List 95.
Saj bi bilo vendar prav, če bi skušali več živinske klaje (hrane) pridelovati.
Še vse premalo je gotova resnica spoznana, da podlaga skor vsacega gospodarstva so dostojni pridelki živinske klaje (hrane).
Kaj pa bomo sami jedli, — s čem bomo davke plačevali, — s čem si obleko kupovali, če si ne bomo iz zernja skupili nekterih goldinarje? — nas bo zavernil ta in uni.
Pa sej tega nismo nikdar terdili, da naj bi gospodar le za živinčeta svoje skerbel, in tudi danes le ponavljamo, da naj seje gospodar na svoji kmetii toliko klaje, kolikor je je primerno velikosti njegovega zemljiša. Dobiček, ki bode iz tega izviral, je res tako velik, da noben umen gospodar ne bo mogel oči zatisniti pred njim.
Prav po domače se hočemo o tem pogovoriti. Pa govore od tega ne bomo praznih besed pobirali, temuč le skušinj se deržali, kakor jih vidimo pri nas, in nahajamo tudi zapisane v bukvah druzih dežel.
Petero poglavnili dobičkov hodi za gospodarjem, ki si primerno mero klaje prideluje. Na-šteii jih bomo naj poprej po versti, in potem pretresli vsacega.
Pervi dobiček je: da s sevo trav in detelj zboljšujemo čedalje bolj polje svoje.
Drugi dobiček je: da imamo s pridelovanjem klaje manj dela in nam je manj delavnih rok treba, ki so zdej drage.
Tretji dobiček je: da gospodar, ki prideluje primerno mero klaje, zamore tudi primerno števHo živine imeti in jo bolje rediti.
Četerti dobiček je: da zamore gospodar govejo živino v hlevu rediti, če si prideluje klaje po potrebi.
Peti dobiček: da si z obilnišo in bolje re-jeno živino napravlja več in boljšega gnoja.
Ti peteri dobički so po skušnjah tako poter-jeni, da se ne da nobena pametna beseda zoper govoriti. Ker pa je vendar treba, da se vsaka stvar do jedra pretrese, bomo tudi mi teh 5 glavnih stvari prerešetarili. Preden pa začnemo, še enkrat ponavljamo: da naša misel ni, da bi se imele travne in deteljne semena nezmerno sejati, ampak le primerno naj se sejejona vsaki kmetii, če ni le celo mala kmetija, ki jo gospodar z malo stopinjami obhodi, — od tacih ni govorjenje, ker na tacih kmetijah, kjer sila kola lomi, ne more umno gospodarstvo kol voditi. „Kjer ni nič, je tudi cesar pravico zgubil.    (Dalje sledi ")
List 96.
Saj bi bilo vendar prav, če bi skušali več živinske klaje (hrane) pridelovati.
(Dalje.)
Rekli smo, da: 1) si s sevo detelj in trav za živinsko klajo zboljšujemo polje* In to je resnično — zakaj za sevo klaje je treba njivo pridno obdelavati, da se detelja ali trava dobro spo-naša; potem pa detelja in trava plevel na njivi zatiruje in dela senco zemlji,v in po vsem tem se njiva sčisti in zrahlja. Cez vse to pašo deteljša r odovitne, ker detelja in trava zemlji skor nič moči ne izpije, marveč zemljo po obilnih koreninah in njenih izrastkih še le pognoji. Od tod pride, dana deteljših in seniših, kjer je zemlja čista, rahla in močna, se obnaša žito in vsak drug sad posebno dobro in so potem pridelki obilniši. Že zatega voljo ravna umen gospodar tako, da pridejo o pravem redu detelja ali druge travne semena na vsaki njivi na versto.
Dosti manj dela je z njivo, kjer se detelja ali seno prideluje, smo tudi rekli. Tudi to je očitno in nam ni treba bolj razločno razlagati, ker vsak gospodar ve, da je z žitom in drugimi sadeži od seve noter do zadnjega dela, več opraviti, kakor z živinsko klajo, in če bi ga tudi ravno toliko bilo, ga saj ni več.
