Šolski muzej slovenskega in istrskoJhrvatskega učiteljstva v Ljubljani. Ustanovila ,,Zaveza slorenskih učiteljskih društev" v proslavo in spomin na plodonosno 501etno vladanje Njih Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. (Poročal pri IX. Zavezini skupščini v Celji dne 4. vel. srpana t. 1. Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani). Slavni zbor! ^režalostna resnica je, da naš stan navzlic temu, da stojimo že na koncu razsvetljenega 19. stoletja, ne uživa še tiste veljave in ugleda, ki mu gre po vsej pravici. Res je sicer, da je slovensko učiteljstvo v svoji ,,Zavezia in v svojih društvih že ranogo storilo za svoj ugled, vendar vse naše prizadevanje ne bo imelo poprej zaželenega uspeha. dokler ne bomo imeli vsaj tolikih plač, kakoršne uživajo državni uradniki zadnjih dveh, oziroma treh činovnih razredov. Pri nas je še vedno v veliki veljavi pregovor, da ,,človek toliko velja, kar plača" in tudi besede našega pesnika, da ,,le petica da ime sloveče", imajo še vedno prav velik pomen. Naše slabo gmotno stanje je tedaj prvi vzrok, da nas današnji svet — tudi, če je prepričan, da storimo svojo dolžnost ter koristimo narodu in domovini svoji — tako rad in po krivici gleda preko ramen. Ne smemo se pa plašiti teh prezirljivih pogledov, ampak združeni v naši ,,Zavezi" trkajmo na merodajnih mestih toliko časa, da se nam ugodno reši to naše vitalno vprašanje. Rešilo se nam pa bo naše gmotno vprašanje tem preje, čirn bolj se bomo zavedali dolžnostij svojega stanu — ne samo v šoli, ampak tudi zunaj šole, in po pravici lehko trdira, da so dolžnosti zavednega in naprednega učitelja dandanes zunaj šole mnogo večje in težje, kakor v šoli. Zal, da imamo še precej takih tovarišev med sabo, ki še vedno raislijo, da je delovanje učiteljevo omejeno le med štirimi stenami, a zunaj šole se jim pa ni treba brigati ne za šolo in ne za naš stan, arapak jedino le za lastni ,,ego" —. Koliko jih je še med narni, ki so še vedno mnenja, da so naša društva nekaka »nebodijihtreba" in ne samo, da niso njih udje, ampak še celo ovirajo njih razvoj, kjer le in kakor le raorejo! Ker sem že pri tem, bodi mi dovoljeno, da povem še par drugih vzrokov, vsled katerih trpi naš ugled tudi več ali manj. Vsak človek ima svoje slabosti; nihče ni brez njih, tudi učitelj ne. Da pa povzdignemo ugled stanu, moramo pred svetom in med sabo slabosti svojih tovarišev prikrivati, kakor le moremo in znamo. Sklenimo danes, da se bomo v bodooe trdno držali po tem pravilu ter iraeli vedno pred očmi stvar t. j. ugled našega stanu, ogibali se pa vedno in povsodi osobnosti. Ce nam je bilo treba kdaj sloge in medsebojnega spoštovanja, nam ga je treba posebno dandanes, ko nasprotniki naši komaj čakajo, da bi nas razdružili ter dobili potem poveljstvo nad šolo in učiteljstvora v svoje roke. Več ali raanj pa trpi naš ugled tudi zaradi tega, ker smo čestokrat prepohlevni in preponižni. Ponižnost je sicer lepa čednost, to pa le do gotove meje. Ge se pa kdo kakemu drugemu stanu na Ijubo ponižuje, temu manjka stanovske zavednosti, ker s takim postopanjera ne ponižuje le sebe, ampak tudi naš stan. Pred Bogom so vsi stanovi jednaki, in zato ne najdem vzroka, da bi dajali kakemu drugemu stanu prednost pred. našim stanom. Vendar stan kot tak pa ne povzdigne človeka, ampak človek mora povzdigniti stan. ^Nicht der Stand ehrt den Menschen, sondern der Mensch muss den Stand ehren" — pravi 16* nemški pisatelj. Ce pa gre učitelj rajši v družbo neučiteljev, kakor pa v družbo svojih tovarišev, s tem kaže, da se sramuje svojega stauu. Naravnost poniževalno za naš stan je tudi, če zahaja učitelj v družbo preprostih kmetskih fantov ter se brati ž njimi. Našemu stanu tudi ni v čast, ce opravlja učitelj službo mežnarja in rninistranta. Znan