
MARIJE DEVICE.

VII.  4'ofl ' ti  letnik.

Spisal in na svitlo dal

L. Jeran,

duhoven ljubljanske škofije.

V LJUBLJANI 1878.

Založba Matija Gerberja. — Tisek J. Blaznikovilt
dedičev.

Z dovoljenjem visokoeastitega

ljubljanskega škofij s tv a.

&o-o 760 $

v letošnjih Šmarnicah hote vsak
dan slišali: 1. eno lastnost Marije

Device na naše življenje obernjeno;
2. tri vprašanja; 3. sklep; 4, kratko
molitvico; 5. bote dobili Šmarnico za
dom. Vse bolj ob kratkem.

Pojasnilo. Pisavec naznanja, da v tem
delu kje pripovedovane milosti, čudežne
reči, razodenja itd., kolikor niso od sv.
Cerkve poterjene, imajo le človeško veljavo:
tako tudi naslovi „svet“, „zveličan“ itd. Ie
veljajo, kolikor so poterjeni od sv. Cerkve,
ter vse v zmislu cerkvenih določil sploh
in posebej Urbana VIII. od 1. 1634 in 1641.

1

Marija zgled nedolžnosti.

®ela barva, to je kaj lepa reč! Pravijo,
da v začetku so bile vse gošavke, vertnice
ali gartrože lepo bele. Če so res take bile
ali ne, to nam ni mar, ampak nekaj dru-
zega se nam pri tej povesti v spominu budi.
Kaj pravite, kaj? To, da je bila človeška
duša v začetku bela, nedolžna prišla iz
roke ljubega Stvarnika, in je v nedolžnosti
kakor golobica pred njim živela. O kako
je bilo to prijazno in lepo! Vendar pa
ternje, ki obdaja tudi belo gošavko, nas le
prehitro spominja na tisto ukletje, ki je
zadelo zgubljeno nedolžnost, kadar je mogla
iz sv. raja bežati; ukletje namreč: „ternje
in osat ti bo zemlja rodila!“ K sreči pa je i
že takrat usmiljeni Bog prerokovaje na¬
znanil, da bo žena kači glavo sterla, in i’
potem takem ne le nedolžnost ima upanje
k zveličanju, ampak tudi zagrešenost s sol¬
zami pokore lepo in čisto omita. O Bog,

5

kako si ti vender dobrotljiv in usmiljen!
Tedaj imamo dve poti v nebesa, namreč
pot nedolžnosti in pot pokore.  Le
samo pervo dajmo danes malo in kratko
premisliti, namreč nedolžnost.

Na Angleškem je bila leta 1453 vojska
med belo in rudečo vertnico ali gošavko.
Kako je bilo to? Pod vlado Henrika VI
je bil namreč neki mlajši Edvarda III,
angleškega kralja, vojvoda iz Jorka, ki je
imel še bližnjiši pravico do kraljevskega
sedeža kakor pa kralj sam; torej se je s
kraljem za kraljevi prestol vojskoval. Voj¬
voda iz Jorka je imel v znamnju (gerbu)
belo gošavko, Henrik VI, iz rodovine lan-
kasterske, pa rudečo vertnico. Po teh raz¬
nobarvnih gošavkah ali vertnicah se je ta
prepir in kavs imenoval: vojska med belo
in rudečo rožo. Ktera bo neki zmagala?

Bitva pri Bosvortu 1485je skončala
strašno vojsko: obnemagala  je bila bela
roža. Škoda, škoda za njo! —

Na duhovnem bojišu divja in razsaja
enaka vojska, ker bela roža nedolž¬
nost  se mora vedno vojskovati s požele¬
njem mesa in z vročo kervjo, ali z rudečo
rožo. Rudeča roža s svojo počutljivo žer¬
javico, s škerlatom svojih lic, s terni svoje
mičnosti in vabljivosti se neprenehoma zo-

6

per čistost upira in le prevečkrat potepta
in pokoplje belo rožo nedolžnosti, da se
sto- in stokrat Bogu usmili! O da bi pač
angeli tega ne dopustili! — Torej je res¬
nica in ostane resnica, da vojska za ne¬
dolžnost je naj daljši in naj težji vojska.
Skušnjave zoper sveto čistost dostikrat člo¬
veka skoraj v obup ženejo, kar vidimo
nad sv. Frančiškom Salezijem, ki je mučen
od teb skušnjav zbolel, se hujšal in se je
že bližal smerti. Kako potrebna je torej
s er č na vojska, da bi se tako predragi
zaklad nedolžnosti ne zapravil! Ali nimamo
nič pomočkov v tej prehudi vojski?

Imamo kaj močno in imenitno pomoč¬
nico. Sneženo-bela lilija, neomadežana De¬
vica Marija, ki jo sv. Atanazij belo rožo
imenuje, ta je naša pomoč.  In pa kako
močna, imenitna in serčno ljubeznjiva po¬
moč!

Pisavec Plinij naznanuje, da blizo Kro-
tona se je bila svoje dni naključila ta
posebnost, da v neki čisto nerodovitni, le
z osatom in plevelom obrašeni pušavi se
je kar precej razcvetel bel gošavski ali
vertnični germ. Kar je tamkej natora pre¬
čudno obrodila, to so 1.1854 od Duha Bož¬
jega vladani sv. Oče v Rimu Pij IX v pri¬
čujoči solzni dolini dopolnili, ko so Marijno

7

neomadežano spočetje za versko resnico
razglasili, ali je to morebiti brez pomena?
Ali ni v nobeni zvezi s sedanjim rodom
na zemlji? Le samo slepi bi mogel kaj
tacega tajiti. Ob liudih časih Bog po svoji
dobroti ljudem tudi močne pomočke daje
za ohranjenje nedolžnosti in sploh čednosti.
Ravno naše dni, ko se mesenost tako silno
razširja in ko pregreha mesa in poželenja
kakor ternje in kokalj razbuhtivo rasejo
in se nezmerno množijo, so rimski papež
neomadežano spočetje povzdignili v versko
resnico, ter so grešnemu človeštvu tisto
nežno belo rožo Marijo v svitlobi njenega
neomadežanega  spočetja pred oči po¬
stavili.

O nedolžnost! češenje do neomadeža¬
nega spočetja je prav posebno tvoje  opra¬
vilo, ker to češenje ima opraviti z lilijato-
belo nedolžnostjo, z njenim ohranjenjem,
olepševanjem, z njenimi srečnimi nasledki
in prelepim sadom. Kdor na to p er v o
skrivnost presv. Marije Device le pobožno
misli, že nekako posebno lepo dišilo či¬
stosti v se sprejema. V tej skrivnosti Cer¬
kev na to meri, da naj človek greh studi,
posvetnost zaničuje, poželjivost sovraži,
Boga ljubi in samega sebe posvečuje. Zato
je pa lahko zapopasti, da nobeno Marijno

8

počeševanje ali opravilo Božji Materi ni
tako ljubo in dopadljivo, kakor ravno to.
To pa zavoljo nas in zavoljo Nje. Sej s
tem češenjem je naš namen: kerstno ne¬
dolžnost obvarovati, svojo dušo in telo vsa-
cega oskrunjenja braniti in se z vso silo
za tisto čednost poganjati, ki je Bogu naj¬
ljubši,  nas pa Njegovi neomadežani Ma¬
teri naj bolj podobne  dela. Ravno to pa
je najpriserčniši vošilo Marije Device.

Marija tudi nikoli pozabiti ne more,
koliko hvalo je Bogu za to dolžna, da ji
je pred vsemi drugimi ljudmi dodelil pred¬
nost in milost neomadežanega spočetja, s
kterim vred je tudi sprejela vse bogastva
in darove nepopisljivo imenitne cene. Torej
Marija želi, da naj tudi mi svojo hvalo z
njeno sklepamo, ter Boga prešlavljamo in
hvalimo za milost, ktere velikost in lepoto
pač dobro pozna ona. Od tod izhaja vsih
časov prav posebno goreče prestavljanje in
češenje te skrivnosti neomadežanega spo¬
četja. In to češenje je veljalo za gotovi
pomoček, si pridobiti dopadajenje Marije
Device, kakor tudi čezobilno mero milost
in dobrot, ki je ona njih Jiranivka in de-
livka po Božji milosti. Še prav posebno
pomaga pa ta pomoček, si nedolžnost in
Čistost  ohraniti. Sv. Frančišk Salez., sv. Te-

9

režija, sv. Alfons Lig., sv. Anzelm, blaženi
Alfons Rodrigec, zveličani Janez Avila in
premnogi drugi svetniki so govorili le samo
iz skušnje, kadar terdijo, da češenje do
skrivnosti neomadežanega spočetja je naj
varniši in naj boljši pomoček, da človek za-
more nedolžnost ohraniti in po tej poti v
nebesa priti, kamor je prišla Kraljica vsih
Devic, ktero Pij IX imenuje „naj ljubez-
njivši paradiž nedolžnosti!“

Trojno vprašanje.

1. Ali sem čistega  serca in si priza¬
devam skerbno tudi grehov v mislih  se
varovati? — 2. Ali se varujem skerbno
priložnosti greha? — 3. Ali sem dosihmal
kterikrat prav natanko in resno prevdaril,
kako velike cene je nedolžnost in čistost
serca ?

Sklep.

Zanaprej hočem vsako nečistost i z
serca studiti  in s pomočjo Božjo iz
ljubezni do Jezusa in Marije brezma¬
dežno  živeti.

10

Molitvica.

0 vsa lepa prijatiica Božja, Marija
vselej Devica, ki ni madeža v tebi!
iz serca se veselimo tvoje le¬
pote  in resnično želimo, da bi vsi
ljudje imenitnost in visokost te čednosti
spoznali in trojnoedinega Boga za njo.
hvalili. O sprosi nam milost pri Bogu,
da bomo vse madeže, s kterimi smo
nespremišljeno ali pa hudovoljno svojo
dušo oskrunili, s solzami resničnega
kesanja omili in tebi v čistosti serca
čezdalje bolj enaki prihajali. Amen.

v

Šmarnica.

Opravite trikrat do jutrišnjih šmarnic
znani z odpustiki sklenjeni zdihljej: „0
Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas,
ki k tebi pribežimo!“

osxso

11

Marija tolažilo spokornikov.

