Danica izhaja vsak petek načeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. GO kr., za pol leta 2 gld. 40 kr.. začeten l<-t:. 1 jrld. oO kr V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld.. za eetert leta 1 gl. ; ako zadene na ta dan praznik, izide Danir-a dan poprej.
Tečaj XXXIV. v Ljubljani, 19. vel. serp. 1881.	List 33.
Janez Krizostom,
po Božjem usmiljenji knezoškof Ljubljanski vsem duhovnom in vernim Ljubljanske škofije izveli6anje in blagoslov v Gospodu!
Predragi v Kristusu! Usmiljene sestre ali hčere svetega Vincencija Pavijana že petindvajset let na Kranjskem blagovito delajo, in oskerbujejo sedaj skoraj že vse dobrotne naprave, v Ljubljani veliko deželno bolnišnico, otročjo bolnišnico, hiralnico, deško in dekliško sirotišnico, deško zavetišče, na Studencu norišnico, v Begunjah na Gorenjskem žensko kaznilnico.
Da bi te blage duše, ki je njihova pobožna delavnost neutrudljiva in ubogim bolnikom in vsakterim nad-ložnim z vso serčnostjo in ljubeznijo na pomoč hiti, ne pogrešale pravega vodstva na poti kerščanske popolnosti, sem pred tremi leti poklical mašnikov iz misijonske družbe sv. Vincencija Pavijana ter sem jim izročil v prebivanje majhno hišico s kapelico na Poljanah.
Sinovi sv. Vincencija Pavijana pa niso samo duhovni vodniki usmiljenim sestram, ampak imajo po svojem poklicu tudi ubogim, zlasti priprostim ljudem evangelij oznanovati in pomagati duhovnom, da si pridobe učenosti in čednosti, ki jih v svojem preimenitnem stanu potrebujejo; torej je njih posebna dolžnost imeti misijone za ljudstvo in duhovne vaje za mašnike.
Teh dolžnost pa misijonarji nikakor ne morejo popolno spolnovati, dokler bivajo v tej mali hišici na Poljanah in imajo za duhovna opravila le pretesno kapelico. Zato je častita prednica tukajšnih usmiljenih sestri prepustila pri hiralnici v Ljubljani toliko sveta, da se na njem more zidati prostorna hiša za misijonarje in pa cerkev, ki bode posvečena Jezusovemu Sercu.
Sveti Oče papež Pij IX slavnega spomina so leta 1875 vso katoliško Cerkev posvetili Sercu Jezusovemu. Tudi Ljubljanska škofija se je 16. rožnika 1875 posvetila Božjemu Sercu Jezusovemu. In ravno temu presve-temu Sercu v ča3t smo sklenili zidati novo cerkev v Ljubljani. Vsaj nam izvira iz Jezusovega Serca vsa milost in vse izveličanje, in vendar je naš Gospod Jezus Kristus pod to skrivnostjo Božje ljubezni tako rekoč le popotnik med nami, ker zunaj ene kapele na Gorenjskem, v Repnjah, še nobene cerkve na Kranjskem nimamo, ki bi bila posvečena Sercu Jezusovemu. Zidanje
te cerkve zahteva tedaj občna pobožnost do Božjega Serca Jezusovega, ki se med nami prelepo razcveta.
Odkar je v naši lepi deželi zasvetila luč kerščanske vere, se za Jezusom najbolj Mariji, prečisti Devici in Materi Božji, skazuje ljubezen, češčenje, zaupanje in hvaležnost, kar živo priča 130 cerkev in 36 kapel, ki so na Kranjskem Mariji v čast zidane. In smem reči, da tudi Marija materno ljubezen prav posebno naši deželi skazuje, ker je v naši škofiji odperla mnoge milostne kraje, v kterih s posebno pomočjo ustreza njim, ki se z zaupanjem k njej zatekajo.
Akoravno je pa Marija v raznih skrivnostih svojega življenja v teh cerkvah in kapelah češčena, je vendar samo sedem cerkev s štirimi kapelami brezmadežnemu Spočetju Matere Božje posvečenih, če tudi v resnici češčenje Matere Božje pod skrivnostjo brezmadežnega Spočetja med nami najbolj cvete. Zato smo sklenili drugi altar posvetiti brezmadežnemu Spočetju Matere Božje.
V cerkvi, ki bo izročena mašnikom iz misijonske družbe sv. Vincencija Pavijana, čigar edino prizadevanje je bilo čast Božjo poviševati s tem, da se ljudem k iz-veličanju pomaga, kteri je za vsaktere stiskane in nad-ložne mnoge dobrotne naprave vpeljal in ž njimi ne le v svojem času, ampak tudi za daljno prihodnost človeštvu k blagovitosti pripomogel ter si s to dobrodelno ljubeznijo zaslužil posebno hvaležnost sedanjega veka, tega veiicega svetnika kerščanske ljubezni v novi cerkvi ne smemo pogrešati, ampak smo sklenili njemu v čast tretji altar posvetiti.
S posebno milostjo sedanjega svetega Očeta papeža Leona XIII se je letos vpervič po vsem katoliškem svetu obhajal god sb. Cirila in Metoda, od kterih so naši rojaki in sosedje prejeli katoliško vero in omiko, naj bi od Boga sprosila nam katoličanom stanovitnost, ločenim od živega studenca čiste vode pa razsvetljenje, da bi bili vsi Slovani zedinjeni s svetim Petrom in z rimsko Cerkvijo. Zato smo tudi sklenili, da ss. Cirila in Metoda v novi cerkvi po nobeni ceni ne izpustimo, ampak jima četerti altar v posebni kapeli posvetimo.
Ko smo prejeli dovoljenje tukajšne mestne gosposke za zidanje nove cerkve, je bil vložen pervi kamen že 10 majnika, ravno tisti dan, ko je bila na Dunaji slovesna poroka cesarjeviča Rudolfa s Štefanijo, hčerjo belgijskega kralja Leopolda II; temeljni kamen pa smo
z vso slovesnostjo blagoslovili in vložili 14. majnika. In tedaj nam bo nova cerkev spominek cesarjevičeve poroke, pa tudi vedno spričevanje, da, kakor je terdna skala, na kteri se hiša Božja proti nebu povzdiguje, enako terdna je tudi naša zvesroba in enako močna naša ljubezen do cesarske rodovine.
Od kod bomo pa jemali potrebnih pomočkov k temu zidanju? Jaz mirno zaupam v Božjo previdnost. Saj se cerkev zida v čast Bož)emu Sercu Jezusovemu, ki nas je vse odrešil z drago kervjo, v čast brezmadežnemu Spočetju Matere Božje, ki je tudi naša Mati, v čast sveteiLU Viucenciju Pavijanu, očetu vseh ubozih in nadložnih, začetniku misijonskih mašnikov in usmijenih sester, v čast ss. Cirilu in Metodu, velikima dobrotnikoma Slovanov, in v očitno spričevanje naše zveste vdanosti svetlemu vladarju.
Ako vsak, ki je v bratovščini Serca Jezusovega ali brezmadežnega Spočetja Matere Božje a:i ss. Cirila in Metoda, v dveh ali treh letih le en goldinar podari za novo cerkev, — in kdo bi tega ne premogel? — je to že velik pripomoček.
Imamo pa tudi sedaj sveto leto, v kterem so nam vsem odperti bogati zakladi božjega Serca Jezusovega, odpuščenje grehov, poterjenje v kerščanskem življenji, odpustki za nas in za uboge duše v vicah. In prečista Devica Marija nas v svoji ljubezni na te milosti pripravlja, z materno skerbjo za nas prosi ter nam vedno na strani stoji, in pomaga, da Božje dari hvaležno in stanovitno sebi v izveličanje obračamo. Kar tedaj podarimo za zidanje nove cerkve Jezusovega Serca, bodi v zahvalo za vse doslej prejete dobrote in pa prošnja za nove milosti, dokler se iz te solzne doline ne preselimo v vesela nebesa.
