
1
VODNIKI LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA
EVROPA
BOLGARIJA
Monika Benkovič
2
VODNIKI LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA
Evropa
BOLGARIJA
Monika Benkovič
© 2003, Ljubljansko geografsko društvo, Založba ZRC
Urednik: Drago Kladnik
Recenzenta: Drago Kladnik, Aleš Smrekar
Korektorji: Drago Kladnik, Blaž Repe, Aleš Smrekar
Oblikovanje in likovno-grafična ureditev: Milojka Žalik Huzjan
Kartografija: Iztok Sajko
Fotografije: Monika Benkovič, Andreja Gobec Vidali
Izdajatelj: Ljubljansko geografsko društvo
Za izdajatelja: Aleš Smrekar
Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU
Za založnika: Oto Luthar
Glavni urednik: Vojislav Likar
Tisk: Littera picta d. o. o., Ljubljana 2003
Fotografija na ovitku: Poslopje Narodnega sobranja (bolgarskega parlamenta) v Sofiji.
Foto Monika Benkovič.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
913(497.2)(036)
908(497.2)
BENKOVIČ, Monika
      Bolgarija / Monika Benkovič ; [fotografije Monika Benkovič, Andreja Gobec Vidali ;
kartografija Iztok Sajko]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. - (Vodniki Ljubljanskega
geografskega društva. Evropa, ISSN 1408-6395)
ISBN 961-6358-96-0
122216192
Digitalna različica (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna:
https://doi.org/10.3986/9616358960
3
TEMELJNI PODATKI:
Uradno ime: Republika Bolgarija
Državna ureditev: parlamentarna republika
Površina: 1 10.994 km
2
Število prebivalcev (1998): 8.273.000
Gostota prebivalstva: 7 4,5 prebivalcev/km
2
Glavno mesto: Sofija
Bruto domači proizvod (1996): 1 134 USD/prebivalca
Bolgarija na vzhodu Balkanskega polotoka je po naravnogeografskih in družbenogeo-
grafskih značilnostih prehodna dežela med Evropo in Azijo. Meji na Turčijo in Grčijo
na jugu, Makedonijo in ZR Jugoslavijo na zahodu ter Romunijo na severu. Na vzhodu
jo obliva Črno morje, ki jo povezuje z republikami nekdanje Sovjetske zveze. Večina
državnih mej, ki so nastale po letu 1944, teče po naravnih mejah. Celotna dolžina
meja je 2264 km, od tega poteka po rekah 680 km (skoraj 70 % po Donavi), po Črnem
morju 400 km, južne in zahodne meje potekajo v glavnem po gorskih grebenih. Reka
Donava je s strmimi bregovi na bolgarski in velikimi močvirji na romunski strani ena najtežje
prehodnih rečnih meja v Evropi. Meja z Grčijo je dolga 494 km, s Turčijo 240 km, z
Jugoslavijo 318 km, z Makedonijo 148 km in z Romunijo 608 km.
UVOD
4
NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
Površje in geološka zgradba
Glavna značilnost površja Bolgarije so izmenjujoči se pasovi nizkega in vzpetega sveta,
ki se vlečejo od zahoda proti vzhodu prek cele države. Od severa proti jugu si sledijo:
1. ravnina ob Donavi,
2. Stara planina,
3. Trakijsko nižavje,
4. Rodopi.
Ob reki Donavi je obsežna, deloma valovita in deloma ravna kredna plošča, ki se ob
reki končuje z od 100 do 150 m visoko strmo stopnjo. Prekrita je z rodovitno puhlico,
zato so tu obsežna njivska zemljišča. V podlagi so kredni apnenci in peščenjaki. Tu
najdemo nafto, kaolin, glino in sadro. Planote prek gričevja, razrezanega z rečnimi
dolinami, proti jugu polagoma prehajajo v osrednje bolgarsko gorovje Stara planina.
Do 400 m visoko gričevje predstavlja severno predgorje Stare planine in je pomembno
sadjarsko ter vinogradniško območje. Na skrajnem severovzhodu je izrazito suha pokrajina
Dobrudža, zgrajena iz krednih in terciarnih apnencev, prekritih s puhlico.
Stara planina je v bistvu nadaljevanje Karpatov. Drugo ime zanjo je Balkan, čeprav
nekateri trdijo, da je Stara planina ime le za skrajni zahodni del Balkana, ki je zgrajen iz
starih kamnin, zato so v njem dragocena naravna bogastva. Več kot 600 km dolgo in od
50 do 70 km široko gorovje se vleče po sredini države od Jugoslavije do Črnega morja.
Je mladonagubano in ima značilnosti sredogorja. V zahodnem delu je zgrajeno iz skrilavih
glinovcev in apnencev, v najvišjem, osrednjem delu (Botev, 2376 m) iz kristalinskih kamnin,
v vzhodnem delu, ki se znižuje proti Črnemu morju, pa iz fliša. Za vzhodni del gorovja so
značilne mizaste uravnave. Konča se v obliki visokih klifov z rtom Emine. V zahodnem
delu gorovja so nahajališča črnega premoga, urana, železa, bakra, drugih kovinskih rud
in barita. V srednjem delu je gospodarsko pomemben predvsem premog, v vzhodnem
delu pa se spet pojavita bakrova in železova ruda. Južno od Stare planine se vzporedno
vleče okrog 1600 metrov visoka Srednja gora, ki se deli na tri dele. Od zahoda proti
vzhodu si sledijo Ihtimanska Srednja gora, Saštinska Srednja gora in Srnena gora. Med
Staro planino in vzporedno potekajočim grebenom Vitoše ter Srednje gore je niz mlajših,
gosto naseljenih kotlin, ki so med seboj dobro povezane. Niz se začne s Sofijsko kotlino,
največjo kotlino v Bolgariji. Proti vzhodu se nadaljuje z Zlatičko in Pirdopsko, Sopotsko,
Karlovo, Kalafersko, Kazanliško, Slivensko in Karnobatsko kotlino ter se konča z Ajtovsko
5
Gorovje Pirin z mestom Bansko v ospredju. Foto Monika Benkovič.
BOLGARIJA • N A R A V NOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
 Sredogorska pokrajina Vzhodnih Rodopov. Foto Monika Benkovič.
6
BOLGARIJA • N A R A VNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
          
                                                                                                                                                                                                                                                                                         
     
            
     
      
      
!          
  "#$     
       
  % $       
& #    
  ’    
  (     
 $   )*     
 +  ,   
      )      
 "# 
    #$  
-"%  
     
  ’  .
      
!"   #
  %’  
  (   ,  
/)  )0//)%
0//)  )1//)%
1//)  )2///)%
2///)  )21//)%
21//)  )0304)%
  5  # )6 #   
/ 04 4/) %
  (       
KARTA
HIPSOGRAFIJE
7
BOLGARIJA • N A R A V NOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
kotlino. Blago podnebje in rodovitna prst v kotlinah omogočata gojenje vinske trte,
sadnega drevja, zelenjave in tobaka. Dobre prometne poti in nekaj surovin so omogočili
tudi razvoj industrije. Stara planina ni neprehodna prometna ovira, saj vodi prek nje
okrog 30 prelazov.
Reka Marica in Trakijska ravnina ob njej ločujeta Staro planino od Rodopskega gorovja.
Gre za od 50 do 100 km širok pas ravnin in nizkih gričevij, ki je gosto poseljen in
intenzivno obdelan. Ker je tu poletje dolgo in vroče ter s pogostimi sušami, obsežna
obdelovalna zemljišča namakajo. Zaradi milega podnebja uspevajo zgodnja zelenjava,
sadje in vinska trta. Nižavje se razprostira do obale Črnega morja. Rt Emine deli
črnomorsko obalo na severni in južni del. Značilnost obale so zalivi in priobalna jezera
pri Burgasu ter Varni, klifi v srednjem delu in dolge peščene plaže, ki so med najlepšimi
v Evropi in s tem temelj za razvoj bolgarskega turizma.
Območje med Trakijskim nižavjem in mejo z Grčijo zavzema Rodopsko gorovje. Rodopi
so značilen star grudast gorski sistem, razpoznaven po iglastih gozdovih in obsežnih
visokogorskih pašnikih. Nekateri prištevajo k njim še Srednjo goro, ki jo običajno štejemo
k Stari planini, in do 500 m visoko hribovito pokrajino Strandža na jugovzhodu države.
Zahodni del Rodpov je sestavljen iz več gorskih masivov: južno od Sofije sta Vitoša in
Rila, v jugozahodnem delu države pa Pirin. Meja med Pirinom in Vzhodnimi Rodopi je
reka Mesta, med Rilo in Vzhodnimi Rodopi pa reka Jundola. Gorovja so zgrajena iz
paleozoiskih kristalinskih kamnin in so bogata s premogom ter z različnimi kovinskimi
rudami. Vrh Musala v gorovju Rila je z 2925 m najvišja gora v Bolgariji. Rili, znani po
ledeniško preoblikovanih ostrih vrhovih, strmih dolinah, ledeniških jezerih in obsežnih
gozdovih, pravijo “geografsko srce” Balkana. V Pirinu je kar 100 vrhov, ki presegajo
nadmorsko višino 2500 m, najvišji je Vihren (2915 m). Tudi tu je veliko ledeniških jezer,
medtem ko jih v vzhodnem delu Rodopov ni. Del Vzhodnih Rodopov, kjer je najvišji vrh
2191 m visok Goljam Perelik, je apnenčast s številnimi kraškimi pojavi. Gorovje je
pomembno za razvoj planinskega in zimskošportnega turizma.
Več kot dve tretjini površja države sta pod 600 m nadmorske višine. Ravnine pod 200 m
predstavljajo 31 %, planote, gričevja in nižja hribovja v pasu od 200 do 600 m pa 41 %.
Sredogorje v nadmorski višini od 600 do 1600 m obsega 25 % površja, le 2,5 % površja
pa sega nad 1600 m visoko. Povprečna nadmorska višina Bolgarije je 470 m.
Podnebje
V Bolgariji se stikata celinsko in sredozemsko podnebje. Zaradi razgibanega površja se
podnebne razmere spreminjajo na kratke razdalje. Severno od Stare planine je podne-
bje celinsko z mrzlimi, vlažnimi zimami in vročim, suhim poletjem, saj je ravnina ob Do-
navi odprta vremenskim vplivom iz srednje Evrope. Stara planina deluje kot pregrada in
preprečuje prodor hladnih zračnih gmot proti jugu, kar se kaže v tem, da je podnebje
severno od nje za 1° C hladnejše, pa tudi padavin je za 190 mm več kot južno od
8
gorovja. Povprečna julijska tempe-
ratura je od 23 do 25° C. Pozimi
so razlike večje; v severnem delu
države je povprečna temperatura
okrog –2°C, v južnem delu okrog
+2° C.
Stara planina je južna meja ob-
močja, kjer še prevladujejo celin-
ske zračne gmote, Rodopi pa so
severna meja območja, do koder
BOLGARIJA • N A R A VNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
V Rodopih in Stari planini prevla-
duje gorsko podnebje, odvisno od
nadmorskih višin. Poletja so kratka
in sveža, zime dolge in hladne.
Padavin je veliko, pozimi zapade
dosti snega, ki se obdrži pol leta,
ponekod v osojnih legah tudi celo
leto. Pozimi je dosti sonca, kar v
kombinaciji z debelo snežno odejo
ugodno vpliva na razvoj zimskega
SOFIJA (550 m n. v.; povprečna letna temperatura 10,4° C;
povprečna letna količina padavin 622 mm)
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
JFMAMJJASOND
padavine v mm
-5
0
5
10
15
20
25
temperatura v stopinjah
segajo sredozemski vplivi z Egejskega morja. Vmesno območje s Trakijskim nižavjem je
pod vplivom obeh sistemov, z rahlo prevlado sredozemskih vplivov. Zato so tu poletja
običajno dolga in suha. Zaradi prehodnosti območja se povprečne temperature in količi-
na padavin iz leta v leto spreminjajo. Povprečna količina padavin v Bolgariji je 630 mm,
vendar se količina med pokraji-nami zelo razlikuje. Dobrudža, obala Črnega morja in
del Trakijskega nižavja prejmejo tudi manj kot 500 mm padavin letno, zato so suše
reden pojav. Najvišja gorovja prejmejo letno v povprečju več kot 2500 mm padavin,
pozimi zapade veliko snega. Najbolj namočeno obdobje v notranjosti je zgodnje pole-
tje, ob morju pa jesen in zima.
Pozimi so pogosta neurja z močnimi vetrovi, za kotline je značilna temperaturna inverzija.
Zime ob Donavi so mrzle, medtem ko so doline, ki so odprte na jug proti Grčiji in Turčiji
(ob rekah Strumi, Mesti, Ardi in Marici), zaradi sredozemskih vplivov razmeroma tople.
Po njih se sredozemsko podnebje, ki v Bolgariji ni tako izrazito kot v drugih evropskih
sredozemskih državah, širi v notranjost. Vpliv Črnega morja je opazen le v razmeroma
ozkem priobalnem pasu.
turizma. Bolgarija ima okrog 2500 ur sončnega obsevanja, največ seveda poleti, kar je
ugodno za rast vinske trte, bombaža, pšenice in drugih kulturnih rastlin. Črnomorsko
primorje ima več sonca in topla suha poletja, kar je ugodno za razvoj turizma.
VARNA (3 m n. v.; povprečna letna temperatura 12,1° C;
povprečna letna količina padavin 474 mm)
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
JFMAMJJASOND
padavine v mm
0
5
10
15
20
25
temperature v stopinjah
9
          
                                                                                                                                                                                                                           
     
            
     
      
      
!          
  "#$     
       
  % $       
& #    
  ’    
  (     
 $   )*     
 +  ,   
      )      
 "# 
    #$  
-"%  
     
  ’  .
      
