Ne dajmo se motiti. II. Besede: napredek, pro8veta, svoboda, bratstvo, jednakopravnoat najdejo S7oj edino pravi pomen le po veri Kristusovej. Treba je zlasti sedanji svet na to opozorovati. Od nasega Zveli6arja še nibče na svetu ni učil uz?iaenejšib naukov o dostojnosti 61oveka, o njegovem pravem poklici, o njegovej pravej razmeri k Bogu, ljudem in drugim stvarem. Kakor Kristus, tako pa tudi njegova sv. Cerkva govori. Sv. Cerkva je le nadaljevani Kristus. Obadva u6ita, kako je človek ustvarjen po božjej podobi. Trojedini Bog je člo^eku vtisnol podobo svojega božjega bitja, svoje božje resnice, avoje božje ljubezni. Iz tega moremo si domialiti neizrečeno veliko dostojnost, 6astitljivost in vrednost 61oveka. Ust^arjenega 61oveka pa Bog ni pustil brez nadalejšnje skrbi za njegovo osodo. Velikoveč nadaril ga je z izrednimi darovi božjimi, da bi se človek vrednega atoril ve6nega živijenja 7 nebesib, v zveličavni družbi s svojim Bogom in Gospodom. Stanje, v katero je tako bil 61ovek uzvišan, imenujemo navadno 6reznaturno stanje 61oveka ali življenje v posvečujo6ej miloati božjej. V njej bi se naj 61ovek bil obranil svobodno odIo6ivai se za dobro, za 6ednost, za Boga. Toda ovo svobodo je 61ovek zlorabil ter vsled prvega greha zgubil čreznaturno svoje stanje, zgreiil svoj nebeski cilj pa tudi naturno svojo podobnost božjo skvaril t. j. oslabil si je sposobnost resnico spoznavati in dobro izvoljevati. Iz tega greha, iz zlorabe svoje svobode, izvira človeku vsa nadloga duše in telesa, pri posameznikih ravno tako kakor pri celih narodih. Temu zdravnik postal je učlove6eni Sin božji, Jezus Kristus. Ta je človeka zopet pomagal do zgubljene zveze z Bogom, do ztnožnosti vbajati do nebeskega veselja, do ve6nega življenja. Zopet je mogoče, da človeška natura delež dobi božje nature, kar se vrši s pomočjo sv. zakramentov. Ti so sredstva, po katerib nam dobaja čreznaturno božje življenje, božja resnica, božja ljubezen. Ž njib pomočjo postajamo čedalje bolj Bogu podobni ter vredni vecne in zveličavne njegove družbe v nebesih. Ova ves z Bogom je ob enem vez z ljudmi ter nas vse Adamove otroke veže in druži v eno samo, veliko vesoljno družino otrok božjih. V to smo poklicani vsi: stari in mladi, ubogi in bogati, izobraženi in neizobraženi. Vsi smo otroci božji, bratje in sestre med seboj, dediči vecnih nebes, tempeljni sv. Duba. Vsi smo poklicani, ker odrešeni z dragoceno krvjo Sina božjega, k jednemu cilju, v sveta nebesa! To je prava prosveta, tukaj pravi napredek, resnično bratstvo, svoboda in jednakopravnost! Dr. G. 1