Poslednjič je pa tudi velika milost za darovalce same, ako ima voljno serce kaj milošnje podariti, ker za majhno časno darilo veliko duhovno dobroto in večno plačilo prejmejo in si zraven tega tudi še lahko zaslužijo božji blagoslov za svojo časno srečo. Vnema naj nas k miloserčnosti izgled Jezusov, ki se je iz ljubezni za nas daroval iu je, ko je bil bogat, zavoljo na3 ubog postal, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli (2. Kor. 8, i)). Ako nam je gospod Jezus, ki je nebo in zemlja njegova lastnina, marsikaj premoženja izročil, on sam pa popolno obožal, že hvaležnost od nas zahteva, da vsaj nekoliko tega, kar smo od njega prejeli, njemu radovoljuo zopet nazaj damo; potem se bodo nad nami spolnile besede Gospodove, ki nam jih pri sodbi poreče: „Pridite, oblagodarjeni mojega Očeta, in posedite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka 6vet4. Lačen btoi bil, in ste me nasitili; žejen sem bil, in ste me napojili; popotnik sem bil, in ste me sprejeli." Med tem, ko Gospodu na zemlji cerkev zidamo, nam on pripravlja prebival šče večne slave v nebesih. Nadejam se, da bo m smel po tej prošnji za mile darove za cerkev Jezusovega Serca kedaj z enakim veseljem dobrotnikom očitno zahvalo izreči, kakor je sveti apostelj Pavel po nabiranji milih darov za jeruzalemsko srenjo o revnih in stiskanih kerščauskih občinah v druzem iistu do Ko-rinčanov oeitno hvalo oznanil, rekoč: „Pri mnogi skušnji v nadlogi s o imeli obilno veselje in pri svojem velikem oboštvu so iz dobrovoljnosti dali obilno dari, ker jim pričujem, da so bili po svojem premoženji, in celo čez svoje premoženje dobrotljivi."
Povedati Vam imam še, kake se bodo nabirali mili darovi za novo cerkev Jezusovega Serca.
Ravnokar se je ustanovilo v Ljubljani z dovoljenjem visoke c. kr. deželne vlade „društvo za zidanje cerkve Jezusovega Serca", ki ima nabirati potrebnih pomočkov za zidanje in opravo nove cerkve in misijonske hiše. Društvo ima družbene in dobrotnike. Druž
ban more biti vsak, kteri za imenovani namen na 'eden vsaj en sold podari. Dobrotnik je pa slehern, ki ?e ne veže na redne sklade, ampak enkrat, ali, če ga je volja, večkrat v različnih dobah društvu v sklad pripomore. Predsednik društvu je svetovalec c. kr. deželne vlade visokorodni gospod Rudolf grof Chorinsky, predsednikova namestnika pa visokočaatita gospoda korarja stolne cerkve Anton Urbas in Andrej Zamejic. Štirikrat v letu daje predstojnistvo račun v javnem listu. Kadar bodo dolgovi za cerkev in misijonsko hišo poplačani, se bo društvo razšlo. Dokler društvo obstoji, se bere za družbene in dobrotnike vsak teden ena sveta masa.
Sedaj se pa še posebej obernem do Vas, visoko-častiti gospodje dušni pastirji! Prijazno prigovarjajte vernim v cerkvi in do na, da se pridružujejo društvu za zidanje cerkve Jezusovega Serca kot družbAni in dobrotniki, in nabirajte milih darov za novo cerkev po tem potu, kterega Vam bode predstojništvo imenovanega društva naravnost naznanilo.
Zidajmo to cerkev vsi skupaj z zedinjenimi močmi, da b o za nas vse zakladnica vseh Božjih milost, ki jih je naš Gospod in Zveličar Jezu3 Kristus, kakor je razodel blaženi Marjeti Mariji Alakok, obljubil njim, ki njegovo Božje Serce z veliko gorečnostjo časte, namreč: vse dari, ki jih v svojem stanu potrebujejo, mir v družinah, tolažbo v terpljenji, gotovo zavetje v življenji, zla?ti pa ob smertni uri, obilni blagoslov Božji pri vseh opravilih in po vseh hišah, neizmerno Božje usmiljenje grešnikom, mlačnim poprejšno gorečnost, večjo popolnost gorečim dušam, duhovnom dar spreobranja naj terdo-vratnejših grešnikov.
Naj bodo tedaj imena nas vseh zapisana v Božjem Sercu Jezsovem, čigar ljubezen bodi z nami vsemi zdaj in vselej. Amen.
S škofijskega sedeža v Ljubljani v god svetega Vincencija Pavijana 19. julija 1881.
Krizostom.
Sporočilo
bratovščine za vedno češčenje presv. Rešnjega Telesa in lepšanje ubožnih cerkev v ljubljanski škofiji za leto 1880/81.
Naša bratovščina presv. Rešnjega Telesa bolj kakor vse druge svojim udom razne prilike daje, Bogu iu Zve-ličarju, kateri je iz ljubezni do nas kakor Bog in človek v Zakramentu altarja resnično pričujoč, tudi v djanji skazovati pravo češčenje, ljubezen in hvaležnost. Bratovščina jih ne samo napeljuje k pogostemu obiskovanju presv. Rešnjega Telesa, k večkratnemu obhajilu in k drugim pobožnim vajam, ona jim tudi veleva, da naj pripomorejo z milimi darovi, in, če je mogoče, tudi z delom lastnih rok, da bi se tudi v ubožniših cerkvah pripravilo naj svetejsemu Zakramentu vredno prebivališče.
Ravno ta vnanja delavnost, ki je pa polna notranje tolažbe in dušnega veselja, vabi in na-se vleče serca vernega ljudstva, in naj bolj pripomore, da se naša bratovščina od leta do leta bolj razširja, in obilnejšega sadu rodi. Tudi v preteklem letu je zopet 1392 novih udov pristopilo, ter jih je bilo s koncem leta 33.160 v bratovskih bukvah zapisanih. Bogu samemu je sicer znano, koliko zvesto so molili svoje ure, ali pridno obiskovali bratovske službe božje; znane neštevilne obhajila pri teh božjih službah pa dajejo veselo upanje, da bratovski udje tudi svoje perve dolžnosti niso zanemarjali, to je, ob določenih urah moliti in častiti presv. Rešnje Telo, in da so 8 svojo gorečnostjo tudi v preteklem
letu nekoliko zadostovali za skrunjenja, nečasti in ža-ljenja, ktere se tolikrat godé Gospodu ravno v tej skrivnosti njegove ljubezni, in za zapušenost njegovo v tolikih krajih, kjer ga nobeden ne obiskuje. Kar pa drugo bratovsko nalogo zadene, oskerbljevanje ubožniših cerkev s potrebno opravo, je bila očitna razstava v ta namen izdelanih paramentov, katero je napravila bratovščina 31. julija, pa 1. in 2. avgusta tega leta, sijajen dokaz darežljivosti in delavnosti bratovskih udov v preteklem letu.
