—,    41    .«— IVA:
Kje ste, dnevi veselja?
j   |   f^h^         |   f uda zitna je bila tisto leto. Na oglu Paternostove
^jBf                hiše je naredila zamet, visok kakor gora. A malo
*-—(fffi^      ¦         naprej pri naši hiši je bila cesta suha in čista. Le
JJ «   _)    J        kadar je burja zavriskala tam< od Pečne rebri, je
""^Jfe^T                zakril droban sneg cesto, kakor bi zavihral pro-
>||^$pL               zoren pajčelan v zraku.
j«|fcjcR                    Možje, zaviti kakor Eskimi, noge v žaiklje-
J   l        '(M J        vm1' so kidali m razmetavali sneg. Da jih ni bilo L        —                     —^  kakor vrabcev v strnišču, bi jim burja sproti na-
B     nosila nazaj snega.
wi            Mi otroci smo gledali skozi okno v bLlo prirodo. Zdelo se nam je
H tako lepo, da nam je srce vrisikalo neskaljenega veselja. Najrajši bi bili V   skočili na cesto naravnost tja na vrh zameta.
Ml            Na nasprotni strani ceste so kukali izza zasneženih šip Paternostovi
H   malčki. Vselej, kadar smo se spogledali, Simo prasnili v smeh. H           Bilo jih je lepo število, tako da ni bilo za vse prostora pri oknu.
H Vlado je seveda hotel biti prvi. A Zora, ki je posebno ljubila beli snežec, ^B   ga je vedno odrivala v stran.
^m           Pravi dirindaj je bil zunaj. Kadilo in melo je, da je bilo veselje gledati.
^B Burja je udarjala na svoj inštrumient polnoglasno in godla zdaj veselo-H razposaieno, zdaj žalostno-plakajoče... V zraku pa so plesali najdivnejši H ples beli kosmiči s sneženimi muhami. Družili so se in trgali ter veselo se H   sukajoč padali na belo pregrnjeno zemljo.
H           Takrat so se odprla vrata, in pritekla sta v sobo Paternostova
H Mara in Vlado. Vlado je imel očetovo kučmo, ki mu je segala skoro do H nosa. Mara pa je v naglici zgrabila pisano odejo s postelje in se zavila H vanjo. Ušla sta z doraa skozi kuhinjska vrata na dvorišče in naravnost k H   nam.
H           »Hura!« smo zaklicali veseli, se prijeli za roke in zarajali okolo mize.
H  Vlado in naš Mirko pa sta začela ono:
^B                                                 ,Mi smo mi, mi stno mi,
^B                                                smo \z Postojnce doma .. ."
B           »Iz bele Postojnce!« smo zakričali, zavriskali in papirnate kepe so
H   zašumele v zraku.
H           Naša mama je prihitela vsa preplašena gLedat, kaj je. Mislila je
H   menda, da je prišla sama burja z vsem svojim vriščem in truščem v našo
H  sobo.
H          Sprejeli sino jo z veselim kričem, potisnili jo v naš krog in zaplesali
H   okolo nje:
^B                                                    ,,Kolo, kolo, kolovrat,
^B                                                   vsakdo pleše z nami rad!"
—^,    42    .«—
Hote ali nehote nam je morala pomagati uganjati burke.
Se bi ne bila uboga mama rešena nas ponednežev, da ni tam nekje zunaj tako lepo zacingljalo. Kakor bi se bližal sami sveti Miklavž.
Hipoma smo bili pri oknu, da bi videli. Vsi smo hoteli biti prvi. Naval Bolgarov na Lozengrad ni mogel biti hujši. Seveda nisino mogli nič zato, da smo razbili dve šiipi.
Možje kidalci so prišli ravno do ogla naše hiše. Visoka gora snega je bila predrta. Burgerjeve sani so vcselo drčale skozi sneženi predor proti kolodvoru.
Tudi mi otroci smo imeli lepe, velike sami. Vlado in Mirko sta izpro-žila misel, da bi šli poizkusit, kako se vozi po odkidani cesti.
Vsi smo veseio zaploskali z rokami in zaklicali: »Pojdimo, pojdimo!«
Toda kako priti venkaj! Mame smo se bali. Ona nas gotovo ne bi pustila, č,e bi jo tudi ne vem kako lepo prosili.
Po kratkem posvetovanju smo se odločili, da pojdemo skozi okno.
Toliko smo bili vendar pametni, da smo se zavili, kar največ mogoče. Pobrali smo vse šerpe in čepice, vse rute in ogrinjala, rokavice, očetovo suknjo in materino gorko jopico, sploh vse, kar je bilo mogoče najti v sobi. Tako smo se našeinili, da je bilo več cunj kot nas. Dobro vem, da sem imela jaz trojne rokavice, namreč: svoie, materine in povrhu še očetove.
Natihoma kakor tatovr smo se splozili skozi okno na cesto.
Mirko je privlekel iz drvarnice sani. Vlado je pa zapazil v kotu smrečico, ki je stala tam, od Božiča. Prinesel jo je naplano. Navezali smo ji na vrh belega, modrega in rdečega papirja — slovensko trobojnico!
Srečno stno se naložili na sani, ko smo se že parkrat prekucnili v sneg. Bila nas je živa kopica. Pepi, ki je sedel zadaj, je vsak hip izginil v snegu. V sredi je sedela Tončka in držala smrečico.
Odpeljali smo se na veaelo potovainje. Toda naše veselje ni trajalo dolgo.
Zapazili so pisano družbo Paternostovi, prihitela je na prag naša
Oj, groza! Tam nekje za šipo smo zagledali — debelo šibo. Zaslršali mama. smo glasove, ki nam niso obetali nič dobrega.
Razpršili smo se kakor jata kokoši, kadar prileti med nje kragulj.
Paternostova dekla je pobirala po snegu ogrinjala, ki smo jih izgubili pri begu.
Mirko je ves pobit vlekel prazne sani. V snegu je pa tičala in jokala mala Vida, ki se ni mogla rešiti iz svojega omota.
Doma smo pa peli — novo mašo. Ne veitt, kje je močneje padalo, pri Paternostovih ali pri nas. Menda najbolj po meni, ki sem bila najstarejša.
Vendar je bilo lepo takrat. Kje ste, dnevi čiste radosti?!