PREVOD _ _ _ _ Roman SZPORLUK* prevod PROPAD CARISTIČNEGA IMPERIJA IN ZSSR Rusko vprašanje in imperialna preobsežnost** Uvod Ruska država je v tem stoletju propadla dvakrat V 1917. letu je ruski imperij propadel, ko je bojeval in izgubil zunanjo vojno. Sovjetska zveza je razpadla v letu 1991 v mirnem času, nekaj desetletij potem, ko je zmagala v največji vojni v dolgi ruski zgodovini vojn. Prva država je razpadla, preden so komunisti osvojili oblast; druga pa, ko je bila pod komunistično vladavino. Številna dela so bila že napisana - in še več jih bo napisanih - o vzrokih za propad oziroma razpad obeh, ruskega imperija in ZSSR'. Naša naloga tu je mnogo skromnejša, osredotoča se na določene posebne "Činitelje" ("okoliščine", "pogoje"), ki so bistveno prispevali k tem dogodkom, vendar brez zatrjevanja, da so to zadostni ali nujni "vzroki" tega, kar se je že zgodilo. V nasprotju z imperiji sodobnih časov, ki so propadli, medtem ko so se njihove bivše metropole postopoma spremenile v "normalne" narode in nacionalne države, sta caristični in potem sovjetski imperij razpadla, preden sta se razvila moderen ruski narod in ruska nacionalna država. Kot glavni činitelj imperialnega kolapsa leta 1917 in sovjetskega razpada 15)91 se je potrdil prav konflikt med imperialno državo in nastajajočim ruskim narodom ali "družbo". V obeh primerih je "Rusija" prispevala k propadu "imperija". To nas pelje k sklepu, da oba imperija nista uspela rešiti "ruskega vprašanja" - prav verjetno njunega najpomembnejšega narodnega vprašanja. Drugi glavni činitelj pri padcu obeh, ruskega in sovjetskega imperija je bila njuna preobsežnost. Svojo nadvlado sta vzpostavila nad narodi in ozemlji, ki so odklonili priznanje Rusije in/ali ZSSR kot višje civilizacije, boljše oblike gospodarstva in oblasti, kvalitet, ki jih nek imperij mora imeti, če naj njegova vladavina ne temelji samo na prisili. Za vzpostavitev prevlade nad njimi je bilo v odsotnosti takšnega priznanja potrebno nesorazmerno zanašanje na nasilje, to pa je rusko vladavino v "Evropi" napravilo za težko breme za rusko ljudstvo, kar je še nadalje prispevalo k odtujitvi Rusov ali "njihove" države. To so bile dodatne ovire za oblikovanje modernega ruskega na- • Dr Roman Szjmrluk, profesor na Harvard University. " Oaneh Je objavljen v detli lite lind of Umpire? Vie Transformation of the USSR in Comparative I'ers/iective (Karen Dawisha and Bruce Parrott (tired J, Armonk, New York. ' Med zgodnjimi /mskiisl izoblikovanja vrstnega retta takšnih prihodnjih proučevanj glej Alexander Dallln, ■Causes of the Collapse of the USSR', Post-Soviet Affairs, let. 8, St. 4 (oktober-december 1992), str. 279-302. Za primerjalne pristope b Študiju Imperialnega propada In vzpona narodov glej eseje: Richard /. Rudolph, Alexander J.Motyi William O. McCagg Jr., Miroslav llroch In John-Paul Uimka, v Ridiard /. Rudolph and David F.Goods, eds., Nationalism and Umpire. '/he Hahsburg Empire and the Soviet Union (New York St. Martin s Press. 1992), str. 3-93- roda. Tako je vključitev neruskih ljudstev pod imperialno/sovjetsko vladavino negativno vplivala na pogoje, v katerih so živeli Rusi. Poklicani in prisiljeni s strani svojih vladarjev, tako carističnih kot komunističnih, da služijo "velikemu idealu imperija, so Rusi spoznali, da je zanje zelo težko izoblikovati politično istovetnost, ki bi bila različna od in neodvisna od imperija. Zaradi tega posebnega vidika je zgodovinski opis v tem eseju močno selektiven pri omenjanju dejstev in problemov. Zanimajo nas tisti elementi preteklih izkušenj, ki so lahko uporaben vodič za identifikacijo bodočih teženj, iz katerih se je mogoče tudi nekaj naučiti. Heglova znana domislica, da je "edina lekcija iz zgodovine, da se ljudje nič ne naučijo iz zgodovine", je običajno citirana izven konteksta: Hegel ni rekel, da se ni mogoče ničesar več naučiti iz zgodovine, problem je bil v tem, pravi, da ljudje niso vedeli, kako najti globlji pomen (smisel) za konkretnimi dogodki.2 Kaj je imperij? Kaj razmeroma z imperijem? Obstajajo številne uporabne opredelitve in mi ne nameravamo predlagati kakšne nove. Namesto tega si bomo pomagali z nekaterimi opisi imperija drugih avtorjev, ki se zdijo uporabni za naše proučevanje. Tako Ghita Jonescu pozna "tri temeljne elemente" v določenem imperiju: 1) "močan politični center, navdihnjen z zgodovinskim poslanstvom razširitve", 2) versko ali ideološko nasilje" in 3) "občutek končnega smisla" v njegovi eliti (Ghita lonescu 1965,7). Za Dominica Lievena "mora biti nek imperij velika sila", vendar pa mora "igrati glavno vlogo tudi pri oblikovanju vrednot in kulture nekega zgodovinskega obdobja". "Biti velika sila, to ima posledice tako glede virov, ideologij, ekspanzio-nističnih poskusov in kulturnih stilov, ki so v zgodovinskem okviru implicitno prisotni v zamisli imperija (Lieven 1995,607-36)." Končno, Istvan Hont vidiki nek imperij kot "vrsto teritorialnega državnega sistema, v okviru katerega se celotno prebivalstvo ali narodi (tudi če bi lahko zadržali videz, da so prebivalci posebnega in ločenega ozemlja) obravnavajo ali kot višji (boljši) ali nižji (slabši) od drugih". Hont se strinja z Michaelom W. Doyleom, da "je imperij ... odnos, formalni ali neformalni, v katerem ena država nadzira učinkovito politično suverenost druge politične družbe. To lahko doseže s silo, političnim sodelovanjem, gospodarsko, družbeno ali kulturno odvisnostjo (Hont 1995,172)." Tako lahko z upoštevanjem teh avtorjev sklepamo, da je za označbo neke politične skupnosti kot imperija potrebna velika moč (sila) in ustrezno mednarodno priznanje; da se razprostira na obširnem ozemlju in vključuje različna ljudstva z različnimi pravnimi in upravnimi sistemi; da je obdarjena z občutkom ideološkega ' 7m jasen in toien oris fmmembi le zgpdovine glej The Legacies of History' v Karen Dawisha and Bruce Parrolt, Russia and the New Stales of Eurasia: Vie Mitics of Upheaval (Cambridge and New York: Cambridge University Press, 1994), sir. 23-56 ali verskega poslanstva, ki presega pojmovanja politike moči (oblasti); in da je vodilna na področju kulture. Caristični imperij Rusija se je sama začela označevati za imperij šele 1721. leta, vendar pa je dejansko postala imperij veliko prej, kot je Peter I preimenoval svojo državo. Petrov prevzem zahodnega naziva (v tem času je bila v Evropi Se ena druga politična skupnost v istem razredu, tj. "Sveto rimsko cesarstvo", v katerem so vladali Habsburgi) je pravilno povezan z njegovo - in rusko - usmeritvijo k in poistovetenju z "Evropo". Imperij na Vzhodu Toda že dolgo pred temi spremembami v imenih je Moskovija (Rusija) že postala imperij. Ključni dogodek v tem procesu se je dogodil v času vladavine Ivana Groznega in sicer t.i. "osvojitev Kazana". Andreas Kappeler temu upravičeno posveča posebno poglavje z naslovom "Zbiranje ozemelj Zlate Horde od 16. do 18. stoletja" v svoji obravnavi vzpona ruskega imperija (Kappeler 1992,24-56). Zaradi tega so moskovski Rusi in volški Tatari ter drugi vzhodnjaki, predvsem turška in islamska ljudstva, živeli v okviru ene pravosodne oblasti. Moskovska elita je dosegla modus vivendi z elitami vzhodnih ljudstev, s katerimi so se njihovi predniki spoznali v času t.i. mongolske vladavine nad