mu ni tako - ampak veljam za politika konsenza. In kot sem rekel predsedniku države, me mine potrpljenje sem in tja samo takrat, ko kdorkoli znova in znova govori o naših in vaših. Zlasti v časih, ki nas čakajo, si po moje te pogubne delitve ne moremo privoščiti. Jaz mislim, da potrebujemo eden drugega. In na koncu, spoštovani go­ spod predsednik, visoki dom, vsak od nas kot posame­ znik zlasti v razmerah, ki nas čakajo, ne zmore skoraj nič, mi vsi skupaj pa zmoremo skoraj vse!«2 8 0 Bodoča opozicija, ki je postajala vse bolj očitna, je njegov nastop seveda pospremila s kritiko, ki pa ni bila toliko usmerjena v samega kandidata, kolikor v njegove strankarske in koalicijske tovariše (in tudi predsedni­ ka republike). Poslanec Tanko iz vrst SDS je njihova ravnanja, »izključevanja« in »zavlačevanja« primerjal z »odgovornimi« ravnanji Janševe vlade ter sklenil, da nje­ gova poslanska skupina kandidata ne bo podprla. »To pa ne pomeni, da ne bomo podprli ustreznih ukrepov najverjetnejše vladne ekipe, ki bo predlagala kot izhod iz oteženih razmer, na primer razvojnih spodbud, davč­ nih olajšav, dohodninskih olajšav in drugih ukrepov, ki jih bodo zahtevale zapletene razmere.«2 8 1 Ob koncu razprave je Pahorja podprlo 59 poslank in poslancev. Zahvalil se jim je za zaupanje in dejal, da ga ne vidi kot »bianco menico, ampak kot velik kredit, 2 8 0 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje V. mandata DZ z dne 7. 11. 2008. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 2 8 1 Prav tam. ki sem ga dolžan poravnati s svojim vestnim delom«.2 8 2 21. novembra je bila nato izvoljena še njegova vlada, po pričakovanju koalicijska, sestavljena iz t. i. levosre­ dinskega trojčka in stranke DeSUS. Skupaj je premo­ gla solidnih 50 glasov, na glasovanju pa je dobila tudi tradicionalno podporo obeh poslancev narodnosti in še stranke SNS (56 glasov). Pahorje ob predstavitvi svo­ je ministrske ekipe znova po nogometno pozval, kako »potrebujemo drug drugega - zato, ker mora slovenska politika v celoti, ne zgolj vlada, v času, ki je pred nami, odigrati vlogo reprezentance«.2 8 3 • k k k Novi vladi je prvak opozicije Janša obljubil »klasič­ nih sto dni miru, ko SDS ne bo vlagala interpelacij ali posegala po drugih poslovniških, ustavnih ali zakonskih ukrepih, ki jih ima za neposreden nadzor nad delom vlade,« tudi zato - kakor je poudaril -, ker bodo številni ministri »potrebovali kar nekaj časa, da se seznanijo z razmerami. Še posebno tisti, ki prvič stopajo na odgo­ vorne funkcije v izvršilni oblasti. V tem primeru kar ta­ koj v vrh.«2 8 4 Nedvomno gentlemanska gesta opozicije, a se ji je premier Pahor odrekel. Ne nazadnje in predvsem zato, ker časa za »seznanjanje« ni bilo na voljo. Že na predvečer volitev je namreč bilo jasno, da se po svetu vse bolj širi dolžniško-finančna kriza, ki utegne prerasti v širšo gospodarsko krizo in zajeti tudi Slovenijo. Pahor­ jeva ekipa je dajala vtis, da se zaveda situacije, premier je na zaskrbljujoče napovedi opozoril tudi ob svoji pre­ mierski predstavitvi in celo napovedal težko prihodnost, toda v naslednjih mesecih je nato vsled svojega kon- senzualnega pristopa ukrepal počasi in omahljivo. Mor­ da tudi zaradi prvih komentarjev opozicije, ki so vladi očitali preveliko črnogledost, s čimer bi naj ta vnaprej opravičevala svoja dejanja.2 8 5 Prvi sveženj protikriznih 2 8 2 Prav tam. 2 8 3 Marko Jakopec: Poslanci državnega zbora izvolili nove ministre. V: Delo, 22. 11. 2008. 2 8 4 Peter Jančič: Prvih sto dni vladanja Boruta Pahorja med vojno in mirom. V: Delo, 26.11.2008. 2 8 5 Marko Pečauer: Slovenska politika v letu 2008. V: Delo, 27. 12. 2008, SP. ukrepov je prišel v parlament ob koncu leta.2 8 6 Poslan­ ci so ga sprejeli na zadnji seji leta 2008 in tako skoraj simbolično napovedali osrednje težišče petega manda­ ta - premagovanje krize, ki je naposled iz gospodarske prerasla v politično. Razmere so se zaostrile takoj naslednje leto. »Nič ni šlo tako, kot bi moralo.« Križaje postala tudi slovensko dejstvo. Zvrstile so se stavke, razraščalo je nezadovolj­ stvo, pravega odziva vladne koalicije pa ni bilo čutiti ... Nasprotno, vse bolj in bolj se je utrjevalo prepričanje o tem, da so politiki s političnimi institucijami vred sami sebi namen. Neizogibni koalicijsko-opozicijski spori so preraščali v odkrite konflikte, povrhu vsega pa je še sa­ ma koalicija dajala vtis razglašenega orkestra.2 8 7 To seje kazalo tudi v javnomnenjskih anketah ocene dela vlade in parlamenta, ki so mesec za mesecem padale ...2 8 8 Konfliktna politična klima se je v parlamentu prvič razgalila že v začetku leta 2009 ob precej benignem gla­ sovanju, kjer nihče ni pričakoval zapletov. Šlo je za rati­ fikacijo sporazuma o vstopu Albanije in Hrvaške v zvezo Nato. Koalicija je z ratifikacijo soglašala, največja opozi­ cijska stranka SDS pa je napovedala obstrukcijo. Na pr­ vi pogled nič nenavadnega. Brez glasov SDS ratifikacija ni bila mogoča, zato se je lahko zdelo, da je poslanska skupina z uporabo konkretnega parlamentarnega orod­ ja obstrukcije učinkovito onemogočila sprejetje nečesa, čemur nasprotuje. Toda bistvo in vsa nenavadnost je bila tedaj v tem, da SDS pravzaprav pridružitvi obeh držav k Natu ni nasprotovala. Le čemu je torej ravnala tako? Pravi vzrok njenega ravnanja je bil v dejstvu, da je koalicija zavrnila zaključni račun proračuna za le­ to 2007, ki je bilo tisto proračunsko leto, na katero je bila prejšnja koalicija nadvse ponosna. Svojo podporo ratifikaciji je SDS zato »vezala« na sprejetje zaključnega računa. Koalicija je bila stisnjena v kot. Če je želela iz zagate, je morala taktirko vsaj za trenutek prepustiti opoziciji. Glasovanje o zaključnem računu so ponovili 2 8 6 Mojca Prelesnik: Državni zbor v prvem letu petega mandata. V: Poročilo o delu Državnega zbora v obdobju 2008-2012. Prvo leto mandata oktober 2008-december 2009. Ljubljana 2010, str. 86-87. 2 8 7 Marko Pečauer: Slovenija v letu 2009. V: Delo, 31. 12. 2009, SP. 2 8 8 Marko Pečauer: Anketa Dela - letni pregled. V: Delo, 4. 1. 2010. in okoli 20 poslancev koalicije, v glavnem iz vrst SD, je nato dokument vendarle podprlo.2 8 9 Če povzamem: najprej je ena poslanska skupina napovedala obstrukcijo pri točki, kateri ni nasprotova­ la, nato pa je del poslancev druge poslanske skupine na ponovnem glasovanju o isti stvari glasoval drugače, četudi se z drugačno opredelitvijo ni strinjal. Javnost je bila zmedena, koalicija osupla. Predsednik Zaresa Golobič je ostro obsodil zlasti ravnanje SDS in v njem videl »simbolični požig parlamentarizma«, predsednik parlamenta Gantar pa je skušal pragmatično opravi­ čiti izid ponovnega glasovanja. Po njegovem mnenju je pač bilo treba izbirati med dvema zloma in se odločiti za manjšega. Premislek dela poslancev naj tako ne bi bil sporen. »Veliko bolj moralno sporno je povezovanje zaključnega računa z ratifikacijo mednarodnega spora­ zuma. /.../ Na tej točki smo imeli opravka z ,butnska- larsko' samovšečnostjo. V politiki tudi ni vse dovoljeno: enoje spreminjati stališča, ko izbiraš med dvema slabi­ ma možnostma, drugo je politika iracionalne presoje, ki ne odstopa od svoje pozicije, četudi pogori hiša in ona sama v njej. Najboljši opis za ravnanje prvaka SDS je efekt škorpijona in žabe. Pripravljen je bil uničiti tudi svoje lastno delo, da bi dokazal, da ima prav v popol­ noma nepomembnem primeru.« Nato je še ostro dodal: »Sedaj nam je jasno, da SDS nima nobenih mej, zato bomo morali vedno ravnati, kot da se lahko zgodijo naj­ hujši scenariji. V vseh občutljivih zgodbah bomo morali imeti pred očmi, da je najslabši scenarij najverjetnejši. Načelno sodelovanje in partnerstvo je očitno le komuni­ kacijska strategija opozicijske stranke. V SDS se bodo morali zelo potruditi, da si bodo povrnili zaupanje ko­ alicije. Vemo tudi, da bodo orodja poslovnika, ki jih ta omogoča opoziciji, uporabljali do konca.«2 9 0 Ravnanje poslanske skupine SDS je skušal poja­ sniti njen poslanec in nekdanji predsednik parlamenta Cukjati: »Očitno je, da koalicija ni pričakovala naše re­ akcije. V minulem mandatu je bilo tudi veliko obstruk­ 2 8 9 Zoran Potic, Marko Pečauer: Po izsiljenem ponovljenem glasovanju. V: Delo, 14. 2. 2009, SP. 2 9 0 Prav tam. cij, a zaradi tega sodelovanje pri razvojnih programih ni trpelo. Zaradi obstrukcij se mostovi takrat niso rušili. Ocene o koncu parlamentarizma so zelo pretirane, kar priča o tem, da imamo različna mnenja o demokraci­ ji in parlamentarizmu. Vladna koalicija še ne razume, da bo morala v nekaterih stvareh prisluhniti opoziciji, če bo hotela speljati velike projekte. Kdor bo načrtoval takšne projekte, bo moral delovati taktno, kot smo mi to počeli v minulem mandatu. Gospodje se bodo morali naučiti, kako v državnem zboru peljati resno politiko.« Gantar mu ni ostal dolžan: »V parlamentu imamo opra­ viti z dvema političnima kulturama. Kulturo politične­ ga brutalizma, ki striktno zasleduje lastne interese, ki ukrepa brez pomisleka o posledicah in nastavi nož na vrat, če le utegne. Na drugi strani je normalna demo­ kratična politična kultura, ki sprejema logiko pozicije in opozicije, a hkrati tudi ve, da ne sme do konca pora­ ziti nasprotnika.«2 9 1 Iz orisane retorike parlamentarnih frontmanov moremo razbrati jasno sporočilo: politični spopad bo neizprosen. * * * Ob vseh pomembnih temah (ali vsaj tistih, ki so bi­ le izpostavljene kot pomembne) so se skozi ves mandat duhovi ločevali. Ko seje vlada s sosednjo Hrvaško uspe­ la končno dogovoriti o rešitvi mejnega vprašanja, kar moremo nedvomno šteti za enega njenih večjih uspe­ hov, je takoj naletela na odločno nasprotovanje opozici­ je in tudi dela vidnejših intelektualcev (a po drugi strani je precejšen del javno izpostavljenih intelektualcev spo­ razum podpiral). Parlament je z glasovi koalicije nato t. i. arbitražni sporazum podprl, a močno vsejani dvomi so ostali.2 9 2 Izrazitega nasprotovanja je bila deležna tudi refor­ ma pokojninskega sistema. O tem, daje slednja potreb­ na in pomembna, so se sicer strinjale vse parlamentarne stranke, o izbranem načinu pa ne več. Koalicijski pre­ dlog, kije med drugim predvideval višanje upokojitvene 2 9 1 Prav tam. 2 9 2 Peter Jančič: Predsednik državnega zbora o letu 2010. V: Delo, 29. 12. 2010. starosti za tri leta, so najbolj odkrito zavračali v SDS in SNS, pomisleke pa so imeli tudi v DeSUS. Za reformo njegovi poslanci nato niso glasovali, a je preostanku ko­ alicije priskočila na pomoč SLS, tako da je novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju konec leta 2010 le bil sprejet.2 9 3 V okviru reformiranja trga dela je koalicija sprejela še zakon o malem delu, ki je drzno spreminjal sistem študentskega dela in načenjal finanč­ ne »imperije« študentskih organizacij in servisov. Temu so ti seveda močno nasprotovali in maja 2010 organizi­ rali študentske demonstracije pred poslopjem državne­ ga zbora.2 9 4 Toda legitimno izražanje nestrinjanja z za­ konom se je tedaj sprevrglo v neartikulirano blatenje in celo nasilje. Naokrog so letele granitne kocke, izbruhnili so manjši plameni, poslopje parlamenta (zlasti vhodni portal) je bilo opazno poškodovano. Sprejete odločitve parlamenta nikakor niso bile »sprejete« ... Že tako razburkane parlamentarne vode je novem­ bra 2009 še razpihala odločitev predsednika republike Danila Turka o podelitvi najvišjega državnega odlikova­ nja nekdanjemu republiškemu sekretarju za notranje zadeve iz osemdesetih let Tomažu Ertlu. Opozicija se je ob tem hudo razvnela, saj je pod Ertlovo pristojnost sodila tudi zloglasna Služba države varnosti, popularno (po srbski kratici) imenovana Udba. Po njenem mnenju je predsednik z odlikovanjem Ertla kršil ustavo (in to kar 34-krat) inje zato parlamentu predlagala, naj pred­ sednika obtoži pred ustavnim sodiščem. Türk je očitke zavrnil, a opozicija je ostala neizprosna. V dejanju pred­ sednika republike je videla nevarno simbolno dejanje, ki je mejilo na »absurd«. Ob glasovanju je nato ostala osamljena, saj večina poslancev predloga ni podprla.2 9 5 Državni zbor je postajal polje trajnejših konfliktov, kar se je odrazilo tudi v parlamentarni razpravi. Med posebej nepomirljivo in izključujočo, ki je hkrati opo­ zarjala na globoka idejna, konceptualna in celo kultur­ 2 9 3 Drago Zajc: Nekateri primeri konfliktov v Državnem zboru. V: Razreševanje kon­ fliktov v Državnem zboru Republike Slovenije - raziskava FDV. Ljubljana 2011 (da­ lje Zajc, Nekateri primeri konfliktov v DZ), str. 8-11. 2 9 4 Prav tam, str. 12-13. 2 9 5 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 14. seje V. mandata DZ z dne 2. 3. 2010. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. no-antropološka razhajanja, lahko nedvomno uvrstimo debato o predlogu novega družinskega zakonika, ki se je s prvim branjem začela marca 2010, nato pa skorajda prerasla v nerazumljivo »neverending stoiy«. Koalicijo so pri predlogu vodile iskrene želje, saj je ne nazadnje posodabljala več kot 30 let staro družinsko zakonoda­ jo. Po besedah resornega ministra Ivana Svetlika so jo hoteli urediti »v skladu z zahtevami časa in prostora«. Zakonik je deloval sodobno in celovito, hkrati pa ni de­ lal »razlik na osnovi rase, spola, družbenega položaja ali verskega prepričanja in tudi ne na osnovi spolne usme­ ritve. Opozorila in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije na tem področju so bila jasna in nedvoumna, zato smo jih v celoti upoštevali.« Ministrovo pojasnilo se zdi v 21. stoletju skorajda nepotrebno, saj je ne na­ zadnje bil namen novega zakonika »zaščititi interese in koristi vseh otrok, ne glede na to, v kakšnem tipu dru­ žinske skupnosti živijo. Pri tem ne moremo in ne bomo delali nikakršnih razlik. Vsi morajo uživati polnopravno državljanstvo.«2 9 6 Toda temu ni bilo tako; tradicionali­ stični stereotipi, velikokrat zaviti v enostranske inter­ pretacije dvomljivih raziskav, so očitno bili bolj aktual­ ni, kot je predvidevala koalicija. O predlogu zakonika je prvi spregovoril poslanec Cukjati in uvodoma sicer priznal, da predlog vsebuje »vrsto dobrih rešitev«, a je vendarle nesprejemljiv, »ker bistveno spreminja razumevanje slovenske družine ozi­ roma zakonske zveze. Prvič v zgodovini jo usodno raz­ vrednoti, ker popolnoma ignorira njeno naravno, bio­ loško usmerjenost v novo življenje, tisto usmerjenost, s katero vsak, predvsem demografsko ogrožen sloven­ ski narod, stoji in pada.« Nasprotnike je očitno zmotila predvsem izenačitev istospolnih in raznospolnih sku­ pnosti, zavoljo česar sije Cukjati v nadaljevanju privo­ ščil »izlet v svet homoseksualnosti«. Dejal je, kako so 70 let »/.../ terapevti in psihiatri učili, daje homoseksu­ alnost čustvena motnja, ki je posledica podzavestnih nerazrešenih konfliktov glede spola in osebnosti. Leta 1973 pa je pod pritiskom maloštevilnih, a zelo agresiv­ nih homoseksualnih skupin Ameriško združenje psi­ hiatrov homoseksualnost nepričakovano brisalo s se­ znama psihiatričnih diagnoz, čeprav za to ni bilo nobe­ nih strokovnih razlogov. Evropski učbeniki psihiatrije iz 80-ih let so homoseksualnost še vedno obravnavali kot najpogostejšo obliko seksualne perverznosti.« Po njegovem je torej bil cilj predlaganega zakonika zgolj v »degradaciji klasične družine«. Iz tega je naposled izpe­ ljal precej nenavaden in do istospolnih parov celo žaljiv sklep: »Če pa klasični zakonski zvezi nič več ne prizna­ mo njene naravne in za narod pomembne usmerjenosti v spočetje, rojstvo in vzgojo otroka, ter jo izenačimo s homoseksualno zvezo, potem ni nobenih ovir več, da bi otroka lahko posvojil tudi homoseksualni par, pa tudi pedofili in zoofili, saj gre tudi pri njih le za neke vr­ ste spolno usmerjenost, na podlagi katere ni dovoljena diskriminacija.«2 9 7 V nadaljevanju se je razprava vse bolj razvnemala, padale so vse težje besede, predsedujoči je imel vse več dela, ko je moral posredovati in kolegom segati v be­ sedo. Med najbolj neposrednimi govorniki »brez dlake na jeziku« je gotovo bil Zmago Jelinčič, čigar »dialog« s predsednikom Gantarjem sledi v daljšem pasusu: »ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Lep dober dan vsem skupaj! Danes imamo pred sabo zakon, ki bi bil lahko zelo dober, pa vendar ima eno veliko napako - zlorabo teh pozitivnih rešitev za to, da bi se v ta zakon vsilile posvojitve otrok istospolnim partnerjem. Jaz ne bom govoril o teh zadevah, ki so dobre rešitve. Te dobre rešitve so dobre same po sebi. Govoril bom o zlorabi, o ogabni zlorabi koalicijskih strank, ki poskušajo svoje izvitoperjene spolne zadeve vtakniti v ta zakon... PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR: Želim vas vna­ prej opozoriti, da umirite svoje besede, da ne žalite ko­ legov poslank in poslancev in da se pravzaprav dostojno obnašate v Državnem zboru! Prosim, vračam vam be­ sedo. ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Gospod predse­ dnik, nikogar ne žalim, govorim resnico!! /.../ Verjetno veste, da Evropska konvencija o posvojitvah otrok ne dovoljuje posvojitve istospolnim partnerjem! Res je, da 2 9 7 Prav tam. Republika Slovenija te konvencije ni podpisala, nav­ kljub temu daje to Evropska konvencija. Vi preferirate svoje želje tudi nad Evropo, kadar vam to “paše”. Pri­ pravljeni ste enostavno zatajiti pravice otrok in dovoliti nekaterim izbrancem, da si bodo dovoljevali, kar si lah­ ko dovoljujejo. Pa naj povem en primer. Poglejte, reci­ mo, pride Janezek domov in reče: “Mamica daj, lepo te prosim, daj mi eno novo majčko, sem si jo umazal.” Pa reče mamica: “Pa jaz nisem tvoja mamica.” Pa reče Janezek čez nekaj časa: “Pa mamica, daj mi nekaj zajesti, ker sem tako lačen.” Pa reče mamica: “Veš, jaz nisem tvoja mamica.” Pa reče Janezek: “Mamica, tako mi je hudo, daj se malo stisni k meni.” Pa reče mamica: “Ja, jaz nisem tvoja mamica.” Pa reče Janezek: “Ja, kako naj pa ti potem rečem?” Pa reče mamica: “Reči mi tako kot vsi drugi, stric Tone.” Ali bi to radi?! Alije to tisto, k čemur težite?! Pred­ stavljajte si ob teh posvojitvah dva stara homoseksual­ ca, ki si nabavita enega majhnega fantka in se potem skupaj kopajo v banji. Krasno!! Krasno!! .../Izklop mi­ krofona. /... PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR: Gospod Jelin­ čič... ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: .../Mikrofon ni vključen./... Ali vas ni sram gospod predsednik... PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR: Odvzel sem vam besedo in vas ponovno opozarjam, da ostanete v mejah dostojnosti. Nasprotovanje zakoniku, posameznim do­ ločbam, se da izreči na dosti bolj kultiviran način. Pro­ sim, da se ravnate po tradiciji v tem parlamentu in da se držite nekih minimalnih etičnih standardov govorjene besede. Vračam vam besedo in izrekam prvi opomin. ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Ja, kar opominjate me, saj opominjali boste še marsikoga. Samo na kon­ cu, upam, da boste na volitvah dobili svojo porcijo. Jaz imam dve majhni punčki in vem, kaj govorim. Vem, kaj govorim. Ne, gospod Rožle, ne gospod Rožle, jaz nisem istospolni.../izklop mikrofona./... PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR: Gospod Jelin­ čič, gospoda Rožeja ste imenovali Rožle. To je skrajno nedostojno in omalovažujoče, poniževalno, torej nasla­ vljanje vašega kolega in mojega kolega poslanca gospo­ da Rožeja. Pričakujem, da boste vzdržali nek normalni etični standard ravnanja in odnosov do svojih kolegov in kolegic, četudi se ne strinjate z njimi. Dajem vam drugi opomin. ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Gospod predse­ dnik, če bi poznali slovensko literaturo, bi vedeli, da je Rožle v Kekcu zelo pozitivna oseba. Bi bilo lepo, če si preberete to zgodbo Vandota, bi bilo zelo zanimivo. Ali smem nadaljevati? PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR: Prosim, go­ spod Jelinčič. ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Hvala lepa. Veste, gospod predsednik, bi bilo lepo, če bi opozorili tudi va­ še kolege, tiste, ki se tako zavzemajo za istospolne par­ tnerje, da bi bili malo tiho v Državnem zboru. Jaz bom apeliral tukaj na stranko, v kateri sodim, daje še nekaj zdravega duha, to so Socialni demokrati, ki mislim, da navkljub vsemu razmišljajo drugače, da so pripravljeni varovati otroke pred zlorabami, kajti jaz sem prepričan, da je namen teh posvojitev otrok s strani istospolnih partnerjev seksualna zloraba. Danes imamo v Sloveni­ ji hude probleme s spolnimi sprevrženostmi v zvezi z bulmastifi. Ali naj pričakujemo, da bo naslednjič ista koalicija predlagala, da se uzakoni pedofilija? Ali lahko pričakujemo, da bo koalicij a.../izklop mikrofona./... PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR: Gospod Je­ linčič, vzel sem vam besedo. Gospod Jelinčič, prosim vas, da ostane v mejah dostojnosti in v mejah členov in razprave o členih, ki ga določa Predlog družinskega zakonika. Prosim vas, da ne greste iz teh okvirjev, da držite debato, kije bila vse do vašega nastopa dosti kul­ tivirana, prepričljiva in je omogočila tako poslankam in poslancem kot drugim, da se o teh stvareh opredeljujejo in izrekajo. Prosim, da ne greste proti tej opredelitvi v Državnem zboru.«2 9 8 Razumevanje sodobne družine enih in drugih je očitno bilo diametralno nasprotno. Po enem letu so pre­ dlagatelji in nasprotniki zakonika le sklenili delni kom­ 2 9 8 Prav tam. promis, kije omogočal njegovo sprejetje, a ni zadovolje­ val vseh .. .2 " * * * Zaupanje v vlado in parlament je v tretjem letu mandata še naprej padalo, nezadovoljstvo se je razra­ ščalo, gospodarska kriza je že nekaj časa bila občuteno dejstvo. Politični prostorje ostajal nepomirljiv, koalicija pa je vse bolj dajala vtis, da je navzven in navznoter blokirana in brez pravih »izhodnih« idej. Pot v politično krizo je tako bila začrtana. Koalicijo je maja prvi zapu­ stil DeSUS, ki je že tako veljal za njen najšibkejši člen. V njej bi se naj počutil »neenakopravno«, saj v času go­ spodarske krize ni mogel uveljaviti svojih predlogov. Z izstopom DeSUS-a je koalicija izgubila parlamentarno večino, a je vztrajala do naslednjega meseca, koje iz nje izstopil še Zares. V maloštevilni koaliciji sta tako ostali le še SD in LDS.3 0 0 Pomemben katalizator politične krize in razpadanja koalicije so vse od poletja 2010 bili tudi številni referen­ dumi, na katerih so volivci odločali o skoraj vseh ve­ čjih koalicijskih projektih. Pri tem so pritrdili le enemu - arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, ki ga je junija 2010 predlagala sama koalicija. Že decembra so nato zavrnili novi zakon o Radioteleviziji Slovenija (referen­ dum sta predlagali opozicijski SDS in SNS), aprila 2010 pa zakon o malem delu (tega so predlagale študentske organizacije in sindikati). Gotovo najbolj poguben pa je bil t. i. superreferendumski 5. junij 2011, ko so volivci odločali o kar treh zakonih - arhivskem, zakonu o pre­ prečevanju dela na črno in o najpomembnejšem - po­ kojninskem. Vse po vrsti so zavrnili in tako vladi izrekli svojevrstno nezaupnico.3 0 1 Dvočlanska koalicija je nato vztrajala naprej, a ji 2 9 9 Zajc, Nekateri primeri konfliktov v DZ, str. 7-8. O zakonu so naposled odločali volivci na referendumu 25. 3. 2012. Ob 30 % udeležbi jih je 55 % glasovalo proti njegovi uveljavitvi. 3 0 0 Gorazd Utenkar: Gospodarski krizi se je v tretjem letu pridružila še vladna. V: Nedelo, 25. 11. 2011 (dalje Utenkar, Gospodarski krizi seje v tretjem letu pridružila še vladna). 3 0 1 Prav tam. ni bila usojena dolga življenjska doba. Najprej je mora­ la poskrbeti za novega predsednika parlamenta, saj je po odhodu Zaresa dotedanji predsednik Pavle Gantar odstopil. Večja koalicijska stranka je mesto ponudila manjši - LDS-u, kije na visoko funkcijo kandidiral svo­ jega manj prepoznavnega, a mirnega in uglednega po­ slanca z daljšim stažem Ljuba Germiča. Večini poslan­ cev, ki se je ne nazadnje tudi zavedala, da parlament kljub politični krizi potrebuje predsednika, se je zdel sprejemljiv. Zanj je glasovalo 57 poslancev in Germič je tako postal osmi predsednik državnega zbora.3 0 2 Gladka izvolitev novega predsednika parlamenta pa nikakor ni pomenila, da bo ostanek koalicije tako zlah­ ka popolnil še preostale izpraznjene funkcije. Po slovesu Zaresa in nato še odstopu notranje ministrice Kresalove je bilo praznih kar pet ministrskih mest. Če je premier želel še nekaj časa vladati naprej, je potreboval nova imena. Septembra je tako parlamentu predlagal listo petih novih ministrov in na njihovo imenovanje vezal svojo zaupnico. Večine ni imel, zato je izid glasovanja presenetil le maloštevilne. Poslanci so njegov predlog zavrnili (prejel je 36 glasov) in s tem avtomatsko str­ moglavili celo vlado.3 0 3 To se v državnem zboru sicer ni zgodilo prvič, nadaljnji postopki so ustavno predvideni, potrebno bi bilo začeti z iskanjem novega mandatarja. Toda tisto jesen je očitno pri večini poslancev prevlada­ lo prepričanje, da taka pot ne bi bila smiselna. Novega mandatarja ni predlagal nihče in predsednik republike je 21. oktobra 2011 razpustil državni zbor. Prvič v (sko­ raj) dvajsetletni zgodovini slovenskega parlamenta so sledile predčasne volitve, napovedane za 4. december. Zaupanje v precejšen del parlamentarnih strank je bilo omajano, pričakovati je bilo temeljitejše prestrukturira­ nje političnega prostora. * * * Peto državnozborsko mandatno obdobje je bilo pr­ vič krajše, a statistično ravno tako plodno. Parlament je 3 0 2 Tina Kristan: Mož, ki trikrat premisli, preden reče. V: Delo, 5. 9. 2011. 3 0 3 Utenkar, Gospodarski krizi seje v tretjem letu pridružila še vladna. skupaj sprejel 941 aktov.3 0 4 Število zastavljenih poslan­ skih vprašanj in podanih pobud je bilo celo enako prej­ šnjemu mandatu (3148). Obstrukcij je bilo manj, le 20, število vloženih interpelacij skoraj enako (štiri), število preiskovalnih komisij pa je skokovito poraslo. Ustano­ vljenih je bilo kar sedem.3 0 5 Struktura poslanske zbornice je glede na število in moč poslanskih skupin bila precej statična. Leta 2008 je bilo ustanovljenih osem poslanskih skupin, konec mandata pa je delovala ena več - skupina nepovezanih poslancev, ki je štela pet članov. Poleg tega je ena po­ slanka zadnje mesece mandata delovala kot nepoveza­ na. Najmočnejša koalicijska in najmočnejša opozicijska stranka sta bili po številu poslancev novembra 2011 iz­ enačeni. Prvič v zgodovini državnega zbora seje zgodilo, daje enemu poslancu prenehal mandat, ker je bil prav­ nomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev.3 0 6 Ob koncu mandata sta oba pred­ sednika parlamenta - Gantar in Germič - poudarila, da je državni zbor tudi v petem sklicu opravil pomembno delo, o načinu njegovega dela in razprave pa zapisala, da pač »dobro predstavlja politično in duhovno podobo sodobne slovenske družbe«.3 0 7 TABELA: Skupno število sprejetih parlamentarnih aktov v letih 2008-20113 0 8 Leto 2009 (in konec leta 2008) 2010 J 2011 Število sprejetih aktov 347 297 297 3 0 4 Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008-2011. Ljubljana 2012 (dalje Poročilo o delu DZ 2008-2011), str. 32-33. 3 0 5 Prav tamj str. 29-32, 38-39, 42, 63-66. 3 0 6 Prav tam, str. 16-20. 3 0 7 Prav tam, str. 6. 3 0 8 Podatki so v: Prav tam, str. 32-33. Šesto mandatno obdobje - čas novih strank? Od napovedi predsednika republike, da bo razpu­ stil državni zbor, do volitev ni bilo veliko časa, poleg te­ ga so bile blagajne političnih strank prazne. V takih raz­ merah tako niti ni bilo presenetljivo, da v kampanji ni bilo zaslediti zares inovativnih pristopov, prepričljivih in prodornih rešitev ter razkošnega nagovarjanja volivcev. Volilni boj je potekal precej mimo (a ne brez afer), pri čemer so bile prvič v dvajsetih letih razdvajajoče ideolo­ ške teme opazneje odrinjene v ozadje. To sicer nikakor ne pomeni, da jih ni bilo in da niso vplivale na odločitve volivcev, a večina politične razprave seje vendarle vrtela okrog premagovanja gospodarske krize in iskanja »izho­ dnih« strategij.3 0 9 V ospredju so najprej, še pred razpustitvijo parla­ menta, znova bili zlasti voditelji strank, v glavnem uve­ ljavljena politična imena, ki so jim volivci lahko sledili vsaj od časov osamosvojitve, če ne že od prej. Politično ozračje je tako bilo še v začetku oktobra predvidljivo. Toda le malo kasneje se je politični prostor pričel na­ glo spreminjati, v politično areno so začeli drug za dru­ gim vstopati novi politični obrazi, nove stranke, nove grupacije. Naveličanost dela volivcev nad uveljavljeno ponudbo je dosegla prelomno točko. Manj kot dva me­ seca pred volitvami sta se pojavili dve novi stranki z iz­ 3 0 9 Končno poročilo misije OVSE/ODIHR za ocenjevanje volitev, str. 11-13, 17-18; Marko Pečauer, Tanja Starič, Zoran Potič: Volilna napoved Dela: močna zmaga Jan­ ševe SDS. V: Delo, 2. 12. 2011. jemno visokima rejtingoma, saj sta se povzpeli na vrho­ ve predvolilnih anket. Prvo je ustanovil kontroverzni in karizmatični ljubljanski župan in nekdanji predsednik uprave trgovskega podjetja Mercator Zoran Jankovič (Pozitivna Slovenija - PS), drugo pa nekdanji minister Janševe vlade Gregor Virant (Državljanska lista Gregor­ ja Viranta - DLGV). Poleg teh sta se pojavili vsaj še dve stranki, ki sta sprva obetali prestopiti parlamentarni prag, Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS) pod okriljem nekdanjega ombudsmana Matjaža Hanžka in stranka neodvisnih županov majhnih občin Gibanje za Slovenijo.3 1 0 Predvsem PS in DLGV je uspelo zasenčiti dotlej največji stranki SD in SDS, volivce pa prebuditi »iz otopelosti«.3 1 1 Pri tem se je na idejno-politični ravni PS zajedala v prostor levice, DLGV pa pozicionirala sre­ dinsko (idejno je bila liberalna, njen gospodarski pro­ gram pa je vseboval tiste elemente, ki so bili jeseni 2011 v Sloveniji prepoznani kot »neoliberalni«).3 1 2 Volivce je še najbolj begalo, ali je DLGV res drugačna stranka od SDS in ne zgolj »trojanski konj«, ali ne gre le za spreten politični manever Janeza Janše. Predvolilna soočenja so tako v glavnem krojili pre­ mier Pahor, »vodja« opozicije Janša, Virant in Jankovič. Tik pred volitvami sta se kot najverjetnejša kandidata za vodenje vlade uveljavila Janša in Jankovič, dve moč­ ni politični osebnosti, nad katerima pa je ležala senca dvoma. Janša je že bil v kazenskem postopku, nad Jan­ kovičem pa je viselo več sumov kaznivih dejanj.3 1 3 Toda volivcev to očitno ni motilo, v kriznih razmerah so dajali prednost učinkovitosti pred neoporečnostjo. Če je kampanja opozorila na večje politične premi­ ke v slovenskem prostoru, so jih volilni izidi v nedeljo, 4. decembra 2011, le še potrdili. Zmagovalka volitev je bila Jankovičeva PS, kije osvojila 28,51 % glasov in 28 mandatov. Nekoliko presenetljivo se je na drugem me­ stu znašla favoritinja volitev SDS, kije prejela 26,19 % glasov in 26 mandatov. Visoko tretje mesto je zasedla 3 1 0 Luka Jakše: Novinci v napadu. V: Delo, 24. 10. 2011. 3 1 1 Janez Markeš: Začetek volilne kampanje. V: Delo, 5. 11. 2011, SP. 3 1 2 Volilna kampanja s predstavitvijo strank je temeljito predstavljena v prilogi dnev­ nika Večer Volitve 2011 z dne 25. 11. 2011. 3 1 3 Marko Pečauer: Kdor koli že bo premier. V: Delo, 30. 11. 2011. Pahorjeva SD (10,52 % glasov in 10 poslanskih sede­ žev), kar so politični analitiki skoraj unisono razglasili za uspeh. Četrta je bila DLGV z 8,37 % glasov in osmimi mandati, peti je bil nepogrešljivi DeSUS s 6,97 % glasov in šestimi poslanskimi sedeži, šesta pa SLS, kije prejela 6,83 % glasov in šest mandatov. Poleg omenjenih se je v parlament vnovič uvrstila NSi. To ji je sicer uspelo za las (4,88 % glasov in štirje mandati), a je s tem vendarle dokazala, daje mogoče preživeti mandat tudi izven par­ lamenta. Manjšinska poslanca se nista zamenjala, man­ data sta ostala Robertu Battelliju in Läszlu Gönczu.3 1 4 Parlamentarne vrste so bile temeljito prečiščene, čas bo pokazal, če tudi cankarjansko pomlajene. Po­ slanske klopi so zasedli zvečine novi politični obrazi,3 1 5 med njimi je bilo tudi največ žensk doslej. Izmed tiste stare garde, ki se je leta 1990 prvič prebila v tedanjo skupščino, so ostali le še štirje (Janša, Pahor, Battelli in Jakič).3 1 6 Vsaj v personalnem smislu se je tranzicija resnično zaključevala ... Velik simbolni in v manjši meri praktično-politični pomen velja tudi pripisati dejstvu, da je iz parlamenta izpadla LDS, stranka, ki je do leta 2004 obvladovala večino političnega prostora.3 1 7 Dolgo­ letni generalni sekretar Drnovškove LDS Gregor Golo­ bič je pronicljivo pojasnil, kam se je razblinila politična energija stranke: njena državno-korporativistična misel k PS, klasično liberalna k DLGV, tisto libertamo, ki je bilo na koncu zajeto v stranki Zares, pa je izgubljeno.3 1 8 * * * Konstitutivna seja državnega zbora šestega sklica se je začela 21. decembra 2011, vodil jo je naj starejši poslanec Srečko Meh. Po pozdravnem nagovoru Ljuba 3 1 4 Predčasne volitve v državni zbor, 4. 12. 2011. Dostopno na: http://volitve, go v. si/ dz2011/, pridobljeno 11. 6. 2012. 3 1 5 Med »novimi obrazi« je bilo tudi nekaj starih poslancev in poslank, ki so prestopili v vrste novih strank, največ v PS. Njihovo početje je duhovito komentiral poslanec Franco Juri, saj je dejal, da si pušča brado in bo tako postal novi obraz. Po njegovem mnenju imajo vsi »domnevno novi obrazi že dolgo brado«. - Zoran Potič, Anže Božič: Bogata sezona poslanskih izstopov in prestopov. V: Delo, 25. 10. 2011. 3 1 6 Ali Žerdin: Sprememba političnega prostora. V: Delo, 10. 12. 2011, SP. 3 1 7 Poleg nje sta izpadli tudi Zares in SNS, pri čemer je prva bila delni idejni dedič Drnovškovega LDS-a, druga pa vseskozi manjši politični igralec. 3 1 8 Samo Trtnik: (Ne)enotni liberalizem v Sloveniji. V: Večer, 17. 12. 2011. Germiča, ki je poslancem in poslankam zaželel »veliko strpnosti, modrosti in srečno«, je po ustaljenem proto­ kolu spregovoril predsednik republike. Njegove besede so zvenele državotvorno, bile so polne upanja in zaupa­ nja, a hkrati svareče. Predsednik je v dejstvu, da držav­ ni zbor preteklega sklica ni dokončal svojega mandata, videl »opozorilo, da je treba v prihodnje delati drugače in bolje«. »Potrebujemo spremembe in prelom z našimi slabimi praksami.«3 1 9 Tako je najbrž tudi bilo sporočilo volivcev. Seja se je nato v svoji konstitutivno-slavnostni dol­ gočasnosti nadaljevala. Javnost vsaj v začetku ni priča­ kovala nikakršnih težav. Poslanci so sprejeli dnevni red, prešli k prvi točki in pred mikrofon je najprej stopil Jože Tanko. Bilje kratek, a zelo poveden. Dejal je, kako »/.../ zaradi spopada za prestiž na levici relativni zmagovalec Lista Zorana Jankoviča - Pozitivna Slovenija že dvajset dni ni pripravila ničesar. Ni koalicije za konstitutivno sejo, uradno se ne ve niti tega, kdo je največja opozicij­ ska stranka, da bi predlagala vsaj podpredsednika. /... / Eni želijo v koalicijo, pa jih nočejo, drugi se branijo, pa jih na vsak način hočejo.«3 2 0 Stvari so nenadoma zače­ le dobivati drugo dimenzijo ... Poslanec druge največje stranke je opozoril, da utegne biti nadaljevanje nepred­ vidljivo, saj političnih zavezništev še ni bilo sklenjenih. Prvi zaplet je sledil že čez dve uri. Za predsedni­ ka državnega zbora sta kandidirala Borut Pahor iz SD in Maša Kociper iz PS. Potencialni koalicijski partnerici sta torej ponudili vsaka svojega kandidata oz. kandi­ datko in posledično ni bil izvoljen nihče. Pahorje prejel 31 glasov, Kociprova 28. Precej poslank in poslancev je izražalo začudenje, Gregor Virant celo »ogorčenje nad kaosom«. Kandidacijski postopek so še isto popoldne ponovili in Borut Pahorje odstopil od kandidature. Kan­ didatka je tako ostala Kociprova, a se ji je popolnoma nepričakovano pridružil še Gregor Virant. Kociprova je v drugo prejela 38 glasov (PS + SD), Virant pa prav vse ostale (52 glasov) in postal novi predsednik državnega 3 1 9 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje VI. mandata DZ z dne 21. 12. 2011. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 3 2 0 Prav tam. zbora. Najbolj presenetljivo je bilo dejstvo, da ga ni, ka­ kor vselej dotlej, podprla največja parlamentarna stran­ ka, marveč nepričakovana ad hoc koalicija. Virant je po izvolitvi dejal, da prevzema funkcijo le začasno, saj da je treba njegovo kandidaturo razumeti »kot gesto za de­ blokado Državnega zbora, za konstituiranje Državnega zbora, ki je nujno potrebno, kajti čaka nas veliko dela. /.../ Posebej poudarjam, daje ta moja odločitev za kan­ didaturo in tudi nastop tega položaja vezano na delo, ki je potrebno do oblikovanja koalicije. Z dnem, ko bo sklenjena koalicijska pogodba, sem pripravljen odstopi­ ti kot predsednik Državnega zbora in prepustiti mesto tistemu, ki mu bo koalicijska pogodba to namenila.«3 2 1 Treba je bilo torej počakati na koalicijo ... Mandat za sestavo vlade je predsednik po običaju podelil relativnemu zmagovalcu volitev Zoranu Janko­ viču, ki seje intenzivno pogajal s strankami SD, DeSUS in DLGV. S prvima mu je uspelo skleniti trden dogo­ vor, koalicijsko pogodbo pa je parafiral tudi z Virantovo stranko. Novo presenečenje je sledilo, ko DLGV pogod­ be ni sprejela, saj je poleg vsebine tehtala tudi »potek pogajanj« in pri PS pogrešala »pravi koncept«.3 2 2 Glede na argumente se je javnost seveda začela spraševati, če so se sploh pogajali v dobri veri. Jankovič tako ni imel vnaprej zagotovljene podpore, a se je kot kandi­ dat za predsednika vlade kljub temu podal v parlament po glasove. Parlamentarno dogajanje je postajalo bolj in bolj burno, pričakovano so se sprožila ugibanja in špekulacije o tem, da Jankovič gotovo ima zagotovlje­ ne glasove, da se je uspel dogovoriti s poslanci drugih strank, saj so volitve ne nazadnje tajne.3 2 3 1 1. januarja 2012 popoldne so se meglene teorije končno razkadile. Predsednik državnega zbora je dejal: »Razdeljenih je bilo 54 glasovnic, oddanih je bilo 47 glasovnic. Neveljavne so bile 4 glasovnice, veljavnih je bilo 43 glasovnic. Zaje glasovalo 42 poslancev, proti je glasoval 1 poslanec. (Za je glasovalo 42.) (Proti 1.) Kandidat Zoran Jankovič ni 3 2 1 Prav tam. 3 2 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 2. izredne seje VI. mandata DZ z dne 11.1. 2012. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 3 2 3 Zoran Po tič: Volitve ne štejejo veliko. V: Delo, 12. 1. 2012. prejel večine glasov vseh poslancev, zato ni bil izvoljen za predsednika Vlade Republike Slovenije.«3 2 4 Prvič se je zgodilo, da ni bil izvoljen relativni zma­ govalec volitev (in hkrati tisti, ki ga je predlagal predse­ dnik republike), a bolj kot to proučevalca parlamentar­ ne kulture vznemirja dejstvo, da je bilo razdeljenih le 54 glasovnic. Kar 36 poslank in poslancev ni prevzelo lističa. Le čemu? Preprosto zavoljo tega, da ne bi slu­ čajno kdo oddal glasu za kandidata. Vodstva strank so tako zagotovila strankarsko disciplino in nadzor nad »svojimi« parlamentarci.3 2 5 Ko so jih novinarji še isti ve­ čer v stavbi parlamenta spraševali o primernosti takega ravnanja, so se z nasmeški muzali in pojasnjevali, da so volitve tako potekale transparentno. Že mogoče, a s tem so nedvomno zaobšli v ustavi predvideno tajnost glaso­ vanja, ki ima svoj smisel - zagotavlja takšen položaj po­ slanca, za kakršnega so si prizadevali že v kromeriškem parlamentu; svoboden položaj poslanca, ki ni vezan na nobena navodila in ki ni od nikogar voden. Kandidacijski postopek je bil znova odprt, s tem da je v drugo poleg predsednika države lahko kandidata predlagala tudi poslanska skupina ali vsaj 10 poslan­ cev. Položaj je bil še nekaj časa nejasen, a je zlagoma postajalo vse bolj očitno, da bo koalicijo uspelo obli­ 3 2 4 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 2. izredne seje VI. mandata DZ z dne 11.1. 2012. Dostopno na: http://ww.dz-rs.si. 3 2 5 Zagotavljanje strankarske discipline na tajnem glasovanju v parlamentu sicer ni novum šestega mandata. Stranke so svoje poslance nadzorovale tudi prej, najbolj očitno v začetku drugega mandata, ko je bilo razmeije sil po volitvah 45 : 45. Tedaj je t. i. desni pol (morda tudi pod vtisom izstopa poslanca Pucka iz poslanske sku­ pine SKD) ubiral najrazličnejše poti nadzora »svojih« poslancev. Najprej so slednji tajne glasovnice podpisovali, na naslednjem glasovanju so h glasovalnim kabinam pristopali v parih ali trojkah in tako neopazno drug drugega kontrolirali, nato pa so se odpravili izpolnit glasovalni listič kar v prostore poslanske skupine. Zaradi tega je poslanec ZLSD Ciril Ribičič protestiral pri predsedniku parlamenta Jane­ zu Podobniku in bil pobudnik drugačne organizacije tajnega glasovanja. Odtlej so glasovalne kabine ob predsedniškem pultu, kar deloma onemogoča vzajemno po­ slansko nadzorovanje. Strankarsko discipliniranje ob tajnem glasovanju se je nato vnovič pojavilo ob koncu mandata, a so se takrat vloge zamenjale. Pri glasovanju o kandidatu za predsednika vlade Andreju Bajuku se je za nadzor odločila LDS in uveljavila novo »rešitev«, kakršna se je ponovila leta 2012. Njeno bistvo je seveda v tem, da posamezna poslanska skupina preprosto ne dvigne glasovnic oz. jih ne odda. Po mnenju nekdanjega poslanca Ribičiča taka odločitev poslanske skupine onemogoča »svobodno odločanje« poslancev. - Gl. Ciril Ribičič: Tajnost glasovanja v Državnem zboru. Kdo in kako lahko nadzira poslance. V: Razvoj slovenskega parla­ mentarizma. Kolokvij ob 10. obletnici parlamentarizma v Sloveniji. Zbornik refera­ tov, koreferatov in razprav. Ljubljana 2000, str. 115-126. kovati prvaku drugouvrščene SDS. Janez Janša se je pričakovano uspel dogovoriti s strankama SLS in NSi, podporo pa sta mu zagotovili še DeSUS in DLGV. Pred­ sednik republike ga zaradi svojih zadržkov sicer ni pre­ dlagal, a je to storila skupina 50 poslancev potencialne koalicije. 28. januarja 2012 je prejel 51 glasov, proti jih je glasovalo 39.3 2 6 Tako je znova postal premier, 10. fe­ bruarja 2012 pa je bila izvoljena še njegova vlada.3 2 7 Na­ posled seje oblikovala heterogena in številčna koalicija, ki združuje kar pet od sedmih parlamentarnih strank. J e - k - k DLGV je (p)ostala koalicijska stranka, znotraj ka­ tere je mesto predsednika parlamenta pripadlo prav njej. Gregor Virant je tako ostal na visoki funkciji, ime­ na podpredsednikov pa so se nekoliko spremenila. Naj­ prej, na konstitutivni seji, sta bila za podpredsednico in podpredsednika izvoljena Ljudmila Novak in Jakob Presečnik (kandidatka za tretjo podpredsednico Majda Potrata ni bila izvoljena),3 2 8 po odhodu Novakove v vlado in formiranju koalicije pa sta prazni podpredsedniški mesti zasedli Renata Brunskole iz naj večje opozicijske stranke PS in Romana Tomc iz SDS. Parlament je zagnano začel z delom in se najprej seveda lotil spopadanja s krizo in fiskalne konsolidacije države. »Novi obrazi« so tako hitro občutili vse razsežno­ sti poslanskega dela. V prvi polovici leta 2012 so zaradi obče situacije v državi bili celo bolj javno izpostavljeni kot njihovi kolegi iz prejšnjih mandatov. V času »zatego­ vanja pasu« in krčenja proračunskih sredstev na vseh področjih to tudi ni presenetljivo. Na koncu je seveda parlament tisti, ki sprejme nepriljubljene vladne ukre­ pe; zanje dajo svoj glas po mnenju javnosti privilegirani in preplačani poslanci. Zdi se razumljivo, da si v takih razmerah ljudje že- 3 2 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 5. izredne seje VI. mandata DZ z dne 28. 1. 2012. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 3 2 7 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 7. izredne seje VI. mandata DZ z dne 10. 2. 2012. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 3 2 8 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. seje VI. mandata DZ z dne 21. 12. 2011. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. lijo krepostnih in skromnih članov parlamenta, takih, ki bodo »čutili« z njimi, s šibkimi in poštenimi državljani. Morebitnih odklonov od ideala poslanca že v preteklosti niso najbolje tolerirali, v letu 2012 pa so nanje še pose­ bej občutljivi. Že v prvih mesecih šestega mandata so tako odmevali primeri kar štirih poslancev, ki so zaradi preteklih ravnanj krnili ugled parlamenta. Eden ni mo­ gel dokazati, daje končal ustrezno srednjo šolo, drugi se je že prej znašel v postopku zaradi goljufanja na izpitu, tretji je bil spoznan kot bivši sodelavec Službe državne varnosti, podjetje četrtega pa je zabredlo v težave in šte­ vilnim ljudem dolgovalo denar oz. storitev. Predsednik državnega zbora Gregor Virant je v vseh primerih, četudi je en poslanec prihajal iz njegove stranke, reagiral ena­ ko - načelno in neizprosno. Ravnanja je obsodil, sicer v glavnem retorično, a večjih kompetenc, ki bi omogočale ostrejše sankcije, predsednik tudi nima (in jih v sloven­ skem parlamentarnem sistemu niti ne more imeti). Kot prvi poslanec lahko le bolj očitno skrbi za ugled par­ lamenta, krepi zaupanje v poklic poslanca in poudarja resnost in zahtevnost njegovega dela. Toda to je ravno tako naloga vseh devetinosemdesetih ostalih ... Značilnosti parlamentarnega dela in slovenska parlamentarna kultura Poslovnik Ko so se po ponovni vzpostavitvi ustavnosti v stari Avstriji novi poslanci maja 1861 sešli na svoji prvi seji, jih je na njihovih klopeh čakalo presenečenje - držav­ nozborski poslovnik, ki ga je že vnaprej pripravila vla­ da. Vsebinsko se je zgledoval po poslovniku, sprejetem decembra 1848 v kromeriškem parlamentu, in je torej tudi simbolično nakazoval pot nazaj v nasilno končan parlamentarizem. Toda poslanci ga temu navkljub ni­ so sprejeli za svojega, določili so mu status začasnega dokumenta. Zmotilo jih je zlasti dejstvo, da jim je vlada želela poslovnik oktroirati in tako že v začetku krepko poseči v avtonomijo parlamenta. V naslednjih mesecih so nato svoj poslovnik izdelali in sprejeli sami.3 2 9 Ravnanje dunajskih poslancev leta 1861 je bilo pov­ sem v duhu tedaj aktualne ideje konstitucionalizma in predstav o položaju in vlogi parlamenta; predstav, ki so še zmerom aktualne. Parlament kot predstavniško telo je namreč bil (inje) zamišljen kot samostojna in od drugih državnih organov kar najbolj neodvisna institucija. Sko­ zi parlamentarno zgodovino seje problem (ne)odvisnosti v politični praksi največkrat izražal ravno v odnosu do vlade. Četudi je bila formalno parlamentu enakopravna, je navadno bila politično močnejša. Parlament je zato nujno potreboval (in potrebuje) avtonomni položaj, daje lahko izvajal (in izvaja) svoje funkcije.3 3 0 Kako se bo pri 3 2 9 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 215. 3 3 0 Prim. Grad, Položaj parlamenta v političnem in pravnem sistemu RS. tem organiziral, kako posloval, po kakšni poti sprejemal predpise ..., je skozi zgodovino vse bolj postajala izključ­ no njegova lastna stvar, področje izrazite parlamentarne avtonomije. Potreba po pravilih, ki bi jim naj sledil parlament pri svojem delu, je sicer stara toliko kot prve ideje o prvih protoparlamentih. Množica ljudi, ki se je sestala, razpravljala in odločala, je seveda morala osmisliti do­ ločene norme, sicer bi se smisel parlamenta izgubil v kakofoniji zvokov gorečih parlamentarcev. Srednjeveški angleški parlament je zato sprva sledil pravilom sodne­ ga procesa, iz katerega so se postopoma razvile speci­ fične prakse dela in organizacije parlamenta. Pri tem so bila v ospredju prizadevanja po varovanju svobode go­ vora, avtonomije poslancev in parlamenta ter seveda za­ gotavljanje razumne, enakopravne in vodene razprave. Ta bi naj končno transparentno in vsestransko peljala k sprejetju določene odločitve.3 3 1 * * * Pravila o poslovnem redu parlamenta, ki jih je v obliki poslovnika sprejel dunajski državni zbor, so od prvih idej ne le časovno, ampak tudi funkcionalistič- no in razvojno precej odstopala, a so vendarle sledila temeljnim smislom parlamentarnega poslovnika. Delo­ vanje parlamenta so tedaj urejali trije poslovniki, poleg skupnega državnozborskega poslovnika še poslovnika poslanske in gosposke zbornice. Skupni poslovnik je bil kratek in je urejal le vprašanje konstituiranja in splo­ šen potek sej obeh zbornic. Po njegovi različici iz leta 1873 (po uvedbi direktnih državnozborskih volitev) so se morali vsi poslanci na dan in ob uri, ki jo je določil cesar, zbrati na prvem zasedanju, priseči »zvestobo in poslušnost« cesarju in se obvezati, da bodo spoštovali ustavo in druge zakone. Šele nato je sledila otvoritev s prestolnim govorom bodisi cesarja bodisi njegovega po­ oblaščenca. Po opravljeni ceremoniji so lahko poslanci pristopili k verifikaciji mandatov.3 3 2 3 3 1 Wintr, Češka parlamentm kultura, str. 24-26. 3 3 2 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 215-217. Poslovnik poslanske zbornice iz leta 1875 je bil ob­ sežnejši in veliko podrobnejši kot skupni, katerega je uvodoma povzemal. Natančno je opredeljeval zakono­ dajno proceduro (veljal je sistem treh branj zakonskega osnutka z možnostjo skrajšanega postopka), predpiso­ val pravila razprave, potreben kvorum (prisotnih je mo­ ralo biti vsaj 100 poslancev) ..., vse do načina vodenja sej. To nalogo so poslanci zaupali voljenemu predsedni­ ku in podpredsednikoma, ki so delo opravljali le za časa posameznega zasedanja in ne vso periodo. Njihova izvo­ litev je bila odtlej in vse do danes odvisna od dogovora in razmerja moči med strankami. Ob tem velja pouda­ riti, daje pravico voliti lastno vodstvo parlament prido­ bil leta 1868 (prvi izvoljeni predsednik je bil štajerski poslanec Moritz von Kaiserfeld); v začetku je skladno s februarsko ustavo predsednike imenoval cesar. Du­ najski poslovnik se je nato skozi čas precej spreminjal in zadnjo spremembo doživel ob poslednjih vzdihljajih habsburške monarhije, junija 1917. V želji, da bi par­ lament čim bolj učinkovito iskal rešitve potapljajoče se barke, so čas razprave omejili na največ deset minut.3 3 3 Po oblikovanju prve jugoslovanske države in njene­ ga prvega pravega (voljenega) parlamenta - ustavodajne skupščine - so se beograjski poslanci kot deja vu srečali s podobno poslovniško situacijo kakor njihovi dunajski kolegi pred več kot pol stoletja. Po predlogu ministra za konstituanto Lazarja Markoviča naj bi namreč začasni poslovnik za ustavodajno skupščino predpisala kar vla­ da. Ministrovo pojasnilo je bilo praktično; taka ureditev je smiselna zato, da bi skupščina lahko čim prej začela z delom. Kljub številnim ugovorom je bil vladni predlog na koncu le delno spremenjen.3 3 4 Po sprejeti dikciji se ministrski svet »pooblašča, da sporazumno z odborom za volilni zakon po kraljevi uredbi predpiše začasen po­ slovnik za ustavotvorno skupščino, ki bo veljal, dokler ga ustavotvorna skupščina sama ne izpremeni ali ne 3 3 3 Prav tam, str. 217-223. 3 3 4 Neda Engelsfeld: Poslovnik ustavotvorne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slo­ venaca 1921. godine. V: Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu = Recueil des travaux de la Faculte de droit de lTJniversite de Zagreb = Collected papers of the University of Zagreb Law School, 1994, št. 4 (dalje Engelsfeld, Poslovnik Ustavotvorne skup­ štine), str. 391-393. sklene drugega«.3 3 5 Toda naposled tudi tako sprejeta procedura ni bila spoštovana. Vladaje poslovnik spreje­ la brez soglasja odbora za volilni zakon - torej nezakoni­ to - zgolj štiri dni pred prvim zasedanjem novoizvoljene ustavodajne skupščine. Zaradi načina sprejetja poslovnika, še bolj pa zaradi njegove vsebina in dejstva, daje vlada s predpisovanjem poslovnega reda skupščini okrnila njeno suverenost, se je ta tema znašla v središču uvodnih parlamentarnih debat in je nato še nekaj časa zaposlovala poslance.3 3 6 Opozicija je v prvi vrsti poudarjala, da nezakonito vsi­ ljeni poslovnik onemogoča resno skupščinsko delo in nadzor nad vlado, omejuje svobodo razprave in vnaprej predvideva monarhično državno obliko. Anton Korošec, prvi slovenski politik in načelnik SLS, pa je v imenu Jugoslovanskega kluba še zahteval, da bi v poslovnik uvrstili člen, ki bi za izglasovanje ustave predpisal dvo­ tretjinsko večino poslancev. Toda zahteve opozicije niso bile uveljavljene. V novem poslovniku, ki gaje skupšči­ na potem sicer sama sprejela januarja 1921, so bile le malenkostne spremembe.3 3 7 Tudi beograjski poslovnik je bil spremenjen, najbolj korenito v tridesetih letih, po razglasitvi t. i. oktroirane ustave, a je strukturno v te­ melju vseboval večino standardnih poslovniških pogla­ vij in rešitev. * * * Podobno kot poslovniki »klasičnih parlamentov« konec 19. in v začetku 20. stoletja so se razvijali tudi poslovniki povojnih slovenskih (in jugoslovanskih) ljud­ skih oz. socialističnih skupščin; od prvotnega precej re­ striktivnega dokumenta ustavodajne skupščine iz leta 19463 3 8 do precej liberalnega delegatskega poslovnika, veljavnega v osemdesetih letih, pred razpadom drža­ 3 3 5 Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 106/1920, Zakon o volitvah narodnih po­ slancev za ustavotvorno skupščino kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 3 3 6 Josip Hohnjec: O ustavi naše države. V: Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbor­ nik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana 1928, str. 308. 