Poučni in zabavni del. Prevara. P. A. Čehov. — Prihaja li kdo? Nič odgovora. Čuvaj ne vidi ničesar, a vender čuje skozi šum vetra in drevja, da prihaja nekdo po drevoredu proti njemu. Noč v marcu, temna in oblačna, se je razprostrla nad zemljo, in zdi se mu, kakor da bi se zemlja, nebo in on sam s svojimi mislimi zlili v nekaj neprodirno črnega. Iti je mogogoče samo tipajoč. — Prihaja li kdo? — zopet vpraša čuvaj, in zazdi se mu, kakor da čuje šepetanje in prisiljen smeh. — Prihaja li kdo ? Da, prijatelj — odgovori starikav glas. A kdo si? — Jaz sem popotnik. — Kakšen popotnik? srdito kriči čuvaj, želeč s krikom zakriti svoj strah. — Kakšen vrag te nosi semkaj? Kaj se potikaš, butec, po noči po groblju! — Je-li je to groblje? — I kaj pak! Seveda je groblje! Mar ne vidiš? — Ah, ah, ah — sveta Marija! — čul se je starikav vzdih. — Ničesar ne vidim, prijatelj, ničesar. — Glej, kak mrak, kaka tema! Ne vidim prsta pred nosom, tak mrak, prijatelj! Ah — ah — ah. — Kdo si? — Tujec sem, prijatelj, tuj človek. — Sami vragi, te nočne ptice. — I tujci! Pijanci — mrmral je čuvaj, umirjen po glasu in vzdihljejih popotnikovih. — Cel božji dan leže, a po noči jih vrag okrog nosi. Toda čul sem, kakor da nisi sam, ampak, vas je več, dvoje, troje. — Sam sem, prijatelj, sam. Ravno sam ... Ah — ah — ah, naši grehi ... čuvaj stopi za korak bližje k človeku in ^nadaljuje: — Kako si sem dospel? — Začel sem, dobri človek. Hotel sem v Mitri-jevski mlin in zašel. — Glej, ali tu pelje pot v Mitrijevski mlin ? Bedak! V Mitrijevski mlin je treba iti bolj na levo, naravnost iz mesta po državni cesti. V pijanosti si prešel tri vrste preveč. To si se ga nakresal v mestu? — Nakresal sem se ga, prijatelj, da. Resnica je, nečem zakrivati greha. A kje naj sedaj grem? — Pojdi, naravnost, naravnost po tem drevoredu, do kraja, potem se takoj obrni na levo in pojdi, dokler ne prehodiš celega groblja, do vrat samih. Tam so vrata. Odpri jih in hodi z Bogom. Pazi se, da ne padeš v jamo. Ako prideš iz groblja, naprej, naprej, naprej, dokler ne prideš na državno cesto. — Bog ti daj zdravje, prijatelj. Smili se me, sveta Marija. Pelji me ven, dobri človek! Bodi dober in spremi me do vrat. — No, mi niti v glavo ne pade! Idi sam! — Bodi dober, za Boga. Ne vidim ničesar, ne vidi se niti prsta pred nosom . . . Tema, tema! Spremi me! — Da, ravno čas imam koga spremljati! Dovolj bi se nahodil, ko bi se hotel vsacega usmiliti. — Za Boga svetega, pelji me ven. Ne vidim, in tudi strah me je hoditi sam po groblju. Bojim se, bojim dobri človek! — Pač si mi sedel za vrat — pravi čuvaj z vzdihom. — No dobro, pojdiva! Čuvaj in popotnik se premakneta iz mesta. Gresta drug poleg drugega in molčita. Blažen in oster veter jima udarja naravnost v obraz, in nevidljivo drevje spušča, sumeč in vijoč se, debele kaplje na njiju . . . Skoro cel drevored je pokrit z lužami. Stran 506. Stran 507. — Ne razumem, pravi čuvaj po dolgem molčanju, kako si semkaj prišel? Ta vrata so zaprta. Preko zidu menda vender nisi prišel. Ako si prišel preko zidu, je to prava sramota za starega človeka! — Ne vem, prijatelj, ne vem. Kako da sem tu, sam ne vem. To je nekaj čudovitega. Bog me je kaznoval. V resnici, nič druzega ni, nego začaranje; vrag me je zmešal! A ti si, prijatelj, tukaj v resnici čuvaj? — Da. — Sam za celo groblje? — Veter je bil tako močan, da sta se oba za tre-notek ustavila. Čuvaj počaka, da se veter nekoliko poleže, potem odgovori. — Trije smo, jeden ima vročico, drugi spi. Jaz in on se menjujeva. — Tako prijatelj, tako, tako. Glej, kak veter! Kaj pa, če tudi mrtveci čujejo! Ah — ah — ah. — A od kod si ti? — Od daleč, prijatelj. Od Volge. Potujem po svetih mestih in molim za dobre ljudi. Besi nas, usmili se Bog! čuvaj se za trenotek ustavi, da bi si zapalil pipo. Skriva se za pleča neznanca in zažiga žveplenko. Prva žveplenka osvetli svetlo del drevoreda z desne strani, bel spomenik z sngeljem in temen križ; zasveti se druga