JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXI - leto 1975/76 - št. 6 Jezik in slovstvo Letnik XXI številka 6 Ljubljana marec 1975/76 Časopis izhaja mesečno od septembra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Matjaž Kmecl, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Berta Golob (metodika), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Matjaž Kmecl in Jože Koruza (slovstvena zgodovina) Tehnični urednik Ivo Graul Tiska Aero, kemična, grafična in papirna industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 50100-678-45015 Letna naročnina 48.— din, polletna 24.— din, posamezna številka 6.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 24.— din Za tujino celoletna naročnina 100.— din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto, Ljubljana, št. 421-1/72 z dne 10. 1. 1973, je revija Jezik in slovstvo oproščena prometnega davka Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS Vsebina šeste številke Razprave in članki 177 M. Kmecl V spomin Borisu Ziherlu 178 Stelan Barbarič Ivan Prijatelj v razvoju slovenske literarne misli 187 Viktor Kudelka Delež Jana KoUarja pri južnoslovanskem prerodu 198 Gregor Kocijan, Jože Koruza, Matjaž Kmecl Slovenistično literarno znanje na začetku strokovne poti Jubilant 206 Stane Suhadolnik Osemdesetletnica Jožeta Stabeja Zapiski, ocene in poročila 2C8 Janez Hoiler Še o slovenskem »paradižu« iz 17. stoletja 6/3 Janez Dokler O slovenščini na radiu 6/4 Popravek 6/4 Zaključni račun JiS na dan 31. 12. 1975 v SPOMIN BORISU ZIHERLV 1910-1976 Nenadna, prezgodnja smit enega najvidnejših slovenskih marksističnih teoretikov Borisa Ziherla je slovenski literarni vedi prizadejala veliko izgubo. Morda je spričo njegove obsežne in raznovrstne družbeno politične, iilozoiske in sociološke raziskovalne dejavnosti ostal njegov delež v raziskovanju in razumevanju slovenske literature nekoliko manj zapažen, mogoče spričo Ziherlove neomajnosti in prepričanosti v svoj prav ob številnih polemikah sem in tja celo tudi od koga podcenjevan; dejstvo, ki prejkoslej ostaja nesporno, pa je, da je s svojimi teoretskimi razpravami in praktičnimi interpretacijami slovenskih klasičnih avtorjev, predvsem Prešerna in Cankarja, postavil temelje sodobnemu marksistično sociološko osnovanemu razumevanju literature pri nas. Saj je res tipanje v literarnozgodovinsko sociologijo opazno že pri Karlu Glaserju, še očitnejše, skoraj metodično je pri Prijatelju, v pozitivističnem kontekstu tudi pri Kidriču in kom drugem; v jasen, čist sistem, ki omogoča logična in pronic-Ijiva spoznanja, pa je metodo s svojo velikansko načitanostjo, miselno prodornostjo in s podrobnim, premišljenim poznavanjem marksistične klasike razvil prav Boris Ziherl. Posebno plodno je bilo Ziherlovo delo za takšno razumevanje literature prvo desetletje po končani drugi vojni, ko so mu nastali drug za drugim tudi najtehtnejši teoretični in literarno interpretativni spisi: France Prešeren, pesnik in mislec (1949, v srhrv. 1950), Ivan Cankar in njegova doba (1949, tudi v srhrv.). Ob 70-letnici Otona Župančiča (Bgd 1949), Umetnost in miselnost (1955-56), številne spremne besede k izdajam različnih Cankarjevih in Prešernovih besedil v slovenščini in srbohrvaščini, k prevodom Belinskega (1950), Lukdcsa (1952) ter končno spisi v zbrani knjižni izdaji z naslovom Književnost in družba (1957) ter kasneje še v nekaterih drugih. V vseh je sistematično, dosledno razlagal in odkrival nastajanje literature v kontekstu družbeno proizvodnih razmerij — materialne in duhovne narave —, kazal na očite, še raje pa na manj opazne, skrite, a značilne zveze med umetnostjo in družbo, pri čemer je moral kajpada vseskozi izhajati iz temejite, poznavalske marksistične ocene slovenske družbene preteklosti. Vse to je pomenilo za slovensko literarno vedo, ki do polpreteklega časa ni premogla kakšne posebne metodološke bogatosti, nedvomno veliko pridobitev. Brez posebnega oklevanja je mogoče reči, da je prav takšno Ziherlovo delo zapustilo več kot očitne sledove tudi pri duhovnem oblikovanju do-dobršnega dela povojnih literarnih raziskovalcev in razlagalcev pri nas. Marsikomu med njimi je bil Boris Ziherl neposredni akademski učitelj, marsikoga je s svojo preprosto, vendar skrajno logično in razvidno mislijo, s svojim načinom posredovanja, ki je bil daleč od nabuhle retorike, pač pa neposredno, človeško nagovarjajoč, tudi tesneje pritegnil v svet marksistične misli, marksističnega ocenjevanja sveta in pojavov v njem. Tako ostaja po smrti Borisa Ziherla ne samo spomin na velikega marksističnega teoretika in družbenega delavca, na odličnega človeka, marveč tudi na pomembnega slovenskega literarnega zgodovinarja in teoretika. M. Kmecl 177 Štefan Barbarič ~| Slovenska matica v Ljubljani IVAN PRIJATELJ V RAZVOJU SLOVENSKE LITERARNE MISLI* m. Včerajšnja in današnja vračanja k Prijatelju in k njegovi literamoznanstveni tvornosti nedvoumno potrjujejo, da je njegovo delo postalo trajen sestavni del slovenskega literarnega izročila. Slej ko prej je očitno, da ostaja to delo živo in učinkovito, pomembno in spodbudno tudi preko svoje dobe. O tem pričajo tako ponovne izdaje Prijateljevih spisov kot raznotere razprave, ki se nanj sklicujejo ali kokor koli že nanj navezujejo. Po svoje je značilno, da so na bibliografskem spisku njemu posvečenih člankov, zapisov in ocen zastopana skorajda vsa naša literarnoznanstvena imena zadnjih dveh, treh generacij. Ta in druga znamenja pričajo, da je Ivan Prijatelj danes, ob stoletnici rojstva (vštevši bližnjo štiridesetletnico, odkar se je njegovo življenje izteklo), polnopravno in nezmanjšano prisoten v naši kulturni zavesti. To ne more biti naključje, kajti že izza začetka stoletja so se ob Prijateljevih mislih in zamislih križala mnenja, njegovi spisi so bili vseskoz predmet ne le navdušenih pritrjevanj, marveč so hkrati bili deležni nasprotovanj in zavračanj. Razumljivo je, da so se soočitve v zadnjih desetletjih, ko so se v ustroju družbe in v literarni vedi sprožili premiki in dogajale radikalne spremembe, še pomnožile in zaostrile. Vse to nas ne more motiti. Vsako delo mora vsak čas dokazovati svojo življenjsko odpornost in dela najbolj pomembnih tvorcev pri tem niso nikaka izjema. Pri pregledu spisov o Prijatelju lahko ugotovimo, da je naša znanost za popularizacijo Prijateljevega pomena precej storila in da je splošna ocena njegovega dela utrjena in dovolj podprta. Prijateljevemu delu je bilo konec koncev samo v prid, da je doživelo na sebi nič kaj lahko preizkušnjo časa in borbe stališč. Spričo vsega tega ne vidim potrebe, da bi ob današnji počastitvi Prijateljevega imena in spomina grmadili primere, ki naj pokažejo in dokažejo, kako plodno in tehtno je bilo v slovenskem kulturnem razvoju njegovo literarnozgodovinsko in drugo delovanje. Ce hoče odpreti kakšen nov pogled (in teh ne manjka), mora kreniti naše današnje razpravljanje v neko drugo smer. Momenti, ki ga določajo, so v glavnih črtah naslednji: 1. Sodobnemu raziskovalcu je dovolj znano, da se pri podrobnejšem poglabljanju v prašanja slovenske modeme na vseh koncih in krajih kažejo vrzeli in primanjkljaji. Prvi razlog za to in takšno stanje je v obsežnosti, zapletenosti iji prepletenosti pojavov v tem literarno in sicer tako znamenitem obdobju. Za to, kako so snovi obsežne in zapletene, je sam Ivan Prijatelj najznačilnejši primer. 2e količkaj poučeni kulturni občan ve npr. da je bil naš vodilni literarni zgodovinar delaven in ploden na več področjih, da je — kot pravimo — oral ledino slovenskega političnega zgodovinopisja, napisal dva vidna modernistično zasnovana estetska traktata in celo vrsto iskrivih esejev, posebej iz ruske književnosti in tudi o likovni umetnosti, se zmlada poizkušal v samostojnem pripovedništvu. • Predavanje pri Slavističnem društvu 7. januarja 1976. 178 ocenjeval prevode in sam prevajal, bil izvrsten akademski učitelj in ne nazadnje — narodni ideolog. Glede na to, ker številne strani Prijateljeva opusa še niso dovolj odkrite, še manj pojasnjene, nam nalaga naša veda še dolgo vrsto izčrpnih gradivskih opravil. Kajti, do nekih bolj izostrenih diferenciacij v vprašanjih o Prijateljevem delu in okoli njega se bomo lahko povzpeli šele po predhodnem obvladanju neštetih drobnih dejstev. 2. Seznanjanja s Prijateljevim delom so poučna tudi zavoljo tega, ker po svoje osvetljujejo in na bistvenih odsekih dopolnjujejo našo sliko slovenske moderne. V njegovi tvornosti se na svojstven način stikajo in celo stapljajo nemalo različna slovstvena, nazorska in znanstvena prizadevanja neposredne preteklosti in tistega dinamičnega obdobja, ki je dobilo ime »slovenska moderna« (k uveljavitvi in opredelitvi tega termina je ravno Prijatelj med prvimi največ prispeval). Posebno vlogo pri proučevanju dobiva okolnost, da je bil Prijatelj v najbližjih osebnih razmerjih s predstavniki slovenskega modernizma, posebej še z Murnom in Zupančičem, kakor tudi z utemeljitelji poznejše ljubljanske akademske slovenistike. Nastavki za nakazani študij so dani že ponekod v dosedanjih obravnavah, jasno pa je, da delo za širše in podrobnejše panoramske osvetljave (s primerjavo istega toka pri sosednih in drugih narodih) še zahteva precej napora. 3. Kakor je razvidno iz naslova, postavljamo v ospredje naslednjega razpravljanja vprašanje, kakšno mesto pripada Prijateljevi literarni misli v razvoju (in kontinuiteti) slovenske literarne miselnosti. Taka zastavitev vprašanja izhaja iz splošno znanega dejstva, da literarnozgodovinski (metodični) vidik ne zaob-seže Prijateljeve literarne misli v celoti, kakor je sicer zanjo primarnega pomena. Prijatelj je bil z vsem svojim bitjem in z vsem temperamentom vključen v konkretno dogajanje na Slovenskem in se, tako odprt, kot je bil do različnih aktualnih tokov, ni hotel niti mogel izmikati živemu dogajanju na Slovenskem. Zelja po miselni prisotnosti in odzivnosti sredi časa daje njegovemu delu v celem svojstven pečat. Skratka, kdor želi Prijatelja zajeti kolikor mogoče adekvatno, upoštevaje pri tem široko ploskev njegove literarne miselnosti, bo nujno segel s pogledom preko okvira literamozgodovinske metode in skušal zagrabiti Prijatelja še na področju neposredne kritike, estetskega umovanja, narodnokul-tume aktualizacije itd. K temu majhno pripombo. Tudi dosedanji razpravljalci, ki so se bolj ali manj priložnostno dotikali vprašanj Prijateljeve literarne miselnosti, so opazili — kako pač ne bi? — da to sestavljajo različno pogojene komponente. Naš naslednji postopek se od njihovega loči predvsem po tem, da razlikuje in posebej obravnava oba glavna vida Prijateljeve literarne misli: literamozgodovinskega in drugega, ki zajema neposredno kritiko in teoretsko estetsko misel (v zajemlji-vejši razpravi bi bilo mogoče poučno ločevati še to dvoje). Ker je seveda nove sinteze mogoče ustvarjati samo na temelju novih analiz, te pa po pritegnitvi novega ali vsaj doslej ne toliko upoštevanega gradiva, mora naša razprava zidati v večji meri na doslej manj obdelano gradivo. Ni odveč omeniti, da tako zasnovane obravnave ni mogoče izčrpati mimogrede, najmanj v okviru enega samega predavanja. Vendar bo tak spoprijem s celoto teme na nakazani način koristen, tudi če bo dal nekaj novih oporišč in opozoril na nekatera mesta, ki doslej toliko niso prišla do izraza. 179 Devetdeseta leta, ko si je Prijatelj kot ljubljanski gimnazijec začel ustvarjati I odnos do literature, so bila leta vrenja, leta odločitev, ki so pripravljale zname- i nite premike v literaturi, kulturi in v javnem življenju sploh. Rod, ki je videl j jamstvo slovenskega razvoja v evropeizaciji, to je v uvajanju načinov in oblik, \ veljavnih pri razvitih evropskih narodih, poleg drugega ni bil zadovoljen ne s \ stanjem literane vede pri Slovencih ne z literarnim poukom v šolah. Signal za kritiko stanja v slovenski literarni vedi je dala ocena I. knjige Glaser- ; jeve Zgodovine slovenskega slovstva, ki jo je mladi graški profesor Vatroslav : Oblak objavil leta 1895 na dveh mestih (v Ljubljanskem zvonu in v Jagičevem ; Archivu). »Slovstvene študije so pri nas daleč zaostale za jezikovnimi... Pogrešamo najpotrebnejših monografskih spisov o posameznih dobah in pisateljih, o njih odvisnosti od istodobne časovne struje, od istodobne omike in tačas odlo- ' čilnih nazorov. Do podrobnega raziskovanja o idejah in umetnostnih idealih, o i posameznostih pesniškega izraževanja se še nismo popeli. Večinoma tičimo v jednostranskem estetikovanju in v medsebojnem prepisovanju, brigamo se navadno samo zunanjosti, za bijografske in zgodovinske podatke.« Ostrina, s ka- ; tero je nastopil Oblak, je dobila pristašev v vrstah intelektualne mladine (Fran Vidic, ocena 2, Glaserjeve knjige v Zvonu 1896 itd.). Na tem mestu puščamo ob strani, da so ocene s svojimi zahtevnimi merili nemalo presegle možnosti in moči ; avtorja, kateremu sicer volje in marljivosti zbiranja ne gre odrekati (Fr. Kidrič, ^ I. Grafenauer). Vendar, kakor je bila Oblakova (in Vidičeva) kritična ocena ostra in na mestih morda preostra, je v razvojnem pogledu nadvse pomembna, j kajti, s tem da je poudarila primanjkljaje ter zaostanke v vedi in metodološko zastarelost Glaserjevega dela, je hkrati nakazala pot in smer raziskovanjem na področju slovenske literarne zgodovine in to v pravem, sodobnem, evropski znanosti in strokovnosti ustreznem smislu. i Čeravno pred sredo devetdesetih niti najmanj ne manjka tehtnih literarno- i zgodovinskih študij (naj omenimo vsaj Frana Levca), je dovolj razvidno, da se je sistematično in metodično proučevanje na tem področju pričelo šele ob pre- i lomu stoletja (prim. M. Murko). Na eni strani je k temu napredku pripomogel ; pogled na razvoj v nemški literarni vedi, na drugi strani pa je širjenje slovenske i narodnokultume zavesti vsebovalo težnjo po znanstveni uveljavitvi nacionalnih ved. Tudi z literarno izobrazbo, kakršno so posredovali v srednjih šolah, mladi rod I ni bil zadovoljen. Takrat, tj. leta 1893 je izšla Sketova Slovenska slovstvena \ čitanka (za 7. in 8. razred srednjih šol), ki pa je opravila z novejšim literarnim i razvojem skrajno površno, kakor je avtorju oponesel v Archivu kritik Vatroslav ! Oblak (in kar se ni spremenilo niti v drugi izdaji iste čitanke, kar lahko beremo dvanajst let pozneje v istem Archivu v prvem članku, ki ga je objavil France Kidrič). Tudi nemški literarni pouk se je izgubljal v zunanjih podatkih. Nič čudnega, da so sposobnejši gimnazijci iskali razgledov zunaj šolskega okvira (prim. ljubljansko Zadrugo). O tem — kako so »zoreli na ljubljanski gimnazijski' njivi« — in kakšen je bil literarni pouk, je napisal Prijatelj v spominskem eseju o sošolcu pesniku Murnu značilno oznako: »Gimnazija je nesodobna in neza- 180 dostna... Mladi dijak več verjame literarni notici na zadnji strani političnega lista kakor literarnemu profesorju, ki o sodobni poeziji tako nima pojma. ..