moskovsko Rusijo. Richard Pope je opozoril, da so bili Rusi uspešni pri asimiliranju teh (vzhodnih) ljudstev, katerih plemstvo ni uživalo enakih privilegijev, kot so jih imeli njihovi ruski dvojniki, vendar so bili Rusi "popolnoma neuspešni" v zahodnih provincah, kjer je bilo lokalno plemstvo tradicionalno v boljšem položaju (Pipes 1975, 2). Pod Moskvo so ruske in tatarske elite vzpostavile kooperativne odnose in nadaljnja moskovska razširitev na vzhod je bila olajšana s to moskovsko-tatarsko kohabitacijo (Keenan 1967, 54858). Moskovljani, ljudstva ob Volgi in ljudstva oddaljenega Vzhoda so živeli skupaj v politični skupnosti, za katero zamisli, vzete iz zahodnoevropskih izkušenj, niso bile uporabne: moskovski "vzhodni imperij" je nastal še pred obdobjem modernih narodov in nacionalizma ter na področju, kjer so bile zahodne ideje, če so bile sploh poznane, dostopne samo preko Moskve. Imperij na Zahodu Stvari so bile popolnoma drugačne na ruskem zahodnem področju. Moskovska država se je prav tako razširila na Zahod pred Petrovo vladavino, v 15. in 16. stoletju, z osvojitvijo Novgoroda in delov Velikega vojvodstva Litvanije, ogromne politične skupnosti, ki se je razprostirala na ozemlju, ki ga danes poznamo kot Belorusijo, Ukrajino in zahodna področja Rusije. Te zahodne pridobitve so prinesle področja, ki so bila prej izpostavljena zahodnim vplivom, pod mo- skovsko okrilje, vendar pa niso bila dovolj močna za protiutež vzhodnemu značaju ruske države. Prva "vesternizacija" Moskve se je zgodila v 17. stoletju, ko je car vzpostavil svojo vrhovno, neomejeno oblast nad deli Ukrajine pod bivšo poljsko vladavino tudi vzhodno od Dnjepra in prav tako nad mestom Kijev. Posledica je bila v preobrazbi ruske kulture pod vplivom vključitve Ukrajincev ali "Zahodnih Rusov" (vključno z Belorusi), kar je nekatere ruske znanstvenike spodbudilo k povezovanju pojava moderne Rusije s to "ukranizacijo" Moskovije v 17. in 18. stoletju (Trubetskoy 1991, 244-67). Naslednji veliki korak k evropeizaciji Rusije se je zgodil v času Petra Velikega. Poleg tega je ob številnih spremembah v kulturi, upravi in vojski Peter Veliki osvojil tudi nova ozemlja od Švedov, vključno s področjem, kjer je bil zgrajen Saintpetersburg, ruska nova prestolnica, in prav tako baltiške province, današnji Estonija in Latvija. V razdelitvi Poljske v poznem 18. stoletju je Katarina II dodala še večino poljske Ukrajine (razen Galicije) in vso današnjo Belorusijo in Litvanijo. Končno je leta 1815 pod Aleksandrom I Rusija zavzela celo osrednjo poljsko deželo z Varšavo, Lublinom, Kielcem in Kaliszom, ki je postala znana kot "kongresno kraljestvo". Nekaj prej leta 1809. je Rusija osvojila še Finsko od Švedov in tako dodala protestantsko deželo k pretežno protestantskima Estoniji in Latviji in baltskim Nemcem, ki so bili pod Rusijo že od Petrovih časov. Tako je razen pravoslavcev in muslimanov (Rusija je dobila mnoge od teh na Krimu in drugih bivših turških posestvih) ta na novo razširjena Rusija vključevala že milijone Zidov, katoličanov (vključno s katoličani z uniatskimi obredi) in protestantov. Tovrstna imperialna razširitev "Evropo" ni imela podobnosti v evropski izkušnji. Zahodnoevropski imperiji so se razširili v prekomorskih deželah, medtem ko je Rusija v skladu z vzhodnimi osvojitvami vzpostavila svojo vladavino nad ozemlji in ljudstvi, ki so bila bolj "evropska" kot sama Rusija. S tega vidika je bila habsburška razširitev na Balkan in dele Poljske (1772, 1795) drugačna, ker je bil Dunaj bolj "zahodnjaški" kot katera koli od njenih novih pridobitev. Ne smemo pozabiti, da so moderni zahodni narodi zgrajeni z osvojitvami. Toda te osvojitve so se zgodile dolgo pred obdobjem nacionalizma in ta činitelj je na koncu omogočil Bretoncem, Burgundcem in Provansalcem, da so priznali prvenstvo Pariza in v danem primeru postali "Francozi". Kot so kmalu spoznali Rusi, se je izkazalo za mnogo težje, če sploh možno, prepričati nove evropske podanike Saintpeters-burga, da bi morali postati Rusi. Kakor koli so že bili Vzhodni Evropejci lahko v primerjavi z Britanci, Francozi ali Nemci zaostali, pa so bili, ali pa so vsaj mislili, da so, "naprednejši" kot njihovi ruski gospodarji. Ko so se pojavile nove ideje o narodnosti, so ti novi podaniki videli sebe vse bolj kot Poljake (v stari Poljski je bilo samo plemstvo "poljsko"), Fince, Ukrajince, Litvance, Estonce in tako naprej. Če so se Rusi kaj naučili iz izkušenj Zahoda, bi morali poskušali skovati novo skupno istovetnost s Tatari in drugimi ljudstvi, ki jim je vladala Rusija, tako kot so se povezale Anglija, Wales in Škotska pri oblikovanju skupne britanske identitete.» Imperij v obdobju nacionalizma Namesto da bi delovala na povezovanju ljudstev in ver, ki jih je že imela, je Rusija vstopila v obdobje nacionalizma s priključitvijo narodov, ki bi se lahko izkazali za njene neusmiljene in neukrotljive sovražnike. V svoji vplivni knjigi o vzponu in padcu "Rusije kot večnacionalnega imperija" Andreas Kappeler pravi: "Poljsko narodno gibanje je prvo in najmočne spodjedlo ruski imperij. Kljubovalo ni samo oblasti, ampak tudi velikemu delu ruske družbe in vplivalo na Litvance, Beloruse in Ukrajince, ki so bili odvisni od poljskega plemstva že stoletja in je nanje vplivala poljska kultura. Poljaki so igrali še enkrat vodilno vlogo v krizi sovjetskega imperija na koncu 20. stoletja" (Kappeler 179). Skozi 19- stoletje so Poljaki predstavljali najznamenitejši primer naroda, ki je poskušal obnoviti svojo svobodo. To je bila vrsta poljskih vstaj proti Rusiji, ki je imela vlogo glavnega zatiralca Poljske. Poljaki so ponosen narod, ki je bil oropan svoje države in ruski imperij je bil prisiljen ukvarjati se s poljskim vprašanjem v času, ko temeljna vprašanja ruskega naroda še niso bila rešena. Skoraj hkrati sta Srednja in Vzhodna Evropa poslali očarani z idejami, izvorno oblikovanimi v Nemčiji, da je narodnost kulturna skupnost, utemeljena v jeziku, ter da narodi in jeziki tvorijo sorodstvo. Znanstveniki in pisatelji med Čehi, Srbi, Rusi in drugimi narodi so odkrili, da jeziki in torej njihovi narodi tvorijo enotno "slovansko" družino. Nekateri so potegnili iz tega intelektualnega odkritja dodaten politični sklep: Slovani bi morali biti združeni, tam bi morala biti "slovanska solidarnost", če že ne enotna slovanska država. Toda obstajale so težave, ko naj bi prišlo do uresničitve te ideje, kot poudarja František Graus: "Edina neodvisna slovanska država, Rusija, je bila najbolj zaostalo področje v Evropi, kjer je tlačanstvo obstajalo vse do 1861. leta in kjer nearistokratsko prebivalstvo ni imelo nikakršnih privilegijev." Čehi so se sami upravičeno čutili veliko naprednejše od Rusov, za katere je biti Slovan pomenilo postati Rus, toda "največji problem... so predstavljali Poljaki", ki so trpeli pod zatiranjem svojih somišljenikov Rusov (Graus 1970, 26) Rusi so čutili, da morajo legitimirati svojo prisotnost v Evropi v skladu z novimi idejami o narodnosti, ki je nastala v Evropi. Začeli so pisati zgodovino imperija in njegovih predhodnikov kot rusko narodnostno zgodovino. Kappeler trdi, da so ' llnda Colley. Britons. Forging the Nation. 17071837 (New Haven: Vale University Press. 