Anton Nedved. (Slavnemu skladatelju v spomin napisal E. fcrangl.) Za možem mož in ž njim za nado nada . J. Cimperman. ^aspal utrujen si v poslednje spanje, Ki jutro vecno Bog rau podeli; S teboj minilo bridko je spoznanje, Da v mukah se število dnij gubi — Zamrznil vir je pesraim, ki si vanje Izlival čut, ki ga src6 rodi. Dokler raed nami petje bo zvenelo, Ime bo v njem sloveče ti živelo! In to zaslužiš ti! . . . Saj pri zibeli Domači pesmi ti zvesto si stal, Ob tvojih glasih smo si duše greli, Saj ogenj iz srca si glasom dal; Navdušeni, ponosni in veseli, In če nas skrb mori in težka žal — Radosti in zanosa in tešila V kri je in bo nam pesem tvoja lila! V svetišci orglje zabuče, in slave Mogočni spev posluša plan in log . . . 0, glasi to pobožnosti so prave, Ki svod nebeški ji odpira Bog; Tja plove pesem: „0, Maria, ave! Poj slava Stvarniku se krog in krog!" V raolitev pesem tvoja srca vžiga, V molitev, ki duha k Bogu povzdiga. In deteta nedolžnega se grlo Kot slavčku, ki mu dom cvetoči gaj, Srebrnim glaskom nežno je odprlo, Slaveče cvet in svet in rodni kraj. Kak<5 oko bi marnko dobro zrlo, Da bi otrok ne pel ji pesmi zdaj? . . . Ti znal si, kaj mladini se prilega, Zat6 ji pesem tvoja v srca sega. In če mladost starost umeti raore, Umel gotovo sera te tudi jaz: Občudoval zavzet sem tvoje tvore, Ki vzvišene Ijubezni so izraz: Moči si zdrave, svoje vse napore In plodnega življenja dolgi čas V blaginjo domu našemu resnično Posvečeval ti vedno nesebično. In zdaj zaspal si mož v poslednje spanje, Ki jutro večno Bog mu podeli! Grenilo te bolnika je spoznanje, Da v mukah se število dnij gubi — Zamrznil vir je pesmim, ki si vanje Izlival čut, ki ga srce rodi — Ti si urarl . . . Irae ti bo živelo, Dokler v Slovencih petje bo zvenelo. Kdo ne pozna imena NedvSdovega? — Tesno je spojena ž njim zgodovina našega petja. In ko bi tudi ne bila, dovolj so ga razglasila njegova dela po slovenski domovini in preko njenih mej: na sever, od koder je prišel v čilih, navdušenih letih svoje mladosti, na jug, odkoder so hodili k nam po njegove skladbe. Danes leži pa v pokoji v oni zemlji, katero je ljubil kot svojo domovino, kateri na čast in slavo je žrtvoval vse, kar je premogel njega globoki duh. Ni ga slovenskega skladatelja, kateri bi bil tako znan med narodom, kakor je naš Nedved. Ob vsaki priliki se pojo njegove skladbe in to z veseljera, z navdušenjem, rekli bi lahko — s srcem. Najlepši dokaz je to, da je pokojni Nedved urael čustvo našega naroda in dasi ni bil njega krvni sin, navzel se je onega duha, ki nam prija, ki najde vsekdar prosto pot v dušo in srce. Ne raoremo si misliti, kolika praznina bi zevala v knjigi zgodovine našega petja, da nismo imeli njega. Vseh tistih pevcev in pevk, učiteljev in učiteljic, ki goje s pravo vnemo lepo pesem širora naše domovine, ne iraeli bi, ko bi jim veliki pokojnik ne vdahnil navdušenja, ljubezni in razuma do umetnega petja. Resnično: Nedved si je vzgojil dolgo vrsto zdravih in delujočih gojiteljev svoje in sploh vsake pesrai. Ti so ustanavljali razna pevska društva, likali v petji preprosti narod, blažili mu s tera srce, budili mu narodni čut in zavednost ter razura do lepe, povzdigujoče umetnosti. Opravičeni smo torej, da nam žalost zaliva srce ob grobu Nedvedovem. Na drugi strani pa zahvaljarao Boga, da ga je otel strašnih bolečin, katere so ga mučile polnih 26 let, občutnejše od leta 1880., a neznosno od lanskega potresa. Priklenile so ga na