« Kot vemo, si je Ivan Prijatelj pridobil metodološke temelje za proučevanje literature v Jagičevem seminarju. Jagiču pripada zasluga, da je spoznal in kritično naravnal naravno nadarjenost obetajočega študenta in mu — ob njegovem široko razvejanem zanimanju — pomagal utrditi primerjalna, kulturnozgodovinska in panoramska oprijemališča za samostojna in sistematična literarnozgodovinska raziskovanja. Kakor pričajo Prijateljevi nastopi v Jagičevem seminarju in tudi izbor disertacije, iz katere so izšli poznejši znameniti Profili slovenskih duševnih preporoditeljev, je bil Jagičev vpliv na Prijatelja v najširšem smislu spodbuden in rodoviten. Zato je treba zavrniti tiste, ki razpenjajo velikega Jagiča na preprosto shemo nekakšnega enostranskega »filologa«. Mimogrede omenjeno, Antonu Barcu je bil Jagič »prvi književnik pri Srbih in Hrvatih, ki je pisal literarne ocene z določenega teoretičnega gledišča« (prim. Barčeva nemško pisana orisa Jagičevih literarnokritičnih pogledov in njegovih metodoloških izhodišč v zgodovini srednjeveške hrvatske in srbske književnosti, 1953 in 1954). Jagič je na Prijatelja deloval tudi z različnimi nasveti, kakor to lahko posnamemo iz korespondence med njima. Ko je Prijatelj prispel na študij v Petrograd, mu je stari mojster pisal; »Ja bih htio da Vaš boravak u Rusiji pomogne k širokim hori-zontima, bez kojih nema uspjeha ni u nauči ni u politici. Zato glodajte da se upoznate s ljudima raznih smjerova, raznih stranaka.« Ipdb. V naslednjem želimo izluščiti iz pisane množice Prijateljevih zapisanih izjav neka načela, ki so se Prijatelju porodila ob konkretnem literarnem študiju. Zavedajoč se, da je tak poizkus metodološke kodifikacije nujno zasilen in iztrgan iz toka stvari, se ga ne izogibam, saj nakazuje neka oporišča Prijateljeve raziskovalne smeri. Analitična jezikovno-stilna študija Puškin v slovenskih prevodih, ki je izšla tudi v ruskem povzetku, je že zgodaj razširila Prijateljev sloves preko domačih meja. Študija pa ni samo dokaz Prijateljeve zgodnje strokovne moči, je hkrati priča njegove težnje, da govori občinstvu z aktualno noto. V domači varianti je npr. pro domo klical k bolj kompleksnemu, primerjalno zajetemu obravnavanju. Kajti, kakor drugim narodom, tako je tudi našemu potrebno »da pogleda včasi preko slemena svoje hiše. To pa iz dveh razlogov: prvič zato, ker že življenje posameznih narodov samo ob sebi komunicira med seboj. Narodi se dotikajo v več točkah, drugič pa zato, ker narodi uče drug drugega, si kakor dobri sosedje svetujejo in si povedo za marsikateri korak, ki se je pri tem ali onem dobro obnesel.« (ZMS 1901). Na drugem mestu je opozarjal na pomembnost gradivskih študij: »Ni pa je kmalu discipline, ki bi potrebovala pri proučevanju toliko gradiva, razumljena tako, kakor jo zahteva naš čas. Gradiva za duševno življenje Slovencev je jako malo zbranega. Mi smo kakor otroci: ali vse ali nič. Pri tem pa pozabljamo, da je naše kulturno življenje živelo samo v drobcih: mogočnih, bogatih tokov in struj nismo imeli. To pa stvari z znanstvenega stališča ne izpremeni prav nič. Znanstveniku odkrije pogosto kak drobec ravno tako globok pogled v dušo posameznika in tudi cele generacije, kakor kup letnikov kakega časopisa.« (ZMS 1907). Prijateljevo usmerjanje v proučevanje drobnega gradiva ni nastalo morebiti iz umikanja na periferijo tvornosti, 181 nasprotno, k temu ga je vodilo prepričanje o dragocenosti književnih prizadevanj v domačem malem krogu. Tako je pisal neznanemu adresatu (Vladimirju Levcu?) iz Moskve; »Veš, sedaj se pripravljam, da bi začel misliti na delo v slovenskem slovstvu, na delo ne otroško, ampak tako, kakršno bi bilo narodu v prid in hasek, sedaj pogosto in globoko čutim, da so naši najboljši možje Levstiki in Jurčiči, Stritarji in Levci, katere smo v svoji svetovnoliterami pijanosti imeli včasi za filistrsko-oportunistično-malomestne urezane, da so oni — veliki, in sicer že s samim tem, da so se mogli — proniknivši se s svetovno kulturo — prilagoditi našim malim razmeram in da so bili vrhutega še vstanu prilagajati to kulturo naši takrat ne samo zaostali, ampak naravnost mitologično zaprti in zabiti zemlji.« Iz zadnjih dveh navedb je kolikor toliko razvidno, da je Prijatelja ukvarjanje z literarno zgodovino zelo približalo kulturni zgodovini, posebej k zgodovini razvoja narodne ideje, ki je seveda s prvo in drugo neločljivo povezana. Na drugi strani pa so iz stika s sočasno modernistično literaturo vdirale v njegovo literarno misel estetske ideje (od koncepcije avtonomije umetnosti in kulta umetnika — genija do fundiranja kritičnega nazora z doživetjem in včutenjem). Od časa do časa je želel uskladiti oba tečaja, kamor so te misli gravitirale, nazadnje in najuspešneje je to storil v nastopnem predavanju, naslovljenem Literarna zgodovina (1919). Traktat Literarna zgodovina je vrhunska in najbolj sistematična Prijateljeva razprava o literarni metodologiji. Že oblika nastopnega predavanja je narekovala avtorju čimbolj domišljeno in karseda eksplicitno formulacijo. Kar odlikuje Prijateljevo obravnavo nemalo zapletenih teoretskih vprašanj, je najprej široka razgledanost po tedanji raznoteri in obsežni literarni teoriji (nekaj imen, ki jih navaja: Richard M. Meyer, Oskar Walzel, Wilhelm Dilthey, Edmund Husserl, Julius Peterson, Erich Schmidt, Théodule Ribot, Otto Behaghel, Georges Renard, František Salda poleg Winckelmanna, Schererja, Taina in drugih). Traktat po zasnovi in izdelavi v celoti in v posameznostih bistveno presega dotedanje, ne' ravno pogostne slovenske informacije o metodoloških smereh v svetu. Ne iz-* gublja se v goli abstrakciji, marveč nudi številne in domiselne povezave s slovenskimi literarnimi snovmi. Glavne teme, ki se jih je Prijatelj v nastopnem predavanju lotil in teze, ki jih razvija, so naslednje: 1. Avtor izhaja iz razlike med slovstvom, književnostjo in literaturo (prim. še Pesnike in občane, kjer je uporabil dihotomijo: pesništvo — literatura) in skladno s tem kategorično loči književno in literarno zgodovino. Literatura zajema umetniške (leposlovne) ubeseditve, je širši pojem kot poezija. Pomeni mu estetsko stopnjo, »poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka.« Kot že naslov pove, je središčni predmet razprave literarna zgodovina (v označenem smislu). 2. Literarna zgodovina se v okviru prikazovanja manifestacij duševnosti kakega naroda nujno veže in dopolnjuje s slovstveno in književno zgodovino, samo tako bo lahko razumljiva kontinuiteta dogajanja. 3. Literarni študij v različnih oblikah nujno usklajuje dva stika: podoživljajskega (intuitivnega, Erlebnis, Einfühlung) inlogično-racio-nalnega (analitičnega). Podoživljajskemu momentu je Prijatelj pripisoval velik pomen, ker je umetnina »skrivnost«, ki se ji treba bližati s »kongenialno intui- 182 cijo«. Pri tem pa ni dovolil svobodnega razmaha kakršnemu koli impresionizira-nju (»umetnino spraviti v nji pristojno idejno in oblikovno zvezo in jo oceniti iz njenOi notranjih stilističnih in idejnih kakovosti«), 4. Kot prvo nalogo literarni zgodovini predpisuje razlago — interpretacijo — literarnih del in osebnosti in njihovih odnosov do drugih. Torej tudi razlago osebnosti. Drugače kot tista smer literarne znanosti, ki malodane eliminira osebnost in vidi edine imanentne zakone in zakonitosti v delu samem. Umetnikovi osebi sploh je Prijatelj v razpravi posvetil veliko pozornost. 5. »Estetična cenitev... je najvišja cenitev tako v kritiki kakor tudi v literarni zgodovini.« Čeprav meni, da mora sodobna literarna zgodovina stopiti korak bliže k filozofiji in njeni sintetični obliki mišljenja, ne zavrača analitične filološke poti. Upira se tim. estopsihološki metodi, češ da se literarna zgodovina ne sme sprevreči v pomožno vedo tim. filozofije svetovnega nazora. 6. Avtor se zavzema za funkcionalno uporabo biografskega in sociološkega vidika. »Pri osebnostih in pri delu gre tudi on (: literarni zgodovinar) do podrobnosti, zbira dokumente časa, kraja in miljeja, ki ob njih rastejo avtorji in skupine, preiskujoč njih moč in vpliv... Samo da se tu omejuje na neposredno in zares vplivajoče činitelje, ki so v živem in vzročnem razmerju z umetniki in umetninami. Njegovo delo se temeljito loči od dela one mikro-logije, ki gomili balast slučajnih podrobnosti.« Čeprav ohranja znani Schererjev trinom: podedovano, doživljeno, priučeno, hkrati izrecno nastopa proti kakršni koli shematiki, kot npr. proti mehaničnemu sklepanju odvisnosti med avtorjem in delom (»umetniško delo ni mehanična adekvatna fotografija avtorjeve notranjosti«), 7. Kritično nastopa do primerjalne metode in zavrača pretirano iskanje paralel (»Primerjati se dajo samo literature in osebnosti, ki so stale med seboj res v taktični dlje ali krajše trajajoči zvezi.«) 8. Ob genetični poti do dela naj literarni zgodovinar upošteva še poetiko, ki je .praktična hčerka' estetike. Na tem mestu pokaže nastopajoči ljubljanski profesor smisel in čut za obliko. »Oblika pri živi umetnini je topla in gibka kakor polt, pod katero čutiš utripanje vsake žilice. Pri pravih pesnikih se oblike skoraj ne zavedaš . . .«. 9. Literarni zgodovinar ugotavlja ideje v delu in označuje njihovo funkcijo (intenzivnost upovedenja). 10. Predavatelj ugotavlja znano razliko med kritiko in literarno zgodovino (prva »obravnava... posamezno delo kot tako iz njega samega«, druga ga pojmuje genetično in v kompleksu z drugimi avtorji in deli. Nazadnje poudarja Prijatelj še pomen historične ideje, ki je nacionalno določena, in ki je kot taka glavno gibalo literarnih procesov. To je v najkrajši obliki povzeto tisto, kar predstavlja srž Prijateljeve literarne metodologije. Jasno je, da se je moral Prijatelj v predavanju časovno omejiti, vendar je v njem v glavnem odgovoril na vsa bistvena vprašanja, ki so se v prvih desetletjih stoletja postavljala literarnemu raziskovalcu. Lahko rečernor da so mnoga teh vprašanj še danes živa. Prijateljev metodološki nazor je riio-goče označiti s tremi karakteristikami: 1 ni preradikalen (kot akademski kažipot tak niti ne bi bil na mestu), vendar ni eklektičen, 2. je na akademski ravni takratne literarne vede (lahko bi primerjali nekatere postavke s tremi študijami v Lansonovih Méthodes de l'Histoire Littéraire 1925) ali še s čim drugim: Gun-dolf, uvod v monografijo o Goetheju 1916, in 3. cela Prijateljeva razprava je' vtkana v slovenski književni (literarni) razvoj, iz njega izhaja in se vanj vrača. Î8S ii 184 Med literarnimi zgodovinarji niso redki, ki so živeli in delovali v najtesnejšem stiku z aktualno sočasno književnostjo. Antun Barac (v prej omenjenem spisu o Jagiču kot literarnem kritiku) tak stik naravnost postulira, ko pravi »da tisti, ki ne razume živega pesništva, ni sposoben, da bi prodrl v problematiko literarne vede niti ne v raziskovanje najstarejših obdobij«. (O »najstarejših obdobjih« govori, odklanjajoč pri tem mnenje Rusa Sakulina, češ da pri študiju starih obdobij zadostujejo filološki prijemi.) In dejansko, na pretek imamo literarnih zgodovinarjev, ki so pisali eseje iz sočasne književnosti ali se kako drugače ukvarjali z njo. Naj omenimo dva iz nemškega sveta, kot sta Erich Schmidt in »modernist« Georgoeovega kroga Frie-drich Gundolf, dalje, Jovan Skerlič, Albert Thibaudet, nedavno umrli Kazimierz WYka, seveda tudi Barac in Prijatelj. Cela vrsta uglednih imen! Kako je Ivan Prijatelj združeval kritiko in literarno zgodovino? Vprašanje, ki ga v naslednjem samo bežno nastavljamo, ima svoj teoretski in praktični vid, in je seveda v literarni znanosti temeljnega pomena. Kot resen mislec, ki je želel druževati in usklajati teoretsko spoznanje z raziskovalnim postopkom, si je Prijatelj vsaj občasno skušal odgovoriti na vprašanje o vlogi kritike v literarni obravnavi. Posezimo za citatom, ki je najbolj pri roki, v odstavku o kritiku v traktatu Pesniki in občani: »Imajoč pred sabo pesnika, mora kritik v sodbo prekovati silo pesnikove individualnosti, z močno roko zgrabiti ter v pojme preliti kvantiteto in kvaliteto energije čustev, s katero prodira pesnik v osrčje pojavov oblikujoč svoje doživljaje v nji; karakterizirati mora znati moč njegovo pri obvladovanju mrtve snovi in oživljanju njenem. Njegovo najvišje merilo mora biti umetnina, ki živi, trepeče, sili, mami, vabi z neodoljivostjo silnega, krasnega živega bitja. Potem nastopi drugo njegovo delo: analiza in označba sredstev, s katerimi je ustvaril pesnik tako in tako umetnino.« In o kritikovi osebnosti: »V kritiki mora iti pisec za umetnikom od prvega doj-ma, po vseh spiralah nastajanja, skozi vigenj čustev do vseh končnih dragocenosti in lepot izraza in oblike ... Kako bi mogel spremljati umetnika kritik, ki nima pesniško dojemljive duše? Kako bi mogel vlivati in kovati v pojme lepo-tije umetnikove forme, ako razpolaga sam z nedostatno oblikovalnostjo, s hrapavim jezikom?« Prevedeno v sodobni razpravni jezik povedano pomeni, da Prijatelj zahteva od kritika kongenialno včutenje, sposobnost za estetsko analizo, obvladanje jezikovnega izraza. Vendar opisani vid estetsko pojmovane kritike, kakor koli je podan v skorajda nedosegljivi absolutizaciji (»po vseh spiralah nastajanja... do vseh končnih dragocenosti«) ne obseže kritikove naloge v celoti. Prijatelj je preveč poznal pomen družbenih silnic v literaturi, da bi se mogel zadovoljiti z ekskluzivnim estetskim kriterijem. Kajti takoj v nadaljevanju zahteva od kritika »da odda potem, ko je poslužil estetika, ocenivši estetično vrednost umetnine, svoj tribut seveda literarnemu zgodovinarju in družboslovcu, zlasti in posebno pa tudi živi množici naroda, sodobni družbi.