DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Uprava: Trst, ulica S. An&stasio 1-c - tel. 2-30-3» Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta it. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223. Gorica štev. 9-1812: Leto IX. - Štev. 17 Trst - Gbrica 29. aprila 1855 izhaja vsak petek Dve osvoboditvi Te dni slavimo po vsej Evropi spomin na konec druge svetovne vojne. Posebno slovesno ga proslavljajo vse dežele, ki so imele priliko okusiti strahote njene vihre. Mineva namreč deset let.^od-kar so prenehale tuliti sirene, znanilke letalskih napadov, odkar «o po ulicah zopet zasvetile luči, odkar so nehali grmeti topovi in regljati strojnice, ki so trgale inesc, naših moi in sinov. Za dober del dežel sovpada ta spomin tudi s spominom, na izgon ali predajo zadnjega tujega okupatorja, s spominom na vračanje dragih, ki so preživeli strahote koncentracijskih taborišč, in končno s spominom na ponovno vzpostavitev domačih, svobodnih in demokratičnih oblasti. Tako vsaj slavijo to desetletnico Lam, kjer so bile uresničene in iz-polnjene nade, ki so jih v vojnih letih gojili vsi, ki jim sovraštvo a-li zanešenjaštvo ni skalilo pogleda. V tem duhu in okoliščinah je obhajal a desetletnico splošne vstaje tudi Italija. Toda nam, ki imamo svojo matično domovino na drugi strani meje, so pri tem slavju italijanskega odporniškega gibanja, ob tem prazniku rojstva nove Italije nehote u-hajale misli na slovenske razmere, na sedanjo slovensko stvarnost. Mislimo, da je to samo ob sebi razumljivo in da nam tet/a nihče ne more zameriti. Ali naj se nam šteje v zlo, če bi tudi mi, čeprav Sivimo v Italiji, ne imeli radi nekje domovine, na katere ureditev hi bili pred svetom ponosni? In tako so mnogi med nami pregledovali in primerjali. V Italiji so se vršile velike -proslave na katerih so sodelovale razne stranke, in marsikje se je celo zgodilo, da so njihox> potek motili ostanki fašističnih elementov. Vsekakor obsojanja vreden pojav, kakršnega si v sosednji Jugoslaviji ne moremo niti misliti. Toda zato so pa lahko svobodno proslavljali socialisti, komunisti, liberalci, de-mokrščani in kakor se že vse te stranke in gibanja imenujejo. Ni bilo nobene uniformiranosti, vsak je povedal svoje mnenje; eden je lahko rekel, da je z uspehom zadovoljen, drugi, da ni. Po svetu se ne klati sto tisoče Italijanov, katerim bi bil iz političnih razlogov povratek nemogoč, ker bi že vnaprej lahko bili gotovi, da bodo v domovini postali le državljani drugega reda. Verjetno pomen te ši-rokogrudnosti daleč odtehta tistih par fašističnih razgrajačev. Ni še minil dober mesec od tega. ko se je prav naš list moral dotakniti zelo bolečega vprašanja jugoslovanskih beguncev, ki še vedno prihajajo čez mejo in še bolj bolečega dejstva, da italijanske o-blasti te begunce vračajo. Kdaj (ježe ljudje od doma in tvegajo pri, prehodu kroglo v glavo? Takrat, ko jim doma nr dobro, ko spoznajo, da doma ni upanja, da bi na e-den ali drug način lahko podvzeli primerne ukrepe za izboljšanje položaja. Ali je torej ta svoboda, v katero se ni hotelo vrniti toliko medvojnih vojnih ujetnikov, internirancev, iz katere se skuša še skoro sleherni dan izmuzniti po nekaj ducatov ljudi na Zahod, res tista svoboda, o kateri so sanjali jugoslovanski narodi, ko so jim krojili usodo sovražniki? Ti številni begi in begunci so venda več kot na-voden plebiscit za ali proti obstoječemu stanju. Pri njih ne gre za navadno glasovnico, temveč Za tveganje življenja in obstoja. Nihče jim ne more odrekati njihove dokazne moči. Vse prej kot redki so tudi obiski, katere opravijo v našem mestu razni znanci z druge strani. In kaj nam ti povedd? So zadovoljni? Ni treba, da odgovorimo, kajti gotovi smo, da bo vsakdo na to vprašanje dal odgovor, ki bo glasil prav tako kot naš. Pred seboj imamo dve osvoboditvi. Na tej strani železnega zastora je osvoboditev pomenila konec sovražne okupacije, pomenila je mir in uničenje totalitarizmov; tam, kjer so prevladali komunisti, pa je osvoboditev pomenila s&mr kinec sovražne okupacije in mir. Totalitarizmi niso propadli, temveč so se samo zamenjali, v kolikor jih prej ni bilo, so bili namovo postavljeni. Zato se ne smemo čuditi, da se dogaja v tistih deželah vse tisto, kar je bilo tako značilno za naci stično in fašistično diktaturo. V njih vidimo popolno uniformiranost javnega življenja, enostrankarski politični sistem s svojimi 99 odstotnimi volilnimi rezultati, z nezmotljivimi voditelji in temu primernimi soglasnimi skupščinskimi Nevtralizacija Avstrije Pripravljenost Moskve, da podpiše državno pogodbo ,z Avstrijo, je zahodna diplomacija stalno podpirala kot dokaz dobre volje. Posebno Eisenhovver in Foster Dulles sta po polomu lanske berlinske konference večkrat poudarila,, da bi taka sovjetska .gesta lahko služila kot predpogoj za nadaljnja pogajanja s Sovjetijo. Najnovejše vesti napovedujejo, da bo po sklepu sovjetsko - avstrijskih pogajanj ' manj po vsem .svetu pravice priznane, ponekod dejansko s svobodnimi sindikati, ponekod pa samo na papirju. V zapadnem svetu, kjer vlada kapitalistični in politični večstrankarski sistem, so svobodni sindikati, razen malih izjem, kot na primer v fašistični Španiji, priznani in spoštovani. Delavci vseh vrst so večinoma že vsi organizirani in si preko svojih organizacij zagotavljajo vsaj .znosne, če že ne zadost ne mezde. V komunističnem svetu, kjer vlada državni kapitalistični in enostrankarski komunistični sistem, so svobodni sindikati prepovedani. Delavci vseh vrst pa so tu prisiljeni biti včlanjeni v enem edinem sindikatu, ki je podvržen komunistični partiji, ki ima vso oblast v državi in absoluten monopol nadziranja nad vsem človeškim življe njem! iPoložaj delavcev v komunističnih državah je pač tak, kakršen je c-dino mogoč, kjer vladajo vrhovni glavarji ene same stranke, ki hočejo izmolzti iz delavstva za skromno plačo vse njegove sile. Kajti v diktatorskih državah delavstvo nima svobode, ne more prosto postavljati svojih zahtev in je brez zaščite nasproti vsemogočnemu e-paratu partije in države. Na vsak način je v zahodnem tako imenovanem kapitalističnem in demokratičnem svetu položaj delavcev vseh vrst danes boljši od onega v komunističnih državah, kjer bi -lahko bil znosnejši, kljub revolucionarni fazi teh držav. Delo jpomeni živo dejavnost človeka, ki s svojim trudom in s svojimi žulji v. znoju svojega obraza služi kruh sebi, svoji družini in družbi ter pomaga do napredka. Socialne razmere delavcev vseh vrst so na tem, da se polagoma z bol j.suje jo. Želeti je, da bi bile dobre tudi v komunističnih državah, kjer trdijo, da vlada ljudstvo pa je vse v rokah le partijskih voditeljev! Kljub še velikim nedostatkon^ in pomanjkljivostim si je delav-t stvo v svetu priborilo znatne pravice in ugodnosti, kakor j.ih še proti koncu preteklega stoletja ni poznalo. Za te pridobitve je bilo potreb no trpljenje in mučeništvo! iPomnimo, da so delavci morali nekoč opravljati svoj posel po šestnajst ur na dan za nizko plačo, ki jim ni zadostovala niti za obnovitev na delu zgubljene telesne moči Pisatelj Hartmann je ovekovečil mučeniški položaj delavstva v dobi še neurejenega razmerja na trgu dela, ko je vladale trda, brezobzirna in tudi nečloveška samovolja brezsrčnih gospodarjev! Pomnimo, da je delavstvo od pamtiveka hodilo krvavo pot in j s torej krvavi davek plačalo im še ga plačuje -za svoje pravice! Od časa Faraonov, ko so množice sužnjev postavljale mogočne piramide, skozi suženjstvo pod Rim-, ijani, kjer je pisatelj Plaut modroval, vklenjen ob mlinski kamen, in kjer so se y neznosnem trpljenju obupani zasužnjeni vojni ujetniki pod vodstvom Balkanca Spartaka -uprli, do nečloveškega ravnanja s črnci v plantažah raznih ameriških držav in pa do sibirskih koncentracijskih taborišč pod komunistično vladavino, je ena sama dolga križeva pot delavcev v borbi za obstanek in za svoje pravice! -Pomnimo tudi, da -so celo noseče -žene ni matere številnih otrok ter otroci sami plačevali ta- krvavi da-, vek. Saj ni bilo zakona, ki bi urejeval starostno mero in urnik zaposlitve! Zato je bilo brezvestnih gospodarjev, ki so jemali na delo vsakogar, da so le malo plačeval5 Na delu pa je vladal bič nad odraslimi, nad ženami in tudi nad o-troki. In kakor so Faraoni in rimski vladarji- izvajali nad sužnji, ki so bili delavci, pravico življenja smrti (jus vitae et necis) in jih na .trgu kujrovali in prodajali, tako plačujejo delavci v nekem oziru še danes krvavi davek v borbi za svoje pravice!... Ce pomislimo na vse grozote, ki jih je delavstvo moralo v zgodovini pretrpeli, in jih združimo z gro ir.otami političnega trpljenja, naj demo v nedavni preteklosti prispodobo -takih grozot samo v grozotah komunističnih revolucij, od rusk komunisti, pa bili oni delavci at: gospodarji. .Rekel sem, da so bile mezde delavcev -nekoč tako nizke, da niso zadostovale niti za obnovitev ca delu porabljene in izgubljene moči delavca! -Prvi ie angleški anarhist OWEN, ki je sam bil industrialec, jel rav- PREDSEDSTVA KMETSKO -DELAVSKIH ZVEZ IZ DOBERDOBA, SOVODENJ IN STEVERJANA VOŠČIJO VSEM DELAVCEM IN DELAVKAM, KMETSKIM, TOVARNIŠKIM IN DRUGIM, VESEL PRVI MAJ, PRAZNIK DELA! na-ti z delavci bolj človeško, jih organizirati ter postavil je zamisel