Letni doneski in drugi mili darovi, kteri so v preteklem letu dosegli veliko svoto 4620 goldinarjev in 15 soldov, so se po blagovoljnosti vredništva ,,Zgodnje Danice*' v tem cerkvenem listu sproti objavljali, udom in dobrotnikom v poterjenje, da je bratovščina poslane darila prejela. Zatorej le oporoki ranjce gospé Ivane Voz-love iz Ljubljane in r. Neže Fortunove iz Vidma ob Temenici hvaležno navedemo, kterih perva je bratovščini 100 gl., druga pa 50 gl. volila, ter z drugimi vred priporočamo blagi dobrotnici pobožnemu spominu in molitvam bratovskih udov.
Prejete darove je bratovsko vodstvo s pripomočjo izverstne družbice ženskih udov, kterim naj dobrotljivi Zveličar v naj svetejšem Zakramentu z obilnim blagoslovom povrača njih trud, skerbno obernilo v prid ubož-nišim cerkvam. Napravilo se je v preteklem letu 10 plurijalov, 52 mašnih plaščev, 23 velumov za blagoslov z Najsvetejšem, 18 plaščekov za ciborije, 33 burz s plaščeki za obhajila, 21 obhajilnih štol, 15 štol za pridige, 6 antipendij, 32 oltarnih blazinic, 10 oltarnih per-tov, 2 prižagradska potezaja, 43 mašnih srajc, 43 cin-gulov, 129 humeralov, 36 koretljev, 100 korporalov, 100 pal, 400 rutic za kelih (purifikatorjev), 212 rutic za lavabo, 2 masna keliha in 1 mašne bukve.
Pri razdelitvi imenovanih paramentov se je bratovsko vodstvo prizadevalo, kolikor je bilo mogoče, zadostiti prošnjam potrebnih cerkev, kterih je bilo čez 180 poslanih. Prejele pa so cerkve, kakor nasleduje:
1.	Farna cerkev sv. Jakopa v Ljubljani: 1 velum, 1 plašček za ciborij.
2.	Farna cerkev Oznanjenja Marije Device v Ljubljani: 1 plašček za ciborij.
3.	Cerkev sv. Florijana v Ljubljani: 1 plašček za ciborij.
4.	Dobrova pri Ljubljani: 1 rudeč mašni plašč.
5.	Brezovica: 1 koretelj, 1 burzo za obhajila.
6.	Sostro: 1 plašček za ciborij, 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 cingulum.
7.	Sora: 1 belo štolo za pridige, 1 koretelj, 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 cingulum, 3 korporale, 3 paie, 6 rutic za lavabo, 12 rutic za kelih.
8.	lJreska: i obhajilno burzo, 1 koretelj, 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 prepas, 3 korporale, 3 pale, 12 rutic za kelih, 6 rutic za lavabo.
9.	Jezica: 2 beli oltarni blazinici, 6 pal.
10.	Cernuče : 1 bel mašni plašč.
11.	Zelimlje: 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 prepas.
12.	Sv. Katarina: 1 antipendij, 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 prepas, 1 koretelj, 3 korporale, 3 pale, 6 rutic za lavabo, 12 rutic za kelih.
13.	Stara Loka : 1 zelen mašni plašč, 1 obhajilno
štolo.
14.	Skofja Loka: 2 burzi za obhajila.
15.	Selca: 1 bel pluvijal.
16.	Zabnica: 1 burzo za obhajila, 3 korporale, 3 paie, 6 rutic za lavabo, 12 rutic za kelih.
17.	Nova Oselica: 1 plašček za ciborij, 1 obhajilno štolo 1 koretelj, 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 cingu-;im, 3 korporale, 3 pa!e, 6 rutic za lavabo, 12 rutic za kelih.
18.	Železnike: 2 mašni srajci, 6 humeralov, 2 pre-
pasa.
19.	DraSgoŠe: 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 cingulum, 1 koretelj, 3 korporale, 3 pale, 6 rutic za lavabo, 12 rutic za kelih.
(Dalje sledi.)
Trojna božja pot
s svetimi stopnjicami na Kranjskem.
IV. Molitve in premišljevanja pri obiskovanji ss. Stopnjic.
(Konec.)
XXVII. Stopnjica.
Hvaljen bodi Jezus Kristus, in češena njegova pre-žaloslna Mati Marija!
Jezusa vlečejo nazaj k Pilatu, kteri ga pripelje ven, rekoč: Glejte, človek! 0 nebeški Oče! s celega serca se Ti zahvalim za ta dar.
Daljno premišljevanje.
Ko tudi Herod ne najde nad Teboj, o Jezus! nobene krivice, pošlje Te k Pilatu nazaj; ta pa se silno prestraši, ko Te zopet vidi pred seboj. Reče toraj judom serdito: Pripeljali ste mi tega človeka, kakor da bi od-vračeval l judstvo; pa glejte, izpraševal sem ga v pričo vas, pa ne našel nobene krivice nad njim v tem, česar ga dolžite; tudi Herod ni nič smerti vrednega našel nad njim. Pretepel ga bom in spustil. — Ali tožili so Te še huje, in tiščali v Pilata, rekoč: Križaj ga, križaj ga! Dal Te je tepsti čisto po nedolžnem, samo da bi Te le spustil, Ti posaditi ternjevo krono na glavo, hotel Te zamenjati z Barabom: ogerne Te v škerlatasti plajše ter Te postavi vsega kervavega in zdelanega pred dru-hal, rekoč: Glejte, človek! Naznanil je takrat Tvoj nebeški Oče po Pilatu celemu svetu, da Ti si človek postal, da si naš dobrotnik in večni Sin Božji, neskončno Bitje. Tvoj Oče, ljubi Jezus! govori nam še dalje: Ta je moj preljubi Sin, kterega dam tebi, o človek, takoš-nega, kakoršnega zdaj gledaš tukaj. Ali ti ni še dosti? Kaj hočeš več? Glej, človek! po Tem ti dim vse zaklade, dam pomoč v potrebi, tolažbo v žalosti, plačnika vsega tvojega dolga pri meni, ta ima vso oblast in moč, da tebe, človek, stori večno srečnega. Premisli toraj, revna duša, kako te jaz ljubim, ker dam svojega Sina za-te v tako terpljenje — Vzemi ga, poslušaj ga, ljubi ga in prizadevaj si iz celega serca ga posnemati, da boš rešen večne kazni, kteri si po Adamu zapadel. O nebeški Oče! večna zahvala Tebi iz globočine serca za toliki dar. Sprejmem ga čisto rad iz Tvojih rok in Ti ga dam precej nazaj v vedni dar za se in za celi svet. Amen.
Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Očetu i. t. d.
Prosite za me vsi svetniki i. t. d.
XXVIII. Stopnjica.
Hvaljen bodi Jezus Kristus, in češena njegova pre-žalostna .llati Marija!
Pilat ukaže pripeljati ven Jezusa, kteri je imel ternjevo krono na glavi/ škerlatasti plajše na životu, vse čez ranjenem, terst v rokah; in naznani mu smertno sodbo na križu. Tako plačuje nehvaležni svet.
Daljno premišljevanje.
Vidil je Pilat, da hrup prihaja vedno veči in hujši, zapove Te toraj, o Jezus! pripeljati ven; vsede se na sodnji stol in reče judom zaničevaje: Glejte, vaš kralj!