3 3 7 Več o poslovniški debati Engelsfeld, Poslovnik Ustavotvorne skupštine, str. 394- 406. 3 3 8 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 157-159. ve. Vse poslovnike so sprejemale same skupščine, ki so bile po ustavi najvišji organi oblasti, tako da je vsaj formalno bila parlamentarna avtonomija zajamčena tu­ di v povojnem obdobju. A zares le formalno; politična praksa je tedaj seveda bila drugačna, politična moč je bila skoncentrirana drugje - v partiji oz. kasneje Zvezi komunistov. Formalni položaj skupščine (tudi poslovniško) je konec osemdesetih, po reformnem prehodu v večstran­ karstvo, postajal vse bolj stvaren in vse bolj oprijemljiv. Slovenska tridomna skupščina, utemeljena v ustavi iz leta 1974, je ne nazadnje izglasovala tudi osamosvoji­ tvene dokumente in delovala vse do leta 1992. Pri tem je seveda sledila svojemu poslovniku, zato ni nenavadno, da sta se tako ustavni položaj novega državnega zbora kot njegov prvi poslovnik precej navezovala na tradicijo republiške skupščine.3 3 9 Državni zbor je na svoji prvi seji konec leta 1992 uporabljal kratek začasni poslovnik,3 4 0 kije urejal zlasti vprašanja konstituiranja in najbolj elementarna vpra­ šanja njegovega dela, poleg tega pa smiselno tudi po­ slovnik prejšnje skupščine. Novi celoviti poslovnik je po ustavi morala izglasovati zahtevna dvotretjinska večina, iz česar moremo sklepati, daje ustavodajalec prepoznal veliko politično težo dokumenta in njegov pomen za kvaliteten razvoj parlamentarne demokracije, hkrati pa je poslance soočil z zahtevno nalogo. Poslanci prvega državnozborskega mandata so se priprave svojega poslovnika lotili z veliko vnemo kma­ lu po konstituiranju. Ustanovili so posebno Komisijo za poslovnik pod predsedovanjem nekdanjega predsednika republiške skupščine Mirana Potrča in k sodelovanju pritegnili domače in tuje strokovnjake, lastne strokovne službe, kakor tudi vse poslanske skupine in poslance.3 4 1 »Zagnanost« članov komisije, kakor seje izrazil Potrč, je zelo kmalu obrodila sad. Osnutek poslovnika je bil na­ 3 3 9 Grad, Položaj parlamenta v političnem in pravnem sistemu RS. 3 4 0 Uradni list Republike Slovenije (dalje UL RS), 62/1992, Začasni poslovnik Dr­ žavnega zbora. 3 4 1 DKO DZ RS, Govor predsednika komisije za poslovnik Mirana Potrča, ki ga je podal na seji državnega zbora 13. 4. 1993. mreč pripravljen že v začetku marca 1993,3 4 2 13. apri­ la pa je z njegovo obravnavo začel poslanski plenum. Predlog osnutka poslovnika je na seji predstavil Miran Potrč. V daljšem govoru je najprej poudaril pomen po­ slovnika za delo parlamenta, ki ni »zgolj interni organi­ zacijski akt«. Po njegovih besedah je vsebina poslovni­ ka »izjemnega pomena za demokratičnost, učinkovitost in kvaliteto sprejemanja odločitev; za urejanje odnosov med posameznimi vejami oblasti, predvsem med zako­ nodajno in izvršno oblastjo; za način strokovnega in jav­ nega preverjanja predlaganih rešitev; za vlogo, položaj in odgovornost poslancev, delovnih teles državnega zbora in njegovega predsednika«. Razprava o poslovniku zato nikakor ni le razprava o organizaciji dela parlamenta, marveč tudi razprava o »političnih vidikih uresničevanja parlamentarne demokracije«. Potrč je nato v nadaljeva­ nju priznal, da se komisija pri pripravi poslovnika ni mogla opreti na »bogate lastne izkušnje«, izvzemši skup­ ščinsko obdobje med letoma 1990 in 1992, ki pa ni dalo le »pozitivnih« rešitev. Pri svojem deluje zato sledila tudi poslovnikom »primerljivih parlamentarnih sistemov«.3 4 3 Po Potrčevi vsebinski predstavitvi osnutka poslov­ nika se je »zagnanost« poslovniške komisije razširila na ves parlament (pravzaprav seje sporadično že prej). Po­ slanci in poslanske skupine, delovna telesa, generalni sekretar zbora in sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve so podali vrsto pripomb, dopolnil, popravkov, ki so skupno obsegali 16 strani.3 4 4 Sklepamo lahko, da so v poslovniku dejansko videli tehten dokument, ne zgolj interni organizacijski akt. Sledila so naporna usklajeva­ nja, ki jih je ne nazadnje zahtevala predvidena dvotre­ tjinska večina za njegov sprejem. Predlog poslovnika je nato na poslanske klopi znova prišel konec junija 1993. Poslanska stališča o široki paleti poslovniških amandmajev, ki jih je v tistih dneh bilo slišati v sejni dvorani, odstirajo številne (tudi zelo različne) poglede na 3 4 2 DKO DZ RS, Predlog za izdajo poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije z osnutkom poslovnika, ki gaje poslovniška komisija določila na seji 11.3. 1993. 3 4 3 DKO DZ RS, Govor predsednika komisije za poslovnik Mirana Potrča, ki ga je podal na seji državnega zbora 13. 4. 1993. 3 4 4 DKO DZ RS, Pregled poglavitnih pripomb na osnutek poslovnika Državnega zbo­ ra z dne 14. 4. 1993. položaj in vlogo poslanca ter delo parlamenta. V ilustra­ cijo si velja prebrati debato o zanimivem amandmaju k 42. členu, ki se je glasil: »Za upravičeno odsotnost se šteje tudi pisno ali ustno na seji obrazložena pro­ testna zapustitev seje, kadar poslanec meni, da mu je predsedujoči seje, ali Državni zbor z večinsko odločitvi­ jo posegel v pravice, ki mu jih daje ustava, zakon, ali poslovnik.«3 4 5 Prvi je o njem spregovoril poslanec Žarko Pregelj, ki se mu je zdel amandma nujno potreben, »če želimo za­ ščititi integriteto poslanca kot samostojne in odgovorne osebe. V kolikor ne, se bodo lahko reakcije, popolno­ ma upravičene in človeške reakcije poslancev v zboru obravnavale kot kršitev delne discipline pod istim na­ slovom, kot so tisti, ki res jo kršijo. V končni instanci ostane zgolj še določilo, ki ga bo verjetno večina prej ali slej lahko kje našla, da lahko takega poslanca izklju­ či. /.../ Zato predlagam, da imate razumevanje za moj amandma, ker sem trenutno res na strani tiste manjši­ ne, ki večkrat mora tako reagirati, toda ne pozabite, da ste nekateri bili v podobni situaciji, ki ste takrat podob­ no reagirali in da boste lahko še v tem mandatu tudi v taki situaciji.« Z njim je soglašal Dimitrij Rupel, ker da »poslanci vendarle niso delavci v tovarni, ampak s tem ko zapustijo sejo, tudi hočejo nekaj povedati«, ravno ta­ ko tudi Janez Podobnik. Za trojico zagovornikov je nato dobil besedo Jaša Zlobec in vzdušje v parlamentu se je brž razvnelo: »JAŠA L. ZLOBEC: Glasoval bom proti temu amand­ maju, ker mislim, da je škandalozen, enako kot so škandalozne obrazložitve tistih, ki so rekli, da bodo zanj glasovali. Namreč, tukaj piše, če nekdo meni, da so bi­ le njegove pravice kršene, ustavne ali kakorkoli, potem lahko mirno gre. Kaj to pomeni? To pomeni, daje očitno poslanec edini človek v tej družbi, ki nima nikakršnih odgovornosti in si sankcionira to, da nima nikakršnih odgovornosti. Menim, da me je dr. Lev Kreft grdo pogle­ dal in mi s tem kršil ustavno pravico, da smo vsi enaki in ogorčeno odidem. Pa rečem, saj piše v tem členu. Ne 3 4 5 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 10. seje I. mandata DZ z dne 24. 6. 1993. Dostopno na: http:/ /www.dz-rs.si. bodite smešni. Vsak v tej družbi, v vsaki družbi nosi svoje odgovornosti. Poslanec ima večjo odgovornost, kot jih ima velikanska večina drugih prebivalcev v tej deželi in jih mora imeti in prav je tako. Z enim takim stavkom pa se poslanec vnaprej odveže vsake odgovornosti. PODPREDSEDNIK DR. LEV KREFT: Gospod Žaro Pregelj ima proceduralno vprašanje. ŽARKO PREGELJ: Predsedujoči, sprašujem oziro­ ma mnenja sem, da je bila obrazložitev glasu gospoda Zlobca žaljiva do tistih, ki smo predhodno obrazlagali glas. Ker niso možne replike, prosim, če na to gospoda Zlobca opozorite. PODPREDSEDNIK DR. LEV KREFT: Hvala lepa. Gospod Žaro Pregelj, imate popolnoma prav. Gospod Jaša Zlobec ni obrazložil svoj glas, ampak je polemiziral z obrazložitvami glasov drugih. Zato ga prosim, ne bi ga želel grdo pogledati, da ne bo zapustil dvorane, da tega v bodoče ne počne. Želi še kdo obrazložiti svoj glas? Iz­ volite, za gospodom Poljšakom pa še gospod Zagožen. MARIJAN POLJŠAK: Jaz bom glasoval drugače kot gospod Zlobec, ker jaz nisem tak, ker če bi šel ven in za­ kričal nekomu fašisti, in šel ven, bi to dovolil tudi dru­ gemu. Hvala. (Smeh.)«3 4 6 Kljub prodornim in povedno izraženim argumen­ tom zagovornikov amandma ni bil sprejet. Poslanci so se tako počasi, a vztrajno prebijali od člena do člena in 5. julija 1993 naposled prišli do konca. Predlog po­ slovnika so sprejeli. Poslanec Izidor Rejc je tistega dne tik pred glasovanjem dejal, da se bo parlament s tem uspešno izvil »iz objema starega skupščinskega siste­ ma. Vem, da ni vse v redu, vendar mislim, da pa tudi to ni cement.«3 4 7 Prvi državnozborski poslovnik je obsegal 338 čle­ nov. Po splošnih določbah je najprej urejal vprašanja konstituiranja. Prvo sejo novoizvoljenega državnega zbora tako skliče predsednik republike najkasneje 20 dni po njegovi izvolitvi, vodenje seje pa do izvolitve pred­ sednika prevzame najstarejši poslanec. Nato pristopi­ 3 4 6 Prav tam. 3 4 7 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 10. seje I. mandata DZ z dne 5. 7. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. jo poslanci k potrditvi mandatov in volitvam lastnega vodstva. V naslednjih poglavjih je nato podrobno raz­ delal pravice in dolžnosti poslancev, naštel vsa delovna področja parlamenta, predpisal vodenje in potek seje ter podal načela programiranja parlamentarnega dela. Posebna poglavja poslovnika so bila posvečena vodstvu državnega zbora in njegovim pristojnostim in problema­ tiki delovnih teles ter poslanskih skupin. Poslovnik je poleg tega seveda tudi podrobno razčlenil zakonodajni postopek, razpis referenduma, način volitev in imeno­ vanj ter razdelal razmerja državnega zbora do drugih organov oblasti. V zaključku je še v posebnih poglavjih opredelil javnost svojega dela, svoje mednarodno sode­ lovanje (in sodelovanje z manjšinami) ter predvidel delo v vojnem in izrednem stanju.3 4 8 Zakonodajni postopek je po poslovniku predvideval sistem treh branj.3 4 9 V prvem branju (v splošni razpravi) se je opravila predstavitev predloga zakona, razpravlja­ lo se je o razlogih zanj in njegovih temeljnih načelih. V drugem branju je državni zbor razpravljal in odločal o vsakem členu predloga zakona, v tretjem pa o predlo­ gu kot celoti.3 5 0 Poslovnik je poleg tega razčlenjeval tu­ di poseben hitri postopek, ki naj bi bil namenjen zlasti sprejemanju zakonov takrat, ko to zahtevajo izredne po­ trebe države, naravne nesreče ali obrambni interesi. Po hitrem postopku je državni zbor vsa tri branja združil in opravil na isti seji.3 5 1 Prvi poslovnik je nedvomno deloval moderno in bil videti primerljiv s poslovniki razvitih demokracij, a zdi se, da vendarle ni povsem ustrezal delu slovenskega parlamenta in njegovi parlamentarni kulturi ter obči po­ 3 4 8 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora. 3 4 9 Sistem treh branj je v uporabi skoraj v vsej Evropi. Postopoma se je izoblikoval v Angliji; o njem je že leta 1576 pisal Thomas Smith v delu Angli de re publica Anglorum: »All bills be thrice, in three divers days, read and disputed apon, before they come to the question.« - Cit. po: Wintr, Češka parlamentm kultura, str. 137. 3 5 0 Po podobnem postopku je zakone sprejemal tudi dunajski državni zbor v času habsburške monarhije. Poslanci so najprej opravili prvo branje, kjer so razpravljali o splošnih usmeritvah zakona. Če je bil predlog sprejet, so nadaljevali z drugim bra­ njem, sestavljenim iz dveh razprav. Najprej so opravili t. i. generalno razpravo, nato še t. i. specialno, ko so razpravljali o posameznih delih zakona. V tretjem branju razprava ni bila več predvidena (oz. le če je razpravljavec opozarjal na neskladja v zakonu in tiskovne napake), ampak se je le glasovalo o zakonu kot celoti. - Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 220-221. 3 5 1 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora. litični praksi. Upoštevaje specifične tranzicijske stran- karsko-politične okoliščine in pomanjkanje konkretnih izkušenj to niti ni presenetljivo. Do njegovega temeljite­ ga predrugačenja v letu 2002 je namreč bil spremenjen kar sedemkrat. Prvo spremembo so poslanci izglasovali že naslednje leto po sprejemu, decembra 1994. Dopol­ nila in črtanja so bila tedaj obsežna, a v glavnem niso temeljito spreminjala poslovniških smernic, marveč le precizirala. Med drugim je bil uveden tudi t. i. skrajša­ ni postopek sprejemanja zakonov,3 5 2 ki je bil enak do­ tlej znanemu hitremu postopku, a so bili razlogi zanj drugačni.3 5 3 Praksa je pokazala, da so poslanci izjemno pogosto sprejemali zakone po hitrem oz. skrajšanem postopku, četudi niso bili zmerom podani zadosti ute­ meljeni razlogi zanju. Posledica je bila »stihijska« obrav­ nava zadev, kije vodila v »manj kvalitetne rešitve«.3 5 4 Naslednja sprememba poslovnika v letu 1996 je bi­ la krajša, njen cilj je bil zlasti izboljšati prisotnost po­ slancev na sejah oz. poenostaviti sistem opravičevanj.3 5 5 Tudi to spremembo lahko uvrstimo med tranzicijske za­ nimivosti, še bolj samo razpravo, ki se je ob tem vnela v parlamentu. Ozadje predlaganih sprememb je najbolj nazorno in prostodušno opisal eden od pobudnikov no­ vih rešitev, član KVIAZ-a Rudi Moge: »Poslanci so do sedaj ravnali, recimo tako, da so poslali nekoga na sejo komisije, torej on je bil tam namesto njega in s tem je mislil, da ima potem opravičeno. Ampak poslovnik je v tem primeru tako kompliciran, da če še nimaš drugih dovoljenj, pa opravičil, je imel potem neopravičeno, če­ prav je bil namesto njega nekdo drug tam. Zaradi tega bi vas lepo prosil, da bi te spremembe tega pravilnika podprli, ker bi potem vi in mi na KVIAZ-u imeli nepri­ 3 5 2 Obravnavo po skrajšanem postopku je dopuščal tudi poslovnik dunajskega dr­ žavnega zbora, a sta morali zanjo glasovati vsaj dve tretjini poslancev. Možnost za izglasovanje skrajšanja je tako bila majhna, toda poslanci so vendarle velikokrat stavili tovrstne predloge. Razlog je bil v tem, da so morali vsak predlog za skrajšanje nemudoma obravnavati, kar je omogočalo izvajanje tehnične obstrukcije. Poslanci so tako ovirali delo parlamenta. - Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 221. 3 5 3 UL RS, 80/1994, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora. 3 5 4 Jožica Velišček: Dejstva in okoliščine, ki so oziroma vplivajo na učinkovitost dela Državnega zbora. V: Državni zbor Republike Slovenije 1992-2002. Ljubljana 2002 (dalje Velišček, Dejstva in okoliščine), str. 157. 3 5 5 UL RS, 28/1996, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora. merno lažje delo pri opravičevanju.« V nadaljevanju je nato opozoril na zanimiv detajl s parlamentarnih sej: »In smo potem naredili analizo za eno zasedanje Držav­ nega zbora, kolikokrat so se poslanci prijavili h kvoru­ mu. Moram reči, da je pa bila porazdelitev čisto zvon­ časta, to se pravi, da normalna binovska porazdelitev nas poslancev je bila: na eni strani so bili tisti, ki so se do 1000 kvorumov udeležili, recimo 980 kvorumov, na drugi strani so bili pa tisti poslanci, ki so se od 1000 kvorumov udeležili samo 40-krat. Torej samo 40-krat so se tukaj prijavili. In to smo upoštevali samo takrat, kadar je bil poslanec tukaj prijavljen in smo vse ostale iz izračuna kvorumov zbrisali takrat, kadar se je opravi­ čil, da ni bil na seji. Naša slika je torej nekje porazdelje­ na tako, da nekje, torej več kot 50% poslancev je v redu, deluje tukaj, tako kot mora. Je pa en zvonček, torej en krak te porazdelitve takšen, da ne vem, kaj ti ljudje za­ res počno nasproti svojim volivcem in drugim. Ne bi bil rad bolj papeški od papeža. Ampak ta reč seje pokazala in s temi rečmi imamo tukaj opravka. Ta komisija je pa potem predlagala tudi Komisiji za poslovnik, da bi bilo, ne ali si se opravičil ali ne, ampak da bi moral imeti od kvorumov v določnem dnevu določeno število kvorumov tukaj prijavljenih. To se pravi, če smo recimo na dan stokrat glasovali, da bi bil vsaj 30-krat tukaj prisoten, da bi se ti takrat to avtomatsko štelo kot opravičeno. Če se je pa kdo samo od 100-ih, recimo 2-krat ali 3-krat prijavil za kvorum, se mu bo pač štelo, da tukaj gor ni bil.« Poslanec Moge je torej jasno pokazal, da nekaterih poslancev sploh ni v parlament, zanje pa delajo drugi. Če bi bila sprememba poslovnika sprejeta, »bi potem tukaj nekateri, vsaj ti, ki smo tukaj, izgleda, da smo ne­ kateri stalno, bi neprimerno manj trpeli, nekateri, ki so pa na top lestvicah popularnosti kot največji in najbolj­ ši politiki, se pa tukaj ne prikazujejo. Tako, da so tudi ljudje, ki glasujejo za njih ...(Aplavz.)... človek bi rekel, nekoliko slepi. Delajo pač to, kar je v javnosti, nastopajo z dvema ali tremi floskulama, ampak tega trdega, gara­ škega dela tukaj v Državnem zboru pa ne opravljajo.«3 5 6 3 5 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 39. seje I. mandata DZ z dne 15. 5. 1996. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. Poslanec Hvalica je izračunal, daje bilo v času omenjene Nadaljnje spremembe in dopolnitve poslovnika v letih 1997, 2000, 2001 so bile majhne, nekatere so zadevale le en člen, zgolj tretja sprememba leta 2001 je bila nekoliko obsežnejša. Urejala je vprašanja spre­ jemanja proračuna in nekatere pravice parlamentarne manjšine.3 5 7 Številne spremembe poslovnika in prav tako mno­ žične razlage njegove vsebine so skupaj z dotedanjo (skoraj desetletno) parlamentarno izkušnjo3 5 8 leta 2001 naposled pripravile poslance k razpravi o celoviti re­ formi poslovnika. Sprejeli so ga naslednje leto, aprila 2002. Novi poslovnik je uvajal precej sprememb, med najpomembnejše so sodili obča racionalizacija zakono­ dajnega postopka3 5 9 in hkratno večanje vloge in konkre­ tne moči delovnim telesom, vodjem poslanskih skupin in kolegiju predsednika državnega zbora (organu, ki ga sestavljajo vodje poslanskih skupin).3 6 0 Delo parla­ menta bi naj posledično bilo bolj predvidljivo in teko­ če, moč vsakokratne koalicije pa večja. Če so se v času poslovniške razprave s prvim (racionalizacijo) strinjale skoraj vse tedanje poslanske skupine, se z drugo posle­ dico poslovniških sprememb (krepitvijo koalicije) opo­ zicija nikakor ni mogla. Prve poslovniške predloge so zato imenovali »natikanje nagobčnika«.3 6 1 Upoštevaje razprave v sejni dvorani parlamenta 39 poslancev. 3 5 7 UL RS, 26/1997, Dopolnitev Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije; UL RS, 46/2000, Spremembi Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije; UL RS, 3/2001 Sprememba Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije; UL RS, 9/2001 Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije; UL RS, 13/2001 Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije; UL RS, 60/2002, Spremembe Poslovnika Državnega zbora. 3 5 8 Generalna sekretarka državnega zbora Jožica Velišček je med drugim ugotavlja­ la, kako je »v zadnjem času« prvo branje izgubilo pomen, saj je bilo opravljeno le for­ malno, v drugem branju pa so poslanci zasuli predlog s številnimi amandmaji (teh je bilo včasih več kot členov zakona) in ga skoraj popolnoma predrugačili. »Krivde« za tako situacijo pa ni videla le na strani parlamenta, ampak predvsem na strani vlade, ki predlaga največ zakonov. - Velišček, Dejstva in okoliščine, str. 154-157. 3 5 9 Redni zakonodajni postopek je še zmerom obsegal tri branja, s tem, da se prvo branje opravi že s posredovanjem predloga zakona poslancem. V praksi se tako de­ jansko opravita le dve obravnavi, prva pa zgolj, če to posebej zahteva vsaj 10 poslan­ cev. Poslovnik je ravno tako še naprej predvideval uporabo skrajšanega postopka in nujnega postopka (v prejšnjem poslovniku hitri postopek). 3 6 0 Danica Fink Hafner, Alenka Krašovec: Modernizacija Državnega zbora Republike Slovenije in razvoj poslovnika. V: Prihodnost parlamentarne demokracije (dalje Fink Hafner, Krašovec, Modernizacija DZ RS), str. 200. Podrobneje gl. Maijetka Rangus: Vpliv poslovnika na razreševanje konfliktov v Državnem zboru. V: Prav tam, str. 205-220. 3 6 1 Prunk, Toplak, Hočevar, Parlamentarna izkušnja, str. 327, 337. dejstvo, da je do razprave o novem poslovniku prišlo v času velike prevlade Liberalne demokracije, to nikakor ni presenetljivo. Pot do sprejetja novega poslovnika je zaradi zahtevane dvotretjinske večine zato nujno vodila skozi dogovarjanje in pogajanje. LDS je bila pri tem pri­ pravljena popuščati, ne nazadnje zaradi zavedanja, da bo nekega dne morda tudi sama v opozicijski vlogi.3 6 2 Po letu 2002 je bilo sprememb poslovnika precej manj, 3 6 3 največja je zadevala »evropsko« uskladitev z lizbonsko pogodbo leta 2010.3 6 4 Poslovnik je torej vsaj načeloma poslancem ustrezal, gotovo tistim koalicijskim, hkrati pa najbrž tudi opozicijskim, ki so si prizadevali (in si prizadevajo), da bi nekoč postali koalicijski.3 6 5 Ves prak­ tični smisel političnega strankarstva je vendar težnja po posesti oblasti. 3 6 2 Fink Hafner, Krašovec, Modernizacija DZ RS, str. 201-202. 3 6 3 UL RS, 92/2007, Poslovnik Državnega zbora - uradno prečiščeno besedilo. 3 6 4 UL RS, 105/2010, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora. 3 6 5 Prim. Fink Hafner, Krašovec, Modernizacija DZ RS, str. 203. Razprava Osrednja lastnost in razpoznavni znak sleherne­ ga parlamenta je (ob glasovanju) razprava; čas, ko se poslanci zberejo v velikih dvoranah in spregovorijo o posamezni zadevi. Tedaj se zvrstijo medsebojni bese­ dni spopadi, nizajo argumenti, navajajo primeri ... Su­ hi predlog zakona ali drugega akta, prej očiščen vsega odvečnega, postane naenkrat predmet obsežnih obra­ zložitev in vsestranskih analiz. Ravno zato je razprava velikokrat zrcalo parlamenta in sploh tista točka, skozi katero je moč sklepati o zaznavi problemov v državi in siceršnjih demokratičnih standardih. Zdi se, daje njen izplen velik in bogat, četudi je pogosto vnaprej znan in predvidljiv. Kakor se naj bi izrazil že britanski politik 19. stoletja Richard Cobden: »V tej zbornici sem slišal že veliko besed, zaradi katerih bi ljudje potočili solzo - nikdar pa nisem slišal besede, ki bi spremenila iz­ id glasovanja.«3 6 6 Parlamentarna razprava je tako že v 19. stoletju bila dobrodošla in zanimiva, a v glavnem ni vplivala na odločanje poslancev. Kakšen je torej (bil) njen smisel? Prav takšen kot danes - razprava je v prvi vrsti na­ menjena predstavitvi argumentov za in proti sprejetju neke politične odločitve. V sodobnih parlamentih je ime­ la (in ima) redko »kreacijsko« funkcijo, redko dejansko pripelje do odločitve, njen temeljni namen je »legitima­ cijski«. V demokratični družbi mora namreč biti vsaka 3 6 6 Cit. po: Wintr, Češka parlamentni kultura, str. 18. odločitev (zlasti vsak zakon) ustrezno obrazložena in s tem legitimirana, pri čemer pa ni nepomembno, kako se sam legitimacijski proces odvije. Ta mora steči v svobo­ dnem okolju, javno, z in pred predstavniki ljudstva; od­ viti se mora po jasnih pravilih, ki omogočajo učinkovito konfrontacijo argumentov in celovit pogled v razsežnosti neke odločitve. Retorične sposobnosti govornikov, be­ sedni in poslovniški triki ter iskrivost nastopov so pri tem vsekakor pomembni, vendar nikakor ne odločilni. Razprava je v prvi vrsti simbolični in stvarni prikaz in dokaz procesa, ki je stekel do sprejetja neke politične odločitve.3 6 7 * * * Državnozborske razprave so večinoma bile stvar­ ne, pripravljeni govorniki so razprostirali številne argu­ mente, besedni spopadi so odpirali nove interpretativne možnosti potencialne odločitve. Toda v politično pregre­ tih trenutkih so izbruhnile strasti, prav tako so se pou­ darki in vsebina govorov tedaj precej oddaljili od točke dnevnega reda. Razprava tako ni več legitimirala neke odločitve, ampak zgolj kazala na načelna politična ne­ soglasja. Način in tehnika razprave sta se sicer od man­ data do mandata postopoma razvijala in spreminjala v smer, ki seje poslancem sprva zdela »višja«. Ob začetku drugega mandata, med razpravo o kandidatu za pred­ sednika vlade, je poslanec Tone Partljič ugotavljal, kako njegovi kolegi citirajo Hrabala in Jančarja in da so zato »malo višje zastavili nivo, kot smo ga imeli v prejšnjem mandatu in bi samo pozival k temu, da na nek način to ohranimo«.3 6 8 A bolj svetovljanska razprava takrat ni pomenila bolj stvarne in ciljane razprave. Na isti seji je poslanec Lešnik razočarano spraševal, »ali smo pri prvi točki dnevnega reda, ko govorimo o mandatarju, ali imamo uro ekonomije, ali imamo uro statistike, ali imamo uro zgodovine, kajti sedaj smo že prišli v Čile, v Južno Ameriko pa ne vem kam. To je zame zgodovina.« 3 6 7 Prav tam, str. 18-23. 3 6 8 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 9. 1. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. Smisel razprave se mu je zato zdel vse bolj vprašljiv: »Po­ glejte, sedaj se pa ukvarjamo s takimi stvarmi, sprašu­ jemo, na koncu koncev kandidata za mandatarja in mu postavljamo vprašanje, ker ne ve za eno lokalno cesto, ker ne ve za avtobusno postajališče. Ker je on kriv, ker slovenska krava daje samo 3.500 litrov ali 3.900 litrov, menda po zadnji statistki, mleka. Na koncu koncev je on kriv, ker je tam nekje samo toliko otrok.«3 6 9 Izkuše­ nejši kolega Franc Zagožen mu je brž odgovoril, da de­ bata vsekakor ima smisel: »Spoštovani gospod Lešnik! Parlament je za to, da se v njem govori, da se soočijo argumenti in na podlagi teh se potem odloča. Torej ne vem, kako ste si predstavljali, kako boste v parlamentu delali, če bomo molčali.«3 7 0 Zagožnov odgovor je zelo pomenljiv. Formuliran je kratko in tehtno, v njem je odločno poudarjeno, kako se v parlamentu vendar morajo soočati argumenti. Toda Zagožen je hkrati tudi pristavil, da naj bi bilo prav to podlaga za odločanje. V svojem odgovoru je torej videl zlasti kreacijsko funkcijo razprave, ne legitimacijske, četudi je v tistem trenutku bilo razmerje političnih blo­ kov v parlamentu 45 : 45 in so vse poslanske skupine še trdno vztrajale pri svojem stališču. V razpravi so se zgolj počasi, a vztrajno prebijali znanim ugotovitvam naspro­ ti. Nadaljnje dogajanje je pokazalo, da se spremembe niso zgodile kot neposredna posledica parlamentarne razprave, ampak so bile rezultat učinkovitih in tihih za­ kulisnih pogajanj. V napetih situacijah so bili med razpravo pogosti tudi medklici, kakor nekoč v dunajskem parlamentu, umanjkalo pa ni niti žvižganje. Koje februarja 1997 po dolgotrajnem in napornem oblikovanju koalicije predse­ dujoči dal besedo Cirilu Pucku, poslancu, kije prelomil pat pozicijo, ga je del kolegov pospremil z žvižgi.3 7 1 Go­ vorniki so bili nemalokrat tudi osebno žaljivi. Poslanec Jelinčič se je celo postavljal z geslom, da je brez dla­ ke na jeziku, in v takem, zanj značilnem slogu je tudi 3 6 9 Prav tam. 3 7 0 Prav tam. 3 7 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 3. izredne seje II. mandata DZ z dne 27. 2. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. nastopal v parlamentu. Poslancu Hvalici je v začetku drugega mandata očital opitost, četudi gaje predsednik prej opomnil: »ZMAGO JELINČIČ: /.../ gospod Hvalica, občutek imam, da se vam danes dozdeva, da zemlja ne da je kocka, ampak daje... PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, gospod Jelinčič! ZMAGO JELINČIČ: ...daje tristrana piramida, ven­ dar to pride od prevelike količine popitega alkohola... PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, gospod Jelinčič!«3 7 2 Jelinčič je isto leto premierju Drnovšku zastavil vprašanje o problematiki najemnikov denacionalizira­ nih stanovanj in njihov položaj primerjal z nacističnim izganjanjem Zidov: »V Slovenijo se vračajo kvizlingi in okupatorjevi pomagači, vrača se jim premoženje, le-ti pa se znašajo nad najemniki, kot da so ti in samo ti edini predstavniki bivšega komunističnega režima. Ver­ jamem, da problema ogroženih družin ne razumete, saj ste svoje stanovanjsko vprašanje ugodno rešili z odku­ pom protokolarne kadrovske vile v Murglah po Jazbin­ škovem zakonu. Kako pa bodo državljani gledali na to, da vzporedno s tem, ko pripravljate zakon, s katerim boste še dodatnih 4.000 družin naredili za brezdomce, na drugi strani zase spreminjate zakon o Triglavskem narodnem parku, da si boste postavili še novo vilo ob Bohinjskem jezeru?«3 7 3 Drnovšek je na osebni napad dostojanstveno in korektno odgovoril, a je Jelinčič ob spremljavi svojega kolega Pečeta razpravljal še naprej in še bolj odločno. V problematiko denacionalizirancev sta vpletla tudi v javnosti ogorčeno sprejet nakup no­ vega vladnega letala falcon. Predsednik vlade, zmerom umirjen in takten, je naposled »ocenil« tudi njiju: »No, gospod Jelinčič, gospod Peče, mislim, da sta vajini raz­ pravi pač eden izmed spodnjih viškov, če bi temu re­ kel, ali spodnjih točk, ki jih je dosegel ta parlament v 3 7 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 2. seje II. mandata DZ z dne 19.2. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 3 7 3 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 15. seje III. mandata DZ z dne 16. 4. 2002. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. zadnjem desetletju. Žal mi je, da je nakup državnega letala, ne vladnega, ne mojega, pač državnega letala dal toliko prostora za toliko primitivnih insinuacij, demago­ gij in za takšno nižanje splošne razprave v tej državi in za takšno nižanje tudi nekega kulturnega, političnega dialoga.«3 7 4 Radnjo besedo' je nato imel Peče: »Gospod Drnovšek, kako si vi dovolite, da meni in mojemu po­ slanskemu kolegu očitate primitivizem. Mogoče kdo v tej državi, med njimi tudi vi, naš način komunikacije označuje za primitiven. Mi pa označujemo vaša dejanja za primitivna.«3 7 5 Kljub mestoma ostremu in žaljivemu ozračju pa re­ snih incidentov, ki bi vključevali v tujini videno fizično nasilje, v dvajsetih letih delovanja državnega zbora sko­ rajda ni bilo. Primer, ko se je poslanec z roko lotil po­ slanca, je en sam. Zgodil seje v petek, 16. oktobra 1998, žrtev je bil Ivo Hvalica. Dobesedni zapis tistega dela se­ je seveda precej borno priča o dogodku: »PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani! Ugotavljamo prisotnost! (47 prisotnih.) Pre­ kinjam sejo! Prekinjam sejo! Prosim varnostnike, da pridete in da umirite gospoda Kacina. Prekinjam sejo! Kolegice in kolegi! Prekinjam sejo in tudi danes ne bo­ mo nadaljevali s sprejemom dnevnega reda izredne seje, ker je gospod Kacin fizično napadel enega od poslancev.«3 7 6 Veliko bolj povedna sta kratek televizijski posne­ tek in pričevanje Iva Hvalice. Napadeni poslanec je v svojih spominih zapisal, kako so se pred začetkom se­ je poslanci kot zmerom počasi zbirali v dvorani in ko­ mentirali dogodke. Ena od aktualnih tem je bila lepa litoželezna ograja, kije nekoč obdajala vojašnico Ljuba Šercerja, nato pa naj bi jo Jelko Kacin kot obrambni minister zelo ugodno kupil. Hvalica gaje zato imenoval »ograjevarstvenik«, še prej pa je zaradi Kacinovih spor­ nih poti v Črno goro zanj skoval tudi vzdevek »mon- tenegroturist«. Ti besedi je Hvalica med poslanskim 3 7 4 Prav tam. 3 7 5 Prav tam. 3 7 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 26. izredne seje II. mandata DZ z dne 16. 10. 1998. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. zbiranjem v dvorani večkrat izrekel na glas, nato se je končno začela seja. Hvalica podrobno poroča: »Že po kakšnih petih minutah se je Kacin nenadoma znašel na moji desni, v prehodu med dvema vrstama klopi, in s časopisom, ki ga je zvitega držal v desni roki, začel mahati po meni oziroma po moji glavi, dokler je nisem zavaroval z rokami. Med udrihanjem me je zadel tudi z dlanjo in me oplazil po levi strani obraza. V trenut­ ku sem sklenil, da ne smem reagirati, in še danes sem vesel, da sem se tako odločil. Predsednik parlamenta Janez Podobnik se je sicer nekoliko panično, vendar pravilno odzval in prekinil sejo.«3 7 7 Hvalica ni utrpel po­ škodb, s stališča dojemanja parlamentarne kulture pa se zdi zanimivo, da tudi parlament kot institucija ni bil deležen »hujših poškodb«, ki bi se odrazile v padcu sicer nizke stopnje zaupanja vanj. Ivo Hvalica v nadaljevanju mandata Kacinu ni pri­ zanašal. Še v njegovem izteku, ob glasovanju o vladi An­ dreja Bajuka, je tako ocenil Kacinov nastop na hearin- gih ministrskih kandidatov: »Potem je bil tu moj prijatelj in znan pretepač, poslanec Jelko Kacin - ja, mislim, s tem se je proslavil - ki se je šel celo takšno igrico, da se je ja usedel poleg kandidata - in to ne nasproti - tako da mu je gledal celo v zapiske; to je bilo v primeru gospe Barbare Brezigar, to je bilo v primeru gospoda dr. Tone­ ta Jerovška in mislim, daje bilo to še v enem primeru, kjer sem bil zraven - in tam dobesedno, skoraj bi rekel - mogoče celo, daje, saj veste, ko človek govori, mu lah­ ko tudi kakšna kapljica pade iz ust - torej, dobesedno je napadal z neko fizično agresijo te kandidate. Ne vem, zakaj. Zakaj? Jaz, ki me imate za agresivnega poslanca in tako dalje, nisem nikdar tega počel, nikdar se nisem usedel ob vašem kandidatu, ampak sem bil vedno na­ sproti, spraševal sem lahko marsikaj, ampak tudi tu sprašujem marsikaj, gospoda žlahtna.«3 7 8 3 7 7 Hvalica, Zadnja replika, str. 225. 3 7 8 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 48. izredne seje II. mandata DZ z dne 23. 5. 2000. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. V dunajskem parlamentu v času habsburške mo­ narhije so poslanci zmerom morali govoriti na pamet (kakor kasneje tudi v jugoslovanski skupščini), pri če­ mer so si za govornico sledili v zaporedju govornik za predlog - govornik proti predlogu - govornik za - govor­ nik proti ... Tudi znani nekajurni filibustrski govori so bili govorjeni na pamet, poslanec si je lahko pomagal le z opomnikom, kamor sije zapisal kakšno številko ali detajl. Smisel govorjenja na pamet je po eni strani teme­ ljil v prepričanju, da le živa beseda v ustnem postopku izmenjave mnenj lahko pripelje do odločitve (kar ustre­ za kreacijski funkciji razprave), po drugi strani pa so osmišljevalci habsburškega parlamentarizma v tem vi­ deli garancijo za poslansko svobodo in avtonomijo. Kaj­ ti poslanec, ki govori in utemeljuje neko zadevo nekaj časa na izust, tako tudi misli, če bi govor prebral, pa bi lahko menil drugače. Nekdo bi mu ga lahko napisal in ga »vodil« skozi parlamentarno proceduro.3 7 9 V slovenskem državnem zboru filibustrskih nasto­ pov doslej skorajda ni bilo in jih po novem poslovniku tudi ne more biti, edini odmevnejši primer dolgega po­ slanskega govora je bil plod retoričnih vrlin poslanca, ki je zaznamoval prva dva mandata - Iva Hvalice. Januarja 1995 je o igralništvu, temi, o kateri je nedvomno veliko vedel, na pamet govoril več kot štiri ure. S tem je poskr­ bel za javno prepoznavnost problematike, kar sije zadal za enega od ciljev svojega nastopa.3 8 0 Hvaličevi govori na izust sicer niso bili obče pravilo, saj je doslej precej poslancev svoje vnaprej pripravljene govore bralo.3 8 1 Državnozborski poslanci si v razpravi tudi ne sledi­ jo v zaporedju za - proti, morebitna tovrstna konfron­ tacija je bila zgolj naključna. A iz tega bi bilo zmotno 3 7 9 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma. 3 8 0 Hvalica, Zadnja replika, str. 113-115. 3 8 1 Temu navkljub je ob razpravi o novi vladi leta 2000 poslanec Kacin Andreju Bajuku, ki ni bil najbolj vešč slovenščine, očital, da ne govori na izust: »Bi me pa seveda veselilo, gospod Bajuk, če bi o teh pomislekih odgovorili tukaj v živo in da odgovora ne bi prebrali. Verjamem, da to za vas ni zadrega. Če boste imeli kaj težav s slovnico, bomo tudi to preživeli, ampak mislim, da bi bilo treba nastopiti v živo.« - DKO DZ RS, Dobesedni zapis 48. izredne seje II. mandata DZ z dne 23. 5. 2000. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. sklepati, da žar debate po zaporedju več somišljenikov za govornico izzveni. Besedni dvoboji s predhodnim go­ vornikom so se kljub poslovniški ureditvi uveljavili tudi v državnem zboru. Poslanci v ta namen izkoriščajo in­ stitut replike. Taje sploh tista značilnost, kije posebej zaznamovala državnozborsko razpravo. Replika je star poslovniški institut, vsebovan že v poslovnikih avstrijske poslanske zbornice inje v svojem bistvu ostal nespremenjen tudi v poslovnikih državnega zbora. Po prvem poslovniku iz leta 1993 je moral pred­ sedujoči poslancu, kije zahteval besedo, »da bi opozoril na napako ali popravil navedbo, ki po njegovem mne­ nju ni točna in je povzročila nesporazum ali potrebo po osebnem pojasnilu«,3 8 2 dati besedo takoj. Tako je lahko poslanec s sklicevanjem na nesporazum hipoma vskočil v razpravo. Le dvig roke in beseda replika sta zadosto­ vala. Uporaba je zlasti v prvih mandatih bila izjemno pogosta in je jemala veliko časa, njena interpretacija pa je bila med poslanci in tudi pri vodstvu parlamenta iz­ jemno široka. Obstajale so celo replike na repliko, ki so povsem zasenčile siceršnjo razpravo. Poslanec Partljič je že leta 1993 ugotavljal, »/.../ da se bomo morali še­ le zmeniti, kaj na Slovenskem pomeni replika. V priva­ tnem življenju vemo, kaj je replika - da nekomu rečem nekaj nazaj inje s tem končano; v parlamentu pa kaže, daje replika odgovor in potem dolgo utemeljevanje. Za­ to mislim, da bi pravzaprav morali prenehati z nadalj­ njimi replikami in se odločiti / ,../.«3 8 3 Ko seje leta 2002 Komisija za poslovnik ukvarjala z ureditvijo replike,3 8 4 je generalna sekretarka državnega zbora Jožica Velišček članom komisije jasno in odločno zatrdila, da je bilo po njenem mnenju dotlej le 10 % vseh replik »zares replik«. »Šolski primer« replike je nato ilustrirala s primerom: »Recimo, da razpravlja poslanec Vučko in govori o 25. členu zakona o tujcih. Opravi svojo 3 8 2 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, §70. 3 8 3 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 7. seje I. mandata DZ z dne 13. 4. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 3 8 4 Komisija za poslovnik, kije pristojna za njegovo tolmačenje, je takrat razpravljala o razlagi replike zaradi zaprosila predsednika parlamenta Boruta Pahorja. Temeljni problem je bil, ali se čas replike šteje v čas razprave posamezne poslanske skupine ali ne (po novem poslovniku). razpravo. Za njim je v razpravi gospod Vizjak, se naveže na gospoda Vučka in govori tako, kot gaje razumel, da je gospod Vučko govoril o 35. členu, ne o 25., ampak o 35. členu. Tukaj je na mestu replika, takoj, gospoda Vučka in reče: »Oprostite, gospod kolega! Jaz sem go­ voril o 25. členu, ne o 35.« To je napačna navedba, na­ pačno razumljene, nekih dejstev, nekih faktov. Ne pa, da bi rekel: »Jaz se ne strinjam z vašo razlago 25. člena, ali z vašim razumevanjem 25. člena.« To je drugačno ra­ zumevanje, drugačno mnenje in drugačno stališče po­ samezne poslanske skupine, posameznega poslanca.«3 8 5 Kajti replika seveda ni namenjena pojasnjevanju dru­ gačnega razumevanja materije - to sodi v razpravo marveč napačnega razumevanja; pomote. Prepogosta uporaba replike je tako bila tudi posledica preširoke­ ga tolmačenja replike predsednikov in podpredsednikov državnega zbora. Številni so bili primeri, ko posamezen poslanec sploh še ni govoril v razpravi, a je že repliciral. Nekdo gaje torej napačno razumel, četudi še ni nastopil ... Član komisije Tone Anderlič je za tretji mandat celo trdil, da je »90% ali pa 99% razprav oziroma replik, do sedaj v teh dveh letih, bilo s strani poslancev, ki sploh niso še razpravljali, pa so replicirali«.3 8 6 Večina članov komisije, tako koalicijskih in opozicijskih, je tedaj ugo­ tavljala, daje bil institut replike »zlorabljen«. Novi poslovnik iz leta 2002 je repliko opredeljeval natančneje; določal je, da ima vsak razpravljalec »/.../ pravico do odgovora na razpravo drugega razpravljalca (replika), kolikor se ta razprava nanaša na njegovo raz­ pravo, če meni, daje bila njegova razprava napačno ra­ zumljena ali napačno interpretirana. Predsedujoči mu da besedo takoj, ko jo zahteva. Replika se mora omejiti samo na potrebno pojasnilo in ne sme trajati več kot tri minute.« Replike na repliko niso bilo več dovoljene, »/.../ razen če predsedujoči oceni, da so bile navedbe v repliki netočne«.3 8 7 Razumevanje replike, značilno za prvo državnozborsko dekado, se je nato počasi začelo 3 8 5 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 6. nujne seje Komisije DZ za poslovnik, 20. 9. 2002. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 3 8 6 Prav tam. 3 8 7 UL RS, 35/2002, Poslovnik Državnega zbora, §70. spreminjati. Toda sam institut je (vsaj sprva) poslancem še zmerom ostajal mamljiv. Ne nazadnje je omogočal be­ sedni dvoboj, zaporedno konfrontacijo mnenj. Morda bi ga poslanci uporabljali redkeje, če bi si med razpravo sledili v zaporedju za - proti - za - proti. Obstrukcija V dunajskem parlamentu se je kmalu po obnovi ustavnega življenja v šestdesetih letih 19. stoletja fede­ ralistična opozicija odločila za specifičen način boja zo­ per centralistično vlado. Zlasti češki poslanci, ki so jim za krajše obdobje sledili tudi slovenski, poljski in tirol­ ski, so preprosto nehali prihajati na Dunaj. Tedaj so to poimenovali politika abstinence. Čez čas so abstinirajoči poslanci uvideli, da s tako metodo parlamentarnega boja ni mogoče ničesar spremeniti in daje včasih celo kontra- produktivna, saj omogoča vladnim strankam absolutno oblastniško svobodo. V prihodnje so zato raje posegli po t. i. tehnični obstrukciji, kasneje pa tudi po divji. Ob­ strukcija je po letu 1897 sploh postala tista beseda, kije velikokrat najbolje opisala parlamentarni vsakdanjik.3 8 8 Poslanci, ki so izvajali obstrukcijo, so izkoriščali vse poslovniške možnosti (t. i. tehnična obstrukcija) in naposled celo nasilje (divja obstrukcija) za to, da bi za­ držali ali onemogočili delo parlamenta. Do začetka de­ vetdesetih let 19. stoletja - do padca parlamentarnega »železnega obroča« ministrskega predsednika grofa Edu- arda Taaffeja, v katerega so bili vključeni tudi slovenski člani poslanske zbornice - so poslanci še bolj poredko posegali po njej, kasneje pa je povsem ohromila delo parlamenta. Tehnično obstrukcijo so izvajali tako, da so ob začetku vsake seje v proceduro vlagali najrazličnej­ še nujne predloge, peticije, interpelacije in ministrske 3 8 8 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 224-236. obtožbe. Vsak nujni predlog je parlament obravnaval prednostno, in sicer tako, da so ga predlagatelji najprej prebrali in razložili, nato je sledilo poimensko (!) glaso­ vanje. To je seveda zahtevalo čas in pomikalo obravnavo dnevnega reda v nedoločljivo prihodnost. Če je vladni večini vendarle uspelo vzdržati pritisk nujnih predlogov in je poslanska zbornica začela z obravnavo točk dnev­ nega reda, so obstrukcionisti posegli po novem orožju - po t. i. filibustrih, neskončno dolgih govorih.3 8 9 Velika obstrukcijska vnema je sčasoma parlamen­ tarno ozračje razvnela do te mere, da so v poslanski zbor­ nici izbruhnili izgredi, razplamtel se je trušč, tudi udar­ cev, nožev in krvi ni manjkalo. Tehnična obstrukcija je takrat prerasla v divjo. Pravi »vihar v parlamentu« se je razbesnel jeseni 1897, za časa vlade »poljskega Mikada« Kazimirja Badenija. Nemške stranke so z obstrukcijo že­ lele preprečiti sprejetje t. i. nagodbenega provizorija (po­ daljšanja predpisov, ki so urejali avstrijsko-ogrske od­ nose) in s tem strmoglaviti Badenijev kabinet. Vlada se jim je upirala na najrazličnejše načine, podpredsednik poslanske zbornice in kasnejši prvi češkoslovaški premi­ er Karel Kramar jih je med drugim skušal fizično utruditi in je sklical nočno sejo, ki je trajala do naslednjega dne zvečer.3 9 0 Toda obstrukcionisti niso popustili. V svoji ne­ omajni zagnanosti so vztrajali naprej. 28. oktobra 1897 petnajst pred deveto zvečer - ko je parlament zasedal že deset ur - je za govornico pristopil nemški poslanec Otto Lecher iz moravskega Brna. Sedemintridesetletni pozna­ valec problematike Ausgleicha je v prečudoviti atmosferi dunajskega parlamenta, ki je dajal videz opere, poskr­ bel za teatralično noč; briljantno popisano v delu Marka Twaina Stirring times in Austria.3 9 1 Dr. Lecher je tedaj postavil absolutni parlamentarni rekord, saj je nepretr­ goma govoril dvanajst ur, do naslednjega jutra, in to v vrvežu, kakršnega »ni bilo slišati na tem planetu vse od časov, ko so Komanči nazadnje opolnoči presenetili belo naselbino«. Med govorom ni smel niti za trenutek sesti, saj bi takoj izgubil besedo (kot gornik je najbrž imel zado­ 3 8 9 Prav tam, str. 224-225; Wintr, Češka parlamentni kultura, str. 208. 3 9 0 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 225-226. 3 9 1 Twain, Stirring times in Austria, str. 296-336. sti močne noge), hkrati pa je moral ves čas govoriti o zah­ tevnem predmetu razprave. Njegov nastop je bil miren, govoril je na pamet, ob njem pa je besnel orkan vpitja, nesramnosti, čisto neparlamentarnih izrazov in žaljivk. V naslednjih dneh je obstrukcija postala še bolj si­ lovita in dosegla že povsem »iracionalne razsežnosti«. V vsesplošnem trušču, začinjenem z najsočnejšimi psov­ kami, se je celo vnel pravi pretep. »Poslanci so se tolkli s pestmi, ruvali si lase ter se metali ob tla.« Univerzite­ tni profesor poslanec Pfersche je potegnil nož, poslanec Wolf je grozil, da bo prihodnjič prinesel revolver. Jav­ nost na galeriji se je zgražala,3 9 2 še bolj naslednje dni v časopisju: »Moj Bog, zdi se nam, da vidimo v duhu pred seboj Gorjance, ki si s tem načinom vedre svoje od žga­ nja pijane glave. In vendar, ti gnusni razsajači in pre­ tepači, ti junaki z nožem v pesteh niso pijani kmetje, ta prostor ni gorjanska smrdljiva beznica / .../ ti pretepači so ,cvet naroda“ , zastopniki avstrijskih volivcev / ,../.«3 9 3 Vladne stranke so skušale obstrukcionistom vrniti udarec s spremembo poslovnika. Na predlog grofa Juli- usa Falkenhayna so sprejeli t. i. Lex Falkenhayn, po ka­ terem je lahko predsednik zbornice »uporne poslance« izključil s treh sej. Pri tem mu je bila v pomoč policija, ki je tako posegla proti z imuniteto zaščitenim izvoljenim predstavnikom ljudstva.3 9 4 A ozračje v parlamentu se temu navkljub ni spremenilo. Obstrukcionisti so uspe­ li dobesedno razbiti poslansko zbornico in posledično prisilili Badenija k odstopu. V naelektreni atmosferi jo je sam Badeni še fizično skupil. Potem ko ga je v par­ lamentu vsenemški poslanec Karl Hermann Wolf hudo užalil, ga je skladno s tedanjim kodeksom časti pozval na dvoboj. Spretnejši Wolf gaje ranil s prvim strelom. i e i e - k Obstrukcija v začetku 20. stoletja ni bila značilnost zgolj dunajskega državnega zbora, marveč številnih par­ 3 9 2 Po drugi strani pa je bilo v naslednjih dneh zanimanje za neposredno spremlja­ nje sej tolikšno, da so vstopnice za dostop na parlamentarno galerijo za visoko ceno prodajali na črnem trgu. 3 9 3 Cit. po: Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 229. 3 9 4 Prav tam, str. 230-231. lamentov. V britanski poslanski zbornici so dolge govo­ re uprizarjali irski nacionalisti, v ameriškem senatu so z obstrukcijo nastopili nasprotniki vstopa države v prvo svetovno vojno. V vzhodnih srednjeevropskih državah je po drugi svetovni vojni (hkrati s parlamentom) izginila iz uporabe in političnega jezika, a se je po reparlamen- tarizaciji prostora v devetdesetih letih 20. stoletja zno­ va uveljavila. Na Češkem se poslanci zanjo bolj redko odločajo,3 9 5 v Sloveniji pa je po letu 2000 postala pogost pojav, a z drugačnim pomenom. TABELA: Pregled števila obstrukcij v obdobju 1992-20123 9 6 Mandat 1992- 1996 1996- 2000 2000- 2004 2004- 2008 2008-2011 2011- Število obstrukcij 6 111 106 15 - prvo leto 3 - drugo leto Ko so državnozborski poslanci maja 1996 spreje­ mali spremembe poslovnika, s katerimi so v glavnem želeli izboljšati prisotnost na sejah, so v člen, ki našteva primere »opravičene odsotnosti poslanca«, dodali slede­ čo alinejo: »odsotnost zaradi napovedane in obrazložene odsotnosti vseh članov poslanske skupine, katere član je poslanec, pri obravnavi posamezne točke dnevnega reda«.3 9 7 Tako odsotnost so v svojem parlamentarnem jeziku poimenovali obstrukcija.3 9 8 Obstruiranje v držav­ nem zboru torej ne pomeni oviranja dela parlamenta (razen v primeru, ko delna abstinenca pri točki dnevne­ ga reda povzroči nesklepčnost zbora), ampak odločno in 3 9 5 Leta 1997 je del čeških poslancev s filibustrsko tehnično obstrukcijo želel one­ mogočiti sprejem češko-nemške deklaracije. - Wintr, Češka parlamentni kultura, str. 210-211. 3 9 6 Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1992-1996. Ljubljana 1996; Poročilo o delu DZ 1996-2000; Poročilo o delu DZ 2000-2004; Poročilo o delu DZ 2004-2008; Poročilo o delu DZ 2008-2011 (dalje Poročila o delu DZ od I. do V. mandata). 3 9 7 UL RS, 28/1996, Spremembe in dopolnitve poslovnika Državnega zbora, § 44. Ureditev je ostala v veljavi vse odtlej, vsebujejo tudi aktualni poslovnik v § 95 (Ura­ dno prečiščeno besedilo poslovnika Državnega zbora). 3 9 8 Gl. slovar najpogostejših parlamentarnih izrazov, ki ga je pripravila Tina Bitenc Pengov. V: Državni zbor Republike Slovenije 1992-2002. Ljubljana 2002, str. 168- 183. jasno obliko protesta, akt nasprotovanja. Klasične teh­ nične obstrukcije se poslanci ne lotevajo; zdi se, da je vlogo obstrukcije prevzel institut vlaganja referendum­ skih pobud. Ravno z zahtevami po razpisu referenduma je opozicija doslej učinkovito ovirala zakonodajno dejav­ nost parlamenta. Obstrukcija v slovenskem parlamentu ima tako ne­ dvomno specifičen pomen, poleg tega je tudi poslovni­ ško urejena (izvorna tehnična obstrukcija je največkrat pomenila zlorabo poslovnika!). Poslanci jo tako tudi ra­ zumejo in izvajajo. Eno prvih obstrukcij, ki jo je spomla­ di 1997 napovedala poslanska skupina SDSS, je (prav tako opozicijski) poslanec Ciril Ribičič problematiziral v poslovniškem smislu: »Tako imenovana obstrukcija, ki jo naš poslovnik resnično pozna, je izrecno omejena samo na posamezno točko dnevnega reda, in pravi tako, da je opravičena odsotnost zaradi napovedane in obra­ zložene odsotnosti vseh članov poslanske skupine, ka­ tere član je poslanec, ki pri obravnavi posamezne točke dnevnega reda. Mi smo soočeni z obstrukcijo poslanske skupine Socialdemokratske stranke v nasprotju z navedenimi ustavnimi določbami. Mislim, da nihče, kot piše naša ustava, tudi ne posamezna politična stranka, ne mo­ re siliti poslance, da delajo v nasprotju z ustavo in po­ slovnikom. In moj predlog je; seveda ta obstrukcija pa sega, kot veste sedaj, ne samo na neudeležbo na sejo Državnega zbora, ampak tudi na neudeležbo v delovnih telesih - danes v poslovniški komisiji, celo niso sodelo­ vali pri lastnem predlogu, ki so ga vložili za spremembo poslovnika, celo odlagajo kot predsedniki delovnih teles neke seje z obrazložitvijo, da ne sodelujejo pri delu Dr­ žavnega zbora. To je v nasprotju z ustavno in poslovni­ ško ureditvijo in moj predlog, proceduralni, je naslednji. Predlagam, da Državni zbor pozove poslance Socialde­ mokratske stranke, da prekinejo z obstrukcijo, ki ni skladna z ustavno in poslovniško ureditvijo in prosim predsedujočega, če da lahko ta sklep na glasovanje.«3 9 9 Nekateri medijski zapisi so v zadnjih dvajsetih letih 3 9 9 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 5. seje II. mandata DZ z dne 27. 5. 1997. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. sicer opozarjali na domnevno neustreznost rabe termi­ na obstrukcija,4 0 0 a izraz se je temu navkljub uvelja­ vil - v jeziku in politični praksi. Nasprotovanje v obliki obstrukcije je zlasti zraslo po »pošastni zmagi« LDS leta 2000 in ostalo visoko tudi v naslednjem mandatu, ko sta se vlogi opozicije in koalicije zamenjali. Obstrukci­ ja je bila (razumljivo) izključno orodje opozicije, ki jo je napovedovala zlasti zaradi postopkovnih nestrinjanj, zaradi določenih lastnih zahtev, zaradi nestrinjanja z vsebino ... Največkrat so poslanci obstruirali pri bolj odmevnih točkah dnevnega reda. V tretjem mandatu pri zakonu o umetni oploditvi, pri obravnavi vmesnega poročila preiskovalne komisije o napadu na novinarja Mira Petka, pri proračunskih vprašanjih, pri vprašanju izbrisanih ..., v četrtem mandatu pa pri zakonu o RTV Slovenija, zakonu o registraciji istospolne skupnosti, pri zakonu o verski svobodi, proračunskih vprašanjih, kazenskem zakoniku ,..4 0 1 Obstrukcionisti (nekoč na Dunaju in danes v Lju­ bljani) pri svojem ravnanju zmerom zasledujejo lastne politične cilje (po njihovem mnenju najboljše za drža­ vo in državljane), s tem da so tisti dunajski v ta na­ men ovirali delo parlamenta, krnili njegovo elementarno poslanstvo,4 0 2 ljubljanski pa so postopali v skladu s po­ slovnikom. »Ljubljanska obstrukcija« je tako nedvomno legitimnejša in bolj gentlemanska oblika protesta od klasične tehnične obstrukcije, a ravno tako predstavlja konfliktno obliko parlamentarnega dela. 4 0 0 Denimo Matevž Krivic v svojih kolumnah v Mladini, kjer je opozoril na še nekaj »terminoloških čudaštev«. 