strokovnega združenja delavcev. Nemški ekonomist in sociolog Lasalle pa *e zagovarjal in uveljavljal tako imenovani zakon železne mezde ali minimalne delavčeve plače. Plača delavca mora namreč biti taka, da zamore obnoviti vsaj telesne moči, ki jih je on na delu porabil. Pod to stopnjo železne mezde je življenje delavca nemogoče, ravnanje z njim pa krivično, -nesocialno in tudi zločinsko! Danes pa so razmere dela in pogoji življenja povsem drugačni. -Delo je težje in potrebe življenja večje. Zato je povsem razumljivo, da se je minimalna mezda znatno zvišala. Trg dela stremi danes za dosego vsestransko pravične plače, ne samo z ozirom zmogljivosti delavca in na njegove življenjske potrebe, ampak tudi z ozirom- na njegov družinski položaj, na njegovo umsko zmožnost in njegovo pridnost. To potrebo so spoznali tudi najskrajnejši komunistični ideologi teoretiki .in politični voditelji. Z ozirom na socialno pravičnos* glede zaščite vseh delavcev in delavk pa moram poudariti tudi potrebo, da se zaščitijo glavne in nenadomestljive naše delavke, kot so matere! Zaščitene in zavarovane so hišne pomočnice, niso pa še zaščitene in zavarovane tudi hišne gospodinje, ki so povečini matere in družinske gospodinje in voditeljice. Ne glede na družinsko pravo, se mora vprašanje socialne zaščite matere urediti na svojstven, pame- ten in pravičen način, kajti mati ja pač, zraven očeta, prva oseba na svetu, ki ji pritiče ne samo častno mesto dolžnosti, ki jo sicer z vso ljubeznijo svojega srca opravlja, ampak tudi častno mesto njenih gospodarskih in socialnih pravic, da svoje vzvišene materine dolžnosti laže opravlja j.n dovrši! Praznik dela je namreč v prvi vrsti tudi družinski praznik in šele za družinskim preide na praznik raznih delavskih združenj in dr žavnega obsega. ■In da bomo praznik dela počastili vedno bolj vedeli in zadovoljni, prizadevajmo si’, dil-^avlada na svetu zakon pravične delitve dele pravične popolne zaposlitve in pravičnega plačila. Vsi smo dolžni delati in si z delom kruh služiti! 'Po svoji naravi pa imajo vsi ljudje na svetu enake pravice do kruha za življenje! 'Delavci i-n delavke vseh vrst pa morajo biti prosti v izbiri dela, da bodo lahko svobodni pred pomanjkanjem in v zadoščevanju svojih duševnih potreb, kakor je neodvisni delavec - kmet sam kralj na svojem koščku zemlje! Dr. AVGUST SFILIGOJ Europsha konvencija o socialnem zavarovanju Sredi aprila so se zbrali v Ženevi strokovnjaki sedmih zahodnoevropskih držav, da bi nadaljevali delo na osnutku meddržavnega dogovora, ki naj bi urejal pra-vice, izhajajoče iz socialnega zavarovanja delavcev, ki so zaposleni v tujini. Konvencija bo urejala delavčeve pravice iz socialnega zavarovanja, tako da bodo družinski poglavarji in njegova družina uživali vse koristi, ne glede na to, ali se bodo selili iz ene dežele v drugo, in ali pa bodo celo začasno živeli v raznih državah. Novi bloH na Goriškom Na Goriškem bodo 5. maja odprli nov obmejni blok za prehod kmetov. Novi blok to pod Sabotinom 'n bo omogočil kmetovalcem iz St. Mavra prihraniti nad 20 km poti. Mešana jugoslovansko - italijanska komisija se je 27. t. m. sestala pod Sabotinom in je tam določila, kje bo stal novi obmejni blok. Zaprti bloki Goriška obmejna policija sporoča, da bodo dvolastniški bloki v naši pokrajini zaprti v dneh 1., 2. in 3. maja; redni promet bo obnovljen 4. maja. Razslaua uečerne šole Dekliška večerna šola v Sovod-njah je zaključila svoje delo in izstavila izdelke, ki so res vredni pohvale! Videli smo prav,„lepe prte s prtiči za čaj, narodne ženske bluze, prekrasne ženska krila in več kosov ženskih predmetov. Mlada dekletca so se potrudila, da bi pokazala svoj talent: T-omsičeve, Ožbn-tove, Ceščutova, Cotičeva, Hmelja-kova in druge. Vse so se izkazale! Znale pa so napraviti razstavo> še bolj vabljivo s prijetnim presenečenjem, kajti po mizah so med svoje izdelke postavile tudi okusno pecivo. Gospodinjski večerni tečaj je vodila go5-a Nn'3a RVc Hmeljak in njej gre ;..z -r in zahvala za dober uspeh. Gospa učiteljica je s, svojo požrtvovalnostjo pokazala možnost otvoritve stalnega letnega tečaja za gospodinjstvo, ki ga zamejski Slovenci močno potrebujemo! Zato je treba pričeti akcijo in podvzeti vse potrebne korake, da do takega tečaja pridemo v najkrajšem času! Od države imamo vso pravico zahtevati otvoritev takega koristnega tečaja! Zato se moramo obrniti najprej na pristojno ministrstvo. Krajevni upravni organi, zlasti župani vseh pristno slovenskih občin, bodo gotovo šli na roko in prošnjo podprli! Našim dekletom še enkrat čestitamo in jim želimo, da bi tudi v bodoče dosegle podobne uspehe v veselje njim in nam vsem. Proslava desetletnice Praznik desetletnice osvoboditve po zlomu nacifašizma je na Goriškem potekel mirno in spoštljivo. V nedeljo so v Steverjanu položili venec na spomenik padlim in župan g. Podveršič je spregovoril nekaj priložnostnih besed v spomin padlim občanom. V Sovodnjah so padle občane počastili pa v ponedeljek popoldne, ko se je ves občinski svet z županom g. Ceščutom na čelu im v spremstvu svojcev padlih in drugih -domačinov podal na pokopališče in se z vencem poklonil spominu padlih. Tudi v Doberdobu je župan v spremstvu drugih v ponedeljek 25. t. m. položil venec v spomin padlih borcev. Tudi povsod drugod so naši ljudje s cvetjem okrasili spomenike in grobove borcev in žrtev vojne. Beležiti pa moramo obsodbe vredno skrunjenje, ki se je dogodilo v .Pevmi, kjer so neznanci, verjetno kaki nestrpneži iz Gorice, ki so se nedavno od tega proti spomeniku zaganjali, .iztrgali cvetje i,z spomenika. Gorje nam Slovencem, če bi se bilo kaj takega zgodilo na kakem italijanskem spomeniku! Takoj bi bila vsa policije na nogah! V gorici sami so razna združenju in stranke izstavile pozdravne in spominske lepake žrtvam nacifašizma. Na pobudo Saragatovih socialistov so se štiri vladne stranice sporazumele za proslavo desete obletnice osvoboditve. Določile so bile, da preimenujejo trg pred južno postajo v »Trg mučenikov za svobodo« (Piazza martiri della 'i-berta). Občinski odbor pa, v katerem sedijo tudi bivši fašisti in ki se niti zmenil ni za proslavo praznika osvoboditve, je besedilo spremenil v sledeče: »Trg mučenikov za svobodo Italije«. :S tem je občinski odbor, povečini demokristjanski, pokazal, kako krščansko se spominja vseh žrtev vojne in vseh goriških mučenikov za svobodo! Zato pa je tem bolj vplival na občinstvo in na tujce lepak, ki ga je izstavilo ANDI in ki nosi imena kakih štiri i sto goriških Občinarjev, žrtev fašizma in nacizma. Za te, ki so skoro sami Slovenci in Židje, se občinski odbor ne zmeni, kakor da bi fašizem še vedno vladal!... Šolski izlet na Koroško V soboto 23 t. m. so goriški dijaki s slovenskega učiteljišča, gimnazije in, liceja napravili izlet na Koroško. Spremljali so jih ravnatelj g. proi. Nemec in več profesorjev. Na Koroškem so se ustavili tri dni in so bili povsod prijazno sprejeti. Nastopili so tudi, z igro in petjem. Izlet je uspel in dijaki so se v ponedeljek v noči vsi veseli povrnili domov! IZ SLOVENITE NOVA POTNIŠKA LINIJA Z majem bo .začela poslovati nova mednarodna potniška linija Trst - Ancona - Šibenik - Zadar -Split - Dubrovnik - Drač - Patras, ki jo bo vzdrževala italijanska družba »Adriatica«. Po tej progi bodo vozile ladje vsakih štirinajst dni. IZVOZ PADA V primeri e lanskim novembrom in decembrom je padel izvoz v januarju in februarju letos za skoro 40 .odstotkov, t. j. za okoli 5 milijard dinarjev. Padel je predvsem izvoz .kovin, .tekstila in izdelkov e-lektroindustrije. Temu občutnemu padcu so deloma krive omejitve v izvozu in tudi pomanjkanje prevoznih sredstev. ZAPOSTAVLJANJE BORCEV Nekateri borci se pritožujejo nad zapostavljanjem, katerega so deležni v raznih tovarnah. Po objektivni preiskavi so pa dognali, da je ta pritožba neosnovana. ker so prav borci pokazali premalo volje, da bi se strokovno usposobili in prišli s tem na boljša delovna mesta. O-ni so pa zahtevali, da bi se uveljavili na podlagi zaslug iz narodno -osvobodilne borbe in ne na podlagi svojih sposobnosti. pred skupščino opozoril na vrsto pomanjkljivosti v tej joanogi, Ka-rabegovič se je dotaknil pa drugih zlasti listih, ki izvirajo iz premajhnega čuta družbene odgovornosti in discipline. Med drugim je rekel, da so službena potovanja v tujino največkrat nepotrebna in samo o-bremenjujejo družbo. Zato bodo izdali stroge ukrepe glede službenih1 potovanj v inozemstvo, da sc ne bo ponavljalo, da bodo predstavniki raznih socialističnih podje tij hodili v inozemstvo na izlete na račun delavskih množic. cev predlagali, da hi spremenili dosedanjo vzgojo obrtniških vajencev. PROBLEM VAJENCEV Kot razumljivo in samo po seb! umevno sili mladina v obrti, kje ■■ so delovni pogoji lažji in boljši Zato nekatere obrti sploh nimajo naraščaja, kar povzroča precejšnje skrbi oblastem, ki skušajo tudi ne samo s prigovarjanjem prepričati mladino, da bi se odločila za. te o-brti. Komaj nekaj nad 40 odstotkov vajencev je vpisanih v sindikate. ZA BLAGOR DELAVCEV Železarna Jesenice ima dva počitniška domova za svoje delavce in za njihove svojce, enega- pri morju — v Crikvenici, drugega pa v hribih — y Možaklji. Da bi omogočili čim cenen oddih v teh domo vih, je Železarna nakazala 3.500.000 din za svoje delavce, ki bodo odšli na počitnice v omenjene domove. NEPOTREBNA POTOVANJA ■Na prvi letni skupščini Zvezne zun&njetrgovske zbornice je član izvršnega sveta Jugoslavije, Osman Karabegovič. podal temeljito analizo pomanjkljivosti jugoslovanske zunanje trgovine. 