žveplenka, zaplapola in ugasne radi presilnega vetra, vidi se samo del neke ograje; tretja žveplenka obsveti bel spomenik z leve in desne strani, temni križ in ograjo krog otroškega groba. — Spavajo pokojniki, spavajo rojenci, — govori popotnik vzdihajoč. — Spavajo bogati in revni, modri in bedasti, dobri in zli. Vsi so sedaj jednaki. Spavajte do sosednega dne. loDejte nebeško kraljestvo in večni mr! — Pojdiva sedaj, prišel bo čas, ko bova tudi midva počivala, — pravi čuvaj. — Tako, tako. Vsi bomo. Ni človeka, ki ne bi umrl. Ah — ah — ah. Naša dela so slaba, vražja misel! Grehi, grehi! Duša mi je revna, prazna, telo grešno! Bog se je razjezil, ni rešitve ne na tem, ne na drugem svetu. Padel sem v grehe, kakor črv v zemljo. — Da, toda umreti se mora. — Seveda se mora. — Tujcu je lažje umreti, nego domačinu ... — reče čuvaj. — Tujci so različni. So dobri, ki so Bogu mili, ki pazijo na svojo dušo. A so tudi taki, kateri hodijo po noči po groblju, da-a! — Kaj govoriš? — Tako. No, zdi se mi, da so tu vrata. Da, so. Odpri mi, prijatelj! Čuvaj odpre, tipajoč vrata, prime tujca za roko in reče: — Tu je konec groblja. Sedaj pojdi naprej, naprej, dokler ne prideš na državno cesto. Ondi je jarek, pazi. da ne padeš v njega. Ako bodeš na cesti, drži se desne, prav do mlina. — Ah — ah — ah! vzdihne tujec in se ustavi. — Ali sedaj zopet mislim; čemu grem v Mitrijevski mlin? Kaj za vraga, naj delam tam? Bajši bi ostal pri tebi. — Zakaj nelti? — I, tako! ... Pri tebi je veselejši. — Pač si zadel na veseljaka. Vidim, tujce, da se želiš šaliti . . . — Seveda želim; — reče popotnik smejoč. — Ah, mili moj, dragi! Dolgo se boš spominjal tujca. — Zakaj se ga bom spominjal? — I, tako . . . dobro sem te prevaril . . . Misliš li res, da sem tujec? Ne, nisem tujec . . . — Ampak? — Mrtvec . . . Sedaj sem vstal iz groba . . . Se-Ii ne spominjaš kravarja Gubareva, ki se je obesil ? Jaz sem Gubarev ... — Nikar ne lagaj! čuvaj ne veruje, toda v celem telesu čuti tako velik in mrzel strah, da se odmiče iz mesta in začne brzo iskati vrata. — Stoj, kam hočeš iti? pravi popotnik, prijemši ga za roko. — Ha, glej, kakšen si! čemu me misliš zapustiti ? — Pustite me, — reče čuvaj, želeč mu iztrgati roko — Sto-oj, zapovedujem ti, da ostaneš in stoj! — Miruj besni pes! Ako hočeš ša živeti, a ti stoj in molči, dokler ti ne zapovem. Nečem prelivati krvi, sicer bi že davno končal, nesrečneš, stoj! čuvaju so se tresla kolena. Od strahu zamiži, trese se po celem telesu in se k plotu pritiska. Hoče kričati, toda ni gotov, se bo-li njegovo klicanje culo do hiše . . . Poleg njega stoji popotnik in ga drži za roko . . . Dve, tri minute so potekle v molku. — Jeden leži v vročici, drugi spi, a tretji vodi ptujce — govori popotnik. — Krasni čuvaji, vredni plačila. Ne, ne, brate, lopovi so bili vedno vestneji od čuvajev. Stoj, stoj, ne premakni se . . . Minulo je v molčanju pet, deset minut. Naenkrat donese veter neko žvižganje. — No, sedaj pojdi, — reče popotnik, spustivši roko. Pojdi in hvali Boga, da si ostal živ. Popotnik istotako zažvižga, hiti k vratom in čuje se, kako preskoči rov. čuvaj je drhtel še vedno, sluteč nekaj hudega, odpre negotovo vrata, jih zapre in beži z zaprtimi očmi nazaj. Ko je hotel vstopiti v glavni drevored, začuje brze korake in šepetajoč glas: — Si li ti tu, Timotej? Kje je Mitka? Ko je prešel drevored, opazi v mraku komaj vidno svetlobo. Čim bližje je svetlobi, tem močneje sluti neko zlo. — „Zdi se mi, kakor da je svetloba v cerkvi", misli si. — Od kod je? Usmili se, Bogorodica! In res"! Stran 508. Čez jedno minuto stoji čuvaj pod razbitim oknom in zre s strahom na altar . . . Mala voščena sveča, katero so bili lopovi pozabili ugasniti, trepeče v vetru, ki prihaja skozi okno in tvarja dolge, temne sence na razmetani obleki mašnikovi, na razbitem tabernakelju, na sledovih stopinj krog altarja ... Preide trenutek in strašno besneči veter na groblju ponese čudne glasove v daljavo ...