Judje pa so zavpili na to z velikim glasom: Proč z njim, križaj ga! Pilat jim reče: Kaj vašega kralja bom križal! Na to judje zopet zahrume: Nimamo kralja, ampak cesarja ! Zdaj si dd Pilat prinesti vode, si umije roke v pričo ljudstva ter reče: Jaz sem nedolžen nad kervjo tega pravičnega, vi glejte! Vse ljudstvo pa je zagnalo hrup: Kri njegova pridi na nas in naše otroke! Nato Te je Pilat izdal bičanega judom, da naj Te križajo! — Tri in trideset let si Ti, preljubi Jezus! hodil po svetu, delil povsod dobrote, tolažil žalostne, učil nevedne ozdravljal bolne, nasitoval lačne; pa kakšno povračilo Ti je odločil svet! Ternjevo krono na glavo, škerlata9t plajšč na vse ranjeno telo, terst v roke in smert med razbojnikoma na zaničljivem križu! O, ti hudobni svet! tako povračuješ ti dobrote svojemu Kralju, svojemu Re-šeniku! O dobrotljivi Jezus! povej mi, kaj je občutilo Tvoje serce, ko si zaslišal krivično sodbo? Ves krotak odgovoril nisi ne besedice in se ne pritožil v svoji ponižnosti. Rad si se dal v roke njim, kteri so Te zagrabili in peljali v smert na križu. — Molim Tvoje zvezane roke, poljubljam Tvoj škerlatasti plajšč, častim Tvojo ternjevo krono in ponižujem se pred terstovim žezlom Tvojim, ker vse to je pomagalo k mojemu odrešenju; pripomoglo je, da si trešil satana v pekel in odperl moji duši sveti raj. — O presveta Mati Božja, prežalostna Devica Marija! Kako se je Tvoje materno serce topilo v britkosti, ko so tako neusmiljeno počenjali z našim Jezusom. Zavoljo te žalosti Te milujem, hvalim in častim, ker vem, da so bili moji grehi tega krivi: pripo-ročujem se Ti, prosi za me pri svojem Sinu, mojem Odrešeniku, Zveličarju in Bogu, Jezusu Kristusu, zdaj in mojo sraertno uro. Amen.
Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu i. t. d.
Prosite za me vsi svetniki in svetnice Božje, kterih svetinje tukaj častim j, prosite za me in za verne duše v vicah!
(Zdaj pa poklekni na 28. stopnjico in prosi za odpustke, rekoč:)
Molimo.
Večni Oče nebeški 1 darujem Ti kri, terpljenje in smert Jezusa Kristusa, žalosti preblažene Device Marije in sv. Jožefa, za odpuščenje mojih grehov, za stiske naše matere sv. katoliške Cerkve, za mir in edinost med svetnimi vladarji, za spreobernjenje terdovratnih grešnikov in za odrešenje ubogih duš v vicah! Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.
Oče nas. Češena si Marija (petkrat). Čast bodi Očetu i. t d.
Molitev.
(Pred altarjem sv. Križa.)
i Pij IX so .*>!. julija l>iM dovolili vsim vernikom popolni odpustek za vselej, ako se skesano spovedo, sv. obhajilo prej ni 6 in to molitev opravijo pred kako podobo križanega .Jezusa, pa molijo za potrebe s\. Orkve. Tudi se lahko oberne za duše v vicah.)
Glej, o dobrotljivi in presladki Jezus! pred Tvojim obličjem se ponižam ter Te prosim z naj večji gorečnostjo svoje duše. Vtisni v moje serce prav žive ob-čutljeje vere, upanja in ljubezni, in dodeli mi resnično kesanje nad mojimi grehi z naj terdnejšo voljo, poboljšati sc, ko s serčnim ginjenjem in z veliko žalostjo v duhu giedam pet Tvojih ran in premišljujem, kar je od Tebe, o dobri Jezus, prerokoval David prerok: „Moje roke in moje noge so mi prebodli, vse moje kosti so razšteli." (Ps. 21, 17. 18.)
Oče naš... Češena si Marija... (petkrat).
O^ct! po 8lov<*iit*keiii In <lopi»L
Dobrova. (Nova maša.) Veselje in ponos bral se je 7. avg. na obrazu Dobrovčanov in sosebno pa Kozar-čanov. Kaj bi ne? Ravno pri njih je namreč pognala mladika, ktera je bila vzrok tega veselega dneva. Ta za Gospodov vinograd izvoljena mladika je č. g. Fr. Dolinar s Kožarjev, bogoslovec tretjega ieta, vreden spoznan visoke časti mašniške.
Kdor prevdarja stanje duhovskega stanu v sedanjih časih, temu bo jasno, zakaj se toliko nadovitih mladenčev odteguje težavam tega stanu; in vender je ravno ta stan lahko breme in sladek jarem tistemu, kdor se božjemu poklicu z vsem sercem vdd, kakor upamo, da je storil naš blagi mladomašnik. Zato pa tudi pošteni Slovenci spoštujejo in ljubijo svoje duhovne. Kaj neki bi sicer bili pomenili mnogi slavoloki, krasni mlaji, zastave, kaj dolge verste odličnih svatov in gostov? Kaj druzega kot spoštovanje do duhovskega stanu in častno priznanje, da se je umni, nadarjeni mladeneč premožne hiše radovoljno vdal svetemu klicu, preziravši slepila, ktera dosti zmožnih pa malo previdnih mladenčev omamijo in zvodijo na pota bodičevja in toraj bridkega ke-sanja.
Kaj pa daje duhovski stan? Čast in radost gotovo; toda ti blagri so tako vzvišeni, da jih samopridni prezirajo, in cenijo za grenkost in klavernost. Ta čast je res neutajljiva sama na sebi, in naj bolj zaverženi človek jo mora priznati v sercu, čeravno jo taji z besedo, velikrat kletve brusi in blato meče na služabnike Gospodove. Kakor se ne more zbrisati čut vere, tako se ne more odrekati čast zastopnikom vere. Nepokvarjeno pa je še serce slovenskega ljudstva sploh, zato spoznava z vso vnetostjo to čast; veseli se, raduje se, stori vse, kar bi bolj počastilo in povzdignilo novomašnika. Nova maša je našemu ljudstvu ndrodna slavnost. — Mladenči vbrano priterkavajo, z možnarji pokajo, drugi donašajo in stavijo mlaje, dekleta nabirajo zelenja in cvetja ter prepevaje vence pleto. Oj skaza lučnjaki, naj bi bili prišli 7. avgusta k novi maši na Dobrovo!
Z vneto zgovornostjo razkladali so duhovsko veljavo v svojem slavnostnem govoru preč. gsp. Lučenski J. Dolinar. Pokazali so čast mašnika, pa tudi terpljenje, ktero jim prizadevajo brezbožni hudobneži, kakor n. pr. se je godilo duhovnom v francoski prekuciji. — Ginljivo so novomašniku na serce pokladali skerb za mladino itd. Naposled so razodeli svoje veselje, da vidijo zdaj pred ravno tistim altarjem, pri kterem so pred 11 leti peli svojo novo mašo, svojega ljubljenega Franca vživati neizrekljivo srečo, zemljo bratiti z nebom, stvar ediniti z Bogom. Blagrovali so poštene starše, spodbujali k veselju brate in sestre — sej z njimi se veselč nebesa, vesele duše v vicah, veseli se Cerkev ter praznuje dan, ki ga je Gospod naredil.	(Konec sledi.)