2e Tito sem je GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE V Ljubljani gradijo veliko gospodarsko razstavišče, na katerem bo letos sedem strokovnih razstav. Prva bo mednarodna razstava predelave in ujoorabe lesa, ki bo v začetku junija. V juliju bo jugoslovanska turistična razstava, v avgustu mednarodna razstava embalaže, v septembru razstava vina in novembra mednarodna razstava radia in telekomunikacij. »GALEB« V BEOGRADU V čast Titovemu potovanju po južni Aziji in v. priznanje njegovim uspehom, so priredili beograjski študentje posebne vrste manifestacijo px> .beograjskih ulicah, o kateri smo pa šele sedaj izvedeli. Na čelu povorke so nosili ogromno sliko morskega galeba, kako hlastno grabi po robah, ki so nosile razne napise, kot n. pr. »dijaške štipendi je«. »dijaška menza«, »delavske plače« in podobno. Študenti so s tem protestirali proti znižanju štipendij, povišanju cen za hrano v menzah in znižanju delavskih plač. Bilo je mnogo glasnega krohotanja. Trajalo 'e nekaj časa, da se je policija znašla, demonstrante razgnala in, kakih 200 zaprla. Številno občinstvo je demonstracijo gledalo In prav dobro razumelo, proti čemu demonstrirajo. Ta demonstracija se, je vršila v času, ko je »Galeb« vozil Tita in 70 članov njegovega spremstva proti južni Aziji, kar gotovo ni .bilo zastonj. Tako so mislili študentje in temu je ljudstvo pritrjevalo. Nagrade za obnovitev gnojišč Goriška deželna uprava razpisuje natečaj z nagradami za zgraditev novih racionalnih kmetskih gnojišč ali pa za obnovitev starih. Natečaj ima namen v prvi vrsti podpreti zgraditev takih gnojišč, ki bi dajale dober hlevski gnoj in bi služila higieni kmetskih .stanovanj. Na ta način pa bi se hkrati pospešil tudi boj proti muham in sploh proti vsakemu škodljivemu mrčesu! Razpisani sta dve nagradi jao 50 tisoč lir vsaka; štiri po 30 tisoč litin deset jx> 20 tisoč lir. Natečaja pa se lahko udeleže vsi neposredni obdelovalci zemlje na Goriškem, ki .imajo do pet hektarjev zemljc-v ravnini ali do deset hektarjev brdnate.ga sveta. Prijavo na posebni tiskovini, ki jo je dobiti pri deželni upravi ali na uradih Kmetijskega nadzorni-štva, je treba opremiti s površnim obrisom nameravanega gnojišča, z opisom dela in tehničnih podatkov. Navesti je treba seveda tudi ime. priimek in točni naslov stranke, površino zemljišča in število ter kakovost živine, kateri bo gnojišče služilo. Prijave se morajo predložiti .lo 15. maja. Delo pa bo moralo biti izvršeno do 31. decembra 1955. Na deželnem Kmetijskem nart-zorništvu so na. ogled vzorci modernih kmetijskih gnojišč. Kmetje, ne zamudite te lepe ložnosti! pn- GOSPODARSTVO ZGREŠENA VZGOJA OBRTNIŠKIH VAJENCEV Vprašanie obrtniških vajencev postaja vedno bolj zapleteno. Za nekatere obrti sploh ni naraščaia, ker mladina ne vidi v nekaterih poklicih primernega zaslužka v sedanjem socialističnem ustroju. Za ■druge obrti izdela izpite pa le majhen odstotek vajencev, tako da bn-do kmalu tudi te brez naraščaia. .Zato so sindikati obrtniških delav- Radijsfta skupino no slov. šolah Predpretekli teden je radijska skupina obiskala tudi nekatere slovenske ljudske šole, kjer je poslušala lepo petje naših učencev in ga posnela na plošče. Splošen nastop učencev je povzela pa za televizijsko oddajo. To se je zgodilo tako v Doberdobu, kakor tudi Steverjanu, kjer je učitelj g. Emil Vogrič prikazal gostom tudi kratek oris zgodovine Steverjana. Obiskovalci so se zelo pohvalno izrazili nad lepim sprejemom in nad pripravljenostjo slovenskih u-čencev. Za vse to gre seveda hvala gg. učiteljem in učiteljicam! Pianist Gabrijel Devetak slavi Senlmavrčanu, slepemu pianistu g. Gabrijelu Devetaku pionovno čestitamo k njegovim zaporednim j-spehom. Pred kratkim je nastopil tudi na Dunaju v Kammersaal in na radiu, kjer je žel tako velik u-speh, da ga dunajski listi hvalijo kot pravega umetnika glasbe! Njegov sloves gre po svetu, sai je dosegel uspeh povsod, kjer se je do sedaj predstavil. Čestitamo! KRMLJENJE Z>IVINE Prehod iz suhe v zeleno krmo je zelo delikatna .zadeva, ker če je preveč nagla, namesto da bi bila postopna, povzroči drisko, ošiblje-nje in hiranje. Zato moramo od začetka mešati suho krmo s svežo, dokler ne pridemo v samo zeleno. Posebno važno je to ravnanje pri delovni živini. Prehajanje iz suhe v zeleno krmljenje naj traja, deset do štirinajst dni. Ravnajmo takole: prve tri dni jx>lagajmo tri četrtine suhe in eno četrtino zelene krme, nadaljnje štiri dni dajajmo polovico ene in polovico druge krme, pomešano, nato štiri dni eno četrtino suhe, pomešano s tremi četrtinami zelene krme. Zatem pa samo zeleno. Najbolje je, da tako krmo režemo vso skupaj. Ob začetku takeg.i prehajanja je dobro dati živini tudi nekaj močne krme, kot na primer otrobe tako imenovani PA-NELLO SOLE ali kako drugo vrsto; in sicer po eden do dva kg na vsako glavo odrasle živine. ZDRAVSTVENI TEČAJI Rdeči križ že več let organizira dvoletne zdravstvene .tečaje za kmečka dekleta. Letos je v Sloveniji 528 takih tečajev, katerih se ■udeležuje 12.583 kmečkih deklet. Poleg zdravnikov predavajo tudi babice in učitelji. Za. vzdrževanje tečajev skrbijo okraji iz svojih, sredstev. IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH Na zadnjem sestanku jugoslovanskih prosvetnih delavcev so sklenili, da bodo zahtevali ustanovitev dvoletnih ali triletnih šol tza splošno izobraževanje odraslih in posebnih delavskih akademij, kjer bi vzgajali bodoče vodilne gospodarske strokovnjake. Ljubljanski oktet v Gorici in Doberdobu V soboto zvečer ter v nedeljo zjutraj in zvečer je pevski okte' iz Ljubljane nastopil v Gorici »Pri zlatem pajku«, v nedeljo popoldne pa tudi v Doberdobu. Ljubljanskemu oktetu gre vsa hvala in čast za umetniško podane slovenske, makedonske, srbske in hrvatske narodne pesmi, ki so poslušalce globoko navdušile. Zapeli so seveda največ slovenskih narodnih in vsak spev je občinstvo pozdravilo z burnim ploskanjem. Tudi italfarski listi, kot na primer »Gazzettaio«, ze zelo laskavo in pohvalno izražajo o uspehu okteta in mu priznavajo visoke u-metniške zmožnosti. Zvedeli smo od članov okteta, da bo prihodnji mesec gostoval v Trstu! HIMEN V ŠTEVERJANU Predpretekli teden sta se poročila g. Bruno Podveršič in gospodična Milka Maraževa, Pretekli teden sta se vzela pa gospod fanilo Gravnar in gospodična Danica Gabrovec. Mladima paroma obilo sreče! NA VRTU Rastočo jedilno zelenjavo moramo tudi ob rahli suši zalivati. Spomladi, ko so noči še mrzle, zalivamo zjutraj, poleti pa zvečer. D« pospešimo raščo zelenjave potrosimo na vsak meter gredice po dve pesti apnenega nitrata in nato dobro zalijemo. * * * Ker nam polži radi uničujejo jx>-vrtnino, jih uničimo s tem, da po gredicah, kjer se polži pojavljajo, nastavimo kupčke »Limanexa«. ki ga dobimo v kmetijskih konzorcijih. .»Limanex« je hud strup, zato moramo nastavljene kupčke pokriti s strešnimi korci, da jih perut • nina ne požre in pogine. KOPANJE VINOGRADOV Zemlja je sedaj precej suhe. Zato pa je kopanje ali oranje vinogradov zelo primerno. Pri tem kopanju lahko tudi gnojimo s hlevskim gnojem ali pa tudi z umetnimi gnojili. Kako pri tem ravnati, smo že ob drugih prilikah pisali. Ko kopljemo, moramo porezati vse gornje korenine trt, ker s tem pripomoremo, da se notranje kore • nine bolj razvijejo in dajejo trti priliko močnejšega kljubovanja pred sušo. Mlzap]11 Movalcl V podjetnih! • Deske smrekove, macesnove In trdih lesov, trame in parket« nudi najugodneje CALEA TEL. — 90441 T R S T Visle Sonnlno, 2 4 SOVJETSKI* SHmOKRITIKfl Pod gornjim naslovom prinaša ugledni švicarski dnevnik »Die Tat« uvodnik o komunistični »samokritiki«, ki je zelo poučen in ga zato prinašamo v izvlečku tudi našim čitateljem za boljše razumevanje potegavščin komunistične prakse. »Tolstoja Vojna in mir obsega 88 tiskarskih pol, Gogoljeva knjiga Mrtve duše 31 in Tihi Don Solo-hova 119 tiskarskih pol. Vsaka tiskarska pola vsebuje povprečno 40 tisoč znakov odnosno 700 besed. Tihi Don ima potemtakem 1.393.000 besed. Kar spoštljivo število! Vendar število besed, ki jih je železniška uprava Krasnojarsk v enem četrtletju brzojavila, ne zaostaja za Tihim Donom. Saj so v treh mesecih pri tej upravi odposlali 26,64.-) brzojavk, skupno 1.300.000 besed!« .»Stroj za izkopavanje krompirja, KOK - 2r. je proizvod dolgoletnega preučevanja. Ogromni zneski de narja, dragocene delovne ure, sposobnosti na ducate tehnikov in storilnosti na sto in sto delavcev, vse to je služilo za proizvodnjo KOK -.2. Danes je stroj za izkopavanje krompirja pripravljen — in gotov, da ga zavržejo v -taro železo. KOK - 2 ni uporaben za izkop krompirja, kmetje gomolje izkopavajo z večjim uspehom — z motiko.« »Ministrstvo za javno zdravje je -bilo širokogrudno. V Kolhun Don je poslalo rentgenski aparat. Naprava, ki bi se je razveselil vsak zdravnik in inženir; aparat z raznimi šikanami. Rentgenski aparat je srečno v Kolhun Donu. Na žalost ga ne morejo uporabljati Kolhun Don še ni elektrificiran!