4 0 1 Poročilo o delu DZ 2000-2004. 4 0 2 Gl. Wintr, Češka parlamentni kultura, str. 222-223. Interpelacije in poslanska vprašanja Februarja leta 1721 je v gornjem domu angleške­ ga parlamenta poslanec konkretno povprašal premiera Earla of Sunderlanda, če je vlada aretirala neko osebo. Torej, poslanec je prvemu ministru zastavil jasno in jav­ no vprašanje ter nanj pričakoval odgovor. Primer velja za prvi historični pojav t. i. interpelacije, četudi nasto­ pa v precej preprosti, nejasni in postopkovno neizdelani obliki.4 0 3 V modernejši podobi seje interpelacija v Angliji uveljavila šele v 19. stoletju, leta 1833 kot pisna inter­ pelacija in leta 1869 še v ustni obliki (question time).4 0 4 V habsburški monarhiji jo je vseboval že prvi poslovnik dunajskega parlamenta po začetku ustavne dobe leta 1861. Po § 12 so morali poslanci interpelacijo ministra ali predstojnika centralnih uradov predložiti pisno pred­ sedniku zbornice, pri čemer jo je moralo podpreti bodisi 10 članov gosposke zbornice bodisi 15 članov poslan­ ske zbornice. Vsako interpelacijo so prebrali na seji in jo vročili interpelirancu. Taje moral nanjo odgovoriti ta­ koj ali pa obljubiti, da bo to storil na eni prihodnjih sej. Odgovor je lahko tudi zavrnil, če je le navedel ustrezne razloge.4 0 5 Pravica do vlaganja interpelacij je šla tudi poslan­ cem Narodne skupščine Kraljevine SHS, s tem da je 4 0 3 Siegbert Morscher: Die parlamentarische Interpellation. Berlin 1973 (dalje Mor­ scher, Die parlamentarische Interpellation), str. 44-45. 4 0 4 Wintr, Češka parlamentm kultura, str. 300. 4 0 5 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 217. vidovdanska ustava iz leta 1921 posebej razločevala interpelacije od poslanskih vprašanj. O slednjih se ni razpravljalo in glasovalo, bila so nekakšen dialog med poslancem in ministrom, katerih cilj naj bi bilo mini­ strovo pojasnilo določene zadeve. O interpelaciji pa se je po drugi strani tako razpravljalo kot glasovalo, saj je bila mišljena kot napad na ministra. Ob koncu razprave naj bi skupščina podala oceno ministrovih ravnanj. Naj bi podala ... a v jugoslovanski parlamentarni praksi jo je redko podala. Ministrova dolžnost odgovora je namreč obstajala le »na papirju«, v stvarnosti so se odgovoru izogibali, zavlačevali in ga pogosto sploh niso podali.4 0 6 Kraljevi ministri za časa prve jugoslovanske države so tako nedvomno poteptali izjemno pomembno pravico parlamenta. Smisel interpelacije, smisel pravice do jav­ nega zastavljanja vprašanj poslanca (poslancev) mini­ stru, namreč ni v tem, da poslanec lahko nekaj vpraša, marveč da lahko na vprašanje oz. napad pričakuje javni (!) odgovor. Le tako lahko nadzira delo ministra (vlade), tehta politično odgovornost ministra in obenem (oz. bo­ disi) vpliva nanj.4 0 7 Predvsem javnost je tisti element, ki ga je v preteklosti izpostavljala uveljavljajoča se parla­ mentarna demokracija, inje ne nazadnje še danes tisti element, ki daje interpelaciji politično privlačnost. Na koncu je zmerom javnost tista, ki sodi delo parlamenta in poslancev. * * * Sodobni slovenski parlamentarni sistem prav ta­ ko pozna in ločuje interpelacijo in institut poslanske­ ga vprašanja. Vloga poslanskega vprašanja je urejena podobno kot nekoč v prvi Jugoslaviji. Po poslovniku ga lahko zastavlja vsak poslanec bodisi vladi bodisi posa­ meznemu ministru z njegovega področja.4 0 8 Pri posta- 4 0 6 Slobodan Jovanovič: Ustavno pravo Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Beograd 1924 (dalje Jovanovič, Ustavno pravo Kraljevine SHS), str. 282-286. 4 0 7 Morscher, Die parlamentarische Interpellation, str. 29-30. 4 0 8 Poslanec ima poleg tega tudi pravico do podajanja pobud vladi oz. ministrom, kar pa ni značilno za klasične parlamentarne sisteme, ampak je relikt prejšnjega skup­ ščinskega sistema. - Ivan Kristan, Ciril Ribičič, Franc Grad, Igor Kaučič: Državna ureditev Slovenije. Ljubljana 1994, str. 140. vijanju prvih treh vprašanj imajo prednost poslanci opozicije, kar ustreza vlogi poslanskega vprašanja kot sredstva za nadzor dela vlade.4 0 9 Vprašanje je lahko ustno ali pisno, v vsakem primeru pa mora biti »krat­ ko in postavljeno tako, daje njegova vsebina jasno raz­ vidna. V nasprotnem primeru predsedujoči državnega zbora poslanca na to opozori in ga pozove, da vprašanje ustrezno izpopolni.« Na ustno vprašanje mora vprašani odgovoriti na isti seji (če ne more, mora to pojasniti), na pisno pa najkasneje tri dni pred naslednjo sejo. O poslanskih vprašanjih se ne razpravlja, razen če to pre­ dlaga spraševalec (ali zahteva vsaj 10 poslancev oz. po­ slanska skupina). Čas, odmerjen obravnavi poslanskih vprašanj, kakor tudi čas, namenjen morebitni razpravi, je strogo omejen, kar preprečuje obstrukcijske zlorabe instituta.4 1 0 Ne nazadnje je bilo v dunajskem državnem zboru za časa habsburške monarhije ravno postavljanje interpelacij eno od sredstev, s katerimi je bilo mogoče precej ovirati delo poslanske zbornice. Interpelacija - drugo sredstvo nadzora vlade oz. mi- nistra-je močnejši institut od poslanskega vprašanja,4 1 1 saj jo mora sprožiti najmanj 10 poslancev, o njej se raz­ pravlja in na koncu navadno (a ne nujno) tudi glasuje o nezaupnici interpelirancu. Interpelacijo se lahko vloži le pisno, »v njej mora biti jasno postavljeno in obrazlo­ ženo vprašanje, ki je njen predmet«.4 1 2 Če je bilo nekoč v beograjski skupščini poslansko vprašanje dialog z ministrom in interpelacija napad nanj, je v slovenski parlamentarni praksi vprašanje zmes med dialogom in napadom (celo izraz podpore, v kolikor spretno sprašuje koalicijski poslanec), interpelacija pa nedvomno močan napad. • k ie ie Poslanska vprašanja in pobude so bili vse od začet­ ka prvega mandata pogosto uporabljeno sredstvo par­ 4 0 9 Po spremembah poslovnika prva štiri vprašanja postavijo poslanci opozicije in poslanec vladajoče koalicije. - UL RS, 92/2007, Poslovnik Državnega zbora, § 244. 4 1 0 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, §§ 23-32. 4 1 1 Interpelacijo v nasprotju s poslanskimi vprašanji ureja tudi ustava v § 118. 4 1 2 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, §§ 284-289. lamentarnega nadzora vlade, velikokrat so bili zelo kon­ kretno sredstvo opozicijskega »boja« z vlado. Že v prvem mandatu sojih poslanci postavili 1761, največ poslanci opozicije, a v začetku tudi koalicijski poslanci z njimi niso skoparili.4 1 3 V naslednjem mandatu seje število ne­ koliko znižalo, na 1586; tedaj so jih že v krepki večini zastavljali oz. podajali poslanci opozicije. Ob tem velja poudariti, da jih je kar 354 ostalo neodgovorjenih, kar nedvomno poraja vprašanja in historične primerjave o odnosu vlade do parlamenta.4 1 4 V tretjem mandatnem obdobju je število poslanskih vprašanj in pobud bistve­ no zraslo, na skupno 2340. Večino jih je znova podala opozicija, ki je glede na svojo številčno šibkost najbrž sodila, daje prav institut poslanskih vprašanj ena naj­ ustreznejših metod »boja« z vlado. Neodgovorjenih vpra­ šanj je ostalo 157, tako v relativnem kot absolutnem prerezu precej manj kot prej, kar je pomenilo, da seje politična praksa vlade začela spreminjati.4 1 5 V mandatu 2004-2008 se je število vprašanj in pobud znova pove­ čalo, na kar 3144, pri čemer jih je po običaju krepko večino zastavila opozicija. Neodgovorjenih je ostalo še manj kot v prejšnji periodi, le 54. 4 1 6 Tudi v petem man­ datu je opazna rast, saj je bilo kljub dejstvu, da je bil mandat krajši, zastavljenih kar 3148 vprašanj in pobud (znova največ opozicijskih). Neodgovorjenih je pri tem ostalo zgolj deset vprašanj.4 1 7 - k - k - k V dvajsetletni zgodovini državnega zbora je bilo vloženih 25 interpelacij, pri čemer je njihova gostota iz mandata v mandat nihala. Prvi, ki se je soočil z inter­ pelacijo, je bil pravosodni minister Miha Kozinc; razlog, kije botroval prvi interpelaciji, pa je bil izrazito tranzi­ cijski - to je bila ministrova preteklost. Osemnajst po­ slancev s prvopodpisanim Francem Zagožnom mu je junija 1993 očitalo, da naj bi bil sodelavec nekdanje 4 1 3 Poročilo 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96, str. 65-67. 4 1 4 Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 47^-9. 4 1 5 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 41-42. 4 1 6 Poročilo o delu DZ 2004-2008, str. 33-34. 4 1 7 Poročilo o delu DZ 2008-2011, str. 38. zloglasne Službe državne varnosti oz. Udbe. Podpisni­ ki so se pri tem sklicevali na poročanje časnika Delo in pribili, da bi Kozinčevo nadaljnje sodelovanje v vla­ di »lahko pripeljalo do izgube ugleda vlade v celoti« in povzročilo »pravo erozijo ugleda naše države v svetu«.4 1 8 Kasneje so interpelacijo še dodatno obrazložili in med očitke ministru pripisali tudi domnevno »omalovažujoč odnos do parlamenta«. Državni zbor je nato o zadevi razpravljal v vročih julijskih dneh leta 1993. Tedanji nastopi poslancev so skozi prizmo slovenske parlamen­ tarne zgodovine nadvse povedni in ilustrativni, saj pla­ stično prikazujejo dojemanje povsem novega instituta interpelacije. Razprava, ki se je razvila, je bila zelo splošna, ve­ likokrat pavšalna, dotikala se je mnogih tem in proble­ mov, ki sploh niso sodili v pravosodni resor. Poslanci so se prvič poskusili v interpelaciji in jo interpretirali vsak po svoje. Vložniki precej drugače kot tisti, ki inter­ pelacije niso podpirali. Vika Potočnik iz vrst vladajoče koalicije je ostro ocenjevala, da so vložniki interpelacije zgrešili, institut razvrednotili: »Ta dogodek jemljem kot izredno pomemben dogodek za ta parlament, kajti pr­ vič preizkušamo institut tako imenovane interpelacije. Moramo osebno priznati in reči, da smo že na začetku ta institut krepko razvrednotili. Ne samo in zgolj zara­ di dejstva, da sami podpisniki interpelacije malodane v minuti spreminjajo svoj namen in pomen te interpelaci­ je in tako, da se človek preprosto ne znajde, koga želijo in kaj želijo sploh obravnavati, temveč tudi zaradi nje­ ne vsebine. Uvedba oziroma njihovi pojmi kot: “čuti se podcenjevanje do parlamenta s strani Kozinca”, gre za vprašanje “domnevnih čudnih metod”, da je vseh pro­ blemov malo da ne kriv gospod Kozinc, do tega, kakšne sklepe mi tu v Državnem zboru sprejemamo, se mi zdi, daje dobesedno šola ali pa gledališka predstava uvedbe udbovskih metod v tem Državnem zboru. In če že zara­ di drugega ne, ne morem sprejeti nobenega očitka, ker prav ti dvomi, sumi in brez nekih dokazov pomeni, da bi parlament oziroma Državni zbor padel na svojo najnižjo 4 1 8 DKO DZ RS, Interpelacija o delu ministra za pravosodje Mihe Kozinca z dne 2. 6. 1993. točko, kar imam skupščinske oziroma parlamentarne prakse.«4 1 9 Odklonilno stališče je zavzel tudi Miran Potrč, kije sumarno povzel smisel interpelacije, kakor ga je videla in razumela parlamentarna večina. Po njegovem mne­ nju naj bi zasledovala tri cilje: »Naj bi, če je korektna, s korektno vsebino in argumentacijo o delovanju nekega ministra pokazala, v čem so slabosti. Njena posledica bi lahko bila opredelitev stališč, ki pomenijo zahtevo po drugačni politiki vlade na določenem področju, lahko je pa končni efekt tudi glasovanje o nezaupnici. Drugo, ima gotovo svoje politične cilje. Če imajo predlagatelji, ki vlagajo interpelacijo, potrebno večino, lahko na koncu ministra tudi zrušijo. Če ne, neodvisno od argumentov boljših ali slabših, pač tega rezultata ne morejo doseči. To govorim zelo direktno, to je realno stanje in če se toli­ ko sklicujemo na parlamentarne demokracije, seveda to v vseh parlamentarnih demokracijah tudi velja. Na kon­ cu se glasuje in za razrešitev je potrebna večina, pri nas absolutna večina poslancev, če je dosežena, je političen cilj dosežen. Če ni, ne. In tretje. Pri interpelaciji gre prav gotovo za nek širši politični cilj, za ustvarjanje določe­ nih političnih razmer ali v parlamentu ali pa tudi širše v javnosti, da bi se upravičeno ali ne, kot nesprejemljivo pokazala neka politika, kot nesprejemljivi pokazali ne­ kateri ljudje, kot neučinkovite pokazale institucije siste­ ma, najbrž ne samo z željo konkretnih sprememb v vla­ dni strukturi, ki so lahko vedno dobrodošle in zaželene, ampak ustvarjanje ozračja, ki je pravzaprav netenje, bi rekel, splošnega nemira.«4 2 0 Na razpravo poslancev Potočnikove in Potrča je brž reagiral (pravzaprav je formalno repliciral, a je v bistvu razpravljal) eden od podpisnikov interpelacije Janez Po­ dobnik in njuno dojemanje instituta z enako ostrino za­ vrnil. Kot poslanec parlamentarne manjšine je razumlji­ vo vzel v bran samo interpelacijo, potekajoče razprave pa ni problematiziral: »To je interpelacija, kije ustavna ka­ tegorija in pravica - recimo temu - parlamentarne manj­ 4 1 9 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 10. seje I. mandata DZ z dne 6. 7. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 4 2 0 Prav tam. šine in po ustaljeni parlamentarni praksi se pač o tem glasuje. To ni nobena afera! Predvsem pa bi rad repli­ ciral gospe Potočnikovi. Gospa Potočnik, bili ste žaljivi. Lepo vas prosim, povejte mi, v čem so tu udbovske me­ tode? Rekli ste, da se je Državni zbor prevzel udbovskih metod. Lepo vas prosim, če to obrazložite! Predvsem pa moram še enkrat povedati, ker se stalno poudarja, daje namen podpisnikov interpelacije destabilizacija sloven­ ske države oziroma vnašanja destruktivnih elementov v splošno razpoloženje, torej v slovensko javnost. Lepo vas prosim, ponovil bi misel, daje interpelacija pač osnovna metoda parlamentarne manjšine. Prepričan sem, da jo bo uporabljala zelo odgovorno. In ponovil bi misel, da ne gre za nabiranje političnih točk, ne gre za poskus de­ stabilizacije političnega prostora, ampak gre za zelo ja­ sen poskus, da se stvari pričnejo razčiščevati na nivoju, katerega se vsi izogibamo - to pa je v osnovi, izvorno moralno področje.«4 2 1 Po opravljeni obsežni razpravi je državni zbor odločal o razrešitvi ministra. Izmed 81 nav­ zočih poslancev jih je za glasovalo 34, proti pa 43. Prvi interpeliranec je tako prestal preizkušnjo.4 2 2 Naslednji minister, proti kateremu je bila sprože­ na interpelacija, je bil Mitja Gaspari, pristojen za finan­ ce. Šestnajst opozicijskih poslancev je nanj naslovilo kratko, a veliko bolj konkretno »vprašanje« kot v Ko­ zinčevem primeru. Gaspariju so očitali domnevno spor­ no odobritev državne garancije zadolženemu podjetju Optimizem, kjer je Služba družbenega knjigovodstva ugotovila nepravilnosti.4 2 3 V razpravi, ki je sledila maja 1994, je minister očitke zavrnil in pri glasovanju požel široko podporo. Interpelacijo je podprlo le 14 poslancev, umanjkala sta tudi dva podpisnika.4 2 4 Med politično najbolj odmevnimi interpelacijami prvega mandata pa je gotovo bila tista o delu in odgo­ vornosti obrambnega ministra Jelka Kacina, moža, kije po razvpiti aferi Depala vas na čelu ministrstva nasledil razrešenega Janeza Janšo. Besedilo interpelacije pre­ 4 2 1 Prav tam. 4 2 2 Prav tam. 4 2 3 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za finance Mitje Ga­ sparija z dne 29. 3. 1994. 4 2 4 PoročHo 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96, str. 73. cej odstopa od prvih dveh, saj je daljše, vsebuje širša pojasnila,4 2 5 a hkrati z njimi tudi - kakor je priznal prvo­ podpisani poslanec Ivo Hvalica - »polno nenavadnih for­ mulacij« »z vsemi nesmisli vred«. Po besedah Hvalice naj bi sicer imeli podpisniki dovolj argumentov za pripravo kvalitetne interpelacije, a se jim je pri pisanju mudilo, saj se je želel Janša »na vsak način maščevati« Kacinu. Razprava je bila dolgotrajna in burna, v živo jo je prena­ šala nacionalna televizija. Za razrešitev ministra je na koncu glasovalo kar 40 poslancev,4 2 6 kar je bila - glede na koalicijsko-opozicijska razmerja - »moralna zmaga« opozicije.4 2 7 Po Kozincu se je z interpelacijo soočila tudi njegova naslednica Meta Zupančič. Očitki o njenem delu in njeni odgovornosti so sicer bili konkretnejši kot pri predho­ dniku, a usmerjeni v le eno javnosti nejasno zadevo - v spor z nesojenim mariborskim notarjem Sergijem Vladi­ slavom Majhnom.4 2 8 Glasovanje o zaupnici je prestala.4 2 9 Ugotoviti moremo, da so opozicijski poslanci v pr­ vem mandatu ambiciozno in velikopotezno izkoristili ponujeno sredstvo interpelacije. Do pomladi leta 1995 so jo sprožili že štirikrat. S predlogi o razrešitvi mini­ strov sicer niso uspeli, a jim to ni vzelo volje in poguma do nadaljnjega interpeliranja. Zdi se, da so sodili, kako že sama interpelacija - ne glede na izid glasovanja - do­ seže politični in nadzorni učinek. Po eni strani opozori vlado na domnevne spornosti, po drugi pa lahko tudi poškoduje njen politični ugled. V nadaljevanju mandata so »napadli« še tri ministre. O interpelaciji zdravstvene­ ga ministra Božidarja Voljča, kije bila vložena spomladi 1996,4 3 0 državni zbor ni odločal, kakor tudi ne o interpe­ laciji gospodarskega ministra Tajnikarja.4 3 1 Interpelaci­ jo slednjega so poslanci sicer obravnavali, a je minister 4 2 5 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za obrambo Jelka Kacina z dne 29. 11. 1994. 4 2 6 Poročilo 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96, str. 73. 4 2 7 Hvalica, Zadnja replika, str. 112-113. 4 2 8 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za pravosodje Mete Zupančič z dne 24. 3. 1995. 4 2 9 Poročilo 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96, str. 73. 4 3 0 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za zdravstvo Božidarja Voljča z dne 28. 3. 1996. 4 3 1 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za gospodarske dejav­ nosti Maksa Tajnikarja z dne 7. 11. 1995. medtem sam odstopil. Minister Tajnikarje tako bil prvi minister, ki je vsled interpelacije »padel«, četudi ne na podlagi glasovanja o nezaupnici.4 3 2 Slabe štiri mesece kasneje, maja 1996, pa je opozicija končno prejela še pravo »darilo« (tako je zapisal Ivo Hvalica), saj je dosegla prvo razrešitev ministra po izglasovani nezaupnici. 16. maja je večina poslancev (48)4 3 3 podprla interpelacijo o delu zunanjega ministra Zorana Thalerja.4 3 4 V drugem državnozborskem mandatu se število vloženih interpelacij ni zmanjšalo, ostalo je enako kot v prejšnji periodi. Del opozicije (SDS) je prvič »napadel« ju­ lija 1997, ko so njeni poslanci vložili interpelacijo o delu in odgovornosti celotne vlade. Tedaj je od oblikovanja ministrskega kabineta minilo manj kot pol leta in eden od podpisnikov interpelacije (Ivo Hvalica) je priznal, da so potezo potegnili »prezgodaj in premalo domišljeno«. Glasovanja o nezaupnici seje udeležilo le 66 poslancev, za jih je glasovalo 26.4 3 5 Politično pregreto vzdušje se je nato umirilo vse do naslednje jeseni, ko je sledila prava toča interpelacij. Opozicija jih je naslovila na tri člane vlade: ministra za šolstvo in šport Slavka Gabra,4 3 6 ministra za obrambo Alojza Krapeža4 3 7 in ministra za notranje zadeve Mirka Bandlja.4 3 8 V primerjavi s prejšnjim mandatom so bile interpelacije daljše, problemsko obsežnejše (izvzemši in­ terpelacijo o delu Krapeža), vsebinsko podrobnejše, bolj razdelane in podkrepljene s prilogami. Posledično so bi­ le javnosti videti bolj nejasne in politično manj zanimi­ ve. Minister Gaber je glasovanje o nezaupnici prestal, minister Krapež je zaradi očitkov sam odstopil, ministra Bandlja pa je parlament z 49 glasovi razrešil funkcije.4 3 9 Opozicijska SDS, ki je interpelacijo o Bandljevem delu 4 3 2 Poročilo 23. 12. ‘92 do 16. 10. ‘96, str. 74. 4 3 3 Prav tam. 4 3 4 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za zunanje zadeve Zorana Thalerja z dne 1. 2. 1996. 4 3 5 Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 50. 4 3 6 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za šolstvo in šport Slavka Gabra z dne 29. 9. 1998. 4 3 7 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za obrambo Alojza Krapeža z dne 2. 10. 1998. 4 3 8 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za notranje zadeve Mirka Bandlja z dne 2. 11. 1998. 4 3 9 Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 50. sprožila (prvopodpisani je bil njen predsednik Janša), je upravičeno slavila politično zmago. Do konca mandata je opozicija vložila še tri inter­ pelacije, o delu kmetijskega ministra Cirila Smrkolja,4 4 0 finančnega ministra Mitje Gasparija4 4 1 in zunanjega ministra Alojza Peterleta.4 4 2 Tako prvega kot drugega je vladajoča koalicija gladko podprla, o interpelaciji Peter­ leta, kije bila vložena septembra 2000, pa državni zbor ni več odločal.4 4 3 Po interpelacijsko precej gostih prvih dveh manda­ tih je v nadaljnjih letih sledilo opazno znižanje števila »napadov« na vlado. Prvi se je z interpelacijo soočil mi­ nister za okolje in prostor Janez Kopač, kasneje pa še notranji minister Rado Bohinc4 4 4 in minister za zdravje Dušan Keber.4 4 5 Vsi trije so glasovanje o nezaupnici brez težav prestali.4 4 6 Malo pred koncem mandata je SDS vlo­ žila še zadnjo, četrto interpelacijo četrtega mandata, ki je zadevala delo in odgovornost celotne vlade.4 4 7 Najve­ čja opozicijska stranka se je torej odločila za ponovitev pristopa z začetka drugega mandata. A če je leta 1997 njen poslanec Hvalica ugotavljal, da so se zanjo odločili prezgodaj, moremo trditi, da so jo leta 2004 tempira­ li v pravi čas, na konec mandata, in jo politično spre­ tno kapitalizirali. Po besedah Janeza Janše so želeli, da vlada »položi račune«, po mnenju vladajoče koalicije pa so sprožilci interpelacije institut izkoristili v predvolilne namene in organizirali »slab predvolilni shod«. O njej naposled tudi niso glasovali.4 4 8 V četrtem mandatu, ko se je med opozicijo prvič znašla vse bolj razrahljana LDS, je bila interpelacija še 4 4 0 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za kmetijstvo, gozdar­ stvo in prehrano Cirila Smrkolja z dne 28. 5. 1999. 4 4 1 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za finance Mitje Ga­ sparija z dne 14. 12. 1999. 4 4 2 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za zunanje zadeve Alojza Peterleta z dne 4. 9. 2000. 4 4 3 Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 50. 4 4 4 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za notranje zadeve Rada Bohinca z dne 27. 2. 2004. 4 4 5 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za zdravje Dušana Kebra z dne 27. 2. 2004. 4 4 6 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 42-43. 4 4 7 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti Vlade Republike Slovenije z dne 30. 7. 2004. 4 4 8 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 43. redkeje uporabljeno sredstvo nadzora in političnega bo­ ja. Nanjo so odgovarjali le trije ministri, najprej konec leta 2006 minister za kulturo Vaško Simoniti4 4 9 in mi­ nister za zdravje Andrej Bručan,4 5 0 nato še notranji mi­ nister Dragutin Mate.4 5 1 Vse tri interpelacije so bile naj­ obsežnejše dotlej (razen druge interpelacije o delu celo­ tne vlade leta 2004), vsebinsko bogate in sistematično pripravljene. Neposredno merljivega političnega učinka sicer niso povzročile, saj ni bila nikomur izglasovana nezaupnica, med posredne interpelacij ske vplive pa lahko uvrstimo kasnejše Bručanovo slovo z ministrstva za zdravje (avgusta 2007).4 5 2 V petem mandatu je število interpelacij ostajalo na ravni prejšnjih dveh period; opozicija jih je sprožila pro­ ti trem ministrom, kar dvakrat proti notranji ministrici Katarini Kresal, kije tudi sicer postala priljubljena tar­ ča najrazličnejših opozicijskih očitkov in kritik. Te so včasih povsem po ameriškem vzoru nadrobno secirale tudi njeno osebno življenje. Obe interpelaciji, ki sta si sledili z zamikom enega leta (prva je bila vložena 23. 2. 2009, druga 23. 2. 2010),4 5 3 je ministrica prestala, ob glasovanju o nezaupnici je prejela zadostno podporo. Poslansko odločanje je prestal tudi interpelirani mini­ ster za šolstvo in šport Igor Lukšič,4 5 4 kmetijski minister Milan Pogačnik4 5 5 pa je mesec po vložitvi interpelacije o njegovem delu, 12. 3. 2010, odstopil s funkcije.4 5 6 Interpelacije petega mandata so bile podobno kot 4 4 9 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za kulturo Vaška Si­ monitija z dne 25. 9. 2006. 4 5 0 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za zdravje Andreja Bručana z dne 11. 10. 2006. 4 5 1 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za notranje zadeve Dragutina Mateja z dne 22. 11. 2007. 4 5 2 Poročilo o delu DZ 2004-2008, str. 38. 4 5 3 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal z dne 23. 2. 2009; prav tam, Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal z dne 23. 2. 2010. 4 5 4 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za šolstvo in šport Igoija Lukšiča z dne 29. 7. 2010. 4 5 5 DKO DZ RS, Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za kmetijstvo, gozdar­ stvo in prehrano Milana Pogačnika z dne 12. 2. 2010. 4 5 6 Poročilo o delu Državnega zbora v obdobju 2008-2012. Prvo leto mandata ok­ tober 2008-december 2009. Ljubljana 2010 (dalje Poročilo o delu DZ 2008-2012, prvo leto mandata), str. 28; Poročilo o delu Državnega zbora v obdobju 2008-2012. Drugo leto mandata 2010. Ljubljana 2011 (dalje Poročilo o delu DZ 2008-2012, drugo leto mandata), str. 24. tiste iz četrtega obsežne in podrobne, hkrati pa redke. Iz zgodovinske perspektive vseh dosedanjih državnozbor­ skih mandatov moremo sklepati, da se je interpelacija kot sredstvo parlamentarnega boja in nadzora sčasoma razvila v posebno in ekskluzivistično politično »orožje«, čigar rabo opozicija preračunljivo tehta. TABELA: Pregled vloženih interpelacij o delu in odgovornosti vlade in njenih ministrov (krepko so označeni ministri, ki jim je bila izglasovana nezaupnica, v ležečem tisku pa tisti, ki so pred odločanjem odstopili) Interpelacija o delu in odgovornosti Datum odločanja Izid glasovanja PRVO MANDATNO OBDOBJE Miha Kozinc, minister za pravosodje 6. 7. 1993 navzočih: 81 poslancev, za: 34, proti: 43 Mitja Gaspari, minister za finance 24. 5. 1994 navzočih: 69 poslancev, za: 14, proti: 50 Jelko Kacin, minister za obrambo 20. 1. 1995 za: 40, proti: 43 Meta Zupančič, ministrica za pravosodje 26. 5. 1995 za: 25, proti: 41 Maks Tajnikar, minister za gospodarske dejavnosti Minister je odstopil Zoran Thaler, minister za zunanje zadeve 16. 5. 1996 navzočih: 76 poslancev, za: 48, proti: 26 Božidar Voljč, minister za zdravstvo Državni zbor o interpelaciji ni odločal DRUGO MANDATNO OBDOBJE Vlada Republike Slovenije 27. 9. 1997 navzočih: 66 poslancev, za: 26, proti: 44 Slavko Gaber, minister za šolstvo in šport 11. 12. 1998 navzočih: 70 poslancev, za: 37, proti: 36 Alojz Krapež, minister za obrambo Minister je odstopil Mirko Bandelj, minister za notranje zadeve 16. 2. 1999 navzočih: 74 poslancev, za: 49, proti: 26 ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 1 9 7 Interpelacija o delu in odgovornosti Datum odločanja Izid glasovanja Ciril Smrkolj, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 28. 7. 1999 navzočih 68 poslancev, za: 12, proti: 32 Mitja Gaspari, minister za finance 3. 3. 2000 navzočih: 68 poslancev, za: 27, proti: 27 Lojze Peterle, minister za zunanje zadeve Državni zbor o interpelaciji ni odločal TRETJE MANDATNO OBDOBJE Janez Kopač, minister za okolje in prostor 29.1.2002 navzočih 81 poslancev, za: 28, proti: 43 Rado Bohinc, minister za notranje zadeve 30. 3. 2004 navzočih 79 poslancev, za: 30, proti: 46 Dušan Keber, minister za zdravje 30. 3. 2004 navzočih: 82 poslancev, za: 28, proti: 47 Vlada Republike Slovenije Državni zbor o interpelaciji ni odločal, je pa razpravljal (31. 8. in 1. 9. 2004) ČETRTO MANDATNO OBDOBJE Vaško Simoniti, minister za kulturo 30. 11. 2006 navzočih: 78, za: 33, proti: 41 Andrej Bručan, minister za zdravje 13. 12.2006 navzočih: 78, za: 35, proti: 43 Dragutin Mate, minister za notranje zadeve 5. 2. 2008 navzočih: 68, za: 26, proti: 42 Interpelacija o delu in odgovornosti Datum odločanja Izid glasovanja PETO MANDATNO OBDOBJE Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve 1. 4. 2009 navzočih: 79, za: 31, proti: 48 Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve 21. 4. 2010 navzočih: 87, za: 38, proti: 40 Milan Pogačnik, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Minister je odstopil Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport 23. 9. 2010 navzočih: 70, za: 23, proti: 46 Preiskovalne komisije: naj ostrejši meč opozicije? Sreda, 7. aprila 1993, je bila za poslanca Iva Hvali­ co nadvse naporna. Kakor številni drugi parlamentarci je bil tudi on (pre)obremenjen s članstvom v (pre)šte- vilnih delovnih telesih.4 5 7 Tisti dan je najprej hitel na odbor za mednarodne odnose, kjer je bilo govora o ob­ čutljivem vprašanju meje v Piranskem zalivu, nato se je udeležil seje odbora za obrambo, kjer so člani sku­ paj z ministrom Janezom Janšo usklajevali proračun obrambnega resorja, in naposled prisopihal še na t. i. Rejčevo komisijo; na Komisijo za spremljanje in nad­ zor lastninskega preoblikovanja družbene lastnine. Se­ je treh delovnih teles s tremi vsebinsko in problemsko zahtevnimi temami, ki so vsaka po svoje še dolgo po­ tem zaznamovale delovanja državnega zbora in države, so nedvomno pomenile specifično tranzicijsko zgostitev dogajanja. Toda medtem ko moremo za prvo in drugo sejo tiste aprilske srede ugotoviti, da sta bili (zgolj) še eno dejanje v nizu, lahko za tretjo trdimo, daje postala - na simbolni ravni - generator Zgodovine tranzicije. Na seji Rejčeve komisije je namreč poslanec Marjan Podob­ nik pokazal »zaupno informacijo SDK o lastninjenju in neplačevanju davkov v Hitu«.4 5 8 »Tako se je začela zgodba,«4 5 9 piše v svojih politič­ nih memoarih poslanec Hvalica, ki je nato trajala več 4 5 7 Zajc, Nekateri primeri konfliktov v DZ. 4 5 8 Hvalica, Zadnja replika, str. 65. 4 5 9 Prav tam. kot desetletje. Jedro »zgodbe« vključuje številne politič­ ne, gospodarske in obveščevalne pikantnosti o dogaja­ nju v in okrog novogoriškega igralniškega podjetja Hit in predstavlja zares izviren slovenski tranzicijski triler. Osrednji akter in osumljenec v aferi je nato bil tudi eden redkih pravnomočno obsojenih tranzicijskih igralcev, a gaje kratek čas po začetku prestajanja kazni, v začetku leta 2006, tedanji predsednik republike Janez Drnov­ šek pomilostil.4 6 0 Začetek afere Hit tako predstavlja simbol stranpoti lastninjenja, po drugi strani pa hkrati tvori pomemb­ no cezuro v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Izbruh afere, ki je tako za gostilniškimi pulti kot na straneh najresnejših časnikov razvnemala domišljijo in burila duhove, je manj kot teden kasneje vzpodbudil ustanovitev prve parlamentarne preiskovalne komisije. Dvaindvajsetega aprila 1993 je državni zbor na zahtevo 36 poslancev v glavnem opozicijske SLS namreč odredil parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih poo­ blastil pri poslovanju podjetja Hit, ki je bila razširjena še na delovanje podjetja Elan, bank v sanacijskem po­ stopku, Slovenskih železarn in na problematiko dodeli­ tve koncesij za uvoz sladkorja (tudi za potrebe državnih rezerv). Enajstčlanska komisija pod predsedstvom po­ slanke SNS Polonce Dobrajc seje nato v glavnem ukvar­ jala z zadevo Hit.4 6 1 Prva preiskovalna komisija je gotovo orala ledino na tem področju, hkrati pa so njene izkušnje, problemi, s katerimi se je soočala, in ne nazadnje učinek ter od­ mev, ki jih je žela, botrovali nadaljnjemu ustanavljanju komisij in njihovemu delu. Člani komisije so svoje delo vzeli nadvse zavzeto in si na prvi seji zastavili široka in (medijsko) odmevna vprašanja. Tako jih je zanimalo, ali so bili v poslovanje podjetja in njegovo lastninsko preo- 4 6 0 O aferi je bilo prelitega ogromno časnikarskega črnila v domala vseh slovenskih tiskanih medijih. Za »povzetek« afere gl. npr. Darka Zvonar Predan: Ko je bila hit afera Hit. V: Večer, 3. 2. 2006, str. 5. 4 6 1 Poročilo Preiskovalne komisije Državnega zbora RS za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetij Hit d. o. o. Nova Gorica, Elan, Slovenske železarne, banke, ki so v sanacijskem postopku, dodelitve koncesij za uvoz sladkoija tudi za potrebe državnih rezerv. - D KO DZ RS, Evidenca parlamen­ tarnega akta (dalje EPA) 1599; Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije (dalje Poročevalec DZ RS), št. 38, 4. 10. 1996, str. 4. blikovanje vpleteni nosilci javnih funkcij, ali je podjetje na volitvah leta 1992 financiralo volilne kampanje poli­ tičnih strank, ali je pri poslovanju podjetja - zaradi zlo­ rabe javnih funkcij - prišlo do odliva denarja v tujino in ali so državne institucije ob tem ukrepale pravočasno. Težka vprašanja, katerim seveda niso sledili lahkotni in enoznačni odgovori. Delo komisije je zato bilo dolgotraj­ no in ni potekalo zgolj premočrtno, kar je bila posledica narave same preiskave, raznoterih mnenj njenih članov in - ne nazadnje - dejstva, daje bila komisija prva. Te­ mu navkljub (ali pa prav zato?) je komisija imela kar 60 sej, zaslišala izjemno število prič (od nekdanjega in aktualnega predsednika vlade do ministrov, obvešče­ valcev, uradnikov in podjetnikov), pregledala obsežno dokumentacijo ,..4 6 2 Po več kot treh letih je komisija zaključila delo in 10. septembra 1996 predložila državnemu zboru poro­ čilo.4 6 3 V njem je ugotovila, daje podjetje Hit financiralo politične stranke, čeprav to »formalnopravno ne more biti sporno«, da naj bi prišlo do nezakonitega odtekanja denarja v tujino, da državni organi pri tem niso ukre­ pali pravočasno in da so bili v celotno dogajanje okrog Hita vpleteni konkretno navedeni politični funkcionar­ ji.4 6 4 Člani komisije so nato na tej podlagi parlamentu predlagali sprejem nekaterih sklepov; naj zadolži vla­ do, da bo pripravila predlog zakona o delovanju tajnih služb; naj spremeni zakon in poslovnik o parlamentar­ ni preiskavi in naj spet zadolži vlado, da bo pripravila spremembe zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo.4 6 5 Če potegnem črto, seje politično-obveščevalni zarotniški igralniški spekta­ kel zlil v nekaj suhih parlamentarnih ugotovitev; nekaj ljudi je politično odgovornih, nekaj stvari pa je treba v sistemskem oziru spremeniti. Medijsko šibek izplen, a po drugi strani stvaren in »parlamentaren«. Prva komi- 4 6 2 Prav tam, str. 4-8. 4 6 3 Polonca Dobrajc, Tone Peršak, Jože Lenič in Marijan Poljšak so predložili ločena mnenja, ki pa v bistvu niso bila odklonilna, saj so dodatno pojasnjevala in interpre­ tirala posamična vprašanja. - Prav tam, str. 13-23. 4 6 4 Slednji so se na ugotovitve komisije odzvali z ugovori, ki so priloženi poročilu. - Prav tam, str. 24-29. 4 6 5 Prav tam, str. 8-13. sijaje opravila prvo delo, četudi parlament komisijske­ ga poročila nato ni obravnaval in o njem ni sklepal.4 6 6 •k ic le Suhi zaključki prve preiskovalne komisije napelju­ jejo k vprašanju, kakšen je sploh smoter ustanavljanja tovrstnih komisij, komu in zakaj (če sploh) koristijo, ra­ zen da razvnemajo javnost in jo utrjujejo v prepričanju, daje politika pač druga najstarejša obrt na svetu, kije še kako podobna tisti najstarejši. Toda institut parla­ mentarne preiskave ni novum partitokracij skih demo­ kracij, marveč staro orodje, utemeljeno v Montesquieu- jevi razsvetljenski delitvi oblasti na tri veje - na legisla- tivno, eksekutivno in judikativno. Že od Montesquieuja naprej velja, da tovrstna de­ litev oblasti omogoča največjo stopnjo (medsebojnega) nadzora državne moči, pri čemer je v parlamentarnih demokracijah parlament tisti, ki nadzira delo vlade. Za­ voljo tega so skozi zgodovinski razvoj parlamenti dobili več instrumentov nadzora in med njimi se je kot eden najširših uveljavila pravica parlamenta do ustanavlja­ nja lastnih preiskovalnih komisij. Te so bile (in so) v teoriji razumljene kot »faet-finding« organi, ustanovljeni ad hoc, kadar se pojavi sum o ustreznosti dela vlade oz. njenih članov in je treba presojati njihovo politično od­ govornost. Ob tem je zlasti pomembno dejstvo, da par­ lamenti z uporabo instituta preiskave sami zbirajo gra­ diva in podatke o konkretnem vprašanju in niso odvisni zgolj od (včasih zavajajočih) informacij, kijih posreduje vlada s svojimi službami. Namen in cilj preiskovalnih komisij sta tako jasna: na podlagi v preiskavi pridoblje­ nih dejstev pojasniti okoliščine neke zadeve, spisati po­ ročilo in ga predložiti parlamentarnemu plenumu.4 6 7 4 6 6 Poslanec Ivo Hvalica, eden aktivnejših članov komisije, je ob tem zapisal, kako je poročilo postalo »ničvreden šop papirjev. Žalostno. Toda tudi to je parlamentarna demokracija.« - Hvalica, Zadnja replika, str. 158. 4 6 7 Franz Fallend: Demokratische Kontrolle oder Inquisition? Eine empirische Analyse der parlamentarischen Untersuchungsausschüsse des Nationalrates nach 1945. V: österreichische Zeitschrift für Politikwissenschaft, 2000, Nu. 2 (dalje Fallend, Demokratische Kontrolle), str. 177. Dostopno na: http://www.oezp.at/ pdfs/2000-2-03.pdf, pridobljeno 6. 6. 2012; Zsolt Szabö: Die Schranken des par­ lamentarischen Untersuchungsrechts. V: Glossa Iuridica - Idegen nyelvü szekeiö, V ospredju zamišljenega smisla parlamentarne preiskave je torej stari teoretsko utemeljen antagonizem parlament vs. vlada, kjer vsak od obeh nastopa na svo­ ji strani montesquieujevega trikotnika. Toda omenjena paradigma se je skozi zgodovino spreminjala in v mo­ dernih demokracijah skorajda ne moremo več govoriti o delitvi oblasti med parlament in vlado, temveč o »po­ vezavi oblasti«.4 6 8 Ob izjemni ekspanziji državne admi­ nistracije in njenih nalog od druge polovice 19. stoletja naprej se je center politične moči vse bolj prenašal na vlado, ki je imela za seboj (bolj ali manj) trdno večino v parlamentu. V sodobnem času tako v političnem triko­ tniku ne nastopata več vlada in parlament, ampak vla­ da s svojo večino na eni in opozicija na drugi strani. Pri tem parlamentarna večina vlado zagovarja in podpira, le opozicija pa dejansko nadzira, saj želi njeno delo očr­ niti in sama prevzeti oblast. In v tem kontekstu delujejo tudi sodobne parlamentarne preiskovalne komisije. Parlamentarna preiskava je na tem prostoru si­ cer uveljavljena vse od časa njegovih parlamentarnih začetkov. Njene zametke je mogoče najti že v držav­ nozborskem poslovniku iz leta 1861, torej takoj po ob­ novi ustavnega življenja v francjožefovski Avstriji, t. i. Decembrska ustava iz leta 1867 pa je dala državnemu zboru konkretno pravico »Commissionen zu ernennen, welchen von Seite der Ministerien die erforderliche In­ formation zu geben ist«.4 6 9 Kasneje, po zatonu habsbur­ ške monarhije v letu 1918, je dobila podobno pravico tudi Narodna skupščina Kraljevine SHS. § 81 Vidovdanske ustave je tako določal, da ima skupščina pravico »ankete kakor tudi preiskave v volil­ nih in čisto administrativnih stvareh«.4 7 0 Prva ustavno­ pravna avtoriteta prve jugoslovanske države Slobodan Jovanovič, ki je ob zatonu države za nekaj časa celo sedel na premierski stolček, je v zvezi s tem členom po­ 2009, str. 86, 88. Dostopno na: http://www.glossaiuridica.hu/gi0901/idg/gi0901_ idg_szabo_zsolt.pdf, pridobljeno 5. 4. 2012. 4 6 8 Fallend, Demokratische Kontrolle, str. 178-179. 4 6 9 Cit. po: Prav tam, str. 182. 4 7 0 § 81 Ustave Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 28. 6. 1921. Povsem enako pravico je imelo kasneje, v tridesetih letih, tudi Narodno predstavništvo Kra­ ljevine Jugoslavije (§ 67 Ustave Kraljevine Jugoslavije z dne 3. 9. 1931). jasnil, kako je anketa pravzaprav pravica skupščine, da se o nekem vprašanju podrobneje pouči (da bi lah­ ko denimo izdelala boljši zakon), in da za to sploh ne bi potrebovala ustavnega pooblastila. Povsem drugače kot pri preiskavi, ki je oblastni akt, ki potrebuje jasno ustavno pooblastilo. Ob tem je opozoril, daje konkretno pooblastilo skupščine jasno omejeno - obsega lahko le volilne nepravilnosti, da se skupščina sama prepriča, če naj verificira neki mandat, in administrativne krivice, nepravilnosti ter mahinacije. Skupščinska preiskovalna komisija naj bi po opravljenem delu pripravila poroči­ lo, ga predložila plenumu in šele slednji bi se o zadevi opredeljeval. Toda parlamentarna praksa v prvi Jugo­ slaviji je bila velikokrat samosvoja, dojemanja vloge in nalog preiskovalnih komisij pa so se od primera do pri­ mera precej razhajala. Tako je denimo ena komisija še pred predložitvijo poročila zahtevala od pravosodnega ministra, naj odredi sodnika, ki bo začel postopek proti konkretni osebi, saj je bila komisija mnenja, daje oseba kriva za določene nepravilnosti ,..4 7 1 Po nastanku druge jugoslovanske države tedanjim skupščinam oz. njenim delovnim telesom ni bilo do­ voljeno opravljati preiskovalnih dejanj. Prva slovenska ustava, sprejeta januarja 1947, je dajala Ljudski skup­ ščini Ljudske republike Slovenije zgolj pravico, da po svojih »anketnih odborih prireja ankete o vprašanjih, ki so splošnega pomena za Ljudsko republiko Slovenijo«.4 7 2 Parlamentarna preiskava v partijskem monolitu, ki je takoj po vojni zvesto sledil sovjetskemu vzoru, bi sicer v vsakem primeru bila le leporečna fraza na papirju. A podobno je pravico do preiskave »urejala« tudi nasle­ dnja ustava iz leta 1963. V nedorečenem dokumentu, kije bil samo bleda senca začetnih prorepubliških načr­ tov njegovih snovalcev, so dobili stalni odbori enega od skupščinskih zborov - republiškega zbora - pravico do anket in poizvedb. Zato so lahko od državnih organov zahtevali potrebne podatke, niso pa smeli »izvrševati preiskovalne ali sodne funkcije«.4 7 3 Vsebinsko enako, a z 4 7 1 Jovanovič, Ustavno pravo Kraljevine SHS, str. 286-289. 4 7 2 § 65 Ustave Ljudske Republike Slovenije z dne 16. 1. 1947. 4 7 3 §172 Ustave Socialistične republike Slovenije z dne 9. 4. 1963. nekoliko drugačno dikcijo, je pravico do ankete in prei­ skave opredeljevala še zadnja ustava iz jugoslovanskega obdobja; ustava iz leta 1974: »Da bi lahko izvrševal svo­ je dolžnosti, ima delegat pravico zahtevati od državnih organov ter od organizacij združenega dela in drugih sa­ moupravnih organizacij in skupnosti z območja občine, v kateri je bil delegiran, podatke, ki so mu potrebni za njegovo delo v skupščini.«4 7 4 Poslanci in kasneje delegati so tako lahko zgolj »zbirali« vladne podatke, pravice do lastne »produkcije« podatkovnih zbirk niso imeli. Institut parlamentarne preiskave je tako ponovno uveljavila šele nova slovenska ustava iz decembra 1991, ki v § 93 določa, da »državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zah­ tevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi.«4 7 5 • k - k - k Orodje, ki je bilo v obliki pravice do parlamentar­ ne preiskave dano državnemu zboru, tako vsekakor ni bila popolna novost, a vendar je tradicija preiskovalnih komisij na tem prostoru ugasnila konec tridesetih let 20. stoletja. Značaj in vlogo instituta preiskave je bi­ lo treba v smislu politične prakse šele dojeti. Kakšen pomen so poslanci pripisovali pravici do preiskave in kako so si predstavljali delo komisije, plastično kaže že parlamentarna razprava ob ustanavljanju omenjene ko­ misije o poslovanju Hita. Pri nekaterih poslancih se je namreč takoj pojavilo vprašanje, ali so v takrat veljav­ nih poslovniških določbah sploh dane podlage za delo takšne komisije. Podpredsednik zbora Miroslav Mozetič je zato poslancem pojasnil, da sta se oblikovali dve mo­ žni varianti, po katerih bi ustanavljali prvo preiskoval­ no komisijo. Po prvi bi uvedli preiskavo in hkrati s tem sklenili, daje treba v najkrajšem času pripraviti še po­ seben poslovnik in zakon o parlamentarni preiskavi. Po 4 7 4 § 166 Ustave Socialistične republike Slovenije z dne 28. 2. 1974. 4 7 5 § 93 Ustave Republike Slovenije. Mozetičevih besedah bi predlagani postopek omogočil, da državni zbor na takratni seji odredi parlamentarno preiskavo »in da hkrati določi najnujnejše pogoje za de­ lo preiskovalne komisije. /.../ Na dosedanjih dveh po­ svetovanjih vodij poslansldh skupin o tem vprašanju je prevladalo stališče, da Državni zbor in njegova delovna telesa ne morejo poslovati brez ustreznih poslovniških in zakonskih pravil«. Po drugi varianti pa bi zgolj usta­ novili komisijo. Na takšen variantni predlog se je prvi odzval nek­ danji predsednik skupščine in njene ustavne komisi­ je France Bučar in v njemu lastnem slogu dejal, kako mu »ni čisto jasno«, kaj je predlagano. Poudaril je, da se ustava vendar »neposredno uporablja« in da zato ni­ kakor »ni treba, vsaj na začetku delovanja te komisije vezati na nobeno poslovniško komisijo razen splošno, kot so zakonsko pogojena; jih ni treba vezati na nobeno posebno zakonodajo, ker ustava velja neposredno in ve­ lja pred slehernim zakonom«. Slutiti je torej bilo, da se bo razvila živahna debata. Sprva je bila razprava precej stvarna. Predsednik zbora Herman Rigelnik se je tako zavzel za preiskavo, ker da je »politično vzdušje v Sloveniji toliko razgreto, da je taka odločitev Državnega zbora potrebna in nuj­ na«. Toda obenem je opozoril, kako »to preiskavo od­ rejamo prav v času, ko starega sistema ni več, novega pa šele izgrajujemo, moramo vedeti, da je prva naloga delati zakonito kot pravna država, sicer bo to namesto Državnega zbora želel in tudi opravil nekdo drug. /.../ Konec koncev ni cilj parlamentarne demokracije prepir, temveč sodelovanje pri urejevanju vprašanj, usodnih za vse nas. Morda bi s takim pristopom uspeli tudi omili­ ti oceno našega poslanskega kolega dr. Toplaka, da je Državni zbor zgolj cirkus za reveže, da ga zvečer gledajo na televiziji.« Podobnih misli je bil tudi predsednik vlade Janez Drnovšek. V krajšem govoru je nadvse tenkočutno ori­ sal tedanji družbeni kontekst in mesto, kakršno bi po njegovem mestu naj imele preiskovalne komisije: »Vlada ne nasprotuje takšni komisiji. Jasno so bili izraženi ne­ kateri pomisleki v zvezi s tem, kaj se lahko zgodi, če bi se sedanje ozračje nadaljevalo; sedanje ozračje pravza­ prav nekritičnih obravnav, nekritičnih pridobivanj me­ dijskih točk, političnih točk, in če bi se to mešalo z ugo­ tavljanjem dejstev, z ugotavljanjem resnice v zvezi s te­ mi aferami. Zato opozarjamo, da pravosodni sistem ob­ staja; da imamo veliko sodnikov, veliko strokovnjakov, tožilcev in vseh drugih. Splošen dvom v ta pravosodni sistem bi bil neupravičen in bi postavil pod veliko vpra­ šanje, kam potem vodi ta naša demokracija oziroma kje sploh smo. Zato je pravo tolmačenje tako mojih izjav, ali tudi stališč Vlade, ki so bila zavzeta, to, da si želimo vsekakor priti do dna dejstvom, resnici; da želimo, da postopki potekajo korektno, da se uporabijo vse institu­ cije pravnega sistema, da dokažemo, da je ta naša de­ mokratična transformacija iz prejšnjega sistema v novi sistem resnično demokratična, da so pri tem zaščitene vse individualne človekove pravice, da ne more priti do njihove zlorabe v cilju nikakršnih političnih interesov - tudi političnih interesov ali posameznih politikov ali širših. V svojih izjavah sem zato poudaril, da želimo, da se parlament oz. Državni zbor vključi, da parlamentar­ ne komisije že sedaj obstajajo. In če se parlament odloči za oblikovanje takšne nove komisije, je seveda to njego­ va pravica; ima ustavno pravico in tako se je očitno že odločil. Vendar mislim, da so na mestu tista opozorila, o katerih sem prej govoril: da se vse skupaj ne bi spre­ vrglo v nekaj drugega, kot pa bi bilo objektivno, mir­ no ugotavljanje dejstev in resničnih, pravih ozadij vseh teh afer, o katerih danes govorimo. Včasih se ne morem znebiti občutka, da je marsikateri nastop, marsikatero pisanje usmerjeno s tem, da se pač da neka nejasna insinuacija, diskvalifikacija, da se ustvari sum, da se tak sum ponavlja in nalaga in da pravzaprav v ozadju ni resnične volje, da bi se odkrilo, kaj je na stvari; da se pač vse uporablja ali v kratkoročne politične ali drugač­ ne namene.« Po trezni in opozarjajoči Drnovškovi oceni seje raz­ prava nadaljevala, a postajala vse bolj razvneta. S tem je bil prvi komisiji dan poseben pomen in tudi legitima­ cija. Po nevsebinski razpravi poslanca Leva Krefta se je denimo oglasil poslanec Žarko Pregelj in protestiral, a ga je Mozetič opomnil, kako je že vsaj trikrat posku­ šal usmeriti razpravo »in prejšnjikrat se niste pritožili, ampak ste želeli, da se iz tega parlamenta dela cirkus«. Proti Kreftovi razpravi je protestiral tudi Jože Pučnik: »Gospod predsedujoči, dovolite, da izrazim oseben pro­ test pred nekaterimi izvajanji gospoda Krefta. Primerja­ va Leninove diktature in McCarthyjevega odbora s tem našim ustavnim institutom in z delom te komisije, ki niti še ni začela delati, se mi zdi res poskus diskvalifika­ cije tega, četudi verjamem, da njegovi nameni niso bili taki. Ampak ta primerjava se pridružuje tej javni gonji, da gre sedaj v tej slovenski državi za neko novo revolu­ cijo in za ustanavljanje nekih revolucionarnih sodišč.« Poslanci so naposled prišli do glasovanja in sprejeli vse predlagane sklepe. Pred tem pa se je poslanec Bu­ čar še enkrat retorično vprašal: »Zdaj je lahko, da sem jaz nadpovprečno neumen. To lahko priznam. Samo jaz kljub temu ne razumem, o čem mi zdaj glasujemo. Torej mi lahko glasujemo enkrat o tem, da smo za to, da se uvede parlamentarna preiskava in začne takoj delati in je stvar urejena. Za vse ostalo pa sklepov sploh treba ni, ker je to nekaj čisto normalnega, da začnemo pripra­ vljati takoj poslovnik, takoj zakon itn. Zakaj moramo še posebej to sklepati.« »Škodi ne,« če je to nekaj normal­ nega, mu je odgovoril Jaša Zlobec ...4 7 6 Parlament se je nato dejansko nemudoma lotil priprave predpisov, ki naj bi bili potrebni za delo pre­ iskovalnih komisij - poslovnika o parlamentarni prei­ skavi in zakona o parlamentarni preiskavi. Oba sta bi­ la uvrščena na sejo že v juniju leta 1993, torej le tri mesece kasneje. V postopku sprejemanja poslovnika je predsednik poslovniške komisije Miran Potrč uvodoma predstavil temeljna izhodišča obeh predpisov in pojasnil njuno potrebnost. Dejal je, kako je komisija »ugotovila, da je zakonska in poslovniška ureditev vprašanj usta­ navljanja in delovanja parlamentarnih preiskovalnih komisij nujna, zlasti še pri nas, ko gre za nov ustavni institut, katerega uspešno uveljavljanje v parlamentar­ ni praksi bi in že povzroča mnoga vprašanja in neja­ snosti«. Ta vprašanja in nejasnosti je bilo treba rešiti, nanje s pravnim predpisom odgovoriti. Komisija je zato 4 7 6 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 7. seje I. mandata DZ z dne 13. 4. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. predlagala, da se naj »vsa vprašanja, ki zadevajo pravi­ co udeležencev parlamentarne preiskave, in vsa vprašanja smiselne uporabe pooblastil pravosodnih organov uredi­ jo v zakonu, poslovnik pa naj ureja vprašanje odločanja Državnega zbora o ustanovitvi preiskovalnih komisij, njihovo delovanje in odločanje Državnega zbora o poro­ čilu preiskovalnih komisij«. Osnutek poslovnika, ki ga je predložila, je upošteval ureditev v državah evropske dvanajsterice, pri čemer je bila posebna pozornost po­ svečena nemški ureditvi, saj je v Evropi le slednja pred­ videvala »obvezno ustanovitev parlamentarnih preisko­ valnih komisij na zahtevo določenega števila poslancev, tako imenovano manjšinsko preiskovalno komisijo«.4 7 7 In manjšinska preiskava je bila tudi značilnost sloven­ ske ustavne ureditve.4 7 8 Komisija je pri pripravi poslovnika izhajala iz naslednjih izhodišč: »da se vedno preiskujejo zade­ ve javnega pomena, da preiskovalna komisija ne gle­ de na način ustanovitve vedno deluje kot preiskoval­ na komisija Državnega zbora in v njegovem imenu; da je cilj delovanja preiskovalne komisije ugotavljan­ je dejstev in predlaganje odločitev Državnemu zboru; /.../ da morajo biti ugotovitve preiskovalnih komi­ sij in dokazi, na katerih te ugotovitve temelje, javni, /.../ daje pri delu preiskovalnih komisij, zlasti kadar so uvedene na zahtevo ene tretjine poslancev, nuj­ no zagotoviti varovanje interesov te manjšine. /.../« Izhodišča, ki jim na načelni ravni ni skorajda nihče nasprotoval, v nasprotju s številnimi (navideznimi) po­ drobnostmi v samem poslovniku, ki so razvnele razpra­ vo. Člani prve preiskovalne komisije iz vrst opozicije so osnutku poslovnika v glavnem nasprotovali. Zaradi (pred­ vsem slabih) praktičnih izkušenj, ki so si jih tedaj edini pridobili, so želeli »močnejše« poslovniško orožje, in zato predlagali številne spremembe, ki pa večini v glavnem niso 4 7 7 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 10. seje I. mandata DZ z dne 21. 6. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 4 7 8 V Nemčiji je manjšinsko preiskavo uvedla weimarska ustava iz leta 1919. Usta- vopisci so tedaj sledili razmišljanjem sociologa Maxa Webra, ki je trdil, da lahko le manjšinska preiskava omogoča resen nadzor nad delom vlade. Pred tem so v nemških parlamentih, tudi v pruskem, poznali le večinsko preiskavo. - Spiegel 43/1985, Geheimdienste lieferten reichlich Stoff. bile sprejemljive. Med nasprotniki predloga sta bila naj­ bolj dejavna poslanca Leo Šešerko in Marijan Podobnik. Slednji je med drugim kategorično pribil: »Zato seveda povem kar na začetku, da ne morem več verjeti, da je mišljen ta poslovnik kot kakršna koli pomoč pri delu parlamentarne preiskovalne komisije, ampak je zelo od­ krit in jasen poskus, da se v stvareh, kjer naj bi poslan­ ci kot člani parlamentarne preiskovalne komisije imeli možnost neke samostojne iniciative, da se še to na nek način poslovniško ukine in dejansko postavi parlamen­ tarno preiskovalno komisijo v situacijo, da nima nobene možnosti učinkovitega delovanja.« Ostrina razprave in precej drugačna stališča o re­ šitvah poslovnika so botrovali temu, daje razprava me­ stoma prešla »ad personam«. Poslanec Zmago Jelinčič je zabrusil Podobniku, kako njegovi predlogi kažejo, da »ne pozna osnovnih izhodišč, daje vsakdo nedolžen, do­ kler ni dokazano, da je kriv, ne pozna stališč, da ima vsakdo pravico do svoje obrambe in da mu mora biti obramba zagotovljena«. Kajti »preiskovalna komisija ni kmetijsko pospeševanje, to je pravno delo«.4 7 9 Eno od jeder poslovniškega spora je bila pravica do manjšinske preiskave in njena interpretacija. Webro- vska ureditev, ki je sodila med evropske redkosti, ne­ katerim ni bila zadosti široka. Poslanec Šešerko je tako branil predlog, po katerem bi za uvedbo preiskave kljub ustavni določbi o tretjini poslancev zadostovala že četr­ tina poslancev. Kajti »takoj, ko bo nekdo sestavil vladno večino z več kot 2/3 poslancev, je povsem izključena parlamentarna kontrola opozicije. Ves smisel, tako kot je kolega Potrč, mislim da ob neki drugi priliki pravilno opozoril, je v tem, da te določbe omogočajo opoziciji kon­ trolno funkcijo.«4 8 0 Njegov amandma ni dobil podpore. Podobno kot pri poslovniku so se kopja sočasno lo­ mila tudi pri obravnavi zakona o parlamentarni preiska­ 4 7 9 S tem je namigoval na Podobnikovo agronomsko izobrazbo in delovne izkušnje. Toda Podobnik Jelinčiču ni ostal dolžan. Dejal je, da bi se dalo o življenju poslanca Jelinčiča »marsikaj reči«, pritegnil mu je poslanec Marijan Poljšak in poudaril, kako Jelinčič le ponavlja frazo »ubogi slovenski narod«, temu pa je nato Jelinčič odvrnil, daje »ubogi slovenski narod ubog najbolj zato, ker so nekateri njegovi predstavniki ubogi na umu«. 4 8 0 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 12. seje I. mandata DZ z dne 28. 9. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. vi. Ostrina argumentov in samo trajanje parlamentarne razprave tako nedvomno opozarjata na velik pomen, ki so ga poslanci pripisovali institutu parlamentarne prei­ skave. Povedano z besedami poslanca Vitodraga Pukla: »Gre za eno izmed zelo važnih, izredno važnih odločitev, ki daleč presegajo samo formalno urejanje poslovanja naših preiskovalnih komisij, ampak dejansko pose­ gajo na varovanje politične demokracije in človekovih svoboščin.«4 8 1 Ugotovimo lahko, da so poslanci ob prvih soočenjih s parlamentarno preiskavo načeloma zapopadli pomen preiskovalnih komisij in njihovo pomembno nadzorno funkcijo, a se spopadli ob (sicer pomembnem) vpraša­ nju, kako naj komisije v praksi delujejo, koliko mane­ vrskega prostora naj dobijo. Nekateri poslanci so želeli veliko več, kot si je parlament nato predpisal. Tako za­ kon kot poslovnik sta bila sprejeta 9. novembra 1993.4 8 2 " k " k j t Ustanavljanje nadaljnjih preiskovalnih komisij v naslednjih dvajsetih letih je potekalo precej rutinsko, ne nazadnje sama ustanovitev posamične komisije ob podpori kvalificiranega števila poslancev niti ni mogla biti sporna. Že pred sprejetjem zakona in poslovnika je tako bila na pobudo 37 poslank in poslancev precej ru­ tinsko ustanovljena komisija o precej žgočem vpraša­ nju iz zgodovine druge svetovne vojne - o »raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih proce­ sov in drugih tovrstnih nepravilnosti«. Navkljub velikim idejno-političnim razhajanjem med strankami v parla­ mentu in navkljub samem dejstvu, da komisija pravza­ prav s svojim delom ni opravljala neposrednega parla­ mentarnega nadzora, je bila ustanovljena ob le kratki, a konstruktivni in stvarni razpravi.4 8 3 4 8 1 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. 11. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 4 8 2 UL RS, 63/1993, Zakon o parlamentarni preiskavi in Poslovnik o parlamentarni preiskavi. 4 8 3 Sam predstavnik predlagateljev Ignac Polajnar je dejal, da bo šlo za »netipično komisijo«. - DKO DZ RS, Dobesedni zapis 10. seje I. mandata DZ z dne 21.6. 1993. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. Predsednik komisije je postal Jože Pučnik. V istem letu sta bili nato ustanovljeni še dve pre­ iskovalni komisiji, v vseh nadaljnjih letih pa še dvaj­ set. Do sklepa petega mandata DZ je bilo torej skupno ustanovljenih kar 24 komisij. Med »komisijsko« najgo­ stejšimi sta bila spet, kakor pri številnih drugih pro­ blematikah, prvi in drugi mandat; čas, ko se je parla­ ment spoznaval s svojo vlogo in z orodji, ki so mu na voljo. Poleg komisije o poslovanju Hita4 8 4 in Pučnikove komisije4 8 5 sta bili v letu 1993 ustanovljeni še komisija za parlamentarno preiskavo o vpletenosti in odgovor­ nosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z najdbo orožja na mariborskem letališču4 8 6 in preiskovalna komisija o do­ mnevnem škodljivem, nedopustnem in nezakonitem ter neustavnem delovanju in poslovanju izvršnih svetov ne­ katerih občin.4 8 7 Za obe moremo trditi, da sta s svojim namenom sledili temeljnemu sistemsko-političnemu smislu komisij. V prvem primeru se je komisija lotila ozadja sila nenavadne zgodbe, ki je v javnosti požela šokanten odmev. Na mariborskem letališču so namreč odkrili več zabojnikov orožja in vojaške opreme. Sum vpletenosti nosilcev javnih funkcij je tako bil povsem na mestu, saj se takšna količina orožja brez vednosti dela izvršne oblasti ne bi mogla preprosto znajti na le­ tališču, kije sicer bilo uradno namenjeno zagotavljanju humanitarne pomoči brutalno napadeni Bosni in Her­ cegovini. Tudi v primeru druge komisije je šlo za v jav­ 4 8 4 Predsednica komisije je bila Polonca Dobrajc. - Poročilo Preiskovalne komisije Državnega zbora RS za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetij HIT d. o. o. Nova Gorica, Elan, Slovenske železarne, banke, ki so v sanacijskem postopku, dodelitve koncesij za uvoz sladkorja tudi za potrebe državnih rezerv. V: DKO DZ RS, EPA 1599; Poročevalec DZ RS, 4. 10. 1996. 4 8 5 Vmesno poročilo Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih po­ bojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. - DKO DZ RS, EPA 1630; Poročevalec DZ RS, 17. 10. 1996. 4 8 6 Predsednik komisije je bil Zoran Madon. - Vmesno poročilo o delu Parlamentar­ ne preiskovalne komisije o vpletenosti in odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z najdbo orožja na mariborskem letališču s pregledom vsebine gradiva. V: DKO DZ RS, EPA 1650; Poročevalec DZ RS, 18. 11. 1996. 4 8 7 Predsednik komisije je bil Igor Omerza. - Poročilo Preiskovalne komisije o do­ mnevno škodljivem, nedopustnem in nezakonitem ter neustavnem delovanju in poslovanju Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljana, izvršnih svetov Skupščin občin Postojna, Trbovlje in Izola ter vseh tistih izvršnih svetov skupščin občin, pri katerih delovanju so bile s strani Službe družbenega knjigovodstva ali drugih pri­ stojnih državnih organov ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti, ter o sumu zlorabe pooblastil nekaterih javnih funkcionaijev in drugih tovrstnih nepravilnosti. V: DKO DZ RS, EPA 1628; Poročevalec DZ RS, 3. 10. 1996. nosti razumljivo ad hoc preiskavo, saj je tedanja Služba družbenega knjigovodstva odkrila vrsto nepravilnosti pri poslovanju občinskih vlad. Naslednja komisija, ki je bila ustanovljena leto ka­ sneje (o preiskavi politične odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij v izvršnih svetih občin in repu­ blike za razkroj gospodarskega sistema Iskre),4 8 8 je prav tako opravičevala zamišljeni ustavni namen, zadnja iz prvega mandata pa se je ponovno lotila sicer nadvse re­ levantne, a zgodovinske teme. Preiskovala je politično odgovornost posameznih nosilcev javnih funkcij za are­ tacije, obsodbe ter izvršitev obsodb proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu.4 8 9 V drugem mandatu je bila ustanovljena ena ko­ misija manj kot v prvem, problematike vseh pa so bi­ le usmerjene bodisi v gospodarsko tranzicijo bodisi v varnostna vprašanja. Prvoustanovljena komisija je tako preiskovala sum zlorabe javnih pooblastil ob nenadnem strmoglavljenju tečajev na Ljubljanski borzi, ko se je vrednost SBI med marcem in septembrom 1996 skoraj razpolovila,4 9 0 druga preiskovalna komisija pa je vzela pod drobnogled široko polje suma zlorabe javnih poo­ blastil v procesu lastninskega preoblikovanja in priva­ tizacije in bila nekakšno logično nadaljevanje komisije o Hitu.4 9 1 Dve komisiji drugega mandata sta preiskovali 4 8 8 Razpad poslovnega sistema Iskra, ki je bil po mnenju komisije »včasih steber slovenskega narodnega gospodarstva«, je prav tako žel veliko zanimanje javnosti, poleg tega pa je komisija imela posamezne »indice« o vključevanju »političnih čini- teljev« v delovanje Iskre. Predsednik komisije je bil Benjamin Henigman. - Poročilo Preiskovalne komisije o preiskavi politične odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij v izvršnih svetih občin in republike za razkroj gospodarskega sistema Iskre. V: D KO DZ RS, EPA 1651; Poročevalec DZ RS, 29. 10. 1996. 4 8 9 Preiskovalna komisija o parlamentarni preiskavi o politični odgovornosti posa­ meznih nosilcev javnih funkcij za aretacije, obsodbe ter izvršitev obsodb proti Jane­ zu Janši, Ivanu Borštneiju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu. 4 9 0 Predsednik komisije je bil Jožef Zimšek. - Poročilo komisije DZ o poteku in ugo­ tovitvah preiskave ter razlogih, zaradi katerih parlamentarna preiskava o sumu zlorabe javnih pooblastil za vzroke, okoliščine in posledice dogodkov na kapitalskem trgu v marcu 1996 in uresničevanju zakonskih nalog Agencije za trg vrednostnih papirjev v obdobju 1995-1997, vključno z vsemi njenimi organi, ni bila končana. V: Poročevalec DZ RS, 12. 9. 2000. 4 9 1 Predsednik komisije je bil Franc Pukšič. K poročilu komisije je njen član Samo Bevk podal odklonilno ločeno mnenje, v katerem je podrobno opozoril na številne nedoslednosti in nepravilnosti dela komisije. Tako je utemeljeno podčrtal, daje bila opredelitev predmeta preiskave »preširoka in zato neustrezna« in da ni ugotavljala politične odgovornosti, marveč je bila izrabljena za »politično tendenciozno ‘sojenje’ institucijam prejšnje družbeno-politične ureditve«. - Poročilo Preiskovalne komisije vprašanja zaupne narave, o katerih nista seznanjali jav­ nosti. Ena se je lotila okoliščin in posledic afere, v kate­ ro sta bila vpletena dva delavca Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, ki so ju v januarju 1998 na oze­ mlju Republike Hrvaške prijeli pristojni organi te drža­ ve, druga pa je znova obudila večen tranzicijski problem trgovine z orožjem.4 9 2 Razčiščevanju afere je bila name­ njena tudi peta, zadnja preiskovalna komisija drugega mandata. Slednjo je zanimala vpletenost nosilcev javnih funkcij v poskuse diskreditiranja slovenskih policistov in vojakov, ki so leta 1991 sodelovali v osamosvojitveni vojni na Koroškem.4 9 3 Z drugimi besedami, zanimalo jo je ozadje (in krivda) afere Vič-Holmec. Tretji mandat je bil številčno najšibkejši, saj sta bili tedaj ustanovljeni le dve preiskovalni komisiji. Prva je preiskovala odgovornost oseb pri domnevnem oškodo­ vanju slovenskega elektrogospodarstva, do katere naj bi prišlo zaradi enostranskega odklopa dobave energije so­ sednji Republiki Hrvaški,4 9 4 druga pa eno najodmevnej­ ših afer tretjega mandata - brutalni napad na novinar­ ja Večera Mira Petka. Javnost je bila takrat ogorčena, v napadu je videla agresijo na svobodo pisane besede, kar je gotovo spodbujalo parlament k lastni reakciji; k ustanovitvi komisije. Toda vzporedno z delom komisije je hkrati potekal tudi kazenski postopek, in ker slednji ni bil zaključen, »Petkova« komisija - po lastnih besedah - ni mogla raziskovati političnega ozadja in morebitne politične odgovornosti.4 9 5 o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privati­ zacije nekdanje družbene lastnine. V: DKO DZ RS, EPA 1267 - II; Poročevalec DZ RS, 12. 9. 2000. 4 9 2 UL RS, 4/1999. 4 9 3 Predsednik komisije je bil Jožef Jerovšek. - Končno poročilo o parlamentarni preiskavi o vpletenosti nosilcev javnih funkcij v poskuse diskreditiranja slovenskih policistov in vojakov, ki so leta 1991 sodelovali v osamosvojitveni vojni na Koro­ škem. V: Poročevalec DZ RS, 4. 8. 2000. 4 9 4 Predsednik komisije je bil Branko Kelemina. - Poročilo Preiskovalne komisije za ugotovitev odgovornosti odgovornih oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodar­ ska škoda v sistemu slovenskega elektrogospodarstva. V: DKO DZ RS, EPA 1248 - III; Poročevalec DZ RS, 13. 4. 2004. 4 9 5 Predsednik komisije je bil Bogomir Zamernik. - Končno poročilo Preiskovalne ko­ misije Državnega zbora Republike Slovenije za ugotovitev ozadja in vzrokov napada na novinaija Mira Petka ter morebitno vpletenost in politično odgovornost nosilcev javnih funkcij z dne 9. 6. 2004. - V DKO DZ RS: EPA 765 - III. Po številčnem upadu v tretjem mandatu je v na­ slednjem, četrtem, znova sledil dvig; ustanovljene so bile štiri komisije. Dve sta se znova ukvarjali z orožar­ skimi posli,4 9 6 ena je preiskovala politično odgovornost zaradi domnevno pomanjkljivega nadzora nad delom tožilstva,4 9 7 ena pa novo fazo stranpoti gospodarske tranzicije.4 9 8 Zdi se, da so preiskovalne komisije vse bolj postajale po sili izvirne in se zlagoma vse bolj odmikale od svojega smotra. Predmeti so bili opredeljeni vse bolj ohlapno, javnosti nejasno ... Pomembno orodje parla­ menta je začelo izgubljati svoj sijaj in ga precej izgu­ bilo v svojem petem mandatu. Ta je naplavil rekordno število preiskovalnih komisij z dolgimi naslovi in enim samim namenom - pohabiti političnega nasprotnika. Prva preiskava je tako bila usmerjena v problema­ tiko t. i. izbrisanih4 9 9 - ljudi, ki jih je država nonšalatno 4 9 6 Prva komisija je ugotavljala politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi pogodbe o nakupu pehotnih bojnih oklepnih vozil - srednjih oklepnih kolesnih vozil 8x8 zaradi suma, daje posel politično dogovorjen, voden netransparentno in daje negospodaren, ter zaradi suma o prisotnosti klien- telizma in korupcije in za ugotovitev suma o neposredni ali posredni povezavi med sedanjimi in nekdanjimi akterji ter nosilci javnih funkcij z orožjem v obdobju 1991 do 1993 (UL RS, 31/2007). Predsednik druge komisije je bil Zvonko Černač. - Poročilo Preiskovalne komisije za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi nakupa lahkih oklepnih kolesnih vozil 6x6, vladnega letala, havbic 155 mm, sistema za upravljanje ognja (ACCS), letal Pi­ latus in obnovi tankov T55-S, financiranih v okviru temeljnih razvojnih programov obrambnih sil Republike Slovenije v letih 1994 do 2007 zaradi suma, da so bili posli politično dogovorjeni, vodeni netransparentno in da so negospodarni, ter zaradi suma o prisotnosti klientelizma in korupcije, in za ugotovitev suma o odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri razorožitvi nekdanje teritorialne obrambe. V: DKO DZ RS, EPA 2153 - IV; Poročevalec DZ RS, 1. 7. 2008. 4 9 7 Predsednik komisije je bil Dimitrij Kovačič. - Poročilo Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja, ki je lahko podlaga za odločanje o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem Državnem tožilstvu Republike Slovenije v zvezi z izvrše­ vanjem nadzora po Zakonu o državnem tožilstvu, za spremembo zakonodaje in za druge odločitve v skladu z ustavnimi pristojnostmi državnega zbora. V: DKO DZ RS, EPA 2031 - IV; Poročevalec DZ RS, 7. 5. 2008. 4 9 8 Predsednik komisije je bil Branko Marinič. - Poročilo Preiskovalne komisije za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z domnevnim oško­ dovanjem državnega premoženja pri prodaji deležev Kapitalske družbe d.d. in Slo­ venske odškodninske družbe d. d. v gospodarskih družbah, in sicer tako, da zajema preiskava vse prodaje, ki so sporne z vidika skladnosti z zakoni in drugimi predpisi ter z vidikov preglednosti in gospodarnosti. V: DKO DZ RS, EPA 2097 - IV; Poroče­ valec DZ RS, 28. 5. 2008. 4 9 9 Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotovitev politične odgovornosti no­ silcev javnih funkcij, ki so bili odgovorni za pripravo in izvedbo štetja t. i. “izbrisa­ nih” v letih 2003 in 2009, zaradi suma, da so bili uradno objavljeni izidi prirejeni političnim potrebam nekaterih nosilcev javnih funkcij; za ugotavljanje politične odgovornosti za neustrezno izvrševanje 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I- izbrisala iz registra prebivalstva in se nato vse do pe­ tega mandata arogantno sprenevedala, ko ji je ustav­ no sodišče naložilo, naj zadevo uredi. Izbrisani so tako postali polje političnega boja med strankami in s tem (posledično?) predmet parlamentarne preiskave. Nasle­ dnja komisija je obravnavala novo fazo privatizacije - t. i. menedžerske odkupe,5 0 0 še naslednja nepravilnosti pri državnih gradbenih poslih (zlasti gradnji avtocest),5 0 1 četrta komisija je bila usmerjena izključno v domnev­ no koruptivno ravnanje ministra Gregorja Golobiča,5 0 2 246/02-28 (Z10dius246/02) (Ur.l. RS, št. 135/03) v času od začetka leta 2003 do oktobra leta 2004 in v obdobju od 22. novembra 2008 dalje, katerega posledici sta tudi ustvarjanje očitne neenakosti pred zakonom in ogrožanje sistema javnih financ; ter za preiskavo suma o klientelizmu oziroma koruptivnem ravnanju neka­ terih državnih funkcionarjev in za preiskavo suma zlorabe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije v politične namene v času od začetka leta 2003 do okto­ bra leta 2004 ter v obdobju od 22. novembra 2008 dalje. - UL RS, 38/2009. 5 0 0 Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma, da so bili vpleteni v financiranje spornih me­ nedžerskih prevzemov gospodarskih družb Istrabenz, holdinška družba, d.d. in Pi­ vovarna Laško d.d. s strani bank oziroma kreditnih institucij v pretežni državni lasti (kreditne institucije znotraj NLB Skupine in NKBM d.d.), in sicer tako, da naj bi zlorabili svoj politični vpliv za dodeljevanje posojil članom poslovodnih organov navedenih gospodarskih družb in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb (t. i. “slamnatih” podjetij, finančnih holdingov ipd.) za odkup večinskega ali pretežnega deleža gospodarske družbe, ki sojo vodili oziroma jo vodijo in ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevno pomanjkljive oziroma neu­ strezne zakonodaje s področja prevzemov, ki je dopuščala omenjene sporne mene­ džerske prevzeme. - UL RS, 40/2009. 5 0 1 Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotovitev politične odgovornosti no­ silcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi gradbenih investicij javnega pomena na področju izgradnje avtocest in objektov gospodarske javne in­ frastrukture, financiranih s sredstvi iz državnega proračuna, zaradi suma, da so bili postopki in posli medsebojno politično dogovorjeni, vodeni netransparentno in negospodarno ter zaradi suma prisotnosti klientelizma, korupcije in medsebojnih povezav med različnimi nosilci aktivnosti, ki so vključeni v pripravo, javna naročila in izvedbo gradbenih poslov ter postopki lastninskih preoblikovanj in managerskih odkupov gradbenih podjetij ter v tej zvezi še posebej za ugotovitev suma o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij in njihovi vlogi pri tem. - UL RS, 55/2009. 5 0 2 Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotovitev politične odgovornosti zara­ di suma klientelizma in koruptivnega ravnanja ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča pri pridobitvi znatnih javnih nepovratnih sredstev in poslov na javnih naročilih za gospodarske družbe v skupini Ultra (projekt mestne kartice Urbana, sistem za sledenje in nadzor avtobusov javnega podjetja Ljubljan­ ski potniški promet d.o.o., fiktivni posel varovanja gospodarske družbe Mercator d.d., elektronizacija študentske prehrane, ki naj bi jo izvajala gospodarska družba Margento R&D d.o.o. itd.), v katerih je Gregor Golobič solastnik ter pri prenosu področja elektronskih komunikacij iz Ministrstva za gospodarstvo na Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, za ugotovitev politične odgovornosti zaradi suma, daje minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič utajil davke, neupravičeno pridobil status kmeta za nakup kmetijskih zemljišč ter pri­ stojnim organom nepopolno prikazal svoje premoženjsko stanje ter njegov izvor, za ugotovitev politične odgovornosti ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča zaradi suma izogibanja plačevanja davkov Republiki Sloveniji, peta spet v sporne nepremičninske posle (v glavnem v ljubljanski občini),5 0 3 šesta je ugotavljala ozadje pojava politično navijaških brezplačnih tednikov, ki so se poja­ vili ob zadnjih volitvah,5 0 4 sedma pa morebitno politično ozadje t. i. afere Patria,5 0 5 ki bi naj bila - po mnenju pre­ dlagateljev - politični konstrukt. • k J e - k Ugotovimo lahko, da so v prvih mandatih delo ko­ misij opredeljevala zlasti vprašanja gospodarske tranzi­ ob svojem aktivnem sodelovanju pri zviševanju davčnih bremen državljanom Repu­ blike Slovenije in za ugotovitev politične odgovornosti zaradi suma klientelizma in koruptivnega ravnanja ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča za pridobitev slabo zavarovanih posojil, ki so bila odobrena s strani banke NLB d.d., kije v večinski državni lasti, za gospodarske družbe v skupini Ultra. - UL RS, 55/2009. 5 0 3 Preiskovalna komisija za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funk­ cij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi investicij ter leasing, najemnih ali drugih primerljivih poslih, financiranih s sredstvi iz državnega proračuna ali proračuna Mestne občine Ljubljana, na področju projektov stanovanjske gradnje in nakupov stanovanjskih objektov ter pripadajočih garažnih objektov ali površin v Mestni občini Ljubljana, projektov obnove in dograditve prostorov Univerze na Primorskem, pro­ jektov stanovanjske gradnje Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, projektov objektov državnega pomena, projektov objektov v javni rabi, projektov gradbenih investicij javnega pomena, financiranih s sredstvi iz državnega proračuna ali prora­ čuna Mestne občine Ljubljana, in projektov gradbenih investicij javnega pomena na področju t.i. visokih gradenj v javne zdravstvene objekte (projekt Pediatrične klinike, projekt Onkološkega inštituta itd.) zaradi suma, da so bili postopki in posli medse­ bojno politično dogovorjeni, vodeni netransparentno in negospodarno ter zaradi su­ ma prisotnosti klientelizma, korupcije in medsebojnih povezav med različnimi nosilci aktivnosti in delovanja povezanih oseb, ki so vključeni v pripravo, javna naročila in izvedbo gradbenih poslov, ter v tej zvezi še posebej za ugotovitev suma o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij in njihovi vlogi pri tem. - UL RS, 74/2009. 5 0 4 Preiskovalna komisija za ugotovitev in oceno dejanskega stanja v zvezi z usta­ novitvijo izdajateljev, izdajanjem in financiranjem brezplačnih tednikov Slovenski tednik in Ekspres, zaradi obstoja suma, da sta bila izdana z namenom vplivati na volitve poslancev v Državni zbor leta 2008, in sicer v korist političnih strank takra­ tne vladajoče koalicije oziroma zaradi obstoja suma, da gre za njihovo prikrito (pred) volilno kampanjo oziroma financiranje političnih strank. - UL RS, 19/2010. 5 0 5 Preiskovalna komisija za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funk­ cij zaradi suma zlorabe uradnega položaja nosilcev javnih funkcij z namenom vpli­ vati na rezultat volitev v Državni zbor leta 2008, zaradi suma zlorabe uradnega polo­ žaja nosilcev javnih funkcij za namen zavajanja domače in tuje javnosti ter domačih in tujih preiskovalnih organov na osnovi delnih ali za politične potrebe prirejenih, pa tudi nekaterih skrivanih podatkov, česar posledica je podaljševanje in oteževanje kriminalistične preiskave v primeru Patria oziroma njeno usmerjanje proti nevple- tenim političnim tekmecem, zaradi suma zlorabe uradnega položaja nosilcev javnih funkcij za namen zavajanja domače javnosti in prikrivanja konflikta interesov tujim preiskovalcem in zaradi suma zlorabe uradnega položaja nosilcev javnih funkcij za odpravo državnozborske komisije za izvajanje parlamentarnega nadzora nad Komi­ sijo za preprečevanje korupcije z namenom prikrivanja vloge nekaterih članov in predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v aferi Patria. - UL RS, 76/2010. cije, sodobne zgodovine in trgovine z orožjem. Med pre­ dlagatelji preiskave je prevladovala opozicija, le redko je pobuda prišla iz vrst koalicije ali iz državnega sveta. Po številčno šibkejšem tretjem mandatu seje v četrtem šte­ vilo komisij znova povečalo. Tedaj, po letu 2004, je prišlo tudi do spremembe v vrstah opozicije, saj se je v njej prvič po letu 1992 znašla LDS (izvzemši kratek čas vla­ de Andreja Bajuka). Parlamentarna preiskava je zanjo šele takrat postala zares uporabno orodje. A opozicija je temu navkljub zahtevala ustanovitev le ene komisije od štirih. LDS (kot druge stranke t. i. tranzicijske levice) je tako bila veliko bolj zmerna pri zahtevah po ustana­ vljanju preiskovalnih komisij. V petem mandatu, ko je sledil skokovit poskok, je pet komisij zahtevala opozicija, dve pa sta nastali na pobudo koalicije, a prav vse med njimi so bile (bolj ali manj utemeljeno) precej neposre­ dno uperjene proti političnim nasprotnikom. Četudi se je peti mandat predčasno končal, ga moremo uvrsti na prvo mesto na - po mnenju javnosti - neslavni lestvici. Ko je 7. novembra 1999 TV Slovenija v svoji redni nedeljski anketi spraševala po mnenju o delu parlamen­ tarnih preiskovalnih komisij, je visokih 45 % vprašanih odgovorilo, da bi bilo bolje, če bi njihovo delo opravljala le redna sodišča. Še vedno visoka tretjina respondentov pa je menila, da komisije »so smotrne, ker razgaljajo številne nepravilnosti«. Že takrat je ravno tako tretjina vprašanih trdila, daje največja težava komisij »prevlada strankarskih interesov nad dokazi«.5 0 6 Parlamentarna preiskava je postala izrazito polje političnega boja. V očeh javnosti tudi ni bila percipirana drugače, bila je politični ring, cona spopada, ki ne pri­ naša ničesar.5 0 7 Kakor je poudaril ustavni pravnik Miro Cerar: »Zdaj skoraj ob vsaki veliki aferi ali političnem prepiru ustanovimo preiskovalno komisijo, ki se instru- mentalizira za neki politikantski namen.«5 0 8 V Nemčiji, 5 0 6 Anketa o delu parlamentarnih preiskovalnih komisij. Dostopno na: http://24ur. com / novice / svet / anketa-o-delu-parlamentarnih-preiskovalnih-komisij .html, pridobljeno 18. 6. 2012. 5 0 7 Gl. številne komentarje in odzive v tiskanih in elektronskih medijih. 5 0 8 Gašper Lubej: Parlamentarne preiskovalne komisije. Veliko političnega cirkusa, časa in denarja - malo učinka. Dostopno na: http://www.siol.net/novice/sloveni- ja/2010/09/parlamentame_preiskovalne_komisije.aspx, pridobljeno 14. 6. 2012. ki - kakor sem že poudaril - tudi pozna manjšinsko pre­ iskavo, je bilo od prvega povojnega mandata Bundesta- ga (1949-1953) do konca devetdesetih let skupaj usta­ novljenih 35 preiskovalnih komisij, pri čemer jih je ve­ čina zaključila svoje delo v (povprečnih) 14 mesecih.5 0 9 V Sloveniji po drugi strani precej preiskovalnih komisij ni povsem zaključilo svojega dela, če pa so ga, njihovo poročilo ni bilo obravnavano na seji državnega zbora, kaj šele sprejeto. Slednje se sicer zdi povsem ra­ zumljivo, saj je ustanovitev komisije v glavnem zahteva­ la opozicija, ki v vsakokratni konstelaciji moči v parla­ mentu ni mogla zagotoviti zadosti glasov za sprejem po­ ročila. Sama poročila, bodisi končna bodisi vmesna, pa so po drugi strani vendarle osvetljevala posamične afere in dogajanja, odstirala zaveso, čeprav se zdi (po mnenju javnosti), da sojo redko odstrla res na stežaj. V politični praksi je odstiranje zavese skozi parlamentarno prei­ skavo tudi naporno, zapleteno in pravno delo, kjer je treba podobno kot v sodnem postopku spoštovati pra­ vice preiskovancev in prič. Dokazovanje odgovornosti političnih funkcionarjev ni lahko, je pa po mnenju po­ slancev včasih lahkotno. V poročilih namreč preberemo tudi povsem pavšalne sklepe. Podajam le en ilustrativen primer, ki vsekakor ni edini: komisija, ki je preiskovala nekatere orožarske posle in odgovornost nosilcev javnih funkcij pri razorožitvi Teritorialne obrambe maja 1990, tako denimo ni ugotovila ničesar, kar ne bi bilo že dol­ go znano, a je vendarle v delu poročilu o razorožitvi TO zapisala nelogično in očitno politično motivirano oceno: »Očitno je bila / .../ servilnost slovenske politične obla­ sti (kar je takratno predsedstvo tudi bilo) konec devet­ desetih let (najbrž so avtorji želeli napisati osemdesetih) podlaga za kasnejše odločitve jugoslovanskih oblasti, ki so pripeljale do razorožitve Teritorialne obrambe.«5 1 0 5 0 9 Katarina Kralj: Preiskovalne komisije v državah Evropske unije s poudarkom na nemški ureditvi. V: Zbornik referatov Raziskovalnega sektorja Državnega zbora Republike Slovenije 1998/99. Ljubljana 1999, str. 155-156. 5 1 0 Poročilo Preiskovalne komisije za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev jav­ nih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi nakupa lahkih oklepnih kolesnih vozil 6x6, vladnega letala, havbic 155 mm, sistema za upravljanje ognja (ACCS), letal Pilatus in obnovi tankov T55-S financiranih v okviru temeljnih razvojnih pro­ gramov obrambnih sil Republike Slovenije v letih 1994 do 2007 zaradi suma, da so bili posli politično dogovorjeni, vodeni netransparentno in da so negospodarni, Navkljub številnim ocenam o tedanjem dogajanju, ki si mestoma precej nasprotujejo, tovrstni sklep resno zgo­ dovinopisje zlahka zavrne. Ne le ustanavljanje, tudi delo komisij in njih poroči­ la so torej bila pogosto politično motivirana, kar je sicer legitimno v parlamentarni demokraciji, toda komisije politično-teoretsko niso orodje za tako početje. Izhaja­ joč iz tega moremo sklepati, da kvantitativna zgostitev komisij in njihovo hkratno nesmotrno ustanavljanje povzročata upad zanimanja za njihovo delo, s čimer ko­ misije - same po sebi - postajajo šibkejše orožje v rokah vsakokratne opozicije. (Pre)več komisij, ki se ukvarjajo s (preveč) nejasnimi zadevami, lahko na kontrolni institut parlamentarne preiskave učinkuje samodestruktivno, saj njihov pomen ob harmoniziranem delovanju parla­ mentarne večine zvodeni na neučinkovito zabijanje po­ litičnih udarcev. Preiskovalne komisije se ne nazadnje ukvarjajo z zadevami, ki jih javnost dojema pod skupno sintagmo »afere«, slednje pa ne škodujejo zgolj vplete­ nim političnim opcijam, marveč podobi celotne politične arene. Afere povrhu vsega, kakor je lucidno že konec leta 1993 zapisal novinar Vinko Vasle, stopajo »iz politi­ ke v javnost kot interpretacija dejanskosti, kar z resnič­ nostjo nima nujno najbolj neposredne zveze«.5 1 1 V takih razmerah je dolgoročno pričakovati, da se bo želja po njihovem ustanavljanju posledično zmanjšala. Le čemu bi ustanavljali nekaj, kar čisto zares ne omogoča parla­ mentarne kontrole in ima le »aferaški« prizvok? V vsakem primeru so preiskovalne komisije doslej bile ena od referenčnih točk javnega opazovanja sloven­ skega parlamentarizma; tako zaradi svoje številčnosti kot zaradi usmerjenosti v politične afere, ki jih ljudje spremljajo pozorneje kakor redno delo parlamenta. Naj bo ta ugotovitev apologija nekoliko daljšemu poglavju o parlamentarni preiskavi. ter zaradi suma o prisotnosti klientelizma in korupcije, in za ugotovitev suma o odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri razorožitvi nekdanje teritorialne obrambe. - DKO DZ RS, EPA 2153 - IV; Poročevalec DZ RS, 1. 7. 2008. 5 1 1 Vinko Vasle: Afere kot skrito bistvo politike in javna dobrina. V: Slovenski alma­ nah *94, str. 33. ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 2 2 1 TABELA: Preiskovalne komisije od 1. do 6. mandatnega obdobja Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto 1. Preiskovalna komisija za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetij Hit d. o. o. Nova Gorica, Elan, Slovenske železarne, banke, ki so v sanacijskem postopku, dodelitve koncesij za uvoz sladkorja tudi za potrebe državnih rezerv Prvi mandat 22. 4. 1993 Opozicija Da Ne Ne 2. Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravo dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti Prvi mandat 5. 7. 1993 Koalicija - SKD Vmesno Ne Ne 3. Preiskovalna komisija za parlamentarno preiskavo o vpletenosti in odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z najdbo orožja na mariborskem letališču Prvi mandat 16. 9. 1993 Opozicija Vmesno Ne Ne 4. Preiskovalna komisija o domnevnem škodljivem, nedopustnem in nezakonitem ter neustavnem delovanju in poslovanju Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljana, izvršnih svetov Skupščin občin Postojna, Trbovlje in Izola ter vseh tistih izvršnih svetov skupščin občin, pri katerih delovanju so bile Prvi mandat 30.11.1993 Koalicija Da Ne Ne 222 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto s strani Službe družbenega knjigovodstva ali drugih pristojnih državnih organov ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti, ter o sumu zlorabe pooblastil nekaterih javnih funkcionarjev in drugih tovrstnih nepravilnosti 5. Preiskovalna komisija o preiskavi politične odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij v izvršnih svetih občin in republike za razkroj gospodarskega sistema Iskre Prvi mandat 22. 4. 1994 Opozicija Da Ne Ne 6. Preiskovalna komisija o parlamentarni preiskavi o politični odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij za aretacije, obsodbe ter izvršitev obsodb proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu Prvi mandat 19. 7. 1994 Opozicija Ne Ne Ne 7. Preiskovalna komisija o sumu zlorabe javnih pooblastil za vzroke, okoliščine in posledice dogodkov na kapitalskem trgu v marcu 1996 in uresničevanju zakonskih nalog Agencije za trg vrednostnih papirjev v obdobju 1995-1997, vključno z vsemi njenimi organi Drugi mandat 4. 3. 1998 Koalicija Da, a ni bilo sprejeto Ne Ne ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 2 2 3 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto 8. Preiskovalna komisija o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije nekdanje družbene lastnine Drugi mandat 17. 3. 1998 Opozicija Da Ne Ne 9. Preiskovalna komisija o okoliščinah in posledicah vohunske afere, v katero sta vpletena dva delavca Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, ki so ju v januarju 1998 na ozemlju Republike Hrvaške prijeli pristojni organi te države Drugi mandat 22. 5. 1998 Državni svet Da (strogo zaupno) Da Da 10. Preiskovalna komisija Državnega zbora Republike Slovenije o vpletenosti in odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z najdbo orožja na mariborskem letališču ter v zvezi z opremo in orožjem v skladišču Ložnica Drugi mandat 13. 1. 1999 Koalicija Da (strogo zaupno) Da Da 11. Preiskovalna komisija o vpletenosti nosilcev javnih funkcij v poskuse diskreditiranja slovenskih policistov in vojakov, ki so leta 1991 sodelovali v osamosvojitveni vojni na Koroškem Drugi mandat 11. 2. 1999 Opozicija Da Ne Ne 224 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto 12. Preiskovalna komisija za ugotovitev odgovornosti odgovornih oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodarska škoda v sistemu slovenskega elektrogospodarstva Tretji mandat 20. 7. 2001 Opozicija Da Da Ne 13. Preiskovalna komisija za ugotovitev ozadja in vzrokov napada na novinarja Mira Petka ter morebitno vpletenost in politično odgovornost nosilcev javnih funkcij Tretji mandat 24. 10. 2001 Opozicija Da Da Da, skupaj z ločenim mnenjem 14. Preiskovalna komisija za ugotovitev in oceno dejanskega stanja, kije lahko podlaga za odločanje o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem Državnem tožilstvu Republike Slovenije v zvezi z izvrševanjem nadzora po Zakonu o državnem tožilstvu Četrti mandat 23. 3. 2005 Državni svet Da Da Da 15. Preiskovalna komisija za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z domnevnim oškodovanjem državnega premoženja pri prodaji deležev Kapitalske družbe d.d. Četrti mandat 30. 11. 2005 Koalicija Da Da Da ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 2 2 5 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto in Slovenske odškodninske družbe d. d. v gospodarskih družbah in sicer tako, da zajema preiskava vse prodaje, ki so sporne z vidika skladnosti z zakoni in drugimi predpisi ter z vidikov preglednosti in gospodarnosti 16. Preiskovalna komisija za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi pogodbe o nakupu pehotnih bojnih oklepnih vozil - srednjih oklepnih kolesnih vozil 8x8 zaradi suma, daje posel politično dogovorjen, voden netransparentno in daje negospodaren, ter zaradi suma o prisotnosti klientelizma in korupcije, in za ugotovitev suma o neposredni ali posredni povezavi med sedanjimi in nekdanjimi akterji ter nosilci javnih funkcij z orožjem v obdobju 1991 do 1993 Četrti mandat 30. 3. 2007 Opozicija Ne Ne Ne 17. Preiskovalna komisija za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi nakupa lahkih oklepnih kolesnih vozil 6x6, vladnega letala, havbic 155 mm, Četrti mandat 26.4.2007 Koalicija Da Da Da 226 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto sistema za upravljanje ognja (ACCS), letal Pilatus in obnovi tankov T55-S, financiranih v okviru temeljnih razvojnih programov obrambnih sil Republike Slovenije v letih 1994 do 2007 zaradi suma, da so bili posli politično dogovorjeni, vodeni netransparentno in da so negospodarni, ter zaradi suma o prisotnosti klientelizma in korupcije, in za ugotovitev suma o odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri razorožitvi nekdanje teritorialne obrambe 18. Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so bili odgovorni za pripravo in izvedbo štetja t. i. “izbrisanih” v letih 2003 in 2009, zaradi suma, da so bili uradno objavljeni izidi prirejeni političnim potrebam nekaterih nosilcev javnih funkcij; za ugotavljanje politične odgovornosti za neustrezno izvrševanje 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 (ZIOdlUS246/02) (Ur.l. RS, št. 135/03) v času od začetka leta 2003 do oktobra leta 2004 in v obdobju od 22. novembra Peti mandat 15. 5. 2009 Opozicija Da Da Da ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 2 2 7 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto 2008 dalje, katerega posledici sta tudi ustvarjanje očitne neenakosti pred zakonom in ogrožanje sistema javnih financ; ter za preiskavo suma o klientelizmu oziroma koruptivnem ravnanju nekaterih državnih funkcionarjev in za preiskavo suma zlorabe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije v politične namene v času od začetka leta 2003 do oktobra leta 2004 ter v obdobju od 22. novembra 2008 dalje 19. Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma, da so bili vpleteni v financiranje spornih menedžerskih prevzemov gospodarskih družb Istrabenz, holdinška družba, d.d. in Pivovarna Laško d.d. s strani bank oziroma kreditnih institucij v pretežni državni lasti (kreditne institucije znotraj NLB Skupine in NKBM d.d.), in sicer tako, da naj bi zlorabili svoj politični vpliv za dodeljevanje posojil članom poslovodnih organov navedenih gospodarskih dražb in z njimi povezanih Peti mandat 25. 5. 2009 Koalicija Vmesno Da Da 228 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto pravnih in fizičnih oseb (ti. “slamnatih” podjetij, finančnih holdingov ipd.) za odkup večinskega ali pretežnega deleža gospodarske družbe, ki so jo vodili oziroma jo vodijo in ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevno pomanjkljive oziroma neustrezne zakonodaje s področja prevzemov, kije dopuščala omenjene sporne menedžerske prevzeme 20. Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi gradbenih investicij javnega pomena na področju izgradnje avtocest in objektov gospodarske javne infrastrukture, financiranih s sredstvi iz državnega proračuna, zaradi suma, da so bili postopki in posli medsebojno politično dogovorjeni, vodeni netransparentno in negospodarno ter zaradi suma prisotnosti klientelizma, korupcije in medsebojnih povezav med različnimi nosilci aktivnosti, ki so vključeni v pripravo, javna naročila in izvedbo Peti mandat 15. 7. 2009 Opozicija Ne Ne Ne ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 2 2 9 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto gradbenih poslov ter postopki lastninskih preoblikovanj in managerskih odkupov gradbenih podjetij ter v tej zvezi še posebej za ugotovitev suma o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij in njihovi vlogi pri tem. 21. Preiskovalna komisija Državnega zbora za ugotovitev politične odgovornosti zaradi suma klientelizma in koruptivnega ravnanja ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča pri pridobitvi znatnih javnih nepovratnih sredstev in poslov na javnih naročilih za gospodarske družbe v skupini Ultra (projekt mestne kartice Urbana, sistem za sledenje in nadzor avtobusov javnega podjetja Ljubljanski potniški promet d.o.o., fiktivni posel varovanja gospodarske družbe Mercator d.d., elektronizacija študentske prehrane, ki naj bi jo izvajala gospodarska družba Margento R&D d.o.o. itd.), v katerih je Gregor Golobič solastnik ter pri prenosu področja elektronskih komunikacij iz Ministrstva za gospodarstvo na Ministrstvo za Peti mandat 15. 7. 2009 Opozicija Da Ne Ne 230 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, za ugotovitev politične odgovornosti zaradi suma, daje minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič utajil davke, neupravičeno pridobil status kmeta za nakup kmetijskih zemljišč ter pristojnim organom nepopolno prikazal svoje premoženjsko stanje ter njegov izvor, za ugotovitev politične odgovornosti ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča zaradi suma izogibanja plačevanja davkov Republiki Sloveniji, ob svojem aktivnem sodelovanju pri zviševanju davčnih bremen državljanom Republike Slovenije in za ugotovitev politične odgovornosti zaradi suma klientelizma in koruptivnega ravnanja ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča za pridobitev slabo zavarovanih posojil, ki so bila odobrena s strani banke NLB d.d., kije v večinski državni lasti, za gospodarske družbe v skupini Ultra. ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 231 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto 22. Preiskovalna komisija za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi investicij ter leasing, najemnih ali drugih primerljivih poslih, financiranih s sredstvi iz državnega proračuna ali proračuna Mestne občine Ljubljana, na področju projektov stanovanjske gradnje in nakupov stanovanjskih objektov ter pripadajočih garažnih objektov ali površin v Mestni občini Ljubljana, projektov obnove in dograditve prostorov Univerze na Primorskem, projektov stanovanjske gradnje Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, projektov objektov državnega pomena, projektov objektov v javni rabi, projektov gradbenih investicij javnega pomena, financiranih s sredstvi iz državnega proračuna ali proračuna Mestne občine Ljubljana, in projektov gradbenih investicij javnega pomena na področju t.i. visokih gradenj v javne zdravstvene objekte (projekt Pediatrične klinike, projekt Onkološkega inštituta itd.) zaradi suma, da so bili postopki in posli Peti mandat 23. 9. 2009 Opozicija Ne Ne Ne 232 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto medsebojno politično dogovorjeni, vodeni netransparentno in negospodarno ter zaradi suma prisotnosti klientelizma, korupcije in medsebojnih povezav med različnimi nosilci aktivnosti in delovanja povezanih oseb, ki so vključeni v pripravo, javna naročila in izvedbo gradbenih poslov, ter v tej zvezi še posebej za ugotovitev suma o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij in njihovi vlogi pri tem 23. Preiskovalna komisija za ugotovitev in oceno dejanskega stanja v zvezi z ustanovitvijo izdajateljev, izdajanjem in financiranjem brezplačnih tednikov Slovenski tednik in Ekspres, zaradi obstoja suma, da sta bila izdana z namenom vplivati na volitve poslancev v Državni zbor leta 2008, in sicer v korist političnih strank takratne vladajoče koalicije oziroma zaradi obstoja suma, da gre za njihovo prikrito (pred)volilno kampanjo oziroma financiranje političnih strank Peti mandat 4. 3. 2010 Koalicija Da (interno) Da Da ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 233 št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto 24. Preiskovalna komisija za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma zlorabe uradnega položaja nosilcev javnih funkcij z namenom vplivati na rezultat volitev v Državni zbor leta 2008, zaradi suma zlorabe uradnega položaja nosilcev javnih funkcij za namen zavajanja domače in tuje javnosti ter domačih in tujih preiskovalnih organov na osnovi delnih ali za politične potrebe prirejenih, pa tudi nekaterih skrivanih podatkov, česar posledica je podaljševanje in oteževanje kriminalistične preiskave v primeru Patria oziroma njeno usmerjanje proti nevpletenim političnim tekmecem, zaradi suma zlorabe uradnega položaja nosilcev javnih funkcij za namen zavajanja domače javnosti in prikrivanja konflikta interesov tujim preiskovalcem in zaradi suma zlorabe uradnega položaja nosilcev javnih funkcij za odpravo državnozborske komisije za izvajanje parlamentarnega nadzora nad Komisijo Peti mandat 24. 9. 2010 Opozicija Ne Ne Ne 234 Št. Komisija Mandat / datum ustanovitve Na čigavo zahtevo Poročilo: Priprav­ ljeno Obravna­ vano na seji DZ Sprejeto za preprečevanje korupcije z namenom prikrivanja vloge nekaterih članov in predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v aferi Patria Poslanske skupine Okostje političnega življenja parlamentarnih držav so politične stranke, one narekujejo njegov tempo, one zarisujejo socialne poti. Politične stranke kot združbe programsko-politično podobno mislečih državljanov se vsled svojega smotra logično potegujejo za udeležbo pri državni oblasti in zato s svojimi stališči tekmujejo na volitvah. Če so na njih uspešne, se jim odprejo vrata v parlament. Parlament torej predstavlja - kakor je za­ pisal že v dvajsetih letih 20. stoletja prodoren sloven­ ski politični teoretik (in praktik) Albin Ogris - »akcijski organ«. Parlament je »realizator strankarsko-socialnih hotenj in v tem je njegov pomen; brez strankarsko opre­ deljenih, rectius: volilnih središč bi parlament ne bil delazmožen, bi ne bil socialno sredstvo; parlamentarni sistem pade in stoji z načelom večine-manjšine, z obsto­ jem političnih strank«.5 1 2 In ravno zato v parlamentu ni »delovna edinica« posameznik - poslanec, marveč stran­ ka oz. konkretneje poslanska skupina. Poslanske skupine so tako parlamentarne tran­ smisije strank; njihova »parlamentarna roka«,5 1 3 ki dela politični prostor bolj transparenten in bolj predvidljiv. V parlamentarni zgodovini so se sicer lahko oblikovale tudi drugače, ne le po strankarskem ključu, a so vse­ 5 1 2 Ogris, Politične stranke, str. 212-213. 5 1 3 Gl. Fraktionen im Deutschen Bundestag. Spezial Blickpunkt Bundestag, Ber­ lin 2010, str. 8-9. Dostopno na: https://www.btg-bestellservice.de/pdf/40137500. pdf, pridobljeno 6. 6. 2012. lej zasledovale isti cilj - uveljavitev določene politike oz. socialnega interesa. V dunajskem državnem zboru so tako obstajali poslanski klubi s svojimi načelniki (in so še danes), v beograjski skupščini grupe s svojimi šefi, v Berlinu frakcije. Brez njih si v sodobnem parlamenta­ rizmu preprosto ni mogoče predstavljati organizirane­ ga poslanskega dela. Sodobni parlament ne nazadnje v precejšnji meri figurira kot »abreviatura« vseh socialnih interesov,5 1 4 ki jih je treba sistemizirati v logične celote - poslanske skupine. Obstoj poslanskih skupin v proporcionalnih siste­ mih tudi omogoča sklepanje koalicij, kjer se dve ali več strank dogovori o sodelovanju. Takšno dogovarjanje bi seveda bilo bistveno bolj zahtevno v parlamentu, kjer bi vsi člani poslanske zbornice nastopali povsem samostoj­ no, vsak s svojim političnim prepričanjem in človeškimi lastnostmi. Možna koalicija bi posledično bila šibkejša, v njenem ospredju ne bi bil več osnovni koalicijski kri­ terij - njegova časovna in kvalitativna sprejemljivost za partnerje.5 1 5 Kljub smiselnosti in smotrnosti poslančevega dela znotraj ene poslanske skupine lahko v parlamentarni preteklosti in sedanjosti naštejemo številne primere, ko se je poslanec s svojo poslansko skupino razšel. V pretekli politični realnosti se je tako ravnanje veliko­ krat sankcioniralo, na Češkoslovaškem je v času med obema vojnama poslanec celo izgubil mandat, če je bil zaradi nečastnih dejanj izključen iz stranke (politična praksa je pokazala, da so za nečastno šteli vsako krše­ nje strankarske discipline).5 1 6 V sodobnem slovenskem parlamentu poslanec po ustavi ni vezan na nikogar, o njegovem morebitnem izstopu iz poslanske skupine na­ posled presojajo volivci na naslednjih volitvah. Takšen poslanec seveda mora računati s tem, da se bo njegovo ravnanje medijsko seciralo in bo sam postal predmet špekulacij o domnevnih »pravih« motivih izstopa oz. prestopa.5 1 7 Če se poslanec s svojimi političnimi tovariši 5 1 4 Ogris, Politične stranke, str. 214. 5 1 5 Prav tam, str. 218-220. 5 1 6 Prav tam, str. 213-214. 5 1 7 V začetku šestega mandata je tedaj že nekdanji poslanec Zmago Jelinčič še do­ datno podžgal razprave o nemoralnem vedenju in glasovanjih poslancev, ko je za razide, lahko pristopi h kateri drugi poslanski skupini ali se odloči za pot samostojnega oz. nepovezanega po­ slanca. V dunajskem državnem zboru so take poslan­ ce imenovali divjaki. Nepovezani poslanci se sicer lah­ ko medsebojno povežejo in ustanovijo svojo poslansko skupino nepovezanih poslancev, ki more prerasti v za­ metek politične stranke. • k " k " k Pravico poslancev državnega zbora do povezovanja v poslanske skupine podrobneje ureja poslovnik. Posla­ nec je tako lahko član le ene poslanske skupine, kar je seveda edino smiselno, ravno tako lahko le eno po­ slansko skupino ustanovijo poslanci, ki so bili izvoljeni z »istoimenskih list«, torej prihajajo iz ene stranke oz. politične skupine. Poslovnik posebej poudarja, da imata položaj poslanske skupine tudi poslanca obeh narodnih skupnosti. Poslanske skupine se lahko ob upoštevanju določenih pogojev združujejo in razdružujejo, pri čemer morajo vselej šteti najmanj tri poslance.5 1 8 V dvajsetletni zgodovini državnega zbora je vsesko­ zi prihajalo do številnih sprememb znotraj poslanskih skupin. Najbolj so vendarle zaznamovale prvi mandat, ko se je strankarsko-politični prostor šele strukturiral. Po prvih državnozborskih volitvah leta 1992 so poslan­ ci ustanovili devet poslanskih skupin (Liberalno-demo- kratske stranke, Slovenskih krščanskih demokratov, Združene liste, Slovenske nacionalne stranke, Sloven­ ske ljudske stranke, Demokratov - Demokratske stran­ ke, Zelenih, Socialdemokratske stranke Slovenije in po­ slansko skupino poslancev narodnosti), le tri med nji­ mi pa so mandat preživele brez personalnih sprememb (poslanske skupine SDSS, ZL in poslancev narodnosti). Številni so bili prestopi med skupinami (skupaj jih je bilo kar 29), nekatere so se preimenovale (Zeleni naj­ prej v Zeleni - Ekološko socialna stranka, nato v Zeleni/ časnik Finance dejal, da je bila nekoč cena poslanskega glasu 40.000 DEM. - Fi­ nance, 11. 1. 2012. 