postelj, kjer je našel zabavo v pogovorih s svojimi prijatelji, kateri so ga obiskovali, pa tudi v delu, saj je poslednje mesece uglasbil do trideset novih pesmij, a učakal ni veselja, da bi to poslednje svoje delo videl natisnjeno. Od binkoštnih praznikov sem je umiral, ker od srede po Binkoštih ni smel nihoe k njemu: bil je nezavesten, v poslednjem boji med življenjem in smrtjo — zmagala je zadnja, zaprla rau trudno oko in otela ga mučnega življenja dne 16. junija t. 1. ob 9. uri zjutraj. Jaz, ki mu posvečujera te vrstice v spomin, irael sem priliko, katera se je končno izpremenila v prijetno dolžnost, da sem raalone vsak dan letošnjega šolskega leta po jedno ali dve uri bival ob njegovi postelji. Mož-trpin se me je navadil, in če me ni bilo jeden dan, dolgočasil se je, takisto sera si sam želel, če mi je le količkaj dopuščal čas, da sem šel k njerau in poslušal povesti njegove iz davnih let, ko je začel svoje delovanje med Slovenci. Dobrega ni imel nič pokojni skladatelj v vsem svojem življenji. Dan je presedel pri pouku v šoli, zvečer je vodil razne pevske vaje, utrujen je dospel doraov puzno ponoči. A ni šel počivat! Sedel je, pisal truden in počitka željan pesmi o veselji in brezskrbnosti mladih dnij, o ljubezni in sreči, o domu in tujini. A delal je z veseljem, s tistim svetim navdušenjem, ki kipi v vseh njegovih delih, v svetnih in nabožnih. Glasbeni umetnosti je živel iz polne duše. Kadar je stopil pred svoj zbor počasi, inpozantno, resno, veličastno, takrat mu je sevala duša iz očesa. Ce je trenil ž njim, namignil z roko, tedaj je kakor nekak ogenj prešinil raozeg 13* pevcem in pevkam, duša je vrela v glasove in ž njimi iz grla, uklepala poslušalce, širila srca, smeh vabila na lica, solze v oči! . . . Končana je pesem. — Nihče se ne gane, misel je ostavila telo, ziblje se še v onih pojemajooih glasovih, ki se gube v daljavo — sedaj ploskanje, klici, navduŠenost, radost! nŽivi naš Nedved! Živi naš uraetnik !" Vzradostilo se je takrat tudi njemu srce. Na samem je žaplakal in v solze izlil oni tesni čut, ki mu je hotel raztegniti prsi ob tolikem vspehu . . . In to so bili najlepši, najjasnejši trenutki njegovega življenja. Dom, kjer najde upehani mož razvedrila in veselja, ta je Nedvedu hranil malo veselih časov. Poročil se je z gospico Gabrijela Smoletovo, katera mu je dala tri hčerke: Araalijo, Gabrijelo in Olgo. Ljubljena soproga mu je kmalu umrla. Nadomestilo so mu bili dragi otroci, na katere je zidal svojo sreco. Amalija je slikala, Gabrijela igrala klavir in Olga je pela, a srečni oče je poslušal svoje skladbe, radoval se in se pomlajal med svojimi hčerkarni. Prišla je pa smrt, pokosila prvo, vzela drugo hčerko! Očetu je pokalo srce, obupati mu je bilo, a našel je tešila v delu in ob strani še sedaj žive hčerke Olge. In v poslednjih dneh njegovega pojemajočega, gasnečega življenja rau je stopala preteklost pred očmi: prizor za prizorom, vesel in žalosten, resen in šaljiv. Solza mu je zalila oko, in smeh se mu je zazibal na velem lici, kadar se je spomnil veselih, srečnih dnij, a glasno je prosil Boga smrti, ko se je spomnil bridkih svojih casov. In čul ga je! . . . To žal, ki nam polni sedaj prsi, prebolimo za kratko dnij, z nami zabijo izgubo tudi oni najbližji, ki so ostali brez njega, a imena njegovega, s katerim je strnjena slava in višek našega petja, ne zabi nihče, komur je pri srci slovenska pesem. Naj živi na veke spomin velikega Antona Nedveda! f