mi je namreč slučaj, ko je šel učitelj s kaplanom v bližnjo podružnično cerkev, tamkaj lopo oblekel g. kaplana v mašno obleko, vzel mašne bukve, pozvonckal ter stregel pri maši. Seveda, ga je potem doticni g. kaplan povabil tudi na kozarec vina!! S takim postopanjem pač ni kazal svoje pohlevnosti in pobožnosti, ampak je naravnost poniževal stan učiteljski. To bi bile torej nekatere rane na našem učiteljskem telesu, ki izpodjedajo in uničujejo veljavo in ugled našega važnega stanu. Skrb »Zavezi" bodi, da jih leči in zdravi, kakor ve in zna — če ne drugače, tudi z najradikalnejšimi sredstvi. Po tern uvodu, ki se mi je zdel neobhodno potreben, preidem šele k pravemu predmetu — k šolskemu muzeju. Delovanje naše za ugled in veljavo našega stanu ne sme biti torej •— kakor sem ornenil zgoraj — omejeno jedino le med štirimi stenami, ampak sveta dolžnost slehrnega izmed nas bodi, da dela po svojih mooeh tudi zunaj žole za šolo in stan. Hvala Bogu, med člani naše ,,Zaveze" je ogrorano število vrlih mož in zavednih tovarišic, ki ne zanmde nobene prilike, ki se ne plašijo ne truda ne znoja ter ves svoj prosti čas vporabljajo v to, da s svojim delovanjem koristijo šoli, našemu stanu in našemu narodu. Marsikdo raora trpeti, seveda, v boju za naš ugled in naše pravice še celo preziranje in gmotno škodo, ceš, učitelj delaj in trpi, o ugledu in pravicah svojih pa raolči! Kakor sem že rekel, je med slovenskim učiteljstvom mnogo delavnih članov, ki so že ranogo storili v korist našetnu stanu, pa smo zopet preponižni ali pa premalobrižni, ker delamo premalo reklame za svoje delo, ki leži razkosano po raznih krajih naše domovine, vsled česar naš narod ne dobi prilike, da bi videl, kaj vse stori, premore in zna slovenski učitelj. Zberimo torej delo svojega uma in svojih rok, ki je izvršimo izven šolskega casa, v šolskem muzeji slovenskega in istrsko-hrvatskega učiteljstva, da pokažerno narodu in tudi nasprotnikom svojim, kaj vse storirno slovenski učitelji za razvoj ljudskega šolstva in ugled našega stanu. Prav lep čas in ugodna prilika se nara pa nudi za to delo prihodnje leto, ko bode praznoval naš presvetli cesar in vladar 501etnico Svojega plodonosnega vladanja. V trajen spomin na to srečno leto in v znak udanosti slovenskega učiteljstva do pr es vetlega vladarj a in Njegove hiše, zbe- rimo do prihodnjega leta vse, kar je storilo slovensko učiteljstvo za časa vladanja Nj. Veličanstva, cesarja Franca Jožefa I. v blagor ljudske šole in našega stanu. Združimo vse svoje sile, da otvorirao slovenski in istrskohrvatski učiteljivtrajen spomin na cesarjevo50letnico prihodnje leto v središči Slovenije — vbeli Ljubljani — šolski rauzej slovenskega inistrsko-hrvatskega učiteljstva, zdriiženega v »Zavezi slovenskih učiteljskih društev", v kojem bodi razstavljeno delovanje naše v prid šole in našega stanu. Kaj pa so šolski muzeji? Solski rauzeji so nekake permanentne šolske razstave. Tak muzej so otvorili naši severni tovariši s Ceške, Morave in Šlezije ob priliki češkoslovanske razstave v Pragi 1. 1895. Ceško učiteljstvo je napredno učiteljstvo, katero uporabi vsako priliko, da koristi sebi in narodu svojemu. Da se pa povzdigne blagostanje naroda, v to so prvi pogoj dobro urejene šole. Da se pa ta namen doseže, mora dobiti učiteljstvo priliko, da se naobrazuje ter razširja svoje znanje. Prav izvrstna sredstva v ta naraen so pa šolske izložbe in še boljša pa šolski muzeji. Stalnih šolskih izložb imamo več po Avstriji. Mesto Brno ima n. pr. lastno šolsko izložbo. Tudi v Ljubljani irnamo že nekako stalno razstavo, ki je pa omejena samo na učila ter je združena z učili I. mestne šole; ustanoviio jo je vodstvo tega zavoda 1. 