« Tarče zasmehovanju Ironična pripovedovanja te vrste, največkrat opremljena ,z mojstrskimi karikaturami, je mogoče najti v vsakem ruskem časniku. Pogostokrat napolnjujejo taka satirična prikazovanja 20 do 25 odstotkov razpoložljivega prostora v časniku. Tovarne, kolhozi, državne uprave prodajalne, ravnateljstva, uradnik; in politiki služijo urednikom za -tarče zasmehovanja. Nihče v Sov-je.tiji ni gotov da ne postane neke ■ ga dne predmet škodoželjnosti čita-teljev. Skoro vsem in vsemu grozi Damoklejev meč javne osramoti-tve. Edino država, partija in arma-'dia uživajo popolno nedotakljivost. Samo -ta .tri komunistična svetišča ni mogoče niti z najmanjšim -nam-'-■gom kritizirati. Javna razpravljanja z zmotljivimi ljudmi in neprijetnimi razmerami, ki jih imenujejo v Sovjetiji »samokritike«, tvorijo naravnost značilnost praktičnega boljševizma. Povsod ih stalno se kritizira; bodisi v. obliki »pisem uredništvu« ali s pomočjo tako imenovanih »rab-selkorsev« (delavskih in kmetijskih dopisov) in z vpisovanjem v knjige pritožb, ki jih imajo vsa podjetja. Skoro 90 odstotkov objavljenih kritik se nanaša -na nedostatke v zvezi z -opravljenim delom. Vedno -znova tvorijo predmet »samokritike« razni »zaostanki načrtnih- ze-htevk«, »pomanjkljivi delovni načini«, »razsipnosti z gradivom hi delovno močjo« itd. Le redkokdaj velja borba moralnim pomanjkljivostim. V Sovjetiji tvori storilnost najvišjo nravnost. Dostojnost, človeško dostojanstvo, poštenost, spoštovanje staršev in podobne čednosti prihajajo v poštev šele na dru ge m mestu. Tudi če zavzemajo objave le ma- lo prostora, je njihova učinkovitost neizmerljiva. Pet do deset vrstic v »Pravdi« ali »Izvestjih« zadostuje, da za nekaj časa ali tudi za vedno »uničijo« celo osebnosti, kot so Šostakovič, Varga, Prokofi-jev, Mar Andrejev,, Lisenko,, Ma-lenkov, Benediktov itd. V kritikah se osebnosti načelno imenujejo s. polnim imenom. Žrtvam ne prizanašajo. Javno denunciranje spretna potegavščina Komunistična partija pospešuje »samokritiko« -v, vsakem oziru. U-vodni članek v »Pravdi« z dne 21. marca 1955 je naslovil na vse delavstvo, nameščence, kmete in u kademike , zahtevo,, da brezobzirno denuncirajo vse nedostatke. Cilj samokritike je borba proti izrodkom birokracije. Ta utemeljitev vsekakor odgovarja stvarnosti. Birokracija je danes v Sovjetiji hujša ko kdaj koli. To dokazujejo dnevne objave po časopisju. Proti takim napakam tvori »samokritika« uspešne ukrepe. Vendar to ni edini vzrok naklonjenosti, ki jo uživa »samokritika« v očeh sovjetske vlade. -S tem, da je sovjetskemu podložniku dana možnost, da izraža svojo nevoljo proti določenim osebam in napakam, veruje v pravičnost in povezanost države s partijo. Tis-k vzbuja zaupanje svojega čita-teljstva s tem, da daje z objavljanjem ostrih kritik videz nepristra-nosti in pravičnosti. Naj bodo politične pravice posameznika v Sov-jetiji še tako okrnjene; pravica u-veljavljanja samokritike pregrinja ta okrnjevanja s krinko pozoblje-nositi. Rusiki človek, veruje, da s samokritiko vpliva na zgodovino svoje domovine. Seveda pri tem spregleda. da svoje glavne nadloge partije. zatiranja e strani države nikoli in v nobenem slučaju ne sme izpodbijati. Morda je res, da bodo ravnatelja trgovine, v kateri je kupil skvarjen jopič, poklicali na odgovornost, če se bo pritožil. Nikoli pa ne bodo priobčili sovjetski listi pritožbe zaradi krivične aretacije zaradi neopravičljive deportacije brez sodnega postopka, zaradi mučenja pri zasliševanjih i. p. Samo o formalnih pogreškah se lahko nekdo pritoži; vežne, stvarne argumentacije pa ne smejo nikoli pred »javno tribuno«! Kdor bi se drznil izražati svojo nevoljo proti državi ali proti partiji, lahko pričakuje najtežja maščevanja. Kritiki, ki postajajo neprijetni, morajo računat; s tem, da jih bodo obtožili »vulga-rizacije« samokritike; očitali jim bodo, da uveljavljajo svoje kritike iz čisto osebnih, malenkostnih pobud. Poleg tega se pošiljatelji takih pritožb izpostavljajo nevarnostim represalij prev od tistega, ki so si ga izbrali za tarčo svoje kritike. V ostalem pa pride le neznatni del pritožb do javnosti. Tako prejema n. pr. »Pravda« letno do tri milijone pritožb; razumljivo je, da vseh ne more priobčiti. Le aktualne in pomembne kritike zagledajo luč sveta; ostale rešujejo interno, to se pravi pošiljajo jih neposredno prizadetim ustanovam. Vsak se boj? vsakogar Ustanova »samokritike« služi tudi zato, da ustvarja vzdušje nezaupanja. Vsak se boji vsakogar. Nadrejeni in podrejeni, znanc.i in tovariši, prodajalci in kupci živijo pod stalnim strahom, da jih bo kdo nekega dne »izdal« in jih izpostavil smrtonosnemu tisku. Tako nezaupanje pa tvori za razvoj in obstanek diktature najugodnejša -tla. Toliko časa, dokler drug drugemu ne zaupa, ne grozi nobena revolucija proti obstoječemu stanju. Poleg tega dopušča »samokritika«, da postrežejo ob vsakem primernem- trenutku nezadovoljni javnosti z »grešnimi kozli«. Toliko ča sa, kolikor nekdo veruje, da je to- varniški ravnatelj X odgovoren za to, da ne dobi čevljev v trgovini, se ne bo obračal proti glavnemu krivcu, proti komunistični partiji. Končno pa je »samokritika« tudi učinkovit nadzorni instrument. Kakor -hitro je zavoženo gospodarstvo doseglo določeno mero, pričenia javnost godrnjati s tem da bombardira uredništva in višje oblasti s pritožbami. Na Zahodu skrbi -nihanje med ponudbo in povpraševanjem, gospodarski konkurenčni boj za to, da je blago, ki prihaja na tržišča, neoporečno. Komunistične države s svojim načrtnim gospodarstvom ne poznajo teh »regulatorjev«. Zato se poslužujejo »samokritike«. da odvračajo vsaj najtežje pogreške. Polemika ob kitajski obali Nacionalistične in komunistične postojanke so ob kitajski obali ponekod tako bh-zu, da se propaganda vrši tudi z ‘zvočniki. Tako so — kakor poroča ugledni ameriški dnevnik »New York Times« — nedavno komunisti z otoka Tan začeli kričati nacionalistom na otoku Quemoy, da so »vprežni psi ameriških imperialistov«. Nacionalisti pa so jim odgovorili: »Mi imamo ameriške svetovalce prav tako kod .'-mate vi sovjetske. Toda mi smo z njimi prijatelji in lahko odkrito govorimo. Za dokaz vam -trikrat zakličemo: ..Američani so -pasji sinovi”. Ali pa si upate vi vsaj enkrat zaklicati, da so Sovjeti pasji sinovi?« — S komunistične strani ni bilo nobenega odgovora. Pribiloua čreda na pohodu Obalni Jndijanci, ki bivajo na o-točju Queen Charlotte in na zahodni obali Kanade, pripravljajo z veliko naglico svoje lovske potrebščine. Bliža se največji dogodek v letu, kajti iz Kalifornijskih voda prihajajo obvestila letal: »Pozor! Pribilova čreda je na poti proti severu.« Tri milijone tako imenovanih tjulnov je na potovanju! To je silovit prizor narave. Nekaj podobnega nudi samo še romanje losov po rekah navzgor in smrtne korač nice Postružnikov v morje. Daleč ven je morje pokrito z dvignjenimi in potapljajočimi se glavami. Visoko nad morsko površino skačejo živali v svoji razigranost'. Tri tedne traja neprestano pohod tjulenjskih množic. Te tvorijo največjo in najdragocenejšo romarsko čredo sveta, ki krije devetdeset odstotkov svetovnih potreb po »pristnih« tjuljenjski-h- krznih. Ko so Združene države leta 1867 kupile Alasko od Rusije za polnih sedem milijonov dolarjev, so dobile v svoio posest tudi Pribilova otočja v Beringovem prelivu in s tem tudi medvedje tjulne. Na kupno ceno Alaske so že zdavnaj pozabili, saj predstavlja že sama čreda vrednost okrog dveh milijard dolarjev. Do sedaj še nepojasnjena romunska skrivnost obdaja to zanimivo čredo. Vsako leto proti koncu septembra, ko so z vzrejo na Pribilovih otokih končali, pričenja počasi romanje proti toplejšim vodam. Ogromna čreda se usmerja najprej na drugo stran proti sibir- skim in japonskim obalam, nato pa brez sledu izgine v ogromnih obalah srednjega Tihega oceana. Smeri njihovega potovanja in morebitnih počivališč vse' do sedaj še niso odkrili. V marcu se pojavlja čreda v ameriških vodah in vzdolž zahodnih obal Združenih držav in Kanade se usmerja proti domu k Pribilovim otokom, ki jih doseže meseca maja. Vsakoletno potovanje traja polnih osem mesecev '.n dolga pot meri nad deset tisoč kilometrov. Prav tako je še nepojasnjeno dejstvo, da točno dva dni po vrnitvi domov, povržejo samice po enega mladiča. Sedem do osemletni samec združuje krog sebe štirideset do sto samic v haremu. Sam je težak okrog pet stotov. Borbe ljubosumnosti so tudi pri teh živalih izredno ostre in krvave. Vsako leto pobijejo po nalogu vlade Združenih držav domačini na Pribilovih otokih sto do sto pe*-deset tisoč medvedjih tjulnov. Pobijajo jih- z močnim udarcem po črepinji, kar je najbolj humana y-smrtitev. Harpuniranje ali streljanje živali je strogo prepovedano. Kanadskim obalnim Indijancem je dovoljeno, da med potovanjem tjulnov skozi njihova vodovja, lovijo živali, vendar le v majhnih čolnih z največ pet možmi posadke. Loviti pa jih smejo samo t lastnoročno izdelanimi harpunam' s sulicami ali s kopji. Za ustroje-nje -tjulnove -kože je potrebnih nad sto različnih postopkov in prav zato je tjulnovo krzno tako dragoceno. Tekma za živim srebrom Komaj opazno poteka v zadnjih mesecih divja mednarodna tekma za živim srebrom. Velike svetovne borze