« Zadovoljimo se z navedeno formulacijo o vlogi kritika, ki je dana sicer v optimalnih razsežnostih, pa je zato razvidna in teoretsko utemeljena. Razvijati ob danih postavkah širši diskurz, bi nas odpeljalo predaleč (npr. ugovarjati s Croce-jem, da doživljanje umetniškega dela izključuje sodbo o njem ipdb.). Četudi bi to bilo zanimivo in poučno, se namesto širšega teoretskega poglabljanja raje posvetimo Prijatelju kot literarnemu kritiku v določenih konkretnih razmerjih. Seveda z nujno predmetno omejitvijo, saj bi že npr. vprašanje njegovega ocenjevanja in razlage Stritarjeve tvornosti napolnilo okvir predavanja v celem. Omejili se bomo na to, kar smo prej imenovali »živo pesništvo« in tudi tu samo na nekaj ilustrativnih primerov o Prijateljevem kritičnem odnosu do sodobnikov, tj. slovenske moderne, predvsem do Cankarja. Kje se je ostril in oblikoval Prijateljev literarnokritični čut in concreto? Prijateljevi življenjepisci so si precej enoglasni v tem, da se je Prijatelj usmerjal v književnost ob temeljitem seznanjanju z rusko književnostjo, pozneje pa je razvijal svoja pojmovanja ob pobudah iz sočasne modernistične literature in v živem, kakšenkrat tudi polemičnem stiku z vodilnimi slovenskimi literarnimi ustvarjalci v obdobju tim. modeme. Kaj je v drugi polovici 19. stoletja slovenskim pisateljem pomenila ruska književnost, s kako razvnetostjo so npr. v 80. letih sprejemali dela Turgenjeva, pozneje Tolstoja in Dostojevskega, je naša literarna veda že večkrat poudarila. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, lahko trdimo, da so Prijatelja k ruski književnosti pritegnile predvsem njene izpovedne kvalitete, da ga je prevzela njena izrazita odprtost do stvarnih življenjskih problemov. Vzemimo samo njegov spis o Tolstoju in o njegovem romanu Vstajenje (ki je pravkar šele izšel) in ne moremo se niti danes dovolj načuditi, s kako razgledanostjo in miselno prodornostjo se je štiriindvajsetletni študent slavistike poglobil v vprašanja Tolstojevega pogleda na svet, na umetnost ipdb. Nekako po mskem primeru si je Prijatelj ustvaril ideal psihološkega realizma, v imenu katerega je zavračal naturalizem in dekadenco (v uvodu v prevod Cehova) in pod vtisom katerega je tu in tam izražal svoje pomisleke proti Cankarjevemu »subjektivizmu«. Noben slovenski besedni ustvarjalec ni Prijatelja toliko vznemirjal kot Cankar. O njem je napisal številne različne sodbe, pri čemer pa seveda kot literarni zgodovinarji nujno razlikujemo, v kakšni zvezi je bila ta ali ona sodba oziroma izjava izrečena, ali v govoru v retoričnem zanosu (recimo v Govoru o Zupančiču 1909) ali v težnji po domišljeni in utemeljeni formulaciji (literarni pregledi, napisani v času po doktoratu) ali v zasebnem pismu (npr. Župančiču). Ko je Prijatelj z zaneseno besedo v govom Domovina, glej umetnik (v ljubljanskem Mestnem domu marca 1919) nanizal celo vrsto globokoumnih in iskrivih misli o umrlem pisatelju, se je spomnil tudi njunega prvega pogovora v Murnovi dijaški sobi v stari cukrarni. Zagovorila sta se o Gogolju in — že takrat, leta 1898 — o Dostojevskem. O njunem razmerju, kakor se je že spreminjalo, je povedal, navezovaje na stavek v Barbussovem romanu Le feu: »Dokler je bil v posesti svojih krasnih sil (tj. do pogovora na Rožniku pred štirimi leti) in kadar sva trčila osebno skupaj, vselej je imel vsak prisotnik in sem imel sam vtisk, da se boriva drug z dmgim.« S tem ni niti najmanj rečeno, da bi bila osebna ali idejna nasprotnika ali da se sploh ne bi ujemala (v istem govoru je Prijatelj povedal, kako je Cankar s pritrjevanjem pozdravil njegov estetski traktat Perspektive, objavljen v Zvonu 1906). 185 Kje tiče vzroki za raziiajanje med Cankarjem in Prijateljem? V spominskem ' govoru o Cankarju je Prijatelj menil, da sta si bila različna po temperamentu i in po načinu dojemanja stvari; Cankar da je »sovražil vse predale in dognanosti, tudi vse filozofe in gole ter evidentne resnice«, se predajal hipnim domislicam in tudi paradoksom, medtem ko je Prijatelj sklepal z dokazovanjem in na osnovi i analize. To razlikovanje, kakor neke stvari osvetljuje, literarnega nazora enega i in drugega ne razloži. Izhajajoč iz določene zamisli ruskega psihološkega rea- [ lizma Prijatelj nekih Cankarjevih tekstov ob njihovem nastanku enostavno ni \ mogel doumeti, ker so mu bili doživljajsko in nazorsko tuji. Kljub vsemu občasnemu neumevanju teh tekstov pa je Prijatelj vseskozi priznaval Cankarju ne le izredno umetniško moč, marveč literarno prvenstvo v času. Prijatelju pripada zasluga, da je utrdil v naši literarni zavesti pojem moderne ! in določil zameniti četvorici posebno mesto v slovenskem pesniškem razvoju. »Moderna« v smislu, kakor ga je razložil Prijatelj (najprej v uvodu v Murna in pozneje na drugih mestih) ni bila konec stoletja pojmovno še jasna. Čeprav : je Cankar deklarativno poudaril, da slovenska »moderna« stoji pred vrati (Naša • lirika, SN 26. III. 1897), je malo pred tem (v pismu Govekarju 23. I. 1897) štel ; med moderne samo Aškerca in Ketteja, in Župančiču (v pismu Cankarju 5. I. 1898) je bil med Rusi najbolj moderen Cehov (»on piše popolnoma objektivno«). Zato ni samo literarnoteoretskega pomena, marveč je bilo za naše razmere naravnost literarno dejanje, ko je Prijatelj v eseju o Murnu dal svojo oznako moderne, ki je v glavnem obveljala za več desetletij. Domovino »modeme« odkriva v Franciji, kjer so prišli do izraza novi pesniški toni, »novi gibljaji ali tresaji (frisson) duše, ki so zahtevali tanjše linije in mehkejše barve.« Hkrati je Prija-; telj poizkusil dati tipologijo moderne: cepi se v dve smeri, prva, občutenjska — refleksivna — melanholična (Verlaine, pri nas Murn), dmga, satirično-ironična (Baudelaire, pri nas Cankar). *«* Prišli smo do konca razprave, ki — kakor smo že rekli —^ ni s tem niti izčrpana, še manj končana. Zdi pa se mi, da je storila svoje, ko je opozorila na vrsto problemov, ki se spletajo okoli Ivana Prijatelja, njegovega dela in njegove dobe. Nazadnje želim samo še aktualizirati Prijateljevo misel, namreč, da naj bi bila literarna zgodovina »ogledalo naroda in obenem zanj reflektor, kažoč mu pot naprej in navzgor« (zaključne besede nastopnega predavanja). Ce to misel prevedemo v sodobne miselne razsežnosti in kategorije, bi to malce polemično : priostreno pomenilo, da se nikakor ni mogoče zadovoljiti s pojmovanjem, na ^ katerega danes, v času razvitih civiliziranih možnosti, zadevamo malodane na j vsakem koraku, namreč da literarna zgodovina ni več kot ena izmed strok, pač ena izmed stoterih strokovnosti. Vemo, da literarnozgodovinsko delo (tako kot literarno delo) poleg vsega dru-1 gega nujno deluje v spoznavnovrednostni sferi in preko nje v kulturnotvornem i procesu. Kako zagotoviti, da bodo sedanji in bodoči narodni kultumotvorni pro- ] cesi vodili do ciljev, ki si jih zastavljajo, to je čim bolj do splošnega kultiviranja i misli, volje in dejanja? Poleg utrditve sodobnih organizacijskih in tehničnih ustrojev je za to potrebna višja ideja, ki jo je Prijatelj imenoval: historična ideja. Literarna zgodovina potemtakem ne more biti samo ena izmed strok — naj bo še tako važno — marveč je v vrsti nacionalnih in humanističnih disciplin m odločilen dejavnik kulturnega uzaveščanja in narodnega razvoja sploh. Kot je to formuliral Prijatelj, velja po pol stoletja tudi za naš čas: naj bo »ogledalo naroda in obenem zanj reflektor, kažoč mu pot naprej in navzgor.« Viktor Kudšlka CSAVBrno DELEŽ JANA KOLLARJA PRI JUŽNOSLOVANSKEM PRERODU Med najpomembnejšimi ideološkimi pojavi v jezikovno literarnem prerodu Slovanov je bila tki. slovanska ideja, predstava o slovanski celoti in vzajemnosti, ki se je razvila iz spoznanja o jezikovni sorodnosti in isti rodovni pripadnosti. Slovanska miselnost je posebno izrazito stopila v ospredje v začetkih prerodnega procesa, ko sta narodnostni pritisk in politična razdrobljenost dosegla najvišjo stopnjo. Za to obdobje politične šibkosti narodnoosvobodilnih gibanj in prtifevdalnega boja je bilo značilno poudarjanje idejne enotnosti Slovanov, podrejanje narodnih interesov skupnim slovanskim: slovanska zavest je krepila samozavest prerodnih delavcev in hkrati pomagala premostiti takrat še ne docela realne okoliščine za oblikovanje novodobnih slovanskih narodov in za razvoj njihovih književnosti. To slovansko občutenje predmarčne dobe je bilo dokaj celovito in najbolj razumljivo izraženo v delu Jana Kollarja, tako v njegovi pesnitvi SJave hči kot v njegovih teoretičnih in programskih spisih. Kollarjev program slovanske vzajemnosti, njegove predstave in misli o slovanstvu so se razširile v vse slovanske dežele in vzbudile tam odziv, ki je odgovarjal konkretni zgodovinski situaciji v teh deželah in stopnji njihove narodne zavesti. Posebno intenziven in dinamičen je bil odmev Kollarjevih idej na slovanskem jugu, kjer so se v procesu razvijajočega se kapitalizma bojevali za narodno samobitnost in obstoj tudi trije tedanji južnoslovanski narodi. Gre torej za odnose in vplive, ki so se oblikovali v konkretnem zgodovinskem obdobju — približno v drugi četrtini 19. stoletja — torej v času, ko so romantične prerodne ideje o enotnosti »mnogonaiodnega naroda slovanskega« vplivale na to, da pobuda in primer drugega slovanskega naroda nista bila občutena kot nekaj tujega, ampak nasprotno kot nekaj rodovno bližnjega, skoraj lastnega. Sicer pa je to najbolj umevno povedal sam Kollar v slovečem izreku: »Co sla-vseho jest kdekoli, to jest naše.« 1. Med Slovence so se začele širiti Kollarjeve pesniške predstave o slovanstvu hkrati z njegovim programom o literarni vzajemnosti v tridesetih letih 19. stoletja. K njim so prodirale neposredno iz njegovih spisov, a tudi kot šesta- 187 vina ilirskega programa, katerega ideologi so v svojiii prizadevanjih po lite- \ rami in pozneje tudi politični zdmžitvi vseh južnh Slovanov izhajali iz Kollar- [ jevih nazorov in so se večkrat sklicevali na njegovo slovansko avtoriteto. Glede na geografsko in jezikovno razbitost posameznih slovenskih dežel, kar j je vplivalo na dokajšnjo medsebojno izoliranost, Kollarjevega dela niso enako i sprejeli na vsem slovenskem območju: dragačno usodo je doživelo na Kranj- | skem, posebno v Ljubljani, kulturno političnem središču tega predela, kjer je ; narodna zavest med pripadniki mlajše prerodne generacije na čelu s Prešernom in Oopom dosegla sorazmerno visoko stopnjo, drugačno v obrobnih predelih (na Štajerskem in Koroškem), kjer je še vedno prevladoval pokrajinski patriotizem kot posledica vsestranskega zaostanka v zgodovinskem razvoju in kjer je bilo \ slovensko prebivalstvo v manjšini, mnogo bolj izpostavljeno narodnostnemu : in socialnemu pritisku utrjujoče se nemške buržoazije. Tako na Štajerskem kot na Koroškem so Kollarjeve ideje doživele močan odziv predvsem v vrstah maloburžoaznega izobraženstva. Po svoji miselni orientaciji so ti kollarjevci pripadali bolj konservativnim slojem slovenske dmžbe. V nasprotju s Prešernom in njegovimi ljubljanskimi sodelavci svojega buditeljskega i programa niso povezovali s socialnimi zahtevami ljudskih slojev in so se ome- \ jevali predvsem na ljudskovzgojne smotre v duhu domoljubnega konservati- j vizma. Večina od njih se je seznanila s Kollarjevimi idejami že med študijem j v Gradcu, kjer so bile takrat še vedno žive tradicije Ilirskega kluba iz let \ 1826—1829.1 Kaj je bil vzrok za tako prodoren odmev Kollarjevega dela med štajerskimi in koroškimi Slovenci? Zakaj je bilo tam deležno tako toplega sprejema in navdu- ; šenega soglasja, ki je bilo v takem nasprotju z ostro odklonitvijo pri Prešernu ! in njegovih ljubljanskih prijateljih? Kako to, da se nihče od štajerskih in ko- J roških Kollarjevih privržencev ni spotaknil ob njegovem pomanjkljivem po- : znavanju slovenske problematike, predvsem pa ob tem, kako postransko vlogo je • pripisoval avtor spisa o slovanski vzajemnosti slovenskemu narodu v skupnosti i Slovanov? Odgovoriti na ta vprašanja pomeni pojasniti hkrati vzroke za prodor ilirske mi- | selnosti med Slovence, obojna recepcija je imela namreč skupne izvore in po- ¦ goje. Propagiranje ilirizma na Štajerskem, pa tudi na Koroškem in v Gorici je bilo povezano s propagiranjem Kollarjevega dela; drug drugemu sta utirala pot. Glavni vzrok za to dvodelno recepcijo je nedvomno bilo šibko in netrdno so- i cialno politično stališče štajerskih in koroških buditeljev in iz tega izvirajoča ' nejasnost njihovega prerodnega programa. Ta prerodna inteligenca je bila sicer ; ljudstvu blizu tako po poreklu kot po poklicu, vendar je bila ta ljudskost popolnoma drugačne vrste kot Prešernova revolucionarna socialna ljudskost. Pri pre- \ rodnih prizadevanjih sta štajerske in koroške buditelje vodila iskreno zanimanje ' za ljudstvo, domoljubna vnema, da bi delovali za njegovo narodno zavest in kultumo prosvetni dvig; nikoli se niso izgubili v strogem cerkvenem rigorizmu, ; karšen je bil značilen za duhovščino na Kranjskem. A v nasprotju s Prešernom ! •Prim. Fran Petre, Poizkus ilirizma pri Slovencih, Ljubljana 1939, str. 11—14. Velimir Deželic, Ljudevit Gaj, Zagreb 1910, str. 33 si. 188 in njegovimi najbližjimi sodelavci niso imeli ljudskih slojev za aktiven dejavnik v narodno in socialno osvobodilnem spopadu. Zaradi te svoje idejne nejasnosti, brez trdnega zaupanja v revolucionarne in demokratične sile ljudskih slojev so se obračali k ilirskemu programu o južnoslovenski združitvi in Kollarjevim idejam o veličini in moči enotnega slovanstva kot k najbolj zanesljivi obrambi pred nevarnostjo germanizacije. Potrebo po tem, da bi občutek narodne šibkosti premagali z zavestjo o slovanski enotnosti, so ti buditelji občutili toliko bolj, ker so v primerjavi s Kranjsko, kjer je narodna zavest dosegala sorazmerno visoko stopnjo, predstavljali Slovenci na Štajerskem in Koroškem manjšino; bili so zato dvakratno izpostavljeni pritisku naraščajočega nemškega nacionalizma, ki je tukaj spremljal razvoj kapitalistične proizvodnje in ustvarjanje buržoaznih odnosov. S tem si je mogoče tudi pojasniti, zakaj se je pri teh Slovencih iz celotnega Kollarjevega dela uveljavljala predvsem njegova protinemška usmerjenost. Prevzeti od sijajnih perspektiv, kakršne sta jim ponujala Kollarjevo delo in ilirski program, so štajerski in koroški buditelji priznavali misel o slovanski in južnoslovanski enotnosti, ne da bi se bili pri tem — v nasprotju s Prešernom — znali zavedati usodnih posledic obojne koncepcije za nadaljno usodo slovenskega naroda. Niso zaznali v ilirskem programu očitnega prizadevanja hrvatske buržoazije po hegemoniji nad drugimi južnoslovanskimi narodi niti nevarnosti, ki je izhajala iz Kollarjeve koncepcije slovanske vzajemnosti za narodno eksistenco Slovencev. Kljub temu je tu delovalo Kollarjevo delo — podobno kot ilirizem — tudi s svojimi pozitivnimi stranmi: v okolju, ki je razvojno zaostajalo in je bilo narodno le malo zavedno, je krepilo domoljubno miselnost, s protinemško ostrino svoje ideologije pa je pomagalo kljubovati nevarnosti germanizacije. Po njegovi zaslugi so bili ustvarjeni tudi konkretni pogoji za kasnejšo državno združitev vseh južnoslovanskih narodov, čeprav je do nje prišlo ha popolnoma drugačnih osnovah, kot pa so si to predstavljali in si zanje prizadevali ideologi ilirskega gibanja obenem s Kollarjem. Ta zgodvinsko pozitivni prispevek ilirizma in kol-larizma za Slovence na Štajerskem in Koroškem pa je najbolje doumel že sam Prešeren. V enem svojih pisem Vrazu je priznal (kljub vsem pomislekom, s katerimi je sprejemal njegov ilirsko-kollarjevski prerodni program), da je tudi v marsičem problematično prizadevanje štajerskih in koroških rodoljubov boljše kot popolna apatija do vsega narodnega in domoljubnega.