1992), str. ekel ter je popolnoma brezbritno do svoje mednarodne usode. To je dogodek brez primera v zgodovini, kol si je Številno ljudstvo, ki sebe smatra za veliko ljudstvo, za svetovno silo navkljub različnim oznakam, s svojimi rokami v osmih mesecih izkopalo grob. Iz lega izhaja, da je bila sama ideja ruske moči, ruskega naroda, iluzija, prevara, tako da se je to samo dozdevalo tako, nI [ki bilo nikoli v stvarnosti" Crime of lYoubles, sir. 80S I). Stališče, da '¡917' - mišljen je november 1917 ■ velja za nacionalno katastrofo v ruski zgodovini so v novejSem času zastopali Številni Rusi. vključno s tistimi, ki so krivili politiko carskega Imperija za pogoje, ki so takSno katastrofo omogočili. Tako npr. Ilia Gerasimov, 'Rossiyskaia mental nost i modernlzatssia,' Obshchestvennye nauki i sovremennosf, St 4, 1994, str. 72, vidi v letu 1917 "neuspeh ruske narodne ideje" (Za identično oceno 1917. leta glej tudi Boris Zemtsov. 'Otkuda esi' poshla ... rossiiskaia tslvilizatsiia" Obshchestvennye nauki i sovremennosf. St. 4, 1994, str. 51-62). etničnih ali lingvističnih kriterijih kot federacija socialističnih narodov držav, ki so zase obdržale pravico, priznano v vseh sovjetskih ustavah, do svobodne odcepitve od Zveze. Ta določba ni bila rezultat radodarnosti s strani režima. Do leta 1922 se je večina "evropskih" delov imperija odcepila. Tisti, ki so poskušali, pa niso uspeli postati neodvisne države v letih 1918-20 (Ukrajina, Belorusija, Armenija, Gruzija in Azerbejdžan), so prejeli priznanje njihovih prizadevanj in stalnih zahtev po priznanju: kot formalno enakopravni partnerji Rusije, t.j. RS FSR, so se priključili "novi" entiteti, ZSSR. To se je zgodilo po razpravi med Leninom in Stalinom, ki je namesto tega predlagal vključitev Ukrajine, Belorusije, Gruzije, Armenije in Azerbejdžana kot avtonomnih republik v RSFSR. Vzpostavitev ZSSR je sprožila vprašanje istovetnosti "same Rusije" in njenih odnosov z ZSSR. Formalno je Rusija postala nacionalna država, ustavno enaka kot Ukrajina in Belorusija. Toda hkrati je RSFSR ostala več kot to. V letu 1922 je bila prihodnost Kirgizije in Tadžikistana (pod različnimi imeni) v rokah Ruske federacije, ki je bila tako slovansko turška in krščansko muslimanska entiteta. Šele po letu 1924 so v veliki teritorialno narodnostni preureditvi Srednje Azije ta področja zapustila RSFSR in se neposredno priključila ZSSR. Toda celo po tem je RSFSR obdržala celo vrsto avtonomnih republik, okrajev, regij, vsako imenovano po neki etnični skupini ter bila tako manjša kopija ZSSR v okviru ZSSR. Tatarska avtonomna SSR je bila najpomembnejša republika v Ruski federaciji in ostaja kol Tatarstan najpomembnejša enota v današnji Rusiji. Stalin je zavrnil, da bi Tatarom podelil status zvezne republike z nepravim argumentom, da Tatarstan ne meji na tuje ozemlje in tako ne bi mogel uresničiti svoje ustavne pravice do odcepitve. Toda najbrž je bila zgodovina prej kot geografija v ozadju Stalinovih stvarnih motivov: Kazan je postal del iste države kot Moskva, dolgo preden so se Taškent ali Baku ali celo Kijev znašli pod Moskvo ali Saintpetersburgom. Rusi in Tatari so bili prvič skupaj pod kani Zlatih hord in potem spet neprekinjeno od Ivana Groznega do Nikolaja II. Iz tega zgodovinskega pregleda je mogoče ugotoviti nekatere činitelje, ki so zavarovali boljševistično preživetje na oblasti. Po eni strani so se boljševiki sklicevali na ruski patriotizem, ko so branili celovitost tega, kar je večina Rusov smatrala za svojo državo. Bivši caristični generali in oficirji so prostovoljno služili Leninu in Trockemu leta 1920 med poljsko-sovjetsko vojno, ki je bila z vidika ruskih nacionalistov namenjena rešitvi Kijeva za Rusijo, s poljskega stališča pa je bila to vojna najprej za pomoč Ukrajincem v njihovem boju za neodvisnost in potem vojna za preživetje Poljske kot naroda (medtem ko je bila za Lenina in tovariše sredstvo za vzpodbujanje revolucije v Evropi) (Wandycz 1969; Davies 1972; Latawski 1992). Po drugi strani pa so, ker so začeli kot odločni nasprotniki ruskega nacionalizma, boljševiki našli podporo med člani zatiranih narodnosti, ki so zagotovili odločilno podporo boljševikom v bilkah državljanske vojne. To je vključevalo Poljake, Fince in Latvijce, ki so ostali v ZSSR po vojni, ker so bile njihove domovine "kapitalistične" države. Sovjetski razlog je našel nekatere podpornike tudi izven starega ruskega imperija: zanje je bila podobno kot za Lenina, poljska vojna namenjena internacionalizaciji ruske revolucije - in poljska zmaga je bila kot poraz svetovne revolucije. Drugi, običajnejši geopolitični činitelji so prav tako pomagali Sovjetom. Vojna proti Nemčiji se je razvlekla skoraj do novembra leta 1918 in vojaško izčrpani zmagovalci niso bili pripravljeni posredovati v Rusiji. Prav tako so bile zahodne sile strogo zavezane očuvanju teritorialne celovitosti Rusije po pričakovanem porazu komunizma in tako so zavrnile pomoč nacionalistom na obmejnih ozemljih (spomnimo se, da so imele Združene države velike probleme s priznanjem neodvisnosti Finske in Baltskih držav, celo ko so odklonile priznanje Sovjetske Rusije). Sovjetska utopija Po letu 1917 je bil proces izgradnje ruskega naroda prekinjen ali postavljen na stranski tir s komunističnim poskusom, v katerem je bil imperij obnovljen ali natančneje nov imperij je bil utemeljen na izrazito prounacionalni, univerzalistični ideologiji Komunistična država se je sama opredelila v globalnih okvirih kot alternativa "kapitalizma" in njegovi politični, družbeni in kulturni ureditvi. Njeni cilji so bili daleč višji kot samo biti dobra za Rusijo in druge sovjetske republike - Lenin in njihovi tovariši so imeli leta 1917 v mislih nekaj drugega. ZSSR naj bi zagotovila alternativni model modernosti, boljšega kot ga je predstavljal "Zahod". Po letu 1917 so bili boljševiki prepričani, da bi se njihov sistem in torej njihovo vodstvo moralo razširiti daleč preko takšnih upirajočih, nasprotnih delov starega imperija, kot sta bili Poljska ali Finska: dejansko so bili prepričani, da predstavljajo prototip enotne globalne civilizacije. Celo za Stalina je bil "socializem v eni državi" samo začetek."' Ker so Sovjeti svoj sistem smatrali za boljši in primernejši za druge države, so ga vsilili državam Vzhodne in Srednje Evrope, ki so jih nadzorovali po letu 1945. Toda na koncu ni bilo niti socializma niti ene države." Intcrnacionalizem ali pretirana razširitev? Ta esej trdi, da je bilo prakticiranje internacionalizma, kot ga je razumela Moskva, ali pretirana razširitev, pogubno za Sovjetsko zvezo, kot je bila pretirana razširitev glavni činitelj propada imperialne Rusije. Semena eventualnega propada ZSSR so bila posejana v času njenega največjega vojaškega in političnega zmagoslavja - med in po drugi svetovni vojni. " Za trditev, da bi sovjetski 'inlernacionalislični' cilj morali vzeti resno, celo ko je bila ZSSR baje nacionalna sita, glej Roman Szporluk, 'Con/lici in Soviet ¡domestic and foreign Policy: Universal Ideology and National Tradition', v William Zimmerman and Harold K. Jacobson, eds., Behavior, Culture, and Conflict in World Politics (Ann Arbor, Mich: University of Michigan Press, 1993). str. 275-90, kjer je citirana nekatera relei" East European Politics and Societies, let. 3. St. 3 (Fall 1991), sir. 46682. " Vie Soviet Bloc: Unity and Conflict, avtorja Zbignieiva Brzezinskega, objavljeno leta 1960, Je klasično delo. pomagali vsem, da postanejo taki, kot smo mi."). S poudarjanjem kontinuitete med Košičkom in Walenso želimo podčrtati dejstvo, da je bil v večini vzhodno in srednjeevropskih držav sovjetski sistem zaznan kot ruski produkt in oblika sovjetske dominacije. Pred tridesetimi leti je Rupert Emerson opisal svet po letu 1945. takole: "Kolonializem je bil odpravljen daleč hitreje, kot se je sploh zdelo možno. Samo stari caristični imperij je ostal nedotaknjen, izpostavljen novemu ritmu komunističnega razvoja, medtem ko so evropski sateliti odprli novo razsežnost imperija (Emerson I960, 36)." To oceno izvora komunistične Vzhodne Evrope je potrdil z drugega konca tri desetletja kasneje drug znanstvenik, Raymond Person, ki je videl "zagon dekolonizacije" na delu v razpadanju komunistične Vzhodne Evrope (Pearson 1995,75). Zakaj jc propadel sovjetski imperij? Sovjetski imperij v Evropi seveda ni propadel, ko se je to zgodilo, enostavno zato, ker so bili Vzhodnoevropejci ogorčeni nad kolonialnim statusom svojih držav, ker so se delavci čutili izkoriščane ali ker so se intelektualci norčevali iz sovjetske ideologije. Propad je spremljalo splošno spoznavanje, ki je prišlo s hladno vojno, da je komunistični veliki načrt spodletel. Kot je zapisal Pearson, je "hladna vojna izkrivila in popačila sovjetski imperij do doslej neprepoznavne stopnje, kar se je izkazalo za oslabitev... kot sta jo predstavljali 1. in 2. svetovna vojna. S svojimi pretiranimi in končno netolerantnimi vojaškimi, gospodarskimi in političnimi zahtevami je hladna vojna izpolnila funkcijo nadomestka za 3. svetovno vojno". Eric Hobsbawn je prišel do enakega sklepa: "V mednarodnem smislu je bila ZSSR kot država vsestransko poražena kot po veliki vojni - samo brez vojne" (Hobsbawm 1994, 492) In kot činitelji tega izzida, pojasnjuje naprej, je bila Vzhodna Evropa "Ahilova peta sovjetskega sistema, Poljska (in v manjšem obsegu Madžarska) pa najranljivejše mesto" (ibid, 475). Zakaj naj bi bila Vzhodna Evropa "Ahilova peta"? Ali ni bil to celoten mednarodni komunistični projekt po samem svojem bistvu? Pri odgovoru na to vprašanje moramo preseči problem hladne vojne. Sovjetski sistem je bil utemeljen na ideji, da je nacionalna država normalna politična oblika v obdobju kapitalizma, medtem ko je socializem po sami svoji naravi mednaroden ali bolje nadnacionalen. Ta mednarodna sila naj bi tekmovala z in končno "prehitela" kapitalistični sistem, ki je sestavljen iz suverenih nacionalnih držav. Vendar pa se je že zgodaj leta 1930 pod Stalinom ZSSR začela istovetiti s caristično imperialno vojaško tradicijo in zunanjo politiko in ruskemu narodu je bil dodeljen položaj "starejšega brata". Javno in uradno istovetenje Sovjetske zveze s caristično Rusijo je postalo celo močnejše med in po 2. svetovni vojni. Toda kljub temu, da je ZSSR postajala podobna caristični Rusiji in podelila vodilno vlogo ruskemu jeziku in narodu, pa se ni odpovedala svojim težnjam po predstavljanju prototipa nove socialistične civilizacije, ki je boljša od "kapitalizma" in ki naj bi ga na koncu zamenjala na celot- nem svetu. To je bila tista vrsta "internacionalizma", s katerim so morali ubadati Vzhodnoevropejci po letu 1945. Po Stalinovi smrti, v spremenjenih mednarodnih razmerah, je Nikita S. Hruščov obnovil star komunistični izziv do kapitalističnih sil. Novi program partije je ponudil natančen urnik, kdaj naj bi ZSSR prehitela najprej Zahodno Evropo in potem še Združene države po različnih gospodarskih in družbenih kazalcih. Sovjetski voditelji so bili prepričani, da tekmovanje z Zahodom zahteva, da postane ZSSR vsaj vojaško enakopravna z Združenimi državami, in da povsod nasprotujejo Združenim državam, zlasti v tretjem svetu. Kot je bilo rečeno v Moskvi letu 1970, je bilo to potrebno storiti, ker "Združene države posredujejo v sovjetske notranje zadeve v vseh delih sveta." Za trenutek se je zdelo, da Sovjeti zmagujejo. Potem pa je postalo vedno bolj jasno, da Sovjeti ne bodo sposobni "proizvesti družbenega reda, ki bo vseboval tako uspešnost kot obilje" - dejansko nobene od teh stvari. "Da bi bili še dodatno prizadeti", je zapisal Ernest Gellner, "so Japonci in drugi Vzhodni Azijci pokazali, da je zahodni kapitalizem dejansko mogoče preseči, vendar je to mogoče doseči prej s konfucijansko kot marksistično prilagoditvijo idej Adama Smitha" (Gellner 248). Takšna izvedba je povzročila izgubo zaupanja - ali kjer je bilo pomanjkanje zaupanja, je prišlo do čvrstejše odločnosti pri nasprotovanju komunizmu. Vzhodnoevropejci so lažje videli kot sovjetski državljani, da zmaguje Zahod. Lahko bi se strinjali s Kennethom Minoqueom in Berylom Williamsom, ki sta označila 103' komunizem kot "neuspelo obliko modernizacije" in "oponašanje, ki trdi, da je - boljše od izvirne izvedbe (Minogue, Williams, 2-Í1)." Vzhodnoevropejci so vedno vedeli, da mora izkušnja izvirne izvedbe voditi na Zahod. Razen tega so imeli svoje razloge, da niso visoko cenili ničesar, kar je bilo povezano z Rusijo in zavračali ruske težnje po premoči. Lahko bi se strinjali z Benedictom Andersonom, ki se je 1983- leta spraševal, če ni bila ZSSR bolj podobna svojim imperialnim prednikom iz 9. stoletja, kot pa da bi bila predhodnik organizacije človeštva iz 21. stoletja. V novem uvodu iz februarja 1991 je bil Anderson natančnejši, namigujoč, da "bo z odprtjem novega tisočletja zelo malo ostalo od Zveze sovjetskih socialističnih republik razen... republik.") (Anderson 1983,12). Razpad imperija Od razpada sovjetskega zunanjega imperija v Evropi se moramo sedaj obrniti k propadu ZSSR: od ahilove pete k Ahilu. Lahko navedemo številne "vzroke" tedanjega pomembnega dogajanja -zavedamo se ogromnih posledic, ki ne zaslužijo nič manj pozornosti - in seznam kandidatov je ustrezno prepričljiv. Zagotovo je nemogoče zapostaviti in prav tako nemogoče natančno izmeriti težo osebnega činitelja - Mihaila Gorbačova. Vzrok, ki leži v ozadju vzhodnoevropskega propada prav tako pomaga obrazložiti padec ZSSR, to je sovjetski poraz v hladni vojni. In padec Vzhodne Evrope je postal sodelujoč vzrok razpada ZSSR. Obstajal je oksiom zahodne sovjetologije, da ZSSR ne bo nikoli opustila nadzora nad Srednjo in vzhodno Evropo, ker bi izguba Vzhodne Evrope delegitimizirala komunizem v ZSSR.H Kar se je dejansko zgodilo, je tesno povezano s "scenarijem", ki ga je napisal Randall Collins, weberjanski sociolog brez posebnih izkušenj na tem področju. S sklepanjem na podlagi širšega primerjalnega pregleda je Collins ugotovil, da so se "vsi glavni geopolitični procesi pokazali kot delujoči proti nadaljevanju sovjetske svetovne moči." "Če neka pretirana razširjena imperialna država", kot ruski impe-rij/ZSSR, "postane vpletena v etnične in politične konflikte v okviru oddaljene klientelistične države, potem tu obstaja močna težnja, da te zunanje nestabilnosti postopoma postanejo vključene v okvire meja imperialne države same." Collins je torej mislil, da je "zelo verjetno, da bo nekoč prvi krog resnih kriz povzročil izgubo Vzhodne Evrope ali drugih oddaljenih ozemelj, začel se bo kumulativni proces notranje slabitve, ki bo dosegel