!"   #
  %’  
  (   ,  
(%    )     #  
6       )     #  
6       )#    ( %#  
#    ( %#  
   #  
     ’  ) ’% .  
/ 04 4/) %
BOLGARIJA • N A R A V NOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
KARTA
PODNEBNIH
OBMOČIJ
10
Vodovje
Severno od Stare planine, ki predstavlja razvodje med črnomorskim in egejskim povodjem,
tečejo reke, kot na primer Isker, Jantra, Vit po ozkih dolinah na sever proti Donavi, ki se
izliva v Črno morje. Vse reke, ki tečejo v Donavo, razen Iskerja, izvirajo na Stari planini.
Isker je s 368 km najdaljša povsem bolgarska reka. Izvira v Rili in teče proti severu mimo
Sofije ter prek Stare planine do Donave. Bolgarski pritoki prispevajo le 4 % od vse vode
Donave, ki je v povprečju široka od 1,6 do 2,4 km. Najvišji vodostaj ima junija, v zimskem
času pa v povprečju zamrzne za 40 dni. Nekatere manjše reke na vzhodu se izlivajo
neposredno v Črno morje. Najnižji vodostaj imajo septembra, veliko jih poleti presahne.
Reke južno od Stare planine tečejo večinoma v Egejsko morje. Najdaljša je Marica
(450 km), ki s svojimi pritoki odmaka zahodno Trakijsko nižavje, Srednjo goro, južna
pobočja Stare planine in severna pobočja vzhodnih Rodopov. V Egejsko morje se izlivata
tudi Struma (430 km) in Mesta (246 km).
Veliko rek ima precejšen strmec in jih je z izgradnjo akumulacijskih jezer mogoče
energetsko izkoriščati. Topljenje snega v gorah zagotavlja dovolj vode za hidroenergetsko
izkoriščanje in namakanje polj ravno v času, ko je marsikje v nižinah že suša. Poleg
umetnih jezer ima Bolgarija še obalna jezera pri Varni in Burgasu, ledeniška v gorah, pa
tudi kraška. Ima tudi več kot 500 mineralnih vrelcev. Kljub vsem naštetim vodnim virom je
v preteklosti v državi prihajalo do pomanjkanja vode, kar je predstavljalo oviro za razvoj
industrije.
Vse bolgarske reke so onesnažene, prav tako Črno morje, kar do določene mere negativno
vpliva na razvoj turizma. Edina plovna reka je Donava.
Akumulacijska jezera so sorazmerno pogosta tako v Vzhodnih Rodopih kot drugje po državi.
Na umetnih otočkih sredi jezera so ribogojnice. Foto Andreja Gobec Vidali.
BOLGARIJA • N A R A VNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
11
Prsti, rastje in živalstvo
Najrodovitnejša prst, černozjom, je na puhlici v severnem delu države. Je bogata s
humusom in zelo primerna za rast žit. V Trakijskem nižavju je najbolj rodovitna rjava prst
na rečnih naplavinah, zelo primerna za gojenje različnih kultur. V hribovju so najbolj
razširjene rendzine. Neprimerno gospodarjenje z gozdovi je marsikje povzročilo erozijo
prsti, intenzivno kmetijstvo pa je vzrok njihovemu onesnaženju na obsežnih območjih.
Bolgarija je stičišče stepskega, srednjeevropskega in sredozemskega rastja. V nižjih legah
gorskega sveta uspevajo hrastovi gozdovi, višje bukovi in bukovo-jelovi (800–1800 m)
ter smrekovi in borovi gozdovi (1800–2200 m). Naravno rastje v severnem delu države
so stepske trave, v črnomorskem primorju najdemo makijo in druge sredozemske združbe.
Gozdovi poraščajo 35 % površja države, polovica jih je primerna za gospodarsko
izkoriščanje. Vsi gozdovi so v državni lasti. Med letoma 1945 in 1975 so ponekod
posekali veliko gozda, večinoma v obliki obsežnih golosekov, kar je močno spremenilo
pokrajino in zmanjšalo biološko raznovrstnost. V devetdesetih letih 20. stoletja je
gospodarjenje z gozdovi postalo bolj racionalno in okoljevarstveno naravnano; povsod
so prepovedali golosečnjo in vpeljali prebiralno gospodarjenje z gozdovi. Goloseke so
ponekod zasadili s hitro rastočimi borovci. Najbolj prizadeti gozdovi so bili na južni
strani Stare planine.
Gozdovi so domovanje številnim živalskim vrstam: medvedom, volkovom, lisicam, srnjadi
in jelenjadi ter divjim mačkam, divjim prašičem in mnogim vrstam ptic. Zaradi svoje
geografske lege ima Bolgarija zelo bogato živalstvo in rastlinstvo z nekaj endemičnimi
vrstami, vendar na splošno velja, da prevladujejo živalske in rastlinske vrste, tipične za
Evropo. Z vidika biološke raznovrstnosti je zlasti pomemben osrednji del Stare planine,
saj tam živi polovica vseh vrst bolgarskega živalstva in rastlinstva. To bogastvo zagotavlja
enega največjih in najstarejših kompleksov bukovih gozdov v Evropi. V alpinskem in
subalpinskem pasu bolgarskih gorovij uspevajo tudi reliktne vrste rastlin iz ledene dobe.
Z vidika endemičnih vrst je zelo pomembno kraško območje Pirina in Rodopov. V Rili
živijo redki plazilci, sove, gamsi in ptice roparice. Kot pribežališče v času ledene dobe je
bila najpomembnejša Strandža, kjer živijo redki plazilci, ptice, šakali, dihurji in volkovi ter
uspevajo nekatere endemične rastlinske vrste. Do zdaj je bilo v Bolgariji ugotovljenih
170 endemičnih vrst. Samo semenovk je v državi okrog 3700 vrst. V Bolgariji raste še
okrog 200 rastlinskih vrst, ki so endemične v okviru Balkanskega polotoka. Bogastvo
rastlinskih vrst je posledica geografskega položaja države na stiku Srednje Evrope, Azije
in Sredozemlja in s tem prehodnega podnebja, ter posebne geološke zgodovine:
poledenitev je bila tu precej manj izrazita kot v drugih predelih Evrope, zato se je lahko
ohranilo mnogo vrst, ki so drugod zaradi ledenega pokrova izumrle. V tistem času sta se
flora in favna ohranili in še dodatno obogatili zaradi priselitve več vrst s poledenelega
ozemlja. Tak relikt iz predledeniške dobe je Haberlea rhodopensis, ki je stara več kot
dva milijona let in raste na Stari planini, Rodopih, Srednji gori in v Trakijskem nižavju.
Druga posebnost je Tulipa splendens, ki raste samo v vasi Simeonovo pri Jambolu v
BOLGARIJA • N A R A VNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
12
jugovzhodni Bolgariji. Omeniti velja tudi rastlino Silivriak, ki brez vode zdrži kar 31
mesecev, kar je največ med vsemi rastlinami na svetu.
Zaradi bogastva flore in favne so v Bolgariji številna jezera, močvirja, dele gozdov in
gorske vrhove proglasili za rezervate mednarodnega pomena.
Življenje v Črnem morju ni bogato. Globlji deli morja so že od nekdaj revni s kisikom,
zato se je vse živalstvo osredotočilo v tankem zgornjem sloju vode. Onesnaženje je ta
sloj še stanjšalo, intenziven ribolov pa zmanjšuje število rib. Med drugim je to povzročilo,
da so nekoč zelo pogosti delfini že skoraj izginili, saj nimajo hrane. Prav tako je na robu
preživetja sredozemski tjulenj oziroma medvedjica; le še nekaj primerkov živi okrog rtov
Kaliakra in Maslen.
Okoljski problemi
Podobno kot druge socialistične države je tudi Bolgarija videla socialno blaginjo in
napredek v neovirani industrijski rasti. Industrija se je razvijala na škodo okolja, denarja
za izvajanje preventivnih ukrepov in sanacijo ni bilo. Po drugi svetovni vojni je bilo sicer
sprejetih nekaj zakonov, s katerimi naj bi pred onesnaženjem zaščitili zrak, vode in prsti
oziroma zmanjšali njihovo onesnaževanje in zavarovali območja posebne vrednosti.
Vendar so ostali ti predpisi le na papirju, v praksi se jih namreč ni upoštevalo. Tako se v
času komunistične vladavine Todorja Živkova ni upoštevalo in ocenjevalo škode, ki jo je
povzročal industrijski razvoj. Zaradi takega pristopa so bile vse teme, ki so se dotikale
okoljskih problemov, v bistvu prepovedane. Šele konec osemdesetih let 20. stoletja so se
stvari obrnile na bolje. Zaradi pritiska javnosti in nevladnih organizacij so se začeli izva-
jati številne raziskave in ukrepi za izboljšanje stanja. Leta 1991 so bolgarski okoljevarst-
veniki ocenili, da je zaradi pretirane rabe mineralnih gnojil in sredstev za varstvo rastlin
prekomerno obremenjenih okrog 60 % obdelovalnih zemljišč. Prav takšen delež bol-
garskega prebivalstva je bil izpostavljen tolikšnemu onesnaženju, da je škodovalo njego-
vemu zdravju. Mesta Asenovgrad, Dimitrovgrad, Kărdžali, Plovdiv, Ruse in Vraca so bila
onesnažena do take stopnje, da so prebivalcem zagotovili brezplačne zdravniške preg-
lede in zdravljenje. Dve tretjini rek sta bili močno onesnaženi, med njimi Jantra, ki naj bi
bila najbolj onesnažena evropska reka. Kar dve tretjini prvotnih gozdov sta bili posekani,
kar je povzročilo erozijo, ki jo je še pospešila čezmerna paša. Kljub številnim ugoto-
vitvam, ki so kazale na nujnost zaščite okolja, je Bolgarija rešitvi problema namenila
izjemno malo sredstev.
Največji problem je predstavljalo močno kemijsko onesnaženje Donave, ki sta ga
povzročali tako Romunija kot Bolgarija. Mesto Ruse je bilo onesnaženo do take mere,
da se je leta 1990 izselilo 3000 družin, kljub temu, da je vlada v želji po ohranitvi
dobrih odnosov z Romunijo problem hotela prikriti. Takrat so postala zelo dejavna okolje-
varstvena gibanja, zaradi katerih je bilo zaprtih tudi nekaj tovarn in uvedenih precej
dodatnih zaščitnih ukrepov. Posebno odmevno je bilo onesnaženje kmetijskih zemljišč
BOLGARIJA • N A R A VNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
13
okrog Srednogorja, kjer je tovarna izpuščala v zrak nevarne snovi, ki so vsebovale ba-
ker, svinec in arzenik. Poleg tega so v bližnje reke izpuščali strupene odpadne vode, ki
so jih potem uporabljali za namakanje v okolici Plovdiva in Pazardžika, kjer je eno od
najrodovitnejših območij v Bolgariji. Močno onesnažena je bila tudi podtalnica. Petroke-
mična tovarna v Burgasu je tako zelo onesnažila Črno morje, da je v polmeru 30 km od
tovarne odmrlo vse rastlinstvo in živalstvo. Črno morje je zaradi zaprtosti namreč zelo
občutljivo za onesnaženje, poleg tega Donava prinaša vanj onesnaženo vodo iz osmih
držav z razvitima industrijo in kmetijstvom. Če se razmere ne bi spremenile, bi Črno
morje kaj kmalu postalo mrtvo. Nadzor nad odplakami iz tovarne in tankerji, ki vozijo
nafto v rafinerijo, je onesnaženje zmanjšal in onesnaženo območje zožil na Burgaški
zaliv. K temu pripomorejo tudi morski tokovi v zalivu, ki nesnage ne odnašajo na odprto
morje. Tako so zdaj vode okrog Sozopola in Nesebăra čiste in primerne za kopanje.
Podobnih okoljevarstvenih problemov je še več. Tudi večina bolgarskih mest se je soočila
s hudimi okoljskimi problemi. Zlasti je problematično onesnaženje zraka v kotlinskih mes-
tih, ki je posebno izrazito v času zimske temperaturne inverzije.
Za reševanje okoljevarstvenih problemov je Bolgarija zaprosila za mednarodno pomoč.
Poleg tega so z namenom najti rešitve za kritično onesnaženost Črnega morja svoja
prizadevanja strnili znanstveniki iz vseh črnomorskih držav.
Stara planina je s 530 km najdaljša gorska veriga.
Imenuje se tudi Balkan in po njej je dobil ime cel polotok.
♦
Najvišji vrh Bolgarije in hkrati Balkanskega polotoka je 2925 m visoka Musala v Rili.
Prve zapiske o vzponu nanjo je naredil že Kralj Filip II., oče Aleksandra Velikega.
♦
Največji zaliv je Burgaški zaliv, ki se zajeda 31 km v notranjost.
Njegova največja širina je 41 km, globina pa 25 m.
♦
Največje obalno jezero s površino 18 km
2
 je pri Varni. Hkrati je tudi najglobje obalno jezero,
globoko do 19 m.¨Največje ledeniško jezero je Smradlivoto v Rili (21,2 ha.)
♦
Najvišje ležeče jezero je ledeniško jezero Popovoto v Pirinu na nadmorski višini 2715 m.
♦
Najdaljša bolgarska reka je Isker z dolžino 368 km.
♦
Najvišji slap je Raiskoto praskalo, visok 124 m.
Bolgarija ima skoraj 300 slapov, od tega je 70 zaščitenih.
♦
Najmočnejši kraški izvir je Glava panega v bližini Loveča.
Njegova izdatnost je 4178 litrov na sekundo.
♦
Največ mineralnih izvirov je v mestu Velingrad, več kot 70.
♦
Najtoplejši mineralni izvir so našli v vasi Separeva banja pri mestu Dupnica v Rili.
Voda ima kar 103,8° C, kar pomeni, da je izvir najtoplejši v Evropi.
♦
BOLGARIJA • N A R A VNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
14
Pri mestu Petrič na jugozahodu države je edini bolgarski vulkan, ki pa ni več dejaven.
♦
V Bolgariji je registriranih okrog 4000 kraških jam. Najdaljša med njimi meri 15 km in se
razprostira v nedrjih gorovja Vitoša, blizu vasi Bosnek. Oblikovalo jo je šest podzemnih rek.
♦
Najnižja temperatura je bila izmerjena v mestu Tran leta 1947, - 38,3° C.
♦
Najvišja temperatura je bila izmerjena v Sadovem blizu Plovdiva leta 1916, 45,2° C.
♦
Največja količina dežja je bila izmerjena 21. avgusta leta 1951 v Varni.
V štiriindvajsetih urah je padlo 342 litrov dežja na kvadratni meter.
♦
Decembra leta 1948 je megla v Sofiji trajala neprekinjeno 29 dni, v Plovdivu in Lomu pa 28 dni.
♦
Najstarejše drevo je hrast v vasi Granit pri Stari Zagori. Njegova starost je bila ocnjena na 1650 let.
Krošnja drevesa pokriva kar 1017 m
2
, obseg debla je 7,45 m, višina pa 23,4 m.
♦
Najvišje drevo je 62 m visoka bela jelka (Bajkuševa mura) v gorovju Pirin. Stara je okrog 360 let.
♦
Najredkejša živalska vrsta je črnomorski tjulenj, saj je le še pet teh živali.
Živijo v jamah okrog rtov Kaliakra in Maslen.
♦
Najdaljša pot, ki jo opravijo jegulje v času paritve, je potovanje iz bolgarskih rek v Sargaško morje
vzhodno od Floride.
BOLGARIJA • N A R A VNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
15
ZGODOVINSKI PREGLED
Starejša zgodovina
Ozemlje Bolgarije je bilo že zelo zgodaj poseljeno. To potrjujejo ostanki iz paleolitika,
ki so jih našli v jamah na Stari planini. Številčnejše so najdbe iz poznejših obdobij; najlepše
ohranjene najdbe iz neolitika so pri Stari Zagori in iz bakrene dobe pri Varni. Zaradi
močnih podnebnih sprememb so poljedelska ljudstva, ki so izdelovala lončene posode
ter čudovite izdelke iz bakra in zlata, ozemlje zapustila. V bronasti dobi so se tu naselili
prišleki iz srednje Evrope. Do konca drugega tisočletja pr. n. št. so se priseljene skupine
s tu že prej živečimi plemeni zlile v etnično in lingvistično enotno skupino, znano pod
imenom Tračani. Politeistični Tračani so se ukvarjali z vinogradništvom in bili pravi umetniki
v izdelovanju kovinskih predmetov. Poleg tega so bili odlični vojščaki, predvsem lokostrelci
in konjeniki. Kljub asimilacijskim pritiskom grških kolonistov na črnomorski obali in poznejši
nadvladi države Filipa Makedonskega, do prihoda Rimljanov niso bili nikoli v celoti
podjarmljeni. Rimljani so do leta 46 pr. n. št. zavzeli cel polotok, romanizirali Tračane in
ustanovili dve pokrajini, Mezijo na severu in Trakijo na jugu. Razvili so mesti Serdico
(Sofija) in Trimontium (Plovdiv) ter zgradili številne ceste in vojaške postojanke. Stalni
vpadi barbarskih ljudstev (Goti, Vizigoti, Huni) s severa so slabili moč rimskega imperija,
ki se je leta 330 razdelil na dva dela; ozemlje današnje Bolgarije je prišlo pod nadvlado
Bizanca. Kljub močni obrambi na njegovih mejah je slovanskim plemenom v šestem
stoletju uspelo priti na bizantinsko ozemlje. Tam so se naselila in ustalila, ustanovila
plemenske zveze in se ukvarjala predvsem s kmetijstvom. Slovani so številčno hitro presegli
tamkaj prvotno živeča ljudstva ter jezikovno in kulturno prevladali.
Prvo bolgarsko cesarstvo in Samuelova država
Bolgari so hunsko-onogurskega porekla. Njihovo prvotno bivališče je bilo v stepah ob
spodnji Volgi. Sredi 7 . stoletja so jih od tam potisnili Hazari, tako da so prispeli do ustja
Donave. Etnično in lingvistično so bili podobni Hunom in Avarom. Sprva njihovi vpadi na
bizantinsko ozemlje niso pomenili resne nevarnosti, dokler niso leta 679 pod vodstvom
podjetnega kana Asparuha vdrli čez Donavo in se med Donavo in Staro planino za
stalno naselili. Bolgari so v deželi naleteli na ustaljena slovanska plemena in jih z lahkoto
podjarmili ter jim vsilili politično nadoblast, državno-vojaško ureditev in ime. Leta 681 se
16
je oblikovala prva bolgarska država s središčem v Pliski. Bolgarska država je bila prva
slovanska država na Balkanu, Bizanc jo je priznal leta 682. Večina prebivalstva je bila
slovanskega porekla, Bolgari pa so predstavljali vladajoči sloj. Prej kot v dvesto letih so
se Bolgari med številnimi Slovani slovanizirali. Sprejeli so njihov jezik, kulturo in navade.
Država je bila uspešnejša v času vladavine kana Kruma (803–814) in njegovega sina
Omurtaga (8 14–83 1), ki je osvojil ozemlja vzhodno od Tise in tudi Serdico, najsevernejšo
bizantinsko trdnjavo v Bolgariji, ter prodrl do carigrajskega obzidja. Sledilo je stoletje
vojn s srbskimi, hrvaškimi in drugimi slovanskimi plemeni na Balkanu, ter z Bizancem.
Bizantinsko-bolgarska napetost je imela usodne posledice, ki so krščanstvo razcepile na
vzhodno in zahodno cerkev. Bolgarski kan Boris I. Mihael (852–889) se je zavedal, da
je Bolgarija v primerjavi z Bizancem v slabšem političnem položaju, ker je še poganska.
Zato se je odločil za prevzem krščanstva, toda ne od politično nevarnega Bizanca,
temveč od Frankov. Zaradi velikega političnega pritiska in vojaške grožnje je popustil in
leta 864 sprejel krščanstvo od Bizanca. Kmalu se je zataknilo pri vprašanju jurisdikcije
Carigrada nad bolgarskimi škofijami, ki naj bi bile podrejene neposredno Carigradu.
Boris si je v cerkveno-administrativnem pogledu prizadeval za neodvisno cerkev. Zato se
je obrnil neposredno na Rim, ki je njegovo ponudbo sprejel, saj je v njej videl možnost
širitve vpliva proti vzhodu. V Bizancu se je javno mnenje usmerilo proti Rimu, kar je bil
začetek razkola med cerkvama. Ker je Boris od Rima želel dobiti tudi avtonomno bolgarsko
katoliško cerkveno organizacijo, je papeža zaprosil za posebnega bolgarskega
nadškofa. Papež na to ni pristal, saj je hotel imeti Bolgarijo trdno pod nadzorom s pomočjo
podrejenih škofij. Zato se je premeteni Boris še enkrat obrnil na bizantinskega carja
Vasilija I., ki je bil v sporu z Rimom in je Bolgariji z veseljem obljubil nadškofijo, podrejeno
sicer carigrajski patriarhiji, a v administrativnem pogledu neodvisno. Od takrat dalje je
Bolgarija v okviru vzhodne pravoslavne cerkve in vsa poznejša prizadevanja Rima za
uveljavitev svojega vpliva so bila zaman.
Prva bolgarska država je bila najmočnejša v času Borisovega sina, carja Simeona I.
Velikega (893–927), ki je uvidel, da Bizanc izkorišča Bolgarijo tako cerkveno kot
gospodarsko. Zato je bolgarsko cerkev povzdignil na stopnjo patriarhije, s čimer je
postala enakovredna bizantinski cerkvi. Bizanc se je maščeval tako, da je proti Bolgarom
naščuval Madžare. Simeon jih je z veliko težavo premagal in jih iz Besarabije pregnal
čez Karpate v Podonavje in Potisje, kjer so ostali vse do sodobnosti. Zatem se je Simeon
posvetil razvoju gospodarstva, predvsem trgovine, urejanju cerkve in kulturnemu napredku;
to obdobje velja za zlato dobo bolgarske literature in umetnosti. Bolgari so sprejeli
starocerkveno slovanščino in abecedo, ki sta jo zasnovala Ciril in Metod, s čimer sta
omogočila, da so za državne, civilne in verske namene uporabljali lasten jezik, medtem
ko je večina srednjeveške Evrope takrat še vedno uporabljala grščino, latinščino ali
hebrejščino. Simeon je glavno mesto države preselil v Preslav. Leta 913, ko je bil s strani
Bizanca ponovno izzvan, je stopil v vojno in s četami prodrl vse do obzidja Carigrada.
Po velikih vojaških uspehih se je razglasil za “carja Bolgarov in Grkov”, saj se je njegovo
cesarstvo raztezalo vse do Jadranskega in Egejskega morja ter do Dnjepra. Po njegovi
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
17
smrti, ko sta vladala njegov sin Peter I. Sveti (927–969) in Boris II. (969–71), so državo
močno oslabili notranji konflikti. Tako oslabljeno je napadel Bizanc in si jo leta 971
povsem pokoril.
Iz obsežnega upora proti bizantinski nadoblasti je leta 976 izšla Samuelova država.
Car Samuel je prestolnico preselil v Ohrid, saj je bil vzhodni del nekdanje države v
bizantinskih rokah. Notranji nemiri v Bizancu so Samuelu olajšali vojaška osvajanja v vse
smeri; nazadnje se je odpravil na sever in opustošil srednjo Dalmacijo. Ko si je Bizanc na
začetku 1 1. stoletja opomogel, je Vasilij II. vse svoje sile usmeril v boj proti Samuelu. Ta je
v samo nekaj letih izgubil več kot polovico ozemlja. Štiri leta po bitki pri gori Belasici
blizu Strumice (leta 1014), ko so bili Bolgari hudo poraženi, je bizantinski vladar Vasilij II.
prevzel oblast nad ozemljem. Ker ni mogel takoj osvojiti Strumice, je dal oslepiti 14.000
Samuelovih vojakov in le vsakemu stotemu je pustil po eno oko. Tako izmaličene je
poslal k Samuelu. Ob pogledu nanje je car dobil srčni napad in umrl. Med letoma 1018
in 1185 je bilo bolgarsko ozemlje pod vladavino Bizanca. Cerkev je bila močno
helenizirana, bizantinski stil sta prevzeli tudi arhitektura in umetnost.
Drugo bolgarsko cesarstvo
Leta 1 185 sta Bolgare izpod oblasti Bizanca osvobodila kneza Peter II. (1 185–1 187) in
Ivan Asen I. (1 187–1 196) ter ustanovila drugo bolgarsko državo, katere središče je bilo
Veliko Trnovo. Izdajalski zavezniki Bizanca so oba ubili. V času Kalojana (1 197–1207),
Asenovega mlajšega brata, je država dosegla neodvisnost od Bizanca; najprej je
obsegala ozemlje med Staro planino in Donavo, do 13. stoletja pa se je razširila še na
dele Srbije in zahodno Makedonijo. Po zlomu Bizanca v četrti križarski vojni leta 1204
in nastanku Latinskega cesarstva je bila Bolgarija eden od glavnih tekmecev v boju za
bizantinsko nasledstvo. Vendar je bil Kalojan umorjen, preden je načrte uresničil. Obdobju
anarhije pod carjem Borilom (1207–1 218) je sledilo uspešno obdobje carja Ivana Asena
II. (1218–1241). Prestolnico je spremenil v pomembno literarno in umetniško središče,
zasedel je zahodno Trakijo, ostalo Makedonijo in dele Albanije. Takrat je Bolgarija
dosegla največji obseg in je povsem prevladala na Balkanskem polotoku. Vendar Ivan
Asen II. ni osvojil Carigrada in ni ustanovil grško-bolgarskega cesarstva, kar je bil njegov
glavni cilj. Po njegovi smrti so moč države omajali vpadi Tatarov. Bolgarija je pridobljena
ozemlja postopoma izgubljala in se drobila na fevdalne pokrajine. Za ta čas so značilni
kmečki upori, saj so bile fevdalne dajatve izjemno velike. Na prestolu se je zamenjalo
več vladarjev, na primer Kaliman I. in II., Mihael I. Asen, Konstantin Tih Asen, Jurij I. Terter,
Smilec, Svetoslav Teodor. Car Mihael II. Šišman (1323–1330) je hotel osvojiti Srbijo, a
je bil leta 1330 pri Velbuždu poražen. Srbsko-bolgarski odnosi so se normalizirali v
obdobju srbskega vladarja Dušana Silnega (1331–1355), ki se je oženil s sestro
bolgarskega carja Ivana Aleksandra (1331–1371). Po njegovi smrti so Bolgarijo ponovno
oslabili boj za prestol ter vmešavanja Turkov in Madžarov.
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
18
Turška nadvlada
Turki so na Balkan prispeli leta 1362 in v naslednjih tridesetih letih zavzeli večino bolgarskega
ozemlja. Leta 1385 so zavzeli Sofijo, leta 1393 pa je Bolgarijo sultan Bajazit I. vključil v
turško državo. Zaprl je cerkve in samostane; začela se je petstoletna turška nadvlada in s
tem mračno obdobje bolgarske zgodovine. Turki so se naselili v večjih naseljih ter pregnali
Bolgare na podeželje in v gore. Kristjani so morali plačevati izjemno visoke davke, zato so
se nekateri spreobrnili v islam (tem pravijo Pomaki). Občasno so se pojavljali upori, vendar
so bili brutalno zatrti; samo leta 1657 je bilo požganih 218 cerkva in 33 samostanov.
Bolgarska nacionalna in kulturna identiteta je uspela preživeti v izoliranih samostanih, kakršen
je bil Rilski. Preko samostanov so navezali tudi stike z Rusijo. Vera, bolgarski jezik in kulturna
dediščina so se ohranili tudi v odmaknjenih vaseh, zlasti v Rodopih. To je tudi čas tako
imenovanih hajdukov, upornikov proti Turkom, ki so se skrivali v gozdovih.
Turška nadvlada je gospodarski razvoj najprej povsem ustavila. Sčasoma, vendar zelo
počasi, se je položaj spremenil. Bolgari so turško cesarstvo oskrbovali z volno, oblačili in
hrano; nastal je sloj premožnejših trgovcev, ki so pozneje prispevali k narodnemu
preporodu. Gospodarski razvoj je bil še hitrejši po krimski vojni, ko se je turški imperij
moral odpreti zahodnim državam.
Velika Bolgarija
Ob koncu 18. stoletja, ko je začela moč turškega imperija zaradi notranjih nasprotij slabeti,
se je začelo oblikovati bolgarsko narodnoosvobodilno gibanje - bolgarski nacionalizem,
katerega najbolj znani voditelji so bili Georgi Rakovski, Ljuben Karavelov, Vasil Levski in
Hristo Botev. Razred bogatih trgovcev, ki so trgovsko sodelovali z zahodnoevropskimi
državami, je želel oživiti bolgarsko kulturo. Zacveteli so glasba, slikarstvo, arhitektura in
literatura, za osnovo so jemali tipične bolgarske narodne motive. Odpiralo se je šole in
čitalnice, kjer so poučevali in brali v bolgarskem jeziku. Izšli so prvi bolgarski časopisi. Leta
1870 je Turčija priznala avtonomno bolgarsko cerkev, kar je bil pomemben korak k
neodvisnosti. Ker pa je bila politično Bolgarija še vedno odvisna, so voditelji preporoda, ki