1892. ter dobiva od inesta vsako leto 50 gld. subvencije. Žal, da bode morala zaradi poraanjkanja prostorov v šolske namene bržkone prihodnje leto prenehati. Najstarejša stalna razstava slavenska je ona v Krškem, kojo je ustanovilo ,,Pedagogiško društvo". Ta razstava je pa bolj lokalnega poraena, ker leži Krško preveč ob periferiji Slovenije. Če se ne motim, imajo tudi v Gradcu na ondotnem učiteljišču svojo stalno razstavo. Začasnih šolskih razstav so pa razna učiteljska društva ob priliki glavnih skupščin že več priredila. Šlezijsko učiteljstvo je priredilo 1. 1896. povodom praznovanja 251etnice tamošnjega deželnega učiteljskega društva krasno šolsko razstavo, ki je bila v čast in ponos šlezijskeniu učiteljstvu. Ko je naša ,,Zaveza" 1. 1893. zborovala v Mariboru, smo videli na ondotnem učiteljišču izvrstno urejeno šolsko razstavo, ki je delala čast nje prireditelju g. ravnatelju Schreinerju in sploh spodnještajerskerau učiteljstvu. Pred trerai leti je priredilo tudi vodstvo učiteljišca v Gorici ob sklepu šolskega leta prav lepo razstavo. Vrečjega pomena, kakor začasne, so pa permanentne šolske razstave in posebno pa še šolski muzeji. Poleg češkega šolskega muzeja v Pragi mi je znan tudi šolski muzej srbskega učiteljstva v Beleragradu. LFstanovilo ga je srbsko učiteljsko društvo ,,Učiteljsko udruženje" v spomin dobrotnika srbskega uoiteljstva Jovana Gavriloviča, ki je podaril za vdove in sirote srbskih učiteljev 250.000 dinarov. V tem muzeji zbirajo srbski učitelji: 1.) Učila, ki so danes v rabi v srbskih šolah in v šolah drugih naprednih narodov ter uoila, ki so se rabila v prejšnjih časih. — 2.) Učila, ki so jih izumili in naredili srbski učitelji. — 3.) Slike, načrte in raodele šolskih poslopij, dvorišč, šolskih vrtov, današnje in stareje, srbske in drugih narodov. — 4.) Šolske potrebšcine za pisanje, risanje i. t. d. — 5.) Šolarske izdelke iz pisanja, risanja, deških in dekliških ročnih del, posebno takih, ki kažejo kak izreden uspeh. — 6.) Šolarske igrače in razlicne pripomočke za izvajanje telovadnih iger in sicer kupljene in take, ki jih otroci izdelajo sami. — 7.) Šolske knjige, pedagogiška dela in pomožne knjige, doraače in drugih naprednih narodov. — 8.) Zapiske glede historijskega razvoja srbskih šol, ki se nahajajo v starih šolskih zapisnikih in v arhivih. — 9.) Opise, slike in orteže raznih sedanjih in starejih šolskih običajev. — 10.) Kronika najvažnejših dogodkov glede šole in učiteljstva. — 1.1.) Posebna knjiga, v koji se zabilježuje, kar je storilo srbsko učiteljstvo izven šolske dolžnosti na književnem in kulturnem polji. Tako je urejen šolski rauzej srbskega učiteljstva v Belemgradu. Hrvatski učitelji sicer še niraajo svojega rnuzeja, pa se že pridno ukvarjajo z načrtom, kako bi čimpreje prisli do njega. Pa tudi učiteljstvo raznih drugih narodov ima že svoje šolske muzeje. Švicarsko učiteljstvo si je n. pr. 1. 1875. ustanovilo v Curihu, rojstnem kraju Pestalozzija, tudi tak šolski muzej ter ga krstilo ,,Pestalozzianeum". Kako iz malega raste veliko, nain kaže posebno ta muzej. S pooetka je imel le nekaj šolskih listov naročenih, pa se je množil tako hitro, da je imel 1. 1892. že 7500 dokumentov, ki se tičejo uprave in zakonodajstva švicarskega in 1800 koraadov inozeraskega šolstva ter 700 komadov izvestij različnih društev. Knjižnica je štela in sicer a) občna knjižnica 2400 zvezkov; b) ped. knjižnica 4200 zvezkov; c) zbirka poučnih knjig 3200 zvezkov izza časa pred 1. 1860. in 2700 zvezkov po 1. 1860.; č) zbirka raladinskih spisov 1200 zvezkov; d) Pestalozzijeva soba 1000 komadov rokopisov ter 1350 knjig in brošur o Pestalozziju Uprava ^Pestalozzianea" je poverjena posebni komisiji. Ta komisija izbere izmed sebe ožji odbor (direkcijo), ki iraa neposredno nadzorstvo nad zavodom. Književno osrednje glasilo ,,Pestalozzianea" je bilo sprva (1880—90) ,,Schweizer Schularchiv", od te dobe do danes je pa »Schweizer Lehrerzeitung". Koraisija Pestalozzijeve sobe izdaje od 1. 