vrh v končni izgubi naslednje stopnje etnično različnega podjarmljenja: baltskih držav, Ukrajine, Kavkaza, srednjeazijskih muslimanskih ozemelj..." (Collins 1986, 203). To kar je outsider kot Collins tako daljnovidno predvidel, je bilo presenečenje za strokovnjake. Praktično do propada Sovjetske zveze je bilo široko razprostranjeno stališče, da je Sovjetska zveza uspela zgraditi uradno in industrijsko družbo, da je vsekakor našla nekapitalistično pot k modernosti ter da je izpeljala socialistični ekvivalent izgradnje naroda z oblikovanjem sovjetskega ljudstva, ki je ostalo večetnično in katerega člani so govorili številne jezike, vendar so prav tako uporabljali ruščino kot svoj skupni jezik. To je bil resnični namen Sovjetov, razen da niso imenovali sovjetskega ljudstva za nacijo, sovjetsko nacijo, pač pa so namesto tega uporabljali izraz sovjetski narod. Nikoli ni bilo kakršnega koli dvoma, da je bil sovjetski državljan po identiteti glavna narodnost (Ta ideja je bila povsod prisotna tako npr. tudi v priljubljeni pesmi: "Moj naslov ni hiša ali ulica, moj naslov je: ZSSR"). Vse v uradni označitvi "sovjetskega ljudstva" je ustrezalo običajni zahodni opredelitvi političnega ali državnega naroda. To je opazil že pred 60 leti ruski znanstvenik N.V. Ustrialov, ki je v članku z naslovom "O sovjetskem narodu" dejal, " Gtej na primer, Josefili Rothschild, Return to Diversity: A Political History of Hast Central Europe since Wbrfrf War II (New York and Oxford: Oxford University Press. 1989). sir. 75 in 221. in Kenjowitt, New World Disorder: Vie Uninist Extinction (Berkeley, l.os Angeles. Oxford: University of California Press. 1992). str. 217-18. da so Sovjeti spreobrnili vsa ljudstva tedanje ZSSR v narod, ki je bil opredeljen politično in ideološko, ne pa etnično." Kasneje so zahodni znanstveniki molče in pogosto tudi odprto pojem "Sovjet" razumeli v tem smislu. Knjige in članki so bili napisani, izvedeni so bili sestanki o sovjetskih delavcih, sovjetski mladini, sovjetski glasbi, baletu in športuč živahne razprave o političnih težnjah novega sovjetskega srednjega razreda so potekale skoraj do koncač in vsaj en tuji strokovnjak je nepoklican svetoval Moskvi glede "iznajdbe sovjetskega nacionalnega interesa". Ljudje so govorili o institucionalnem pluralizmu v ZSSR, s čimer so mislili sovjetske institucije. Tako je bilo zanje naravno, da je bilo ob nastopu glasnosti in perestrojke mogoče pričakovati tudi pojav novih sovjetskih političnih strank, gibanj in zvez. Vendar se ničesar takega ni pojavilo. Ko se je končala hladna vojna, kot piše Eric Habsbavvm, "je mednarodni debakel sprožil secesionizem v tistih republikah, kjer so obstajali močni narodni občutki." Vendar je Hobsbawm prepričan, da "dezintegracija Zveze ni bila posledica nacionalističnih sil. Pač pa je bila v bistvu posledica dezintegracije centralne oblasti, kar je prisililo vsako regijo ali subenoto v državi, da poskrbi zase. Država se je obrnila k pluralistični volilni politiki v trenutku, ko se je pogrezala v gospodarsko anarhijo... To je bila eksplozivna mešanica, ki je ogrožala plitve temelje gospodarske in politične enotnosti ZSSR" (Hobsbawm 1994,492-93). Če je bilo tako, potem moramo reči, da sovjetska družba sploh ni obstajala. Sicer bi se pojavila neka alternativa centralni oblasti v okviru Sovjetske zveze. Nacionalizem ni nastal zato, ker je propadla centralna država. Sovjetska država je propadla, ker ni bilo sovjetske družbe, ki bi jo branila - in nobene izvirne institucije, iz katere bi se lahko razvilo novo sovjetsko vodstvo. Kot je dejal Analij Kazanov, je bil sovjetski sistem totalitaren in "dejanska odsotnost civilne družbe v večetnični " N.V. Usrialov, "O sovetskoii iiatsii," v Nashe tremía (Shanghai: (nt objav), 1934), str. 38-39, citirano v Roman Szporluk, "Nationalities and the Russian Problem in the USSR, 'Journal of International Affairs, let. 27, St. 1 (1973). STR 40. Xa nasprotno trditev, iUt 'Sovjetska zveza ni bila smatrana za ali institucionalizirana kol nacionalna driava' glej Rogers Hrubaker, 'Nationhood and the national question in the Soviet Union and post-Soviet Eurasia: An institutional account," Theory and Society, let. 23, it. 1 (Februar 1994), str. 50-52 (Glej tud! Suny, 'Ambiguous Categories,'Post-Soviet Affairs, let 11, St. Z str 190, za ta Slkinirajočl komentar: 'Obstajalo je presenetljivo malo prizadevanj po oblikovanju 'sovjetskega naroda '.) Uihko bi tudi ublažil staliSče, da so Sovjeti institucionalizirali etniCnost na republiški ravni. To Je bil primer predvsem na kulturnem področju. (Ukrajinske Sole so obstajale samo v Ukrajini, iMtvijske v Latviji etc). Sovjetska propaganda je bila zelo ponosna na to, da je bila večina republik 'že' večetničnth in da takSne postajajo Se bolj: zato so Izločili Kazalislan, kjer so bili Kazahstanci manjšina, kot model sovjetske republike Medrepubliška 'izmenjava kadrov" je bila odprlo proklamtrana politika, /m odlično analizo sovjetskega pristopa k narodnosti in ciničnosti glej Teresa RakouxkaHarmstone, 'Chickens Coming Home to Roost: A Perspective on Soviet Ethnic Relations, "Journal of International Affairs, let. 42. St. 2(1992), sir. 519*48, in Anatoly MKhazanov. After the USSR: Ethnicity. Nationalism, and Politics in the Commonwealth of /ndejiendenl Stales (Madison and London: University of VCisconsion Press. 1995), str. 3-51. sovjetski državi je omogočila, da je bilo sodelovanje lažje doseči s pomočjo etnične solidarnosti Država ni razpadla v "regije", ampak v republike - in to različnih velikosti. Ruska republika je segala od Baltika do Pacifika, s preko 150 milijoni prebivalstva. Collins nam je podal bolj prepričljivo razlago kot Hobsbawm, in to celo pred dogodki, zakaj se je razpad zgodil na prav tak način: "Formalni mehanizem za razkosanje Sovjetske zveze je že pripravljen. Petnajst največjih etnično različnih področij je dejansko avtonomnih držav, ki imajo svoj lokalni mehanizem oblasti... V obstoječi praksi ta avtonomija nima večjega učinka, kajti vojsko, finance in gospodarsko načrtovanje nadzorujejo organi centralne oblasti; politični nadzor pa je v rokah enotne nacionalne komunistične stranke. Pomen avtonomne etnično državne strukture je prej v tem, da vzpostavlja etnične identitete in zagotavlja organizacijski okvir, ki bo dopuščal pojav izvirno ločenih držav, kadar koli bo osrednja oblast resno oslabljena" (Collins 204). Razprava, ki je v zadnjih dneh Sovjetske zveze zamenjala marksizem -leninizem, je bila razprava o narodu. Moskva ni ustvarila modernih narodov na prostoru Sovjetske zveze: pojavili so se navkljub nasprotnim prizadevanjem sovjetskega režima. To pojasnjuje, zakaj so sprva narodnostna gibanja vodili predvsem pisci, pesniki, umetniki in znanstveniki s področja humanistike: vsa druga področja javnega življenja so bila sovjetska. Vendar so se nekatere dotedanje sovjetske osebnosti, ko so spoznale, da se sovjetska ladja potaplja, spremenile v "nacionalne" politike. Tako so bili "ponovno rojeni" Uzbeki, Ukrajinci, Gruzinci in drugi. Z uničenjem moskovskega centra in zlasti tam, kjer so bile družbe in narodi posebej šibki, so ti bivši komunisti postali gospodarji njihovih novih držav, ne da bi sploh nameravali deliti oblast z