)


v%.

V

ilURIii

naše

visoke nebeške Kraljice,

neomadežane

MAKIH BS¥IEI

'"^.Tretji letnik.

Spisal

Luka Jeran,

duhoven ljubljanske škofije.

Z dovoljenjem visokožastitljiviga ljubljanskiga škofijstva.

V Ljubljani 1863.

Natisnil Jožef Blaznik.

Opomba.  Desiravno je vse, kar je tukaj pisaniga,
iz verjetnih virov, vender opomnimo, de le tisto je
božje veljave, kar je od sv. katoliške Cerkve za tako
spoznano in poterjeno. Kar pa zmed tukaj povedanih
čudežev, razodevanj, prikazin itd. ni iz svetiga pisma
in kar ni od sv. matere katoliške Cerkve kakor božje
veljave poterjeno; tisto v pomenu določil papeža Urbana
VIII. 1634 in 1641 in druzih cerkvenih predpisov le
človeško veljavo ima. Vse pa je popolnama podver-
ženo sodbi sv. matere katoliške Cerkve, ktere zvest ud
želi pisavec vselej biti v življenji in v smerti.

Man j ni na mesca majnika.

Odkar je Večna Beseda Večniga Očeta
z močjo sv. Duha iz Marije Device meso
postala in med nami prebivala, ga ni
bilo svetnika v Cerkvi Božji in ga ne
bo, kteri bi ne imel prav posebniga če-
šenja do te preblažene Božje Matere in
Device.

„Po Tebi,“ pravi sv. Bernard, „po
Tebi, o presveta Devica! so nebesa na¬
polnjene, pekel izpraznjen, podertije ne-
beskiga Jeruzalema popravljene, in nam
ubogim čakajočim je zgubljeno življenje
zopet dano.“ In sv. Hieronim kliče: „Ce-
Šena si, Marija! milosti polna, Gospod
je s Teboj.  — Zares, tako darilo se spo¬
dobi ti Devici kakor zastavo zročiti, de

1 *

4

je polna milosti; ker Ona je dala nebe-
sam njih čast, zemlji njeniga Boga in mir,
nevernim narodam pravo vero, življenju
pravo cesto, pregrehi konec in obnašanju
ali zaderžanju spodobno krotitev.“

Kdor bi hotel tudi le tavženteri
del tega povedati, kar so Marijni ča-
stivci pisali od te visoke nebeške Kra¬
ljice, bi na noben konec ne prišel. Torej
je tudi sv. mati katoliška Cerkev toliko
praznikov skoz leto Marii v čast odlo¬
čila, tudi posebin dan v tednu, soboto,
in še vsaki dan trikrat jo posebej po¬
časti. K vsimu tem,u je pa tudi nar
lepši mesec v letu, veseli, ocvitličeni
majnik ali cvetličnih ti „Roži duhovni;
milosti polni“ v čast odmenila.

Prelepo, Bogii in Marii tako ljubo
in prijetno opravilo tega mesca, ki ga
Šmarnice  imenujemo, se je v Rimu
začelo, in od ondod se je po vsim kato¬
liškim svetu razširilo. Neki popotnik
pravi: „Nisim ga najdel le samo po vsih
krajih v Evropi, ki sim jih obiskal, am¬
pak tudi v Azii in v vroči Afriki. Posebno

5

močno mi je ta sveta pobožnost serce gi-
nila v Egiptu, ko sim v Aleksandrii in
Kairi v svoje 'nar slajši veselje vidil, de
tudi černozagoreli otroci te vroče dežele
s tako gorečo detinsko ljubeznijo časte
Marijo, Jezusovo Mater.“

Otroci Marijni! veselimo se tudi mi
tih lepih šmarničnih dni, v kterih nam
je dano, svojo nebeško Mater tako serčno
in prijazno pozdravljati. Zbirajmo se k
Njenimu altarju in darujmo Ji lep ve¬
nec nar lepših čednost, kakoršne pome¬
nijo cvetlice, s kterimi je šmarnični altar
ozališan. Bela Šmarnica  naj bo v tem
vencu kraljica vsih cvetlic in naj nam
pomeni serčno češenje in gorečo ljubezen
do Marije; in njeni sestrici naj bote
modra vij oli c a ponižnosti, in bela li¬
lija  čistosti na duši in na telesu.

Mako pa naj se mesec majnik posve¬
čuje v Božjo in Marijno čast?

1. Prizadevaj si, slabosti in grehe
opušati, in čednosti si prilastovati po

6

naukih in zgledih, kakor nasledvajo v
tih spisih, posebno pa se za čistost serca
trudi.

2. Vsako jutro zroči Marii vse svoje
djanje in nehanje čez dan, in prosi Jo,
de naj vse to daruje svojimu Božjimu
Sinu. Prizadevaj si pa, vse dela sveto
in v Božjo čast opravljati. y

3. Vsaki dan hodi k Šmarnicam in
glej, de ne zamudiš perve cvetlice, ki bo
iz verta večnosti. Ako ne moreš v cer¬
kev hoditi, jih sdj doma opravljaj. Vsa
dobra in skerbna mladost ima clomd svoj
šmarnični oltar in pred njim opravlja
svoje navadne in tudi Šmarnične molitve,
pesmi, branje ...

4. Ako ti okolišine pripuste, hodi
zjutraj k sv. maši tudi ob delavnikih.

5. Moli pogosto ali v družbi ali sam
sv. roženkranc.

6. Ako si v kej hujšim zapopaden,
očisti precej v začetku svojo vest, de boš
z večini pridam in gorečnostjo se tega
opravila vdeleževal. Sicer pa se saj enkrat
v mescu spoved in sv. Obhajilo opravi
zavoljo odpustkov.

7

7 . Razširjaj Marijno ter Šmarnično
češenje po okolišinah tudi pri družili, in
skusi eniga grešnika spreoberniti, ako
moreš.

Molitev,

s ktero hočemo sami sebe in naslednje
Šmarnice Jezusu in Marii darovati.

Presveta Devica in Mati Božja,
Marija, naša Gospa in Kraljica! mi
tvoji nevredni služabniki, ki te že¬
limo serčno ljubiti, se veržemo pred
teboj na kolena vpričo Boga, vsiga-
mogočniga, njegovih svetih an¬
gelov in vsih svetnikov, in Te zvo-
limo z nar večim spoštovanjem za
svojo varhinjo, besednico in mater.
Tebi darujemo s sinovsko ljubez¬
nijo sami sebe z dušo in s telesam,
in z vsim skupaj, kar smo in kar
imamo. V Tvoje materne roke po-

8

Iožirao dans svoje grešne serca,
daruj jih svojimu preljubirau Sin«
Jezusu Kristusu kakor popolnama
dar. Napolni nam naše serca z og¬
njem svoje ljubezni, — tiste lepe,
tiste žive in svete ljubezni, s ktero
Tvoje presveto serce gori in žari,
o naša Mati , o Mati lepe ljubezni!

S tem daram, ki smo Ti ga zdaj
prinesli in darovali, sklenemo tudi
vse molitve in pobožne opravila
nastopniga mesca, in Te prosimo,
dosezi nam gnado, de to pobožnost
opravljamo v poveličevanje Tvojiga
Sina, Kristusa Jezusa, v Tvojo hvalo
in v zveličanje svojih nbogih duš.
Tudi želimo še k temu, vsaki eno po¬
sebno gnado skoz ta mesec od Boga
doseči, ktero Ti nam, o preljubljena
naša Mati, milostno prosi in izprosi!

(Zdaj naj slehern sam pri sebi misli ali ime-

9

nuje tisti daralignado, ktero posebno želi v ti
šmarnični pobožnosti po Marii od Boga sprositi).

Zdaj pa, o Marija! pokaži nam
dobrotno, de si naša Mati, in de
nikoli ne zapustiš njih, kteri k tebi
pribeže. Prosi za spreobernjenje
grešnikov naše fare in tistih, kteri
bodo te Šmarnice obiskovali, kakor
tudi vsih tistih, za ktere bodo oni
posebno prosili. Ne moremo pa spre-
jenjati, de bi Te ne prosili tudi za
vse grešnike, krivoverce, nejeverce
vesoljniga sveta in za vsako živo
dušo pod milim nebam. Priporočimo
Ti poslednjič še slehern samiga
sebe;  Marija, Marija — sprosi nam
ta mesec milost in pomoč, de vse
dni svojiga življenja po stezah Božjih
zapoved hodimo, in kakor Tvoji pravi
otroci po tvojim zgledu živimo, in
enkrat srečno svoje življenje skle¬
nemo. Sprosi, o Marija! Amen.

10

Pervi dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

IPervo branje bo vsaki dan cvetlica iz
verta večnosti, ktera ima zlasti štiri pe¬
resca, namreč: Večnost duše, večnost
telesa, večnost sv. raja, in večnost ter-
pljenja. Ako te ta cvetlica nekoliko
rezniga in premišljeniga dela, ne bo
škodovalo, ljubi poslušavec! ampak to¬
liko boljši za-te. Le poterpi, bo tudi
kaj slajšiga nasledovalo.

Nikar se tedaj ne ustraši, ljubi po¬
slušavec ! danes te bom postavil narpred
na dvoje vrata večnosti. Ene peljejo gori
v visočino, druge doli v globočino; ene
med angele, druge med hudobe; ene
k Bogu; druge k satanu. Dobro vprl
vanje svoje ok<5 in glej ter glej: ktere
se bodo tebi odperle? —

Kaj misliš, — kaj delaš, moja du-

11

ša? Ali pomniš, ali si pozabila, de si
večna?  Ti boš večno srečna, ali pa
večno nesrečna. Moja duša, ti živiš za
srečno večnost; ti se vojskuješ, de bi
srečno večnost zadobila; ti terpiš, de
bi srečno večnost zadobila. Ali veš, ali
veruješ, ali prevdarjaš to? —

Smert so vrata, ki ti jih bo več¬
nost odperla. In če se ti ne odpro ne¬
beške, ampak peklenske vrata, o ne¬
srečna stvar, potlej boš klicala s Hen-
rikam VIII. angleškim kraljem: „Yse
smo zgubili ! 11  O prav res je to: ako
je duša dušo zgubila, potlej ji nič več
ne ostane zgubiti, ji nič več ne ostane
dobiti.

Povej mi, moja duša, kakošna je
večnost? — Večnost je neskončna, za¬
kaj večnost ima v sebi stoletja brez
konca, leta brez konca, mesce brez
konca, dneve brez konca, ure brez konca,
minute brez konca, sekunde brez konca.
Večnost ima v sebi sekunde, minute,
ure, dneve, mesce, leta in stoletja, ki
so večno večno nove, pa vender večno

12

ravno tiste, ker se vekomaj nikoli ne
starajo, vekomaj nikoli ne minejo.

Zmiraj , zmiraj tam terpt;

Nikdar, nikdar konca ni!

(Kleče.)  O moj dobrotljivi Jezus!
kakošno silno morje brez dna, brez
bregov, brez mej, brez konca in kraja
je večnost! O moj G-ospod! kakošna bo
moja večnost? Pomagaj mi, o usmiljeni
Jezus! mene skerbi, drob se mi trese,
serce me boli, ker sim tako slabo sker-
bel za srečno večnost. Pomagaj mi, o
usmiljeni Jezus! zdaj moram in moram
začeti skerbeti za večnost. Pred Teboj
sklenem, o Zveličar! danes je začetek,
od danes se bom nar skerbnejši varoval
grelia, od danes bom delal pokoro in
popravljal, kar sim hudiga storil. Marija,
pristopi; Marija prosi, Marija pomagaj!

Lilij a

m  wt& Mtrijiit @tr@JL

Sv. Fulgencij.

Fulgencij je bil doma v mestu Telepte
v Afriki, rojen 1. 468. Njegovimu očetu, go-

13

rečimu katoličanu, so bili krivoverci Arijani,
ki so tajili Jezusovo Božjo natoro, vKartagi
hišo vzeli; torej se je v imenovano mesto po¬
dal, kjer je njegov sin Fulgencij luč sveta
ugledal. Kmal po njegovim rojstvu mu oče
umerje. Njegova mati, vdova, je priserčno
skerbela za Fulgencija; sin pa ji je ravno
tako priserčno njeno ljubezen povračeval. Bil
je mladeneč neizrečeno pridin v učenji, pa
ravno tako pokoren svoji ljubi materi. Kjer
in kadar je le mogel, je materi pri domačih
delih in težavah pomagal, lajšal in slajšal
njene trude. Zares je rasel v modrosti in bo-
goljubnosti — ravno tako kakor v starosti.
O trikrat srečni starši, kterih otroci ta Je¬
zusov zgled posnemajo, in še le srečniši otroci
sami! On pri nobeni stopinji ni Boga poza¬
bil, in lepa nedolžnost se mu je že iz oči
brala. Pohlevnost in ponižnost — te prežali
Jezusovi cvetlici, ste prelepo cvetle v nje¬
govim sercu; zato je pa tudi Fulgenčilca ste¬
li ern ljubil in spoštoval, kdor koli ga je po¬
znal, ali z njim kaj opraviti imel. Učenost
in čednosti so mu pridobile v kratkim dobro
posvetno službo v okrajini Bizanzeni; njega
pa je le k duhovnimu življenju serce gnalo.
Zraven svojih posvetnih opravil je Fulgencij
imel zmiraj zraven sebe spodbudne bukve in
je veliko bral in molil. To mu je zdaj v

14

večnosti pač zanesljivo drugačneji veselje in
tolažilo, kakor ko bi si bil po neumni šegi
dandanašnji praznih in pohujšljivih bukev iz¬
posoj eval in iskal, in iz njih smertni strup za
svoje telo in dušo srebal! Varujte se vselej
kužnih bukev in spisov, ker iz njih se ne
bere med, ampak strup in dušna smert. Ful-
gencij neki dan bere pridigo sv. Avguština,
kako nečimern  je svet in kako kratko
človeško življenje. To ga je tako ginilo in
pretreslo, de je svet zapustil in se samostan-
skimu življenju posvetil. — Kaj pravite k
temu? Ga li milvate zato? Ali misli kteri
zmed vas, de mu je danes žal zavolj tega?
Žal bi mu bilo, ko bi bil namesto svetih in
modrih strupene in nečimerne bukve bral,
svet ljubil in posvetno živel: zdaj bi pa v
večnosti terpel zavolj tega. — Sv. Fulgencij
je pa živel ob času, ko je bilo morebiti še
več sovražnikov Božjih, kot jih je dandanaš¬
nji. Ostudni krivoverec Arij je namreč tajil,
de je Jezus Sin Božji, in torej tudi, de je
Marija Mati Božja. Bil je tedaj prisežen so¬
vražnik Jezusa Kristusa, Sinu Božjiga, in
nar svetejši Marije Device, ki je Jezusa od
sv. Duha spočela in bila Njegova visokoče-
šena Mati. Sv. Fulgencij je bil takrat že
škof v Raspi na Afrikanskim. Pošten krist¬
jan ne molči, kadar se resnica žali, ko bi

15

mu bilo tudi terpeti ali zasramovanimu biti.
Tudi sv. Fulgencij se je z junaško serčnostjo
poganjal za resnico, za čast Jezusa in Ma¬
rije. Mogel pa je tudi od krivovercev, ki jih
je bilo kot listja in trave, veliko terpeti. Še
prejden je bil škof postavljen, so ga bili kri¬
voverci do kervi stepli, mu brado in lase z
glave izpulili in ga oblačil oropali. On pa je
vse lahko terpel. Ali veste zakaj? Jezusa je
ljubil in Marijo preserčno častil, in ta pre-
žlahtna ljubezen mu je terpljenje sladko delala.

Iz tega kratkiga branja sv. Fulgencija
ste vidili že marsiktere silo lepo ^dišeče cvet¬
lice ; povedal vam bom pa tudi Šmarnico, ki
je med njimi. Kako se ji pravi? Češenj e
Marije Device.  V neki pridigi, ki jo je
imel ravno božični praznik, prelepo govori
od Marije Device in pravi:

„Marija nam je sv. raj odperla, ker po
nji je ljubi Bog pravo luč čez svet razširil.
— Marija je nebeška lestev  ali lojtra;
ker po nji je Bog na svet stopil in po nji se
zamore človek od tod gori povzdigniti. — K
veči časti ni mogel nobeden priti kakor Ona,
ki je Sinu Božjiga kakor devica spočela in
devica rodila. S to častjo je samim angelam
češenje postala. — Pridite, o keršanske de¬
vice, s sveto pobožnostjo k Kraljici de¬
vic.  Bežite od prekletstva nepokoršine in

16

sprejmite iz Njenih rok blagodar odrešenja.
Bežite pred bolečino, kteri je bila Eva pod-
veržena, ker je kačo poslušala, in storite se
vredne, deležne biti časti, ktero je Marija po
angelovi službi dosegla/'

Sv. Fulgencij je na poslednje bil šest¬
deset dni hudo bolan. V nar večih bolečinah
je klical: „Grospod, dodeli mi zdaj po-
terpežljivost in potlej odpušenje!"
Umeri je 1. 533. Imeli pa so verni do nje¬
gove svetosti toliko češenje, de so ga v cer¬
kvi pokopali, desiravno je bilo to zoper na¬
vado tistiga časa.

(Kleče.)  O Marija, tudi mi pričujoči Te
častimo; vsi smo Tvoji častivci, vsi smo Tvoji
služabniki, vsi hočemo biti Tvoji dobri otroci.
Podpiraj nas, de merzimo časno in ljubimo
večno ter zveličamo svojo večno dušo. To
nam sprosi, o preljuba Mati, pervi šmarnični
dan od svojiga Sina Kristusa.

Memorare *)

ali molitev sv. Bernarda k Blaženi
Marii Devici.

V. Prosi za nas, o sveta Božja
Porodnica!

*) Ta molitev se vsak dan moli po „Lilii.“

17

O. de bomo vredni obljub Kri¬
stusovih.

Spomni se, o preusmiljena Ma¬
rija Devica, de je neslišano, de
bi kdo bil zapušen, kteri je pod
Tvojo brambo pribežal, v Tvojo
pomoč klical, se Tvoji prošnji pri¬
poročal. S tem zaupanjem poter-
jeni k Tebi, o devic Devica! k
Tebi, o Mati! pribežimo, — k Tebi
pridemo, — pred Teboj grešniki
zdihujemo. Ne zaverzi naših be¬
sed, o Kraljica in Mati večne Be¬
sede; temuč sliši nas milostno in
usliši nas uboge otroke, ki s solzne
doline k Tebi kličemo. Pomagaj nam,
prosimo Te, v vsih naših brhkostih,
zdaj in vselej, in posebno ob naši
smertni uri, o dobrotljiva, o usmi¬
ljena, o sladka Marija Devica. Amen.

,Oče nas. Češena Marija.

Šmarn. 3. let. 2

18

Cvetlica

Zdaj Vam bom dal pa še cvetlico na dom
seboj. Pervi dan sprejmite Šmarnico.  —
Šmarnica je oznanovavka nar ljubeznjivšiga
mesca majnika ali velikiga travna, ki se je
danes začel. Poznate Šmarnico  ? Ona se silno
boji za svoj cvet i ' ' "" > samo-

za svojo lepoto, zakaj človeške roke po nji zlo
strežejo,  — in de je le utergana, je že od¬
klenkalo njeni lepoti,  — kmalo je zvenjena,
kmalo suha. O ^Šmarnica, prelepi nauk za
nedolžne duše! Šmarnica vas uči, de samoto
ljubite,  „ ljubeznjive duše! in bote nedolžne
ostale. Šmarnica lepo diši, še lepši duh daje
nedolžnost od sebe, dokler ni oskrunjena.
Šmarnična korenina, pravijo, ima veliko moč-
natiga živeža v sebi in se zgmore ob času dra-
gine med peko mešati: od šmarnice Marije pa
imamo kruh angelski: Jezusa,  živež za večno
življenje, ki si prizadevajte Ga ta mesec Čisto
spovedani vredno prejeti, de se odpustkov
udeležite, in vaše lastno serce bo potem pre¬
lepa Šmarnična cvetlica.

Danes pa:

1. Storite sklep: Vselej ob Marijnim zvonenji se od¬
kriti in v duhu zbrani angelovo češenje moliti.

2. Molite do jutrajšnjih Šmarnic trikrat češenama-
rijo za vse nedolžne katoliške Cerkve, in še
zlasti za nedolžne naše fare, de jim Šmarnica
nedolžnosti ne zvene.

tah rase. Ravno

skerbi

19

Drugi dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

„Zmiraj, zmiraj tam terpi;

Nikdar, nikdar konca ni!“
Kakošne so te besede? Kteri je
njih pomen ? Zmiraj — zmiraj, ki ni¬
kdar konca nima; nikdar — nikdar, ki
bo zmiraj terpelo! — Zmiraj— zmiraj,
ki se ne bo nikoli zgubilo iz naših mi¬
sel; nikdar — nikdar, ki nam bo zmi¬
raj pred očmi trepetalo! — Zmiraj —
zmiraj, ki kakor ojstra psica dušo greš¬
nikovo verta; nikdar — nikdar, ki kakor
hud tem tudi pravičnim serce zbada! —
Zmiraj — zmiraj , ki razsajavniga Člo¬
veka prestraši; nikdar — nikdar, ki
nar močnejši stebre cerkvene pretresa!
— Zmiraj — zmiraj, ki pušave oblju-
duje; nikdar — nikdar, ki kloštre na-
polnuje! — Zmiraj — zmiraj, ki devi¬
cam Čistost ohranuje; nikdar — nikdar,
ki kri marternikov kropi! — Zmiraj —
zmiraj, nikdar — nikdar, ta edina mi-

20

sel je svetnike delala in nedolžnost v
nar lepšim cvetu ohranovala! — O zmi-
raj, o nikdar! o nikdar, ozmiraj! kdor
na-te misli, vekomaj ne bo grešil.

Zmiraj — nikdar: med tema be¬
sedama je večnost! O človek, človek!
misli si, de si v sredi večnosti, ktera
sicer ne srede, ne konca nima. Kaj boš
poččl, če je nesrečna tvoja večnost! —
O blagor nam, de imamo še čas, si
srečno večnost pridobiti.

(Kleče.)  Jezus, Sin Davidov! po¬
magaj nam; zdaj, zdaj-le se naša skerb
za večnost v resnici prične. Zmiraj čed¬
nost, nikdar greha ne! Marija, prosi
za nas!

Lilija

,; wt& ©trak.

Zveličani Vincencij Strambi.

Prav serčna zaupljivost otroka do očeta
in matere je posebno ljubeznjiva lastnost otroč¬
ja. Kteri starši tike vdane in zaupljive otroke
imajo, so velik zaklad nad svojimi otroci na-

21

šli. Zveličani Vincencij Strambi je imel od
svojih otročjih let pa tudi enako priserčno
zaupljivo ljubezen do naše ljube Matere presv.
Marije Device. Celo svoje serce ji je bil da¬
roval. Molil je vsaki dan sv. roženkranc in
te pobožnosti tudi v nar večih opravilih ni
nikoli opustil. Vselej ko je zvon znamnje
dal, je molil kleče angelsko češenj e; tudi ko
je na potu bil, je pokleknil, čeravno je bilo
blato ali če je bil tudi v družbi imenitnih
ljudi. Na persih je zmiraj nosil svetinjo Ma¬
rije Device in je ž njo bolnike blagoslavljal.
Kadarkoli se je kaka očitna nesreča prime¬
rila, je z veliko zanesljivostjo pri Marii po¬
moči iskal in ljudi tolažil, rekoč: „Le zau¬
pajte, Marija se nas bo spomnila; le serčnost,
Marija bo pomagala/' S presladkim imenam
„Marija“ je vsako britko in otožno serce po-
lajšal. Vsacigain slehernigaje budil, le terdno
v Marijo zaupati, ter jim je prigovarjal z be¬
sedami sv. Bernarda: „Misli na Marijo, kliči
Jo; ne odstopi naj iz tvojih ust, ne iz tvo-
jiga serca." O preljubi! ne bilo bi toliko
kislih obrazov in zagrizenih sere, ko bi bilo
med nami tolikanj lepo zaupanje do Marije
Device! Ne bilo bi toliko nezadovoljnih star¬
šev in nehvaležnih otrok, ko bi bilo več slad-
kiga zaupanja v pomoč Marije Device. Iz ve¬
likih mest, kjer je še več nejevere kakor

22

med nami, se sliši sem ter tje celo od Iškar-
jotovcov samomorivcov, nar bolj zaveržene
smerti pred vsakim poštenim človekam, in
z večnim ognjem kaznovane pred Bogam;
kaj taciga bi nikoli nikjer ne bilo slišati, ko
bi bilo v vsili sercih sladko zaupanje do Ma¬
rije Device. Na mizi, kjer je Vincencij pi¬
sal, je stalaMarijna podoba, in večkrat med
delam je opravljal kratke molitvice, kakor
mu jih je serce navdajalo, k svoji Materi,
nebeški Kraljici v češenje. O ko bi na naših
pisarskih mizah stala podoba Jezusa ali Ma¬
rije, koliko manj pregreh bi se zgodilo zra¬
ven njih, in s kolikim zaupanjem bi prihajali
in odhajali tisti, kteri pri njih kaj opraviti
imajo! — Vincencij je posebno rad Marijne
cerkve obiskoval, silo malokrat je šel iz svo-
jiga poslopja v Rimu, de bi ne bil šel v to
ali to cerkev Marije pozdravit. Večkrat je
šel z veliko priserčnostjo na božjo pot k pre¬
ljubi Marii Devici v Loreto. Zakaj bi tudi
mi ne iskali pomoči v sili pri Marii Devici
na Šmarni gori, na svetih Vilarjih, v Cern-
grobu, na sv. Gori, ali saj na bližnjim Rož¬
niku itd.? — O kako se je ta zveličani mož
veselil o prelepih praznikih Marije Device, s
sveto serčnostjo je Marijno slavo oznanoval;
— in kaj čuda, ker še študent je z veliko
ljubeznijo učil otroke svojiga domorodniga

23

mesta angelsko češenj e, in ko je bil vodnik
v semeniši, je z zgledam in z besedo nape¬
ljeval svoje rejence, de naj Božjo Mater prav
sinovsko in detinsko ljubijo in časte. Ko bi
naši šolarji in študenti imeli saj toliko češe-
nja in ljubezni do Marije Device, kolikor ga
imajo njih bogoljubne slovenske matere, bi
pač učeniki in starši veči veselje nad njimi
imeli, in naša draga mati domovina bi več
sadu nad njimi doživela.

Kdo pa je bil ta Vincencij Strambi, in
kdaj je živel? Nalaš Vam nisim hotel precej
v začetku povedati. v On je živel že poslednje
leta, rojen 1745 v Civita-vekii na Kimskim,
je umeri še le 1. 1824, tisto leto, ko so bili
naš ranjki škof Anton Alojzij pastirsko službo
v Ljubljani nastopili, — kdor to še pomni.
Bil je pa ta prijatel Božji in Mariin častivec
že otrok tako lepiga življenja, de so ga„ma-
liga svetnika"  imenovali. Torej ni čuda,
de je, še le 22 let spolnivši, bil že rožica v
vinogradu Gospodovim, duhoven posvečen,
in je pristopil v red pasijonarjev, to je, po¬
božnih bratov Jezusoviga terpljenja. Kervčasi
kdo pravi, de se zdaj več čudeži ne godb,
Vam bom povedal nekaj iz življenja tega zve-
ličanca, in vidili bote, de se v katoliški Cer¬
kvi čudeži zmiraj godb. Sv. Pavel, začetnik
pasijonarjev, je zveličaniga Vincencija poslal

24

pridigat, in oznanoval je po mestih in vaseh
dvajset let Božjo besedo, na tavžente duš
pridobil za Jezusa in za čednost. Pomoči je
vselej iskal pri Marii, ki je pribežališe ubozih
grešnikov. Enkrat je pridigal v Jakinu ali
Ankoni pred nezmerno množico ljudstva v
dominikanski cerkvi. In lejte, kaj se zgodi?
Kar neutegama vidijo poslušavci, de iz oči
Marijne podobe lijejo lučni žarki in se na
misijonarjevim sercu zbirajo. — Glejte čudež!
— Vesel jok in šum vstane med poslušavci
na ta čudni prigodek. — Znani papež Pij VII.,
ki ga je pervi Napoleon preganjal in mu
mnogo britkost prizadjal, je bil tega svetiga
moža škofa posvetil in mu dal škofijo v Ma-
čerati, nekoliko spodej proti jugu od imenitne
Lavretanske božje poti. Živel je popolnama
po duhu Kristusovim in bil je povsod kakor
oče ljubljen. Ker se je pa za cerkvene pra¬
vice terdo poganjal in je bil sv. Očetu pa¬
pežu serčno vdan, ga je bil dal pervi Napo¬
leon vjeti in iz škofije odpeljati. Pri ti pri¬
ložnosti je ljudstvo žalovalo, kakor de bi mu
bili nar ljubšiga očeta uropnili. Imejmo pa
zaupanje tudi v sedanjim stanu pod drugim
Napoleonam, ki se toliko sovražnikov punta
zoper Kristusoviga namestnika; zakaj pre-
derznost in napuh sploh le malo časa raz¬
graja in se ponaša kakor velikanski Go lij a.

25

— Velikan je bil premagan, Pij VII. se je
bil vernil v Rim, pa tudi naš Vincencij v Ma-
čerato v svojo škofijo, in vse ljudstvo se je
osoplo in serčno veselilo. Ako Vam je ljubo,
še to povem, de je bila 1. 1797 sv. podoba
Marije Device Lavretanske od Francozov v
Loreti ugrabljena in v Pariz prenesena; 1.
1802 pa zopet v Loreto povernjena, in pri
ti priložnosti je škof Vincencij imel v god
čistiga spočetja M. D. po dolgi procesii ne-
zmerniga ljudstva veliko in slovesno sv. mašo,
in potem ljuški misijon v Loreti.

Vincencij pa škofovske butare ni bil
vesel, in je papeža Leona XII. toliko in tako
priserčno prosil, de je poslednjič že osem-
desetletniga starčka res rešil škofovske službe,
tode s tem pristavkam, de mora v Rim v
Vatikan k papežu priti stanovat. De se vse
preveč ne zamudim, Vam opomnim samo to
še, de je o prihodu Vincencijevim v Rim se
namerilo, de je papež za smert zbolel. Pre¬
cej pošljejo po Vincencija, naj umirajočimu
papežu pomoč skazuje. Ko Vincencij v sobo
stopi, Leon vse moči zbere, roke proti njemu
stegne, ga ljubeznjivo za roko prime, kušne
in reče s slabim glasam: „0 moj oče Vin¬
cencij (tako ga je zaupljivo sploh imenoval),
upal sim, de bom Vas svetnika izrekel; drug
papež bo to opravil." Vincencij je bil serčno

26

ginjen, sv. Očeta oserčuje in kmalo poprosi,
de naj sme odstopiti in za njegovo zdravje
maševati. Papež mu prikima in Vincencij reče
odhajajoč: „Le serčnost, sv. Oče! je nekdo,
ki da svoje lastno življenje za Vaše." Sveti
starček prav goreče mašuje in z živim za¬
upanjem skoz roke Marije Device svoje lastno
življenje daruje za papeževo življenje, in
usmiljeni Bog je njegov dar sprejel. Ko je
po sv. maši zahvalne molitve molil, mu pri¬
nese neki kardinal veselo naznanilo, de je
papežu prav čisto dobro. Neutegama odgovori
starček s čeznavadno jasnostjo: „Milost je
dodeljena, preblaženaDevica nas je
uslišala, Gospodje dar sprejel."  Pa¬
pež se je res popolnama ozdravil, tode čez
neke tedne je bil Vincencij merlič; 1. pro-
senca pred 38 leti. Mislil si je, življenje sv.
Očeta je sv. Cerkvi koristniši kot njegovo;
torej je prosil Marijo, naj zanj pri Bogu
prosi, de naj da njemu umreti namesto sv.
Očeta, in uslišana je bila njegova prošnja.
— Ne smem Vam še tega zamolčati, de je
bil Vincencij tudi knezinjo Pavlino, sestro
perviga Napoleona, prav posvetno gospč, na
smertni postelji čisto z Bogam spravil, in ko
se je bila zopet ozdravila, je bil že v naprej
od Marije zagotovilo dosegel, de bo v dobrim
stanovitna ostala, kar se je bilo tudi res
skazalo.

27

(Kleče.)  O Marija! tudi mi pričujoči
upamo po Tvoji prošnji in pomoči doseči
spreobernjenje in srečno zadnjo uro.
Memorare. (Gl. stran 16 .)

Cvetlica.

Sprejmite danes cvetlico, ki se ji pravi:
g artroza,  ali v bolj čisti slovenšini, roža
vertnica, šipek, gošavka.  Koža vertnica
je kraljica naših vertov, ker ona je zares lepa,
pa tudi prav lepo diši. O lepa podoba čistih
duš—roža vertnica! Vertničino steblo je ternovo:
taka bodi tudi ti, sveta nedolžnost,  — ojstra,
nedotikljiva, bodi hudo ternje zoper vsakopre-
derznost. Gartroža hitro zvene in vsa lepota
je preč, ako se je roke dotikajo. V serce glo¬
boko si zapisi ta nauk, o mila nedolžnost!
Vertnica belocvetnica je dobro zdravilo za oči:
tudi ti, cvetlica nedolžnost, bodi s sveto sra-
možljivostjo zdravilo  — svarilo prederznim
očem. -— Roža vertnica je kraljica naših ver¬
tov: roža Marija je Kraljica čistih duš. O
škoda, kdor zgubi toliko Kraljico!
t. Premišljujte do jutri, kako bote popravili, kar ste
v svojim življenji v vertu Marijnih rož poškodovali.
2. Molite do jutri enkrat očenaš, češenamarijo in ob¬
žalovanje ali grevingo za žive, ki je njih nedolžnost
v nevarnosti, in za tiste v vicah, ld so v svojim
življenji za nedolžnost premalo skerbeli in se niso
na tem svetu zadosti spokorili.

28

Tretji dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Večnost je zmiraj pričujoča nadalj-
nost, vedin dan, ki se nikdar ne nagne
h koncu, nasledovanje let, ki ne najde
meje; krog, kteriga sredina je: zmi¬
raj,  in kteriga okrožje: nikdar,  ker
to,  kar zmiraj terpi, nima ne mej ne
konca. Večnost je neprenehljiva neu-
merjoČnost in neumerjoča neprenehlji-
vost. Večnost je oblo ali kugla, nakteri
ne najdeš konca; je kolo, ki se zmiraj
verti in nikoli ne obstane; je studenec,
ki zmiraj teče in nikoli ne usahne.
Večnost je jezero, iz kteriga teko ne¬
zmerne reke — ali neizrečeniga blagra
in nar slajšiga veselja, ali pa nar straš-
nejšiga prekletstva in steklenskih muk
in peklin. Večnost je kača — sama v
sebe zvita, ki na svojim nar zadnjim
koncu zmiraj zopet začetek ima, ki ni¬
koli ne neha, de bi se spet začela, in se
nikdar ne začne, de bi nehala; terpež

29

1

je, ki čisto nobeniga in nikakoršniga
konca v  nima.

Človek! ti hočeš vediti, kaj je več¬
nost. De boš le vanjo stopil, te bodo
njene strašne roke obsegle; takrat boš
spoznal, kaj je večnost, ako zdaj nočeš
skerbeti, de bi te objemala srečna več¬
nost. Kaj so vse te leta, kar je Bog
svet vstvaril? Kaj je čas, kar je živel
Adam, Abraham, Noe; kar je rogovilil
Nabuliodonosor, Aleksander Včliki, Ne¬
ron, Dioklecijan in drugi, — kaj je to
proti večnosti? Toliko kakor nič — v in
še manj kot nič — proti večnosti. Cez
1000 let, čez 100,000 let, Čez sto mi-
lijonkrat milijonov let ne boš dosegel
ne konca, ne srede, ne začetka večnosti.
Dokler bodo nebesa nebesa, dokler bo
pekel pekel, dokler bo Bog Bog, tako
dolgo bodo zveličani zveličani, pogub¬
ljeni pa pogubljeni. O večni Bog! kako
strašna je ta misel; vender pa ravno
tako resnična. In ker Bog ne bo nikdar
nehal Bog biti in bo zmiraj Bog, torej
bodo tudi izvoljeni zmiraj zveličani, in

30

pogubljeni zmiraj pogubljeni; in pogub¬
ljeni ne bodo nikdar nehali pogubljeni
biti, in zveličani ne bodo nikdar nehali
zveličani biti.

O Jezus! daj de nam ta cvetlica
iz verta večnosti vedno v spominu ostane;
Marija! sprosi nam sveto življenje in
srečno večnost.

Lilija

1 %  verta Marijoih

Loreto.

Poslednjič sim malo bil v misel vzel
Loretonsko Mater Božjo, danes Vam bom
nekoliko več od nje povedal. — Kakiga pol
dne popotvanja pod Jakinam ali Ankono je
na prijaznim nribcu mesto Loreto in na lepim
kraji mesta častitljiva cerkev Marije Device
z velikansko kuplo in visokintturnam, s kte-
riga je kaj prijazin ogled, po eni strani na
jadransko morje, po druzih pa na okrajino,
res ljubeznjivo, kakor pozemeljsk raj.

V sredi cerkve ravno pod kuplo je iz
nar lepšiga marmorja zidana kapela in v ka¬
peli je hišica, na ktero se ozerajo oči nešte-

31

vilnih romarjev. V ti hišici je nekdaj prebivala
ponižna devica; v nji je luč sveta zagledala,
v nji je živela, ker bila je hiša njenih oče¬
tov. Devici je bilo ime Marija. V ti hiši jo
je bil angel pozdravil ter ji naznanil, kaj je
Bog ž njo sklenil, in tukaj se je Marija Go¬
spodovi volji podvergla ter se je Beseda včlo-
večila. V ti hiši je živel Jezus Kristus z
Jožefam in Marijo in jima je bil pokoren.
Tukaj je prag, čez kteriga je Jezus, Sin
Božji, tolikrat ven in noter hodil. Tukaj so
začernele stene, ki so vidile Njegovo delo,
Njegovo pokoršino, Njegovo ubožnost, slišale
Njegov Božji glas, glas Njegove Matere in
Njegoviga sv. rednika. Znano je namreč, de
so bili angeli to sveto hišico, jo oskrunjenja
neverskih rok obvarovati, prenesli nar poprej
na Tersat v Primorje, in potlej na Laško. Ni
tukaj časa, Vam pripovedovati in skazovati,
kako se je vse to godilo, kako so po pervi
prikazni te hiše iz Primorja poslali nar ve-
Ijavniši može v Nazaret, se prepričat, de je
bila res tamkej hiša Marije Device zginila,
de so našli s podstavo in obrisam v vsih re-
ččh ravno tisto mero itd. To popisujejo cele
bukve. Sami neštevilni čudeži pa, ki se na
tem kraji gode, so dosti terdna priča, de je
vsemu temu res tako, ker sicer bi ta kraj ne
bil s tolikimi milostmi obdarovan. Na altarji,

32

kjer so že aposteljni maševali, in za njimi
toliko svetih mašnikov, so z velikimi čerkami
zapisane besede:

„Hic Verbum caro factum est.“

„Tukaj se je Beseda včlovečila.“

Sveta hiša je 29 čevljev in 8 palcov
dolga, 12 čevljev in 8 palcov široka, 13 čev¬
ljev in 3 palce visoka. Zidovi so 1 čevelj in
2 palca široki, in so iz lomniga rudečkastiga
kamna, ki je z malimi rumenimi žilicami
prevlečen. Zidovi nimajo nič podstave, am¬
pak kar na zemlji stoje. Vsa lesnina je iz
ceder, kakoršne le v sveti zemlji rasejo. De-
siravno je hišica tako silo stara, je vender
še cela ohranjena, lesa ne vjeda červ, terden
je kakor bi bil nov. V sredi sv. hiše je al-
tar. Vidi se pa ravno ondi tudi še stari altar
iz rezaniga kamna, ki je bil v ti hišici ta¬
krat, ko je bila še v Nazaretu. Po Marijnim
vnebovzetji je bila namreč sv. hiša v cerkvico
spremenjena in so v nji aposteljni maševali.
V mali omarici na levi strani ste dve posodi,
kteri ste zraven druzih še Jezusu, Marii in
sv. Jožefu služile. Za altarjem je tudi majhna
kamrica, kjer je bilo ognjiše in je Marija
jedila pripravljala. Tudi tukaj je še neka
posoda od svete Deržine, na kteri so skriv¬
nosti oznanjenja in rojstva vdelane. Shra¬
njena je v neki izdolblini tudi stara podoba

33

Marije Device, ki je iz lesa z gore Libana,
2 čevlja in 8 palcov visoka, Dete Jezus pa
1 čevelj in 2 palca. Hvaležni romarji so po¬
dobo ozališali in obogatili z neštevilnimi majh¬
nimi drazimi kamni in darili iz zlata in srebra.

Marija, ktere lastnost je, svojim otro-
kam na zemlji neštevilne milosti od Jezusa

S ridobivati, je na tem mestu neizrečeno veliko
obrot skazala takim, kteri so se ji zaup¬
ljivo priporočali. V poterjenje te resnice Vam
bom povedal en čudež iz starih, in eniga iz
novih časov.

Leta 1559, tedaj pred 300 leti, pride
slepa deklica iz Siene na božjo pot k Marii
v Loreto in moli v sveti hiši pred milostno
podobo Matere Božje med obilnimi solzami
in v pričo velike množice ljudstva, ki je
imelo z deklico serčno usmiljenje in je ž njo
vred Božjiga usmiljenja prosilo. In glejte!
— neprevidama dekle glasno zavpije: „Vi-
dim malo luči!"  Nato prosi vse pričujoče,
de naj le še molijo. Vse ljudstvo iz češenja
do Naše Ljube Marije Device prižge sveče
in z veliko priserčnostjo prosi za deklico.
In čez malo časa dekle spet zakliče: „V i-
dim sveče pr e d v  p o d o b o N aš e L j ub e
Gospe goreti."  Se priserčniši nato k Bla¬
ženi Božji Materi zdihujejo, in poslednjič za¬
gleda deklica tudi podobo Naše Ljube Gospe
Srnam. 3. let. 3

34

in darila, krog nje viseče. Vse se joka za-
volj velikiga usmiljenja preblažene Marije
Device, vse serca in usta Ji hvalo dajejo.
(Turselini I. 3, 26.) — O Marija! vemo, de
nam zaupnosti primanjkuje; z veči zaupnostjo
hočemo tudi mi odsihmal v nadlogah k Tebi
klicati, in zanesljivo bomo tudi večkrat od
Tebe uslišani.

Drugi čudež, ki sim ga Vam obljubil
povedati, se je zgodil skorej naše dni. Vsaki
zmed Vas je že lahko slišal, kako priserčno
sedanji častitljivo vladajoči papež Pij IX. Ma¬
rijo Devico ljubijo, časte in so Ji prav po
sinovsko vdani. In kako bi ne, ker ravno
temu prečastitljivimu namestniku Kristusovimu
je bila prihranjena milost, Marijno neoma-
dežano spočetje za versko resnico razglasiti,
ko je dosihmal le bogoljubna menitev bilo.
Ta papež tedaj so imeli v svoji otročnosti
neozdravljivo bolezen. Ko jim ni mogel no¬
ben zdravnik in noben človek pomagati, ro¬
majo k Naši Ljubi Gospej v Loreto, zdihu¬
jejo z detinskim zaupanjem k Materi milosti
Božje, in — uslišani so. Bolezen Jih je po-
polnama zapustila. Od tistihmal so večkrat

j )opotvali na božjo pot v Loreto, se Božji
dateri zahvalit za to milost. Tudi že odkar
so papež, so bili tamkaj leta 1858, to je,
pred dvema letama. •—- Dobro vem, de jih

35

je dosti tudi med nami, ki so že več ali manj
posebnih dobrot in milost od Boga prejeli na
Marijno prošnjo, pa še veliko več bi jih pre¬
jemali, ko bi bili zanje bolj hvaležni. Več
gobovcov je, ki po prejeti dobroti skorej me¬
nijo, de je moglo tako biti, in jim ni mar,
se verniti k studencu milosti in se zahvaliti.

(Kleče.)  Odsihmal bomo tudi mi vsi pri¬
čujoči hvaležni Jezusu, studencu vsih milost
in Tebi, o Marija! nikar nam nikoli svoje
mogočne pomoči ne odreci!

Memorare. (Gl. str. 16 .)

Cvetlica.

Danes nesite seboj domu domačo cvetlico,
ki jo vsi poznate, namreč: nagelj.  Ta cvet¬
lica ima silo veliko sort in ena je lepši od
druge. Ali veste, od kod tolika lepota, žlaht¬
nost in različnosti Od pridne strežbe in od-
reje, zakaj, ta cvetka ima v divjim stanu prav
revno srajčko, kakor jo poznate. Izgledujte se
tedaj nad to prijazno cvetlico, zakaj ona je
podoba dobre in ker sanske odreje človeka.
Primerite divji in pa vertni požlahtnjeni nagelj,
in vidili bote razloček: primerite divjaškiga,
v pregrehah odrašeniga, in pa s čednostmi oli-
kaniga človeka, in očitin vam bo razloček.  —
Vertnarji znajo s posebno strežbo cele meje

36

nageljnov tako napraviti, de je nagelj pri na¬
geljnih  — pa zmiraj družili in novih barv.
Taki pogled na vertu je neizrečeno prijazin in
ljubeznjiv. Za enake vertnarje Van pričujoče
danes tudi jest priljudno povabim: vse vas
storim vertnarje! Vert je tvoje serce, kristjan,
nageljni so tvoje čednosti. Kdor ta vert prav
obdeluje, napravi v njem toliko lepoto različ¬
nih nageljnov, t.j.,  čednost, de čednost čed¬
nosti lepoto daje. V ta namen Vam tudi to-le
nalogo dam:

1. Poglejte trikrat do jutrišnjih Šmarnic, v kakošnim
stanu je vert Vaše duše, koliko ste pri njem za-
vertnarili?

2. Molite 3 očenaše in Žešenamarije zase in za tiste
duše v vicah, ki nageljnov svojiga dušniga verta
niso požlalitnovali.

v

Ceterti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Ljudje na zemlji! ako nočete nič dru-
ziga slišati, poslušajte besedo, kije še no¬
ben umerljivi zatajiti ni mogel. Ta be¬
seda je: zmiraj — zmiraj,  in njena
sestra: nikdar — nikdar!  Koliko
časa bo tvoje veselje v kraljestvu Božjih

37

otrok terpelo, ako si ga pridobiš ? Zmi-
raj — zmiraj! — Kdaj bo tvoje terp-
Ijenje unkraj groba minulo, ako si ga
v tem življenji zaslužiš ? Nikdar — nikar!
Poslušajte, kristjanje! poslušajte neje-
verniki! večno bo veselje, pa tudi večno
terpljenje. Vi narodi na zemlji, vi pre-
bivavci na vsih pokrajinah svetd, za¬
slišite 3 besede: „zmiraj, nikdar,
večnost!

O večni Bog! kako srečni so, kteri
se že v nebesih Tvoje pričujočnosti raz¬
veseljujejo. Blagor dušam, ktere veko¬
maj Tvoje presveto Ime hvalijo in časte!
Pa tudi blagor vam, govori Gospod, ki
Moje zapovedi imate in si zamorete z
njih spolnovanjem, dokler ste na zemlji,
vsaki dan zvikševati svojo prihodnjo
srečo, ker zdaj je še čas setve, potlej
pa bo edino le samo čas žetve.

O večni Bog! odprl nam naše dušne
oči, de sprevidimo, zakaj si nas vstvaril,
zakaj smo na zemlji, zakaj si za nas pre¬
drago Rešuj o kri prelil. O večna sreča!
zavolj tebe, de te dosežemo; o večna

38

nesreča! zavolj tebe, de se te ognemo.
Že se nam dušne oči odperajo, in upamo,
de po Božji milosti na Marijno prošnjo
se nam bodo še bolj odperle. Zdi se mi,
de vsi pričujoči so z menoj ene misli:
z nar tanjši skerbljivostjo se bomo od
nocojšnjiga večera varovali vsiga in vsa-
ciga greha; vse terpljenja bomo prav
voljno terpeli, de se nam njih sad za
večnost ne zgubi'; vse dela in opravila
bomo iz ljubezni do Tebe, o Bog! spol-
novali, de nam jih boš v bukve življenja
zapisoval; z veliko gorečnostjo hočemo
svojo dušo s čednostmi in dobrimi deli
lepšati in tudi bližnjiga k svetosti bu¬
diti, in čas sedanjiga življenja koristno
obračati ter vse Tebi v čast darovati, de
nam nobena ura prazna ne preteče. Amen
— amen: zgodi se na Marijno prošnjo!

Sv. Edvard angleški kralj.

Zmed nar boljših kraljev, ki so kdej
angleški prestol zasedali, je bil Edvard. Sv.

39

Cerkev ga časti svetnika. — V nar lepšim
cvetu svoje mladosti je Bogu nar lepši cvet
daroval: obljubil Mu je vedno devištvo. Ko
je bil na angleški kraljevi sedež povzdignjen,
so veljaki kraljestva hotli, de naj v zakon
stopi. On pa se je prestrašil in velika brit-
kost in groza ga je prepadala zavolj obljube,
de bi je ne prelomil. — V svoji stiski se
oberne k Bogu in moli: „0 dobrotljivi Je¬
zus , Tvoje usmiljenje je tri mladenče v og¬
njeni peči nepoškodovane ohranilo, Ti si ne-
dolžniga Jožefa iz rok nečiste žene rešil, si
čisto Suzano rokam hudobnih starcov izter-
gal, in čiste Judite nisi pustil brezbožnimu
Holofernu oskruniti: Lej , moj Gospod in Bog,
jest sim Tvoj hlapec in sin Tvoje dekle, in
ljubim Tvojo edino Mater; pridi mi pomagat,
o Gospod, de tudi v zakonskim stanu moji
nedolžnosti nobena nevarnost ne bo žugala,
in de svojo deviško čistost neomadežano ohra¬
nim. “ Ker je bil v zakon prisiljen, je Bog
naklonil, de je dobil v zakon pobožno devico
Edito, hčer bogatiga Edvina, s ktero je ži¬
vel do smerti v deviški nedolžnosti kakor
angel. — K takimu angelskimu življenju pa
mu je posebno pomagalo serčno in goreče
češenje preblažene Marije Device; torej je tudi
z deviškim vencam ozališan v grob šel.