^ Kollarjeva zgodovinska vloga v jezikovnem in literarnem prerodu Slovencev je bila mnogo manjša kot pri drugih južnih Slovanih. Kollarjeva vseslovanska ideja je prišla v slovenskem okolju v razpor z osnovnimi razvojnimi tendencami slovenske družbe in narodnostnim prizadevanjem njenih najbolj naprednih predstavnikov tako v prvotni obliki, ko je računala na slovansko vzajemnost samo na kulturnem področju, kot v spolitizirani obliki, ki jo je dobila, kakor hitro je postala sestavni del ideološkega orožja ilirizma. To je bil nedvomno glavni in odločilni razlog, da je jedro slovenskih prerodnih delavcev s Prešernom in Čopom na čelu zavzelo do Kollarjevega nauka zelo kritično stališče, čeprav je ta nauk kot celota vseboval vrsto momentov in sestavin, ki bi bili mogli pozi- 2 Prim. France Kidrič, Prešeren 1, Ljubljana 1936, str. 321. Prim, tudi Kidričevo študijo Osnove za Kollarjev vpliv pri Slovenciti do 1852, v knjigi Slovanska vzajemnost J836—J936, Praha 1938 str 126—145. 189 tivno delovati tako na kulturni kot na politični razvoj Slovencev. Temu se je pridružilo še Kollarjevo pomanjkljivo poznavanje sodobne slovenske problematike kot sploh površne, večinoma iz druge roke prevzete informacije o slovenskih zadevah; o tem pričajo Kollarjevo pesniško delo in njegovi teoretični spisi. Tudi na področju pesniškega ustvarjanja ni mogoče govoriti o KoUarjevem vplivu v tolikšni meri, kot je to skušalo dokazati starejše raziskovanje.' Ce je v zgodnjih Vrazovih pesmih, pisanih v slovenščini, Kollarjev vpliv docela jasen in večkrat meji že na epigonstvo, pa v Prešernovem ustvarjanju Kollarjeva poetika ni zapustila globljih sledov. To je bilo popolnoma razumljivo za pesnika, idejno in umetniško usmerjenega k ciljem, ki so s svojo širokopoteznostjo presegli Kollarjev program slovanske vzajemnosti in ki jih Kollar ni mogel doumeti: k ustvarjanju umetniško doživete in artistično dognane poezije v duhu takratne evropske romantike, poezije, notranje sorodne Puškinovemu, Micki6wiczevemu ali Machovemu pesniškemu delu, poezije, ki ne bi podrejala niti svoje narodne niti individualne samosvojosti splošnejšemu slovanstvu — in ki je ravno s svojim izrazito slovenskim narodnim značajem mogla častno vztrajati v sodobni svetovni literarni kulturi. Kollarjeva ideja o vseslovanski kulturni enotnosti se je torej morala umakniti realnim potrebam slovenskega narodnega gibanja in slovenske literature. Čeprav zanimanje za Kollarjevo delo med Slovenci ni prenehalo niti po njegovi smrti — osredotočilo pa se je značilno na njegove najbolj problematične sestavine — sta šla lastni prerodni proces in razvoj poezije pri Slovencih v popolnoma drugačno smer, kot jo je nakazovala Kollarjeva koncepcija slovanske vzajemnosti in iz nje izvirajoča Slave hči, v marsičem je bila ta smer celo naravnost nasprotna njenemu duhu.* Podobno kot pri Slovencih tudi Kollarjev vpliv na Srbe ni bil enoten, ampak se je že prav od začetka izoblikoval v nekaj območjih, v katerih so se ekonomsko-socialne, politične in kulturne razmere znatno razlikovale. Kollarjev prihod v Pešto (v jeseni leta 1819) je našel Srbe v taki zgodovinski situaciji, ko je zaradi neugodnih pogojev precejšnjega zgodovinskega razvoja bilo njihovo narodno politično in kultumo življenje še vedno razdeljeno na nekaj predelov, od katerih je razen tega vsak pripadal drugi sferi političnega in državnega vpliva. Zato je imel vsak predel v znatni meri tudi lastno prerodno problematiko, lastne nujne potrebe in naloge. Drugačne probleme in naloge so imeli Srbi v osvobojeni kneževini, kjer se je bilo po dveh protiturških uporih (1804, 1815) še vedno treba boriti za popolno državno neodvisnost, pozneje, med izmenično vlado dinastije Karadordevičev in Obrenovičev, pa spet za možnost notranje državljanske svobode J pred drugačnimi nalogami in problemi so stali §L^4^ Ogrs^em.^zpo- ' Prim, posebno najnovejši študiji Janka Kosa, ki spravljata starejše vplivološke razlage na pravo mero: Prešernov pesniški razvoj, Ljubljana 1966. Prešeren In evropska romantika, Ljubljana 1970, posebno poglavlje Prešeren In slovanska romantika. ' Prim. Edvard Kardelj, Razvo; slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1957, posebno poglavje Slovenski narod v buržoazno demokratični revoluciji, str. 178-227. Prim. tudi Boris Ziherl, France Prešeren, pesnik i mislilac, Beograd 1950, str. 40 si. Prim. Dj. S Djordjevič, Kolar i srpska književnost, v knjigi Jan KolHi 1793—1852, Dunaj 1893, str. 263—267. Krešimir Georgijevič, Kolldrova /de/a s'ovenslce uzajemnosti kod Hrvata i Srba, v knjigi Slovanskč vzdjemnoat 1836—1936, Praha 1938, str. 63—95. 190' stavljeni nevarnosti avstrijskega državnega centralizma in poskusom germanizacije in madžarizacije; drugačna je bila problematika Srbov v Črni gori, in končno — spet posebna situacija srbske manjšine v Dalmaciji, katere svobodni narodnostni razvoj je podobno kot pri dalmatinskih Hrvatih neprestano ogrožal italijanski živelj, čeprav je bil številčno mnogo šibkejši. Med posameznimi srbskimi predeli pa se v nasprotju s Slovenci ni kazal medsebojni antagonizem v prerodnem delovanju. Čeprav so se posamezni deli srbske-družbe ukvarjali predvsem s svojimi najožjimi problemi, vendar se niso nikoli prenehali zavedati narodne celote, srbske narodne enotnosti; ta možnost je posebno po letu 1815 postajala vedno bolj realna. V interesu te prihodnje narodne enotnosti vseh Srbov so posamezni predeli sodelovali.^ V obdobju preroda je tudi med Srbi prihajalo ne samo do številnih nazorskih nesoglasij in razporov, ampak tudi do odkritih ideoloških spopadov, toda ti niso bili (kot pri Slovencih) motivirani z različno teritorialno pripadnostjo, Izhajali so bolj iz različnega pojmovanja prerodnega delovanja, njegovega družbenega smisla in smotra. Kljub na videz izključno filološko učenjaškemu značaju so imeli globlji družbeno razredni smisel, kar pa je sicer pokazal njihov zaključek v dogodkih revolucijskih let 1848—1849. Te vrste je bil predvsem osrednji kulturno politični konflikt časa: dolgoletni boj za uveljavitev enotnega knjižnega jezika na osnovi ljudske štokavščine — boj med Vukom Stefanovičem Karadžičem in mnogoterimi nasprotniki njegovih jezikovno literarnih reform. Vukov boj za uveljavitev ljudske štokavščine kot, knjižnega jezika in ljudskega slovstva kot temelja nove srbske književnosti se je zmagovito končal sredi stoletja in je pomenil v svojih posledicah tudi jezi-kovno-literarno zbliževanje Srbov in Hrvatov. Neposredno je Kollar vplival predvsem na ogrske Srbe, ki so tudi po zmagovitem koncu drugega protiturškega upora in po nastanku srbske kneževine predstavljali kulturno najbolj dozorelo in narodno najbolj zavedno sestavino narodne družbe. Kollarjev vpliv na Srbe na Ogrskem so omogočili že njegovi pogosti osebni stiki s pomembnimi srbskimi buditelji (T. Pavlovičem, P. Stama-tovičem, J. Pacičem idr.), svoj delež je imela tudi korespondenca z drugimi pomembnejšimi Srbi tega časa (z Vukom, Mušickim idr.). Vrsto let je Kollar vzdrževal živahne stike s srbsko študentovsko mladino v Pesti, enem izmed glavnih središč prerodnega delovanja Srbov v tem času (poleg Novega Sada in Sremskih Karlovcev). Ti Kollarjevi osebni in pismeni stiki z ogrskimi Srbi so trajali celih trideset let njegovega bivanja v Pesti, vse do Kollarjevega odhoda na dunajsko univerzo v začetku leta 1849. Odnosi Jana Kollarja do srbskega preroda so bili torej dokaj mnogostranski in so v marsikaterem pogledu bili zanj tudi spodbudni. Bili so osebni in pismeni, neposredni in knjižni, ideološki in umetniški. Mogoče je celo reči, da je Kollar med vsemi južnimi Slovani kazal največ zanimanja in razumevanja za Srbe, v katerih je videl pristne predstavnike južnoslovanskega rodu, ki je po njegovem mnenju ohranil starodavne slovanske poteze v čisti in nedotaknjeni obliki. Kljub 5 Prim. drugi del op. 4! 191 temu pa Kollarjev vpliv na narodno in socialnoosvobodilni boj Srbov in njihovo literarno ustvarjanje ni segal tako daleč kot v hrvatskem prerodu, na katerega je Kollar vplival najbolj prodorno in najbolj vsestransko. Kot je bilo že rečeno, so se tikali ti stiki predvsem ogrskih Srbov. Nasprotno pa je tisti del srbskega narodnega občestva, katerega usoda je bila povezana s samostojno srbsko kneževino, kazal za Kollarjevo pesniško delo in njegov program slovanske literarne vzajemnosti le neznatno zanimanje. Glede na celotno situacijo v osvobojeni Srbiji, glede na nujne družbene potrebe, probleme in naloge, ki so izhajale iz eksistence mlade samostojne države, pri Srbih iz kneževine ni bilo niti dovolj zgodovinskih in življenjskih pogojev za recepcijo Kollarjevega dela. Tistim redkim buditeljem po rodu iz Obrenovičeve Srbije, ki so kakor S. S. Mi-letič, Lj. P. Nenadovič, J. Ilič bili v začetku svojega razvoja pod Kollarjevim vplivom, bodisi neposrednim ali po posredništvu Ljudevite Stiira, je služila Kollarjeva koncepcija slovanske vzajemnosti samo za nazorsko izhodišče, za ideološko osnovo, s katere so prej ali slej prispeli k izkristalizirano srbskemu nacionalizmu.' In čeprav Srbi niti pozneje niso nikoli povsem opustili slovanske orientacije, kot priča Kollarjev vpliv na začetke srbske Omladine v drugi polovici štiridesetih let 19. stoletja (primerjaj posebno omladinski zbornik Slavjanka, izdan 1847. leta v Budimu in prežet z duhom kollarjevskega vseslovanstva), se je ta vedno bolj podrejala čisto nacionalnemu, srbskemu programu. Kollarjevo pojmovanje slovanskega vprašanja pa je tudi za ogrske Srbe postajalo vse manj realno in možno, čim bolj se je težišče srbskega narodnega življenja in kulturnega dogajanja premikalo v samostojno kneževino. 3. Najprodorneje je vplival KoUar na hrvatski prerod, posebno v obdobju ilirizma. Kljub temu pa je bila neupravičena trditev, češ da sta bila Kollar in Safafik naravnost iniciatorja in prava ideologa ilirskega gibanja — trditev je izhajala v glavnem iz vrst nasprotnikov hrvatskih ilircev in je precenjevala KoUarjev in Safafikov deležJ Ce je Jernej Kopitar, najradikalnejši od nasprotnikov ilirizma med južnimi Slovani, navajal ravno KoUarja na prvem mestu med »magistri« Gajevega »krivoverskega« nauka, ni bil pravičen niti Kollarju niti ilirizmu.' Zgodovinske korenine ilirskega gibanja kot prizadevanja po kulturni in politični združitvi vseh Hrvatov in drugih južnih Slovanov segajo namreč daleč v preteklost. Razvoj teh združevalnih tendenc, ki so v raznih družbenopolitičnih razmerah in glede na konkretno zgodovinsko situacijo dobivale različen smisel in funkcijo, je na slovanskem jugu mogoče zasledovati že od slovensko-hrvatske 'Prim. Jovan Skerlič, Omladina i njena književnost flS^S—J87(), Izučavanja o nacionalnem roman-tizmu kod Srba, Beograd 1925^ str. 3 si., 139 si., 349 si., 357 si. Prim tudi Skerličev spis Istorija novs srpske književnosti, Beograd 1953', str. 194 si., 282 si., 204 si. ^ Prizadevanje, povečati Kollarjev delež in pripisati mu naravnost vlogo iniciatorja celotnega gibanja je značilna poteza tudi najstarejših del, ki se ukvarjajo s Kollarjevo udeležbo v ilirskem gibanju. Tako enostransko vrednotenje srečamo ne samo pri Kulakovskem, Surminu ali Srepelu, ampak tudi pri čeških avtorjih. Prim, npr. VSclav B u r i a n , PfJspSveic it cesJto-ilyrsltym stykim, Cas. Musea kril. čes. 93 (1919), str. 65 si. » Prim. Kopitarjevo korespondenco z Ig. Kristijanovičem, zagovornikom kajkavskega jezika in literature, v Kukuljevičevem Arhivu za povjesnicu jugoslavensku 12 (1875). Prim. še Kopitarjev latinski spis Hesyctiii glossograplii discipulus et epiglossisles russus iz leta 1839. 