5 1 8 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, §§ 118-123; UL RS, 92/2007, Po­ slovnik Državnega zbora - uradno prečiščeno besedilo, §§ 28-31. LDS, Liberalno demokratski klub po združitvenem kon­ gresu v klub Liberalne demokracije Slovenije, skupina Demokratov v poslansko skupino Demokratske stran­ ke Slovenije), dve poslanski skupini sta nastali na novo (nekdanji poslanci SNS so ustanovili poslansko skupino Slovenska nacionalna desnica in skupino samostojnih poslancev), dva poslanca sta konec mandata dočakala kot nepovezana.5 1 9 V drugem mandatu so poslanci spočetka obliko­ vali osem poslanskih skupin (Liberalne demokracije Slovenije, Slovenske ljudske stranke, Slovenskih kr­ ščanskih demokratov, Socialdemokratske stranke Slo­ venije, Združene liste socialnih demokratov, Slovenske nacionalne stranke, Demokratične stranke upokojen­ cev Slovenije in skupino poslancev narodnosti), a je en poslanec svojo skupino (SKD) kmalu zapustil. Delo je nadaljeval kot samostojni poslanec. Politična podoba parlamenta je nato ostala skoraj do konca nespreme­ njena, koje vnovič prišlo do sprememb. Junija 2000 sta dve poslanki izstopili iz svoje poslanske skupine (ena iz SNS, druga iz DeSUS) in postali samostojni poslanki, poslanci iz SLS in SKD pa so po združitvi obeh strank oblikovali novo poslansko skupino SLS + SKD Sloven­ ska ljudska stranka.5 2 0 Tretji mandat je spet bil bolj spreminjajoč; v za­ četku so poslanci ustanovili devet poslanskih skupin (poslanski klub Liberalne demokracije Slovenije, Soci­ aldemokratske stranke Slovenije, Združene liste social­ nih demokratov, SLS + SKD Slovenske ljudske stranke, Nove Slovenije, Demokratične stranke upokojencev Slo­ venije, Slovenske nacionalne stranke, Stranke mladih Slovenije in skupino poslancev narodnosti). Leta 2001 je en poslanec svojo skupino zapustil (SDS), tri leta ka­ sneje so se mu pridružili še štirje (trije iz SMS in en iz LDS). Trije so nato delovali naprej kot samostojni po­ slanci, četudi bi lahko ustanovili svojo poslansko sku­ pino, eden se je pridružil SDS, eden pa SLS. Poslanska skupina SMS je zaradi izstopov treh članov prenehala 5 1 9 Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1992-1996. Ljubljana 1996. 5 2 0 Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 19-29. z delovanjem, pri čemer je četrti član postal član sku­ pine SDS. Poleg tega sta dve poslanski skupini spre­ menili svoje ime - skupina Socialdemokratske stranke Slovenije je septembra 2003 postala poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, SLS + SKD pa zgolj po­ slanska skupina SLS.5 2 1 Mandatno obdobje 2004-2008 je bilo ravno tako nestanovitno. Poslanci so sprva ustanovili osem po­ slanskih skupin (Slovenske demokratske stranke, Li­ beralne demokracije Slovenije, Združene liste socialnih demokratov, Nove Slovenije, Slovenske ljudske stran­ ke, Demokratične stranke upokojencev Slovenije, Slo­ venske nacionalne stranke in skupino poslancev naro­ dnosti). Na polovici mandata je poslansko skupino LDS zapustilo 12 poslancev. Štirje so prestopili k poslanski skupini Socialnih demokratov (ZLSD se je aprila 2005 preimenovala v SD), eden je nadaljeval delo kot nepove­ zan, večina pa jih je ustanovila samostojno poslansko skupino, kije po dobrega pol leta, oktobra 2007, posta­ la skupina novoustanovljene politične stranke Zares. Malo pred koncem mandata, januarja 2008, so trije po­ slanci izstopili iz poslanske skupine SNS in ustanovili skupino nepovezanih poslancev. Taje tako bila že dru­ ga v četrtem mandatu, kar pa ni bilo poslovniško spor­ no, saj obe samostojni skupini nista obstajali sočasno. Tudi druga poslanska skupina nepovezanih poslancev je podobno kot prva kmalu prerasla v skupino novou­ stanovljene stranke Lipa. Junija 2008 se je dotlej osa­ mljenemu samostojnemu poslancu pridružil še eden, ki je zapustil poslansko skupino NSi.5 2 2 Doslej najkrajše mandatno obdobje 2008-2011 je bilo v tem pogledu izjemno, saj je sodila slika parla­ menta med bolj statične. Po volitvah so poslanci usta­ novili osem poslanskih skupin (Socialnih demokratov, Slovenske demokratske stranke, Zares, Demokratične stranke upokojencev Slovenije, Slovenske nacionalne stranke, Slovenske ljudske stranke, Liberalne demo­ kracije Slovenije in seveda skupino poslancev naro­ dnosti). Do prve spremembe je sicer prišlo že kmalu; 5 2 1 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 18. 5 2 2 Poročilo o delu DZ 2004-2008, str. 18-19. poslansko skupino SDS je le mesec po njenem konsti­ tuiranju zapustil en poslanec. Naslednje leto sta mu sledila še dva iz poslanske skupine DeSUS. Oba sta nadaljevala delo kot nepovezana poslanca, nekdanji član SDS pa se je po enem letu priključil SLS.5 2 3 Je­ seni 2010 je en poslanec izstopil iz poslanske skupine SD in skupaj s preostalima ustanovil novo poslansko skupino nepovezanih poslancev.5 2 4 Tej sta se kasneje pridružila še dva poslanca, izvoljena na listi Zares. Tik pred koncem mandata, oktobra 2011, je iz poslanske skupine SD izstopila še ena poslanka in delo nadaljeva­ la kot nepovezana.5 2 5 V začetku 6. mandata so poslanci ustanovili 8 poslanskih skupin (iz dveh sta nato dva poslanca kmalu izstopila). ie ie " k Smisel poslanskih skupin temelji v boljši organi­ zaciji in koordinaciji poslanskega dela, zato ima vsaka skupina svojega vodjo, namestnika in sekretarja. Zlasti vodja je zmerom vidnejši član stranke, a redko - z izjemo SNS - njen predsednik (če ta seveda opravlja funkcijo poslanca). V angleškem parlamentu se poslanci znotraj ene »skupine« delijo na t. i. frontbencherse in backben- cherse, torej tiste iz sprednjih klopi, ki več nastopajo in glasno zagovarjajo politična stališča, in tiste iz zadnjih klopi, ki so bolj tihi in v glavnem le glasujejo. Podob­ ne delitve v slovenskem parlamentu ni najti, saj so v preteklosti velikokrat številni poslanci nastopali v vlo­ gi frontbenchersov, pogostost njihovih nastopov je bila bolj odvisna od vsebine dnevnega reda kot od njihovega položaja znotraj stranke. Kljub temu moremo opaziti, da so nekatere mandate bolj zaznamovali posamezni vi­ dnejši poslanci in tako postali nekakšni frontbencher- si. Takšen je bil denimo Ivo Hvalica iz SDSS v prvih dveh mandatih. Po drugi strani so številni poslanci zelo redko spregovorili, kar napeljuje na sklep, da lahko dr­ 5 2 3 poročilo o delu DZ 2008-2012, prvo leto mandata, str. 13. 5 2 4 Poročilo o delu DZ 2008-2012, drugo leto mandata, str. 10. 5 2 5 Poročilo o delu DZ 2008-2011, str. 16-20. žavnozborsko parlamentarno prakso prvih dvajsetih let razglasimo za improvizirano.5 2 6 V državnem zboru prav tako ni vodje opozicije po angleškem vzoru. To vlogo je navadno opravljalo več opozicijskih liderjev, a jo je včasih prevzemal vodja naj­ močnejše opozicijske poslanske skupine. Poleti 2004 je denimo interpelacijo o delu in odgovornosti celotne vla­ de predstavil Janez Janša, ki je že figuriral kot možni predsednik vlade v prihodnjem mandatu. Poslanci ene poslanske skupine so na sejah parla­ menta tudi navzven povezani, saj zmerom sedijo sku­ paj, vsak na svojem točno določenem stolu, kjer imajo glasovalno napravo. Po uveljavljeni delitvi iz francoske­ ga parlamentarizma se sami delijo na levico in desnico (tako jih vidijo tudi volivci) in zato želijo takšen položaj glede na predsednika parlamenta zasesti tudi v dvora­ ni. Leve stranke na levici in desne na desnici. V prvem državnem zboru za časa habsburške monarhije iz leta 1848 so se prve ohlapne parlamentarne skupine ravno tako ločile glede na sedežni red. Poleg levice in centru- ma so bili v njem tudi poslanci »slovanske« desnice, ki je vključevala slovenske poslance. Toda ob tem velja po­ udariti, da so se »desni« poslanci na desnici znašli zato, ker je bil ob njihovem prihodu drugje prostor že zase­ den. Desnica tako tedaj ni pomenila drugačne stopnje liberalnosti (leta 1848 so bili domala vsi poslanci prežeti z liberalno-konstitucionalno miselnostjo), ampak - kar je pokazal čas - različne poglede na organizacijo in iz­ gradnjo države.5 2 7 Če se leta 1848 sedežni red ni zdel pomemben, je bilo po letu 1992 drugače. Poslanci so si zmerom priza­ devali sedeti tam, kjer so želeli. Po poslovniku bi se naj poslanske skupine o stalnem sedežnem redu dogovorile v petnajstih dneh po konstituiranju državnega zbora.5 2 8 Toda po volitvah leta 1996, ko je bilo razmerje sil v par­ lamentu 45 : 45 in so poslanci dolgo stopicljali na me­ stu, tega niso bili zmožni. Nalogo so naposled zaupali 5 2 6 Prim. Wintr, Češka parlamentni kultura, str. 323. 5 2 7 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 31-33. 5 2 8 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, § 58 (enako je določal že § 5 Zača­ snega Poslovnika Državnega zbora. - UL RS, 62/1992). generalnemu sekretarju državnega zbora, ki je določil začasni sedežni red.5 2 9 V težnji po odpravi tovrstnih za­ pletov so nato leta 2002 in leta 2007 posodobili poslov­ nik, ki natančno določa pravila dodeljevanja sedežev. Sedežni red se tudi odtlej določa s sporazumom med po­ slanskimi skupinami, a če do njega ne pride, »se sede­ žni red določi tako, da izmed prostih poslanskih sedežev poslanska mesta določajo poslanske skupine v vrstnem redu od največje do najmanjše poslanske skupine. Ena­ ko številčne poslanske skupine določijo poslanska me­ sta v zaporedju, kot ga določi predhodni žreb.«5 3 0 Sicer so v praksi poslanci v vseh šestih mandatih v glavnem sedeli tam, kamor so se uvrščali sami in kamor so jih uvrščali volivci. 5 2 9 V istem mandatu je ravno tako ob njegovem začetku prišlo tudi do zmešnjave oz. formalno »prekoračitve pooblastil glede sedežnega reda«, zaradi katere je moral predsedujoči prekiniti 1. izredno sejo. Poslanec Ciril Pucko, k ije izstopil iz svoje poslanske skupine, se je namreč na lastno željo presedel med poslance LDS in to šele kasneje sporočil predsedniku Državnega zbora. Po prekinitvi je bila Puckova želja uslišana, začasno je sedel na sedež številka 170. - DKO DZ RS, Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata Državnega zbora z dne 8. 1. 1997. Dostopno na: http:/ /www.dz-rs.si. 5 3 0 UL RS, 64/2007, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora, § 1. Posodobljen poslovnik iz leta 2002 (UL RS, 35/2002) je bil nekoliko manj natančen. Po § 10 se je sedežni red določil »upoštevaje velikost poslanskih skupin (število poslancev). Če imajo poslanske skupine enako število članov, se sedežni red določi z žrebom.« Delovna telesa Sodobni parlamenti so vzporedno z razvojem in krepitvijo svojih funkcij morali nujno poskrbeti za ustrezno lastno organiziranost. Parlamentarni politič­ ni organizem, ki bi vse naloge opravljal na plenarnih sejah, bi se kmalu utopil v morju nalog in brezbrežni množici številnih razpravljalcev. Težnja po učinkovito­ sti in kvaliteti parlamentarnega delaje zato narekovala ustanovitev specializiranih delovnih teles, manjših sku­ pin poslancev, v katerih se je sčasoma odvijalo vse več političnega in zakonodajnega dela. Delovna telesa so že v 19. stoletju bila značilnost vseh evropskih parlamen­ tov, tudi dunajskega državnega zbora. Zlasti hitro so se razvila v ZDA, kjer je zanje kasnejši, 28. ameriški predsednik Woodrow Wilson leta 1885 zapisal: »/.../ it is not far from the truth to say that Congress in session is Congress on public exhibition, whilst Congress in its committee rooms is Congress at work.«5 3 1 Plenarna de­ bata naj bi bila po Wilsonu le predstava, pravo delo naj bi se odvijalo v prostorih delovnih teles. Parlamenti so sprva ustanavljali delovna telesa sproti (ad hoc), za obravnavo konkretnih zadev, ki so se zdele pomembne, šele kasneje so se uveljavila t. i. stal­ na delovna telesa, ki so v prvi vrsti sledila »klasičnim 5 3 1 Woodrow Wilson: Congressional Government. A study in americanpolitics. Boston - New York 1885. Dostopno na: http://www.gutenberg.org/files/35861/35861- -h/35861-h.htm, pridobljeno 16. 4. 2012. funkcijam parlamenta«.5 3 2 Po drugi svetovni vojni so se nato začela delovna telesa prilagajati izvršni oblasti in so bila ustanovljena za »pokrivanje« dela posameznih ministrstev.5 3 3 Ključna prednost sodobnih delovnih teles je v nji­ hovi specializiranosti, saj predstavljajo relativno majh­ na okolja, v katerih je mogoča intenzivna in vsebinsko osredotočena razprava. Pot do morebitnega kompro­ misa je tako lažja.5 3 4 V delovnih telesih lahko poleg te­ ga sodelujejo tudi strokovnjaki in predstavniki civilne družbe, kar gotovo daje obravnavi konkretne zadeve no­ ve dimenzije. Njihov pomen v starejših demokracijah še najbolje opisuje dejstvo, da se ponovno izvoljeni poslan­ ci »vračajo« v svoja delovna telesa, na področja, ki so jim blizu, in tako postajajo »profesionalni« člani.5 3 5 Uveljavljeni praksi zahodnih parlamentov so po letu 1990 sledili tudi parlamenti tranzicijskih držav evropskega vzhoda, sredine in juga, med njimi državni zbor.5 3 6 Tako je že v začetku svojega delovanja obliko­ val številna delovna telesa, ki so sledila glavnim podro­ čjem oblikovanja politik.5 3 7 Po poslovniku jih je ločil na odbore, ki so bili ustanovljeni »praviloma za področja, za katera so ustanovljena ministrstva, lahko pa tudi za več med seboj povezanih področij« in na komisije »za 5 3 2 Poslovnik Narodne skupščine Kraljevine SHS je tako predvideval sedem stalnih odborov in posebne odbore. Stalni so bili: zakonodajni odbor, verifikacijski odbor, odbor šefov poslanskih skupin, administrativni odbor, imunitetni odbor, odbor za prošnje in pritožbe in finančni odbor. - Jovanovič, Ustavno pravo Kraljevine SHS, str. 192-196. 5 3 3 Drago Zajc: Parlamentarno odločanje. (Re)parlamentarizacija v Srednji in Vzho­ dni Evropi. Funkcije novih parlamentov. Ljubljana 2000 (dalje Zajc, Parlamentarno odločanje), str. 176. 5 3 4 Medtem ko so seje delovnih teles parlamentov z daljšo tradicijo zaradi vzposta­ vljanja ugodnejše delovne klime zaprte za javnost, so seje državnozborskih delovnih teles javne (precej jih celo v živo prenaša TV Slovenija 3 oz. kasneje podaja njihove velikokrat humorne izvlečke). 5 3 5 Gl. Drago Zajc: Vloga delovnih teles v Državnem zboru - potencial ali ovira za izvajanje njegovih funkcij. V: Prihodnost parlamentarne demokracije (dalje Zajc, Vloga delovnih teles), str. 166-169. 5 3 6 Delovna telesa je sicer poznala tudi nekdanja tridomna Skupščina SRS, a je bila njihova struktura v zadnjem mandatu »pomanjkljivo razvita«. - Prav tam, str. 179, 182. 5 3 7 Po § 24 prvega poslovnika iz leta 1993 (UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora) »Državni zbor ustanovi delovna telesa za preučevanje posameznih področij, za pripravo odločitev o politiki na teh področjih, in za oblikovanje stališč do po­ sameznih vprašanj, za pripravo, preučevanje in obravnavo predlogov zakonov ter drugih aktov državnega zbora.« preučevanje določenih skupnih vprašanj ali za preuče­ vanje posameznih zadev«.5 3 8 Te so lahko bile stalne ali nestalne.5 3 9 Delovno telo je poleg tega lahko bilo (in je) matično, če sodi obravnava neke zadeve v njegov resor in ima znotraj tega določene naloge, ali pa zainteresira­ no, če je zgolj podajalo mnenje o posamezni zadevi ma­ tičnemu telesu.5 4 0 Število delovnih teles in pristojnosti posameznega odbora ali komisije se je skozi vseh šest mandatnih obdobij spreminjalo, a v bistvenih konturah ostajali podobni. Spremembe je na eni strani pogojeva­ la drugačna organiziranost vlade, na drugi pa aktualna državnozborska recepcija problemov in konkretnih or­ ganizacijskih potreb. V začetku prvega mandata je državni zbor ustano­ vil 24 odborov in komisij, ki so imeli skupaj 375 članov, v začetku drugega 26 odborov in komisij s 379 člani, v začetku tretjega 20 s 309 člani, četrtega 23 z 289 čla­ ni in petega ravno tako 23 s 316 člani. Število delov­ nih teles je tako bilo kljub oscilacijam vseskozi visoko, ob tem pa je število poslancev seveda ves čas ostajalo na konstantnih 90. Statistično je tako moral biti vsak poslanec član vsaj treh.5 4 1 Pri veliki intenzivnosti dela v delovnih telesih in soočanju z zakonodajno stisko so torej poslanci bili ves čas preobremenjeni s članstvom v »(pre)velikem številu delovnih teles«. Njihova številč­ nost je prejkoslej dajala le »videz večje učinkovitosti«.5 4 2 Povrhu vsega je bila delitev dela med plenumom in de­ lovnimi telesi po prvem poslovniku iz leta 1993 premalo racionalna. Delovna telesa so se pojavljala v vseh fazah postopka, kar je povzročalo ponavljanje dela. Zamišlje­ na sodobna vloga delovnih teles je tako bila v precejšnji meri okrnjena. Temu so v času prvega mandata pritrjevali tudi sa­ mi poslanci. Leta 1994 jih je večina bila članov treh ali štirih delovnih teles (po 8 % jih je bilo celo članov petih 5 3 8 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, § 130 in 131. 5 3 9 Po § 131 poslovnika je imel Državni zbor naslednje stalne komisije: komisijo za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, mandatno-imunitetno komisijo, komisijo za poslovnik in komisijo za narodni skupnosti. 5 4 0 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, § 136 in 137. 5 4 1 Poslanec večine drugih parlamentov je praviloma član le enega delovnega telesa, le v hrvaškem Saboru je član več kot dveh. 5 4 2 Zajc, Vloga delovnih teles, str. 181. in šestih), čemur so namenjali (le) od petine do tretjine svojega poslanskega časa. Posledično so priznali, da ne morejo posvečati enake pozornosti vsem. Hkrati so me­ nili, da bi bilo treba vlogo delovnih teles okrepiti, saj nji­ hova stališča plenum v glavnem (ali včasih kakor kdaj) upošteva.5 4 3 Novi poslovnik iz leta 2002 je sledil omenjeni za­ znavi problemov inje dal delovnim telesom večji pouda­ rek in večjo samostojnost ter odgovornost,5 4 4 toda obre­ menjenost poslancev s številčnim članstvom je ostala še naprej. Raziskovalec parlamenta Drago Zajc zato drzno predlaga, kako bi veljalo problem postaviti na politični dnevni red in bodisi razmišljati o zmanjšanju števila de­ lovnih teles bodisi o povečanju števila poslancev. Ne na­ zadnje je moral (in mora) majhen slovenski parlament opraviti podobne naloge kot neprimerljivo večji parla­ menti. Toda slednja možnost - povečanje števila po­ slancev - se zdi v aktualnih družbenih razmerah »težko uresničljiva«,5 4 5 sploh upoštevaje relativno nizek ugled parlamenta in poslanskega poklica. Sestava in vodenje delovnih teles je kljub težnji po njihovi »specializiranosti« seveda izrazit politikum. Te­ ža odborov in komisij (zlasti po reformi poslovnika le­ ta 2002) vsekakor ni majhna in zato ni vseeno, koliko članov posamezne poslanske skupine sedi v določenem telesu in kdo slednjega vodi. Že prvi poslovnik je pred­ pisoval, da se naj sestava in funkcije teles določijo glede na število poslancev posameznih poslanskih skupin, pri čemer je bilo vsaki poslanski skupini praviloma zagoto­ vljeno vsaj eno mesto v vsakem telesu. Sestava delov­ nih teles bi torej morala ustrezati razmerju političnih moči v državnem zboru. Ob tem je poslovnik v skladu s klasično nadzorno vlogo parlamenta še posebej določal, da vodenje v delovnih telesih, »ki opravljajo nadzor nad varnostno-informativnimi in obveščevalnimi službami 5 4 3 Drago Zajc: Anketa med poslanci Državnega Zbora [datoteka podatkov]. Ljublja­ na: Fakulteta za družbene vede. Center za politološke raziskave [izdelava], 1994. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], december 2002 (dalje Zajc, Anketa med poslanci DZ). Do­ stopno na: http://adp.fdv.uni-lj.si/opisi/posdz94/, pridobljeno 18. 6. 2012. 5 4 4 UL RS, 35/2002, Poslovnik državnega zbora. 5 4 5 Zajc, Vloga delovnih teles, str. 181. in v delovnem telesu, ki obravnava vprašanja nadzora državnega proračuna in financ«, v vsakem primeru pri­ pade predstavnikom opozicijskih poslanskih skupin.5 4 6 V prvem mandatu je tako koaliciji po načelu stran­ karske sorazmernosti pripadlo kar 213 mest v delov­ nih telesih, drugim pa 121. Koalicijski poslanci so po­ leg tega vodili 15 teles, drugi 8, kar pomeni, daje bila tehtnica izrazito nagnjena na stran vladajoče večine. V drugem mandatu so se nato razmerja precej spremeni­ la, saj je koaliciji pripadlo 186 mest, ostalim pa 174.5 4 7 Prav tako precej izenačeno so bile razporejene vodstve­ ne funkcije, koalicijski poslanci so jih prevzeli 12 (+2), opozicijski pa 12. Toda tedanja razmerja niso bila izraz drugačnega tolmačenja poslovnika, ampak posledica pat pozicije v parlamentu, vzpostavljene po volitvah. Poslanci so namreč ustanovili delovna telesa, preden je bila oblikovana koalicija, ki je nastajala dalj časa, k čemur so jih zavezovali poslovniški roki (30 dni po kon­ stituiranju državnega zbora). Po padcu Drnovškove vla­ de in nastopu Bajukove junija 2000 so se razmerja le malo spremenila. Odtlej je koalicija vodila 13 delovnih teles, prav toliko kot opozicija.5 4 8 V tretjem mandatu je (ob njegovem začetku) koalicija spet zasedla podobno število mest kot v prvem, poleg tega je bila zastopanost poslancev koalicije v večini delovnih teles nadpolovična, kar je zagotavljajo možnost preglasovanja. Toda ob kon­ cu mandata, ko poslanska skupina SLS ni bila več del koalicije, se je razmerje spremenilo; koalicija je imela 169 mest v delovnih telesih, ostale poslanske skupine pa 158. Tudi vodstvene funkcije so bile razporejene bolj izenačeno, ob koncu mandata so koalicijski poslanci vodili 14 delovnih teles, drugi 13 (dve delegaciji nista imeli formalnega vodje).5 4 9 Kakor v prvih dveh mandatih je tudi v tretjem pri­ hajalo do številnih zamenjav v članstvu delovnih teles, nekatera so se preoblikovala, nekatera so s svojim delom prenehala, nekatera nova so bila ustanovljena. Tako sta 5 4 6 UL RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, § 127. 5 4 7 Zajc, Parlamentarno odločanje, str. 184-185. 5 4 8 Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 56-63. 5 4 9 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 48-57. po vstopu v EU prenehala z delom komisija za evropske zadeve in slovenski del pridružitvenega parlamentarne­ ga odbora, namesto njiju pa je bil ustanovljen Odbor za zadeve Evropske unije.5 5 0 Do določenih sprememb je prišlo tudi zaradi sprejetja novega poslovnika, kije med drugim natančneje opredeljeval načelo sorazmernosti in namenjal opoziciji večjo vlogo. Odtlej se ob določi­ tvi števila članov v vseh delovnih telesih, ki pripadajo posamezni poslanski skupini, upošteva velikost posa­ mezne poslanske skupine, ob določitvi mest v posame­ znem delovnem telesu pa se posebej upošteva razmerje med poslanci koalicije in poslanci opozicije. Mesti pred­ sednika in podpredsednika delovnega telesa praviloma pripadata poslancem različnih poslanskih skupin. Če je predsednik delovnega telesa iz vrst koalicije, poslovnik izrecno pravi, da gre potem mesto podpredsednika opo­ ziciji (in obratno). Vodenje komisij za nadzor javnih fi­ nanc in za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb še naprej pripada opoziciji, ravno tako pa mora opozicija v obeh imeti tudi večino članov.5 5 1 Številčna zastopanost poslancev koalicije in opo­ zicije v delovnih telesih je bila v naslednjih mandatih precej izenačena, pri čemer je seveda koalicija vendarle imela večino članov v večini teles. Ob koncu četrtega mandata je koaliciji pripadlo 169 mest v delovnih tele­ sih, drugim poslanskim skupinam pa 147; trinajstim je predsedoval koalicijski poslanec, enajstim poslanec druge poslanske skupine.5 5 2 V petem mandatu je ob njegovem začetku koalicija imela 170 mest v delovnih telesih, drugi 147; trinajst jih je imelo predsednika iz vrst koalicije, deset iz vrst opozicije. Razmerja so se do konca mandata spremenila, saj je koalicija postopoma razpadala; ob koncu sta jo sestavljali le še dve stran­ ki (SD in LDS, njuni poslanci so vodili deset delovnih teles).5 5 3 Po prvih predčasnih volitvah leta 2011 je državni zbor spočetka ustanovil le nekaj delovnih teles in zača­ 5 5 0 Prav tam. 5 5 1 UL RS, 35/2002, Poslovnik državnega zbora, § 32. 5 5 2 Poročilo o delu DZ 2004— 2008, str. 53-56. 5 5 3 Poročilo o delu DZ 2008-2011, str. 52-57. sen skupni odbor, v katerega pristojnost je kmalu sodi­ lo vse, kar ni sodilo v pristojnost že ustanovljenih teles. Večina poslancev je menila, da je taka rešitev najbolj smiselna, saj je parlament moral začeti z delom, hkra­ ti pa še niso bili znani obrisi bodoče koalicije in vlade (oblikovanje koalicije je trajalo skoraj dva meseca). Tako denimo opoziciji ni bilo mogoče zagotoviti predsedniških mest v obeh nadzornih komisijah, saj preprosto ni bi­ lo jasno, kdo je opozicija. Nekateri poslanci so ob tem ugotavljali, kako poslovnik v tej točki ni najbolj domi­ šljen, ker predvideva (pre)hitro oblikovanje koalicije. Ko so se politična zavezništva končno izoblikovala, je sku­ pni odbor prenehal z delom, poslanci pa so ustanovili še preostala delovna telesa. Vsega skupaj jih je dvajset, pri čemer jih poslanci iz vrst koalicije vodijo deset, prav toliko kot opozicijski. 250 TABELA: Delovna telesa državnega zbora v posameznih mandatnih obdobjih5 5 4 1992-1996 1996-2000 2000-2004 2004-2008 2008-2011 2011- Odbor za finance in kreditno- monetarno politiko Odbor za finance in monetarno politiko Odbor za finance in monetarno politiko Odbor za finance in monetarno politiko Odbor za finance in monetarno politiko Odbor za finance in monetarno politiko Odbor za notranjo politiko in pravosodje Odbor za notranjo politiko in pravosodje Odbor za notranjo politiko Odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje Odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje Odbor za notranje zadeve Komisija za lokalno samoupravo Komisija za lokalno samoupravo Komisija za peticije Odbor za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Odbor za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Odbor za pravosodje, javno upravo in lokalno samoupravo Komisija za peticije Komisija za peticije Odbor za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Komisija za žensko politiko Komisija za politiko enakih možnosti Odbor za gospodarstvo Odbor za zdravstvo Odbor za zdravstvo Odbor za zdravstvo 5 5 4 Podatki so v: Poročila o delu DZ od I. do V. mandata; za VI. mandat pa so dostopni naihttp://www.dz-rs.si. ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 2 5 1 1992-1996 1996-2000 2000-2004 2004-2008 2008-2011 2011- Odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko Odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko Odbor za kulturo, šolstvo, mladino, znanost in šport Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide Komisija za vprašanja invalidov Komisija za vprašanja invalidov Odbor za infrastrukturo in okolje Odbor za gospodarstvo Odbor za gospodarstvo Odbor za gospodarstvo Odbor za gospodarstvo Odbor za gospodarstvo Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Odbor za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj Odbor za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj Odbor za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino Komisija za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja družbene lastnine Komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije Odbor za zunanjo politiko Odbor za kulturo, šolstvo in šport Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino Odbor za infrastrukturo in prostor Odbor za znanost, tehnologijo in razvoj Odbor za znanost in tehnologijo Odbor za obrambo Odbor za okolje in prostor Odbor za okolje in prostor Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje 252 1992-1996 1996-2000 2000-2004 2004-2008 2008-2011 2011- Odbor za kulturo, šolstvo in šport Odbor za kulturo, šolstvo in šport Komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ Odbor za promet Odbor za promet Odbor za zunanjo politiko Odbor za infrastrukturo in okolje Odbor za infrastrukturo in okolje Komisija za narodni skupnosti Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Odbor za obrambo Odbor za kmetijstvo in gozdarstvo Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve Odbor za zunanjo politiko Odbor za zunanjo politiko Komisija za nadzor javnih financ Odbor za mednarodne odnose Odbor za mednarodne odnose Mandatno- imunitetna komisija Odbor za obrambo Odbor za obrambo Komisija za narodni skupnosti Odbor za obrambo Odbor za obrambo Komisija za poslovnik Komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ Komisija za nadzor javnih financ Mandatno-volilna komisija ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 253 1992-1996 1996-2000 2000-2004 2004-2008 2008-2011 2011- Odbor za nadzor proračuna in drugih javnih financ Odbor za nadzor proračuna in drugih javnih financ Komisija po zakonu o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo Komisija za narodni skupnosti Komisija za narodni skupnosti Komisija za poslovnik Odbor za spremljanje uresničevanja resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti RS Odbor za spremljanje uresničevanja resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti RS Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb Mandatno-volilna komisija Mandatno-volilna komisija Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Komisija za narodni skupnosti Komisija za narodni skupnosti Komisija za evropske zadeve Komisija za poslovnik Komisija za poslovnik Odbor za zadeve EU Komisija za volitve, imenovanja in administrativne nadeve Komisija za volitve, imenovanja in administrativne nadeve Slovenski del Pridružitvenega parlamentarnega odbora Komisija po zakonu o preprečevanju korupcije Komisija po zakonu o preprečevanju korupcije Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu 254 1992-1996 1996-2000 2000-2004 2004-2008 2008-2011 2011- Mandatno- imunitetna komisija Mandatno- imunitetna komisija Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Ustavna komisija Komisija za poslovnik Komisija za poslovnik Ustavna komisija Odbor za zadeve EU Odbor za zadeve EU Komisija po zakonu o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo Komisija po zakonu o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb Ustavna komisija Ustavna komisija Komisija za evropske zadeve Komisija za evropske zadeve ZNAČILNOSTI PARLAMENTARNEGA DELA I N SLOVENSKA PARLAMENTARNA KULTURA 2 5 5 1992-1996 1996-2000 2000-2004 2004-2008 2008-2011 2011- Slovenski del Pridružitvenega parlamentarnega odbora Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Ustavna komisija Komisija za volilni sistem in ustavne spremembe Strokovne službe Državnega zbora Snov za zgodovino državnozborskih praks nedvo­ mno ustvarjajo poslanke in poslanci, toda tega ne poč­ nejo povsem sami, ne brez nasveta in ne brez podpore. Ob njih (ali za njimi) so številni strokovni, administra­ tivni in tehnični sodelavci, »nevidna roka parlamenta«, ki skrbijo, da se zakonodajni proces in druge funkcije parlamenta izvajajo gladko, nemoteno in kvalitetno. Za­ ključek poglavja o parlamentarnih praksah in kulturi velja zato nameniti njim ... Posebne parlamentarne službe, ki so poslancem zagotavljale najrazličnejšo pomoč in podporo, so se kre­ pile vzporedno z razvojem sodobnih parlamentov. Sprva so bile šibke in omejene na administrativno in tehnično podporo, a so sčasoma zrasle v velike in kompleksne strokovne organizme, ki tvorijo okostje parlamentarne­ ga dela. Bolj ko so se poslanci zavedali svojega veliko­ krat podrejenega položaja v odnosu do vlade, za katero je zmerom stal gromozanski uradniški aparat, bolj so pridobivale pomen, število in moč parlamentarne služ­ be.5 5 5 V prvi jugoslovanski državi so v prvem mandatu po uveljavitvi oktroirane ustave zaposlovale že 231 re­ dnih in honorarnih sodelavcev (vključno s pripadniki skupščinske policije).5 5 6 Sodobni zakonodajalec skoraj- 5 5 5 Mauro Romanelli: Understanding the organisational change within parliamenta- ry administrations. Dostopno na: http://www.organizzazione.unina.it/cms7/pro- ceedings/proceedings_stream_18/Romanelli.pdf, pridobljeno 6. 5. 2012. 5 5 6 Strokovne službe Narodne skupščine so imele precejšen pomen in usposobljen kader. Uslužbenci so morali opraviti zahteven strokovni izpit, predpisan za skup­ da ne more več shajati brez vsestranske administrativ­ ne in še bolj strokovne in informacijske podpore ustre­ znih služb. Strokovne službe evropskih parlamentov so v glav­ nem odraz zgodovinskega razvoja posamičnih parla­ mentov in položaja parlamenta v konkretnem politič­ nem sistemu. Državni zbor se je sprva tako naslonil na strokovne službe nekdanje tridomne skupščine, ki pa so seveda bile prilagojene drugemu sistemu in drugačni vlogi ljudskega predstavništva. Poleg tega je bilo med zaposlenimi (v začetku leta 1991 jih je bilo 216, med njimi pa naj bi bilo tudi 62 profesionalnih delegatov) re­ lativno malo strokovnega osebja.5 5 7 Število zaposlenih je nato vztrajno raslo, ravno tako se je spreminjala njiho­ va struktura. Ob koncu drugega mandata je parlament zaposloval 297 ljudi,5 5 8 ob koncu tretjega 3465 5 9 in ob koncu četrtega 371.5 6 0 Temelje strokovne naloge, ki jih opravljajo parla­ mentarne službe, zajemajo vsestransko podporo odlo­ čanju. Strokovni sodelavci tako pripravljajo seje in skr­ bijo za njihovo izvedbo, pripravljajo zapisnike in druga gradiva, vzdržujejo in krepijo informacijsko bazo, pri­ skrbijo potrebne podatke ... Od aprila 1998 deluje tudi poseben raziskovalni sektor, katerega namen je, da po vzoru zahodnih parlamentov z znanstvenimi metodami zagotavlja nepristranske in politične nevtralne študije in informacije ter sodeluje z zunanjimi strokovnjaki. Po­ leg servisiranja občih potreb parlamenta in plenarnih sej imajo strokovni sodelavci posebej tehtno vlogo tudi v delovnih telesih, saj so načeloma poglobljeno seznanje­ ni s problematiko konkretnih področij. Povrhu tega par­ lament za čas trajanja mandata zaposli tudi strokovne sodelavce posameznih poslanskih skupin.5 6 1 Upoštevaje dejstvo, da je parlament zakonodaja­ ščinsko uradništvo, bili so vsestransko vpeti v delo skupščine, kjer so v službi osta­ jali do večernih ur (vključujoč seveda za Beograd tradicionalne daljše odmore za kosilo). 5 5 7 Zajc, Parlamentarno odločanje, str. 201. 5 5 8 Poročilo o delu DZ 1996-2000, str. 118. 5 5 9 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 127. 5 6 0 Poročilo o delu DZ 2004-2008, str. 128. 5 6 1 Zajc, Parlamentarno odločanje, str. 199-203; Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 120. lec, ima med strokovnimi službami vidno vlogo posebna služba, ki preverja skladnost zakonskih predlogov z ob­ stoječim pravnim sistemom in skrbi za njihovo notranjo konsistentnost. S tem pripomore h kakovostnejši za­ konodaji in omejuje »arbitrarno politično odločanje«.5 6 2 Služba je zamišljena kot politično nevtralna in visoko strokovna, kar pa ne pomeni, da nanjo politične stranke niso skušale vplivati.5 6 3 Sprva je delovala kot samosto­ jen sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, po spre­ jetju novega poslovnika leta 2002 pa seje preoblikovala v zakonodajno-pravno službo.5 6 4 Strokovne službe vodi generalni sekretar, ki ga iz­ voli parlament. Prvi generalni sekretarje postal Bogdan Biščak, v drugem in tretjem mandatu je funkcijo pre­ vzela Jožica Velišček, za njo (v četrtem mandatu) Lovro Lončar in naposled (v zadnjih dveh mandatih) Mojca Prelesnik.5 6 5 Funkcija generalnega sekretarja je po svoji naravi zamišljena kot nepolitična in visoko strokovna; oseba generalnega sekretarja mora, ne glede na poli­ tične preference, skrbeti za kvalitetno delovanje par­ lamenta in ponuditi nasvet in oporo njegovemu pred­ sedniku. Toda prva uradniška funkcija parlamenta je vendarle tudi politikum, je občutljivi položaj, ki je bil v preteklosti predmet razglabljanj in očitkov o politič­ nem kadrovanju. Ti so bili posebej izraziti in medijsko odmevni v začetku četrtega mandata, ko je koalicija po poročanju časnika Delo »dobesedno čez noč na glavo postavila nenapisano pravilo, da se za generalnega se­ kretarja postavi uradno strankarsko neodvisna oseba, s čimer naj bi zagotovili gospodarja' v parlamentu, ki bi imel enak odnos do vseh poslancev različnih političnih barv.« Tedaj je bil na položaj imenovan Lovro Lončar, po trditvah Dela strokoven in korekten sodelavec, ki pa je bil pred tem sekretar poslanske skupine SDS. Slednja je bila v četrtem mandatu najmočnejša, iz njenih vrst pa je prihajal tudi predsednik parlamenta Cukjati. Opo­ ziciji in medijem se je zdelo problematično, da se vod­ 5 6 2 V osemdesetih letih je tudi v nekdanji tridomni skupščini delovala posebna za- konodajno-pravna komisija, ki je v procesu demokratizacije opravljala vidno vlogo. 5 6 3 Zajc, Parlamentarno odločanje, str. 197-199. 5 6 4 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 132-133. 5 6 5 poročila o delu DZ od I. do V. mandata. stvo parlamenta zapira »v krog ,naših‘«, do večine drugih pa izraža nezaupanje. Cukjatiju so celo očitali, da je v začetku svojega mandata v strahu pred nepoklicanimi sam razmnoževal gradiva.5 6 6 Nezaupanje posameznih poslancev do dela strokov­ nih služb oz. do samih strokovnih sodelavcev je sicer v ozračju intrigantnih političnih tem razumljivo, četudi ni nujno upravičeno.5 6 7 V času prvega državnozborskega mandata, kmalu po prehodu v parlamentarizem, sta ta­ ko skoraj dve tretjini poslancev ocenjevali, da »deloma« obstaja »nezaupanje poslancev do prejšnjega strokovne­ ga kadra«.5 6 8 Podoben dvom so izražali tudi češkoslova­ ški in poljski poslanci,5 6 9 kar pa v kontekstu tranzicij­ skega prehoda ni nenavadno. Težnje po zagotovitvi »lastnih« zaupanja vrednih so­ delavcev pa niso bile le specifika »prehoda«, ampak so se ohranile tudi kasneje. Leta 2001 je denimo Andrej Bajuk predlagal, da bi vsak poslanec dobil »osebnega strokovnega sodelavca«. In čemu? Kakor je pojasnil njegov strankarski kolega Lojze Peterle zato, ker »še ve­ dno imamo parlament, ki diši po starem. Imamo neke centralne službe, za katere ni jasno, ali smo poslanci zaradi njih ali so one zaradi nas. Treba bi jih bilo pre­ strukturirati, glede na obsežnost in zahtevnost dela pa bi morala imeti vsaka parlamentarna stranka po enega sociologa, ekonomista in predvsem dobrega pravnika.« Predlog v taki obliki ni požel podpore. Bilje predrag, ob tem pa je bilo strokovno vprašljivo tudi »razbitje« služb med poslanske skupine.5 7 0 Te ne nazadnje niso servis političnih strank, marveč servis parlamenta. Na koncu so se poenotili za kompromisno rešitev, po kateri so se ohranile nekoliko zmanjšane »centralne službe«, pomoč poslanskim skupinam pa se je povečala.5 7 1 5 6 6 Jože Poglajen: Premestitve uslužbencev v državnem zboru. V: Delo, 18. 4. 2005. 5 6 7 Predsednik državnega zbora Gregor Virant, k ije v začetku leta 2012 za general­ no sekretarko ponovno predlagal Mojco Prelesnik, je dejal, kako seje ob menjavah oblasti »dobro držati načela, da se ljudi na ključnih mestih v javni upravi ne menja avtomatično«. 5 6 8 Zajc, Anketa med poslanci DZ. 5 6 9 Zajc, Parlamentarno odločanje, str. 201. 5 7 0 Božo Mašanovič: Vsak poslanec naj bi imel strokovnega sodelavca. V: Nedelo, 14. 1. 2001. 5 7 1 Poročilo o delu DZ 2000-2004, str. 120. 260 Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije i Določanje položaja in vloge poslanca ... Predstave o poslancu in predlagane rešitve v letih 1991 in 1992, prva sestava poslanske zbornice, kakor tudi vse nadaljnje spremembe v »poslanski« zakonodaji, njenem razumevanju, v statusu poslanca in personalni strukturi parlamenta so svojevrstna odslikava politične tranzicije in razumevanja parlamentarne demokracije zadnjih dvajsetih let. • k - k - k Mesto poslanca v političnem sistemu je najprej in na splošno določila tridomna skupščina v Ustavi Re­ publike Slovenije iz leta 1991. Splošne določbe o po­ slancu, ki jih je vsebovala ustava, je naslednje leto na­ tančneje opredelil poseben zakon o poslancih. Potreba po specialnem »poslanskem« zakonu je bila tedaj jasno izkazana, prav tako nesporni so bili tudi razlogi zanj. Poslanec, kakor je bil predviden v novi ustavni ureditvi, se je namreč bistveno razlikoval od prejšnjega delegata republiške skupščine. V prvi vrsti je imel (in ima) kla­ sičen reprezentativen mandat, saj ni vezan na nobena navodila in predstavlja vse ljudi. Poleti 1992 še zmerom aktualni delegati, ki so sprejemali zakon o poslancih, so po drugi strani imeli imperativen mandat in so - v poli­ tični teoriji - odgovarjali svoji delegatski bazi, bili so ve­ zani na njena navodila. Bistvo nove ureditve je v skoraj brutalni konkretnosti izrazil poslanec Tone Anderlič, ko je leta 1999 glasoval drugače od nekaterih strankarskih kolegov: »Glasoval sem po 82. členu ustave. Ga ni bo­ ga, ga ni predsednika stranke, ga ni predsednika druge stranke, ga ni neformalnega, formalnega, kakorkoli, ki bi lahko kar tako nekomu obljubil ali dal zagotovilo, da bo izid glasovanja v parlamentu točno tak, kot si on misli, da bo. Lahko da je v kakšnih strankah drugače, lahko da si kdo drugače predstavlja demokracijo, am­ pak sam jemljem ustavo natanko tako, kot piše v 82. členu /,../.«5 7 2 Delovno gradivo za zakonski predlog je že na videz odsevalo duha novega časa; zamišljeni zakon je bil kratek (obsegal je le 24 členov) in jasen.5 7 3 Vseka­ kor je izhajal iz ustavnih načel, pri čemer je nekatere poslanske pravice in dolžnosti, določene z ustavo, zgolj konkretiziral, nekatere pa uvajal na novo, a vselej upo­ števaje poslanske »standarde« v uveljavljenih sodobnih parlamentarnih demokracijah zahodnega tipa. Pravice, ki naj bi šle (in gredo) poslancu, so bile že z ustavo, še bolj pa z zakonskim osnutkom široko odmerjene. Posla­ nec lahko povsem samostojno postavi poslansko vpra­ šanje o delu vlade, predlaga zakon, razpis referenduma ali parlamentarno preiskavo, v družbi še devetindvajse­ tih kolegov pa lahko referendum in preiskavo tudi zah­ teva. Enako številna skupina poslancev lahko predlaga še ustavno obtožbo predsednika republike, skupina de­ setih poslancev pa ustavno obtožbo ministrov vključno s šefom vlade. Prav tako deseterica lahko sproži interpe­ lacijo in konstruktivno nezaupnico. Specifična politična teža poslanca tako ni (bila zamišljena kot) majhna. Ne nazadnje je predlog še ponovil ustavno določbo o pravici do poslanske plače, ki pa naj bo »v skladu z zakonom o funkcionarjih v državnih organih«.5 7 4 Tako je bilo julija 1992 zapisano v delovnem gradivu za predlog zakona o poslancih ... V postopku sprejemanja zakona so delegati najprej načeloma soglašali s tem, da je zakon o poslancih po­ 5 7 2 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 15. seje II. mandata DZ z dne 18. 6. 1999. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 5 7 3 Predlog za izdajo zakona o poslancih in obrazložitev osnutka zakona, delovno gradivo z dne 20. 7. 1992. - DKO DZ RS, Evidenca skupščinskega akta (dalje ESA) 572. 5 7 4 Prav tam. treben, a obenem ugotovili, kako »je pri urejanju tega področja precej odprtih vprašanj, ki jih je potrebno raz­ čistiti v okviru vsebinskih opredelitev v tem zakonu«. Osrednja »dilema« komisije je zadevala »sistemsko ure­ ditev statusnih vprašanj« oz. z drugimi besedami, »po­ ložaj delavca«, plače in druge pravice iz dela. Naposled je bil izdelan nov zakonski predlog, ki ni več vseboval prejšnjih 24 oz. 25 členov, marveč (še zmerom le) 43 in je precej sledil razmišljanjem delegatov.5 7 5 Poleg drugih popravkov je tako vseboval povsem novo poglavje Mate­ rialni in drugi pogoji za delo poslancev, ki je natančno določalo pravico do plače in njeno višino, obseg dopusta, urejalo pokojninski in socialni status poslanca ter mu prisojalo še številne druge prejemke. Zakonski predlog je poleg tega prav tako natančno in nadvse širokosrčno v posebnem poglavju uredil tudi pravice poslancev po prenehanju mandata. Delegatska skupščina je s »paketnim« reševanjem poslanske problematike v enem zakonu (vključno s plačo in bonitetami) storila še eno pomembno dejanje v graditvi in razumevanju parlamentarne demokracije. V kronološkem okviru od konca osemdesetih let do je­ seni 1992 je to bilo eno zadnjih, a vsekakor simbolnih. Skupščina, ki je z ustavnimi amandmaji utrla pot v več­ strankarstvo in parlamentarizem, je slednjega v svojem zadnjem vzdihljaju skozi urejanje statusa prihodnjega poslanca vsebinsko zaokrožila. Na načelni in teoretični ravni učbeniški zaključek graditeljske faze... na politič­ no praktični in podrobnostni pa ... Vsebine rešitev v zakonu nikakor niso bile enoznač­ ne in so burile (in burijo) duhove. Zakonskega predloga najprej niso v celoti sprejeli niti sami delegati. Nanj se je že naslednji dan po vložitvi vsul plaz najrazličnejših amandmajev; skupno jih je bilo trideset.5 7 6 Anton To­ mažič, Janez Črnej in Andrej Šter iz kluba Narodnih de­ mokratov so tako predlagali črtanje člena, po katerem poslanci opravljajo funkcijo poslanca poklicno. »Gotovo 5 7 5 Predlog zakona o poslancih z obrazložitvijo z dne 21.9. 1992. - DKO DZ RS, ESA 572. 5 7 6 Pregled amandmajev k predlogu zakona o poslancih z dne 24. 9. 1992. - DKO DZ RS, ESA 572. ni zaželeno, da bi poslanci morali nujno izgubiti stik s svojo poklicno dejavnostjo, ki jim tudi omogoča tesnejšo povezanost z življenjem družbe,« so zapisali v obrazloži­ tvi. Ne nazadnje bi to lahko vodilo v ureditev, »po kateri bi popolnoma profesionalizirali Državni zbor in ga na­ pravili za skup profesionalnih politikov«.5 7 7 Poleg članov Narodnih demokratov je zamišljena profesionalizacija zmotila še štiri druge poslance (Primoža Rodeta, Ivana Krefla, Vitomirja Grosa in Žareta Preglja), ki so predla­ gali, da bi poslanci opravljali svojo funkcijo le »pravilo­ ma« poklicno.5 7 8 Delegati so z amandmaji v glavnem predlagali spre­ membe, ki bi bile v prid bodočim poslancem, le eden med njimi je poslanski status nekoliko slabšal. Amand­ ma Zdravka Zabukovca, Jožeta Zakonjška in Darje Lav­ tižar Bebler je predvideval, da osnova za odmero po­ slanske pokojnine ne bi bila plača v zadnjem letu pred upokojitvijo, ampak, tako kot sicer, najugodnejše dese­ tletje. V vsakem primeru bi v zakonu ostalo zapisano, da se poslanci lahko upokojijo že z dopolnjenimi 25 leti delovne dobe.5 7 9 Predlagani amandmaji na septembrskih sejah v glavnem niso dobili podpore, saj jih je bilo na koncu sprejetih le pet, ki so bili deloma redakcijske, deloma pa tudi vsebinske narave. Med drugim je bil sprejet tudi »upokojenski« amandma Zabukovca, Zakonjška in Be­ blerjeve.5 8 0 Zakon je bil nato v celoti sprejet 29. septem­ bra 1992, še isti dan gaje Kučanovo predsedstvo tudi razglasilo.5 8 1 5 7 7 Amandma poslancev Tomažiča, Čmeja in Štera. - DKO DZ RS, ESA 572. 5 7 8 Amandmaji poslancev Preglja, Rodeta ter Krefla in Grosa. - DKO DZ RS, ESA 572. 5 7 9 Amandma poslancev Zabukovca, Zakonjška in Beblerjeve. - DKO DZ RS, ESA 572. 5 8 0 Ob tem omenimo, da seje ta člen v skladu s končnimi in prehodnimi določbami zakona uporabljal tudi za delegate, ki so zakon sprejemali. Vsaj deloma ga torej niso pisali le za bodoče poslance, marveč tudi zase. Pri tem so pokazali določeno mero skromnosti, saj so si sicer omogočili upokojitev s 25 leti delovne dobe, a z enako osnovo kot ostali državljani. 5 8 1 UL RS, 48/1992. ...m spreminjanje položaja in vloge poslanca Ureditev, ki je bila z zakonom o poslancih uvelja­ vljena leta 1992, po dvajsetih letih v glavnem še zme­ rom velja. Zakon je namreč doživel (vsega) eno dopol­ nitev in štiri spremembe, pri čemer je prva sledila več kot desetletje kasneje. Povrhu so bila prva tri predru­ gačenja zakona iz let 2004, 2005 in 2008 usklajevalne narave in niso posegla v njegovo vsebino. Edino tehtno spremembo so poslanci sprejeli 17. maja 2011, ko so po napornem usklajevanju s šibko večino odločili, da poslanec ne more hkrati biti župan ali podžupan v ob­ čini. Prej je to lahko bil, a ne poklicno. Ob tem je zlasti povedno dejstvo, da je poslancem uspelo uzakoniti ne­ združljivost šele v sedmem poskusu. Četudi je šlo pri dotedanji ureditvi za mestoma shizofreno razmerje med zakonodajno in lokalno izvršno oblastjo, četudi je precej strank na načelni ravni podpiralo »smer nezdružljivost«, se šest glasovanj po vrsti ni izšlo. Prvopodpisani predla­ gatelj zadnjega (uspešnega) spreminjanja zakona Franci Kek je komentiral, kako bi verjetno bilo najbolje, »daje vsak župan obenem še poslanec, vse občine bi bile v enakovrednem položaju in imeli bi 210 prijetno utru­ jenih, a zadovoljnih, za državo krvavečih altruistov«.5 8 2 Dolgotrajnost spopada med nasprotniki in zagovor­ niki nezdružljivosti nam nedvomno kaže razumevanje službe poslanca (in seveda službe župana). Ob zadnjem glasovanju so se tolkla mnenja o tem, a je obstoječa 5 8 2 Peter Petrovčič: Intervju s Francijem Kekom. V: Mladina 2011, št. 5. ureditev sploh ustavna, vrstila mnenja o tem, kako so župani glasniki vseh lokalnih interesov in poznavalci lo­ kalnega mikroživljenja, kako nezdružljivost pomeni, da bo v parlamentu sedela le elita iz Ljubljane, kako naj o tem presodijo volivci, kako tudi ministri predavajo na fakultetah, kako ni pravi čas za obravnavo take pro­ blematike, saj pestita državo gospodarska kriza in hu­ da zadolženost in so torej problemi drugje, kako je zdaj pravi čas, ker ni sicer nikoli pravi čas, kako je ureditev nepravična, kako jo župani zlorabljajo, kako je problem v državnem svetu ...5 8 3 Tako eni kot drugi so v poslan­ cu videli specifičnega funkcionarja. Ob ustavnopravnih, praktično političnih in tudi povsem osebnih dilemah (ne nazadnje je v zadnjem sklicu državnega zbora sedelo v povprečju 20 županov) je bilo ključno vprašanje, ali je združljivost »dobra« ali »slaba«, ali je ovira za delo po­ slanca ali ga morda celo krepi.5 8 4 Hkrati s tem pa lahko tudi ugotovimo, da so poslan­ ci sami v »svoj« zakon prvič resno posegli po devetnajstih letih, in še ta intervencija je bila samoomejevalna.5 8 5 Zdi se, da so delegati tisto poletje in jesen leta 1992 opra­ vili delo trajnejšega pomena. Bodisi so si nadvse dobro predstavljali položaj in vlogo poslanca v naslednjih de­ setletjih bodisi so tisti, ki so kasneje sedli v poslanske klopi, njihove rešitve preprosto sprejeli kot dobre. Poleg omenjenih štirih novel pa je zakon že kmalu po njegovi uveljavitvi doletela še ena vsebinska spre­ memba, ki pa ni bila sad poslanskega noveliranja, saj je prišlo »od zunaj«, z ustavnega sodišča. Slednje je 30. ju­ nija 1994 soglasno sprejelo odločitev o razveljavitvi »po­ kojninskega« člena, kije urejal možnost upokojevanja s 25 leti delovne dobe.5 8 6 Ustavni sodniki so tedaj zapisali, 5 8 3 DKO DZ RS, Dobesedni zapis 28. seje V. mandata DZ z dne 17. 5. 2011. Dosto­ pno na: http://www.dz-rs.si. 5 8 4 Gl. Saša Zagorc: Poslanska nezdružljivost - potencial ali ovira za delo poslanca. V: Prihodnost parlamentarne demokracije, str 221-226. 5 8 5 Poslanci so junija 2012 sprejeli še eno spremembo, ravno tako samoomejeval- no, saj so znižali čas in višino prejemanja nadomestil, ki pripadajo poslancem po preteku mandata. Ureditev so uveljavili tudi za poslance prejšnjega sklica, zavoljo česar seje vnela ostra razprava. - DKO DZ RS, Dobesedni zapis 14. izredne seje VI. mandata DZ z dne 15. 6. 2012. Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 5 8 6 Eden zadnjih, ki seje upokojil s 25 leti delovne dobe, je bil po navedbah časnika Delo Miha Jazbinšek. Leta 1994 je odstopil z mesta ministra za okolje in prostor in po nekaj mesecih odšel v pokoj. - Slovenski almanah ‘95, str. 89. kako sicer »ni samo po sebi neustavno«, če zakon določa poslancem ugodnejše pogoje za upokojitev, a morajo ta­ ke ugodnosti »temeljiti ne zgolj na dejstvu poslanskega mandata, temveč predvsem na njegovih posebnostih in trajanju; biti morajo sorazmerne s temi razlogi in le v tej meri lahko odstopajo od pravil splošnega sistema zava­ rovanja, upoštevajoč tudi splošne družbene razmere«.5 8 7 5 8 7 UL RS, 44/1994, oprav. št. U-I-135/92. Poslanska plača Možnost predčasnega upokojevanja, ki je resda veljala le kratek čas, je gotovo pomenila svojevrsten in nadvse velikodušen privilegij poslanca, toda - kakor je zapisalo tudi ustavno sodišče leta 1994 - privilegij sam po sebi ni bil protiustaven. Nasprotno, izhajajoč iz zgo­ dovine parlamentarne demokracije moremo trditi, daje bil - sam po sebi, kot privilegij - nekaj, kar - samo po se­ bi - sodi k specifični funkciji poslanca. Ravno tako kot imuniteta, spodobna plača in drugi pogoji za delo. Ome­ njeni privilegiji, ki se gotovo zdijo najmanj pomembni in najbolj »elitistični« deli poslanskega statusa (a so dele­ gate leta 1992 najbolj zaposlovali), so vendarle ključni za nemoteno delovanje parlamentarne demokracije. k k k Soliden zaslužek izvoljenih članov parlamenta, ki je bil izglasovan leta 1992, je v primerjavi s sistemom delegatskega nagrajevanja gotovo predstavljal pomemb­ no novost, četudi je v slovenskem političnem prostoru imel dolgo tradicijo, segajočo globoko v 19. stoletje. Na Slovenskem so namreč bile poslanske plače ustaljen vir poslanskih dohodkov že za časa habsburške monarhije. V začetku 20. stoletja je sploh bilo v Evropi v glavnem običajno, da so poslanci številnih parlamentov prejema­ li plačilo, toda pot do uveljavitve plač skoraj nikjer ni bi­ la politično neproblematična. Vprašanje, ali naj jih po­ slanci prejemajo ali ne, je na prelomu 19. v 20. stoletje glasno odmevalo v mnogih parlamentarnih dvoranah in nikakor ni sodilo med »lažje politične probleme«. Števil­ ni so bili tako privrženci kot nasprotniki tega instituta, pri čemer so se oboji strinjali, da je (ne)uvedba poslan­ skih »diet« eden »najodločilnejših ukrepov v ustavnem življenju države«.5 8 8 Med argumenti, ki so klicali proti uvedbi diet, je bila v prvi vrsti bojazen zaradi špekulacij s poslanskim položajem. Utegnilo bi se namreč zgoditi, da se posamezniki ne bi potegovali za mesto poslanca zaradi iskrenih političnih ambicij, temveč zgolj zaradi prihodkov, povezanih s sedežem v parlamentu. To bi povzročilo padec celotne ravni parlamenta, saj bi se po­ stopoma oblikoval sloj profesionalnih politikov, ki v si­ ceršnjem življenju ne bi opravljal nobenega poklica in bi zato bil ljudstvu odtujen. Po besedah ostrega nasprotni­ ka diet, nemškega kanclerja Bismarcka, bi to pomenilo, da ne bi imeli več pravega predstavniškega telesa, am­ pak »neke vrste poklicno predstavniško telo, drugo vr­ sto uradništva«. Številni razlogi, s katerimi je Bismarck javno nasprotoval dietam, pa so kljub morebitni ute­ meljenosti pravzaprav bili le neiskrena krinka za pravi motiv nemške vlade, kije seveda tičal drugje - v zaveda­ nju, da neplačan poslanski mandat precej oslabi učinke splošne in enake volilne pravice.5 8 9 Posameznikom brez zadostnega premoženja otežuje vstop v parlament, saj ti ne zmorejo bremena brezplačne službe. Nasprotovanje dietam tako ni utesnjevalo poslancev, ampak volivce, saj jim je omejevalo možnost svobodne izbire. Gradnja novega političnega sistema v letih 1990- 1992 je - kakor sem že poudaril - vnovič namenjala parlamentu in poslancu klasično vlogo, iz česar je nuj­ no sledil tudi klasičen statusni in materialni položaj no­ vega poslanca državnega zbora. Že v Razlagi Osnutka Ustave Republike Slovenije so ustavopisci ugotavljali, da bo parlament praviloma delal na rednih sejah, »ki naj bi bile le nekajkrat na leto, zato pa naj bi trajale dalj časa, lahko tudi po več mesecev skupaj. Takšen način zasedanja zbora omogoča normalno parlamen­ 5 8 8 Leonidas Pitamic: Das Recht der Abgeordneten auf Diäten. Wien - Leipzig 1913, str. 27. 