Pod Čavnom, 17. mal. serp. (O rimskem popotvanji. [Dalje.]) *) Viditi mizo zadnje večerje, spominjati se zraven na čudovite, ncpopisljive skrivnosti, ki so se na nji godile, spominjati se dalje na Zveličarja svetš, in na dvanajstere apostelj ne, ki so okoli nje sedeli in z nebeškim Kruhom se obhajali, mora pač človeka pretresti, in kdor bi pri vsem tem še nad eno ali drugo sv. resnico kaj dvomil, mora biti, ali nezrečono neveden, neumen, ali pa strašno spačen, hudoben. V tej veličastni hiši Božji maševala sva jaz in moj tovariš na altarju Najsvetejšega — ne daleč proč oa predrage svetinje
*) Ta spis nam je došel 13. avg. in vmčs nič druzega ne, razun kar je v štev. 32. Pozdravljeni!	Vr.
zadnje večerje. Maševal sem z nekim posebnim občutkom in veseljem
Tik bazilike je znana sloveča palača „Lateran", kjer so nekdaj papeži stanovali. Poslopje je kolosalno in služi za muzej. Pred fasado ogledoval sem nekoliko časa laške vojake, ki so se po prostornem tergu hoditi učili. Reči moram pa, da mi niso bili nič kaj všeč. Jaz sem vse drugač hodil, še ko sem „in illo tempore" „komis" in „kavalete" (orodek pri ekserc.) kot krom-pirjevec po Gorici nosil, — kako pa še le, ko sem „in Reihe und Glied" s teletom na ramah marširal po prostornih rojah? Ljubi naši fantje, sem si mislil, in potem pravijo, da pojdejo lahi na nas?! Naj le pridejo, že pokažemo njim in vsem „irredentarjem", po čem so podplati! To pa le memogrede.
Nasproti temu velikanskemu svetišču Laterana stoji drugo manjše, pa še prav posebno imenitno. To je „Scala santa", Svete stopnjice. Tu Be vidijo marmornate stopnjice, po kterih je sam Jezus Kristus stopal, ko je bil k sodbi peljan pred Poncija Pilata. Vseh je 28. Po visokih teh stopnjicah peljan, imel je ljubi Jezus roke zadi zvezane in ker je imel dolgo obleko, prigo-dilo se je, da se je večkrat med divjimi vojaki spotaknil, padel in se hudo pobil. Stopnjice so sicer po verhu pokrite, pa se vender le lahko vidijo in poljubijo. Milo se mi je storilo pri sercu, ko sem pred nje pokleknil in jih ogledaval. Vedno se tu vidijo romarji in pobožni Rimljani, ki se po teh ss. stopnjicah po kolenih pomikajo in jih s solzami močijo kakor jih je svoje dni močil Sin Božji s svojo kervjo. Oh! gorje malomarnim kristjanom pa, ki še pred Najsvetejšim kolen ne pri-pognejo! *) Kaj bo s takimi pri sodbi?... Tudi tega sv. kraja ne zabim nikoli.
Že perve dni obiskali smo tudi ogromno baziliko sv. Pavla. Ta je še precej daleč zunaj mesta. Vzeli smo tedaj voz; sploh smo se po Rimu navadno le vozili, kajti glavne cerkve so močno ena od druge oddaljene. Na poti zunaj mesta me je prav v serce zbodlo neusmiljeno ravnanje z nekim ubogim živinčetom, ki je bilo pod težo voza padlo in ni moglo vstati. Usmiljenih „Sta-ničev" **) je povsod malo; tako tudi na Rimskem. Da je bazilika sv. Pavla velikanska, vidi se že od daleč. Ona je velika, kakor velik je njen patron. Sloni na 83 velikanskih zelenkastih granitnih stebrih, vsak iz enega samega kosa. Ti so visoki po kakih 12 metrov in mč-rijo povprek gotovo čez dva metra. Pripeljani so bili tje od krajev jezera „Lago Maggiore". Ti stebri so taki, da človek stermč kar pred njimi obstoji. Tlak bazilike je tako svetel in čedno delan, da sem moral dobro gledati, da nisem padel. Po oknih občudovali smo prekrasne malarije aposteljnov in učencev, ki neko posebno lepo barvano svitlobo sejejo v baziliko.
Lniška Mati Božja, francoski spisal Henrik Lasserre, poslovenil Fr. Marešič, kaplan v Sent-Vidu nad Ljubljano. V Ljubljani 1881. Samozaložba. — Mesto Lourdes (Lurd), v okraji (departement) viših Pirenej na Francoskem, je ključ k Pirenejskim goram, in stoji na desnem bregu reke Gav, ki teče v Adur, in ž njo v atlan-ško morje. Nove dogodbe pripovedujejo, da se je presv. D. Marija 11. februarija 1. 1858 prikazala Bernardki Soubirousovi, ko je s svojimi tovaršlcami poleg Masa-biellskih skal derva nabirala. Bernardka sliši namreč
*) Nedavno sem vŠen-Kl. za velikimi vrati pred klopmi vidil dva mlada — skoro še golobradeža med povzdigovanjem kakor dva droga naravnost po konci stati! Bodeta mar tudi pred Kristusom pri uodbi tako mogočno stala? Vr.
**) Stanič, pred več leti kanonik v Gorici, ki je pisal o miloserčnosti do živali.
čuden piš, ozre se okoli sebe in zagleda v skalnati duplini nadzemeljsko prikazen; deklica hodi 14 dni v duplino molit; prikazen ji pozneje pokaže kraj, kjer ima izvirati studenec, in ko deklica vpraša „prikazen", kdo da je, imenuje „prikazen 1 sama sebe „Brezmadežno spočetje". Reč zaslovi daleč okoli, bolniki se ozdrav-ljajo, romarji od vseh krajev hité; a začnejo se tudi hudi časi za Bernardko, njene stariše, in huda preskušnja za vérno ljudstvo v tem kraji. Bernardko in njene stariše zaslišujejo, preiskujejo, izprašujejo, „jamo" s stražniki obdajo, obiskovalce, katere zasačijo, da molijo pred duplino, v denarjih kaznujejo, in deklico hočejo kakor na duhu bolno v bolnišnico zapreti. Poslednjič cesar (Napoleon III) prepoved odpravi, in škof v Tarbes-u vstanovi komisijo, ki vse natanko izprašuje in pozveduje in po sporočilih te komisije izdá škof v Tarbesu pastirski list, in verne svoje škofije o nenavadnih dogodbah pouči. Na Masabiellskih skalah stoji sedaj krasna cerkev v gotičnem slogu, duplina, kjer je videla čudežno prikazen, je češčen kraj, voda, ki tam izvira, se zbira v tonev, pa se tudi vérnim okoli pošilja; Lurd pa je sedaj menda najbolj sloveča Božja pot v Evropi, kamor hodijo vsi narodi priporočevat se nebeški Kraljici. To je ob kratkem obseg te močno ginljive in poučne povesti. Reči moram, da sem v tem popisovanji več naj del, kakor sem se nadejal. Tu se ne pripoveduje suhoparno in v jedni sapi, kako se je vse to zgodilo, temuč slike so tako živo narisane, da imamo tukaj pred seboj deželo, kraj, osebe tadanjega časa, kakor da bi jih z očmi gledali. Pred oči nam stopa najprej priprosta, nedolžna 141etna deklina, ki se je za silo brati in pisati naučila, pa vendar zvitim in prekanjenim sodnikom in pravdo-znancem modro in neustrašeno odgovarja. Vidimo posvetno modrost, ki bi rada utajila to, kar ves svet vidi, studenec tam, kjer ga poprej ni bilo nikoli, in ozdravljenje bolnih, katere je ves kraj poznal, ko so bili bolni. Gledamo tukaj postopanje deželske gosposke, ki je vse svoje moči napela, da bi ustavila molitev vernih na tem kraji, pa modro in previdno ravnanje duhovske gosposke, ki se ni vdala pervi gorečnosti ljudstva, ampak čakala, da se je stvar razvila, in odkrila pred vsem svetom. Ako se kdo že v pervi versti ne briga za versko-učne knjige, ga bode gotovo zanimivala obravnava sama na sebi, ki je zares krasno izpeljana in množi naše slovensko slovstvo. — Dobiva se knjiga v katoliški bukvami nevezana po 1 gl.; v platnu vezana veljá 1 gl. 20 kr., a z usnjatim herbtom 1 gl. 25 sld. Kdor more privošiti sebi ali svojim zdrave in tečne dušne hrane, naj si jo omisli; spoznal bode, da resnico govorim. M.