Nepretresljivo je bilo njegovo zaupanje

40

na Marijno prošnjo; torej tudi ni bilo osra-
moteno. Ob tistim času so divjaški Danci
po njegovim kraljestvu z ognjem in mečem
razgrajali. Edvard pa si izvoli Marijo svojo
varhinjo, in bil je prečudno o tet iz nevar¬
nosti. Ko je bil binkoštni praznik v cerkvi
pri veliki sv. maši, so vidili okrog njega sto¬
ječi, kako je bilo pri povzdigovanji njegovo
obličje veselja žareče, in zoper svojo navado
se nasmehlja. Začudeni ga dvorniki po du¬
hovnim opravilu vprašajo, kaj je to na-
smehljanje pomenilo. On pa je rekel: „Dan-
ski kralj je vojsko zbral, in danes, ko je
bil dober veter, je bil ukazal barke priprav¬
ljene imeti in platna napeti. Ko pa hoče v
svojo barko stopiti, mu spodleti, v morje
pade in utone. To mi je Bog to uro razodel
in upam v Boga in v blaženo Mater Božjo,
de bodo Danci mene in moie kraljestvo pri

volj tega sim se bil

je poterdila, de je kralj resnico govoril. —
Sv. Edvard je bil kralj prav usmiljeniga
serca; nikoli ni prošnje odrekel, kadar ga je
kdo kej v imenu preblažene Marije Device
ali sv. Janeza evangelista prosil. Taki sklep
je imel storjen; zato pa tudi njemu Marija
ni nikoli odrekla, kar je prosil.

Kralja Edvarda je bilo zgolj pohlevnost

miru pustili, dokler

41

in dobrota; imel je neizrečeno usmiljeno serce;
zraven tega je bil silo moder in bogoljubin.
Torej so ga vsi podložni ljubili in spoštovali
kakor malokterikrat kakiga kralja. Bog pa
ga je že na zemlji bil poveličal in mu dar
čudežev dodelil. —- Neki dan najde na cesti
hromotniga, na rokah in nogah sključeniga
Irca, in se mu prijazno bliža. Revček za-
dobi do priljudniga kralja zaupnost in mu
razodene, de je že šestkrat molil za zdravje
v cerkvi sv. Petra, ki jo je kralj sozidal:
slišal pa je poslednjič iz ust samiga aposteljna,
de bo ozdravljen, ako ga kralj sam na svo¬
jim herbtu prinese v cerkev. Brez daljniga
pomislika zadene dobri kralj ubožčika na
herbet in ga v cerkev nese. Ljudstvo, to
viditi, skupaj vre, in ko kralj reveža v cer¬
kev prinese, kar neutegama na rokah in no¬
gah ozdravi. Pozneje je šel ozdravljenec iz
hvaležnosti v Rim na božjo pot in kralj mu
je daroval denar za pot. —

Smertna ura je bila kralju od Boga na¬
znanjena. Ptujic neki dan k svetimu kralju
stopi na pot in prosi daru v imenu sv. Ja¬
neza evangelista. Kralj nima nič pri sebi in
tudi njegoviga blagajnika ni bilo vpričo; praz-
niga pa vender ni hotel odpraviti. Sname
torej ^ zlati perstan s persta in ga revežu po¬
da. Cez dva dni se prikaže sv. Janez dvema

42

romarjema, ki sta bila v Jeruzalem naprav¬
ljena, v podobi častitljiviga starčka in jima
reče: „Jest sim apostelj Kristusov, Janez,
ki vasiga kralja zavolj njegove čistosti prav
posebno rad imam. Nesita mu nazaj ta per-
stan, ki mi ga je bil daroval, ko sim se mu
bil ko ptujic prikazal, in recita mu, de se
dan njegoviga odhoda bliža. —

Zares je kmal nato zbolel, se silo go¬
reče na smert pripravljal, očitne molitve na¬
pravil za srečno ločenje svoje duše in z nar
veči pobožnostjo prejel poslednje ss. zakra¬
mente. Njegova deviška nevesta je vsa s
solzami oblita ob postelji žalovala; kralj pa
ji je rekel: „Nikar se vender ne jokaj; sej
ne bom umeri, ampak živel; svest sim si, de
iz te doline smerti pojdem v deželo živih,
tamkaj zveličanje svetnikov vekomaj vživat.
Kmal potem je pohlevno zaspal v Gospodu
5. prosenca 1066 v 64. letu svojiga življenja.
Ljudje pa so za njim žalovali in jokali, ka¬
kor še za nobenim kraljem ne. 36 let poz¬
neje so njegovo sveto truplo vzdignili, ki je
bilo še nestrohnjeno, in prijetin duh ga je
obdajal. — Tega svetiga kralja še dandanašnji
celo protestantje visoko spoštujejo; njegove
modre postave z malimi spremembami veljajo
ondi še zmiraj z imenam: ,,Postave Ed¬
varda spoznavavc  a.“ Tako se spolnuje

43

Gospodova beseda: „Blagor krotkim, ker
zemljo bodo posedli 1“  — mir in pokoj bodo
vživali, serca ljudi si bodo pridobili. —

(Kleče.)  O sveti Bog, ki čistost  ljubiš,
krotkim in ponižnim  dar čudežev deliš:
vnemi tudi naše serca k tem čednostim, —
Marija prosi za nas! —

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Danes Vam dam cvetlico v ij o H c o. Vsaki
jo pozna in vsaki jo ljubi. Zakaj ? Mende
zato, ker je znamnje pohlevnosti in po¬
nižnosti,  ktera čednost je vsimu svetu ljuba.
Vijolic je veliko sort, kakor se iz ponižnosti
neštevilne Čednosti svetijo. ■— Posebna sorta
vijolic je v ij olica  s v. T r oj  i c e, ktere trojna
barva naj te natri Božje osebe (peršone) spomi¬
nja.  — Ta cvetlica se tudi sir o ti c a ime¬
nuje. Tako bo tebe svet imenoval, ako si po¬
nižna rožica svete Trojice: nazadnje bodo pa
sami nar veči sirote ostali, kteri tebe s siro¬
tko pitajo, ti pa boš pid sv. Trojici bogatejši
kakor Salomon, lepši kot luna, svitlejši kot
solnce.  — Iz vijolice sirotke se pripravlja
z dr a vil o za kožo,  de se šlcodljive reči iz
nje izpahnejo, se človek ozdravi in koža olepša.
To zdravilo bodi tebi ponižnost pri spovedi;

44

ta naj ti pomaga k odkritosercnosti pri spo¬
vedi, de se vsa tvoja nesnaga izpahne in raz¬
odene: tako se ne bos le ozdravil, ampak
tudi olepšal. Naj Vam pa iz vijolice to-le na¬
logo dam:

1. Kolikorkrat ta mesec vijolico vidite, recite s po¬
nižnostjo saj v sercu: Čast bodi Bogu Očetu itd.

2. Priporočite trikrat pri spominu za žive v sv. masi
Marijni prošnji tiste, ki v spovedi grehe zamolčujejo.

Peti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

O brezkončna večnost! o velika
večnost! o dolga in globoka večnost!
Večnost, brezkončno velika, brezkončno
dolga, brezkončno globoka! Sreča ali
nesreča, življenje ali smert, veselje ali
terpljenje, dobra volja ali bolečine v
večnosti, o človek! je zastavljeno na
kratko tvoje življenje na tem svetu.
Križ Jezusa Kristusa te pelje v večno
življenje, sladnosti tega sveta pa v večno
smert. Izvoli si, kar ti je všeč, zakaj
ti sam boš vekomaj vžival, kar si boš
ti sam izvolil.

45

Zdaj pa poslušaj, kaj te sv. Janez
Zlatoust vpraša. Povej mi: koliko imaš
rok ? Dve. Bog' naj ti jih milostno ohrani!
vender če pa tudi po nesreči eno zgu¬
biš, ker dve imaš, bi ti še ena ostala.
— Koliko imaš nog? Dve. Bog naj ti
jih blagovdli ravno tako ohraniti! Ako
bi te pa kaka nezgoda ene obropala, ti
vender še druga ostane. — In koliko
imaš ušes? Dvoje uho. Bog naj tudi te
ohrani! Ako se ti pa po hudim naključji
eno izterga, bi ti še eno ostalo. — In
koliko imaš očes? Dvoje. Bog, ki ji je
stvaril, naj ju tudi obvaruje, ker ste
tako neprecenljivi zate; ako pa v kaki
bolezni ob eniga prideš, bi še drugo
ohranil. — Povej mi pa: koliko imaš
duš? Ako bi imel dve in bi v samo-
pašnostih tega življenja eno zgubil, bi
ti saj še druga ostala. Tode, moj brat,
ti le eno samo dušo imaš, edino dušo,
večno dušo. Ako to zgubiš, ti ne ostane
nobena druga več, ako jo obvaruješ,
je ona sto, je tavžent duš vredna. Ako
jo zgubiš, za večnost jo zgubiš; ako jo

46

otmeš, jo otmeš za večnost. Oe je tvoja
duša rešena, se ni več bati, de bi se
kdej zgubila; je pa tvoja duša enkrat
zgubljena, ni več upanja, de bi bila
kterikrat več rešena. — O kristjan, kje
je tvoja vera; kje je tvoja modrost; kje
je skerb za tvoj lastni blagor, ako svojo
dušo zanemariš ? — O večni in neskonč¬
no usmiljeni Bog! z eno samo dušo si
nas vstvaril: daj nam zadostno moč,
de jo ohranimo za večno življenje. Ma¬
rija pomagaj nam; Marija, za nas Boga
prosi!

Lilija

ti tmrtci

Blaženi Gašper Ferejra.

Malo kako branje je tako prijetno in
mikavno, kakor popisovanje katoliških misi¬
jonov in od spreobračanja ubozili nejeverni-
kov in krivovercov h katoliški Cerkvi. Eden
zmed nar gorečniših razširjavcov katoliške
vere med nejeverskimi narodi v Tonkinu je
bil blaženi Gašper Ferejra. Z volil si je pa
k temu svetimu opravilu tisto pomočnico, ki

47

jo sv. Ciril imenuje svetilnico sv. vere,
namreč Marijo. Povsod, koder koli je učil,
je lepo podobo naše Blažene Matere Marije
Device na neki altar postavljal in zraven po¬
dobe dve sveči, de je divjaškim poslušavcam
pojasnoval, kar je učil. Bila je na podobi
Marija Devica z Detetam Jezusam v naročji,
in zraven nje je bil sv. Janez Kerstnik ka¬
kor ljubeznjiv otročiček. Nekdaj spet svojo
ljubeznjivo podobo razpne v nekim mestu,
kar stara neverska žena svoje oči terdo v
podobo vpre, začne stermeti in klicati: »Za¬
res, ti so tisti trije, ki so bili k meni prišli;
sim jih že vidila/' Na te besede se ji misi¬
jonar precej bliža, in jo izprašuje, kaj je
kotla s temi besedami reči: Pripovedovati mu
začne, deje  bila do svoje visoke starosti, do
80  let, zmiraj malikam prav zlo vdana, zra¬
ven tega je pa zmiraj goreče hrepenenje po
zveličanji v sercu čutila. Iz tega namena je
vse uboge prav posebno radodarno podperala,
ker je upala, z milovšino si nebesa doseči.
Prikaže se ji pa neko noč gospa prečastitljive
podobe in prečudne lepote, ter je bila sprem¬
ljana od dveh ne manj lepih in ljubeznjivih
otrok; in rekla ji je gospate-le besede: „Na-
sledvaj mene, in dosegla boš zveličanje več-
niga življenja/' Ko se prebudi, ji je bila
podoba te nebeške prikazni živo v dušo vtis-

48

njena, vender pa, kdo so te osebe, kako in
kam naj za njimi gre, to ji je prikrito ostalo
do današnjiga dne, ki je v svoje nar veči
stermenje na podobi ravno tisto Gospo vidila
in dvojna Otroka ž Njo.“ Kdo je bil pač bolj
vesel kot naš pobožni misijonar zavolj te mi¬
losti, ki jo je Naša Ljuba Gospa Marija tej
ženi skazala? Ves ginjen jo precej v nauk
sprejme. Bila je pa ta stara žena tako pri¬
pravna za keršanski nauk, de se je le čudil,
in kmal ji je zamogel podeliti milost sv. ker-
sta. Bila je tudi zadnja sila, ker kmalo potlej
je zveličano zaspala v Gospodu. — Tudi tebe,
ki si v veri nejevernik, ki si pri luči slepec,
ki si pri studencu žive vode žejin, — tudi
tebe Bog neprenehama k oživljenju sv. vere
kliče. On te še zadnje dni kliče k veliko¬
nočni spovedi in sv. Obhajilu, in kdo ve, če
ni zate nar zadnja sila, poslednje klicanje
kakor pri uni ženi ? — Prevdari in kliči kleče:
O Bog! bodi usmiljen meni ubogimu grešniku.
Marija, nikar me ne zapusti v moji dušni
britkosti! —

lemorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Dal Vam bom danes cvetlico,  ali prav
za prav želiš  e,  ki nima ravno imenitnika

49

sloveza, pa toliko veei zdravilno moč. Na no¬
benim oknu ga še nisim v lepi posodi vsajeniga
vidil; puŠavnik in zdravnik je, ki ga človek
le v sili in potrebi poiše; pravi se mu pelin.
Pelin daje želodcu g or kot o in moč,  de zo¬
pet ložej jedi prekuha, in ko mlin dobro melje,
se ves život opomore. Grenki, gorkoto dajavni
pelin Vam bodi hrepenenje in g nanj e po
zveličanji,  kakor je bilo pri uni stari Ženi
v današnjim branji. Pravijo, de je pelin tudi
zoper kerč.  Vse  hujši pa je kerč dušniga
nepokoja; tode le sam pelin pokor  a Vam
ga upokoji. Pelin naj Vam tedaj pomeni po¬
koro;  kadarkoli ga vidite, spomnite se, de
ne smete pokore odlašati.  Misli se, de
pelin celo jetiko  ozdravi. O lepi učenik za
j e Čn e duše,  ktere pelin prave pokore prav
do čistiga in popolnoma ozdravi. De se Vam
ta nauk Še bolj serca prime, torej :

1. Kolikorkrati slišite do jutri uro biti, vselej recite:
„Bog me varuj, pokoro odlašati!“

2. Molite zvečer za-se in za tiste v vicah, ki so se le
pozno začeli pokoro delati: 3 oČenase in Češena-
marije.

Cvetlica iz verta večnosti.

Mogočni cesar Karl V. v šestnaj-

v

Šmam. 3. let.

4

50

stim stoletji si je pri neki priložnosti
krono z glave stergal in klical: ,,Moja
duša pa!“ ... Kaj se mu je bilo pri¬
merilo , de se je tako obnašal in sam
sebi zagrozil? Neki bogotajsk deržavnik
ga je liotel k nekakimu krivičnimu, ta-
tinskimu djanju pregovoriti, de bi se bil
nekaj tuje zemlje polastil; stopi pa ve¬
lika misel na večnost mogočnimu vla¬
darju pred dušo in ga vsega pretrese
v skušnjavi. O srečin cesar pri toliki
živi veri! Srečin pa tudi slehern, ki mu
je misel na večnost močin škit v skuš¬
njavah! Bog daj, de bi vsaki zmed nas,
ko ga greh, ko ga tatinska misel moti,
sam sebi klical: ,,Moja duša pa!“ —
Tvoje telo hoče požreševati, pijančevati:
tvoja duša pa .. . Telo hoče nečistovati,
prešeštovati: tvoja duša pa... Tvoja roka
lioče krasti, bližnjiga pretepati, oskru¬
niti se, z ne vem kakimi perstani ne-
čimerno kinčati: tvoja duša pa...  Tvoj
jezik hudo govori, preklinja, obrekuje,
nesramno kvanta, krivo sodi: tvoja
duša pa...  Tvoja glava se silo napuh-

51

njeno nosi: tvoja duša pa ... Tvoj ne
zadosti zakriti vrat, roke, noge ali sploh
život so drugim  dušam v pogin na¬
stavljene: tvoja duša pa...  Tvoje serce
je gnjezdo vsili hudih misel, želja in
naklepov, je ognjiše maševanja, je kačje
gnjezdo sovraštva, je volčja jama ta-
tinstva, je svinjska luža nečistosti, je
jazba v lakomnosti: tvoja duša pa ...

Ce si tudi velik in sloveč kakor
Aleksander, napuhnjen kakor Nabuho-
donozor; zal kakor Absalon; močdn
kakor Samson; ljubljen kakor Jonata;
oborožen kakor Gobja: vse to tvoje
duše ne bo rešilo ne smerti, ne nesrečne
večnosti, ako čedno ne živiš. Pa tudi
če si ubožin kakor Lazar; ranjen in
oboljen kakor Jop; preganjan kakor
Pavel: ti to še ni porok srečne večno¬
sti, če pa po Božjih in cerkvenih za¬
povedih ne živiš. „Ako hočeš v živ¬
ljenje iti, spolnuj zapovedi!“

Naredi si tedaj demantov škit za
vojsko za svojo dušo, in na ta škit za¬
piši, na eno stran: „edina duša,“ na

4*

52

drugo stran  pa:  ,,neumerljiva  duš  a. u
Ta škit vzemi v roko, kadar se skuš¬
njave priderve, ko se pocutki spuntajo,
ko satan draži. Mahni s škitani po so¬
vražniku ter zakliči, kakor uni cesar,
rekoč: „Moja duša  pa“  ...

O Bog! reši našo dušo; Marija,
prosi za našo dušo, zakaj blizo je, ko
ho za vselej dobljena, ali pa za vselej
zgubljena!

Lilija

m  lerfa Mar-tjaiii ©tr®k.

Otetje neke deklice pri poginu indijanske vasi Anko-
Anko v Peruanskim kraljestvu.

V šestnajstim stoletji, ko je zveličani
Gonsalvo iz Barcelone v hribih Kordiljerskih
(Cordilleras) v Ameriki misijonaril, so se
prebivavci vasi, imenovane Anko-Anko, ter-
dovratno zoperstavili opominovanjem pobožnih
in gorečih misijonarjev, ki so bili k njim

S " v ' 1 ‘ani. Bili so Indijani grozno zaguljeni v
ovanje, in pa nekaki strašni sodomski
pregrehi vdani. Torej se ni čuditi, de so taki
zaskorjeni nečistniki Kristusa preklinjali, in

53

za nauke in opominovanja duhovnov nič ma¬
rali niso. Misijonarji so mogli na vse zadnje,
kakor aposteljna Pavel in Barnaba, prah od
svojih čevljev otresti in nesrečne, zakerknjene
malikovavce zapustiti. „Gorje,“ so klicali apo-
stoljski možje pri ločenji proti vasi obernjeni,
„dvakrat gorje! BrezbožnikamSodome in Go¬
more se ob sodnjim dnevu ne bo tako hudo
godilo, kakor vam!“ Duhovni dalje gredo, in
grede večkrat v nesrečno vas pogledujejo in
milo zdihujejo. Znano pa je že davno tudi
med ljudstvam, de gorje tistim ljudem ali
tisti soseski, zavolj kterih morajo duhovni
zdihovati!

Se enkrat je Bog ponudil milost tem
slepim terdovratnežem. Po škofovim povelji
se poda še enkrat pobožin duhoven v vas,
ki je pri svojim težavnim sklepu, zaslepljence
Kristusu Gospodu pridobiti, vse svoje zaupa¬
nje v Boga stavil. Ali zastonj je bilo nje¬
govo prizadevanje; nesrečni ljudje ga niso
poslušali! — Že so vidili večkrat v temni
noči ognjene plamene, ki so iz zemlje vdar-
jali in se vili na višavo in čez višavo, na
kteri je vas Anko-Anko stala. Vender je
bila pregreha zmiram veči in veči: prebivavci
so se skušali v brezbožnosti. Jeli so popol-
nama divjati zoper Kristusa, de bi s tem, ka¬
kor so menili, svoje malike potolažili, kteri,

54

kakor so rekli, so hotli z unimi plameni sva¬
riti, de keršanstva ne sprejemati.

Neki večer gre duhoven iz stanovanja
in se poda s svojim cerkvenikam k nekimu
novimu spreobernjencu, ga v sv. poslednje
olje djat, in ker je bilo deleč, je mogel vso
noč v to delo keršanskiga usmiljenja oberniti.
Ko se je pa spet proti domu vernil, kaj naj¬
de? Vasi ni bilo več; — z zemlje je bila
zginila. Spoznal je sosednje homce, ves kraj
okrog je bil v poprejšnjim stanu; vasi pa ni
bilo več. Homec, na kterim je poprej vas
stala, je bil kakor odrezan ali odbrit. Na
njegovim mestu je bil globok dol z dvema
malima jezerama, iz kterih je hud, skorej
zadušljiv hlap vstajal, na okrog pa je bil
dim ali sopar razprežen. — Kaj pravite k ti
novi Sodomi ? .. . Kaj mislite od te očitne in
strašne šibe Božje?... Duhoven in cerkveni
služabnik sta svojim lastnim očem komaj za¬
upala. S straham poslednjič sprevidita, de
tukaj je delala Božja strahovavna roka. In
res je bilo temu tako. Obema znana deklica,
ki je imela komej petnajst let, jima je pri¬
povedovala, de je oginj kakor v dereči reki
neprevidama zalil vse ulice vasi, ljudi in hiše
požerl ter v plamenih pokopal. „Jest sim
Mater Božjo v britkosti na pomoč klicala,“
reče dalje deklica, „in neutegama mi je bila

55

lepa ženska podoba na strani, ki me je re¬
šila iz žarečiga ognja." Ta deklica je bila
srečniši od Lota v Sodomi in Gomori, ker
je ni otel kak angel, temveč angelov Kraljica
sama; — torej jo je ljudstvo od tistihmal
,,blaženo" imenovalo. Tri osebe tedaj, du¬
hoven , Cerkvenik, in ta deklica so bili iz vse
vasi edini, ki jih je Božja roka pogina ob¬
varovala. (To se je godilo okoli srede šest-
najstiga stoletja, ko je imel cesar Karl V.
vojsko zoper Gonzalez-a Pizaro-ta, ki je hotel
španjolsko Ameriko cesarju odtergati.) Se
dolge dolge leta pozneje pa je vsaki popot¬
nik na cesti v Potoži gredoč mem tega pre-
kletiga kraja s straham pogledal v dol, kjer

i 'e Božja jeza tako očitno zadela brezbožno
ludobijo. (Baluffi span. Amerika.)

(Kleče.)  O usmiljeni Bog! spreoberni ne¬
srečne nečistnike, de bi jih večna Sodoma
ne zadela, ako časni odidejo. Marija, oberni
na nje svoje milostne oči, sprosi jim, de se
otmejo greha in pogina!

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Natova obrodi vsakterih cvetlic, prijaznih
in neprijaznih, še tudi tacih, ki so Človeku
sovražne ali strupene. Tudi jest Vam torej

56

različne v premislili dajem, kakoršne se po -
prejšnjimu branju bolj priležejo.  — Danes
sprejmite strupeno cvetlico, ki se ji pravi zob¬
nik ali tudi roža sv. Apolonij  e,  ker jo
nekteri na boleče zobe devljejo, kar pa ni do¬
bro, ker se mende kmal potem zdrobe. Zobnik
rase ob ploteh, potih in za zidov ji. Slab duh
ima, in če ga le pogledaš, se ti merzi nad njim.
Prav žalostna roža je m prava podoba ne-
čistiga človeka.  Zobnikovo cvetje je mert-
vasko-bledo kot nečistnik velikrat; žepleno-ru-
meno je: tudi Sodomij'ane nečistnike je žeplo
pokončalo. Ako ga kdo vžije, mu napravi
omotico, dvojnovid, strašne sanje, popolnama
brezumnost, mertvud in poslednjič smert. Tako
je tudi nečistnik omotičin, de se ne zave svoje
nesreče, dvojnovidin in s strašnimi sanjami
terpinčen, ker dobro vidi nebesa in pekel in
mu poslednji strah dela, vender se greha ne
znebi, ker je že brezumen in blizo večne smer ti.
O zares rezen pridigar in učenik Vam je to
zeliše. De se pa ta pretresljivi nauk prehitro
ne izkadi, si denite to zeliše na zobe  -— ne
zobnika samiga, ampak njegov pomen, to je:

1. Premišljujte nocoj po večerni molitvi nesrečo So-
domljanov s&j kakih 6 minut.

2. Molite 50. psalm, ali pa 5 očenasev za tiste, ki so
v tih grehih zapopadeni.

57

Sedmi dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Dozdaj smo premišljevali pervo pe¬
resce večne cvetlice, ki se mu pravi:
večnost duše.  Prestopimo pa k dru-
gimu perescu te cvetlice, ki se mu pravi:
večnost telesa.

Na tem perescu je zapisano: T e r p 1,
de terpljenju odideš; terdo de¬
laj sam seboj, de bodo s teboj
dobro delali. ,,Kdor  namreč bo če
svoje življenje ohraniti, ga bo
zgubil; kdor pa svoje življenje
za v olj Mene zgubi, ga bo ohra¬
nil," pravi naš Zveličar (Mat. 16, 25.).
Večna tvoja sreča, o človek na svetu!
tebi potrebo naklada , de moraš s svo¬
jim truplam terdo zdaj delati, de se bo
enkrat ž njim pohlevno delalo; moraš
ga tukaj terpljenju podvreči, de mu
tamkaj terpeti ne bo treba; moraš mu
tukaj odreči, kar bi mu bilo nar ljubši,
de tega ne zapade, kar mu bo tamkej
nar ljubši.

58

To se tebi čudno zdi, ako tehtaš
s tehtnico svojih počutkov. Deni pa to
pravilo na tehtnico sv. vere, in vidil
boš kmal, de se ti bo v drugi luči pri¬
kazalo. Vapostoljski veri molimo: „Ve-
rujem vstajenje mesa" ali „vstajenje ži¬
vota." Veruješ tedaj, ko bo tvoje meso
postalo živež červam in v malo dneh
pest persti, de bo ravno tisto meso, in
ne drugo, sodnji dan vstalo, se neraz¬
deljivo z dušo vnovič sklenilo in nebo
nikdar več umerlo. Kakor gotova je ta
resnica, ravno tako gotova je tudi una,
de telo, ki se tukaj pri Božjim žaljenji
dobro ima, se bo tamkej slabo imelo;
ktero bo pa tukaj v premagovanji ve¬
liko terpelo, bo unkraj čezobilno ve¬
selje vživalo. Ta resnica, globoko pre-
vdarjena, odpre v sercu pravičniga stu¬
denec sladke pijače; v serce grešnikov
pa vlije povodinj naj grenkejšiga žolca.
Pravični ti, se veseliš, ker spomniš se,
de za sedanje terpljenje v tvojim mesu
je zate pripravljeno večno plačilo. Greš¬
nik ti, se stralni treseš, ko se spomniš,

59

de tvoje telo, ki mu tako rad z greham
postrežeš in ga tolikanj mehkužiž, za
enodnevno veselje v grehu večno terp-
Ijenje čaka.

Kaj praviš ti k temu, moje truplo?
Ti si že precej ali pa skorej vse hro-
motno in blizo groba: vender te, ne
mara, še zmiraj greh veseli! Zobe se
ti že kaze, želodec marsikterikrat oma¬
guje, vid peša, noge so naglo utrujene:
ali hočeš svoje slabosti voljno nositi in
grešnim nagibam silo delati, de se ti
bodo enkrat te slabosti v častitljivost
spremenile? Kaj praviš, moje telo, ali
boš zadovoljno, če ti berzde pokažem,
kadar v hudo siliš, de ne boš enkrat
v večni ječi nepremakljivo in oberzdano
ležalo? Premisli in prevdari, — tvoja
volja in tvoj svet je: pa tudi tvoj do¬
biček, ali pa tvoja večna zguba ...

Lilija

k ?epta Marijmh ©trek.

Sv. Odilon.

Ker bo tudi naše telo po vstajenji z

60

dušo vred vekomaj živelo, torej se ni čuditi,
de naša ljuba Mati Marija svojim otrokam
tolikrat tudi telesne dobrote skazuje. Zgled
imamo nad sv. Odilonam. Se otročiček, prej-
den je v šolo hodil, je bil na vsih udih brom.
Ni mogel hoditi in si ne kaj pomagati. — Nje¬
govi starši, prav imenitni žlahtniki v Overnji
(Auvergne) na Francoskim, se neki dan se¬
lijo. Na potu zroče otroka dojnici in nekte-
rim služabnikam. Popotvaje pridejo do cer¬
kve, ki je bila presveti Marii Devici po¬
svečena, postavijo Odilončka z robo pred
cerkvene vrata in gredo živeža kupovat. Ko
jih dalj časa nazaj ni in je bil otrok sam
tamkej, skuša na Božje navdajanje v cerkev
priti. Vse moči si zbere in začne na rokah in
nogah dalje derzati. Srečno doseže vrata in
pride v cerkev; z velikim trudam doleze tudi
do altarja blažene Marije Device. Tamkaj
doseže doli viseči altarni pert in skuša se
na noge vzdigniti in stati. Zdaj čuti, de mu
neka oživljajoča moč ude prešine; s pomočjo
presvete Matere Gospodove vstane in vesel
teče krog altarja. Tamkaj in tako ga naj¬
dejo dojnica in služabniki, ki sterme nad ču¬
dežem in povišujejo in hvalijo preblaženo
Marijo Devico.

Od te ure je imel naš Odilon zmiraj
prav priserčno ljubezen do preblažene Ma-

61

tere Marije. Berž ko je dosegel primemo
starost, si je izvolil samostansko življenje. V
kloštru Klunijskim se poda neki dan v cer¬
kev. V znamnje ponižnosti se bliža z vervjo
krog vratu altarju preblažene Device in Ma¬
tere Zveličarjeve, se verže na kolena in moli:
„0 predobrotljiva Devica in Mati Zveličarja
sveta! od te ure za vselej se podam v Tvojo
službo in Te prosim, bodi mi v mojim živ¬
ljenji zmiraj zvesta pomočnica. Za Bogam
mi ne bo nič ljubšiga kakor Ti, in na ve¬
komaj se Tebi darujem kakor Tvojiga slu¬
žabnika in sužnjiga."

Bil je Odilon neizrečeno usmiljen in mu
je bilo nar veči veselje, dragim dobrote ska-
zovati. Ko so mu očitali, de svojo dobroto
presiluje in tudi takim dobro dela, ki niso
vredni, je odgovoril: „Rajši hočem zavolj
usmiljenja sojen biti, kakor pa zavoljo ter-
doserčnosti brez usmiljenja pogubljen." Od¬
kod je pač imel tako miloserčnost, če ne iz
presvetiga Serca Marije, Matere milosti Božje,
kteri je bil vse žive dni tako priserčno vdan.
Pri vsaki priložnosti ie svojo priserčno lju¬
bezen do Marije razodeval. Ko so mnihi v
zahvalni pesmi prišli do besed: „Tu ad libe-
randum suscepturus hominem non horruisti
Virginie uterum," „Ti, o Gospod, se nisi
zgrozil Devičjiga naročja, de bi človeka od-

62

rešil,“ se je iz ljubezni in češenja do Marije,
Matere Božje, vselej na tla vergel in se Ji
je iz nar globokejši ponižnosti poklonil.

Ker je Odilon tako sveto živel, so si
ga mnihi svojiga sprednika ali opata izvolili.
Bil je pa zmiraj tolikanj ponižin, pohleven
in poterpežljiv, de so imeli vsi bratje nad
njim nar lepši zgled. Do molitve je imel to¬
liko ljubezen in veselje, de je med molitvijo
sladke solze prelival. Posebno imenitno je,
de je Odilon po Božjim razodenji po vsih
samostanih svojiga reda začel ali vpeljal spo¬
min vsih vernih duš, za ktere se ta dan to¬
liko molitve še dandanašnji stori. Ves obo¬
gaten in ozališan s čednostmi, visokočešen od
vsih verstnikov, je umeri leta 1049. —

(Kleče.)  O Marija! tudi mi smo potrebni
pomoči, velikrat na telesu, še večkrat na
duši: sprosi nam jo vselej, naša ljuba Mati,
kadar koli k Tebi pribežimo.

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Ker srno danes od večnosti svojiga telesa
nekaj slišali, Vam bom tudi na dom kej za
telo dal: nesite namesto cvetlice celo drevo, ki
mu je ime kruhovec ali krušno drevo.
To drevo raste v jutrovi Indii, zlasti po oto-

63

cih velikiga indijanskiga morja. Domačini ga
imenujejo „uru.“ Ako se njegovo veliko in
mastno pero uterga, teče iz njega iela sočnost
kakor mleko. Drevo je veliko kakor hrast.
Nar imenitniŠi reč je sad tega drevesa, ki je
debel kakor glava desetletniga otroka, brez
jeder ca v sredi, in ima pod tenko mrežasto
kožico serdico,  belo kakor sneg, rahlo kakor
ravno pečeniga beliga hlebca, in tudi slast be-
liga kruha.  — O imenitno drevo in še imenit¬
niŠi sad, kaj nam ti pomeniš? Drevo naj nam
bo Marija,  in sad njegov Jezus v sv. Reš-
njim Telesu,  ki je,  ne že indijanski, tem¬
več angelski Kruh  in presladki živež ne le
za našo dušo,  ampak tudi za telo,  ker ko
ga čisto telo s čisto dušo vžije, se poživi duša
in telo za večno življenje.  — Storite zavolj te
imenitne lastnosti danes sklep:

1. Sveto Rešnje Telo radi in vselej vredno preje¬
mati; in v cerkvi k žegnu in povzdigovanju, kakor
tudi zunaj cerkve o procesijah in ko se k bol-
nikam nese, na obe koleni pred Njim poklekniti.

2. Premišljujte danes zvečer saj kakih pet minut ljn-
beznjivost sv. Rešnjiga Telesa.

Osmi dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

O Človek! povej mi danes, kam ti

64

svoje cvetlice sadiš, na pesek ali v do¬
bro zemljo? Na kaj ti hišo zidaš, na
veter ali na stanovitno zemljo? Bral
sim od nekoga, ki je bil začel na ve¬
ter zidati, ko je pa spoznal, de to se
ne bo prav izšlo, je zidanje prestavil
na stanovitno skalo, in izpeljal ga je
bil — poslopje večne sreče.

Bil je mlad človek, ki si je mno¬
gotere sanjarske naklepe razpregel in
je potem, ne vedoč, kaj početi, jel skli-
covati: O kako lepo je moje življenje!
Kako srečin bi bil, ko bi zamogel zmi-
raj živeti! De bi pač življenje nikoli ne
minulo! Imam veliko bogastvo, prijatlov
v obilnim številu, živim zgolj v vese¬
licah in obilnosti, vse me ljulbi in rado
ima, in svojim počitkam vse sladkosti
privolim, kakoršne koli si zamorejo že¬
leti. V sredi tega velikiga veselja mi le
ena reč hud nepokoj dela, namreč ta,
de bo enkrat smert vsemu temu konec
storila. O smert! zakaj se te ne morem
ogniti? O ko bi mi bilo dano, zmiraj
živeti, zmiraj na tem svetu čislanimu

65

biti, zmiraj po svoji volji ta svet vži-
vati!

To premišljevanje pa je v njem
zbudilo drugo, veliko tehtni,ši. „Kaj pa,“
reče sam pri sebi, „ko bi prišel angel
z nebes in bi mi dal podpisati to-le v po-
godbo, potem kakor si sam izvolim: Šest
sto let ti je odločeno živeti po eni na¬
slednjih dveh potili, ktero si izvoliš:
pet in dvajset let v ječi ostati, s tavžent
in tavženterim terpljenjem obloženimu,
ostalo šesterih stoletij pa neprenehama
v veselji preživeti; — ali pa pet in
dvajset let v sreči in veselji živeti, drugi
čas unih šest sto let pa v ječi prebiti,
kruh grenkih bolečin jesti in pijačo brh¬
kosti piti: Kaj bi si izvolil? Gotovo, ko
bi ne bil do čistiga zmešan, bi se brez
pomude perve ponudbe poprijel. Kaj je
namreč pet in dvajset let v primeri s
skorej šest stoletji? Ako bi si mogel s
petindvajsetletnim voljnim terpljenjem
pet sto pet in sedemdesetletno veselje
zaslužiti, bi prav kratek čas v boleči¬
nah in prav dolgo časa v veselji živel.“

Šmam. 3 . let. 5

66

Ko so ga njegovi prevdarki do
tod pripeljali, je Bog mladiga človeka
v njegovo lastno mrežo vjel, in ginil
je njegovo serce z žarkam svoje ne¬
skončne milosti. Tisti trenutek se mu
oglasi znotranj glas, rekoč: O revež
in neumnež! ali ne vidiš, de si ravno¬
kar sodbo sam čez-se sklenil? Ne jemlji
petindvajset, ampak sto let sreče; vse
veselje in grešni kratkočasi, ki si jih
le misliti zamoreš, ti bodo ta čas na
ponudbo. Kadar pa to mine, moj pre¬
ljubi ! v doklej bodo naslednji v časi ter-
peli? Sest sto let? — Ne ... Šest tav-
žent let? — Ne ... Sest milijonov let?
— Ne...  Doklej tedaj? — Večno ver-
sto let, ki se pa več leta ne morejo
imenovati, ker tam ni več let. Večno
versto časov, ki se pa več časi ne mo¬
rejo imenovati-, ker tam ni več časov.
In ti boš v brezkončnih martrah, v
mukah, ki so tavžentkrat veči kot vse
martre, ki jih človeški duh zapopasti
zamore. Se tebi mar to dobra zamenja
zdi? Najdeš kaj-11, de je to dobra na¬
mestitev ?

67

Tako nekako je bilo njegovo pre-
vdarjanje. Premišljevanje te nebeške šte¬
vilke pa je v mladim človeku tako močin
sklep dozorilo, de je popustil grešno
veselje in se odpovedal slepilam tega
sveta. — Vprašam pa tebe, verni člo¬
vek , ki si danes to slišal, in si ne mara
v enačili okolišinah: ali boš tudi ti sto¬
pil na pot uniga spreobernjenca, ter od
danes zapustil tisto, kar tebi brani v
večno srečni pokoj? Reci in odgovori
za menoj: „„Bom, bom s pomočjo
Jezusa in Marij  e.““ Moj angel varil
in vsi svetniki in svetnice Božje, pro¬
site za-me!

Lilij a

1 %  ?erta Marij oib strok.

Korkut paša.

V letu 1552 je v Carjigradu turški paša
Korkut za skrivno persno vgnjido ali ulesam
ležal hudo bolan. Že je mislil, de je blizo
smerti, ko eden njegovih sužnjev, ki je bil

dober kristjan, k njegovi postelji stopi, in

r; %

68

videč nevarnost, umirajočimi! svetuje, de naj
se k Marii Devici Lavretanski za pomoč
oberne, ter mu zaterjuje, de Ona premore
vsako bolezen ozdraviti. Hrepenenje po zdravji
in upanje ga zadobiti, nagne pasata, de svo-
jiga služabnika nagovori, naj ž njim vred v
sveto Marijo Devico Lavretansko kliče. Pri¬
stavi mu tudi, ako bo njegova molitev usli¬
šana in se ozdravi, de ga bo iz hvaležnosti
sužnosti rešil ter prostost mu dodelil. Sužinj
ponižno in priserčno k usmiljeni Materi Božji
kliče: paša pa se zdajci ozdravi; bolezen ol¬
jenja, ž njo pa tudi dušna slepota pašatova.
S telesnim zdravjem je dosegel tudi dar sv.
vere. Neutegama sužnjiga prostiga izpusti in
pošlje ga s pismam in darili v Loreto, de
naj ondi zanj zahvali presveto Marijo Devico.
Poslal pa je pert preimenitniga dela, grozno
velikih vošenih sveč, obilno srebra, strelni
lok in tul s psicami, ki ni bil ravno toliko
vredin, kolikor posebin. — Bil je ob tistim
času vodja pri lavretanski božji poti čast. O.
Kašpar, učen Benečan. Leta reče darila na
altar v sveti hiši položiti, lok in tul pa v
vedni spomin v preddvor obesiti. Izpušeni
sužinj je v spričanje s-vojiga naročila tudipa-
šatovo pismo izročil, v kterim je bilo vse po¬
pisano, kar se je bilo dogodilo. To pismo
je bil paša s svojo lastno roko spisal ter na-

69

znanil, kakošno milost je dosegel iz Božje
roke na prošnjo Blažene Marije Device. Oče
Kašpar ga je pretolmačil v laško besedo in
ga dal pri cerkvi hraniti. (Horat. Tursellini
hist. Lauret.)

Ta nejevernik je bil po doseženi dobroti
v službo Marije Device stopil; tudi ti si že
zanesljivo veliko dobrot po Materi Gospodovi
prejel: ali ne boš že enkrat s celim sercam
v njeno službo se podal? Pervo v ti milostni
službi je pokora, premagovanje, zatajevanje.
Prava podoba zatajevanja po zgledu Jezuso¬
vim pa je ravno Marija. Njeno življenje je
bilo zgolj ubožnost, pritergovanje, trud, brit-
kost in terpljenje. Na duši in na telesu je
terpela vedno martro. Ako nam naša Gospa
s takim zgledam sveti, ali je ne bo nasle-
doval Njen služabnik, Njena služabnica? Po¬
sebno dopadajenje ima Marija Devica nad
tem, de Njeni služabniki svoje hude nagnje-
« nja mertvijo in zatirajo, ter svoje počutke
berzdajo, ki so okna in vrata k tolikim gre-
ham. K temu pa je potreba vojske s hudimi
nagnjenji in počutki. *)

*)  So pa pobožni možje duhovniga življenja iznašli
pomoček, s kterim se ta vojska polajša in Se celo
prijetna stori. V čem je ta pomoček? Ta pomoček
je v tem, de človek vsaki dan kako cvetlico častite
zmage sam nad sabo uterga, in iz tih cvetlic plete

70

Take reči, ki jih imaš priložnost pre¬
magovati in se ž njimi vojskovati, so posta¬
vim: Jeza, natolcovanje, nevošljivost, lenoba,
nečimernost in častilakomnost, svojeglavnost,
prepirljivost in nepreučljivost, bahavost, nag-

veuee, kteriga podd blaženi Marii Devici ob svoji
zadnji nri. — Kako se to napravi? Tako-le: Vzemi
list papirja in zapiši zgorej:

Kožni venec,

ki ga vsaki dan zbiram in ga bom preblaženi Marii
Devici podaril o smertni uri. Zvečer vsaki dan
izprašaj vest, in kolikorkrat si se premagal, toliko
križev si naredi na papirji; kolikorkrat si prema¬
gan, na pr., od jeze, svojeglavnosti itd., toliko
ničel ali kolesic naredi vštric križcov. Tako delaj
dan na dan; tode vojskuj se tako, de bo vsaki ve¬
čer čezdalje več križcov in manj ničel ali kolesc.

Pa praviš morebiti: Ne znam pisati, de bi tako
zaznamnoval, kakor je bilo ravnokar rečeno. Če
tega ne moreš, kar se sicer lahko zgodi, če kdo
tudi ne znš, posebej pisati: pa brez tega vsaki ve¬
čer pomisli in vest izprašaj, koliko rožic si s pre¬
magovanjem vsaki dan Marii za venec utergal; za¬
pisal bo pa tvoj angel varh in ti bo ta venec pokazal
ob tvoji smertni uri.

71

nje nje do kratkočasov, nepoterpežljivost, čmer-
nost, mermravost, zarohnjivost, nezložnost z
bližnjim, nezmerin smeh ali krohotanje, mev-
žavost, maloserčnost, obupovavnost, radoved¬
nost, jezičnost, ogovorljivost in obiravost bliž-
njiga, sladkosnednost, pohlep po drušinah in
druzih nevarnih potih, mehkužnost in zlož-
nost, nepripušene misli, želje, besede, po¬
gledi in še veliko druziga. V tacih rečeh te
tvoji počutki zmiraj v greh napeljujejo, ti pa
se zoper nje vojskuj in si natergaj vsaki dan
veliko rožic, iz kterih Materi Božji prijetin
venec spletaj za svojo zadnjo uro.

(Kleče.)  O Marija, sprosi nam gnado k
temu zveličavnimu prizadevanju.

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Danes smo premišljevali vojsko, torej
Vam bom dal rastlino, ki je znamnje častit¬
ljive zmage. Drevo je, ki se mu pravi pal¬
ma. Ze 175 sort palm je znanih: še več pa
častitih zmag, kterih je toliko, kolikor je skuš¬
njav, grehov in hlodih nagnjenj. Posebno to-
lazljivo pri ti reči je, de si si zmage vselej
svest: samo če hočeš. Glej! koliko zasluzenja
ti je na ponudbo. Je pa palma dobra mati in
sestra kruhoviga drevesa, ker milijone ljudi pre-

72

redi in resi smerti za lakoto. Tudi v nebesih
jih milijone na vekomaj živi, ki so slavno
zmagali. Torej se bere v skrivnim razodenji,
de izvoljeni imajo palme, t. j., palmove vejice,
v svojih rokah,  — znamnje zmage, ker so pre¬
magali satana, svet in sami sebe.  De bi
bili tudi mi enkrat med njimi, Vam to-le pri¬
poročim:

t. Recite v skušnjavah: Kolikor zmag, toliko palm
vsadim sam sebi v nebeškim vertu, ki jih bom po
smerti vidil in se jih silno veselil. (Na tih palmah
bodo tudi vsi Marijni venci obešeni.)

2. Premislite danes zvečer 4 poglavitne djanske čed¬
nosti: modrost, zmernost, pravičnost, serč-
nost — in molite očenaš in češenamarijo za slavno
zmago.

Deveti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Sloveči malar Cevks (Zeuxis) je
bil nekdaj vprašan, čirnu de svoje ma¬
larije tako dolgo na stojalu prideržuje,
in jih še zmiraj popravlja in doveršuje,
ko jih je že izdelal. Kaj odgovori veliki
umetnik? „Ker jest za večnost delam,“
je bil njegov odgovor. — Tudi ti, o

73

človek, dopovej svojimu životu, de on.
je malarija, za vso prihodnjo večnost
odmenjena. Ta podoba tvojiga telesa
še ni doveršeno lepa, se še le mala.
Njena lepota je vse kaj druziga kakor
tisto, kar ljudje lepoto imenujejo. Tu
ti zamore star in nagerban prav lep,
pa tudi mlad in cveteč človek prav gerd
in ostuden biti. Bog in njegovi angeli
telesno lepoto z drugimi očmi gledajo,
kakor pa svet. Telo s slabimi, poka-
ženimi, bolnimi, pa čistimi ali saj oči-
šenimi, zatajenimi počutki in močmi: o
kako lepo, zalo je predBogam! Noben
bolnik nima tako zdelaniga, okuženiga
telesa, de bi nebeški Gost ne hotel v
Obhajilu k njemu priti, de je le duša
s telesam vred z duhovno lepoto ozali-
šana, greha prosta, Glej tedaj, kako
boš to svojo podobo malal, s čem jo
lepšal. Vsaka britkost, iz ljubezni do
Boga prenašana, je prelepa barva, ki
lepoto te podobe močno zvikša, in ka¬
kor malarski čopič ali penzeljc podobo
povzdiguje in — bi djal — bolj in bolj

74

poživlja, tako tudi mnogotere težave,
bolezni in zatajevanja naše telo za več¬
nost. Kakor pa, če s šetinasto kertačo
po berhki malarii oplazuješ, vse skaziš
in razmažeš; tako tudi huda pregreha
v streženje tvoji poželjivosti ves lepi
mal tvojiga telesa za večnost skazi, in
namesto srečne si nakoplješ nesrečno
neumerjočnost. Hočeš tukaj preobilno
lepoto v strežbo grehu za telo, boš tam¬
kaj vso lepoto zapadel in pa za vselej.

Mnogotere terpljenja, mertvenja,
zatajevanja telesa so same rožice, ki
bodo telo lepšale v večnosti, kakor
zaljšajo spomladanske cvetlice cerkvene
altarje o prijaznih Šmarnicah.

O človek! kako rad bi se ti poni¬
ževanju , terpljenju in krotenju podver-
gel, — še sladko bi ti vse to bilo, ako
bi večnost živo prevdarjal! Rečem ti
pri tvoji ljubezni, ki jo imaš, ne že le
do duše, ampak ki jo imaš še celo do
telesa svojiga: vzemi si saj včasi k sercu
besede: Kratko terpljenje: večno
življenje. — Enodnevno terp-

75

ljenje: večno veselje. — Kratko
pa veselje: večno terpljenje.

Modrijani in umetniki že od nekdaj
mislijo na nekak  večnogib, po latin¬
sko:  „Perpetuum mobile,“ ki bi
ga radi iznašli, — tako napravo nam¬
reč, ki bi se brez navijanja ali druge
pripomoči neprenehama gibala ter bi
nikoli več ne obstala, ko se enkrat za¬
žene, sproži ali v tek spusti'. Take sa-
mogibnice modrijanje še niso izmodro-
vali v natori: mogla bi pa zmiraj biti
v duhovnim življenji že na tem svetu,
in sicer ne le v duši, ampak tudi na
telesu. Naše telo naj bo tako Perpe-
tuum — mobile ali večnogib, kteriga
serce in žilice brez navijanja, brez mo¬
ranja, brez siljenja vse dni življenja
nikoli ne smejo prestati: biti, tolkljati
in utripati — vse v veči čast in hvalo
Božjo. Nobene moči nam ni Stvarnik
dal v žaljenje, ampak vse v hvalo
Božjo, vse naše telo naj z dušo vred
Bogu služi. Naše oči' naj se obračajo
zdaj v nebesa gori, zdaj v pekel doli,

76

in naš jezik naj jih spremlja, kakor
zvonec tega večnogiba ter naj ponavlja
sebi primerni glas , rekoč:

„Zmiraj, zmiraj tam terpi';

Nikdar, nikdar konca ni:

Nikdar, nikdar konca ni;

Zmiraj, zmiraj tam terpf!“

Lilija

i%  fčrfa Marijmh

(Sv. Peter Tomazij.)

