332
C. Z.
G LOSA
Razprava, ki nas preseneča
Nobena ustava razprava doslej, in imeli smo jih nekaj, ni tako globoko vznemirila javnosti kot sedanja, čeprav so pobudniki ustavnih sprememb, predsedstvo SFRJ, pospremili svoj predlog za javno razpravo s zagotovilom, da gre samo za prilagajanje novim razmeram in da temelji ostanejo nespremenjeni. Toda zgodilo se je marsikaj nepričakovanega:
1)  Formalno naj bi se javna razprava začela konec lanskega leta ob ustreznem sklepu v zvezni skupščini, v resnici pa šele sredi letošnjega januarja, ko so bili natisnjeni amandmaji, vendar se je, vsaj v Sloveniji, začela že lanskega marca takoj ob predlogu predsedstva in se zaostrila jeseni ob prvem osnutku sprememb,
2)  vse dosedanje ustave ali predlogi za njihove posodobitve so prihajali v javnost iz karizmatičnih rok (Kardelj ob popolni Titovi podpori), tokrat je spremembe ponudilo prav nič karizmatično predsedstvo, na čelu zvezne
333
Razprava, ki preseneča
komisije pa je stal človek, Hamdija Pozderac, kije prav v tem času doživel spektuiaren človeški, politični in moralni zlom (afera Agrokomerc), kar je vzelo ponujenim spremembam sleherno »svetost«, pa čeprav samo politično,
3)  predlogi za spremembo ustave in javna razprava o njih so padli v čas, ko je do skrajnosti omajana avtoriteta oblasti in države, ko so odnosi med republikami predvsem zaradi različnih gospodarskih interesov zaostreni do skoraj nepremostljivega nezaupanja, ko imamo vsi občutek, da nam nekdo usodno streže po nečem pomembnem, o čemer smo doslej menili, da je bilo upoštevano (nacionalna suverenost, samobitnost, državno jugoslovanstvo, socialna pravičnost itd.), a se nam zdaj zdi ogroženo^
4)  v nasprotju z zagotovili predsedstva države, da temeljna določila ustave ostanejo nespremenjena, vsi razpravljamo tako, kot da gre za spreminjanje prav temeljnih postavk ustave: ustavnega položaja republik in obeh pokrajin,
5) in nekakšna psihološka podstat, ki spremlja razpravo v širšem jugoslovanskem prostoru: glavni navdihovalec in tudi oblikovalec vseh dosedanjih ustav je bil Slovenec (Kardelj), pri sedanji pa ima prav Slovenija največ pripomb in ugovorov, najbolj negativen, najbolj plebiscitarno izražen negativen odnos do predlaganih sprememb.
Vse kaže, da smo si zavozlali svoj jugoslovanski gordijski vozel in se zaman oziramo za svojim Aleksandrom Velikim, ki naj bi ga presekal, sebi v slavo in nam v olajšanje. Danes, 24. 2. 1988, berem v slovenskem časopisju, da Miran Potrč, predsednik slovenske skupčine in slovenske ustavne komisije ter član zvezne, podaljšuje javno razpravo za mesec dni, do konca junija. Neizbežna, pričakovana odločitev.
Ponujene ustavne spremembe s svojo nedorečenostjo, politično metaforiko in z nezastrtim apetitom federacije, ki vidi rešitev in boljšo prihodnost države samo kot neposreden rezultat svoje pameti in odločitev, znova in tokrat siloviteje kot doslej postavlja pred javnost nikoli do kraja premagano dilemo: enotna ali zvezna država, suverenost narodov ali skrbništvo države nad njimi. In vendar to ni spopad med državo in republikami, ampak večino republik, ki sprejemajo takšno podobo in funkcijo države (razlogi za to so različni), in drugimi, očitno v manjšini, ki vidijo v tem razpad svoje državnosti. Slovenija je med slednjimi prav gotovo najbolj izrazita, zato kaže v javni razpravi ob spremembah ustave tudi največ nemira in najglobljo skepso.
Sedanja razprava, ki je dovolj intenzivna, pogosto tudi nervozna, je rešila zelo malo nesporazumov. Srečujemo se z očitki, da (Slovenci) ne kažemo dovolj smisla za skupnost, za višje interese, torej tudi za svoje. Najbrž je prav v tem vsa tragika zmote. Sedanji in daljnosežni interesi so tako različni, da jih ni mogoče spraviti na skupen imenovalec, še zlasti ne, če hočemo, kot pri sedanjih ustavnih spremembah, spraviti na takšen imenovalec prav vse interese vsakogar in vseh. Zato se ne gre čuditi, če večina v zvezni ustavni komisiji terja paketno sprejemanje sprememb, kar nujno pomeni vsiljevanje in nasilje.
Kaj je mogoče storiti v tem nedemokratičnem ozračju, ki se sklicuje na demokracijo? Razkrinkati naličje demokracije in terjati neizmaličeno, čisto demokracijo, v kateri naj nihče nikomur ničesar ne vsiljuje. V zvezno ustavo naj pride samo tisto, s čimer se vsi strinjamo, vse drugo pa naj bo stvar republiških ustav.
334
A. A.
Gre v to smer naša sedanja ustavna razprava? Žal, ne. Mislim, da republiška ustavna komisija in republiška skupščina vztrajata v svoji izhodiščni napaki, da se tudi sami jasno in nedvoumno ne opredelita, katere predlagane spremembe, ki dobivajo večinsko podporo v Jugoslaviji, so take, da so naperjene proti že doseženi republiški suverenosti in nacionalni samobitnosti in jih nihče med nami nima pravice sprejeti, tudi ustavna komisija ne, pa tudi skupščina ne, ki je sicer najvišje republiško prestavni-ško telo, vendar odgovorno svojemu narodu. O zahtevah po paketnem sprejemanju amandmajev pa se sploh ne bi smeli pogovarjati, saj pomeni contradictio in adjecto sleherne demokracije. Paketno sprejemanje, ko gre za ustavo, bi bilo možno samo, če bi bilo poprej doseženo popolno soglasje ob slehernem členu in bi bil končni sprejem celote le še manifestativno potrdilo že dogovorjenega.
Javna razprava o ustavnih spremembah mora vsaj v tem zadnjem obdobju stopili v novo kvaliteto, stvari morajo biti jasne in odločitve nedvoumne. Se je čas, vendar ne več mnogo.
CZ.