OKTOBER V RUSKI LIRIKI
ODA REVOLUCIJI
Vladimir  Vladimirovič  M a j a k o t s k i (1893—1930)
Tebi,
izžvižgana,
zasmehovana,
tebi,
izražena v zmerjanju bajonetov
iznad vseh psovk
kUčem zavzeto
ode praznično
»O!«
O, ti živalska!
O, ti otroška!
O, ti brez vrednosti!
O, ti velika!
Kakšno ime še imaš, da kličem te z njim?
Kam se obrneš, kam se podaš, dvolika?
V gradenj skladnost,
na kup ruševin?
Strojniku,
ovitemu s prahom premoga,
rudarju, prebijajočemu sloje rud,
kadiš,
kadiš spoštljivo in stroga
slaviš človekov trud.
A jutri,
ko Vasilij Blaženi
škarnice svojih cerkvic bo vzpenjal
jalovo kvišku, moledoval milosti,
tvoje šest palcev dolge toponose cevi
raznesejo tisoč let Kremlja.
»Slava«,
v predsmrtni vožnji kropeča,
pušča s sirenami žvižg pridušen.
In ti pošlješ mornarje
na ladjo tonečo,
1081
tja,
kjer mijavka
maček zgubljen.
A potlej!
Vpitje pijane drhali.
Važno zavihani proslavljeni brki.
In pred kopiti tvojih pušk admirali
bežijo v Helsinki
s sklonjeno glavo, sivi in mrki.
Včerajšnje rane ližeš zavzeta,
a znova vidim: spet si okrvavljena.
Tebi malomeščansko
—  o bodi trikrat prekleta! — in še moje
pesnikovo
—  o štirikrat slava ti, blagoslovljena!
1918
1082