192 reformacije. Tudi sam zaključek ilirizma, njegovi konkretni rezultati so zgovorno dokazovali, da glavni in odločilni dejavniki pri nastanku in formiranju celotnega gibanja niso bili tuji vplivi in impulzi, ampak domača tradicija in družbene razmere — to, kar je pripravil poprejšnji razvoj in kar je bilo v skladu s potrebami narodno in socialno osvobodilnega boja ljudskih množic' Od prvotnih Gajevih načrtov, ki so bili preveč širokopotezni in v marsičem romantično nerealni, celo iluzorni, je prišel ilirizem končno samo do kulturne in politične združitve vseh Hrvatov, k jezikovno literarnemu zbliževanju s Srbi in v pravopisu s Slovenci. Kollarjevih zaslug za razvoj ilirizma seveda ni mogoče zanikati. Kljub nesorazmerju med programom in njegovo realizacijo je ostal ilirizem najbolj konkreten rezultat vplivanja Kollarjevih idej na slovanskem jugu.'" Kollar je stal prav na njegovih začetkih. Osebni stiki z Gajem, ki je dal največ pobud za nastanek celotnega gibanja in mu je pozneje stal na čelu, so šli v trideseta leta, ko je Gaj končaval v Pesti svoj študij. S svojimi nazori in svojim delom je Kollar krepil v njem slovansko zavest in odločitev, da bo deloval na polju slovanske vzajemnosti. Ce pa so pripisovali Kollarju tolikšne zasluge, češ da se je šele pod njegovim vplivom Gaj narodno in slovansko ozavestil, to ni ustrezalo resničnosti. Gajevo domoljubje in slovanstvo je raslo iz domačih virov in se je oblikovalo še pred prihodom v Pešto v rodni Krapini, pozneje v Karlovcu, predvsem pa v Gradcu, kjer so na študentovstvo vplivale tudi tradicije Ilirskega kluba. Gajev načrt za reformo hrvatskega pravopisa (1830)", ki je nastal po češkem vzoru, a očitno še brez Kollarjeve iniciative, in njegovi nadaljnji načrti so ustrezali Kollarjevi koncepciji slovanske vzajemnosti in zato ni bilo mogoče, da ne bi bili zbudili Kollarjevega zanimanja in soglasja. Po drugi strani pa je spet Kollarjev nauk primerno podprl in upravičil ilirski program najprej o hrvatski, pozneje pa o južnoslovanski združitvi. Najdejo pa se tudi dokazi, da so si ilirski ideologi Kollarjeve nazore prilagodili, da so jih predelovali po svojih konkretnih potrebah in zamislih, včasih dovolj svojevoljno in neizbirčno. Tudi v takih primerih je Kollar upošteval početje ilircev in je pod njihovim vplivom v svoji formulaciji slovanske literarne vzajemnosti tudi zamenjal prvotno označitev Srb, srbski z Ilir, ilirski. V tem smislu je mogoče torej govoriti o medsebojnem recipročnem vplivanju Kollarja in ilirizma.'* Ko pa je v nadaljnjem razvoju začel začetni jezikovno literarni program preraščati v bolj ali manj političen program, se je s tem hkrati oddaljeval od prvotnega Kollarjevega pojmovanja. Razen tega pa se je tudi Gajev osebni odnos do nekdanjega učitelja in zaščitnika postopoma ohlajal, dokler ni končno nastal sloveč izrek: »Kollar je kot pesnik velik, kot zgodovinar majhen, a kot politik ' Prim. Rudolf B i č a n i č, Počeci kapitalizma u hrvatskoj ekonomici i politici, Zagreb 1952, posebno poglavje Ilirski pokret i kapitalizam, str. 127—140. Prim. Karol Rosenbaum, /deov^ charakter Kollarovych razprav o slovanskoi vzajemnosti, v knjigi Jan Kollar, O literarrtej vzajemnosti, Bratislava 1954, str. 105. Prim. tudi Fran. W o 1 ! m a n , Slovanstvi v ;azyJtove literarnim obrozeni Slovanu, Praha 1958, posebno poglavje Ilyrismus, 190—203. Prim. Ljudevit Gaj, Kratka osnova borvatsko-slavenskog pravopisaf\a, Budim 1830. Ponatisnjeno v zborniku Dokumenti za naše podrijetlo hrvatskoga preporoda (1790—1832), Zagreb, Gradja za povijest književnosti hrvatske 12 (1932), str. 221—235. '- Prim Julius Heidenreich, Kollar a moreči ilyrskéi<, v knjigi Slovanska vzajemnost 1836—1936, Praha 1938, 96—125. 193 še manjšL«^^ Spolitiziranost ilirskega gibanja v njegovem poznejšem razvoju, ki je povzročil predvsem močan madžarski pritisk, kot tudi dejstvo, da je približno v istem času sprejemala večina zagrebških ilircev — z izjemo taktizira-jočega Gaja in načelnega nasprotnika Vebra-Tkalčeviča — z odobravanjem Šturovo" odcepitev, sta bila pravzaprav že usmerjena proti smislu Kollarjeve ideje. Misli o slovanski vzajemnosti, kot jo je pojmoval Kollar, pa je ostal najbolj zvest Stanko Vraz, čeprav se je tudi on po nekakem omahovanju končno sprijaznil z zgodovinsko upravičenim korakom Slovakov. Edini med vodilnimi predstavniki ilirizma, ki pa ni bil hrvatskega rodu, se je pridružil Kollarju za trajno in brez pridržkov.. ,4 Ce raziskujemo vpliv Jana Kollarja na slovanski jug s stališča literarnega procesa v posameznih južnoslovanskih književnostih, se srečujemo s takimi različnimi stopnjami, s kakršnimi so Slovenci, Srbi in Hrvati sprejemali idejne sestavine Kollarjevega nauka. Najmanj opazen je Koilarjev vpliv v slovenski poeziji; v srbski je že očitnejši, sorazmerno najbolj pa se je pokazal v poeziji hrvatskih ilircev. Ni pa mogoče reči, da bi bil v kateri od teh narodnih književnosti Kollar privlačen in sugestiven vzor, če mislimo (z izjemo Stanka Vraza) predvsem na pesniško ustvarjanje njihovih glavnih predstavnikov, ki je umetniško najčistejše in najpristnejše vsebovalo vse, kar je posameznim južnoslovanskim književnostim prinašal družbeni razvoj, posebno potreba po narodno in socialno-osvobodilnem boju. Kollar ni globlje vplival ne na Prešerna ne na Njegoša in Radičeviča, prav tako tudi ne na Ivana Mažuraniča.*' Glede na osnovne razvojne tendence, ki so določale prerodni literarni proces tako pri Srbih in Hrvatih kot pri Slovencih, Kollarjevo deJo s jsvojimi značilnostmi ni imelo niti globljih možnosti za tak vpliv. Kljub tem ali onim narodnim in individualnim razlikam in kljub davku, ki so ga plačali starejšim klasicističnim tradicijam, je namreč raslo pesniško delo vseh teh južnoslovanskih avtorjev iz intimnega sožitja z domačim slovstvom, nanje ga je vezala ne samo miselna vsebina, ampak tudi podobe in izraz. Za vse omenjene pesnike je nadalje značilno, da jim je največja opora v prizadevanju po osebnem pesniškem slogu bila prav ljudska pesem in da šo šele z naslonitvijo nanjo praviloma dosegali ustvarjalni uspeh. Zato je bilo razumljivo, zakaj Kollarjeva poetika, ki je nihala med klasiscističnim in romantičnim pojmovanjem poezije in je poskušala obe sestavini uskladiti (ne da bi bila sama črpala iz prerodnih virov ljudske pesmi), ni mogla pri nobenem od njih zapustiti globljih sledov. Vsi ti pesniki so bili vsak po svoje idejno in umetniško usmerjeni k ciljem, ki so presegali Koilarjev program slovanske literarne vzajemnosti. In čeprav se je pri vsem prizadevanju za narodno individualnost oglašala v njihovih delih tudi misel na višjo južnoslovansko zvezo — najbolj v pismu z Dunaja D. Rakovcu. Natisnjeno v knjigi Gradja za povijest književnosti lirvatske 3 (1901), str. 254. Pismo je z dne 30. 7. 1837. Georgijevič v svoji študiji (na str. 80) napačno navaja, da gie za pismo Babukiču. " Prim. Karel Paul, Sliirovo schizma a Ga/eva my'slenka ndrodniho sjednoceni jihoslovanskeho. Cas. Muzea kral. česk. 96 (1922), str. 247 si. '5 Prim. France Kidrič, Prešeren /, posebno str. 377 si. Miodrag P o p o v i č , Jedna pesma i jedna epoha, Beograd 1954, posebno 73—113. Antun Barac, Mažuranič, Zagreb 1945. Anton Slodnjak, Slovenska lomanlična poezija (1830—(848) v odnosu do slovanskih in neslovanskih literatur. Slavistična revija U (1958) 1—18. 194 vzvišeno v Mažuraničevem epu Smrt Smail age Cengiča — je ta izvirala iz drugih, ne Kollarjevih virov." Tako je tudi na slovanskem jugu doletela Kollarja usoda pesnikov, ki jih bolj slave, kot posnemajo, katerih pojav in osebni zgled sta večja in bolj življenjska kot lastno pesniško ustvarjanje. Tega dejstva ne ovrže niti ugotovitev, da so v slovenskih, srbskih in predvsem hrvatskih časopisih od 20. do 50. let 19. stoletja tiskali Kollarjeve pesmi v prevodu in izvirniku. Njihov izbor pa je bil slučajen, ni dokazoval nepremišljenega namena pa tudi ne bolj skristaliziranega odnosa do Kollarja. Vsi ti dokazi o zanimanju za Kollarja in njegovo delo sicer pričajo, da je v drugi četrtini 19. stoletja bil tudi na slovanskem jugu močan kult pesnika Slave hčere, vendar je šlo zgolj za kult, nikakor pa ne za življenjski zgled, ki bi spodbujal pesnike, da bi mu sledili. 0 pravem literarnem vplivu Kollarjevega dela na južnoslovanske pisatelje je mogoče govoriti samo v zvezi s književno produkcijo hrvatskih ilircev. Dela teh pesnikov in pisateljev (Preradoviča, Kukuljeviča, Utješinoviča, Bogoviča 1 dr.) dolgujejo Kollarju v glavnem slovanski patos, manj pa obliko in način izražanja. Posebno mesto med njimi ima ustvarjalno delo Stanka Vraza, »Ilira iz Stajera«, in to tako v slovanskem kot v »ilirskem« (hrvatskem) jeziku. Ce je v Vrazovih mladostnih delih, pisanih še v vzhodnoštajerskem narečju rodne pokrajine in pozneje celo v nekakem skonstruiranem vseslovanskem jeziku, Kollarjev vpliv docela jasen, je to očitno v zvezi z nekritičnim navdušenjem mladega Vraza za Kollarjev nauk v njegovem celotnem obsegu. Kollarjevega vpliva se tudi v svojem kasnejšem razvoju ni osvobodil, o tem pričajo tako njegova lastna priznanja (v korespondenci in ob drugih priložnostih) kot njegovo pesniško ustvarjanje v ilirskem jeziku in duhu in končno tudi vrednotenje samega Kollarja: »Vy jeste vzdjemiost a narodniho slavjanskeho ducha nejlepe pochopiH a v dčldch svych vyrazi/i.«" Toda medtem ko v nekaterih mladostnih Vrazovih delih meji ta vpliv mnogokrat že na epigonstvo in gre Vrazov davek Kollarju tako daleč, da prevzema iz njegove poezije ne samo idejno vsebino in obliko soneta, ampak kar posamezne misli, pesniške podobe in celo češke besede, pa se v nadaljnjem razvoju Vraz postopama osvobaja prevelike odvisnosti od Kollarjeve poetike in odkriva lastni individualni izraz in obliko.'^ Kollarjev vpliv je seveda opazen tudi v najbolj slovečem Vrazovem delu, v štiridelnem ciklu Djulabije, ki po svojem osnovnem idejno umetniškem pojmovanju spominjajo na Kollarjevo Slave hčer. Tako kot pesnik Slave hčere povezuje tudi avtor Djulabij svojo ljubezen do ljubljenega dekleta z ljubeznijo do zasužnjene domovine, v obeh se mešajo in prepajajo erotične prvine z domovinskimi; v obeh primerih čutita avtorja potrebo dodati k svojima stvaritvama v pojasnilo obsežen komentar. Toda kljub osnovnemu soglasju v koncepciji in kompoziciji, kljub temu ali onemu skupnemu motivu ali podobi so Djulabije samoniklo pesniško delo, v katerem se je uveljavila tako ustvarjalčeva narodna posebnost kot njegova lastna pesniška individu- ''^ Prim Antun B a r a c , Hrvatska književnost od Preporoda do stvaranja Jugoslavije. Knjiga I. Književnost ilirizma. Zagreb 1954, posebno 218—223. " Kollir v pismu Vrazu iz Peste 4. 4. 1843. Prim. Milivoj S r e p e 1 , KoUdrovi dopisi, Vienac 25 (1893) 351—354. Prim. tudi DopisY československ-^ch spisovatel^ Stanku Vrazovi a Ljudevitu Gajovi, Praha 1923, m. Prim. Anton Slodnjak, O Stanku Vrazu kot slovenskem književniku, v knjigi Stanko Vraz, Sloven. ska djela I—II, Zagreb 1952. O Slanitu Vrazu kot slovenskem pesniku. Slavistična revija 3 (1950) 65—90. 195 alnost." Pobude, prevzete od Kollarja, je Vraz preoblikoval v duhu domače literarne tradicije in po lastni pesniški zmožnosti, pri tem je v nasprotju s Kollarjem uporabil v umetniški zgradbi Djulabij predvsem bogastvo ljudske poezije. Oblika soneta, ki jo je uporabil Kollar, ni ustrezala njegovemu ustvarjalnemu namenu in okusu, glede na celotno ubranost pesmi se mu je morala zdeti tuja in neorganska prvina. V težnji po stilni in kompozicijski enostnosti si je Vraz zato raje izbral obliko krakovjaka, ki ga je poznal tako iz češkega pesništva (Lenger, Celakovsky) kot tudi neposredno iz zbirk poljske kljudske poezije. S tem je dosegel veliko večjo skladnost med vsebino in obliko kot Kollarjevo delo. In če je bila v zvezi s Slave hčerjo izrečena kritična sodba, da se namreč »Kollarju mešajo koncepti — lilološko začne pesnikovati in pesniško iilologizira«, je ostal Vraz v svojih Djulabijah vselej in povsod v polni meri pesnik.^' 5. Ce sedaj raziskujemo vzroke, ki so vplivali na to, da je na slovanskem jugu izzvalo Kollarjevo delo najprodornejši odziv prav pri Hrvatih, nam ne zadošča, če imamo pred očmi samo Kollarjevo delo. Subjektivni pogoji, ki jih je dajalo to delo z upoštevanjem Hrvatov, spoznanjem njihove problematike in s programom slovanske vzajemnosti, še niso mogli biti sami po sebi poroštvo za tako intenzivno recepcijo. Ko bi bilo tako, potem bi moral biti Kollarjev vpliv največji pri Srbih, do katerih je pesnik Slave hčere in ideolog slovanske vzajemnosti gojil največ simpatij in razumevanja in jim je tudi v svojem delu med vsemi južnimi Slovani povestil največ pozornosti. Tudi dejstvo, da se je Kollar osebno poznal z Gajem in drugimi predstavniki ilirskega gibanja, samo po sebi ne more pojasniti bistva te recepcije. Glavni vzroki za njen obseg in intenzivnost so bili druge vrste. Do njihove ugotovitve pridemo, če razčlenimo konkretno zgodovinsko situacijo hrvatskega preroda v drugi četrtini 19. stoletja, torej v času, ko so se med Hrvati širile Kollarjeve misli in nazori. Odločilen faktor pri tem so bile aktualne družbene potrebe ilirizma in smotri, h katerim je bilo usmerjeno to gibanje. V začetku 30. let 19. stoletja je bila prerodna situacija na Hrvatskem dokaj drugačna kot v domačem češko slovaškem okolju, iz katerega je raslo Kollarjevo delo in ki mu je bilo predvsem namenjeno. Bila pa je tudi drugačna kot v drugih predelih na slovanskem jugu, najsi so ti spadali k avstrijski državi ali ne (Srbi v kneževini). Zaradi celotne zaostalosti ekonomsko-socialnega razvoja na Hrvatskem, ki je bilo sestavni del ogrskih dežel habsburške monarhije, je vse do polovice 30. let tu potekal prerodni proces zelo počasi; jezikovno-lite-rarni proces, izhajajoč iz njega, je do tega časa zaostajal tako za sodobnim češkim prerodom kot do neke mere tudi za srbskim in slovenskim. Šibkemu prerodnemu procesu je ustrezala tudi stopnja narodne zavesti pri Hrvatih. V 30. letih, ko so iz Kollarjevih spisov začeli k njim prodirati misli o veličini Slovanov in program slovanske literarne vzajemnosti, so stali Prim. Karel Paul, Jan Kollar a Stanko Vraz. Vyrocni zprava c. a k. češke realky prazské na Novem meste za školni rok 1909—1910, Praha 1910, str. 3—12. Prim. tudi Branko Drechsler, Stanko Vraz, Zagreb 1910. Prim. František B i 1 # , Korespondence a zapisky F. L. Celakovského II, Praha 1910. Izrek je iz pisma Celakovskega Kamarjtu. 