so pod vodstvom Levskega ustanovili Bolgarski revolucionarni centralni komite, pripravljali
vstajo proti Turkom. Izbruhnila je v Koprivici leta 1876. Turki so jo zatrli in v znak maščevanja
na okruten način pobili 30.000 ljudi ter uničili številne vasi. To je sprožilo odpor v
zahodnoevropskih državah, zlasti pa v Rusiji, ki je Turkom zagrozila z vojno. Pri tem so jo
vodili panslovanska čustva in želja, da bi segla do Carigrada in nadzorovala Bospor. Na
stran Bolgarov sta stopili celo Velika Britanija in Francija. Obe državi sta bili namreč dolgo
nenaklonjeni Rusiji, ker sta se bali njene moči in sta podpirali Turčijo, kar se je najbolj
pokazalo v času krimske vojne med letoma 1854 in 1856. Takrat sta oblegali ruska
črnomorska pristanišča ter pri tem upali, da bo turški imperij preživel v tedanjem obsegu,
vendar ob sprejetju nekaterih reform, ki pa jih je sultan na njuno razočaranje zavrnil. Da bi
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
19
umirili položaj, je bila v Carigradu sklicana konferenca, na kateri so Turkom predlagali
ustanovitev avtonomne bolgarske province, kar so ti gladko zavrnili. Rusi vojne s Turki niso
začeli, ker so se bali avstrijskega posredovanja. Zato so Rusi z Avstrijci sklenili tajen dogovor,
da bodo Rusi podpirali Avstrijce pri njihovih zahtevah do Bosne in Hercegovine, če v rusko-
turških konfliktih Avstrija ostane nevtralna. Po tem dogovoru je ruski car Aleksander II. (Bolgari
mu pravijo tudi car Osvoboditelj) aprila 1877 napovedal vojno Turčiji. Največje bitke so se
bile v Plevni in na prelazu Šipka na Stari planini. V enoletni vojni je Rusija izgubila okrog
200.000 vojakov. S pomočjo številnih bolgarskih prostovoljcev so turško vojsko pregnali
skoraj do Carigrada. Po rusko-turški vojni v letih 1877–1878 so z mirovnim sporazumom v
San Stefanu (3. 3. 1878) ustanovili Veliko Bolgarijo, ki je obsegala še Makedonijo ter dele
Albanije, Srbije in Trakije. Vendar so se zahodnoevropske velesile novoustanovljene države
kmalu ustrašile, zlasti njenega morebitnega sodelovanja z Rusijo, zato so tri mesece pozneje
na berlinskem kongresu (13. 7 . 1878) prejšnji dogovor bistveno korigirale. To sta zahtevali
zlasti Francija in Velika Britanija, ker sta se bali ruske ekspanzije. Makedonija in južna
Trakija sta bili vrnjeni Turčiji, ostalo ozemlje pa so razdelili na dva dela: med Donavo in
Staro planino, vključno s Sofijo, je bila neodvisna kneževina Bolgarija, južno od Stare
planine pa je nastala Vzhodna Rumelija, avtonomna provinca v okviru turškega imperija.
Zapuščina berlinskega kongresa, ki je regijo razdelil ne glede na narodne značilnosti, je
za vedno zaznamovala Balkan.
Aprila 1879 je veliko sobranje v Velikem Trnovem sprejelo liberalno ustavo, ki je določala,
da bo parlament izvoljen s splošno volilno pravico. Hkrati je za bolgarskega kneza
izbralo princa Aleksandra I. (1879–1886) iz nemške rodbine Battenberg, ki je v času
osvobodilne vojne sodeloval z Rusi. Bolgarija in Vzhodna Rumelija sta se združili po
plovdivskem uporu leta 1885, vendar zaradi poslabšanja odnosov med princem
Aleksandrom in ruskim carjem Rusija združitve ni hotela priznati. Ruski vladar je zahteval
abdikacijo princa in je iz bolgarske vojske odpoklical vse svoje častnike. Ker se je Srbija
zbala, da bo združitvi Bolgarije in Vzhodne Rumelije sledila ozemeljska širitev države
na zahod, je izbruhnila srbsko-bolgarska vojna (1885–1886), ki se je končala s statusom
quo oziroma mirovnim sporazumom v Bukarešti (3. 3. 1886). 9. 8. 1886 so rusofilski
častniki kneza Aleksandra prisilili zapustiti državo in ustanovljena je bila proruska vlada.
Le-to je v nekaj dneh strmoglavil liberalni politik Štefan Stambulov. Ta je knezu sicer želel
pomagati pri vrnitvi v državo, vendar ga je le-ta razjezil s prijateljevanjem z ruskim carjem.
Septembra leta 1886 je bil knez prisiljen abdicirati. Stambulov je bil vodja tako
imenovanega regentskega sveta in nenaklonjen Rusiji, zunanjo politiko Bolgarije pa je
preusmeril k Avstriji in Nemčiji. Na njegovo pobudo je bil kljub ruskemu nasprotovanju
za kneza izbran Ferdinand I. iz nemške rodbine Sachsen-Coburg-Gotha-Kohary (1887–
1918), ki ga evropske velesile vse do leta 1896 niso priznavale. Stambulov je bil premier,
a se je vmešaval v knezovo osebno življenje in “igral” neke vrste diktatorja, vse dokler
ga, najbrž po ukazu samega Ferdinanda I., leta 1895 niso ubili makedonski teroristi.
V dobi njegovega vladanja se je zgodil pomemben gospodarski zasuk. Odprl je vrata
avstrijskemu kapitalu, gradile so se železnice in tovarne. Industrializacija je povzročila
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
20
globoke družbene spremembe; obrt je nazadovala, številni obrtniki so propadli, hkrati
so propadale tudi majhne kmetije, ki niso zmogle plačevati velikih davkov. Krepil se je
proletariat. Ruski pritisk je zamenjal avstrijski, nastajanje kapitalistične družbe je ta proces
le še poglobilo. Razvilo se je delavsko gibanje, povsod so ustanavljali sindikate. V tem
času je Bolgarija gospodarsko napredovala, oblikovali sta se tudi dve stranki, ki sta imeli
velik vpliv pozneje: predhodniki komunistov Socialni demokrati in Kmečka zveza.
Balkanski vojni
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je položaj na vzhodu Balkanskega polotoka za velesile
postajal neobvladljiv. Ferdinand I. je izkoristil zmedo, ki je nastala z mladoturško revolucijo,
in 5. 10. 1908 razglasil popolno neodvisnost Bolgarije, sebe pa pozneje oklical za
carja (tretje bolgarsko cesarstvo). Politična kriza na ozemlju turškega imperija je pomenila,
da sta bili Makedonija in južna Trakija spet predmet razprav med Bolgarijo in sosednimi
državami, ki so se dogovorile o skupnem boju proti Turkom. Leta 1911 se je začela
oblikovati tako imenovana balkanska zveza. Najtežja so bila srbsko-bolgarska pogajanja,
saj sta obe državi zahtevali Makedonijo. Pod pritiskom Rusije je bil dosežen kompromis:
Srbija je Bolgariji priznala pravico do ozemelj vzhodno od Rodopov in reke Strume,
Bolgarija pa Srbiji ozemlje severno od Šar planine. Vmes je ostala nevtralna cona med
Šar planino in Rodopi, med Egejskim morjem in Ohridskim jezerom. Pravic in želja
Makedoncev ni nihče upošteval, saj tako Bolgari kot Srbi makedonskega naroda niso
priznavali. Enako je bilo pri Grkih in zaradi njihovih zahtev po Egejski Makedoniji s
Solunom vred je bilo sporazum z Bolgari mogoče skleniti šele leta 1912. Četrta zaveznica
je bila Črna gora. Še istega leta jeseni se je začela prva balkanska vojna, v kateri je
Bolgarija skupaj z zaveznicami premagala Turčijo in jo izrinila iz Evrope. Ta vojna je
Bolgariji dala upanje za pridobitev ozemelj, ki so ji bila vzeta na berlinskem kongresu.
30. 5. 1913 je Turčija v Londonu podpisala mirovno pogodbo, velike sile pa so
zaveznicam prepustile, da si zasedeno ozemlje same razdelijo. Med Bolgari in Srbi se
je takoj vnel spor glede Makedonije, na drugi strani pa so se Grki prerekali zaradi
Soluna. Srbi in Grki so 1. 6. 19 13 sklenili pogodbo o prijateljstvu in obrambi proti Bolgarom.
S to pogodbo so rešili mejna vprašanja v Makedoniji (ta meja velja še danes), Srbija pa
je za 50 let dobila prosto cono v solunskem pristanišču. Bolgarija je dobila območje
Odrina ter zahodno in vzhodno Trakijo. Ker je bila nezadovoljna z delitvijo ozemlja in je
hotela dobiti večino Egejske in Vardarske Makedonije, je 30. 6. 1913 napadla srbske in
grške položaje v Makedoniji. Srbska vojska jo je premagala v bitki ob Bregalnici (9. 7 .
1913). V vojno proti Bolgariji sta stopili še Turčija, ki je znova zasedla Odrin, in Romunija,
ki je od Bolgarije zahtevala del Dobrudže in je brez težav prodrla do Sofije. Bolgarija
je morala prositi za premirje, saj se je Ferdinandova odločitev za napad pokazala za
hudo napako. Po mirovnih sporazumih v Bukarešti (10. 8. 1913) in Carigradu (16. 9.
1913) je morala Bolgarija prepustiti Romuniji južno Dobrudžo, Turčiji območje Odrina,
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
21
obdržala pa je vzhodno Trakijo in Pirinsko Makedonijo; ostal ji je tudi dostop do Egejskega
morja na območju med Mesto in Dedeagačem. Srbija je dobila Vardarsko Makedonijo,
Grčija pa Egejsko. Po tem se je Bolgarija povezovala z Avstrijo in Nemčijo. Balkanski
vojni sta bili v bistvu prvi veliki bitki prve svetovne vojne, posledice razdora med
zaveznicami v prvi balkanski zvezi pa se še vedno čutijo.
Svetovni vojni in obdobje med njima
V prvi svetovni vojni je Bolgarija najprej razglasila nevtralnost, nato pa septembra 1915
prestopila na stran Nemčije in Avstro-Ogrske ter se vojskovala proti Srbiji, Romuniji in
drugim antantnim silam, Veliki Britaniji, Franciji in Rusiji. Na odločitev k pridružitvi centralnim
silam so vplivali sovraštvo do Srbije in nemške obljube, da bo Makedonijo dobila brez
žrtev. Sledila so tri leta, ko so zapirali vojne nasprotnike in je na tisoče bolgarskih vojakov
umrlo v makedonskih gorah. Zaradi nasprotovanja ljudstva pronemški politiki je Ferdinand
abdiciral in prestol je zasedel njegov sin Boris III. (1918–1943). Z mirovnim sporazumom
v Neuillyju (27. 11. 1919) je Bolgarija izgubila vse, kar je pridobila v tej vojni, in še
dostop do Egejskega morja. Poleg tega je morala zmanjšati število vojakov in oborožitev
ter za povzročeno škodo plačati izdatno odškodnino.
Obdobje med svetovnima vojnama so zaznamovali skromna gospodarska rast, huda
gospodarska kriza, kričeča socialna nasprotja in politični nemiri, povezani s tako
imenovanim makedonskim vprašanjem, pa tudi konflikt z Grčijo leta 1925, ko je le-ta
vdrla na bolgarsko ozemlje, za kar je bila kaznovana. Najmočnejša in najvplivnejša
stranka je postala Bolgarska kmečka nacionalna zveza pod vodstvom Aleksandra
Stamboliskega, ki je postal ministrski predsednik. Njegova politika je bila bolj kot mestom
naklonjena podeželju, zato si je nakopal jezo meščanstva. Ker je skušal zgladiti spore z
Jugoslavijo, je postal tarča nacionalistov in bil leta 1923 umorjen. Za tem je bila vse do
leta 1931 na oblasti Koalicija demokratičnih sil pod vodstvom Aleksandra Cankova.
Komunistična partija je bila prepovedana, njeni voditelji so pobegnili v Rusijo, mnogo je
bilo ubitih. To je bilo obdobje političnih umorov, saj je bilo med letoma 1923 in 1934
umorjenih več kot 900 ljudi. Na začetku tridesetih let je na volitvah zmagala levo usmerjena
koalicija Ljudski blok, ki pa zaradi splošne gospodarske krize ni bila uspešna. Iz Rusije
so se vrnili komunisti in ustanovili Bolgarsko delavsko stranko, ki je bila kmalu prepovedana,
Cankov pa je po Hitlerjevem vzoru ustanovil nacionalno socialistično gibanje. Konec
političnim spremembam je naredil car Boris III., ki je leta 1935 vzpostavil diktaturo;
parlament je bil razpuščen, stranke pa ukinjene.
Kljub temu, da je ob izbruhu druge svetovne vojne Bolgarija razglašala nevtralnost, je
pod pritiskom Rajha popustila. S sporazumom v Craiovi (7. 9. 1940) je od Romunije
dobila vrnjeno južno Dobrudžo, v kar je Romunijo prisilila Nemčija. V Bolgariji so spet
oživele ozemeljske zahteve in ker je pri tem pričakovala pomoč Nemčije, je 1. 3. 1941
pristopila k trojnemu paktu in dovolila navzočnost nemških sil, ki so 6. 4. 1941 z njenega
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
22
ozemlja napadle Jugoslavijo in Grčijo. V zahvalo za pomoč je dobila južni del Srbije in
Makedonijo.
Kljub pronemški politiki Bolgarija ni nikoli napovedala vojne Sovjetski zvezi. Prav tako ni
privolila, da bi Rajhu predala okrog 50.000 Judov, ki so živeli v državi. Leta 1943 je car
Boris teden dni po sestanku s Hitlerjem skrivnostno umrl. Nekateri še vedno menijo, da
ga je Hitler dal zastrupiti, ker ni spoštoval ukazov glede Judov in Rusije. Nasledila sta ga
šestletni sin Simeon II. in pronemška vlada pod vodstvom Dobri Božilova. Pozimi 1943–
1944 so zavezniške sile bombardirale Sofijo in nekaj večjih mest, kar je še povečalo
nezadovoljstvo ljudi do vlade in zaradi njenega sodelovanja s fašisti okrepilo protivojno
dejavnost. Iz Moskve so se vrnili komunisti, vendar je bilo partizansko gibanje šibko.
Socialistično obdobje
Po neuspešnih pogajanjih o premirju je 8. 9. 1944 v Bolgarijo vdrla Rdeča armada. Dan
pozneje je pod vodstvom Bolgarske delavske stranke izbruhnila splošna vstaja, s katero
so odpravili monarhijo. Bolgarija je podpisala premirje, s katerim se je zavezala, da bo
vrnila dele Makedonije in Grčije, ki jih je dobila med drugo svetovno vojno. Še pred
njenim koncem so po vsej deželi ustanavljali ljudska sodišča, na katerih so na smrt ali
dolgo zaporno kazen obsodili na tisoče ljudi, ki so med vojno podpirali fašistično vlado.
Po osvoboditvi je komunistična partija po dveh desetletjih skrivnega delovanja postala
vodilna politična sila v državi, saj je na parlamentarnih volitvah novembra 1945 zmagala
Domovinska fronta, v kateri so imeli večino komunisti.
Septembra 1946 je ljudstvo s plebiscitom dokončno izgnalo carja in odpravilo monarhijo.
Teden dni pozneje (15. 9. 1946) so razglasili ljudsko republiko. Po mirovnem sporazumu v
Parizu (10. 2. 1947), ki je Bolgarijo obnovil v mejah iz januarja 1941 in ji naložil plačilo
reparacij Grčiji ter Jugoslaviji, je na novo izvoljena vlada Georgija Dimitrova izpeljala
korenito sovjetizacijo, pri čemer je leta 1947 sprejela socialistično ustavo po sovjetskem
zgledu. Politični nasprotniki so bili odstranjeni, stranke pa ponovno prepovedane.
Najmočnejši policijski teror je bil v letih 1948–1949. Zaradi pritiska Sovjetske zveze je
Bolgarija leta 1948 prekinila stike z Jugoslavijo (spor med Stalinom in Titom), prav tako so
se ohladili odnosi z Grčijo in Turčijo ter z Združenimi državami Amerike, ki so bile obtožene
vohunjenja. Leta 1949, ko je Stalin na mesto Dimitrova postavil Vulko Červenkova, je Bolgarija
vstopila v SEV in leta 1955 v Varšavski pakt, s čimer se je na Sovjetsko zvezo še tesneje
navezala. Izvedena je bila kolektivizacija kmetijstva, začela se je močna industrializacija.
Po Stalinovi smrti je Červenkov izgubljal moč, nasledil ga je Todor Živkov (1962–1989), ki
je nekoliko omilil strogost stalinističnega režima in se trudil za vzpostavitev sodobne
industrijsko-kmetijske države. Leta 1958 je kot partijski sekretar po vzoru Kitajske oznanil
novo gospodarsko politiko, imenovano “velik skok naprej”, ko naj bi petletne gospodarske
razvojne programe izpolnili v samo treh letih. Pod njegovim vodstvom je Bolgarija postala
ena od uspešnejših med državami Varšavskega pakta. V skoraj vsem je sledila Moskvi,
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
23
zato so jo mnogi, pa tudi Bolgari sami, imenovali kar šestnajsta republika Sovjetske zveze.
Po nižjih cenah je uvažala nafto, elektriko in surovine. Nadzor partije nad javnim življenjem
je bil sicer zelo strog, vendar so bili ljudje zaradi zagotovljenega dela, šolanja in zdravstva
pripravljeni sprejeti tudi kratenje mnogih liberalnih pravic. Politika Živkova namreč ni bila
naklonjena pripadnikom drugih etničnih in verskih skupnosti. Močnih pritiskov bolgarizacije
so bili deležni predvsem Romi, Turki in Pomaki. Če se niso bili pripravljeni ukloniti, so ostali
brez zaposlitve in stanovanja ali pa so bili poslani v posebna taborišča.
Paralamentarna republika
Ravno v obdobju perestrojke v Sovjetski zvezi je Bolgarijo prizadela suša, ki je uničila
pridelek in zmanjšala proizvodnjo električne energije. Dovoz nafte iz zaveznice je bil
zaradi političnih dogodkov ustavljen, kar je v Bolgariji povzročilo hudo energetsko krizo.
Prvič po dolgem času so bili rusko-bolgarski odnosi skrhani. Mihail Gorbačov je vse več
moči namenjal demokratizaciji, s čimer se Živkov ni strinjal. Preveč goreči zagovorniki
demokratičnih sprememb v Bolgariji so bili kaznovani. Kljub temu je podpora glasnosti in
perestrojki postajala vse glasnejša, ustanavljale so se razne nevladne organizacije
(Podkrepa, Ekoglasnost). Pojavile so se prve skupine, ki so protestirale zaradi kratenja
človekovih pravic in onesnaževanja okolja. Tudi znotraj partije je prišlo do razkola na tiste,
ki so podpirali Živkova, in one, ki so želeli politične spremembe. Mirna revolucija v Nemški
demokratični republiki in vse močnejše opozicijsko gibanje sta skupino bolgarskih visokih
komunističnih funkcionarjev spodbudila, da je novembra 1989 v nekakšni palačni revoluciji
dosegla odstop stare garde. Zaradi nenehnih demonstracij se je komunistična partija še
pred letom 1990 odrekla vodilni vlogi v državi in družbi ter obljubila svobodne volitve.
Živkova je zamenjal Petar Mladenov, ki je bolgarskim Turkom vrnil državljanske pravice
in začel vzpodbujati vzpostavitev večstrankarskega političnega sistema ter tržne reforme.
Ministrski predsednik je postal Andrej Lukanov. Na prvih parlamentarnih volitvah junija
1990 so dobili večino reformirani komunisti oziroma Bolgarska socialistična stranka, ki je
imela volivce predvsem na podeželju. V mestih je dobila večino Zveza demokratičnih sil,
ki je združevala šestnajst opozicijskih strank in skupin. Precejšen delež glasov je dobila
tudi stranka DPS - gibanje za pravice in svobodo muslimanskega prebivalstva. Z rezultati
volitev je bilo nezadovoljnih veliko ljudi, saj je bila na vodilnih položajih še vedno stara
partijska garnitura, čeprav z drugim imenom. Zato je prišlo do množičnih demonstracij, ki
so jih na ukaz Mladenova zatrli z uporabo sile, zato je julija 1990 moral odstopiti.
Zamenjal ga je Željo Želev, ki je bil zaradi kritik bolgarske oblasti v prejšnjem sistemu
izgnan. Sledila je odstranitev vseh komunističnih simbolov. Kmalu se je zrušila tudi vlada,
ki ni hotela ali znala izvesti pomembnih gospodarskih reform. Nova vlada, nastala iz
koalicijskih strank decembra 1990, je imela nalogo pospešiti prehod v kapitalizem in
pripraviti nove volitve. Sprostitvi cen so sledili visoka inflacija, bankroti, množična
brezposelnost in vsesplošna beda. Bolgarska družba je bila razdvojena, saj prehod ni
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
24
bil tak, kot so si ga ljudje predstavljali; socialne storitve so se zmanjšale, revščina pa
povečala. Položaj je izkoristila Bolgarska socialistična stranka, ki je predlagala počasnejši
model izvajanja gospodarskih reform in ohranitev nekaterih značilnosti državnega
planiranja. Poleg tega je uporabila tudi ideologijo narodne enotnosti in obljubila socialno
varnost ter disciplino, kakršni sta bili v prejšnjem režimu. Čeprav se je zazdelo, da Zveza
demokratičnih sil izgublja boj, je na naslednjih volitvah prejela nekaj več glasov kot bivši
komunisti. Nova vlada pod vodstvom Dimitrova je odstranila ovire za prihod tujega
kapitala ter pospešila privatizacijo in denacionalizacijo. Željo Želev je bil leta 1992
izvoljen za predsednika države. Med vlado in predsednikom je prihajalo do občasnih
nesoglasij, saj se njuni cilji glede gospodarske reforme niso povsem ujemali. Okrepile so
se tudi težnje po ponovni vzpostavitvi monarhije, saj so mnogi verjeli, da bi v tujini dolgo
časa živeči izgnani kralj Simeon II. lahko pomagal Bolgariji. Tudi tej vladi ni uspelo
izboljšati življenjskega standarda, zato je Želev na pomoč poklical nestrankarske
strokovnjake, ki so bili sicer uspešni v sodelovanju s tujino, medtem ko jim življenjskega
standarda in problemov prebivalstva ni uspelo izboljšati. Rezultat je bil ponižujoč poraz
na volitvah decembra leta 1994, ko je Bolgarska socialistična stranka dobila absolutno
večino v parlamentu. V naslednjih dveh letih je bila na oblasti Bolgarska socialistična
stranka z ministrskim predsednikom Žanom Videnovim in državo popeljala v kaos s
hiperinflacijo, padcem življenjske ravni, korupcijo na vseh ravneh in razcvetom kriminala.
Tuji vlagatelji so zapustili državo, primanjkovati je začelo hrane.
Novembra 1996 je bil za predsednika države izvoljen Petar Stojanov. Z njegovo izvolitvijo
se Bolgarska socialistična stranka ni strinjala. Ministrski predsednik Videnov je odstopil,
Zveza demokratičnih sil pa je zahtevala predčasne parlamentarne volitve. Med
strankarskimi prepiri je bilo močno prizadeto državno gospodarstvo in država se je
znašla na robu bankrota. Januarja 1997 so tisoči državljanov zahtevali predčasne volitve
in rešitev gospodarske krize. Po napadu na parlament je vodilna stranka morala stavbo
zapustiti. Stojanov je končno prevzel predsedniško funkcijo in ustanovil začasno vlado. Z
volitvami aprila 1997 se je vlada zamenjala že sedmič. Oblast je prevzela demokratična
vlada pod vodstvom ministrskega predsednika Ivana Kostova, ki je obljubil boj proti
korupciji in prihod tujega kapitala. Trdno se je držal tržnih reform in stroge davčne politike,
s čimer si je pridobil zaupanje v članicah Evropske zveze in Nata. Resnost, hitra
privatizacija, umiritev inflacije in zatrtje korupcije so dejansko privabili tuje vlagatelje.
Zdaj je predsednik države Georgi Parvanov, premier pa nesojeni kralj Simeon Borisov
Saksoburgotski. Bolgarija uspešno izvaja politično, socialno in gospodarsko tranzicijo,
vključuje se v mednarodne tokove, čeprav se življenjska raven prebivalstva ni kaj dosti
izboljšala. Bolgarija je, prej navezana samo na države Varšavskega pakta, vzpostavila
dobre odnose tako z zahodnoevropskimi državami in Združenimi državami Amerike kot
tudi s sosednimi deželami. V prehodnem obdobju od večine med njimi prejema pomoč.
Država je na dobri poti za vstop v Evropsko zvezo. Pridružitveni sporazum z EZ je podpisala
1. 3. 1993, za sprejem vanjo pa je uradno zaprosila 14. 12. 1995. Na konferenci zveze
NATO decembra 2002 v Pragi je bila povabljena v Severnoatlantsko zavezništvo.
BOLGARIJA • ZGODOVINSKI PREGLED
25
PREBIVALSTVO IN POSELITEV
Prebivalstvo
Na spremembe števila prebivalstva v 19. stoletju so vplivale predvsem politične razmere
in z njimi povezane spremembe velikosti bolgarskega ozemlja, pa tudi številne žrtve
bolgarske osvobodilne vojne, v 20. stoletju pa žrtve balkanskih vojn, prve in druge svetovne
vojne ter izseljevanje turškega in judovskega prebivalstva. Leta 1900 je na ozemlju zdajšnje
Bolgarije živelo 3,7 milijonov ljudi, tik pred začetkom druge svetovne vojne že 6,3 milijone.
Po njej je število ljudi stalno naraščalo vse do konca osemdesetih let 20. stoletja. Leta
1990 so našteli skoraj 9 milijonov prebivalcev (8.989.172), pri čemer je bilo 100.000
več žensk kot moških. V tej številki niso upoštevani Turki, odseljeni leta 1989 zaradi
nasilne asimilacijske politike, in številni etnični Bolgari, ki so se odselili leta 1990 zaradi
tako rekoč katastrofalnega znižanja življenjskega standarda. Odselilo naj bi se več kot
pol milijona ljudi, kar je negativno vplivalo na sestavo in številčnost bolgarske delovne
sile. Ocene o številu prebivalstva za leto 2001 se zato precej razlikujejo, saj je v različnih
virih možno zaslediti številke med 7,7 in 8,2 milijona. Število v tujini živečih Bolgarov se
je povečalo na 3 milijone; okrog 2 milijona jih živi v drugih balkanskih državah, pol
milijona v Rusiji, preostali pa v državah Zahodne Evrope, Združenih državah Amerike,
Kanadi, Argentini in Avstraliji. Iz Bolgarije se vsako leto še vedno odseli med 50.000 in
60.000 ljudi, vrne se jih le okrog 10.000.
0
1
2
3
4
5
6
7
8
9
število prebivalcev
(v milijonih)
1900 1910 1920 1940 1950 1960 1970 1980 1990 2001
Gibanje števila prebivalstva Bolgarije v obdobju med
letoma 1900 in 2001
Število prebivalcev je
pred drugo svetovno
vojno naraščalo hitreje
kot po njej. Vzrok gre
iskati v drugačnem na-
činu življenja in mišlje-
nja; položaj moškega
v družbi se je določal
glede na število otrok,
zlasti sinov. Zato so
bile bolgarske družine
številčne. Prav tako so
bile bolj cenjene žen-
ske, ki so rodile veliko
26
otrok, tiste brez njih, tako poročene kot
neporočene, so veljale za manjvredne.
Izboljšanje zdravstvenih storitev in
higienskih razmer po drugi svetovni vojni
je vplivalo na povečanje naravnega
prirastka in zmanjšanje smrtnosti; v
začetku petdesetih let 20. stoletja je imela
Bolgarija s 14,9 ‰ enega od največjih
naravnih prirastkov v Evropi in rodnost
25 ‰. Z gospodarskim razvojem po
drugi svetovni vojni se je tradicionalni
način mišljenja počasi izgubljal. Velike
družine niso več bile družbeni ideal; večje
število otrok je pomenilo kvečjemu večje breme za družino. Z izobraževanjem so ženske
postale manj dovzetne za tradicionalne patriarhalne družinske vrednote, njihov odnos do
tega, da je njihova naloga predvsem rojevanje otrok, je postal odklonilen. V raziskavi,
izvedeni na začetku devetdesetih let 20. stoletja, so bile bolgarske ženske mnenja, da naj