Starši tega svetnika v Akvitanii so bili
tako ubožni, de ga niso mogli preživih in
je mogel otrok kruha prositi ter se tako pre¬
živih. Že velikrat pa je Bog iz revnih otrok
kej posebniga obudil; tako tudi iz tega. V
takim stanu se je šole lotil in se med tem
nekaj od milovšine nekaj pa z delam svojih
rok preživih Tako je prebil v prav revnim,
zaničevanim in trudnim življenji do dvajse-
tiga leta. O tem času pa so bolj spoznali
njegovo pridnost in bogoljubnost, in kar za-
poredama kmal je bil mnih, duhoven, škof,
papežev poslanec. Papež Inocencij VI. ga je
bil poslal tudi v Carjigrad ali Konštantinopelj,

77

de bi od rimsko-katoliške Cerkve ločene greke
zopet ž njo sklenil in zedinil. To so namreč
tisti nesrečni, že dolgo od katoliške Cerkve
ločeni greki, ki bratovšina ss. Cirila in Me¬
toda zanje moli. Pridigal je pred cesarjem
Janezom Paleologam VI. in pridobil ga je za
katoliško vero; zedinjenja vsiga naroda pa ni
mogel dognati. — Otok Kreto je rešil krivo-
vercov, otok Ciper kuge.

Kar se pa v šmarnično opravilo posebno
poda, je njegovo preblago in imenitno češe-
nje do Marije prečiste Device. Čislal jo je
kakor svojo preveliko dobrotnico, in kjer¬
koli je mogel, je Njeno češenje povikšal;
zlasti pa je bil pregoreč zagovornik Nje-
niga neomadežaniga spočetja  in je
še posebne bukvice od te skrivnosti spisal.
Ravno tako je v pridigah rad govoril od Ma¬
rij n ih prelepih čednost.  Kolikorkrat je
molil, je opravil tudi kej v hvalo Marije De¬
vice. Z velikim spoštovanjem je češenje ska-
zal vsaki podobi Matere Božje na potu. Pač
gerdo in divjaško je pa, ako se keršanski
človek še pred cerkvijo ne odkrije. Ko je
imel kaj govoriti, je vselej pričel z imenam
Marija. Tudi prejden se je k jedi usedel, je
vselej z nekterimi besedami počastil Kraljico
nebeško. Jedi mu niso dišale, ako niso bile,
bi djal, zabeljene s spominam na Marijo. Pri

78

svojih delih in v potrebah je pomoči iskal
pri altarji Blažene Marije Device. Skušnjave
in zalezovanja hudobniga duha je premago¬
val s klicanjem v presladko ime Marija, in
vselej je pomoč našel. Njegova ljubezen do
preblažene Matere Marije je bila tolika, de
se je v njegovim govorjenji in djanji pri
vsih okolišinah razodevala; česar je namreč
polno serce, to rado iz ust gre.

Na smertni postelji je imel hude napade
od hudobnih duhov, ktere je pa premagal z
Marijno pomočjo, kakor je sam rekel: bla¬
žena Devica jim strah dela in za-me prosi,“
—- in pa z britko martro, ktero si je dal
prinesti in si jo je k glavi in potem k no¬
gam djal ter vidil, de skušnjavci beže. Čez
nektere dni je pa mirno umeri. (Bolland.)

(Kleča.)  Tudi mi si želimo mirno in srečno
zadnjo uro; dodeli nam to milost, o Jezus!
Sprosi nam jo, o Marija!

Memorare. (Grl. str. 16.)

Cvetlica.

Danes vzemite na  7 7  ličeči in slado-

rijne pr eimenitne čednosti.  Cimetovo
drevo, na otoku Cejlonu na jutru, doseže vi¬
sokost do 30 čevljev: še višji so čednosti Ma-

kusni cimet.  Cimet

pomeni M a-

79

rije Device, ki so segle do Jezusa, Sinu Bož-
jiga. Cimet pripravlja čez 25 tavžent ljudi v
kakih Štirih vertih na Cejlonu: za Marijne
čednosti se prizadeva 200 milijonov katoličanov
na vsili 4 straneh sveta. Vsako leto izpeljejo
kakih 400 tavzent funtov cimeta od ondot v
ptuje kraje: tudi keršanski misijonarji razšir¬
jajo lepi duh Marijnih če<  ’
med nejeverniki. Prav
serce zapišite: Kadar se
sterže in pripravlja, neizrečeno prijetno na vse
strani diši: enak ljuheznjiv  — Še vse prijet-
niši duh je po kerŠanskih hišah, kjer se po
Marijnih Čednostih živi. Kar je za telesni ži¬
vež cimet, to so za duhovno jed Marijne Čed¬
nosti. Poznate jih mende saj, kakošne so, n.
pr.: ponižnost, čistost, pohlevnost, poterpež-
Ijivost, vdanost v voljo Božjo, vera, upanje,
ljubezen, molitevnost, pr emisijevavnost, hrepe¬
nenje po Bogu itd. Dam Vam torej nalogo:

1. Premišljujte trikrat do jutri sveto čistost.

2. Molite nocoj v čast Marije Device „češena si Kra¬
ljica/ 1  de bi vsakimu tisto čednost sprosila, ki mu
je nar bolj manjka.

Deseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

O moja keršanska duša! danes ho-

anost po ptiijin Krajin
posebno si pa to-le v
cimet maji od dreves,

80

čeva  tvojimu telesu kratko pridigo
narediti. — Pomisli, moje telo, de si
večno,  de moraš vekom  a j po svojim
vstajenji ali zveličano ali pa nezveličano,
to je, zaverženo živeti. V4, moje oč 1 ,
varujte se, z grešno radovednostjo kako
oskrumbo nase nategniti in Boga s tem
razžaliti; zakaj ve ste večne. Moje ro¬
ke, delajte v Božjo čast in bodite čiste;
zakaj ve ste večne. Moje noge,  hodite
po potih Božjih zapoved; zakaj ve ste
večne. Moje ušesa,  poslušajte Božjo
besedo in ne nastavljajte se grešnimu
govorjenju; zakaj ve ste večne. Moje
m e s o, zatiraj se in varuj se časne na-
sladnosti; zakaj ti si večno. Moj obraz,
nikar se na prodaj ne postavljaj za čas-
nost; zakaj ti si večin. Moje serce,
nikar se ne zaljubi v kej časniga; zakaj
ti si večno!

Takd pridigaj svojim počutkam,
moja duša, in ponavljaj jim pogosto
nauk sv. Klemena Aleksandrijskiga, ki
pravi: „Boditemodri zbiravcizakladov!“■
Ako tedaj hočete sami sebi prav, moji

81

počutki, nikar ne cenite vsakdanjih reci
tak<5, kakor jih sploh svet ceni; cenite
jih veliko bolj po njih znotranji vred¬
nosti. Revno zlato in srebro, ki samo
na sebi ne bilke slame vredno ni, tako
obračaj, de ti večne zaklade obrodf. Iz
blata svojiga telesa, iz kakoršniga je
ono vstvarjeno, pa stori čisto zlato, ali
če hočeš tudi demant in predragi kamen
tolike cene, de ga za nobeno ceno na
zemlji ne prodaš, temuč ga čistiga za
večnost ohraniš. Ravno zavoljo tega ga
moraš pa sam imeti terdo, kakor bi
bilo blato, in boš ob sodnjim dnevu
vidil, de bo v svitlo zlato spremenjeno
vstalo.

Ako nisi ves zamorjen, mora tako
premišljevanje od večnosti tvojiga telesa
tvoje serce globoko raniti kakor pšica.
Spomni naj te na telo sv. Lorenca, ki
se je na ražnji plklo, med tem ko je
njegovo serce gorelo, od Božje ljubezni
vneto, in je sklical s sv. Avguštinam:
„Zveličanje zamoremo pridobiti, ne pa
ga že v tem življenji vživati. Torej

Šmarn. 3. let. 6

82

mertvfte svoje meso, dokler ste na
zemlji. (Kol. 3.)

Pripravljeni smo k temu, o G-o-
spod! Vse hudo in ojstro hočemo nase
vzeti v tem življenji, če je Tvoja volja:
samo to Te prosimo, tamkej nam pri¬
zanesi in poveličaj tudi naše telo z našo
dušo vred. Jezus, usmili se nas! Ma¬
rija, Mati Božja, prosi za nas!

Lilija

is Martjith otrtk.

Zveličani Jakop Lainez.

Ta posebni častivec Marije Device je
bil rojen v Amazani na Kastiljskim. Bogo¬
ljub  n i in bogati starši so ga dali šolati. Pač
dobro bi bilo, de bi le samo bogoljubni ker-
šanski starši svoje sinove ravnali v višji šole,
od kakoršnih je upati, de bi več vere ohra¬
nili, kakor pa mnogi izšolani, kteri utegnejo
s svojo nejevero keršanskimu občinstvu toliko
več škodovati, kolikor višji stopinjo ali službo
so dosegli. Ko je nauka željni in modri mla-
deneč Jakop slišal, kako lepe in častitljive
reči se govore od sv. Ignacija, ki se je tačas

83

v Parizu šolal, se tudi on poda v to mesto.
In ko v Parizu s konja stopi, je bil pervi,
ki ga je srečal, sv.Ignacij. Naj serčniši pri¬
jaznost s tem svetnikam sklene, opravi pod
njegovo vodbo ob kruhu in vodi duhovne
vaje ali eksercicije, in v dan Marijniga vne¬
bovzetja 1534 s sv. Frančiškam Ksaverjem in
tremi druzimi tovarši vred v cerkvi Marije
Device na hribu Spričevavcov ali Marternikov
stori obljubo k redu sv. Ignacija z ravno tem
svetnikam vred ob enim času. Slovesno si
Marijo Devico za svojo vedno patrono izvoli
in pridiga in uči s toliko navdihnjenostjo od
njenih imenitnih lastnost in prelepih čednost,
de vse serca k Njeni ljubezni vnema. Obljubil
je bil svoji češeni Patroni vedno čistost, in
ohranil jo je pod Njeno brambo, če tudi v
nar hujši vojski. — V Rimu na odležnim
kraji mu nesramnica na pot stopi in njego-
vimu poštenju zadergo stavi. On pa priserčno
zdihne k Bogu in Marii in reče z reznim
obrazam: „Ženska, spomni se, de Bog vse
vidi, in de moraš umreti 1 “  Zapeljivka se teh
besed prestraši in zbeži. On pa je poznej
spoznal O. Ribadanejru, ki je njegovo živ¬
ljenje popisal, in mu je rekel: „V takim pri-
merljeji bi bilo boljši, de bi si človek ušesa
zatisnil in ubežal, kakor de bi veliko besed
govoril."

6 *

84

Posebno imenitno iz njegoviga življenja
je to-le. Takrat ko je bilo zavolj Lutrove
krivovere veliko zbirališe v Tridentu, je bil
papež tudi Laineza zavolj njegove velike uče¬
nosti na zbor poslal. V tim častitljivim, od
sv. Duba vodenim zbiralu cerkvenih očetov
je bilo tudi vprašanje obravnovano, če je
bila Marija brez madeža izvirniga greha že
spočeta, ali še le po spočetji tega greha re¬
šena. Znano je, de to vprašanje je še le
sedanje čase pod Pijem IX. popolnama re¬
šeno in neomadežano spočetje 8. grudna 1854
za versko resnico razglašeno. Tudi častit¬
ljivi oče Lainez je bil vprašan, kaj de meni
o tej reči. Imel je ravno merzlieo, in bil je
prav reven; torej se je izgovarjal, de ne more
tako zadostno in ne tako govoriti, kakor
tirja visokost in imenitnost te reči. Vzdigne
se pa z bolezni bled in trudin, in govori od
skrivnosti neomadežaniga spočetja Naše Ljube
Gospe s toliko navdihnjenostjo, in obrambuje
skoz tri tire neomadežano spočetje nebeške
Kraljice s toliko vterjenostjo in s tolikim vti-
sam vsega visokiga zbora, ki ga je zamak¬
njeno poslušal, de so nato v  '' 1

soljnosti izverniga greha tudi Marijo zapopasti.

To serčno poganjanje za Njeno čast mu
je Marija zdajci poplačala. Verh telesne moči,

izrekli, de ni njih namen,

85

ki mu jo je bila pridobila, verh polnosti lepih
misel, ki mu jih je bila sprosila, verh go¬
rečnosti in posebne veselosti, kije takrat sijala
na njegovim obličji, de ni sicer nikoli tako
govoril, — verh vsega tega je bil tudimerz-
lice ozdravljen, de ni nikoli več kej od nje
občutil. — Gorečnost za Božjo čast, za če-
senje njegove častitljive Matere Marije, in
za zveličanje duš ga je neprenehama gnala.
Že v 53. letu svoje starosti je umeri 19. pro-
senca 1565. Ko je takratni papež Pij V.
njegovo smert slišal, je silo ginjen zaklical:
„Kako po pravici žaluje vesoljna Cerkev;
zakaj danes je zgubila škit in sulico zoper
svoje sovražnike!“ (Balinghem Calend.)

(Kleče.)  O Mati na,šiga Gospoda Jezusa
Kristusa, sprosi tudi nam gorečnost za Božjo
čast in povišanje sv. matere katoliške Cerkve!
Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Ali poznate prijazno cvetico, ki se ji
pravi res čdica ali r ožet elji  Berhka in
lepodišeča zelenka je, zamurka, iz severne
Afrike doma, zdaj pa tudi pri nas vsa do¬
mača. Pogosto jo po oknih v posodicah imajo,
de jim hiše z lepo vonjavo napolnuje. Njeno
seme se spomladi vseje in ko ohzeleni in po-

86

žene, se v posodice presadi.  — Tudi nase telo
se kakor seme po smerti v zemljo vseje, in ko
se bo sodnji dan na glas angelove trobente iz
zemlje vzdignilo, se bo presadilo v sveti raj,
ako bo z dušo vred vredno najdeno. Torej je
rozetelj prav vesela podoba svetiga up anj a  —
upanja večniga življenja. O upanje! sladka
čednost v terpljenji; o upanje! hladivna čed¬
nost v bolezni;  — o upanje! mazilo v temni
ječi;  — o upanje! Božja čednost na smertni
postelji. Skerbi, o človek! de bo tvoje telo
zmiraj lepodiŠeč rozetelj, ki ga. moraš z dušo
vred Čistiga ohraniti, de bo enkrat častitljivo
in presvitljeno vstalo. Kadarkoli tedaj rozetelj
vidite, se spomnite na sladko upanje kato-
tiskiga kristjana. Do jutri pa:

Molite enkrat iz djanja treh Božjih čednost upanje in
očenas in eeaenamarijo za tiste, ki se v brez¬
upnosti in obupnosti znajdejo, in za tiste v vi¬
cah, ki so za čistost svojiga telesa preslabo v svojim
življenji skerbeli.

Enajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Tretje peresce na cvetlici večnosti
je: večno veselje sv. raja. Ali slišiš ta
glas, moja duša? „Večno veselje v sv.

87

raju,“ — kako prijetne so te besede
mojim ušesam! Nekteri se veseli po več
dni, de bo spet svoje nekdanje znance za
trenutek časa vidil; de se bo v prijetni
družbi kake ure kratkočasil; de bo ne¬
kaj boljši jedel, pil, kot je sploh na¬
vada. Kaj praviš pa ti k temu: „večno
veselje v sv. raju?“  Ne danes ne
jutri, — ne drevi ne davi, ne danes-
teden ne danes-leto — in ne danes sto
milijonov let ne bo minulo, se ne bo
zmanjšalo, se ne bo spremenilo, se ne
bo pristudilo: „zakaj naša sedanja,

kratka in lahka nadloga nam pripravlja
nezmerno visoko, večno čast, ktera vse
preseže“ (II. Kor. 4, 17.). Kaj praviš,
o veliki apostelj: „s kratko, lahko nad-
logo“ pa „nezmerno, večno čast“ de
bom dosegel? Ta nauk je prijetin mo-
jimu sercu, on mi moje britkosti sladke,
moje težave lahke dela. Res je, kar
pravi Tomaž Mor: Veliko ljudi bi si s
oolovico in manj kot s polovico truda,
d si ga delajo, de se vekomaj pogubč,
ahko večno zveličanje pridobilo, ako
bi hotli.

88

Včliki Avguštin meni, de tisti bi
svoj čas dobro obernil, kteri bi vse
muke ali martre in bolečine tega živ¬
ljenja preterpel, de bi smel tudi le en
sam dan v sv. raju biti. Ali toliko te¬
daj je vredno veselje v sv. raju? Ce
je pa en sam dan terpljenja v sv. raju
vsega našiga življenja vredin, koliko bo
vredna še le neskončna večnost same
lepote, in nar ljubeznjivši sladkosti,
nezmerno morje nar čistejšiga veselja!
O predobrotljivi Bog! kako bogato Ti
plačuješ svojim otrokam tako kratko
terpljenje sedanjiga življenja. — Ne bo
me vidilo nobeno oko več jezniga, ne
bo me slišalo nobeno uho več nepoter-
pežljivo godernjati ali še celo kleti, ne
bo se nezadovoljno več zategnilo moje
obličje v nesreči, ne moje serce se gre¬
nilo v britkosti, ne me spravila nobena
skušnjava v nečistost, tatvino ali drugo
pregreho, ko vem, kako velikoserčno
Ti časno žalost v večno veselje spre-
minjuješ, kteriga nihče odvzel ne bo,
ko spoznam, kako bogato in imenitno
ti kronaš zvestobo svojih služabnikov.

89

Paladij pripoveduje, kadar je opat
Apolonij kteriga svojili bratov vidil ža-
lostniga, ga je berž posvaril in mu re¬
kel: „Kako je to moj brat, ali zamore
kdaj pri nas žalost gospodovati? Tisti
naj žalujejo, kteri nimajo upanja v ne¬
besa priti; mi pa ne tako, ki nam je
Kristus obljubil večno slavo.“ —

Skerbf, težave, britkosti, pomanj¬
kanje in vsa revšina, preziranje, zani¬
čevanje, preganjanje in sleherno terp-
ljenje ter vse enake reči so drag in
imenitin denar, s kterim si nebesa ku¬
pujemo, ako imamo tisto učenost, de
si vemo vse to v zveličanje obračati. O
Bog! kako dober kiip je neskončno,
večno zveličanje! O večni Bog! vse
morja samih britkih solz bi ne bile za¬
dosti, objokovati slepoto, kdor bo svoje
zveličanje zapadel, kteriga bi si bil s
tako malim trudam zamogel pridobiti.
Ako bi plačilo, ki ga je Bog svojim
služabnikam obljubil, le kterikrat konec
imelo, bi se dala ta slepota še kako
izgovarjati. Tode to plačilo je večno.

90

Veselja tega življenja pa so vse zme¬
šane z britko mislijo, de jih bo enkrat
konec; v tem ko imajo veselja v ne¬
besih to neprecenljivo sladkost in sladko
zanesljivost v sebi, de nikoli ne minejo
in so zmiraj ne le tako ljubeznjive, ka¬
kor de bi se bile še le začele, temveč
zmiraj le še prijetniši, kakor de bi zmi¬
raj nove prihajale.

O predobrotljivi, o usmiljeni Je¬
zus! obudi v naših sercih žive občutke
za večno veselje in zatrl merzlo posvet¬
nost, de nas v večno terpljenje ne po¬
koplje! Marija, pomagaj! Marija, prosi!

Lilija

1 %  t@rta Marllisi @tr©&.

Zveličana Janez in Tomaž Aloinan.

Lilije niso vse bele, so tudi višnjeve
ali plave. Pokazal Vam bom od vsakih eno.

Janez, imenovan Aleman, to je, Nemec,
je bil pervi iz Nemcov pristopil v red Ma-
rijnih služabnikov, kteriga začetnik je sv.
Filip Benicij. Bil je pa on od mladosti zmi-

91

raj bela lilija, odrejen v strahu Božjim in
posebin ljubivec in častivec Blažene Marije
Device. Vsaki dan jo je pozdravljal in za
Njeno materno brambo v prav zaupljivi mo¬
litvi prosil. Ker se ji je tudi pogosto prav
serčno priporočal, naj mu naznani, v kak
stan naj stopi, de bo Bogu in Nji nar bolj
dopadljivo, je bil opomnjen, de naj k sv.
Filipu Beniciju gre, kteri ga je tudi res silno
razveseljen sprejel med služabnike Marije
Device.

V tem prelepim redu je bila njegova
nad vse goreča skerb, Bogu z nar veči zve¬
stobo služiti in biti pravi služabnik Marije
Device. Obljubil je bil Kraljici nebeški in
svoji visoki Gospej, de hoče vse dni svojiga
življenja svojo lilijo — svojo nedolžnost —
prav čisto in neomadežano ohraniti. O pač
blagor človeku, kteri nosi jarem Gospodov
od svoje mladosti! Lilija pa je nar bolj varna,
ako je s ternjem ograjena. Tudi Janez je
svojo lilijo skerbno ogradil. V ta namen je
svoje telo strahoval, ga s poštam in še celo
z bičanjem ali tepeženjem krotil. Skerbel je
pa tudi za večno srečo svojiga bližnjiga, in
milo je budil grešnike k pokori. Kakor sv.
Janez Kerstnik, je goreče pridigal brez pre-
nehljeja zoper vse pregrehe in hudobije. Po¬
pisoval in povzdigoval je neskončno milost

92

Božjo, ki je vsakimu grešniku odperta; pa
tudi kazal na neodvračljivo in nepodkupljivo

S ravico Gospodovo, ki z vso ojstrostjo za-
ene nespokorne grešnike. Silno so se mu
smilili ubogi grešniki, in neprenehama je
molil zanje k Bogu, ter jih Marii v prošnjo
priporočal. Zvesta molitev pa vselej obrodi
imeniten sad. Doživel je tudi Janez veselje,
de je vidil iz nar strašnejšiga strupa izrasti
prelepo višnjevo lilijo, to je, eniga narvečih
grešnikov je bil pridobil za večno nebeško
veselje.

Leta je bil Tomaž Alemdn  iz Fran-
kobroda ob Majni. Prav velikrat se nameri,
de revni starši spuste svoje otroke križem-
svet, ker jih sami nimajo s čem preživiti,
ne jim kej dela dati. Ko bi taki starši že
saj poprašali, kakošni so ljudje, k kterim
svoje otroke v službo, v delo, v rokodelstvo
dajo, bi se še marsikaj hudiga odvernilo;
tako pa dostikrat zaidejo v peklenski mlin,
v pravo mesarnico, kjer se tako skazijo,
spridijo in spačijo, de bi se s kervavimi sol¬
zami ne mogli zadosti objokati. O nesrečni
hiši, v kužni drušini! Taka

svoje revne starše zapustiti in si drugod sreče
iskati. Bil je vojak; ker pa tukaj ni svoje
sreče našel, je ves zgubljen in obdivjan do-

Tomažu Alemdnu; mogel je

93

mu se vernih Obhaja ga pa lakomna misel,
se maliga imetka svojih staršev polastiti in
brez skerbi živeti, kakor si je domišljeval.
Lakomnost ne stori pa nikoli dobro. De bi
svoj namen dosegel, stori strašni prestrašni
sklep, starše in sestre pomoriti. Zares neko
noč dopolni to grozovitno djanje. De s tem
ni dosegel, česar je želel, si slehern lahko
misli. Kakor Kajn je ta staršev- in brato-
morivec sem ter tje se vlačil, preganjan od
grozovitniga pekla svoje vesti, kteriga je v
sercu nosil.

To pa še ni bilo vse. Grozovitniši od
zverine beži v gost log ob Frankobrodu, se
sklene z razbojniki, je na zadnje celo njih
glava in živi v vsih pregrehah in grozovit-
nostih veliko let, in nobeden ni mogel tega
tigra v roke dobiti. Nad njim pa je usmiljeni
Bog prav jasno in očitno pokazal, de „noče
smerti grešniku, temveč, de se spokori in
živi.“ Marija je bila svoje milostne oči nad
to grozo človeštva obernila. Zveličani Janez
Aleman pa je bil poklican, to delo Božjiga
usmiljenja doveršiti. —

Janez zve stanovanje svojiga nesrečniga
rojaka, sveta gorečnost ga zažene, Jezusu
Kristusu zgubljeno dušo pridobiti, leti v gojzd,
kjer je ta nečlovek prebival, in s krepkim
glasam mu kliče: „Ako hočeš obogateti, pojdi

94

zdajci ven, in ne mudi se, zakaj zdaj imaš
tistiga v rokah, od kteriga zamoreš doseči
nezmerne zaklade in bogastva."

Na besedo „zakladi in bogastva" bruhne
Tomaž s svojimi roparskimi tovarši iz jame.
Vidi pa stermeč pred seboj uboziga mniha,
ki mu prijazno kliče: „Tomaž! pridi, odloži
pa poprej svoje orožje, ako želiš moj zaklad
vzdigniti/' Te besede so bile razbojniku ka¬
kor strela; neki čeznaturen strah ga stresa,
milost Božja ga premaga; orožje od sebe
verže in med solzami in zdihovanjem prosi
usmiljenja. Lejte, koliko pomaga molitev
zvestiga služabnika Božjiga in prošnja Marije
Device pri Bogu.

Janez mu nato reče, naj gre zdaj ž
njim, de ga bo učil, kaj mu je storiti, de bo
usmiljenje dosegel, ker je v usmiljenje kli¬
cal. Kakor jagnje pohleven gre strahoviti
tolovaj za ponižnim pušavnikam, začne po¬
koro delati, in v nar globokejši globočino
svojiga serca pretresen, presunjen in skesan
se spove svojih grehov. Prosil je pa potem
neprenehama in z veliko priserčnostjo, naj
ga sprejme v red Marijnih služabnikov, de
bi zamogel z ojstro pokoro svoje pregrehe
zmivati.

Janez ga sprejme in mu da redovno
obleko, pusti mu pa ime Tomaž, kar po-

95

meni  brezno,  de naj on, ki je brezno greha,
nikoli svoj živi dan ne neha klicati brezna
ali globočine usmiljenja. — Kakor grozovitin
je bil poprej do druzih, tako ojster odsihmal
sam do sebe. Tako je bičal in zdeloval sa-
miga sebe, de je kri na curke tekla; čuti,
postiti se in vsaktere mertvila so bile nje¬
gove pokorila, ki jih je opravljal, de bi
zgubljeno sinovstvo Božje zopet dosegel. Noč
in dan je premišljeval Jezusa na križu in
Njegovo sveto Mater pod križem, ktere ma¬
terno serce je bil tudi on presunil, vender
je tolikanj usmiljeno, de je bilo zdaj njegovo
pribežališe in tolažilo. V sedmim letu svojiga
spreobernjenja je v Kolinu ali Kolonii ob
Rajni umeri — 23. pros. 1288. Kako silo oj-
stro pokoro de je mogel ta človek delati, in
kako goreče je po svojim spreobernjenji Bogu
služil, je dosti očitno iz tega, de ga je sveta
Cerkev ne sicer med svetnike, vender pa
med zveličane prištela. — O grešnik! rečem
ti: Nikar ne obupaj! Nikar pa tudi kar nič
ne čakaj, v stopinje spokornika Tomaža se
podati. Kliči v Božje usmiljenje, dokler je
čas; kliči danes: zakaj jutri se ne ve, če ti
bo še dano?

Zveličani Janez Alem&n pa je veliko let
pozneje, ko je bil silo grešnikov spreobernil,
v Frankobrodu ob Majni svoje življenje skle-

96

nil. Umeri je bil 1. 1345 ravno neko saboto,
ob kterih je zmiraj nebeško Kraljico prav
posebno častil in Jo prosil, naj mu ob smertni
uri na pomoč pristopi, kar se je tudi v res¬
nici zgodilo, kakor pri tolikih druzih častivcih
Božje Matere. (Marian. Tugendspiegel.)

(Kleče.)  O Marija! Tvoje oči so oči usmilje¬
nja: usmili se tudi nas grešnikov! Reci za nas
le eno lepo besedo pri Jezusu, in rešeni bomo.
Vzdigni vse tiste, kteri so zmed nas padli,
de ne obleže k svojimu večnimu terpljenju.

Hemorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Kočo sv. Antona, hi se ji tudi  ar¬
nika pravi, naj Vam danes podam. Ta cve¬
tica je zdravilska in prav velika dobrotnica
za Človeški rod, za vse znotranje in zunanje
rane, in tudi pomocek, ko se Človeku tek kervi
po životu koce ustavljati, ter za več druzih
nadlog. Ta zdravilna roža sv. Antona naj
Vam bo sv. spoved,  ki je preblago zdravilo
za vse dušne bolezni in rane. Ali niste ravno
slišali, kako strašnih ran je bil ž njo zveli¬
čani Tomaž Aleman ozdravljen  ? Pa tudi za
telesne težave je to zdravilo; zakaj kdo ne ve,
kako klavern in žalostin ali pa M sin, stekel
in divjašk kakor zver je Človek s hudo vestjo!

97

Spoved pa mu kar neutegama vse ohladi, ka¬
kor hi vodo ustavil. Torej se vselej spomnite
na zveličavno spoved, to predobrotno in zdravo
rožo sv. Antona, kolikorkrat vidite arniko, ali
slišite od nje govoriti. Danes zvečer pa:

1. Ponovite sklep, vselej brez odlaganja z rožo sv.
Antona, t. j., z dobro spovedjo se ozdraviti, ko bi
Vas ranil kak hud greh.

2. Priporočite Marijnimu usmiljenju tiste, ki jih huda
vest mori, zlasti iz naše fare, in molite trikrat če-
šenamarijo in enkrat obžalovanje ali grevingo.

Dvanajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Ko bi imeli globoko prepričanje od
večnosti, to je, ko bi zadosti premiš¬
ljevali, kaj je večnost: vsi ljudje na
zemlji bi bili sveti. —Pojdite in glejte,
kaj se godf po tergih. Za bakreni kraj¬
car in še za manj se svet poganja.
Ozrite se po vodah, po njivah, po ver-
tčh: od jutra do večera trudne roke
delajo, zveččr pa je le malo pokazati,
dostikrat še nič ne. Poglejte v šole, v
rokodelnice: koliko časa si človek glavo
ubija, koliko strahii vžije, de bi si en-

Šmam. 3. let. 7

98

krat zamogel kej kruha prislužiti, in
dostikrat mu še vse spodleti in nar
lepši upanje v pene gre.

Od kod je toliko živo človeško
djanje in mergolenje? Od tod, ker so
prav terdno prepričani, de bodo skoz
kakih 10, 20, 40, k veČimu 50 let na
tem svetu težko prebili, ako se v mla¬
dosti ničesar ne poprimejo. Ah ni res?
Kaj bi pa človek še le počel, kako silo
skerbin in pridin bi bil, ko bi mu bilo
kakih 1000, ali 600, recimo tudi le
300 let na tem svetu živeti? Iz tega
premislika sodite, kaj človeku manjka,
kteri svojo prihodnost, svoje življenje
po smerti v nemar pusti. Ali ne pre¬
pričanja in žive vere? Ali ni misliti,
de je človek čisto ob vso pamet, kteri
je v stanu, svojo neskončno večnost v
nemar pustiti ? Ali mar ni v ti reči
vprašanje za te samiga, za tvojo lastno
srečo od dneva smerti na vse vekomaj ?
Zakaj te je treba toliko siliti in pri¬
ganjati k temu, kar tebe samiga tiče?

Imenitni govornik sv. Evherij pravi:

99

„Kako more človek verjeti, de si dobi¬
ček dela, ako z vsim delam in z vsim
svojim terpljenjem večni pekel pridobi
in zgubo večniga raja ter pl? Ne, ne!
to ni dobiček, škoda se mora imeno¬
vati, ker pravi dobiček je v tem, de
se malo zgubi in veliko dobl.“ Nesrečni
grešnik pa si malo pridobi, veliko pa
zgubi; kapljico divjiga medli doseže,
zato pa celo morje nar slajši nebeške
sladkosti zgubi; za drobtinico osladka-
niga kruha da velikanske zaloge nar
ljubeznjivši rajske mane; za lešnikovo
lupino zlata ali srebra si napravi brez-
mčrno in brezkončno terpljenje! In kdo
tako dela? Dostikrat nevedni, ki ne
znajo berzdati svojiga grešniga nagnje¬
nja; še večkrat učeni, tako imenovani
olikani, izšolani, ki veliko ber<5, pa ne
tega, kar bi jim koristilo; veliko mislijo,
pa le mesno in telesno; veliko modru¬
jejo, pa njih modrost je nečimernost
ali celo nespamet. Večnost ima pri njih
nar zadnji prostorček, ki bi mogla per-

7 *

100

viga imeti in jim ves um in vse serce
napolnovati.

O moj večni Bog! kaj bo, kaj bo
z nami, ki življenje ljubimo, in vender
življenje sovražimo? ki sa mi  sebe še
preveč ljubimo, svojo večno srečo pa
čertimo? ki časniga išemo z nar veči
nevarnostjo, večno in časno zgubiti?
Odpri nam oči, daj modrost, o Bog!
Marija prosi!

Lilija

I :%  ferta iferijiife @tr@IL

Sv. Janez Kancij ali Kenčan.

Ta svetnik je iz Kenta na Poljskim,
od tod njegov primek Kenčan. Poljaki so
Slovenci, naši bratje; torej nas mora njegov
zgled tolikanj bolj spodbudovati. Njegovi
starši so bili plemenitiga ali žlahtniga stanu,
zraven tega pa silo bogoljubni. Ko je bil še
otrok, so ga učili greh prav živo čertiti, čed¬
nost pa s celim sercam ljubiti. Otrok se
mora tako navaditi, de samo na besedo: „t o
je greh!“ vsako reč urno popusti, če bi
mu bila še toliko ljuba in prijetna.

101

V bližnjim mestu Krakovim se je šolal
in je v učenostih silo lepo napredoval. Se več
pa je to vredno, de je v neštevilnih nevar¬
nostih, ki v tacih mestih čednosti žugajo,
svojo nedolžnost neomadežano ohranil. Malo¬
kdo je večiga milovanja vredin, kakor mar-
siktere matere po deželi, ki na telesu in na
duši zdrave otroke v mesta v šole dajo: čez
kej let pa jim pokveke domu prihajajo na
šolski oddih — omehkužene na telesu, oku¬
žene na duši in na telesu! Nameri se večkrat,
de taki netčk staršem vse in še sestram doto
pogoltne, in zredi se iz njega volk, ki po
mestih in po kmetih nedolžnost napada, ali
pa lažnjivi prerok v ovčjim oblačilu! Sv.
Janeza Kenčana je take nesreče po Božji
milosti obvarovala Marija, ki jo je priserčno
častil, in bila je njemu podpora, bramba in
premilo tolažilo.

Nedolžnost in ponižnost je vselej Ijubez-
njiva. Sv. Janez je bil silo učen, vender je
sam sebe imel za nar manjšiga; siliti so ga
mogli, de je sprejel učenje modroznanstva.
Bil je pa on učenik zares; kar je svojim
učencam rekel, vse je njegovo življenje po-
terdovalo; bil jim je svitla zvezda, v kteri
so vse vidili, po v ' ' se sami ravnajo.

strani v obilnim številu zbirali okrog nedolž-

Zavolj tega so

učenci od vsili

102

niga in ljubeznjiviga učenika Janeza Ken-
čana. Kervavih solz vredno je, kadar se mo¬
rajo učenci zavračevati z besedami: „Nikar
ne glej na to, kako tvoj učenik živi, ampak
na to, kaj te uči.“ O nesrečin, o zanikaren
taki učenik, ki zasluži, de bi tisto uro svoj
kruh zgubil, ko se njegovo življenje ne zlaga
z njegovim učenjem! Ravno to pa tudi vi
starši nase obernite, ki ste pervi učeniki svojih
otročičev, in stareji bratje in sestre, ki ste
zgled in vodilo svojim mlajšim bratam, se¬
stram in poslani.

Tako pošteniga mladenča, Janeza Ken-
čana, je Bog pa pred svoj altar poklical. Bil
je duhoven, in v tem stanu ni druziga iskal
Bog moli in časti in duše

rati, je bilo njegovo prav posebno veselje.
Sam sebi si je dostikrat veliko silo storil, de
je bližnjimu v potrebah pomagal. Ponižno
in revno se je oblačil in terdo postil, de je
poželjivost svojiga mesa zatiral in sveto či¬
stost ohranil. Neki dan jč kosec mesa nalaš
precej ko je bilo iz vrele vode vzeto, in
opeče si usta, j,ezik in gerlo, ter reče sam
sebi: „Ti meso si hotlo mesa, jej ga zdaj
gorki ga 1 “  Potem se na kolena verže inBogd
prosi, de naj ga odsihmal vsih mesnih skuš¬
njav obvaruje. Na prošnjo Naše Preljube

vdove in sirote podpi-

103

Gospe Marije je bil uslišan. Bere se celo,
de mu je Marija z otročičem Jezusam v pri¬
kazni podala lep cvetlični venček na glavo
v zastavo deviške čistosti.

Pri ti veliki milosti je pa vender bil
zmiraj ponižin, se sam nase ni zanašal ter
ni opustil pokoril, temveč jih je še jmojstril.
Sarniga sebe se je štel uboziga grešnika; to¬
rej je bil serčno vesel, ako so ga malo čis¬
lali, ga zanemarjali, zaničevali. Molitev je
bila njemu, kar je ribi voda, bila mu je ži¬
vež za njegovo dušo, iz ktere je moč dobi¬
val. Nar veči del noči je prebil v molitvi
pred križem, ki je bil bliz njegoviga stano¬
vanja. Kristusovo terpljenje je s toliko lju¬
beznijo premišljeval, de ga je poslednjič gnalo
tudi v sveto zemljo Jeruzalem, in je tamkej
vse kraje obiskoval, ktere je Jezus v svojim
življenji na zemlji s svojo pričujočnostjo po¬
svetil. Tudi v sveto mesto Rim je romal, de
je molil na grobih apostoljskih poglavarjev
ss. Petra in Pavla. Pač dopadljiva je Bogii
božja pot iz tacili svetihnamenov; ti pa, ki
s pregrešnimi nameni Šmarno goro, Sveto
goro, Rožnik in druge svete kraje oskrunu-
ješ: dobro glej, kdo bo za-te ob smertni uri
prosil, ki Marii tako strašno nečast delaš!

Na enim teh romanj so mu bili roparji
denar pobrali in so ga potem vprašali, „če

104

nima več denara?" On reče de ne. Komej
pa so se nekoliko odtegnili, se spomni, de
ima še nektere peneze v svojim kerniru ali
mavhi. Pri ti priči roparje pokliče in reče:
„Nisim mislil na denarje, ki jih tukaj imam;
nočem lagati, še te vzemite 1“  Roparji sterme
nad to odkritoserčnostjo, mu poropano nazaj
dajo, in vsi skesani gredo od njega. — O
laž, laž! koliko neki jih je med pričujočimi,
de bi ne bili od tebe čisto nič oskrunjeni?
Laž človeku že lica spremeni, kakošna mora
še le njegova duša biti! — Umeri je ta lju-
beznjivi prijatel Božji in veliki častivec Ma¬
rije Device v svoji domovini 24. grud. 1473,
tedaj 1 1 1  ' 100 leti.

hlapci, se veselimo tvojih čednost, hvalimo
Tvoje devištvo, se čudimo Tvoji ponižnosti,
pa še slajši se nam zdi Tvoje usmiljenje.
Tega rajši objamemo, tega se večkrat spom¬
nimo, v tega bolj pogosto kličemo/' (Sv.
Bernard.)

Danes si pojdite cvetlice sami iskat in
serkat med iz nje, kakor pridne čbelice. Po
samotnih pašnikih na pusti zemlji pokriva

tudi „mi, tvoji

fflemorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

105

dolge in prostorne kraje zeliše v malih pritlič¬
nih šopkih z malim zvončkastim rudečim cvet¬
jem. Pravi cvetlični pušavnik je, ki se niko¬
mur dosti ne prilizuje in za nikogar ne vpraša.
Živali ga le v sili grizejo, toliko pridniši pa
marljive čbelice precej spomladi medil na njim
išejo. Morebiti ste vganili, de je to cvetje
prav dobro znano vres  j e. Vresje! o zali uče¬
nik tihiga, samotniga življenja,  ki je
nasprotnik posvetniga šuma. Resje z mir a j
zeleni  bodi si po leti, po zimi, jeseni ali
spomladi: tudi človek, ki samoto ljubi, se zmi-
raj zeleniaa, to je, v gnadi Božji veliko loŽej
ohrani. Lepe čbelice, to je, dobre misli,
jejo in svete čednosti  se pri njem

zbirajo. Kadar tedaj resje vidite ali se nanj
spomnite, se zmislite na sveto samoto, prijat-
hco sv. življenja. Danes pa:

1. Premišljujte nektere minute, kako ostudna  je  laž
po zgledu sv. Janeza Keneana; ta greh je ravno
samoti nasproti. Storite tudi sklep, nikoli in ni¬
kakor ne lagati.

2. Molite 2 očenaša in česenamarii za tiste v vicah,
ki so se z lažjo večkrat v svojini življenji pregrešili.

Trinajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Pripoveduje se, de se je bil ’ sv.

106

Filip Nerjan po smerti v prečudno lepi
svitlobi prikazal neki pobožni osebi in
ji je pokazal dolgo pot, ki je bila vsa
pokrita s ternjem in ojstrim kamenjem.
Ob enim je spregovoril in rekel: „To
je pot v nebesa  ! u  Kaj praviš ti k tej
poti, o kristjan? Ali hodiš po nji? Ali
je nisi morebiti zapustil in se že davno
na potu pogubljenja znajdeš? One po¬
zabi resnice: Kdor hoče tergati jabelka
sv. raja, mora po ternji do njih priti.

0 mi nesrečni grešniki! ki nas ne-
zumne Živah v skerbi za svoj blagor do¬
stikrat osramotč. Vidimo jih, de sko¬
čijo v vodo, v oginj, v ternje in ska¬
lovje, de bi po taki poti, če tudi po¬
škodovane, se rešile, kadar je hujši
sovražnik zadej. Ti pa, o človek! po
gladki poti greha prav zložno tekaš, in
ne pomisliš, de je morebiti konec te
poti že čisto blizo in na koncu brezno,
ktero te bo požerlo in ne boš vekomaj
nikoli iz njega rešen. Ti ljubiš življe¬
nje in ravno s tem zgubiš življenje. Ti
išeš življenja v grehu, in smert v njem

107

najdeš. In kako kmalo, kako neprevi-
dama se velikrat spolnujejo besede:
Danes rudčč,

Jutri merilc.

Zjutraj vesel,

Zvečer vel.

Davi zdrav,

Drevi rnertev.

„Nebesa, nebesa!“ je klical zgorej
imenovani sv. Filip Nerjan, ko so mu
ponujali kardinalsko kapo. „Nebesa,
nebesa!“ kliči ti, pozemeljski človek,
ko se ti darilo, dobiček, čast ponuja,
de bi na široko pot pogubljenja stopil.
„Nebesa, nebesa! 11  kliči, kadar te žuga
kaka Skušnjava ali skušnjavec v smertni
greli stermoglaviti.

To premišljevanje naj te uči, de
je ni veči nespameti, kakor: „veliko
na to misliti, kar je malo, in malo na
to misliti, kar je veliko. 11  Ako si zmo-
žin za modrost, poslušaj, kaj pravi sv.
Pavel (2. Kor. 5, 1): „Vemo, ko se bo
ta naša pozemeljska hiša razderla, de
dobimo od Boga poslopje, hišo, ne z
rokami storjeno, — večno v nebesih. 11

108

O Bog, delivec neskonČniga usmi¬
ljenja! dodeli nam milost, vanjo priti.
Mati milosti, Marija! pristopi nam v
pomoč!

Prav lepo je slišati, ko kaka dežela
slovi za posebno pošteno, moško in keršan-
sko, kakor postavim Tirole, ki slove po vsim
svetu zavolj posebne poštenosti, zvestobe in
žive vere svojih prebivavcov. Zato je pa tudi
vera te priserčne dežele sovražnikam sv. vere
ojster pezdir v njih hudobnim očesu. Zlasti
brezbožni časniki nad njo svoje strupene zobe
brusijo, krivoverci pa z vso silo tiše vanjo,
kakor ose na zrelo sadje. Tudi Krajnska de¬
žela ni med zadnjimi, ko bi ne bilo gerdiga
ponočevanja, in ko bi sem ter tje ne bilo
nekake prevzetne terme in še marsikaj. —
V starejih časih je bila pa španjolska dežela
Kasti  lj  a s svojo močno keršansko vero po¬
sebno sloveča in skorej vsi njeni kralji so
bili priserčni častivci presvete Marije Device,
posebno pa kralj Alfons IX. Njegovo terdno

Blaženi Kastiljski kralj Alfons IX.

109

zaupanje do blažene Božje Matere pa tudi
kratko in malo ni bilo osramoteno. Povedal
vam bom dogodbo, ki vam bo to spričala.

Bili so ob tistim času močno razširjeni
krivoverci Albigenzi, brezbožni sovražniki
preljube Matere Marije Device, kakor so
splob krivoverci nasprotniki presvete Božje
Porodnice. Bali so se ti hudodelniki, de bi
po sklenitvi duhovske in deželske moči ne
bili premagani, torej so pri neverskim maro-
kanskim kralji Maramolin-u pomoči iskali in
ga v deželo klicali. Le-ta pride zares z ne-
številno trumo Saracenov čez morje. V svojim
napuhu je ta nejevernik žugal papežu Ino-
cenciju III., de bo cerkev sv. Petra v Rimu
v konjski hlev spreobernil in dal na njo po¬
staviti polmesec, znamnje svojiga gospodo-
vavstva. Zmaševati se je namreč hotel, ker
je papež po svojim poslancu dal povsod kli¬
cati k križanski vojski zoper sovražnike sv.
Cerkve.

Zbirali so se sicer od vsih strani k kralju
Alfonzu junaški vitezi, tode moč sovražnikov
je bila presilna, de bi se bil mogel na samo
človeško pomoč zanašati. V bitvi zoper si-
lovitiga in strašniga sovražnika se je imela
vojska določiti. Kralj, videč, de tolikim tru¬
mam ni kos, se oberne k Marii, Pomoči
kristjanov, jo z velikim zaupanjem pomoči

110

prosi, sam sebe in vse svoje dežele Nji zroči,
ki je obvarbinja kraljestev in sv. vere. Nato
se začne kervavi boj. Naprej neso križ Go¬
spodov, zraven križa pa vihra glavno kra¬
ljevo bandero s podobo Marije Device , nar
močnejši Besednice španjske dežele. — Strašno
je bilo, ko so se keršanski junaki spopadli
in udarili z nejeverniki. Serčno se vojskujejo
kraljevi vojšaki, ker jih pa saracenske trume
od vsili strani silovito obdajajo, in se proti
njim vale, jim ne morejo kej. Že beže krist-
janje; že je kakor odločeno, de so dočistiga
premagani in pobiti; že menijo, de španjske
cveteče poljane so zapadle pustoti in pokon¬
čanju. vsako človeško otevanje je zastonj.
Le samo popolnama zaupanje v pomoč Božjo
še zamore pomagati. Zares se Alfons še en¬
krat z novim zaupanjem k Marii oberne, k
tej močni pomoči v sili, in sklep stori, s
trumo izbranih junakov poslednjič sovražnika
napasti. Z očmi vpertimi v podobo visoko-
milostne Device, ki je bila na vojniškim
praporu, vdari v jedro sovražne vojske. —
Kaj koli premore zoperstati moči Božje
Matere, ki jo sv. Duh sam v sv. pismu po¬
pisuje kakor strašno oboroženo, v bojno
versto postavljeno vojsko? Mati življenja in
usmiljenja se bojuje za otetje Spanje, za
otetje Evrope. Kjer koli Ona svojo mogočno

Ul

roko vzdigne zoper napuhnjene sovražnike
kerianskiga imena, tamkej je smert, strah
in groza. Med saracensko vojsko vstane ho-
matija, groza in strah jih prepade; do šest¬
deset tavžent sovražnih vojšakov smertni an¬
gel pobije in podere. Drugi narodi pa, ki
so bili zbrani v neštevilno vojsko, so se ka¬
kor prah razleteli pred naj svetejši Devico,
ktere podobo so bili v divji in razdraženi
togoti s psicami in kamni oskrunili. Njih kralj
Maramolin sam je z neke višave ob Tolozi s
koranam (turškim sv. pismam) v roki voj¬
skovanje veleval, in hotel je veliko narodov
svojimu jarmu podvreči. Mogel pa je zdaj osra-
moten španjsko zemljo zapustiti in bežal je
s svojo vojsko v Sicilijo, kjer je kmali potem
od cmera in vjedanja življenje sklenil. —
Keršanski vojšaki so bili hvaležni katoličani:
kar na bojišu odpojejo Bogu zahvalno pesem
in s solznimi očmi vesele hvaležnosti se ozi¬
rajo v stavnico, ki jih ie pred njimi gredoč
pod brambo nebeške Kraljice peljala k častiti
zmagi.

Kralj Alfons pa je slavno bandero z last¬
noročnim pismam poslal papežu Inocenciju
III. v Rim. Papež to imenitno znamnje obesi
v cerkvi sv. Petra, vsim ljudem v spričeva-
nje, de napuh pred Bogam ne more obstati,
in de Ona, ki se je na zemlji deklo Gospo-

312

dovo imenovala, je od Boga postavljena otet-
nica sv. Cerkve in premogočna zmagovavka
nar številniših vojska. Alfons IX. je umeri
5. vel. šerp. 1214, tedaj pred 649 leti, ravno
v god Marije Device Snežnice, oblagrovin
kakor otetnik in milovan kakor oče svoje
domovine. (Le Toaneur in Damberger.)

Mi pa prosimo, de bi premogočna ne¬
beška Kraljica tudi dandanašnje nejevernike,
krivoverce, le po imenu kristjane, in vse
sovražnike sv. Cerkve premagala s sladko
močjo svoje materne milosti in dobrote; sv.
Očeta Pija IX. in njih pravice pa rešila iz
roparskih in zvijačnih r6k. Recimo in kli¬
čimo s sv. Gregorjem Nikomedijskim: (Kleče.)
„Nič, o Devica! ne premore zoper Tvojo
moč; nič ne premaga Tvoje jakosti; vse je
pokorno Tvojimu povelju, vse je podložno
Tvoji oblasti." Skaži tudi nam svojo pomoč
v sili, o Marija!