zaznamujejo že precej časa stalno dviganje delnic živosrebr-nih rudniških podjetij. Časopisna agencija »Reuter« je pred kratkim objavila poročilo, po katerem vse države na svetu, ki proizvajajo živo srebro, ne krijejo potreb ene same države, Združenih držav. Kaj se dogaja s proizvodnjo ži-vcsrebrnih rudnikov v Španiji, Jugoslaviji, Kanadi, Mehiki, -Italiji, v Kongu in na Filipinih? Ali to kovino zadržujejo proizvajalne dežele ali izginja po nevidnih in skrivnih kanalih? Medtem ko je do sedaj največji del proizvodnje živega srebra odhajal v Združene države, sta se v zadnjem času pojavili kot nakupovalki tudi Anglija in Francija. Samo ti dve državi potrebujeta 350.000 steklenic živega srebra. Le neznaten del tega pa je na razpolago. Pohlep je popetoril ceno Cena živega srebra je dosegla ob letošnjem novem letu višino, ki je edinstvena v zgodovini tekoče kovine. V Londonu zahtevajo po 115 šterlin za steklenico. Živo srebro prodajajo v železnih steklenicam no 34,5 kilograma. V Združenih državah je cena iza steklenico poskočila na 330 dolarjev (237.000 lir) medtem ko je znašala cena letn 1946 komaj 70 dolarjev za steklenico. Izgleda, kakor da svet nima dovolj živega srebra. Med drugo svetovno vojno ni bi- lo pomanjkanja te kovine, kljub naraslim potrebam za vojne namene. Nasprotno se je svetovna proizvodnja, ki je znašala leta 194! polnih 275.000 steklenic, znižala leta 1945 na polovico. Sele leta 1952 se je dvignila na 150.000 steklenic. Od tega časa dalje pa se je proizvodnja neprestano večala zaradi stalnega naraščanja cene. Ta nenavadna mednarodna po- treba po živem srebru pa se ne izraža zgolj v. uradnih gospodarskih statistikah. 2e dolgo -ni nobena skrivnost več, da je v 'Sovjetiji in ostalih priprežnicah živo srebro na prvem mestu »strateško važnih« dobrin. Komunistični nakupovale’ in agenti neprestano brskajo za živim srebrom in ga z vsemi mogočimi pretvezami vtihotapljajo na ono stran železne zavese. Najno-vejša pobratimija med Titom in Kremljem temelji v mnogih pogledih prav na sovjetskih potrebah po idrijskem živem srebru. Beograjski diktator je spet enkrat v srečnem položaju, da ponuja najvišjemu ponudniku na Vzhodu ali Za hodu svoje zaloge živega srebra. Pri tem izbira me-d finančnimi in političnimi koristmi. Idrijski rudar seveda od teh verižniških cen ne bo imel prav nobene koristi. Kvečjemu škodo, ker ga bodo komunistični priganjači gonili na delo in iztiskali iz njega zadnjo kapljo njegove telesne moči. Ce bi šlo za navadno industrijsko potrebo, potem bi verjetno ne. prišlo do tako pretirano visokih cen živega srebra. Po sredi morajo biti čisto svojevrstni razlogi, ki utemeljujejo to divje tekmovanje. Atomsko gospodarstvo in atomsko ob roževanje Ze dolgo časa je tega, odkar so Združene države pokupile na -svetovnih tržiščih vse dosegljive količine živega srebra. Ameriške zaloge cenijo danes na najmanj 400 tisoč steklenic. Ta zaloga predstavlja svetovno proizvodnjo živega srebra za tri leta. Vlade zainteresiranih držav seveda z vsemi sredstvi prikrivajo resnično uporabo živega srebra. Kljub temu pa ni težko uganiti, da so množični nakupi živega srebra namenjeni strateški uporabi in verjetno atomski tehniki. Ze leta 1939 je italijanski fizik Franzini ugotovil, da se atom živega srebra, ki ga bombardiramo z nevtronom, razkroji v skoro e-nakovredne dele in da se pri tem sprostita istočasno vsaj po dva ali več nevtronov, ki jih spet uporabljamo za bombardiranja drugih a-tomov. Ta postopek, ki mu pravijo tudi »verižna reakcija« je tvoril, kakor znano, osnovo za uresničenje prve atomske bombe. Verjetno je, da so poizkuse z -živim srebrom skrbno nadaljevali v vseh državah, ki se ukvarjajo z raziskovanji atomske energije. Čeprav a-■tom živega srebra še zdaleč ne dosega visokovrednih lastnosti uranskega atoma 235, vendar bi naše! atom živega srebra pri proizvodnji atomskega orožja in pri uvajanju atomske energije v .gospodarsk-namene vsestransko uporabo. Alkimisti so prišli na svoj račun Pa tudi če bi atom živega srebra uporabljali samo iza pogon turbin in za proizvodnjo toplotne in električne energije, je sedanje hlastanje po živem srebru razumljivo ir tudi upravičeno. Seveda nastopajo tudi pri tej prodaji tudi negativni kupčijski momenti. Proizvajalci živega srebra poizkušajo blago odtegniti svetovnim tržiščem z namenom, da bi njihov proi-zvod dosegel še višje cene, medtem -ko potrošniki živega srebra, v prvi vrsti »atomski narodi«, na tej in na oni strani železne zavese poskuša-i jo -z vsemi sredstvi zaseči čim večje količine te dragocene kovine. Ze v zgodnjem srednjem -veku so bili alkimisti prepričani, da je mogoče pridobivati iz živega srebra zlato, ali pa vsaj spreminjati neplemenite kovine v plemenite. Alkimisti -tistih časov seveda niso mogli slutiti, kako blizu so temu uresničenju. En sam pogled na -današnje borzne tečajnice pa bi jih prepričal, da so se niihove sanje vendarle uresničile. OD TU IN TAM Basist Orville Grap, ki trenutno preseda, svoj desetletni zapor v Kilbyu zaradi roparskega napada, je odklonil pomilostitev, ker ne bi hotel razbiti jetniškega kvarteta. Kvartet, tako poudarja Gray, lajša življenje jetnikov in jim pripravlja marsikatero prijetno uro. Grap bo ostal v zaporu do konca odmere kazni, to je še eno polno leto. * * * V švicarskem mestecu Chatillon je pred kratkim umrl trgovec z zelenjavo,, ki je sam živel v svoji hišici. Ker umrli ni imel sorodnikov, so davčni uslužbenci preiskali hišico. V takih primerih je namreč država dedič. Našli pa niso drugega kakor nekaj kovancev. V mestecu so se čudili, kaj je umrli počel s svojim premoženjem, saj je veljal za dobro situiranega človeka. Te govorice so prišle na u-šesa tudi oblastem. Davčni uslužbenci so si izposodili od vojaških oblasti orodje za iskanje min, in res so prišli do zaklada v vrednosti poldrugega milijona lir. Prepričani pa so, da vsega še niso izkopali, zato s iskanjem nadaljujejo. , , , Iz Hamburga so prepeljali v New York največjo klobaso, ki so jo kdajkoli izdelali. Konca sta dolga po 85 centimetrov, debela pa je v premeru 25 centimetrov ter tehta 100 kg. Razstavili jo bodo v Nevi Yorku na mednarodni razstavi mesnih izdelkov. Izdelali so jo v Nemčiji. • * * Ustanova Carnegie v. Princetonu (ZDA) je v zadnjih tednih redno sprejemala radijske znake, podobne utripu srca. Ugotovili so, da znaki prihajajo c planeta Jupiter. Iz poročila, ki ga je ustanova poslala Zvezdoslovni družbi, izhaja, da so znaki prih'jali redno vsake tri dni in so trajali po šest sekund. Po mnenju ustanove gre za električne sprožitve v ozračju Jupitra ki so podobne našim nevihtami, samo da so mnogo močnejše. * * * S prvo nagrado za moško eleganco odlikovani francoski pevec Maurice Chevallier je izjavil, da bo storil vse, da bi se spet uveljavil na moških glavah trd slamnik. Prav tako se navdušuje tudi za trd klobuk — melono, ki jo smatra še vedno kot neobhodno potrebno pokrivalo elegantnega gospoda. * • * V prestolnici južnoameriške države Egvador, v Quito, leži dobesedno zlato pred hišo. Prebivalec tega srečnega mesta, po imenu Jai-me Serramo, je pred kratkim našel precejšnje količine zlatega prafin v svojem vrtu, ko ga, je prekopaval. Da bi se prepričal, ali v resnici leži zlata žila pod njegovo parcelo, so mu bili potrebni stroji in strokovnjaki. Da bi jih lahko plačal, je zlati prah prodal mestni občini, ki mu je dala na razpolago stroje in strokovnjake. Na žilo pa do sedaj še ni naletel. * * * Najnovejše modne barve za lase v letošnji pomladi je objavilo u-meriško združenje frizerjev. Te barve so naslednje: narcizno in šampanjsko rumena, bledozelena. barva »avrikel«, rožnata barva jabolčnega cvetja. Mnogi nesvjorški frizerji ne pripravljajo vodnih on-dulacij več :Z vodo, pač pg s šampanjcem, da s tem dosežejo mehak blesk, kakršnega zahteva nova moda. Ce moda ni nora! * * * Na Škotskem so pred kratkim priredili obširne vaje britanske vojne mornarice. Naloga mornarjev je bila v tem, da preprečijo sovražnim silam, da bi odpeljale na osamljenem polotoku živečega profesorja. atomske fizike. Predpostavljali so, da profesor Goldstein na tem polotoku izdeluje kobaltovo bombo. Manever so označili z geslom »Operacija 1984«. lll!linilllllllll!l!llll!!l!llll!lllilin!!lllllll!llllilllDnilUIHMIIIIIllllU!||l!||||ini||||l!!!l!!!