Keka prav ljubeznjiva prilika pravi: Ka¬
dar je bil božji Zveličar od smerti vstal in
je bil spremenjen, je pozdravil in blago¬
slovil svoje nebo in svojo zemljo. Njegov
pogled se je obernil pa tudi na ternjevo
krono,  ki je ležala na zemlji. Oti b ritk a
tovaršica mojega terpljenja, je
djal Zveličar,  zdaj pa le zopet zeleni,
cveti in poganjaj! In zadel se je krone s
svojim čudežnim perstom, terni  pa  kar
neutegoma mezijo, perje poganjajo in cvet
se prikaže izmed bersta. Ko pa ta cvetica
ugleda rane,  ki jih je Jezus na svojem
telesu ohranil, zdajci obledi, omahne, v
brezbarvini lepoti kine s svojo glavico.
Zakaj?  Spomnila se je sirotica, da je k
Kristusovemu terpljenju  pripomogla. O
kako je zdaj žalovala in prežalovala za¬
voljo svoje velike nesreče! Gospod  pa  se
je usmiljeno na njo ozerl in rekel je : Od-

12

pušeno ti je vse tvoje zadolženje; vender
pa ti bom pustil za vselej  tvoje milo
obledenje! Da ti škerlatna rudečica ne bo
očitala terpljenja, ki si ga meni napravila,
se pa razcveti vsako spomlad kakor lučni
žark in bodi čista, neomadežana podoba
pokore,  bodi bela  vertna roža (bela
gartroža)!

O prelepa  prilika, za koliko sto in
sto duš je v tebi  presladko tolažilo! V
tej priliki je globok pomen, da tudi p o-
k o r a je pot k Jezusovemu sercu, pot k mi¬
losti, pot v nebesa. O Jezus, kako si ti
usmiljen, kako si ti dobrotljiv! Ako tudi
je nedolžnost zgubljena za vselej, se ven¬
der ta zgubljena nedolžnost zamore še raz-
cvesti v belo vertnico ali rožo gošavko. To
se zgodi  s solzami pravega skesanja v
skrivnosti svete pokore po usmiljenju Go¬
spodovem. To jasno vidimo nad Magda¬
leno,  torej se tudi bele vertne rože ime¬
nujejo „magdalenske rože“ ali „magda-
lenke“. Djal je Bog in Zveličar, da noče
grešniku smerti, temuč da se spreoberne
in živi; da ni prišel ugasovat tlečega stenja
in lomit nalomljenega tersta: ne pogubljat,
ampak vse zveličat; pisal je sodbo prešest-
nici v pesek,  da bi se lahko zamogla. zo¬
pet zbrisati;  on je skesano Magdaleno

13

tako dobrotno sprejel, kakor ljubljenca
učenca Janeza, in tako preserčno kakor njega
jo zročU v varstvo svoje preljubljene Ma¬
tere. Jezus na križu je vidil, kako jo serce
boli, ker je k njegovemu terpljenju z grehi
pripomogla; dotaknil se je je z roko svoje
milosti, solze najbritkejšega kesanja so
jo oblile, kakor aposteljna Petra, in ta
grenka voda je očiševala  njeno
dušo, obledila  pa je škerlatno rudečino
posvetne ljubezni, ter jo spremenila v sne-
žno-belo obleko resnične pokore.

Neomadežana Devica je sprejela veliko
grešnico v svoje preusmiljeno serce, in v
rodovitni zemlji tega serca, ki je toliko
časa ležala neobdelana, je sadila cvetlice,
ki so svoje cvetne kronice nebesom odpi¬
rale. Ti dve duši ste bile od tistega
časa  kakor z demantovimi verigami zve¬
zani, ko ste pod križem stale, in te
vezi  je le smert sama zamogla razločiti.
Marija se ni več ločila od Magdalene, in
Magdalena je zapustila svojo domovino, ka¬
kor nekdaj Ruta svojo domačijo in svoje
ljudstvo, in šla je z Marijo čez morje v
mesto Efez. — O koliko tolažilo je to za
tiste, ki po zgubljeni nedolžnosti hodijo
po poti pokore!  Usmiljeni Jezus jih z
ljubeznijo sprejme, Marija — pribežališe

14

grešnikov — jili ne zaverže. Kdor koli po
sv. pokori ostane  v spokornih mislih,
svoje poprejšnje življenje grenko objo¬
kuje, on bo skusil nad seboj  besedo
Gospodovo: Blagor žalostnim, ker potola¬
ženi bodo, potolaženi in odžaljeni t a m k e j,
kjer ni več žalovanja in ne bolečine; —
tam,  kjer nam bo vsaka solza z oči zbri¬
sana, to je. v svetih nebesih! —

Pokora je tedaj pot v nebesa. O ti
srečna pokora, o ti zavidovanja vredna po¬
kora! Zdaj pa, ljubi kristjanje, bote vpra¬
šali v skerbljivosti: kdo poskerbi za to
kesanje in serčno bolečino,  kdo
napravlja tega spokornega duha,  kdo
pridobi'g n a d o, da bi na potu pokore ne
opešali? To je tista Mati, v ktere
naročji je Magdalena ostala spo¬
korni ca do smer ti, —Marija  je, be¬
sednica. pribežališe, hramba vsih grešni¬
kov ! Marija, ki se je sama tolikanj jokala,
ne zavoljo svojih grehov, ker jih ni imela
in ne storila, ampak zavoljo grehov sveta;
ona je tista, ki oslajšuje  solze tvojega
kesanja, bolečine tvojega potertja meči, in
ti sprosi od Boga tistega  spokornega
duha, tiste  spokorne misli, ki so po be¬
sedah sv. Avguština zanesljivo zna-

15

menje opravičenja, po izreku sv. Janeza
Zlatousta pa ravna pot v nebesa.

Zdaj tedaj spokorne duše, le na noge!
Ve, ki imate želje po poti pokore v nebesa
priti, ker po poti nedolžnosti več tje gori
ne morete; obernite se do Marije,  pro¬
site jo, kličite k nji in zdihujte, naj vam
pri Bogu pridobi pravo spoznanje zadol-
ženja, pravo obžalovanje, dar solz, duha
pokore, odkritosrčno spoved, stanovitnost
in nekadaj večno zveličanje. Tudi Marjeta
Kortonska je po Mariji dosegla nebesa na
poti pokore. Devet let je pregrešno živela,
dokler je ni čudna dogodba zmodrila. Njeno
skesanje je bilo zdaj tako globoko in njene
spokorne solze tako resnične, da je Go¬
spodu dopadlo njeno serce storiti stano¬
vanje sv. Duha, ktero je bilo poprej sedež
nar bolj sramotnih pregreh; in sv. Duh
jo je peljal k naj višji popolnamosti.
Brez števila krati jo je preblažena Devica
tolažila v njenih dvomih, poterjevala v po¬
kori in ji zagotavljala, da je v milosti
pri njenem božjem Sinu. Jezus Kristus
sam,  kakor se bere, je velikrat z njo go¬
voril in ji naznanoval, da ji je odpustil vse
njene grehe. O kako čez vse tolaživo za
psokorne in stanovitne duše je, kar ji je
neki dan Zveličar obljubil! Bekel ji je

16

namreč, da jo bo postavil na tisti kraj,
kteri je odločen za svete device, ktere po¬
vsod spremljajo neomadežano Jagnje. Temu
se je svetnica čez mero čudila in djala je:
Kako je to mogoče, o Gospod! ker sem
zgubila belo rožo nedolžnosti? Gospod pa
ji je odgovoril: Jest sem tvoj Bog in rečem
ti, tvoje neprenehljive solze in ostra ne-
prejenljiva pokora so madeže tvojih grehov
omile, in zvenjena roža nedolžnosti se je
zazcvetla v belo rožo pokore. — Marjeta
je umerla čez tri in dvajset let ostrega in
pokorilnega življenja 22. sveč. 1297, —
umerla smerti, ki je bila draga pred Bož¬
jim obličjem.

Trojno vprašanje.

1. Med kterimise jest znajdem: med
nedolžnimi, spokorniki, ali med grešniki? ! |
— 2. Oe sem med grešniki, ali se priprav¬
ljam resnobno k pokori ter k spovedi brez
odlašanja? — 3. Če jo prederzno odkla-
dam, ali ne bom morebiti v grehu umeri? ,

Sklep.

Ker je pokora tolikanj lepa, Bogu do¬
padljiva in meni zveličavna roža, se ji bom

17

podvergel še te dni, da je za vselej ne
zamudim; in nocoj bom začel izpraševati
vest za dobro spoved.

Molitvica.

O presveta Devica Marija! ki si
nam od neskončno usmiljenega Boga
za pribežališe ubogih grešnikov dana,
oberni v pričujočo množico svoje mi¬
lostne oči in sprosi resnično pokoro
brez odloga vsim tistim, kteri v hu¬
dih grehih zdihujejo. Amen.

Šmarnica,

Kadar slišiš uro biti, moli češenama-
rijo, ali pa saj z d ih ni k Mariji za spre-
obernjenje tistega  grešnika, kije  s teboj
v naj bližnjiši zavezi.

o

Ud

Šmarnice.

18

Tretji dan.

Marija naša luč.

iSvet je bil v duhovni temi, dokler ni na
svet prišel Jezus Kristus,  kteri je luč,
ki razsveti vsacega človeka, kakor piše sv.
Janez evangelist. Marija, njegova Mati, pa
nam je to luč prinesla  in se torej po
pravici imenuje svitlobonosnica.  Za¬
voljo tega pravi sv. Atanazij, da ona v nas
in okrog nas vse svetlo dela, in sv. Ber¬
nard meni, da brez Marije bi bil svet tako
temen, kakor noč; mi pa smemo Marijo
pozdravljati za našo luč. V čem je Marija
naša luč? Za danes premislimo, kako nam
je Marija luč v veri.

Ko nas je sv. kerst omival in nam
nar veči vsih milost pripravljal, nam je
luč gorela, ki pomeni vero.  Kerstna go¬
reča sveča tedaj je znamnje vere,  ker
vera človeka znotraj razsvetli kakor luč.
Takrat nismo bili zmožni umeti, kolika je
ta sreča, to smo zvedili še le poznejši leta;
iz keršanskega nauka še le smo se naučili

19

in prepričali, da vera je biser, za kterega
mora človek pripravljen biti vse darovati,
vse terpeti, vsega iznebiti se. Zdaj vsi
vemo, da brez luči sv. vere ne moremo biti
zveličani, in da na spolnovanji in ohra-
njenji naše sv. vere je zastavljena naša
sreča, Zato nas pa tudi samo po sebi
žene,  da se bližajmo Nji, ktero sveti Me-
todij imenuje luč vernikov.  Zakaj ta
luč stori, da se vera vterjuje in po¬
življa.

