-----    5    -----
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Dunaja. /21. decembra smo imeli tukajšni Slovani besedo v velikih Sperl-ovih sobanah. Zbrala se je silna množina gostov, med njimi naj imenitniši osebe, ki žive zdaj na Dunaji. Umetniki so se skazali, kakor se je po njih slavi pričakovati dalo. Tako gosp. Rubinstein, rojen Rus, morebiti pervi sedanjih pianistov, in gosp. Teršak eden naj izverstniših igravcov na flavti. Pele so se posamezne pesmi češke, serbske in slovenske. Tudi mi Slovenci smo imeli pevko, ki nam je učinila čast. Bila je gospodična Irena žlahna Ficht enau-ova; ona je bila, kakor se je govorilo tu in tam, kraljica zabave, njeno petje je navdušilo celo družino. Nazadnje je speval močen kor „kitice" spletene iz pesem vsih slovanskih narečij. Bila je to perva slovanska „beseda" pravega imena od leta 1848. Bile so sicer tačas zlo vsako leto „besede" pa le bolj priproste veselice, v ktere je prišel komur je bilo ljubo. V prave besede pa, ktere se prištevajo k najsijajsnišem Dunajskim veselicam, zamore le izverstna drušina, ali po naročilu ali pa po povabljenji. — Ko je bilo končano petje in igra na glasoviru in na flavti, se je začela druga veselica,  Jeli so  leteti zamaški buteljk
proti stropu in vino se je penilo po dolgih kozarcih. Komaj je bilo mogoče najti prostora toliko je bilo gostov. Mojster Strauss s svojo drušino nam je gode! pri veseli večerji. - Nadjamo se večkrat enakih zabav, ker želja po njih je bila občna. Morebiti bomo imeli predpustom slovansk bal, govori se saj zlo o  njem.
Iz Kopra 21. decembra. B. Oznanite ljube „Novice" svojim bravcom in mnogim prijatljom, kteri živijo sem ter tje po Slovenskem, naglo smert visoko spoštovanega m častitljivega gospoda Andreja Ulčnika, fajmoštra všmarji (Monte) blizo Kopra v Istri. Ta gospod so se rodili 29. novembra 1802 v vasi Žagaj St. Peterske fare na doljnem Štajerskem; bili so posvečeni za mašnika 22. avgusta 1830. Skoz 24 let so bili ali za namestnika ali potem za fajmoštra pri imenovani fari.
Predolgo bi bilo popisati vse njih zasluge za vero, cesarja in dom. Pojte sami v Šmarje in vidili bote vredjeno faro in njih prebivavce, kteri od svojega pokojnega fajmoštra podučeni spoštujejo vsako oblast in spolnujejo božje pa tudi posvetne zapovedi; vidili bote olepšano cerkev in farovž, lepo podučene v nauku keršanskem stare in mlade. Ko so se leta 1848 sardinske barke v bližnjem morji ošabno vozile in obračale svoje žrela proti lepim slovenskim goricam blizo 'Kopra, in je v bližnjih istrijanskih potalijančenih mestih marsiktero serce kipelo za sovražnika; takrat so vzdignili ranjki gospod fajmošter Smarski krepki glas svoj in z Iju-beznjiVo besedo nagovarjali svoje farmane k zvestobi do cesarja in domovine. Dnevi so bili takrat topli, in veliko je pomagala beseda modrega pastirja. Prisvitli cesar, spo-znavši udanost in vernost ranjkega fajmoštra, so jim poslali zlati križ s krono za zasluge.
Pri pogrebu 12. dan t. m. so pokazali farmani, kako neizrečeno so ljubili svojega gospoda. Ko so Kerkavški te-hant, gospod Jože Kutnar po sveti maši na prižnico stopili, in ko so začeli s krepko slovensko besedo govoriti v cerkvi natlačenim Smarčanom od pokojnega fajmoštra, takrat ni bilo očesa, ktero bi ne bilo solz točilo, ni bilo poslušavca, kteri ni glasno jokal. Mlado in staro, ženske in moški, prijatlji in nekdanji sovražniki pokojnega so na njegovem preranem grobu milo zdihovali in s tem očitno pokazali, kaj so jim ranji fajmošter bili. — Naj jim bode žemljica lahka!
Iz Ptujske okolice. A. S. Sprejmite ljube „Novice" tudi enkrat iz našega kraja nektere verstice. Na denB. D.M. prečistega spočetja smo pri sv. Lorencu v Slovenskih goricah lepo slovesnost obhajali; ta den smo namreč v turn potegnili veliki zvon, črez 20 centov težak, kterega nam je daleko po svetu sloveči mojster gosp. A. Samasa v Ljubljani vlil. Ta zvon so farmani napravili na spomin dobrega leta 1856. To leto je bilo skoro povsod prav rodovitno, posebno pa pri nas, kjer je prirastlo vsega v toliki obilnosti, da najstareji ljudje ne pomnijo tako dobre letine. Hvaležnost dobrotlivemu Bogu za pridelke imenovanega leta je izrečena tudi v pesmici, ki se je pri ti priložnosti pela, iz ktere povzememo sledeče verstice: Veste, zakaj ste zvolili           Z njim bi radi vi zapeli
Velki zvon si farmani ?           Čast no hvalo Večnemu,
Peneze zakaj vložili                Da ste lani dost naželi
V roke ste duhovnimi?           Vi na polji svojemu.
Novi zvon ste si zvolili          Ž njim bi radi hvalo dali
Dobrem' letu na spomin,         Ljub'mu Bogu vi 'z serca,
Ž njim bi radi vi spolnili.      Da ste lani dost nabrali
Kar želi vsak dober sin.        Vinca tud kaj  dobrega.