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Danes ste slišali nekaj od vojske, torej
Vam dam tudi cvetlico, ki je v nekaki zvezi
z vojsko. Ti cvetlici pravijo v ir h. Otroci se
z njo „soldate igrajo“ ter glave sekajo, torej
te cvetlice tudi sol d at k e imenujejo. Kar po¬
meni otrokam otročjo vojsko, to naj Vam

113

pomeni pravo vojsko, namreč zoper dušne
sovražnike. Virh je tedaj enkrat za vselej
znamnje duhovne vojske. Ta cvetlica ima na
precej dolgim steblu lepo krono iz peterih ru-
dečih peresic, ktero po vsih premaganih za-
deržkih kakor na tenkim drožčiku iz zemlje
kviško vzdigne: tudi tebe, kristjan! čaka vse
lepši krona v nebesih, oko vse dušne sovraž¬
nike premagaš. Zelene peresa te cvetke so ka¬
kor serčki ali ser mati škiti: tudi ti moraš k
duhovni vojski, v skušnjavah itd. prinesti
serčnati škit, to je, kerŠansko serčnost,
de boš premagal. Korenina virhova je čebu¬
lasta bunka ali gruda, srova nekoliko rezna
in kakor strupenkasta, pečena pa je prav pri¬
jetna, neškodljiva in diši skorej kakor kostanj:
tudi začetek duhovne vojske je-precej grenek,
tode krnal, ko se ta vojska vname, se razodene
tudi prijetni sad. Prapor ec ali bandero, na
kteriga glejte v ti vojski, naj Vam bo prebla-
žena Marija Devica.  — Nemci imenujejo to
cvetlico tudi svinjski kruh,  ker te Živali
■po njegovih koreninah strežejo. Ravno to bo
pa delež tudi tistim, ki duhovno vojsko zgube:
zveri hude vesti nad nje planejo in jih začno
tergati, po smerti pa peklenske pošasti namesto
njih. Lej te tedaj, koliko lepiga nauka Vam
ta cvetlica daje. De Vam bo pa nauk Še bolj
koristil, torej:

Smarn. 3. let. 8

114

1. Premišljujte nocoj po večerni molitvi saj kake 2 ali
3 minute, če ste v ti vojski zmagovavci ali pre¬
maganci?

2. Molite odstavek roženkranca „kteri se usmili vernih
duš v vicah/ 1  za tiste, ki so se v svojim življenji
mlačno vojskovali.

Štirnajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Cvetlica iz verta večnosti ima še
četerto peresce, na kterim je zapisano:
„večno terpljenje.“  — Izaija vpra¬
ša: „Kdo zmed vas hoče prebi¬
vati pri žre čim ognji? Kdo zmed
vas hoče stanovati pri večni žer¬
javici 11  (Iz. 33, 14.) — Jest že ne, o
prerok Gospodov! Rajši na tem svetu
vse hudo terpfm, de le tamkaj odidem
ognju, ki ga sv. Duh po tvojih ustih
napoveduje. Mislim, de ste tudi vsi pri¬
čujoči moje misli. Torej hočemo z Da-
vidam veliko besedo spregovoriti, rekoč:
„Zivi hočemo v pekel iti, 11  in s sv. Ber¬
nardam odgovoriti: ,,de ne bomo pri¬
morani po svoji smerti vanj iti. 11  V duhu

115

se hočemo v ta kraj večnih marter in
bolečin prestaviti, se obvarovati nesreče,
de bi bili po smerti s silo pahnjeni v
te „vnanje teme, kjer je jok in škripa¬
nje z zobmikakor  sam Jezus priča.

To je zdravilo, pripravljeno iz pe¬
resca cvetlice večnosti, ki je zadosti
močno, serce vse spačenosti očistiti, in
močno zdravje v dušo vliti. „Rezno
mislimo na muke peklenske,“ je klical
sv. Krizostom, „ker misel na pekel nas
bo pahnjenja v pekel obvarovala. 44  Res
je to, ko bi bila misel in vera na pe¬
kel v duhu vsili ljudi prav živo vko-
reninjena: še nobene duše bi ne bilo
v peklu.

O Bog! o Bog! pekel je z dušami
napolnjen, in vzrok tega je, ker ljudje
vanj ne verujejo ali nanj ne mislijo,
sklicuje neki učenik. — Pa se sliši več¬
krat očitanje: „Duhovni nas le s pe-
klam strašijo! Zmiraj nam od pekla
govorč!“ — Kaj se vam zdi do te-le
prilike, ki vam jo bom povedal? Dva
popotnika imata iti ob razločnim času

8 *

116

skoz velik gojzd na svoj dom. Pervi
pravi: Jest nočem in ne potrebujem ni¬
kogar , bom že sam šel, kakor bom.
hotel in mogel, in zaničuje vodnika, ki
se mu zastonj ponudi, de bi mu vse
nevarnosti razodel. Drugi si misli: Po
gojzdili in samotah je nevarno samimu
hoditi, in si zanesljiviga tovarša poiše,
kteri mu vse naprej povč, po kterih
potih in stezah je nevarnost.

Kteri unih dveh se vam modrejši
zdi? Pravite: pervi je^bil nespametin;
drugi je pravo zadel. Se bolj bote pri-
terdili, ako vam pristavim, de drugi
je bil s svojim tovaršem srečno prišel
skoz samoto, ker ga je bil prijatel od
nevarnih krajev odvernil, in silo raz¬
veseljen je bil v kratkim med svojo
ljubljeno deržino in žlahto. Drugi pa
je bil precej v začetku v logu zašel po
neki stezi, kodar so hodili lovci, in
vdere se v slepo ali skrito jamo, v
kteri so bili železni skopci za volkove
nastavljeni. Nastava se sproži in strašni
železni zobje ga stisnejo in križem pre-

117

bodejo. Ko v tacih strašnih bolečinah
na pol mertev tamkej stoka, se pri-
derve pa še volkovi, in gladovni ga
stergajo — kos za kosam. Ali si ni
bil ta revež sam svoje nesreče kriv,
ker je prederzno zaničeval dobri svčt
in dobriga prijatla?

Taka se godi pa ravno tistim, ki
nauke duhovnov in njih svarjenje pred
nesrečno večnostjo prederzno zaničujejo,
ter jezikajo, de jih duhovni s peklam
strašijo! Ko bi bilo vsakimu služabniku
Božjimu delati, kakor bi sam hotel; ali
menite, de bi ne učil vsaki rajši široke
in prostorne poti, kakor pa tesno in
ternovo, ktera tudi njemu velik trud
prizadeva, kakor vsakimu drugimu. —

Ti tedaj ne maraš za vodnika, kteri
bi ti pokazal kje so volčje jame, t. j.,
hude skušnjave; skopci, t. j., hudobni
zapeljivci; žrelo volkov, t. j., tvoje po¬
gubljenje? Ako ne maraš nevarnosti
poprej vediti in viditi, boš slep vanjo
zabredel in poginil!

Mi nočemo zanaprej taki slepci biti;

118

odprl nam oči, daj nam vselej skerbnih
svarivcov, o Jezus! Priskerbi nam jih,
in obudi v naših sercih zveličaven strah
pred peklam, o Mati usmiljenja!

Lilija

Marija Devica z neprecenljivo krono.

Ker smo ravno imeli v mislih dobriga
vodnika, ki je potrebin, de bi človeku pot
kazal, vam bom povedal kosec razodenja sv.
Brigite, iz kteriga si utegnete prav zaneslji-
viga vodnika ali vodnico za svoje popotvanje
proti večnosti izvoliti. Tako le piše ta svetnica:

Vidila sim nebeško Kraljico, Mater Božjo,
ki je imela na glavi predrago, neprecenljivo
krono, in lasje so ji bili v prečudni lepoti
čez rame razgernjeni. Bila je v zlati suknji,
ki se je v neizrečenim sijanji lesketala, in
višnjev plajš je bil, kakor lazurna (višnjev-
kasta)^. barva na jasnim nebu.

Čudim se temu lepimu pogledu in vsa
sim zavzeta, in zdajci se mi razodene zveli¬
čani Janez Kerstnik, in mi reče: „Zvesto po¬
slušaj, kaj to pomeni. Krona kaže, de je
Ona Kraljica in Gospodovavka, Mati Kralja

119

angelov; razgernjeni lasje, de je nar čistejši
in neomadežana Devica; višnjevi plajš, de
vse posvetno je nji bilo kakor mertvo. Zlata
suknja pomeni, de je v božji ljubezni znotraj
in zunaj gorela in žarela. V njeno krono je
njen Sin sedem lilij vdelal in med te lilije
je vložil sedem kamnov. Perva lilija je po¬
nižnost, druga strah, tretja pokoršina, eeterta
poterpežljivost, peta stanovitnost, šesta do-
broserčnost, zakaj dobroserčnost da vsim,
kteri jo prosijo, sedma usmiljenost v vsih
potrebah; zakaj v kakoršni koli potrebi se
človek znajde, otet bo, ako Jo iz vsiga serca
na pomoč kliče.

Med te lilije je vložil sedem kamnov.
Pervi kamen pomeni njeno preimenitno po¬
božnost, zakaj ni je čednosti v kakim koli
duhu ali telesu, ktera bi ne bila nji nar bolj
popolnama lastna. Drugi kamen je njena nar
popolniši čistost, ker ta nebeška Kraljica je
bila tako čista, de od njene perve stopinje
na svet do poslednjiga dne njene smerti tudi
ne eniga samiga madeža greha nad Njo ni
bilo najti. Ona je bila v resnici čisto čista.
Tretji kamen je bila njena (duhovna) lepota,
ker zavoljo lepote te Matere vsi svetniki sku-
pej Boga povišujejo, in vsi sveti angeli in
vse svete duše so_ napolnjeni z veseljem za¬
voljo Nje lepote. Ceterti neprecenljivi kamen

120

je modrost Device, Njegove Matere; zakaj
pri njeni toliki lepoti je bila napolnjena z
vso božjo modrostjo pri Bogu, in po Nji se
vsa modrost dopolnuje in spopolnuje. Peti
kamen je moč; zakaj Ona je tako močna pri
Bogu, de zamore vse streti, kar je stvarje-
niga in narejeniga. Sesti kamen je svitloba,
ki tako sije, de razsvitluje angele, kterih
oči so svitlejši od luči, in de si hudobni du¬
hovi Njene svitlobe ne prederznejo gledati.
Sedmi kamen je polnost vsiga veselja in slad¬
kosti, ki je v Nji tako popolnama, de ni
nobeniga veselja, ktero bi se po nji ne zvik-
šalo, nobene dobrovoljnosti, ki bi po njenim
pogledu polnosti in popolnamosti ne prido¬
bilo; ker Ona je polna milosti in nad vse
svetnike. Ona je posoda čistosti, v kteri je
bil Kruh angelov in v kteri je sleherna slad¬
kost in lepota. Te sedmere kamne je njen
Sin postavil med sedmere lilije, ki so na
njeni kroni. Časti in hvali Jo torej s celiga
serca, ker je res vse hvale in časti vredna.

Iz tih kamnov in lilij na kroni Marije
Device si izvoli, preljubi kristjan, tovaršev
in tovaršic, prijatlov in prijatlic, vsakterih
čednost, de te varno popeljejo skoz temne
loge sedanjiga življenja v vedno zelene in
ljubeznjive dole in pisane travnike prihod-
njiga veselja, v častitljivo mesto Jagnjetovo,

121

ter ne zajdeš ne v volkov jamo, ne razboj-
nikam v njih roparske roke. Na tem popot-
vanji pa imej oči vperte v Jagnje, k kterimu
tvoje serce koperni, in vedno se oziraj na
svitlo zvezdo Zgodnjo Danico, Marijo pre-
čisto Devico, brez ktere svitlobe bi gotovo
zgrešil pravo pot, ki pelje k Jagnjetu in bi
zašel. Sv. German namreč pravi: „Nobeden,
o Ti presveta, ne bo zveličan, razim po Tebi;
nobeden ne bo hudiga rešen, razun po Tebi.“

(Kleče.)  Dovoli tedaj, o svitla Zvezda
na morji! de si mi pričujoči Tebe izvolimo
tovaršico na popotvanji k svojimu preljubimi).
Očetu, in de med lilijami in kamni Tvoje
presvitle krone tudi mi dosežemo krono zmage
in večniga veselja.

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Ker branje govori, de je bil današnje
lilije in drage kamne razodel in zročil sv. Ja¬
nez Kerstnilc Božji služabnici sv. Brigiti; naj
Vam tudi cvetlico dam, ki zadeva sv. Janeza
Kerstnika ; sprejmite tedaj šentjanževe ali sladke
koreninice, ki jih mende vsi 'poznate. To zeliše
s svojimi sladkimi koreninicami rase po gojzdih
in temnih logih: tudi naše popotvanje v du¬
hovnim pomenu je po mračnih gošavah in ne-

122

varnih samotah. Sv. Janez v puŠavi se ni
bogato gostoval, ni bil zagorel od vina, ne za-
duhel od žganih pijač, kakor mnogi netrezniki:
živel je ob koreninicah ' in gojzdnih zeliŠih v
nar lepši treznosti, torej tudi v nar svetejši
čistosti, v toliki svetosti in zvestim spolnovanji
svojiga poklica, de ga zmed vsih od žene ro¬
jenih ni bilo večiga mem Janeza Kerstnika.
Naj Vam tedaj bodo Šentjanževe korenine po¬
doba prelepe treznosti.  Nemci imenujejo
to cvetlico angelsko sladkost.  (Engelsiiss).
Z angelsko  sladkostjo pa se moramo poter-
dovati pogosto na tem popotvanjiproti večnosti,
ako hočemo v angelsko  deželo priromati in
ne v deželo razdjanja in večne groze. Kdo de
je ta angelska sladkost, Vam je dobro znano:
v tabernakeljnu jo imate  — nebeško mano,
Kruh angelov, veselje svetih duš, sv. R e š n j e
Telo.  Naj nas tedaj šentjanževe koreninice
prijazno uče: de bodimo trezni v svojim živ¬
ljenji, čisti ter olepšani z Marijnimi lilijami
in drazimi kamni, zlasti še kadar se bližamo
k mizi angelske Sladkosti.  De pa tega
ne pozdbite, torej:

1. Pritergajte si enkrat do jutri nekoliko v jedi ali pa
v spanji iz ljubezni do sv. Rešnjiga Telesa.

2. Molite enkrat do jutri očenaš in česenamarijo za
se in za tiste v vicah, ki so bili v življenji pre¬
malo trezni.

123

Petnajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

„Terdoglavni grešniki J- 4  kliče sv.
Hieronim, „povejte mi saj, kaj vender
čutite, ko slišite govoriti od ognja, od
ledii, od žepla, od smradil, od kač, od
krot, od škorpjanov, od muk, od pek-
ljenj, od natezanj, od smertnihbritkost,
od hudičev, od večniga ognja?“ —
Morebiti se vam takrat v misel vmu-
zuje kazališe ali teater, ples v zanikar-
nih stepii) in zbiralih, po zapeljivih
pivnicah? Ali kako ti bo tista novana-
lišpana obleka stala; kako boš šel na
shod Božje veže oskrunovat? Ali ti v
misel hodijo tiste bukve in spisi, polni
dušne kuge, ki jih brezvestni ljudje pi¬
šejo, prodajajo, p o.soj ujej o., razširjajo?
Ali te morebiti takrat vabijo spotikljive
pesmi, ki jih nečiste serca izmišljajo,
jim zapeljive napeve ali viže delajo, jih
v natis daj d in razširjajo? Ali v tih
mislili na večno terpljenje morebiti nor-

124

euješ s svetimi resnicami od večnosti,
od pekla, ali de te duhovni strašijo in
nauke presilujejo?

Ti mehkužnik! ko bi tebi bilo skoz
celo večnost le na rožicah pri miru brez
vsiga gibljeja sedeti: v ali moreš le to
samo misel prenesti ? Ce ti pa že to ni
po volji, kaj rečeš, kadar se spomniš
neoveržljivih verskih resnic: od červa,
ki zmiraj grize;  od ognja, ki ni¬
koli ne ugasne,  ki je naš oginj le
pepel, ako se z unim primeri? Kdo se
bolj boji terpljenja, kot zmehkuženi
grešnik ? In kdo nam bo razlagal, kako
je vender to mogoče, de taki mehek
človek se pa tako malo zmeni za terp-
ljenje, ki ga tamkej čaka! Že britkost
na duši mu je tolikanj zoperna, de od
pekla že nauka še slišati ne mara, zato
de bi v svojim lenim pokoji ne bil mo¬
ten. O strašna slepota!! Taki boječnik
pa ne pomisli, de se utegne še nocoj
zanj začeti terpljenje, ki ne bo ne ju¬
tri, ne pojutrišnjim in nikoli konca
imelo! — Pa morebiti tega ne veruješ?

125

Ali boš rajši čakal, de se v svojo večno
nesrečo prepričaš? Boš mar rajši takrat
še le začel verovati, ko ti vera ne bo
več pomagati mogla? — V večno ve¬
selje v nebesih pa rad veruješ, kaj ne?
ker se tvojim počutkam prileže. Ce pa
eno verjameš, kar je Bog naznanil, kje
ti je mogoče nad drugim dvomiti, kar
je ravno tisti neskončno resnični Bog
razodel? K temu pomisli, de je vera v
vse verske resnice tako potrebna, de
človek brez nje ne more zveličan biti.
Takrat tedaj, ko bodo dobri sprejeti v
večno veselje; bodo hudobni izdani v
večno terpljenje. To je učil On, ki ne
more ne goljufati ne goljufan biti; in
kar je učil, je z neštevilnimi čudeži po-
terdil, s svojo smertjo zapečatil, s svo¬
jim vstajenjem neoveržljivo storil.

Prosimo Te, o milostljivi Jezus!
zavoljo Tvoje predrage, za nas prelite
kervf, zaverni nas na pravo pot Svetiga
življenja in resnične pokore, de Te
večna pravica ne bo primorala, nas
enkrat obsoditi v večno zaverženje, te-
muč nas sprejeti v večno veselje.

126

Lilija

1 %  ?crta M&rijai* otrok.

Sv. Angela Herici.

Nekteri otroci so že s pervih let kakor
suha goba, brez blaziga veselja, brez čutila
za drugo, razun za pogolt kaciga boljšiga
zalogljeja, za krič in divje igrače: žmi ga
taciga otroka kakor hočeš, ne boš lahko kej
boljšiga v njem obudil. Gorje staršem pri
tacih otrocih, kterih oterpnost pa le predo-
stikrat v njih lastnim življenji svojo kore¬
nino ima!

Toliko bolj veselo pa je, kjer se že v
pervi mladosti pokažejo žlahtne klice svetiga
življenja, kakor pri sv. Angeli, ki je imela
že v svoji otročnosti preserčno ljubezen do
Jezusa in Marije. Pod vodbo svojih staršev,
v Desenzani na Laškim, je vsaki dan s šti¬
rimi brati in sestrami vred molila svoje zju-
tranje in večerne molitve, pri kterih Blažene
Matere Božje nikoli niso pozabili. Ko so bili
njeni bratje pri igračah, je šla Angela s
svojo stareji sestro v svojo staničico, in ste
pred malim altarčkam molile in pele. Tudi
ponoči je ta dobra otroka gorečnost gnala,
vstajati in moliti. Večkrat ste prespale na
deskah ali na stolih.

127

Nedolžna deklica se je silno bala, de
bi v Božjim kraljestvu kake škode ne nare¬
dila, ter koga od Boga ne odvernila ali mu
bila kakor si bodi v spotikljej. Torej se
bero od nje marsiktere čudne zatajevanja.
Imela je prav lepe lase in prijetno obličje;
in ko ji neka tovaršica norčevaje reče, de
se ji zavolj tega snubivcov ne bo manjkalo,
se je hudo prestrašila; bila je sklenila, razun
Jezusu Kristusu, nikoli nikomur svojiga serca
ne dati. Odmenila je torej, razdjati lepoto
svojih las in obraza, de bi ne bila nikomur
v spotikljej. Vzame saj, jih na vodi zavre
in s tem svoje lase maže, de so bili sčasama
ob vso lepoto. Ravno tako so ji od posta in
čuvanja lica venele. Toliko lepši pa je njena
nedolžna duša prihajala. Kaj praviš pa ti
od tega, ki si veliko prizadevaš se lišpati in
drugim s svojo zapeljivo podobo mrežo na¬
stavljati. Ali ti bo ljubo, če bo kdo zavolj
tebe pogubljen?

V štirnajstim letu ji je Bog vzel očeta
in potem ljubo sestrico. Velika žalost jo je
zavoljo tega obdajala, ona pa se je s toliko
večjim zaupanjem Bogu zročila in pa Nji, ki
se po pravici imenuje Tolažnica žalostnih.
Kako priserčno ljubezen je imela do svojih
domačih, še veliko veči pa skerb za njih
zveličanje, tudi tole kaže. Neki dan nese

128

jed dninarju na polji in po poti grede pre-
serčno moli in premišljuje. Pride ji v misel:
kako koli se njeni sestri na unim svetu godi,
in tako milo se ji stori, de kar sredi polja
pod milim nebam poklekne in z nar veei
gorečnostjo k Bogu moli, de naj njeni sestri
saj vender dodeli večni mir v nebesih. Po
taki molitvi je bila prečudno poterjenain po¬
tolažena, branje celo pravi, de je bila v pri¬
kazni zagotovljena, de je njena sestra med
čistimi devicami z Marijo, njih kraljico, sku¬
paj v sv. raju. — Ko bi naši otroci saj včasi
tako delali, kakor Angela, ter molili ko no¬
sijo očetam kosilo na kolodvor, na polje ali
kamor si bodi, ali ko hodijo na delo, v fa-
brike in drugam: bi tudi med njimi bilo več
Angel in Angelov, in koliko dušniga tolažila
in poterjenja v dobrim bi si zamogli pridobiti!

Angela se potem za vse posvetno nič
več menila ni, njene oči so se po vikših do¬
brotah obračale in šla je z neprestrašeno
serčnostjo po poti popolnamosti dan za dne-
vam, od čednosti do čednosti. Se le bolj je
bila v tem sklepu poterjena, ko je v šest¬
najstim letu zgubila svojo ljubo mater in ne¬
kaj let pozneje svojiga nar mlajšiga brata.
Po tem britkim udarcu je sklenila, zgolj in
edino roki Božje previdnosti se zročiti.

S takimi svetimi vajami, duhovnim živ-

129

ljenjem, mnogoterimi in hudimi poskušnjami
in obilnimi milostmi jo je bil Bog pripravil
in zmožno storil za to, za kar jo je bil od-
menil. 25. kimovca 1535 je z dvanajsterimi
tovaršicami pričela nov red ali samostansko
življenje. Ta red so namreč nune sv. Ur¬
šule ali Uršulinarice,  ker bila gaje  v
brambo sv. Uršule in njenih svetih tovaršic
zročila. Papež Pavel III. je poterdil ta du¬
hovni red,  kteri za odrejo ženske mladosti
toliko nezmerno dobriga stori, kjer koli je
vstanovljen. Koliko pa se stori vsaki dan
bogoljubne molitve, koliko revežem se po¬
maga! Sploh ima marsikdo vse preslabe za-
popadke, koliko dobriga katoliški samostani
ali kloštri store. Kolikor ima kako mesto
ali kraj pobožnih redov ali kloštrov, toliko
zlatih rudnikov ima, iz kterih se neprene-
hama koplje zlata ruda vsim prebivavcam za
večno življenje. Kdor ljudem kloštre podira,
mnihe in nune ali sploh duhovne preganja,
taki vam hujši dela, kakor kdor vasi in mesta
požiga; on je zakleti sovražnik človeškiga
rodu. — Angela je mogla pod pokoršino biti
perva prednica svojiga noviga reda, desiravno
se je tega branila. Tode ko je bila svoj tek
dopolnila, tako dobrotin red vstanovila, jo
je Bog tudi kmalo na plačilo poklical. V
pervim mescu 1. 1540 je s presladkim ime-
Šmarn. 3. let.. 9

130

nam „Jezus“ v ustih po bogoljubno prejeti
sv. Popotnici svoj zemeljski tek sklenila. —
Ta svetnica je bila zlasti lep zgled, kako se
neprenehama moli. Podnevi in ponoči, doma
in zunaj, v cerkvi, na polji in pri delu je
molila. Kako priserčno je častila in ljubila
našo preljubo Mater Marijo Devico, kaže
tudi to, de je vsaki dan Njene ure ali dnev¬
nice opravljala. Posebno hvaležin mora ti svet¬
nici biti še zlasti ženski spol, ker s pomočjo
zveličavniga reda sv. Angele se tavžente in
tavžente duš za Boga in njih lastno večno
lepoto nedolžnih ohrani, ali tudi zanemarjenih
pridobi — na prošnje sv. Uršule in njenih
11 tavžent tovaršic, in sv. Angele pod obrambo
presvete Božje porodnice, Marije Device.

(Kleče.)  O Marija! Ti si vsih devic Kra¬
ljica. Ti si vsim dala in daješ njih neumer-
jočiga Ženina. (Po sv. Bdefonsu.) Prosi tudi
za našo mladost, de se obvaruje vsiga hudiga
in nar hujšiga!

Memorare. (Grl. str. 16.)

Cvetlica.

Obernite danes oči na cvetlico zlatico,
vzemite jo v premišljevanje saj do jutri. Zla -
tiče cveto zlatorumeno, od sušca do majnika;
kadar so pa odcvetle, se hitro posuše. Cvetice

131

zlatice so tvoje mlade leta,  pa le takrat,
ako jih z razuzdanim življenjem v cvetice bla-
tice  ne spremeniš. Rumeno zlato mladih let
le prehitro mine; iŠi si torej „zakladov, kterih
molj ne vje in rija ne vzame,“ k Čemur te
Jezus opominja. Ako tako delaš, bodo tvoje
zlatice Še na tvojim grobu cvetle, in dolgo
dolgo po smerti zlate žarke tvojih lepih zgle¬
dov  med ljudmi razširjale. De si pa ta tehtni
nauk res in bolj posebno k sercu vzamete, Vam
dam to-le imenitno nalogo:

1. Prevdarite nocoj in jutri svoje dosedanje življenje:
s kakošnimi žarki svojiga življenja ste Vi bližnjimi!
svetili; ali ste sploh večdobriga, ali hudiga zgleda
svetu dali? Storite sklep, kakošne zlatice bodo Vaši
prihodnji zgledi.

2. Opravite kratko molitvico, ali pa majhno milošnjo
za tiste spokornike, ki bi bili radi svoje hude zglede
popravljali, pa so premalo časa imeli.

V

Šestnajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Ali imate v spominu, preljubi, de
zdaj premišljujemo tisto peresce s cvet¬
lice večnosti, ki mu je im6 večno terp-
ljenje pogubljenih? — Ti, o nespre-
mišljeni človek! ki greš z urnimi sto- »

132

pinjami proti peklu, kaj se tebi zdi,
kako boš mogel v tem breznu brez-
konČniga terpljenja obstati! — Ako ti
morivec nož na persi nastavi, kaj ne?
takrat ne misliš nič druziga, kakor le
samo, de bi mu berž berž se umaknil
ali nož spodnesel. Taki nož si si pa
ti sam nastavil, ko si se smertnimu
grehu vdal. Ta nož je nož večne smerti;
ti si pa morebiti tako slep, tako ne¬
spametni , de ga pri nar bolj zveličav¬
nim opominovanji nočeš s tem spod¬
nesti, de bi greh zapustil in se z dobro
spovedjo očistil! Včš ti nespametnež!
ko bi peklensko terpljenje samo kake
dve, tri ure, ali saj ne več kot pol
dnč terpelo, kmal bi ti rekel: Le
pojdi poskusit, de se boš drujikrat ve-
dil varovati! Tako pa ti moram na vso
moč klicati: Oh, nikar, nikar ne sku¬
šaj; zakaj od ondod te ne bo več nazaj!

Postavimo to le: Ko bi Bog po¬
gubljenim rekel: „Zemljo bom s peskam
napolnil, de ga bo en sam kup tje gori
do nčbesa. Vsakih milijonkrat milijonov

133

stoletij bom poslal angela in bo eno
samo zernce tega kupa odnesel . 41  Ko bi
rekel tedaj Bog: ,,Kadar bo angel po¬
slednji drobec tega kupa odnesel, ta¬
krat bo vaš!ga terpljenja konec . 44  O kako
vesele bi bile pogubljene duše take
sodbe! Kako srečne bi se štele, ker
enkrat bi njih terpljenja vender le ko¬
nec bilo.

Tode, o moja duša! ko bodo pre¬
tekle nepreštete in neštevilne leta, ki
smo jih ravno imenovali, ne boš ne na
koncu, ne v sredi večnosti! — Poslu¬
šaj , nespametni grešnik, kaj pravi po¬
božni Jakop Alvarez: ^Nesrečni grešnik!
tavžent let dolgo boš kaznovan; po pre¬
tečenim tem času boš tavžent milijonov
let terpežen; in kakor ko bi se kazin
še ne bila pričela, boš mdgel iz noviga
neskončne čase terpeti . 44

O večni Bog! ta misel nam je
strašna; dodeli nam pomoč, tako živeti
in pokoro delati, de se nam ne bo več-
niga terpljenja bati, temveč neskončniga
veselja upati, ker ta misel je prijetna na-

134

Šimu umu, ljubeznjiva našimu sercu. O
Marija! pribežališe grešnikov, prosi za
nas!

Lilija

Sv. Janez Zlatoust.

Duša tega svetnika je bila enaka Iju-
beznjivimu vertu, v kterim so rastle cvetlice
neštevilnih čednost v veliki obilnosti. V tem
vertu je vera zmiraj več sadu rodila. Ljube¬
zen do Boga, naj vikši Dobrote, je bila v
njem dosegla silno velikost in cvetla je tako
prežalo, kakor je le mogoče. Ta ljubezen
Božja, ki je gorela v njegovim sercu, je tudi
storila, de je za Jezusa, našiga BožjigaZve¬
ličarja, vse storil, vse terpel. Jezus je bil
cil in konec njegovih misel, besed in dčl. Z
molitvijo, premišljevanjem in zatajevanjem v
šestletni samoti si je bil pridobil zaklad nar
lepših učenost. Iz tega zaklada je zajemal,
kakor iz studenca, neprenehama nebeško zlato
svetih naukov, de je ž njimi svojiga bližnjiga
poterdoval, tolažil, poživljal v svojih pridi¬
gah. Zavolj nebeških, preljubeznjivih naukov,
ki so se cedili iz njegovih ust, so ga imeno-

135

vali  Krizostoma, to je, Zlatousta. Pa
vganite, od kod so tolikanj lepe lastnosti
tega svetnika svoj začetek imele? Kolikor je
bilo pri tem človeikiga djanja, je blezo nje¬
govi bogoljubni materi bilo zahvaliti, ki je
mlado serce svojiga sina z naj gorečniši lju¬
beznijo do Jezusa Kristusa in Njegove pre-
častitljive Matere vžigala. Pobožni Surij pri¬
poveduje, kako se je tudi nebeška Mati Marija
že v njegovih fantinskih letih zanj pečala in
mu tisto prijetno zgovornost pridobila, ki ga
je ko pridigarja tolikanj slovečiga delala. Z
zgovornostjo, ki je vse premagala, se je po¬
ganjal za čast Jezusa Kristusa in Njegove ve¬
ličastne Matere zoper krivoverce. Njegove
usta so bile zgolj in sama bvala, kadar je
govoril od presv. Marije, Matere in Device.
V pridigi, ki jo je imel nekdaj v Svečnico,
govori in pravi: „Mora se preblažena Devica
kakor veliki čudež sveta spoznati in častiti;
zakaj med vsimi stvarjenimi rečmi je ni stvari
najti, ktera bi se zamogla ž Njo primerjati,
Ona sama premaga nebo in zemljo!" V drugi
pridigi božični dan pravi: „Marija ima za
Bogam pred vsimi stvarmi prednost v ime¬
nitnosti in popolnamosti." Imenuje Jo živo
stanovališe angelskiga Kralja, živi in z urnam
obdarovani paradiž, Božji tempelj in vredno
prebivališe Božje.

136

Zapovedal je, de naj diakon pri daro¬
vanji v sv. maši klice: „Obhajajmo spomin
presvete, neomadežane, čez vse češene ča¬
stitljive Gospe, Matere Božje in vselej Device
Marije, in vsih svetnikov!*' To navado, ki
kaže posebno češenje do Marije Device, pra¬
voverni na Jutrovim še dandanašnji imajo.
Ravno tako tudi po povzdigovanji mašnik
poje: „Darujemo Ti, o Bog! ta pametni dar
v čast aposteljnov, evangelistov, marterni-
kov ... za nje, ki v Kristusu počivajo ...
in zlasti v čast presvete, neomadežane, čez
vse hvaljene, častitljive Kraljice in Matere
Božje in vselej Device Marije!“ In družba
ali kor potem odpoje: „Zares, vredno je,
Tebe hvaliti, Božja Mati, vselej blagrova-
tevno in skoz in skoz neomadežano, in Ma¬
ter našiga Boga, častitljivši od kerubinov,
brez primere lepši mem serafinov, ki si ne¬
oskrunjena rodila Boga-človeka, kakor pravo
Božjo Porodnico Te povišujemo.“

Tako so hvalile, blagrovale in poviše¬
vale zlate usta sv. Janeza preblaženo Devico;
kako pač serčno Jo je njegovo serce ljubilo!
Zanesljivo mu je bila pa tudi ljubeznjiva to¬
lažnica v stiskah, kterih je imel zavolj Jezu-
soviga Imena obilno terpeti. Sv. Janez je
bil namreč patriarh v Carjim gradu ali Kon-
štantinopeljnu in je z veliko serčnostjo čed-

137

nost razširjal in grehe zatiral. Ravno s tem
si je pa bil tudi hudih sovražnikov nakopal.
Med njimi je bila zlasti tudi cesarica Evdok-
sija, napuhnjena ženska, ki je iz lakomnosti
vdove in sirote zatirala in nobene pravice ni
spoštovala ; nezmerno denarja pa je zaprav¬
ljala z nečimcrnim lišpam, ki je bil ob tistim
času v navadi. Pač je nesrečni lišp nespre-
vidnim ženskim dostikrat začetek nar grozo-
vitniših pregreli. Sv. patriarh je pogosto
pa zastonj cesarico svaril v spoštljivih listih.
Ko je neki dan zoper nališpanost pridigal,
so cesarico šuntali, de je na njo meril. To
je prevzetnico tako razkačilo, de ni jenjala
mehkiga cesarja nadlegati, dokler ni sv. Ja¬
neza njegove časti odstavil in v pregnanje
obsodil. Ljudstvo, to slišati, vpije, se joka,
žaluje, se na velike trume zbira, de bi svo-
jiga preljubiga pastirja branilo; po njegovim
odpeljanji pa cesarja naganja z veliko silo, de
naj jim vikšiga pastirja nazaj pokliče. Drugo
noč k temu vstane tolik strašin potres, de
se del cesarjeviga stanovanja podere. Pre¬
strašena v taki grozi Evdoksija k cesarju
teče in ga prosi, de naj svetiga patriarha iz
pregnanja nazaj pokliče. Cesar, sam pre¬
strašen, privoli, in cesarica še tisto noč v
spoštljivim pismu vikšiga pastirja nazaj po¬
vabi. Ne dd se popisati veselje, s kterim je

138

ljudstvo svojiga očeta sprejemalo, ko se je
bil v mesto vernik

Tode zaterjeni grešnik, ki ga le sam
strah gospodari in ne ljubezen, se silo težko
resnično spreoberne, in napuhnež vse pred
popusti kot svojo prevzetnost. Nališpana Ev-
doksija se kmal spet da razdražiti zoper serč-
niga škofa. Deleč v mesto Kukus v Arme¬
nijo ga v pregnanstvo ženejo. Pa tudi tamkej
je sv. Janez silo goreče delal za kraljestvo
Božje, celo duhovne je razpošiljal sv. vero
med neverniki oznanovat. Razdraženost so¬
vražnikov pa še ni nasitena; na nar zadnje
pokrajine cesarstva ga hočejo med divje ljud¬
stvo zagnati, de hi tamkej konec storil. Tri
mesce dolgo so tirali vojaki uboziga starčka
med grozno divjačnostjo in neusmiljenjem na
odločeni kraj; in — res jim je poslednjič
omagal in umeri. — 13. kim. 407 se mu vsimu
zdelanimu ponoči razodene sv. marternik Ba-
zilisk, pri kteriga cerkvi je prenočeval, in
mu reče: „Nič ne maraj, moj brat Janez,
jutri bova skupaj.“ Hoče se, silno razvese¬
ljen zavolj tega-razodenja, na smert priprav¬
ljati, in prosi vojake, de naj ga do petih
zjutraj dalje ne silijo. Ali zastonj! Neusmi¬
ljeni ga na vse zgodej dalje primorajo in ga
še dve uri naprej ženejo. Tode delj niso mogli
z napol mertvim starčkam; nazaj ga vlečejo

139

v cerkev sv. Baziliska. Komej dojdejo, že
sv. škof čuti bližnjo smert. V belo obleko
se obleče, kakor bi šel na svatovšino, prej¬
me sv. zakramente, se zaznamnja s sv. kri¬
žem in med svojim navadnim pregovoram:
„Hvala Bogu za vse; Amen!“ dušo izdihne.
K njegovimu pokopu se je zbrala velika mno¬
žica devic, mnihov in druzih pobožnih ljudi,
kakor bi se bili dogovorili, in pokopali so
ga slovesno v cerkvi sv. Baziliska. Cez 31
let so bile njegove svete košice v Konštan-
tinopelj prenesene, zdaj pa so v cerkvi sv.
Petra v Rimu.

(Kleče.)  O Bog! daj tudi nam vse brit-
kosti, obrekovanja in preganjanja srečno pre¬
magati in enkrat na prošnjo Marije Device
in njeniga častivca, sv. Janeza Zlatousta,
zveličano umreti.

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Danes si vzemite v spomin cvetlico, ki
se ji pravi tr op oteč,  in jo mende precej
spoznate, ker se skorej povsod dobi. Njeno
perje hladi rane, kadar se kdo udari. Taki
tropotec naj Vam bo misel na smert pri mno-
zih udarcih in ranah sedanjiga Življenja. Mo¬
rate pa tudi tropotca iskati in devati na rane

140

in udarce, ki ste jih svojimu bliznjimu priza¬
deli, de bo spomin na smert Vam hladil Vaše
lastne rane in udarce. Torej:

1. Premislite nocoj, če ste že popravili vse, kar ste
bliznjimu žaliga storili.

2. Molite pred podobo Jezusovo ali pa Marijno trikrat
česenamarijo za srečno zadnjo uro in milostno sodbo.

Sedemnajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Pojdi z menoj, o človek, v duhu
visoko gori nad zemljo, ali če hočeš,
tudi v nebesa; od ondot hočeva doli
gledati, kaj ljudje na zemlji počnejo,
kako se za sv. raj pripravljajo. Vse na
zemlji mei’golx, vse hodi sem ter tje,
vse dela, se trudi in vpira. Tam vidiva
nekoga, ki ves spehan dirja za meglico
prazne časti ali pohvale; drugi ves svet
preverne, de hi si pridobil več blaga v
shrambo, denarja v skrinjo, denarniga
papirja v predale in pismovnice; tukaj
drugi sedi in pije, pa še le pije in ves
otrapan ne ve več, kaj de govori; spet
drugi se valjajo po blatu nar ostudniših

141

poželenj od leta do leta; iz nekih hiš
se sliši jok in zdihovanje, iz druzih klet-
vinja in prepir, de bi se hitro oginj
vtrinjal. Pri molitvah je malo zbranih,
v cerkvah veliko razuzdanih, otrok malo
pokornih in pobožnih, po pisamicah
malo vernih, po učilnicah malo naukov
iz ljubezni do Boga, po rokodelnicah
malo čistih sere, po hišah malo sveto¬
sti , pri delu in v drušinah premalo sra-
možljivosti, po tergih in prodajavnicah
veliko goljufije, v nočeh veliko tatvine,
po samotah dosti roparstva, po sodni¬
cah marsikaj podkupovavstva in kri¬
vice, pri bogatih neusmiljenje, pri po-
sojevavcih odertija, rubežen, pri zadol¬
ženih nezvestoba in prekanljivost, pri
ubožnih nezadovoljnost, godernjanje, ne-
vošljivost, ■— pri bolnih nepoterpežlji-
vost in slepo obetanje poboljšanja, pri
ozdravljenih povračevanje v greh, pri
spovednicah dosti lažf in hinavšine, pri
obhajilih veliko božjih ropov. Le malo
število jih je, kteri pravih zakladov z
resničnim sercam išejo. Nar veči del

142

jih gre po široki poti, ki v pekel pelje, ali
pa je na njo obernjenih. In v sredi ta-
ciga šuma, posvetniga gnanja in djanja
jih neprenehama pobira smertni angelj;
vsaki ga čuti, de je blizo, vender se
le v zemljo obrača in se je derži' z ne¬
kako silo, de ga ni odtergati. — Tako
je njih zunanje življenje. Ako se pogleda
pa v serca in duše naglo memo gredo¬
čih prebivavcov na ti zemeljski krog-
lini, je pušava in razdjanje še le straš-
nejši, ker veliko je zunaj svitliga kakor
zlato, znotraj temniga kakor noč; zunaj
čistiga kakor sneg in lilije, znotraj kuž-
niga in mnazaniga kakor gnoj; zunaj
pošteniga kakor poštenost sama, znotraj
krivičniga kakor gola krivica. Torej
vam povem, de se zmiraj manj čudim
nad besedami večne Resnice: „Veliko
je poklicanih, malo izvoljenih."

Prevdarite te resnice, preljubi! prej-
den se v razuzdanost podaste, -— in če
jih bote premišljevali, — se v razuzda¬
nost podali ne bodete. Kaj si vender
s tem pridobiš, ako svojim počutkam,

143

svojimu hudimu nagnjenju strežeš, s
tem pa si zapraviš svoj pokoj, svoj ve¬
seli obraz, svoje nedolžno serce, svoje
zveličanje! Kdaj je še grešnik bil sre¬
din, kdaj je še zapeljani človek od za-
peljivcov samih čislan, kdaj oskrunjenka
od skrunivcov hvaljena bila? Cepa hu¬
dobni človek tebe grešniga ne more ljubiti,
koliko manj dobri kristjan, in kolikanj
manj še le Bog —- neskončna svetost
sama? Nikar se torej ne čudi, ako te
sv. Duh uči, de nečistniki, prešestniki,
tatovi, lakomniki id. nimajo deleža v
kraljestvu Božjim, de jih torej unimu
nasprotno kraljestvo čaka, namreč, kra¬
ljestvo pogubljenja.

Škerlu nas, o pravični Sodnik! de
morebiti tudi zmed nas marsikteri niso
med malim številam izvoljenih. Delaj,
o Gospod! z nami po svoji milosti in
ne po našim zasluženji, in reši nas
večne smerti. Marija, nikar nas ne za¬
pusti !

144

Lilija

fe ?©rfa Marsjiii ©trak.

Zveličani cesar Karol Včliki.

Karol, sin kralja francoskiga Pipina, je
bil božični dan (800), desiravno ni pred ne vedil
ne prosil, od papeža Leona III. v cerkvi sv.
Petra v Rimu za rimskiga cesarja slovesno
kronan. Bil je serčin in močin vladar; tode
zlata cesarska krona in junaške djanja niso
bile tisto, kar ga je pred Bogam velikiga de¬
lalo, temuč njegova zmernost, njegova po¬
nižnost, njegov spokorni duh, njegova go¬
rečnost za razširjanje in ohranjenje sv. vere,
njegova čista in nesamopridna ijubezen in
vdanost do sv. katoliške Cerkve, do njeniga
poglavarja in apostoljskiga sedeža. Bil je v
resnici eden zmed nar blagših vladarjev, ki
so kdej kak prestol zasedali, in pravi zgled
popolnama cesarja, zvest sin sv. Cerkve. Pa¬
peževih dežel, ki so mu jih sovražniki že
takrat hotli ugrabiti, kakor dandanašnji, za¬
kaj roparji so zmiraj na svetu, — tih dežel
cesar Karol ni le ohranil sveti Cerkvi, am¬
pak jih je še zmnožil. Njegov namen, cilj
in konec je bil: narode, ki mu jih je bila
Božja previdnost zročila, v resnici obdelati
in olikati ter jih srečne storiti. Imel je pa

145

jasno spoznanje, kteriga toliko deržavnikov
pogreša, de prave olike brez keršanstva ni.
Torej si je veliko prizadjal, tudi čez meje
svojiga cesarstva sv. vero razširjati; je na¬
pravljal nove škofije, samostane in neštevilne
šole in učilnice, ter je v vsih rečeh delal v
edinosti s katoliškimi škofi in pred vsim z
rimskim papežem. Tudi dandanašnji je šol
in učiliš zmiraj več, vender pa vere zmiraj
manj, in skorej veči del — če je kdo več
študiral, manj vere ima, ker ie po šolah —
kakor povsod — premalo cerkveniga duha,
in ravno sedanji čas hoče še tega, kolikor
ga je, iz šol pregnati, ter šolo popolnama
od cerkve odločiti. Karol Včliki pa ne tak6;
on je šole in vse umetnosti s Cerkvijo v edi¬
nosti ohranil, zato ga pa tudi dandanašnji
slaboverniki čertijo in ne govore lepo od
njega, kakor tudi od katoliške Cerkve ne.

Kje pa je bil kdej dober katoličan, de
bi Marije ne bil priserčno častil? Tudi cesar
Karol Veliki te dolžnosti ni zamudil; posebno
ljubezen in češenje je imel do Nje in zidal
je Materi Gospodovi v čast več cerkev. Nar
lepši spominek tega priserčniga češenja si je

S ostavil v mestu Ahenu, kjer se je rad mu¬
li, svoje poslednje leta skorej zmiraj prebi¬
val, in hotel tudi ondi pokopan biti. Ta spo¬
minek je stoljna cerkev Marije Device v Ahnu
Šmarn. 3. let. ^

146

za ktero je dal od deleč voziti veliko mar¬
mornih in porfirnih stebrov visoke cene, vrata
in obdurja iz brona liti, streho s svincam
kriti, svete posode iz predrazih kovin nare¬
diti, in prelepe cerkvene obleke napraviti.
Bila je prežala cerkev, kakoršne večerna
zemlja poprej ni vidila. Leona III. papeža
je prosil, de so mu sami prišli iz Rima to
novo cerkev v čast Božje Matere posvetit.
To se je bilo zgodilo ss. treh Kraljev dan
leta 804 vpričo veliko kraljev in gospostev.

Kakošen razloček je med takrat in med
tem, kar se godi dandanašnji! Zdaj sami ka¬
toliški vladarji vlečejo zoper papeža in pra¬
vico , pa zoper tistiga, ki s sv. Očetam derži.
Dva katoliška vladarja sta se sklenila in sta
tretjimu katoliškimu, to je, našimu cesarju,
eno nar lepših dežel vzela. Potem je sardinski
katoliški kralj stegnil svoje roke po nekterih
manjših katoliških knežijah na Laškim in
celo po posestvu samiga sv. Petra, ki je la-
stina vsih katoliških kristjanov. Zavoljo tega
ropa je tudi cerkvenimu izobčenju ali prekli-
canju zapadel. Nasledek tega bo zanj gotovo
žalostin, kakor je bil n. pr. pri Napoleonu
I., potem ko je bil iz cerkvene družbe pah¬
njen. Zdaj je zraven našiga cesarja še Spanjol-
sko katoliško kraljestvo, ki derži odkritoserčno
s sv. Očetam. V takim sovražnim djanji samih

147

katoliških moči zoper katoliške kralje in ce¬
sarje in zoper samiga sv. Očeta in njih pra¬
vice je prav hudo znamnje. Bati in po pra¬
vici bati se je, de se pripravlja velik odpad
in bi bili zapeljani tudi izvoljeni, ako bi bilo
mogoče. Zakaj oginj se je vnel v naročji
samim. Tode Bog svoje Cerkve ni še nikoli
zapustil in je ne bo. Škofje  sploh po vsim
svetu, Kristusovimu namestniku ter sv. Cerkvi
so zvesti, duhovni  tudi še celo po spuntanih
deželah večidel; ljudstva se sem ter tje po
nekoliko zunanji sili vklanjajo, po znotranje
pa so Cerkvi in njenim služabnikam vdane;
pa tudi očitno kažejo, de še zmiraj pravico
ljubijo. Ne na Laškim djanja sardinskiga
kralja, ne na Francoskim obnašanja franco-
skiga cesarja verni ne terdijo. Godi se v
marsikterih rečeh, kakor je bilo pod rimskimi
cesarji z vernimi. Zraven tega je nejevera
po vsili krajih med tako imenovanimi olika¬
nimi silo mogočna. Tako imenovani časniki,
dnevniki in posvetni listi večidel vlečejo s
sovražniki sv. Cerkve, le malo malo jih je,
de bi jih mogel verni katoličan brez dušne
škode brati. Veri in deržavi sovražne skrivne
družbe so slcorej povsod razprežene, ktere
priprostim ljudem glave mešajo; in njih laž-
njivi nauki se razširjajo kakor blisk iz ker-
čem ali pivnic med ljudstvo in po deželi.

10 *

148

Iz tega vidite silne zmote sedanjiga časa;
de vam je treba torej veliko in serčno moliti
in se resnice deržati, se deržati naukov svojih
duhovnih pastirjev in ostati vdanim glavi sv.
matere katoliške Cerkve, rimskimu papežu.
Zakaj dokler duhovni derže z glavo sv. ma¬
tere Cerkve, dotle se za vero ni bati. Kdor
bo pa do konca stanovitin ostal, on bo zve¬
ličan. Zdaj se pa vernimo za trenutek še k
našimu Velikimu Karolnu in njegovi cerkvi
Marije Device v Ahenu.

V ti cerkvi je cesar Karol molil noč in
dan, ker on ni poznal večiga veselja, razun
z Bogam in Njegovo Materjo opraviti imeti.
To cerkev je obogatoval z nar imenitnišimi
darili, ki jih je prejemal, namreč, s predra¬
gimi svetinjami od Našiga Gospoda Jezusa
Kristusa, Njegove častitljive Matere in svet¬
nikov. Nar imenitniši tih svetinj so: Dva
kosa sv. križa Jezusoviga, kos gobe, s ktero
so Zveličarju na križu piti ponudili; kos vezi,
s kterimi je bil Jezus zvezan; in kos eniga
žeblov, s kterimi so ga bili na križ pribili;
kosovi od ternjeve krone Kristusove, tersta
in napisa na križu; potni pert Kristusov,
platno za obledje in plenice, v kterih je ob
svojim rojstvu v jaslicah ležal. — Tudi več
svetinj od Marije Device je bil pridobil ve¬
liki cesar in jih je v ti stoljni cerkvi shranil,
od kterih bo pa kej več v prihodnjih Šmarnicah.