nacionalistično inteligenco. Collins je tudi to predvidel: "Načrtovana dezintegracija Sovjetske zveze se bo najverjetneje zgodila pod vodstvom disidentskih komunističnih politikov. Upoštevaje obstoječi monopol komunistov nad politično organizacijo v Sovjetski zvezi bi bilo težko izpeljati politične spremembe na kakršen koli drug način, vsaj na začetku (ibid, 207). Odcepitev Rusije Vendar niti Collins ni predvidel ruske odcepitve od imperija. Kdo bi si lahko predstavljal, da bo bivši partijski sekretar iz Urada z upiranjem Kremlju dosegel položaj predsednika (prvega sploh) neodvisne Rusije? Prav to je dosegel Boris N. Jelcin. Zgodovinarji bodo večno razpravljali o "objektivnih" in "subjektivnih" činiteljih propada ZSSR, toda John Barber ima prav, ko govori o dogodkih 1990-91: "Sovjetska zveza ni enostavno propadla: bila je " Khazanov. After the USSR:, str. 28. Cit. Ibid, str 231: 'Avtoritarni kapitalizem je zalimi civilno družbo. vendar ¡ta je moral Se vedno tolerirati... nekatere oblike socielalne samoorganizacije. V nasprotju s tem je totalitarni komunizem povzročil popolno uničenje civilne druihe. TUdI John A.llall. Coercion and Consent: Studies on the modern slate (Cambridge: Polity Press. 1994), str. 146, poudarja, da 'je /xwwmbna dediSčina komunizma, namreč njegovo uničenje civilne družbe, skoraj povsem onemogočila liberalizacijo komunističnih režimov.' uničena zaradi delovanja njenih nasprotnikov ... Zveza reformističnih komunistov in protikomunističnih "demokratov" ni dobila državne oblasti po pomoti" (Barber, 1993,39)." Junija 1990 je Ruska republika proglasila svojo "suverenost" in ta korak je spremljala vrsta akcij, vključno z oblikovanjem urada Predsednika Rusije in vsa ta dejanja "so Rusko republiko zanesljivo pripeljala do polne državnosti" (ibid, 40). Kot je opozoril George F. Kennan, pa je niska deklaracija o suverenosti sicer "enostavno uvrstila ruski narod med različne druge periferne entitete v bivši Sovjetski zvezi", vendar pa je ta akcija sprožila "smrtno grožnjo sami Sovjetski zvezi". Sovjetska zveza je postajala "prazna lupina brez ljudi, brez ozemlja in z zgolj teoretično identiteto" (Kennan, 1995,10). Ruske izbire Tako pod carjem kot pod komunisti, kot smo videli, Rusija ni uspela izpeljati prehoda od imperija k nacionalni državi. Nasprotje in potem odprt konflikt med imperialno državo in nastajajočim ruskim narodom ali "družbo" sta bila glavna činitelja imperialnega propada v letu 1917 in Sovjetskega propada v letu 1991. V obeh primerih, čeprav na različna načina, je "Rusija" prispevala k padcu imperija. "Tako pridemo do sklepa, ki je blizu Marku R. Beissingerju, vendar pa ni identičen z njegovim. Beissinger poudarja, da "sta se od pojava izgradnje moderne države v okviru carskega imperija država in imperij izkazala za zelo težko ločljiva, kar je močno pogojevalo propad ruskega imperija, konec in okvir, v katerem je post-so-vjetska politika sedaj izčrpana" (Beissiner, 158). V tem prispevku gremo dalje in ugotavljamo, da je bil neuspeh v izgradnji države posledica temeljnejšega neuspeha v oblikovanju ruskega naroda. V tem smislu Anatolij Kazanov ponuja zelo poučno analogijo iz drugega primera prehoda od imperialne narodnosti k narodu, ki nam lahko pomaga razumeti sedanjo rusko situacijo. Po Kazanovu so Rusi v Sovjetskem imperiju - in lahko tudi domnevamo njihovi predhodniki v imperialni Rusiji - "ostali na turški stopnji narodne identitete". To pomeni, da so poistovetili svojo državo, Rusijo, s Sovjetsko zvezo, zelo podobno kot so Turki običajno poistoveili Turčijo z otoman-skim imperijem. Kazanov ugotavlja, da je bila sovjetska narodnostna politika "pogubna" za oblikovanje ruskega naroda in je dopuščala vladajočim postavljanje imperialnih interesov za ruske nacionalne interese." Iz tega sklepa, da oblikovanje modernega ruskega naroda še ni v celoti izpeljano. Ali bo Rusija državljanska ali etnična nacija, ostaja še odprto vprašanje (Khazanov, 239-40). Ali Rusi v postsovjetski Ruski federaciji (uradno ime države) uspešneje rešujejo "rusko vprašanje" kot pa njihovi imperialni predhodniki? Poglejmo najprej geografijo. Pogosto slišimo, v Rusiji in zunaj nje, da je Rusija po letu 1991 "umetna" " Cte] tudi John B.Uuntop. Vie Rise of Russia and the Fall of the Soviet Empire (Princeton: Princeton University Press, 1093). '« 'Russia: confronting a lass of empire,' v tan Bremmer in Ray Taras. eds., Nationas and Politics In the Soviet Successor Slates (Cambridge and New York: Cambridge University Press, 1993). sir. 43-72. tvorba, ker ne obstajajo zgodovinski predhodni primeri za Rusijo v njenih sedanjih mejah. To je res, toda isto bi lahko rekli za veliko število držav, ki obstajajo v današnji Evropi, da ne omenjamo Azije ali Afrike. Pred 1990 še ni bilo Nemčije v njenih sedanjih mejah. Poljska, vzpostavljena leta 1945, še nikoli prej ni obstajala. Turčija, katere oblika na zemljevidu izgleda vsem - razen Kurdom - tako naravna in "normalna", je bila v dvajsetih letih prav tako videti kot nekakšna "umetna" tvorba postotomanske ureditve. In vendar je bila ta nova Turčija celo bolj "nezgodovin-ska" kot postsovjetska Rusija. Odveč je reči, da bi bila v vseh teh primerili nujna globoka in boleča ponovna ocenitev, preden bi se ti narodi strinjali o tem, kaj naj bi Nemčija, Poljska ali Turčija bila (in zelo dramatični dogodki so se morali zgoditi, preden bi general de Gaulle lahko pripravil Francijo, da bi sprejela, da Alžirija končno ni del Francije.). Ti primeri nam pomagajo oceniti probleme istovetnosti sodobne Rusije. Toda za razumevanje ruskih težav z geografijo moramo poseči nazaj v rusko zgodovino. Zgodovina nam pomaga razumeti, zakaj je Kijev, ki je bil pod Moskvo "samo" od leta 1667, postal glavno mesto nove neodvisne države leta 1991, medtem ko je Kazan, ki je bil pod Moskvo več kot sto let dlje kot Kijev, glavno mesto republike v okviru Rusije. Ruski odnosi z Ukrajino in rusko "azijska" vez ostajajo na vrhu ruske narodne prioritete danes. Mnogi Rusi čutijo, da je vprašanje njihove državne kulture in politične "lokacije" (ali je Rusija v "Evropi"?) odvisno od tega, kako nekdo rešuje ta vprašanja. Ukrajinskoruski odnosi so bili deležni relativno natančne razčlenitve, in jih tu ni potrebno povzemati, razen z opozoriivijo, da praktično vsi politični krogi v Rusiji še naprej dvomijo v sam obstoj ukrajinske narodnosti, čeprav nekateri iz taktičnih razlogov tega odprto raje ne priznavajo. Obstajajo razlogi, da mislimo, da vendar za nasprotji o črnomorski floti ali položaju Krima stoji zavračanje sprejema Ukrajine kot države, ki je neodvisna od Rusije." Rusko-"vzhodna" povezanost kot problem pri opredelitvi identitete Rusije dobiva manj pozornosti, čeprav je - kot kaže ta esej - zgodovinsko prepletena z rusko samoopredelitvijo kot naroda in države. Ena nepričakovanih posledic, čečenski konflikt, lahko pomeni večjo osredotočenost na vprašanje problema narodnosti v okviru Ruske federacije. Primer, kako resno je treba jemati te probleme, je razviden vsaj iz mnenja nekaterih političnih odločevalcev in znanstvenikov, podanih na simpoziju v Moskvi leta 1995 z naslovom "Rusija v pogojih strateške nestabilnosti". Naslednji fragment iz izjave N.N. Mojsiyeva razkriva, o čem je tekla beseda