— 140 —
Usmiljen otrok
V hudej zimi je uboga ženica lazila od hiže do hiže, iskaje hrane in gor-kote. Vsa se je od mraza tresla. Mimo pride bogata, lepo oblečena gospa. Že-nfca je poprosi dani, a terdoserčna gospa se ne ozre nii-njo. To je videl nekak deček. Priteče k njej, poseže si v žep ter jej poda jedini svoj novčič. Gledal ga je od daleč gospod duhovnik, vesel dobrega otroka. Pokliče ga k sebi, ter deček pride ves boječ. ,,Nijsi storil zlega," reče duhovnik, ,,čemu se bojiš? Kaj si dal ženici ?" — ,,Samo novčič," odgovori deček; ,,več nijsem imel." Duhovnik mu veli: ,,dobro si storil, Ijubi otrok! Da umejeS, kako so taka dela po godi Bogu in Ijudčm, povernem ti jaz, kar si dal, ker novcev sam potrebuješ; na!" Da mu gospod sreberno dvajsetfco. Deček je nij hotel vzeti, ker se mu je zdelo, da je preveč. Po daljšem prigovoru jo vzame, zahvali gospoda ia odide. Du-hovnik za njim gleda, kam pojde; a deček steče za ubogo starko ter jej poda tudi to dvajsetico.
A. Z.