149

(Kleče.)  Tudi mi, o Bog! želimo zveli¬
čavno moč in gorečnost, de bi zamogli zglede
velikih mož posnemati, vselej Tvoji zvesti
služabniki, verni častivci Tvoje Matere Ma¬
rije in pokorni otroci sv. Cerkve biti. Dodeli
nam na prošnjo preblažene Marije Device in
vsih svetnikov k temu svojo obilno milost!
Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Po planinah in gorah rase strupena cvet¬
lica , ki ji pravimo les j a k. Na to zeliše da¬
nes svoje misli obernite. V zdravilstvu ga z
imenam akonit  vse skozi poznajo in je po¬
sebno dober pomočeh v veliko boleznih , zlasti
tudi zoper vnetja in prisade.  Ta lesjak
naj Vam pomeni: misel na pekel,  ki je
nar boljši zdravilo zoper vnetja hudih nag¬
njenj.  Kadar koli se tedaj hude nagnjenja
glase, daj jim poduhati lesjaka ali akonita,
to je, spomni se na pekel, in kmal bo bolje.  —
Akonit  je tudi dober zoper nektere dušne
bolezni,  postavim, zoper velik nepokoj, ka¬
kor zdravniki pravijo. Enak nepokoj pa iz¬
haja dostikrat iz hude vesti  zavolj grehov;
v tacih primerljejih ti zamore le duhovni akonit
pomagati, namreč: misel na pekel, ktera te
bo k pokori prignala. Znano pa je, de po-

150

kora da, tako sladek in hladen pokoj, kakor Š-
niga svet nikoli ne more dati. Naj Vam danes
dam to-le posebno nalogo v zveličanje vaših duš:

1. Kdor upa, de je v gnadi Božji, naj moli trikrat
očenaš in češenamarijo za tiste, ki niso velikonočne
spovedi opravili, ali pa so jo nevredno opravili.

2. Kdor se pa čuti, de je v smertnim grehu, naj
pridno vest izpraša in naj gotovo ta teden in če je
mogoče, še nocoj k spovedi gre.

Osemnajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Pomisli to-le, verni kristjan! Ako
bi Bog pripustil, de bi prišel pogubljeni
Iškarjot iz žalostniga kraljestva večne
teme še enkrat na dan in se ti pred
očmf prikazal v tistim stanu, kakor je
zdaj njegova duša, ali kakor bo s te-
lesam vred po sodnjim dnevu, obdan
od hudobnih duhov, vklenjen in zve¬
zan, z bledim obrazam, s červivim in
snedenim životam, z neprenesljivim
smradam, umazan , gerd, nagnjusin,
zunaj in znotraj ves razbeljen, terpeč,
cvilijoč in kričijoč: kakošna groza bi

151

tvojo dušo pretresala, kak strah bi te
sprelčtoval, kake sklepe za boljši živ¬
ljenje bi delal! Ako ti g a tudi Bog ne
pošlje, si ga pa sam pred oči postavi
ter ga vprašaj: O Judež! povej mi, ka-
košne muke, kake britkosti in bolečine
moraš ti terpeti ? Koliko let si že v tem
strašnim kraljestvu zaverženih? Koliko
stoletij boš še mogel z drugimi zaver-
ženimi v tem ognji prebiti?

Odgovoril ti bo: Naše terpljenje je
grozovitno, je neprenehljivo, nikoli ne
bo jenjalo, je večno. Nar manjši naših
bolečin preseže vse terpljenje, ki ga
Božja pravica vam naklone ali človeška
krivica napravlja. Kolikor neštevilno,
hudo, neprenašljivo je to terpljenje, bi
nam bilo prenašljivo, ako bi imelo le
nekoliko prilajška, ali pokoja, ali ko
bi nam bilo upati, de ga bo enkrat
konec. Ti, ki me vprašaš, bo rekel
Iškarjot, zložno živiš: mi smo v ognji;
— ti se smejaš: mi smo v ognji; — ti
ješ in piješ: mi smo v ognji; — ti se
kratkočasiš: mi smo v ognji; — ti kup-

152

čuješ in terguješ: mi smo v ognji; —-
ti grehe delaš in se razuzdano veseliš:
mi smo v ognji! In ti ne pomisliš, de
se ti bo po tvojim pregrešnim življenji
kmalo ravno tako godilo! O! mi smo
nesrečni, ker večna pravica nikoli ne
more pripustiti, de bi kdej tudi le mi¬
nuto tih neizrečenih bolečin bili rešeni!
— Naše bolečine so večne.

O keršanski poslušavec! pri usmi¬
ljenji Jezusovim, ki je zate umeri, te
večne nesreče odrešiti, pri ljubezni, ki
jo imaš do samiga sebe, ti rečem: misli
na to, kar te na poslednje čaka, in
vprašaj svoje telo in vse svoje počutke
in moči: „Kdo zmed vas zamore pre¬
bivati pri žarečim ognji? Kdo zmed vas
hoče stanovati pri večni žerjavici ?“
(Iz. 33, 14.)

Poslednje stoletje je neki mož po¬
sebne čednosti spreobernil nečimerno,
meseno ženo s tem, de ji je pogosto
ponavljal besedi: Pekel! zmiraj ! pekel!
zmiraj!

O človeški otroci! pekel! zmiraj!

153

nebesa! zmiraj! zapišite si v serce te
besede. ,,Kdor se pri tacih strelah ne
zbudi, on ne spl, je mertev,“ pravi
sv. Avguštin.

Pred Tvojim obličjem, o usmiljeni
Jezus! Ti obljubimo in zaterdimo, de
hočemo za svoje grehe zadostovati in
po Tvojih svetih zapovedih živeti: reši,
obvaruj nas večniga ognja! Marija!
sprejmi nas v svojo brambo in vari nas!

Lilij a

verta Storijii*.

Svetinje Marije Device v Ahen-u na Nemškim.

Med drugimi svetinjami je bogoljubni
cesar Karol Veliki tudi mnogotere spominke
od preblažene Matere Marije Device pridobil
in daroval stoljni cerkvi v Ahen-u na Nem¬
škim. Taki spominek je: obleka Matere
Božje,  iz volne tkana, ki se je do današ-
njiga dne ohranila, in se vsakih sedem let
z druzimi svetinjami ljudstvu kaže.

Druga imenitnost je pas Marije Device,
iz lanenine tkan, na obeh koncili rudečkaste
barve, shranjen v monštranci, 2 čevlja visoki.

154

Dva imenitna, pobožna moža sta ga bila pri¬
nesla z Marijnim oblačiiam vred iz svete zemlje
v Carjigrad. Dobila pa sta ga bila v hiši neke
pobožne žene, judinje po rodu. To je bilo
ob času cesarja Arkadija, v petim stoletji.
Sv. Puherija, hči cesarja Arkadija, je dala
zalo cerkev zidati in posodo s svetim pašam
v nji hraniti. L. 410 pod cesarjem Leonam
so sveto posodo odperli in sveti pas položili
na cesarico Zoe, ki je bila od hudobniga
duha nadlegana, potem pa pri ti priči rešena.
Našli so pas še prav lep in cel, kakor bi bil
ravno tistikrat natkan; svitloba je šla od
njega; tudi je visel na njem zlat pečat in
pergamentno pismo z letnico in dnevam, kdaj
je bil prenesen.

Lasje presvete Marije Device.
— L. 1000 po Kristusovim rojstvu je bil dal
cesar Oton III. grob zveličaniga cesarja Ka-
rolna Velikiga odpreti. Ko so zid k grobu
v cerkvi prebili, niso našli trupla ležati, ka¬
kor druge, ampak kakor živiga, sedečiga na
tronu, z zlato krono na glavi, s kraljevo
palico v eni, z evangeljskimi bukvami v drugi
roči. Na vratu so mu visele na motozih tri
drage pušice s svetinjami, ki jih je v živ¬
ljenji večkrat pri sebi nosil. Te svetinje so
bile: Kosec od sv. križa, nekaj lds nebeške
Kraljice, in majhna podoba naše presvete

155

Marije Device, malano od sv. evangelista
Luka. (Svetinje lds Marije Device so bile v
okrogli, zlati, z drazimi kamni ozališani po*
sodici, in mesto Ahen jih je bilo z Marijno
podobo vred darovalo cesarici Jozefini, ženi
perviga Napoleona.) Te svetinje z unimi ve-
čimi od Kristusa Gospoda vred, in mnoge
od svetnikov je ljudstvo zmiraj od smerti Ka-
rolna Velikiga v nar veči časti imelo. Že ob
času tega cesarja so romarji od blizo in iz
daljave k cerkvi Marije Device v Ahen po-
potvali. Te božje pota so bile vsakih sedem
let kakor veliko romanje za ves nemški nd-
rod. Vse ceste in pota so bile polne bogo-
ljubnih romarjev, kadar je tisti čas prišel. Pa
ne le samo iz Nemškiga, ampak tudi iz Ce-
škiga, Ogerskiga in Slavonskiga in od druzih
daljnih krajev je ljudstvo prihajalo; sv. Bri¬
gita je bila prišla v spremljavstvu nekterih
duhovnov in več romarjev celo iz Svedskiga,
svetinjam Našiga Gospoda in Njegove svete
Matere češenje skazat. Od kakih šestdeset
let sem so te romanja v toliki obilnosti je-
njale, vender se katoliške ljudstva ob Rajni
še zmiraj derže navad svojih sprednikov ter
med glasno molitvijo in petjem skoz mesta
in vasi proti Ahnu popotvajo, kjer se te sve¬
tinje hranijo in romarjem skazujejo.

Ko sim vam danes od svetinj ali svetih

156

ostankov govoril in pravil, moram potuhnje¬
nost in hudobijo ali pa nevednost mnozih kri-
vovercov in družili sovražnikov sv. Cerkve v
misel vzeti. Taki se večkrat čez katoličane
jeze, se farizejsko nad nami spotikujejo, vpi¬
jejo in gerdo nas obrekujejo, ker svetinje,
ostanke od svetnikov in druge svete reči
spoštujemo, hranimo, zbiramo, injimčešenje
sltazujemo. Še celo lažejo, de Marijo, svet¬
nike ali svetinje molimo, ko jih le častimo.

Ko bi vi pa vedili, kako nezmerno in
neslano češenje imajo pa ti hinavci sami, ne
do ostankov od svetnikov, ampak do tacih
ljudi, ki so bili dostikrat veliki grešniki, hu-
dovoljniki, ali tudi hinavci. Zakaj njih ostanke
tako čislajo in časte? Zato, ker so v kaki
posvetni učenosti sloveli, veliko pisali — vmes
tudi vmazaniga in pohujšljiviga; gladke pesmi
kovali — med njimi tudi dušomorivne in
kužljive; natorstvo učeno razlagali — velikrat
lažnjivo in celo Božjimu razodenju nasproti;
silovito modrovali in z modrovanjem zavergli,
kar nas je Božja nezmotljiva modrost učila.
Za take zasluge jih zaničevavci svetnikov in
svetinj nad zvezde in solnce povzdigujejo,
se za njih ostanke tergajo, jih silo drago pla¬
čujejo in časte in spoštujejo, de bi mogel pa-
metniga človeka smeh lomiti. Malo lasčkov,
kak perstan, pero, košček obleke, kake

157

čerke od njih roke — o kako imenitne, kako
častitljive so jim tč reči! Stoletnice tacih
mož krivoverci celo večkrat z zvonenjem in
druzimi cerkvenimi šegami obhajajo.

Pa kdo jim bo kalil njih smešno ve¬
selje? Naj jim bo! Samo, de bi nas zmiram
pustili, ki vse bolj žlahtno češenje skazuje-
mo takim ranjcim ljudem in njih rečem, ki
ga v resnici zaslužijo. — Nar hujši je, de
ti hudovoljni ali pa nevedni ljudje tudi ve¬
liko katoličanov, dostikrat poštenih, s svojim
obrekovanjem v zmoto spravijo. Veliko radi
govore od tega, de se svete reči drago pla¬
čujejo in kdo vč, kaj še vse. Pošteni možje,
ki so bili sami v Rimu, vedo, de se za sve¬
tinje nič ne plačuje. De se pa za pripravo,
za posodo, za pošiljanje spodobna taksa ali
plačilo odrajta, kdo je tako nevedin, de bi
se temu čudil; sej se še majhno pisemce na
pošto zastonj ne vzame. Kar češenje svetni¬
kov tiče, vse njih češenje na Boga gre, ki
je svetnike povzdignil in po njih truplih in
družili ostankih velikrat čudeže delal; tedaj
jih Bog sam časti, zakaj bi jih pa kristjan
ne? Vsaka cerkvena molitev, ki je za svet¬
nike, je na Boga samiga obernjena, ki je
svetnike poveličal, ali zavolj svetnikov tudi
njih svete ostanke ali svetinje počastil in po¬
vzdignil, in pristavljena je prošnja, de bi

158

nam Bog po zasluženji in prošnjah svetnikov
svoje milosti delil itd. Mašne bukve so tega
priča. — Marsikdo je v zmoti v tem, kaj se
pravi moliti, in kaj častiti.  Vsaki človek
naj tedaj ve, de molimo le samiga Boga,
častimo pa Marij o, angele, svetnike
in njih svetinje.  To je nauk sv. katoliške
Cerkve, ki bi ga sami krivoverci ne mogli
grajati, ako bi ga razumeli.

(Kleče.)  Bodi torej česen, moljen in vi¬
soko hvaljen trojedini Bog v svojih svetnikih,
nam pa vselej milostljiv na njih prošnje in
zasluženje. Marija! sprosi nam živo vero, terdno
upanje in gorečo ljubezen.

Memorare. (Grl. str. 16.)

Cvetlica.

Sprejmite danes cvetlico, ki se ji pl a-
vica  pravi. Plavice so cvetlice nadležnice po
njivah, ki žito spodjedajo in spodrivajo in mu
veliko škodujejo. Torej so plavice prava po¬
doba krivovercov in mnozih vraž, ki čisto pše¬
nico katoliškiga nauka spodkopujejo. Plevel se
z njive trebi in ruje, tako se mora tudi kriva
vera in vražarija trebiti iz čistiga Jezusoviga
nauka. Otroci pa večkrat pšenico samo potap-
tajo, ko po plavicah segajo. Taki taptači so
tisti, ki Božjo besedo kaze in od svetih reči

159

zaničljivo govore; Šege sovražnikov naše vere
pa širokoustno hvalijo. Pravijo, de so pla-
vice po v sim svetu razširjene; tudi sovražniki
resnice so povsod potaknjeni, kterih se mora
Človek varovati: ni vse zlato, kar se sveti,
in n e vse žamet, kar j e lepo p lav o, ka¬
kor plavi  c e. Sprejmite k poterj enju v čistim
nauku to-le nalogo:

1. Od svetih reči vselej spoštljivo govorite; varujte se
vr&ž in lažnjivili naukov.

2. Molite očenas, češenamarijo in apostoljsko vero za
spreobernjenje krivovercov.

Devetnajsti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Nektere peresca s cvetlice večnosti
smo že premišljevali; Bog daj, de bi
nam to premišljevanje bilo v zveličanje
teknilo! Ozrimo se pa še na nektere
korenine, ki jih ta cvetlica v tla poga¬
nja, namreč v tla človeškiga telesa.
Take korenine naj vam bodo mnogo¬
tere zatajevanja in ojstrosti do samih
sebe, kakor vidimo pri svetnikih.

Pred vsim drugim moraš prepričan

160

biti in dobro vediti, de z nebes ne mo¬
reš nobene veči milosti ter gnade do¬
seči, kakor je gnada, se od svojih gre¬
hov spreoberniti in prav spokoriti. Ka¬
kor je pa milost spreobernjenja včasi
veči, postavim, pri sv. Pavlu, pri sv.
Avguštinu, in včasi manjši, kakor pri
vsakdanjih spreobernjenjih: tako je tudi
sad in nasledek v duši zdaj veči, zdaj
nižji vrednosti. Ta gnada spokorjenja
zbuduje v duši sklep, de bo moglo telo
začeti grenko plačevati veselje, kteriga
je pri Božjim žaljenji čutilo, se maše¬
vati nad mešam zavolj tega, k Čimur
je meso priložnost dalo.

Osramotena in v grehu poterta duša
se vname zoper telo in mu začne oči¬
tati: „Zdaj spoznam, de si ti telo res
moj sovražnik! Tebe vpokojiti, sim
stvarem ljubezin dajala, ki sim jo bila
dolžna svojimu Stvarniku in pravimu
Ženinu: to je bila tatvina, to je bil rop,
je bilo prešestvo. Ti meso, si me za¬
peljalo !“ Nato se vžge v duši tako silna
jeza zoper njeno lastno telo, de jih ni

161

britkost in muk, ktere Jbi se ji zanj
prehude zdele. Svojiga Ženina je bila
duša zapustila, de bi telesu, blata stregla:
o prehuda reč! Duši se oči odpirajo,
kaj de je storila: zdaj, zdaj — se bo
maševanje začelo! Gorečnost v pokor-
jenji je pri marsikterih spokornikih v
začetku tolika, de kar ne denejo te-
pčžnice iz roke, de kar ne slečejo po-
korilniga oblačila, kar ne ustavijo posta.

Taka spokornost je navdihala si r .
Jopa, ki je klical: „Grešil sim; kaj
čem storiti za Te, o Gospod, ki si mi
življenje ohranil?“ Sv. Avguštin, sam
velik spokornik, te besede pač dobro
razume in jih razlaga, rekoč: „0 moj
Bog! spoznam svoj greh, v taki nepo-
koj me je pogreznil, de se mi nobeno
strahovanje k njegovi spravi ne zdi' pre¬
veliko. Govori, Gospod! stori z menoj,
kakor je Tvoja volja; lej! k vsimu sim
pripravljen, kar koli hočeš z menoj sto¬
riti. Nimam Ti kej ponuditi, razun —
serce, ki je pripravljeno, vse spolniti,
kar mi boš zapovedal. Naj me žareči

Šmarn. 3. let. 11

162

plameni končajo, naj se moje telo na
kose razterg*a, ali naj moram druge pe-
klenja terpeti, ako je Tvoja volja: pri¬
pravljen sim vse prenesti. Tebi se da¬
rujem, na rokah in nogah zvezan, od
Tebe na tla verzen; ne bežim, ne pro¬
sim, de bi Ti ne bil moj sodnik; ne
kličem po Tvoji sodbi v druziga sodnika,
ne izgovarjam se, in ne prosim, de bi
mi kazni zmanjšal. Sodi me, moj Bog,
po svoji volji; Ti bodi meč, in jest
klavni dar; presekaj, kjer in kakor prav
spoznaš, samo de mi grehe odpustiš,
ki sim jih storil. u

O Sin Božji! napolni tudi nas greš-
nike z enakimi občutki, kolikor in ka¬
kor je Tvoja sveta volja: verum tamen
memento debilitatis nostrae — spomni
pa se zraven tega naše slabosti. Marija!
prosi za nas.

Ave Marija.

Od kod je Ave Marija — Cešena Ma-

163

rija? — Odgovor: iz nebes. To ljubeznjivo
molitvico, to molitvico polno milosti in tola¬
žila, ki se kakor prijetin duh kadila dan na
dan iz milijonov ust proti nebesam vzdiguje
— angel Gabriel jo je z nebes prinesel na
zemljo. V sveti hiši v Nazaretu, ki je zdaj
v Loreti na Laškim, tamkej jo je ta nebeški
poslanec v pervo izrekel in sveti aposteljni
so jo poznim narodam zročili. Vikši angel
Gabriel, moč Božja, je neomadežano Devico
pozdravil z besedami: „Cešena si, Marija!
milosti polna, Gospodje s Teboj, žegnana
si med ženami/' In ko Marija iz angelovih
ust zve, de bo mati Narvikšiga in ko v to
dovoli in je od sv. Duha spočela Narsvetej-
šiga, hiti čez goro k svoji teti, preljubi Eli¬
zabeti. In glej! komej de jo Marija pozdravi,
je bila Elizabeta od sv. Duha napolnjena in
kliče z velikim glasam: „Žegnana si med
ženami in žegnan je sad Tvojiga telesa/'
Tudi te besede so z nebes, sv. Duh, Bog z
Očetam in Sinam, jih je sv. Elizabeti navdal.
Besede JEZUS, ki jo še pristavljamo, Eli¬
zabeta ni izrekla, ker še le po rojstvu Zve-
ličarjevim je imel svet to nar svetejši ime
slišati, pred kterim se morajo vse kolena
priklanjati v nebesih, na zemlji in pod
zemljo. Ni prav dobro znano, kdaj je sv.
Cerkev -pristavila to presveto Ime in nasled¬
il*

164

nje besede: ,,Sveta Marija! Mati Božja! prosi
za nas grešnike, zdaj in ob naši smertni uri.“
Pobožni zgodovinarji so ene misli, de na cer¬
kvenim zboru v Efezu, v kterim je bil sv.
Ciril Aleksandrijski predsednik, se je bil ta
pristavek pritaknil. Po tem takim so tudi te
besede iz nebes, ker besede sv. Duha so,
kteri na cerkvenih zborih iz ust zbranih oče¬
tov govori. Sta pa perva dela te molitvice
že v liturgii ali masnih bukvah sv. aposteljna
Jakopa. Tudi sv. Atanazij že je molil celo
češenamarijo. In v maši sv. Janeza Zlatousta
so ravno tako njene besede. V naj starših
časih tedaj že so Marijo častili in se ji v
prošnje^priporočali s to molitvico, ki se ji
pravi „Cešenamarija.“

Iz tega je očitno, kako imenitna je če-
šenamarija. Zdaj bi pa rad vedil, če je kter
med vami, ki se ne odkrije in ne moli, ko
ga zvon ali pa zjutraj prebudenje iz spanja
povabi, de naj se hvaležno spomni včlove-
čenja Simi Božjiga in naj počasti Marijo,
Njegovo preblaženo Mater. Hotel bi taciga
nehvaležniga otroka Marii Materi priporočiti,
de naj ga zveličavno pokrega in posvari. Kaj
ne, ti ošabnež! zadnjo uro bi rad, de bi ti
Marija v pomoč pristopila; zdaj pa se nočeš
na Njo ozreti? Bog daj, de bi se to-le nad
tabo ne spolnilo: Kdor bo Marijo pred ljudmi

165

zatajil, ga tudi Ona ne bo spoznala pred
svojini Sinam na smertni postelji. Spreoberni
se k Marii, nehvaležni otrok, spreoberni se
k Materi! To spreobernjenje ti hočem polaj-
šati in povedati zgledov tacih, ki so v tem
eešenji svojo dolžnost prehiteli in veliko več
storili, kot je navada vsakdanjih Marijnih
otrok.

Sv. Katarina Švedska je vsako delo,
vsako opravilo pričenjala s češenamarijo. Ako
je bila v kaki reči poprašana, ni odgovo¬
rila , dokler ni češenamarije odmolila. Ni se
torej čuditi, kakor pišejo, de je Marija De¬
vica to zvesto služabnico na smertni postelji
obiskala in jo v nebeško veselje povabila.
(Marianum Ott.)

Zveličana Ascelina je v čast Marije De¬
vice molila vsak dan tristokrat češenamarijo,
ob sabotah po tavžentkrat, o praznikih Ma¬
rijnih pa še po večkrat. Zavolj tega se je pa
prepričala, de ji je bila ta molitev vselej
varna in zanesljiva pomoč v sili in potrebi.

Sv. Katarina Sienska je vselej molila
angelovo češenj e, kadar je vidila kako Ma-
rijno podobo ali če je kako delo pričela, in
pri druzih priložnostih. Rajmund, popisovavec
njeniga življenja, pravi, de si je s tem spro-
sila in pridobila milost stanovitne, nebeške
čistosti. — Sv. Alfons Ligvorjan in sv. Karol

166

T ' * - molitev vselej kleče oprav-

Zamoglo bi se vam še marsikaj od do-
brotnosti in ljubeznjivosti te molitvice pove¬
dati, nad čimur bi morebiti še bolj stermeli.
Naj bo pa za zdaj zgledov zadosti k serč-
nimu spodbudovanju, to molitev prav bogo-
Ijubno opravljati z očenašem vred, ali pa po
okolišinah tudi samo. De molčim od druziga,
naj samo še v misel vzamem angelovo češe-
nje, ker je v ti molitvici živo opominovanje
k trem čednostim: k čistosti, ponižnosti
in ljubezni  preblažene Marije Device, ki
jih posnemajmo. Zakaj ko moliš: „Angelj
Gabriel je Devici Marii oznanil in je spočela
od sv. Duha/' se ti sveti iz obnašanja Marije
Device do angela naj višji ljubezen do či¬
stosti.  Kadar moliš: „Glej, dekla sim Go¬
spodova, zgodi se mi po tvoji besedi,“ vidiš
nar globokejši ponižnost  svete Device. In
ko rečeš: „In Beseda je meso postala in je
med nami prebivala/' spoznaš neskončno
ljubezen  Jezusa Kristusa in neizrečeno lju¬
bezen Njegove visokomilostne Matere. Nikar
tedaj ne pozabite, de vas angelovo češenje
uči tri velike čednosti: čistost, ponižnost,
ljubezen  — tri cvetlice, brez kterih ne mo¬
rete Bogu dopasti, in si jih torej globoko v
serce vsadite!

167

(Kleče.)  O Jezus! pripravi nam za nie
dobro zemljo v vertu naših sere. Marija li¬
lija! eešena nam bodi in prosi za nas grešne
Evine otroke!

lflemorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Na vertih in v posodah se prav pogosto
vidi cvetlica, ki vse, kar je na nji, silo lepo
in prijetno diši, bodisi steblo, perje ali cvetje.
Maj er 6n se ji pravi. Te imenitne cvetlice
nikar nikoli iz spomina ne pustite; ona Vam
bodi podoba Človeka zatajeniga,  ki svoje
dušne in telesne moči v svetim strahu ima.
Taki Človek je prava cvetlica iz rajskiga verta
po današnjim branji,  — on je lepo dišeč ma¬
ji eron; iz vsili njegovih moči presladko dišilo
nar lepših čednost duhti. Maj eron nima nič
posebniga cvetja, pa ga vse rado ima. O pre¬
lepi majeron, človek v čednostih! Ti nimaš
zlatih perstanov na roki, ne Šopira na telesu,
ne zavihanih las; se ne kretaš in ne koračiš
ošabno in neČimerno: pa te vender vse rado
ima, vsaki je rad blizo tebe, zakaj ti lepo
dišiš s poterpezljivostjo, če tudi blata zaniče¬
vanja nate verŽejo, ali te v gnoj zabrusijo .—
Majeron je prav dobra začimba in jedi pri¬
jetne dela: majeron  — zatajeni človek je dru-

168

g im v velik prid, ker sam seboj ima malo
opraviti. Ostanite do jutri pri ti cvetlici in

1. sprašajte zvečer svojo vest, v kterih rečeh Vam
manjka majeronoviga duha, to je, dolžniga zataje¬
vanja, in storite potrebin sklep.

2. Molite trikrat češenamarijo zase, de bi pridobili
majeronov duh s potrebnim zatajevanjem, in pa za
tiste v vicah, ki so se v življenji za to čednost
premalo trudili.

Dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

v

Človek, kteri je mnogoterim in
mnogo dolžan, enimu več, drugimu
manj, — taki človek pri plačevanji
dosti britkosti ima: kolikor je dolgov,
toliko skerbf, ker vsaki mora plačan
biti. Tako je tudi pri tebi, spokornik!
Neki svet učenik pravi: „Ker za pokoro
in poboljšanje mora vsaki greh kazno¬
van biti, kakor se samo po sebi raz¬
ume, torej je spodobno, de si tisti, ki
so se prederznili veliko grešiti, tudi
veliko strahovanj ali štrafing nakladajo.
Ker se je poslednjič človek z greham

169

naj vikši Dobroti odrekel, de se je po
nespameti stvari vdal, — kar je djanje,
ki veliko zaničevanje vsigamogočniga
Boga v sebi obseže: torej je po pra¬
vici , de se za pokoro zavolj tolikiga
razžaljenja Božjiga iz lastne volje po¬
nižuje — tudi v prah zemlje . 44

David kralj se je zavolj hudiga
razžaljenja Božjiga v nezmerni žalosti
silno poniževal pred Bogam. To pričajo
njegove besede: ,,Žalostili in ponižan
sim čez vso mero; in moje serce zdi¬
huje in vpije. Gospod! Ti vidiš, kam
težf moje hrepenenje, in zdihovanje moje
duše Ti ni skrito. Moje serce se trese
od osramotenja in nepokoja; moje moči
so me zapustile; celo moje oči so svit-
lobo in luč zgubile . 14

Ni ga človeka , de bi mogel ošteti
ojstrosti in zatajevanja, ktere so si svet¬
niki nakladali, de bi Boga ne žalili,
ali pa za storjene grehe Božji pravici
zadostovali. — Povzdigni svoje oko na
trideset čevljev visok steber; vidil boš
čudo keršanske pokorivnosti, Simona

170

Stilita ali Stebrostalca, kteri je v po¬
snemanje Jezusa Kristusa osem in dvaj¬
set postov brez kakiga živeža dopolnil.
Edina bramba zoper zimski mraz in
solnčno vročino mu je bila njegova
stanovitnost. Priprosta volnemna mu
je bila obleka; njegova postelja je bil
stebrov verh; vsaki dan se je do ker-
vaviga bičal.

Premišljuj, o človek! sv. pušavnika
Antona, ki je dvajset let v nekim ber-
logu ali duplini tičal; živel je edino in
samo ob kruhu in vodi, spal je na
kamnu, se oblačil v živalske kože in
iskal je vsakterih priložnost, svoje meso
mertviti.

Ozrl se na sv. Benedikta, sv. Fran¬
čiška, sv. Vilhelma; eden se je vergel
v ternje, drugi v v kup snega, tretji celo
na žerjavico. Cimu? De so premagali
nečiste skušnjave, ki so jih napadale.

Prevdarjaj sv. Frančiška Ksaver-
jana v bolnišnicah: rane in gnojnlne
bolnikam izpira, in vodo pije, ki mu
je služila pri tem opravilu. Cimu to?

171

Zato, de bi premagal zamerzo, ki jo je
imel nad tacimi opravili.

Poglej že na sv. Alojzija; bil je na
visokih dvorih z vsim obdan, kar po-
čutke draži. On pa se je prepasoval z
bodečimi pasovi , de je meso duhu pod-
vergel in dušo vse nesnage obvaroval.

Spoznamo, o pravični Bog! de so
taki Tvoji služabniki prave cvetlice iz
verta večniga življenja. Zrasli so jim
nar lepši venci zmage, palmove vejce
so jim pognale iz ternja in bodičevja,
kteriga so na svoje umerljivo telo se¬
jali; iz premagovanja samih sebe je njih
zmaga, iz zgube časniga njih večni dobi¬
ček. Pelji tudi nas, o Jezus! v to šolo;
zakaj le kratko časa nam je še na svetu
živeti. Prosi za nas, o Marija! de ob dnevu
natanke sodbe večni smerti odidemo.

Lilija

m  ¥©rla Marijuih otrok.

Marija Devica Čolnarska v Kiodžji.

(Chioggia) na Loinbarskim. *)

Več laških milj od Benedk ob morji je
'*j' Ott Mnr.

172

tergovsko mesto Kiodžja (Chioggia). Na vi¬
šavi ob tem mestu stoji ljubeznjiva cerkev
Marije Device. S tega kraja se vidi prelepo
in silo prijazno tje po morji, in čolnarji ter
mornarji prav radi prihajajo na višavo, pred
altarjem Matere Božje za srečno pot po morji
prosit, ali se zahvalit za srečin prihod. —
Od začetka te božje poti se pripoveduje to-le:
Nekdaj v god sv. Janeza Kerstnika je bila
strašna toča pobila polja, verte in vinograde
krog Kiodžje. Neki pristavar, skerbin za
svojo pristavo in polje, gre ogledovat, kako
škodo mu je toča naredila. In razodene se
mu pri ti priložnosti ob morji Marija, ki mu
reče : „Ako mestničani ne bodo jenjali, s svo¬
jimi pregrehami, krivimi prisegami, prekli-
novanjem ali bogokletstvam, oskrunovanjem
nedelj, vsigamogočniga Boga žaliti, bodo
prišle še hujši šibe.“

Blizo tistiga kraja, ki pravi branje, de
je bil tudi s čudeži poveličan, je vstala ime¬
novana cerkvica in božja pot, ki je še vselej
pobožno obiskovana in se imenuje „Naša
Ljuba Gospa iz čolniča.“

V zveličavni strah tudi jest vam zater-
dim ravno poprej imenovane besede: „Ako
mestničani (in nemestničani) ne bodo jenjali,
s svojimi pregrehami, s svojimi krivimi pri¬
segami, preklinovanjem, oskrunovanjem ne-

173

delj Vsigamogočniga žaliti, bodo še hujši šibe
prišle.“ — Vojskina trobenta je že bučala;

— dragina se je čutila in se čuti; — reveži,
lačni in stergani, domači in od več strani
marsikterikrat, bi djal, eden drugimu vrata
podajajo: ali priti utegnejo še vse hujši šibe,
ako nočete jenjati, nedelj in praznikov oskru-
novati, krivično se sovražiti, pravdati in pre¬
pirati, pijančevati, nečistovati in gerdo go¬
voriti in preklinjati!

Dobro vem, de ste dostikrat — in tudi
že v Šmarnicah slišali tehtne nauke in sva¬
rila zoper kletvinjo. Koliko je pa pomagalo?

— Je neka nezmožnost, piškavost, zanikar-
nost, ki čisto nič same sebe ne zna gospo¬
dariti. Nič ni moči, nič serčnosti, nič pre¬
magovanja! Kdor je jezin, razdražen, stogo-
ten: pa preklinja. „Kadarmekej zjezi, takrat
kolnem; drugač ne.“ O nespametin ta na¬
vadni izgovor! ravno takrat ne smeš kleti,
še govoriti ne, ampak molči, de te jeza mine!

Preklinovanje človeka stori divjaka, mu
požre žegen Božji, njegovim otrokam hiše
podira in beraško palico jim v roko daje. —
Preklinovavec hudo gleda kakor gad ali pa
prešerno in prederzno kakor ris; njegov obraz
nima rože sramožljivosti; njegove noge se
dervasto in robato kretnjo, roke prevzetno in
nevkretno mahedrajo, serce je terdo kakor

174

kamen in v hudim zagrizeno kakor klop in
kušar. Zato pa tudi kletvinja vsi deželi po¬
štenje jemlje, v kteri ljudje kolnejo. Popot¬
nik iz tujin krajev, če tudi le eniga rogovileža
in divjaškiga preklinjavca naleti, njegovo div¬
janje dostikrat trosi po vsem svetu in taka
ostudnost se vsemu narodu prilastuje. Kaj
pa še le, če se to pogosto godi!

Preklinjavec je neusmiljen človek, nič
ga ne boli serce, če druge pohujša.

Ako le e n človek v hiši kolne, on ogerdi
in oskruni vso hišo in ljudi v nji. Preklinjav-
ska hiša je peklenska kovačnica!

Pijanski in velikrat prelestni vozniki
napolnujejo in oskrunujejo vse pota s kletvi-
njo. Vaša živina in pota vas bodo tožile
sodnji dan, le čakite!

Pa ni dosti domače nesnage, nesram¬
neži dostikrat še veliko gerši hrovaške, ma¬
džarske kletvinje in psovke pobirajo, ki so
gerde in strahovite, de bi se mogli čednimu
človeku lasje ježiti, ko mu na uho pridejo,
ako bi njih pomen razumel. Pijanec se spre-
oberne, kadar se v jamo zverne; preklinja¬
vec pa kletvinje zapusti, kadar poslednjič
zagerči, — še na smertni postelji ne bo ma¬
ral , de bo klel! Torej pač lahko zapopademo
besede sv. Pavla, de preklinjavci ne
bodo posedli Božjiga kraljestva.

175

Upam, de »te še zmožni za dober svet
in modre nauke, saj vi, ki hodite k Šmarni¬
cam. Vse torej danes povabim k silo potreb-
nimu delu, in vas lepo prosim, sprejmite ga
za vse življenje nase, namreč: Pr e klin o-
vanje in kletvinjo zatirati.  Postavimo
to le: Ko bi bilo med pričujočimi le 50 pre¬
klinjavcov, in bi se danes spreobernili. Ko
bi vsaki tih na leto pet ljudi pohujšal s klet¬
vinjo, bi jih bilo v enim letu 250, v desetih
letili 2.500 preklinjavcov več; in ko bi vsak
unih od tih pohujšanih le 10 druzih pohujšal,
bi to zneslo v 10 letih že veliko čez 20.000.
Lejte, koliko preklinjavcov manj zamore v
kratkim naš kraj imeti, ako se vsi pričujoči
spreobernete in začnete v ti meri kletvinjo
zatirati, kakor bi jo drugač razširjali, ako
je ne zapustite.

Poslušajte tedaj! Od danes vam je klet-
vinja vnovič prepovedana. — Otroci, de veste!
Od danes ne bote smeli več kleti. — Mla-
denči, de veste! Od nocoj vam je prepove¬
dano, še kdej kleti ali preklinjati. — Možje
in starčki! zapišite si v glavo in v serce:
Kleti ne bote smeli več; ste že brez tega čez
mero veliko hudiga s kletvinjo storili. —
Žene, dekleta, vdove! Pri vas ne bo smel
odsihmal nobeden več kleti: veste, de tudi
ve ne!

176

Ker pa sam ne morem povsod biti, de
bi vas svaril, torej postavim dve priči: vsa-
kimu njegoviga angela varha in vaiiga far-
niga patrona. Pri sodbi bomo obrajtali, kdor
si ne bo k sercu vzel in poslušal, zakaj klet-
vinje terpeti ne smemo, ker je Bog ne terpi,
in vam je torej kratko, terdo, ojstro, in za
vselej prepovedana — bodi si skrivno ali
očitno, doma ali na ptujim, v hiši ali na polji.

(Kleči.)  O Jezus! pred Teboj se obto¬
žimo in skesamo za vse, kar smo s svojim
jezikam zoper Tvoje presveto Ime, ali s svo¬
jimi rokami zoper Tvoje praznike grešili, in
Te prosimo, odpri nam pot k poboljšanju,
kteriga Ti s celim sercam obljubimo in za-
terdimo. Marija! pristopi svojim nezvestim
in slabim otrokam na pomoč.

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Danes Vam dam namesto cvetlice dvoje
drevo, na zbiranje, Icteriga si bo kdo zbral.
Enimu se pravi Judežev o drevo,  enimu pa
Marijno drevo.  Judeževo drevo je odme-
njeno preklinjavcam, Marijno drevo pa tistim,
kteri ne kolnejo in tistim, kteri bodo odsihmal
kletvinjo zapustili. Judeževo drevo na Jutro-
vim divje rase: tudi preklinjavci so divjaški

177

ljudje, ki se jim bolj prileže pustota in sa¬
mota kakor pa prebivanje med olikanimi ljud¬
mi. Les Judeževiga drevesa ima Černe in ze¬
lene žilice. Ali veste čigava je Černa in zelena
barva? Peklenškova, kterimu je preklinjavec
podoben; on je na svoji duši ves čem greha
in ves zelen gerde jeze in togote. To drevo
naj vzamejo seboj domu tisti za spomin, kteri
mislijo še kleti; spomnijo pa naj se tudi na
konec Judeža Iškarjota.

Marijno drevo je eno samo na svetu,
namreč blizo Kaire v Egiptu; silo staro drevo,
ki je izročilo, de je sveta Deržina o Jezu¬
sovim begu v Egipt pod njim počivala. Tudi
pohlevni človek, ki ne kodne, ima hladin po¬
čitek pod osenčjem sv. Deržine, Jezusa, Ma¬
rije in sv. Jožefa. To drevo celo Turki spo-
Štujejo in ga varujejo oskrunovanja. Tudi
pohlevni človek, ki se ne dd k kletvinji raz¬
dražiti, je čislan od samih neznabogov in so¬
vražnikov naše vere. Perje tega drevesa se
deleč po svetu v spomin pošilja in raznaša,
celo v Ljubljani ni brez njega: človeka, kteri
ne kolne, je pa Jezus sam, ko je bil na zemlji,
z neke gore po vsim svetu zveličaniga razgla¬
sil, kličejoč: „Blagor krotkim; zemljo
bodo posedi  i!“  — Pod Marijnim drevesam,
kar je posebno čudno, je edini studenec
na p sim Egiptovskim, iz kteriga so zanesljivo
Šmam. 3 . let. 12

178

Jezus, Marija in Jožef o svojim begu pili  —
kdo ve, Se ravno takrat ni pervikrat privrel
iz zemlje ?  — pohlevni in čisti častivec sv. Der-
žine pa bo pil iz studenca veČniga življenja.
— Ali Vam je všeč to drevo  ? Naj bo odsih¬
mal Vase, ako niste preklinjavci, ali saj ob¬
ljubite, se spokoriti in ne več kleti. Naloga:

1. Ako Vam kaka kletvinja se kterikrat uide, pokli¬
čite vselej Jezusa, Marijo iti sv. Jožefa v pomoč,
de se odvadite.

2. Molite očenaš in češenamarijo zase in za tiste v
vicah, ki se na tem svetu niso zadosti očistili za
greh, ld so ga delali s kletvinjo.

En in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Premišljevali smo nektere koreni¬
nice s cvetlice večnosti, to je, djanja
keršanskiga zatajevanja. Prevdarite k
temu, kar pripoveduje sv. evangelij od
zderžnosti, oj striga oblačila, samotnosti
sv. Janeza Kerstnika. Sv. Krizostom
pravi: „On je premagal vse, kar natora
potrebuje in tirja, in njegovo življenje
je bilo prečudno; vse njegovo življenje
je bilo vedno hvalno petje in molitev.

179

On ni imel družine z ljudmi; kratko¬
časil se je le s samim Bogam. Ni pil
ne mleka ne vina, ne močnih pijač,
ves njegov živež je bil polesni med in
kobilice; ni stanoval pod streho in ni
spal v postelji, nič naprave ni imel,
kar ljudje sploh imajo.“

Tako so živeli taki, ki jih je Go¬
spod s svojo lučjo razsvetlil, de so spo¬
znali, kako velik je Bog, in kako ni¬
zek in nezmožin je človek, kako srečin
pa de je vender pri tem, ako se v4 in
zna poniževati, zatajevati in treti svojo
hudovoljno natoro, ki Božjimu veličastvu
nasproti dela, de to zlobno natoro po¬
niža, pod pokoršino spravi in Božjo do¬
padljivost doseže.

Pri ti priložnosti, mislim, bi ne
bilo prav, ko bi tudi nekaj tega ne pri¬
stavil, kar sv. Janez Klimak od ojstrih
spokornikov v nekim samostanu popi¬
suje, ki jih je sam vidil. Med drugim
pravi:

„Ko sim bil v ta samostan stopil,
sim tamkej rečf vidil, kakoršnih oko

12 *

180

lahkomišljeniga človeka nikoli ni gle¬
dalo, od kakor sni h liho vnemarniga
nikoli ni slišalo govoriti, in jih serce
mehkužnih ljudi nikoli ne bo moglo
zapopasti. Vidil sim tarnkej dela in sli¬
šal govorjenja, ki bi mogle, ako smem
tako reči, Vsigamogočnimu silo storiti
in zdajci nar veči skazovanje Njegovi ga
usmiljenja doli potegniti. Več tih spo¬
kornikov, ki so bili v ti hiši, je pre¬
bilo cele noči čujocih, stoječih, kakor
bi bili nepremakljivi, in ko jih je jelo
spanje premagovati, so sem ter tj e ma¬
hali, de bi se dramili, ker svojimu te¬
lesu niso hotli nar manj siga počitka
privošiti. Drugi so imeli oči' neprene-
hama v nebo vperte in so neprejenljivo
zdihovali in se jokali ter tako klicali v
Božje milo vanj e in usmiljenje. Druge
sim vidil, ki so pa s cestninarjem kli¬
cali, de niso vredni, de bi svoje oči v
nebo povzdigovali in svoje molitve Naj-
vikšimu pošiljali: tako so v tihi bole¬
čini z osramotenjem in straham napol¬
njeno dušo Bogii darovali. Še drugi so,

181

skrivljeni pod spokornim oblačilam, svoj
obraz skrivali med koleni, in so med
neizrečeno bolečino s čelam v tla butali.
Nektere simvidil, ki so s solzami zem¬
ljo rosili, in druge, ki so grenko tožili,
de se ne morejo jokati. Nekteri so zdi¬
hovali sami nad seboj, kakor se zdi¬
huje nad smertjo prijatla, in so objo¬
kovali zgubo svoje duše. Marsikteri pa,
ki so svojo serčno bolečino hotli spu¬
stiti, so jo zatirali, de so jo poslednjič
vpčhani mogli s toliko veči silo izliti.
Poslednjič je bilo pri nekterili, kakor
de bi jih bile njih velike terpljenja ne-
občutne storile, in so bili enaki kamna-
tim postavam; njih serca so bile v brezno
ponižnosti pogreznjene, in vjedajoča brh¬
kost jim je bila oči posušila. 14

Take in še čudniši reči' od tih spo¬
kornikov sv. Janez Klimak še nadalje
popisuje; pa naj bo za danes zadosti,
de se ne bodo marsikteri morebiti vse
preveč čudili, kakor ta svetnik precej
v začetku svojiga govora pravi, de „serce
mehkužnih ljudi tega nikoli ne bo moglo

182

zapopasti.‘‘ Ko bi pa vender grebe na¬
ših časov s pregreški primeril, za ktere
so se uni tolikanj ojstro pokorili: kdo
ve ? morebiti bi uni pred našimi kakor
senca zginili. Ko bi bilo sv. Janezu
dano, nam priti povedat, ali kej ma-
liga pokazat, koliko veselje uni zdaj
za svojo kratko ojstrost vživajo: more¬
biti bi tudi kteriga naših mehkužnih
grešnikov k ojstrejši pokori nagnil. Za¬
kaj , če se tudi v marsikteri reči sami
sebe slepimo, se v tem slepiti ne mo¬
remo, de bo tudi nam kmalo prišel ko¬
nec življenja in potem zasluženo plačilo.

O Jezus! obudi v naših mlačnih
sercih duha spokornosti, ker skorej sko-
rej poj demo na ojstro sodbo! Marija
pristopi in prosi!

častita Sestra Marija Petrina, iz karmeličanskiga reda.

Ta bogoljubna duša je iz mesta Rennes-a
na Francoskim. Ž njo je Bog svoje sveto

183

Ime na zemlji naj poslednjiši čase poveličal,
ker luč sveta je ugledala 4. vinotoka ali ok¬
tobra 1816 ^ in je iz spoštljive in pobožne
rodovine. Že v njeni otročnosti jo je bil
Bog posebno pomilostil, ker bil jo je za kaj
posebniga odmenil. Sv. Duh je bil njen uče¬
nik v duhovnim življenji. V enajstim letu je
dosegla milost perviga sv. Obhajila, po kte-
rim je že dolgo hrepenela. Takrat je obču¬
tila, kako sladek je Gospod; takrat je zapo-
padla v globočini svoje duše, de Njemu, ki
se ji je s toliko velikoserčnostjo zdaj dal,
se mora tudi ona nasproti popolnama vdati,
in brez prideržka Njegova biti. Pač drugač-
neji bi bilo življenje naših razmišljenih otrok,
ko bi s takim duham pervikrat k Božji mizi
pristopili.

V dvanajstim letu je zgubila svojo ma¬
ter. Bistra deklica vč, de brez matere ne
more biti, sicer bi jo svet zatopil, torej pre¬
cej — kakor nekdaj sv. Terezija — teče in
se verže Marii pred kolena, ter Jo prosi, de
naj bo odsihmal Ona njena Mati. Marija
prošnjo usliši, in de je bila resnica, se je
nedolžna deklica velikrat prepričala, dokler
je živela. Njen pobožni oče jo je bil potem
dal v neko dekliško odrejiše. V ti bogo-
Ijubni hiši je v čednostih tako lepo napredo¬
vala, de je bila kmali ne le prelep zgled

184

svojim mladim tovaršicam, ampak se celo
njih učenica v molitvi in duhovnim življenji.
Že toliko popolnama življenje pa še ni zado¬
stovalo kopernenju izvoljene duše. Kmal po
pervim sv. Obhajilu je v svojim sercu slišala
glas: „Kdor se vsimu ne odpove, ne more
moj učenec biti,“ in ga je tako nase obra¬
čala, de naj se od sveta odloči in samostan-
skiga življenja prime.

Ta njena želja se ji je bila tudi po mno¬
goterih zaderžkih v resnici spolnila, in od
tistihmal se mora reči, de je bilo njeno živ¬
ljenje že na tem svetu rajsko in nebeško.
Ker vam tukaj vsega ne morem popisovati,
naj opomnim samo to, de je Sestra Marija
Petrina stala na posebno visoki stopnji Ij u-
bezni Božje.  Ta ljubezin je bila globoko
priserčna, silno goreča in pa djanska. Na dve
reči so bile neprenehama obernjene njene
misli, njene molitve in prizadevanja, namreč:
na Božjo čast in zveličanje duš. Ta gorečnost
jo je gnala vse njene žive dni;  ko je pa leta
1843, t. j., pred 20 leti, imela razodenje Božje,
de se bo jeza Božja zavolj neštevilnih pre¬
greh nad ljudmi strašno razlila, jo je tista
gorečnost, bi djal, morila; zakaj bila je silo
usmiljeniga serca do bližnjiga. Gnada Božja
jo je gnala, de je samo sebe Bogu darovala,
de bi Njegovi pravici zadostila, in Njegove

185

šibe odvernila. Poguba duš jo je tako silo
bolela, de velike britkosti ni mogla več za¬
pirati in je večkrat na glas jok zagnala. Tudi
je bila od tistiga časa, ko se je bila Bogti
darovala, bolehna in je velikrat hudo terpela,

E  osebno pa je bilo proti zadnjirau njeno živ-
^enje prav živo marterstvo. Umerla je v
redu karmelitaric 8. mal. serpana 1848, tedaj
pred 15 leti. Njene poslednje besede so bile:
„Jezus, Marija, Jožef; pridi, Gospod Jezus!
Sit nomen Domini benedictum (bodi češeno
ime Gospodovo) !“ — Prihodnjič še kej od nje.

