987 Miha Mazzini, Drobtinice SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH Petnajsta številka čedajskega Doma objavlja oceno o knjigi z naslovom Nadi-ške doline, ki jo je v italijanščini, celo v nekakšni težko umljivi paleoitalijanšči-ni, kot se je izrazil ocenjevalec s podpisom Kačon, napisal Egidio Scaunich. V italijanščini napisana kritika te knjige, ki bi hotela biti tretja študija o jeziku, kulturi in narodnem izvoru Beneških Slovencev, takoj za znamenitim delom Jana Baudouina de Courtenava in knjigo, ki jo je napisal Carlo Podrecca, je uničujoča. Odkriva in dokazuje celo vrsto pomanjkljivosti in napačnih razlag - četudi se knjiga niti ne potrudi biti izvirna. Antonio Oualizza v italijanščini piše o pesniški zbirki z naslovom Rosa spominov, ki jo je s spremno besedo Maria Gariupa objavil Tržičan Gianni Martinolli. Ocenjevalec se o teh italijanskih pesmih izraža pohvalno. Z naslovom Cui prodest? se na naslovnici v slovenščini oglaša Božo Zuanella. To je polemičen zapis, ki ga je spodbudilo pisanje ljubljanskega časnika 2000 o verskem življenju Slovencev v Italiji. Božo Zu- anella med drugim piše: »Ko piše o verskem slovenskem tisku v Italiji, omenja tudi list Dom in ga tudi dokaj pozitivno ocenjuje, hkrati pa obžaluje, »da ima list vedno več prispevkov v italijanskem jeziku in počasi postaja neslovenski.« Kdor je zapisal te besede, je dokazal, da ne pozna beneških razmer, drugače bi vedel, da pri nas ni mogoče izdajati ne laičnega ne verskega lista, ki naj bi bil pisan izključno v čisti slovenščini ali samo v narečju. Člankar bi moral namreč vedeti, da Beneški Slovenci niso imeli nikoli slovenskih šol, da so torej »nepismeni« kot Slovenci ter da so podvrženi že prek 120 let stalnemu asimilacijskemu procesu s strani večinskega naroda. Ko sem prebral to oceno, se mi je nehote porodilo zlobno vprašanje: v katerem jeziku bi bili danes tiskani ljubljanski časopisi, če bi imeli tudi »Onejci« v svoji zgodovini enake možnosti za izobraževanje v materinem jeziku, kot so jih imeli Beneški Slovenci,« piše Božo Zuanella v čedajskem Domu. * V peti številki trimesečnika za jugoslovanske književnosti, ki izhaja v Parizu, 988 A. A. so pesmi enajstih sodobnih pesnikov iz Jugoslavije. Med njimi sta tudi Ivan Mi-natti, čigar tri pesmi je v francoščino prevedla Alenka Zver in Tomaž Šalamun; sedem njegovih pesmi je prevedel Tone Perčič. Izbor je opremljen tudi z nekaj podatki o pesnikih in njihovem delu. Jutro in mesto pa je naslov oceni, ki jo je o francoskem prevodu šestnajstih pesnitev Dražena Katunariča Hlimba napisal Jean-Claude Renard. Katunaričevo delo je izšlo v dvojezični izdaji v prevodu Paula-Louisa Thomasa in s spremno besedo Ranka Marinkoviča. * V Rotterdamu so ob pesniškem srečanju, ki je bilo na začetku poletja, objavili več publikacij. V zborniku Poetrv International sta objavljeni tudi pesmi Tomaža Šalamuna, zapis o njem pa je prispeval Taras Kermauner. V zborniku lahko še preberemo, da so v nizozemščini na voljo tudi pesmi Lele Začkovič, medtem ko so Vaška Popa, ki se je že večkrat udeležil teh pesniških srečanj, prevedli že prej. Naj omenimo