Zlatomašniku prečastitemu gospodu župniku A n t o n u Jugovicu
za 21. dan vel. serp. 1881.
Glasno naj pojo zvonovi, Strel naj stresa hrib in plan; Tisočeri naj glasovi Znanjajo veseli dan, Da daritev tam med svati Nebu zroča Mašnik zlati!
Pol stoletja rože blage Včre si sadil paBtir, Bolnim brisal merzle srage, Dal jim v boju dušni mir; Lil tol¿ž si v serca tožne; Serčno ljubil vse podložne.
Čul sir6t si zadnje stoke, Revežem si oče bil; Plodil njive, likal loke, Vir odpiral bldgosti, Bilo serce ti je vneto Za telesno in za sveto.
Vij krog čela venec živi, Plel ga petdeset si let Vedno vedno, starček sivi! Žarel tvojih del bo svet; Sad za trude na višavi Dajaj Bog Ti v večni slavi!
Sveti Ambrož in cesar Teodozij.
(Prosto poslovenjena.)
Glej! k stolnici Milanski trum bojnih péha vlak, Razvit je prapor rimski, slavite zmage znak; Čelade krasne, z jekla orožje se blišči, Dvorjanov svilne toge — ko solnce vse žari!
Pred njimi pa ponosno car Teodozij gré, Ni v mislih več Solun mu, ne spéka ga v sercé. Da vkazal pomoriti je sedem tisoč tam Nedolžnih, vžgal ko strasti se gnjeva mu je plam.
Došla je bojna truma pred čelo stolnice, Ko polukrog postavi tam mirno, redno se; Po marmornih stopnjicah napoti car se zdaj, In vrata mu cerkvena odprô se na stežaj.
A z tempeljna približa častitljivi se zbor, Z duhovniki èkof Ambrož, in ves levitov kor; In križ pred njim blišči se zlata in biserov, Gorečih sveč, kadilnic obdân oblačekov.
In pred cesarja vstopi se zdajci škof Ambrož, Osupnjeno vse čaka, kaj djal bo božji mož Častitljive postave; kak mu iskri okô, Kak giblje se desnica; glas zadoni krepkô:
„Veliki car, mogočni ! se mar nič ne pečaš, Da grozni vmor Solunski na vesti sam imaš, Ko serd si bil ohladil; — kaj ti okô kali? Mar veličanstvo tvoje? ali zavést moči?"
„Ne vidiš, da povsod je strahotne smerti sléd, Ki bode vse objela, tud' tebe z nami vréd, S pralni je truplo tvoje, vernilo v prah se bo, Pred smertjo tudi purpur ubranil te ne bo!"
„Mogočni car, al revež, — enaka sta obà; Mogočni car, al revež, rop smertnega zobâ; Gospod in kralj edino le večni Bog je sam, Ki daje vsim življenje in ga ohrani nam."
„Kak derzneš se svetišu Njegovem' bližati, V napuhnjeni ko blodnji moril Mu sluge si? Kak ti k altarju sprave Zveličarja bi smel, Kervave ko osvete — vdušiti nisi h*tel ?"
„Kak moreš dvignit' roke, kadeče se kervi, Tik Rešnjemu Telesu neskončnih milosti? Kak uva tvoja vžila kri Jagnieta sveto, Ki smertno so sodila nevsmiljeno grozno?"
„Nazaj! nazaj se verni, — dov< lj gnjusob je, car! Ne kliči božje jeze nad sé si več nikar
Dokler od svete Cerkve spoznan si zadolžčn, V Gospodovo ti hišo pristop ni dopušen." —
Obstane car osupnjen; — komu bi bilo moč Tak ojstro ga svariti?... OserČi se, rekoč: „Bil David kralj morivec, je prešeštno grešil; In vendar je pri Bogu on milost zadobil!"
Reznejše pogledavši škof carja, dvigne glas — O da bi se razlegal v vsih sercih vedni čas: „Če si posnemal v grehu, car, kralja Davida, Posnemaj ga v pokori skesanega sercdl"
Zdaj vdan car sklone glavo, odmakne se molčč, NazoČim vsim sočutja solze se zabliščč, In celih osem mescev v svetišče stopil ni; Ostajal le v molitvi je med spokorniki.
Na Sveti dan pa cesar odrešen je vezi Vesel zdaj hodi v cerkev, — in mnogokrat veli: „Časti vladiške venec Ambrožu bodem vil, Ponižnosti le on je brez straha me učil."
Radoslav.
Dobra misel pri lepšanji in beljenji hiš
in druzih poslopji je ta, da naj se pri tlčh nikar nikoli ne belijo, pa tudi ne barvajo s tako svitlo barvo, na ktero se lahko čečkd in piše, temuč naj se oddelku ob tlčh daje kaka černa, temna, siva maža ali tudi gram-pasto lice, na kar se ne d£ čečkati, in to dosti na visoko od tal. Kdor se tega pravila ne derži, ne bo imel dolgo časa lepega lica na svojem ozidji, na svojih stenah. Zakaj ne? Zato, ker pobi in otroci, ki že sami imajo umazano serce ali pa neolikano pamet, tudi lepih sten terpeti ne morejo, ampak vae počečkajo, popišejo in pomažejo. S tem lastnikom škodo delajo, za ktero so odgovorni, — velikrat pa tudi velik grčh, ako pohujš-ljive ostudnosti rišejo, pišejo, čečkajo. Če je velik greh nečiste reči govoriti, je gotovo še veči greh take ostudnosti pisati in čečkati. Za gnojnim košem se povsod nesnaga cedi; taki „gnojni koš" je pčb, ki nesnage čečk& na stčne ali kamor si bodi. Priliko k temu in k svoji osebni škodi pa dajejo gospodarji, kteri hiše in poslopja precej pri tleh dajo beliti.
Učitelji in kateheti naj bi tudi v šolah otrokom dopovedovali, kako neolikano, gerdo in pregrešno je to, ako kdo onesnažuje zidove, stene in druge reči z neumnim čečkanjem. Vsaka reč je lepa le, če je čista in snažna. Zadnji čas je, da bi mladina res napredovala v oliki. Večkrat ko mu roko mašina stare, ali si jo zlomi, ga gad vanjo piči, ali mu sicer hudo hudo oteka, da ne more več delati z njo: naj vest sprašuje, če ni morebiti z roko grešnih reči pisal, risal, slikal, na stene ali na papir čečkal. S čimur kdo greši, v tem je velikrat tepen tako hudo, da se sam sebi smili, pa je dostikrat prepozno.
Razgled po svetu.
Rimsko. V god sv. Lovrenca je veliko Rimljanov romalo k baziliki sv. Lovrenca zunaj mesta; molili so pred altarjem tega velikega svetnika, potem pa stopali pod zemljo v rake obiskat grob papeža Pija IX. Farizejski laški framasoni so zdaj iznašli, da katoličani zmeraj liberalce dražijo (provocirajo), naj govore ali molče, naj molijo ali psalme pojejo: naj berže bodo na-
pihnjeni mehovi tudi v tem našli draženje, če katoličanje Pijev grob obiskujejo.
Rogovilski tabor v Rimn, Evropa in papež. Preku-cijski laški framasoni so 7. vel. serp. z vladnim privoljenjem v Rimu napravili tabor, kteri je obsegel zeló vse, kar se zoper Cerkev in papeža more krivičnega in prederznega govoriti. Kričali so zoper zagotovila v prid papeža in vere, ki so jih laški poslanci sami skovali in postavili. Tedaj je laška vlada zoper svoje lastno delo dopustila rogoviliti.