5 8 9 Prav tam, str. 28-30. tarno delo, seveda pa zahteva, da se poslanec v polni meri posveti temu opravilu, zato mu mora biti to redna poklicna dejavnost, za katero je tudi plačan.«5 9 0 Pravica poslancev do plače je nato postala ustavna kategorija,5 9 1 ki jo je podrobneje uredil zakon o poslancih. V zakonu so bili tako opredeljeni osnova za izračun poslanske plače, funkcijski dodatki (glede na dolžnosti v državnem zboru, članstva v delovnih telesih ...) in šte­ vilni »drugi« osebni prejemki in povračila, ki se v nasle­ dnjih dvajsetih letih v glavnem niso spremenili.5 9 2 V letu 2011 so imeli poslanci poleg plače, ki se je gibala v »vi- rantovskem« razponu od 55. (teoretično možni poslanec brez vseh funkcij) do 65. plačnega razreda (predsednik DZ),5 9 3 še pravico do regresa za prehrano, nadomestila za ločeno življenje, povračila stroškov prevoza na delo, službenega stanovanja (trenutno razpolaga DZ z 49 sta­ novanji, višina najemnine znaša od 90 do 287 EUR), po­ vračila stroškov prevoza ob dela prostih dneh iz Ljublja­ ne do kraja stalnega bivališča, sredstev za izobraževanje (nekaj čez 1000 EUR letno) in mesečnega pavšala za pokrivanje materialnih stroškov pri delu v volilni enoti (obiski v volilni enoti, poslanski golaž ...). Slednji zna­ ša od 533 do 1013 EUR mesečno na poslanca (odvisno od oddaljenosti volilne enote iz Ljubljane).5 9 4 Poleg te­ ga lahko še eno leto po prenehanju mandata prejemajo nadomestilo poslanske plače (oz. dve leti, če v tem času izpolnijo pogoje za upokojitev). Za tako rešitev se je po­ sebej zavzel skupščinski KVIAZ v letu 1992, saj naj bi iz dotedanjih izkušenj izhajalo, »da je potrebno poslancu po prenehanju mandata zagotoviti plačo za daljše obdo­ bje, s čemer se mu zagotovi socialna varnost, dokler si na novo ne uredi svoj status«.5 9 5 Ob sprejemu poslanskega zakona veliko javnih po­ 5 9 0 Nastajanje slovenske ustave, str. 1247. 5 9 1 Ustava RS, § 95. 5 9 2 Zakon o poslancih (s spremembami in dopolnitvami). - UL RS, 48/1992; 44/1994, O dl.US: U-I-135/92-29; 123/2004; 24/2005, UPB1; 90/2005; 112/2005, UPB2; 109/2008; 39/2011. 5 9 3 T. i. Virantov zakon je sicer poslanske plače nekoliko znižal. - Jože Poglajen: Virantov zakon znižal poslanske plače. V: Dnevnik, 5. 1. 2008. 5 9 4 Dostopno na: http://www.dz-rs.si. 5 9 5 Poročilo KVIAZ-a k predlogu za izdajo zakona o poslancih z dne 7. 9. 1992. - DKO DZ RS, ESA 572. mislekov ni bilo; zdi se, da so ljudje pač sprejeli dejstvo, da parlamentarna demokracija in poslanci nekaj sta­ nejo. Toda naslov članka v Delu, kjer je vsebina zakona sicer korektno povzeta, je vendarle poveden: Zastopniki ljudstva so si v parlamentu mehko postlali.5 9 6 Poslanske plače in druge ugodnosti poslancev so očitno že v začet­ ku postale ena od nevralgičnih točk opazovanja sloven­ skega parlamentarizma, področje, na katero bo javnost še posebej pozorna in do njega neprizanesljiva. Vsi na­ daljnji poskusi večanja poslanskih plač in drugih privi­ legijev so bili namreč izjemno ostro sprejeti. Februarja 1995 so poslanci tako odstopili (oz. odločitev zamrznili) od načrtovanega zvišanja osnove za izračun plač, in si­ cer soglasno, v vseh poslanskih skupinah, saj so pod vtisom javnega mnenja ugotovili, kako so poslanci »oči­ ten strelovod« (Janez Podobnik). Ob tem so se nekateri še namrdnili ob netočnih podatkih, ki krožijo v javno­ sti in ustvarjajo lažni občutek, da so poslanci »največji izkoriščevalci davkoplačevalcev«.5 9 7 Tudi leta 2004, ob začetku četrte državnozborske periode, ko je podoben ukrep predlagal Zmago Jelinčič Plemeniti, so ga stranke zavrnile, v javnosti pa je naletel na »zgražanje«.5 9 8 Do podobnega poslanskega »premisleka« je zaradi javnega »pomisleka« prišlo še v juliju 1995,5 9 9 ko so že­ leli poslanci zase spet uzakoniti predčasno upokojeva­ nje, in v juliju 1999 - iz istega razloga.6 0 0 Pri tem lahko opazimo precej jasen vzorec: poslanci so s predčasnim upokojevanjem nastopili vsakič v enakem obdobju, ob koncu mandatne dobe (najprej ob koncu mandata skupščine, nato ob koncu mandata 1992-1996 in nato ob koncu mandata 1996-2000). Poslanec Ivo Hvalica, ki predloga sprememb poslanskega zakona leta 1999 sicer ni podprl, je kasneje v svojih političnih spominih to obžaloval. Pronicljivo je zapisal, daje v Sloveniji raz­ širjen predsodek, kako je za vse »kriv parlament«, kjer 5 9 6 Jana Taškar, Vojko Flegar, Božo Mašanovič, Mitja Meršol: Zastopniki ljudstva so si v parlamentu mehko postlali. V: Delo, 5. 10. 1992. 5 9 7 Jana Taškar: Poslanskih plač ne bodo zvišali. V: Delo, 3. 2. 1995. 5 9 8 Jože Biščak: Premožni državni zbor. V: Mladina 2004, št. 51 (dalje Biščak, Pre­ možni DZ). 5 9 9 Slovenski almanah ‘96, str. 73 6 0 0 Slovenski almanah 2000, str. 53. se samo »krega«, »ščuvanje« ljudi proti parlamentu pa je nekaj »navadnega«.6 0 1 Toda po drugi strani so si poslanci - ob upošteva­ nju proračunskih in občih gospodarskih razmer - plačo v praksi dvakrat zmanjšali. Prvič leta 1994, ko so za osnovo določili le 80 % siceršnje osnove, in drugič le­ ta 2009, ko so si v razmerah gospodarske krize plače zmanjšali za en plačni razred. Tedaj je poslanec Franc Pukšič celo predlagal, da bi bili začasno vsi poslanci uvrščeni v najnižji, 55. plačni razred, a njegov predlog ni dobil podpore.6 0 2 Izrazita javnomnenjska občutljivost na višino po­ slanskih plač in druge poslanske privilegije, kije v par­ lamentarni demokraciji sicer pričakovana in pozitivna, pa pravzaprav nima ustrezne podlage v obstoječi ure­ ditvi. Materialni položaj poslancev je namreč primerjal­ no spodobno urejen, pri čemer sledi zgodovinsko-teo- retski apologiji poslanskih plač. Višina poslanskih plač je hkrati precej uravnotežena s slovensko gospodarsko razvitostjo znotraj evropske sedemindvajseterice. Slove­ nija je na petnajstem mestu po višini poslanskih plač in na šestnajstem po kriteriju gospodarske razvitosti.6 0 3 A v kolikšni meri konkretna višina poslanskih plač rešuje webrovsko dilemo »živeti za politiko - živeti od politike«, je že drugo vprašanje. 6 0 1 Hvalica, Zadnja replika, str. 244-245. 6 0 2 Biščak, Premožni DZ; Jože Poglajen: Za plačilni razred nižje poslanske plače. V: Dnevnik, 8. 1. 2009. 6 0 3 Na prvem mestu po višini plač je Italija (trinajsta po gospodarski razvitosti), na dvanajstem pa Luksemburg (prvi po gospodarski razvitosti). Mesto pred Slovenijo je Madžarska (dvaindvajseta po gospodarski razvitosti), mesto za njo pa Portugal­ ska (devetnajsta po gospodarski razvitosti). - Igor Zobavnik, Petra Koprivšek: Plače in drugi prejemki poslancev. V: Zbornik raziskovalno-dokumentacijskega sektorja 2009 - 2010. Ljubljana 2010, str. 114. Poslanska imuniteta Poslanec kazenskopravno ni enak drugim drža­ vljanom, saj uživa poseben privilegij, konkreten »par­ lamentarni privilegij«, ki izvira iz zgodovine angleškega parlamentarizma, imuniteto. Na Otoku je poslanska imuniteta nasta(ja)la kot rezultat političnega boja med parlamentom in krono, ko se je postopoma uveljavilo prepričanje, da je treba »poslancem zagotoviti svobodo govora in ostale svoboščine in pravice, ki naj jim omo­ gočijo svobodno izražanje oziroma zastopanje političnih stališč«.6 0 4 Poslanska imuniteta je torej posledica priza­ devanja po odstraniti vpliva kralja na poslovanje parla­ menta in razumljena kot varovalka poslancev pred njim in (kasneje zlasti v kontinentalni Evropi) izvršilno obla­ stjo. Na idejni ravni je v času razsvetljenstva tudi pov­ sem sovpadala s podobo demokratične ureditve družbe. Po Montesquieuju so namreč bili poslanci pravni zasto­ pniki ljudstva, kije bilo kot nosilec suverenosti v državi nedotaklj ivo.6 0 5 Čeprav torej moremo imuniteto označiti kot privi­ legij poslanca, velja poudariti, da je nastala v javnem interesu, izključno zaradi zagotavljanja nemotenega de­ la parlamenta. Prav javni interes kot čisto »političen ra­ zlog« naj bi bil tako pomemben, da seje država (začasno) 6 0 4 Miro Cerar: Imuniteta poslancev (s posebnim ozirom na pravno ureditev v Slove­ niji). V: Zbornik znanstvenih razprav 1994 (dalje Cerar, Imuniteta poslancev), str. 57-58. 6 0 5 Prav tam, str. 60. odrekla pravici do kaznovanja. Osebni interes poslanca pri tem ni igral nobene vloge. Imuniteta je »varovala« parlament, ki je svoje delo pač opravljal prek izvoljenih poslancev. Imunitetna ureditev, kakršna se je izobliko­ vala skozi zgodovino, je nato doživela svoje udejanjenje tudi v slovenski ustavi.6 0 6 Po njej poslanec tako uživa t. i. poklicno6 0 7 kot t. i. nepoklicno6 0 8 imuniteto. Poslanci so torej poklicno kazensko neodgovorni, nepoklicno pa o tem odloča parlament, v kolikor ta­ ko presodi; če »misli, da ga /poslanca/ rabi«.6 0 9 Zgo- dovinsko-teoretsko moremo spet ugotoviti, da gre za spodobno ureditev poslanske zaščite, ki jo podrobneje razčlenjujeta še zakon o poslancih in poslovnik (zlasti postopek vzpostavitve).6 1 0 A kakšna je po drugi strani parlamentarna praksa, kakšnemu politično-kulturne- mu obrazcu sledijo poslanci pri obravnavi imunitetnih zadev? V prvem mandatnem obdobju je parlament obrav­ naval 37 »imunitetnih primerov«, daleč največ v dvajse­ tletni zgodovini državnega zbora. Že v naslednjem man­ datu je število primerov upadlo na 13, v tretjem manda­ tu na zgolj 10, v četrtem seje nato spet povzpelo na 13 in v zadnjem, sicer leto krajšem, še dodatno zvišalo na 16. Samo število primerov nedvomno izpostavlja tranzi­ cij sko-konstitucijsko fazo državnega zbora - njegov prvi mandat. Poslanci in javnost so tedaj šele »osvajali« tako naravo imunitetne zaščite kot vlogo in meje delovanja novokomponiranega poslanca. Kar dvajset očitanih de­ janj je namreč zadevalo žaljive obdolžitve in razžalitve. V prvem mandatu seje ravno tako nadpovprečno število 6 0 6 Ustava RS, § 83. 6 0 7 Poklicna imuniteta je omejena na govor in glasovanje v parlamentu in je materi­ alna, saj popolnoma izključuje vsakršno odgovornost poslanca (ustavnopravni teo­ retiki jo zato imenujejo tudi poslanska neodgovornost), ter absolutna, kajti poslanca varuje tudi po prenehanju njegovega mandata. - Cerar, Imuniteta poslancev, str. 64. 6 0 8 Nepoklicna imuniteta ni materialna, ampak procesna, saj poslanec za vsa »ne­ poklicna« dejanja odgovarja kot vsak drug državljan, če le parlament dovoli začetek postopka. Za »prostočasna« kazniva dejanja tako ni neodgovoren, je pa nedotakljiv. - Prav tam. 6 0 9 Ciril Ribič na seji ustavne komisije. V: Nastajanje slovenske ustave, str. 846. 6 1 0 Podrobneje gl. Andraž Zgonc: Poslanska imuniteta v Republiki Sloveniji - privile­ gij ali (ne)potrebna zaščita?, magistrsko delo na FDV. Ljubljana 2006 (dalje Zgonc, Poslanska imuniteta), str. 37-49. Dostopno na: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/ pdfs/mag_zgonc-andraz.pdf, pridobljeno 16. 3. 2012. poslancev sklicevalo na imuniteto, parlament pa je brez vnaprejšnjih smernic imuniteto včasih vzpostavil (v kar 26 primerih), včasih spet ne. Politično-kulturna praksa še ni bila izoblikovana. Edina izjema so bila dejanja ža­ ljive obdolžitve, kjer je državni zbor načeloma zmeraj imuniteto vzpostavil. Že v drugem mandatu je prišlo do bistveno dru­ gačnega dojemanja imunitetne zaščite, saj sta se nanjo sklicevala le dva poslanca, parlament pa jo je vzpostavil zgolj enemu samemu. Tretji mandat je nato sicer zno­ va prinesel preobrat, saj so se kljub majhnemu številu primerov skoraj vsi poslanci sklicevali na imuniteto, a parlament jo je priznal le dvema - poslednjima mohi- kancema prve dvajsetletke (Ruparju in Jelinčiču), kajti v naslednjih dveh mandatih je ni vzpostavil nikomur več (nanjo pa seje tudi skliceval le en sam poslanec).6 1 1 Se torej samim poslancem zdi, da imunitetne zaščite ne potrebujejo več oz. vsaj ne v taki obliki? Temu bi lahko pritrdili. Poslanci so namreč sami ugotavljali, da obstoječa imunitetna ureditev ni najbolj­ ša, saj je po eni strani preširoka in dopušča zlorabo te­ ga instituta, po drugi pa pravzaprav poslancu vendarle ne zagotavlja zadostne svobode govora. Ta ugotovitev se morda zdi kontradiktorna - da preširoka imuniteta kljub vsemu ne zagotavlja svobodne besede -, četudi je povsem utemeljena; ne le teoretsko, pritrjuje ji tudi politična praksa. Obstoječa imuniteta namreč varuje le pred kazenskim pregonom, pot za civilne (odškodnin­ ske) tožbe proti poslancem pa je povsem odprta. Slabost te ureditve je konkretno občutil poslanec Ivo Hvalica. Konec leta 1999, v razpravi o interpelaciji šolskega mi­ nistra Slavka Gabra, je za govorniškim pultom v parla­ mentu izrekel besede, ki jih je takratni podsekretar na ministrstvu Nikolaj Žibert razumel kot žaljivo obdolži- tev. Proti Hvalici je zato sprožil odškodninsko tožbo in jo tudi dobil.6 1 2 Zaradi nezadovoljstva z obstoječo ureditvijo so se tako vse parlamentarne stranke, razen Slovenske naci­ onalne stranke, po letu 2000 začele zavzemati za spre­ 6 1 1 Poročila o delu DZ od I. do V. mandata. 6 1 2 Zgonc, Poslanska imuniteta, str. 38. membo ureditve poslanske imunitete. V glavnem so za­ govarjali njeno zožanje, v civilnem pogledu pa nadgra­ dnjo.6 1 3 Iskanje kompromisne rešitve se giblje v smeri, ki bi poslance kazensko in odškodninsko varovala pri »opravljanju poslanske funkcije«.6 1 4 Predlogi o ožanju ali celo ukinitvi poslanske imuni­ tete so povsem v sozvočju z javnim mnenjem, saj krep­ ka večina volivcev odločno zagovarja odpravo instituta imunitete.6 1 5 A ob tem se velja vprašati, čemu javnost tako nasprotuje imuniteti, ko pa je bila vzpostavitev sle­ dnje pravzaprav razmeroma redek pojav (26 primerov v prvem mandatu, 1 v drugem in 2 v tretjem), pri čemer so se medijske zgodbe o imuniteti v glavnem osredoto­ čale na zgolj nekaj poslanskih imen (Jelinčič, Rupar, Prijatelj, Hvalica - slednji v drugačnem kontekstu), ki izstopajo po številu in teži primerov. Tudi to lahko interpretiramo v kontekstu širšega mnenja o parlamentu, združbi razsipnežev, ki - po mne­ nju javnosti - uživa še nepravično zaščito pred zako­ nom, pred katerim smo bojda vsi enaki. Njena odprava bi tako imela bolj simbolni kot stvarni pomen, njeno predrugačenje, ki bi poslance varovalo še pred civilnimi postopki, pa bi bodisi vneslo več ostrine in več udarcev pod pasom v politični ring (in nižalo ugled parlamenta) bodisi podžgalo razbremenjene poslance k bolj sprošče­ ni debati in konkretnejšim spopadom s problemi (in po­ sledično višalo ugled parlamenta). 6 1 3 Prvi predlog skupine poslancev iz leta 2001 je predvidel širitev imunitete na civil­ no odgovornost, predlog skupine poslancev (LDS, SD, DeSUS, poslanca narodnosti) iz leta 2004 pa je predvideval zgolj širitev poklicne imunitete še na civilno odgovor­ nost in ukinitev nepoklicne. Predlog poslancev SDS, NSi, SLS in DeSUS iz leta 2005 je poklicno imuniteto urejal podobno, a ohranjal nekoliko ožjo nepoklicno. Toda slabe tri tedne kasneje je podobna poslanska združba (brez DeSUS-a) podala nov predlog, k ije predvideval popolno črtanje imunitete. 6 1 4 Zgonc, Poslanska imuniteta, str. 60-72. 6 1 5 Prav tam, str. 62. Struktura poslanske zbornice »Pa vendar si dovolimo reči, da je v parlamentu, kjer ni doma le politika, ampak tam nastaja ustavni in pravni red države, vendar tudi nekaj obojega, teatra in cirkusa. Zlasti ko zabrnijo kamere, saj te sprožijo hipne reakcije. Pa nikar takoj ne obsojajte peščice predstav­ nic ,šibkejšega' spola. Zganejo se predvsem gospodje poslanci. Hitijo si popravljati kravate, pogladijo se po lasišču ali pleši, zapnejo gumbe na suknjičih, da, celo gore papirja, beri bodočih zakonov in drugih aktov, po­ spravljajo in urejajo.«6 1 6 Hudomušen zapis novinarskih vtisov o drugem letu prvega mandata državnega zbora, o času njegovih začetkov torej, ko še ni bilo neposrednih prenosov par­ lamentarnih sej, poraja vprašanja o nekaterih tipičnih značilnostih nastajajoče parlamentarne elite. Kdo so člani poslanske zbornice: v glavnem moški, zaskrbljeni za svojo urejenost in imidž, ki goreče študirajo zahtevne gore zakonodajnih papirjev? Pregled spolne, izobrazbe­ ne in starostne strukture parlamenta v zadnjih dvajse­ tih letih podaja precej statično sliko. V prvem mandatnem obdobju je bilo izvoljenih 12 poslank. Slaba polovica poslancev je imela univerzitetno izobrazbo, ob njih jih je bilo kar 19 z doktorati ali magi­ steriji. Največ jih je bilo starih med štirideset in petdeset let, več kot 30 % pa med trideset in štirideset. V nasle­ dnjem mandatu se je število poslank opazno zmanjša­ 6 1 6 Slovenski almanah ‘95, str. 88. lo; na zgolj sedem, izobrazbena in starostna struktura pa sta ostali podobni. Več kot 50 % poslancev je imelo univerzitetno izobrazbo, 10 tudi magisterij ali doktorat. Največ jih je bilo v štiridesetih, četrtina zbora je bila de­ setletje mlajša, četrtina pa desetletje starejša. V tretjem mandatu se je število poslank zvišalo na nekdanjo ra­ ven - izvoljenih je bilo 13 poslank. Izobrazbena raven je nekoliko upadla, starostna struktura seje zvišala. 42 % poslancev je imelo univerzitetno izobrazbo, 15 magiste­ rij ali doktorat; največ jih je bilo v štiridesetih letih, le malo manj pa v petdesetih letih. V četrti periodi, v letih 2004-2008, je bilo izvoljenih 11 poslank, parlament pa je imel nekoliko višjo izobrazbeno in starostno struktu­ ro. V pravkar izteklem se mandatu je bilo izvoljenih 12 poslank, parlament je imel še nekoliko višjo izobrazbe­ no in starostno strukturo.6 1 7 Pomenljivo se zdi, daje med izvoljenimi poslanci po letu 2000 precej poslanskih veteranov. Na volitvah leta 2000 in 2004 je bilo izvoljena več kot polovica kandida­ tov, ki so nekoč že bili poslanci, leta 2008 pa sicer neko­ liko manj, a še zmerom skoraj pol. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je poslanska elita v Sloveniji konsolidirana in trajna, a je pravzaprav delež ponovno izvoljenih po­ slancev v primerjavi z nekaterimi srednje- in zahodnoe­ vropskimi državami na Slovenskem najnižji.6 1 8 Bodisi ni poklic poslanca tako idealen, da bi spodbujal nekdanje poslance k ponovni kandidaturi, bodisi so volivci nad »starimi obrazi« razočarani ... Kakšen je torej tipičen lik slovenskega poslanca pr­ ve parlamentarne dvajsetletke? Tipičen poslanec je mo­ ški v štiridesetih, ki postaja zmerom starejši, saj dolgo vztraja pri političnem delu. Ima daljši aktivnejši staž v politični stranki, je urejen, pri čemer posveča posebno skrb svojemu videzu in javnim nastopom. Je univer­ zitetno izobražen in ima statistično dobre možnosti za vnovično izvolitev. S poslansko plačo je načeloma zado­ voljen. Vsaj na enem področju oblikovanja politike se 6 1 7 Poročila o delu DZ od I. do V. mandata. 6 1 8 Prim. Katarina Žagar: Oblikovanje politične elite v Sloveniji. V: Zbornik razisko- valno-dokumentacijskega sektorja 2006. Ljubljana 2007, str. 15-16; Poročilo o delu DZ 2008-2012, prvo leto mandata. počuti strokovnjaka. Zelo mogoče je, da poleg poslan­ ske službe hkrati tudi županuje manjšemu slovenske­ mu kraju. Njegov povprečen delovni dan traja od 10 do 12 ur, kar pomeni, da je zelo obremenjen (starostna struktura parlamenta je tako idealna, poslanci so lju­ dje v najboljših letih, ki zmorejo napore). Svojo službo poslanec v glavnem dojema kot sprejemanje zakonov in proračuna.6 1 9 TABELA: Število ponovno izvoljenih poslancev po mandatnih obdobjih6 2 0 Mandatno obdobje Št. ponovno izvoljenih poslancev ne glede na mandatno obdobje Št. ponovno izvoljenih poslancev glede na prejšnje mandatno obdobje 1992-1996 - 31 (prejšnjih delegatov Skupščine RS) 1996-2000 34 29 2000-2004 49 44 2004-2008 48 37 2008-2011 41 6 1 9 Podoba tipičnega poslanca temelji na Poročilih o delu DZ od I. do V. mandata in rezultatih ankete med poslanci (odgovarjalo jih je 73) leta 1994. - Zajc, Anketa med poslanci DZ. 6 2 0 Podatki so v: Poročila o delu DZ od I. do V. mandata. »Podgane, podlasice, lisice ...«? V Veliki Britaniji je večina ljudi danes prepričanih, da poslanci utelešajo lastnosti, kot sta pohlep in po­ tuhnjenost, ter da so lažnive kreature, podobne podga­ nam, podlasicam, kačam, lisicam in mrhovinarjem.6 2 1 V Sloveniji dvajset let po vzpostavitvi samostojne države in novega političnega in gospodarskega sistema ni situ­ acija nič drugačna. Ljudje so sicer načeloma še vedno naklonjeni parlamentarni demokraciji, a parlamentu in poslancem ne zaupajo. Ustvarjenje vtis, da so poslanci preveč privilegirana skupina, ki pač sodi v kontekst v javnosti nejasno definirane »fraze« »parlamentarna de­ mokracija«. Številne politične afere, na katere prežijo mediji, zmanjšujejo ugled parlamenta, četudi nastopajo v njih le posamezniki. Bivši poslanec Ciril Ribičič je že leta 1995 zapisal, kako je o poslancih »dobra samo sla­ ba vest«, ker da je parlament po občem mnenju draga, neučinkovita in k privilegijem nagnjena »združba lenih razsipnežev«.6 2 2 Podobno se je izrazil tudi nekdanji slo­ vaški poslanec Jožef Banaš, ki je izdal visokonakladno »poročilo s študijskega bivanja v politiki«. V ljudem všeč­ nem in šaljivem slogu poudarja, kako se »življenjska ra­ ven politikov ne razlikuje glede na to, če gre za politika socialistične levice ali konservativne desnice, ampak 6 2 1 Ruth Fox: What’s trust got to do with it? Public Trust in and Expectations of Politicians and Parliament. Hansard Society 2010 (dalje Fox, What’s trust got to do with it?). 6 2 2 Ribičič, Siva tipka 074, str. 124. glede na to, če je bil bogat že pred vstopom v politiko ali je obogatel šele kasneje. Socialist, ki obogati v politiki, postane konservativec. V kolikor je bil socialist bogat že ob vstopu v politiko, je bil konservativec, četudi je bil član socialistične stranke. Politik, kije bil pred vstopom v politiko reven in je reven tudi po odhodu iz nje, ni ne socialist ne konservativec, marveč idiot.«6 2 3 S tem je hu­ domušno zapisal to, kar volivci želijo brati. TABELE: Struktura poslanske zbornice v vsakem mandatnem obdobju ob konstituiranju državneaa zbora6 2 4 MANDATNO OBDOBJE 1996-2000 Struktura po spolu Poslanke Poslanci Število 7 83 Odstotek 8 92 Struktura po izobrazbi Doktorat ali magisterij Univerzitetna izobrazba Višja izobrazba Srednja izobrazba Število 10 46 16 18 Odstotek 11 51 18 20 Struktura po starosti Do 29 let 30-39 let 40-49 let 50-59 let 60-69 let 70 in več let Število 0 25 35 22 6 2 Odstotek 0 28 39 24 7 2 6 2 3 Jožef Banaš: Idioti v politike. Bratislava 2010, str. 31. 6 2 4 Podatki so v: Poročila o delu DZ od I. do V. mandata. Poslanke Poslanci Število 12 78 Odstotek 13 87 Struktura po izobrazbi Doktorat ali magisterij Univerzitetna izobrazba Višja izobrazba Srednja in poklicna izobrazba Število 19 42 15 14 Odstotek 21 47 17 15 Struktura po starosti Do 29 let 30-39 let 40-49 let 50-59 let 60 in več let Število 5 29 39 11 6 Odstotek 6 32 43 12 7 MANDATNO OBDOBJE 2000-2004 Struktura po spolu Poslanke Poslanci Število 12 78 Odstotek 13 87 Struktura po izobrazbi Doktorat ali magisterij Univerzitetna izobrazba Višja izobrazba Srednja izobrazba Število 15 38 19 18 Odstotek 17 42 21 20 Struktura po starosti Do 29 let 30-39 let 40-49 let 50-59 let 60-69 let 70 in več let Število 3 16 34 29 5 3 Odstotek 3 18 38 32 6 3 Poslanke Poslanci Število 11 79 Odstotek 12 88 Struktura po izobrazbi Doktorat ali magisterij Univerzitetna izobrazba Višja izobrazba Srednja izobrazba Število 17 42 13 18 Odstotek 19 47 14 20 Struktura po starosti Do 29 let 30-39 let 40-49 let 50-59 let 60-69 let 70 in več let Število 2 9 44 22 13 0 Odstotek 2 10 49 24 14 - MANDATNO OBDOBJE 2008-2011 Struktura po spolu Poslanke Poslanci Število 12 78 Odstotek 13 87 Struktura po izobrazbi Doktorat ali magisterij Univerzitetna izobrazba Višja izobrazba Srednja izobrazba Število 19 42 8 21 Odstotek 21 47 9 23 Struktura po starosti Do 29 let 30-39 let 40-49 let 50-59 let 60-69 let 70 in več let Število 1 12 27 34 14 2 Odstotek 1 13 30 38 16 2 286 TABELE: Poslanska imuniteta od 1. do 6. mandatnega obdobja6 2 5 Mandatno obdobje 1992-1996: POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE Igor Bavčar k. d. žaljive obdolžitve NE DA Benjamin Henigman k. d. kršitev temeljnih pravic delavcev, ponareditev ali uničenje poslovnih listin NE DA Benjamin Henigman k. d. žaljive obdolžitve DA DA Ivo Hvalica k. d. žaljive obdolžitve - šest dejanj DA DA Jože Jagodnik k. d. žaljive obdolžitve NE DA Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. pomoči h k. d. poskusa k. d., napeljevanja h k. d. k. d. ogrožanja z nevarnim orod. k. d. proizvodnje in prometa z orožjem k. d. proizvodnje in prometa z orožjem k. d. zlorabe zaupanja NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. obrekovanja k. d. obrekovanja k. d. razžalitve k. d. žaljive obdolžitve k. d. izdaje uradne skrivnosti NE DA 6 2 5 Podatki so v: Poročila o delu DZ od I. do V. mandata; http://www.dz-rs.si. POSLANEC DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 2 8 7 POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE k. d. razžalitve k. d. žaljive obdolžitve k. d. obrekovanja Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. žaljive obdolžitve DA DA Janez Kocijančič k. d. preprečitve vrnitve na delo k. d. preprečitve vrnitve na delo NE NE Jožef Kocuvan k. d. poskusa izdaje nekritega čeka NE NE Igor Omerza k. d. žaljive obdolžitve NE DA Lojze Peterle k. d. žaljive obdolžitve DA DA Marjan Podobnik k. d. žaljive obdolžitve NE NE Jana Primožič k. d. ogrožanja javnega prometa DA NE Jože Protner k. d. zlorabe položaja ali pravic odg. oseb k. d. sklenitve škodljive pogodbe NE DA Jože Pučnik k. d. obrekovanja NE DA Peter Tancig k. d. zlorabe zaupanja k. d. zlorabe ur. položaja ali ur. pravic NE DA Peter Tancig k. d. zlorabe ur. položaja ali ur. pravic DA NE 288 POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMNUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE Ciril Ribičič k. d. žaljive obdolžitve NE NE Jelko Kacin k. d. povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. razžalitve in k. d. žaljive obdolžitve NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi DA NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. nasilništva NE NE Jože Zagožen k. d. žaljive obdolžitve NE NE Pavel Rupar k. d. žaljive obdolžitve NE NE Pavel Rupar k. d. zlorabe ur. položaja ali ur. pravic NE NE Pavel Rupar k. d. obrekovanja NE NE Pavel Rupar k. d. žaljive obdolžitve NE NE Janez Janša k. d. lahke telesne poškodbe in k. d. poškodovanja tuje stvari NE NE Jakob Presečnik k. d. zlorabe pooblastil DA DA Franc Pukšič k. d. žaljive obdolžitve NE NE POSLANEC DR2AVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 2 8 9 POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE Pavel Rupar k. d. obrekovanja DA DA Pavel Rupar k. d. zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic DA NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. nasilništva DA NE Jožef Jerovšek k. d. ogrožanja varnosti pri delu DA NE Slavko Gaber k. d. žaljive obdolžitve NE NE Franc Pukšič k. d. žaljive obdolžitve DA NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. nasilništva DA NE Jerica Mrzel k. d. grdega ravnanja, k. d. ogrožanja varnosti in k. d. poškodovanja tuje stvari DA NE Anton Anderlič k. d. žaljive obdolžitve NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. poškodovanja tuje stvari DA DA 290 POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. pomoči h kaznivemu dejanju poskusa umora NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. prikrivanja NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. žaljive obdolžitve NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. razžalitve NE NE Dimitrij Kovačič k. d. žaljive obdolžitve NE NE Alojz Sok k. d. obrekovanja NE NE Pavel Rupar k. d. zlorabe uradnega položaja, ponareditve poslovnih listin, dejanja jemanja podkupnine, ogrožanja varnosti NE NE Pavel Rupar k. d. zlorabe uradnega položaja NE NE Pavel Rupar k. d. ogrožanja z nevarnim sredstvom pri prepiru ali pretepu NE NE Pavel Rupar k. d. obrekovanja NE NE Breda Pečan k. d. zlorabe uradnega položaja NE NE Martin Mikolič k. d. zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic NE NE Janko Veber k. d. nevestnega dela v službi NE NE POSLANEC DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 291 POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE Matej Lahovnik k. d. razžalitve NE NE Janko Veber k. d. hujskanja k upiranju NE NE Radovan Žerjav k. d. obrekovanja NE NE Vili Trofenik k. d. žaljive obdolžitve NE NE Srečko Prijatelj k. d. izsiljevanja ter k. d. nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva NE NE Srečko Prijatelj k. d. napeljevanja k nedovoljenemu sprejemanju daril, k. d. napeljevanja k dajanju daril, dve k. d. poskusa izsiljevanja NE NE Srečko Prijatelj k. d. poskusa izsiljevanja NE NE Srečko Prijatelj k. d. razžalitve NE NE Branko Marinič k. d. napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin NE NE Janez Janša k. d. sprejemanja daril za nezakonito posredovanje NE NE Janez Janša k. d. žaljive obdolžitve NE NE Anton Anderlič k. d. izdaje uradne tajnosti NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. žaljive obdolžitve in k. d. razžalitve NE NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti v zvezi s kršitvijo načela enakosti NE NE 292 POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. žaljive obdolžitve DA NE Zmago Jelinčič Plemeniti k. d. razžalitve NE NE Mandatno obdobje 2011- : POSLANEC OČITANA KAZNIVA DEJANJA SKLICEVANJE NA IMUNITETO VZPOSTAVITEV IMUNITETE Branko Marinič k. d. napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin NE NE Janez Janša k. d. sprejemanja daril za nezakonito posredovanje NE NE Radovan Žerjav šest k. d. obrekovanja NE NE Karel Erjavec k. d. nevestnega dela v službi NE NE Gregor Virant k. d. razžalitve NE NE Marko Pogačnik k. d. po členu 244/11 in I KZ NE NE Parlament in zaupanje »Kritikovanje slovenskih državnih poslancev je bo­ lje opustiti, kajti potem bo prepir in razkol še večji in, če možje dosedaj veljavni, zasložni in brez vse dvom- be še zmirom domo- in rodoljubni, pridejo ob vse za­ upanje pri ljudstvu - kaj bo to nam koristilo...?« Tako je leta 1868, v času občega ljudskega nezadovoljstva s slovenskimi poslanci v dunajskem državnem zboru, v zaupnem pismu svaril slovenski politik Etbin Henkrik Costa.6 2 6 Pri tem se mu je očitno zdelo izjemno pomemb­ no, da ohranijo poslanci vsaj nekaj zaupanja, da se jim še naprej zaupa. Samo dejstvo, da so bili možje izvo­ ljeni člani poslanske zbornice z veljavnim mandatom, po Costi ni bila zadostna popotnica politiku na Dunaj. Potreboval je še zaupanje. A kaj ima zaupanje, izraz iz čustvenega leksikona, ki označuje bližnje odnose med soljudmi, opraviti s službo poslanca, s parlamentom, s parlamentarno demokracijo, sploh z vse bolj sofisti­ ciranim in institucionaliziranim družbenim sistemom? Morda ne veliko, morda je šlo pri Costi zgolj za žlahtno izražanje meščanskega politika 19. stoletja. V modernih (in tudi v zgodnje modernih) demokracijah je po mne­ nju nekaterih vendarle na prvem mestu institucional­ na učinkovitost6 2 7 oz., še bolj, nadzor nad institucijami. 6 2 6 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma. 6 2 7 Ute Frevert: Does Trust Have a Histoiy? V: Max Weber Lecture No. 2009/01. Florence 2009 (dalje Frevert, Does Trust Have a History?). Dostopno na: http:// cadmus.eui.eu/bitstream/handle/1814/11258/MWP_LS_2009_01.pdf;jsessionid= 868D2253E455B2144559682878D699Al?sequence= 1, pridobljeno 6. 6. 2012. Kakor seje izrazil že Lenin: Zaupanje je dobro, a nadzor je boljši. Toda temu navkljub moremo vendarle opaziti, da ima zaupanje precej trdno mesto v političnem emocio­ nalnem jeziku moderne države vse od polovice 19. sto­ letja naprej. Številni so primeri, kjer se nekdo znotraj politične arene sklicuje na zaupanje, bodisi da gre pri tem za relacijo volivci-parlament bodisi za relacijo par- lament-vlada. »Vi ste izgubili naše zaupanje in ne more­ te več biti naš poslanec...« so denimo volivci s Krasa leta 1872 pisali svojemu poslancu Černetu. Ivanu Šušter­ šiču, prvaku slovenskega političnega katolicizma, je li­ beralni list Slovenski narod ob pripravi državnozborske volilne reforme leta 1906 očital, kako je »izigral naro­ dovo zaupanje«. Anton Korošec, kasnejši vodja najmoč­ nejše slovenske politične stranke SLS in prvi slovenski politik prve jugoslovanske države, je poleti leta 1907 stališče slovenskega poslanskega kluba do vlade strnil v besede, kako vlada ne daje povodov, »da bi ji zaupali«. In ko je Korošec leta kasneje v drugi državi - Jugosla­ viji kot kraljevi minister odstopal, se je kralju zahvalil za »dosedanje zaupanje«. Kralj naj bi torej zaupal tudi svojim ministrom.6 2 8 Zdi se, kot daje celoten politični in družbeni sistem le splet zaupanja, tudi v slovenskem političnem diskur­ zu mu lahko brez težav sledimo zadnjih 150 let. Toda obenem se še bolj zdi, da potreba in želja po zaupanju prav eksplodirata v najnovejšem času. Vse se vrti okrog zaupanja, vse počiva na njem, zaupanje je postalo ce­ lo del ustavnega sistema. Parlament lahko ne nazadnje vladi izglasuje nezaupnico, ko ji več ne zaupa, hkrati pa lahko premier od parlamenta zahteva, da glasuje o zaupnici njegovi vladi.6 2 9 Zaupanje v politične institucije 6 2 8 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma; Gašparič, SLS pod kraljevo dik­ taturo. 6 2 9 V zvezi s tem je zelo povedno razmišljanje o vprašanju zaupnice, ki ga je na Ko­ misiji za ustavna vprašanja 28. 11. 1991 sprožil Tone Peršak. Slednji seje namreč spraševal, ali je dobro, »da kar tako, brez nekega konkretnega povoda lahko vlada zahteva glasovanje o zaupnici«. Predsedujoči France Bučar je odgovoril, kako »ena normalna vlada ne bo kar tako tega delala. Čakajte no, mi delamo ustavo za normal­ ne razmere in normalen parlament. Tudi zakone pišemo za normalne državljane. Imamo pa tudi nekaj takih, ki odstopajo od tega vzorca... Nič nisem rekel v katero smer.« Lahko sklepamo, daje zaupanje parlamenta vladi nekaj normalnega, saj ga ni treba testirati »kar tako«? - Nastajanje slovenske ustave. se vrhu vsega redno meri, in ker so dobljeni rezultati primerjalno gledano nizki, ni nenavadno, daje položaj, ki ga doživljamo danes, po mnenju nekaterih »kriza, ki ji je ime nezaupanje«. Zaupanje na vseh družbenih po­ dročjih, tako v gospodarstvu kot v politiki, naj bi bilo omajano.6 3 0 Nemška zgodovinarka Ute Frevert se je sli­ kovito izrazila: »Zgleda, kakor da zaupanje (ne denar) vrti ta svet.«6 3 1 Zgodovinarju se ob zapisanem seveda poraja vpra­ šanje, od kod takšna moč zaupanja, kako se uveljavi, kakšna je njegova družbena pozicija, kakšen je kon­ tekst njegove prisotnosti, kako ga razumeti? Puščajoč ob strani brezbrežno morje definicij, kaj je to zaupanje, velja na tem mestu kljub vsemu zapisati, da gre pri za­ upanju pravzaprav za čustvo, »ki premosti prepad med vedenjem in ne-vedenjem. Nekdo, ki vse ve, ne potrebu­ je zaupanja; nekdo, ki ne ve in ki ne more kontrolirati posledic svojih dejanj, pa mora zaupati.« Gre torej za čustvo, ki pomaga premostiti negotovost in tveganje.6 3 2 Tako seveda ni nenavadno, daje bilo zaupanje družbe­ no prisotno tudi v preteklosti, saj so tudi nekoč poznali nevarnosti in negotovosti. Kljub veliko manjši mobilno­ sti predmoderne družbe niso bile homogene, izolirane in avtarkične; ravno tako so potrebovale zaupanje. Toda čas modeme, obdobje oblikovanja moderne države 19. stoletja, mu veljavo bistveno poveča. Tedaj nastopi čas, ki zahteva in obenem tudi nudi zaupanje. V vse bolj mobilnem svetu z vse bolj sofisticiranimi družbenimi razmerji so se pričele izgrajevati moderne institucije, ki sodobnemu človeku vlivajo »temeljni občutek gotovosti«. Ljudje jim morajo zaupati in jim - vsaj deloma - za­ upajo; vsi zaupamo pravnemu redu, policiji, sodstvu, inšpekcijskim službam, šoli ,..6 3 3 Zaupanje je torej po­ stalo temelj družbenega sistema, kar nekdaj ni bilo. Ne­ koč je v absolutističnih monarhijah, ki so prevladovale na evropskem kontinentu, bila v ospredju zvestoba oz. lojalnost. Zvestoba vladarju, ki je bila dana enkrat za 6 3 0 Janez Drobnič: Kriza, ki ji je ime nezaupanje. V: Finance, 22. 12. 2008. 6 3 1 Frevert, Does Trust Have a History? 6 3 2 Prav tam. 6 3 3 Prav tam. vselej, za vse večne čase. Precej udobno za imetnika po­ litične moči ... Toda z vzpostavitvijo parlamentarne de­ mokracije in s širjenjem volilne pravice so se vrednosti v čustvenem leksikonu politike pričele spreminjati.6 3 4 Tistemu telesu, ki je bilo izvoljeno zato, da uveljavlja interese in želje širših plasti prebivalstva, ni bilo več tre­ ba prisegati večne zvestobe, niti mu ni bilo več možno prisegati večne zvestobe, saj je bilo voljeno in nestano­ vitno. Treba mu je bilo zaupati, daje resničen predstav­ nik ljudstva. In slednje seveda nikakor ni samoumevno. Institucije vendarle niso ljudje, ki jim je hipotetično zaupanje »namenjeno« v prvi vrsti. Pri zaupanju v insti­ tucije gre za »razosebljeno zaupanje«. Moderna demo­ kracija torej nedvomno želi, da zaupamo političnim in­ stitucijam, moderna demokracija na tem celo temelji, a hkrati je primerjalno gledano zaupanje v parlament kot osrednje zakonodajno in predstavniško telo relativno nizko - v večini evropskih držav.6 3 5 V »zibelki demokraci­ je« - v Veliki Britaniji - je večina ljudi danes prepričana, da parlament uteleša lastnosti kot pohlep in potuhnje­ nost ter da v njem sedijo lažnive kreature, podobne pod­ ganam, podlasicam, kačam, lisicam in mrhovinarjem. Pri tem je zlasti pomenljivo, da so tako mnenje imeli tudi pred škandalom s poslanskimi izdatki leta 2009, zato ta zaupanja v parlament ni zbil na še nižjo raven. Zaupanje naj bi že prej doseglo nekakšen »minimum«.6 3 6 Ljudje po drugi strani bolj zaupajo »ljudem institu­ cijam«. Leta 1991 je tako v okviru raziskave Slovensko javno mnenje več kot polovica vprašanih soglašala s tr­ ditvijo »politikom raje ne zaupaj«, leto prej pa je 68 % anketiranih odgovorilo, da v celoti zaupa slovenskemu političnemu vodstvu s konkretno naštetimi imeni (Ku­ čan, Stanovnik, Smole).6 3 7 Paradoksno, kontradiktorno? Niti ne. Domnevamo lahko, da so kot abstraktno kate­ gorijo »politiki« ljudje razumeli institucionalizirano po­ 6 3 4 Prav tam. 6 3 5 Evropska družboslovna raziskava 2002/2003, Jowell, R. and the Central Co- -ordinating Team: Velika Britanija, London: Centre for Comparative Social Surveys, City University [izdelava], 2003. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulte­ ta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2004. 6 3 6 Fox, What’s trust got to do with it? 6 3 7 Slovensko javno mnenje 1990/2 in 1991/1. klicno kategorijo, ko pa so jim našteli posamična imena visokih politikov iz mesa in krvi v negotovih časih, so se pač odločili drugače. Tako seveda ni nenavadno, da zaupanje v parla­ ment posledično ni visoko inje nižje kot zaupanje v ose­ bo šefa države. Drznem si celo trditi, daje bilo nekoč za­ upanje v cesarja Franca Jožefa in nato kralja Aleksan­ dra Karadordeviča višje kot zaupanje v dunajski oz. beograjski parlament in tamkaj sedeče poslance (tudi slovenske). Februarja 1935 je pronicljivi tednik Miška Kranjca Ljudska pravica objavil pesem Franca Beltra­ ma Zakaj je zlo v politiki, kjer je po eni strani sicer res zasledoval svoje delavsko-politične cilje, toda po drugi strani je v »poetičnem« prikazu nagnjenj tedanjih poli­ tikov hkrati ujel njihovo javno podobo. Nasmejani go­ spodje naj ne bi delali za narodov blagor, temveč le zase in za svoje finančne ter oblastniške koristi. Njihovega dela naj ne bi označevala pristna skrb za ljudi in državo, temveč aroganca, odtujenost od volivcev, nenačelnost in koruptivnost.6 3 8 In če so ljudje bolj zaupali monarhu kot svojim izvoljenim poslancem, seveda ni nerazumlji­ vo, da so januarja 1929 povsem benevolentno sprejeli Aleksandrovo uveljavitev diktature, razpust parlamenta in suspenz ustave.6 3 9 Vse odtlej, od zime 1929, pa do pozne pomladi 1990 parlamenta, ki bi bil izvoljen na splošnih, neposrednih, večstrankarskih in tajnih volitvah, ni bilo. Tisti, izvoljen leta 1927, je neslavno končal, hkrati pa seje tisti, izvo­ ljen leta 1990, slavno rodil. Čas »Bučarjeve« in še prej »Potrčeve« skupščine je bil nedvomno čas negotovosti, strahu in silnega vsestranskega angažmaja, v katerem je imela slovenska skupščina osrednjo vlogo, z višjo spe­ cifično težo kot vlada ali predsedstvo. Zdi se smiselno, da bi ji ljudje tudi najbolj zaupali, da se v strahu opri­ mejo tistega, ki vleče konstitucionalne niti. Toda ljudje so na strah odgovorili drugače, delno s samozaupanjem in delno z močnejšim zaupanjem v posamezne politike, 6 3 8 »Zakaj je zlo v politiki: V politiki tako je, da ljudstvo v stranki spi, gospoda pa po svoje le sebi v prid skrbi. Vse zlobno se napada in vzbuja mržnjo, strast, a ljudstvo v bedi strada, umira! - Komu v čast? -«. - Franc Beltram: Zakaj je zlo v politiki. V: Ljudska pravica, 22. 2. 1935. 6 3 9 Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. ZAUPANJE V OSREDNJE INSTITUCIJE - A Medletne prim erjave 1996 - 2010 (povprečje na lestvici od 1 - sploh ne zaupam in 5 - popolnoma zaupam) PRED3EDN K VLADE PREDSEDNIK P.EPU3UKE VLADA DRŽAVNIZBOR POLITIČNE STRANKE Vir: Center za raziskovanje javnega mnenja, 2010 kar pa spet ne pomeni, da skupščini sploh niso zaupali. Le stopnja zaupanja vanjo je bila nižja kot stopnja zau­ panja v konkretne osebe. Kasneje, po oblikovanju državnega zbora, je v sta­ bilnih razmerah demokracije zaupanje v predstavniški organ upadlo. Medletne primerjave zaupanja v osrednje slovenske politične institucije pokažejo, da je državni zbor v vseh dvajsetih letih svojega obstoja vselej na re­ pu, nižje se tradicionalno uvrščajo le še politične stran­ ke. Že »oseba« predsednika vlade je (v nasprotju s sa­ mo vlado) uvrščena višje,6 4 0 najvišje pa je vselej »oseba« predsednika republike.6 4 1 Zaupanje pač ima svojo zgodovino in dinamiko. In pri tem ni nenavadno, da je sodobno zaupanje v parla­ ment relativno nizko; sploh če ljudje ob vsem zapisanem niti ne vedo prav dobro, kaj poslanec počne, in si zapo­ mnijo le spodrsljaje, pomote in afere, ki spremljajo delo 6 4 0 Izvzemši meritev sredi leta 2000, ko je po izvolitvi Andreja Bajuka za predsednika vlade zaupanje v funkcijo premierja izrazito upadlo. 6 4 1 Center za raziskovanje javnega mnenja, Politbarometer 10/2010 (oktober 2010), Ljubljana 4. 11. 2010. Dostopno na: http://www.cjm.si/sites/cjm.si/files/file/raz- iskava_pb/pb_oktober_2010_fin.pdf, pridobljeno 6. 4. 2012. parlamenta.6 4 2 Poslanci povrhu vsega tudi nimajo svo­ jega sindikata ali zbornice (imajo sicer svoje društvo),6 4 3 ampak se, nasprotno, cehovsko nesolidamo napadajo in obtožujejo kakor v nobenem drugem poklicu. Vprašanje seveda je, kako dolgo in kako daleč za­ upanje lahko usiha, če trdimo, da tvori temelj parla­ mentarne demokracije. Kje je meja, ko je mogoče ob morebitni smrti parlamenta benevolentno zamahniti z roko. Tega seveda ne vemo, zato skušajo politiki - za vsak slučaj - zaupanje vase in v svoje institucije dvi­ gniti na višjo raven. Poleg tega pa uporabijo zaupanje tudi v propagandne namene. Tako se vseskozi govori o zaupanju volivcev in se jih vabi, naj zaupajo. Ena od tez Ute Frevert, ki jo je povzela po nekdanjem nemškem zveznem kanclerju Helmutu Schmidtu, je: Kdor govori o zaupanju, temu ne zaupajmo.6 4 4 Ali drugače, z besedami poslanca Duncana Smitha, ki jih je izrekel v poslanski zbornici angleškega parlamenta: »Ne zaupam vladam - bodisi mojega političnega prepričanja bodisi drugega političnega prepričanja -, ko govorijo Zaupajte mi‘.«6 4 5 Če tezo obrnemo: primerjalno gledano je zaupanje v parlament in politike nizko, a hkrati o njem poslušamo od povsod. Ko bo torej manj prisotno v političnem jezi­ ku, bo najbrž tudi višje, a prav visoko spet ne bo. 6 4 2 Igor Ž. Žagar, Krištof Kučič, Lenart Kučič, Ninamedia d.o.o.: Dejavniki v obliko­ vanju (ne)zaupanja v Državni zbor Republike Slovenije. Javna podoba Državnega zbora Republike Slovenije - od zgodovinskih razlogov do retoričnih učinkov. Za­ ključno poročilo projekta, Ljubljana 2003. Dostopno na: http://www.dz-rs.si/in- dex.php?id=103, pridobljeno 28. 10. 2010. 6 4 3 Gl. Marko Pavliha: Društvo poslancev kot most med politiko in civilno družbo. V: Prihodnost parlamentarne demokracije. 6 4 4 Ute Frevert: Wer um Vertrauen wirbt, weckt Misstrauen. Politische Semantik zwi­ schen Herausforderung und Besänftigung, Merkur 1/2009. Dostopno na: http:// www.eurozine.com/articles/2009-01-13-frevert-de.html, pridobljeno 30. 10. 2010. 6 4 5 House of Commons Debates, 3. 3. 2008, col. 1531 (Iain Duncan Smith). Dosto­ pno na: http://www.publications.parliament.uk/pa/cm/cmhansrd.htm, pridoblje­ no 4. 5. 