196 hrvatski buditelji pred nujnostjo, da si najprej šele ustvarijo jezikovne in literarne pogoje za lastno prerodno dejavnost, medtem ko so na Češkem, deloma pa tudi na Slovenskem in v obeh srbskih območjih, te rezultate (glede na ugodnejše pogoje zgodovinskega razvoja) dosegli v različni meri že po prizadevanju prejšnjih buditeljskih generacij. V takih okoliščinah, ko je bilo hrvatsko narodno gibanje še vedno v povojih, ko se je prerodno delovanje šele začenjalo razvijati na širši ljudski osnovi in ko je v začetnem navdušenju mladih ilircev bil njihov buditeljski program le malo izkristaliziran, so postali Kollarjevi nazori pomembna sestavina ideologije ilirskega gibanja. Slovanski patos Kollarjeve poezije in njegov program slovanske literarne vzajemnosti sta bila v pomoč potrebam hrvatskega preroda v takratni etapi njegovega razvoja. Predstava o številčni moči združenih Slovanov in o njihovem vzvišenem poslanstvu je pomagala ilirskim buditeljem premagovati občutek narodne šibkosti in je krepila njihovo narodno zavest in samozavest v času, ko je bil položaj ilirizma še dokaj negotov; Kollarjev program slovanske vzajemnosti, ki je upošteval samo en južnoslovanski »rod« in »jezik«, pa je opravičeval unifi-kacijska prizadevanja ilircev. V zaostalih hrvatskih razmerah je tako Kollarjevo delo vplivalo še naprej samo s svojimi pozitivnimi stranmi, za ilirce je ohranilo predvsem domoljubno vzgojni in narodno spodbujevalni pomen, medtem ko je v domačem kulturnem prostoru (podobno kot v drugih razvitejših slovenskih okoljih) ta čas že začelo izgubljati aktualnost in prepričljivost. Skladno z novimi problemi in nalogami, ki jih je s seboj prinašal naprednejši stadij prerodnega procesa, so namreč začele tam čedalje bolj prihajati na dan nekatere nevarnosti po Kollarjevo dojetega slovanstva, iluzome, nerealne poteze. In medtem ko je na Češkem in na Slovenskem razen tega prišlo do krize slovanske misli, ki jo je izzvala poljska novembrska vstaja, je bilo Kollarjevo delo zmožno med ilirci vzdrževati prvotno slovansko orientacijo v buditeljskem delovanju brez resnejših razpok tudi še po letu 1830. Nič drugačna ni bila situacija v literarnem razvoju; medtem ko so se na Češkem in v Sloveniji že sredi 30. let pojavili posamezni poskusi (Prešeren, Macha), da bi v poeziji zajeli subjektivno situacijo človeka, izpostavljenega sodobnim družbenim nasprotjem in življenjskim krizam, je bila pesniška produkcija ilircev, ki se je ravno v tem času šele začenjala uspešneje razvijati, po KoUarjevem zgledu in v njegovem duhu v celoti narodnoprebudno in vzgojno usmerjena. Toda tudi v razvoju hrvaškega preroda je morala prej ali slej nastopiti situacija, ki je izsilila bolj kritičen odnos do Kollarja. To se je zgodilo takoj, kakor hitro so namesto zgolj jezikovno literarnega programa nastopili konkretni politični cilji. In res so se tudi med ilirci pojavili Kollarjevi kritiki. Na njihovem začetku je bil sam Gaj s svojim slovečim izrekom, ki smo ga že citirali. Tu so se seveda mogli uveljaviti tudi Gajevi osebni vzroki in občutki. Do načelne in prodorne revizije Kollarjevega slovanstva pa je prišlo šele v zvezi s Stiirovo odcepitvijo, ki jo je večina ilircev sprejela s soglasjem, če ne celo s simpatijami. Ta revizija kollarizma pa še ni pomenila (podobno kot pri Slovakih samih) popolnega nazorskega razhajanja s Kollarjem; o tem priča potek diskusij v ilirskem in slovaškem tisku v letih 1845—48. 197 Misli in nazori, ki so se oglašali v polemikah o upravičenosti Sturovih emancipacij skih prizadevanj tako pri Slovakih kot pri njihovih pristaših na slovan- ; skem jugu, niso bili novi. V bistvu z istimi argumenti je že nekaj let poprej ; zagovarjal Prešeren (v korespondenci z Vrazom) svojo odločitev, da bo nada- ^ Ijeval tudi v neugodnih pogojih delo za slovenski prerod; za povzdigo sloven- ; skega jezika in literature. Do podobnih zaključkov kakor Prešeren in Stur je ; prišel kasneje tudi Havliček, čeprav je v politični praksi vztrajal še nadalje na stališču češkoslovaške in ilirske enotnosti. V znamenitem članku Slovan a [ Cech (iz leta 1846), ki je obračun s tradicionalnim kollarjevskim pojmovanjem Slovanov in slovanstva, je jasno izjavil, da »Slovane, totiž Rusove, Polaci, Češi, llYrove atd. nejsou jednim narodem«, ampak vrsta samostojnih, samosvojhih narodov.^' Zgodovinska vloga Jana Kollarja v jezikovno literarnem prerodu južnih Slovanov je bila torej po marsikateri strani tehtna in pomembna. Kollarjeva pesniška in teoretična dela so skupaj z njegovim neposrednim vplivom na ; nekatere pomembne prerodne delavce prispevala k medsebojnemu zbliževanju j Cehov, Slovakov in južnih Slovanov in so pogosto posegla tudi v njihov pre- ; rodni proces. Pri tem pa Kollarjev vpliv — tako ideološki kot čisto literarni — ni imel sam po sebi vselej pozitivnega, naprednega pomena, kot o tem priča njegova usoda v slovenskem okolju, kjer je bila Kollarjeva koncepcija slovanske vzajemnosti s stališča narodnostnega prizadevanja Slovencev dokaj problematična, celo naravnost škodljiva. Obseg in značaj sprejema Kollarjevega dela, njegova intenzivnost in pomen i so bili torej tudi na slovanskem jugu odvisni od dveh osnovnih faktorjev, natančneje povedano — od njunega medsebojnega soglasja; od subjektivnih pogojev, ki jih je vsebovalo samo Kollarjevo delo, predvsem pa od objektivne \ zgodovinske situacije v tej ali oni narodni skupnosti in njeni literaturi, h kate- ; rima je bilo usmerjeno Kollarjevo delo — od družbenih razmer znotraj te sprejemajoče literature. Prevedla B o ž e n a Oroien Gregor Kocijan, Jože Koruza, Matjaž Kmecl Pedagoška akademija v Ljubljani Filozofska fakulteta v Ljubljani SLOVENISTIČNO LITERARNO ZNANJE NA ZAČETKU STROKOVNE POTI Naš namen je bil, da bi s posebno anketo vsaj približno ugotovili poglavitna področja literamozgodovinskega študija, ki jih študentje manj poznajo in ki bi jim zato morali v nadaljnjem vzgojno-izobraževalnem procesu na višji in visoki 21 Prim. Karel Havliček Borovskj, polilik a novinar (Vybor z dila), Praha 1956, 32—33. 198 šoli posvetiti več pozornosti. Da ne bo nepotrebnih očitkov in napačnega tolmačenja, naj takoj v začetku povemo, da se zavedamo pomanjkljive vrednosti ankete in da smo se zato skušali izogniti vsakršnemu absolutiziranju in neupravičenemu posploševanju. Ugotovitve so samo opozorilo, kje se pri slušateljih prvega letnika slovenistične skupine na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti v Ljubljani kažejo večje ali manjše praznine v znanju. Nič manj pomembno pa še nam ne zdi, če bi izsledki ankete opozorili tudi srednješolske učitelje in druge dejavnike, ki kakorkoli lahko vplivajo na učno-vzgojni proces v srednji šoli, kje so vrzeli, ki bi jih bilo dobro v prihodnje odpraviti. Za hkratno anketiranje na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti smo se odločili zato, da bi videli, ali so med na novo vpisanimi študenti na eni in drugi ustanovi opazne večje razlike v poznavanju gradiva, ki ga obravnava anketa, ali pa je raven pri obeh skupinah približno enaka. Po naši sodbi anketa ni bila prezahtevna, nasprotno, lahko bi trdili, da je prilagojena poprečju. To je treba pri končnem vrednotenju rezultatov tudi upoštevati. Anketa je bila anonimna, zajela pa je 74 študentov prvega letnika na pedagoški akademiji in 94 študentov I. letnika na filozofski fakulteti. ANKETNI VPRAŠALNIK ;"¦ . I. 1. Kakšno srednjo šolo ste končali? 1 — gimnazijo 2 — pedagoško gimnazijo 3 — srednjo vzgojiteljsko šolo 4 — drugo srednjo šolo, katero 5 — nimam popolne srednje šole 2. V katerem kraju ste končali srednjo šolo (npr. Ljubljana, Celje ipd.) 3. Do katerega dela predmeta »slovenski jezik in književnost« čutite večje nagnjenje? 1 —^ do jezika (lingvistika) 2 — do književnosti (literarna zgodovina in teorija) 3 — do obeh enako 4 — do nobenega ne čutim posebnega nagnjenja 4. Katera umetnostna zvrst vas poleg literature prav posebej zanima? (Možnih je več odgovorov.) 1 — glasba 2 — upodabljajoča umetnost 3 — film 4 — balet 5 — kaj drugega, kaj 5. Katere preglede slovenske slovstvene zgodovine poznate? (Navedite avtorja in naslov dela.) 6. Navedite literarne revije, ki izhajajo na Slovenskem: 7. Katere literarne revije prebirate? 1 — redno 2 — občasno 3 — nobene II. 8. Kateri je najstarejši zapisani tekst v slovenščini? 1 — stiski rokopis 2 — brižinski spomeniki 3 — celovški ali rateški rokopis 4 — starogorski rokopis 199 9. Kdo je napisal prvo slovensko knjigo? 1 — Tomaž Hren 2 — Jurij Dalmatin 3 — Primož Trubar 10. Katerega leta je izšla najpomembnejša publikacija slovenskega protestantizma — Dalmatinov prevod celotne Biblije? 1 — 1550 (1551) 2 — 1584 3 — 1582 11. Kaj je izdal kapucin Janez Svetokriški (Tobija Lionelli)? 1 — zbirko pridig 2 — slovar 3 — cerkveno pesmarico 12. Kdo je napisal komedijo Zupanova Micka? 1 — Valentin Vodnik 2 — Žiga Zois 3 — Anton Tomaž Linhart 13. Pesem »Slovo od mladosti« je napisal: 1 — Stanko Vraz 2 — Jovan Vesel Koseški 3 — France Prešeren 14. Kako se imenuje Prešernova pesniška zbirka? 1 •— Pesmi za pokušino 2 — Poezije 3 — Sonetni venec 15. Almanah, v katerem je France Prešeren objavil precej svojih pesmi, se je imenoval: 1 — Pisanice 2 — Kranjska čbelica 3 — Mladika 16. Razpravo »Napake slovenskega pisanja« je napisal: 1 — Fran Levstik 2 — Janez Trdina 3 — Fran Erjavec 17. Povest »Rokovnjači« sta napisala: 1 — Kersnik in Tavčar 2 — Jurčič in Levstik 3 — Jurčič in Kersnik 18. Ciklus pesmi »Stara pravda« je spesnil: 1 — Simon Gregorčič 2 — Simon Jenko 3 — Anton Aškerc 19. Prvo slovensko izvirno povest v prozi »Sreča v nesreči« je napisal: 1 — Josip Jurčič 2 — Janez Cigler 3 — Janez Trdina 20. Obkrožite troje Kersnikovih del: 1 — Jara gospoda 2 — Med gorami 3 — Domen 4 — Kmetske slike 5 — Lepa Vida 6 — Cvetje v jeseni 7 — Agitator 8 — Božidar Tirtelj 9 — V Zali 10 — Izza kongresa 200 21. V satirični pesmi »Firduzi in derviš« je Anton Aškerc napadel svojega in Gregor- \ čičevega velikega nazorskega nasprotnika: 1 — Antona Medveda 2 — Josipa Stritarja 3 — Antona Mahniča 22. V 80 letih sta na Slovenskem začeli izhajati dve literarni reviji; okrog ene so se ; zbirali liberalno usmerjeni pisatelji, pri drugi pa so sodelovali katoliško opredeljeni. Kako se imenujeta reviji? 23. Označite pravilno časovno razporejene pesnike m pisatelje; 1 — France Prešeren, Anton Aškerc, Valentin Vodnik, Fran Levstik 2 — Fran Levstik, Anton Aškerc, Valentin Vodnik, France Prešeren 3 — Valentin Vodnik, France Prešeren, Fran Levstik, Anton Aškerc 4 — Anton Aškerc, Fran Levstik, Valentin Vodnik, France Prešeren 24. Kaj je značilno za BASEN kot književno vrsto (obkrožite ustrezne predloge): 1 — da jo sestavljajo štiri štirivrstične kitice j 2 — dramska zgradba j 3 — da je poučna ] 4 — da je kratka 5 — da je polna tragičnih preobratov 6 — da se v njej živali obnašajo kot ljudje 7 — da je obvezno napisana v verzih 25. Od kod naziv za ROMAN (ustrezno obkrožite): 1 — iz prvotne oznake za značilno zgodnjeromantično pripoved 2 — iz prvotne oznake za vsak tekst, napisan v romanskem, ne latinskem jeziku 3 — iz prvotne oznake za nacionalni ep pri Romih (Ciganih) 26. Napišite metrične sheme tehle verzov; ' Ta črni plašč vam je v zasmeh: Oznanil je včeraj pri cerkvi birič; Trgal rože sem rudeče: Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; 27. Napišite metrično shemo italijanskega (laškega) enajsterca v Prešernovi adaptaciji (verz sonetov, tercin itd.); \ 28. Katera rimanih dvojic sodi v pojem ženske (šibke) rime: a kako b kolesa c nosimo nebo telesa prosimo Kot je razvidno iz anketnega vprašalnika, je ta razdeljen na dva dela: prvi obsega vprašanja, ki naj pokažejo nekatera nagnjenja anketiranih (pomembna za nadaljnji študij) in deloma opozorijo tudi na splošno razgledanost slušateljev, drugi del pa vsebuje vprašanja, ki terjajo poznavanje zlasti pozitivnih dejstev s področja, ki ga bodo slušatelji podrobneje študirali v prvem letniku. V anketi i ni vprašanj, ki bi zahtevala izrekanje sodb, ocen, mnenj, oznak in podobnih ! miselno-kritičnih operacij. Za začetek se je avtorjem ankete zdelo dovolj, če bi ; ugotovili raven poznavanja najbolj splošnih, vendar kolikor toliko markantnih i dejstev iz obdobja od začetka slovenske književnosti do konca 19. stoletja. V j prihodnje bomo skušali anketo izpopolniti in ji dodati nekoliko zahtevnejša j vprašanja, ki bodo terjala več znanja in sposobnosti za sintetične sodbe ter i zmožnost povezovati posamezne vsebinske prvine v pregledne celote. Na podlagi ankete lahko sklepamo, da je 64 % (ali 47) anketiranih študentov na | pedagoški akademiji (odslej PA) in 97% (ali 92) na filozofski fakulteti (odslej I FF) končalo gimnazijo in pedagoško gimnazijo. Na FF sta samo dva končala i drugačno srednjo šolo, medtem ko jih je na PA 21 ali 28%, 6 ali 8% pa jih je , brez popolne srednje šole. Glede na kraj, kjer so anketirani končali srednjo šolo, 201 izsledki kažejo, da je med anketiranimi študenti na PA 34 ali 45 *'/o takih, ki so obiskovali srednjo šolo v Ljubljani, na FF pa jih je prav tako 34 ali 36 %; v Ma- J riboru na PA 3 ali 4 % in na FF 12 ali 13 %, v Celju na PA 6 ali 8«/» in na FF i 8 ali 9 %. medtem ko je v drugih krajih na PA 31 ali 42 % in na FF 40 ali 42 Vo. V obeh skupinah je vidno izrazito nagnjenje do književnosti in literarne zgodo- ; vine (PA 49 ali 66 % in FF 72 ali 76 ",'0), preostali skupini pa imata znatno manj pristašev: do jezika čuti večjo nagnjenje 7 ali 9 "/o anketiranih na PA in 6 ali 6'/o na FF, do obeh delov predmeta »slovenski jezik in književnost« enako pa 17 1 ali 23% na PA in 16 ali 17*/o na FF (med anketiranimi na PA je eden izjavil, da ne čuti do nobenega dela predmeta posebnega nagnjenja). Očitno je, da je zani-manje za študij književnosti in literarne zgodovine večje, vendar pa se nam zdi, da tudi manjši interes za lingvistiko (po dosedanjih izkušnjah) ni zunaj normal- i nih meja. I Zanimanje za druge umetnostne zvrsti — poleg književnosti — ki naj bi jih štu- ; dentje slovenskega jezika in književnosti poznali v čim večji meri, je izrazito j usmerjeno samo na eno izmed umetnostnih področij in le pri manjšem številu 1 anketiranih na dve ali celo tri. Pri obeh skupinah je v ospredju glasba (PA 47 ¦ ali 64% in FF 60 ali 64 %), upodabljajoča umetnost in film pa sta približno na \ isti ravni (PA 34 ali 45 "/o in 32 ali 43 %; FF 34 ali 36 % in 39 ali 41 «/o), medtem ko je interes za druge umetnostne zvrsti in dejavnosti domala neznaten. (Eden med anketiranimi študenti na PA in dva na FF so izjavili, da jih ne zanima prav i nobena umetnostna zvrst.) Ker je vprašanje zahtevalo odgovor, kaj anketirane > »prav posebej zanima«, bi bilo seveda narobe, če bi iz odgovorov sklepali, kak- i šna je razgledanost anketiranih po posameznih umetnostnih področjih. Zanimalo nas je namreč le nagnjenje, ne pa stopnja razgledanosti, čeprav se po pravilu to dvoje med seboj pogojuje. : ¦ ¦ ¦-, Iz odgovorov na peto anketno vprašanje je očitno zlasti eno: kako skromno po- i znavanje pregledov slovenske slovstvene zgodovine so anketirani prinesli iz! srednje šole. Obenem smo tudi lahko neprijetno presenečeni, ker se tisti kandi-1 dati, ki so se odločili za študij obravnavane stroke, niso pred prihodom na visokošolska zavoda nekoliko bolj pripravili. 