Med dobrotami, ktere se dandanašnji
mnogim zgube, je posebno vera. če človek
ne Krade in ne prešeštva, kadar ga drug
človek vidi, ali mislite, da bi kaj tacega
počenjal, ko bi imel živo vero, da ga tro-
jedini Bog vidi? Če človek ne preklinja,
kadar ga njegov vikši sliši, kterega se boji,
ali mislite, da bi klel, ko bi imel živo vero,
da ga Bog sliši in da bo mogel prav od
vsake besede odgovor dati? Poterjenja
v veri potrebujemo, in Marija nam je v
veri zgled  in  pomoč.

Kadar se veliki teden v cerkvi pojo
molitve, se zverstoma vse sveče ugase, le
ena sama ostane še prižgana; le-ta, kakor
pravi sv. Alfons, je znamnje, da Marija
nikoli ni v veri omahovala. Cerkev na Ma¬
rijo obrača besede modrega Siraha (24,24):

2  *

20

„Jest sem mati spoznanja 11 , namreč spo¬
znanja razodete vere, kakor pravi Rihard
Šentviktorski. Sv. Bernard torej govori od
nje, da je bila perva  med stvarmi, ki je
imela jasno spoznanje  zastran vsih po¬
sebnih okolišin našega odrešenja, in da je
bila posoda vsih skrivnost Božjih. Ta vera
je bila v nji tako močna,  da ni le sama
naj terdnejše verovala, temuč je tudi
druge  v veri poterjevala. Nele, daje
stanovitna stala  pod križem in ni omed¬
lela. kakor bi omedlele druge matere v
tacih okolišinah, temuč, kakor stare izro¬
čila pripovedujejo, so se po smerti Kristu¬
sovi tudi boječi a p o s t e 1 j n i krog Marije
zbrali pod križem, in ona jih je tolažila in
v veri poterjevala, da niso omahovali in
odpadli. Prav posebno je Marijo ljubil in
častil sv. Peter  in tudi Marija je bila
njemu prav posebna varhinja. Svetniki, in
med temi  zveličana Marija Agreda, pri¬
povedujejo,  da seje bil ta apostelj na
Marijno priprošnjo  tako hitro vzdig¬
nil s svojega nesrečnega padca, v kterega
je bilo njega pogreznilo trikratno zatajenje,
ter je zadobil odpušenje. Marija ga je po¬
sebno zato ljubila, ker je bil odmenjen od
Sinu Božjega za podlago in skalo sv.
Cerkve. Spremljala ga je po njegovih apo-

21

stoljskih potili, ga podpirala z molitvami.
Ob koncu svojega življenja, piše sv. Alfous
Ligvorjan, je posebno sv. Petru, kakor po¬
glavarju sv. Cerkve in namestniku njenega
Sina na zemlji, zapovedovala, da naj vero
razširja, in obljubila mu je, da mu bo tudi,
kadar ona v nebesa pride, še tam prav
posebno k temu pripomogla.

Marija je zares velika  pomočnica za
močno in živo vero.  Takrat, ko je ve¬
liko saboto Jezusovo telo ležalo v grobu,
je bila vera sv. Cerkve pribežala v Mari¬
jino preš v. Serce;  ko so jeli celo
učenci Jezusovi dvomiti, ona sama  ni
omahovala, ni dvomila. Svitlo in jasno je
gorela luč sv. vere v njenem maternem
sercu, in to utegne tudi vzrok biti, da se
zdaj še ob sabotab prižiga svetilnica pred
njenimi podobami. Ravno za to nepremak¬
ljivo zvestobo pa jo je Bog kej častitljivo
poplačal. Dodelil ji je mil ost poterjevati
vero v vesoljni  Cerkvi in posamezno
v sercu vsacega kristjana. S sv. Bonaven¬
turam vred jih je tavžente in tavžente sku¬
silo, da kaka molitev do Marije,  ali
spomin na njen imenitni zgled vero  pre¬
čudno poterdi in poživi. Marija je zares
naša luč.

Ali ste pa že kterikrat natanko pre-

22

vdarili, kaj je živa vera? Živa vera je to,
kar je živa ali jasna luč. Domača vganka
pravi: „Pri nas imamo deklico, ktera v
Iliri o pride in na enkrat skoz vse okna po¬
gleda, — kaj je to? To je luč, kaj ne?
Začne se mračiti, zmiraj bolj se temni, ne
da se več ne brati, ne pisati, ne kaj ten¬
kega delati; vse utihne, vse mora poči¬
vati; . . . kar neutegoma se prinese luč,
ki skoz vse okna, pa tudi po vsem stano¬
vanji posije in pogleda, in glejte! vse se
zopet giblje, vse oživi, vse se k delu sprav¬
lja. Ali vidite, koliko moč ima luč! . . Ta
luč za duhovni  svet je naša vera.  Ka¬
dar jo „deklica“ Marija  prinese „v našo
hišo 1 -, v naše serce: kar precej skoz vse
okna pogleda, v vsili zunanjih delih se za¬
čne kazati. Torej prav in lepo pravi sv.
Pavlin, da vera je netilo in živež vsih do¬
brih djanj. S tem pa ob enem oznanuje,
da vera sama ne more človeka zveličati,
da mora biti v ljubezni delavna,  da
vera mora živa biti. O lepa luč — živa
vera, kako častitljivo ti svetiš v človeku,
kako močno  je tvoje sijanje! Skoz vse
okna, skoz vse počutke siješ, vse greha
varuješ, vse posvečuješ. Ti svetiš iz čistih
oči kakor milo solnce; ti se snuješ iz ne-
omadežauih ust kakor svitli biserji; ti

23

ušesa, roke in noge po jasni svitlobi Bož¬
jih zapoved vodiš! Ta prelepa luč sveti
vsakemu, ki ima dobrega duha, da z ve¬
seljem verske resnice premišljuje, da v
spoznanji dojema in raste; vabi  ga, da
doma, pri sv. maši, pred in po sv. Obha¬
jilu pogosto obuduje djanje vere; sili  ga,
da dvome v veri zatira in se nevarnih
vertanj v verskih resnicah o giblje; n a v d u-
šuje  ga,  da Boga priserčno in velikrat
hvali zato, ker je pri sv. kerstu sv. vero
prejel in bil postavljen med otroke Božje;
navdaja mu želje za razširjanje sv. vere
moliti, delati,  in močno koperneti
po tem,  da bi bil skorej en sam hlev in
en Pastir.

O Marija, naša luč! kadar se ti pri¬
kažeš, kako sviti  o gori luč sv. vere v
stanovanji našega serca; kadar ti prisiješ,
kako se vname  luč sv.vere po mestih in
deželah! Kraljestva in deržave,  ki
so se v tvojo luč podale, so pred vsemi
drugimi častitljivo svetile, jasna luč tvo¬
jega preimcnitnega zgleda je njih vero
močno delala,  tvoja mogočna prošnja
je s čednostmi zališala njih djanje. Pro¬
simo,  o Marija! tudi nam bodi in ostani
svitla luč, tudi v smerlnem mraku se nam
nikar ne umakni!

24

Tri vprašanja.

1. Ali imam jest živo, ali mertvo
vero. — 2. Kadar slišim zoper vero govo¬
riti, ali se za njo potegnem ? — 3. Ali,
obudujem vero, upanje in ljubezen pred in
po sv. Obhajilu?

Sklep.

Odsihmal hočem keršanski nauk bolj
poslušati in pa večkrat katekizem v roko
vzeti, da se v veri bolj vterdim.

Molitvcia.

0Marija, naša luč! ker ti nas vse
ljubiš in želiš, da bi se vsi zveličali:
prosimo te preserčno, dosezi nam od
Boga moč in milost, da bo naša vera
vselej pred ljudmi tudi v djanji sve¬
tila, ter vsi, ki vidijo naše dobre dela
iz vere, hvalijo Očeta, ki je v nebe¬
sih. Amen.

25

Šmarnica,

Priporočite trikrat do jutri s „češeno-
maiijo“ Mariji Devici vse tiste nesrečne
vse naše dežele, kteri slabo  vero imajo,
posebno take, ki so zarad tega naj bližej
pogubljenja.


Marija naša Zgodnja danica.

IŠLdo izmed nas ne pozna zgodnje danice?
Kako se serce zaveseli, kadar jo zagleda
zvečer ali pa zjutraj, naj lepši med vsemi
zvezdami, na nebu! Ta zvezda je namreč
med vsemi zvezdami (nepremičnicami ali
planeti) nar bolj svetla in tako prijazno
miglja, tako milo na nas gleda, da se mora
tudi nar bolj otožna duša razvedriti, kadar

2(j

jo vidi in premišljuje. Serca tatov in raz¬
bojnikov, pa tudi divjaških ponočnjakov in
grešnikov v nočnem mraku, bi se mogle
omečiti in ukrotiti, ako bi oči vpirali,
v zgodnjo danico, ki na nebu tako milo,
miglja.

Ni torej čuda, da se s to prelepo
zvezdo Marija Devica primerja, da se tudi
ona v litanijah Zgodnja  da  ni  c a ime¬
nuje. Kako lepo se ji pa tudi to ime
poda! Danica je skoraj naj bližej solnca
(med vsemi planeti) ; kakor drugo solnce
danica dan privablja, pod solncem hodi in
se nikoli od njega ne odmakne. Ali ni
tudi danica Marija enako nar bližej Boga,
svojega solnca? „Ti si moja Zgodnja čla¬
nica, na ktero upam“, kliče torej navdih¬
njen sv. Tomaž Vilanovljan. Zakaj? Iver
kadar se ti prikažeš in v sercu posiješ, ni
več deleč dan, dan veselja, ljubezni, mi¬
losti Božje, ti si moja Zgodnja da¬
nica,  na ktero upam. Zakaj? Ker kakor
je zgodnja danica zmiraj pri solncu, tako
je tudi Marija naj priserčniše zedinjena s
solncem pravice Jezusom Kristusom,
nikoli ni od njega ločena. Ravno to pa je
tudi močen, nepretresljiv vzrok našega za¬
upanja v Marijo.