ima idealna družina dva otroka, toda zaradi neugodnih gospodarskih in socialnih razmer
so se odločale samo za enega. Vedno več žensk je brez otrok. Tak način mišljenja ni
značilen samo za bolj izobražene in v mestu živeče ženske, ampak prevladuje tudi že na
podeželju. Družine s tremi ali več otroki so postale prava redkost. Ker je število ljudi v
osemdesetih letih 20. stoletja začelo stagnirati, kar je povzročilo staranje prebivalstva, so
načrtovalci razvoja postali zaskrbljeni. Že v obdobju Živkova so pričeli izvajati takšno
socialno politiko, ki se je zavzemala za najmanj dva otroka v vsaki družini in spodbujala
družine k večji rodnosti in s tem k rojstvu devetmilijontega Bolgara v matični državi. Čeprav
se družine skladno z zakonom lahko svobodno odločajo o številu otrok, so uvedli strogo
politiko do splava, zmanjšali pa so tudi količino razpoložljivih kontracepcijskih sredstev in
zaostrili pogoje za njihovo pridobitev. Kljub temu je leta 1985 število splavov preseglo
število rojstev. Samski moški in ženske so morali plačevati poseben davek, katerega višina
je bila odvisna od njihove starosti, družine pa so za šolajoče otroke dobivale posebne
ugodnosti. Večina omejevalnih ukrepov je bila z letom 1990 ukinjena, želenega učinka
pa niso prinesli. Že v socialističnem obdobju nizka rodnost se je v devetdesetih letih
zaradi gospodarske krize in padca življenjske ravni še znižala, tako da je med najnižjimi
na svetu. Leta 1997 se je rodilo samo 60.000 otrok, zabeleženih pa je bilo dvakrat
toliko splavov. Na drugi strani se je po drugi svetovni vojni kot rezultat družbenega in
gospodarskega razvoja, boljše zdravstvene oskrbe in izboljšanja delovnih razmer smrtnost
močno zmanjšala. Pričakovana življenjska doba je v povprečju 71 let. Zaradi procesa
staranja prebivalstva je delež starejših od 65 let že presegel delež do 15 let starih otrok.
V zadnjih letih močno narašča smrtnost. Zaradi neugodnih demografskih tokov je v Bolgariji
že onemogočeno naravno obnavljanje prebivalstva.
BOLGARIJA • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
 S ta rostnasesta vaprebiva lstv aB ol ga ri je
leta 2000
 do 15 let
 15 do 64 let
 n ad6 4l et
27
TEMELJNE PREBIVALSTVENE ZNAČILNOSTI (ocene za leto 2000):
Število prebivalcev od 7,7 do 8,2 milijona
Rodnost 8,06 ‰
Smrtnost 14,5 ‰
Naravni prirastek - 6,5 ‰
Migracijski saldo - 4,9 ‰
Letna rast prebivalstva - 1,14 %
Smrtnost dojenčkov 14,6 ‰
Pričakovano trajanje življenja moški 67,7 let; ženske 74,9 let
Delež prebivalcev, mlajših od 15 let 15,1 %
Delež prebivalcev, starejših od 65 let 16,7 %
Delež mestnega prebivalstva 67 %
Število aktivnih prebivalcev 3,7 milijonov
Delež nepismenih 2 %
Poselitev
V Bolgariji je okrog 5400 naselij, med njimi jih ima 240 mestni značaj. Mnoga mesta so
nastala že v antiki in srednjem veku, največ pa jih je šele iz obdobja po drugi svetovni
vojni. Da neko naselje postane mesto, mora imeti vsaj 3000 prebivalcev, pri čemer so
seveda tudi izjeme. Po letu 1989 so postala mesta tri naselja. Odločbo o razglasitvi
mora potrditi skupščina in podpisati predsednik države.
Slemenska gručasta naselja so v Bolgariji razmeroma redka. Foto Monika Benkovič.
B O L G A R I J A • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
28
Naravnogeografska pestrost države se odraža tudi v razporeditvi prebivalstva. Gostota
poselitve je 89 prebivalcev na km
2
, s čimer spada Bolgarija med evropske države z
redko poselitvijo. Najgosteje poseljena območja so nižina ob Donavi, zgornji del Trakije,
okolica Burgasa in kotline v goratem svetu, med katerimi je največja Sofijska kotlina.
Najredkeje poseljeni območji sta Dobrudža na severovzhodu in Strandža na jugovzhodu
države. Neposeljeni so le najvišji deli Rodopov, Rile in Pirina.
Urbanizacija
Proces urbanizacije se je začel z osvoboditvijo izpod turške oblasti, vendar je bil zaradi
pomanjkanja delovnih mest v mestih počasen, ovirale pa so ga tudi vojne. Leta 1900 je
v mestih živelo komaj 19 % prebivalstva, do leta 1945 se je delež povečal na 24 %.
Bolgarska mesta so začela naglo naraščati po letu 1945. Do takrat sta samo Sofija in
Plovdiv imela več kot 100.000 prebivalcev, leta 1990 pa je navedeno število prebivalcev
preseglo kar devet mest: Burgas, Dobrič, Pleven, Plovdiv, Ruse, Sliven, Sofija, Stara Zagora
in Varna. V nekaterih mestih se je število prebivalcev povečalo celo za šestkrat. Leta
1990 je v naštetih mestih živela že tretjina vsega prebivalstva, mestnega pa je bilo kar
67 % prebivalstva. To Bolgarijo takoj za Češko postavlja na drugo mesto najbolj
urbaniziranih držav v vzhodni Evropi. Število mestnega prebivalstva je preseglo število
podeželskega v letu 1969. Množično preseljevanje s podeželja v mesta je bilo povezano
z načrtno industrializacijo in s socializacijo kmetijstva. Vzrok za tovrstne selitve je bilo
predvsem pomanjkanje delovnih mest na podeželju, kjer se je v kmetijstvu zaradi
mehanizacije in kolektivizacije pojavil višek delovne sile. Največje notranje selitve so
bile v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko je bila industrializacija najintenzivnejša.
Število notranjih selitev je s 185.000 migranti doseglo višek leta 1965. Kar 85 % od vseh
migrantov se je zaposlilo v industriji. Intenzivnost priseljevanja prebivalstva se je po letu
1965 nekoliko unesla, prav tako se je spremenila struktura migrantov - postali so mlajši in
bolj izobraženi. Z odseljevanjem se je bistveno spremenila starostna sestava podeželskega
prebivalstva, saj se je močno povečal delež starih ljudi. Delež vasi s povprečno starostjo
prebivalstva nad 50 let se je s 23 % leta 1956 povečal na 41 % sredi osemdesetih let.
Številne vasi so brez otrok, posledice se odražajo v zapiranju vrtcev in šol ter slabši
oskrbi. Podeželje je še vedno ostro ločeno od mest. Nižji življenjski standard, pomanjkanje
delovnih mest, nerazvit javni prevoz in nizka stopnja motorizacije so poglavitni vzroki, da
se proces suburbanizacije sploh še ni začel.
V Plovdivu in Sofiji so v osemdesetih letih 20. stoletja število priselitev omejili s posebnim
zakonom. Naglemu priseljevanju prebivalstva nekatera mesta niso mogla slediti s ponudbo
stanovanj, osnovne infrastrukture in socialnih storitev. Vse to je povzročilo primanjkljaj delovne
sile na podeželju, vlado pa je odvračalo od tega, da bi na podeželju razvijala kakršnakoli
zaposlitvena središča. Bolgarski demografi so napačno napovedovali, da se bo delež
mestnega prebivalstva do leta 2000 povečal na 75 %. V nasprotju s pričakovanji se je
BOLGARIJA • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
29
delež celo rahlo zmanjšal, ker se je pojavil povraten tok selitev iz mesta na podeželje, kjer
se je v kmetijstvu in storitvah odprlo kar precej novih delovnih mest.
Narodna sestava prebivalstva
Prebivalstvo Bolgarije je etnično homogeno, saj Bolgari Bolgari Bolgari Bolgari Bolgari sestavljajo dobrih pet šestin
vsega prebivalstva. So slovanski narod, ki govori bolgarski jezik; ta skupaj s srbskim,
hrvaškim in makedonskim spada v skupino južnoslovanskih jezikov. Bolgari so se kot
narod oblikovali v času carja Borisa I. K oblikovanju in krepitvi bolgarske nacionalne
identitete je močno prispeval nastanek vzhodne pravoslavne cerkve, prav tako bolgarski
jezik, ki se je kot prvi pisani slovanski jezik oblikoval v 9. stoletju in je bil temelj za razvoj
bolgarske literature. Nacionalna zavest je bila najbolj prizadeta v času turške nadvlade,
saj se je lahko ohranjala le v odročnih samostanih in na podeželju. V 19. stoletju, v času
narodnega preporoda, se je oživljanje bolgarske kulture osredotočilo v bolgarskih mestih,
njeni nosilci pa so bili v glavnem izobraženci. Ostalo, večinoma kmečko prebivalstvo, je
ohranjalo svoje navade; na težko dostopnih območjih so se skozi dolga stoletja bogatile
in ohranjale tradicionalne ljudske pesmi in legende, katerih priljubljenost je med ljudmi še
vedno večja od literature, ki so jo ustvarili izobraženci.
Novejši del drugega največjega bolgarskega mesta Plovdiva z značilno sociorealistično
blokovno gradnjo. Foto Andreja Gobec Vidali.
B O L G A R I J A • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
30
Narodna sestava se med letoma 1961
in 2000 ni bistveno spremenila. Bolgarov
je okrog 84 %, Turkov 8,4 %, Romov 4 %,
Makedoncev 2,3 %, preostanek pred-
stavljajo drugi narodi, zlasti Armenci,
Romuni, Judi in Tatari. Največje spre-
membe v narodni sestavi so se zgodile
med letoma 1946 in 1961, ko se je delež
Bolgarov povečal za 27 %, medtem ko
je delež prebivalcev drugih narodov
občutno nazadoval. Ti podatki razkrivajo
odseljevanje in asimilacijo nebolgarskega
prebivalstva ter razglašanje Makedoncev
za Bolgare (po štetju leta 1956 so jih šteli med Bolgare, s čimer so zanikali posebnosti
in pravice makedonskega naroda). Po letu 1965 je uradna statistika ponarejala rezultate
popisov, s čimer so komunistični voditelji hoteli zanikati obstoj manjšin. Leta 1985, ko je
bila asimilacijska kampanija proti Turkom, Pomakom in Romom najhujša, je politično vodstvo
javno razglasilo, da je Bolgarija država, v kateri živi en sam, to je bolgarski narod, in kjer
ni pripadnikov drugih narodnih manjšin. Po padcu Živkova je bila represivna manjšinska
politika odpravljena. Demokratični režim je ustavil brutalno kršenje temeljnih človekovih
pravic. Pripadniki manjšin so dobili pravico do izražanja v svojem jeziku, lahko so
ustanavljali organizacije in politične stranke, začeli so izdajati časopise. Ker pa Bolgari
še predobro pomnijo čas turške nadvlade, so se mnogi zbali njihovega prevelikega
vpliva. Začeli so se spraševati, koliko pravic in do kakšne mere lahko uveljavljajo manjšinske
skupnosti. Pojavili so se protesti bolgarskih nacionalistov, ki so liberalizacijo manjšinske
politike začasno zavrli.
Največja narodna manjšina so Turki, ki se versko opredeljujejo za sunitske muslimane.
Živijo na severovzhodu države okrog mest Šumen, Razgrad, Trgovište in Isperih ter v
vzhodnem delu Rodopskega gorstva okrog mest Kărdžali, Harmanli in Haskovo. V
Bolgarijo so jih naselili iz osrednje Anatolije, da bi branili meje turškega imperija. Na
severovzhodu živeči Turki so potomci Tatarov, ki so jih Turki asimilirali.
Spomin Bolgarov na dolgo obdobje zatiranja v času turškega imperija pomeni grožnjo
njihovi narodni identiteti, zato so muslimanski manjšini že od vsega začetka izredno
nenaklonjeni. V 19. stoletju je število Turkov, živečih na zdajšnjem ozemlju Bolgarije,
presegalo število Bolgarov, vendar so se po razglasitvi neodvisnosti začeli množično
odseljevati v Turčijo, tako da jih zdaj v Bolgariji živi še okrog 800.000. Večina se jih
ukvarja s poljedelstvom, predvsem z gojenjem tobaka. Čeprav so bili bolgarski muslimani,
h katerim se prištevajo tudi šiitski Pomaki, ves čas po drugi svetovni vojni izpostavljeni
asimilacijskim pritiskom, komunistični vladi ni uspelo zatreti njihovega verskega in kulturnega
življenja. Še več, rodnost muslimanskega prebivalstva se je povečevala, bolgarskega pa
BOLGARIJA • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
 N arodnasestav aprebiva lstvaB ol ga rij el eta
2000
 Bolgari
 Turki
 Romi
 Makedonci drugi narodi
31
nazadovala, zato sta strah Bolgarov in njihov nacionalizem postajala vse močnejša. S
tako imenovano kampanjo spreminjanja imen so se leta 1971 najprej soočili Pomaki, ki
so morali podpisovati obrazce z novimi, bolgarskimi imeni. Nasilno dejavnost bolgarske
vlade so spremljali protesti pomaškega prebivalstva, ki so jih zatrli s pomočjo vojske,
voditelje protestnikov pa javno obesili. Po desetletju zatišja se je pozimi leta 1984 znova
obudilo nasilno gibanje proti etničnim Turkom. Komunisti so sprejeli program, s katerim
naj bi jih kar najhitreje asimilirali in vključili v bolgarsko družbo. Zahtevali so, da spremenijo
imena in priimke v bolgarske, zaprli so mošeje, prepovedali nošenje turških oblačil in
uporabo turškega jezika v javnosti. Partijsko vodstvo je program poimenovalo
“regeneracijski proces”, ki naj bi pomenil pot k državnemu napredku in narodnemu
preporodu. Javnost so skušali prepričati, da so bili Turki nekoč Bolgari, ki so morali v
15. stoletju sprejeti islam, prevzem bolgarskih imen pa naj bi bil samo vrnitev h koreninam.
Turško prebivalstvo se je odzvalo z množičnimi demonstracijami. Ker so protestnike tudi
streljali, se je vmešala svetovna javnost, zlasti organizacije za varovanje človekovih pravic.
A bolgarska vlada je ostala gluha in je Amnesty International ter časopise celo obtožila,
da kujejo zaroto proti socialistični Bolgariji. Turki so bili nemočni in so se raje odločili za
odselitev iz države kot pa za nova imena. Turčija je sprva sprejela vse begunce, bolgarska
vlada pa je val beguncev v letu 1989 cinično označila za ekskurzijo, begunce pa za
turiste, ki jim je bolgarska vlada izdala turistične vizume. Kljub naporom Turčija vsem
beguncem ni mogla zagotoviti ustrezne nastanitve, zato je avgusta 1989 zaprla mejo in
mnogi begunci so se vrnili na domove. Velika “ekskurzija” je imela negativne demografske
posledice, saj se je od maja do avgusta izselilo kar 300.000 Turkov. Prišlo je do izpraznitve
obsežnih območij. Tudi gospodarske posledice so bile občutne; tobak, katerega
pridelovanje je bilo osredotočeno na območjih s prevlado muslimanskega prebivalstva,
je ostal nepospravljen na poljih. Da bi pobrali pridelek, je Živkov iz mestnega prebivalstva
ustanovil delovne brigade. Kmalu za tem so se bolgarski intelektualci, navdušeni nad
uspehom perestrojke v Sovjetski zvezi, priključili preganjanim Turkom, obsodili totalitaristični
državni režim in ustanovili odbor za varovanje človekovih pravic. Novembra 1989 sta
Živkov in njegov režim padla in partijski voditelj Petar Mladenov je priznal, da je bila
kampanija spreminjanja imen velika napaka. Zatem so Turki dobili številne pravice, kljub
protestom bolgarskih nacionalistov, ki so se zavzemali celo za referendumsko rešitev
turškega vprašanja.
Leta 1990 so Turki ustanovili stranko DPS (Gibanje za pravice in svobodo), ki je na prvih
volitvah dobila sedeže v parlamentu. Po volitvah leta 1994, ko je na oblast prišla Bolgarska
socialistična stranka, je DPS izgubila vpliv in stopila v koalicijo demokratičnih strank. Voditelj
stranke Ahmed Dogan, ki je bil v obdobju Živkova zaprt, je postal ena od pomembnejših
bolgarskih političnih osebnosti v postkomunističnem obdobju. Razmere za bolgarske
muslimane so se po letu 1989 bistveno spremenile. Parlament je izglasoval uvedbo turškega
jezika v šole (po štiri ure na teden, vendar izven rednega pouka). Nekateri Bolgari se še
vedno bojijo prevelikega vpliva številčne manjšine in njene morebitne nelojalnosti. Kljub
uveljavitvi demokracije je še mogoče zaznati diskriminacijo turške manjšine.
B O L G A R I J A • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
32
V Rodopih živi okrog 300.000 Pomakov, ki so bili zaradi muslimanske vere izpostavljeni
podobnim asimilacijskim pritiskom kot Turki. Pomaki so bolgarski muslimani, ki so islam
sprejeli v času turške nadvlade. Še vedno je nejasno, ali so bili v to prisiljeni ali so se za
dejanje odločili prostovoljno, zato da bi si zagotovili pravice, ki so pripadale
muslimanskemu prebivalstvu. Ime pomak izvira iz besede “pomagač”, saj so jih imeli za
turške pomočnike. Med seboj se imenujejo Ahriani. So šiitski muslimani, zato dobivajo
pomoč iz Irana. Mnogi otroci se hodijo učit vere v Iran, Jordanijo, Sirijo in Turčijo. Zaradi
izoliranosti v gorah se v času okupacije niso mešali s Turki, zato so njihove fizične značilnosti
ostale takšne kot pri Bolgarih. Ker Turki niso nikoli kazali posebnega zanimanja za njihovo
ozemlje in ker so se v islam spreobrnili pozno, so ohranili tudi tradicionalne bolgarske
navade. Nikoli se niso učili turščine, zato jih je bolgarska vlada vedno imela za Bolgare.
Ukvarjajo se predvsem z delom v gozdu, živinorejo, poljedelstvom in rudarstvom.
V Bolgariji obstaja gibanje Rodoljubje, ki hoče Pomake prepričati, da bi se odrekli islamu
in prevzeli pravoslavno vero. Največji pritisk v tej smeri je bilo čutiti med letoma 1985 in
1989.
Pomaška vas z značilnim prepletanjem tradicionalnega in sodobnega.
Foto Andreja Gobec Vidali.
BOLGARIJA • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
Po uradnih podatkih živi v Bolgariji tudi 550.000 Romov, vendar naj bi jih bilo v resnici
še enkrat toliko, saj se mnogi v želji, da se ognejo diskriminaciji, opredeljujejo za Bolgare.
Za razliko od Turkov Romi niso nikoli ustanovili politične organizacije, ki bi zastopala
33
njihove interese, kajti manjka jim skupinska identiteta; še vedno se namreč delijo na
plemena. Izvirajo iz Indije in so v Bolgarijo prihajali od 14. stoletja dalje. Čeprav so
tradicionalno nomadsko ljudstvo, so se v Bolgariji večinoma že ustalili. Ohranili so svojo
kulturo. Po zadnjem popisu prebivalstva, ki je bolgarsko prebivalstvo razločeval po
narodnosti, to je bilo leta 1965, je 43 % Romov pripadalo pravoslavni veri in govorilo
bolgarščino, 34 % jih je bilo pravoslavcev z romskim jezikom, 23 % pa se jih je štelo za
etnične Turke, ki so muslimani in govorijo turško. Po nekaterih ocenah je zdaj kar tri
četrtine Romov muslimanov.
Vladni programi za izboljšanje življenja Romov niso prispevali k njihovi integraciji v družbo,
ampak so vzpodbudili graditev ločenih sosesk, imenovanih mahala. Te soseske so običajno
najslabše opremljeni in najmanj razviti predeli mest. Velike mahale so v Slivenu, kjer živi
kar desetina vseh bolgarskih Romov, pa v Lomu in Sofiji. Čeprav se je v obdobju komunizma
njihova življenjska raven izboljšala, jih ne priznavajo kot manjšinsko skupnost. Pred letom
1990 je bilo 70 % Romov nekvalificiranih, zato so opravljali najslabše plačana dela na
državnih kmečkih gospodarstvih in v industriji. Sprememba režima in velika brezposelnost
sta jih med vsemi etničnimi skupinami najbolj prizadeli. Izolacija in socialna izrinjenost iz
bolgarske družbe sta bili vse močnejši. Posledica tega je, da le polovica romskih otrok
hodi v šolo. Stopnja nepismenosti je visoka. Močno se je povečalo število kriminalnih
dejanj. Če vlada ne bo začela reševati njihovih težav, je pričakovati še večje socialne
probleme. Žal se z romskimi težavami ukvarjajo le maloštevilni pripadniki skupnosti, ki so
se uspeli uveljaviti v bolgarski družbi. Najbolj se trudijo za odpravo romskih sosesk in
uradno zamenjavo slabšalnega bolgarskega izraza cigan z izrazom rom, ki ga
uporabljajo v večini drugih držav.
V jugozahodnem, pirinskem delu države živi okrog 200.000 Makedoncev, ki so na tem
območju večinski narod. Leta 1946 je bilo v Bolgariji okrog 250.000 Makedoncev, v
obdobju med popisoma v letih 1956 in 1965 pa se je uradno število s 187 .789 zmanjšalo
na samo 9632. Vzrok je bila močna asimilacijska politika, ki je odrekala temeljne človekove
pravice vsem, ki se niso izrekli za Bolgare. Po popisu prebivalstva leta 1965 ljudi niso
več identificirali po narodnosti. V preteklosti so bili številni spori glede tega, ali so
Makedonci Bolgari ali samostojen narod. Ker imajo Makedonci precej kulturnih, jezikovnih
in verskih podobnosti z Bolgari, so jih slednji vedno imeli za zahodno vejo bolgarskega
naroda, zato jih tudi niso obravnavali kot narodno manjšino. Leta 1999 sta bolgarska in
makedonska vlada podpisali sporazum, ki naj bi med obema državama in njenima
glavnima narodoma rešil dolgo trajajoče prepire glede ozemlja, jezika in drugih spornih
vprašanj.
Kot simbol narodove neizpolnjene želje, predstavljata Makedonija in makedonsko
vprašanje še vedno bolečino za večino Bolgarov.
B O L G A R I J A • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
34
MAKEDONSKO VPRAŠANJE
Makedonsko vprašanje je v mednarodni politiki prisotno že več kot stoletje. Nastalo je s pojavom in
razvojem makedonske nacionalne zavesti ter s težnjami in prizadevanji za samostojnost Makedonije
v prvi polovici 19. stoletja, s pojavom prvih knjig v makedonskem jeziku in s prvimi resnejšimi
odpori proti bolgarizaciji prebivalstva.
Ime Makedonija je geografski pojem, ki se nanaša na območje, že dolgo naseljeno z različnimi
narodi in prepojeno z različnimi kulturami. Območje je bilo stoletja predmet sporov med balkanskimi
ljudstvi, zdaj pa je razdeljeno med Bolgarijo, Grčijo in Makedonijo; vsaka od držav ima upravičene
zgodovinske razloge za uporabo imena Makedonija in dediščino Makedonije. Grki so za slovanofonske
Grke razglasili samo tiste Makedonce, ki živijo v Grčiji, medtem ko se v vprašanje Makedoncev v
Jugoslaviji niso spuščali. So pa ovirali priznanje makedonske države po razpadu Jugoslavije. Povsem
drugače je bilo z Bolgarijo. Ta ni imela za Bolgare samo v Pirinski Makedoniji živeče Makedonce,
ampak tudi tiste, ki so živeli v Jugoslaviji, zdaj v Makedoniji, in so državno ter nacionalno oblikovani
kot poseben narod. Bolgarija se je v 20. stoletju trikrat vojskovala za makedonsko ozemlje, vendar je
bila vselej poražena. Bolgarska politika je v bistvu nacionalistična in šovinistična. Da bi jo bolje
razumeli, je potreben podrobnejši pogled v preteklost.
Kraljestvo Makedonija, v katerem je živelo predvsem grško prebivalstvo, je višek doseglo v času
cesarjev Filipa II. in Aleksandra Makedonskega v 4. stoletju pr. n. št. V času Rimljanov je bila tu
rimska provinca, v obdobju Bizanca je bilo ozemlje razdeljeno na različne upravne enote, samo ime
Makedonija pa je v srednjem veku izginilo. Etnično je bila Makedonija vedno zelo raznolika. Ozemlje
so naseljevali Grki, Tračani, Iliri, Slovani in Turki, zato med starodavno in sodobno Makedonijo
ni nikakršne etnične in politične kontinuitete. V srednjem veku je bila Makedonija tesno povezana
z Bolgarijo, kar je podkrepilo poznejše bolgarske zahteve po njenem ozemlju, čeprav je bila Makedonija
določeno obdobje tudi del srbske države. V času Turkov je bila Makedonija razdeljena na province
s središči v Solunu, Skopju in Bitoli. V 19. stoletju so nastale neodvisne nacionalne države Grčija,
Srbija in Bolgarija. Vsaka od njih je hrepenela po makedonskem ozemlju, vendar je bilo reševanje
teh zahtev zaradi zapletene etnične in verske sestave prebivalcev težavno. Makedonski Slovani so
govorili jezik, ki je bil slovnično zelo podoben bolgarskemu, vendar je imel veliko srbskih značilnosti.
Zato sta si jih prilaščali obe državi in tudi Grčija. Da bi makedonsko prebivalstvo pridobile na svojo
stran, so vse tri države organizirale živahno kulturno dejavnost in močno propagando v svojih
nacionalnih jezikih. Za Bolgare je bilo samoumevno, da so Makedonci Bolgari, saj so govorili
dialekt njihovega jezika, poleg tega naj bi imeli iste prednike. Ko so Turki dovolili ustanovitev
avtonomne bolgarske cerkve leta 1870, so vanjo vključili velik del osrednje Makedonije. V času
bolgarskega narodnega preporoda v 19. stoletju so Bolgari in Makedonci doživljali skupen kulturni
in umetniški razcvet. Tudi po rusko-turški vojni je Bolgariji pripadel velik del Makedonije, a so jo
po kongresu v Berlinu morali vrniti Turčiji. Bolgari so še vedno mnenja, da je bil prav Berlinski
kongres tisti, ki je onemogočil njihove legitimne težnje po nadvladi v Makedoniji.
Takrat je v Makedoniji začelo rasti separatistično gibanje, katerega rezultat so bile tajne skupine.
Najbolj vplivna je bila Notranja makedonska revolucionarna organizacija (VMRO), ki sta jo z
namenom osvoboditve izpod turške oblasti v Solunu ustanovila Goce Delčev in Dame Gruev.
Zgledovala se je po bolgarskih borcih za svobodo, kakršna sta bila Vasilij Levski in Hristo Botev.
Čeprav se je imela za naslednico bolgarske revolucionarne tradicije, ni nihče med voditelji načrtoval,
da bi makedonske interese uresničila s priključitvijo k Bolgariji. Delčev je najboljšo rešitev za
oblikovanje makedonske politične in narodne identitete ter za uradno rabo makedonskega jezika
videl v nastanku avtonomne Makedonije znotraj nekakšne Balkanske federacije. Tudi v Bolgariji
je delovala makedonska organizacija, imenovana Vrhovisti, ki je za razliko od VMRO podpirala
vključitev Makedonije v Bolgarijo. S preuranjeno Ilindensko vstajo proti Turkom avgusta 1903 v
Kruševu se je VMRO znašla v krizi, saj je v bojih izgubila vodstvo, znotraj stranke pa je prišlo do
razkola med tistimi, ki so podpirali avtonomno Makedonijo, in tistimi, ki so se zavzemali za tesnejše
vezi z Bolgari. Slednji so kmalu prevladali. Leta 1908 je prišlo do mladoturške revolucije, v kateri
BOLGARIJA • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
35