20 ali 27 ",'0 na novo vpisanih-anketiranih na PA in 39 ali 41 % na FF ni navedlo niti enega pregleda. Za preostale na PA ; pa velja: dobra polovica je navedla bolj ali manj popolne naslove in avtorje (najpogosteje srečamo Janka Kosa Pregled slovenskega slovstva, Miroslava' Ravbarja in Stanka Janeža Pregled slovenske književnosti, Francke Varlove | Naši književniki in njihova dela, Antona Slodnjaka Slovensko slovstvo idr.); i poleg tega so anketirani navedli npr.: samo Zgodovina slovenskega slovstva i (večkrat). Slovenska književnost, samo Slodnjak, Ravbar, Literarna zgodovina, Kos: Jezik in slovstvo, Kos: Pregled slovenskega knjižnega jezika, Levstik: Popotovanje iz Litije do Čateža, Hegel: Estetika, Vidmar: Pregled slovenskega; jezika itd. Na FF je od 55 anketiranih, ki so tako ali drugače odgovorili, 35 pravilno navajalo Janka Kosa Pregled slovenskega slovstva, 21 Antona Slodnjaka Slovensko slovstvo. Obrazi in dela slovenskega slovstva ali Zgodovina sloven-; skega slovstva, medtem ko je drugo takole zapisano: Pregled Zadravec-Pogačnik, Zadravec, Kidrič, Grafenauer, Ravbar, Paternu, Janežič, Kopitar, Prijatelj, Koruza, Naša beseda, Toporišič: Slovenski knjižni jezik, Primož Ramovš: Pregled'1 202 i zgodovine slovenske književnosti, Antologija slovenske poezije. Iz roda v rod duh išče pot, nekatera dela Vidmarja itd. Tudi poznavanje literarnih revij, ki izhajajo na Slovenskem, se je izkazalo za, zelo pomankljivo. Od anketiranih na PA jih 37 ali 50 % ni navedlo nobene, na FF pa 26 ali 28 %• Nadalje je na PA 17 anketiranih navedlo Sodobnost, 7 Probleme, 5 Prostor in čas, 2 Dialoge, nato pa sledijo Naši razgledi 10, Kondor 4, Nova mladika 4, Mlada pota 3, Zaliv 1, Svet knjige 1, Katedra 1, Književnost 1, Knjiga 1, Dom in svet 1 itd. Na FF je 31 anketiranih navedlo Sodobnost, 12 Probleme, 8 Prostor in čas, 7 Dialoge, nato pa Naši razgledi 6, Slovstvo in znanost 1, Literatura 1, Teorija in praksa 1, Dom in svet 1, Obzorje 1, Razgledi 1, Tovariš 1, Jana 1, Mladina 1, Slovenski razgledi 1 itd. Na vprašanje, katere literarne revije, anketirani prebirajo, jih na PA ni odgovorilo 20 ali 27 %, da nobene pa 35 ali 47 "/o anketiranih; na FF je bilo takih anketiranih, kot smo jih navajali pri PA, 48 ali 51 %. Na PA redno prebirajo; Sodobnost 2 (občasno 7), Dialoge 1 (obč. 1), Probleme 1 (obč. 3), Prostor in čas 1 (obč. 2), Naše razglede 2 (obč. 5); na FF pa Sodobnost redno 6 (obč. 10), Dialoge 1 (obč. 3), Probleme 3 (obč. 6), Prostor in ¦ čas 1, Naše razglede 1 (obč. 3). Precejšnje število — zlasti pri prvem vprašanju — je tako pri prvi kot pri drugi skupini zapisalo tudi Jezik in slovstvo in Slavistično revijo; ker smo anketiranim prej povedali, da ti dve reviji ne spadata med zahtevane, smo navajanje podatkov s tem v zvezi izpustili. Na splošno lahko trdimo, da so bili odgovori na vprašanja iz naše literarne preteklosti v znatno večji meri pozitivni, če seveda pri tem ne upoštevamo anketnih vprašanj št. 22, 25, 26, 27 in 28. Na PA je 71 anketiranih odgovorilo, da so najstarejši zapisani tekst v slovenščini brižinski spomeniki (dva sta hkrati menila, da tudi rateški rokopis), 2 stiski rokopis in eden ni odgovoril; na FF se je 85 anketiranih odločilo za brižinske spomenike, 6 za stiski rkp., 2 za rateški in eden ni odgovoril. Da je pisec prve slovenske knjige Primož Trubar, so na FF odgovorili vsi anketirani (94), medtem ko se je na PA eden odločil za Jurija Dalmatina. Več zmede je navrglo vprašanje, katerega leta je izšel Dalmatinov prevod biblije: za letnico 1550 se je odločilo 13 ali 17 "/o anketiranih na PA in 11 ali 12% na FF, 10 ali. 13 % na PA za leto 1582 in na FF 12 ali 13 %, prav pa je odgovorilo 48 ali 65 % anketiranih na PA in 62 ali 66«/» na FF (niso odgovorili 3 na PA in 9 na FF). V obeh skupinah je velika večina prisodila Janezu Svetokriškemu zbirko pridig: na PA 65 ali 88 % in na FF 78 ali 83 %; 6 na PA in prav toliko na FF je pripisalo avtorju cerkveno pesmarico in eden na PA oz. dva na FF slovar (ni odgovorilo 8 anketiranih na FF in 2 na PA). »Zupanovo Micko« je napisal Anton Tomaž Linhart so na PA menili razen enega vsi, na FF pa sta samo dva prištela to komedijo Valentinu Vodniku, preostali so prav odgovorili. Pesem »Slovo od mladosti« ni delala težav, saj je na PA samo eden menil, da jo je spesnil Koseški, na FF pa sto jo dva pripisala Stanku Vrazu, kar je seveda prav, saj sta Prešeren in Vraz napisala pesem s takim naslovom (na FF, dva anket, nista odgovorila). 203 Prešernova pesniška zbirka se imenuje »Poezije« je vedelo 71 ali 96 "/o anketiranih na PA in 84 ali 89 "o na FF; 3 na PA in 7 na FF so menili, da je prav Sonetni venec, dva na FF pa celo Pesmi za pokušino (eden ni odg.). Nekoliko slabši so bili odgovori na vprašanje, v katerem almanahu je precej svojih pesmi objavil France Prešeren: na PA je prav odgovorilo 65 ali 88% anketiranih (8 je navajalo Pisanice, eden ni odgovoril), na FF pa 87 ali 92 % (5 Pisanice in 2 nista odg.). Vsi anketnirani na PA so vedeli, da je razpravo »Napake slovenskega pisanja« napisal Fran Levstik, medtem ko so na FF 3 menili, da jo je Janez Trdina (3 niso odgovorili). »Rokovnjači« so bili za naše anketirane že nekoliko trši oreh in tako je v obeh skupinah po 14 anketiranih avtorstvo pripisalo dvojici Jurčič-Levstik (PA 19% in FF 15 %), medtem ko je na PA 59 ali 79 % in na FF 77 ali 82 % slušateljev obkrožilo pravilno Jurčič-Kersnik (1 na PA in 3 na FF Kersnik-Tavčar). Večja ali manjša zadrega je nastala pri naslednjih dveh vprašanjih: »Staro pravdo« je 5 anketiranih na PA uvrstilo med pesmi Simona Gregorčiča oz. Simona Jenka in podobno so 3 storili na FF (3 na PA in 4 na FF niso odg.); za »Srečo v nesreči«, prvo slovensko izvirno povest, pa je 5 slušateljev na PA menilo, da jo je treba poiskati v Jurčičevi ali Trdinovi bibliografiji in ne v Ciglerjevi, na FF se je tako opredelilo 6 anketiranih (2 na PA in 5 na FF ni odg.). Pričakovanja, da bodo vsi anketirani brez napake določili troje Kersnikovih del, se niso izpolnila, saj so na PA 3 med Kersnikova dela šteli Tavčarjevo zbirko Med gorami (na FF 8), eden Jurčičevega Domna (na FF 4) in eden Božidarja Tirtlja (na FF 2), 3 Tavčarjevo delo V Zali (na FF 4) in 6 Izza kongresa (na FF 3), 3 na FF pa so Kersniku pripisali tudi Lepo Vido oz. Cvetje v jeseni (2 na FF nista odg., 2 na PA pa sta določila samo dve deli). Komu je bila namenjena pesem »Firduzi in derviš«, so v obeh skupinah v veliki večini vedeli; 5 na PA in 3 na FF pa so mislili, da je Anton Aškerc s to pesmijo napadel Josipa Stritarja oz. Antona Medveda (7 na FF ni odgovorilo). Kot je razvidno iz ankete, anketiranim ne delajo preglavic le sodobne revije, marveč tudi tiste iz prejšnjega stoletja: med anket, na PA je samo 12 ali 16% slušateljev vedelo, da je v osemdesetih letih začel izhajati Dom in svet, in 34 ali 45 %, da je Ljubljanski zvon, na FF pa 16 ali 17 % za DS in 43 ali 45 % za LZ. Ni odgovorilo: na PA 22 ali 30«/» in na FF 34 ali 36%, medtem ko so vsi drugi navajali napačne naslove. Med drugim so navedli: na PA — Dunajski zvon, Kranjska čbelica. Kmetijske in rokodelske novice. Sodobnost, Pisanice, Nova nada. Zora itd.; na FF pa — Kmetijske in rokodelske novice. Kranjska čbelica. Dunajski zvon, Vaje, Zvon, Sodobnost, Naprej, Slovenec, Slovenski narod. Mladika, Preporod itd. lil'! Pravilno časovno razporejenih pesnikov in pisateljev v obeh skupinah samo po en anketirani ni obkrožil (2 na PA in 6 na FF ni odg.), preostali pa so poiskali ustrezno rešitev. Anketirani slušatelji so pri vprašanju, kaj je značilno za basen, v pretežnem delu določali po tri lastnosti, precej pa jih je ostalo pri dveh ali celo pri eni. 204 Da je basen poučna, je menilo na PA 62 ali 84 "/o anketiranih in na FF 71 ali > 75 %; da je kratka — na PA 52 ali 70 % in na FF 52 ali 55 %, in da se v njej ¦ obnašajo živali kot ljudje — na PA 69 ali 93 % in na FF 84 ali 89 %. Manjše i število slušateljev je obkrožilo druge odgovore, 2 na FF pa nista poskusila i odgovoriti. ] Na PA so tisti, ki so poiskali pravilno rešitev, od kod naziv za roman, v manj-' šini — 27 ali 36 %, na FF pa v večini — 42 ali 44 %. 42 ali 57 "/o anketiranih na PA je bilo prepričanih, da je pravilen odgovor: »iz prvotne oznake za značilno zgodnjeromantično pripoved«, na FF pa 38 ali 40%. V vsaki skupini po dva sta iskala rešitev uganke v »prvotni oznaki za nacionalni ep pri Romih (Ciganih)«. Niso odgovorili: 3 na PA in 12 na FF. ' Najtežja so bila za anketirane zadnja tri vprašanja. Za verz »Ta črni plašč vam j je v zasmeh« je pravilno napisalo metrično shemo ! na PA 31 ali 42 %, na FF 35 ali 37 "/o ank.; t brez odgovora: na PA 13 ali 17%, na FF 45 ali 47% ank.j preostali so napisali napačno metrično shemo. »Oznanil je včeraj pri cerkvi birič«: pravilno — na PA 28 ali 37 "/o, na FF 26 ali 28 % ank.j ! brez odgovora — na PA 20 ali 27 %, na FF 50 ali 53 % ank.; , preostali so napisali napačno shemo. »Trgal rože sem rudeče«: ] pravilno — na PA 21 ali 28%, na FF 34 ali 36% ank.; brez odgovora — na PA 22 ali 30%, na FF 53 ali 57 % ank.; « preostali so napisali napačno shemo. ' »Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje«: pravilno — na PA 22 ali 30 %, na FF 17 ali 19 % ank.; i brez odgovora — na PA 31 ali 42%, na FF 65 ali 69% ank.; preostali so napisali napačno shemo. Še nekoliko slabši so odgovori pri naslednjem vprašanju, ki je terjalo, naj anketirani slušatelji napišejo shemo laškega enajsterca. Na PA ni odgovorilo 40 ali 54 % anketiranih, na FF pa 70 ali 74 %; prav je napisalo 13 (ali 17 %) slušateljev na PA in 12 (ali 13%) na FF, preostali so odgovorili narobe. Žensko rimo je prav označilo 34 ali 45% ank. na PA in 19 ali 20% na FF. Nekaj ugotovitev: ] 1. Niti en anketirani slušatelj ni v celoti pravilno izpolnil anketnega vprašal- ; nika. I 2. Iz izsledkov ankete je mogoče sklepati, da ni bistvenih razlik med anketiranimi na pedagoški akademiji in na filozofski fakulteti. Vidna pa je rahla pred- i nost v prid slušateljev na PA. \ i 3. Prav tako ni bistvenih razlik med tistimi, ki so obiskovali gimnazijo, in onimi, \ ki so končali kako drugo srednjo šolo. Izsledki so tudi pokazali, da krajevna določenost slušateljev (kje so obiskovali oz. končali srednjo šolo) pri izpolnjevanju vprašalnika ni bila relevantna. 205 4. Splošen vtis, ki nam ga pušča anketa, je: — da slušatelji, ki so se odločili za študij slovenske književnosti na PA ali na FF, v večini primerov do prihoda na visokošolska zavoda verjetno niso dodatno študirali predmeta, ki so se mu namenili posvetiti (ali se vsaj razgledovali); — da je bila razgledanost anketiranih po literanem oz. literarnozgodovinskem področju v glavnem omejena le na najnujnejše v zvezi s šolskim poukom in s tistim, kar je bilo morebiti zapisano v zvezku; — da poznavanje pomembnejših dejstev o slovenski literaturi pri kar precejšnjem številu anketiranih slušateljev, ki so začeli obiskovati PA ali FF, ni bilo na preveč visoki ravni in — da je bila literarna teorija — zlasti pa metrika — za večino anketiranih neznano področje. 5. Primerjava rezultatov letošnje ankete z odgovori na ustrezna vprašanja v prejšnjih letih (to velja samo za filozofsko fakulteto, ker so bili študentje anketirani samo tam) nam kaže, da se raven pozitivnega znanja (obvladovanje najpomembnejših dejstev in pojmov) v zadnjih letih bistveno ni spremenila. Letos je opaziti le nekoliko več zanesljivosti v zgodovinskih dejstvih in manjše poznavanje metrike. Jubilant OSEMDESETLETNICA JOŽETA STABEJA Ni vsakomur dano, da bi si naložil deveti križ. Jože Stabej si ga je 6. marca, kakor je pač navajen: zgodaj, natančno ob določeni uri je sedel k pisalni mizi na Inštitutu za slovenski jezik in delal do kosila, potem na kratek sprehod, nato pa spet k delu, ki se je zavleklo v pozen večer. Tako vsak dan zadnjih petindvajset let. Ko bi ne bilo tako, bi bili brez prenekatere pomembne razprave o naši preteklosti, slovensko slovarništvo pa bi ob Brezniku ne imelo strokovnjaka, ki bi kompleksno obvladal zgodovino slovenskega besedišča. Zaradi take vrste in načina dela je ostal Stabej na Slovenskem nekako v senci, zato pa se v tujih znanstvenih krogih vedno pogosteje omenja njegovo ime. V Stabejevem dejanju in nehanju je nekaj, kar ga dela zanimivega in dragocenega. Njegovo življenje razpada v tri skoraj nasprotujoča si obdobja: iščoča, obetajoča mladost, 35-letna pisarniška tlaka in šele nato 25-letna posvečenost znanosti, le kot petošolec klasične gimnazije v Mariboru napiše kritiko Brez-nikove slovnice, izdaja dijaške liste, pripravlja slovnico domačega narečja, študira evropske jezike, prevaja, povezuje se s hrvaškim dijaštvom, vodi slovensko protialkoholno gibanje pa še in še išče ideale, za katere bi se bilo vredno bojevati. Toda Ljubljana mu obrne hrbet, zaradi pomanjkanja mora pustiti univerzo (slavistika in umetnostna zgodovina) in se zaposliti. Najprej si služi kruh 206 kot časnikar in kritik, potem pa se seveda bolj oddaljuje od začrtane poti. Dela kot politični organizator, vodja posredovalnice za delo, kot gradbeni in prometni strokovnjak. Ob okupaciji Maribora ga Nemci oropajo, zapro in z družino vred izselijo v Srbijo. Toda tudi po vrnitvi iz pregnanstva ne najde dela, ki si ga želi. Ukvarja se z organizacijo avtobusnega prometa in konča službovanje kot računovodja Javnega pravobranilstva v Ljubljani. Sele ko sreča Abrahama in se umakne v pokoj, začne uresničevati mladostne načrte. Na Inštitutu za slovenski jezik se zaposli honorarno, vzporedno pa obiskuje knjižnice, brska po arhivih, zbira gradivo in študira. Iz samouka ljubitelja se hitro oblikuje zgodovinar materialne in duhovne kulture in leksikograf. Kot raziskovalec slovenskih značilnosti in posebnosti iz preteklih dob je objavil Stabej vrsto obsežnih in na vse strani dokumentiranih