2012. Poslanci in poslanke Državnega zbora Republike Slovenije 1992-2012 V tabelah je ob imenu poslanca /poslanke navede­ na pripadnost poslanski skupini. V kolikor je bilo teh zaradi morebitnih prestopov več, so med sabo ločene z vejico. Ob preimenovanju poslanske skupine je med novo in staro kratico znak (-). Znak (*) ob imenu poslan­ ca pomeni, da ni opravljal poslanske funkcije celoten mandat (zaradi ministrovanja, odstopa ...). Poslanci Državnega zbora v I. mandatnem obdobju (1992-1996) IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA ANTON ANDERLIČ LDS MAG. FRANC AVBERŠEK ZL ROBERTO BATTELLI POSLANEC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI DUŠAN BAVDEK ZL IGOR BAVČAR D, LDS GABRIJEL BERLIČ LDS LJERKA BIZILJ LDS, SAMOST. POSLANKA DR. RADO BOHINC* ZL DR. FRANC BUČAR D - DS DR. VIDA ČADONIČ ŠPELIČ* SKD FRANC ČERNELIČ SKD MAG. DRAGAN ČERNETIČ LDS POLONCA DOBRAJC SNS DR. JANEZ DRNOVŠEK* LDS GEZA DŽUBAN LDS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA BRANE ERŽEN SNS, SSP, SAMOST. POSLANEC STANE FRIM SKD MIROSLAV GERŽINA SKD BENJAMIN HENIGMAN SKD FRANC (FERI) HORVAT ZL IVO HVALICA SDSS JOŽE JAGODNIK ZL BRANKO JANC LDS JANEZ JANČAR LDS JANEZ JANŠA* SDSS ZMAGO JELINČIČ SNS MIRAN JERIČ LDS MAG. JANEZ JUG LDS, SAMOST. POSLANEC METKA KARNER LUKAČ SLS MAG. JANEZ KOCIJANČIČ ZL ŠTEFAN KOCIPER SKD JOŽEF KOCUVAN SKD MAG. JANEZ KOPAČ LDS JOŽEF KOPŠE SNS, SSP BOJAN KOROŠEC ZELENI - ZELENI-ESS - ZELENI/LDS DR. MATEJA KOŽUH NOVAK ZL DR. DAVORIN KRAČUN* LDS DR. LEV KREFT ZL RAFAEL KUŽNIK SNS SAŠO LAP SNS, SSP, SND MAKSIMILJAN LAVRINC LDS ANDREJ LENARČIČ SNS, D - DS, SSP JOŽE LENIČ LDS FRANC LIPOGLAVŠEK ZL MIHAELA LOGAR SLS ZORAN MADON SLS JURIJ MALOVRH SKD ŠTEFAN MATUŠ SNS, SSP, SND ALOJZ METELKO SLS RUDOLF MOGE LDS MIROSLAV MOZETIČ SKD IRENA OMAN SNS, SSP, SLS IVAN OMAN SKD MAG. IGOR OMERZA D, LDS BORUT PAHOR ZL IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA TONE PARTLJIČ LDS MILOŠ PAVLICA ZL BREDA PEČAN ZL ANTON PERŠAK D - DS MATJAŽ PESKAR* LDS ALOJZ PETERLE SKD PETER PETROVIČ LDS JANEZ PODOBNIK SLS MARJAN PODOBNIK SLS IGNAC POLAJNAR SKD MARIJAN POLJŠAK SNS, SSP, SND, SSP FRANC POTOČNIK SLS VIKA POTOČNIK LDS MIRAN POTRČ ZL MARIA POZSONEC POSLANKA MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI JANKO PREDAN ZELENI - ZELENI-ESS - ZELENI/LDS ŽARKO PREGELJ SLS JANA PRIMOŽIČ SKD MAG. JOŽE PROTNER LDS CIRIL PUCKO* SKD DR. JOŽE PUČNIK SDSS VITODRAG PUKL SDSS JOŽEF RAJŠP SKD IZIDOR REJC SKD DR. CIRIL RIBIČIČ ZL MAG. HERMAN RIGELNIK* LDS DR. DIMITRIJ RUPEL* D, LDS DANICA SIMČIČ D - DS IVAN SISINGER ZL NADA SKUK SKD MARJAN STANIČ SNS, SSP, SND MAKS SUŠEK LDS DR. LEO ŠEŠERKO ZELENI - ZELENI-ESS - ZELENI/LDS DR. MARJAN ŠETINC LDS DRAGO ŠIFTAR SDSS JOŽEF ŠKOLČ LDS JADRANKA ŠTURM KOCJAN LDS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA DR. PETER TANCING ZELENI - ZELENI-ESS - ZELENI/LDS ZORAN THALER LDS DR. LUDVIK TOPLAK* SLS VLADIMIR TOPLER ZELENI - ZELENI-ESS - ZELENI/LDS IVAN VERZOLAK SNS, SSP, SND JANEZ VINDIŠ SLS, SKD DR. FRANC ZAGOŽEN SLS JAŠA L. ZLOBEC* LDS DR. JANEZ ZUPANEC LDS LDS - Liberalno-demokratska stranka / Liberalna demokracija Slovenije SKD - Slovenski krščanski demokrati ZL - Združena lista / Združena lista socialnih demokratov SNS - Slovenska nacionalna stranka SLS - Slovenska ljudska stranka D - Demokrati - DS - Demokratska stranka Slovenije ZELENI - Zeleni Slovenije - ZELENI-ESS - Ekološko socialna stranka - ZELENI/LDS SDSS - Socialdemokratska stranka Slovenije SND - Slovenska nacionalna desnica SSP - Skupina samostojnih poslancev Poslanci Državnega zbora u II. mandatnem obdobju (1996-2000) IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA ANTON ANDERLIČ LDS JOŽE AVŠIČ LDS JOSIP BAJC SLS, SLS+SKD ROBERTO BATTELLI POSLANEC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI IGOR BAVČAR* LDS MAG. ANTON BERGAUER* SLS, SLS+SKD RICHARD BEUERMANN LDS SAMO BEVK ZLSD IVAN BOŽIC SKD, SLS+SKD STANISLAV BRENČIČ SLS, SLS+SKD MAG. FRANC BUT* SLS, SLS+SKD IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA JANEZ CIMPERMAN* SDS DR. VIDA ČADONIČ ŠPELIČ* SKD, SLS+SKD FRANC ČEBULJ SDS VLADIMIR ČELIGOJ SDS ANTON DELAK DeSUS VINCENCIJ DEMŠAR SKD, SLS+SKD POLONCA DOBRAJC SNS, SAMOST. POSLANKA METOD DRAGONJA* LDS DR. JANEZ DRNOVŠEK* LDS GEZA DŽUBAN LDS ANDREJ FABJAN SLS, SLS+SKD DR. SLAVKO GABER* LDS MARIO GASPARINI LDS ANDREJ GERENČER LDS LEON GOSTIŠA* SLS, SLS+SKD BENJAMIN HENIGMAN SKD, SLS+SKD FRANC (FERI) HORVAT ZLSD PETER HRASTELJ SLS, SLS+SKD DR. HELENA HREN VENCELJ SKD, SLS+SKD IVO HVALICA SDS JOŽEF JAGODNIK* ZLSD ROMAN JAKIČ* LDS BRANKO JANC LDS JANEZ JANŠA* SDS FRANC JAZBEC SDS ZMAGO JELINČIČ SNS MIRAN JERIČ LDS JOŽEF JEROVŠEK SDS AURELIO JURI ZLSD JELKO KACIN LDS FRANC KANGLER SLS, SLS+SKD MIRKO KAPLJA* LDS IVAN KEBRIČ DeSUS BRANKO KELEMINA SDS ŠTEFAN KLINC SLS+SKD BOJAN KONTIČ ZLSD MAG. JANEZ KOPAČ LDS JOŽEF KOŠIR LDS ALOJZ KOVŠE* LDS JANEZ KRAMBERGER SLS, SLS+SKD MAJDA ANA KREGELJ ZBAČNIK SDS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA RAFAEL KUŽNIK SNS MAKSIMILJAN LAVRINC* LDS DARJA LAVTIŽAR BEBLER LDS JOŽE LENlC* LDS PETER LEŠNIK* SNS ZORAN LEŠNIK DeSUS MIROSLAV LUCI SDS JURIJ MALOVRH SKD, SLS + SKD ALEKSANDER MERLO LDS JANEZ MEŽAN SDS RUDOLF MOGE LDS MIROSLAV MOZETIČ* SKD, SLS+SKD JOŽE MOŽGAN SLS, SLS+SKD DARINKA MRAVLJAK SLS, SLS+SKD EDA OKRETIČ SALMIČ DeSUS, SAMOST. POSLANKA BORUT PAHOR ZLSD TONE PARTLJIČ LDS SAŠO PEČE* SNS JANEZ PER* SLS+SKD RUDOLF PETAN SDS ALOJZ PETERLE* SKD, SLS+SKD PETER PETROVIČ* LDS JANEZ PODOBNIK SLS, SLS+SKD MARJAN PODOBNIK* SLS, SLS+SKD FRANC POTOČNIK SLS, SLS+SKD MIRAN POTRČ ZLSD MARIA POZSONEC POSLANKA MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI JAKOB PRESEČNIK SLS, SLS+SKD CIRIL PUCKO SKD, SAMOST. POSLANEC FRANC PUKŠIČ SDS CIRIL METOD PUNGARTNIK* LDS IZIDOR REJC SKD, SLS+SKD DR. CIRIL RIBIČIČ ZLSD FRANCI ROKAVEC SLS, SLS+SKD NIKOLAJ ROŽIČ* LDS PAVEL RUPAR SDS MAG. MARIJAN SCHIFFRER SKD, SLS+SKD NADA SKUK* SKD, SLS+SKD CIRIL SMRKOLJ* SLS, SLS+SKD BORIS SOVIČ* ZLSD IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA STANA STOPAR* LDS JOŽEF ŠKOLČ* LDS BOGOMIR ŠPILETIČ SDS JOŽEF ŠPINDLER LDS DAVORIN TERČON LDS ZORAN THALER* LDS BRANKO TOMAŽIČ SLS, SLS+SKD HERMAN TOMAŽIČ LDS VILI TROFENIK SLS, SLS+SKD JANKO VEBER ZLSD ALOJZ VESENJAK SLS, SLS+SKD IRENA VIRANT* SDS DR. FRANC ZAGOŽEN SLS, SLS+SKD DR. JOŽE ZAGOŽEN* SDS BOGOMIR ZAMERNIK SDS JOŽEF ZIMŠEK LDS MAG. FRANC ŽNIDARŠIČ DeSUS LDS - Liberalna demokracija Slovenije SDS - Socialdemokratska stranka Slovenije ZLSD - Združena lista socialnih demokratov SLS+SKD - SLS+SKD Slovenska ljudska stranka SKD - Slovenski krščanski demokrati SLS - Slovenska ljudska stranka DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije SNS - Slovenska nacionalna stranka Poslanci Državnega zbora v III. mandatnem obdobju (2000-2004) IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA ANTON ANDERLIČ LDS SONJA AREH LAVRIČ SNS JOŽE AVŠIČ LDS DR. ANDREJ BAJUK NSi BOGDAN BAROVIČ SNS ROBERTO BATTELLI POSLANEC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI IGOR BAVČAR* LDS DR. JOŽEF BERNIK NSi IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA RICHARD BEUERMANN* LDS SAMO BEVK ZLSD DR. RADO BOHINC* ZLSD IVAN BOŽIČ SLS+SKD, SLS DR. MIHAEL BREJC* SDS STANISLAV BRENČIČ SLS+SKD, SLS ANTON BUTOLEN* LDS JANEZ CIMPERMAN SDS FRANCE CUKJATI SDS FRANC ČEBULJ SDS, SAMOSTOJNI POSLANEC, SLS VOJKO ČELIGOJ DeSUS DR. LUCIJA ČOK* LDS SILVA ČRNUGELJ ZLSD ANTON DELAK* DeSUS MAG. MARKO DIACI SMS, SAMOSTOJNI POSLANEC DR. JANEZ DRNOVŠEK* LDS MAG. JANEZ DROBNIČ NSi GEZA DŽUBAN LDS ANDREJ FABJAN SLS+SKD, SLS MATJAŽ FALKNER* NSi DR. SLAVKO GABER* LDS MAG. MITJA GASPARI* LDS MARIO GASPARINI* LDS ANDREJ GERENČER* LDS LJUBO GERMIČ LDS SINIŠA GERMOVŠEK* SDS MAG. ZORAN GRAČNER LDS LEOPOLD GROŠELJ ZLSD FRANC (FERI) HORVAT ZLSD ROMAN JAKIČ* LDS BRANKO JANC LDS JANEZ JANŠA SDS ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI SNS MIRAN JERIČ LDS JOŽEF JEROVŠEK SDS AURELIO JURI ZLSD JELKO KACIN* LDS FRANC KANGLER SLS+SKD, SLS BLAŽ KAVČIČ LDS JOŽE (JOŽEF) KAVTIČNIK LDS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA IVAN KEBRIČ DeSUS BRANKO KELEMINA SDS JANEZ KOMLJANEC* LDS BOJAN KONTIČ ZLSD MAG. JANEZ KOPAČ* LDS MILAN KOPUŠAR LDS MAG. JANEZ KRAMBERGER SLS+SKD, SLS LEOPOLD KREMŽAR LDS MAKSIMILJAN LAVRINC LDS DARJA LAVTIŽAR BEBLER* LDS FRANC LENKO* DeSUS PETER LEVIČ SMS, SAMOSTOJNI POSLANEC LIDIJA MAJNIK LDS JURIJ MALOVRH SLS+SKD, SLS IVAN MAMIC NSi DORIJAN MARŠIČ LDS JERICA MRZEL* ZLSD ALEKSANDER MERLO* LDS RUDOLF MOGE LDS BORUT PAHOR* ZLSD TONE PARTLJIČ LDS IRMA PAVLINIČ KREBS LDS BREDA PEČAN* ZLSD SAŠO PEČE SNS RUDOLF PETAN SDS ALOJZ PETERLE* NSi JANEZ PODOBNIK SLS+SKD, SLS VALENTIN POHOREC DeSUS MAG. MAJDA POTRATA ZLSD MIRAN POTRČ ZLSD MARIA POZSONEC POSLANKA MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI CIRIL PUCKO LDS FRANC PUKŠIČ SDS FRANCI ROKAVEC SLS+SKD, SLS MAG. ANTON ROP* LDS PAVEL RUPAR SDS DR. DIMITRIJ RUPEL * LDS, SAMOSTOJNI POSLANEC, SDS DANICA SIMŠIČ* ZLSD ALOJZ SOK NSi IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA STANISLAVA STOPAR* LDS FRANC SUŠNIK SDS MAJDA ŠIRCA LDS JOŽEF ŠKOLČ* LDS JOŽEF ŠPINDLER LDS IGOR ŠTEMBERGER SMS, SAMOSTOJNI POSLANEC BORUT ŠUKLJE* LDS MATJAŽ ŠVAGAN LDS JOŽE TANKO SDS DAVORIN TERČON LDS MARIJA ANA TISOVIC NSi VILI TROFENIK SLS+SKD, SLS JANKO VEBER ZLSD MAG. ANDREJ VIZJAK SDS BOGOMIR VNUČEC SMS, SDS DUŠAN VUČKO LDS CVETA ZALOKAR ORAŽEM LDS BOGOMIR ZAMERNIK SDS JAŠA L. ZLOBEC* LDS MAJDA ZUPAN NSi LDS - Liberalna demokracija Slovenije SDS - Socialdemokratska stranka Slovenije / Slovenska demokratska stranka ZLSD - Združena lista socialnih demokratov SLS+SKD - SLS+SKD Slovenska ljudska stranka - SLS - Slovenska ljudska stranka NSi - Nova Slovenija DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije SMS - Stranka mladih Slovenije SNS - Slovenska nacionalna stranka Poslanci Državnega zbora v TV. mandatnem obdobju (2004-2008) IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA ANTON ANDERLIČ LDS JOSIP BAJC SLS DR. ANDREJ BAJUK* NSi BOGDAN BAROVIČ SNS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA ROBERTO BATTELLI POSLANEC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI SAMO BEVK SD STANISLAV BRENČIČ SLS MAG. ANDREJ BRUČAN* SDS MAG. FRANC CAPUDER* NSi FRANCE CUKJATI SDS MAG. MILAN M. CVIKL LDS, SD ZVONKO ČERNAČ* SDS POLONCA DOBRAJC* SDS MAG. JANEZ DROBNIČ* NSi, NeP MARJAN DROFENIK* SLS GEZA DŽUBAN LDS ANDREJ FABJAN* SLS JOŽEF FICKO* SDS DR. SLAVKO GABER LDS, NeP DR. PAVEL GANTAR LDS, Nep, Zares LJUBO GERMIČ LDS IVAN GRILL* SDS MAG. BRANKO GRIMS SDS ALEŠ GULIČ LDS MATJAŽ HAN SD BOJAN HOMAN* SDS FRANC (FERI) HORVAT SD JOŽEF HORVAT NSi ROBERT HROVAT SDS SREČKO HVAUC SDS EVAIRGL SDS KRISTIJAN JANC* SLS JANEZ JANŠA* SDS FRANC JAZBEC SDS IVAN JELEN DeSUS ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI SNS ALENKA JERAJ SDS MIRAN JERIČ LDS JOŽEF JEROVŠEK SDS AURELIO JURI SD FRANC KANGLER* SLS MAG. VASJA KLAVORA DeSUS ANTON KOKALJ NSi BOJAN KONTIČ SD IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA DRAGO KOREN N Si DIMITRIJ KOVAČIČ SDS MAG. JANEZ KRAMBERGER SLS DANIJEL KRIVEC SDS MOJCA KUCLER DOLINAR* NSi DUŠAN KUMER SD DR. MATEJ LAHOVNIK LDS, PS Nep, Zares DARJA LAVTIŽAR BEBLER LDS, SD MITJA LJUBELJŠEK SDS MIROSLAV LUCI* SDS BRANKO MARINIČ SDS MARTIN MIKOLIČ NSi RUDOLF MOGE LDS STANE PAJK SDS DR. MARKO PAVLIHA LDS, SD BREDA PEČAN SD SAŠO PEČE SNS, PS Nep, Lipa RUDOLF PETAN SDS MILAN PETEK LDS MIRO PETEK SDS MARIJAN POJBIČ* SDS ALOJZ POSEDEL LDS, PS NeP, Zares MAG. MAJDA POTRATA SD MIRAN POTRČ SD MARIA POZSONEC POSLANKA MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI JAKOB PRESEČNIK SLS MIHAEL PREVC SLS SREČKO PRIJATELJ SNS FRANC PUKŠIČ* SDS VILI REZMAN DeSUS MAG. ANTON ROP LDS, SD BOJAN RUGELJ SDS PAVEL RUPAR* SDS MAG. BORUT SAJOVIC LDS DR. MITJA SLAVINEC LDS ALOJZ SOK NSi BOJAN STARMAN SDS FRANC SUŠNIK SDS MAJDA ŠIRCA LDS, PS NeP, Zares IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA JOŽEF ŠKOLČ LDS MAG. TOMAŽ ŠTEBE* SDS MATJAŽ ŠVAGAN LDS JOŽE TANKO SDS DAVORIN TERČON LDS, PS NeP, Zares CIRIL TESTEN* NSi VILI TROFENIK LDS, PS NeP, Zares MARJETKA UHAN NSi JANKO VEBER SD RUDI VERŠNIK SDS MAG. ANDREJ VIZJAK* SDS BOŠTJAN ZAGORAC SNS, PS Nep, Lipa CVETKA ZALOKAR ORAŽEM LDS, PS NeP, Zares BOGOMIR ZAMERNIK SDS MILENKO ZIHERL SDS MAJDA ZUPAN* NSi DR. MILAN ZVER* SDS DR. IVAN ŽAGAR* SLS BARBARA ŽGAJNER TAVŠ SNS, PS Nep, Lipa MAG. FRANC ŽNIDARŠIČ DeSUS SDS - Slovenska demokratska stranka SD - Socialni demokrati - ZLSD - Združena lista socialnih demokratov LDS - Liberalna demokracija Slovenije NSi - Nova Slovenija SLS - Slovenska ljudska stranka DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije SNS - Slovenska nacionalna stranka NeP - Nepovezani poslanec PS Nep - Poslanska skupina nepovezanih poslancev. V četrtem mandatu sta bili oblikovani dve. Iz prve je v letu 2007 nastala PS Zares, iz druge pa leta 2008 PS Lipa IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA ANTON ANDERLIČ* LDS BOGDAN BAROVIČ SNS ROBERTO BATTELLI POSLANEC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI SAMO BEVK SD MARJAN BEZJAK SDS MAG. JULIJANA BIZJAK SD, NeP MLAKAR* FRANC BOGOVIČ SLS MIRKO BRULC SD RENATA BRUNSKOLE SD ALAN BUKOVNIK SD ANTON COLARIČ SD FRANCE CUKJATI SDS MILAN ČADEŽ SDS BOGDAN ČEPIČ SD ZVONKO ČERNAČ SDS DR. ANDREJA ČRNAK MEGLIČ SD SILVA ČRNUGELJ* SD MATEVŽ FRANGEŽ SD DR. PAVEL GANTAR Zares LJUBO GERMIČ LDS JOŠKO GODEC DeSUS GREGOR GOLOBIČ* Zares DR. LÄSZLÖ GÖNCZ POSLANEC MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI DR. VINKO GORENAK SDS IVAN GRILL SDS MAG. BRANKO GRIMS SDS MILAN GUMZAR LDS MIRAN GYÖREK SNS MATJAŽ HAN SD ROBERT HROVAT SDS EVA IRGL SDS JANEZ JANŠA SDS ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI SNS ALENKA JERAJ SDS MIRAN JERIČ LDS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA JOŽEF JEROVŠEK SDS FRANCO JURI Zares DR. LUKA JURI SD FRANC JURŠA DeSUS ANTON KAMPUŠ SD FRANCI KEK Zares JANEZ KIKELJ* SD JANJA KLASINC SD MAG. VASJA KLAVORA DeSUS MIROSLAV KLUN* SD BOJAN KONTIĆ SD GVIDO KRES SLS KATARINA KRESAL* LDS DANIJEL KRIVEC SDS DR. FRANC KRIŽANIČ* SD MARIJAN KRIŽMAN* SD DUŠAN KUMER SD ZVONKO LAH SDS DR. MATEJ LAHOVNIK* Zares DARJA LAVTIŽAR BEBLER SD DEJAN LEVANIČ SD RADO LIKAR SDS DR. IGOR LUKŠIČ* SD ANDREJ MAGAJNA SD, NP SILVEN MAJHENIČ SNS BRANKO MARINIČ SDS TOMAŽ TOM MENCINGER SD DARKO MENIH SDS BORUT PAHOR* SD BREDA PEČAN SD DAMIJAN PERNE* Zares RUDOLF PETAN SDS MIRO PETEK SDS IZTOK PODKRIŽNIK SDS MARIJAN POJBIČ SDS ALOJZ (LOJZE) POSEDEL* Zares, NP ALOJZIJ POTOČNIK* Zares MAG. MAJDA POTRATA SD MIRAN POTRČ SD JAKOB PRESEČNIK SLS SREČKO PRIJATELJ* SNS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA FRANC PUKŠIČ SDS, NeP, SLS ALEKSANDER RAVNIKAR* SD VILI REZMAN DeSUS, NeP, NP JANEZ RIBIČ SLS MAG. ANDREJA RIHTER SD MAG. ANTON ROP* SD VITO ROŽEJ* Zares MAG. BORUT SAJOVIC LDS TADEJ SLAPNIK* Zares MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR* Zares JOŽE TANKO SDS MAG. ŠTEFAN TISEL SDS VILI TROFENIK Zares, NP ANTON URH DeSUS IVO VAJGL* Zares JANKO VEBER SD DR. PETER VERLIČ SDS MAG. SARA VILER* SNS MAG. ANDREJ VIZJAK SDS DR. PATRICK VLAČIČ* SD CVETKA ZALOKAR ORAŽEM* Zares MATJAŽ ZANOŠKAR DeSUS MILENKO ZIHERL SDS ALEKSANDER ZORN SDS MAG. RADOVAN ŽERJAV SLS MAG. FRANC ŽNIDARŠIČ DeSUS, NeP, NP MAG. MELITA ŽUPEVC SD SD - Socialni demokrati SDS - Slovenska demokratska stranka Zares - Zares - socialno liberalni DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije SNS - Slovenska nacionalna stranka SLS - Slovenska ljudska stranka LDS - Liberalna demokracija Slovenije NeP - Nepovezani poslanec NP - Poslanska skupina nepovezanih poslancev. IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA MAG. BORUT AMBROŽIČ PS, NeP ROBERTO BATTELLI POSLANEC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI SAMO BEVK SD ALENKA BIKAR* PS FRANC BOGOVIČ* SLS DRAGAN BOSNIĆ PS RIHARD BRANISELJ DL MAG. ALENKA BRATUŠEK PS FRANC BREZNIK SDS MIRKO BRULC SD RENATA BRUNSKOLE PS JERKO ČEHOVIN PS ZVONKO ČERNAČ* SDS DR. ANDREJA ČRNAK MEGLIČ SD IVA DIMIC NSi MAJA DIMITROVSKI PS KARL VIKTOR ERJAVEC* DeSUS BRANKO FICKO PS MATEVŽ FRANGEŽ SD GAŠPAR GAŠPAR - MIŠIČ PS DR. VINKO GORENAK* SDS DR. LÄSZLÖ GÖNCZ POSLANEC MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI IVAN GRILL SDS MAG. BRANKO GRIMS SDS MATJAŽ HAN SD MAG. LEJLA HERCEGOVAC PS MAG. KATARINA HOČEVAR DL JOŽEF HORVAT NSi ROBERT HROVAT* SDS IVAN HRŠAK DeSUS EVAIRGL SDS ROMAN JAKIČ PS ZORAN JANKOVIČ* PS IVAN JANEZ JANŠA* SDS DARKO JAZBEC PS MAG. JANA JENKO DeSUS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA ALENKA JERAJ SDS JOŽEF JEROVŠEK SDS FRANC JURŠA DeSUS JOŽEF KAVTIČNIK PS JANJA KLASINC PS MAŠA KOCIPER PS POLONCA KOMAR DL TINA KOMEL PS SAŠA KOS PS MARJANA KOTNIK POROPAT DeSUS DANIJEL KRIVEC SDS ZVONKO LAH SDS TOMAŽ LISEC SDS BRANKO MARINIČ SDS DRAGUTIN MATE SDS SREČKO MEH SD MITJA MERŠOL PS JANKO JANI MÖDERNDORFER PS JANJA NAPAST SDS LJUDMILA NOVAK* NSi JASMINA OPEC* SLS BORUT PAHOR SD ALENKA PAVLIČ PS MAG. TRUDA PEPELNIK DL MAG. DAMJANA PETAVAR SDS DOBOVŠEK* IVAN PIŠEK* SDS MARIJA PLEVČAK* DeSUS MAG. MARKO POGAČNIK SDS MARIJAN POJBIČ SDS ALOJZIJ POTOČNIK PS MAG. MAJDA POTRATA SD JAKOB PRESEČNIK SLS MIHAEL PREVC SLS MATEJA PUČNIK SDS FRANC PUKŠIČ SLS SONJA RAMŠAK SDS JANEZ RIBIČ SLS IVAN SIMČIČ DeSUS, NeP BOJAN STARMAN DL MAG. STANKO STEPIŠNIK PS IME IN PRIIMEK POSLANSKA SKUPINA MAG. ANDREJ ŠIRCELJ SDS PATRICIJA ŠULIN* SDS JOŽE TANKO SDS IRENA TAVČAR SDS MAG. ŠTEFAN TISEL SDS ROMANA TOMC SDS MAG. MATEJ TONIN NSi KRISTINA VALENČIČ DL JANEZ VASLE* NSi JANKO VEBER SD JOŽE VELIKONJA PS PETER VILFAN PS DR. GREGOR VIRANT DL MAG. ANDREJ VIZJAK* SDS MAG. IVAN VOGRIN DL, NeP TAMARA VONTA PS MATJAŽ ZANOŠKAR PS MAG. RADOVAN ŽERJAV* SLS MAG. BARBARA ŽGAJNER TAVŠ PS MAG. DEJAN ŽIDAN SD LJUBO ŽNIDAR SDS MAG. MELITA ŽUPEVC PS ROMAN ŽVEGLIČ* SLS PS - Pozitivna Slovenija SDS - Slovenska demokratska stranka SD - Socialni demokrati DL - Državljanska lista - DLGV - Državljanska lista Gregorja Viranta SLS - Slovenska ljudska stranka DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije NSi - Nova Slovenija NeP - Nepovezani poslanec Summary National Assembly of the Republic of Slovenia 1992-2012 The modern democraticallyelected European par- liaments of the 19љ and 20th Century have always been public institutions where an exchange of viewpoints and opinions, regulated by rules, has taken place under the watchful eye of the public. Although the parliaments have differed from one another in Europe, they have nevertheless had many common points: they have been elected bodies (even if elected in various ways), meeting regularly, discussing social issues and finally reaching decisions by voting for them. However, the manner of elections as well as the ways in which they have oper- ated and led discussions have varied considerably from one another. We refer to parliamentary practices in various parliaments as parliamentary culture, which is quite diverse across Europe. It is this very parliamenta­ ry culture which largely affects the relationship between the parliament and the public. The modern democracy calls for our trust in the political institutions - trust is even what the modern democracy is based on. However, comparatively speaking the trust in the parliament as the central legislative and representative body is rela- tively limited in the majority of European countries. In Slovenia, twenty years after the establishment of the independent state and new political and economic system, the Situation is actually not different from the rest of Europe. In principle the people are still favour- ably inclined towards parliamentary democracy, just as they were during the democratisation and emancipa- tion in 1990 and 1991. However, they do not trust the parliament and its members. We can state that the at- titude towards parliamentaiy democracy on the part of the voters as well as elected members of parliament is a result of a politicalhistorical heritage, specific tran- sitional development and structuring of the political space, modelled after the established theories and prac- tices abroad (especially in the West), etc. It is defined by a certain politicalcultural pattem which has formed and is still forming. Here we should emphasise that the new political institutions of parliamentary democracy have developed relatively quickly, while the mental pro- cess in the minds of the people following these devel- opments is slower. This is characteristic of the entire eastern part of Central Europe. Thus the concepts of parliament and parliamentary democracy and the char- acteristics of its functioning in the period between 1992 and 2012 in Slovenia are not merely a political chroni- cle, but a certain reflection of the political transition. * * * The histoiy of parliamentarism in the Slovenian space began in the 19th centuiy, when also in the Hab­ sburg Monarchy (even if more slowly than elsewhere across the Continental Europe) the idea of constitution- alism and parliamentarism started to assert itself more and more persistently. After the beginning of the March Revolution in Vienna in 1848 it was not surprising that the question of the constitutional transformation of the Monarchy became one of the central issues, and the demands became more thorough. However, at the time the majority of the population (especially peasants) was unclear about what “constitution” or constitutionalism even were. It was a radically new concept. The parlia­ ment in the classic sense - a representative body with clear legislative competences and jurisdiction over state financing (adoption of the budget) - had not been es­ tablished before the constitution of February 1861 was adopted. Of course, this was unavoidably followed by the politicisation of the masses and development of po­ litical parties. In the last third of the 19љ Century what had been the nonpolitical masses gradually but quite swiftly adopted political standpoints and divided into political camps. After the dissolution of AustroHungary and the es- tablishment of the Yugoslav state the Slovenian terri­ tory was integrated into a new social and civilisational reality, quite different from the former Austrian Situa­ tion in many aspects. Thus the diametrically opposed viewpoints and concepts of the various levels of the po­ litical, societal and, of course, social life occasionally clashed in the new state. One of the concrete meeting points of people from different worlds was the Beigrade Assembly, where the political standpoints clashed, in- sidious tactics were forged, and various political styles and characters of various individuals elected between Jesenice and Gevgelija were expressed. Despite all their shortcomings, to the Slovenian political groups both states - the former Austria and the First Yugoslavia - represented the most appropriate framework for the political and national life of Slove- nians. If the Slovenian politics prior to 1918 had been loyal to the old Austria until the end, it latter supported the first Yugoslav state. Serious political calculations exceeding the Yugoslav context were virtually nonexist­ ent. Also for this reason the Slovenian members of par- liament took an active part in all of the assemblies, be- lieved in these states and invested their energy in them. Already during World War II a completely new po­ litical system, based on the people's authority, started emerging. Through this process Slovenia attained a sta­ tus of a federal unit (as one of the Yugoslav republics) with its own constitution and statehood. However, after World War II we can no longer speak about classic par- liamentarism, since despite the existence of the republi- can as well as federal assembly and elections only a sin­ gle political party existed in this period. Apart from the oneparty aspect, one of the main characteristics of the postwar system was the constant distancing from the principles of classic parliamentaiy system and gradual introduction of a specific corporatist system. This was also evident from the structure of each assembly. Just like its monarchic predecessor, the second Yugoslav state had to face constant internal crises, reaching their peak towards the end of the 1980s. The already loose federal system kept getting looser and the political control in individual republics became less and less effective. The demands for pluralism and systemic changes became increasingly decisive, also in the Slove- nian assembly. Thus in its final term between 1986 and 1990, the Slovenian assembly became one of the key supporters of a peaceful and evolutionary transforma- tion into a multiparty parliamentary system and inde- pendence. In September 1989 it first provided the suit- able grounds for a gradual attainment of independence and establishment of a multiparty system by drawing up numerous amendments to the Slovenian Constitu­ tion, and then it also adopted a suitable electoral law and called the first democratic elections after the war. On 25 June it also adopted three key emancipation documents on the basis of which Slovenia became an independent and sovereign country. Half a year later it also adopted the new constitution, introducing a classic parliamentary system with the National Assembly. After Republic of Slovenia became independent in 1991 and adopted a new political system, the parlia- ment as the central legislative and representative body of the state was formed anew. In accordance with the concept of a modern parliamentary democracy, the con­ stitution drawn up in 1990 and 1991 bestowed upon it a powerful role with numerous jurisdictions in the political and social life of the state. Besides the clas­ sic representative and legislative function (adopting the constitution, laws, budget, resolutions and national programmes, ratifying international agreements, call- ing referendums, deciding on the declaration of the state of war and state of emergency, etc.), the Slove­ nian parliament also performs a supervisory function (deciding on parliamentary investigations and votes of confidence, posing parliamentary questions, deciding on the impeachment of the President of the Republic, Prime Minister and the ministers) and elects, appoints and relieves its own leadership, government, judges, the ombudsman, the governor of the Bank of Slovenia, members of the Court of Auditors, etc.). To date the national assembly has concluded five terms of office. At the first National Assembly elections in 1992 the multiparty democracy was still very young, and the political space, in which the parties had not yet profiled themselves clearly in terms of their pro- grammes, was therefore unclear. Every party took part in the elections with its own tactics, and low blows as well as serious struggles were not a rare occurrence. The campaign may also be ascribed with many transi- tional characteristics. It was a novelty and not only did it stir up the political life, but also the society in general, attracting many citizens and recounting many pungent stories which the journalists as well as the people could enjoy. The party leaders sought exposure, just like at all subsequent opportunities. The first structure of the National Assembly was quite fragmented, as eight parties qualified for it. The majority of votes went to the Liberal Democracy of Slo- venia (hereinafter LDS), while the other parties lagged behind it considerably. At that time the future Prime Minister Janez Drnovšek managed to form a diverse co- alition, called a “small political miracle”, for it consisted of LDS, the Christian Democrats (hereinafter SKD), the United List as well as the Social Democratic Party of Slovenia (hereinafter SDSS). After the relations between the coalition and the Opposition had been established, the parliament started addressing its extensive agenda. This primarily included the urgent legislative activities, since on one hand the former federal legislation had to be replaced, while on the other hand the basic acts of numerous state subsystems had to be adopted - from education, judiciary, tax system, ownership transfor- mation and construction of the new economic system to national security, political parties and corruption. In accordance with its ambitious plan the parliament pursued its tasks diligently - the members of parlia­ ment mostly discussed the materials realistically and with appropriate political passion. The debates may have occasionally transcended the fields regulated by individual acts, but remained within the context of the issues at hand. However, since the very beginning the working enthusiasm of the parliament has not been in line with its public image. The people would never no­ tice any diligent members of parliament. Apart from the basic legislative activities, the economic issues were the leitmotif of the first term of the National Assembly. As the term progressed, Drnovšek‘s coalition gradually feil apart, and in the end it only consisted of LDS and SKD. * * * After the elections, the second National Assembly found itself in a stalemate. Together the parties of the socalled transitional right had 45 seats, while all the other parties including the two minority MPs, who sup- ported the previous Prime Minister Drnovšek (president of LDS, the party which was the relative winner of the elections), also had 45 seats. The parliament - the mir- ror of the society - found itself in a difficult Situation, split in half... The initial session dragged on, and the opposing standpoints were evident at each step the par­ liament took. In the beginning of the term it seemed that the parliament had been idle for many months since the elections. However, the mere chronological facts do not convey much of a message, for dates scarcely mean an- ything on their own. In three months since the elections the parliament was nevertheless formed despite the stalemate, even elected its president with a large major- ity, carried out lengthy, occasionally bitter and remote but thorough and relevant discussions, and elected the Prime Minister. The National Assembly carried out its envisioned mission. It is understandable this took time. Then the search for an agreement continued, finally re- sulting in a large coalition between the biggest parties LDS and the Slovenian People‘s Party (hereinafter SLS), also joined by the Democratic Party of Pensioners of Slovenia (hereinafter DeSUS). The coalition, finally established after many dif­ ficult months, was quite diverse despite the limited number of partners, since LDS and SLS were two ideo- logically and socially completely different parties. The parliamentaiy practice of the second term confirmed this thesis to a considerable extent. The Situation in the National Assembly was often confusing, and it seemed that SLS belonged to the Opposition rather to the coali- tion. Furthermore, the Opposition failed to carry out a wellorchestrated offensive against the government or to supervise it, since it was divided itself at the ideological level. The Slovenian Democratic Party (hereinafter SDS) and SKD were more closely related to SLS, while the United List of Social Democrats (hereinafter ZLSD) were more akin to LDS. The dissolution of the coalition often seemed inevitable. Despite all its crises (which were quite frequent, es- pecially as far as the staff was concerned), the shaky co­ alition between LDS and SLS held almost until the end of its term. Meanwhile the parliament kept performing its visible and invisible tasks, in the context of which it was able to carry out many largescale reform projects. Thus towards the end of 1999, after lengthy coordina- tion, it adopted a comprehensive pension scheme re­ form. However, not long after the adoption of the lar­ gescale reform in the spring of 2000, only slightly more than half ayear before the elections, the relations within the coalition feil apart. At that point - after many diffi- cult meetings, progress and setbacks - the kindred par- ties SLS and SKD finally managed to agree on merging into a single party which would not be a part of the coa­ lition. The downfall of the “declining” government was imminent. Drnovšek did not wait for the Situation to re- solve itself. He made his move ahead of his partners and he himself proposed that the SLS ministers be replaced with new ones. He tied the vote to a vote of confidence, which was not passed. Soon after Dmovšek's fall, SLS + SKD, after the unification the largest parliamentary party, proposed Andrej Bajuk as the new Prime Minis­ ter. However, the new parliamentary coalition was not destined to last long, since the second term would be over in less than half ayear. Furthermore, already after a bit over a month the coalition found itself in a serious political crisis. On Sunday, 15 October 2000, the third National Assembly elections took place in Slovenia. Once again the election campaign took place and mostly the famil- iar parties and faces appeared in public... The Slove- nian parliamentaiy-historical process gradually pro- ceeded and evolved. The elections taking place at the turning point of the decade, Century and millennium, were not an important milestone in themselves. How­ ever, symbolically they marked the onset of a new era. The first decade after the fall of the Berlin Wall, referred to as the time of freedom by the “best chronicler of the 20th Century” Timothy Garton Ash, drew to a close and the new “nameless decade”, an elusive time of an un- clear character, was beginning. A year earlier the com­ mon European currency was introduced and NATO was extended to include the first three Eastern European countries, which had a special meaning for the process- es of integration. Next year, on 5 October 2000, only ten days before the Slovenian elections, the last Yugoslav tyrant, Serbian leader Slobodan Miloševič, was stripped of power in Beigrade. All of this can be seen as a histori- cal censorship of a certain era. Slovenia was a part of these global developments. During the third term of the National Assembly it itself joined the European Union and NATO, which concluded (perhaps illusoxy) the pro­ cess of the transition in this state. On top of eveiything, the third term was also the last term controlled by the large Drnovšek‘s LDS, the strongest party since 1992. The results of the elections on 15 October 2000 were most likely its swan song. LDS got a whooping 36.21 % of votes, which translated into 34 parliamentary seats. The coalition included ZLSD, SLS and DeSUS. The weakness of the Opposition, whose core con- sisted of SDS and New Slovenia - Christian People‘s Party (hereinafter NSi), which refused to acknowledge the opposition status of the Slovenian National Party (hereinafter SNS) and the new Youth Party of Slovenia (hereinafter SMS), was largely characteristic of the third term and the forms of the parliamentary work. The co­ alition was gradually nicknamed “the voting machine” and in these circumstances the Opposition had to be tough. Otherwise it would only “remain a part of the folklore”. i t * * The fourth National Assembly elections, called by the President of the Republic on 3 October 2004, on one hand gave the impression of the usual democratic routine with a standard election campaign, while on the other hand they remained limited by the estab- lished ideological and political patterns. The “cultural struggle” between “the left” and “the right” continued, even though its intensity was receding. The results of the elections were not completely unexpected, but they meant a radical ideological change. For the first time af- ter 1992 the large LDS suffered a defeat. The winner of the elections that Sunday was SDS with its leader Jan­ ez Janša, who had gradually become the head of the Op­ position after 1996. Janša also formed the new coalition and became the Prime Minister. If the evident strength of the coalition and weakness of the Opposition were characteristic of the third term, we could conclude that the fourth term would be completely different in this regard. The coalition was less numerous, more diverse, and the Opposition consisted of two experienced parties, which did not even give the new government the tradi- tional 100 days of peace. Different circumstances and practices in the parliament were expected. However, no significant changes took place and the initial (unrealis- tic) expectations vanished. As it happened, the strength and public support of the coalition and the government were considerable in the beginning, and on the other hand the Opposition succumbed to internal disorienta- tion and dissolution. Especially LDS was obviously in a crisis. Thus the fourth term was quite similar to the third one, even if a few roles were changed. The Europe­ an topics were an element which definitely brought to- gether the members of the parliament, but many other topics resulted in a wellestablished left - right division. At the eve of the fifth National Assembly elections in September 2008, the Slovenian political space seemed quite clear and predictable. “Wellbeing” became the leit- motif of all parties, but the programme means of achiev- ing it were increasingly vague and especially similar to each other. Therefore the voters could hardly make decisions on the basis of programmes and had to cast their votes on the basis of other factors: persuasiveness of the election campaign, charisma, ongoing affairs, their established political convictions, more or less ir­ rational considerations... And as always, on the basis of unpredictable elements. Despite the expectations the relative victory went to Borut Pahor's Social Democrats (the former ZLSD, hereinafter SD), and Borut Pahor al­ so became the Prime Minister. Already at the eve of the elections it was also clear that a debt and financial crisis was spreading globally, threatening to develop into a wider economic crisis and also engulf Slovenia. Pahor's team conveyed an impres- sion that it was aware of the Situation. However, in the following months it responded slowly and hesitantly due to the Prime Ministers consensual approach. How­ ever, the first batch of anticrisis measures was already addressed by the parliament towards the end of 2008. The MPs adopted it at the last session of the year, thus almost symbolically announcing the central problem of the fifth term: overcoming the Situation, which finally developed from an economic into a political crisis. Every important subject (or at least those under- lined as important) involved a difference of opinions. When the government finally managed to agree on the resolution of the question of the border with the neigh- bouring Croatia, which we should undoubtedly see as one of its greatest successes, it immediately stumbled upon resolute protests of the Opposition as well as some of the more prominent intellectuals (on the other hand a significant percentage of renowned intellectuals sup- ported the agreement). Finally the parliament and the votes of the coalition supported the socalled Arbitration Agreement, but the strongly rooted doubts persisted. The pension scheme reform also gave rise to consider- able Opposition. In the context of reforming the labour market the coalition also adopted the Minijobs Act, radi- cally amending the system of student work and shaking the foundations of the financial “empires” of the student organisations and student work services. Naturally, the students opposed the changes resolutely and organised student demonstrations in front of the National Assem- bly in May 2010. However, legitimate concerns about the new legislation turned into an unarticulated smear- ing campaign and even violence. Granite cobbles were flung through the air, a small fire broke out, and the parliament building (especially the entrance) was vis- ibly damaged. The decisions adopted by the parliament were by no means “accepted”... The National Assembly became a place of perma­ nent disputes, which was also reflected in the parlia- mentary discussions. The debate on the new Family Code proposal can certainly be counted among the es­ pecially irreconcilable and controversial issues, at the same time bringing the attention to profound ideologi- cal, conceptual and even culturalanthropological differ- ences. The trust in the govemment and the parliament during this term was still low, dissatisfaction grew, and the economic crisis had been an evident fact for quite a while. The political space remained unappeasable and the coalition gave an increasing impression of being blocked within and without, not having any real ideas of how to solve the Situation. Thus the path towards a political crisis was paved. The coalition gradually feil apart, finally only consisting of SD and LDS. Numerous referendums, where the voters de- cided about almost all significant projects of the coali­ tion, were an important catalyst of the political crisis and dissolution of the coalition ever since the summer of 2010. Furthermore, only a single project was con- firmed: the Arbitration Agreement with Croatia, and in this case the referendum was proposed by the coalition itself. The fifth term ended with the dissolution of the National Assembly by the President of the Republic on 21 October 2011, after the government had received a vote of no confidence and in the absence of any new candidates for Prime Minister. For the first time in the almost 20year history of the Slovenian parliament an early election was called for 4 December. The trust in many parliamentaiy parties was shaken and a more thorough restructuring of the political space was ex- pected. * * * The time between the announcement by the Presi­ dent of the Republic with regard to the dissolution of the National Assembly and the elections was scarce. In these circumstances it was not surprising that the cam- paign lacked any innovative approaches, convincing and lucid solutions, and insightful approaches towards the voters. The campaign was quite calm (although not without affairs), and for the first time in twenty years the divisive ideological topics were more in the back- ground than before. This certainly does not mean that they did not exist and that they did not influence the voters‘ decisions, but the majority of the political de- bates nevertheless focused on overcoming the economic crisis and finding “exit” strategies. Even in the begin­ ning of October the political atmosphere was still pre- dictable. However, only a bit later the political space started to change radically as new political faces and new parties started entering the political arena one af- ter the other. The fact that the voters were fed up with the established candidates resulted in a turning point. Less than two months before the elections two new par­ ties with exceptionally high ratings appeared, climbing to the top of the preelection polls. The first party was es­ tablished by the controversial and charismatic mayor of Ljubljana Zoran Jankovič (Positive Slovenia, hereinafter PS), while the second one was headed by the former minister in Jansa‘s government, Gregor Virant (Gregor Virant‘s Civic List, hereinafter DLGV). The campaign announced considerable political changes in the Slovenian space, and the results of the elections taking place on Sunday, 4 December 2011, only confirmed them. PS won the elections, but for the first time in the twentyyear parliamentaiy histoiy of Slovenia its president Zoran Jankovič did not become the Prime Minister. The coalition was formed by the leader of the SDS, Janez Janša, which came in second. The parliament started working eagerly, immediately addressing the crisis and the fiscal consolidation of the state, of course. Thus the “new faces among the MPs” soon faced all the dimensions of their tasks. Due to the general Situation in the state, in the first half of 2012 they were even more closely scrutinised by the public as their colleagues during the preceding terms. In the times of austerity and shrinking budgetaiy resources in all fields that is not surprising, for of course in the end it is the parliament which has to adopt unpopu­ lär government measures, and the MPs, privileged and overpaid in the public opinion, are the ones who have to vote for them. •k "k je Throughout these five terms the National Assembly has formed certain cultural pattems and practices. The formal ones have been set out in the rules of procedure. The first rules of procedure of the National Assembly were related to the tradition of the republican assembly. Undoubtedly it seemed modern and looked comparable to the rules of procedure of the developed democracies. However, it seems that it did not completely suit the work of the Slovenian parliament, its parliamentary cul- ture and general political practice. Taking into account the specific transitional partypolitical circumstances and the lack of concrete experience, this is not surpris­ ing. As it happened, before it was thoroughly changed in 2002 it had been amended as many as seven times. The new rules of procedure in 2002 then intro- duced quite a few changes, including the most sig- nificant ones: general rationalisation of the legislative procedure and simultaneous increase of the role and concrete powers of the working bodies, leaders of par- liamentaiy groups and Council of the President of the National Assembly (the body consisting of parliamen­ tary group leaders). Consequently the work of the par­ liament was to be more predictable and smoother, while the power of each coalition would be greater. If during the debates about the rules of procedure almost ali of the parliamentary groups at the time agreed with the first effect (rationalisation), the Opposition could by no means agree to the second one (the strengthening of the coalition). Therefore they referred to the initial pro- posals as “muzzling”. This was by no means surpris- ing, in light of the fact that the discussion about the new rules of procedure took place in the time of evident domination of the Liberal Democracy. Thus the efforts to adopt the new rules of procedure necessarily involved discussions and negotiations due to the twothirds ma- jority required for the changes. LDS was prepared to compromise, also because it was aware that one day it could be in the Opposition itself. After 2002 the rules of procedure have no longer changed as often, and the biggest change thereafter was related to the “European” harmonisation with the Treaty of Lisbon in 2010. Thus the rules of procedure suited the MPs at least in prin- ciple, certainly the ones belonging to the coalition, and probably also those parties in the Opposition striving to become a part of the coalition some day. Parliamentary obstruction, set out in the rules of procedure, is among the more notable characteristics of the Slovenian parliament. Obstruction itself is oth- erwise an old practice, infamous at the former Vienna parliament. The MPs carrying out obstructions in the Vienna National Assembly in the end of the 19th Cen­ tury would take advantage of all options set out in the rules of procedure (the socalled technical obstruction) and finally even resort to violence (violent obstruction) in order to delay or prevent the work of the parliament. In the beginning of the 20th Century parliamentary ob­ struction was not only practiced in the Vienna National Assembly, but in numerous parliaments. In the east- em Central European countries it disappeared from use and political language (together with parliaments themselves), but was reestablished after the restoration of the parliaments in these territories in the 1990s. In the Czech Republic the MPs rarely opt for it, while in Slovenia it became a frequent phenomenon after 2000, but with a different implication: it means an announced absence of certain parliamentary groups from certain points of the agenda. Such obstruction in the National Assembly does not imply that the work of the parliament is hindered (except in the case when partial abstinence from a cer­ tain point of the agenda results in the assembly lacking a quorum), but means a decisive and clear form of pro­ test, an act of Opposition. Slovenian MPs do not resort to the classic technical obstruction. It seems that its role has been taken over by the institution of referendum initiatives. Precisely with the referendum demands the Opposition has effectively hindered the legislative activi- ties of the parliament. Thus obstruction in the Slovenian parliament undoubtedly has a specific significance, and it is also set out in the rules of procedure (the original technical obstruction most often meant that the rules of procedure were abused!). The MPs also understand and use it in this manner. The Opposition in the form of obstruction became more frequent especially after the “monstrous victory” of the LDS in 2000 and remained a common occurrence also in the next term when the roles of the Opposition and coalition were reversed. Understandably, obstruc­ tion has been exclusively a tool of the Opposition, an- nouncing it especially due to procedural disagreement, certain own demands, disagreement with the contents, etc. The actions of the obstructionists (in the past in Vienna and in Ljubljana today) always mean the pur- suit of own political goals (in their opinion better for the state and its citizens). However, to this end the MPs in Vienna obstructed the work of the parliament and hin­ dered its elementaiy mission, while the Ljubljana MPs act in accordance with the rules of procedure. Thus the “Ljubljana obstruction” is certainly a more legitimate and gentlemanly form of protest than the classic tech­ nical obstruction. However, it is stili a conflicting form of parliamentary work. During all five terms the National Assembly carried out its supervisoiy function consistently. The MPs suc- cessfully used the institutes of parliamentary questions and initiatives as well as Interpellation. They were well aware that the reason for interpellations and asking the ministers questions was not the fact that the MPs could demand answers, but that they could expect a public (!) response to their questions or attacks. Only in this manner can the work of the ministers (government) be supervised, their responsibility scrutinised, and they themselves influenced. Especially the public is the ele- ment underlined in the past by the increasingly well- established parliamentary democracy. After all it is still the element which gives the Interpellation its political allure. Ultimately it is the public that judges the work of the parliament and the MPs. According to the rules of procedure all MPs may pose questions to either the government or individual ministers. During the first three questions the MPs from the Opposition take precedence, which corresponds to the function of parliamentary questions as the means of monitoring the work of the government. Interpellation - another means of supervising the work of the govern­ ment or ministers - is a stronger Institution than the parliamentary question. It has to be submitted by at least ten MPs, after which it is discussed, and finally the potential vote of no confidence for the subject of the Interpellation takes place. Ever since the beginning of the first term, parliamentary questions and initiatives have been a frequently used means of the parliamen­ tary supervision of the government, and often they were also a very concrete means of the opposition's struggle against the government. On the other hand, interpel- lation has gradually developed into a special and ex­ clusive political “weapon”, the use of which is carefully considered by the Opposition. From the perspective of the twenty years of the Na­ tional Assembly, Parliamentary Commissions of Inquiry certainly qualifies among the most severe and signifi- cant means of parliamentary supervision. The institute of parliamentary investigation may not be a novelty of particracy democracies. It is an old tool, based on Mon- tesquieu‘s enlightened Separation of power into three branches. Since Montesquieu it has held true that such Separation allows for the greatest level of (mutual) su­ pervision of state power, and in parliamentary democ­ racies the parliament is the one supervising the work of the government. Therefore throughout their historical development an increasing number of instruments of supervision were available to the parliaments, and their right to establish their own Commissions of Inquiry was introduced as one of the strongest ones. In theory these Commissions have been understood as the ad hoc “factfinding” bodies, established in case of suspicions about the suitability of the work of the government or its members and whenever their political responsibility needed to be judged. The old theoreticallybased antagonism between the parliament and the government is therefore at the forefront of the envisioned purpose of parliamentary in- vestigations, where each of these institutions appears at their own side of Montesquieu‘s triangle. However, the aforementioned paradigm has changed throughout history, and in the modern government we can barely speak about the division of power between the parlia­ ment and the government. Instead we refer to the “in- terconnection of power”. In light of the extraordinary ex- pansion of state administration and its tasks since the second half of the 19љ Century the centre of the political power has been increasingly transferred to the govern­ ment, backed by the (more or less) solid majority in the parliament. Thus in the modern times the government and the parliament no longer appear in the political tri­ angle. Instead government with its majority are on one side, and the Opposition is on the other. The parliamen­ tary majority argues in favour of the government and supports it, while only the Opposition in fact carries out the supervision, since it strives to criticise its work and take over the power itself. The modern parliamentary Commissions of Inquiry also function in this context. We can establish that during their first contacts with the parliamentary inquiry the members of the Na­ tional Assembly understood, in principle, the signifi- cance of Commissions of Inquiry and their important supervisory function. However, they disagreed on the (otherwise vital) issue of how the Commissions should function in practice and how much latitude they should have. Some MPs wanted much more than the parlia­ ment then provided for itself. We can also establish that during the first terms the work of the Commissions mostly dealt with the issues of the economic transi- tion, Contemporary histoiy and arms trade. The Opposi­ tion proposed the majority of inquiries. Only rarely did any initiatives originate in the ranks of the coalition or the National Council. After a more peaceful third term the number of Commissions once again increased in the fourth term. At that time, after 2004, changes also took place in the ranks of the Opposition, since LDS found itself on that side for the first time after 1992 (with the exception of the short government of Andrej Bajuk). Only then did the parliamentary investigation become a truly useful tool for this party. Nevertheless, the Opposition only called for the establishment of one out of four Commissions. LDS (like the other parties of the socalled transitional left) was much more reserved in its demands for the establishment of Commissions of Inquiry. A rapid increase followed in the fifth term when five Commissions were demanded by the Opposition and two were established at the coalition's initiative. All of them were (on better or worse grounds) directed quite directly against political opponents. Even though the fifth term came to a premature end, the number of Commissions in its duration was - quite infamously, in the opinion of the public - the highest. The parliamen- taiy investigation became an evident field of the politi­ cal struggle. This is also how the public perceived it: as a political ring, a zone of conflict, failing to bring any results. Not only the establishment of the Commissions but also their work and their reports have thus often been politically motivated. This may be legitimate in the par­ liamentary democracy, but in the politically theoretical sense the Commissions are not the proper tool for such actions. Consequently we can infer that the quantita­ tive increase of the Commissions and simultaneously their purposeless establishment result in a diminishing interest in their work, which is why the Commissions in themselves are becoming an increasingly weaker tool in the hands of the Opposition during each new term. Too many Commissions dealing with (excessively) unclear matters can have a selfdestructive effect on the supervi- sory institute of the parliamentary investigation, since in light of the harmonised actions of the parliamentary majority their significance boils down to the ineffective scoring of political points. After all, Commissions of In- quiiy deal with the matters which the public sees under the common concept of “affairs”, which do not only have a detrimental effect on the political options involved, but on the general reputation of the whole political arena. In any case, to date the Commissions of Inquiry have been one of the reference points of the public appraisal of the Slovenian parliamentarism - due to their numerous- ness as well as involvement in political affairs, which the people follow more closely than the regulär work of the parliament. * * * Political parties represent the framework of the po­ litical life of parliamentary states: they dictate its pace and outline its social orientation. If they succeed at the elections, they gain access to the parliament. Therefore the parliament represents - as Albin Ogris, an insight- ful Slovenian political theoretician, already wrote in the 1920s - an “action body”. Precisely for this reason the political parties, or more concretely parliamentary groups, rather than individual MPs represent a “work­ ing unit” in the parliament. Thus parliamentaiy groups are the parliamentary transmissions of the parties, their “parliamentary instrument”, making the political space more transparent and predictable. Throughout the parliamentaiy history they have also been known to form otherwise, not only with regard to political parties, but they always pursued the same goal: the assertion of a certain policy or social interest. The right of the National Assembly members to form parliamentaiy groups is set out in more detail in the rules of procedure. MPs may only be members of a single parliamentaiy group, which is the only way this makes sense, of course. MPs elected from the “same lists” (coming from a single party or political group) may thus only form a single parliamentaiy group. It is un- derlined in the rules of procedure that the two MPs of both national minorities also have the status of a par- liamentary group. In accordance with certain rules the parliamentaiy groups may merge and separate, but they should always consist of at least three MPs. Dür­ ing the twentyyear history of the National Assembly many changes have occurred within the parliamentaiy groups. After all, they were most characteristic of the first term, when