na simpoziju: "Če razmišljamo o njem poglobljeno, potem bomo videli, da sta dve tisočletji skupnega življenja s Tatari in njihovimi predniki ustvarili podobno mentaliteto tudi pri nas. In zato je naša spojitev z islamskim svetom stvarna in " Roman Sokhanyk, 'Russia. Ukraine, and the Imperial legacy,' Post-Soviet Affairs, let. ft St. 4 (1993), str. 337-365. in 'Ukraine, Vie (Former) Center. Russia, in Russia." Studies in Comparative Communism, let. 25, St. I (Marec 1992), str. 90-107, analizira tekoče politične probleme nasproti zgodovinskemu ozadju zagotavlja, da obstaja zadosti globoko medsebojno spoštovanje in razumevanje. Toda če tega ne dosežemo, bomo v velikih težavah. O tem sem prepričan."1* Na to bi lahko nekdo preroško odgovoril, da je v teh dneh v Moskvi mogoče slišati vse vrste napovedi, vključno s popolnoma zgrešenimi. Zakaj bi moralo biti mnenje akademika Mojseyeva pomembno?" Dejansko v teh dneh politiki in vplivni analitiki v Moskvi posvečajo mnogo več pozornosti temu, kako "dobiti nazaj" Minsk, Alma Ato in Kijev, kot pa da bi jih skrbelo za to, kako ne "izgubiti Kazana". Dosti razmišljajo o obnovitvi imperija - ali se bo imenoval Tretji imperij? -in manj o izgradnji države. (Druga republika?) Najbrž so pri tem realistični: prvi imperij je trajal nekaj stoletij, drugi sedemdeset let, medtem ko je prva republika, edina demokratična Rusija, kdaj koli poznana do padca ZSSR, preživela zgolj osem mesecev. Toda obnovitelji imperija lahko ponovijo usodne napake svojih carističnih in sovjetskih predhodnikov, ki so po Kissingerjevih besedah trpeli za "umsko manijo po novih osvojitvah". Samo nekateri "so bili dovolj pameuii, da so spoznali, da je bila razširitev ozemlja za Rusijo razširitev šibkosti in pomanjkljivosti... Na koncu je komunistični imperij v bistvu propadel iz istih razlogov, kot je carski imperij."" Če "manija po osvojitvah" povezuje tedanje elite s carsko in sovjetsko preteklostjo, jih prav tako tudi zapostavljanje položaja ruskega ljudstva. Ko Aleksander Solženicin izjavlja, da ruska nacija danes ne obstaja, nas njegove besede spominjajo na ugotovitve, ki sta jih podala Pipes in Got'e v obdobju 1917. Solženicin obžaluje, "da so Rusi razslojeni v nekakšna dva ločena naroda" in ponazarja svoje mnenje z naslednjim: "ogromno provincijsko-vaško osrednje področje in popolnoma različna manjšina v prestolnici, odtujena od njega in zahodnjaška po kulturi." Solženicin vidi znak ruske nacionalne "katastrofe" v "današnjem amorfnem stanju ruske narodne zavesti, v brezupju brezbrižnosti do narodne sorodnosti in celo še večje apatičnosti do rojakov v strašni stiski." Ni potrebno, da se strinjamo z njegovim mnenjem ali sprejmemo njegov jezik, vendar pa ponuja vpogled v položaj in stanje v Rusiji, ki običajno uide pozornosti opazovalcev - kot to razkriva " "Rossiia v usloviakh straleglcheskol nestabilnosti (Malerialy kruglogo stole')," Voprosy filosofll, Si. 9. 1995, str. 7. Ironično je. da je tudi Moisijev čutil potrebo, da pove svoji elitni publiki, da 'se malo ljudi spominja, da so bili pri osvajanju Kazana vsi regimenti ruske vojne pod tatarskim vodstvom (ibid. sir. 4) (Mojsejev je imel tudi zelo negativne pripombe na /.aliodno Ukrajino, ki so jo ¡m njegovem mnenju podkrepili katoliški zahodnjaki, in lako dosegli Se bolj tujo 'menlaliteto" kol je bila tatarska). (Moiseyev also had a strongly negative commentary on the West Ukrainians, who he thought had been corrupted by the Catholic West and thus had acquired a "mentality' more alien than that of the Tatars). " Pa Gallni Starovolloti (predavanje na Uarvardu. 12 marca 1996) bi tut vzpostavitev 'islamske stranke Rusije' In njeno sodelovanje na volitvah decembra 1995, morali gledati kol na posledico čečenske krize v ruski politiki. Za etnopolilične procese med Talari v Rusiji danes, glej Victor A. Shnirelman, Who (Vets the Past; Competition for Ancestors among Non-Russian Intellectuals In Russia (Washington, D.C.: The Woodrow Wilson Center Press; Halllmore and London: The Johns Hopkins University Press, 1996. " Henry Kissinger, Diplomacy (New York: Simon and Schuster, 1994), Str. 176 Kissinger sklepa: "Za Soijelsko zvezo bi bilo daleč bolje, če bi ostala v svojih mejah po 2. svetovni vojni In vzpostavila odnose s Um. satelitskimi državami, ki bi bili podobni tistim, ki jih je imela s Finsko'. (Ibid) To nas spominja na Khazanovo reklo: 'Prtirana razširitev je past za Imperije". (After the USSR. str. 10). njihovo presenečenje ob tem, kako glasujejo Rusi na volitvah. Toda pravo katastrofo Rusije je, kot pravi Solženicin, mogoče povzeti s temi besedami: "naše izumiranje" (Solzhenitsyn 1995,104-105). To, kar Solženicin imenuje narodna "katastrofa", pa profesionalni demograf V.I. Kozlov opisuje v samo rahlo manj apokaliptični obliki: "Izumiranje Rusov: zgodovinsko-demografska kriza ali katastrofa? (Kozlov 1995, 771-77; Field 1995, 1469-1478)." Kozlov pravi, da bo v primeru nadaljevanja sedanjih trendov do leta 2000 število Rusov v Ruski federaciji upadlo za 7-9 miljonov v primerjavi z letom 1989, medtem ko se bo v "bližnji soseščini" število Rusov zmanjšalo na 20 milijonov (od okrog 25 milijonov). Kozlov z zaskrbljenostjo opozarja, da je bil leta 1989 v Ruski federaciji neto prirastek prebivalstva 289.200 Rusov in 287.100 Nerusov. (Njegova zaskrbljenost je razumljiva, kajti leta 1989 je bilo v Ruski federaciji 119,9 milijona Rusov, ki so predstavljali 81,5% njenega prebivalstva). Nemogoče je reči, ali sta sedanji (marec 19%) predsednik Rusije in njegov obrambni minister razmišljala o dolgoročnih posledicah čečenske vojne v luči te statistike." V oceni svojega obiska v Moskvi je bivši ameriški veleposlanik v ZSSR Jack F.Matlock zaključil, da "se zdita dve stvari gotovi, kot je to sploh lahko v družbenih zadevah: 1. Da sovjetskega sistema ni mogoče obnovili ... 2. Da ruski imperij ne more biti ponovno sestavljen, kljub temu da ruski ljudje gojijo čustveno navezanost na slabo razumljeno preteklost ter da so občasno žrtev demagogije. Samo zdravo rusko gospodarstvo bi lahko nosilo stroške, toda gospodarstvo ne more ozdraveti, če se Rusija usmeri na imperialistično pot (Matlock 1995,737)." Matlock je spomnil svoje bralce, da si "Rusija ne more več privoščiti imperija, kakor koli že doseženega. Če nas je 20. stoletje česar koli že naučilo, je to, da so imperiji predrago breme." Prav tako je opazil nek vidik, ki je začuda manjkal v ruskem razmišljanju o tem, kako obnovili imperij: pričakovani odpor s strani bivših republik. Za Rusijo je po njegovem mnenju "glavni izziv notranja narodna izgradnja ... Rusija ... se mora dolgoročno reformirati ali pa bo razpadla (Ibid, 738-39; Mendras 1995, 501-509)." Zgodovina nas uči, da se narodi in njihovi voditelji redko naučijo njene lekcije. Nobenega zagotovila ni, da bodo pametni in prijateljski nasvet, kot ga je ponudil bivši veleposlanik, upoštevali tisti, ki oblikujejo rusko mnenje, ali tisti, ki odločajo v imenu te države. Leta 1991 je izgledalo, da bo Rusija vodila celoten postsovjetski prostor v gospodarske reforme in demokratizacijo - tako kot je bila Rusija gonilna sila sovje-tizacije. Tisti Rusi, ki niso sprejeli razpada imperija, vendar so podpirali demokracijo in tržno gospodarstvo, so imeli