O upanje! kako potrebna je nam ta

27

čednost! O upanje, kako potrebna nam je
vodnica k ti čednosti,  ktera je Ma¬
rija. — Zakaj  se z velikim zatajevanjem
hudega varujemo?  Zato, ker imamo
upanje, da bomo za tako zatajevanje sto-
1  terno plačilo dosegli. Zakaj  s tolikim
premagovanjem čednosti s k a z u j e m o
in dobre dela opravljamo?  Zato, ker
imamo upanje, da tako premagovanje nam
bo silno bogat in neizrečeno prijeten sad
rodilo. Kako rad bi se ti večkrat /maše¬
val, kadar si britko razžaljen; zakaj to
opustiš?  Zato, ker imaš upanje, da za
tako zatajevanje te čaka' obilno plačilo v
nebesih. Ali ni tedaj upanje  nebeška
zvezda, in Marija, ali ni ona naša nezmer¬
no velika dobrotnica, ker je mati na¬
šega upanja?

Zares po pravici se Marija mati upa¬
nja imenuje, zakaj kakor je ni bilo in
je ni vere,  da bi bila njeni  veri enaka,
tako tudi nima noben človek upanja,
ktero  bi se moglo z njenim  upanjem
primerjati. Imela je naj vikši spoznanje
od zvestobe  Božje in torej  ter  d no
zastavo upanja,  in njeno serce ni bilo v
nobeno posvetno  reč zadergnjeno,
zato se je brez  kacega prideržka po¬
vzdigovalo k upanju nar boljših nadzemelj-

28

skih dobrot. Enako  upanje budi Marija j
tudi v sercu svojih otrok na zemlji, sej gl
ona je mati sladkega upanja.

Ni prav deleč ocl Jeruzalema homec, g
na kterem je tista žena klicala Zveličarju:
„Blagor telesu, ktero te je nosilo!“
Pravijo, da ta homec zeleni po zimi kakor n
po leti, njegova trata ni nikoli smetna, ker (
ves prah, ki ga veter nanese, zdajci spet e
zbeži. To je pač lepa  podoba zaupanja ? k
Marijo D. Kakor homec, na kterem je bila
Marija blagrovana, vedno zeleni; tako Maj j-,
rija vsak čas — v zimi terpljenja kakor j,
po leti veselja — na nas milo gleda in de- ^
tinsko zaupanje v nas budi. Njeno materno s
serce ne more terpeti, da bi v našem sercu c
ostal prah dvoma in maloserčnosti do nje- v
ne pomoči, ki jo vedno nam deli. Z ]
enako  ljubeznijo je to serce vselej  pri- ?
pravljeno nam pomagati, in tako se zanes- j
Ijivo upanje do njene pomoči v nas vedno
vterjuje.

Pravijo, da zgodnja danica skazuje ne¬
izrečeno dobrotno  moč  do naše zemlje,
da tudi napravlja p rij etn o vreme,  ko
pa druge ozvezdja naredijo veliko mer-
zloto  ali pa veliko vročino. O kako lju- j
beznjivo tolaži tudi Marija  merzloto in .
vročino v človeških sercih, merzle vnema

fcsr- C

29

k čednosti, v vročili gasi hude nagnjenja.
Ta merzlota in vročina je res tolika,  da
se pač ni čuditi besedam večne resnice:
„Veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih!“
Kako se bomo rešili  na tem nevar¬
nem morji? Sv. Bonaventura vpraša: „S
ktero pomočjo morejo barke med tolikimi
nevarnostmi v doželeno zavetje varno priti ?“
Odgovori pa: „Gotovo z dvojno, namreč z
enim lesom in z eno zvezdo,  z močjo
križa in s krepostjo luči, ki nam jo je
prinesla Marija, zgodnja danica.“ Kličimo
tedaj po zgledu sv. Alfonsa, preljubi krist¬
jani, z doline solza: Moja Kraljica, pri
tvojih nogah hočem stanovati, ker na te
sem postavil svoje upanje. Povzdignimo
oko k tisti ljubeznjivi Zgodnji danici, ktera
užaljeni duši naznanja tolažilni dan. V terp-
Ijenji in težavah, v stiskah in skušnjavah
glejmo gori v našo zvezdo danico, kličimo
Marijo!

o Tri vprašanja,

*#

[. 1. Ali kterikrat pomislim, da je tudi

a  keršansko upanje k zveličanju potrebno?
a  2. Ali ne godernjam nezaupno, če mi

30

delo po sreči ne gre, ali če se mi kaka
nesreča prigodi? — 3. Ker se upanje z
molitvijo razodeva, ali opravljam vestno
svoje molitve, ob jedi, zjutraj, zvečer, opol¬
dan itd.?

Sklep.

Odsihmal si hočem prizadevati, pri
vsih svojih delih bolj  zaupati na Božji
blagoslov, kakor pa na svoj lastni  um
in trud.

Molitvica.

0 preljubeznjiva naša Zgodnja da-
nica, Devica Marija! dosezi nam mi¬
lost in pomoč pri Bogu, da v vsili
brhkostih življenja terdno zaupanje
ohranimo, nadloge v svoje zveliča-
nj  e obračamo, in v tvojem milem si¬
janji napoti čednosti  do smerti
stanovitni ostanemo. Amen.

Šmarnica.

Molite enkrat do jutrišnjih šmarnic če-
šenamarijo s pristavkom: „Zgodnja danica,

31

Marija Devica, za nas Boga prosi!“ To
naj bo za tiste, ki so v kacih britkostih
in jim upanja primanjkuje.

Marija naše solne e.

Karija je „izvoljena kakor solnce.“ Kadar
to solnce izhaja, otemnijo vse druge zvezde ;
ona je perva na nebu svetnikov, kakor je
solnce perva zvezda na nebesu. — Kdo pa
j° je za tako solnce naredil? To je storil
Gospod. V skrivnem razodenji je vidil sv.
Janez ženo,  ktera je bila s solncem opa¬
sana. Ta žena je ravno Marija, ki jo je
njen Bog opasal s solncem, ozaljšal z vso

32

solnčno lepoto in svetlostjo, z vsimi solnč-
nimi lastnostmi in močmi. Razodevajo se
pa posebno tri solnčue lastnosti Marije
Matere do ljudi: solnce sveti, greje  in
vse na zemlji zori;  enako naše solnce
Marija nasrazsvetluje, greje in zori.
Te djanja se pa zlasti skazujejo, kadar
Marija reveža grešnika  prav prijazno
in usmiljeno, tako rekoč, za roko prime in
ga nazaj pelje k Bogu, kterega je bil
grešnik nesrečno zapustil.

1. Perva solnčna lastnost je svitloba.
Gosta tema je po zemlji, delj bi človek
segel kakor pa vidi po noči, kadar ne
sveti ne mesec in ne zvezde.  Kadar
se pa solnce  vzdiguje iz morja, kakor
velika žareča krogla, kadar njegovi pervi
žarki verhove zemlje rudeče kakor s cve-
tečimi rožami, in jib kakor z rumenim zla¬
tom obsijejo: takrat  noč beži, takrat se
zgublja vsa mračnost, megle se razkade in
vse na okrog je svitlo in bistro. — Tema,
strašna tema je tudi v sercu grešnika;
mračne misli ga obhajajo; rad bi se vese¬
lil, pa mu ne gre od serca; rad bi se v
tovaršiji vedril, pa zmiraj ga nekaj na duši j
teži . . Ko si le ne more pomagati, začne j
zdihovati: O Marija, pomagaj mi! O Ma- i
rija, reši me iz tč teme! — Ždihovanje ni j

33

zastonj; zakaj v duši grešnikovi se začenja
daniti. Že to je milost Božja, da človek v
grelni miru nima, da se v bolnem stanu
dobro ne čuti, da spoznava,  da je ne¬
srečen, da je globoko padel. Prihaja pa
vse zlagoma svitlejše, —■ temne strasti,
mračne poželenja, Černe razvade, slepila
greha se mu zmiraj bolj pristudujejo, upanje
v Božjo milost se mu budi, iz cele duše
se kesa zavoljo vsega, kar je hudega sto¬
ril, in kar neutegoma mu posije misel
kakor svitlo solnce: „Vstal bom in se
vernil  k svojemu Očetu!“ — Kdo, vpra¬
šam, kdo mu je pregnal morivni mrak
in černo noč?  Ti, o nebeško solnce! Ti,
o Marija, z žarki  svoje dobrotljivosti
in usmiljenja; zakaj tvoja molitev razsvetli
noč, kliče sv. Bernard,  in tvoja moč
prežene temo. Solnčno sijanje Marijne
prošnje je grešniku posvetilo na pot, po
;  kteri bo svojega Očeta zopet našel,
i t  2. Druga solnčna lastnost je, da greje.
; Noč je veči del hladna,  ali celo mer-
• zla,  posebno proti jutru. — Ta mraz  pa
i  zgine, kadar se prikaže rumeno, gorko
i solnce, gorkota prihaja čezdalje veči in na-
3 rase poslednjič do vročine. — Merzlo,
- merzlo je tudi v sercu grešnikovem,
i in pa toliko merzlejši, kolikor globokeje v
Šmarnice.* 3

34

greh se je pogreznil. Pri marsikterem sinu
se naredi prav kakor merzel led okrog
serca, da ves oterpne in več ne čuti. Mati
ga lepo prosi: ne pomaga nič! Oče nad
njim vpije: je zastonj! Sestra  nad njim
godernja: je še hujše! Spovednik  mu>
njegov nevarni stan popisuje: ne opravi
nič! — Pač velika je res nesreča, kadar
do tega pride. Ali ni nikjer več pomoči?
Pač težko za tacega, ki sam za-se in za
svojo srečo in nesrečo nič več ne mara. —
Vender  se pa dostikrat le še pomoč
najde. Oh! Po cele ure prekleči užaljena
mati  razuzdane hčere ali zgubljenega sina
pred altarjem Marije Device, ki je pribe¬
žališč grešnikov,  in prosi za po¬
moč.  — In glejte! — Marija, gorko solnce
usmiljenja, je zmožna pomagati, to solnce
je dosti močno, ter zamore tudi nar bolj
merzlo serce ogreti in stopiti. Oživi  mu
spomin, kako lepo  je bilo v nedolžnem
stanu, ko je bil on dober otrok,  Bog
njemu dober Oče; obudi  mu spomin po
boljšem življenju; razžge  mu poslednjo
iskrico  ljubezni Božje, ki ni še čisto
vgasnila v njegovem sercu, da se naredi
plamen  iz nje; in kakor se rosne kap¬
ljice o solnčnem izhodu tresejo in leske-
čejo, tako solnčna gorkota materne Ma-

35

rij ne ljubezni stopi merzlo grešnikovo
serce, da kopni v solzah naj bolj resnič¬
nega in prebritkega kesanja. Ponavlja
se, kar je pisano: „Šel je ven in se je
milo jokal. 11

3. Tretjo lastnost ima solnce to, da
dodeluje  rast, daje tek in vsakteri sad
dozoruje. Kaj pa je ta rast v duhov¬
nem  pomenu? Ta rast jevterjenje volje,
da se grešnik odmeni vest očistiti,  da
določno sklene  vsako pohujšanje poprav¬
ljati, slabo navado opustiti in po vsili po-
močkih seči, da bi mogel v dobrem stano¬
viten ostati, ali da ob kratkem rečemo :
vreden sad pokore storiti.