„Osservatore Romano" nateza in šiba razne pre-ostudne psovke, s kakoršnimi je rogovilska derhal papeža pitala, zahtevala naravnost zatrenje papeštva in posedenje apostolskih palač; vladni komisarji pa so se vmes vtaknili, ko je bi'a vsa ostudnost že izbruhana.
S tim pa je divja druhal pokazala, da papež ni samo jetnik v Vatikanu, temuč da je tudi njegova oseba v nevarnosti, ker ti tolovaji se utegnejo ravno tako zbrati k napadu na Vatikan, kakor so se zbrali k neotesanemu kriču na tabor. Oboje pa je zadolžila mladolaška vlada, ki je dopustila gnjusobo 13. julija, kakor divja-Štvo 7. avgusta.
„Osservatore" ob koncu silo tehtnega članka pristavlja: „Skazano je, da po zadolženji italijanske vlade Rim postaja veliko staniše framasonstva, središe brezbožnih zaklétev zoper vero, gnjezdo vérskih in družbin-skih sovražnikov. Rim, ugrabljen papežu, je tedaj središe rogovilstva zoper katoliško in olikano Evropo." Pravi, da to je poslednji nasledek vloma Pijevih vrát, kar so previdni pred vidili, tajili pa, kteri so to sami storili. In zdaj naj gleda Evropa, kako bode pridobila svobodo papežu, ki ga je pred leve vergla!
Ni toraj čuda, da so laški časniki začeli pisati o papeževem odhodu iz Rima, in tudi svobodomišljaki, kteri imajo še kaj pravega domorodnega duha, se tega bojé, ker vedó, da Rim brez papeža je to, kar je stara latérna brez luči. Vstalo bi potem rogovilstvo in naj berže bi za papežem moral potegniti iz Rima tudi kralj Humbert, samo če bi mogel Še ubežati; rogovilstvo bi prisililo tuje posredovanje in konec bi bil, da bi se papež zopet v naj veči slavi vernil v svoj Rim, ne pa več Humbert, ki se tako ne čuti srečnega v ugrabljenem posestvu, kakor se njegov oče ni. Enako se je godilo že velikrat, in utegne se ponavljati ter ne več dolgo kasniti.
Papež Aleksander III, čegar stoletnica, odkar je umeri, se bode obhajala 30. tega mesca, je bil dvakrat o preganjanji zapustil Rim, pa bil je povsod sprejeman z naj veči častjo in vernil se je v svojo lastino z naj veči slavo, ko pa so tlačivci papežev vselej veljali za to, kar so res, za samosilnike in trinoge. Tako je bilo z drugimi, s Pijem VII in s Pijem IX poslednjič. Kako bode z Leonom XIII, to je še v Božjih rokah.
Rimsko-černogorske zadeve. Čemogora, raztegnivši svoje meje do Bojane in do morja, je dobila nekoliko tisoč katoličanov Barske škofije. Knez Nikola je spoznal, da se bode njegova oblast v novo pridobljeni zemlji znatno vterdila, ako vravná cerkvene razmére svojih katoliških podložnikov, ter se je priččl dogovarjati z Rimom berž, ko je dobil v oblast to zemljiše. V tem opravilu mu je mnogo služilo posredovanje njegovega prijatla škofa J. J. Strosmajerja. Obravnava se je bila pričela z apostolskim nuncijem Jakobinijem, ki je zdaj kardinal, in reč je bila tako dozorela, da jo je bilo treba samo s pismom še vterditi. V ta namen se je poprijel knez prilike, ko se je Strosmajer mudil v Rimu o začetku tekočega mesca, ter je tje poslal svojega metropolita Visarion a, da naj razmére katoliške Cerkve na Čemi gori ali na podlagi
prešnjih dogovorov doverši, ali pa da se vsaj postavi nekak začasni stan („modus vivendi").
Ta korak kaže politiško modrost černogorskega kneza, pa bil je ne manj prijeten v visokih krogih v Rimu, od koder se v novejših časih poseben pozor obrača na vzhod in Rim z velikim sočutjem spremlja ondotni politiški in narodni preporod. Rimski stol je po vsem na strani naroda in v tem oziru je obudil velike izročila (tradicije) 15. stoletja. In zdaj ravno da so minuli slavni dnevi slovanskega romanja, kar pride v večno mesto starašina jutrove cerkve, male pa nadovite kneževine černogorske, da se v ime svojega blagodušnega gospodarja dogovarja s poglavarjem katoliške Cerkve, kako naj se vravnajo razmere katoliške, da se odvzame vsaka prilika kacega kresanja med cerkvama v tem važnem oddelku balkanskega polotoka. Ni li to prav znamenito djanje cerkvenega in politiškega gibanja?
Dopisniku v hervaški „Obzor" obseg in načert dogovora, ki ga je černogorski metropolit seboj prinesel, ni sicer bliže znan; toda kolikor prodira v bližn je kroge, so v Rimu v obče zadovoljni s knežjimi predlogi, ter je mnogo nade, da se sporazumijo. Knez daje svojim katoliškim podložnikom popolno svobodo vere in vesti ter jih postavlja v polno vživanje vsih deržavnih dobrčt, kakor jih imajo soderžavljani vzhodnje cerkve. Ko se oblika teh razmer vstanovi, ^se bode sporazumno volil duhovni glavar katoliških Černogurcev, Barski škof. Nadjajo^ se, da volitev bode zadela moža, ki bo enako goreč Černogorec, kakor katoliški škof.
Naj bi tudi drugi jugoslovanski knezi posnemali blagodušnega černogorskega gospodarja!
Bratovhke zadeve. Koledar za prihodnji teden:
22 vel. serp. S. Timotej. — 23. S. Filip Benicij. — 24. S. Jernej. — 25. S. Ljudovik kr. — 26. S. Ze-firin. — 27. S. Jožef Kalasancij. — 28. Dvanajsta nedelja po Bink. S. Avgušin šk.
V molitev priporočeni:
Bolan duhoven za stalno zboljšanje. — Dve terdovratni ženski in dva terdovratna moška za spreobernjenje. — Sestra v pregrešnem znanji priporočena od sestre za spreobernjenje. — Neka devica, ki že več časa ima bolezen v nogi, za ljubo zdravje. — Oseba, ki že dolgo zastonj iše zdravja pri zdravnikih, prosi Še pri Naši lj. Gospej in pri sv. Jožefu pomoči.
Zlate zerna za vsaki dan mesca.
22.	vel. serp. Ako te Bog razsvetli k spoznanju tvojega nesrečnega dušnega stanu, ti da tudi moč, da se moreš iz njega izkopati.
23.	Ne presliši glasu, kadar ti Bog prične na serce govoriti.
24.	Izpraznuj svoje serce posvetnosti, da bo zamogel Božji blagoslov vanj liti.
25.	Molčanje je veliko veče znamnje prave modrosti, kakor pa obilno govorjenje.
26.	Kdor se na ljudi zanaša, z njimi pade.
27.	Če je Bog znami, je vsako terpljenje sladko veselje; če Bog ni z nami, je naj slajši veselje muka in terpinčenje.
28.	Še vsak se je kesal, kdor je ves svoj blagor na ljudi stavil.
Listek za raznoterosti.
Blagoslov ljubljanski škofiji od sv. Očeta. Premilostni gospod knez in škof Krizostom so v svojem in v imenu duhovnov in vernikov Njih Svetosti papežu Leonu XIII naznanili sožaljenje zarad dogodb 13. jul. in dobili so naslednji odgovor:
„Sv. Oče so s hvaležnim sercem sprejeli poklon, ki ste ga Vi z duhovstvom in ljudstvom svoje škofije naznanili oziroma na napade v noči 13. jul. in zahva-lujoči se podelijo vsim apostoljski blagoslov.