še stih Vaška Popa, napisan ne tovornem vozilu, kar je, kot kažejo posnetki, na Nizozemskem v navadi kot posebna oblika pesniškega sporočila. Seveda v zborniku nastopajo še druga imena, kot so Wole Sovinka, Zbigniew Herbert, Vjačeslav Kuprianov in drugi. Z rotterdamskega pesniškega srečanja je tudi publikacija, v kateri so natisnjeni prevodi pesmi, ki so si jih posamezniki pesniki prevedli med sabo. Tako je dve pesmi Tomaža Šalamuna v turščino prevedel Ulku Tamer, Ljerka Mifka je v srbohrvaščino prevedla dve pesmi Zbigni-ewa Herberta, pesem Judith Herzberg in dve pesmi Ulkuja Tamerja. Tomaž Šalamun pa je prevedel pesem Naima Are-ideja, pesem Judith Herzberg, štiri pesmi Ulkuja Tamerja ter pesem Meirja Wie-seltierja. Tomažu Šalamunu so v Rotterdamu objavili poseben snopič, v katerem sta dvanajst njegovih pesmi prevedla Jan Eijkelboom in Lela Zečkovič. Izboru je dodan pregled pesnikovih zbirk, ki so izšle do leta 1985. Publikacija je pozornosti vredna poklonitev našemu pesniku in njegovi poeziji na tujem. V eni izmed poletnih številk amsterdamskega dnevnika Handelsblad oziroma v njegovi kulturni prilogi je skupaj s pesmimi drugih evropskih pesnikov objavljena tudi pesem Acquedotto, ki jo je napisal Tomaž Šalamun, prevedla pa sta jo Jan Eijkelboom in Lela Zečkovič. V prilogi nastopajo med drugimi še Zbig-niew Herbert, Judith Herzberg in Yehu-da Amichai. Prva številka newyorškega časopisa Boulevard prinaša pesem Eugenia Mon-taleja v prevodu Jonathana Galassija. Tri pesmi objavlja tudi Tomaž Šalamun, in sicer v prevodu Michaela Bigginsa. Ta je tudi napisal krajši esej Tomaž Šalamun in slovenska poezija. Med svojimi označitvami je med drugim zapisal: »Od osemnajstega stoletja dalje so Slovenci razvili močan čut narodne samobitnosti, kakor je to storila večina manjših srednjeevropskih narodov; vendar pa se drugače kot pri njih med Slovenci nacionalna ideja nikoli ni v popolnosti uresničila. Ta dejstva utegnejo biti pomembna za razumevanje slovenske poezije in še posebej poezije Tomaža Šalamuna. Razčlenitev zvrsti sodobne slovenske poezije, ki obsega devetnajsto in dvajseto stoletje, bi najverjetneje odkrila, da daleč prevladujejo elegične oblike. Šele rod po drugi svetovni vojni, ki mu je takoj sledil Tomaž Šalamun (Edvard Kocbek, Gregor Strniša, Veno Taufer in drugi), je začel razvijati drugačen pesniški etos, ki so ga obvladovale prastare mitične snovi in pogosto nasilne kultne podobe - na primer 989 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah vračajoči se tiger v Strniševi poeziji in volk pri Danetu Zajcu. Ti pesniki so z zavestjo, ki jo je oblikoval izrinjeni atavizem druge svetovne vojne, ustvarili majhen, pust spodnji svet, v katerem je človek naletel na svoj živalski jaz kot svoje objektivno bistvo. V njihovi poeziji je bilo malo radoživega in afirmativnega, pa je bilo tako videti slovensko nagnjenje k otožnosti še vedno nepozabljeno. Šalamun se je prvič pojavil v tisku leta 1963 s samozvanim nepriznavanjem svojih kulturnih in literarnih dogajanj preteklosti,« je med drugim zapisal Michael Big-gins. Z zamudo poročamo o majski številki časopisa