Kdo pa je srednik  tega velikega
opravila pri Jezusu Kristusu? Ni srednik,
srednica je: Marija, mati  milosti. To
je njeno  delo, skoz ktere roke nam usmi¬
ljeni Bog pošilja vse nebeške milosti. —
K nji se je bil zatekel Avguštin,  ko
je bil spoznal zmoto in ko je njegovo serce
žalovalo zavoljo greha; v goreči molitvi jo
je prosil za pomoč, da bi mogel za vselej
streti in zdrobiti okove  hudega na¬
gnjenja. Marija  mu je pridobila moč za
njegovo voljo, Avguštin  ni več zapustil
poti čednosti, in zdaj obdaja krona sve¬
tosti  njegovo glavo. —

3 *

36

Ali hočete še en zgled  v poterjenje
te resnice? Prelepa rožica, prava lilija
je bila 1. 1481 zacvetla v Benedkah, do
15. leta svoje starosti je bila dan na dan
Bogu in ljudem ljubeznjivši. S 15. letom
pa jo je vihar polomil, slana ji je posmo- '
dila perje, ki je zvenelo in obletelo; le samo
golo, obtolčeno steblo  je molelo po koncu
kakor sterneno žito po hudi toči. — Ta
nesrečni in poterti cvetek je bil Jero¬
nim Emilijan.  Med vojašino stopivši se
je bil do čistega skazil in popačil; bil je
sicer pred ljudmi serčan vojšak, ali kaj to
pomaga, ker je bil pa pred Bogom ubog
in velik grešnik  in zato v njegovem
sercu ni več cvetela rožica  mini in ve¬
sele sreče?

Milost Božja pa se je ozerla na to
golo in oklesteno steblo  in jelo je zopet
zeleneti,  še celo cvesti.  Čez 15 let
grešnega življenja (1. 1511) je bil v vojski
pri Kastelnuovi vjet, na rokah in nogah
vklenjen, pa v ječo veržen, kjer mu je bilo
vsak trenutek smerti pričakovati. — Kaj
pravite, ali ni bil reven njegov telesni
stan? Res reven in nesrečen! Pomislite
pa, da ta telesni stan je bil le senca
proti njegovi dušni  sužnosti, proti oko¬
vom njegovih pregreh! Zdaj  še le je začel

37

tildi na svojo dušno  nesrečo misliti; milo
se je spominjal svojih nedolžnih let, ko je
tolikrat molil pred altarjem Marije De¬
vice v Trevizi.

Ob tistem času, v tistem prelepem
* cvetu nedolžnosti se je bil tudi vrednega
storil čeznatorne pomoči,  ki jo je imel
zdaj v silni nesreči vender še doseči. Ves
skesan se oberne k svoji tako dobri Ma¬
teri Mariji,  jo milo prosi pomoči, in se
obljubi v Trevizo  bos na božjo pot, ako
mu pomaga, da se reši iz rok sovražnikov.
Med gorečo molitvijo in resničnimi sklepi
poboljšanja preliva britke solze, kar mu
pride neprevidoma pomoč.  Kakor je bil
nekdaj angel  aposteljnu Petru  ječo od-
perl, tako zdaj Marija Jeronimu Emilijanu.
Marija se mu razodene, kakor s solnčno

- svitlobo obdana, v tolikem  sijanji, da ji
j ne more v obličje pogledati. Mislil je, da
1 je v sanjah.  Še le ko mu presv. Devida
t reče, naj obnovi sklep poboljšanja in mu
» ključe poda, s kterimi naj okove in ječo
j odklene, še le takrat seje  prepričal, da je
i resnica. Okovi so mu odpadli in Marija ga
3 je prečudno skoz trume sovražnikov peljala
t do Tre vi z e. Tamkaj je svoje obljube re-

- šil, se na kolenih zahvalil svoji nebeški

38

otetnici in pričel novo  življenje, kakor je
bil v ječi obljubil.

Pod vodbo razsvetljenega spoved¬
nika  in s pomočjo Marije Device,
kteri se je zmiraj priporočal, je postal naj
krotkejši in naj ponižniši med ljudmi. O
neki lakoti 1528 je prodal vse svoje pre¬
moženje, da je lačne nasitoval. Cerkve,
stanovanja bolnikov in bolnišnice so mu
bili naj ljubši  kraji, kjer je opravljal pre¬
lepe dela usmiljenja. Sklenil je poslednjič
življenje s sveto smertjo 8. svečana 1537.

Trojno vprašanje.

1. Ali si tudi ti od viharja smertnega
greha poterta in poteptana rožica ? - 2. Ali
poslušaš zveličavne navdajanja, ki te k do¬
bremu in k pokori budijo? — 3. Ali kličeš
Marijo na pomoč, da bi se rešil iz okovov
greha ?

Sklep.

Ker je Marija naše solnce, se hočem
zlasti, kadar bom solnce vidil, spomniti,
da ne smem  živeti v temi greha,  am¬
pak v solneu čednosti.

39

Molitvica.

0 presveta Marija Devica! ki si
navdihnjeno govorila: ,,Mqj duh se
■ razveseljuje v Bogu, mojem zveličanji;
tudi mojega  duha oberni k nebe¬
škim  lepotam, da moje serce grehu in
posvetnosti odmerje, in le samo Nje¬
ga ljubi, kteri sam je vreden veko¬
maj čez vse ljubljen biti. Amen.

■v

Šmarnica.

Ker je Marija naše solnce, priporočite
se ji trikrat do jutrišnjih Šmarnic, da bi
to nebeško  solnce vsakemu um raz¬
svetlilo  k Božjemu spoznanju, voljo
ogrelo  k svetemu djanju, dušo ozorilo
k zveličanju. V ta namen trikrat molite
češenamarijo.

40

v

Marija naša cvetlica.

\Y natori je ni lepši reči, kakor so cvet¬
lice. Cvetlice so podoba čednosti in du¬
hovne lepote, zato so jih svetniki ljubili.
Sv. Frančišk  A s is  ki  jih je imenoval
svoje sestrice. — Sv. Ignacij  je bil
ves navdušen, kadar je vidil cvetlice. —
Pravijo, ko so sv. Elizabeto, portugalsko
kraljico, k pokopu nesli, da so vse cvetlice
po poti, koder so šli, svoje glavice ukla¬
njale. Sv. Roza Limanska je vsako soboto
skoz celo leto ozališevala Marijno podobo
s cvetlicami, ki jih je sama v svojem ver-
tiču sadila.

Vender pa, kaj so vse pozemeljske
cvetlice? Sv. Duh sam jih zavoljo njih
minljivosti primerja  s človeškim življe¬
njem: Človek je kakor cvetlica, ki se zju¬
traj razcvete m zvečer zvene. Kaj so tedaj
cvetlice vse proti Nji,  ktero sem imeno¬
val Marijo našo cvetlico?  Marija

41

sama  se imenuje cvetlico, rekoč: „Jest
.sem cvetlica na polji.“ — Jezaija  jo vidi
v preroškem duhu razcvesti se kakor cvet¬
lica iz korenine Josetove. V visoki
pesmi  je pozdravljana kakor lilija  med
ternjem, in v Sir ah o vik bukvah ko roža
v Jerihi. Sv. Epifanij jo preslavlja za nar
lepši cvetlico v vertu Božjem.

Od tod pa se malo obernimo k drugi
cvetlici, in vprašam vsacega izmed vas:
Kaj je tvoja  cvetlica? Mislim, da tvoja
cvetlica je tvoja neumerjoča duša;  ali ne?
Od Marije Device je djal sv. Herman: „Rad
umerjem, ako zares to cvetlico smem
svojo  cvetlico imenovati.' 1  Ali ne bo tudi
vsaki izmed nas tega poterdil, pa tudi
na svojo dušo obernil, rekoč: „Rad umer¬
jem, ako to cvetlico — namreč svojo dušo
— smem zares svojo  imenovati!" Kdaj
pa duše ne smem svoje  imenovati? Če
jo pogubim, česar me Bog ob vari! potlej
ni več moja.  Rečem ti torej: Reši svojo
cvetlico, reši svojo dušo!

Ako samega sebe premišljujem, čutim
v sebi nekaj d r u z e g a, kakor samo t e-
lesno tvarino, ki je iz zemlje  vzeta,
in ki jo moram zemlji enkrat nazaj dati.
Jest čutim  v sebi nekaj,  kar v trenutku
Preleti od konca do kraja zemlje, kar pre-

42

seže zemeljske meje, se ne da nikjer
ustaviti, prešine vse ozvezdja in svetove; !
seže skoz vse hribe, gre v sredo zemlje,
se povzdigne k svojemu Stvarniku na vsili
višav višave. Kdor bi djal, da to moje
truplo  dela, on je nevednež in lažnik. '
Moja duša sama  je tega zmožna, in to
dušo  moram rešiti.