je VMRO videla možnost, da Makedonija v okvirih moderne in demokratične Turčije dobi
samoupravo, zato jo je tudi podprla. Kmalu se je pokazalo, da so bila upanja zaman. Turške
oblasti so prebivalstvo v Makedoniji razorožile in prepovedale vse stranke ter organizacije. Takrat se
je bolgarska partija zganila z idejo o nujni osvoboditvi Makedoncev in drugih narodov izpod turške
nadvlade ter pri tem poudarjala, da gre za pomembno narodnoosvobodilno vprašanje. Seveda je v
ozadju tičal predvsem interes po širitvi bolgarskega ozemlja.
Leta 1912, ko sta Srbija in Bolgarija sklenili skupaj napasti Turke, sta si Makedonijo razdelili.
Bolgarija je dobila zahodno-osrednji del okrog Ohrida in Bitole. Kmalu se je tej zvezi pridružila še
Grčija in med prvo balkansko vojno so grške ter srbske sile zasedle večji del Makedonije. Ko so z
nastankom Albanije Srbi izgubili možnosti širitve na zahod, so se bolj navezali na Makedonijo in jo
poimenovali Južna Srbija. Bolgarija je protestirala, prišlo je do druge balkanske vojne, ki jo je
izgubila. Dovoljeno ji je bilo obdržati le skrajni vzhodni del Makedonije, to je Pirinsko Makedonijo,
Grčija je dobila Egejsko in Srbi Vardarsko Makedonijo. Po velikosti in številu prebivalstva je slednja
daleč največja, saj v njej zdaj živi okrog 1,4 milijona Makedoncev, kar je glavnina makedonskega
naroda. Pirinska Makedonija v Bolgariji se ujema z Blagoevgrajskim okrajem, tam naj bi živelo
okrog 200.000 Makedoncev. V Egejski Makedoniji v Grčiji jih živi še 160.000. Prebivalce teh
območij so potem imeli za Srbe, Bolgare in Grke, izražanje kakršnekoli druge narodne pripadnosti je
bilo v kali zatrto. Tako v Bolgariji kot Grčiji makedonska manjšina še vedno ni priznana.
Bolgarija je okupirala Makedonijo za kratek čas še med prvo svetovno vojno, pozneje je prišla v
Kraljevino SHS, kjer ni bilo prostora za makedonsko identiteto. Po letu 1918 je bila Bolgarija
diplomatsko izolirana in tako ni mogla uveljavljati zahtev po makedonskem ozemlju. Pripadniki
VMRO so pred srbsko vladavino zbežali v Bolgarijo in silili politike, naj se lotijo reševanja tako
imenovanega makedonskega vprašanja. Posebej močni so bili v Sofiji in Petriču, kar je oviralo
stabilnost države ravno v času, ko je Bolgarija želela izboljšati stike s sosedi. V obdobju med svetovnima
vojnama so pripadniki VMRO izvajali dobro organizirane napade na politike v Jugoslaviji, jim
grozili, prav tako so v Bolgariji napadali vse, ki so skušali prijateljevati z Jugoslavijo. Organizacija
je začela izgubljati prvotni pomen, med člani so se pojavile razprtije, prihajalo je do umorov. Kmalu
je VMRO postala mafijska organizacija, ki je trgovala z opijem, pridelanem v dolinah Pirinske
Makedonije. Zadnje teroristično dejanje je bil uboj kralja Aleksandra leta 1934 v Marseillu, nakar
se je bolgarska vlada odločila kriminalno organizacijo uničiti. Kot nadomestilo so se v Vardarski
Makedoniji pojavili mladi intelektualci, ki so našli tolažbo v ideologiji makedonizma. Temeljila je
na tem, da si Makedonski Slovani ne smejo prizadevati za priključitev Bolgariji, ampak morajo
težiti za suvereno državo, kar se je navezovalo na izvorno idejo Delčeva o balkanski konfederaciji.
Ta tako imenovani Združeni VMRO ni sicer nikoli imel večjega vpliva, je pa prispeval k ohranitvi
teženj po avtonomnosti, kar so pozneje izkoristili jugoslovanski komunisti.
V času druge svetovne vojne je Bolgarija dobila Makedonijo v zahvalo, ker je Nemcem dovolila s
svojega ozemlja napasti Jugoslavijo. Sledilo je nasilje Nemcev in Bolgarov. V taki situaciji je Tito
Makedonce prepričal v sodelovanje s partizani in jim v zameno obljubil republiko znotraj federativne
Jugoslavije. Z nastankom socialistične republike Makedonije po drugi svetovni vojni sta se oblikovala
makedonska nacionalna identiteta in makedonski jezik. Voditelji prvotne VMRO so postali narodni
heroji, za prednika republike je bil proglašen imperij Aleksandra Velikega. To je republiki zagotovilo
zgodovinsko legitimnost. Leta 1967 je dobila avtonomno makedonsko pravoslavno cerkev. Pirinska
Makedonija je ostala Bolgariji, Makedonci so za kratek čas dobili status narodne manjšine in so se
lahko izrekali za Makedonce. Z zakonom so uvedli celo reden pouk v makedonskem jeziku. Partija je
v tem času priznala nacionalno samobitnost Makedoncev in prvič v svoji zgodovini priznala tudi,
da makedonsko vprašanje ni samo socialno in narodnoosvobodilno, ampak tudi nacionalno. To se
je dogajalo med letoma 1944 in 1948, v času načrtovanja južnoslovanske federacije. S sporom med
Titom in Stalinom leta 1948 so se odnosi med Jugoslavijo in Bolgarijo poslabšali, s tem pa tudi
položaj Pirinskih Makedoncev. Vse bolj se je poudarjala enotnost bolgarskega naroda. Oblasti so
oteževale izdajanje osebnih dokumentov vsem prebivalcem pirinskega območja, ki se niso izrekli za
Bolgare, v šoli pa so začeli učiti, da segajo meje bolgarskega prebivalstva od Črnega morja do
B O L G A R I J A • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
36
Ohrida. Bolgarija je makedonsko vprašanje izkoristila za boj proti Jugoslaviji, s čimer se je Sovjetska
zveza strinjala. Trdili so, da je Pirinska Makedonija edini zares svobodni košček Makedonije, okrog
katerega naj bi se združili vsi Makedonci, ko se bodo osvobodili izpod jugoslovanske oziroma grške
nadvlade. Po Stalinovi smrti so se odnosi med Bolgarijo in Jugoslavijo nekoliko otoplili, pisanje o
zasužnjenju in izkoriščanju Makedoncev v Jugoslaviji je prenehalo. Položaj se je povsem spremenil
po letu 1956, ko so se odnosi med državama znova začeli slabšati. Bolgarska politika je zanikala
obstoj makedonskega naroda ter dokazovala enotnost bolgarskega in makedonskega jezika, kulture
in zgodovine. Višek tega obdobja je bil popis prebivalstva leta 1965, ko so večino Makedoncev
prisilili, da so se izrekli za Bolgare. Tako so dokazali, da v Bolgariji skoraj ni Makedoncev in
zanikali obstoj makedonske manjšine. Močno se je razvil bolgarski nacionalizem, partija ga je
povzdignila na raven uradne ideologije in politike. Najbolj je bilo opazno izdajanje domoljubnih
knjig, snemanje filmov in prepevanje domoljubnih pesmi ter prodor velikobolgarske ideje oziroma
oživljanje tako imenovane sanstefanske Bolgarije (tudi Velika Bolgarija, ki je obsegala vso severno
in južno Bolgarijo, skoraj vso Makedonijo ter dele Srbije, Grčije, Albanije in Romunije), ki naj bi
bila edina pravična rešitev bolgarskih nacionalnih zahtev.
Po razpadu Jugoslavije je republika Makedonija januarja 1991 razglasila suverenost, neodvisnost
pa aprila 1992. Bolgarija jo je priznala takoj, nasprotovanje Grčije, ki se ni se strinjala z njenimi
državnimi simboli in imenom, pa je preprečilo priznanje s strani držav članic Evropske zveze. Uradno
diplomatsko priznanje je prišlo šele leta 1993, država pa mora za zdaj v mednarodnih odnosih
uporabljati uradno ime Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (angleška kratica je
FYROM). Kljub temu, da je Bolgarija Republiko Makedonijo priznala in da ji nudi gospodarsko
ter politično podporo, bolgarska politika še vedno poudarja, da ne more priznati obstoja makedonskega
naroda. Z odstranitvijo totalitarnega režima so se začela bolj intenzivno kazati čustva v Bolgariji
živečih Makedoncev. Aprila 1990 je nastala Združena makedonska organizacija OMO-Ilinden, ki
zahteva priznanje makedonske narodnosti in avtonomijo za Pirinsko območje. Organizacija je bila
obtožena prejemanja pomoči iz Skopja, določba v bolgarski ustavi, ki prepoveduje ustanavljanje
strank na nacionalni osnovi, pa je vzrok, da organizacija deluje ilegalno. Druga organizacija
VMRO-SMD (Združenje makedonskih družb) podpira državo Republiko Makedonijo, toda zavrača
trditev, da Makedonci niso Bolgari.
Bolgarsko-makedonske odnose v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja sta ovirali dve dejstvi.
Prvo je bolgarska nezmožnost priznati makedonski jezik, kar ovira sodelovanje na gospodarskem in
političnem področju, drugo pa so bili komunisti, ki so vladali v Skopju in so bili protibolgarsko
usmerjeni. Slednje se je spremenilo po volitvah leta 1998. Leto pozneje sta se državi sporazumeli o
začetku reševanja spornih vprašanj.
BOLGARIJA • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
Verska sestava prebivalstva
Versko opredeljeni prebivalci po večini (85 %) pripadajo avtokefalni bolgarski pravoslavni
cerkvi. Bolgarska pravoslavna cerkev je narodna cerkev z lastnim vrhovnim poglavarjem,
patriarhom. Zaradi nacionalnega značaja je vse do pojava komunizma veljala za neločljivo
prvino bolgarske narodne zavesti. Čeprav komunistični režim ni mogel izničiti njenega vpliva,
mu je uspelo zmanjšati njen pomen. Kljub strogi ločitvi obeh institucij je država plačevala
vse stroške delovanja Cerkve, zato ji je ta morala biti lojalna. Leta 1987 je pravoslavno
cerkev sestavljalo 3720 cerkva in kapel, 120 samostanov, 981 aktivnih duhovnikov, 135
menihov in 170 nun. Cerkev upravlja Sveta sinoda s sedežem v Sofiji.
Turki, Pomaki in Romi so muslimani, skupaj jih je 13 %. Večina muslimanov je sunitov, ker je
37
bil sunitski islam v času turške nadvlade bolj razširjen. Dobrih 300.000 muslimanov je
šiitov, poleg Pomakov tudi Kuzulbaši in Bektaši, ki živijo predvsem v Razgradu, Slivenu in
Tutrakanu. Gre za potomce Bolgarov, ki so se uklonili turškemu pritisku in sprejeli islam.
Šiitsko usmeritev so izbrali zaradi njene večje tolerance do drugih ver. Tako so lahko na
primer Kuzulbaši obdržali pravoslavne navade obhajila, spovedi in čaščenja svetnikov.
Taka integracija pravoslavnih obredov v islam je povzročila nastanek sinkretizma,
kakršnega najdemo samo v Bolgariji. Leta 1987 je bilo v Bolgariji 1267 mošej, 533
hodž, 8 regionalnih muftijev in 1 glavni mufti. Proti koncu Živkovega režima so bili bolgarski
muslimani izpostavljeni hudi diskriminaciji.
Drugi prebivalci so pripadniki katoliške in judovske vere, maloštevilni Armenci so
gregorijanci. Večina bolgarskih Judov je sefardov, potomcev španskih Judov. Precej manj
je aškenazov, katerih predniki so živeli na Poljskem in v Nemčiji. V komunističnem obdobju
sta se z mešanimi zakoni izgubljala hebrejski jezik in s tem judovska identiteta. Večina
Judov se je z lahkoto vključila v bolgarsko družbo, delno zato, ker že dolgo živijo v
mestih, kjer delujejo kot trgovci ali finančniki. S svojo dejavnostjo so Judje prispevali k
družbenemu razvoju, zato se ne car Boris III. ne ljudstvo niso strinjali z njihovo deportacijo
Posebnost pravoslavnih cerkva so ikonostasi, pregrade, ki normalne smrtnike ločujejo od
posvečenih verskih osebnosti. Na sliki je ikonostas iz Sozopola. Foto Andreja Gobec Vidali.
B O L G A R I J A • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
38
v Nemčijo med drugo svetovno vojno. Leta
1990 je v Bolgariji živelo okrog 71.000
Judov, sinagoge so v Sofiji, Samokovu in
Vidinu. Dejavna sta le dva rabina.
Poskusi misijonarjev v času vladavine
Borisa I., da bi Bolgari sprejeli katoliško
vero, so bili neuspešni. Katoliški misijonarji
so se ponovno pojavili v 16. stoletju, ko
se je razvila trgovina z Dubrovnikom.
Spreobrniti jim je uspelo večino Pavlicijev,
predstavnikov številčne heretične krščan-
ske sekte, ki so verjeli, da jim bo spre-
obrnitev zagotovila pomoč zahodno-
BOLGARIJA • PREBIVALSTVO IN POSELITEV
 Verska sestava prebivalcev Bolgarije leta
2000
 pravoslavci
 muslimani
 katoliki, judi, protestanti, gregorijanci
evropskih držav in osvoboditev izpod turške nadvlade. Po razglasitvi neodvisnosti je
katoliška cerkev poskušala povečati vpliv z odpiranjem šol in bolnišnic po vsej državi.
Ker je bil princ Ferdinand katolik, ga je pri teh dejavnostih podpiral Vatikan. Obdobje
komunizma je bilo za katolike, tako kot za druge vernike, obdobje preganjanja. Bolgarski
komunisti so katoliško vero povezovali s fašisti in jo obtoževali vnašanja tujih vplivov.
Odnosi med Bolgarijo in Vatikanom so zašli v krizo zlasti po tako imenovanih katoliških
procesih na začetku petdesetih let 20. stoletja, ko je bilo več deset duhovnikov obtoženih
delovanja za zahodne obveščevalne službe, štiri so celo usmrtili. Leta 1991 je bilo v
Bolgariji 44.000 rimokatolikov, ki so živeli predvsem v Ruseju, Sofiji in Plovdivu. V Sofiji je
še 18.000 uniatskih katolikov; le-ti priznavajo papeža za duhovnega vodjo, uporabljajo
pa pravoslavno liturgijo. Leta 1990 so ponovno vzpostavili stike z Vatikanom.
Omeniti je treba, da je več kot polovica prebivalcev versko neopredeljena. To je posledica
dolgotrajnega komunističnega obdobja, ko so bile vse verske dejavnosti zatirane, verni
so ostali le starejši ljudje. Med letoma 1949 in 1989 je bila religija nadzorovana z
zakonom o verskih organizacijah, ki je zapovedoval strogo ločitev Cerkve in države. S
tem, ko je država postala nadzornica vse cerkvene lastnine, si je prilaščala tudi pravico
do zapiranja cerkva. V socialističnem obdobju se je število duhovnikov zmanjšalo za
polovico. Vsi, ki so se takšnemu režimu upirali, so bili obtoženi zločina proti državi.
Po spremembi režima so pravoslavna in vsa druga verstva v Bolgariji doživela preporod.
Zanimanje za vero in število vernikov se povečujeta, saj za Bolgare pripadnost bolgarski
pravoslavni cerkvi že od nekdaj pomeni izražanje nacionalne identitete. To se kaže
zlasti v priljubljenosti nekaterih cerkvenih praznikov, saj obrede predvajajo po vseh
množičnih medijih. Država je Cerkvi vrnila večino cerkvene posesti, vključno z Rilskim
samostanom, ponovno je prisotna verska vzgoja, študij teologije pa je možen na istem
semenišču v Sofiji kot pred drugo svetovno vojno. Po dolgem času so spet natisnili Sveto
pismo. Muslimani gradijo nove mošeje, mladi se učijo Korana, izdajajo svoje časopise.
39
GOSPODARSTVO
Do reform konec osemdesetih let 20. stoletja je bolgarsko gospodarstvo temeljilo na
državni lastnini in centralnoplanskemu sistemu, na začetku devetdesetih let pa se je začel
proces spreminjanja v tržno gospodarstvo. Začelo se je s privatizacijo podjetij in kmetijskih
zemljišč. Za izvajanje reform, zaradi katerih je prišlo tudi do visoke inflacije in
brezposelnosti, ki v času socializma “ni obstajala”, je Bolgarija dobila pomoč
zahodnoevropskih držav. Kljub temu je bruto domači proizvod še vedno na ravni držav
v razvoju. 15 % ga ustvari kmetijstvo, ki zaposluje četrtino delovne sile. Glavni pridelki so
žita, riž, soja, krompir, sladkorna pesa, tobak, bombaž in sončnice. Pomembne kmetijske
dejavnosti so tudi vinogradništvo, sadjarstvo in pridelovanje zelenjave. V devetdesetih
letih sta potekali intenzivna denacionalizacija in dekolektivizacija velikih agroindustrijskih
kompleksov. Slaba tretjina zaposlenih dela v industriji, ki ustvarja le še 29 % bruto
domačega proizvoda. V obdobju socializma je bila po sovjetskem vzoru najbolj razvita
težka industrija. Takrat je industrija ustvarila več kot polovico BDP. Zdaj so najbolj razvite
predelovalna, živilska (konzervirano sadje in zelenjava, tudi za izvoz), tekstilna, strojna,
tobačna in elektrotehnična industrija. Največji pomen že imajo storitvene dejavnosti, saj
ustvarijo več kot polovico BDP.
NAJPOMEMBNEJŠI GOSPODARSKI KAZALCI (ocene za leto 2000):
Aktivno prebivalstvo 3,8 milijonov
Kmetijstvo 15 % BDP 26 % zaposlenih
Industrija 29 % BDP 31 % zaposlenih
Storitve 56 % BDP 43 % zaposlenih
Stopnja brezposelnosti 17,7 %
BDP/prebivalca 1 134 USD
Letna rast BDP 5 %
Inflacija 10,4 %
Delež ljudi pod mejo revščine 35,5 %
Zaradi nizke rodnosti se je v osemdese-
tih letih 20. stoletja pojavil primanjkljaj
delovne sile. Zmanjšana rodnost sprva
ni imela večjega vpliva, saj je vso potreb-
no delovno silo v mestih zagotavljal sta-
 Aktivno prebivalstvo po sektorjih dejavnosti leta
2000
 kmetijstvo
 industrija
 storitve
40
len dotok ljudi s podeželja. Na začetku devetdesetih let se je pojavil še tako imenovani
beg možganov, saj so državo začeli množično zapuščati visoko izobraženi ljudje in
strokovnjaki, ki doma niso dobili zaposlitve. Samo v prvih štirih mesecih leta 1990, ko je
Bolgarija za izvajanje reform domače strokovnjake najbolj potrebovala, je prošnjo za
izselitev iz države predložilo kar 550.000 izobražencev.
Huda gospodarska kriza ob prehodu Bolgarije v demokracijo in tržno gospodarstvo se
počasi umirja, čeprav mnogo ljudi še vedno živi na meji revščine ali pod njo. Značilni
spremljajoči pojavi so visoka inflacija, bankroti številnih velikih bank in podjetij ter zelo
razširjena korupcija. Gospodarstvo je v letih 1992–1995 močno prizadela še uvedba
mednarodnih ukrepov proti Zvezni republiki Jugoslaviji, saj so se zaradi njih pretrgale
glavne prometne in gospodarske povezave z zahodno Evropo. Državo pesti tudi velika
zadolženost v tujini. V devetdesetih letih je skušala zmanjšati enostransko navezanost na
vzhodne države in okrepiti sodelovanje z zahodnimi. Preusmerjanje se je kazalo predvsem
v povečanju uvoza blaga iz zahodnih držav, zato je prišlo do ogromne zunanje
zadolženosti. Pred tem je bila v mednarodni trgovini Bolgarija bolj kot druge
vzhodnoevropske države navezana na države vzhodnega bloka, zlasti na Sovjetsko
zvezo. Nanjo je odpadla dobra polovica bolgarske mednarodne trgovinske menjave,
na druge vzhodnoevropske in srednjeevropske socialistične države pa še nadaljnja
četrtina. Politične spremembe v državah vzhodnega bloka so povzročile izgubo trga,
kar je močno oslabilo bolgarsko gospodarstvo in poslabšalo oskrbo prebivalstva. V
državi je začelo primanjkovati mleka, sladkorja, surovin za težko industrijo, bencina in
elektrike. Prvi znaki okrevanja so se pokazali šele leta 1994, ko se je uvoz, od katerega
je bila Bolgarija tako dolgo odvisna, nekoliko zmanjšal in se je zaradi navezave poslovnih
stikov z zahodnoevropskimi državami ter oživitve trgovine z nekdanjimi republikami
Sovjetske zveze povečal izvoz. Leta 1998 je bila vrednost izvoza 4,6 milijarde USD;
glavni izvozni izdelki so stroji in kmetijski pridelki ter proizvodi (sveže in konzervirano
sadje, cigarete, zelenjava, vino, mlečni izdelki). Istega leta je uvoz dosegel vrednost 5,6
milijard USD, uvažajo pa predvsem gorivo, rude, kovine in blago za široko porabo.
Kljub gospodarskim reformam in spremembi zakonodaje so zaradi politične in socialne
nestabilnosti tuje investicije ostale skromne in privatizacija počasna. Leta 1997 se je
vlada obvezala, da bo v državo pripeljala tuj kapital, zaprla nerentabilne tovarne in
privatizirala vse perspektivne obrate. Spremenili so tudi monetarno politiko in bančni
sistem ter začeli z odplačevanjem velikanskega zunanjega dolga. Strateški položaj
Bolgarije in njena visoko izobražena, kvalificirana delovna sila sta sicer pomembni
komparativni prednosti, toda napredek še vedno zavirata vpliv nekdanjega gospodar-
skega sistema in pomanjkanje izkušenj. S spremenjeno politiko, z bolj učinkovito
zakonodajo in mednarodno pomočjo si je bolgarsko gospodarstvo že precej opomoglo;
leta 1998 so zabeležili 4 % gospodarsko rast ter znižanje stopnje brezposelnosti in
inflacije. Kljub temu dobra tretjina ljudi še vedno živi pod mejo revščine, razkorak med
bogatimi in revnimi pa se nenehno povečuje.
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
41
Kmetijstvo
Pred drugo svetovno vojno je bila Bolgarija prevladujoče kmetijska država z več kot
milijonom majhnih družinskih kmetij. Od kmetijstva je bilo odvisnega kar 80 % prebivalstva,
do leta 1990 se je delež zmanjšal na 15 %. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja
je bilo kmetijstvo nacionalizirano in kolektivizirano; okrog 1,1 milijona kmetij, ki so bile
razdeljene na 13 milijonov parcel, so zaokrožili v 3290 velikih državnih posesti, leta
1959 pa se je število teh enot še zmanjšalo. Veleposestva so merila od 4000 do 5000
ha kmetijskih zemljišč. Leta 1990 je obstajalo okrog 1900 kolhozov in 86 sovhozov.
Takrat so podržavljena zemljišča z denacionalizacijo vrnili nekdanjim lastnikom oziroma
njihovim dedičem, državna kmetijska podjetja pa so razpustili. Eden težjih delov tranzicije
je bila agrarna reforma, ki je bolgarskemu kmetijstvu povzročila veliko škodo. Vrnjenih je
bilo okrog 90 % zemljišč. Sprva je bilo zanimanje za zemljo majhno, sčasoma pa je za
vrnitev odvzetih zemljišč zaprosilo več kot 80 % nekdanjih lastnikov, ki jim v obdobju
gospodarske krize zemlja pomeni socialno varnost in možnost pridelave lastne hrane.
Okrog 11 % ljudi je želelo, da njihova zemljišča ostanejo v državni lasti, ker nimajo
izkušenj s kmetovanjem ali pa živijo v mestih. Privatizacija kmetijstva ni bila učinkovita, saj
nekateri novi lastniki zemljišč niso obdelovali, marsikje pa so bile parcele tako majhne,
da njihova obdelava ni bila gospodarna. Zato so se pojavila združenja kmetov, ki
zemljišča združujejo v večje, bolj produktivne komplekse, s čimer kmetovalci tudi lažje
pridejo do kmetijske mehanizacije.
Razdrobljena kmetijska zemljišča razkrivajo tradicionalno poljsko razdelitev, značilno za
hribovita območja. Foto Monika Benkovič.
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
42
Živinoreja je v primerjavi s poljedelstvom manj pomembna. Na začetku devetdesetih let
20. stoletja se je zaradi suš in korenitih sprememb v kmetijstvu stalež živine zmanjšal za
več kot polovico (število glav govedi se je z 2 milijonov zmanjšalo na le pol milijona, ovc
z 10 milijonov na 3 milijone in prašičev s 4 milijonov na 2 milijona), tako da živinoreja
pokriva le del domačih potreb. V hribovitih območjih in Dobrudži je v ospredju ovčereja,
drugje so glavne živinorejske panoge prašičereja, govedoreja in perutninarstvo. Zaradi
močnega nazadovanja živinoreje je proizvodnja organskih gnojil zelo majhna, mineralna
gnojila pa so draga, zato veliko obdelovalnih zemljišč ostaja nepognojenih, kar zmanjšuje
količino pridelkov.
V živinoreji je prišlo do množičnih zakolov in do izvoza velikih količin mesa, kar je
povzročilo močno zmanjšanje staleža živine. Porast pridelave pri zasebnikih ni mogel
nadomestiti velikega nazadovanja v državnem sektorju. Zasebne kmetije pridelajo velik
del najpomembnejših kmetijskih pridelkov: tretjino žita, dve tretjini tobaka, 83 %
paradižnika, več kot 90 % krompirja in skoraj polovico jabolk ter grozdja. Pri razvoju
kmetijstva država pomaga s krediti in različnimi vzpodbudami, namenjenimi zlasti kmetijam,
ki se ukvarjajo z mlečno živinorejo in kmetijam na hribovitih območjih.
Slepo sledenje sovjetskemu boljševiškemu modelu kmetijstva je državo, ki je nekoč
pridelala dovolj kmetijskih pridelkov zase in za izvoz, pripeljalo do tega, da je postala
uvoznica hrane. Po občutnem povečevanju pridelave sredi sedemdesetih let 20. stoletja,
kar je precej izboljšalo življenjsko raven prebivalstva, je razvoj kmetijstva zastal. Čeprav
je bila pridelava na državnih posestvih sodobnejša, je bila manj gospodarna. Na njih so
na veliko uporabljali mineralna gnojila. Leta 197 4 so zadružnim kmetom in delavcem na
državnih posestvih dali pravico do omejenega zasebnega pridelovanja. Tako imenovane
kooperative so zavzemale 1 1 % od vseh kmetijskih zemljišč in bile usmerjene v pridelavo
sadja in zelenjave ter proizvodnjo vina in mlečnih izdelkov.
Bolgarija ima malo več kot 4 milijone ha njiv (zavzemajo 36,5 % površine), 283.000 ha
sadovnjakov (2,5 %), 120.000 ha vinogradov (1,1 %) ter 1,8 milijonov ha travnikov in
pašnikov (16,4 %). Obdelovalnih zemljišč je 43 %. Glavna poljedelska območja so v
severnem delu države in Trakijskem nižavju. Na severu in v Dobrudži je najpomembnejše
pridelovanje žit, zlasti pšenice, koruze in ječmena. Žita so posejana na treh petinah
obdelovalnih zemljišč. V nižavju ob Marici, okrog Plovdiva in Pazardžika ter v dolinah
Strume, Meste in Tundže so po drugi svetovni vojni uredili obsežne namakalne sisteme
(skupaj namakajo 12.370 km
2 
zemljišč), ki omogočajo pridelavo industrijskih rastlin, riža
in koruze. Po letu 1990 je bil velik del namakalnih naprav uničen oziroma pokraden,
tako da se je delež namakanih obdelovalnih zemljišč s 25 % zmanjšal na vsega 10 %.
Najpomembnejši industrijski rastlini sta tobak in sončnica. Zelo kakovosten tobak uspeva
predvsem v južnem delu države, v dolinah Strume in Meste. Sončnice in sladkorno peso
pridelujejo predvsem na severu. Iz sončnic pridobivajo olje, ostanke pa porabijo kot
krmo za živino. Zelo pomembno je pridelovanje zelenjave za zahtevne zahodne trge;
deloma jo izvažajo svežo, deloma jo predela domača živilska industrija. Glavni pridelki
so paradižnik, paprika, krompir, čebula, fižol in grah. Medtem ko doma pridelano
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
43
    