Gospodar, ki prideluje primerno mero klaje, zamore več živine imeti in jo bolje rediti. Da je živina naj večje bogastvo kmetovavca, je poter-jena resnica, ker, naj živino molze ali pa pita, vse se dobro splačuje, če ima doma pridelane klaje zadosti. Kmetovavec, ki si mora klaje kupovati, bo živino le slabo redil, in pomnožil je ne bo lahko.
In kar je nadalje še poseben dobiček, je to, da gospodar, preskerbljen z obilno klajo, živino tudi poleti lahko v hlevu redi. Res je in tajiti se ne da, da živina se na paši naj bolje počuti, ker živina po svoji natori ni vstvarjena za hlev, ampak da naj živi na prostem; le človek jo je vtaknil v hlev, ker on ne vpraša potem, kaj je živini ljubše, ampak kaj je njemu bolj na dobiček. Če je pa živina tudi na paši bolj zdrava, njeno mleko po paši bolje in meso okusniše, vendar dobički hlevne reje presežejo pašno rejo veliko veliko. Zakaj? Zato, ker: 1) si gospodar polovico zemljiša prihra-nuje, ako redi živino v hlevu. Kako to? Takole: če odrašeno govedo na navadnem pašniku potrebuje 3 orale, da se preživi, bo izhajal gospodar s poldrugim oralom, ako na tem prostoru prideluje klajo. (To kaže, kako pametno je, občinske pašnike razdeliti*) V hlevu — pravi pregovor — je živina le z enim gobcom, na paši pa je s sedmerimi, ker zraven te klaje, ki jo povžije, je potepta veliko več in ognjusi z blatom in scavnico. 2) Živina v hlevu puša gospodarju ves gnoj, na paši gre ves v zgubo. 3) Če ima gospodar živino celi čas v hlevu, jo ima v vsem v svoji roci, kar
živež, pleme, snažnost in vse drugo vtiče; v hlevu ji ni treba večkrat stradati in žeje terpeti, je komarji in drugi merčesi ne pikajo, ne pride s ptujo dostikrat bolno živino v dotiko itd. Zato po vsih tistih krajih, kjer gospodarji niso ravno po legi kraja hote ali nehote prisiljeni živino na paši imeti, velja hlevna reja za cvet popolnega kmetijstva.
In poslednjič: si gospodar, če more več živine rediti, napravlja tudi več in bolje ga gnoja. Če je pa več klaje, je več živine; če več živine, je več gnoja; če več gnoja, je več bolje obdelanega polja; če več dobro obdelanega polja, več pridelka; če pa več pridelka, je več dobička. Tako se mota eno iz druzega.    (Konec sledi.)
List 97.
Saj bi bilo vendar prav, če bi skušali več živinske klaje(hrane) pridelovati.
(Konec.)
Kakor pri vsaki reči tudi pri ti brez izgovorov ne bo. Reklo se bo: če bomo bolj za klajo skerbeli, pa ne bomo imeli kaj na prodaj peljati, ne bo žita ne slame. Al ta izgovor je prazen, če si gospodar le klaje in žita v pravi razmeri prideluje , — potem ne bo une preveč, tega pa ne premalo; naša beseda je le: da obojega naj bo ravno prav. Ako se klaje prideluje toliko 3 kolikor je ta in una kmetija pripuša, in gospodar v pridelovanju klaje umno ravna, naj nam verjame, da mu ne more nikakor v škodo biti, ampak v gotov dobiček mu bo, ker bo potem zamogel več živine in boljši rediti in po nji povzdigniti kmetijo svojo. Res je, da na tisti njivi, kjer detelja stoji, se ne bo naželo žita za prodaj, vendar je pa tudi poterjena resnica, da enmalo manj žita, pa enmalo več klaje zboljšuje kmetijo veliko bolj, kakor če se nasprot ravna in več žita pa celo malo klaje prideluje. Tega vzapopasti ni težko.