Ta duša, čist duh kakor angeli, je pa
po svojem bitju neumerljiva.  Kakor an¬
geli, tako je tudi ona bivati začela,  tako,
da nikoli ne jenja,  nikoli biti ne neha.
Kadar se bo zgrudilo moje telo  kakor
zastarana hiša, takrat bo njegova neumer¬
ljiva in nevidna duša prah otresla  iu
se povzdignila na mesto,  kterega so ji
njene dela,  s telesom v edinosti, na tem
svetu zaslužile.  Zdaj stojim v sredi
med dvema potoma, med potom dobrega
in hudega. Konec enega pota so nebesa,
konec druzega pota je pekel. Na kteri
pot sem se podal, na konec tistega  pota
bom prišel; drugač ni mogoče. Izvoliti
moram v svojem kratkem življenji na zemlji,,
kam hočem priti, in vsa moja večnost je
na tem zastavljena, kaj da bom izvolil.
Ali hočem, ali nočem, — ali verjamem ali
ne verjamem, postavljeno je: vekomaj ne¬
besa,  ali pa vekomaj pekel.  Le še malo

43

begočih in minljivih trenutkov imam, pa
bo vse razločeno, in razločeno brez pre-
klicovanja, brez povračevanja! Ali se bom
z vami veselil,  o srečne trume an¬
gelov  in izvoljenih, ali pa bom mogel
zdihovati  in ječati v vašem strašnem
objemanji, o večne peklenske teme! Vžival
bom zveličanje, kterega še ni vidilo člo¬
veško oko, pri rajskih studencih,  ali
pa  bo moj večni delež kraj med zaverže-
nimi, kjer je večni jok in škripanje z zobmi.
O moj Bog! kje bo moj delež? O moj
stvarnik in odrešenik! kaj imam to uro
zasluženega? —

Si zadolžen,  si grešnik? Je zve-
njena tvoja  cvetlica? Ozri se na našo
cvetlico Marijo.  Le-ta nima le samo
prijetnega duha,  ampak tudi zdravilno
moč.  Poslušaj zgled!

V začetku sedanjega stoletja je živel
ml a d en eč, mislim na Laškem, obogaten
od Boga z mnogoterimi duhovnimi in te¬
lesnimi darovi. V kratkem pa je oskrunil
svoje zmožnosti z grehom in zavergel ne-
hvaležnik prijaznost Božjo. Razberzdal je
vse svoje strasti in divjaško je stregel vsi
pregrehi in nesnagi! Pregreha, ki ni nikoli
sita, ga je dervila od brezna do brezna;
zapravil je, kar je imel od doma, —

44

zapravil, kar mu je dajala njegova služba;
pridružil se je poslednjič razbojnikom, po¬
stal njih glavar, bil deležnik čez dvajset
umorov, in ropa  do štirdeset tisuč šku-
dov ali tolarjev, pa začetnik neprecenljive
škode! — Kje je mogoče, prašam, da bi
se tak grozovitnež še kedaj spreobernil?
Pri ljudeh že ne; — le pri neskončno
usmiljenem Bogu  je vse še mogoče. Nje¬
gova sreča,  da je v toliki povodnji naj
strašnejših pregreh ohranil še neko spo¬
štovanje do Marije  — pribežališa
grešnikov, in je imel sklenjeno sabotini
dan  iz spoštovanja do Marije nobene
osebe nespodobno se ne dotak¬
niti. — Mati usmiljenja ni dopustila, da
bi grešnik v svoji strahovitosti dalje ostal.
— Nameri se mu, da posluša neko
pridigo,  ki ga vsega pretrese, in kar pre¬
cej sklene spovedati se. Premaga vsak
človeški ozir, po pridigi gre k ozuanovavcu
Božje besede in delivcu ss. sakramentov,
prosi za spoved in spove se s tolikim ži¬
vim kesanjem in resničnim sklepom po- (
boljšanja, da je to pri toliko terdovratnem
hudodelniku pravo čudo  milosti Božje.
Ali ni to, kakor bi iz terdega kamna di¬
šeča roža izrasla? Kdo ne spozna, kako
močna  je Marijna prošnja za uboge greš-

45

nike pri Bogu! — O sinovi in hčere ma-.
tere Cerkve, zaupajte v Marijno pomoč, pa
ne prederzno, da bi dalje  hodili po poti
pregrehe ali v prederznem  zaupanji na
Božjo milost v grehu ostali, temuč da
hitro,  kakor uni mladeneč, zapustite
široko pot, ki v pogubljenje pelje, in re¬
šite  svojo duhovno cvetlico, svojo neumer-
jočo dušo večne pogube.

Trojno vprašanje.

1. Kako ti strežeš svoji cvetlici, neu-
merjoči duši? — 2. Ali je njeno cvetje v
takem  stanu, da je nebeškega sadu pri¬
čakovati? — 3. Kako skerbiš za cvetlice
druzih, ki so v tvoji hiši, ali v tvoji oblasti?

Sklep.

če me svet, meso al satan skuša,

Vselej p er v a skerb bo moja duša;

Če tud’ drugo vse pod nič mi gre:

Duša  se zgubit’ nikdar ne sme!

46

Molitvica.

Prečastitljiva Devica Marija! za¬
voljo tiste britkosti, ki si jo imela o
zgubi svojega preljubega Sina v Jeru- »
zalemu, te ponižno prosimo : pridobi
nam milost, da ga mi nikdar po grehu
ne zgubimo,  ali če smo ga zgubili,
da ga po tvoji materni priprošnji zo¬
pet najdemo  in svojo dušo zveli¬
čamo.  Amen.

Šmarnica.

Premislite trikrat do jutri, kako bote
na smertni postelji želeli,  da bi bili
sveto  svoje pretečene leta preživeli; in
po tem zdaj svoje življenje vravnajte, da
ne bo kesanje prepozno.

1

47

Marija naš porstan.

^v. Brigita, ta velika častivka Matere
Božje, je imela nekdaj prikazen, v kteri
je vidila, kako je nebeška kraljica v ne¬
zmerni dobrotljivosti in ljubezni vesoljni
svet objemala. Njeno materno serce se je
lesketalo kakor dragi kamen rucl e čin,
rubin,  roke pa so bile na okrog vpog-
njeue kakor perstan, in so se svetile ka¬
kor žareče zlato. Ali vidiš, ljubljena
hči,  je rekla svetnici, tako kakor mi¬
lostni perstan jest z bogatim
usmiljenjem svet objemam!  Ker
Marijin milostni perstan seže krog in krog
sveta,  torej smo povsod  obdani z žarki
njenih milost in dobrot, kamor koli se po¬
damo ali kjer koli smo, neštevilne milosti,
ki nam jih Marija od Boga pridobiva, nas
obdajajo, obsevajo, oblivajo, zagrinjajo. —
Nauk sv. Cerkve je, da vse milosti od Boga
po Mariji  prejemamo. Kakor je perstan

48

okrogel in brez začetka in konca, tako so
tudi gnade, ki jih po Mariji prejemamo,
nezmerne, neštevilne, neskončne, in ko se
ji za eno doseženo milost hvalimo, ima
že novo  pripravljeno, da bo nas z njo
obogatila in obdarovala. —

Ferdinand, katoliški, španjolski kralj
in njegova žena Izabela klečita pred ču¬
dežnim altarjem Marije Device na imenitni
božji poti, hvalita Boga in častita Marijo,
da so Saraceni  premagani in daje
znamnje sv. križa postavljeno na zidove
mesta Granade;  in glejte! ravno da sta
pobožnost dokončala, že gre v barcelonski
zavetnik barka, naj slavniši, ki jo je k d a j
svet vidil: barka velikega in pobožnega
kolumba Krištofa je, ki je iznašel nov svet
(Ameriko) pod brambo križa in Matere
Božje, in ki kralju in kraljici naznanja,
da sta postala zapovednika velikega kra¬
ljestva unkraj morja.

Nekaj enacega  se pa tudi s teboj
godi, o ljubi kristjan! Kadar ti Mariji za¬
hvalo naznanuješ, da si z Božjo pomočjo t
in njeno prošnjo zmagal svoje hudo nag¬
njenje, svoje skušnjave, takrat  te tvoja
Mati Marija kakor zlat perstan že z novi¬
mi milostmi obdaja. Ljubeznjivo te prosi:

O moj priserčni s i n, o moja ljubljena hči,

49

veš kaj ti jest svetvam? „Reši svojo  clu-
šo!“ O res, kristjan, reši svojo dušo, kakor
ti je bilo že zadnjič rečeno. In ko bi se imelo
z naj večini  zatajevanjem zgoditi, nič ne
de; le to glej, da rešiš svojo dušo!

» Ali te kje kak dvom  s svojo smertno
senco od tega truda in prizadevanja za-
deržuje? Prosi Boga za raz s vitij en j e
in stori se vrednega  nebeške svitlobe
s krotenjem svojih strasti, svojih hudih
nagnjenj. Je ne mara prevzetnost,  ki
te zaderžuje , ali sram  oži  ji  v o st,  ter
nočeš spoznati, da si grešil? . . Pod nogo
s prevzetnostjo! zakaj ona vselej škodo,
nikoli pa nič prida  ne dela. — Je mo¬
rebiti nevredno poželenje  tvoj napot-
Ijej? Sramuj  se sam pred seboj, skloni
se h križu,  na persi ga pritisni: božja
kri, s ktero je oblit, te bo oprostila na¬
pada, te bo vmirila. • Ali te s t r a h p r e d
ljudmi  v grehu prideržuje? Povem ti, da
noben živi človek ne bo za-te umeri, —
nobeden namesti tebe k sodbi šel, še manj
pa da bi hotel večne kazni terpeti za tebe.

a Zakaj se tedaj bojiš? Kaj je to, da iz ozira
na nespametne  ljudi v grehu ostajaš
in se hočeš pogubiti? Ali ti ni več na
tem ležeče, da si v prijaznosti pri Bogu,
pri angelih, pri čistih dušah,  kakor

Šmarnice. 4

50

pa na tem, kaj grešniki zastran tebe
govore ali mislijo? Kaj ti more pač mar
biti na čislu tacih,  kterih tvoje serce ne
more  čislati? — So pa nemara navade,
ki te imajo vklenjenega in omreženega?
Če je to, je pač res hudo! — Vender*
pa imaš še moč: reši, izvozlajse, razdeni
okove!  Pomisli, kako se tiča  terpinči,
kaj vse počne, da bi se rešila, kadar pride
v zanke. Z resnično  voljo si prizadevaj,
in Bog ti bo pomagal. — Reši svojo dušo,
moj sin,  moja hči!  le urno na delo! Ne
pozabi, da čas je le še kratek, in pomisli,
da smert ne bo mudila, ne bo čakala, ne
bo prizanašala! Ti morebiti že dolgo č a-,
s a za tenko  nit  visiš nad breznom? —
čas je, da se zbudiš! Morebiti zadnji čas.—
čas bo nehal in večnost  se bo začela;
čas je v še tvoj, večnost ne bo več
tvoja.  Čas  pravi: rešim te, ako hočeš:
večnost  pravi: jest nikogar več ne re¬
šim ! — Lej grešnik, tako te opominja
tvoja mati Marija. — Kaj praviš na to?
Ali bi ne bilo prav, da bi se ti k nji ober-
nilvsvoji sužnjosti in jo pomoči prosil? —*
Francoski kralj Frančišk I je bil mi¬
lostni Materi Božji v Montseratu na Španj-
skem iz sužnosti svoj zlati perstan  v
dar poslal s pristavkom: „To je edini