the structure of the party and political space was still under development. The purpose of parliamentaiy groups is a better Organisation and coordination of parliamentaiy work, which is why each of them has its own leader, deputy and secretaiy. Especially the leader is always a more visible party member, but rarely its president (if he is a member of the parliament, of course). In the British parliament the MPs within a certain “group” are divid- ed into the socalled frontbenchers and backbenchers (those from the front benches who talk more and argue for their political standpoints loudly, and the ones from the back benches who are usually quieter and simply vote). A similar division does not exist in the Slovenian parliament. In the past many MPs have often been in the role of frontbenchers, but the frequency of their ap- pearance depended on the contents of the agenda rather than their position within the parties. Nevertheless we can note that during certain terms some MPs were more visible and thus became a kind of frontbenchers. On the other hand many MPs rarely spoke, which suggests that we can declare the parliamentaiy practice of the first twenty years in the National Assembly as impro- vised. Verbal duels have also affirmed themselves in the National Assembly. To this end the MPs have resorted to the institute of a reply. During the first three terms the reply marked the National Assembly discussions especially notably. The Slovenian parliament does not have a leader of the Opposition according to the Brit­ ish model. This role was usually carried out by several leaders of the Opposition, but was sometimes performed by the leader of the strongest Opposition parliamentary group. * * * Simultaneously with their development and strengthening of their functions the modern parlia­ ments urgently had to ensure the suitability of their own Organisation. The parliamentary political organ- ism, striving to carry out all its tasks at plenary ses- sions, would soon drown in a deluge of tasks and end- less masses of discussants. Thus the aspirations for the efficiency and quality of parliamentary work called for the establishment of specialised working bodies, small- er groups of MPs, where in time an increasing load of the political and legislative work took place. Already in the 19th Century the working bodies were characteristic of all European parliaments, including the Vienna Na­ tional Assembly. At first the parliaments would estab- lish the working bodies as they went along (ad hoc), in order to address concrete issues which seemed impor­ tant. Only later the socalled permanent working bodies came into use, primarily following the “classic functions of the parliament”. After World War II the working bod­ ies started adapting to the executive power and were established to “cover” the tasks of individual ministries. After 1990 the parliaments of the transitional coun­ tries of the European east, centre and south, among them also the Slovenian National Assembly, followed the established practice of the Western parliaments. Thus already in the beginning of its existence the Slo­ venian National Assembly formed numerous working bodies which followed the main fields of policymaking. According to the rules of procedure they were divided into committees established, as a rule, for the fields of the ministries (but which could also address several re­ lated fields), and commissions for the study of certain common issues or individual matters. Despite the changes the number of the working bodies has remained high, while the number of MPs remained a constant 90, of course. Thus statistically eveiy MP had to be a member of at least three work­ ing bodies. Furthermore, the division of the workload between the plenum and the working bodies according to the first rules of procedure of 1993 was not rational enough. The working bodies appeared at all stages of the procedure, which resulted in repeated work. Thus the envisioned modern role of the working bodies was quite limited. Düring the first term the MPs themselves confirmed this. Simultaneously they also believed that the role of the working bodies should be strengthened, since their viewpoints were mostly taken into account by the plenum. The new 2002 rules of procedure fol- lowed this line of reasoning, placing a greater emphasis as well as independence and responsibility on the work­ ing bodies. However, the MPs were still burdened with numerous memberships. k Je k The subject matter for the history of National As­ sembly practices is undoubtedly created by its mem- bers. However, they do not do this by themselves, not without advice and support. They are assisted (or sup- ported) by numerous experts, administrative and tech­ nical staff, the “unseen hand of the parliament”, aiming to ensure a proper, smooth and highquality realisation of the legislative process and other functions of the par­ liament. Special parliamentary services, providing the MPs with various kinds of assistance and support, have strengthened as the modern parliaments developed. At first they were weak, limited to administrative and tech­ nical support, but gradually they have developed into largescale and complex expert organisms, making up the framework of the parliamentary process. The more the MPs were aware of their subordinate position in re- lation to the government, always backed by a vast bu- reaucratic apparatus, the more important, numerous and powerful the parliamentary services became. The expert services of the European parliaments are mostly a reflection of the historical development of each individual parliament and its position in the con- crete political system. Thus the Slovenian National As­ sembly initially leaned on the expert services of the for­ mer tricamerai assembly, which were, of course, adapt- ed to another system and a different role of the people's representation. Later the number of employees grew constantly and the structure of these services changed. * * * The core of the parliamentary organism, despite the existence of parties, working bodies, interest groups, etc., are stili individuals, members of parliament - peo- ple with a classic representative mandate according to the Slovenian constitutional arrangement. The MPs do not depend on any instructions and represent ali peo- ple. However, due to the nature of their work the MPs also have concrete parliamentary Privileges, which are subject to public scrutiny to a larger extent than their work. The Privileges certainly seem the least important and the most “elitist” implications of the MP status, but they are nevertheless of key importance for the smooth functioning of the parliamentary democracy. The first of these Privileges are the salaries of the MPs. A decent income of the elected members of parlia­ ment represented an important novelty in comparison to the previous system of rewarding the delegates in the assembly, even if in Slovenia this arrangement had boasted a long tradition, dating back far into the 19th Century. Namely, in Slovenia the salaries of the MPs represented their usual source of income already in the time of the Habsburg Monarchy. In Europe in the be- ginning of the 20th Century it was more or less usual for the members of numerous parliaments to receive pay­ ment. However, the path towards the introduction of salaries involved political problems almost everywhere. There were many supporters as well as opponents of this institute. One of the main arguments against the introduction of salaries was the concern that the posi- tions of the MPs would be subject to speculations. That is to say, it could happen that people would no longer compete for the position of an MP because of honest political ambitions, but solely because of the income re- sulting from a seat in the parliament. This would be detrimental to the overall level of the parliament, since gradually a group of Professional politicians would be established, which would otherwise not pursue any other profession and would thus be alienated from the people. According to the German chancellor Bismarck, a resolute opponent of the salaries, this would mean that a true representative body would vanish and be re- placed by “a kind of a professional representative body, another kind of bureaucracy.” However, despite their potential validity, numerous arguments which Bis­ marck publicly opposed the salaries with were merely a dishonest coverup for the true motive of the German government, which lied elsewhere, of course - in the awareness that the unpaid mandate severely impaired the effects of the general and equal right to vote. Insuf- ficiently wealthy individuals could hardly become MPs, since they could not handle the burden of a nonpaying job. Thus the Opposition to the salaries did not have a detrimental effect on the MPs, but on the voters, since it limited their freedom of choice. The establishment of the new political system be­ tween 1990 and 1992 once again foresaw the classic role for the parliament and the MPs, naturally result- ing in the classic status and material position of the new National Assembly members. Obviously the sala­ ries and other bonuses of the MPs immediately became one of the critical points of Slovenian parliamentarism, an issue that the public would pay special attention to and be especially intolerant of. The evident public sen- sitivity to the level of MP salaries and other bonuses, otherwise expected and beneficial in parliamentary de- mocracies, in fact does not have a wellfounded basis in the existing system. The material Situation of the MPs is actually relatively decent, and the system follows the historical and theoretical argumentation for the salaries of the MPs. The MP salaries are also quite in line with the Slovenian economic development level within the 27 EU countries. However, it is another question to what degree the actual level of MP salaries actually solves the Weber's dilemma “to live for politics - to live off politics”. In a criminallegal sense the MPs are not equal to the other citizens, since they enjoy a special privilege, a concrete “parliamentary privilege” based on the history of the British parliamentarism - immunity. In Great Britain the parliamentary immunity was established as a result of the political struggle between the parlia­ ment and the Crown, with a gradual assertion of the conviction that the freedom of speech and other rights, allowing free expression or argumentation for political viewpoints, should be ensured for the MPs. Although we can thus see the immunity as a privilege of the MPs, it should be noted that this is in the public interest, in order to ensure the smooth functioning of the par­ liament. This very public interest as a purely “politi­ cal reason” was supposedly so important that the state (temporarily) gave up its right to prosecution. The per­ sonal interests of the MPs had nothing to do with it. The immunity “protected” the parliament, carrying out its work through the elected MPs. The system of immunity, as it had developed throughout the histoiy, was then also provided for in the Slovenian constitution. Thus the MPs enjoy the socalled Professional as well as non- professional immunity. The political parties gradually became increasingly dissatisfied with how immunity was provided for, so af­ ter the year 2000 they started arguing for its amend- ment. Mostly they supported its restriction, while in the sense of the civil law they wanted to see it upgraded. The proposals on the restriction or even abolishment of the immunity of the MPs are completely in line with the public opinion, since a vast majority of the voters deci- sively argue for the abolishment of the institute of im­ munity. However, here we should ask ourselves why the public opposes immunity so resolutely, when its use has actually been quite a rare occurrence (26 cases in the first term, one in the second and two in the third) and the media stories about immunity have mostly focused on a few MPs who stand out in terms of the number and severity of cases. This seems to be another aspect that we can interpret in the context of the widespread opinion about the parliament as a Company of squan- derers who - according to the public opinion - also en- joy an unjust protection from the law, in front of which we are all supposedly equal. Thus the abolishment of immunity would have symbolic rather than realistic im- plications, while its amendment with the aim of extend- ing the protection also to civil procedures would either result in increased severity and frequency of low blows in the political ring (as well as in a lower reputation of the parliament) or incite the therefore unburdened MPs to hold more relaxed discussions and address the Prob­ lems more resolutely (which would in tum increase the reputation of the parliament). If we tiy to conjure up a typical character of a Slo­ venian MP during the first twenty years of the parlia­ ment on the basis of statistical data and viewpoints of the MPs, the result is as follows: a typical MP is a man in his forties, getting older as he persists in his politi­ cal career. He has been an active member of a political party for a long time, paying special attention to his im- age and public appearances. He also has a university degree and, statistically, a good chance for reelection. In principle he is content with his salary as an MP. He feels he is an expert in at least one field of policymaking. It is very possible that besides working as an MP he is also a mayor of a smaller Slovenian town. On average his workday lasts between ten and twelve hours, which means he is under a lot of pressure (the age structure of the parliament is thus ideal and the MPs are the peo- ple in their prime, so they can handle the pressure). Most MPs see their job as the adoption of legislation and budget. • k j e j e Throughout these twenty years the National As­ sembly has struggled with the relatively limited level of trust in it on the part of the citizens. It might seem that trust in a state body is irrelevant, and that its efficiency is more important. Nevertheless, we can note that trust has played quite a major role in the political emotional language of modern countries ever since the middle of the 19th Century. The cases when people in the political arena appeal to trust (either at the relation between the voters and the parliament or between the parliament and the government) are numerous. It seems that the whole political and social system consists of nothing but trust, and also in the Slovenian political discourse we can easily follow this phenomenon throughout the last 150 years. However, it also seems that the need and wish for trust have virtually exploded most recent- ly. Eveiything is about trust, it all rests on it, and trust even became a part of the constitutional system. After all, the parliament can pass a vote of no confidence when it no longer trusts the government, and the Prime Minister can call upon the parliament to pass a vote of confidence in his government. Therefore trust, unlike in the past, has become a foundation of the social system. In the absolutist mon- archies once dominating the European continent, faith- fulness and loyalty were at the forefront: loyalty to one's ruler, declared once and forever. However, with the es- tablishment of the parliamentary democracy and the expansion of the voting right the values in the emotional vocabulaiy of politics started to change. It was no long­ er required to swear eternal loyalty to the body elected with the aim of implementing the interests and wishes of the wider strata of the population, nor was eternal loyalty possible any longer, as this body was repeatedly reelected and inconstant. All it needed in order to be a true representative of the people was trust, which is by no means selfevident. After all, institutions are not people whom the hypothetical trust can be “given to” in the first place. The comparisons of degrees of trust, feit towards the central Slovenian political institutions throughout several years, show that throughout the twenty years of its existence the National Assembly has always been at the bottom. Traditionally only the politi­ cal parties are even more distrusted. Already the Prime Minister “personally” (unlike the government itself] en- joys more trust, while the President of the Republic “in person” always enjoys the highest levels of trust. This is not unusual, since people do not even know exactly what the MPs do. They only remember the lapses, mis- takes and affairs involved in the work of the parliament. Furthermore, MPs do not even have a trade union or chamber (while they do have their own society). Quite the opposite: with lack of solidarity they attack and ac- cuse each other unlike any other vocation. Of course, if we claim that trust represents the basis for parliamen- tary democracy, one has to wonder for how long and to what degree it can keep diminishing. Where is the line when we can only shrug nonchalantly in case the par­ liament is simply abolished? Seznam virov in literature Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma. Ljublja­ na: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2005. Anketa o delu parlamentarnih preiskovalnih komisij (do­ stopno na: 24ur.com: http://24ur.com/novice/ svet / anketa-o-delu-parlamentarnih-preiskovalnih- -komisij.html, 18. 6. 2012). Arhiv Jugoslavije, 72 (Narodna skupština). Ash, Timothy Garton: Jahrhundertwende. Weltpolitische Betrachtungen 2000-2010. München: Carl Hanser Verlag München, 2010. Babič, Blaž: Vzpostavitev parlamentarizma v polnem pomenu besede: »Parlamentarna demokracija vra­ ča udarec«. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 48-58. Babič, Mateja: Leta približevanja. Slovenski almanah 2001. Ljubljana: Delo, 2000. Balkovec, Bojan: »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša«. Volilna teorija in praksa v prvi ju­ goslovanski državi. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011. Banaš, Jožef: Idioti v politike. Bratislava: Ikar, 2010. Beltram, Franc: Zakaj je zlo v politiki. Ljudska pravica, 22. 2. 1935. Bister, Feliks J.: Anton Korošec, državnozborski posla­ nec na Dunaju. Življenje in delo: 1872-1918. Lju­ bljana: Slovenska matica, 1992. Biščak, Jože: Premožni državni zbor. Mladina, 2004, št. 51. Bučar, France: Svobodni parlament. Delo, 13. 6. 2012. Burke, Peter: Kaj je kulturna zgodovina. Ljubljana: Sophia, 2007. Center za raziskovanje javnega mnenja, Politbarometer 10/2010 (oktober 2010), Ljubljana 4. 11. 2010 (do­ stopno na: Center za raziskovanje javnega mnenja: http: / / www .cjm.si/sites/cjm.si/files / file / raziska- va_pb/pb_oktober_2010_fin.pdf, 6. 4. 2012). Cerar, Miro: Imuniteta poslancev (s posebnim ozirom na pravno ureditev v Sloveniji). Zbornik znanstve­ nih razprav, 1994, str. 57-79. Cvirn, Janez, Gasparič, Jure: Politika v živote obyvatel'ov raküsko-uhorskej monarchie a jej nästupnickych š tätov. Tipkopis predavanja na mednarodnem znanstvenem simpoziju Moderne dejiny stredoeu- röskeho regiönu a ich vyučovanie v krajinäch V4 v organizaciji Univerze v Bratislavi. Šturovo, 20.-23. september 2007. Cvirn, Janez: Razvoj parlamentarizma v Avstriji (1848-1867). Zgodovina v šoli, 2012, št. 1-2. str. 78-93. Cvirn, Janez: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v habsburški monarhiji. Dunajski državni zbor in Slo­ venci (1848-1918). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006. Čepič, Zdenko, Borak, Neven, Fischer, Jasna et al: Slo­ venska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga - Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Čulinovič, Ferdo: Državnopravna historija Jugosloven- skih zemalja XIX. i XX. vijeka. Knj. 2: Jugoslavija 1918-1945 (Srbija - Cma gora - Makedonija). Za­ greb: Školska knjiga, 1954. Das Österreichische Parlament. Parlamentarismus / Gebäude /Geschichte. Wien: Parlamentsdirektion, 2006. Delo, 28. 11. 1992, Sobotna priloga, Programi, ki naj prepričajo volivce. Stranke se predstavljajo. Dokumentacij sko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS. Dobesedni zapisi sej Državnega zbora : I.-VI. mandat : 1992-2012 (dostopno na. Državni zbor RS: http://www.dz-rs.si). Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS. Evidenca parlamentarnega akta. Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS. Evidenca skupščinskega akta 572, gradivo k zakonu o poslancih. Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS. Gradivo k poslovniku. Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Državnega zbora RS. Interpelacije o delu in odgovornosti ministrov. Drobnič, Janez: Kriza, ki ji je ime nezaupanje. Finance, 22. 12. 2008. Državna volilna komisija. Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor z dne 3. 10. 2008 (dosto­ pno na: Državna volilna komisija: http://www. dvk.gov.si/DZ2008 / dokumenti / porocilo_o_izidu_ dz.pdf, 6. 6. 2012). Državna volilna komisija: Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor z dne 13. 10. 2004 (dosto­ pno na: Državna volilna komisija: http:/ /www.dvk. gov.si/VOLITVE_DZ2004/index.html, 6. 6. 2012). Državni zbor 1992-2007. Ljubljana: Državni zbor, 2007. Državni zbor. Ljubljana: Državni zbor, 2000. Engelsfeld, Neda: Poslovnik ustavotvorne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1921. godine. Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu = Recueil des travaux de la Faculte de droit de VUniversite de Za­ greb = Collected papers of the University of Zagreb Law School, 1994, št. 4, str. 377-416. Evropska družboslovna raziskava 2002/2003. Jowell, R. and the Central Co-ordinating Team: Velika Bri­ tanija, London: Centre for Comparative Social Su- rveys, City University [izdelava], 2003. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za druž­ bene vede. Arhiv družboslovnih podatkov [distribu­ cija], 2004. Fallend, Franz: Demokratische Kontrolle oder Inquisi­ tion? Eine empirische Analyse der parlamentari­ schen Untersuchungsausschüsse des Nationalra- tes nach 1945. Österreichische Zeitschrift für Poli­ tikwissenschaft, 2000, Nu. 2, str. 177-200 (dosto­ pno na: Österreichische Zeitschrift für Politikwis­ senschaft: http://www.oezp.at/pdfs/2000-2-03. pdf, 6. 6. 2012). Finance, 11. 1. 2012. Fink Hafner, Danica, Krašovec, Alenka: Modernizacija Državnega zbora Republike Slovenije in razvoj po­ slovnika. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 197-204. Fox, Ruth: What‘s trust got to do with it? Public Trust in and Expectations of Politicians and Parliament. Hansard Society, 2010. Fraktionen im Deutschen Bundestag. Spezial Blickpunkt Bundestag. Berlin, 2010 (dostopno na: Deutscher Bundestag: https://www.btg-bestellservice.de/ pdf/40137500.pdf, 6. 6. 2012). Frevert, Ute: Does Trust Have a History? Max Weber Lecture No. 2009/01. Florence: European Uni- versity, 2009 (dostopno na: European University Institute: http://cadmus.eui.eu/bitstream/han- dle/1814/11258/MWP_LS_2009_01.pdf;jsessionid =868D2253E455B2144559682878D699Al?seque nce=l, 6. 6. 2012). Frevert, Ute: Wer um Vertrauen wirbt, weckt Misstrau­ en. Politische Semantik zwischen Herausforderung und Besänftigung (dostopno na: Eurozine: http:// www.eurozine.com/pdf/2009-01-13-frevert-de. pdf, 30. 10. 2010). Gabrič, Aleš: Opozicija v Sloveniji po letu 1945. Prispev­ ki za novejšo zgodovino, 2005, št. 2, str. 97-120. Gačič, Siniša: Izbrisane pred puškomitraljez! Mladina 2005, št. 9. Gašparič, Jure: Parlamentarna demokracija in zau­ panje. K zgodovini vstopanja zaupanja v politično življenje. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 116-122. Gasparič, Jure: SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatu­ ra kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana: Modrijan, 2007. Gasparič, Jure: The country at a standstill. Yugoslavia and Slovene politics in the 1930s. Nationalities Pa­ pers, 2011, No. 2, str. 223-236. Gero, Andräs: The Hungarian Parliament (1867-1918). A Mirage o f Power. New York: Columbia University Press, 1997. Gobec, Tanja: Slovenija v letu 2005. TV SLO 1, 8. 6. 2011 (dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija: http://tvslo.si/#ava2.107448188, 5. 6. 2012). Gobec, Tanja: Slovenija v letu 2008. TV SLO 1, 1. 1. 2009 (dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija: http://tvslo.si/#ava2.25591093, 5. 6. 2012). Grad, Franc: Položaj parlamenta v političnem in prav­ nem sistemu Republike Slovenije. Državni zbor Re­ publike Slovenije 1992-2002. Ljubljana: Državni zbor, 2002, str. 119-148. Grad, Franc: Volitve in volilni sistem. Ljubljana: Uradni list, 2004. Hohnjec, Josip: O ustavi naše države. Slovenci v dese­ tletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, go­ spodarske in politične zgodovine. Ljubljana, 1928. House of Commons Debates, 3. 3. 2008, col. 1531 (do­ stopno na: United Kingdom Parliament: http:// www.publications.parliament.uk/pa/cm/cmhan- srd.htm, 4. 5. 2012). Hvalica, Ivo: Zadnja replika. Ljubljana: Promag, 2002. Jakopec, Marko: Poslanci državnega zbora izvolili nove ministre. Delo, 22. 11. 2008. Jakše, Luka: Novinci v napadu. Delo, 24. 10. 2011. Jančič, Peter: Predsednik državnega zbora o letu 2010. Delo, 29. 12. 2010. Jančič, Peter: Prvih sto dni vladanja Boruta Pahorja med vojno in mirom. Delo, 26. 11. 2008. Jenks, William Alexander: The Austrian Electoral Re­ form of 1907. New York, 1950. Jež, Boris: Podobe iz predvolilnega časa. Delo, 28. 11. 1992, Sobotna priloga. Jovanovič, Slobodan: Ustavno pravo Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Beograd: G. Kon, 1924. Kalajdžič, Dragan: Razgovori o nama. Zagreb: Krščan­ ska sadašnjost, 1980. Kavčič, Blaž: Vloga Državnega sveta v slovenskem par­ lamentarnem sistemu. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 59-68. Kopeček, Michal: Historickä pamet a liberalni naciona- lismus v Česku a stredni Evrope po roce 1989. Ka- pitoly z dejin češke demokracie po roce 1989. Praha - Litomyšl: Paseka, 2008. Kovač, Miha: Volitve 2008. Tudi sloni letijo, mar ne? Delo, 23. 9. 2008. Kralj, Katarina: Preiskovalne komisije v državah Evrop­ ske unije s poudarkom na nemški ureditvi. Zbornik referatov Raziskovalnega sektorja Državnega zbora Republike Slovenije 1998/99. Ljubljana: Državni zbor, 1999, str. 155-156. Krašovec, Alenka: Volilne študije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2007. Kristan, Ivan, Ribičič, Ciril, Grad, Franc, Kaučič, Igor: Državna ureditev Slovenije. Ljubljana: Uradni list, 1994. Kristan, Ivan: Dvodomnost slovenskega parlamenta. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstran­ karskih volitev. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 98-103. Kristan, Ivan: Dvodomnost slovenskega parlamenta. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstran­ karskih volitev, november 2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 98-103. Krleža, Miroslav: Deset krvavih let in drugi politični eseji. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962. Krljič Vreg, Jasna: Slovenija v letu 2001. TV SLO 1, 6. 6. 2011 (dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija: http://tvslo.si/#ava2.107235430, 5. 6. 2012). Kustec Lipicer, Simona, Kropivnik, Samo, Deželan, To­ maž, Maksuti, Alem: Volilni programi in stališča. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2011. Lajnšček, Metka: Slovenija v letu 2003. TV SLO 1, 8. 6. 2011 (dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija: http://tvslo.si/#ava2.107443781, 5. 6. 2012). Lončar, Dragotin: Politično življenje Slovencev: (od 4. ja ­ nuarja 1797. do 6. januarja 1919. leta). Ljubljana: Slovenska matica, 1921. Lorwin, Val R.: Segmented Pluralism. Ideological Clea- vages and Political Cohesion in the Smaller Euro­ pean Democracies. Comparative Politics, 1971, No. 2, str. 141-143 (dostopno na: JSTOR: http://www. jstor.org/stable/421297, 12. 1. 2011). Lubej, Gašper: Parlamentarne preiskovalne komisije. Veliko političnega cirkusa, časa in denarja - malo učinka (dostopno na: Planet Siol.net: http://www. siol.net/novice/slovenija/2010/09/parlamentar- ne_preiskovalne_komisije.aspx, 28. 5. 2012). Lusa, Stefano: Razkroj oblasti. Slovenski komunisti in demokratizacija države. Ljubljana: Modrijan, 2012. Mašanovič, Božo: Vsak poslanec naj bi imel strokovne­ ga sodelavca. Nedelo, 14. 1. 2001. Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem : 1861-1918. Lju­ bljana: Slovenska matica, 1965. Milosavljevič, Marko: Bo Artur požrl spremembe? Delo, 2. 11. 1996, Sobotna priloga. Morscher, Siegbert: Die parlamentarische Interpellation. Berlin: Duncker & Humblot, 1973. Možina, Jože: Slovenija v letu 2002. TV SLO 1, 6. 6. 2011 (dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija: http://tvslo.si/#ava2.107239011, 5. 6. 2012). Nastajanje slovenske ustave. Izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja (1990-1991), 3. zvezek. Ljublja­ na: Državni zbor, 2001. Ogris, Albin: Politične stranke. Ljubljana: samozal., 1926. OVSE / Urad za demokratične institucije in človekove pravice: Republika Slovenija. Predčasne volitve v Državni zbor 4. decembra 2011. Končno poročilo mi­ sije OVSE/ODIHR za ocenjevanje volitev. Varšava, 7. februarja 2012. Ozmec, Sebastijan: Bo Peče odšel? Mladina 2005, št. 14. Pavliha, Marko: Društvo poslancev kot most med po­ litiko in civilno družbo. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 153-157. Pečauer, Marko, Starič, Tanja, Potič, Zoran: Volilna na­ poved Dela: močna zmaga Janševe SDS. Delo, 2. 12. 2011. Pečauer, Marko: Pošastna zmaga. Delo, 17. 10. 2000. Pečauer, Marko: Anketa Dela - letni pregled. Delo, 4. 1. 2010. Pečauer, Marko: Kdor koli že bo premier. Delo, 30. 11. 2011. Pečauer, Marko: Prodajalna z veliko izbiro. Delo, 28. 11. 1992, Sobotna priloga. Pečauer, Marko: Slovenija v letu 2009. Delo, 31. 12. 2009, Sobotna priloga. Pečauer, Marko: Slovenska politika v letu 2008. Delo, 27. 12. 2008, Sobotna priloga. Perovšek, Jurij: Jugoslavija - pričakovanja in realnost. Slovenija 1848-1998. Iskanje lastne poti. Maribor: Zveza, zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 234-256. Perovšek, Jurij: Unitaristični in centralistični značaj Vi­ dovdanske ustave. Prispevki za novejšo zgodovino, 1993, št. 1-2, str. 17-26. Petrovčič, Peter: Intervju s Francijem Kekom. Mladina, 2011, št. 5. Petrovčič, Peter: Neizvolitev Potrča ... Mladina 2007, št. 37. Pitamic, Leonidas: Das Recht der Abgeordneten auf Diäten. Wien - Leipzig: Wiener Staatswissenschaf­ tliche Studien - Franz Deuticke, 1913. Pleterski, Janko: O soslednosti novejše zgodovine Slo­ vencev. Nekaj pripomb ob in k posvetu “Slovenci in leto 1941”. Prispevki za novejšo zgodovino, 2003, št. 1, str. 103-124. Poglajen, Jože: Premestitve uslužbencev v državnem zboru. Delo, 18. 4. 2005. Poglajen, Jože: Virantov zakon znižal poslanske plače. Dnevnik, 5. 1. 2008. Poglajen, Jože: Za plačilni razred nižje poslanske plače. Dnevnik, 8. 1. 2009. Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije [ele­ ktronski vir]. Ljubljana: Državni zbor, 2006- (do­ stopno na: Državni zbor RS: http://www.dz-rs.si/ index.php?id=374, 23. 3. 2012). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije. Lju­ bljana: Državni zbor Republike Slovenije, 1993- 2006. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1992-1996. Ljubljana: Državni zbor, 1996. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996-2000. Ljubljana: Državni zbor, 2000. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000-2004. Ljubljana: Državni zbor, 2004. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004-2008. Ljubljana: Državni zbor, 2008. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008-2011. Ljubljana: Državni zbor, 2012. Poročilo o delu Državnega zbora v obdobju 2008-2012. Drugo leto mandata 2010. Ljubljana: Državni zbor 2011. Poročilo o delu Državnega zbora v obdobju 2008-2012. Prvo leto mandata oktober 2008-december 2009. Ljubljana: Državni zbor, 2010. Poročilo za obdobje 23. 12. ,92 do 16. 10. ,96. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, 1996. Potič, Zoran, Božič, Anže: Bogata sezona poslanskih iz­ stopov in prestopov. Delo, 25. 10. 2011. Potič, Zoran, Pečauer, Marko: Po izsiljenem ponovlje­ nem glasovanju. Delo, 14. 2. 2009, Sobotna priloga. Potrč, Miran: Za prvo demokratično izvoljeno Skupščino Republike Slovenije je dala zakonsko podlago zako­ nodaja, sprejeta 27. 12. 1989 v Skupščini Socia­ listične Republike Slovenije. Prihodnost parlamen­ tarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 26-32. Predčasne volitve v državni zbor, 4. 12. 2011 (dostopno na: Republika Slovenija - odločanje državljank in državljanov na volitvah in referendumih: http:// volitve.gov.si/dz2011/, 11. 6. 2012). Prelesnik, Mojca: Državni zbor v prvem letu petega mandata. Poročilo o delu Državnega zbora v obdo­ bju 2008-2012. Prvo leto mandata oktober 2008- december 2009. Ljubljana: Državni zbor, 2010. Prunk, Janko, Toplak, Cirila, Hočevar, Marjeta: Parla­ mentarna izkušnja Slovencev 1848-2004. Ljublja­ na: Fakulteta za družbene vede, 2006. Pye, Lucian W.: Political Culture Revisited. Political Psychology, 1991, No. 3, str. 487-508. Rahten, Andrej: Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914. Celje: Cenesa, Založba Panevropa, 2001. Rai, Shirin M.: Ceremony and Ritual in Parliament: Pre- face. The Journal of Legislative Studies, Sept. 2010, No. 3, str. 281-283 (dostopno na: Current Law Journal Content: http://lawlib.wlu.edu/CLJC/ index.aspx?mainid= 111 l&issuedate=2010-08- 20&homepage=no, 18. 6. 2012). Rangus, Marjetka: Vpliv poslovnika na razreševanje konfliktov v Državnem zboru. Prihodnost parlamen­ tarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, no­ vember 2010. Ljubljana 2010, str. 205-220. Repe, Božo: Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugosla­ vije. Ljubljana: Modrijan, 2002. Repe, Božo: Pravne in politične podlage, okoliščine in pomen prvih demokratičnih volitev. Razvoj sloven­ skega parlamentarizma. Kolokvij ob 10. obletnici parlamentarizma v Sloveniji. Zbornik referatov, ko- referatov in razprav. Ljubljana: Državni zbor, 2000, str. 41-62. Repe, Božo: Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana: Sophia, 2003. Repe, Božo: Vloga slovenskega parlamenta v procesu izgradnje novega družbenega sistema. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih vo­ litev, november 2010. Ljubljana 2010, str. 16-25. Repovž, Mija: Optimizem ni šala. Pogovor z dr. Janezom Drnovškom. Delo, 28. 11. 1992, Sobotna priloga. Ribičič, Ciril: Siva tipka 074. Ljubljana: Enotnost, 1995. Ribičič, Ciril: Tajnost glasovanja v Državnem zboru. Kdo in kako lahko nadzira poslance. Razvoj slo­ venskega parlamentarizma. Kolokvij ob 10. obletnici parlamentarizma v Sloveniji. Zbornik referatov, ko- referatov in razprav. Ljubljana: Državni zbor, 2000, str. 115-126. Rijavec Bartha, Nataša: Slovenija v letu 2004. TV SLO 1, 8. 6. 2011 (dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija: http://tvslo.si/#ava2.107445953, 5. 6. 2012). Romanelli, Mauro: Understanding the organisational change within parliamentary administrations (do­ stopno na: The Seventh International Critical Ma­ nagement Studies (CMS) Conference: http: / /www. organizzazione.unina.it/cms7 / proceedings/proce- edings_stream_18/Romanelli.pdf, 6. 5. 2012). Scheuerman, Bill: Is Parliamentarism in Crisis? A Re­ sponse to Carl Schmitt. Theory and Society, 1995, Nu. 1, str. 135-158 (dostopno na: JSTOR: http:// www.jstor.org/stable/657922, 11. 1. 2011). Schmitt, Carl: Die geistesgeschichtliche Lage des heu­ tigen Parlamentarismus. Berlin: Duncker & Hum- blot, 2010. Schütz, Alfred, Luckmann, Thomas: Strukturen der Le­ benswelt. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1979. Selan, Aljoša: Nauki parlamentarnih volitev 2008 v Slo­ veniji. Delo, 7. 10. 2008. Selan, Aljoša: Volitve 2008. Kratko politično poletje v Sloveniji. Delo, 21.8. 2008. Slovenski almanah 2000. Ljubljana: Delo, 1999. Slovenski almanah 2001. Ljubljana: Delo, 2000. Slovenski almanah ,93. Ljubljana: Delo, 1992. Slovenski almanah ,94. Ljubljana: Delo 1993. Slovenski almanah ,95. Ljubljana: Delo, 1994. Slovenski almanah ,96. Ljubljana: Delo, 1995. Spiegel, 1985, št. 43, Geheimdienste lieferten reichlich Stoff. Stiplovšek, Miroslav: Slovenski parlamentarizem 1927- 1929. Avtonomistična prizadevanja skupščin lju­ bljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-social- ni in prosvetno-kultumi razvoj Slovenije ter za ude­ janjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Szabö, Zsolt: Die Schranken des parlamentarischen Un­ tersuchungsrechts. Glossa Iuridica -Idegen nyelvü szekciö, 2009, str. 86, 88 (dostopno na: Glossa Iu­ ridica: http: / /www.glossaiuridica.hu/gi0901 / idg/ gi0901_idg_szabo_zsolt.pdf, 5. 4. 2012). Štamcar, Miha: Oglasni pristopi. Mladina 2004, št. 40. Taškar, Jana, Flegar, Vojko, Mašanovič, Božo, Meršol, Mitja: Zastopniki ljudstva so si v parlamentu meh­ ko postlali. Delo, 5. 10. 1992. Taškar, Jana: Poslanskih plač ne bodo zvišali. Delo, 3. 2. 1995. Taškar, Jana: Razburljivo leto v parlamentu. Slovenski almanah ,95. Ljubljana 1994. Toš, Niko et al: Slovensko javno mnenje 1990/2. Stali­ šča Slovencev ob novi ustavi [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Cen­ ter za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava], 1990. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv druž­ boslovnih podatkov [distribucija], 2000 (dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov: http://www. adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjmust90.xml, 14. 5. 2012. Toš, Niko et al: Slovensko javno mnenje 1991/2. Slo­ venska družba na prehodu v demokracijo in med­ narodna raziskava o vernosti in cerkvi [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul­ teta za družbene vede, Center za raziskovanje jav­ nega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava], 1991. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [di­ stribucija], 1999 (dostopno na: Arhiv družboslov­ nih podatkov: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/ sjm912.xml, 14. 5. 2012). Toš, Niko et al: Slovensko javno mnenje 1992/3. Proce­ si demokratizacije [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množič­ nih komunikacij [izdelava], november 1992. Lju­ bljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2000 (dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm923.xml, 14. 5. 2012). Toš, Niko et al: Slovensko javno mnenje SJM 1991/1. Demokratizacija v Vzhodnoevropskih državah [da­ toteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mne­ nja in množičnih komunikacij [izdelava], 1991. Lju­ bljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2000 (dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov: http: / /www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm91 l.xml, 14. 5 2012). Total tedna, 19. 9. 2008. Intervju: dr. Dejan Verčič. Trampuš, Jure: Veliko hrupa za nič. Mladina 2007, št. 47. Trtnik, Samo: (Ne)enotni liberalizem v Sloveniji. Večer, 17. 12. 2011. Trtnik, Samo: Sintagma o novih ljudeh je bila zlorablje­ na. Večer, 19. 1. 2012. Twain, Mark: Stirring times in Austria. The Man That Corrupted Hadleyburgh and Other Stories. London, 1925, str. 296-336. Uradni list deželne vlade za Slovenijo. Ljubljana: Delni­ ška tiskarna, 1919-1921. Uradni list Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list, 1992, 1993, 1994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2001, 2002, 2004, 2005, 2007, 2008, 2009, 2010, 2011. Uradni rezultati volitev ,92 (dostopno na: Državna vo­ lilna komisija: http://www.dvk.gov.si/volitve/ dz 1992/92urvs.htm, 19. 6. 2012). Ustava Republike Slovenije. Ljubljana 2011. Utenkar, Gorazd: Gospodarski krizi se je v tretjem letu pridružila še vladna. Nedelo, 25. 11. 2011. Vasle, Vinko: Afere kot skrito bistvo politike in javna dobrina. Slovenski almanah ,94. Ljubljana: Delo 1993. Vasle, Vinko: Dr. Janez Drnovšek sestavil novo vlado. Igralci in statisti. Delo, 21. 1. 1993. Vasle, Vinko: Krščanski demokrati načelno za navezo z Združeno listo. Delo, 13. 1. 1993. Velišček, Jožica: Dejstva in okoliščine, ki so oziroma vplivajo na učinkovitost dela Državnega zbora. Dr­ žavni zbor Republike Slovenije 1992-2002. Ljublja­ na: Državni zbor, 2002. Vodušek Starič, Jerca: Prevzem oblasti. Ljubljana: Can­ karjeva založba, 1992. Vodušek, Vladimir: Zadnji teden ogorčen boj za neopre­ deljene volivce. Delo, 24. 10. 1996. Vykoukal, Jiri, Litera, Bohuslav, Tejchman, Miroslav: Vychod. Vznik, vyvoj a rozpad sovetskeho bloku 1944— 1989. Praha: Libri, 2000. Wilson, Woodrow: Congressional Government. A study in american politics. Boston - New York, 1885 (do­ stopno na: Project Gutenberg: http://www.guten- berg.org/files/35861/ 35861 -h/35861 -h.htm, 16. 4. 2012). Wintr, Jan: Češka parlamentm kultura. Praha: Audito­ rium, 2010. Zagorc, Saša: Poslanska nezdružljivost - potencial ali ovira za delo poslanca. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 221-226. Zajc, Drago: Anketa med poslanci Državnega Zbora [da­ toteka podatkov]. Ljubljana: Fakulteta za družbe­ ne vede. Center za politološke raziskave [izdelava], 1994. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], december 2002 (dostopno na: Arhiv družboslovnih podatkov: http://adp.fdv.uni-lj.si/ opisi/posdz94/, 18. 6. 2012). Zajc, Drago: Nekateri primeri konfliktov v Državnem zboru. Razreševanje konfliktov v Državnem zboru Republike Slovenije - raziskava FDV. Ljubljana: Fa­ kulteta za družbene vede, 2011, str. 8-11. Zajc, Drago: Parlamentarno odločanje. (Re)parlamenta- rizacija v Srednji in Vzhodni Evropi. Funkcije novih parlamentov. Ljubljana: Fakulteta za družbene ve­ de, 2000. Zgaga, Blaž: Povprečni kandidat je star pod 46 let in ima višjo šolo. Delo, 5. 11. 1996. Zgonc, Andraž: Poslanska imuniteta v Republiki Sloveniji -privilegij ali (ne)potrebna zaščita?, magistrsko de­ lo na FDV, Ljubljana 2006 (dostopno na: Digitalna knjižnica FDV: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/ pdfs/mag_zgonc-andraz.pdf, 8. 6. 2012). Zobavnik, Igor, Koprivšek, Petra: Plače in drugi pre­ jemki poslancev. Zbornik raziskovalno-dokumenta- cijskega sektorja 2009-2010. Ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 94-115. Zvonar Predan, Darka: Koje bila hit afera Hit. Večer, 3. 2. 2006, str. 5. Žagar, Igor Ž., Kučič, Krištof, Kučič, Lenart, Niname- dia d.o.o.: Dejavniki v oblikovanju (ne)zaupanja v Državni zbor Republike Slovenije. Javna podoba Dr­ žavnega zbora Republike Slovenije - od zgodovin­ skih razlogov do retoričnih učinkov. Zaključno poro­ čilo projekta, Ljubljana 2003 (dostopno na: Državni zbor RS: http: //www.dz-rs.si/index.php?id= 103, 28. 10. 2010). Žagar, Katarina: Oblikovanje politične elite v Sloveniji. Zbornik raziskovalno-dokumentacijskega sektorja 2006. Ljubljana: Državni zbor, 2007, str. 10-19. Žerdin, Ali H.: Petdeset razlogov za padec LDS. Mladina 2004, št. 41. Slikovno gradivo: Borut Peršolja/Arhiv Državnega zbora, 8, 20, 50, 143, 151, 152, 260, 302 Arhiv Državnega zbora 70, 91, 107, 123 Imensko kazalo A Abrahamowicz, Dawid 17 Anderlič, Anton 105, 176, 263, 289, 291 Ash, Timothy Garton 16, 92, 330 B Badeni, Kazimir 179, 180 Bajuk, Andrej 81, 87, 88, 90, 93, 95, 96, 101, 105, 108, 109, 117, 120, 126, 149, 173, 174, 218, 247, 259, 300, 329, 340 Banaš, Jožef 282 Bandelj, Mirko 196 Barbo, Josip Emanuel 27 Baškovič, Milan 85, 86 Battelli, Roberto 57, 93, 109, 125, 146 Bavčar, Igor 57, 62, 75, 76 Beltram, Franc 299 Beneš, Eduard 37 Bernik, Jožef 85, 94 Bevk, Samo 213 Bismarck, Otto 271, 346 Biščak, Bogdan 258 Bleiweis, Janez 23 Bohinc, Rado 103, 193, 97 Borštner, Ivan 213, 222 Brejc, Miha 94, 104 Brezigar, Barbara 101, 173 Broz, Josip - Tito 61, 85 Bručan, Andrej 194 Brunskole, Renata 150 Bučar, France 44, 53, 206, 208, 296, 299 Burke, Peter 14 C Cerar, Miro 218 Costa, Etbin Henkrik 295 Cukjati, France 98, 111, 112, 116, 119, 121, 127, 129, 133, 136, 258, 259 Cvikl, Milan M. 116 Cvirn, Janez 15, 20 Č Černač, Zvonko 215 Čeme, Anton 296 Črnej, Janez 265 D Delak, Anton 95 Dobrajc, Polonca 68, 200, 201 Dolinar, Lojze 18 Drnovšek, Janez 41, 56-59, 64-67, 72, 74, 77-83, 87, 93, 95, 96, 99, 100, 108-111, 113, 115, 120, 123, 129, 146, 171, 172, 200, 201, 206, 207, 247, 327, 328, 329, 330, 331 E Edvard I. 45 Erjavec, Karel 292 Ertl, Tomaž 135 F Falkenhayn, Julius 180 Ferdinand I. 23, 25 Franc Jožef 25, 26, 28, 29, 299 Frevert Ute 297, 301 G Gaber, Slavko 192, 196, 277, 289 Gantar, Pavel 111, 118, 127-129, 133, 134, 137-139, 141, 142 Gaspari, Mitja 190, 193, 196, 197 Gautsch, Paul, 28 Gerenčer, Andrej 81 Germič, Ljubo 141, 142, 147 Glanz, Vinko 19 Golobič, Gregor 101, 126, 127, 133, 146, 216, 217 Göncz, Läszlo 125, 146 Gorše, France 18 Grad, Franc 46 Grol, Milan 36 Gros, Vitomir 266 H Hanžek, Matjaž 102, 119, 145 Havel, Vaclav 63 Henigman, Benjamin 286 Horvat, Feri 104, 105, 106 Hrabal, Bohumil 169 Hren Vencelj, Helena 76, 82 Hvalica, Ivo 64, 67, 75, 76, 80, 85, 86, 166, 171-174, 191-193, 199, 202, 240, 273, 277, 278, 286 J Jagodnik, Jože 286 Jakič, Roman 86, 103, 146 Jambrek, Peter 96 Jančar, Drago 78, 83, 84, 169 Jankovič, Zoran 145, 147, 148, 334, 335 Janša, Janez 65-67, 72, 79, 81, 83, 84, 90, 99, 101, 103, 105, 108, 111-117, 120, 121, 124-126, 130, 131, 145, 146, 150, 190, 191, 193, 199, 213, 222, 241, 288, 291, 292, 331, 334, 335 Jazbinšek, Miha 171, 268 Jelinčič Plemeniti, Zmago 57, 62, 68, 80, 85, 88, 96, 109, 119, 124, 137-139, 170, 171, 210, 236, 273, 277, 278 Jerovšek, Jožef 100, 127, 214, 289 Jerovšek, Tone 173 Jones, Clyve 15 Joras, Joško 109 Jovanovič, Dragoljub 33 Jovanovič, Slobodan 203 Juri, Franco 146 K Kacin, Jelko 67, 172-174, 190, 191, 196, 288 Kaiserfeld, Moritz von 157 Kalin, Zdenko 19 Kangler, Franc 114 Karađorđević, Aleksander 12, 18, 34, 36, 299 Keber, Dušan 193, 197 Kek, Franci 267 Kelemina, Branko 214 Kennan, George 15 Klavora, Vasja 110, 112, 127, 129 Kocijančič, Janez 57 Kociper, Maša 147 Kocuvan, Jožef 287 Kopač, Janez 193 Korošec, Anton 28, 57, 158, 296 Kos, Tine 18 Kovačič, Dimitrij 215 Kozinc, Miha 187, 188, 190, 191, 196 Kračun, Davorin 62 Kralj, France 19 Kralj, Tone 18 Kramar, Karel 179 Kranjc, Miško 299 Krapež, Alojzij 192, 196 Krašovec, Tatjana 20 Krefl, Ivan 266 Kreft, Lev 53, 61, 161, 162, 207, 208 Kresal, Katarina 122, 126, 141, 194, 198 Kučan, Milan 53, 58, 64, 65, 71, 73, 77, 90, 94, 96, 129, 266, 298 L Lahovnik, Matej 115, 291 Lavtižar Bebler, Darja 266 Lecher, Otto 179 Lenič, Jože 201 Lenin, Vladimir Iljič Uljanov 208, 296 Lešnik, Zoran 169, 170 Linhart, Anton Tomaž 61 Lončar, Dragotin 28 Lončar, Lovro 258 Luci, Miroslav 81 Lukšič, Igor 194 M Madon, Zoran 212 Majhen, Sergij Vladislav 191 Marinič, Branko 215, 291, 292 Markovič, Lazar 157 Mate, Dragutin 194, 197 Matthew Paris of St. Albans 45 McCarthy, Joseph Raymond 208 Melik, Vasilij 14 Metternich, Clemens von 23 Miloševič, Slobodan 40, 80, 92, 330 Moge, Rudi 78, 79, 164, 165 Montesquieu, Charles-Louis de Secondat 202, 203, 275, 339 Mozetič, Miroslav 53, 80, 205, 206, 207 Mrzel, Jerica 289 N Novak, Ljudmila 150 O Ogris, Albin 32, 235, 341 Okretič Salmič, Eda 81, 89 Oman, Irena 60, 66 Omerza, Igor 212, 287 P Pahor, Borut 76, 94, 95, 104, 106, 109, 125, 126, 130, 131, 141, 145-147, 332 Partljič, Tone 60, 79, 104, 169, 175 Pavliha, Marko 113, 114, 301 Pavlinič Krebs, Irma 94, 103, 105 Pečauer, Marko 56 Peče, Sašo 112, 118, 119, 171, 172 Pengov, Slavko 19 Perovšek, Jurij 20 Peršak, Tone 62, 71, 201, 296 Petek, Miro 127, 129, 183, 214, 224 Peterle, Lojze 41, 57, 67, 72, 78, 83, 90, 101, 105, 108, 120, 193, 197, 259, 287 Pfersche, Emil 180 Pillersdorf, Franz von 24, 25 Pleteršnik, Maks 45 Plut, Dušan 57 Podobnik, Janez 75-77, 79, 80, 85, 86, 109, 149, 161, 171-173, 189, 242 Podobnik, Marjan 57, 72, 199, 210, 273, 287 Pogačnik, Milan 194 Polajnar, Ignac 211 Poljšak, Marijan 162, 201, 210 Potočnik, Vika 188-190 Potrata, Majda 118, 150 Potrč, Miran 66, 75, 85, 119, 121, 123, 128, 129, 159, 160, 189, 208, 210, 299 Pozsonec, Maria 57, 93, 109 Pregelj, Žarko 161, 162, 207 Prelesnik, Mojca 258, 259 Presečnik, Jakob 150 Prešeren, France 61 Pribičevič, Svetozar 71 Prijatelj, Srečko 278, 291 Protner, Jože 287 Pucko, Ciril 77, 80, 82, 242 Pučnik, Jože 57, 208, 211, 212 Pukl, Vitodrag 211 Pukšič, Franc 99, 213, 274 Putrih, Karl 19 R Račič, Puniša 18 Radič, Stjepan 71 Rejc, Izidor 162 Repe, Božo 66 Ribičič, Ciril 45, 149, 182, 282, Richelieu, Armand Jean du Plessis 17 Rigelnik, Herman 53, 65, 67, 206 Rode, Primož 266 Rop, Anton 100, 101, 119 Rupar, Pavel 98, 114, 118, 119, 277, 278, 288-290 Rupel, Dimitrij 104, 161 S Sanader, Ivo 124 Schabowski, Günter 113 Schiffrer, Marijan 73 Schmidt, Helmut 301 Schmitt, Carl 12, 32 Schwegel, Josef 27 Simoniti, Vaško 101, 194, 197 Slapernik, Rajko 18 Smith, lan Duncan 301 Smith, Thomas 163 Smole, Janko 39 Smole, Jože 298 Smrkolj, Ciril 193, 197 Stadion, Franz 25 Stanovnik, Janez 298 Stürgkh, Karl 27 Svetlik, Ivan 136 Š Šešerko, Leo 210 Širca, Majda 112, 118 Školč, Jožef 62, 67, 70, 75 Šter, Andrej 265 Šušteršič, Ivan 27, 296 T Taaffe, Eduard 31, 178 Tajnikar, Maks 69, 191, 192, 196 Tancig, Peter 62, 287 Tanko, Jože 128, 130, 147 Tasič, David 213 Tavčar, Ivan 27 Thaler, Zoran 76, 192, 196 Tomažič, Anton 265 Tomažič, Branko 78, 79 Tomc, Romana 150 Toplak, Ludvik 206 Topler, Vladimir 53 Trofenik, Vili 291 Trubar, Primož 61 Türk, Danilo 120, 129, 130, 135, 141, 144, 147-150, 333,334 Twain, Mark 17 V Vasle, Vinko 220 Veber, Janko 290, 291 Velišček, Jožica 166, 175, 258 Verčič, Dejan 124 Virant, Gregor 145, 147, 148, 150, 151, 259, 272, 292, 321, 334 Vizjak, Andrej 117, 176 Voljč, Božidar 191 Vučko, Dušan 175, 176 W Weber, Max 32, 209, 210, 274, 347 Wilson, Woodrow 243 Wolf, Karl Hermann 180 Z Zabukovec, Zdravko 266 Zagožen, Franc 78, 87, 90, 93, 117, 162, 170, 187, 288 Zajc, Drago 15 Zakonjšek, Jože 266 Zamernik, Bogomir 214 Zangger, Fritz 31 Zavrl, Franci 116, 213, 222 Zimšek, Jožef 213 Zlobec, Ciril 53 Zlobec, Jaša L. 161, 162, 208 Zupan, Majda 103 Zupančič, Meta 191, 196 Ž Žerjav, Radovan 191, 192 Zibert, Nikolaj 277 O avtorju Zgodovinar Jure Ga- šparič, rojen leta 1977 v Mariboru, je leta 2001 diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­ bljani, kjer je junija 2006 obranil doktorsko diserta­ cijo z naslovom Diktatura kralja Aleksandra in Slo­ venska ljudska stranka v letih 1929-1935. Prirejena za knjižno izdajo je pod naslovom SLS pod kralje­ vo diktaturo : diktatura kralja Aleksandra in poli­ tika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935 izšla leta 2007 v Ljubljani pri založbi Modrijan. Zaposlen je na Inštitutu za novejšo zgodovino, raziskovalno se osre­ dotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodo­ vino, ob tem pa se ukvarja tudi z vprašanji zgodovine srednjeevropskega prostora v 19. in 20. stoletju (zlasti s Češkoslovaško). Rezultate svojega dela redno predsta­ vlja v tujem in domačem znanstvenem tisku, pripravlja monografije, sodeluje na znanstvenih simpozijih in ob­ časno predava na fakultetah. V zbirki RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES so doslej izšle naslednje knjige: 1. Jurij Perovšek: Na poti v moderno : poglavja iz zgodo­ vine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič: Šolska reforma 1953-1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin: Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šom: Življenje Ljubljančanov med drugo sve­ tovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarevič, Aleksander Lorenčič (ur.): Podobe modernizacije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Lju­ bljana 2009. 9. Jurij Perovšek: »V zaželjeni deželi« : slovenska izku­ šnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Lju­ bljana 2009. 10. Žarko Lazarevič: Plasti prostora in časa : iz gospo­ darske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stole­ tja. Ljubljana 2009. 11. Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko : kulturnopo­ litična razhajanja v Sloveniji med svetovnima voj­ nama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin: Boj za Albanijo : propad jugoslovan­ ske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač: “Modni pele mele” slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana 2011. 14. Eva Mally: Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slo­ venskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 15. Aleksander Lorenčič: Prelom s starim in začetek no­ vega : tranzicija slovenskega gospodarstva iz soci­ alizma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana 2012. 16. Jurij Perovšek: Samoodločba in federacija: sloven­ ski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941. Ljubljana 2012. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http: //www.inz.si/razpoznavanja.php I ■