Velki zvon ste dali zliti, Da ob enim vse povem Ker hvaležni čete biti Večnem' Bogu, dG!}ro vem I itd.
Veselje se je bralo vsem  na   obrazu,  in vse je težko pričakovalo   čuti   novi   zvon;   kadar  se je   zvon  pervikrat
------    6    -----
oglasil, ni bilo veselja ne konca ne kraja. Mnogi so rekli J „Kak lepo poje! Ta zvon nima daleko okoli nikdi para^ Krajnci so pač le strici".
Pri obedu so gostoljubni gosp, župan Ant. Jaklin med dostimi drugimi zdravicami tudi gosp. Samasa-tu, ki nam je z novim zvonom toliko veselja napravil, serčno „živio" za-kliknili, kar so vsi pričijoči gospodje enodušno ponovilk Tako smo serčno vesel den sprevodili, kteri bo LovTenča-nom vedno nepozabljen ostal. Castitemu gosp. župniku Ant. Jaklin-u, pa gre hvala, da so s krepko besedo svoje farane napravili, da so si novi zvon omislili.
Iz Reke 28. decembra. Zelo prijetni dnevi jesenski^ kakoršnih še stari Ijudjemalo pomnijo, so nam napravili tudi prav vesel in prijeten početek zime. Podnebje je večidel jasno, noči so malo hladne, v jutro kda kda opazujem«^ malo slane, po dnevu bi pa človek rekel, da sedaj ni mesec december, ampak maj. — Velika je to dobrota, in posebna božja previdnost za siromaške živinorejce, kterim je povsod to leto reje za ljubo živinico zmanjkalo, še veča pa za rokodelce in težake, ki pod milim nebom morajo za se in svojo borno obitelj košček kruha priskerbeti, kakoršnih se v našem mestu^ in mestnej okolici obilno najde. — Tudi božične praznike smo imeli prav lepe in prijetne, žarko solnce nam je dobro pripekalo, in je mnogim zimsko suknjico za nekteri dan prišparalo. — Včerej jutro pa 48 minut čez dve smo čutili potres, ki nas je zbudil iz sladkega sna^ Terpel je cele 2 sekundi; čeravno nas je dobro s posteljami vred zazibal, vendar ni napravil nobene škode !
P. A. V. Grajenski.
Iz Admonta na sv. večer. E. R. Ravno, ko sestavek za jjNovice^' pišem, zapazim čudno klepetanje okin, vrat in drugih pohišnih reči, in kaj je bilo? Potres je bil okoli dveh popoldne, terpel je 4 ali 5 trenutkov; potem je sledil drugi okoli štirih, in tretji okoli desetih zvečer; vselej je prišel od zahoda. Proti polnoči se je zopet zemlja dvakrat zaporedama stresla, da smo se vsi prestrašili, kolikor nas je bilo sobranih pri juterni molitvi (matu-tinum). Vendar ni napravil nikakoršne škode. Radovedni smo slišati, ali je bilo tudi po drugih krajih kaj potresa in od ktere strani je priderdral in kakošiii posebni premeni so se zapazili na zrakomeru.'"^^)
Iz Celovca 1. januarja. — Tudi na Koroškem smo imeli 25. decembra potres. Zjutraj kmalo po drugi uri so ga čutili v Sent-Vidu nad Celovcem, kjer se je zemlja kake tri sekunde tresla. Tudi v Celovcu in Spitalu je bil potres, in kakor zvemo, so ga čutili tudi naši sosedje v gornji Avstrii. Nesreča se ni nikjer zgodila.
Iz sv. gore nad Vačami. 1. januar. Drage „Novice!" razglasite ljudem v poduk in svarjenje naslednjo prigodbo,. ki se je pretočeni advent v tukajšni Semniški fari pripetila. Neki ubožen bajtar je dal v peči tlak narediti in od znotrej ometati. Da bi se to polagama usušilo, ni žena njegova v peči zakurila, ampak sta si prinesla zvečer ž e r j a v i c e v hišo in se zdrava spat ulegla. Drugi dan najdejo oba mertva na tleh ležati. Ogelni sopuh ju je zalopnil. Čudno je pa, da 4 leta staremu sinku, ki je pri njima ležal, ni bilo nič — mater je klical, naj ustanejo in mu dajo jesti — bilo je namreč že okoli štirih popoldne, ko so ju našli; bajta pa stoji v gerdem berlogu, čisto na samem. — Da bi take nesreče ljudi zmodrile, ne spati v presnem zi-dovji, iji ne stani ce greti z živim ogljemi
Iz Ljubljane 2. jan. — Danes so pokopali v Ljubljani 84 let starega moža in njegovo ženo ob enem. Milo je bilo viditi trupla, ki ste mnogo let v življenji^ bile zvezane, tudi po smerti zedinjenje pokopati nesti. — Častiti fajmošter v pokoji, gosp. Jernej Medved  je umeri za vodenico
*) „No\ice"   so omenile   že   nekterih   potresov;  danes  povemo od najhuj ega na Napolitanskeni.                                             Vred.
30. dec. v Ljubljani. Neulrudljivi pisatelj slovenski, ki je pridno delal za si ovni k, kteri se ravno natiskuje, je tako rekoč na smertni postelji doveršil slovenski slovnik rastlinstva.— Tudi gimnazialni profesor, g. Juri Lnžar je umeri. — Preteceno leto je se pred svojim poslovljenjem nam več žalostnih prihodkov zapustilo. Na Viču je neka ženska svojemu možu z glavicami netilnih klinčkov v božični potici zavdati hotla. Pa božja previdnost je cula in hudobno babo posvetni pravici izročila. Predzadnji dan leta je na ljubljanskem kolodvoru delavec nekako zmes žganih pijač popil in v 4 urah je bil merlič.
------     7    -------