Newsletter, ki ga izdajajo Associated VVriting Programs na norfolški univerzi Old Dominion v ameriški zvezni državi Virginia. V časopisu je objavljen uvod k izbranim pesmim Tomaža Šalamuna, ki jih je izdal Sharles Simic pri newyorški založbi Ecco. Uvod je napisal Robert Hass in v njem med drugim navaja: »Silno so me zanimale njegove pesmi in sem nedolgo zatem tisto jutro, precej razmahan, ko je moje letalo krožilo nad Ljubljano, mestecem v gorah in z reko, ki teče skozenj in ki se je svetlikalo in bleščalo v soncu, odprl knjigo z naslovom Sneg, ki je izšla leta 1973 pri založbi Toothpaste v West Branchu v Iowi. Posebej me je mikalo zvedeti, kako nekdo jemlje dejstvo, da je slovenski pesnik, kakšno je razmerje med jezikom, ki je že njegov pojav spodbujal silovito konservativno plemensko energijo, in tem pesnikom, ki ljubi eksplozivno eksperimentalna in vizionarska prizadevanja v evropski poeziji. Vedel sem, da je v Jugoslaviji kaka dva milijona Slovencev, nemara tristo trideset tisoč ljudi v Ljubljani. V republiki Irski je čez tri milijone ljudi, dva in pol milijona v Nikaragvi, a pisatelji teh dežel pišejo v svetovnih jezikih. Ko sem odprl knjigo Tomaža Šalamuna in prebral prvo pesem, Zgodovina, sem se nasmejal. Rešitev, ki jo je odkril - vsaj za zgodnja sedemdeseta leta - za katerikoli problem kulturne osamljenosti, je bila tista, do katere je prišel Walt Whitman za svojo osebno osamljenost v Brooklvnu. Bralec lahko pride do moje izkušnje, če si ogleda to pesem. Naročanje kave. Bežen pogled dol na strme apnenčaste grebene Alp... Šalamun pripada rodu vzhodnoevropskih pesnikov - ta vključuje Josifa Brodskega iz Rusije in Adama Zagajewskega iz Poljske - ki so postali polnoletni v šestdesetih letih. Niso odraščali z žgočo izkušnjo vojne in njenih posledic, ki so označile poezijo starejšega rodu (Zbigni-ew Herbert na Poljskem, Miroslav Ho-lub na Češkoslovaškem, Vaško Popa v Jugoslaviji), ampak v povojnih letih, ko so bile mučne materialne razmere gospodarskega oživljanja in prežemajoča intelektualna prevara stalinizma nekaj normalnega, nekaj danega«, piše med drugim Robert Hass. V tretji številki filadelfijskega časopisa American Poetrv Review so objavljene tri pesmi Tomaža Šalamuna, ki jih je prevedel Charles Simic. Naš pesnik se v tem listu pojavlja v družbi s Czeslavvom Miloszem, Belo Ahmadulino, Renejem Charom, Sharon Olds, Robin Rebecco Mačk, Jane Miller, Ericom Ravvsonom in drugimi. V četverni številki lista Exquisite Corpse (1-4), ki izhaja v Baton Rougeu v ameriški zvezni državi Louisiana, objavlja Tomaž Šalamun svojo pesem Pobarvana puščava, ki jo je prevedel s pomočjo Boba Perelmana. Kirby Olson objavlja pripoved z naslovom Gregory Cor-so in popotni zapis z naslovom Pariz. V četrti številki časopisa Ploughsha-res, ki izhaja v ameriškem Cambridgeu, 990 A. A. je Bili Knott objavil obširen izbor sodob- s po pesmijo med drugimi zastopana tudi ne poezije. Med pesniki se pojavlja tudi Erica Jong in Craig Raine, o katerem Tomaž Šalamun, in sicer s pesmijo, ki jo sledijo še trije eseji in pogovor z njim. je prevedel Michael Biggins. V izboru sta A. A.