razloge za upanje, da bo rusko politično in kulturno vodstvo v desovjetizaciji omogočilo obnovo ruskega imperija - tokrat v liberalni ali "zahodnjaški" obliki. Vendar so bile za to, da bi se ta možnost izpolnila, nujne dobro izvedene gospodarske in politične reforme v sami Rusiji. V letu 1996 je bilo to daleč manj očitno, kot je bilo to pel let prej. Politično so bili komunisti " Glej Khazanov. Afler ihe USSR. sir. 247-71. za pomembne podatke o etničnih letnjah v različnih delih bivie Sovjetske zveze zlasti v Srednji Aziji in Ruski federaciji sposobni iztržiti največ iz okoliščin - in razpoloženja - kot jih opisuje Solženicin. Komunisti so tudi najodločnejši in najbolje organizirani zagovorniki imperialne obnove. Toda njihova vizija "reintegracije" ni enaka demokratičnim in liberalnim pogledom. Današnji Rusi morajo tako kot prejšnje generacije izbirati med različnimi Rusijami in ne samo enostavno med tekmujočimi strankami in voditelji. Ali dajejo prednost ozemeljsko zmanjšani Rusiji, kot obstaja danes, in se bojujejo za izgradnjo demokracije in tržnega gospodarstva, ali Rusiji, za katero so komunisti obljubili, da ji bodo vrnili Kijev in Taškent in še več, toda na račun demokracije in svobodnega gospodarstva? LITERATI! RA Anderson, Hcnedict. 1983- Imagined Communities: Reflection on the Origin and Spread of Nationalism. London: Verso, str. 12 in popravljcna izdaja, London in New York: Verso, 1991, str. xi. Barber, John. 1993. "Russia: a Crisis of Host-imperial Viability," v John Dunn, ed., Contemporary Crisis of the Nation State, str. 39. Glej tudi John B.Dunlop, The Rise of Russia and the Hall of the Soviet Empire. Princeton. Hrinccton University Hress, 1993, in "Russia: confronting a loss of empire," v Ian Brenimer in Ray Taras, eds. 1993. Nationas and Holitics in the Soviet Successor States. Cambridge and New York. Cambridge University Press, str. 43-72. Heissinger, R Mark. 1995. "The Rersiting Ambiquity Empire", Post-Soviet Affairs, let. 11, St. 2. str. 158.160. Collins, Randall. 1986. Wcberian Sociological Theory, Cambridge and New York: Cambridge University Hress, str. 203- Emerson, Rupert. I960. From Empire to Nation. The Rise to Self-Assertion of Asian and African Peoples, Boston: Beacon Press, str. 36. Gellner, Ernest. 1992. "Nationalism in the Vacuum," v Alexander J.Motyl, ed.. Thinking Theoretically about Soviet Nationalities, History and Comparison in the Study of the USSR. New York: Columbia University Hress, str. 247, 248. Graus, Graus. 1970. "Slavs and Germans," v Geoffrey Barraclough, ur., Eastern and Western Europe in the Middle Ages, New York: Harcourt Brace Jovanovich, str. 26. Hobsbawm, Eric. 1994. The Age of Extremes: A History of the World, 1914-1991 (New York: Hantheon Books), str. 492,93. Horn, Istvan. 1995. "The Permanent Crisis of a Divided Makined: Contemporary Crisis of the Nation State' in Historical Herspective," v John Dunn, ed. Contemporary Crisis of the Nation State?, Oxford, UK, and Cambridge, MA, Blackwell, str. 172, cit. po Michael W. Doyle. 1986. Empires, Ithaca, Cornell University Hress, str. 45. Hosking, Geoffrey. 1995. "The Freudian frontier," The Times Literary Supplement, 10 March, str. 27, rev. of Susan Layton, Russian Literature and Empire: The Conquest of the Caucasus from Pushkin to Tolstoy, Cambridge: Cambride University Hress, 1994. Glej tudi Mark Bassin, "Russia between Europe and Aisa: The Ideological Construction of Geographical Space," Slavic Review, Let 50, St. 1 (1991), str. 1-17. lonescu, Ghita. 1965. The Break-up of the Soviet Empire in Eastern, Baltimore, MD: Henguin, str. 7. Kappeler, Andreas. 1992. Russland als Vielvoelkcrreich. Entstheung. Geschicthe, Zerfall, Muenchen: C.H.Beck, str. 24-56,179. Kappclcr, Andreas. Russlands als Vielvoelkerreich, sir. 9-18, zlasti str. 15. Kaiser, J.Robert. 1994. The Geography of Nationalism in Russia and the USSR. Princeton: Princeton University Press. Kecnan, L. Edward. 1967. "Muscovy and Kazan: Some Introductory Remarks on the Patterns of Steppe Diplomacy," Slavic Review, Let. 26, St. 3, sir. 548-58. Keenan, L Edward. 1992. "On Certain Mythical Beliefs," sir. 23- Glej tudi Edward L Kecnan, "Muscovite Perceptions of Other East Slavs before l654-An Agenda for Historians," v Peter J. Potichnyj, et. al., cds, Ukraine and Russia in Their Historical Encounter, Edmonton: Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, str. 20-38. Keenan, L. Edward. 1994. "On Certain Mythical Beliefs and Russian Behaviors," v S.Frederick Starr, ed.. The Legcy of History in Russia and the New States of Eurasia Armonk, N.Y. and Ijondon, England: M.E.Sharpe, sir. 27. Kcnnan, P. George. 1995. "Witness to the Fall," New York Review of Books, 16. novembcr, str. 10. (Review of Jack F. Matlock, Jr., Autopsy on an Empire. The American Ambassador's Account of the Collapse of the Soviet Union, New York, Random House, 1995). Kozlov, LV, 1995. "Vymiraie russkikh: istoriko-demograficheskii krizis ili katastrofa?" Vestnik Rossiiskoi Akadcmii Nauk, let. 65, St. 9, September, str. 771-77. Glej tudi Field, G. Mark. 1995. "The Health crisis in the Former Soviet Union: A Report from the 'Post-War" Zone", Social Science and Medicine, let. 41, St. 11, str. 1469-1478. Licven, Dominic. 1995. "The Russian Empire and the Soviet Union as Imperial Politics," Journal of Contemporary History, let. 30, str. 607-36. Citat na str. 608. Mcndras. Marie. 1995. "La Russie dans les teles," Commcntaire, let. 18, str. 71, str. 501-509. Matlock, J. Jack, Jr. 1995. Autopsy of an Empire. The American Ambassador's Account of the Collapse of the Soviet Union, New York: Random House, str. 737. Minogue, Kenneth in Williams, Beryl "Ethnic Conflict in the Soviet Union: The Revenge of Particularism," v Motyl, ed., Thinking Theoretically, str. 241. Pearson, Raymond. 1995. "The making of'89: nationalism and the dissolution of communist Eastern Europe," Nations and Nationalism, let. 1, St. 1,69-79, cit. na str. 75. Pipes, Richard. 1975. "Introduction: the Nationality Problem, "v Zev Katz, Rosemarie Rogers, Frederic Harncd, cds., Handbook of Major Soviet Nationalities, New York: The Free Press, lxjndon: Collier Macmillan, str. 2n. Pipes, Richard. 1993- Russia under the Bolshevik Regime. New York: Alfred A. Knopf, str. 494, 497. Solzhenitsyn, Alcsandr. 1995. 'The Russian Question" at the End of the Twentieth Century, prevedel Yermolai Solzhenitsyn. New York: Farrar, Straus and Giroux, str. 104-105. Trubctskoy, Nikolai, Sergeevich. 1991. The Legacy of Genghis Khan and Other Essays on Russia's Identity, ed. by Anatoly I.iberman. Ann Arbor, Mich.: Michigan Slavic Publications. "The Ukrainian Problem," str. 244-67, izvirno objavljeno kot "K ukrainskoi probleme," Evraziiskii vremennik, 5, 1927, str. 165-84. Wandycz, S. Piotr. 1969. Soviet-Polish Relations, 1917-1921. Cambridge, Mass.: Harvard University Press. Davies, Norman. 1972. White Eagle, Red Star: The Polish-Soviet War, 1919-1920, London, Macdonald and I.atawski, Paul ed. 1992. The Reconstruction of Poland, 1914-1923- London: Macmillan. Walicki, Andrej. 1977. "Russian Social Thought: An Introduction to the Intellectual History of Nineteenth-Century Russia," The Russian Review, let. 36, St. 1, January, str. 1-45.