     
                                                                                                                                                                                                                     7"
7"
7"
8 
    8 
8 
  8 
            8 
8 
8 
7"
7"
7"
7"
  8 
8 
    
  7"
8 
      8 
7"
         
     
            
     
      
      
!          
  "#$     
       
  % $       
& #    
  ’    
  (     
 $   )*     
 +  ,   
      )      
 "# 
    #$  
-"%        
  ’  .
      
!"   #
  %’  
  (   ,  
, $ 
  $    
   #  )$ $ 
$ ’  
      ) % $  #  
 ’% .  
      )% #$  4/9///)  )2//9///
2//9///)  )04/9///
04/9///)  )29///9///
  .)  $)29///9///
-$     )6  ’       
/0 4 4 / %
7"
8 
     
  ’    
,   (  %     
"   
6        #  ) "  
      $#  )    
  :$ 
( %   #  )6   
  $    $
.   )6  %  
     )6  %  )  )     $
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
KARTA
KMETIJSKIH OBMOČIJ,
NARAVNIH BOGASTEV
in MEST
44
zelenjavo izvažajo, jo za domače potrebe uvažajo iz Makedonije, Grčije in Turčije, saj
je domača zelenjava precej dražja od uvožene in si je ljudje ne morejo privoščiti. Bolgarija
je tudi med pomembnejšimi izvoznicami sadja in vina. Glavni sadjarski območji sta severno
in južno gričevnato obrobje Stare planine. Pridelajo največ breskev, marelic, češenj,
jabolk in hrušk. Na severozahodu države so veliki nasadi jagod. Proizvodnja vin (mavrud,
dimiad, gumza, pamid) je starodavna tradicija, ki izvira že iz 9. stoletja pr. n. št. Najbolj
prostrani vinogradi so med Bregovim in Silistro ob Donavi, okrog Plevena in Velikega
Trnovega, Trgovišta, Šumena, Varne, Burgasa, Sozopola, Stare Zagore, Slivena,
Asenovgrada, Melnika, Preslava in Pomorja. Pridobivanje rožnega olja (olja iz vrtnic),
verjetno najbolj znanega bolgarskega izvoznega izdelka, nazaduje.
Rudarstvo in energetika
Bolgarija ima sorazmerno malo kakovostnih naravnih virov, kar pomembno vpliva na
načrtovanje državnega gospodarstva in zunanje trgovine. V Rodopih, na Stari planini in
Srednji gori kopljejo bakrovo, svinčevo in cinkovo rudo, severno od Sofije pa železovo
rudo. Nekaj je tudi urana, mangana, zlata in kroma. Leta 1989 je Bolgarija kar 95 %
potrebnega črnega premoga, 90 % potrebne nafte in ves zemeljski plin uvozila iz nekdanje
Sovjetske zveze. Zaradi tega je konec osemdesetih let, ko je bil uvoz moten, prišlo do
velikega primanjkljaja energije in zaradi motenj v oskrbi z elektriko do težav v industrijski
proizvodnji. Velika energetska odvisnost od uvoza ne pomeni, da Bolgarija nima lastnih
energetskih virov. Geološke raziskave so odkrile okrog 40 nahajališč premoga. Največ
nakopljejo lignita in rjavega premoga; skupaj kar 30,8 milijonov ton. Največji premogovniki
so v kotlinah na zahodu (Pernik, Sofija, Kjustendil), Stari Zagori in Dimitrovgradu ob
Marici ter Lomu ob Donavi. Večino nakopanega premoga porabijo v termoelektrarnah.
Uporaba rjavega premoga v industriji in njegovo kurjenje v tehnološko zastarelih
termoelektrarnah onesnažuje zrak. Premogovniki črnega premoga so že izčrpani, odkrili
so manjša nova nahajališča v Dobrudži.
Ob črnomorski obali so v petdesetih letih 20. stoletja odkrili nafto, leta 1998 so jo
načrpali skoraj 300.000 sodčkov. Količine nafte in zemeljskega plina so majhne, zato
so začeli raziskovati Črno morje, pod katerim naj bi bila tudi bogata nahajališča premoga
in drugih mineralov. Bolgarija ima tudi kameno sol, kaolin, apnenec, azbest itd.
Glavni energetski vir v državi je premogovni bazen ob Marici, ki oskrbuje velike
termoelektrarne v Dimitrovgradu in ob reki, termoelektrarne pa so še v Sofiji, Perniku,
Plovdivu in Burgasu. V termoelektrarnah pridobijo nekaj nad polovico električne energije.
V Rodopih in Rili je nekaj hidroelektrarn, v katerih naj bi proizvedli le slabo desetino
električne energije. Kar 40 % električne energije v državi proizvede jedrska elektrarna
Kozloduj 200 km severno od Sofije, ki velja za enega od najbolj nevarnih jedrskih
objektov na svetu. Od leta 1974, ko so jo zagnali (velik del sredstev za izgradnjo je
prispevala nekdanja Sovjetska zveza), so se tam zgodile številne manjše nesreče, kar je
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
45
povzročilo občasno pomanjkanje električne energije v državi. Bolgarija je zaradi pritiskov
zahodnih držav pristala na zaprtje dveh najstarejših reaktorjev do leta 2003, do leta
2006 pa še dveh in na posodobitev preostalih dveh. V devetdesetih letih je načrtovala
izgradnjo še ene jedrske elektrarne v Belenem ob Donavi, vendar so morali gradnjo
opustiti zaradi številnih protestov, saj je predvideno območje gradnje na potresno
nevarnem območju. V Bolgariji se je pojavil tudi problem skladiščenja jedrskih odpadkov,
ker jih je Rusija prenehala uvažati in skladiščiti. Predvidena lokacija za odlaganje jedrskih
odpadkov je bil sprva Velingrad, vendar so morali poiskati novo lokacijo, ker je tam
znano zdraviliško območje. Za obstoječo jedrsko elektrarno uvažajo obogateno gorivo
iz Rusije, uran pa je bolgarski. Za shranjevanje radioaktivnih odpadkov so našli prostor v
okolici Šumena. Bolgarija skuša izkoriščati tudi alternativne energetske vire. Tako so na
rtu Kaliakra severno od Varne postavili prvo vetrno elektrarno.
Industrija
Bolgarija je bila do leta 1946 skoraj izključno kmetijska država. Po vzpostavitvi
centralnoplanskega gospodarstva po sovjetskem vzoru je uvedla petletke intenzivne
industrializacije, saj je industrijski razvoj postal glavni cilj gospodarske politike. Tako je v
povojnem obdobju industrija praktično iz nič zrasla v dejavnost, ki je v osemdesetih letih
ustvarjala polovico bruto domačega proizvoda. Leta 1948 je bilo v industriji zaposlenega
7,9 % aktivnega prebivalstva, v naslednjih štiridesetih letih se je delež povečal na 38 %,
potem pa začel upadati. V socialističnem obdobju so po sovjetskem zgledu razvijali
predvsem težko industrijo, zlasti železarstvo in jeklarstvo ter strojno, elektrotehnično in
kemično industrijo. Večja industrijska središča so Sofija, bližnji mesti Kremikovci in Pernik
ter Dimitrovgrad, Plovdiv, Ruse in Varna. V Kremikovcih je ob nahajališčih premoga in
zaradi bližine nahajališč železove, svinčeve in bakrove rude nastal največji metalurški
kompleks v državi, kjer proizvajajo predvsem jeklo. Ker pa domače železove rude ni
bilo dovolj, so jo več kot tri četrtine uvažali, prav tako je bil potreben uvoz dodatnega
premoga. Zato in zaradi velikega števila zaposlenih je objekt prinašal predvsem izgubo.
Na območju Sofije, Pernika in Kremikovcev je ob raznovrstni predelovalni industriji
osredotočen velik del črne metalurgije in kovinske industrije. Tu so tudi največje termoelektrarne
v državi. Barvna metalurgija je v Kărdžaliju, kjer je topilnica svinca in cinka, in v Pirdopu,
kjer pridobivajo baker in žvepleno kislino. Železarna je tudi v Burgasu. Kemična industrija
proizvaja bazične kemične izdelke in blago za široko porabo; njena glavna središča so
Dimitrovgrad, Kremikovci, Vraca, Vidin in Stara Zagora. Farmacevtska industrija je v Sofiji in
Trojanu. Rafinerije nafte, ki jo uvažajo iz Rusije, so v Plevenu, Ruseju in Kamenem pri Burgasu.
Središča strojne industrije so Sofija, Ruse, Burgas in Plovdiv. Proizvodnja kemikalij in gume je
osredotočena v Sofiji, Dimitrovgradu, Varni, Devnji in Plovdivu.
Zelo pomembna je živilska industrija, zlasti tobačna, saj je bila Bolgarija dolgo tretja
največja izvoznica tobaka na svetu. Živilska industrija se je razvila že pred drugo svetovno
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
46
vojno in je pomembna tako za domače potrebe kot za izvoz. Največ jo je v Trakijskem
nižavju, Sofiji in mestih severno od Stare planine, kjer je največ rodovitnih zemljišč in kjer so
največja mesta, torej trg. Čeprav je živilska industrija razpršena po celi državi, lahko izločimo
tri njena večja zgostitvena območja. Prvo območje na jugu vključuje Plovdiv, Pazardžik,
Asenovgrad, Kričim in je usmerjeno v konzerviranje sadja in zelenjave ter predelavo tobaka.
Drugo območje je na severu države, v zaledjih mest Gornja Orahovica, Veliko Trnovo in
Leskovec; glavne usmeritve so konzerviranje, proizvodnja sladkorja in mesna industrija.
Tretje območje je na severozahodu države in združuje mesta Pleven, Dolnja Mitropolija in
Červen brjag. Znano je po proizvodnji testenin, moke, sladkorja in olja. Zelo pomembna
panoga je tudi tekstilna industrija, ki je bila sprva locirana samo v večjih mestih, pozneje pa
se je razširila tudi drugod po državi. Izkorišča domače surovine volno, svilo in bombaž.
V osemdesetih letih 20. stoletja se je industrija zaradi tehnološke zaostalosti in
nerentabilnosti soočila z nazadovanjem proizvodnje. Kakovost proizvodov za prodajo
na zahtevnih zahodnoevropskih tržiščih ni bila ustrezna. Kovinska, strojna in elektrotehnična
industrija so v devetdesetih letih nazadovale zaradi razpada nekdanjega skupnega
trga v državah vzhodnega bloka. Strojna in elektrotehnična industrija sta z obilno državno
pomočjo proizvodnjo posodobili in izboljšali kakovost izdelkov, zato se je že pojavilo
sodelovanje z japonskimi podjetji.
Nekonkurenčne tovarne so šle v stečaj, s privatizacijo na začetku devetdesetih let je
veliko podjetij prešlo v zasebno last. Samo v prvi polovici leta 1997 se je produktivnost
v državnem sektorju zmanjšala za 23 %, medtem ko se je v zasebnem povečala za kar
43 %. Zasebna podjetja so torej precej bolj uspešna in mednarodno konkurenčna. Vsa
večja podjetja so razprodala premoženje in se prestrukturirala. Pri tem se je močno
razbohotila korupcija. Medtem ko so v državni lasti ostale vse elektrarne, so paradni
konji bolgarske industrije prešli v roke tujcev. Tako je na primer naftno rafinerijo v Burgasu
kupil ruski koncern, obrat črne metalurgije v Kremikovcih pa turško podjetje. V obeh so
močno zmanjšali proizvodnjo. Tovarna sode v Devnji pri Varni je v belgijski lasti, Belgijci
pa so poleg Nemcev tudi novi lastniki pivovarn. Zlasti Grki in Turki so pokupili veliko
tekstilnih tovarn. Majhna tekstilna podjetja v tuji lasti zaradi cenene delovne sile zaenkrat
prosperirajo in povečujejo število zaposlenih, medtem ko se zaposlenost v velikih domačih
tovarnah stalno zmanjšuje. Te tovarne izdelujejo oblačila za izvoz, saj je domača
proizvodnja za bolgarsko prebivalstvo predraga, zato ljudje obleko, pa tudi obutev,
kupujejo na tržnicah, kjer je obilica poceni oblačil, uvoženih zlasti iz Turčije in Sirije.
Poleg tega dobijo prek Karitasa veliko oblačil iz zahodnoevropskih držav, nakar jih
prodajajo na tržnicah in celo v trgovinah.
Promet
Geografski položaj Bolgarije je mednarodno pomemben, saj je država na prehodu
med Evropo in Azijo. Zato čez njeno ozemlje potekajo nekatere pomembne prometne
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
47
poti. V Bolgariji je 37 .320 km cest, od tega je avtocest le 277 km. Osrednja prometna
magistrala čez Bolgarijo vodi skozi Sofijo, Pazardžik, Plovdiv in Haskovo do Svilengrada,
od koder se nadaljuje v Carigrad in naprej v Malo Azijo. Od nje se odcepijo trije kraki:
Sofija–Loveč–Trgovište–Varna, Plovdiv–Stara Zagora–Sliven–Burgas in Sofija–Pernik–
Blagoevgrad–Solun. Ko so konec petdesetih let 20. stoletja odprli cestni in železniški
most čez Donavo, se je odprla pot od severa proti jugu, ki Romunijo povezuje z Grčijo
in Turčijo. V Grčijo vodi pot prek prelaza ob reki Isker, čez Sofijo in po dolini reke Strume,
v Turčijo pa čez prelaz Šipka in po nižavju ob reki Marici.
Za prevoz tovora je izredno pomemben železniški promet. Od skupno 4294 km železniških
prog je 2655 km elektrificiranih. Glavni železniški progi sta Niš–Sofija–Plovdiv–Carigrad
in Bukarešta–Ruse– Pleven–Sofija–Solun. Omeniti je treba tudi ladijski promet, tako pomorski
kot rečni. Glavni morski pristanišči sta Varna in Burgas, najpomembnejša notranja plovna
pot pa je 470 km dolga Donava z rečnima pristaniščema Ruse in Lom.
Bolgarija ima mednarodna letališča v Sofiji, Varni in Burgasu. Slednji sta prometni zlasti
v turistični sezoni. Med notranjimi letalskimi linijami obratujeta samo še liniji Sofija–Varna
in Sofija–Burgas; vse druge so zaradi nerentabilnosti ukinili.
Turizem
Naravnogeografska pestrost in bogata kulturna dediščina Bolgarije sta primerna temelja
za razvoj turizma. Najboljše razvojne možnosti ima črnomorska obala z dolgimi peščenimi
plažami in ugodnim podnebjem. Gorski svet ima še neizkoriščene potenciale za razvoj
tako zimskega kot poletnega turizma, v Bolgariji pa je tudi mnogo mineralnih vrelcev z
zdravilnimi učinki. Prva letovišča ob mineralnih izvirih so se razvila že v antiki, v gorah pa
šele na začetku 20. stoletja. Sprva so jih obiskovali le bogatejši državljani. Bolgarija ima
več kot 500 mineralnih izvirov z različno temperaturo in kemično sestavo vode ter
posledično z raznovrstnimi zdravilnimi učinki. Najbolj znana zdravilišča so v Hisar Banji,
Saparevi Banji, Sofiji, Burgasu, Kjustendilu, Velingradu in Sandanskem. Razvoj
mednarodnega in množičnega turizma se je začel po letu 1948 z izgradnjo hotelov na
obali Črnega morja. Zdraviliški, poslovni, kongresni in gorski turizem so postali
pomembnejši šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja.
Kar 65 % od vseh turističnih zmogljivosti je ob črnomorski obali, ostale so razpršene po
mestih, zdraviliščih in gorskih letoviščih. Najbolj znana črnomorska letovišča so Sv. Konstantin,
Zlati peski, Albena in Družba severno od Varne ter Nesebăr in Slănčev brjag v okolici
Burgasa. Sprva so bili turistični kompleksi namenjeni predvsem gostom iz drugih socialističnih
držav, zdaj pa postajajo priljubljeni med turisti iz vse Evrope. S privatizacijo je konkurenca
postala večja, zato se je ponudba hotelov in restavracij precej izboljšala. Ponudbo
bogatijo še zlasti zdraviliški programi na temelju mineralnih izvirov in zdravilnega blata.
Bolgarijo letno obišče okrog 2,7 milijonov tujih turistov. Turizem je postal pomemben vir
deviz. Zaradi pomanjkljive infrastrukture je za zdaj razvit predvsem ob črnomorski obali.
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
48
Vabljive črnomorske peščene plaže so poleti čedalje bolj obljudene, na pomlad pa za zdaj še
samevajo. Foto Andreja Gobec Vidali.
Želja, da bi turisti iz zahodnoevropskih držav obiskovali tudi gorska zimskošportna središča
(najbolj znana so Bansko v Pirinu, Pamporovo v Rodopih ter staro smučarsko središče
Borovec v Rili), se za zdaj še ni udejanila. Zelo veliko turistov si ogleda kulturne znamenitosti
svetovnega slovesa, med katerimi izstopajo številni samostani, cerkve in arheološka
najdišča z ostanki iz obdobij Tračanov, Grkov in Rimljanov. Zanimiva so tudi nekatera
mesta; to velja zlasti za Sofijo in Plovdiv. Poleg kulturnih znamenitosti Bolgarija ponuja
tudi obilo zanimivosti za ljubitelje narave. Kraške jame, soteske, jezera, gorski vrhovi ter
bogato živalstvo in rastlinstvo so zavarovani v sedmih narodnih parkih (Pirin, Rila, Sinite
kamani, Steneto, Vitoša, Vratčanski Balkan) in drugih naravovarstvenih območjih. Na
seznamu Unesca je kar devet naravnih in kulturnih znamenitosti: Rilski samostan, Madarski
konjenik, Bojanska cerkev, Sveštarska in Kazanliška tračanska grobnica, skalna cerkev
Ivanovo, stari del Nesebăra, narodni park Pirin in biosferski rezervat Sreburna.
BOLGARIJA • GOSPODARSTVO
49
PRIPOROČENA POT
Karta na strani 71
1. dan: Sofija – Botevgrad – Veliko Trnovo – Arbanasi – Varna
Botevgrad je bil zaradi lege v bližini prelaza Baba Konak čez Staro planino pomembno
tržno naselje. Prelaz ni več prometno pomemben, kar na razvoj mesta vpliva negativno.
Poleg tega pelje mimo nova avtocesta Sofija–Varna, ki je mesto še bolj osamila. Znano
je po tovarni Čavdar, ki izdeluje avtobuse.
Hiše Velikega Trnovega so zgrajene na štirih gričih, imenovanih Carevec, Trapezica,
Momina Krepost in Sveta gora. K izredno slikoviti podobi mesta prispeva tudi reka Jantra,
ki skozenj teče v globoko vrezani strugi v ostrih zavojih, tako da griči, na katerih stoji
mesto, delujejo kot otočki. Mesto na nadmorski višini 224 m je na križišču pomembnih
prometnih poti iz Sofije v Varno ter iz Ruseja v Staro Zagoro. Za Sofijo je drugo
najpomembnejše univerzitetno mesto v državi. V njem živi okrog 70.000 prebivalcev in
ima razvito industrijo, zlasti živilsko.
Območje Trnovega so naselili že Tračani. Ime je slovanskega izvora in izhaja iz besede
trun, kar pomeni trn. Šele leta 1966 je mesto dobilo še pristavek “veliko”. Prvi graditelji
so bili Rimljani, ki so na hribu Momina Krepost zgradili trdnjavo, da bi varovala pomembno
prometnico Nicopolis–ad Istum. Med 5. in 6. stoletjem so Bizantinci na hribu Carevec
zgradili trdnjavo. Ta naselbine ni mogla obvarovati pred vpadi Slovanov, ki so jo zavzeli
v 7 . stoletju. Mesto, ki je imelo pomembne trgovske stike z Dubrovnikom in Benetkami, je
bilo za časa drugega bolgarskega cesarstva med letoma 1 185 in 1393 glavno mesto
države. V zlati dobi cesarstva, v obdobju gospodarskega in kulturnega razcveta, je v
njem živelo 4000 prebivalcev. Na območju Carevca in Trapezice je stalo več kot 400
zgradb, 23 cerkva in 3 samostani. Na Trapezici so živeli bojarji (plemiči) in visoka
cerkvena gospoda. Zgradili so tudi Asenovo četrt, kjer so živeli obrtniki in trgovci. V
mestu je bil sedež nadškofije in po letu 1235 patriarhije. Med letoma 1377 in 1380 je
bilo Trnovo središče prvega evropskega kmečkega upora, leta 1393 pa so ga zavzeli
Turki. Mesto so požgali in večino prebivalcev pobili. Trnovo si je gospodarsko opomoglo
šele v 19. stoletju, ko je postalo tudi pomembno središče narodnega preporoda. Leta
1877 je bilo osvobojeno, leta 1908 pa so v njem razglasili neodvisnost Bolgarije. V
šestdesetih letih 20. stoletja je država začela izvajati obsežen program obnove kulturnih
in zgodovinskih spomenikov ter gospodarskega preporoda mesta. Za novi del Velikega
50
Trnovega je, tako kot za vsa druga po drugi svetovni vojni nastala mesta, značilna
sociorealistična blokovna arhitektura.
Zaradi zanimive zgodovine mesta so v njem številne znamenitosti, ki si jih letno pride
ogledat pol milijona turistov. Turizem je vse pomembnejši vir dohodka. Za ogled sta
najbolj zanimiva griča Carevec in Trapezica. Z reko obkroženi Carevec je bil središče
prestolnice prvega bolgarskega cesarstva. Na njem so obnovljeni Baldvinov stolp, Glavna
vrata in Mala vrata ter ostanki velike cesarske palače, džamije in več manjših cerkva. Tu
je tudi Patriarhova cerkev na temeljih bizantinske bazilike iz 5. oziroma 6. stoletja, zgrajena
leta 1981 ob 1300-ti obletnici bolgarske državnosti. Leta 1985 so ob 800-ti obletnici
osvoboditve izpod bizantinske nadoblasti naredili poslikave, ki se razlikujejo od poslikav
drugih cerkva, saj prikazujejo zgodovinske dogodke in politične figure iz časa
srednjeveškega bolgarskega cesarstva. Pod gričem je stara Asenova trgovska četrt, kjer
so odkrili temelje 130 hiš, trgovin in delavnic. Med ruševinami na Trapezici so odkrili
temelje več manjših cerkva in samostanov. Sveta gora je bila v srednjem veku center
sholastikov, zdaj je na njenih pobočjih univerza.
Arbanasi leži 4 km severovzhodno od Velikega Trnovega in je ena od najlepše ohranjenih
tradicionalnih bolgarskih vasi. Po njenem imenu zgodovinarji sklepajo, da so jo ustanovili
Albanci, ki so bežali pred Turki. Naselje je najbolj cvetelo v 18. stoletju, prebivalci so se
večinoma ukvarjali z živinorejo in trgovino; sušeno meso in usnje so prodajali karavanam, ki
so potovale na vzhod v Rusijo, Perzijo in Indijo, tam pa so izdelke menjavale za svilo in
začimbe. Bogati trgovci so si v 18. in 19. stoletju zgradili utrdbam podobne velike hiše, pa
tudi cerkve in kapelice. V istem obdobju so naselje trikrat oropali Kardžaliji, turški razbojniki,
Značilne večnadstropne hiše v starem delu Velikega Trnovega so sezidane na griču nad reko
Jantro. Foto Andreja Gobec Vidali.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
51
ki so ogrožali številne vasi na Balkanu. Zaradi njihovih napadov se je trgovina skrčila na
Trnovo in okoliške vasi, možnost zaslužka se je zmanjšala in precej ljudi se je izselilo. Danes
živi v vasi predvsem kmečko prebivalstvo, veliko hiš pa so kupili in obnovili krajevni podjetniki
in bogataši, ki jim tradicionalna hiša z obzidjem zagotavlja ohranitev zasebnosti.
Nekaj tipičnih hiš je obnovljenih in namenjenih turističnemu obisku. Ena takih je
Kostancalijeva hiša s konca 18. stoletja, ki je spremenjena v muzej. V iz kamna zgrajenem
pritličju so bili prostori za služničad in shramba, v lesenem zgornjem nadstropju pa
lastnikove sobe s čudovitimi lesenimi stropi, sprejemnica in jedilnica.
Varna je največje bolgarsko mesto ob Črnem morju in s 305.000 prebivalci tretje največje
mesto v državi. Čeprav ima zanimivo zgodovino, je njegova zdajšnja podoba sodobna.
Območje je poseljeno že sedem tisoč let, saj so v bližnjih jamah našli ostanke
prazgodovinskega človeka in Tračanov. Zgodovina mesta sega v leto 585 pr. n. št., ko
so miletski Grki ustanovili kolonijo Odessos (Mesto na vodi) in izgnali Tračane. V obdobju
Rimljanov je mesto cvetelo kot trgovsko in pristaniško središče province Mezije, potem
pa so se obdobja vzponov in padcev izmenjevala do prihoda Slovanov. Mesto je
dobilo zdajšnje ime leta 681, ko je nastalo prvo bolgarsko cesarstvo; izhaja iz imena
reke Vrans in pomeni črn. V času bolgarskega cesarstva in pozneje Bizanca je imelo
naselje izreden trgovski pomen, saj je imelo stike z Genovo, Benetkami in Carigradom. S
prihodom Turkov leta 1393 je trgovska vloga zamrla, naselje je postalo pomembno
vojaško oporišče na severni meji turškega imperija. Po Krimski vojni (1853–1856) je
Turčija Veliki Britaniji in Franciji dovolila prodajati blago prek Varne, zato je ta spet postala
pomembno trgovsko mesto. Leta 1867 je bila iz Ruseja speljana železnica, ki je Varno
povezala z obdonavskim območjem. Pomen mesta se je povečal še zlasti po zmagi nad
Turki. Po drugi svetovni vojni je večina bolgarske trgovine s Sovjetsko zvezo potekala
prek Varne. Močno odvisnost in naklonjenost Sovjetski zvezi je Bolgarija izkazala s
spremembo imena mesta, saj se je med letoma 1949 in 1956 imenovalo po Stalinu. Ker
je pristanišče zaradi obsežne trgovine postalo premajhno, so ga razširili tudi na Varnsko
jezero, ki so ga z morjem povezali s prekopom. Danes je mesto med največjimi industrijskimi
središči z razvitimi kemično industrijo (soda in mineralna gnojila) v bližnji Devnji, živilsko,
elektro in tekstilno industrijo ter z veliko ladjedelnico. Slednjo so pred leti zaprli, kar je v
mestu in okolici povzročilo veliko brezposelnost, saj je v njej delal vsak četrti zaposleni v
industriji. Zdaj obratuje samo še remontna delavnica z majhnim številom delavcev. Na
ploščadih v zalivu angleško podjetje izkorišča tamkajšnja nahajališča plina.
Varna je tudi univerzitetno mesto in staro turistično središče, kjer se v zadnjih letih razraščajo
sodobne restavracije in trgovine z raznovrstno ponudbo. V njej so že Rimljani odkrili
mineralne vrelce, katerih vodo zdaj uporabljajo v hotelskih bazenih. Še bolj kot Varna so
turistično razvita bližnja naselja. Najstarejše letovišče Sveti Konstantin je nastalo leta
1946 in je mestu najbližje. Zlati peski oziroma Zlatni Pjasci so z okrog šestdesetimi hoteli
drugo največje letovišče na črnomorski obali, znano predvsem po 4 km dolgi peščeni
plaži. Proti severu je zlasti med mladimi priljubljeno letovišče Albena.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
52
2. dan: Varna – Nesebăr – Sozopol
Mesto Nesebăr ima nekaj več kot 7000 prebivalcev, od tega jih okrog 3000 živi v