(Kleče.)  O Bog! tudi mi grešniki se ho¬
čemo za svoje grehe pokoriti, ker vidimo, s
koliko gorečnostjo so tudi nedolžni pokoro
delali in se bali zavolj našiga zveličanja.
Podpiraj našo slabost s svojo milostjo, o
Gospod! Mati usmiljenja, Pribežališe grešni¬
kov ! nikar nas ne zapusti!

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Sploh znanci Vam je blezo cvetlica, ki jo
mislim danes Vam, dati. Meta  se ji pravi.
Meta rase rada po vlažnih krajih in ob poto¬
kih, de njene koreninice več živeža dobivajo.
Torej Vam bodi ta cvetlica podoba gorečiga
človeka,  ki je rad bliz Boga, bliz studenca

186

sv. Rešnjiga Telesa, in se z Njegovimi milostmi
zmiraj bolj napaja. Meta prav močno diši:
tudi gorečnost v dobrim daje močin duh od
sebe, kijih  veliko družili k dobrimu spodbudi.
— Pravijo, de ena sorta majhne mete z nu¬
dečimi peresci mer češe prežene, oko se na, take
kraje potrese: gorečnost z rudečimi peresci lju¬
bezni Božje pa prežene mlačnost in lenobo, hi
dušo vjeda in v duhovnim Življenji veliko škodo
dela. Sprejmite torej s cvetlico vred tudi nalogo :

1. Storite sklep, zj utr arij e, zveeerne, opoldanje mo¬
litve nikoli ne opustiti, kakor tudi ob jedi ne.

2. Za se, za mlaenike vsaki svoje žlahte, in pa za
tiste v vicah, ki so bili v življenji premalo goreči,
obišite enkrat sv. Kešnje Telo, če morete. Kdor pa
ne more lahko, naj moli doma ljubezen.

Dva in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti,

Keršanski Človek, ki že nekoliko
več let imaš, ali clo meniš, de do konca
tvojiga življenja ne more nikoli več de¬
leč biti: preštej in prerajtuj malo, ko¬
liko let je prav za prav, de si ti v res¬
nici zvesto služil svojimu Stvarniku. Ko¬
liko talentov si prikupčeval ? Koliko

187

ljudi si za čednost pridobil? Kako de¬
leč si prišel v tistih prežlahtnih čedno¬
stih, ki jih je Sin Božji posebno goreče
priporočal, kakoršne so: Narpred Bož-
jiga kraljestva in njegove pravice iskati,
sam sebe zatajiti, svoj križ nositi, za
Kristusam hoditi, krotak in ponižin
biti, sovražnike ljubiti, jim dobro sto¬
riti, kteri nas sovražijo; moliti zanje,
kteri nas žalijo in preganjajo? Kako
cvete tvoja lilija čistosti, brez ktere
med angele ne moreš ? Koliko popol-
namost si si pridobil v ljubezni do
Boga in bližnjiga ? Ali so ti že domače
besede in njih pomen: „Kdor vas za¬
ničuje, mene zaničuje; — kdor Cerkve
ne posluša, naj ti bo kakor nevernik
in očitni grešnik ?“

Ako po takim pregledu kje ugle¬
daš marsiktero pustoto, derčo in pu-
šavo v svojim lastnim sercu, boš mo¬
rebiti ložej poslušal in si k sercu vzel,
kar sv. Janez Klimak še dalje pripo¬
veduje od tistih ojstrih spokornikov, ki
sim vam jih bil včeraj v misel vzel.
On pravi dalje:

188

„Vidilo se je, kako so bili ti sveti
spokorniki vsi pobiti, kako so k zemlji
sklonjeno hodili, kako so vso skerb za
meso zaničevali, kako so svoj kruh s
pepelam in svojo pijačo s solzami me¬
šali. Slišati je bilo med njimi zgolj
sklicov, kakor ti-le: ..Gorje nam zani-
kamim! — O Gospod! Ti vselej po
pravici delaš. — Odpusti nam, o Bog,

odpusti nam!“-Nekteri zmed njih

so se poleti postavili na nar hujši solnčne
žarke, drugi so pozimi mraza skorej
zmerzovali. Vidil sim ktere, ki so malo
vode vzeli, si jezik zmočiti, pa ne to¬
liko , de bi žejo utolažili. Drugi so vzeli
majhen kosec kruha in so se branili,
več jesti, ker so rekli, de so nevredni,
Človeško hrano vživati, odkar so po
živinsko živeli.“

O grešnik, o spokornik! ali vidiš
ogledalo ojstrih spokornikov? Tebe ravno
tisti Sodnik čaka, kteriga so se uni spo¬
korniki bali; sodba tvoja pa utegne še
ojstrejši biti, ker si ne mara silo veliko
veči grešnik kot so bili uni, desiravno

189

imaš dosti več pomočkov k zveličanju
kot so jih uni imeli. Ni mi mende treba
pristavljati, de une pokorila so bile čisto
rad o vol j ne; ne sv. Cerkev ne spovedniki
tebe k takim rečem ne silijo; sej še
lalikih in majhnih reči nočeš z goreč¬
nostjo opravljati in le malo ti je mar,
de bi si sam kaj naložil, s čimur bi
tistimu nagnjenju nasproti delal, ktero
ti je nar bolj nevarno. Kolikor manj
pa se sam pokoriš, toliko več bo imela
pravica Božja nad teboj na tem in na
unim svetu pokoriti. Ti si k vsemu temu
še toliko nespremišljen, de tudi poko¬
rila, ki ti jih Bog pošilja, ali so sploh
natorni nasledki tvojih grehov, v greh
obračaš! Ti si v svojim življenji brez
števila ljudi opravljal ali celo obreko¬
val: zakaj se tolikanj serdiš, ako se ti
zdaj povračuje ter slišiš, de kdo žal-
besedo zojier tebe reče, ker tako poni¬
ževanje je pokora za tvoje poprejšnje
grehe? Ti si bil silo napulmjen: zakaj
si tolikanj nesterpljiv in godernjaš, ako
te za pokoro Bog in ljudje zdaj poni-

190

žujejo? Ti si bil nečist, nezmerni: za¬
kaj se zdaj čez Božjo previdnost hudu- 1

ješ, ako si bolehni in moter in ti roke
odpovedujejo? Ti si svoje starše klel
in k vratam soval: zakaj zdaj Boga to¬
žiš, ako te tvoji še hudob niši  otroci
skoz vrata sujejo? Ti si stare ljudi za¬
smehoval, reveže v svoji premožnosti
neusmiljeno zaničeval: zakaj si tolikanj
čmern, ako se zdaj tebi tako godi?
Reci rajši:

O pravični Bog! šiba Tvoja me
zadeva po pravici za moje grehe. Tepi
me tukaj, očišuj in pokori me, le de
mi tamkej prizaneseš! O velika Tolaž¬
nica žalostnih, oberni svoje milostne
oči na spokornike in nikar jih v njih
brhkostih ne zapusti!

Lilija

1 %  Tirta MarijatJh @tr©k.

Nekaj za brambo nar svetejisiga Imena Božjiga.

Poslušajte, preljubi, kaj vam bom po¬
vedal? Neka huda teža v sedanjim času prav

191

silno nebo in zemljo stiska. Nebo stiska, ker
ono pošilja na zemljo naznanila, de naj se
hudo odpravi; zemljo stiska, ker marsikteri
skerbni možje že delj časa mislijo, kako bi
se dalo pomagati. Povedal vam bom samo
poverhama nekoliko tega, kar piše francoski
častni lcorar Pavel Sausseret (Sosere) 1852
zastran brambe naj svetejšiga Imena Božjiga.

Včeraj imenovana služabnica Božja, ča¬
stitljiva Sestra Marija Petrina, je skoz več
let imela močne nagibe in razodevanja, de
naj se napravi družba ali bratovšina ž dvoj¬
nim namenam: *)

1. De bi se ž njo zadostovalp za pre-
k 1 i n o v a n j e, ki se godi z o p e r B o ž j e
nar svetejši Ime, in za o skr uno va¬
nje, ki se godi dnem Gospodovim.

2. De bi se pomagalo k posvečevanju
dne Gospodoviga in zatiranju preklinjanja,
ter k spreobernjenju bogokletnežev in nedelj¬
skih oskrunovavcov. To je tista dvojna teža.

Pervo razodenje je imela 26. vel. ser-
pana 1843, ravno v god sv. Ludovika. Ta
ponižna služabnica Gospodova je zadobila
prav živo spoznanje in razsvitljenje, kako

*) Paul Sausseret v franc., po nemškim Jož. Cliovea-
netz, Erschein. u. Offenb. Schaffliausen 1858. (Ka¬
dar se to očitno bere, se utegne obkrajšati, kakor
tudi kake druge daljši zgodbe.)

192

silna pregreha je bogokletje, in Zveličar ji
je v razodenji rekel: „Moje Imč se po¬
vsod preklinja, še celo otroci me kol¬
nejo in pr e k linj  a j o!“ — Naznanil ji je
potem, de ta pregreha kakor psica Njegovo
serce prebada, in učil jo je kratko molitev,
ki naj jo velikrat moli ter ž njo Njegove od
tacih grešnikov vsekane rane celi, in naj
tudi druge tako uči. Ravno tisti mesec je
bila tudi v Rimu vstanovljena bratovšina v
zadostovanje za bogokletstvo; sv. Oče so njene
postave poterdili in jo z odpustki obdarovali.

Za pervim razodenjem je nasledovalo še
več druzih. Enkrat je prosila v devetdnevni
pobožnosti, de naj Bog neko bolno osebo
ozdravi in to de naj bo znamnje, de Bog res
po nji hoče to delo, namreč novo bratovšino,
napraviti: in bolna peršona je bila res o-
zdravljena. V drugim razodenji ji je Bog po¬
kazal , kako močno se bo pekel zoper to delo.
togotil in kake zaderžke na pot stavil; ob¬
ljubil pa ji je svojo pomoč. — Tudi ji je
bilo razodeto, kako naj se ta bratovšina na¬
pravi , in de una v Rimu ima le namen zoper
bogokletje, ta pa de naj tudi posvečevanje
nedelje pristavi, in naj bo pod obrambo sv.
Mihela, sv. Ludovika in sv. Martina, in ime¬
nuje naj se: „Družba za hrambo nar svetej-
šiga Imena Božjigad' Posebno to ji je biio

193

v razodenjih zaterdovano, kako silno huda
pregreha de je bogokletstvo, ker naravnost
Boga napada in obnavlja tisto zasramovanje,
ko se Mu je med Njegovim terpljenjem Nje¬
govo Božje obličje zakrivalo, in de ti bogo-
kletneži prav posebno Njegov presveti obraz
kolnejo. Torej je tudi priporočil, de naj
družba Njegov Božji obraz v posebnim če¬
šenji ima.

Ko seje  služabnica Gospodova iz mnozih
razodenj popolnama prepričala, de je taka
družba res volja Božja, je neizrečeno terpela,
prosila in si prizadevala, de bi se to delo
izpeljalo. V veči poterjenje je tudi več do-
godb naprej povedala, ki so se pozneje res
spolnile. Nesreče, ki so se bile o povodnji
dogodile, je bila štirnajst dni poprej napo¬
vedala. Neprenehama je vidila namerjeno roko
Božjo na Francosko in nove šibe je napove¬
dovala, ako se neb6 ne utolaži z molitevjo,
s poštam, z napravo in razširjanjem družbe
za brambo nar svetejšiga Imena Božjiga.

Sv. Oče so bratovšino poterdili, se sami
vanjo zapisali in ji podelili mnoge odpustke
in duhovne dobrote 30. mah šerp. 1847, in
naslednjič so še več druzih pridajali.

Ta bratovšina se je iz Francoskiga raz¬
širila tudi že v druge kraje, na Dunaji je
vstanovljena v nunski cerkvi narsvetejšiga
Šmarn. 3. let. 13

194

Zveličarja. Desiravno je pri nas ni očitno
vstanovljene, je vender dobro, od njenih po-
stdv kej vediti, ker vse pravila so silo ime¬
nitni nauki za sleherniga človeka, de bi se
bolj skerbno preklinovanja bal in varoval. —
Njen namen Vam je že znan: Bogu zadosto¬
vati za preklinovanja in nedeljske oskruno-
vanja, in pa prizadevati si, de se take hu¬
dobije odpravljajo. Posvečena je bratovima
sami presv. Trojici in nar svetejšimu Imenu
Jezusovimu, Njen veliki praznik je god pre¬
svete Trojice, drugi god presladkiga Imena
Jezusoviga. — Vsak družnik te bratovšine za
terdno sklene, nikoli ne izustiti kaciga pre¬
klinovanja ali kletvinje, in nikoli ne delati
ob nedeljah brez privoljenja. — Tudi vi vsi
ravno to sklenite preljubi, zakaj to je sle¬
herniga dolžnost. — Starši in kteri imajo z
druzimi zapovedovati, store sklep, de bodo
tudi podložne tacih grehov varovali. — Ako
bratje in sestre te družbe pri druzih take
pregrehe vidijo ali slišijo in jih ne morejo
ubraniti, naj saj Bogu kako zadostovavno
prošnjo opravijo, postavim: „Ime Gospodovo
bodi češeno!“ — »Bog bodi hvaljen!“ —
„Posvečeno bodi Tvoje Ime!“ — „Odstopi
satan!“ — Znamnje bratovšine je križec s
svetinjo v sredi, ki je z žarki obdana. Na
tim znamnji je napis: „Irne Gospodovo bodi

195

češenopresveti obraz našiga Zveličarja,
presveti imeni Jezus  in M a r i j a, poslednjič
ime Pija IX. in dan ko je bila bratovšina
dobila pravico matere bratovšine. Družniki
molijo vsaki dan očenaš, češenamarijo in
čast bodi Bogu ...

Toliko sim vam povedal v dober poduk,
de vidite, kako silno zoperno je Božji ne¬
skončni svetosti preklinovanje in skrumba
nedelj in praznikov, de se prepričate, koliko
si dobre serca drugod prizadevajo, take pre¬
grehe ustavljati in zanje Božji pravici zado¬
stovati, ter tudi vi take hudobije sami pri
sebi in pri druzih zatirate in za storjene Bož-
jimu presv. Imenu zadostujete.

(Kleče.)  Iz globočine serca želimo, o ne¬
skončni Bog, de bi se tudi pri nas odpravilo
oskrunovanje nedelj in praznikov, in de bi
bila tudi naša dežela čista vsega preklinova-
nja in kletvinje, in tudi mi sklenemo, v ta
namen po svoji slabosti pripomoči. Daj nam
k temu moč in svoj nebeški blagoslov, o
Jezus! Mati večne Besede! sprosi nam po¬
svečenje naših sere in našiga jezika.
Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Ker smo danes imeli v pervi cvetlici nauk
od strahovanja samiga. sebe, naj Vam dam v

13*

196

spomin cvetlico, ali de prav rečem, drevo, Id
strah  pomeni. Breza  mu pravimo. Sami
veste, za kolikanj reči je to prijazno drevesce
dobro; torej hočem le kaj maliga opomniti.  —
V brezjih se režejo tako imenovani brezovci,
in to je silo imenitno zdravilo zoper živinsko
in človeško nepokoršino in razuzdanost. Z bre-
zovcam se živinče ukroti, pa tudi živinski člo¬
vek. Pri vsaki hiši bi ne škodoval brezovec,
ne le za male, ampak tudi za odrašene. Pri
otrocih pravijo, de „šiba novo maso poječ 1  Pri
odrašenih pa bi potrebni strah nebeško Alelujo
pel, med tem ko jim hudobni duhovi pogub¬
ljenje pojejo, ker mnogi od družili nimajo
stralni, sami sebi si ga pa dati nočejo.  —
Ce je tudi nekoliko živinsko, bi vender kori¬
stilo takim, ki so k živinskim greham skušani,
de bi se včasi z brezovcam sami sebe zdravili,
ako drugo ne pomaga. Ce svetim pušavnikam
in mniham to ni Škodovalo, zakaj bi pa njim ?
— Nedolžniga  sv. Alojzija, sv. Rozo in druge
je gotovo tudi bolelo, pa spoznali so, de s
tem se greha obvarujejo.  — Se eniga lepiga
nauka Vas moram opomniti, ki Vam ga breza
daje. Iz brezov j a se namreč tudi navadne
metle vežejo; torej nas to germiČevje uči, de
naj bo zmiraj v našim sercu čisto in pometeno;
pa tudi nauk navadniga pregovora in sv. evan¬
gelija nam v spomin kliče, de naj vsaki nar

197

pred pomete pred svojo hišo in brun iz svojiga
lastniga očesa izleče, potlej še le naj se v hišo
in oko blišnjiga oberne. Naloga:

1. Naložite kako radovoljno zatajenje svojimu telesu
in ga do jutri opravite.

2. Recite lOkrat do jutri: „Bodi hvaljeno Ime Go¬
spodovo !“

Tri in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Kjer rastejo cvetlice iz večniga verta,
tarnkej po sv. raju diši; hočem reči:
kjer se na večnost misli, so tudi po¬
govori taki, de lepodišeč sad za več¬
nost obrodujejo, zlasti pri spokornikih
pogovori od skerbi za dušo, od Božjiga
sladkiga usmiljenja, od nadomestovanja
tega, kar je bilo zamujeno itd.

Ako vam ni nadležno, vas bom
spet za kak trenutek postavil v tisto
hišo glasovitnih spokornikov, ktero nam
sv. Janez Klimak popisuje in kjer ra¬
stejo tolikanj lepodišeče cvetlice ker-
šanske spokornosti. „Lahko je zapo-
pasti,“ pravi ta sveti pušavnik dalje,

198

de med tacimi vajami ni bilo veselic,
nečimernih pogovorov in torej še veliko
manj k jezi dražijoČih govoric ali na¬
sajene čmernosti; skerb za telo in do¬
bra volja z obloženo mizo, kakor tudi
nar manjši dim kake prazne hvale je
bilo pregnano iz tega stanovanja. Opra¬
vilo teh redovnikov je bilo to, de so
noč in dan k Gospodu klicali, in ni
bilo slišati druziga glasu razun glasil
molitve. Vidite je bilo tacih, ki so se
s toliko silo na persi tolkli, kakor ko
bi bili na nebeške vrata terkali, in skli-
covali so: O naš Sodnik! odpri ves
milostljiv v svojim usmiljenji te vrata,
ki so jih naši grehi pred nami zaperli.
Drugi je rekel: Pokaži svoje obličje, o
Gospod, in otčti bomo. Drugi: O Je¬
zus! pokaži se ubogim nesrečnim, ki
sede v temi in smertni senci. Spet drugi:
O sladki Jezus! Tvoje usmiljenje naj
se nas hitro polasti; ker v nar veči rev-
šini smo. Drugi poslednjič so govorili:
Enkrat bo morebiti Bogu dopadlo, se
z nami spraviti in nas pogledati z mi-

199

lostnim očesam. Enkrat bomo morebiti
zaslišali glas, ki bo jetnikam rekel:
Pojdite iz svojiga jetništva! in k unim,
ki so bili v temi: Pridite in vživajte
svitlobo!“

„Smert jim je bila vedno pred dušo;
ko so se med seboj pogovarjali, so rekli:
Kaj bo z nami poslednjo uro? kakošen
bo naš konec? Ali bo Bog preklical
pravično sodbo, ki smo jo zaslužili?
Bodo li naše molitve zadosti goreče, de
bi se vzdignile k tronu Božjiga veličan¬
stva? Bodo li vredne najdene, de bi
bile uslišane? Ali bo nam kak prid iz
njih, in kako bomo zaslužili, de nam
bodo v dobro prištete? Ali bo res, de
bodo pred Bogam milost našle, desi-
ravno iz naših nečistih in spačenih ust
prihajajo? Kdo nam zamore povedati,
če so naši angeli, kterim nas je Bog
zročil v varstvo, tukej pri nas, ali pa
jih je spačenost naših grehov od nas
odgnala ? u  itd. Take pogovore so imeli
ti pravi spokorniki, in zunanji stan njih
života je ravno tako terdo pričal, de

200

so bile enake čutila v njih duši; bili
so bolj podobni merličem kakor pa ži¬
vim ljudčm: njih oči so bile suhe in
upadene; meso njih lic je bilo kakor
izsušeno viditi od pekočih solz, ki so
čez nje kapale; solze pa so tako obilno
tekle, de trepavnic ni bilo več viditi;
na njih kolenih so bili vterjeni zaguljki
po neprenehljivi molitvi, njih persi so
bile zagorele in stolčene, ter njih pljuča
s tem tako oškodovane, de so bile sline
zmiraj s kervjo zmešane. Ti nesrečni
hudodelci so prosili svojiga vikšiga, ki
je bil v resnici med njimi kakor angel,
de naj jim vrat in roke v verige — ke-
tine dene, naj jim noge vklene in jih
v tem stanu pusti do dnč, ko bo mert-
vaška truga njih truplo sprejela, in to
bi bila poslednja milost, ki so se je
popolnama nevredne spoznali. 41

Ali slišiš, razuzdani grešnik, kaj
se za greh terpf? Ne bom te prosil, de
se spreoberni, ker vem, de pri razuz¬
dancu nič ne zdd; ampak povem ti, de
tebe nič boljšiga ne čaka za tvoje grehe.

201

Kakor res je Bog govoril, tako res te
bodo pekli: toliko hujši, če bo še le
tamkej, ker tukaj ušesa nimaš za dobro!

O Bog! prižgi nam luč k pravi po¬
kori in vkleni hudovoljne serca v že¬
lezni jarem; z dobrimi in poboljšanimi
pa ne delaj po svoji ojstri pravici, am¬
pak po nezmernosti svojiga usmiljenja.
O Mati milosti, sprosi nam milost!

Lilija

Lavretanske litanije.

Prijazne in ljubeznjive litanije Marije
Device, ki jih imenujemo lavretanske, se
zato tako imenujejo, ker se v hišici Marije
Device v Loreti na Laškim vsako saboto
prav slovesno in lepo pojo. Te litanije so
silno stare in po nar starejših izročilih so jih
verni vselej očitno v cerkvi in doma molili.
Te litanije imajo v sebi nar slajši, nar lepši,
nar bolj vesele primke in lastnosti ter častit¬
ljive imena, ki jih zamore dajati otrok materi,
služabnik svoji dobri gospej in kraljici. Vsi
ti primki so zastavljeni na visokost in veliko

202

čast, ktero ima Marija med vsimi svetniki
kakor preslavna Božja Mati, nar čistejši De¬
vica in mogočna Besednica ubozih Evinih
otrok na zemlji. Zraven te visokosti je pa
vender Ona tudi naša Mati, in za nas je ne¬
zmerno veselje, de imamo v nebesih res tako
Mater, kakoršno nam imenitni primki in častne
imena v litanijah naznanujejo. Zavoljo tega
so svetniki Božji te litanije vsaki čas prav
radi molili in so si nar obilniših gnad ž njimi
sprosili od naše ljube Matere Marije.

Zveličani Albert, cistercienški opat, je
v svojim življenji prav pridno in zvesto ča¬
stil Marijo Devico. Ko se mu približa po¬
slednja ura, in je bil že do smerti omagan,
vender začne še lavretanske litanije moliti.
Ko pride do besed: „Sveta Marija, za nas
Boga prosi!“ takrat njegovo bledo obličje
prelepa svitloba obda in z jasnim obličjem
reče nato pričujočim: „0 de bi vi mogli z
očmi viditi tisto nebeško glorijo, ki je pri¬
pravljena zvestim Marijnim služabnikam 1 “  Po
tih besedah je še enkrat presladko ime „Ma-
rija“ izrekel in pohlevno sklenil v Gospodu.

Sv. Koleta je vselej, ko se je kej hu-
diga bala, ali bila že res v nevarnosti, molila
s svojimi duhovnimi sestrami lavretanske li¬
tanije. In lejte! vselej je našla obilno mi¬
lostno brambo ter dosegla, česar je prosila.

203

Ko je bil zveličani Peter iz Urbina, iz
reda sv. Frančiška, na smertni postelji in se
mu je smert bližala, je neprevidama zaklical:
„Pomagajte mi, ljubi bratje, pomagajte mi,
ti drakoni (kače ali zmaji) me hočejo požreti!“
Mnihi urno pokleknejo in molijo litanije naše
ljube Matere Marije. Ko umirajoči te sladke
besede sliši, potolažen zakliče: „0 kako ča¬
stitljiva, v lepoti neprimerljiva gospa gre k
nam! Odstopite, naredite prostor družbi de¬
vic, ki jo spremljajo, ali jih ne vidite tukaj ?“
Kmal potem je mirno zaspal.

Tudi ti tedaj, keršansko serce, se rado
ravnaj po tacih zvestih, zveličanih in svetih
služabnikih Naše Ljube Gospe. Moli pogosto,
pa bogoljubno, zlasti ob sabotali tolaživne
litanije v čast visoke nebeške Kraljice. Sv.
Cerkev to rada vidi, torej so papeži takim,
kijih  molijo, več milostnih odpustkov’ pode¬
lili: papež Sikst V. 200 dni vsim, ki jih po¬
božno in skesano molijo; Pij VII. so ta od¬
pustek vnovič poterdili in ga na 300 dni za
vse prihodnje čase povzdignili. Takim pa, ki
jih vsaki dan molijo, so dodelili popolnama
odpustke ob vsakim peterih poglavitnih Ma¬
rijnih praznikov, namreč: čistiga spočetja,
rojstva, oznanjenja, očiševanja in vnebovzetja
M. D., ako v resnici skesani in pobožno ss.
zakramente prejmejo in v cerkvi v namen

204

sv. Očeta molijo. Ti odpustki se zamorejo
darovati tudi dušam v vicah.

Glejte preljubi, kolike dobrote so s temi
prelepimi in lahkimi molitvami sklenjene!
Ali jih molite radi in pogosto ? In še nekaj
druziga bi vas poprašal: Ali mislite takrat,
ko jih molite, res na Marijo in Jo tako na
pomoč kličete, kakor bi, postavim, klicali
svojo lastno mater, ko bi bili v kaki sili, bi
pa do nje ne mogli in vender vedili, de vas
sliši, de tudi zamore  pomagati in pomaga
serčno rada,  samo de vas klicati sliši?

(Kleče.)  Skaži nam milost, o Bog! de
bomo mogli Tvojo presv. Mater vselej vredno
posnemati in zvesto častiti. Sveta Mati Božja,
sprosi nam lepodišeči dar molitve.

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Nocoj sprejmite in dobro hranite cvetlico
kamilico,  zakaj silo imenitna je. Karkoli
je na kamilici, vse prav lepo in prijetno diši:
ravno v tem je pa kamilica ljubeznjiva podoba
molitve,  ktera se kakor prijetni duh kadila
vzdiguje pred Božji tron. Kamilice imajo sploh
to lastnost, de ko zdravilo grejejo:  tako tudi
molitev človeka k vsimu dobrimu ogreje. Ka¬
milice so tudipomoček zoper omotične na-

205

pade  pri Človeku: molitev, goreča in skesana
molitev pa vzdigne grešnika iz omotice greha
v srečno svest gnade Božje. Torej vam dam
to-le nalogo:

1. Prosite nocoj Marijo, de Vam pridobi dar molitve.

2. Molite obžalovanje ali grevengo za se in za tiste,
ki so zavolj razmišljenosti v vicah.

V

Štiri in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Nobena reč ni bolj gotova, kakor
de bo vsak zmed nas enkrat na smertni
postelji, in pa to bo prav kmalo: ne-
kteri že to leto, lahko de kteri v malo
tednih ali tudi le v nekterih dneh. O
koliko jih je na pokopališu, ki so bili
lani ta dan še pri Šmarnicah! Kakošne
misli nas bodo takrat obhajale? Kaj si
bomo želeli zavolj pretečeniga, kaj za¬
volj prihodnjiga življenja? Ali se bo
veselil kteri, če je razuzdano živel, in
ali bo komu žal, de je glas resnice po¬
slušal, se ojstro imel in rezno pokoro
delal? Poglejmo, kaj so uni pravi spo-

206

komiki, ki od njih sv. Janez Klimak
piše, počeli, ko je prišla kterimu zmed
njih poslednja ura.

„Ko se je pa poslednja ura bližala
kterimu zmed tih spokornikov, pravi ta
sv. mož, „je bil ginljiv pogled, viditi,
kaki strah so čutili njegovi sobratje.
Obdajali so ga od vsih strani, proti
njemu se stegali in ga vpraševali s skerb-
ljivim pogledam in žalostnim glasam:
Kako ti je, ljubi brat? kaj misliš? kaj
upaš? kaj meniš, de bo z nami? ali si
dosegel, česar si s tolikim prizadeva¬
njem iskal? čutiš-li, de se stanovanje
zveličanja za-te odpora ? si li dosegel
kako zastavo ali stanovitno zanesljivost
k temu? Ne vidi li tvoje serce nove
luči ? ali slišiš znotrani glas: Tvoji grehi
so ti odpušeni; ali: Tvoja vera ti je po¬
magala? Ali ne slišiš mar še le strašnih
besed: Dajte v pekel pasti grešniku in
vsim narodam, ki Gospoda pozabijo;
ali: Zvežite mu roke in noge, in verzite
ga v vnanjo temo; ali: Odpravite hu-
(lodelnika, de ne bo gledal veličastva

207

Božjiga. Kaj praviš, brat? Govori od-
kritoserčno z nami, de se kaj naučimo.
Povej , povej nam, de po tvojim zgledu
zvemo, kaj bo nas enkrat zadelo; tvoj
tek je pri koncu, in kmal bo tudi tvoja
sreča ali nesreča določena. Tvoja sodba,
ki bo kmal izrečena, se bo celo več¬
nost spolnovala in se nikoli ne bo spre¬
menila. Mi pa moramo čakati, de naša
ura pride, in naša večna osoda je silo
dvomljiva in negotova. 14

Sv. Janez Klimak pravi: „Spoznani,
de sim skorej obupnosti zapadel, ko
sim vse to vidil in svojo zaspanost pri¬
merjal z ojstrostmi teli redovnikov. 44  —
Kaj porečemo, ko bi še le mi svojo
zaspanost, svojo zagrešenost, svojo po¬
svetnost z nadzemeljskim življenjem unili
ljudi primerili? Prav zarčs in brez šale
bi bilo marsikterimu skorej do čistiga
obupati.

Vender tega nikar, o grešnik! Rajši
pomoči  iši. Pomoči iši! ti rečem, in .
pa naglo; — precej danes, zakaj danes
nam je dala sv. Cerkev tolaživni, sladki

208

praznik: „Pomoč kristjanov,“ in
pred seboj imate k temu še altar Ma¬
rije Device: „Pomoč kristjanovi Z za¬
upanjem se torej obernimo k Jezusu in
Marii, rekoč:

Ne pomni, o Gospod naših pregreh
ali pregreh naših staršev, in nikar se
ne mašuj zavolj naših grehov! O Ma¬
rija ! Pomoč kristjanov, sprosi nam mi¬
lostljivo sodbo.

Lilija

ijs wta lapijal

Pomoč kristjanov.

Današnja lilija naj vam bo Marija sama,
ki se imenuje „Pomoč kristjanovi  Pač
po pravici Ji sv. Cerkev v litanijah ta lepi
primek prilastuje, zakaj neštevilne so pomoči,
ki jih Ona kristjanam skazuje. Prevelike
množice tacih dogodb, ki se je Marija ska-
zala kristjanam mogočno pomočnico, vam ne
bom razlagal, ampak le ob kratkim nektere
v misel vzel.

1. Leta 1571 je bil sklenil Selim II.,
turški cesar, vso Evropo svojimu jarmu pod-

209

vreči. Strašna vojska se vname pri Lepantu
v Srednjim morji. ] 17 bark je imela turška
moč več kot keršanska. Le Bog sam je za-
mogel k zmagi pomagati, in na prošnjo Ma¬
rije Device je res pomagal. Papež Pij V. je
v dan vojske (7. vinotoka ali okt.) še posebno
molil, in bratovšina sv. roženkranca je za srečo
keršanskiga orožja v Rimu procesijo imela.
Po treh urah nar strašnejšiga boja kristjanje
popolnama premagajo. Ravno tisti trenutek
je bil Bog papežu to slavno zmago razodel,
ki jo je bil kristjanam dodelil na prošnjo Ma¬
rije Device. Zavolj tega je bil namestnik Je¬
zusov v Rimu tako razveseljen in hvaležin,
de je ukazal v lavretanske litanije pristaviti
primek „Pomoč kristjanov/'  in je posta¬
vil praznik sv. roženkranca.  — Glejte!
kako je Marija Pomoč kristjanov.

2. Leta 1683, to je, pred 179 leti pa so
bili ravno ti grozovitni sovražniki tje do Du¬
naja prederli in s premaganjem tega mesta
so mislili vse keršanstvo za vselej zatreti.
Kristjanje v toliki sili spet k Bogu kličejo in
pri Marii pomoči išejo, voj saki in drugi krist¬
jani Jo priserčno prosijo, de naj jih reši ter
zmago dodeli. „Le serčno v boj! Mati Božja
je naša bramba." S tem klicam je veliko
manjši keršanska vojska napadla turke, kteri
so vsi preplašeni pobegnili. Posebno imenitno
Šmarn. 3. let.

210

je pa to, de od tistiga časa turki niso nič
več kristjanam tako nevarni in strašni, ka¬
kor de bi jih Marija za vselej bila prema¬
gala. In dandanašnji so ti nekdaj tako gro-
zovitni sovražniki keršanstva že toliko oslab¬
ljeni, de so veseli, ako jih druge vlade pri
miru puste. Turčijo imenujejo že le bolj
„bolniga moža, u  in menijo, de ji mora že
vsaki čas poslednja ura odbiti. V vedno hva¬
ležnost za toliko dobroto so bili takrat posta¬
vili praznik p r e s v. Imena M a r i j e D e-
vice. — Ali vidite, preljubi, kako je Marija
„Pomoč kristjanov?“

3. Ali hočete še več vediti, kako je Ma¬
rija Pomoč kristjanov?  — Brezbožni
sovražniki so bili sv. Očeta papeža Pija VII.
iz Rima v mesto Savono odpeljali, kjer je
bil pet let zapert. Zoper vse upanje pa se
je bil v nezmerno veselje vsih pravovernih
kar neprevidama povernil na svoj sedež. Spet
vnovič v Genvo pregnan, je bil vnovič rešen
in je v silno veselje narodov zopet zasedel
svoj apostoljski Stol. Sovražniki so takrat
mislili, de je sv. Cerkvi poslednja ura od¬
bila, ali kakor vselej, so se tudi zdaj ogo¬
ljufali. Kdo je bil pomagal? Papež sam je
vsimu svetu spoznal, de je Marija pomagala,
ker on sam se Ji je neprenehama z veliko
priserčnostjo priporočal, in tudi verne krist-

211

jane je opominjal, de naj v Marijo kličejo.
— Vsako veliko dobroto z nebes pa hvaležni
Rim s posebnim spominam hvaležnosti za-
znamnja. Po tej veliki dobroti je papež ime¬
nitno podobo Marije Device v Savoni z zlato
krono slovesno in s svojo lastno roko kronal
in ji dal ime: „pri Materi usmiljeni,“
in postavil je za vse prihodnje čase novi praz¬
nik „Pomoč kristjanov*'  (ki se današnji
dan obhaja, in je v naše veliko in priserčno
veselje ravno v šmarničnim altarji Marija
P omočnica).

4. Hočete morebiti še kej več slišati od
Marije, Pomoči kristjanov?  Leta 1849
so bili brezbožni prekucovavci v Rimu taki
punt vneli, de so mogli sv. Oče sedanji papež
Pij IX. Rim zapustiti in na Napolitansko be¬
žati. Ravno na tujim pa v nar večjih brh¬
kostih ne pozabijo na čast Marije, Pomoči
kristjanov, od ktere so bili že v svoji mla¬
dosti tako posebno pomilosteni, kakor ste
undan slišali. Na tujim pišejo do vsih škofov
na zemlji, de je njih želja, neomadežano spo¬
četje nebeške Kraljice za versko resnico raz¬
glasiti, ko je bilo do tistihmal le pobožna
misel alimenitev. Kaj se zgodi? Marija, naša
Besednica, svojo moč skaže, vihar utihne,
sv. Oče se v Rim vernejo, pokličejo v Rim
škofov iz vesoljniga sveta in z njimi vred,

212

kakor združena Cerkev, po navdihu sv. Duha
ravno v god čistiga spočetja 1854 za versko
resnico razglasijo, de je Marija brez madeža
izvirniga greha spočeta.

Iz tega vidite, kaj ne? preljubi, de je
Marija zares prava Pomoč kristjanov.
Ko je pa Marija ne le nekdanje čase sv. Cer¬
kev in njene poglavarje že tolikrat rešila,
temveč tudi sedanjimu papežu večkrat v njih
življenji tako očitno pomoč skazala: ali je
kdo med nami tako maloverin, de bi tudi v
sedanjih brhkostih sv. Cerkve in njeniga po¬
glavarja nad tako pomočjo dvomil? Terdno
se zanesimo, de kolikor veči so nevarnosti
in kolikor hujši, kolikor grozovitniši sovraž¬
niki: toliko veči bo pomoč in toliko imenit-
niši zmaga, ki jo bo Marija svojimu ljub¬
ljencu Piju IX. pridobila. Veselimo se že
naprej te zmage; zakaj lepa in zala bo za
sv. Cerkev!

Tudi med nami, o kristjanje! je dosti,
dosti greha in celo ne mara tudi sovraštva
čednosti in sv. vere same: oh kako potreba
je torej nam Marije, Pomoči kristja¬
nov!  Zročim vam torej pričujoči altar v vsili
vaših stiskah in britkostih. Papeži, cesarji,
vojskovodi so našli pri Nji pomoč; zanesite
se, tudi vam ne bo odrečena. Pojdite v vsaki
nadlogi nar pred pred sv. Rešnje Telo in

213

svojo silo razložite, potlej pa pred altar po¬
lnoč kristjanov ali Marij o-pomagaj,“ se Ji
priporočujoči, de naj milostno podpira vaše
prošnje. „Za Bogam častite Marijo nar pred!“
in dobro bote opravili.

(Kleče.)  Kaj ne Marija, de boš uslišala
matere, ko te bodo prosile za spreobernjenje
svojih nepokornih, razuzdanih otrok? Kaj ne
de boš uslišala žene, ko bodo prosile za bolne
ali terdovratne može, otroke, posle? Kaj ne
Marija, de boš slišala in uslišala otročiče,
ko se ti bodo priporočevali, de jim ohrani
njih nedolžnost, obvaruj njih starše in do¬
brotnike? Kaj ne, de boš tudi na nas duhovne
milostno pogledala, ko bomo prosili, de bi
se ktera naših ovčic ne pogubila, de bi zgub¬
ljene na pravo pot se nazaj vernile, de bi
se nevredne spovedi in Obhajila ne oprav¬
ljale, in še veliko, veliko druziga? Kaj ne,
Marija, de nobeniga, tudi nar večiga skesa-
niga grešnika prošnje ne boš zaničevala?
Obljubi nam to, prosimo Te!

Memorare. (01. str. 16.)

Cvetlica.

Po bolj vlažnih krajih raste pr ijazna cvet¬
lica s silo belimi in voljnimi lasci, ki jo mende
nekteri imenujejo suhopernik ali munec, bolj

214

znana pa je po nekterih krajih z imenam „M li¬
ter e BoŽj e lasci  (po latinsko Eriophorum). a
To cvetlico Vam dam danes v spomin. Ako se
ozrimo na Samsona in njegove dogodbe, nam
lasje utegnejo zaznamuj ati moč.  Ravno to se
lepo poda v nase današnje premišljevanje. Ma¬
tere Bož j e lasci  — ta cvetlica naj nas
vselej opomni na Marijno moč in sveto  po¬
ni o č. Kadar tedaj vidite to cvetlico (ki tudi
tukaj hlizo raste), se spomnite na Marnjo, ki
je „Pomoč kristjanovi Tudi utegnete vselej
pri taki priložnosti Marii kako potrebo potožiti.
Za današnjo nalogo pa Vam to-le priporočim:

1. Vsaki naj priporoči Marii Pomočnici eniga greš¬
nika ali grešnico, ki nar bolj želi, de bi se spreo-
bernil ali spreobemila.

2. Molite enkrat do jutri molitev: „Pod Tvojo po¬
moč pribežimo" itd.

Pet in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

v _

Človek je take natore, kadar kako
lepo, drago ali imenitno reč zgubi, de
ga še le potlej prav boli in peče, ka¬
dar je več nima. Kaj bi nekteri dal,
ko bi le en zgubljen zob mogel spet
dobiti, — ali kaj še celo, ko bi se mu

215

oko povernilo, ali v vojski odbita roka
ali noga! Še veči škoda pa je za dušne
zgubljene dobrote, — toliko veči škoda,
kolikor drajši in imenitniši je duša mem
telesa.

O kako britko so torej uni spo¬
korniki pri sv. Janezu Klimaku tožili
po zgubljenih letih nedolžnosti! Rekli
so s svetim možem Jopam: ,,Kdo me
bo nazaj postavil v srečo in veselje
moje mladosti, ko je Bog sam skerbel,
me varovati; ko je Njegova svetilnica
sijala nad mojo glavo, in sim po temi
hodil v blišobi Njegove luči; ko je bil
Bog skrit v moji hiši; ko sim svoje
noge v mleku umival, in je skala zame
cedila potoke olja.“

„Tako so se spominjali srečnih dni
svojiga pretečeniga življenja in so se
britko jokali pri misli na vse nebeške
milosti, s kterimi so bili nekdaj obkla¬
dam. Niso se mogli zderžati, de bi ne
bili med solzami klicali: Kje je zdaj
perva nedolžnost naših molitev, in otročje
zaupanje, s kterimi smo jih Bogu oprav-

216

ljali? Kje so tiste sladke solze, ki so
jih v bolečini, v skesanji serca naše
oči točile? Kje je tista popolnama či¬
stost telesa in duše, ki je bila naša nar
veči čast? Kje je tista doveršena odkri-
toserčnost in podložnost do naših vik-
ših? Kam je šla tista moč od zgorej in
tista zdatnost naših molitev? Vse to je
minulo in se razšlo kakor dim. Ti ža¬
lostni spomini so jim tako silno mno¬
žili bolečino in strah, ki so ga imeli
sami pred seboj, de so Boga prosili,
naj spusti vse martre tega življenja čez
nje, ter naj mašuje nad njih telesam
hudo, kterimu je bilo telo vzrok. Ne-
kteri so prosili grenkih bolezen; drugi,
de naj oslepijo; spet drugi so želeli, naj
bi jih vesoljni svet začudeno miloval;
drugi so prosili, naj bi ohromeli, de
bi, na vsim životu sključeni, na tem
svetu bili v naj revnišim stanu, ter za-
mogli oditi kaznim, ki so se jih na unim
svetu bali."

„Ne vem, kako sim moč imel, tako
dolge verste naj britkejših pogledov priča

217

biti, in de sim premogel gledati toliko
terpljenja in solz. Trideset dni sim bil
ostal v tem samostanu in zmiraj sim
mogel stermeti nad tem, kar sim vidil;
potem sim se poslovil z vikšim, ki je
samostan vladal.“ Tako piše sv. Janez
Klimak.

Ni pa on pripovedoval, kar bi mu
bil kje kak drug človek naznanil, am¬
pak kar je s svojimi lastnimi očmi vi¬
dil. Kakošin sad pa naj nam premiš¬
ljevanje tako ojstre pokore unih svetih
mož obuduje? Narpred tega, de se vsi
ponižani sramujmo svoje mlačnosti v
pokorjenji, ter se bojmo, kaj nas v več¬
nosti čaka. Vidimo pa tudi, kolika je
ljubezen sv. Duha, s koliko močjo On
duše priganja, se očistiti, dokler je čas
očiševanja. Je tudi nadalje nam ravno
to prav močin spodbudljej k ojstrejšimu
pokorjenju, ker dušne in telesne moči
imamo ravno tiste kot uni, ali jih saj
imeti zamoremo, ako zanje prosimo. In
poslednjič, ko vidimo kako težke po¬
korila so uni nase jemali, bomo mi saj

218

veliko manjši in ložji dela z veči sere-
nosijo in veseljem opravljali ali prena¬
šali; tudi de bi po duhu ter po znotra-
njim tolikanj vec storili — z obžalova¬
njem, ljubeznijo, svetim premišljevanjem,
dobrimi nameni in s tem plačevali, kar
je telo zagrešilo, ker s telesnimi poko¬
rili velikrat premalo te pogreške dopol-
nujemo.

O pravični Bog! nikar ne delaj z
nami po svoji ojstri pravici, ampak za-
volj Jezusoviga neskončniga zasluženja
nam prizanesi našo slabost, in Tvoje
brezmerno usmiljenje naj se pobrati s
Tvojo večno pravico, de nas rešiš in
zveličaš. Usmili se, o Jezus! Prosi,
Marija!

Lilija

Sv. Deziderij. *)

V starih časih so se pogosto mnihi v nar
bolj divjih gošavah in pustotah vstanovili in

*) Sansseret, Ott Mar.

219

so jih obdelovali; svoje delo so z molitvijo
in poštam sklepali, Bog jih je blagodaroval
in iz nar bolj divjaških in zarašenih krajev
so napravljali prelepe polja, travnike in do¬
brave, nar bolj rodovitne zemljiša, ktere so
pa dostikrat potem posvetnjaki mniham po¬
grabili in jih z njih posestva pregnali, ki so
si ga bili s tolikim trudam lepo vravnali.

Veliki svetnik in opat sv. Bernard je imel
v samostanu Klervo (Clairvaux) osem sto mni-
hov krog sebe zbranih, ki so v taki bogo-
ljubnosti Gospodu služili. Med njimi je bil
tudi silo pobožin samostanski brat Deziderij.
Tudi on je častitljivo Božjo Mater neizrečeno
ljubil, kakor njegov sveti opat. Pri vsaki lepi
priložnosti se je glasila Njena hvala iz nje¬
govih ust, pri vsih svojih molitvah se je spo¬
minjal tudi svoje ljube Matere. Kadar se je
pa pridigajočimu sv. Bernardu hvala in čast
Marije Device cedila kakor med iz njegovih
ust, ni bilo nobeno serce tolikanj ginjeno in
vneto, kakor serce dobriga Deziderija. Bil
je Deziderij iz serca ponižin, torej mu je bilo
nar ljubši, samostanske čede v klošterskim
gojzdu pasti.

Nekdaj ob času Marijniga vnebovzetja
je bil ravno v logu pri svojih čedah. Ker ni
mogel v družbi svojih ljubih bratov svoji
Blaženi Materi Marii hvale peti, se v gojzdu

220

na kolena verže, oči v nebo povzdigne in
kar ne jenja, presv. Kraljice nebeške z an¬
gelovimi besedami pozdravljati; zvesto moli,
priserčno moli, veselo moli in molitev k mo¬
litvi, zdibljej k zdihljejem versti in prideva.
V nar veči gorečnosti, molitvi in svetih mislih,
v vaji nar ljubeznjivši pobožnosti je prebil
celo noč pred velikim Smarnam in tudi en
del tega praznika.

Sv. Bernard je vse vedil, kaj se v logu
godi, desiravno je bil doma, deleč od brata
Deziderija. Bog mu je bil razodel. Ko so
bili bratje dnevnice obmolili in duhovni očetje
v čast Matere Gospodove odmaševali, jih sv.
Bernard po navadi še nekoliko pouči, in po¬
tem jim reče: „Pač ni dvomiti, moji bratje!
de ste vsi ta dan Jezusu Kristusu, našimu
Gospodu in Kralju, kakor tudi Njegovi pre¬
sveti Materi, naši častitljivi Pomočnici, Njima
prijetne službe opravljali, in de si upate zato
od Gospoda, kakor tudi od naše visoke in
preljubljene Gospe večno plačilo doseči. Ven-
der moram vam povedati in naznaniti, de
eden naših poslednjih bratov, ki je bil ča¬
stitljivo noč pred to veliko slovesnostjo iz po-
koršine ostal na paši v germovji, je nebeški
Kraljici daroval tako pobožno, tako čisto in
tako goreče opravilo, de nobeden zmed nas
pred Bogam in pred nas vsih Materjo tega samo-

221

stanskiga brata ni presegel, kakor vdano je
bilo tudi kteriga premišljevanje, kakor tudi
stanovitna njegova molitev. Kar ga pa čez
nas vse povzdiguje, ni visokost njegoviga
premišljevanja, ampaknjegova priprostost,
njegova podložnost  in njegova poniž¬
nost.  To, to ga nad vas vse povzdiguje/'
Ako ste to poslušali, preljubi, bote za-
popadli, kako se po pašah, pri delih na polji
ali tudi doma po hišah nebesa služijo. Kar
so nekdanji mnihi in boljši kristjanje svoje
dni na polji s svojimi molitvami in premiš¬
ljevanjem posvetili in oblagrili, to so nesnažne
usta in roke poznejših časov že davno spet
oskrunile; torej se ni čuditi tako pogostim
hudim uram na polji, kakor tudi mnogim dru¬
gim nesrečam odzunaj in po hišah. Prišlo je
tako deleč, ko človek trumo koscov ali dru-
zih delavcov vidi, de ga nehote neka groza
opade, kakor bi imel trumo antikristov pred
seboj, ki se povsod, kodar delajo, gnojnica
greha za njimi cedi. Pošteno dekle ne sme
na žetev, ne na metev, ne na trenje brez
velike nevarnosti za dušo, ker nar večkrat
bi bilo boljši iti pred peklenske vrata, kot v
marsiktero enako derhal in drušino! Kdo pa
bo še le popisal nevarnosti v službah, v opra¬
vilih z druzimi, v kupčijah, po potih — v
mestih in po kmetih, dostikrat od tistih, ki

222

so dolžni nedolžnost varovati. — Od kod je
hudo? Od tod, ker vere manjka, ker sedelo
ne posvečuje.

Orožje za posvečevanje dela je premiš¬
ljevanje in molitev, zlasti znotranja, pa tudi
velikrat lahko zunanja, kakor pri sv. Dezi-
derii; — pri domačih delih tudi lahko sveto
branje. Kladvo, kosa, sekira, šerp tudi pero
v roki: svete misli v sercu, goreči zdihljeji
na jeziku. Doma se zamorejo tudi med nar
gostejšim delam S šivanko v roki kake ver-
stice iz bukev brati, ki jih delavka na strani
ima. In če je sv. Deziderij na paši pri svoji
cedi tako lepo molil, zakaj bi pa naši pastirji
in pastarice ne? Ce so mnihi zemljo med de¬
lam posvečevali, zakaj bi jo sedanji delavci
1  i ■ o o • • 0 ven( j er vs i ravno ti-

tisti Sodnik bo nas sodil, kteri je mnihe po¬
plačal za njih zvestobo.