51

dar, ki ga zamore vjet kralj nebeški Kra¬
ljici darovati!" Kmali potem je bil kralj iz
sužnjosti rešen. Kralj ji je bil dal p e r s t a n,
Kraljica nebeška pa njemu rešenje;
Frančišk je iskal z edinim darom,  ki
mu je bil ostal, pri nji pomoči,  in Ma¬
rija mu je zato pri Bogu dosegla rešenje
iz sužnjosti. Ta kraljevi perstan je tedaj v
resnici perstan milosti;  o srečni per¬
stan! . . Po besedah sv. Leona velikega
pa je vsak  grešnik vsužnjen kralj.  O
čudna reč! Človek, tako imeniten, tako vi¬
sokega rodu, pravi kralj:  pa v sužnjosti,
v železji, v okovih greha, nar bolj zanič¬
ljive reči! — O nesrečni kralj — ti grešnik
— oberni se s prošnjo do Kraljice  za
pomoč, za rešenje; zakaj Marija  je tvoj
milostni perstan, perstan usmiljenja te z
njo veže; ona te bo rešila.

Ko se dvoje serce  k večni ljubezni
pred altarjem sklene v zakramentu sv. za¬
kona, si dasta v zastavo  ljubezni eden
drugemu perstan.  Ta perstan se natakne
na četerti p er st leve roke, zato ker je
staro izročilo, da ena žilica  iz tega
persta derži naravnost v serce, ktero je
sedež ljubezni. Perstan naše  ljubezni pa
je Marija,  ker iz njenega serca ne teče
le ena sama  žilica ljubezni, temuč velika.

4*

52

reka dobrot in milost se na nas iz-
lija; kakor zlat perstan, tako nas obdaja
njena materna ljubezen  od vsih strani.

— Po vesoljnem potopu je sedem barv-
n a mavrica v znamnje miru zemljo obda¬
jala; nas pa obdaja mavrica  Marija s •
svojim maternim usmiljenjem in nas
iše vmiriti in spraviti  s svojim Si¬
nom.—  O ubogi, milovanja vredni grešnik!
ozri se na to mavrico,  derži se tega
zlatega perstana, in — reši svojo dušo!

Tri vprašanja. ,

1. Ali se v skušnjavi spomniš,  da
je tvoja duša v nevarnosti in da se
Bogu  odpoveš, pogubljenje  pa zaslu¬
žiš, ako te skušnjava  premaga? — 2. Ali
kličeš Jezusa in Marijo na pomoč, kadar
si v nevarnosti greha? — 3. Če se na¬
meri, de se hudo pregrešiš, ali greš precej
na pervo nedeljo, če ne še poprej, k spo¬
vedi,  ker veš, da je ni veči nevarnosti, »
kakor v grehu živeti?

Sklep.

Zanaprej hočem v skušnjavah posebno

53

serčin biti, ker vem,  da mi greh nikoli
nič ne pomaga, zraven tega  pa  me v to¬
liko nesrečo  pahne.

Molitvica.

0 Marija, vsa dobrotljiva in pre-
ponižna Devica, ti vidiš, da pri vsi
svoji revšini in zagrešenosti sem tudi
še prevzeten.  Pomagaj mi, da spo¬
znam  velikost svojih grehov in se s
ponižnim in v resnici skesanim ser¬
cem s pr e ob er nem k tvojemu Sinu
Jezusu Kristusu, kteri se je iz lju¬
bezni do mene ponižal do smerti, do
smerti pa na križu. Amen.

v

Šmarnica.

Nocoj domu,  in jutri k šmarni¬
cam grede  saj nektere stopinje pota
mislite b e s e d e : „Svojodušo moram
rešiti ! 11

54

8§ml dan

Marija naša podoba.

Bi e k daj si je bil Bog, naš Zveličar, dal
denar  pokazati in je prašal: Čigava je
ta podoba in napis?  Odgovorili so mu:
cesarjeva. On pa je djal: „Dajte tedaj ce¬
sarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je
Božjega . 41  — Ko bi nam pa Jezus pred
Marij  n o podobo to vprašanje dal in bi
mu odgovorili: To je Marija z napisom:
„Mati Božja 44 , kaj bi nam rekel dobrotljivi
Zveličar? On, ki je s križa Marijo člove¬
škemu rodu mater dal, bi pač gotovo djal:
Dajte tedaj Mariji, kar je Marijinega; če
je ona Božja  Mati in vaša  Mati, dajajte,
skazujte ji ljubezen, hvaležnost in če-
šenje! — Kar ima kdo rad, tisto mu je
vedno pred očmi, zdi se mu, kakor bi po¬
dobo tiste reči vedno pred seboj vidil. —
Ljubezen Marije Device smo, bi djal, seboj
na svet  prinesli, ker po lepih besedah Fe-
nelonovih  je Marija tako rekoč z nami

55

rojena. — Dragi so nam tisti trenutki, ko
nas je dobra mati v pervo „češenamarijo“
učila, pervo Marijno podobico razkazovala,
na pervo v cerkev Matere Božje nas pe¬
ljala. Čez dolge leta lahkomišljenosti in
greha se v novo kakor milostne zvezdice
vtrinjajo taki trenutki iz mladih let, iu raz¬
svetljujejo temote serca. Tako nas tedaj
Marijna podoba povsod obdaja, in je naše
prav veliko veselje,  presladko tolažilo,
globoko spoštovanje.  Kakor je pa Ma¬
rija naša  podoba, tako bodimo tudi mi
njena  podoba, podoba pa s tem, dajo
posnemajmo. Kolikor bolj Marijo ljubiš,
pravi sv. E fr e m, toliko bolj si boš priza¬
deval ji podoben prihajati.

Veri in sv. pismu je čisto primerno,
da keršansko ljudstvo v svojih nadlogah h
kaki marijanski podobi za pomoč pribeži.
Nova in stara zaveza to poterjuje. — Svet
.je bil po vesoljnem potopu pokončan; kam
so tisti pribežali, ki so si življenje oteli?
K tisti barki Noetovi, ki ni bila druzega,
kakor predpodoba Marije Device. — Izra¬
elci so šli iz Egipta v obljubljeno deželo,
v veliki pušavi pa niso poti vedili: kdo
jim je pomagal iz sile? Bog in pa Ma¬
rijna podoba,  ker tisti steber,  ki je
pred njimi šel in je imel po dnevi podobo

56

oblačnega, po noči pa podobo ognjenega
stebra, ni bil nič druzega, kakor predpo-
doba Marije Device. — Tacik predpodob
bi se dalo še več našteti. Kar je pred Ma-
rijniin življenjem in njenim vnebovzetjem
v predpodobah kazalo na njo, to zdaj n j e n e
prave podobe  razkazujejo, in češenj  e
podob je sv. Cerkev v več cerkve n ih zbo¬
rih poterdila in dopustila. — Tisučere
kristjanov vsako leto roma na Sveto goro,
na Šmarno goro, na svete Vušarije, na
Drezje, na Dobrovo, in tako v vsaki  de¬
želi po vsem keršanskem svetu. Enako pa
ima tudi skorej vsak dober kristjan
podobo Matere Božje v svojem stanovanji,
ali v bukvah, ali nosi njen škapulir, njeno
svetinjo na vratu. S tem, da pred Marij-
nimi altarji in podobami pogosto moliš,
da jih večkrat ogleduješ in premiš¬
ljuješ, — s tem si obraz  Marije De¬
vice, njeno dobroto, usmiljenost  itd.
globoko vtisneš v svojo dušo, in Marija
z vso svojo svetostjo, dobroto in častitlji¬
vostjo je tebi vedno  pred očmi, te po¬
vsod  spremlja; tako smeš po pravici reči:
»Marija je moja podoba!"

Sv. Leonard Portomavriški je imel po¬
sebno vterjeno to resnico nad seboj, torej
je večkrat v pridigi poslušavcem rekel:

57

Ako premišljujem, kolikere in kolike milosti
sem prejel od Marije, kolikorkrat koli sem
pred njeno podobo klečal, se sam sebi
zdim prav kakor cerkev z milostno podobo
preblažene Device, kjer povsod po zidovih.

* vise obljubne tablice, in kjer se nič dru-
zega ne bere, kakor besede: „Zavoljo mi¬
losti — prejetih po Mariji.“

V čem pa je prav za prav vrednost
vsega tega za nas in naš prid ?.. V tem,
da se od svoje tako dobre Matere Marije
navzemamo njene duhovne lepote,
da se od nje učimo Jezusa ljubiti in greh
sovražiti, Božje zapovedi čislati in po po¬
tih zatajevanja hoditi. — Zveličani ubožec
Benedikt Labre  je tudi prelepo molil
pred altarji in podobami Marije Device,
in obilno je po božjih potih hodil; pogla¬
vitna reč pa mu je bilo to, da je njene
čednosti posnemal.  Od Marije se je bil
naučil, da je živel brez graje, čisto kakor
angel, da je preziral svet in samega sebe,
da je bil zgled poterpežljivosti, pohlevnosti
z vsemi drugimi čednostmi. Lejte, zveličani

* berač Labre  je bil s takim življenjem po¬
doba  Marije Device, ker M arij  no  živ¬
ljenje se mu je bilo kakor solnce v dušo
vtisnilo; Marija je bila prava njegova
podoba,  ker imel jo je vedno pred očmi,

58

po ti podobi se je učil Boga ljubiti, zata¬
jevati se, greh studiti; iz te podobe si je
zajemal zgled za vse čednosti; ta podoba
mu je bila pomoček k zveličanju. O, naj
bo Marija tudi nam podoba!

Tri vprašanja.