L. kardinal Jakobini."
Zlato maso bo na Šmarni dan zjutraj na tihem obhajali prečastitljivi gospod stolni dekan Juri Vole. Bog jih ohrani še mnogo lčt!
t Y nrsnlinskem samostana ljubljanskem je 11. t m.
umerla o '/,3 č. S. Tekla H as sel, rojena v Kalternu na Tirolskem 31. maj. 1848. Bog ji daj večni mir! — 14. t m. ob 3/«6 Pa je umerla čast. M. Bernardina Ramuta, roj. 5. kim. 1805, preoblečena 1831, slovesno obljubo pa je storila 1833. Boljši zlato obljubo, ki bi jo bila imela v kratkem obhajati, bo za svojo zvestobo obhajala tedaj v nebesih. K. I. P. — In zopet 18. t. m. zjutraj je umerla č. M. Nepomucena Ja-natta, popoldne po dveh pa čast. M. Magdalena Queiser. R. I. P.
T Cesarjev rojstni dan so premilg. knez in škof dr. Jan. Krizostom ob 10 v pričo slavnih vradnij imeli slovesno sv. mašo.
lisijon ta SV. leto se pričnč v mescu kimovcu v Mavčičah, in bode tudi v Smledniku, na Ježici, v Vodicah.
Trase. Med tisoč in več vražami, ki jih dobičko-lovci med nevedne ljudi trosijo in jih z njimi sleparijo, je tudi ena z napisom: „Prepis pisma, ktero je bilo najdeno pri božjem grobu v Jeruzalemu" itd. — Slepar ljudčm laže, da bo preklčt, kdor teh vrdž ne bo hotel razširjati; boji pa naj se on prekletstva, ker tako grozno greši zoper sv. vero Kristusovo s takimi lažmi. Naj bodo svarjeni tudi tiskarji, da tacih pošastnih vriž ne natiskajo, ker s tem sami smertno grešč zoper pervo in drugo zapoved Božjo.
Presfitli cesar so Štajarcem, po toči poškodovanim, darovali 8000 gl.
6. Vojtth Levičnik, sorodnik naših verlih Levični-kov, c. kr. okrajni sodnik v Ptuji, je od ministerstva pravosodja poklican v službo tega oddelka na Dunaj.
Is Prage nam na našo opombo v zadnjem listu o praških bogoslovskih novincih preblagi gosp. vrednik „Blahovčstov" piše to-le: „Nemdme 100 novincev v Pragi, jen (samo) 43. Listy nemluvi pravdu (ne govorč resnice), jen co jest v „Blahovčstu", na to se račtež spo-lehnouti (zanašati). S nejvetši radosti bychom jih poslali nčkolik ve Vaše primorskč kraje, kdyby bylo možno. Pozdravu j i a libam stokrdte V ¿s, pan redaktore, zna-menaje se s prosbou, byste mne byl pamčtliv na mod-litbdch Vašnosti oddany pHtel Fr. Krasi."
Odg. Preserčna hvala Vam, blagodušni gospod vrednik, za vzajemno bratovsko prijaznost in dano pojasnilo !	Vred.
Popravek, v zadnji štev. 32., na strani 255, v spisu: „Študent na počitnicah" v 4. in 5. verstici naj se bere: ... na Tirolskem je umeri (ne: umerla), Frančišk (ne: Frančiška).
Duhovske spremembe.
Y Ljubljanski škofiji: 6. g Andr. Šimenec je dobil duhovnijo št. Juri v Šmarski dek.; č. g. Val. Bergant Brusnice; č. g. Jan. Bevec je prestopil s Podkraja v Podvelb; č. g. Prim. Klemenec, duh. pastir na Gori, gre v pokoj. — Umeri je v Idriji č. g. Leop. Čuk, župnik v pok., iz Terž. škofije. R. I. P.
Dobrotni darovi.
Za pogorelce v Knezaku: Iz Radolice po milgosp. stolnem proštu Jož. Zupanu 15 gl. — Jubilar V. 5 gl.
—	Pn. g. dr. in prošt Ant. Jarc 4 gl. — C. g. župnik Val. Klobus 1 gl. 50 sld.
Za pogorelce v Zirovski fari: Jubilar V. 5 gold.
—	Pn. gosp. dr. in prost A. Jarc 4 gl. — Po stol. kapi. č. g. J. Porentu 1 gl.
Za pogorelce v Cerkljah: Jubilar V. 5 gl. — Pn. g. dr. in prošt A. Jarc 4 gld. — Iz Radolice po milg. stolnem proštu Jož. Zupanu 15 gl.
Koledniku sv. Miklavža (za novo cerkev v Bohinjski Bistrici): Jubilar V. 50 gl. — Po č. g. J. Porentu 1 gl.
Za Študentovsko kuhinjo: Jubilar V. 2 gl. — 0. g. župnik Jan. Oblak 1 gl. — Č. g. Anton Kukelj 2 gl.
—	Č. g. župnik Ant Jamnik 5 gl. — C. g. alojz. pref. R. Merčun 1 gl. 30 sld. — Preč. g. dekan Martin Sli-bar 2 vel. terdnjaka. — Neimenovan dobrotnik 5 gl. — Spošt. gospd Supevčeva 5 gl.
(Drugi dar. prih.)
Opomba. Za dobrotnike naše šolske mladine, kakor je bilo že zadnjič povedano, bode 1. vsake kvatre ena sv. maša pri Naši ljubi Gospej presv. Serca, in sicer za njih naj serčniših želj spolnjenje in naj veči potrebe;
—	2. z vsako podeljeno dobroto, tudi z naj manjšim darom, je že samo po sebi vsak daritelj priporočen v bratovsko molitev za uslišanje v njegovih naj večih potrebah; — 3. oskerbnik te reči jih vsak dan privzame v spomin (Memento) pri svoji sv. maši; — 4. oni so dobrotniki naj bolj ubožnim in potrebnim šolskim mladenčem, kteri bodo z njih pomočjo v šolah naprej prišli, ako Bog d&; — 5. vsak pošten mladeneč te vredbe moli vsak dan najmanj en očenaš in češena-marijo za dobrotnike — če bo pa kterikrat duhoven, Že zdaj povabi vse blage dobrotnike k novi maši. Ali ni to lepo in koristno? —
Lansko šolsko leto v drugi polovici je bilo treba med 50—60 gold. na mesec za več kot trideset mladenčev, in „financ-minister" se ni utčpil v dolgovih, temuč je zdrav in čverst na suhem z blizo 30 gold. „plus" za prihodnje leto.
Dozdaj je za nastopno šolsko leto prosilo pomoči blizo trideset prešnjih in 10 novih, močno potrebnih. Ne bo moč vsih odgnati, ko bi imel kdo tudi koprolsko palico.
Ako skladajo dobrotniki tudi nadalje po kacih 50-70 gl. na mesec, bode saj precejšnemu številu po malem pomagano. In kaj je to 5 — 700 gl. na leto za vso Slovenijo? Še četerti del tega ne, kar ima letne pokojnine kak preldt, minister (Nota bene: razun „financ-ministra") ali general; in vender nima nihče pravice terditi, da iz teh 30—40 mladenčev ne bode nobenega škofa, ministra ali generala. No, pa sej smo zadovoljni tudi, če bo le nekaj kaplanov in župnikov, adjunktov, magari naddesetnikov, samo da so ob enem pošteni katoličani, brez česar ni sreče po smerti.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.