|^ ll!lllll!UlinillllllllllMI!IIIIIIM!IIW POD ČRTO SATAN (T h o r Nielsen) V indijanskem vigvamu. v ‘katerem je postavni polvolk zagledal luč sveta, so ga klicali z lepšim imenom, Hopkins pa, -ki si ga 'e prisvojil za dve steklenici ruma, «e imena ni več spomnil in ga je zato klical Satan. Hopkins je psa sovražil, in ta okoliščina je temeljila na oboje-stranosti. To tudi ni -bilo nič čudnega, kajti Hopkins ni imel nobene izkušnje z občutljivo psiho pol-divje živali. Pa tudi, če bi -katero imel, bi je gotovo ne uveljavljal. Hopkins ni ruma samo prodajal pač pa je tudi sam zelo veliko popival, in alkohol ga je sčasoma o-eopal vsakega razuma. Tako je i/. visokega rdečega Irca postala smešno zadirčna in ujezljiva človeška razvalina. Nadejal se je, da bo v Satanu končno našel bitje, kateremu bi ■»ogel vsiliti svojo voljo, in ki b’ ■»u izkazovalo spoštovanje, ki so mu ga ljudje odrekali. Satan pa Mi bil tega mnenja. Ko je Hopkins nekoč v začetku nepremišljeno in z -zaupanjem v svojo moč, ki jo je nekdaj imel, stopil v zverinjak, ki ga je zgradil za psa i,z starih zabojev in žice, mu je Satan skočil za goltanec. Hopkins ne -bi bil prišel živ iz kletke, če bi njegov krik ne privabil ljudi, ki so ga iztrgali divjemu psu iz objema. Tega dne je pričela molčeča borba med oblastnostjo pogubljenega-človeka in med divjim nagonom živali po svobodi. Po vsej kirivici je imel Hopkins boljše izglede, da postane zmagovalec. Kako pričet' z borbo, čeprav s telesno močjo in ostrimi zobmi, pod pogoji, da mu človek ne privošči nobene hrane samo zato, da bi ga oslabel? mani pa proti biču, s katerim ge je Hopkins odizunaj pretepal, da bi ga ukrotil. Štiri dni je -že tra'a'a ta borba, ko je s svojim čolnom pristal pri Fortu Reliance Dick Harrison. Ze od daleč je čez jezero 'zaslišal srdit laiež psa, ki je vedno znova zamiral v bolestnem zavijanju. Ni mu bilo treba daleč hoditi, da se je prepričal, kai se dogaja. Nekaj sekund je Harrison ogledoval človeka, ki je kot nor z bičem obdeloval psa, nato ga je pa zgrabil za roko: »Človek, kaj ste obsedeni? Proč z bičem!« Hop ■kinsu je zaprlo sapo. Ves -bled od je-ze je obrnil svoj razriti obraz k Harrisonu in premeril tujca od peta -do temena, ki se je drznil vmešavati se v njegove zadeve. »Pojdite k vragu!« je zatulil in grozeče dvignil bič proti Hanrisonu, ki pa se ni pustil spraviti iz ravnotežja. »»Prenehajte pretepati psa, vi smrdljiva pijana klada!« je odgovoril z -rezkim glasom. »Ce ne vas bom naučil pasje dresure, da vam bodo kosti pokale!« To je bilo Hopkinsu preveč. Njegove divja besnost se je sprostila še s toliko večjo silo, ker se je o-koli zbralo že lepo število radovednežev, ki so se norčevali iz njega. S hitrostjo, ki bi mu jo človek komai prisodil, je Hopkins dvignil bič, da bi z vso svoio silo opla-z.U Harrisona; ta pa je bil še 'hitrejši Hopkins še ni dvignil roke do v.r-h-a, ko ga je s polno pestjo zadel udarec v brado. Začudeno je odprl oči, potem pa se je sesedel. Harrison se ni zanimal za nadaljnjo usodo Hopkinsa. Zanimal se je le še za psa, ki je ves razburjen cepetal po kletki. Harrison si je primaknil enega 'izmed okrog ležečih zabojev h kletki in se use- del tako, da je lahko pregledal vso kletko. Nato si je prižgal pipo in nepremično -upiral oči v psa. Nekaj mož, ki so radovedno postajali krog kletke, je odslovil. Pol -ure se ni zgodilo nič -posebnega. ■Satan je bil v začetku vznemirjen zaradi čudnega obnašanja moža. S stisnjenimi zoprni je godrnjaje otipaval s smrčkom žično o-grajo vzdolž kletke; potem pa se je pomiril zaradi moža, ki je mirno sedel na isvojem zaboju in strmel vanj. Samo strahovito žejen je bil. To je vedel tudi Harrison. Zato je napolnil poleg kletke ležečo pločevinasto posodo z vodo in jo počasi porinil pod žično ograjo v kletko. Pes je nezaupljivo obstal. Od daleč je vohal vodo in se končno približal posodi, s smrčkom ob tleh in z očmi uprtimi v človeka. K-> se ni nič zgodilo, se je toliko opogumil, da je posodo hipno izpraznil. Dopustil je tudi, da je Harrison posodo spet izvlekel iz kletke in jo ponovno napolnil, ne da b: šavsnil po roki, ki se mu je približala tik pred smrček. Po preteku nadaljnje pol ure je Harrison prinesel iz svojega čolna lososje stegno in ga počasi porinil pod mrežo v kletko. Spet se je Satan le obotavljaje se približal, neodločno je vohal po sijajno dišečem -mesu. Ni se mogel premaga". Slastno je raztrgal stegno in v hipu zdrobil kosti s svojimi strašnimi izobmi. Harrison je vseh pet dni svojega bivanja v Fortu, kjer je zamenjaval kože da živila, ves svoj prosti čas preživljal pri Satanu in Hopkins se temu ni upal protiviti. Med Harrisonom in živaljo se je razvilo skrivnostno prijateljstvo ki ni tako redko med človekom ;ri živaljo. Ne da bi se sporazumevala, sta se obe bitji iste zemlje doumevali z ljubeznijo, ki je oba ve zala med seboj in ki sta jo oba e-nako občutila. Ko je končno Harrison zadnjič odhajal k Satanu, se je -njegova črna dlaka spet zasvetila s prejšnjim lesketajočim bleskom in njegove mišice ,so bile zopet prav tako silne, kakor mišice njegovih divjih sorodnikov — volkov. Harrison je želel Satana kupiti, ali Hopkins je bil trmoglav, končno se mu je nudila priložnost, da lahko dokaže svojo voljo. Tako se je Harrison prepričal, da se poslavlja od obsojenca na smrt, kajti jasno mu je postalo, da Satan ne bo dolgo več živel pri Hopkinsu. Satan je zadovoljno pozdravil Harrisona, ko je stopil k njemu v kletko. Z gibčnimi -korak: in z mahanjem z repom mu je stopil nasproti in obdrgnil svojo lepo glavo ljubkovaje ob kolenih moža. Ko je Harrison s težkim srcem odhajal, da se ne vrne več, je Satan Še dolgo zirl za njim. V naslednji noči je izbudil prebivalce Fort Reliancea strahoten krik. Ko so prihiteli ljudje na mesto, od koder je prihajal krik, so našli pred odprtimi vrati kletke mrtvega Hopkinsa. V mlaki krvi je ležal na tleh. Njegov goltanec je bil razmesarjen. V roki je še vedno držal bič. Satan pa je izginil. Ko je Harrison naslednje jutro vstal na nasprotnem bregu jezera, oddaljen kakih, deset milj od Fort Reliancea, je opazil nekaj črnega plavati naravnost proti njegovemu ■taborišču. Z začudenjem je prepoznal črno gmoto. Z nekaj dolgimi in hitrimi koraki je obstal na bregu v trenutku, ko je tudi Satan dosegel tla pod nogami in z veselim laježem stekel nasproti možu. ki tga je čakal z razprostrtima rokama. T T E S Z R V A S K E G A s OB PRAZNIKU DELA Človeška družba, človeški predsodki in okusi so podvrženi neprestanim,. najbolj 'neverjetnim, spremembam. Do pred neka$ stoletij so smatrali gospodarsko delo za nekakšno vuinjvredno opravilo. Čisla- li so duhovniški in vojaški stan, jyredvsem pa funkcionarje in dostojanstvenike državne uprave. V starem veku, v toliko proslavlja-nih grških državicah, je bilo proizvajalno delo celo pridržano sužnjem - helotom. Polnovredni in častivredni državljani se z delom niso pečali. Sele po dolgem, dolgem času so se dokopali do ugleda svobodni zemljiški posestniki, in šele v srednjem veku mestni obrtniki in trgovci. Nastopiti pa je morala industrijska revolucija XIX. stoletja, da so se v preteklem stoletju z nezadržno silo začeli uveljavljati tudi ročni delavci, katerih edino premoženje je — dvoje zdravih in spretnih rok. Sele ko so dobili v drugi polovici XIX. stoletja polno družabno priznanje tudi ti ustvarjalci dobrin in •novih vrednot, ki ne razpolagajo z lastnino produkcijskih sredstev, temveč prodajajo samo svojo delovno silo in sposobnost, je delo dobilo v človeški družbi mesto, katero mu po vsej pravici tudi gre. Danes spoštujemo vse vrste dela: izobraženca, ki dela Z glavo, vojaka, ki pripravlja obrambo domovine, državnika, ki skrbi za državo, gospodarstvenika ali navadnega težaka, ki najbolj neposredno ustvarja nove gospodarske dobrine. Današnja družba že kaže tendenco za predpostavljanje spretnega ročnega dela umskemu delu. To nam potrjuje razmerje med plača mi za duševno in ročno delo v naj bolj razvitih državah. Človeštvo je prišlo v XX. stoletju končno do prepričanja, da vsako pošteno de lo poveličuje človeka. Praznik dela, ki ga praznujejo od začetka tega stoletja v skor') vseh evropskih državah na dan 1. maja, je zunanji izraz tega sodobnega pojmovanja vloge dela. Se pred par desetletji je bil to v mnogih državah tajen, nekako zarotniški dan. Praznovale so ga sarmo skupine revolucionarno navdahnjenih delavcev. V Srednji Evropi je delavstvo praznovalo 1. maj prvič leta 1890. Danes pa ga praznujemo vsi, brez razlike. Družba, ki raste in nastaja, je namreč družba dela. zato je praznik dela njen praznik. Sodobna družba pa ni prevzela za splošno svojega samo ta nekoč zgolj delavski praznik, temveč je sprejela za svoje tudi dober del nekoč izrazito delavskih ciljev. Ne katere je že uresničila, nasproti drugim pa je že usmerila ali u-smerja svoj korak. Med prve spadajo n. pr. splošna volilne, pravica, ki ni več, kakor v XIX stoletju, omejena, samo na tiste, ki plačajo določen gotov znesek davka. Izvedena je socialna za k o n o d a j a in zaščita. Zajamčena je svoboda delavca in delavskih organizacij. Država posega v gospodarstvo povsod tam. kjer to zahteva javna korist in varstvo šibkih. S tem je bil zlomljen gospodarski (manchesterski) liberalizem in uničeno bistvo kapitalizma. Danes je ostala le še beseda »kapitalizem« kot psovka, ki se tolikokrat zlorablja za označbo sedanjega gospodarskega reda privatne lastnine in zasebne ini ciative, ki je bistvena reforma kapitalizma. Delavske stranke so v mnogih državah na popolnoma miren način. prišle na oblast in vodijo usodo svojih domovin. Kjer delavske stranke niso na oblasti, so pa vsekakor važen činitelj javnega življenja. Dogodilo se je tisto, kar mnogi teoretiki socializma niso predvidevali. Človeška družba se v svojih gosjMdarskih in socialnih temeljih preoblikuje, ne da bi zato bili po trebni krvavi revolucionarni posegi, borbe na nož, klanja in uničenja. Marx bi se gotovo v grobu preobrnil, ko bi videl, da delavstvo lahko svobodno izraža in uveljavlja svoje zahteve v »kapitalistični« Veliki Britaniji in Združenih državah, da pa ne more tega delati prav v komunističnih država,h, v katerih so zmagale njegove ideje