Če se zavolj žita zanemarja klaja, to je, če se v primeri z žitom prideluje premalo živinske piče pa preveč zernja, ima gospodar res velik kos zemlje z žitom obsejan, — al vprašanje je: kolikšen pridelk žita in slame bo dal ta kos zemlje? Odgovor na to vprašanje je gotov tale: da donesek žita in slame v tacih okoljšinah bo le majhen. Pa zakaj? Zato: Če gospodar zanemarja klajo, to je, če je ne prideluje toliko, kolikor je je primerno za njegovo kmetijo, ne more dosti živine imeti; če pa ima premalo živine, ni mleka in tudi za mesarja nima živine, pa tudi gnoja ne; s čim bo gnojil? in koliko bo pridelal na taki zemlji? In, postavimo, da ima pri vsem tem, da malo klaje pridela, več živine, — kakošna bo ta živina? Če hoče živina gospodarju dobiček donašati, ne pride na to, da ima le več repov v hlevu, ampak na to: kako jo redi. Dve kravi, če imate dosti klaje, donašate po gotovih skušnjah več dobička, kakor štiri, če stradajo.
Če tedaj gospodar nima toliko živino, kolikor bi bil je imel imeti po velikosti svoje kmetije, bojo njegovi pridelki žita in slame zmiraj pičli, ker njiv ne more gnojiti, kakor je treba, in kako bo gnojil, če nima dosti živine in dobro rejene ? Kdor pa si da le po vrabcih gnojiti, svoje žive dni ne pride iz slame na pirnico. Zakaj, če že žito ne more veselo rasti, ako se mu ne gnoji zadosti, ima še to lastnost, da povživa veliko redivnih drob-cov iz zemlje in da njiva čedalje bolj peša, če leto za letom mora le žito roditi.
Če pa si gospodar prizadeva več klaje pridelovati, to je toliko, kolikor je prav za njegovo kmetijo, je pa vsa druga, in dobro se plačuje, če je  žitu  tudi  več prostora   vzel   in  ga  dal  klaji.
Zakaj? Zato, ker z obilnišo klajo si bo zamogel več živine rediti, z obilnišim gnojem njive bolje gnojiti, in manjši kos pa dobro pognojen mu bo donašal več žita in slame, kakor velika pa pusta zemlja. In ker bo z žitom verstil klajo, bo njiva zmiraj rahla, čista, močna, rodovitna — pridelki tedaj na nji zmiraj večji.
Recimo pa — čeravno ne damo veljati — da gospodar od tega časa manj žita in slame prideluje, odkar seje enmalo več klaje pa enmalo manj žita — je vendar gotovo, da tisti manjši pridelk žita se obilo nadomestuje po lepši in boljše rejeni živini, ktero gospodar ravno tako lahko speča in dobro proda kakor žito. Al morebiti ne? Kaj je morebiti gospodar na zgubi, če namesto žita more prodajati teleta ali pa kravo ali vola? Gotovo da ne!
Iz vsega tega tedaj, kar smo v tem spisu rekli, posnetim z gotovih skušinj, bo menda vsak umen gospodar, ki se ne derži terdovratno starega kmetovanja, lahko spoznal, da brez primernega pridelovanja klaje in pomnoženja živine, se vsaka kmeiija le klaverno vede, in če ima gospodar polje, ga zamore k obilnišim in boljšim pridelkom siliti le z živino.
Vendar mi priporočamo le primerno mero klaje, to je tolikšno, da je klaja z žitnim pridelkom v pravi primeri, in če ima gospodar že dosto sen o žet, mu ni treba še obsevati njiv s klajo. Rečemo celo, da bi kmetovavec napčno ravnal, če bi premalo žita pa preveč klaje sejal in vse svoje dohodke edino le v živinoreji iskal. Že za tega voljo bi bilo to napčno, ker umen gospodar ne sme svojega dobička nikdar le na eno kvarto staviti. Le v tacih krajih, ki so blizo velicih mest, kamor se vsi živalski pridelki hitro in z dobičkom spečavajo, se zna živinoreja povzdigniti čez vse drugo, —drugod pa ne.
Drugikrat bomo razlagali, ktera primera med klajo in žitom je prava.