Velikrat se vražarski ljudje pritožujejo,
de coperniki in copernice točo delajo in hude
ure napravljajo. Tudi jest vam to misel po-
terdim in rečem vam, de coperniki in coper¬
nice to delajo. To je prava resnica, le ver¬
jemite mi! — Tode, kdo so ti coperniki in
copernice? Vi sami ste, ki s pregrehami polja
oskrunjete in Boga na maševanje kličete!

Vernimo se pa k zveličanimu Dezideriju.

nebesih: tudi ravno

223

Hvalo, ki mu jo je sv. Bernard bil dal za-
volj lepiga obnašanja na paši, mu je tudi
Marija poterdila. Osladila mu je bila, kakor
se bere, smertno uro s svojo blaženo priču-
jočnostjo. Prikazala se mu je bila, kakor pi¬
šejo, v lepoti častitljive kraljice, obdana od
drušine nebeških duhov. Slišal je dobrotno
Mater, ki ga je v pravo večno življenje po¬
klicala, pozdravil Jo je in Ji odgovoril s slad¬
kim smehljanjem kakor angel. Mirno in ve¬
selo se je poslovil s svojimi brati, od sv.
opata Bernarda poslednji blagoslov prejel, in
vzdignila se je duša v družbi s svojo častit¬
ljivo Kraljico in Materjo v nebeško domačijo.

(Kleče.).  Spoznamo, o Gospod! de se
nismo pri delih in opravilih ravnali po zgledu
zveličaniga Deziderija in druzih svetih mni-
hov iu pušavnikov: obljubimo ti pa, de no¬
beden pričujočih ne bo več v tacih priložno¬
stih Tvoje pravične jeze dražil. Prizanesi,
odpusti nam ,  spokori nas za pretečeno! Mati
prečista, Mati nar bolj sveta! obvari vsim
delavcam neomadežane: serca, usta in roke.
Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Sprejmite si nocoj v spomin cvetlico, ki
jo vsi poznate, vsi radi imate, in ste ji tudi
hvaležnost dolžni, ki vas redi. Motavilec

224

ji je ime. Kaj ti mene učiš, priprosti mota¬
vilec ? Motavilec je prav ljubeznjiva podoba
pridnosti za dušo in za telo.  — Hitro
spomladi, de le sneg skopni, po vsih njivah
rase in služi ljudem ko zgodnja zelenjdv: tudi
pridni človek precej v spomladi svojiga življe¬
nja začne marljivo skerbeti za živež svoje duše
in delati za nebesa. Motavilec je prav snažna
in čista cvetica, ki jo tudi ovčice prav rade
imajo. Take čiste ovčice naj bodo pri delu
tvoje misli, besede in ročice, in bodo tudi tebe
angelci radi imeli. Motavilec je majhna cvet¬
lica, znamnje ponižniga delavca,  — je mična
cvetlica, znamnje Čistiga in sramožljiviga de¬
lavca,—je enoletna cvetlica, v zveličavno opo-
minovanje delavcu, de le kratki so dnevi na-
Šiga življenja. Plavkasta ali višnjeva barva
motavilcoviga cveta je podoba nebes;  torej
vam delavcam motavilec kliče:

Pridni in čisti bodite,

Za nebesa skerbite;

Mene vsak dan trebite,

Ob nedeljah me v miru pustite!

Naloga:

1. Nocoj se z angel-varham in s svojo vestjo posvet-
vajte, kako bote popravljali, kar ste pri svojih delih
hudiga storili, in storite sklep, saj v mislih zveli-
čaniga Deziderija posnemati.

2. Molite vsaki 3 očenaše in češenamarije, de bi Bog
to leto hude ure odvernil.

Opomba. Poslednji čas za spoved in sv. Obha¬
jilo zavolj šmarničnih odpustkov, kdor še ni opravil.

225

v

Sest in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Nad večno cvetlico smo dozdaj pre¬
mišljevali njene peresca in korenino;
prevdarimo k poslednjimi! še njen sad.
Enimu perescu se je reklo „večnost
nebessadu pa naj bo imč častit¬
ljivost" ali „lepota nebčs."

Ta sad, ki ga bo človek po tolikih
srečno premaganih vojskah dosegel, je
pred vsim drugim peternat: 1. i 'rezalo
prebivališe; 2. neprecenljiva drušina;
3. gledanje Božje; 4. presvetlenost na-
šiga telesa; 5. obilnost in popolnamost
vsih dobrot, ki so delež izvoljenih. Pre¬
misli narpred, o človek! prežalo nebeško
prebivališe in posebno njegovo prečudno
nezmerjenost.

V bukvah imenitnih pisavcov se
bere, de je veliko število zvezd na ne-
besu večih kot naša zemlja, in še več,
de so zvezde, ki so devetdesetkrat veči
od zemlje itd. Ako nato oči v nebo

Smarn. 3. let. 15

226

povzdignemo in tako vidimo toliko ne-
številno množico zvezd in k temu še to¬
liko prazniga prostora, kjer bi se še
veči število zvezd zamoglo sukati; —
bi se zares mogli v neizrečeno stermenje
zatopiti; to stermenje pa še le raste, ako
svoje misli povzdignemo k naj vikšimu
Bitju, ktero je te nezmerne prebivališa
stvarilo.

Ako se pa želimo ozreti na žalost
unih prebivališ, so one tako imenitne,
de jih noben jezik ne more izreči. Ako
je namreč Bog že pričujočo dolino brit-
kili solz tako zalo in lepo opravil, de
se moramo po pravici čuditi; s kolikim
bogastvam je pač še le une stanovanja
poveličastil, ki so sedež Njegoviga ve¬
ličastva, prestol Njegove velikosti, dvor
Njegove lepote, Njegovo izvoljeno pre-
bivališe in raj veselja?

K temu pa premišljuj zasluženje in
vrednost nebeških prebivavcov. Njih
število, njih svetost, njih sijajnost in
lepota preseže vse, kar koli si človek
le zamore misliti. Sv. Janez pravi, mno-

227

žica izvoljenih je tolika, de bi jih noben
človek ne mogel ošteti. Sv. Dionizij piše,
de je toliko angelov, de njih število de¬
leč preseže število vsili telesnih in stvar-
jenih reči, ki živč na zemlji. Sv. To¬
maž je ravno te misli in še pristavlja,
de kakor nebo v obsegu zemljo visoko
preseže, tako preseže tudi množica či¬
stih duhov v ravno tisti primeri vse
stvarjene reči tega sveta. Zdaj pa k
temu pomisli, o človek, de vsaki teh
prelepih duhov, tudi nar nižji zmed
njih, je prečudniši, kakor nar lepši stvar
Božja pod solncam. Kako imenitno in
častitljivo je tedaj , gledati toliko število
nebeških duhov v njih popolnamostih
v njih razločnih opravilih!

Angeli se razpošiljajo kakor po¬
slanci; vikši angeli služijo in vodijo;
moči na vse strani veselje razširjajo;
gospostva vladajo, kreposti se svetijo
kakor solnca; troni dajejo svitlo sijanje
od sebe; kerubini sijejo nebeško luč;
serafini gore od božje ljubezni: vsi pojo
čast in hvalo Božjo. Ako je že družba

15 *

228

s čednimi in poštenimi ljudmi' prijetna;
kako sladko veselje mora še le biti, ko
je človeku dano, v tem kraji rado vanj a
s tolikimi svetniki, z aposteljni, preroki,
mučenci ali martemiki obdanimu biti
in v večnim prijatelstvu z vsimi izvo¬
ljenimi živeti!

O Bog! daj nam toliko zaderžkov
premagati, in enkrat tj e gori priti. Ma¬
rija! podaj nam svojo milostno roko!

Lilija

Zveličani Jakop Picentij iz reda sv. Frančiška.

Ta služabnik Božji, posebno učen mož,
ne le v duhovnih vedah, ampak zlasti tudi
v tisti trikrat srečni poti, ki v nebesa pelje,
je vse dni svojiga življenja Bogu zvest ostal.
Z velikim pridam je oznanoval sv. evangelij,
ker Bog je njegove besede blagoslavljal. Sred
svojiga prizadevanja za poveličevanje in raz¬
širjanje imena Jezusoviga pa nevarno zboli.
Noben zdravnik ga ni mogel ozdraviti. Ni
imel tedaj več upanja, de bi zamogel sveto
opravilo pridiganje še dalje opravljati.

229

V tem žalostnim stanu, zapušen od vse
človeške pomoči, je mislil na tisto,  ki jo
sv. Cerkev imenuje Zdravje bolnikov.
Iz svojih otročjih let je Marijo vselej ljubil
in častil. O ljubeznjivo otročje serce, ktero
Marijo ljubi in časti! „Mati brez madeža“ bo
taciga zvestiga otroka madeža obvarovala, in
ga ohranila na potu v večno življenje, pa še
veliko druzih dobrot mu bo pridobila, kakor
jih je zvel. Jakopu. — Odkar je bil Jakop
duhoven, je z imenam Jezusam tudi vselej
presladko ime Marija sklepal in ga serčno
oznanoval. Ko se je bil prepričal, de le ču¬
dež Božji mu zamore še zdravje dati, je tudi
sklenil, ta čudež od mogočne Marije Device
izprositi, in desiravno je bil prav slab in bo¬
lehen, je romal na božjo pot v Loreto. Nje¬
govo zaupanje je bilo všeč milostni Materi
Marii, in dosegel je, kar je prosil. Med sol¬
zami je v loretanski kapeli daroval visoko
daritev sv. maše, in je prosil Mater božjiga
usmiljenja, de naj se mu dobrotno skaže pri
svojim Božjim Sinu ter mu zopet sprosi zgub¬
ljeno zdravje, de bo zamogel s pridigami še
dalje delati za duš zveličanje. — Ali vidite
blagi namen v ti prošnji? Ne toliko zavolj
sebe, kolikor zavolj večne sreče bližnjiga je
želel še dalje živeti.

Poglejte tedaj, kako hitro Bog na Ma-

230

rijno prošnjo usliši, ako se prav prosi in do¬
brih reči prosi! Deviška Mati, kakor izročila
pravijo, pobožnimu romarju naznani, de naj
si še družili milost prosi, ker una prošnja de
je že uslišana, — in res se je čutil goreči
Mariin častivec pri ti priči ozdravljeniga.
Naj priserčniši hvalo opravi svoji visoki Do¬
brotnici za to neprecenljivo dobroto, pa tudi
za tiste dobrote, ki jih je bila dosegla tistim
dušam, ktere Ji je bil on priporočil. Poda
se potem še z veči gorečnostjo na svoje apo-
stoljsko delo. —

To pa ni bila edina v  milost, ki jo je od
Božje Matere dosegel. Človeško življenje na
tem svetu je vojska in noben človek naj se
ne zanaša, de bo šel brez truda in britkost
v kraljestvo Božje. Zlasti imajo taki, ki se
navadnih grehov varujejo, velikrat hude zno-
tranje vojske, de bi se bolj očistili in v čed¬
nosti uterdili. Tako se je godilo tudi našimu
Jakopu. Velike znotranje skušnjave so ga
hudo terpinčile in niso mu pokoja dale noč
in dan. Zopet se poda v Loreto, kjer tolikanj
teče neusahljiv studenec vsakterih milost. Po¬
nižno se vorže pred Marijno podobo na ko¬
lena in Ji toži žalostni stan svoje duše, stopi
nato pred altar maševat ter Jo serčno prosi,
de naj mu vnovič skaže svojo materno do¬
broto, ki jo je že enkrat skusil. Glasno zdi-

231

ho vanje in solze so spremljale njegovo moli¬
tev. Marija ne presliši molitve in zdihovanja
svojiga služabnika, bere se celo, de se mu
je bila razodela in ga potolažila, rekoč: „Mi-
ren bodi, moj sin! tvoje dela bodo kujali
svoje večno plačilo prejele in nezvenljivi ve¬
nec za tvoje čelo je že pripravljen.“ —

O tolažljive, o vesele besede za zveste
Marijne otroke! Tudi vam, preljubi! je že
spleten v nebesih venec za vaše čelo, ako
stanovitni ostanete. Ne bodo ga vam brh¬
kosti ovenile ali stergale, ampak še le zlepšale.

Kar je bila ljubeznjiva Mati Marija zvel.
Jakopu naznanila, se je bilo kmalo dopolnilo;
mir se je povernil v njegovo dušo; hudobni
duh, ki mu je dušne težave in britkosti de¬
lal, je mogel bežati, in v ravno tem zveli¬
čavnim poltoji ga je Bog poklical — še v
veči — večni pokoj, krog leta 1472; tedaj
pred malo manj kot 400 leti.

(Kleče.)  O Bog! tudi mi imamo veliko
težav, dušnih in telesnih; dodeli, Te prosimo,
kadar koli Ti jih po Tvoji in naši Materi po¬
tožimo, de vselej od njih rešeni ali saj v
voljnim terpljenji poterjeni bomo. Mati mi¬
losti, sladko upanje naše! ne zapusti nas no-
benkrat v naših nadlogah.

Memorare. (Grl. str. 16.)

232

Cvetlica.

Nesite seboj danes cvetlico, hi se ji pravi
gabez.  Ni posebno ljubljen gabez zavolj le¬
pote, toliko bolj pa zavolj zdravilne moči, zlasti
korenine, ako si kdo roko ali nogo zlomi. Za¬
voljo tega naj Vam pomeni gabez dušne rane.
duhovne, znotranje britkosti. Tudi take dušne
rane imajo neko zdravilno moč, posebno oči¬
stijo človeka od napuha, še nar bolj od du-
hovniga napuha in prevelikiga zaupanja sa-
miga nase.  — Na gabezovim cvetji se rade
čbelice zbirajo: ravno tako pri človeku čbelice
Čednosti, kadar ga mnogotero terpljenje poniža.
Pomoč zoper tako terpljenje pa je pri Marii
lavretanski, kakor ste ravno poprej slišali.
Gabez pa naj bo Vam vselej stanovitna priča,
de Bog tudi z znotranjim terpljenjem dobre
namene ima.

Naloga:

Molite enkrat lavretanske litanije za maloseržne krist¬
jane in za tiste v vicah, ki so v življenji z maloserc-
nostjo grešili.

Sedem in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Sad cvetlice večnosti, ki smo ga
bili zadnjič jeli premišljevati, je lepota

233

sv. raja; in že smo vidili imenitnost
prebivališa in neprimerljivo vrednost
nebeške drušine. Ako bo pa že tako
imenitno veselje, v družbi izvoljenih
biti; koliko neizrečeno srečo bomo še le
okušali v družbi in pričujočnosti Njega,
kteriga častitljivost jutranje zvezde ozna-
nujejo, kteriga Božja lepota svitlobo
solnca in lune otemnuje, pred čigar ve-
ličanstvam angeli in svetniki z nar glo-
bokejši ponižnostjo na kolena padajo
in Ga molijo. Kaj še le bo gledanje
nar vikši dobrote, ki vse dobro v sebi
zapopade! Kaj še le bo pogled Njega,
ki je Edino in Vse, ki je Sam na Sebi
popolnama prost in vender vse popol-
namosti vsih reči v sebi zedinva! Ako
je bilo že tolikanj doželenja vredno,
kralja Salomona viditi in slišati, de je
kraljica Sabejska sklicovala: „Srečin

človek, srečni tvoji služabniki, ki so
pričo tebe in tvojo modrost slišijo ! 11
Kakošna sreča še le bo, božjiga, čez
vse povzdignjeniga Salomona gledati,
Njegovo večno modrost, Njegovo ne-

234

skončno velikost, Njegovo neprimerljivo
lepoto, Njegovo neizmerno dobroto,'—
in pa tega Kralja vsili svetov vekomaj
posesti! — V tem je bistvena lepota
nebeških prebivavcov; v tem je dover-
šeno spolnovanje vsili njili vošil.

Premisli k temu lepoto človeškiga
telesa v nebesih. Nisi še vidil kaj taciga
na zemlji, in si tudi kaj tako lepiga
misliti ne moreš, kakor bo tvoje telo po
vstajenji v nebesih, ako prideš med iz¬
voljene. Njegove lastnosti bodo: žlaht¬
nost , lahkota, neterpljivost, luč. Ta luč
bo tako popolnama, de se bo vsako
telo zveličanih v kraljestvu njih Stvar¬
nika svetilo kakor solnce. Ako pa zdaj
pomisliš, de solnce, ki je sredi na ne¬
besni višavi, je samo zadosti, vesoljni
svet razsvetliti in razveseliti; kakošno
nezmerno svitlobo bo potem toliko solne
in svetilnic razširjalo, ko bodo skupaj
svetile v nebeškim Sionu!

O Gospod in večni Bog! radi tukaj
obvarujemo svoje telo grešnih oskrumb,
nedopušenih vživanj, radi krotimo svoje

235

počutke in jih v jarem Tvojih svetih
zapoved vklepamo, de nas boš enkrat
in na vekomaj tako nezmerno poveličal!
O sv. Duh! Ti večna Luč! razsvitluj
nam naše stopinje po potu zveličanja;
pogasi v naših sercih in v naših po-
čutkih oginj greha in nečednosti, in
vnemi nas s sv. ognjem, z nebeško lučjo
nas razsvetli, ki nikoli ne ugasne. Sv.
Marija, Mati Božja, prosi za nas greš¬
nike !

Božja pot Marije Device v Efezu v mali Azii. *)

Mesto Efez v mali Azii je bilo svoje dni
posebno sloveče z jutrodeželskim modrijan-
stvam v nejeverskim pomenu in s posebnimi
vražami ali copernijami. V tem mestu so ne-
jeverniki častili malikinjo Diano kakor red-
nico ali mater vsiga sveta, in so jo torej vse
bolj slovesno molili kot vse druge malike ne-
jeverstva.

Zgodej pa je bila temu mestu prisvetila

*) Ott iz Le Tourneur.

236

luč resnice. Ko je bil sv. apostelj Pavel na
svojih potih prišel v to mesto, je našel že
12 učencov sv. Janeza Kerstnika, ktere je
v imenu Jezusa Kristusa kerstil in birmal,
in sv. Duh je prišel nad nje ter jih obogatil,
kakor aposteljne binkoštni dan; jeli so nam¬
reč mnoge jezike govoriti. To jim je bilo
potrebno, ker so sv. Pavlu imeli biti pomoč¬
niki v apostoljskim delu. Apostelj je tukaj
dve leti učil s silno serčnostjo in je delal ve¬
like čudeže. Njegove rute in opasila so ljudje
pokladali na bolnike, in popušale so jih bo¬
lezni, hudobni duhovi so bežali od obsedenih.
Novi verniki so prihajali se svojih grehov
spovedovat, priča djanje apostoljsko; spre-
obernjeni vražarji pa so prinesli skupaj svoje
pohujšljive vražarske bukve, in vpričo vsih
so jih sežgali. Ni se jih jim škoda zdelo, de-
siravno so jih cenili 50.000 srebernikov ali
denarjev. De ob kratkim rečem: Efežanam
je oznanovanje resnice zaleglo in bili so krist-
janje; malikovavski tempeljni in altarji so se
zaporedama podirali. Še bolj se je moglo to
mesto poživiti, ko je bil prišel tudi sv. apo¬
stelj Janez z Marijo, ki mu Jo je bil Jezus
na križu zročil, v to mesto stanovat in je
tukaj škof bil. Tudi preslavni tempelj mali-
kinje Diane je mogel Božjim hišam prostor
pustiti, desiravno so se vkoženi nejeverniki
iz samopridnih namenov silno ustavljali.

237

Naj v misel vzamem, kaj so k talcimu
razširjanju sv. vere dobičkarski vražarji po¬
čenjali. Srebrar Demetrij v Efezu je delal
majhne templičke ali cerkvice boginje Diane
in dajal je tudi drugim umetnikam veliko za¬
služiti. Ko sv. Pavel začne germeti zoper
malikovavstvo, je temu samopridnežu jelo za
nohte iti, češ: zdaj sim ob svoj dobiček,
skliče te in take svoje delavce in jih začne
šuntati, rekoč: „Možje, vi veste, de mi od
tega dela dobiček imamo. In vidite in slišite,
de ta Pavel ne le v Efezu, ampak skorej
po vsi Azii veliko ljudi pregovarja, rekoč:
to niso bogovi, ki so z rokami storjeni. Ne
samo pak ta naša umetnost bo s tem v ne¬
varnosti, zaničevana biti, temveč tudi tem¬
pelj velike Diane bo za nič štet, in svitlost
nje, ktero vsa Azija in ves svet časti, bo
pojemalaPo  takim šuntanji vstane velik
vriš in zmešnjava, derhali se togote in vpi¬
jejo: „Velika je Diana Efežanka!“ Vse mesto
hrumi, dva učenca sv. Pavla dobe neverniki
in zapro. Pavel hoče med ljudstvo, pa učenci
ga ne pustijo.

Marsikaj enaciga je utegnil apostelj do¬
živeti, prejden je padel tempelj silo čislane
malikinje. Namesto njega se je pa v Efezu
povzdignil drugi tempelj prave Matere živ¬
ljenja ali rednice vesoljniga sveti. Po vne-

238

bovzetji Marije Device so namreč visokoče-
šeni Materi Gospodovi zidali častitljivo in
prežalo cerkev. Ne več velika Diana, mali-
kinja, ampak velika Marija, Mati Božja, je
bila zdaj v Efezu oznanovana in češena. In
ko je neki krivoverec Nestorij bil pri mnozih
ljudeh Marii poropal čast Matere Božje, re¬
koč, de Marija ni Božja Mati, je bil v tem
mestu leta 431 cerkveni zbor, v kterim so
cerkveni očetje v sv. Duhu zbrani, Marii po-
ropano čast povernili ter Nestorjevo krivo
vero obsodili in zavergli. Posebno previdnost
Božjo so cerkveni očetje v tem spoznali, de
kriva vera, ki je Mater Božjo napadala, je
bila v ravno tem mestu obsojena, kjer je
Marija s sv. Janezam živela. Ta cerkev v
Efezu ni bila nar starši, bila je pa nar veči
in nar imenitniši zmed vsih v Efezu, in v
začetku petiga stoletja je bila stoljna cerkev.
Bila je tolikanj imenitna, de so celo obletnico
njeniga posvečenja vsako leto 22. ali 23. rož¬
nika praznovali. Lepo je cvetla keršanska
občina v Efezu, je imela svojiga škofa, in
zlasti češenje Marije Device se je po tako
slavnim cerkvenim sklepu od tamkej po vsim
svetu razširjalo.

Mislil bi človek, de to imenitno mesto,
kjer je sama Mati Gospodova prebivala, sama
s svojim zgledam in molitvijo toliko ljudi

239

spreobernila in poterdila, — mislil bi, to
mesto ne more do konca sveta nikoli več
nejeveri zapasti. Vender temu ni bilo tako.
Sčasama so jeli ondotni kristjanje mlačni in
leni prihajati; bili so Jezusu zniiraj bolj ne¬
zvesti in poslednjič so tudi čisto od vere od¬
padli. Zavolj tega je prišlo strašno Božje
strahovanje nad mesto, kar jim je že sv. Ja¬
nez žugal. Mesto s prebivavci je prišlo Tur-
kam v oblast, in bilo je razdjano. Veliki
Efez je zdaj revna vas s tur ki in nekterimi
kristjani!

Ni h  im vam zastonj povedal te prigodbe,
po času in kraji tako daljne od nas; zakaj v
nji je nauk, kteri mora občutljivo serce s
straham navdajati in ga zavračati na nauk in
opominovanje: „Kdor stoji, naj gleda, de ne
pade!“ Za cele mesta in narode so tri sto¬
pinje do nar globokejšiga brezna: Pregreha,
krivovera, nejevera.  Ti, o človek! za¬
čneš mlačin biti: o huda reč! V mlačni duši
ne more sv. Duh prebivati, torej ji e naglo
pogrezneš v smertne pregrehe. Človek v
smertnim grehu bi rad, de bi res ne bilo,
kar mu vera za njegovo pregreho hudiga
žuga; torej ni treba veliko skušnjave, in
kmal bo verjel, de ni dolžnost se postiti, de
ni tako natanko zavolj šeste zapovedi, zavolj
tujiga blaga itd., — kmal je zaveržena ena

240

ali druga resnica, in človek je krivoverec.
Tudi grešnika vse tisi, kar je v keršanstvu,,
in vse ga opominja k čednosti, pred greham
svari: proč tedaj z vso težko butaro! — in
tu ga imamo praviga nejevernika!! Kakor
utegne zajti posamezni človek, tako zajdejo
sčasama cele okrajine in mesta, ako se pre¬
greham v naročje veržejo. Tako se je godilo
na Jutru velikimu mestu Carjigradu ali Kon-
štantinopeljnu in vsimu jutrodeželskimu ce¬
sarstvu, tako Egiptu in drugod. In kdo nam
je porok, de bo Ljubljana, de bo Slovensko
zmiraj katoliško?

Ni ravno vselej verjeti starim toživcam,
ki pravijo: Ko smo bili mi majhni, mladi,
ni bilo tako; gotovo in resnično pa je, in
nobeden ne more tajiti, de take ostudne
mlačnosti, nemarnosti, in bi djal, nejevere
ni bilo pred kaj leti, kakor se zdaj tako po¬
gosto razodeva. To je hudo, je nevarno
znamnje našiga časa, in še nevarniši napo¬
ved za prihodnost. Slišijo se večkrat pre-
derzne reči, ktere strah delajo, de bi se ne
spolnile nad nami besede: „Božje kraljestvo
bo vam odvzeto in dano drugim, ki bodo
njegov sad obrodili.“

Posebin sovražnik sv. vere je posvetni
duh,  ki mu je za vse drugo več mar kakor
pa za to, kar njegov stan po smerti zadeva.

241

Dosti  je  bratov  uniga srebrarja Demetrija,
ki posvetne malike ljudem hvalijo, posebno
sem ter tje po gostivnicah se potikajo taki
lažujivi modrijanje, ki vsako novico in sta¬
nco vedo tako obračati, de je Cerkvi in nje¬
nim zapovedim nasproti, če tudi nimajo nič
od tega. In le prevelikrat najdejo nespre-
mišljenih prostakov, ki za unimi vekači v
Efezu hvalijo posvetne malike in malikinje,
kakor uno ljudstvo, rekoč: Velika je Diana
Efežanka!

Pavla pa, to je, duhovne išejo'križati
ali kamnjati, če ne s kamni in žeblji, pa saj
s svojim obrekovanjem, lažmi in čemenjem!
Torej je res, de nimamo le samo dosti krive
vere, ampak tudi že veliko nejevere. „Kdor
pa veroval ne bo, bo pogubljen!" govori
večna Resnica. — Upajmo, de bo Marija
inarsikteriga ustavila na njegovim potu v po¬
gubljenje, in de zavolj obilno obiskovane
šmarnične pobožnosti bo pri svojim večnim
Ženinu sv. Duhu sprosila, de bo še razlival
potoke svojih milost in svoje sedmere darove
nad našo deželo.

(Kleče.)  Prosimo Te, o Božja Luč, o
sv. Duh! razsvetli naš um, de vselej spozna¬
mo pota zveličanja, in poterdi našo moč, de
zvesto po njih hodimo in se zveličamo. O
turn kralja Davida, Ti močna varhinja svete
šmarri. 3. let. 16

242

vere, nikar ne zapusti nas in naših nasled¬
nikov; ne daj sovražnikam sv. vere v roke
naših hiš in polj, naših cerkev in šol, ne
zdaj in ne poznej, in nobenlcrat ne.

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Sprejmite v spomin cvetlico potoniko,
ki je prava lepotica naših vertov. Po nemški
Šegi se imenuje binkoŠtnica.  Binkoštnica
naj Vas spomni na sv. Duha, kteri je lepo-
tičje naših sere, kakor binkoštnica naših vertov.
Kolikorkrat tedaj binkoštnico ali potonike vi¬
dite, se spomnite, de brez sv. Duha ni nobene
in nikakoršne lepote v vašim sercu, pa tudi no-
beniga upanja za vašo srečno večnost ne. Torej:

1. Premišljujte danes zvečer sedmere darove sv. Duha.

2. Molite, de bi jih tudi prejeli očenaš in žešena-
marijo.

Osem in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Ako hočete še kake besede slišati
od obilnosti vsili dobrot, ki jih izvoljeni
vživajo v sv. raju, vam rečem: Tam
gori bo zdravje brez bolezni, prostost

243

brez sužnosti, lepota brez gerdosti, ne-
umerljivost brez strohljivosti, obilnost,
brez pomanjkanja, mir brez nepokoja,
varnost brez stralni, polnost brez pre¬
sedanja, veselje brez žalosti, gospostvo
brez vojske. „Tam gori,“ pravi sv. Avgu¬
štin, „bo prava slava gospodovala; zakaj
nobeden ne bo tam hvaljen po zmoti ali
iz prilizovanja. Tam bo kraljevala prava
čast; zakaj ne bo se odrekovala tistimu,
kterimu se spodobi, in ne skazovala se
njemu, ki je ne zasluži. Tamkej bo kra¬
ljeval pravi mir in nobena zmešnjava
ne bo nadlegala zveličanih duš. Plačilo
prave čednosti bo večno, kakor je On,
ki čednosti deli in je obljubil, de bo On
njih plačilo; kakor je On večin, ki se
ne bomo utrudili, ga premišljevati in po¬
veličevati. Tam bodo prebivališa velike,
lepe, svitle in vse varne; družba prav
častitljiva in preljubeznjiva, čas zmiraj
ravno tisti, brez razdelitve v dan in noč,
in gre svoj tek vekomaj prosto naprej.“
„Tamkej — pravi dalje sv. Avguštin
— bo večna spomlad v vednim cvetu, v

16 *

244

sladki novosti in oživljajoči sapi svetiga
Duha. Tam se bodo vsi veselili, vsi
peli, vsi brez preneha hvalo naj vikšiga
Delivca vsili dobrot oznanovali, po čigar
velikoserčni dobroti žive in gospodujejo
vekomaj. 0 nebeško mesto! o varno
počivališe! — 0 zemlja, kje je vse
tvoje veselje ? — 0 družba, v kteri ne-
vošljivost in razpor nima prostora! O
mirni stanovavci, vsili britkost obvaro¬
vani! O de ga še ni konca tega življe¬
nja, polniga vojske in bojevanja! O
kdaj bodo jenjali dnevi mojiga pre¬
gnanstva! Kdaj bo zasvetil blaženi dan
mojiga rešenja? O kdaj bom prišel in se
prikazal pred obličjem svojiga Gospoda
in Zveličarja ?“

Ne angel in ne človek nam ne more
tudi le slabe ali majhne podobe od uniga
večniga življenja pred oči postaviti; de
pa vender nekako senco od njega imamo,
poslušajmo še dalje, kako sv. Avguštin
piše in kliče: „0 sladko življenje, ki
ga je Bog tistim pripravil, ki Njega lju¬
bijo! zveličano, mirno, zmiraj pokojno

245

življenje! čisto inneomadežano življenje!
življenje ki konca ne poznd! življenje
brez bolečin, brez truda, brez terpljenja,
brez zmešnjave, brez zamere, brez strahu,
brez spremembe! Življenje polno lepote
in časti, kjer se ni nobeniga sovražnika
bati, kjer nobeno veselje ne mine! Življe¬
nje, kjer gospoduje popolnama ljubezen,
in iz kteriga je strah pregnan! Življenje,
kteriga dan je večin, in je v vsim nar lepši
edinost! Življenje, v kterimBoga obličje
v obličje gledajo, in kjer je gledanje
Božje edini živež, ki nikoli ne preseda!
O kako sladke so tvoje veselja, ko
nanje mislim! O kako razveselujejo tvoji
zakladi moje serce, ki brez preneha po
njih hrepeni! Kolikor bolj na to mis¬
lim, kaj de si, toliko bolj se čutim ra-
njeniga od tvoje ljubeznjivosti. Koper-
nenje, ki ga imam, tebe vživati, mi dela
neizrečeno prijetnost in tvoj spomin mi je
narveči sladkost. O življenje vsake mno¬
gotere sreče! Za resnico blaženo kralje¬
stvo, v kterim srnert nima nikake moči,
kjer ni nasledvanja časov, kjer dneva no-

246

bena noč ne ustavi, nobena menja ne za¬
dene; kjer vojak, ki se je serčno vojsko¬
val, spremljan od angelskih družb, z,
zmagovito krono na glavi Gospodu zma¬
go vavno sionsko pesem poje! O kako
srečna bo moja duša, ako bom konec svo-
jiga popotvanja vredin, o nebeško sta-
novališe! gledati tvoje veličastvo, tvoje
zveličanje, tvojo lepoto, tvoje zidove
in vrata, tvoje prostore in dvore, tvoje
častitljive prebivavce, in poslednjič gle¬
dati tvojiga vsemogočniga Kralja, v vsi
Njegovi svitlobi in v Njegovim božjim
veličanstvu. Tvoji zidovi so zidani iz dra¬
žila kamnov; tvoje vrata so s svitlimi bi-
seri obložene! tvoji dvorovi so iz zlata, in
le hvalne pesmi se v njih slišijo, in tvoji
kamni so satiri (žlahtni kamni zeleniki);
njih strehe so z zlatim terdnim listjem po¬
krite, in ni ga na njih kamna, de bi
ne bil poprej skerbno obdelan in uglajen. 41

O usmiljeni Bog! očisti nam duše
in telesa, de bomo vredni, v to sveto
mesto priti. Razsvetli nas, o sv. Duh!
in vnemi naše serca k bogoljubnimu
življenju. Marija, prosi za nas!

247

Lilij a

1 %  ferft Marljaili

llarija Pomočnica in Jožef Lokatelčan. *)

Kdor ima veliko zaupanje do Marije in
si prizadeva čedno živeti, tudi po Nji veliko
milost sprositi zamore. To spričuje, kar nam
pobožni pisavec sedanjih Časov, Ott, popisuje.

V Neunkircken-i pri Dunaji je milostna
podoba Marije Device Pomočnice, ki jo ljudje
visoko častijo in obilno obiskujejo, ker v
stiskah so tamkej že vsaktero pomoč našli.
Ta podoba je bila s perviga v samostanski
cerkvi na prav priprostim altarji, z neko po
sebno dogodbo pa je prišla v velik slovez.
Bilo je tako-le:

Jožef Lokatelčan, na otoku Cipru kakor
turk rojen, v Florencu na Laškim pa ker-
šen, je bolehal štirnajst mescov za nar hujši
vodenico. Zdravniki so mu po bolnišnicah,
v katerih se je na svojim popotvanji mudil,
življenje popolnama odpovedali. Torej ga je
volja obšla, se z Dunaja v Gorico k svojim
bratam podati, in desiravno bolan in reven,
se na pot odpravi ter pride 19. mal. travna
1737, ravno veliki petek proti večeru, v Neun-
kirchen v Steinfeldu. Iz boječnosti, de bi ta

*) Ott Marian.

248

revni, bolehni človek utegnil še tisto noč
merlič biti, ga noče nihče prenočevati,- po¬
slednjič ga vender neki sprejmejo, zanesljivo
po previdnosti Božji, ki je bila sklenila na
Marijno prošnjo nad tem revnim bolnikam
svojo vsigamogočnost skazati.

Drugi dan je bil sklenil, čez veliko noč
tamkej ostati, in gre popoldne med 1. in 2.
uro pred klošter oo. minoritov miliga daru
prosit, de bi mogel posteljo za prihodnjo noč
plačati. Zbero se nekteri duhovni, prevdar-

E  njegov revni stan, milvajo njegovo nad-
^ i in mu ponudijo jesti in piti. On pa le
en požirk pijače vzame in reče, de jesti ne
more nič, piti pa si ne upa, desiravno je
čez mero hudo žejin, ker potem ga začne
tako peči, de misli, sam čisti oginj mu je v
persih in v želodcu. Nato mu podeli eden
duhovnov, O. Avksencij, milošinjo, tudi en
roženkranc, in ga pelje v cerkev k sv. Reš-
njimu Telesu, ki je bilo ravno v Božjim grobu,
ter mu reče: „Glej ! tukaj je studenec zdravja!
Ta-le, tukaj pričujoči Sam ti zamore poma¬
gati; moli pridno!" S temi besedami reveža
popusti.

Bolnik tukaj pred sv. Rešnjim Telesam
nekaj časa moli, potem gre ves struden v
bližnjo temno kapelo sv. Nikolaja, se v kot
vsest, opočit in potem zopet malo molit. V

249

nekim kotu vidi kerstni kamen in hoče k
njemu; memgrede pa zagleda na malim al-
tarji podobo Matere Božje, in sicer Marije
Device Pomočnice.  Posebno češenje do
nje ga obhaja, pred njo poklekne, in z de-
tinskim zaupanjem prosi preblaženo Devico,
naj mu pomaga v njegovi veliki revšini, ter
se priporoči v Njeno materno hrambo.

Po opravljeni molitvi in priporočilu se
usede pri kerstnim kamnu, nasloni glavo na
stopnice kerstniga kamna in zaspi. Takrat
ima prikazen preblažene Device in Božje Ma¬
tere v tisti podobi, v kteri je bila namalana
na altarji, in ga vpraša, kaj bi tukaj rad'?
Odgovori Ji in reče: „Gosp;i, ali zdravje ali
pa srečno smert.“ Zdajci vzame Mati Božja
belo posodo iz rokava in mu da piti. Ko
odpije, precej začuti neko gomazenje po vsim
životu, in zdelo se mu je, kakor bi mu vse
ude prehajalo; nad čimur se je zbudil in ču¬
til, de je rešen vsakterih bolečin. Kadar pa
vstane, se čuti prav posebno lahkiga in gib-
čniga; ni mu bilo več telo otečeno, ampak
čversto in zdravo.

Precej nato poklekne k imenovanimu al-
tarčku, se na glas Božji Materi zahvali za
skazano milost in podeljeno zdravje, „potem
pa v cerkev teče in glasno kliče: „Cudež!
o češena Devica Marija!“ — Zdaj hiti v sa-

250

mostan in vse skaže duhovnim vikšim, kar
koli se je bilo ž njim dogodilo. Prednik ga
da večkrat izprašati po dveh duhovnih očetih,
in s prisego je mogel poterditi, kar je govoril.

Kako prijetno ta zgodba serce hladi, ka¬
kor nebešk studenček! Čudite se močni veri
in prelepi vdanosti v voljo Božjo uniga re¬
veža. Ali ni bil on v nar hujši skušnjavi,
nad vero in previdnostjo Božjo omahovati?
Spreobernjenec iz mohamedanske vere je bil,
lahko bi ga bilo kej motilo, de bi bil omah¬
nil in rekel: „Jest pri vas kristjanih ne naj¬
dem tega, kar sim pričakoval: mene bolniga
reveža se branite pod streho vzeti; in zdi se
mi, de se tudi Bog zame ne zmeni: ta vera
ne more prava biti.“ Tode nič take zani-
karnosti nad njim ne najdemo, temveč ravno
nasproti vidimo še le prav močno in živo
vero, — toliko vero, de je bila vredna naj¬
dena, biti s čudežem poveličana.

Ali hočete pa, de vam pokažem tistiga
červa, ki pri nas Božji blagoslov in Marijno
pomoč spodjeda? Nepoterpežljivost in
malovernost  se mu pravi. Iz nepoterpež-
ljivosti izhaja klet  vin  j a in čmerno goder-
njanje, morebiti celo čez Božjo dobrotno pre¬
vidnost samo, in tako življenje vzame člo¬
veku vse veselo upanje v Boga in Njegovo
sveto pomoč. Nekaka malovernost se ugnjezdi

251

v serce, de malovernež. še zaupljivo moliti
ne more. Kako bo potlej taki človek usli¬
šan ! -— Oče zmiraj kolne, mati večkrat kolne,
tudi otroci se naučijo kleti, — kako bi šene
pri tacib zgledih? Odkod bo potem prišel že-
gen Božji? De na pravo pot nazaj pridemo,
vam zaznamnjam te-le stopinje: Vedno Živ¬
ljenje v gnadi Božji, voljno poter-
pljenje, zaupljiva molitev:  nato bo pri¬
hajala tudi zanesljiva pomoč, ko bi se imeli
tudi čudeži goditi.

(Kleče.)  O Bog! ki si nam dar vere za¬
stonj dodelil, pripelji nas tudi k studencu
terdniga upanja in k ognjišu goreče ljubezni,
de bomo razsvetljeni od sv. Duha v dušnih
in telesnih potrebah vselej od Tebe pomoči
pričakovali, jo zanesljivo našli in večno živ¬
ljenje z voljno poterpežljivostjo dosegli. Ve¬
lika Tolažnica, ozri se na nas Adamove otroke
s svojim milostnim očesam in pelji nas k
svojimu Sinu!

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Laneni cvet  naj Vas danes domu sprem¬
lja in pri Vas ostane. Zakaj pa ta ? Zato, ker
je lan tako lepa podoba zaupljive poter-
pežljivosti.  Nič ni prijetnišiga kot velika

252

njiva višnjevo cvetečiga lanu, zlasti kadar ga
sapa nekoliko guglje. Lan se noče ■prepirati
s sitnim vetram, ne se mu svojeglavno ustav¬
ljati; ampak lepo in lahno mu odjenjuje, in
ko veter sitneŽ dalje gre, se lan po vsi njivi
zopet vstavi, kakor je poprej stal. Ali vidite
lepo znamnje poterpezljiviga človeka  ? Lan do¬
pusti, de ga na vse viže terpinčijo: ga rujejo,
vežejo, smukajo ali ripljajo, pogrinjajo, nad
ognjem sušijo in polijo, tarejo, predejo, mo¬
tajo in navijajo, snujejo, sučejo, tkejo, Šivajo,
strižejo in parajo itd. itd. Ker je pa lan po-
terpežljiv, iz vsili tih natezanj in muk le same
dobrote prihajajo in on je s svojo poterpežlji-
vostjo velik dobrodelnik človeškimu rodu, ka¬
kor veste, ker on ljudi oblači in mraza va¬
ruje, jim v temi sveti, jili v mnogoterih okoli-
Šinah ozdravlja, tudi še živino jim pita itd.
— Vse to sim Vam zato tako živo popisal, de
vselej kadar lan ali pa kaj od lanu vidite,
se prav živo spomnite na to, kar on pomeni,
namreč, na keršansko poterpežljivost.
Verjemite mi veliko resnico, de cvetka poter¬
pežljivost  še veliko več dobrot človeškimu
rodu deli, kakor pa cvetlica, ki sim jo zdaj
Vam popisal. Kjer cvetlica: zaupljiva poter¬
pežljivost  cvete, tamkej sv. Duh prebiva, in
ž Njim prihaja vse dobro na svet, zlasti tudi
ljubi mir med keršanske deržine.

258

Naloga:

1. Varajte se iz ljubezni do sv. Duha, de se zoper
poterpežljivost ne pregrešite, — še zlasti do jutri.

2. Molite trikrat ,,Cast bodi Bogu Očetu 11  itd. za se
in za tiste v vicah, ki so bili v življenji premalo
poterpežljivi.

Devet in dvajseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Nobena reč človeka ne spodbuduje
k tako pridnimu delu, kakor sad, ki
na zadnje čaka gorečiga delavca. Po¬
slušajte torej, kako še nadalje sv. Av¬
guštin od nebes piše, rekoč:

„Sveti Jeruzalem! naša mati! kako
lep si ti! kako me vnemajo tvoje mičnosti!
V tebi ni nič tega, kar naše oči tukaj
na zemlji vidijo; vse je drugač v tvojim
nebeškim prebivanji! Tamkej ni noči ne
teme, ne menjave, ne časov. Tebe ne
razsvitljujejo goreče svetilnice, ne mesec
ali zvezde; Bog.je (tvoja) lesketa¬

joča svitloba. Kralj kraljev sam je v
sredi tebe, od svojih služabnikov obdan.
Angelske družbe sladko p oj 6, veselo
sprejemajo vse tiste, ki s tega sveta pri-

254

Lajajo. Tam j e družina prerokov, zbiralo
aposteljnov, truma marternikov, spozno-
vavcov, popolni mnihi, svete device,
ki so nad nečimernostjo tega sveta in
nad slabostmi svojiga spola zmagovanje
pridobile. Tamkej gledajo oči toliko mla-
denčev in rablih devic, kterih čednosti
so njih starost presegale. Tamkej se za-
morejo ovčice šteti, ki so ubežale vol-
čjimu zobu in goljufivim mrežam tega
življenja.“

„Vsi so popolnama zadovoljni na
mestu, ki jim je odločeno; enaki so si
v vživanji veselja, akoravno je stopinja
njih sreče razločna. Tamkej kraljuje lju¬
bezen v vsi svoji popolnamosti, ker jim
je Bog vse v vsim. Njega gledajo brez
preterganja, in neprenehama jih Njegova
ljubezen vnema. Zmiraj Ga ljubijo; v
tem ko Ga ljubijo, Ga hvalijo; v tem
ko Ga hvalijo, Ga ljubijo; in njih edino
opravilo je v tem, de Ga neprenehama
hvalijo, in se nikoli ne utrudijo, in ni¬
koli tudi nar manjši pritežnosti ali dol¬
gočasnosti ne čutijo. 44

255

„Kdaj bo prišel srečni dan, ko bom
od tega umerljiviga trupla rešen in vre¬
dni najden, nebeške hvalnice slišati,
ktere v čast večniga Kralja tisti pojo.
ki v tem žlahtnimprebivališustanujejo?
Kolika bo moja sreča, ko bom v sredi
tiste kraljeve družbe, ko bom tudi jez
hvalno pesem pel, ko bom svojimu Kra¬
lju, svojimu Bogu in Gospodu služil, ko
Mu bom služil v Njegovim veličastvu,
po obljubi, ki jo je dal, rekoč: „„Moj
Oče! želim, de naj vsi, ktere si mi dal,
tu bodo, kjer sim jest; de naj moje ve¬
ličastvo gledajo, ki si mi ga dal, ker
si me ljubil pred vstanovljenjem svetd.““
„Ako si tedaj v strahu Božjim živel,
misli si tisti častitljivi dan, ki se bo
zate zaznal, kadar po dopolnjenim po-
zemeljskim teku s smertjo do neumer-
jočnosti prideš. V tem neogibljivim
trenutku, ko se bodo drugi jeli tresti,
boš ti v popolnama varnosti, ker boš
vidil, de je prišla ura tvojiga odreše¬
nja. „„Iši,““ pravi sv. Hieronim devici
Evstohii, „„ječo svojiga telesa zapustiti

256

in misli si, kakor bi bila  že pred
stanovanjem svojiga nebeškiga Ženina;
misli si plačilo za svoje trude, pre¬
lepo plačilo, ki ti je pripravljeno.
Misli na lepi dan, ko te bo sprejela
Marija, češena Devica, spremljana od
družbe svetili devic, in ko bo tvoj Gro-
spod in Ženin pred teboj stal in rekel:
Pridi in hiti, moja nevesta, moja
ljubljena, moja golobica: ker
zima je minula, mraz in viharji
sojenj ali, in cvetlice se prika¬
zujejo po naših poljanah . 4111

„Koliko bo veselje tvoje duše, ko
bodo prebivavci nebeskiga mesta našli
nad teboj visokost svojiga stanu, popol-
nama jasnost svojiga premišljevanja in
goreči oginj ljubezni, kakoršno so oni
imeli! Kakošin praznik bodo napravili
o tvojim prihodu kerubini, v kterih so
zakladi božje modrosti zaklenjeni? Kako
razveseljevanje bo za (angele) sedeže,
gospostva, za vse kore zveličanih duhov!
Koliko veselje, gledati in deliti zmago-
vavno obhajanje častitljive trume mar-

257

ternikov, ki so v belim oblačilu naprav¬
ljeni, in palme, ter znamnja svoje zma¬
ge v rokah nosijo! Koliko veselje,
unih enajst tavžent devic gledati, in tih
deset tavžent marternikov, ki so zvesto
hodili po potu časti in križa Kristuso-
viga, kakor tudi neštevilno množico dru¬
žili služabnikov Božjih! Koliko veselje,
najti močniga diakona Lavrencija, ki
je nezdušnimu trinogu kljuboval, in s
svojo poterpežljivostjo rabeljne s ster-
menjem napolnoval, kako on zdaj ima
svitlejši raženj, kot so bili plameni, ki
so ga vžigali! Koliko veselje bo, obču¬
dovati lepo sveto Katarino, z vertnimi
rožami in lilijami ovenčano, ki je ko¬
lesne martre z vero in upanjem prema¬
gala! Koliko veselje bo, viditi sedmčre
častitljive Makabejce in njih serčno ma¬
ter, ki so vse smertne bolečine in martre
zaničevali, de so Božjo postavo spolnili!““
„Ktere ketine iz zlata in dražili kam¬
nov bi se smele primerjati s svitlobo,
ki bo sijala krog vratu častitljiviga pred¬
hodnika Jezusa Kristusa, ki si je dal
Smarn. 3. let. 17

258

raji glavo odsekati, kakor de bi bil k
zaverženosti prešestniga kralja molčal?
Kje je škerlat, ki se bo svetil kakor
srečno telo sv. Jerneja, ki je bilo za-
volj našiga Zveličarja Jezusa Kristusa
živo oderto? In telo sv. Štefana, ki je
bilo od kamnov razbito, kako lepo ga
bo gledati, ko bo s plajšem polnim ru¬
binov ali rudečinov in demantov oger-
njeno! Kako prečudna sladkost bo, ča¬
stitljiva cerkvena poglavarja Petra in
Pavla gledati, kako v lepoti svetita,
eden s svojim mečem, drugi s stavnico
sv. Križa, s čimur sta si krono neumer-
ljivosti pridobila! Kolika sireča mora
biti, vso slavo vsaciga tih velikih svet¬
nikov ravno tako vživati, kakor de bi
naša lastna bila! O častitljivi praznik!
o kralj4ve gostje! o miza, za Najvikšiga.
in Njegove izvoljene pripravljena! —•
Naj jih le obhajajo svoje nečiste in me¬
sene gostje, ljudje posvetne nasladnosti;
naj svoj trebuh v obilnosti pasejo, mno-
gožerci! Nebeški praznik kakor ta, kjer
se tako izverstne jedila na mizo nosijo,

259

se popolnama poda vsigamgočnimu Bogu
in Njegovim izvoljenim!““

Vemo, de nismo tega preimenitniga
veselja vredni, o večni Bog! vender Te
po Tvojim nezmernim usmiljenji prosi¬
mo : stori z nami, kar koli je Tvoja nar
svetejši volja, le samo nebeških vrat
nam nikar ne zakleni ob naši smertni
uri! Marija, Vrata nebeške! prosi za nas!