1880. ,,Pestalozzi-Blatter". Res, iz raalega zrna je izrastlo debelo deblo! In če je bilo mogoce učiteljstvu drugih narodov toliko storiti za ugled šole in učiteljstva, sem prepričan, da nekaj tega storirao tudi slovenski ucitelji lahko, samo nekoliko dobrega namena, resne volje in vstrajnosti je treba k takemu podjetju. Ne trdim pa, da bi morali rai uredbo raznih šolskih muzejev posnemati v vseh tockah. Prikrojimo si slovenski šolski muzej našim razmerara primerno. Le začeti je treba in potern se bode stvar če bode stala na dobri podstavi, sama razvijala ter delala čast naši »Zavezi" in vsemu slovenskemu in istrsko-hrvatskemu učiteljstvu. V naslednjem bom narisal nekak načrt, kako bodi osaovan šolsk i tnuzej slovenskega in istrsko-hrvatskega učiteljstva, t. j.: ljudskih, vadniških in mešoanskih učiteljev, srednješolskih profesorjev in šolskih nadzornikov. Ta obsegaj te-le oddelke: /. Pedagogiško literarni proisvodi slovenskega učiteljstva :*) 1. Dela in razprave o pedagogiki:a) Občno vzgojeslovje; b) Dušeslovje; c) Zgodovina vzgojeslovja; .) Šolsko zakonodajstvo in d) Šolsko zdravstvo. 2. Dela in razprave o didaktiki: a) Občno ukoslovje; b) Podrobno (specijelno) ukoslovje; c) Nazorni nauk, čitanje, računstvo, realije. 3. Učne in pomožne knjige: Abecedniki; Berila; knjige za zemljepis in zgodovino, za prirodoznanstvo in pri rodoslovje, za risanje in pisanje, za deška in dekliška ročna dela. 4. Mladinski spisi: Teoretiški del o mladinskih spisih, o knjižnicah za raladino in o ljudskih (narodnih) knjižnicah, potera pravi mladinski spisi in sicer zabavni in poučljivi. 5. Perijodični spisi: Strokovni listi, učiteljski koledarji, šeraatizmi in ročni katalogi. 6. Godba in petje: Pesmarice, pevske šole, šolske, narodne in cerkvene skladbe. //. Leposlovni in drugi proizvodi slovenskega učiteljstva. III. Metodiško-tehnični proizvodi slovenskega učiteljstva. 1. Učilaza otroške vrtce: Predmeti (modeli) in podobe za nazorni nauk, pletarska dela, izšivalna dela, oraarice (stolpi) za stavIjenje, raodelirska dela, igre in igrace. 2. Učila za prvi razred: Podobe in predmeti za nazorni nauk, čitalni in računski stroji, table, pisalno orodje in zvezki za I. razred. *) Naslovi člankov in spisov, ki so objavljeni po raznih časopisih, pa niso izišli v posebnih odtiskih, se bodo zapisovali v posebni knjigi s pisateljevim imenom, virom, kje so bili natisnjeni in letnico, kdaj so bili objavljeni. 3. Učila za srednjo stopinjo: Predmeti in podobe za nazorni nauk, citalni stroji, nazorni pripomočki za domoznanstvo, učila za risanje in lepopis. 4. Učila za višjo stopinjo (meščanske šole): Modeli in podobe za nazorni nauk, aparati, oprave, predloge, karte, načrti, tabele, table, stojala itd. za računstvo, pisanje, zemljepis, zgodovino, prirodoznanstvo (somatologijo), prirodoslovje, kemijo, telovadbo, godbo, deška in dekliška ročna dela. 5. Učila za nadaljevalne tečaje, za obrtne šole, obrtne nadaljevalnice in obrtne strokovne šole: Modoli in podobe za nazorni nauk, predloge, zbirke vzorcev itd. 6. Učila za učiteljišČa: Predmeti in podobe za nazorni nauk, aparati, karte, podobe za psihologijo, geografijo, zgodovino, prirodoznanstvo (somatologijo), prirodoslovje, kemijo, kmetijstvo, ročna dela za kandidate in kandidatinje. IV. Vzorni šolarski izdelki. V. Učne knjige, ki so se rabile po slovenskih šolah. VI. Učne knjige, ki se dandanes rabijo po slovenskih šolah. VII. Učila, šolske in pomožne knjige, mladinski spisi in šolske potrebščine, ki jih razstavijo trgovci in obrtniki. VIII. Tdovadno orodje in igrače, kupljene in narejene. IX. Šolske klopi in drugo