Verjetno bi nanovo začel pisati svoj »Kapital«, ko bi spoznal, da ima zadnji težak veliko višji življenjski standard v državah zapad ■ nega sveta, v katerih niso odpravili zasebne gospodarske pobpde in zasebne lastnine produkcijskih sredstev, kakor v tistih, v katerih so vse kolektivizirali, skomunistizira- ii in poenotili. Spoznal bi tudi, da so pokazali večjo uspešnost sistemi britanskih laburistov ali nordijskih socialistov, ki niso kapitalistov pobili, temveč so jih ohra nili in z davčnimi predpisi in drugimi ukrepi omejili na vlogo odličnih donosnih davkoplačevalcev v korist cele družbe. Uvidel bi, da je najbrž ravnal napak, ko je svetovali, da je treba vse krave poklati, v pričakovanju, da bo potem mleko teklo samo od sebe. Kje si sploh lahko mislimo večje nasprotje, kakršno je to, da delavec nekaznovano stavka v kapitalistični, ne more in ne sme pa odreči slepe delovne pokorščine v po nazivu njegovi, komunistični državi! Karel Marx je torej očitno zagrešil im njegove preko sto let stare ideje niso več primerne, da bi bile temelj družbi, ki raste na eni strani mimo njih, na drugi pa tudi prav iz izkušenj, ki jih je imela in jih ima z njimi. Ne bo odveč, če se tega dejstva zavemo prav na delavski praznik, katerega bodo mnogi zopet skušali odeti v marksistično navlako. Delu vso čast, delu vso oblast, toda na način in po sistemih, ki so preizkušeni pokazali svojo vrednost, ne pa po tistih, ki so odpovedali in razočarali. To naj bo geslo, pod katerim praznujemo letošnji praznik dela. Stanka profesorjev Strokovne organizacije slovenskih šolnikov: .šolniki Zveze prosvetnih delavcev, Zveza uslužbencev slovenskih šol in Sindikat slovenskih šolnikov, priznavajo upravičenost zahtev ravnateljev itn pro-icsprjev italijanskih srednjih šol za pravno in ekonomsko uredite/ njihovega staleža in se v znak solidarnosti pridružujejo stavki, ki, jo je napovedala »Enotna' lronta šole«. 'Imenovane organizacije ujejo, da bedo tudi italijanski šolniki izkazali, razumevanje za enako u-pravičene zahteve za legalno ureditev slovenskih šol. Z ozirom ne posebne razmere, v katerih delujejo slovenske šole in zaradi katerih bodo morale strokovne organizacije stopiti v borbo izrecno za svoje pravice, smatrajo za potrebno, da omejijo udeležbo pri sedanji stavki na en sem dan. Zato pozivajo svoje čj'ane, ravnatelje in. profesorje slovenskih srednjih šol, da stavkajo v sredo 27. aprila t. 1. Gre torej že za drugo tovrstno stavko v. kratkem časovnem razdobju. Bližnja bodočnost bo pokazala v koliko bodo šolniki s svojim korakom uspeli. Izpiti za privatists Opozarjamo privatiste, ki želijo polagati letos zrelostni ali usposob-Ijenostni izpit na slovenskih srednjih š'lah, da poteče rok za vlaganje prošeni nepreklicno v soboto 30. aprila 1955. Azija o Evropi ŠE O VRAČANJU JUGOSLOVANSKIH BEGUNCEV 1 Dl 0 G 0 11 0 IR 1 L E a IBS' r 0 u A L? V naši zadnji številki smo objavili po »Hrvatski Zori« povzetek pojasnila o vračanju jugoslovan skih beguncev, katerega je dob'! njen rimski dopisnik od italijanskih oblasti. V njem je rečeno, da vrača 'Italija begunce po svoji volji, in ker jo na to silijo lastne težke gospodarske razmere. Zdaj pa beremo v ljubljanskih listih poročilo, iz katerega pa nedvoumno sledi, da je foil glede tega le sklenjen dogovor, po katerem se je demokratična Italija, katero vladajo danes v precejšnji meri ljudje, ki so v času fašizma sami iskali zatočišče izven njenih mejž, obvezala, da bo totalitarističnemu jugoslovanskemu režimu vračala ljudi, ki bi se drznili zapustiti jugoslovansko ozemlje in bi imeli to nesrečo, da si v te namen izberejo pot v I-talijo. »Ljudska pravica« 'z dne 19. t. m. je namreč objavila v mastnem tisku dolg sestavek, iz katerega povzemamo njegove najbolj značilne dele: »Sežanski obmejni blok. Lepo pomladansko jutro. Ustavi se tovorni avtomobil, iz njega skoči italijanski policist. „Che nuovo?” ga vprašajo naši obmejni stražarji. V. času službovanje na meji so se že priučili tujemu jeziku. „Pripe-ljali smo vam nekaj vaših grešnikov.” Po kratkih formalnostih se ob- [tržaški PREPIHI Ostudne razvade Moskovska »Pravda« ostro kritizira v uvodniku okoliščino, da so se ne semo v proizvodnji, pač pa tudi v zasebnem življenju razbohotili ostanki kapitalizma. »Nesramnim agentom je uspelo, da zanašajo v naš način življenja ostudne meščanske razvade — pijančevanje, prostaško postopanje z ženo in družino, razuzdano obnašanje! Resnica je, da se tako obnašajo prav člani partije v pogrešlji-vem prepričanju, da se lahko u-dajajo tako imenovanemu zasebnemu življenju, ko so izvršili svoje uradne dolžnosti.« Ljudje, ki jim je revolucija poklic, sovraštvo, zavist in maščevalnost življenjski cilj, morala in e-itika nazadnjaška razvada, poštenost, značajnost in resnica — španska vas, surovost, obrekovanje, de-nunciranje in krivopriseganje partijske čednosti, bi se ne smeli pritoževati nad moralnimi iztirjeva-nji svojih vršacev. Ce je komunistu iza dosego partijskih ciljev vse dovoljeno, mu bo dovoljeno tudi vse za dosego svojih osebnih naslad. Morala n; pogojna, pač pa (brezpogojna lastnost kulturnega človeka! Sovjetska glasba po želji Moskovska radijska postaja prireja od časa do časa koncerte po željah poslušalcev. Pri tem se komunistični tisk bridko pritožuje n«d neizdelanostjo muzikalnega komunističnega izgrajevanja sovjetskih sodobnih podložnikov. Med zadnjimi dvanajstimi koncerti glasbe po želji so sovjetska ljudska u-šesa zahtevala: Čajkovskega »Ev- gen Onjegin«, »Pikovo damo«, Le harjevo »Veselo vdovo«, Borodino-ve-ga »Kneza Igorja«, Musorskega »Borisa Godunova«. Nadalje so bi- li izastopani Schumann, Bizet in Verdi. Moderne sovjetske glasbe podložniki niso želeli.... Še enkrat „Nič novega" Prejeli smo: 'Gotovo ni človeka, ki 'bi se mu ne uprlo ščipanje delavskih pravic, s katerim se postavlja GRDA. Da pa najbolj kričijo komunisti in ti-tovci, je pravo zasmehovanje. Ali niso v Moskvi in Beogradu že davno pred CRDO še drugače oskubili delavce njihovih pravic? S. T. IZLET SDD V nedeljo 1. maja priredi iSlov. dobrodelno društvo majniški izlet v Zajzero. Prijave sprejema tajništvo ob uradnih urah v ulici Machiavelli 22-11. Odhod ob šestih zjutraj izpred »Torrefazione« v ulici Carducci. mejni stražniki poslovijo, avto se obrne in zdrvi nazaj. Šestnajst glav se obrne za kamionom, ena izmed njih pljune za njim.« Zaključek je res značilen! Da ni to osamljen primer in da se praksa vračanja nadaljuje je razvidno iz naslednjega odstavka omenjenega članka: »V zadnjih mesecih čedalje pogosteje vračajo italijanske oblasti naše pobegle emigrante nazaj. Teki, ki pobegnejo čez mejo, pričakujejo, da jih bodo v tujini sprejeli z odprtimi rokami, zgodi se jim pa, da jih strpajo v zapore, kjer čakajo nadaljnje usode. Namesto, de bi jih poslali v Avstralijo ali v Ameriko, kakor pričakujejo, jih pošljejo po najkrajši poti nazaj v domovino. Jasno je, da tujina, ki ima sama dovolj brezposelnih in se jih želi iznebiti, ne bo dajali kruha emigrantom. Posebno so razočarani tisti, ki so šele kratek čas prebili v emigraciji, in sicer v zaporu, ne pa v „svobodi’'.« Ko smo postavili vprašanje zaradi vračanja beguncev, smo omenili. da oblasti vračajo samo tiste, ki so prišli v Italijo po sklenitvi londonskega jugoslovansko - italijanskega sporazuma. Zadnjič objavljeno pojasnilo, katerega smo povzeli iz »Hrvatske Zore«, je prvo nakezalo, da se Italija želi rešiti tudi ;»prejšnjih« beguncev. Da se to morda že dela, kaže sledeči primer mladeniča, ki je pobegnil pred dvemi leti, o katerem piše »Ljudska pravica«: »ITako je n. pr. P. B„ doma iz okolice Sežane, neka; čez 20 let star dečko, pobegnil pred dvema letoma. Pričakoval je, da se mu bosta v tujini cedila med in mleko 'Sedaj se vrača razočaran. P. B. pravi dalje, da je dovolj izkusil, kaj je tujina in da ga nič več ne vleče nazaj. Dejal je, da je raje v Jugoslaviji v zaporu, kakor v tujini na svobodi. „Ne morete ji predstavljati, kako mi je bilo pri srcu, ko sem zagledal po tako dolgem času domovino. Lahko sem se vrnil, ker nisem imel ničesar na vesti Težje je menda onim drugim.”« Kakšen je sedanji postopek itali janskih oblasti. * begunci, pa opisuje mehanik iz Umaga, kateri naj bi po omenjenem članku »Ljudske previce« izpovedal, da sta bila z ženo »neprijetno presenečena, ko so ju ločili in vtaknili za zapahe. Prve sanje o lepem in dobrem so se razblinile. Vlačili so ju iz zapora v zapor, jima obljubljali, da ju bodo pustili v Ameriko, toda vse je ostalo le pri obljubah. Najteže jima je bilo, ker nista vedela drug za drugega. Potem sta se znašla skupaj v avtu. Vprašala sta stražarja, kam ju peljejo. Odgovor je bil: ,,V Ame riko!” Zato sta bile neprijetno presenečena, ko sta se iznašla na sežanskem bloku.« Ce je to res, potem moramo k vsemu dodati še, da se z nesrečniki očividno uganja naravnost neokusne šale, ki nikakor ne morejo služiti v čast oblastem demokratične države, katere bi morele bolj paziti, kaj počenjajo podrejeni organi. Jugoslovanski komunisti seveda italijanske oblasti za njihovo zadržanje in obnašanje pohvalijo im »Ljudska pravica« dodeja: »Italijani so se držali dogovora, po katerem vračajo vse, ki so ile-gelno pobegnili čez mejo.