Lilija

?erfa Marijiifei

Sv. Evfrazija. *)

Ta sveta devica je bila doma iz Kon-
štantinopeljna. Bogate in imenitne starše je
imela, zgubila pa jili je že po dvanajstim
letu. Cesar Teodozij jo je hotel žlahtnima
mladenču v zakon dati, ona pa je bila že
Bogu in presveti Marii Devici obljubila, de
ne bo nikoli imela v moža, ampak le Jezusa,
svojiga nebeškiga Ženina.

Njemu se je hotla popolnama čisto na
duši in na telesu ohraniti. Torej zagerne
svoje berhko telo v ojstro nunsko obleko in

*) Ott Mar. po Art. Monstier Annus Mar.

17 *

260

beži v tebajsko pušavo. Tamkej v nar tihejsi
samoti svoje življenje čisto in popolnama
Bogu daruje. Hudoba pa povsod človeka iše,
torej je imela tudi Evfrazija veliko se ž njim
vojskovati, ker hotel jo je zopet med svet
spraviti in pogubiti. Evfrazija pa ga je pre¬
magala z molitvijo in s poštam. Zročila se
je bila pod zvesto brambo Marije Device, in
mogočna Gospa nebeška je ni zapustila. Ko
je bila že dolgo v samotnim samostanu s svo¬
jimi sestrami, pripovedujejo izročila, de je
imela prav prijazno prikazen Kraljice devic,
ktera ji je napovedala, de bo čez deset dni
umerla ter dosegla krono za terpljenje in pri¬
zadevanje. Tako se je tudi res zgodilo. Umerla
je 13. sušca 1. 410.

Ta pohlevna devica je namalana s kam¬
nam v roki, in na kamnu je zapisana beseda:
„Pokoršina.“ Zakaj? Zato, ker je bila v
ti čednosti veliko popolnamost dosegla, ter se
je pri vsili poskušnjah pokorno skazala. Njena
prednica, ki je vidila njeno veliko gorečnost
in hrepenenje, zmiraj bolj popolnama priha¬
jati, ji je terde poskušnje nakladala, ona pa
je vse z veseljem nase vzela. Neki dan ji je
bila dala zapoved, veliko grobljo kamenja v
drug kraj prenesti. Brez vprašanja: „čimu
to?“ brez godernjanja, brez nejevolje je tri¬
deset dni zaporedama ta hči iz cesarske ro¬
dovine to delo opravljala.

261

Dekla Germana, ki ji je bila zavolj njene
gorečnosti nevošljiva, ji je očitala, de se zato
vsaki dan posti in tako pobožno dela, de bi
bila enkrat samostanska prednica in jo s hi¬
navko zmerja. Evfrazija pa ji besede ne reče,
pred njo poklekne, jo za zamero prosi in pa
de naj za njo moli. Ko je bila una nevoš-
Ijivka zavolj tega od vikši hudo posvarjena
in za nekaj časa iz občine odločena, je po¬
nižna Evfrazija tako dolgo in serčno zanjo
prosila, de ji je bila kazin odpušena.

Take so prave in resnične neveste Je¬
zusove, ki z nobeno ne svojih duhovnih ne
telesnih moči ne prešeštvajo. — Odkod pa iz¬
haja tolikanj visoka čednost te device? V po¬
pisovanji njeniga življenja se bere, de njeni
starši so bili bogati, visokiga rodu, in so
imeli le tega samiga otroka; de pa niso po¬
čeli kakor mnogi starši, ki svoje otroke po
opičje ljubijo, jim vse prizanesejo in v vsili
rečeh njih voljo spolnujejo : ravno nasproti so
bili precej po rojstvu svoje hčerke sklenili,
de jo bodo le za Boga zredili. Komej de je
jela bebljati, so jo učili presveti imeni J e z u s
in Marija  spoštljivo izrekati, so ji male ro¬
čice sklepali in ž njo molili k nebeškimu
Očetu. Pri vsaki priložnosti so jo opomnili na
preljubo dobroto Božjo, od kteriga vse dobro
prejema, in tako so jo učili prav hvaležno

262

biti. Zmiraj in zmiraj so ji pravili, de Bog
vse vidi in vse ve, de nikakor in nikakor ne
sme nič hudiga storiti pred Božjim svetim
obličjem. Kolikrat vašim otrokam v šoli in
pri spraševanji ravno to pripovedujemo! Ali
kaj pomaga, ker so že iz korenine tako spa¬
čeni! Še tukaj pred sv. Rešnjim Telesam ve-
likrat ne dajo pokoja in pri učenji še druge
ljudi motijo, ki bi radi poslušali! Koliko pa
sami molitve zamude, in njih veliko skorej
vse pridige in nauke presliši! Tako gredo
veči del vselej z novimi grebi iz cerkve, ne
de bi v nji novili gnad sprosili. Zavoljo tega
in zavoljo domačih nerodnost so zmiram bolj
terdi in poslednjič terdovratni, kakor železo
in kamen.

Oče in mati sv. Evfrazije sta bila kakor
dva angela varha; eden se je bolj bal kakor
drugi, de bi otrok kaj škodljiviga ne vidil
in ne slišal; torej je tudi deklica rasla v ne¬
dolžnosti kakor angelček. Ko je bil oče umeri,
so mater močno nagovarjali, de bi se spet
omožila, celo cesarica, njena teta, ji je to
svetovala; nji pa je bilo vse bolj mar, de bi
svojo hčer sveto zredila in za svojo lastno
dušo skerbela, kakor pa za novo možitev, in
je svojimu sklepu zvesta ostala. Ko je pa
hči materi svoje želje razodela, de bi rada
Jezusu v samostanski samoti služila, je bila

263

tega tako vesela, de se je veselja zjokala.
Peljala jo je pred podobo križaniga Jezusa,
in jo Jezusu zročila, rekoč: „0 Gospod!
vzemi tega otroka pod svojo brambo; le Tebe
ljubi in iše, in se torej le Tebi samimu pri¬
poroča." Potem reče deklici: „Bog te za zmi-
raj obvari v strahu svojiga svetiga imena."
Nato zroči ediniga otroka prednici in gre, —
zroči ga tukaj, de bi tamkej ž njim vekomaj
sklenjena ostala. Nauke iz taciga priserčniga
življenja si sami posnemite!

{Kleče.)  Ti pa, o dobrotljivi Jezus! usmili
se nas, in bodi vselej naša bramba in pomoč,
de tudi mi svoje duše rešimo in zveličamo.
— Mati nedolžna, Mati presveta, sveta devic
Devica! bodi nedolžnih in spokornikov po¬
močnica in spreoberni grešnike!

Memorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Cvetlico velikonočnico  sprejmite danes
v spomin. Velikonočnica rase po suhih solnč-
natih homcih in ima vijolčasto cvetje. V zdra¬
vilstvu je posebno imenitna in znana z imenam
„pulzatila“ (Pulsatilla), in kej posebniga je
to, de zdravilo iz nje pomaga naj rajši po¬
hlevnim , boječnim, dobrovoljnim, poterpezlji-
vim in tihim natoram zenskiga spola, Torej

264

naj Vam bo velikonočnica podoba pravih ker-
šanskih devic, ktere imenovane lastnosti imajo
in hodijo le po solnčnatih višavah, to je, po
potih od Božjih zapoved razsvitljenih, ter po
srečni stezici, ki v nebesa pelje. Pohlevnost,
boječnost pred greham in posvetnim šumam,
tihost in molčljivost, dobrovoljnost k vsimu
dobrimu, vdana poterpežljivost, so peresca cvet¬
lice velikonočnice, ktere ji pravo vrednost da¬
jejo in deviško lepoto povišujejo. Velikonočni¬
cam priliva nebeška rosa, de tudi po suhih
višavah ne usahnejo: ponižnim devicam in de¬
viškim pa Žarki milosti sv. Duha, de tudi v
suhoti, to je, v zapuŠenji in skušnjavah ne
poginejo.

Naloga:

1. Iz ljubezni do sv. Duha sklenite, se vsih nečistih
misel skerbno varovati.

2. Molite in premislite zvečer tiste čednosti, ki jih je
Jezus posebno priporočal; kdor jih ne zna, pa 3
oČenase in česenamarije za dar čistosti.

Trideseti dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Kolikor stanovitnimi boš imel svoje
oko v nebo vperto, o človek! toliko
manj boš zgrešil, po kteri poti se v

265

nebesa pride. Torej le še dalje poslušaj,
kako piše neki pobožin učenik od ne¬
bes in pravi:

„Povzdigni pa svoje oči nad vse
angelske kore; tamkej boš vgledal prav
posebno častitljivost, ki ves nebeški dvor
z začudovanjem in veseljem napolnuje
in je, kakor bi mesto Božje z radostjo
napajala. Povzdigni svoje oči in pre¬
mišljuj preblaženo Devico, Kraljico usmi¬
ljenja, polno ljubeznjivosti in lepote,
ktere gospostvo angele s stermenjem na¬
polnuje ....  Tam gori je Kraljica ne¬
beška, z zvezdami kronana, s solncam
oblečena, z luno pri nogah, in blažena
nad vse žene!“

„Premisli zdaj, koliko sladkost bomo
čutili, ko bomo smeli gledati preblaženo
Devico, našo sladko Mater, ne več ka¬
kor je pred jaslicami klečala; ne več,
kakor ji prerokovanje sv. Simeona serce
s straham in nepokojem napoljnuje; ne
več, ko toži in povsod svojiga zgubljeniga
Deteta iše: temveč kako vsa razveseljena,
v vživanji nebeškiga miru sedi ob des-

266

niči svojiga Sina in nima nar manj-
šiga straM, de bi še kdaj ta predragi
zaklad zgubila. Ni Ji treba več čakati
na nočni mrak, de bi v Egipt bežala,
de Njeno ljubljeno Dete Herodovimu pre¬
ganjanju odide. Ni Ji treba več stati pod
križem, de bi kapala kri Njeniga umi¬
raj očiga Sina na Njeno glavo, ter bi
tako v Svoji obleki nosila vedin spomin
Njegove nar veči bolečine. Ne občuti
več martre tiste žalne zamenje, ki Ji od-
meni namesto učenika učenca, namesto
Gospoda hlapca za sina odloči. Ni Ji
več treba stati pod tistim kervavim dre-
vesam in z neizmerno brhkostjo ponav¬
ljati tistih bolečih besed: „0 de ne mo¬
rem za te umreti, Absalon! Moj Sin,
moj Sin Absalon!“ Vse te brhkosti so
minule, in Ona, ki je bila na zemlji
nar bolj žalostna vsih stvari, je zdaj
nad vse angele, nad svetnike in ljudi
povzdignjena; Njeno zveličanje je tako
popolnama, de noben človešk jezik ni
zmožin tega dopovedati. „„Našla sim
Ga,““ kliče Ona, „„kteriga ljubi

267

moja duša; deržati ga hočem in
ne več spustiti od sebe.““

„Ako bo premišljevanje častitljive
Device in vsili tih reči toliko srečo de¬
lalo: kolika sreča mora le še biti, gle¬
dati nar svetejši človeštvo našiga Zve¬
ličarja Jezusa Kristusa, častitljivost in
lepoto tistiga telesa, ki je bilo na križu
za naše zveličanje tako strašno zdelano!
„„Brez vsiga dvoma,““ kliče sv. Bernard,
„„bo za človeka sladko veselje, ki jih bo
z zveličanjem napolnoval, v ko bodo tam-
kej vidili in premišljevali ('Loveka, Svar-
nika ljudi, in Gospoda vsili stvarjenili
rečh““ Sploh imamo za posebno čast vsi
v svoji deržini, ako se kteri naših otrdk
na kardinalsko ali celo na papeško čast
povzdigne. Koliko veči čast pa nam bo,
viditi Zveličarja, ki je našega mesa in
kervi, ko bo sedel ob desnici svojiga
Očeta v nar večim veličastvu kakor
Kralj nebds in zemlje? S kako neizre¬
čeno radostjo bodo ljudje v družbi an¬
gelov prevdarjali, de Gospod nebeških
stanovališ, Stvarnik vsih reči, ni kak an-

268

gel, ampak človek \ ....  Prav zanesljivo
si bo vsak svetnik neizmerno častitlji¬
vost Jezusa Kristusa štel kakor svojo
lastno. In veselje, ki ga bodo zavoljo
tega čutili, bo toliko, tako popolnama,
de se njegova izverstnost v nobenim člo¬
veškim jeziku ne more izreči."

„Kdo bo tako srečin, de bo vredin,
toliko srečo, toliko zveličanje vživati?
O Gospod! kaj ? de Ti boš kakor moj
brat, ki so Ga ravno tiste persi redile!
jest de naj Te brez zagrinjala gledam,
Te smem v sveti ljubeznjivosti in slad¬
kosti objemati! O neskončno ljubeznjivi
Gospod! kdaj bo prišel ta srečni dan?
kdaj bom stopil pred Tvoje obličje?
kdaj bom nasitovan s Tvojo prečudno
lepoto? kdaj bo moj pogled počival na
Tvoji božji osebi, ki Te angeli gledati
kopernijo?"

O Jezus, Sin Človekov! pokaži nam
svoje milostno obličje in razveseli nas
s svojo nezmerno prizanesljivostjo ob
naši smertni uri, odpri nam lepoto sve-
tiga raja. Marija prosi; Marija pomagaj;
Marija ne zapusti nas!

269

Lilija

Zveličani Janez Himenij (Ximenius). *)

Ta zvesti služabnik Marije Device je
bil neduhoven redovnik ali brat iz Jezusove
družbe. Bil je poln otročje priprostosti, po-
nižin do nar globokejšiga zaničevanja samiga
sebe, ves goreč od ljubezni do Bogd in bliž-
njiga, ljubljen od vsili klošterskih, ki se je
menil samiga sebe njih nar manjsiga hlapca.

Ni popisati, kako je on ljubil našo ljubo
Mater Marijo Devico. Njeno življenje je bilo
takorekoč njegovo življenje, zmiraj je mislil
na čednosti in djanja, v kterih je živela Ma¬
rija na zemlji. Pri vsakim delu je imel od¬
ločeno kako duhovno premišljevanje iz Ma-
rijniga življenja. Neki dan dela s tovaršem
v vinogradu, in leta ga vpraša, ktero du¬
hovno opravilo de ravno ima. Odgovori mu:
„Ko v hrib grem, spremljam Marijo in Jo¬
žefa s sladkim Ježuškam in grem ž njimi v
Egipt, in kadar s hriba grem, se ž njimi iz
Egipta vernem/' — O kam naše sreče, ako
bi naši delavci tako zveličavne misli in ob¬
čutke pri delu imeli; koliko grehov bi se od-

*) Ott Mar. po Balinghem.

270

vernilo; koliko več teka bi imele vse njih
opravila!

Neki dan je molil pred podobo ljube Ma¬
tere Marije in se Ji z veliko gorečnostjo pri¬
poročal, naj vender dobrotljiviga Boga prosi,
de naj mu večno zveličanje zagotovi. Nato
je slišal glas, ki mu je rekel: „Janez, hodi
nadalje po poti pokoršine, to je zanesljiva in
nezmotljiva pot/ £  To velja tudi sploh krist-
janam: Hodite zvesto po poti pokoršine do
svojih duhovnih pastirjev, bodite natanko po¬
korni svojim spovednikam; to je zanesljiva
pot v nebesa.

Drujikrat je spet pred to podobo molil
in premišljeval terpljenje ubozih duš v vicah,
in dosegel je dar posebniga usmiljenja do duš
v vicah. Od tistihmal je vse svoje dobre
dela in zasluženja daroval za uboge duše v
vicah. — Znano je, de nič ne zgubi, ampak
še le veliko pridobi, kdor vse svoje zaslu-
ženje za duše v vicah obrača in njim daruje.

Neki dan je po samostanskih pravilih
odgovor dajal svojimu vikšimu zastran stanu
svoje vesti. Vprašan, če ga serce žene, po
poti popolnamosti dalje iti, je odgovoril, de
nima veči želje, kakor to.

„Po poti popolnamosti dalje,“ — o krist¬
jan! ali zapopadeš to besedo? Ali ne slišiš
včasi, kako nekoliko bolj olikani v kmetii,

271

kupčii itd. kličejo: „Naprej! naprej!“ Inkam
naprej hočeš ti ali pa tvoji nastopniki v 40—60
letih priti? „Naprej“ pridete zanesljivo do —
groba. Kam pa potlej — — ? Kam potlej,
ako zdaj na poti popolnamosti dalje ne greste?
Šmarnice so pri koncu, — kako deleč naprej
si ta mesec prišel? Kako deleč si še naprav¬
ljen? Si že opravil spoved in sv. Obhajilo?
Si odstopil od greha? Ako si kej dobriga
začel ali saj sklenil, pa saj ne, de bi pozabil
in opustil, ko ta čas preteče ? Oh, naprej !
naprej pojdi v dobrim. Kupčuj z zročenim
talentam: kmal kmal ga bo Bog tirjal od tebe ’
Ko se je zvon k „Ave Marii“ oglasil, je
Janez precej pokleknil in angelsko češenje
molil, kjer koli je bil in če je imel še toliko
dela. Pripoveduje se prijazna dogodba, ki
kaže,' kako prijetna je bila Bogu taka ljube¬
zen do molitve. Družba Jezusova je v mestu
Saragosi na Spanjskim cerkev zidala, in ko
Janez z nekim tovaršem velik obdelan kamen
po odru gori vali, zazvoni „Ave-Marijo.“
Ravno na kraj odra sta bila kamen privalila.
Janez pa, ne misleč, de utegne kamen po
stopnicah odra doli zderčati in na tla telebiti,
izpusti kamen, se verze na kolena in moli;
ravno tako tudi tovarš po njegovim zgledu.
In glej! kamen brez deržanja na stermim
kraji pri miru ostane in se kar ne gane. Ko

272

sta odmolila, z enim gibljejem kamen na nje¬
govo mesto zavalita, de so vsi pričujoči ster-
meli. Ves obogaten z zasluženjem je v Go¬
spodu zaspal 24. svečana 1579.

Niliče te ne sili, o človek! de bi v taki
nevarnosti, kakor uni zveličani Janez, delo
popustil, ko zazvoni, tudi te zapoved ne veže,
de moraš ravno poklekniti: vprašam te pa,
če ti kaj vest ne očita, ko še nar ložjiga
dela, ki čisto nobene sile ni, nočeš popustiti,
de bi angelovo češenje bogoljubno obmolil?
„Delaj, le delaj 1 “  to je tvoja lastnost; pre¬
govor pa pravi: „Moli in delaj Ali slišiš?
,,M61i!“ stoji pred, potlej „delaj!“ „M61i“
je za dušo, „delaj“  za telo. Torej se ni ču¬
diti, de taki nezaupljivci tudi le malo žegna
in teka imajo. - „Posvetnost“  — ta po¬
šast gospodari po vsih hišah in poljih, in še
posebno po rokodelnicah, cestah, štacunah,
fabrikah, šolah, pisarnicah. Velika postava
je, de vse učenosti, umetnosti in človeške
dela morajo veri in čednosti služiti; kjer tega
ni, gre voz v brezno in konec vsiga djanja
bo nesreča za telo, pogubljenje za dušo. Za¬
kaj tako delo je prekleto, ker delavce od
njih Stvarnika odvrača. Pošast, ki se ji „po-
svetnost“ pravi, ne pozni Boga, — ali pa
Ga nalaš v nemar pusti. Od tod pa tudi taki
konec, kakor se tolikrat sliši! Nekaj časa

273

rožlja z denaram ;  pri vsih šumečih rečeh
zvonec nosi, se velikrat tudi v visoke službe
vrine, tudi se angel teme spreminja v angela
svitlobe. Neutegama pa pridejo dela teme na
svitlobo, nastajajo strašni padci z višav v
brezna kakor ob času luciferja: tu gre vse
na boben, tam se zvedo strašne goljufije in
skrivne tatvine itd., in de pošast posvetnost
svojo gerdobijo dopolni, se utegne na vse
zadnje slišati od grozovitnih samomorov, kteri
so kar ravna pot v peklenski oginj, iz kteriga
več rešenja ni.

(Kleče)  O dobrotljivi Bog! usmili se nas,
žegnaj vse naše dela, ki jih enkrat za vselej
Tebi darujemo, in reši nas milostno duha po¬
svetnosti, nejevere in potuhe. Skrivnostna
Roža! zasadi v vse naše dela in popravila,
misli in besede tisto lepo zbranost, ki je bila
zlati venec Tvojiga življenja.

Memorare. (Gl. str. 16 .)

Cvetlica.

Nocoj si zberite in zvežite v spomin lepo-
dišeČ šopek romana. Roman naj Vam po¬
meni svete ali nebeške misli,  ki jih imejte
pri svojih delih. Roman je dobra piča za ov¬
čice; nebeške misli so pica za ovčice dobre duše.
Roman lepo diši: tudi tvoje dela, o Človek,
Šmarij. 3. let. 18

274

ako so s svetimi mislimi spremljane, tako lep
duh od sebe dajejo, de angele iz nebes k tebi
vabijo. Roman ima zdravilno moč: svete misli
so preblago zdravilo zoper grozno bolezen „po-
svetnost“ in zoper nemarnost za Boga in svojo
lastno srečo.

Naloga:

1. Premišljujte saj dve ali tri minute nebeško veselje.

2. Molite enkrat do jutrišnjih Šmarnic očenaš in če-
šenamarijo zase in za tiste v vicah, ki so bili v
svojim življenji preveč posvetni.

Poslednji dan.

Cvetlica iz verta večnosti.

Sleherni zmed nas želi v nebesa
priti, torej naj se tudi naše letašnje
večne cvetlice z nebeškim premišljeva¬
njem sklenejo. Pobožin učenik duhov-
niga življenja še nadalje tako le piše:

„Poslednjič pa, kolika sladkost nad
vse sladkosti bo vživanje jasniga gleda¬
nja Božjiga, v kterim je bistevna ali
poglavitna slava svetnikov ... To jasno
gledanje Božje samo zamore našim du¬
šam popolnama mir, popolnama zveli-

275

Čanje dodeliti. Lepota in razne last¬
nosti stvari zamorejo res človeku serce
nekoliko razveseliti, nikoli pa ga ne do
čistiga zadovoljniga storiti. Ako nam
bodo tedaj vse tiste razveselivne reči,
od kterih smo govorili, toliko in toli-
košnih sladkost delale: kako srečne nas
bo storilo še le ljubeznjivo gledanje Go¬
spoda, naj vikši Dobrote, ki je popol-
namost sama, ktera vse dobrote v sebi
obsega!“ ...

„0 zares! prelepo mora biti, gle¬
dati tisto tako prečudno, prosto Bitje,
ki se tako razodeva; v Njem moliti nar
svetejši Trojico, prečastitljivost Očeta,
modrost Sina, dobroto in ljubezen sv.
Duha! — Tamkej bomo Boga in sami
sebe in vse reči v Bogu gledali. Sv.
Fulgencij pravi, ravno tako kakor uni,
ki pred ogledalam stoji, vidi ogledalo
in samiga sebe in vse reči v njem, ki
so pred ogledalam; tako bomo tudi mi,
ko bomo pred tistim brezmadežnim ogle¬
dalam Božjiga veličanstva stali, gledali
Boga in sami sebe v njem z vsim ob

276

enim, kar je zunaj Njega, po večini ali
manjšim spoznanji, ki ga bomo od Njega
imeli. Tamkej bo nasitena naša vedo¬
željnost, in nič druziga ne bomo hotli
vediti; kar vse, kar se more spoznati,
bomo pred seboj imeli. Tamkej bo naša
volja pokoj našla v ljubezni tiste Do¬
brote, ki vse dobrote v sebi obsega,
in brez ktere človek ne more nobene
prave dobrote imeti. Tamkej bodo vse
naše želje v popolnama miru in z vži-
vanjem nar vikši blaženosti se bodo
spolnovale. Ta blaženost bo naše serce
tako nasitovala, de si ne bo imelo ni¬
česar več vošiti. Tri Božje čednosti, vera,
upanje in ljubezin, s kterimi smo na
tem svetu Boga častili, bodo tamkej
našle nar imenitniši plačilo . . . Tamkej
bodo izvoljeni vsigamogočniga Boga gle¬
dali, ljubili, posedli in hvalili. Nasito-
vani bodo, desi ne bodo lakote čutili;
lačni bodo, desi ne bodo čutili nobene
potrebe. 44

„Gospod, naš pravični Sodnik, pa
bo tudi naše telesa poveličal, ker je v

277

svojim kraljevim in večnim dvoru tudi
temu prebivališe in prostor pripravil,
kar je živalskiga nad človekam. O Gro-
spod, kako Ti ljudi ljubiš! kako visoko
ceniš dobre in pobožne! Kaj ima v
Tvojih nebeških šotorih naše revno in
spačeno meso opraviti, ki je živinam
enako in le prevečkrat svoje hudobne
nagnjenja nasledva? Kaj? to meso, ki
bi se moglo veliko bolj v hlev med ži¬
vino zapreti, bo imelo pristop k ange-
lam v nebesih! ... Bog hoče, de telo,
ki je pomagalo križ in revšino nositi,
naj se tudi častitljivosti vdeležuje; in
kakor duša, ako se je Božji volji vpo-
dčbvala, pojde v delež Božje častitlji¬
vosti, tako de naj telo, ako je bilo po¬
korno volji svoje duše, vživa častitlji¬
vost, ktero bo duša dosegla. Tako bodo
pravični na duši in na telesu poveličani,
kakor prerok govori: „Dvojno bo¬
gastvo bodo imeli v svoji de-
želi.“

O zveličano telo! tvoje oči bodo
obnovljene in svitlejši od solnčne svit-

278

lobe; gledale bodo tiste kraljeve dvore,
tiste prežale stvari in neskončno število
drazih stvari, ki nebeške stanovališa
lepšajo, — čez vse pa nezmerno lepoto
Božjiga obličja. Ušesa bodo vedno sli¬
šale tisto prečudno lepo glasbo, ktere
sladkost in mičnost je tolika, de zamore
en sam glas serca vsih zemeljskih pre¬
biva vcov zazibati v sladko spanje. Di-
šilo bo z naj ljubeznjivšimi vonjavami
poživljano, ktere se popolnama strinjajo
s krajem veselja, in od kterih naše pri¬
jetne dišave nikakoršniga zapopadka ne
morejo dati. Poslednjič bo neizrečeno
sladka radost in predopadljiva prijetnost
človeški okus do čistiga nasitovala ...

Koliko nepopisljivo veselje bo po
tem takim čutila duša, ko bo za pla¬
čilo tako kratkiga zatajevanja plavala
v tistim moiji lepote in sladkosti, ktero
ne bo nikoli padalo, nikoli usahnilo.
O dobro obernjeno prizadevanje in delo!
o častitljivo poplačano zatajevanje! o
zaklad brez mere! kdo bi ga ne hotel
vzdigniti? kdo bi goreče po njem ne

279

kopernel Ko bi imeli tudi milijone živ¬
ljenj , ne bilo bi preveč, ko bi tudi vse
zanj darovali!

To neprecenljivo in prečastitljivo
plačilo bo terpelo toliko milijonov let,
kolikor je svetlih zvezdic na višnjevim
obnebji, in še zmiraj delj. Toliko sto
jezer milijonov let bo terpelo, kolikor
dežnih kapljic na zemljo pada, in še
zmiraj neskončno več. Ob enim reči:
Terpelo bo z Bogam samim na veko¬
maj. Pisano je namreč: „ Gr o spod bo
gospodoval zmiraj in vekomaj
in neki drugej: „Tvoje kraljestvo
je večno kraljestvo, in Tvoje
gospostvo bo terpelo  od  rod  d
do  rodd.“

O usmiljeni Oče! o Bog, ki si samo
in zgoli tolažilo! prosimo Te ponižno
pri Tvojim naj priserčnišim usmiljenji,
dodeli nam milost, de tč nar veči ča¬
stitljivosti in blaženosti ne zapademo.
O Gospod, naš Bog! po svoji podobi
si nas vstvaril in zmožne storil, Te
spoznati in ljubiti: daj, ter naše serce,

280

ki si ga za-Se stvaril, Sam Seboj na¬
polni , ker Ti si naš Bog in naš Delež
v deželi živili! Ne prosimo Te obilnih
dobrot za sedanje življenje, stori z nami
po Svoji neskončni dobroti in previd¬
nosti: tega pa Te danes preponižno in
naj priserčniši prosimo, de naj stanuje¬
mo v hiši našiga Boga vse dni svojiga
življenja — vekomaj. — Marija! trideset
dni Te že prosimo, usliši nas danes in
zagotovi nam mesto v kraljestvu svojiga
Sina!

Lilije

1 %  v@rta Marljat&i @frdk

za vse leto.

Naloga vsih nalog je, čas tako preživeti,
de človek stori nar več dobriga, ki je mo¬
goče, in nar manj hudiga, ki je mogoče.
Služabniki in služabnice Božje so v ta namen
imeli mnogotere vaje v čast Marije Device, in
po sreči se jim je izhajalo. Ako bote le ne¬
kaj tega v spominu obranili in spolnovali, bo
vaša sreča tolika, de celi teden ne bote to¬
liko grehov storili, kolikor bi jih sicer tudi
le en sam dan. Poslušajte tedaj!

281

V tvojim sercu bodi zmiraj: ,,Jezus“
in „Marija/* Ko se je sv. Bonaventura
zjutraj zbudil, so bile perve njegove misli
Jezus in Marija;  na Nju je mislil pri svo¬
jim učenji in delu; ž Njima je k počitku šel.
O kristjan! ne pozabi tega nauka. Greh ne
bo mogel v tvoje serce, ako bota Jezus in
Marija v njem. Kletvinje, grešne besede ne
bo iz ust in serca, v kterim bota Jezus in
Marija.

Ako želiš biti dober otrok češene Marije
Device, ko se zbudiš, se oberni k Njeni po¬
dobi, in prosi Jo za Njen blagoslov, rekoč:
Me cum Prole pia
Benedicat Virgo Maria.

Prosim Te, Marija, zdaj
Z Ježuškam mi žegen daj! —

Nato utegneš tri češenamarije v čast ne-
omadežaniga spočetja Marije Device obmoliti
za dar čistosti. To je sv. Alfons vsim svojim
spovedencam svetoval, de naj vsaki dan oprav¬
ljajo, in obetal jim je zanesljivo pomoč od
Matere Božje.

Ako si v tacih okolišinah, de zamoreš
zraven molitve zjutraj tudi nekoliko premiš¬
ljevati ali po znotranje moliti, bo prav do¬
bro; premišljevanje duhovni učeniki posebno
svetvajo. Stori kakor sveti grof Eleazar. Le-ta
je nekdaj pravil svojimu duhovnimu vodniku,

282

ko se k molitvi pripravlja, de si narpred k
sercu vzame svojo nizkost in nevrednost, po¬
tem se priporoči Materi Božji, de naj mu v
serce in na jezik daje, kar bi bilo Nji in
Njenimu Sinu nar bolj prijetno, in potem
moli češenamarijo. In ko je to opravil, se
mu nikoli ne manjka tvarine ali snovine za
premišljevanje Božjih skrivnost. — Ko si pa
potem v premišljevanji storil dobre sklepe,
svoje grehe obžaloval, tolažil prejel ali su-
hoto občutil, potem vse to zroči preblaženi
Devici Marii, de naj pred Božje obličje nese.
Tako ti svetuje sv. Albert veliki.

Ako moliš ure Marije Device, utegneš
storiti, kakor zveličani Peter Faber, pervi
tovarš sv. Ignacija, ki je desetkrat z naj
serčniši pobožnostjo izrekel nar svetejši imeni
„J ezus“ in „Marij a/‘ prejden je začel svoje
dnevnice moliti.

Ako se čez dan učiš ali študiraš, bi
utegnil morebiti včasi posnemati zveličaniga
Frančiška Suarez-a, ki je to opravilo vselej
opravljal pred podobo Marije Device, je pri
dvomih Marijo za razsvitljenje prosil, in ko
je bil uslišan, se Ji je serčno zahvalil. — Sv.
Edmund je ravno tako delal. — Zveličani
dominikanec Frančišk Rezza je vselej češena¬
marijo molil, kolikorkrat je pri učenji bukve
spremenil. — Prejden je zveličani Alan pero

283

v roko vzel, de bi pisal, je vselej pokleknil
in Ave-Marijo molil. — Ravno to pravilo ti
zamore služiti pri vsih tvojih opravilih, ali
vzameš koso, šerp, sekiro ali rokodelski oro-
dek v svojo roko in se k delu napraviš.

De ob jedi kristjan molitve k sv. Duhu
ne opusti, se tako ve. Utegneš pa tudi še
kaj v Marijno čast storiti, ako si v tacih oko-
lišinah, na priliko, po zgledu zveličaniga
Jakopa Venedik-a, ki je po jedi molil „Ce-
šena si Kraljicaali  po zgledu zvel. mla-
denča Janeza Berhmans-a, ki je po jedi šel
v kapelo Marijo pozdravit, prejden se je na
delo podal.

Zveličani Alfons Rodrigez je vselej, ko
je slišal podnevi in ponoči uro biti, češena-
marijo molil. — Blaženi jezuit Janez Seba¬
stijan je pri odhodu in dohodu vselej češena-
marijo molil, prosil Marijo za žegen in var¬
stvo in je Njeno podobo kušnil.

Sv. Filip Nerij, sv. Alfons Ligvorij in ve¬
liko druzih svetnikov je imelo v navadi lepe
kratke zdihljeje k Marii, postavim: „Sv. De¬
vica, Mati Božja, Marija, prosi za-me, svo-
jiga sina!“

Tudi za večerno češenj e Marije Device
je obilo lepih zgledov pri služabnikih Božjih.
Sv. Stanislav Kostka je Marijo za žegen pro¬
sil, prejden se je k počitku ulegel. Po zgledu

284

sv. Mehtilde utegneš moliti tri češenamarije
za srečno zadnjo uro v čast moči, modrosti
in dobrote, ktere čednosti so bile od sv. Tro¬
jice Marii Devici prav posebno podeljene. —
Po zgledu zvel. Janeza Berhmans-a utegneš
pridjati še eno češenamarijo v čast čistiga
spočetja, de te bo Marija v čistosti ohranila.
— Z imeni „Jezus“ in „M a rij &“  v ustih
in v sercu zaspi, de se obvaruješ vih nevar¬
nost na duši in na telesu. To so tedaj nauki,
ki ste jih danes slišali, preljubi častivci Ma¬
rije Device! To so nauki, ki ste jih slišali
ves Mariin mesec. Sad pa bodo le obrodili,
ako pride žegen od Jezusa in Marije, za kte-
riga nam je vsaki dan prositi, si vsaki dan
prizadevati, de ga zaslužimo. Prosim vas
torej, ljubi poslušavci, nikar v nemar ne pu¬
stite, kar ste ta mesec slišali; nikar svojih
rok križem ne deržite zastran dela svojiga
zveličanja! Kar ste pa kje ta mesec zamu¬
dili, sami nadalje nadomestujte in nikar se
ne zanašajte na prihodnje Šmarnice, ker pač
marsikteri zmed nas bo že v grobu, ko se
bodo spet obhajale, če se že bodo, kakor je
dosti lanskih in predlanskih poslušavcov. Pred
vsim drugim vas vživo in priserčno prosim,
de naj nobeden nikar v smertnim grehu ne
živi, ker hujšiga ni pod solncam kakor to.
Ako kteri morebiti ni velikonočniga obhajila

285

opravil, naj pri zveličanji svoje duše nikar v
takim stanu ne živi, ampak hitro hitro naj
popravi in opravi! Išite pomoči in bodite sta¬
novitni v obiskovanji svojiga dušniga zdrav¬
nika, spovednika, dokler niste zlega in dušne
bolezni rešeni.

(Kleče.)  O Gospod in Bog! v Tvojih oče¬
tovskih rokah smo. Tebi se do čistiga zro-
čimo, Tebi hočemo kakor pokorni otroci slu¬
žiti , Tvoji hočemo biti živi in mertvi. O Mati
naša in naša Besednica! poterdi Ti nam naše
sklepe, ki jih pred Tvojim Sinam delamo in
prosi za nas!

IBemorare. (Gl. str. 16.)

Cvetlica.

Za vse leto si vzemite v spomin cvetlico
deteljico,  ker ne vem Vam boljšiga dati,
kakor to lepo znamnje  s«, Trojice.  Povsod
jo imate deteljico triperesnico in povsod Vam
je spomin sv. Trojice silo potrebin ravno tako
kakor Njeno sveto varstvo. Eno peresce naj
Vam oznanuje Boga Očeta Stvarnika, drugo
Boga Sinu Odrešenika, tretje Boga sv. Duha
Posvečevavca. Deteljico tedaj Vam postavim
za VaŠiga pridigarja na polji in kjer koli jo
vidite. Deteljica bodi Vaša stražnica zoper
greh, dam ji pa tudi oblast, Vas ob sodbi pri

286

sv. Trojici tožiti, ako se v njenim obličji ne
'prestrašite, trojediniga Boga žaliti.

Naloga:

1. Skerbite, de nobeden zmed Vas nobeno nedeljo in
noben zapovedani praznik skoz leto sv. mase ne
zamudi, in bodite vselej pri nji z zbranim duham.

2. Molite nocoj ocenaš, česenamarijo in vero, v čast
sv. Trojice, de bi letasnje Šmarnice za nas ne bile
zgubljene.

Sklepna molitev.

O preblažena Mati večne Besede,
Marija, Vrata nebeške! ki si zemlji
Boga, in ljudem Življenje dala: bodi
tudi nam začetnica večniga življenja.
Nikar Marija, naša Mati, de bi 31 dni
Tvojiga češenja za nas bilo zgubljenih!
Ne zgubljenih za nas, ki smo Te ča¬
stili! Ne zgubljenih za tiste, ki smo za¬
nje molili. Priporočimo Ti sebe in vse,
ki so k Šmarnicam hodili, in še bolj
tiste, ki niso hodili. Priporočimo Ti, o
Marija, tiste, ki so se tačas spreober-
nili, in še bolj tiste, ki se niso spre-
obernili. Sprejmi pod svoj materni plajš,
■o Marija, našiga sv. Očeta papežaPija,
in spreoberni njih preganjavce. Sprejmi

287

pod posebno hrambo našiga milostniga
škofa Jerneja, de bi mogli svoje ovčice
srečno pasti in se z njimi vred zveličati.
Sprejmi pod svoj materni plajš našo
deželo, naše matere in njih otročiče,
naše očete in njih sinove; naše gospo¬
darje in njih posle. Prosimo Te, o Ma¬
rija! sprejmi v svoje varstvo zdrave in
bolne, vesele in otožne; tiste, ki so
doma, in une, ki so na ptujim; nje, ki
za nje vemo, in za ktere ne vemo. Pro¬
simo Te ponižno, o Marija! spomni se
toliko nejevernikov, krivovercov, ločen-
cov in druzih, ki so zunaj edinozveli-
čavne Cerkve; —- spomni se grešnikov,
de se spreobernejo, spokornikov in pra¬
vičnih, de se poterdijo, nedolžnih, de
se ohranijo. Usliši nam, o Mati! te proš¬
nje zavoljo ljubeznjiviga češenja, ki so
Ti ga ta mesec skazovali verni katoli¬
čani po vsim svetu.

Marija! zdaj pa vzamemo slovd od
Tvojiga olepšaniga šmarničniga altarja,
—- nekteri morebiti za eno leto, nekteri
za vselej. Ako pa tudi mi Tebe ob ve-

288

cerih tako prijazno ne bomo hodili ob¬
iskovat: pa Ti hodi za nami, Marija,
in nas nikar ne zapusti! Tudi mi ho¬
čemo po Tvojih stopinjah hoditi, se
Tvojih zgledov deržati in v tempeljnu
Tvojiga Sina ponavljati, kar smo Ti
ta mesec obetali. Nikar nas tedaj ne
zapusti, ne v življenji, ne v smerti, —
o dobrotljiva, o usmiljena, o sladka
Marija Devica, naša predobrotna Po¬
močnica !

Opomba. Viri pri izdelavi tih Šmarnic.
K „Cvetlicam iz verta večnosti“  so bile podlaga
premišljevanja od poslednjih reči O. J. B. Mani
S. J. (Grundsatze d. christi. Weisheit), tode le
podlaga, ker premišljevanja so prosto in po
potrebi izdelane. „Lilije,“  t. j., zgodbe B.
M. D., so izdelane nar veči del po „Maria-
num-u“ Ottovim in nekoliko po življenji svet¬
nikov ravno tega pisavca (Legenden von den
lieben Heiligen v. Ott). „Cvetlice“  so čisto
izvirno delo. Vse je tako izdelano, de se
veže ali eno k drugimu prileže.

-so«-

SVETA MASA.

K imenu Boga + Očeta, ino + Sina, ino
svetiga + Duha. Amen.

Ponižno te prosim, o vsigamogočni Bog!
sprejmi to daritev svete maše, ki se bo zdaj
opravljala, v svojo večno čast in v naše zve¬
ličanje. Sprejmi jo v vedin spomin britkiga
terpljenja in smerti Jezusa Kristusa, in v
hvaležnost za vse dobrote, litere nam nepre-
nehama deliš. Po ravno ti daritvi mi odpusti
milostljivi Oče! moje obilne grehe, zamere
in zanikernosti, in dodeli mi gnado, pobožno
živeti in zveličano umreti. Amen.

Začetik.

O presveti Bog! ki v serce vidiš in mojo
slabost poznaš; nikar me ne zaverzi spred
svojiga obličja. Ozri se milostljivo name, ki
sim tvoj otrok. Skesan spoznam pred teboj
svoje grehe in iz serca žal mi je, de sim te
razžalil. Oh naj opere predlaga Kri našiga
Gospoda Jezusa Kristusa mojo grešno dušo
in naj zbriše vse njene madeže.

Šmarn. 3. let. 19

290

Darujem ti tudi solze, žalost in britkosti
Marije čiste Device, lepo življenje in spo¬
korne dela vsih svetnikov in izvoljenih v
nebesih. O Bog, bodi mi milostljiv, odpusti
mi moje grehe, daj mi gnado nedolžno živeti
in zveličano umreti. Amen.

Oče nas. Cesena Marija. Čast bodi.

Gloria ali slava.

Čast bodi Bogu na visokim, in mir lju¬
dem na zemlji, ki so svete volje! Hvalimo
te, častimo te, molimo te, povišujemo te,
hvaležni smo ti za tvoje veliko usmiljenje, o
Bog nebeški Kralj! Bog vsigamogočni Oče!
Gospod edinorojeni Sin, Jezus Kristus, Bog,
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili
se nas! Sprejmi našo molitev, ki sediš na
desnici Boga Očeta, usmili se nas! Ker ti
sam si svet, ti sam Gospod, ti sam narvikši
s svetim Duham v veličastvu Boga Očeta.
Amen.

Molitev.

Vžgi, o Bog! z ognjem svetiga Duha
naše serca, de ti bomo s čistim telesam slu¬
žili in z očišenim sercam dopadli.

O Bog, ki tistim, kteri tebe ljubijo, vse
v dobro obračaš, vžgi naše serca, de te bomo

291

z gorečo ljubeznijo ljubili, ktere ne bodo
mogle nobene skušnjave premakniti. Amen.

Oče nas. Cešena Marija. Čast bodi.

Evangeli.

O Bog, stori me močniga, resnice svete
vere dobro spoznati, po njih vsak čas živeti,
se vere in čednosti nikoli nikjer ne sramo¬
vati, in Jezusa Križaniga vselej z besedo in
v djanju pričati. Stori me serčniga rajši vse
hudo, tudi smert preterpeti, kakor tebe, o
dobrotljivi Bog, zatajiti ali z greham razžaliti.

Vera.

(Se moli, ee jo mašnik moli.)

Darovanje.

O sveti Oče, vsigamogočni večni Bog!
tudi jest, ubogi grešnik, ti z mašnikam vred
darujem kruh in vino, ktero se bo spreme¬
nilo v tvoje sveto Rešnje telo in tvojo sveto
Rešnjo kri. Darujem ga tebi, pravimu, ži-
vimu Bogu, in te ponižno prosim, zbriši mi
zavoljo tega čistiga daru vse moje grehe, za¬
mere in zanikernosti.

Darujem ti tudi samiga sebe, o neskončno
usmiljeni Bog! Tebi zročim vse svoje misli,

19 *

292

želje,  besede in djanja; nikar nikoli ne per-
pusti v moje serce, kar bi mene omadežalo
in tebe razžalilo. Tebi zročim svoje roke,
oči in vse počutke; dodeli mi, o Bog! de bo
vsako moje djanje in nehanje tvojo čast po-
vikševalo. — v

Oče nas. Češena Marija. Čast bodi.

Molitev.

O Bog, ki nam daješ skrivnosti obhajati,
in zapovedi deliš, de bi bili tebi, neskončni
lepoti, zmiram bolj podobni; daj nam moč,
popolnama po tvojih zapovedih živeti, in po
neprecenljivi daritvi svete maše nam dar go¬
reče ljubezni v naše serca vlij, po Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Predglasje.

Z vsimi angeli in vikšimi angeli, s ke-
rubi in serafi se sklenem, o Bog! in tudi
jest tvojimu neskončnimu Veličastvu ž njimi
ob enim kličem: Svet, svet, svet Gospod
Bog nebeških trum! Nebo in zemlja je polno
tvoje slave! Hvaljen bodi, kteri pride v imenu
Gospodovim!

Spomin za žive.

V imenu Jezusa Kristusa ti darujemo ta
dar, o nebeški Oče! in te ponižno prosimo

293

za tvojo sv. katoliško Cerkev, za našiga pa¬
peža Pija, za našiga škofa Jerneja, za na¬
šiga cesarja Frančiška Jožefa, za vse priču¬
joče, in za vse verne kristjane. Spomni se
pa še posebno, o Bog! mojih staršev, bratov,
sester, dobrotnikov, učenikov, prijatlov in
sovražnikov in vsili tistih, za ktere sim dol¬
žan posebej moliti. Dodeli meni in vsim ver¬
nim po svoji neskončni milosti vedno in po¬
vsod svojo mogočno brambo in pomoč: po
ravno tistim Jezusu Kristusu, Gospodu našim.
Amen.

Povzdigovanje.

Zdaj bo mašnik izrekel nad kruham Je¬
zusove besede, in kruh se bo v presveto
Rešnje telo spremenil; o Bog! daj mi moč,
ga spodobno moliti in častiti.

Ko se sveto Rešnje telo povzdigne:

O Jezus bodi mi milostljiv! O Jezus,
bodi mi usmiljen! O dobrotljivi Jezus, od¬
pusti mi moje grehe!

Zdaj bo mašnik nad vinam izrekel Je¬
zusove besede, in vino se bo spremenilo v
presveto Rešnjo kri; o Bog, daj mi moč, jo
spodobno moliti in častiti.

294

Ko se sveta Reanja kri povzdigne:

O Jezus, tebi živini! O Jezus, tebi umer¬
jeni! O Jezus, tvoj sim živ in mertev! Daj,
o dobrotljivi Jezus, de tvoja draga Kri nad
menoj ne bo zgubljena.

Po povzdigvanju.

O živi Bog, pričujoči na altarju! prosi¬
mo te, otmi nas vsiga hudiga, usmili se
grešnikov, poterdi pravične, ohrani nedolžne,
daj svojo gnado vsim pričujočim, in reši
uboge duše iz vic. Spomni se posebno tistih
duš, za ktere sim dolžan posebej moliti (ime¬
nuj jih po imenih), in daj jim večni pokoj,
in večna luč naj jim sveti. Tudi nam daj
mir v našim življenju, in brani nas vsih so¬
vražnikov, de nas v grehe ne zapeljejo in
od tebe ne odvernejo.

Oče na«. Češena Marija. Čast bodi.

Jagnje Božje.

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas! Jagnje Božje, ki grehe sveta
odjemlješ; usmili se nas! Jagnje Božje, ki
grehe sveta odjemlješ, daj nam mir!

295

Molitev.

O Jezus Kristus, Sin živiga Boga! sveto
Rešnjo kri si prelil, na križu umeri in s
svojo smertjo svet odrešil. Reši me z ravno
tem presvetim Telesam in presveto Kervjo,
ki je zdaj na altarju, od vsih mojih grehov
in vsiga hudiga. Daj mi gnado, kadar tudi
jest k Božji mizi perstopim, de bom angelski
Kruh vselej vredno vžival, ž njim poživljen
vsak čas tvoje zapovedi spolnoval, in de se
nikoli od tebe ne bom ločil. Amen.

Oče naš. Cešena Marija. Čast bodi.

Mašnikovo obhajilo.

O Jezus, angelski Kruh! nisim vred in,
te z mašnikam vred prejeti, ker sim te veli-
krat in obilno žalil. Iz serca mi je žal, in
za terdno sklenem se res poboljšati in tvojo
voljo vselej zvesto spolnovati. Stori me torej
deležniga tega svetiga Obhajila, pridi v duhu
s svojo gnado v moje serce; razveseli, po¬
tolaži in poživi me k vsimu dobrimu. Navdaj
mojo dušo z veseljem do vsih lepih čednost,
in napolni jo s sovrastvam do vsiga greha.
P a J mi živo vero, terdno upanje, gorečo lju-
bezin. Amen.

296

Po zavživanju.

Naj, o Gospod! vžitje tega presvetiga
Zakramenta madeže naših grehov zbriše, na?
z resnično ponižnostjo navda in v nebeški
veselje perpelje.

Ponižno prosimo, o Gospod! naj milost
svetiga Duha naše serca razsvetli in s slad¬
kostjo popolnama ljubezni obilno napolni, po
Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Konec.

Blagoslovi nas, prosimo te, sveta
jica: Bog t Oče, Sin t, in sveti f Duh
tvoj blagoslov ostani vselej per nas. Ai

Po sveti maši.

O presveta in prečastitljiva Marija
vica, Mati našiga Gospoda Jezusa Krist
vsiga sveta Kraljica! prosim te, perstop,
Jezusu za me grešnika, de mi po tvoji
lostljivi prošnji dobrotljivo odpusti, kar ki
sim per ti visoki skrivnosti svete maše vt
dama ali nevedama zagrešil. Amen.



•i **%:

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

00000320G90