starem delu. Do začetka 18. stoletja je bilo pomembno trgovsko središče, zdaj pa se
ljudje ukvarjajo z ribištvom in predvsem s turizmom. Stari Nesebăr je muzej na prostem,
ki stoji na 0,12 km
2
 velikem polotoku severovzhodno od Burgasa. S kopnim je povezan
s 400 m dolgim nasipom. Leta 1983 je bil kot kulturni spomenik svetovnega pomena
uvrščen na seznam svetovne dediščine pod zaščito organizacije UNESCO. Razvaline
srednjeveških cerkva ter zanimive stanovanjske hiše iz kamna in lesa z izstopajočimi z
lesom obloženimi pomoli in širokimi strešnimi napušči, postavljene v 18. in 19. stoletju, so
nasprotje ostankom mogočnih obrambnih zidov in stolpov iz 5. stoletja pr. n. št. Omejen
prostor na polotoku namreč ni dovoljeval gradnje velikih hiš z dvorišči, kakršne so običajne
drugod po Bolgariji. Zato so tudi ulice ozke. Mesto je bilo obdano z obzidjem, katerega
ostanek so dobro ohranjena mestna vrata iz helenističnega obdobja.
Na začetku 6. stoletja pr. n. št. so Grki nekdanjo naselbino Tračanov razvili v cvetočo
skupnost in jo poimenovali Mezambrija. Številne najdbe in drugi zgodovinski viri pričajo,
da je bilo mesto pomemben posrednik med grškim ozemljem in tračanskimi plemeni v
notranjosti dežele, trgovski stiki pa so segali vse do Male Azije in Egipta. Izvažali so
pšenico in drugo žito, les, razne rude in kože, uvažali pa posode, oblačila, dragulje,
vino in oljčno olje. Rimljani so leta 72 pr. n. št. mesto zasedli brez boja, zato so še vedno
dobro ohranjeni sledovi helenizma. Nesebăr je izgubil pomen in bil le še majhno
pristanišče rimske province Trakije. V 5. in 6. stoletju je pod Bizancem ponovno postal
Živahen mestni utrip v pristaniškem mestu Varni. Foto Andreja Gobec Vidali.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
53
pomembno strateško, trgovsko in versko središče. Takrat so okrepili in razširili grško obzidje.
Tako utrjeno mesto je dolgo zagotavljalo primerno varnost, kar je bil temelj njegovega
gospodarskega razcveta. V srednjem veku je Nesebăr večkrat prehajal iz bizantinskih v
bolgarske roke, vendar trgovina ni zamrla. Cvetelo je tudi duhovno življenje, kar lahko
jasno razberemo iz številnih ostankov srednjeveških sakralnih objektov. Iz starejšega
zgodnjebizantinskega obdobja so se ohranile razvaline štirih velikih bazilik. Arhitekturna
posebnost teh cerkva je uporaba belih in rjavih naravnih kamnov ter rdečih opek,
razporejenih v menjajočih se pasovih. Razgibanost pročelij stopnjuje uporaba pološčene
lončevine, ki je vgrajena v raznovrstne trakove in rozete. Leta 1453 so Nesebăr zavzeli
Turki in do 19. stoletja je število njegovih prebivalcev močno nazadovalo, prav tako je
oslabela njegova gospodarska moč.
Od 40 cerkvenih stavb so večinoma ostale le razvaline. V celoti ohranjenih je sedem
cerkva, med njimi nova metropolitanska Cerkev sv. Štefana, Cerkev sv. Janeza Krstnika,
Cerkev sv. Todorja, Cerkev sv. Paraskeve, Cerkev sv. Janeza Aliturgeta ter Cerkev
nadangelov Mihaela in Gabriela. So iz različnih obdobij; iz bizantinskega v 5. in 6.
stoletju, nekaj jih je iz 10. do 12. stoletja, večina pa iz 13. in 14.stoletja.
V turistični sezoni se v Nesebăr zgrinjajo množice turistov. Večina jih biva v letovišču
Slănčev brjag (Sončna plaža). Gre za turistični kompleks s 1 14 hoteli in z več kot 30.000
ležišči ob 9 km dolgi peščeni plaži. V socialističnem obdobju so sem, tako kot v druga
obmorska letovišča, prihajali predvsem gostje iz vzhodnoevropskih držav in Sovjetske
Največja znamenitost starodavnega mesteca Nesebăr je Cerkev sv. Pantokratorja. Foto
Monika Benkovič.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
54
zveze. V devetdesetih letih 20. stoletja so veliko hotelov prenovili in po zgledu
sredozemskih turističnih vasi z obilico zelenja zgradili nove turistične zmogljivosti, ki naj
bi bile bolj privlačne kot veliki hotelski kompleksi.
Sozopol so pod imenom Apollonia Pontica leta 610 pr. n. št. ustanovili grški kolonisti iz
Mileta. Tu je potekala živahna menjava grškega tekstila in vina za tračanske med, žito in
baker. Največji odjemalec blaga so bile Atene. Naselje je kot trgovsko središče cvetelo
do leta 72 pr. n. št., ko so ga zavzeli in oplenili Rimljani. V Rim so odpeljali tudi 13 m visok
bronasti kip Apolona iz tamkajšnjega pristanišča. Sozopol, kar pomeni mesto odrešitve,
si vse do zgodnjega 19. stoletja, ko so zgradili več novih hiš, ni nikoli opomogel in je
ostal majhno ribiško naselje. Bizantinski vladarji so vanj kazensko pošiljali uporne plemiče
in duhovnike.
Mesto, v katerem zdaj živi okrog 5000 prebivalcev, se deli na stari del na polotoku in
novi del na kopnem jugovzhodno od središča. Na zahodni strani polotoka sta vojaško
oporišče in majhno ribiško pristanišče, na vzhodni strani pa dve lepi plaži. Sozopol je
mirno ribiško naselje in v turistični sezoni priljubljeno letovišče. V starem delu mesta so
tipične bolgarske stavbe iz kamna in lesa.
V vaseh južno od Sozopola se je ohranil tako imenovani nestinarski ples. Gre za prastar
običaj, ki je prispel iz Male Azije in se je spojil s slovanskim običajem kurjenja ognja ter
skakanja preko njega. To so počeli na kresno noč z željo, da bi ples prinesel zdravje in
bogato letino. Potem ko so zakurili velik ogenj, so se okrog njega zbrali člani skupnosti.
Plesalci, ki so bili v religioznem transu več dni, so ob spremljavi tradicionalnih instrumentov
bobnov in dud bosonogi tekli čez na široko razgrnjeno žerjavico. V rokah so držali
ikone. V vasi Bulgari v gorovju Strandža so nekoč ta ples prirejali tudi na dan sv. Konstantina
in Helene 3. junija, zdaj pa ga izvajajo le še za turiste.
3. dan: Sozopol – Burgas – Kazanlik
Burgas je obmorsko mesto ob zalivu in sladkovodnem jezeru, ki je s površino 20 km
2
največje v Bolgariji. Območje je bilo poseljeno že v času Tračanov in Grkov. Naselje so
na ozkem pomolu med Burgaškim jezerom in Črnim morjem ustanovili ribiči iz Pomorja in
Sozopola v 17 . stoletju. Mesto je dobilo ime po starem stolpu, imenovanem Pirgos (pirgos
pomeni v grščini stolp). Ribiško naselje se je začelo spreminjati v mesto po letu 1890, ko
je bila vanj iz Plovdiva speljana železnica, in z zgraditvijo pristanišča leta 1903. Zdaj je
pomembno industrijsko središče z ladjedelnico in največjo rafinerijo v državi. Količina
predelane nafte se je z 10 do 12 milijonov ton letno v obdobju socializma zmanjšala na
samo 4,5 milijonov ton. V rafineriji je zaposlenih 17.000 ljudi, medtem ko jih je bilo v
najboljših časih kar 30.000. Burgas je z 212.000 prebivalci četrto največje bolgarsko
mesto. Ima univerzo, vendar je v njem zaradi mladosti le malo kulturnih znamenitosti.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
55
Zaradi močne kemične industrije sta onesnažena tako zrak v mestu kot voda v Burgaškem
zalivu.
Blizu Burgasa so štiri jezera: Primorsko, Atanasovsko, Vajasko in Mandrasko. Atanasovsko
jezero je zavarovano kot naravni rezervat. Tu je postajališče ptic selivk na poti iz
Skandinavije v Afriko, imenovani Via Pontica. Zato je območje zelo bogato s ptičjim
življem. Prikaz življenja številnih ptičjih vrst si je možno ogledati v informacijskem središču
zaščitenega območja PODA južno od Burgasa. Rezervat je bil ustanovljen leta 1989,
lastnik in upravnik je Bolgarsko združenje za zaščito ptic. Celotno zaščiteno območje
obsega 100,7 ha in je biološko zelo raznoliko. Na njem živi približno 16 1 nižjih rastlinskih
vrst, 231 višjih, 168 vrst nevretenčarjev, 6 vrst rib, 14 vrst dvoživk in plazilcev, 15 vrst
sesalcev in 248 vrst ptičev (v celotni Bolgariji okrog 400). Jeseni, v času selitev ptic, je
mogoče videti jate štorkelj, pelikanov in ptic roparic. Občudovati je mogoče še nutrije,
želve, roparske ponirke, race potapljavke in kolonijo velikih kormoranov, ki gnezdijo na
daljnovodu, ibise, čaplje žličarke, sive, črne ter male in velike bele čaplje, močvirske
lunje, belorepe orle, hudournike, bele in črne štorklje, čopaste pelikane, morske orle itd.
Ostanki opuščenih pristaniških pomolov in nasipov so priljubljeno počivališče pritlikavih
kormoranov, galebov in čiger. Pozimi obilje hrane privabi race potapljavke, ponirke,
zimske race, čopaste race itd. Za nekatere močvirske ptice so uredili umetna gnezdišča.
V Bolgariji je še več drugih območij, primernih za opazovanje ptic. Poleg Vie Pontice ob
Črnem morju vodi čez bolgarsko ozemlje še ena pomembna selitvena pot ptic, imenovana
Via Aristotelis, ki sledi toku reke Strume.
Kazanlik je mesto v kotlini med Staro planino in Srednjo goro, ob poti med Burgasom in
Sofijo. V njem živi 63.000 prebivalcev. V preteklosti je bil pomembno obrtno središče,
pozneje so se razvile strojna, lesna in živilska industrija. Posebnost je bila izdelava glasbil.
Jugovzhodno od mesta je na reki Tundži umetno jezero Koprinka, namenjeno tudi rekreaciji.
Mesto je najbolj znano po gojenju vrtnic, saj njegovo zaledje imenujejo tudi Dolina
vrtnic. Stara planina na severu varuje kotlino pred vdori hladnega zraka, Srednja gora
na jugu zadržuje topel in suh zrak z morja, pomladi so dovolj vlažne in prst je rodovitna.
Vse to ustvarja izjemno ugodne razmere za rast vrtnic. Sem so jih zanesli iz Indije in
Perzije. Navdušeni nad njihovo lepoto so Grki trdili, da so tako kot boginja Afrodita
nastale iz morske pene. Danes je znanih več kot 10.000 vrst vrtnic, vendar jih je le 200
primernih za pridobivanje eteričnih olj. V Bolgariji jih pridobivajo iz vrst Rosa damascena
in Rosa alba. Gojenje vrtnic se je kot domača obrt začelo razvijati v tridesetih letih
19. stoletja, v večjih količinah pa so rožno olje začeli pridobivati na začetku 20. stoletja.
V mestu je inštitut, na katerem preučujejo način vzgoje vrtnic in pridobivanja parfumov. Tu
vzgajajo sadike vrtnic, ki jih potem presajajo na polja. Poleg inštituta je tudi Muzej vrtnic,
kjer sta prikazana način proizvodnje olja in zgodovinski razvoj te dejavnosti. Bolgarija
proizvede kar 70 % (nekaj več kot 1 tono) svetovne količine eteričnega rožnega olja.
Njegova cena je zelo visoka, zato mu pravijo rožno zlato ali tudi bolgarsko zlato. Vrtnice
cvetijo konec maja in na začetku junija. Obirajo jih le zjutraj pred sončnim vzhodom,
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
56
običajno med 3. in 8. uro, da se ohranja vlažnost
cvetov. Vedno obirajo le popke. Za liter rožnega
olja je potrebno nabrati 3000 kg cvetov rdečih
vrtnic (Rosa damascena) ali 5000 kg cvetov belih
vrtnic (Rosa alba). Za en gram rožnega olja je
potrebnih kar 2000 cvetnih listov. Pridobivanje olja
iz cvetov belih vrtnic je nedonosno, zato gojijo
predvsem rdeče vrtnice. Rastlina je rodna približno
od 30 do 35 let. Sodobne destilarnice, kjer
pridobivajo rožno olje, so v Rozovem, Karlovem
in Kazanliku. Žal ta dejavnost izgublja pomen,
saj kemična industrija izdeluje cenejše umetne
nadomestke rožnega olja. Poleg parfumov iz
rožnega olja prodobivajo še rožni liker, marme-
lade in razne kreme, kot zdravilo pa ga
uporabljajo tudi v medicini.
Poleg imena Dolina vrtnic se za okolico Kazanlika
uporablja tudi ime Dolina tračanskih kraljev.
Območje severovzhodno od mesta, ki se je v
obdobju Tračanov imenovalo Seuthopolis, je bilo
sveto. Tu je bilo pokopališče, zato so odkrili precej
Surovina za pridobivanje znamenitega
rožnega olja so rdeče vrtnice. Foto
Andreja Gobec Vidali.
gomil. Ocenjujejo, da jih je okrog 1500, številne med njimi morajo še raziskati. Do zdaj
so za javnost odprli štiri grobnice. Ker država nima dovolj sredstev, da bi raziskali vse
gomile, jih na skrivaj raziskujejo nepridipravi, ki najdene dragocenosti preprodajajo v
tujino. Tovrstnim kriminalcem Bolgari pravijo imanjari. Njihovo početje je nevarno, saj jih
zaradi neznanja in neupoštevanja varnostnih pravil med izkopavanji pogosto zasuje.
Med gradnjo zaklonišča leta 1944 je bila severovzhodno od mesta odkrita grobnica
tračanskega voditelja. Velja za pomemben spomenik zgodnje helenistično-tračanske
umetnosti v Bolgariji. Originalne grobnice si brez posebnega dovoljenja ni mogoče ogledati,
na voljo je le ogled njene replike v bližini. Gre za grobnico v obliki panja, ki je bila tipična
za vse tračanske grobnice v obdobju med 5. in 3. stoletjem pr. n. št. Sestavljena je iz
predprostora, hodnika in komore, kjer je ležal pokojnik. Grobnica je znana predvsem po
poslikavah v ozkem hodniku in kupolasti komori. Le-te so med najbolje ohranjenimi antičnimi
freskami iz zgodnjega helenističnega obdobja nasploh. Motivi so rastlinski ali pa so prikazani
dogodki iz življenja pokojnika. Iz poslikav, ki prikazujejo pehoto in konjenike ter gospo in
gospoda pri s sadjem obloženi mizi ter služabnike, ki jima nosijo darila, zgodovinarji sklepajo,
da je bil v njej pokopan tračanski plemič. Kazanliška grobnica je s konca 4. oziroma z
začetka 3. stoletja pr. n. št., ko je bilo tračansko kraljestvo s prestolnico Seuthopolis na
vrhuncu politične in gospodarske moči ter kulturnega razvoja. Je eden od devetih bolgarskih
spomenikov na seznamu Unescove svetovne dediščine.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
57
4. dan: Kazanlik – Plovdiv – Pamporovo
Plovdiv, že od nekdaj tekmec Sofije, je po številu prebivalcev (340.000) ter
gospodarskem in kulturnem pomenu drugo najpomembnejše bolgarsko mesto. Je tudi
eno od najstarejših in po mnenju mnogih najlepših mest na Balkanskem polotoku.
Postavljeno je med šestimi griči, ki se vzpenjajo sredi širokega Trakijskega nižavja, na
obeh bregovih reke Marice. Zaradi lege na stičišču poti iz Male Azije v Evropo (Carigrad–
Sofija–Beograd–Dunaj) in iz Grčije v Ukrajino je pomembno prometno križišče. Ker tod
že od nekdaj potekajo pomembne trgovske poti, je Plovdiv vseskozi tudi trgovsko središče.
Ta vloga se je še okrepila, ko so prek njega z železnico povezali Carigrad. Univerzitetno
mesto je svetovno znano tudi po sejemski dejavnosti. Prvi domači sejem je bil tu že leta
1892, prvi mednarodni pa leta 1937. Plovdivski sejmi so med največjimi v Evropi;
spomladanski sejem je namenjen potrošnemu blagu, medtem ko je jesenski industrijsko
obarvan. Razvit je poslovni turizem.
Za Plovdiv pravijo, da je mesto v vrtu Bolgarije, saj je njegovo zaledje znano po
pridelovanju zelenjave. Rodovitna prst, ugodno podnebje in možnost namakanja
zagotavljajo odlične razmere za gojenje paradižnika, paprike, kumar, krompirja in druge
zelenjave. Uspevajo tudi tobak, bombaž in riž. Tu je največja bolgarska oranžerija,
stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin. Tradicionalno drobno
zelenjadarstvo sta v socialističnem obdobju zamenjala velika posest in industrijski način
pridelave. Legenda pravi, da naj bi bila tu zasajena prva vinska trta v Evropi. Praoče
vinogradništva naj bi bil Tračan Evmolp. V 1. stoletju pr. n. št. je grški geograf Strabon
zapisal, da so Tračani prinesli vinsko trto iz Male Azije okrog leta 2000 pr. n. št.
Na podlagi kmetijstva se je razvila močna živilska industrija, razvite pa so še tobačna,
elektrotehnična, tekstilna, kemična, strojna in obutvena industrija.
Okrog leta 500 pr. n. št. se je Plovdiv imenoval Eumolpias (po Evmolpu), Tračani so mu
rekli Pulpudea, za časa Filipa II. Makedonskega, ko je bil le majhna vojaška postojanka,
pa so ga preimenovali v Filipipolis. V rimskih časih se je kot središče province Trakije
imenoval Trimontium. Rimljani so mesto z griča Nebet Tepe razširili na griča Sahat Tepe
in Džendem Tepe, na katerem so zgradili Apolonov tempelj. V mestu so zapustili številne
sledi, tako kot pozneje Turki, ki so mu rekli Filibe. V 9. stoletju so ga zasedli Bolgari,
Slovani so spremenili ime v Pupuldin, Puldin, iz česar je na koncu nastal Plovdiv. Do
prihoda Turkov leta 1370 so si ga izmenično lastili Bolgari in Bizantinci. Ves čas je bil
pomembno trgovsko središče. Po ustanovitvi bolgarske kneževine je postal oporišče
bolgarskega preporoda, leta 1863 so v njem ustanovili prvo bolgarsko šolo. Leta 1878
so ga sicer osvobodili izpod turške nadoblasti, vendar je po Berlinskem kongresu postal
središče Vzhodne Rumelije v okviru turškega imperija. Do združitve z Bolgarijo je prišlo
leta 1885, tri leta pozneje pa je mesto dobilo mednarodno železniško povezavo.
Zaradi bogate zgodovine ima Plovdiv kulturne spomenike iz različnih obdobij in ima
status mesta muzeja. Posebno zanimiv je stari del mesta, zgrajen na treh gričih, po turško
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
58
imenovanih “tepe”. V starem jedru so šte-
vilne arhitekturne vrednote, med njimi
ostanki rimskega mesta z amfiteatrom in
delom stadiona, Hisarjeva vrata iz časa
Filipa II. Makedonskega, mošeja Džuma-
ja ter najstarejša krščanska cerkev sv.
Konstantina in Elene. Najznamenitejše
pa so plovdivske hiše iz obdobja narod-
nega preporoda v 19. stoletju, pre-
poznavne po svetlih fasadah in navzven
štrlečih zgornjih nadstropjih. Bile so do-
movanja bogatih trgovcev. V Plovdivu je
sedež bolgarske rimskokatoliške škofije.
Narečenski bani so zdraviliški kompleks.
V srednjem veku je bilo tu naselje Mergele,
obkroženo s svetišči in verskimi objekti, na
kar spominjajo le še redke razvaline.
Danes je v kraju zdravilišče, ki je nastalo
zaradi zdravilnih mineralnih vrelcev. Med
njimi so tudi taki, ki se uvrščajo med najbolj
radioaktivne v Evropi. Voda je primerna
zlasti za zdravljenje črevesnih in živčnih
bolezni. Zahodno od zdravilišča je Vrh
Ena od najbolje ohranjenih tradicionalnih hiš v
Plovdivu. Foto Andreja Gobec Vidali.
sv. Nikolaja, kjer pacienti puščajo dele oblačil v upanju, da jih bo sveto območje čudežno
ozdravilo. V naselju živi 1300 prebivalcev in le redki so še vedno zaposleni v zdraviliškem
kompleksu. V devetdesetih letih 20. stoletja je namreč obstoj zdravilišča postal vprašljiv, saj
bolgarska podjetja delavcem in upokojencem nič več ne zagotavljajo brezplačnega
zdravljenja.
Mesto Čepelare je postavljeno v ozki gorski dolini Čepelarske reke v Rodopih, na
nadmorski višini 1 140 m. Je najvišje ležeče mesto v državi in šteje okrog 3000 prebivalcev.
Do 18. stoletja tukajšnje ozemlje zaradi stalne grožnje turških vpadov ni bilo poseljeno.
Takrat se je sem priselilo nekaj krščanskih družin, ki so se preživljale s pašo živine na zelo
kakovostnih pašnikih. Naselje so poimenovali Čepeli, kar pomeni meglen in nevihten.
Poleg njih so se tu zadrževali še nomadski muslimanski pastirji, ki so se selili med naseljem
in grško Trakijo. Po sušah, ki so jim ugonobile večino živine, so območje naselja zapustili.
Za pridobitev novih pašnikov so začeli krčiti okoliški gozd. Gozdarstvo je še vedno
pomembna dejavnost, v naselju je žaga. Tu je tudi edina tovarna smuči v Bolgariji. Kraj
ima ugodne možnosti za turistični razvoj; privlači zlasti obiskovalce, ki si želijo mirnega
počitka v neokrnjeni naravi.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
59
Zimskošportno središče Pamporovo je nastalo na nadmorski višini 1620 m, ob vznožju
gore Snežanke. Ime izhaja iz turške besede pampor, kar pomeni karavana. Prve turistične
zmogljivosti so bile tu na voljo že leta 1933, pravega razvoja turizma pa ni bilo vse do
leta 1960. Takrat je bilo po komunističnem voditelju Vasilu Kolarovu imenovano Kolarovo.
Smučarsko središče je znano tudi med tujimi turisti. Več kot deset sodobnih hotelov, čudovita
narava, možnost izletov, dobre razmere za smučanje in pestra ponudba hrane v bližnjih
tradicionalnih gostiščih, imenovanih mehane, so razlog, da Pamporovu pravijo tudi
“rodopski dragulj”.
Kljub visoki nadmorski višini je podnebje razmeroma milo, saj je povprečna letna
temperatura kar 8,5° C. Tu se tople in vlažne zračne gmote iznad Egejskega morja
mešajo s hladnejšimi celinskimi gmotami, zato zime niso preveč mrzle, sončnih dni je
veliko, snežna odeja pa debela. Pamporovo velja za najjužnejše in najbolj sončno večje
evropsko smučišče. Smučarski tereni so na nadmorski višini med 1600 in 1925 m,
smučarska sezona pa traja od sredine decembra do sredine aprila. Pamporovo je
priljubljeno zlasti med manj zahtevnimi smučarji, saj smučarske proge niso ne dolge ne
strme. Podnebne razmere so ugodne tudi s terapevtskega vidika.
5. dan: Pamporovo – Trigradska soteska – Velingrad – Bansko
Rodopi so staro gorovje, ki zavzema 3000 km
2 
površja. Razlomljeno je v grude, med
katerimi so gosto poseljene doline. Tradicionalna gospodarska panoga je živinoreja,
kajti sredozemski podnebni vplivi in dolga vegetacijska doba so razlog, da so tu obsežni
in kakovostni pašniki - razpoznaven znak Rodopov. Po 2. svetovni vojni je postalo
pomembno spravilo lesa, saj tu posekajo kar 83 % od vsega borovega lesa v državi.
Območje je dokaj bogato z naravnimi viri; že Tračani in Rimljani so izkoriščali železovo
in bakrovo rudo, zdaj pa poleg njiju kopljejo še svinčevo, cinkovo in kromovo rudo ter
režejo marmor. V zadnjem času pripisujejo največji pomen razvoju planinskega,
zimskošportnega in zdraviliškega turizma. Turistična infrastruktura je razvita v Smoljanu,
Pamporovem, Čepelarah, Devinu in Bataku. Zahodni del Vzhodnih Rodopov je iz
apnenca, zato so tam značilni kraški pojavi: jame, podzemeljski vodni tokovi in kraški
izviri. V skrajnem vzhodnem delu gorovja je tudi nekaj vulkanskih preostankov. V Rodopih
uspeva več kot 2000 rastlinskih vrst in živi več ogroženih živalskih vrst, med njimi volk,
medved, divja mačka. Rodopi so severna meja uspevanja nekaterih sredozemskih rastlin,
na primer jasmina in figovca. Tu rastejo celo divje orhideje, relikt iz zgodnjega terciarja.
Biološko raznovrstnost varujejo v sedemnajstih naravnih rezervatih. Ob reki Ardi, kjer sta
ugodna podnebje in prst, uspeva tobak.
Legende pravijo, da so bili Rodopi domovanje Orfeja. O izvoru njihovega imena obstaja
več zgodb. Prva pravi, da jih je po svoji veliki ljubezni, ki je bila od tu doma, poimenoval
nek egipčanski faraon. Druga zgodba navaja, da so dobili ime po tračanskem izrazu
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
60
za vrtnico - rodon, saj naj bi se hribi dvignili in nagubali v obliki velikanske cvetoče
vrtnice. Po tretji zgodbi naj bi gorovje dobilo ime tako, da sta Zevs in Hera kaznovala
nespoštljiva zaljubljenca Hema in Rodopis, ker sta se ljubkovalno klicala z božanskimi
imeni. To je oba božja pomembneža tako razjezilo, da sta zaljubljenca spremenila v
gorovji, ločeni z reko Marico; on je postal Balkan oziroma Stara planina, ona pa Rodopi.
Rodopi so domovanje najbolj izoliranih in etnično raznolikih skupin prebivalstva. Mnogi
so mnenja, da so prav Rodopi kulturno srce in duša Bolgarije. V njih živi večina bolgarskega
muslimanskega prebivalstva, tako Pomaki, ki so prevzeli islam v času turškega imperija,
kot etnični Turki. V dolini Strume živijo predvsem Makedonci. V obdobju komunizma je
bil ob južni meji 20 km širok ozemeljski pas, katerega namen je bil izolirati rodopske vasi
in njihove prebivalce. Tu se je obdržala tradicija in kultura starih Slovanov; v številnih
krajih so še vedno poganski festivali, ohranila se je narodna glasba. Etnografski in
arhitekturni rezervat nacionalnega pomena je Široka Lăka, kjer živijo Pomaki. Gre za
tipično rodopsko vas, postavljeno v ozki dolini reke Lude. Okrog 2000 prebivalcev te
starinske vasice se ukvarja predvsem z ovčerejo, spravilom lesa in pridelavo krompirja.
Kraj namreč spada v tako imenovano Smoljansko območje, kjer pridelajo največ krompirja
Trigradska soteska je vrezana v karbonatnih
kamninah, ki sestavljajo manjši del Vzhodnih
Rodopov. Foto Andreja Gobec Vidali.
v Bolgariji. Tu je tudi šola tradicionalne
glasbe in petja.
Trigradska soteska je del rodopskega
krasa. Gre za območje državnega po-
mena, zato je pod strogim varstvenim
režimom. Sotesko s 100 m visokimi na-
vpičnimi stenami je oblikovala Trigrad-