« Torej dogovor le obstoja, in to vkKij.b vsem zanikanjem. Mislimo, da ima v svobodni državi javnost pravico, da .za takšen dogovor zve. da se bo njemu primerno ravnala. Doslej namreč ni bilo vkljub pisanju številnih listov objavljeno nobeno uradno sporočilo, v katerem bi bilo obrazloženo in utemeljeno to postoranie italijanskih oblasti, ki ie izzvalo veliko ugovorov in protestov ne samo v domovini, temveč tudi v tujini. Ta članek ne ob-;avliamo zato ker pričakujemo, de bi z n’im kaj dosegli, pač pa, da ohranimo naše čitatelje obveščene o problemu, na katerega smo jih opozorili in ga zaradi njegove načelne važnosti ne moremo pustiti v nemar. Nemški dnevnik »Stuttgarter Zeitung«. prinaša od svojega dopisnika v Beogradu, Wolf ganga IIovlacherja, članek pod gornjim naslovom, ki v popoi-norrui novi luči osvetljuje novo Titovo zunanjo politiko, zato posnemamo glavne, misli nemškega časnikarja tudi za naše čitatelje. Konferenca afriških in azijskih dežel v Bandungu, ki zaseda v teh dneh, je vzbudila splošno zanimanje po vsem svetu, saj so se tu sre čali zastopniki svobodnega sveta z oblastniki komunističnih diktatur. Prav posebno zanimanje pa kaže za to konferenco Titova Jugoslavija. Ob romanju Tita po Indiji in Burmi so jugoslovanski komunisti sklenili tesna prijateljstva z oddaljenimi azijskimi drževami, ki so pred nedavnim dosegle državno samostojnost. Pri obisku v Bandungu sta se notranji minister Rankovič in zunanji minister Popovič preoblekla v burmsko narodno nošo. Nič manj simbolična je bila izjava indijskega častnika nekaterim spremljevalcem Tita. V Indiji verujejo v potovanje duš, je dejal častnik. Dej stvo, da se - Jugoslovani tako dobro sporazumevamo, potrjuje, da smo bili nekdaj Jugoslovani.... Na isti način se je med Beogradom in Azijo razvilo politično potovanje duš, ki &a v obeh smereh veselo pospešujejo. Na tisoče jugoslovanskih željž, ki preko tiska ■n radia spremljajo konferenco v Bandungu, dokazuje, kako tesno 3e Tito danes čuti politično povezanega z azijskimi narodi. To novo Titovo objemanje - Azijo pa predstavlja v določenem smislu tudi izraz nezauDania, ki ga goji jugoslovanski komunizem nasproti Zahodu. Obenem pa je tudi izraz skupne politike, ki se prede med Beogradom in ki nastopa v svetu kot eksponent protikolonializma v Evropi ir prestolnicami nekdanjih kolonialnih dežel. Kakšni so razlogi, ki Tita naganjajo, da nastopa kot evropski privesek azijske politike? Titova Jugoslavija je do sedai, nastopala kot plesalec ne vrvi, ki k' leba med Vzhodom in Zahodom Uspeh teh akrobacij ni izostal. Tito si je ohranil neodvisnost in poleg tega ie bil deležen še izdatns zahodne pomoči. Ne daljšo dobo ra posteja taka politika vedno tež-ia. in prav zato poskuša Tito čimbolj razširiti osnovo svojega obstanka, v stalnem prizadevanju, da si ohrani neodvisnost. Prav iz teh razlogov se Tito povezuje s tistimi državami, ki so v enakem ali podobnem položaju, v kakršnem je njegova Jugoslavija in ki se ne mara vezati ne na Zahod in ne na Vzhod. Titu ni bilo treba dolgo i-skati: v Aziji ie naletel na som;-šljenike, in os sožitja iz Evrope proti Aziji ni več teko -oddaljen,! od uresničenja. Ta razvoj pospešujejo tudi gospodarski nagibi. Titova Jugoslavija razvija svoj gospodarski potencial s ciljem, da se pojavi na svetovnih tržiščih kot izvoznica industrijskih izdelkov. Kot zamudnici pa ji verjetno ne ,bo mogoče tek movati s, tradicionalnimi industrij skimi deželami. Z izrabljanjem nezaupanja do nekdanjih kolonialnih držav v Aziji, poskuša Titova Ju goslavija nastopati kot socialistični trgovski kontrahent, zvesta marksističnemu nauku: zunanja trgovina brez izžemanja. Razumljivo-je, da bi mogla prav ta teza naleteti na ugoden odmev v deželah, ki so se še pred nedavnim otresle kolonialnega gospostva. Jz take stalno izrazitejše zunanje Politike neke .še vedno evropske države si utire pot popolnoma nov razvoj. Titove Jugoslavije danes prav nič ne moti, da obdolžuje druge evropske države kolonialnih pohlepov * očitno namero, da samo sebe predstavi v Aziji kot del »boljše Evrope«. Ce prihajajo take obtožbe iz us: neke evropske države, potem je jasno, na kakšen sprejem naletijo takšne obtožbe v Aziji in s kakšno naklonjenostjo so tam pripravljeni sprejemati Jugoslavijo kot raz-sodnico v vseh političnih vprašanjih. ki zadevajo Evropo. Tega se v Beogradu dobro zavedajo, in vlogo razsodnice, kateri ni treba, da je uradno prisotna v Bandungu, bi rada igrala Titove Jugoslavija. Ob .konferenčni mizi zastopanim državam se trudi Titova Jugoslavija dopovedati, da je evropska država, ki pa je polna sočustvovanja za azijske potrebe. Kaj izhaja iz take Titove politike, ki želi — tako vsaj izgleda —• postati neke vrste evropski Nehru? Namesto pojačevanja balkonske zveze se bo v letošnjem letu verjetno zasidrala in zabetonirala os Beograd - Novi Delhi - Rangun z močnimi odsevi proti Afriki in z namero vključevanja držav, ki n» pripadajo nobenemu bloku, v 'blok brezblokovcev. V Zahodni Evropi, ki še vedno računa s Titova Jugoslavijo kot z zaveznico na evropskem Jugovzhodu, tega jugoslo-vansko-azijskega razvoje ne bi sme- li podcenjevati. Zahod sicer lahke še vedno s prstom pokazuje na vezi, ki vežejo Tita nanj, vendar se lahko zgodi, da se te vezi nekega dne spričo prevelike teže azijskih odnosov odrinejo ne stran in da se Tito ne priključi niti Zahodu, niti Vzhodu, pač pa enako mislečim a-zijskim državam. Tudi to bi, vsaj posredno, služilo koristim Kremlja. IZ NABREŽINE Kakor v drugih krajih, tako 5? je tudi v Nabrežini vršile v {x>oe deljek 25. t. m. proslava desetletnice zmage nad nacifašizmom. Ob 9. uri je bila v tamkajšnji župn' cerkvi maša za vse padle domačine iz zadnje vojne. Uredna proslava pa se je vršila ob 11. uri na se-* dežu občine. Sklicana je bila izredna seja občinskega sveta, na kateri je kot prvi govoril v slovenščini župan Terčon. V svojerr> govoru se je spomnil zgodovinskih dni iz maje leta 1945, ko smo po dolgem trpljenju in pričakovanju zazrli žarek svobode. Omenil je na to vse naše trpljenje pod fašizmom ter nato pregnanstvo in žrtve pod nacisti in slednjič sedanji položaj. Zaključil je s pozivom na nove o-blasti, da nam dajo vse naše narodne pravice, da bomo imeli z»-vest, da naše ogromne žrtve niso bile zaman. Nato ie govoril v italijanščini odbornik Vižintin, ki se je spomnil vseh antifašističnih žrtev, preganjanj še pred vojno ter se posebno spomnil žrtev delavskega gibanja pok. Alojza Colje in Josipa Burgerja. Pozval je odgovorne oblasti, naj pazijo na novo fašistično gibanje, ki je že začelo izzivati, kot se je to videlo po shodu, ki ga je i-mel preteklo nedeljo v Trstu voditelj italijanskega osvobodilnega gi-bainja, Parri. Nato je še govoril svetovalec Colja o osvobodilni vojni ter o delavskem gibanju in odporu proti fašizmu, takoj ko se je ta pojavil. Nato je župan pozval vse svetovalce in občinstvo, da se podajo v občinsko vežo, kjer so odkrili dve spominski plošči, nakar je zaklju- čil izredno sejo občinskega sveta Pri vhodu v občinsko stavbo so vzidani na vsaki strani po ena spominska plošča, in sicer ena v slovenščini, a druga v italijanščini s sledečim napisom: »Ob desetletnici osvoboditve v spomin padlim. --1945 - 1955. — Občina Devin - Nabrežina.« Tu se je zbralo večje število občinstva ter občinski svetovalci. Nato je župan Terčon pred odkritjem spominske plošče spregovoril nekaj besed in izjavil, da se vsak kulturen narod s hvaležnostjo spominja svojih dragih, ki so padli za svobodo in boljšo bodočnost svojega naroda. Prav zaradi tega so sklenili postaviti spominsko ploščo, ki naj bo znak naše hvaležnosti za vse, ki so padli za našo rešitev in za ideal miru in boljšega razumevanja med narodi, posebno med tistimi, ki jim je u-soda določila, da živijo skupno na istem ozemlju. Odkril je nato plošči ter pozval vse navzoče, da * enominutnim molkom počastč spomin vseh padlih junakov. Komemoracija na Repentabru Dne 1. maja bo komemoracija 10-letnice osvoboditve na Repentabru. Ob 10.30 bo svečana seja občinskega sveta, po seji pa odkritje dveh spominskih plošč. Po odkritju plošč se bodo podali občani v Veliki Repen, .kjer bodo na spomenik padlih položili venec. Vabimo občane, da se spominske proslave udeleže v čim večjem številu in s tem počastijo spomin naših padlih. Dijaška prireditev v Bazovici V nedeljo 24. t. m. so dijaki tin dijakinje II. klasičnega liceja iz Trsta uprizorili v bazoviški dvorani veselo Connersovo trodejank« »Roxi«. V glavnih vlogah so nastopali: Vijolica Fonda, Marijan Slokar, Laura Dežjot in Francelj Mljač. O igri, ki je že pri premieri nadvse dobro uspela, bomo natančneje poročali po njeni reprizi v Trstu. Odgovorni urednik: Dr. Prof. ANTON DABINOVIC Tiska: tisk. Adria, d. d., v Trstu ZDRAVNIK Dr. FRANJO DELAK v TRSTU ponovno sprejema .v Barkovljah, ul. Cerreto 13, pritličje, vsak dan od 16. do 18. ure. - Tek 32-537 SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE ZA TRŽAŠKO OZEMLJE V soboto 30. aprila 1955 ob 20.30 v BORŠTU komedija Jan de Hartog SOPOTNIKA V torek 3. maja 1955 ob 20.30 v NABREŽINI komedija Jan de Hartog SOPOTNIKA V četrtek 5. maja 1955 v kino dvorani v SKEDNJU ob 15.30 premiera ob 18.30 repriza mladinske igre Oskarja W u c h n e r j a PASTIRČEK PETER IH RRilU BRILJANTIH