razprav, ki obravnavajo zlasti s kulturno-jezikoslovne strani razvoj slovenskega čebelarstva in gojenje krompirja, koledarništvo in mesečna imena, božjepotništvo, zgodovino kozolca ipd. Večina najobsežnejših del te vrste je še v rokopisu. Napisal je tudi nekaj literarnozgodovinskih člankov. Kot leksikograt je izdal in komentiral oz. podrobno opisal več starejših slovarskih del (povečini v tujini): Bohoričevo slovnico, Enu malu besediše iz 1789, Pohlinovo Tu malu besediše treh jezikov in Glossarium slavicum ter Vodnikov nemško-slovenski slovar. Sodeloval je pri izdaji Megiserjevega štirijezičnega slovarja iz 1592. Pred izidom sta Megiserjev Thesaurus polygIottus in Dalmatinov Register. Podrobno je opisal delo in življenje mnogih slovenskih strokovnjakov, zlasti slovarnikov in čebelarjev, npr. J. Apostla, O. Cata, G. Hermana, V. Pena, M. Zagajška, E. Rothschiitza, J. Strgarja. V strokovnih revijah je objavil članke in razprave o posameznih slovenskih besedah in o slovenski leksikograiiji nasploh. Zadnji, a morda najpomembnejši Stabejev prispevek k slovenski znanosti ima obliko kartotečnega gradiva za zgodovinski slovar slovenskega jezika. Skozi Stabejeve roke je šlo skoraj milijon listkov, bodisi da je dela sam izpisal ali popravil in dopolnil prej opravljene izpise bodisi da je kako drugače odločujoče sodeloval pri ekscerpiranju. Gre za popolne izpise iz vseh pomembnih slovarjev od 16. do 19. stoletja, predvsem rokopisnih (Megiser, Hipolit, Vorenc, Apostel, Gutsman, Vodnik, Zagajšek, Pen), nekaterih slovnic in drugih za razvoj slovenskega jezika pomembnih del ter za izpis jezikovno-zgodovinskih podatkov iz Sreznikovega izvoda Pleteršnikovega slovarja. Pri teh opravilih je potrebna ne le največja natančnost v prepisu; obvladati je treba vse alfabete (bohoričica, dajnčica, cirilica, gotica, grška pisava), prebiti se skozi težko čitljive pisave, razrešiti pripise, okrajšave, citate ipd. ter izdelati za vsak listek ustrezno, dostikrat zelo težko določljivo geslo. A ne samo to — tako delo lahko opravi le človek, ki ima najširšo humanistično izobrazbo in ki je sposoben in voljan delati kot stroj za nekaj, s čimer si pač ne more ustvariti imena, za nekaj, kar bodo morda znali zares ceniti šele tisti, ki bodo nekoč izdelovali zgodovinski slovar slovenskega jezika. Zato Jožetu Stabeju ob osemdesetletnici življenja in petindvajsetletnici dela za slovenistično znanost: hvala. stane Sutiadolnik SAZU v Ljubljani 207 Zapiski, ocene in poročila Se o slovenskem »paradižu« iz 17. stoletja Tako imenovani »paradiž«, ali bolje, »hoja s paradižem«, kratka, na Adamovo in Evino zgodbo iz Geneze oprta igra v slovenščini, ki so jo v drugi polovici 17. stoletja v Ljubljani in njeni okolici uprizarjali gojenci jezuitskega kolegija, je v literaturi dobro znan.' Naše vedenje o tem zanimivem pojavu slovenske gledališke zgodovine temelji na nekaj podatkih iz latinsko napisanega jezuitskega diarija šolske prefekture (Diarium praefecturae schola-rum), ki ga pod signaturo 1/31 r med drugo ljubljansko jezuitsko zapuščino hrani Arhiv Slovenije. Vedno gre za izrecno dovoljenje, ki ga je pater rektor dal nekaterim študentom, da so lahko »na večer šli (kot se reče) s paradižem« (»ut possint noctu ire (ut vocant] cum Paradiso«). To se je zgodilo v januarju leta 1657, 1659, 1660 in 1670 ter še februarja leta 1670. Dijake je k temu gnal nedvomno tudi socialni motiv; z uprizarjanjem te, na koledniške običaje navezujoče se igre so si mogli prislužiti kak prepotrebni drobiž (lahko si mislimo, da so bili iz revnejših družbenih slojev). Nedvomno je tudi, da hoja s paradižem ni vselej potekala na ravni, ki si jo je bil predstavljal kolegijski rektor, in da je pri tem prišlo tudi do nesprejemljivih nedo-stojnosti. V diariju je za leto 1659 pripisano, da so imeli slab uspeh. Naslednjega leta so se dijaki sicer vedli dobro in spodobno, a leta 1670 so patri prej prerešetali osebe, ki so jim dali dovoljenje za uprizarjanje (bilo jih je osem), da se ne bi (morda zopet?) dogajalo kaj nespodobnega. Vsekakor je več kot verjetno, da dijaki hoje s paradižem niso uprizorili samo v tistih letih, ki nam jih sporoča šolski dia-rij, ampak tudi prej in pozneje, le da jih v diariju niso evidentirali. Omenja jo tudi Valvazor v svoji Slavi Vojvodine Kranjsko (1689), in sicer v šaljivem poročilu o nekem kmetu spod lukovškega gradu, ki je s pomočjo v hudiča preoblečenega dijaka odvrnil svojo ženo od pijančevanja. Dosedanjim piscem o »paradižu« pa se je izmuznil še neki zapis v omenjenem diariju, ki potrjuje našo misel o pomislekih, ki jih je kolegijsko predstojništvo imelo o dijaškem »paradižu«: 7. januarja 1676 je bilo dijakom najstrože prepovedano, da bi uprizarjali igro, »imenovano paradiž«, tako na trgih po mestu kot zunaj mesta (»Interdic- tum est omnibus studiosis sub gravissima poena, ne ludum, ut vocant Paradisi aut Fornicis, per urbis plateas, aut extra urbem agereant«^). To je torej zdaj zadnji neposredni podatek o igri; ta daje sklepati, da se je uprizarjanje nadaljevalo tudi po letu 1670, vendar ne z zaželenim učinkom. Po letu 1676 je bilo dijakom s kolegijske strani verjetno za vedno prepovedano, da bi še šli s »paradižem« po mestu in njegovi okolici, kar pa seveda ne pomeni, da se to kljub izrecni prepovedi vendarle ni dogajalo. Kot smo omenili, je igranju »paradiža« botroval tudi socialni moment. V tem sklopu lahko ta pojav imamo le za enega izmed tiste psevdoliterarne in glasbene dejavnosti, s katero so si v kolegijskem glas-benogledališkera delu usposobljeni dijaki zunaj šolskih zidov pridobivali dobrodošel postranski zaslužek. Iz drugih pripomb, zapisanih v omenjenem diariju, spoznamo, da so dijaki tudi ob drugih koledarskih priložnostih poskušali za miloščino na takšen ali drugačen način zabavati ljubljanske meščane. 30. junija 1676 je vodstvo vsem letnikom prepovedalo, da bi se ponoči z violinisti klatili po mestu in prirejali plese (»Prohibitio facta est per omnes scholas, ne fiant nocturnae vagationes cum fidici-nibus, saltus instituantur«^). Na kresni večer leta 1683 je bilo dijakom prepovedano, da bi se šli »burke« pri prazničnih kresovih (»Prohibitae studiosis ioculationes apud ignes festivos«*) — beseda »ioculatio« ima seveda lahko tudi bolj določen pomen, če jo povežemo z njenim znanim srednjeveškim korelatom: petje pripovednih pesmi s spremljavo instrumenta (morda violine). Pa zopet za tri kralje leta 1687, ko je bilo dijakom zabičano, naj ne nadlegujejo ljudi s svojimi pesmimi (»Prohibitum fuit studiosi^ ' G!. nazadnje F. Kalana, Slovenska igra o paradižu. Dokumenti alov. gled. muze/a, III/IO (1967), str. 199—207, in S. Skerlja, llalijansko gledoliiie i Ljubljani v pteteklih sloleljih, Ljubljana 1973, str. 33—38. * Arhiv Slovenije, 1/31 r, fol. 72v, Zapis je droben in težko čitljiv, v čemer lahko vidimo vzrok, da se je doslej izmikal očem raziskovalcev. »Fornii« pomeni obok, lahko bi se pa beseda brala tudi kot i)Fornax« (krčma v kleti?) ! v obeh primerih pomou besede ni docela jasen. ' Ib., fol. 76v. ' Ib., lol. I06v. 208 ne suis cantilenis molestent homines«^) — pač, šlo je za koledovanje. Napačno bi bilo, če bi si te in druge prepovedi razlagali z dejstvom, da se je ta zunaj kolegij ska dejavnost navezovala na razne ljudske običaje in s tem nujno seveda tudi na slovenski jezik. V kolegiju slovenščina vsekakor ni bila zapostavljena v tolikšni meri, kot se mnogokrat misli. Večina kolegijskih patrov je bila Slovencev, pa tudi med tistimi z izrazito nemškim priimkom je marsikdo opravljal slovenske pridige, iz česar sledi, da je moral obvladati slovenščino. Mimogrede povedano, slovenske pridige, za katere je istočasno skrbelo več ljudi, so bile v kolegiju redne, pa še ob neki slabo obiskani nemški pridigi leta 1712 se kronist sprašuje, zakaj neki naj bi se je otroci, nevešči nemškega jezika, udeleževali (»ob quid pueri, ignari linguae ¦germanicae, nec intelligentes, interesse de- berent concioni?«"). Tudi pustne igre (»lu-dus bacchanalisticus«) — čeravno v latinščini in nemščini — so bile na sporedu kolegijske glasbeno-gledališke dejavnosti, vendar so nad tem bdele skrbne oči kolegijskega vodstva. Pač, le strah učiteljev in profesorjev, da bi gojenci prestopali meje, določene s šolskim redom, je narekoval ukrepe, s katerimi je bila gojencem omejena svoboda zunaj šolskih zidov. Strah pred »pohujšanjem« mladine je npr, kolegijsko vodstvo napeljal med drugim tudi na to, da so dijakom — kot se bere na več mestih v omenjenem diariju — prepovedovali nastopati v kapucinskih pasijonskih procesijah v vlogah Judežev in hudičev. Mislimo, da je konec koncev tudi v takšnem pojmovanju šolske morale iskati vzrok, zakaj »hoja s paradižem« leta 1676 ni mogla dobiti svojega »placet«. Janez H o I 1e r Filozofska fakulteta v Ljubljdni O SLOVENŠČINI NA RADIU (Pripravljeno za postojnsko slavistično zborovanje) Predmet, o katerem želim govoriti, ni sama ob sebi umevna in ustrezno institucionalizirana skrb za jezik na radiu in TV. Vašo pozornost bi rad za trenutek preusmeril na poseben del programa, ki se je pod različnimi imeni in v različnih redakcijah naše hiše razvijal vsa povojna leta in ga v zadnjem času imenujemo s skupnim imenom vzgojnoizobraževalni oziroma eduka-tivni program. Ta poudarek na »zadnjem času« pomeni, da si radio prizadeva ves svoj vzgojnoizobra-¦ževalni program izoblikovati v programsko celoto in ga uskladiti z — družbeno sprejeto — koncepcijo permanentnega in usmerjenega izobraževanja. Gre za usklajevanje treh, v preteklosti bolj ali manj ločenih programskih enot: — programa, ki je predvsem namenjen skupinskemu poslušanju v osnovni in srednji šoli, a si je tudi med drugimi odraslimi poslušalci ustvaril avditorij, ki že zdaj dosega in presega število vseh učencev osnovnih šol v SR Sloveniji; — andragoško usmerjenega programa na ravni radijske univerze in mednarodne radijske univerze; — vsega ostalega programa, ki ima vzgojnoizobraževalni namen, a je v svojih prizadevanjih manj sistematičen. Tako v posameznih delih kot v programski celoti, ki se na novo oblikuje, imajo odda- je, posvečene slovenskemu jeziku in slovstvu pomemben delež, prav tako pomembno pa je poslušalstvo, h kateremu se obračajo. Eno ob drugem je torej mogočno sredstvo, s katerim lahko slavistična stroka ne le neposredno posega v vzgojnoizo-braževalno delo v osnovnih in srednjih šolah in ga vzdržuje na ravni, ki jo je dosegla stroka kot celota, temveč lahko z njegovo pomočjo doseže še mnogo več: z dobro premišljenim delom v tej smeri lahko oblikuje aktiven odnos do jezika, denimo: raven »jezikovne zavesti« pri ne tako nepomembnem delu Slovencev. Programski delavci, zlasti tisti, ki delamo v vzgojnoizobraževalnem programu, smo prepričani, da ponujena možnost doslej ni bila dovolj izkoriščena, predvsem pa, da je bila izkoriščena premalo načrtno. Svoj delež krivde za takšno stanje stvari sprejemamo brez oklevanja, če lahko ob tem pripomnimo, da je tudi slavistična stroka, predvsem njeno strokovno društvo, nekoliko pozabljala na tako imenovane elektronske posrednike pri dejavnosti, ki je sicer tradicionalna oblika slavistike in sloveni-stike pri popularizaciji njenih strokovnih dosežkov. Glede na to prepričanje predlagamo, da ta zbor premisli, kako izrabiti možnosti, ki se ponujajo v naslednjih smereh: ' Ib., fol, 117v. ' Ib., fol. 251. 1. Bolj ali manj redna popularizacija znanstvenih dosežkov in znanstvenih delavcev — slavistov v oddajah, kakršne so NAŠI ZNANSTVENIKI PRED MIKROFONOM, ZNANOST IN DRUŽBA in podobne. 2. Sistematična strokovna skrb za programe, namenjene osnovnim in srednjim šolam, pri čemer je treba upoštevati, da imajo ti programi preko 200.000 poslušalcev zunaj šole, da so torej neke vrste ljudska univerza za prebivalstvo, ki ima splošno izobrazbo približno na ravni dokončane osnovne šole. 3. Skrb za cikluse oddaj na ravni radijske univerze; ti naj bi bili posvečeni strokovnim problemom, ki imajo širši družbeni pomen; na primer takšnim, kot je problem strokovnih jezikov, problem pogovornega jezika in podobnim. 4. Posebno področje, na katerem zaostajanje postaja zaskrbljujoče, je vzgojnoizo-braževalno delo med otroki naših delavcev v tujini. Mnenja smo, da je govorjena beseda najboljše sredstvo za ohranjevanje njihove jezikovne in kulturne pripadnosti matičnemu narodu. S kasetno produkcijo ustreznih programov se ponuja skorajda idealno, tehnično preprosto in ceneno sredstvo za učinkovite intervencije. Potrebna pa je ustrezna pobuda, pospremljena s strokovno pripravljenimi programi. Institucionalizirane možnosti za sodelovanje na strani RTV so široko odprte zlasti po ustanovitvi programskih sosvetov za posamezne programe in strokovnih programskih komisij za nekatere dele vzgojnoizo-braževalnega programa. Morda bi kazalo razmisliti o tem, da se tudi v okviru slavističnega strokovnega društva najde primerna oblika združevanja znanstvenih in strokovnih delavcev, ki bi bili pripravljeni del svojega časa posvetiti naštetim in nenašte-tim nalogam in bi hkrati uživali podporo stroke kot celote. Janez Dokler RTV Ljubljana POPRAVEK Pri Jakopinovem članku o priimku Sovre v prejšnji številki je po pomoti izpadla opomba 3, ki je takšnale; ^ Gl. S. Bunc, Pogled v slovensko onoma-stiko, SR IV (1951), 77—86, posebno str. 81. Manj verjetno je, da bi priimki Tolič^ Toličič, Tola, Tolas, Tole izhajali iz osnove tol- (npr. v glagolih; sh. taliti, rus. uto-liV, sloven. tolažiti), ki je znana iz starik slovanskih imen Tolimir, Tolignev, Toli-slav (prim. Skok ERHSJ III 479-80). ZAKLJUČNI RAČUN JiS na dan 31. 12. 1975 AKTIVA PASIVA Ime računa Ime računa 1. Blagajna 2. Žiro račun 3. Dolžniki 1974/75 4. Dolžniki 1975/76 5,25 38.644,00 899,10 19.713,90 1. Lastna sredstva 2. Časovne razmejitve 38.649,25 20.613,00 Skupaj 59.262,25 Skupaj 59.262,25 OBRAČUN doseženih in porabljenih sredstev Ime računa Ime računa 1. Stroški tiska 2. Honorarji 3. Prispevki od hon. 4. Stroški uprave 5. Razlika doseženih sredstev 190.111,65 61.935,80 10.222,10 17.250,85 9.133,60 1. Subvencije: KSS ISS SDS 2. Realizacija 93.000,00 30.000,00 64.500,00 101.164,00 Skupaj 288.664,00 Skupaj 288.664,00 Sestavila Ema Graul Glavni urednik dr. Matjaž Kmecl