ska reka, ki izgine v kraško jamo Hu-
dičevo grlo. Jama se tako imenuje zato,
ker predmetov, ki so jih metali v vodo,
niso videli nikoli več, saj jih je “pogoltni-
la”. V 600 m dolgi ponorni jami teče
podzemeljska reka, ki se spušča v 18
slapovih. Obiskovalci se lahko po stop-
nicah spustijo do Bučeče dvorane, kjer
voda pada v 60 m globoko brezno.
Po legendi naj bi se tu Orfej spustil v
podzemlje k Hadu, da bi rešil ljubljeno
Evridiko.
V bližini je Jagodinska jama, v kateri so
našli ostanke nakita, posode in orodja
iz 4. tisočletja pr. n. št. in iz bronaste
dobe. V številnih dvoranah v 6540 m
dolgi jami so čudovite kapniške oblike.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
61
Velingrad je poimenovan po partizanski junakinji Veli Peevi. Mesto na nadmorski višini
760 m je nastalo leta 1948 z združitvijo pomaških naselij Kamenica, Ladžene in Čepino.
Ima okrog 26.000 prebivalcev in je znano predvsem po zdraviliškem turizmu, ki se je tu
razvil zaradi 70 mineralnih vrelcev s temperaturami med 37 in 90° C. Najstarejše so
toplice Veljova banja, ki so nastale že v 16. stoletju. Sem prihajajo bolniki zaradi
zdravljenja bolezni dihal, sklepov, živčnega sistema in raznih alergij.
Zaradi lege mesta v bližini gozdnatih Rodopov se je razvila lesna industrija. Pomembna
je tudi živilska industrija, zlasti pivovarstvo, saj tu proizvajajo eno od najbolj znanih
bolgarskih vrst piva Kamenica. Velingradsko in tudi druge bolgarske pivovarne so pokupili
Nemci, Belgijci in Danci, hmelj pa uvažajo iz matičnih držav, saj je njegovo pridelovanje
v Bolgariji predrago. Zato so opustili tudi večino nasadov hmelja okrog Velingrada.
Gorovje Pirin je del Rodopov med rekama Strumo na zahodu in Mesto na vzhodu. Od
Rile na severu ga ločuje prelaz Predel. Gre za staro gorovje iz granita in marmorja. Po
stari legendi je na njem bival slovanski bog groma in bliska ter stvarnik vesolja Perun, po
katerem je poimenovano. Poledenitev je priostrila vrhove in jim dala alpski videz. Okrog
100 vzpetin je višjih od 2000 m, najvišja pa je 2915 m visoki Vihren. Posledica poledenitve
je tudi približno 160 ledeniških jezer. Na območju Pirina uspeva 2100 rastlinskih vrst in
živi veliko redkih živalskih vrst. Simbol gorovja je planika. Velik del Pirina je zavarovan kot
narodni park, znotraj katerega je več rezervatov. V rezervatu Dupki-Djindjirica so zaščitene
redke rastlinske vrste: planika ter črna in bela jelka. Narodni park je na seznamu svetovne
naravne dediščine pod zaščito Unesca. Pirin obišče veliko turistov, ki tu smučajo,
planinarijo, plezajo, lovijo ribe in divjad. Ob vznožju gore je več kot 200 mineralnih
vrelcev, ob nekaterih so se razvili zdraviliški kraji.
Eno od pomembnejših izhodišč za izlete in smučanje po Pirinu je mesto Bansko na široki
ravnini ob reki Mesti. Naselje je bilo ustanovljeno v 10. stoletju na območju stare tračanske
naselbine. Do sredine 18. stoletja je bilo cvetoče naselje, k čemer je pripomogla lega
ob pomembni prometnici med egejsko in obdonavsko Evropo. Trgovalo se je predvsem
z usnjem, bombažem, krznom, vinom in začimbami. Pomembno trgovsko blago je bilo
tudi tobak, ki so ga pridelovali v okolici naselja. V mestu so živeli številni obrtniki in
umetniki, ki so se ukvarjali s slikanjem ikon in izdelovanjem lesenih izdelkov. Umetniških
spretnosti so se lahko naučili v domačih šolah. V 19. stoletju so se pomembne trgovske
poti premaknile v Podonavje in mesto je izgubilo pomen. Njegovo staro jedro je
obnovljeno, številne tradicionalne hiše iz lesa in kamna so bile spremenjene v tradicionalna
gostišča mehane in majhne penzione. Danes je Bansko eden izmed draguljev bolgarskega
turizma; je zimskošportno središče in izhodišče za planinarjenje po vrhovih Pirina. Kraj
ima kratka sveža poletja in dolge zime z debelo snežno odejo, kar je ugodno za razvoj
smučarskega turizma. V bližnji Šiligarniki je smučišče na nadmorski višini med 1700 in
2500 m. Proge so na osojni severni strani, kar zagotavlja smučarsko sezono vse do
maja. Smučišča Čalin Valog so zaradi strmih prog primerna za zahtevnejše smučarje.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
62
Bansko je priljubljeno zlasti med prebivalci Sofije, ki v glavnem ob koncu tedna sem
hodijo na izlete, tako poleti kot pozimi.
6. dan: Bansko – Rilski samostan – Sofija
V Bolgariji je ohranjenih približno 180 samostanov. V bolgarski zgodovini so odigrali
vlogo kulturnih in verskih središč. Največji, najstarejši in najbolj znan samostan stoji
120 km južno od Sofije in na nadmorski višini 1147 m, v ozki gozdnati dolini v osrčju
gorovja Rila, po katerem je dobil ime. Mimo njega tečeta Rilska reka in potok Drušljavica.
Od samostana je nekaj ur hoda do vrha Maljovica (2729 m) in do najvišjega bolgarskega
vrha Musala (2925 m). Gorovje Rila je zgrajeno iz granita, gnajsa in kristalinskih kamnin.
Preoblikovali so ga ledeniki, zato je tu precej ledeniških jezer. Večji del gorovja zavzema
narodni park Rila s petimi rezervati, ki je bil ustanovljen leta 1992. Rila je stara tračanska
beseda in pomeni kraj z veliko vode, kajti v gorovju izvira kar 25 vodotokov, med njimi
reke Marica, Mesta in Isker, ki so pomembne za namakanje in energetsko rabo.
V 10. stoletju, leta 927, je puščavnik Ivan Rilski, ki je živel v jami nedaleč od zdajšnjega
samostana, ustanovil kolonijo puščavnikov in zgradil samostansko stavbo. V 14. stoletju
se je v njej naselil vladar Stefan Dragolov - Hreljo, ki je samostan dogradil. V 14. stoletju
je Rilski samostan postal pomembna fevdalna posest, kar mu je uspelo zaradi bogatih
dajatev bolgarskih carjev in privilegijev, ki jih je užival. Ko je konec 14. stoletja Bolgarija
prišla pod turško nadoblast, je kulturno življenje skoraj zamrlo, zato je samostan izgubil
vpliv v vsakdanjem življenju. Sredi 15. stoletja so Turki samostan oropali in požgali, a so
ga domačini kaj kmalu obnovili. Leta 1466 mu je uspelo, da je sultan podpisal dokument,
ki je dovoljeval medsebojno pomoč in sodelovanje med Rilskim samostanom ter
samostanom sv. Pantelejmona z gore Atos v Grčiji. Ta dokument hranijo v samostanskem
muzeju. V 16. stoletju so se okrepili stiki z ruskimi samostani, kamor so potovali številni
menihi in se vračali z bogatimi darovi. Prav tako so se okrepili stiki s pravoslavnimi samostani
iz Grčije, Srbije in Romunije. Nov pomen je samostan dobil v obdobju narodnega
preporoda v 18. in 19. stoletju. Obnovljen in zavarovan pred Turki je postal središče
duhovnega, kulturnega in gospodarskega preporoda. Gradnja stanovanjske stavbe v
obliki nepravilnega štirikotnika s površino 8800 m
2
 se je začela leta 1816 in trajala vse
do leta 1847 . Leta 1833 je del stavbe prizadel požar, vendar so jo s pomočjo prispevkov
iz vse Bolgarije obnovili. V štirikotni stanovanjski stavbi je razvrščenih okrog 300 meniških
celic, štiri kapele, opatova soba, obednica, kuhinja, knjižnica, sobe za goste in drugi
prostori za gospodinjska opravila. Stavba ima štiri ali več nadstropij, majhna okna in le
dvoje vrat, ki vodijo na zaprto dvorišče. Na notranji strani jo krasijo verande, kamniti
oboki in umetniško oblikovani stebri. Velika kuhinja je arhitekturna posebnost; v obliki
piramide se dviga 22 m visoko. Sredi dvorišča je kamniti stolp Hrelju iz leta 1335, edini
preostanek prvotnega samostana, ki so ga porušili Turki. Ob njem je Pavel Ivanovič med
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
63
letoma 1834 in 1837 zgradil čudovito samostansko cerkev Marijinega rojstva. Cerkev
ima pet kupol, tri večje in dve manjši, tri oltarne niše, dve stranski kapeli in odprto galerijo.
Krasijo jo poslikave številnih znanih umetnikov, ki so svoje delo zaključili šele leta 1846;
1200 fresk opisuje donatorje in biblične figure ter ikonostas s 36 bibličnimi prizori. V
cerkvi je pokopano srce carja Borisa III., pred ikonostasom pa hranijo relikvije svetnika
Ivana Rilskega, ki jih javnosti pokažejo le ob največjih praznikih. Relikvije je leta 1183
ukradel ogrski kralj Bela in jih prenesel na Madžarsko, po osvoboditvi izpod Bizanca in
ustanovitvi drugega bolgarskega cesarstva so jih leta 1 194 prenesli v Veliko Trnovo, v
Rilski samostan pa so jih vrnili leta 1469.
Vrata, verande in sobe menihov so okrašene z bogatimi rezbarijami. Številne umetnine,
knjige, rokopise, dokumente, zbirko orožja, ikon in denarja hrani samostanski muzej.
Največja dragocenost v njem je Rafaelov križ v velikosti 81 x 43 cm, narejen iz enega
samega kosa lesa. V drugi polovici 18. stoletja ga je izdelal menih Rafael, ki je za to
potreboval celih 12 let. Na križu so izrezljani 104 dogodki, ki jih upodablja 650
miniaturnih figuric. Legenda pravi, da je menih, potem ko je končal z delom, oslepel.
K samostanu spada še nekaj bližnjih cerkva in kapel. Nedaleč je kapelica Ivana Rilskega,
zgrajena ob votlini, kjer je svetnik preživel zadnjih dvajset let življenja. Na stropu votline je
odprtina, ki ji pravijo Čudežna luknja. Krajevna legenda namreč pravi, da lahko vsi, ki niso
nikoli grešili, skoznjo splezajo. Romarji, ki so hoteli priti v samostan, so morali iti skozi luknjo
in tisti, ki jim to ni uspelo, so veljali za grešnike in vanj niso smeli vstopiti. Poslali so jih domov,
kjer so se morali celo leto kesati in postiti, nakar so se lahko vrnili in poskusili znova.
 Rilski samostan. Foto Andreja Gobec Vidali.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
64
V obdobju komunizma, ko je bila verska dejavnost prepovedana, si je samostan ter vso
pripadajočo posest prilastila država in ga leta 1961 razglasila za državni muzej.
Samostansko življenje je zamrlo do leta 1997, ko je parlament po dolgem zavlačevanju
s posebnim odlokom vrnil samostan in celotno posest Cerkvi. Vrnili so se tudi menihi, tako
da so zdaj v samostanu nastanjeni opat in pet menihov. V 19. stoletju je v njem živelo
300 menihov, z nacionalizacijo po drugi svetovni vojni pa so preostalih 50 menihov
pregnali. Leta 1976 je bil samostan razglašen za nacionalni zgodovinski spomenik, leta
1983 pa vključen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Samostan je največja
turistična znamenitost v Bolgariji, saj ga letno obišče okrog 250.000 turistov.
7 . dan: Sofija – gora Vitoša – Sofija
Glavno mesto Bolgarije Sofija stoji v kotlini med pobočji Vitoše in Goleme planine, na
nadmorski višini 550 m. Ima zmerno celinsko podnebje z ne preveč vročimi poletji, suho
jesenjo, hladno sneženo zimo in hladno pomladjo. Skozi mesto teče šest manjših
vodotokov: Perlovska, Slatinska, Vladajska, Bojanska in Suhindolska reka ter Kakač, nedaleč
na vzhodu teče reka Isker. Lega v središču Balkanskega polotoka, na poti med Jadranskim,
Egejskim in Črnim morjem, je razlog, da je Sofija postala prometno križišče transevropskih
poti. V obdobju Rimljanov je tu potekala Via militaris, vojaška cesta rimskih legij, v srednjem
veku je čeznjo vodila Svilena pot, po kateri se je opravljala trgovina med Azijo in Evropo.
Turki so jo poimenovali Carska pot, ker je po njej potovala turška vojska.
Arheološke najdbe dokazujejo, da je bilo območje Sofije naseljeno že med letoma
8000 in 7000 pr. n. št., zato se bolgarska prestolnica uvršča med najstarejša evropska
naselja. V 7. stoletju pr. n. št. se je tu naselilo tračansko pleme Serdi, po katerih je kraj
dobil ime Serdika. V 3. stoletju pr. n. št. so Rimljani okrog naselbine zgradili močno
obzidje. Takrat je bilo mesto središče province Trakije in je po vladarju Marku Ulpiju
Trajanu nosilo ime Ulpia Serdica. Od 3. stoletja dalje je bilo središče Notranje Dacije in
pomembna trgovska ter vojaška postojanka na poti iz Niša do Carigrada. Po napadu
Hunov leta 441 so mesto obnovili in utrdili Bizantinci. Slovani so v Sofijsko kotlino prišli v
6. stoletju in njegovo ime zaradi središčnega položaja v kotlini spremenili v Sredec. Po
propadu prvega bolgarskega cesarstva je mesto ponovno pripadlo Bizancu in se
imenovalo Triadica, konec 12. stoletja pa je spet prišlo v roke Bolgarov in postalo središče
drugega bolgarskega cesarstva. Med 1 1. in 14. stoletjem je bilo pomembno tržno naselje,
ki je doživljalo gospodarski in kulturni razcvet, zato je bilo tarča pogostih roparskih
napadov. Turki so ga zavzeli leta 1385 in nadzorovali pet stoletij. V tem obdobju je
Sofija izgubila mestno identiteto, njeno trgovsko vlogo je nadomestila vojaška. Leta 1878
je bilo mesto osvobojeno izpod turške nadoblasti, leto pozneje pa je postalo glavno
mesto nove bolgarske države, kar je odločilno vplivalo na njen nadaljnji gospodarski,
kulturni in prebivalstveni razvoj. Sofija je takrat imela le 1 1.000 prebivalcev. Leta 1880
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
65
so sprejeli nov mestni načrt in razvojni plan; nastala so prva podjetja, prvi telefon je
zazvonil leta 1884, šest let pozneje je zasvetila prva žarnica. Z razvojem železnice in
prometnih poti je pomen mesta hitro naraščal, skozenj je šla večina bolgarskega prometa,
zato se ga je oprijel vzdevek “Vrata Bolgarije”. Med drugo svetovno vojno je mesto
močno poškodovalo bombardiranje. Ob koncu vojne je v Sofiji živelo 440.000 ljudi. S
spremembo političnega režima in hitrim gospodarskim razvojem po zgledu Sovjetske
zveze se je začela naglo razvijati. Gradile so se velike tovarne s tisočimi delovnimi mesti,
ki so privabljala ljudi s podeželja in jim obetala lepšo mestno prihodnost. Zaradi
množičnega priseljevanja in posledične hitre rasti števila prebivalcev so na robu mesta
nastale nove stanovanjske četrti, na primer Mladost, Družba, Nadežda. Na jugu mesta
so ob vznožju Vitoše nastale najbolj bogate četrti Bojana, Simeonovo in Dragalevci.
Zdaj živi v Sofiji 1,2 milijona ljudi, kar pomeni, da se je v petdesetih letih število prebivalcev
povečalo za skoraj trikrat. Zaradi hitre rasti prebivalstva so leta 1986 mestne oblasti
izdale odredbo, s katero so začasno onemogočile priselitev vsem, razen šolarjem in
tehnično izobraženim strokovnjakom.
Sofija je upravno, kulturno in gospodarsko središče države z razvito industrijo, trgovino
in pomembno prometno vlogo. V njej je osredotočena kar petina celotne bolgarske
industrije. To in kotlinska lega sta glavna vzroka za hudo onesnaženje zraka. Sofija je
tudi pomembno turistično središče, ki ga obiskujejo množice turistov. Najznačilnejša
zgradba mestnega središča je katedrala Aleksander Nevski, ki je bila med letoma 1904
Najbolj prepoznavna stavba v Sofiji je katedrala Aleksander Nevski. Foto Andreja Gobec
Vidali.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
66
in 1912 zgrajena v zahvalo in spomin ruskim vojakom, ki so umrli v vojni za bolgarsko
neodvisnost. Je največja katedrala v Bolgariji, krasi jo pozlačena kupola, največji izmed
dvanajstih zvonov pa se sliši kar 30 km daleč. V mestu so še številne druge cerkve in
džamije, sinagoga, rimske toplice in turško kopališče. Kot vsaka prestolnica ima tudi
Sofija številne galerije in muzeje z neprecenljivimi zbirkami in zakladi iz bolgarske
preteklosti. Posebni doživetji sta obisk ženskega bazarja v ulici Štefan Stambulov in sprehod
po bulvarju Vitoša. Na prvem je mogoče najti vse, od sadja in zelenjave do oblek in
avtomobilskih delov, bulvar s številnimi kavarnami in najbolj ekskluzivnimi trgovinami pa
daje vtis živahne ulice razvitega evropskega mesta.
Vitoša je 360 km
2
 velik gorski masiv, ki ga na severu omejuje Sofijska kotlina, na zahodu
reka Vladaja, na vzhodu reka Isker, na jugozahodu pa ga z Rilo povezuje pogorje
Verila. Je vulkanskega nastanka, zgrajen večinoma iz granita. Geomorfologi si še vedno
niso enotni, ali ga je zajela poledenitev ali ne. Gora Vitoša je prepoznavna po kupolasti
obliki in planotastem vršnem delu, ki je pravo nasprotje strmim pobočjem, razrezanim z
radialno raztekajočimi se rekami Strumo, Bistrico in Bojansko reko. Nad planoto se dvigata
2290 m visoki Černi vrăh in Goljam Rezen, ki sta gori dala ime. Vitoša namreč pomeni
Živahen utrip z ene od ulic v središču Sofije. Foto Andreja Gobec Vidali.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
67
“gora z dvema vrhoma”. Poleg teh dveh se še nekaj vrhov vzpenja nad 2000 m visoko,
najvišji pa je že omenjeni Černi vrăh.
Prebivalci glavnega mesta Vitoši pravijo “pljuča Sofije”, saj močni vetrovi, ki se po njenih
pobočjih spuščajo v kotlino, pripomorejo k zmanjšanju onesnaženja zraka in nekoliko
znižajo temperaturo zraka. Hkrati je Vitoša mestni rezervoar pitne vode, saj na njej izvira
kar devet vodotokov, na vznožju pa je še nekaj termalnih izvirov. Tu uspeva okrog 2700
rastlinskih vrst, med njimi so mnoge endemične in ogrožene, na primer vitoška narcisa in
tulipan. Živalstvo je bilo nekoč bolj raznoliko, zdaj najdemo večinoma le srnjad in jelenjad
ter ptice. Leta 1934 je bila Vitoša razglašena za prvi bolgarski narodni park, pozneje je
bil ustanovljen Bistriški rezervat iglastega gozda, ki je zdaj biosferski rezervat v okviru
Unesca. Drugi naravni rezervat je območje Torfen okrog Černega vrăha.
Vitoša se vzpenja le 8 km južno od Sofije in je lahko dostopna tako z avtom kot avto-
busom. Zato ni čudno, da je postala najbolj priljubljeno rekreacijsko območje sofijskih
prebivalcev. Poleti je izredno priljubljen izletniški cilj razgledišče Kopitoto, ki ob odsot-
nosti smoga ponuja čudovit pogled na celotno Sofijsko kotlino. Na urejenih poteh je
mogoče planinarjenje, južno od Čer-
nega vrăha poteka transevropska pla-
ninska transverzala E4, ki Bolgarijo
povezuje z Alpami in s Pireneji ter s
Peloponezom. Med najbolj obiskani-
mi kraji so tako imenovani Zlati mosto-
vi z znamenito kamnito reko. Gre za
ozek pas velikih balvanov oziroma
kamnitih blokov (v premeru merijo tudi
do 5 m), ki se vleče po pobočju nav-
zdol in naj bi bil po tolmačenju neka-
terih geomorfologov ostanek nekda-
njega ledenika. Geomorfologi, ki me-
nijo, da tu poledenitve ni bilo, ledeni-
ški nastanek tega naravnega fenome-
na seveda zanikajo in navajajo, da gre
za podor, končno obliko pa naj bi kam-
ni dobili zaradi mehaničnega razpa-
danja. Pod kamni teče potoček, ki vse-
buje zlate delce. Nekoč so jih izpirali
in po njih je kraj dobil ime. Vitoša je
tudi priljubljeno zimskošportno središče.
Preživljanje zimskih počitnic omogoča-
ta smučišči Aleko in Vitoško Lale s ho-
teli in bungalovi ter številne počitniške
hišice.
Velikost “prodnikov” v geomorfološko znameniti
kamniti reki ponazarja drevje na obrobju.
Foto Monika Benkovič.
BOLGARIJA • PRIPOROČENA POT
68
VIRI IN LITERATURA
A report of a study group, 1990: Prospects for conflict or peace in Central and Eastern Europe.
United State Institute of Peace, New York, str. 18–19.
Bogataj, B., 1991: Bolgarija, dežela svetega in rožnega olja. Gea, letnik 1, št. 6, Ljubljana, str.
32–35.
Bousfield, J., Richardson, D., 1999: Bulgaria, the Rough guide. London, 430 str.
Carney, P., Anastassova, M., 1999: Bulgaria, the mountain resorts. Sofija, 160 str.
Carter, F. W., Turnock, D., 1993: Environmental problems in Eastern Europe. London, 249 str.
Eastern Europe, 2001. Lonely Planet, London, 816 str.
Eberhardt, P., 1997: The population of rural areas in East-Central Europe in the years 1900–
1990. V: The impact of political changes on rural areas of East-Central Europe, papers of the
symposium. Pécs, str. 1 1–18.
Gueshev, G., Galabov, A., 1997: The impact of the political and economic changes in Bulgaria
on the rural areas. V: The impact of political changes on rural areas of East-Central Europe,
papers of the symposium. Pécs, str. 71–82.
http://www.britannica.com
http://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/bu.html
http://www.encarta.msn.com “Bulgaria”. Microsoft Encarta Online Encyclopedia 2001
http://www.geographic.org
http://www.lcweb2.loc.gov/frd/cs/bgtoc.html
http://www.lonelyplanet.com/destinations/europe/bulgaria/attractions.html
http://www.omda.bg
http://www.photius.com/wfb2000/countries/bulgaria/bulgaria-people.html
http://www.poda.web.com
http://www.web.amnesty.org/ai.nsf/countries/bulgaria
IUCN (European Programme), 1995: The mountains of Central and Eastern Europe. Gland,
Switzerland and Cambridge, UK, 139 str.
Kosinski, L. A., 1977: Demographic development in Eastern Europe. New York, 348 str.
Lah, A., 1968: Naše sosednje države. Prešernova družba, Ljubljana, 335 str.
Levinson, A., 1995: The impact of privatization on settlement patterns in southwestern Bulgaria. V:
Local and regional development during the 1990s transition in Eastern Europe. Avebury, str.
137–148.
Lilova, B.: The Thracian tomb at Kazanlăk, prospekt.
Mažgon, S. (urednik), 2001: Svetovni zakladi, dediščina človeštva, spomeniki z Unescovega
seznama svetovne dediščine. Mladinska knjiga, Ljubljana, 250 str.
Mellor, R. E. H., 1975: Eastern Europe, A geography of the COMECON countries. New York,
358 str.
69
Menardi, B., 1977: Bugarska. Školska knjiga, Zagreb, 100 str.
Mončev, N., 1999: Prirodna geografija na Bălgarija. Sofija, 162 str.
Müller, M. J., 1996: Handbuch ausgewählter Klimastationen der Erde, 5. ergänzte und verbesserte
Auflage. Trier, 400 str.
Natek, K. in Natek, M., 2000: Države sveta 2000. Mladinska knjiga, Ljubljana, 704 str.
Ropoša K. (urednik), 1981: Stoletje svetovnih vojn. Cankarjeva založba, Ljubljana, 448 str.
Severna in vzhodna Evropa, Arktika, zbirka Dežele in ljudje, 1994. Mladinska knjiga, Ljubljana,
171 str.
Stamov, S.: Rila Monastery, prospekt, 28. str.
Stanič, J., 1971: Bolgarija in Makedonija. Mladinska knjiga, Ljubljana, 133 str.
Šiškova, E., Ivanova, M., Dimova, R., 1998: Destination - Bulgaria. Selekta, Burgas, 297 str.
United Nations, Department of economic and social affairs, 2001: Statistical yearbook 1998.
New York, 889 str.
United Nations, Department of economic and social affairs, 2001: Demographic yearbook 1999.
New York, 609 str.
Vazov, I., 1929: Hadži Ahil in druge povesti. Književna družina Luč, Trst, 104 str.
Vazov, I., 1938: Pod jarmom I. in II. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 250 in 269 str.
Vladkova, P., Ilčeva, V., Tsarov, I.: Tărnovo – royal city, prospekt, 25 str.
Voje, I., 1994: Nemirni Balkan, zgodovinski pregled od 6.–18. stoletja. Državna založba Slovenije,
Ljubljana, 295 str.
BOLGARIJA • V I R I I N L I T E R A TURA
70
KAZALO
Uvod ............................................................................................................................................... 3
Naravnogeografske značilnosti ............................................................................................... 4
Zgodovinski pregled ................................................................................................................. 15
Prebivalstvo in poselitev ........................................................................................................... 25
Gospodarstvo............................................................................................................................ 39
Priporočena pot ........................................................................................................................ 49
Viri in literatura ........................................................................................................................... 68
71
                                        
                                                                                                                                                                                           
     
            
     
      
      
!          
  "# $     
       
  % $       
& #    
  ’    
  (     
 $   )*     
 +  ,   
      )      
 "# 
    #$  
-"%  
       
  ’  .
      
!"   #
  %’  
  (   ,  
/ 04 4/) %
   6   .   )6 $;