šolsko orodje, ki je razstavijo razni trgovci in rokodelci. X. Slike, načrti in modeli šolskih poslopij, dvorišč in vrtov. XI. Kronika najvažnejših dogodkov glede na slovensko učiteljstvo in šole. XII. Spominska knjiga, v katero se zabelježujejo važnejši dogodki in delovanje nZaveseu in drugih slovenskih učiteljskih društev. Tako nekako bodi torej urejen šolski muzej slovenskega in istrskohrvatskega učiteljstva. V ta namen namje pa treba denarja in zopet denarja. To je torej jedna izmed važnejših točk pri rešitvi tega vprašanja. Lepo bi pa bilo od nas, če glede dobave graotne podpore sami pokažerao dobro voljo, in vsako k ,,Zavezi" pripadajoče društvo bi moralo nekaj prispevati za naš muzej. Pa to bi bilo še vse premalo. Zato bi se moral obrniti direktorij za podporo do občinskega sveta ljubljanskega in do deželnih zborov v Ljubljani, Gradcu, Gorici in v Poreču. In kakor podpira šolski muzej srbskih učiteljev naučno ministerstvo, se obrnemo lahko tudi rai na vis. c. kr. naučno ministerstvo za redno letno podporo. Preskrbeti bi bilo muzeju tudi zanesljivo vodstvo, koje bi bilo sestavljeno iz jednega oastnega predsednika, dveh predsednikov, dveh podpredsednikov, tajnika in blagajnika, dveh namestnikov in jediiega pokrovitelja. Vsak oddelek muzeja bi moral imeti zopet svojega oskrbnika. Oskrbniki bi bili ljudski, vadniški, (meščanski) in glavni ucitelji (uciteljice) v Ljubljani ali iz bližnje okolice. Za predsedniška mesta se bo treba ozirati poleg t. č. predsednika »Zaveze" tudi na t. č. deželne šolske nadzornike, ravnatelje učiteljišč in župana ljubljanskega. V dosego tega predlagam te-le resolucije: 1. »Zaveza slovenskih učiteljskih društev" ustanovi v proslavo in spomin na plodonosno 501etno vladanje Njih Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani šolski muzej slovenskega uciteljstva ter ga slovesno otvori leta 1898. ob priliki X. glavne skupščine, ki se ima vršiti v Ljubljani. 2. Slavni direktorij MZaveze" se obrni z okrožnico do vseh okrajnih učiteljskih društev, da bi blagovolila prispevati prvo leto po 10 gld., vsako nadaljno leto pa po 5 gld. za šolski muzej in sicer toliko časa, dokler bo rnuzej potreboval te podpore. 3. Slavni direktorij se obrni s prošnjo za podporo na slavni občinski svet deželnega stolnega mesta Ljubljane, na deželne zbore v Ljubljani, Gradcu, Gorici in Poreču in na vis. c. kr. naučno rninisterstvo. 4. Direktorij nZaveze" se pooblašča, da v sporazumljenju današnjega poročevalca poišče potrebne prostore za šolski muzej v Ljubljani ter imenuje potrebno število članov v vodstvo šolskega inuzeja. 5. Slavnemu direktoriju se naroča, da sestavi v sporazuraljenju današnjega poročevalca potrebna navodila, pod kakimi pogoji naj se pošiljajo razne pošiljatve za šolski rnuzej v Ljubljani ter iraenuje začasni osnovalni odbor. Predno pa zakljucim svoje poročilo, preidem zopet na uvod, v kojem sem omenjal nekaj napak in ran na našern telesu. Lepše pa gotovo ne bomo mogli okrasiti ^šolskega rauzeja slovenskega in istrsko-hrvatskega učitelj st va", če si poleg stvari, ki jih borao razstavili v našem muzeji, razstavimo in ucepimo v srcih svojih stanovsko zavednost in stanovski ponos, da storimo torej vse, karkoli bi utegnilo povzdigniti naš stan. Prizadevajmo si opustiti vsako napako, ki škoduje ugledu našega stanu. Stanovska zavest in ponos prešinjajta sleharnega izmed nas, potem smemo prepričani biti, da bo lepo uspeval naš rauzej, ki bodi čast in ponos slovenskega in istrsko-hrvatskega učiteljstva ter prekrasen spomenik na SOletnico Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I., čegar geslo: sViribus unitisl" bodi tudi naše geslo! V to pomozi Bog!*) *) Poro-ilo in vse resolucije so bile vsprejete jednoglasno in neizpremenjene. Uredništvo.