1. Sv. Epifanij imenuje Marijo „sve-
tilnik kristjanov;“ ali sem jest v temMa-
rijna  podoba, ali svetim  svojemu bliž¬
njemu z dobrim  zgledom? — 2. Sv. Ber¬
nard jo imenuje „devico na duši in na te¬
lesu:" ali sem jest v tem Marijna podo¬
ba? — Sv. Gregorij Čudodelnik pa pravi,
da Marija je „prebivališe vsih čednost:"
koliko  sem v tem njena podoba? Ce le
eno čednost čisto pogrešam, ne morem
zveličan biti.

Sklep.

Ko podoba mi Marije
V dušo al oko prisije:

Za vse čednosti lepe
Svoje vnemal bom serce.

59

Molitvica.

0 visokočešena Marija, ti svetil-
nica  kristjanov, ti Devica na duši
in na telesu, ti prebivali še vsih
čednost!  sprosi nam milost, da
bomo greh sovražili,  čednost lju¬
bili  in tako tvojemu Sinu in tebi
dopadli.  Amen.

Šmarnica.

Kušni  trikrat do jutri podobo ali pa
svetinjico Matere Božje in reci: Marija,
sprosi meni to, da moje serce
tvoja podoba bo!

60

Marija naše orožje.

JLlfons IX, s primkom Plemenitnik, je bil
3. 1212 v veliki bitvi zamorce premagal.
Vsa Španija pa je to zmago pripisovala
brambi presv. Marije D. — Kako se je bilo
to zgodilo? Španjolci so že bežali, turki
zmagovali. Kazvijejo pa zastavo, bandero
žalostne Matere Božje, in — zmaga tistega
dneva je bila keršanska. Ti boš moje orožje,
je sklical zmagoviti junak, torej naj bo
Tebi  vsa moja zahvala! — Kar je Marija
v telesnih  potrebah, namreč orožje,
to je toliko bolj v duhovnih  vojskah.
Po pravici torej pravi sv. Alfons: Marija,
tvoje ime je moje orožje! In sv. Peter
Krizolog govori: Marija je orožje, s kterim
vselej premagamo.

Ali nam je pa orožja potreba?  Ali
smo res v vojski? — Nobena reč ni bolj
gotova, kakor t a. Ni ga človeka na zemlji,
da bi ne imel vojske; zakaj, vojska je

61

človekovo življenje na zemlji, je
priterdil že pravični Job. Pred nami v več¬
nost greste dve stavnici, banderi: eno
gre po videzno ternjevi in hudi poti, in le
premalo jib gre za njim; drugo  se prav
' košato vije po široki poti in viditi je, da
se gre za njim po samih rožicah, ko bi le
modrasev in kač pod nogami ne bilo! Za
une na široki  poti se sovražniki dosti
ne menijo,  zakaj oni sami  jim v pest
gredo. Toliko bolj  pa napadajo zvesto
in izvoljeno množico,  ki gre za ban¬
derom križem po ozki  poti. Vsi morajo
poskusiti resnico, da nebeško kraljestvo silo
terpi in le silni ga bodo nase potegnili.
Ne bom vam našteval sovražnikov,  ki
jih že dobro poznate, temveč pa je ležeče
na tem, da se za dobro orožje  vsak
ogleda. In to orožje, kakor smo ravno sli¬
šali, je Marija,  ktere ime človeku slabo
voljo poterjuje, hudobijo hudobnih ljudi
zatre, in satana premaga; Ona je tista,
ktere moč vse skušnjave razkropi, vse
duhove kovarstva odžene in stori, da si
* zmožen vse poskušnje premagati z vda¬
nostjo v voljo Božjo. Senj eri,  veliki ča-
stivec  Marije Device, zato pravi: Voj¬
skuj se, kakor dober vojšak. Jezusa Kri¬
stusa. Taki nima  drugega orožja  kakor

62

češ en j e do Marije; — taki ne nosi
drugega meča razun Ave-Marije, ker le ta¬
krat  se more v oj saka Jezusa Kri¬
stusa  imenovati, ako njegovo Mater vi¬
soko časti in ljubi. Čelada je njemu ime
Marija, oklep njegov je ljubezen.
Mar i j na, n j egov škit pa priprošnja
Marijna. Tako  okovarjen bo lahko vsa-
cega  sovražnika premagal in v nobeni
vojski ne bo omagal; ob koncu svojega
življenja pa bo s sladko zavednostjo smel
reči: Dobro vojskovanje sem vojskoval, zato
mi je prihranjena krona pravice.

Portugiešk zgodovinar pripoveduje to-le
dogodbo iz življenja kraljičine Joane.  Ta
kraljičina je imela vse lastnosti, ktere kra¬
ljico delajo slovečo in imenitno. Kakor
eden naj lepših  biserov na njeni kroni
pa se je lesketalo preserčno  češe nje
Marije, deviške nebeške Kraljice. Tisti čas,
ko je njen oče kralj Alfons V imel z Ber-
berijo opraviti, da bi si jo z vojsko pod-
vergel, je kraljičina Joana s prečudno mo¬
drostjo kraljestvo vladala. Oče se povrača
zmagovit iz Afrike nazaj; Joana — do ver- i
šena berhkost — pa mu v naj bogatejšim
naj lepši opravi naproti gre.  Njen kra¬
ljevi oče je bil s tem tako silo razveseljen,
da je bil pripravljen svoji hčeri vse pri-

63

voliti, kar bi ga prosila. Bogoljubna kralji¬
čina pa je zastavila prošnjo,  ktere bi
se noben človek ne bil nadjal, ako ni p o-
znal  njene nepresegljive čednosti: pro¬
sila  je namreč dovoljenja,  naj bi
smela stopiti v duhovni red ali klošter, da
bo Bogu svoje devištvo posvetila. Oče se
je prošnje močno prestrašil, ker delal si je
neki posvetno upanje s svojo hčerjo, pri¬
volil  ji je pa — molče njeno prošnjo.

V mesto Aviero se poda zdaj pobožna
kraljičina v samostansko življenje, in sku¬
šala  je z dušnim veseljem samotine
sladkosti.  Kar neprevidoma pa se je
mogla poskusiti v vojski, ki je bila zmožna
pretresti tudi naj bolj junaške serca. Karol
VIII, francoski kralj, je serčno želel imeti
v zakon mlado kraljičino Joano in le s to
pogodbo hoče mir ohraniti, ako
mu Alfons hčer da v zakon.  Zdaj
tedaj si neizrečeno prizadevajo, kraljičino
pregovarjajo, da naj francoskemu kralju
roko da; posebno pa ji njen brat  živo
pritiska. Toda zastonj,  ker nepremak¬
ljiva ostane Joana pri svojem sklepu. Še
jo brat s solznimi očmi praša, s čim je
zaslužil, da ga v nesrečo izdaja? Joana pa
prosi za odlog in pomislik, da se bo
8  svojo nebeško Kraljico  posvetvala,

64


kako in kaj ? Gre tedaj v svojo stanico,
poklekne pred Marijno podobo in med sol¬
zami preserčno prosi „Mater lepe ljubezni,"
da naj ji pride na pomoč ter naj je ne za¬
pusti v toliki nevarnosti! In glej! ravno
da je pričela moliti, že čuti, da nebeški,
mir in sladkost ji v serce lije, in ves ne-
pokoj ji iz duše zgine. — Naslednji dan
bratu pokojna z jasnim sercem naproti
pride, ter mu reče, ako je kralj Karol, ki
jo je snubil, še živ, da je priprav¬
ljena  ga vzeti. Tisto  uro, kadar je po¬
božna Joana to besedo govorila, je kralj
že pred sodbo stal.

Kaj pravite  k ti vojski, pobožni ča-
stivci Marije Device?.. To je vojska  na
življenje insmert! To je vojska  za ohra-
njenje vednega devištva, vojska za naj
lepši blago. — In kdo je pomagal deviški
Joani vojskovati se? Kdo je bil njeno
orožje? — Ali neOna, ki se imenuje „de*
vic Devica 11 , ,,turn kralja Davida", „turn
slonokosteni?“ Bodimo tedaj serčni  v
vojski tudi mi, serčni v vojski za čistost,
za vsako čednost. Pribežimo v nevarnosti >
k Mariji;  pribežimo pa z velikim zau¬
panjem,  in rešila nas bo, ker Ona je
„naše orožje."

65

Trojno vprašanje.

1. Ali išeš v nevarnosti orožja  zo¬
per greli? — 2. K ter o je tisto orožje?
Klicanje Jezusa, Marije, klicanje človeške
pomoči, bežanje pred nevarnostjo. — 3. Ali
si pripravljen v veliki sili tudi rajši
umreti,  kakor pa devištvo ali stan gnade
zavreči?

Sklep.

Moja bramba, tovaršija
Bode Jezus in Marija;

Klical bom ju na pomoč,

Ko pritiska greha moč.

Molitvica.

O Marija, naše orožje! Ne dopusti,
da bi omahovali in se v greh pogrez¬
nili, kadar skušnjava pride. Sprosi
nam posebno dar moči  in  serč-
nosti.  da zvesti ostanemo banderu
sv. Križa, h kteremu smo prisegli pri
sv. kerstu; brani  nas v naših napa-
Šmruice 5

66

dih zoper vse dušne in telesne sovraž¬
nike, da stanovitno  ostanemo na
ozki poti, ki v nebesa  pelje, in en¬
krat v družbi spričevavcev pri tvojem
Sinu in s teboj  večno veselje vži-»
varno. Amen.

v

Šmarnica.

Premišljujte do jutri, kako častitljiv in
potrebeu je dar moči,  in molite za ta
dar enkrat očenaš in češenamarijo.

Deseti dan,

Marija naše pribežališe.

w _dežela, ko je bila v srednjem veku

še samosvojna deržava. je imela tri begnje
ali pribežališa, v kterih je bil vsak varen,
kterega je pravica preganjala zavoljo ka-

67

kega hudega djanja, ako je pribežal v take
pribežališa. Eno teh pribežališ je bilo tudi
to. če je mogel prestopnik bi iz o češke
kraljice  priti.

Ob, kje pa je za dušo  pribežališe,
ako je s hudim grehom Zveličarja  umo¬
rila? Kje je pribežališe kristjanu, kadar
ga huda vest preganja? Kje so srečne za¬
vetja? — Pri Mariji,  o kristjanje! pri
nji. ktero sv. Cerkev imenuje pribeža¬
liše grešnikov in tolažnico žalost¬
nih.  Gospod je govoril svoje dni Mozesu
na planjavi Moabski ob Jordanu zraven
Jerihe, rekoč: „Zapovej Izraelovim otro¬
kom, da naj odmenijo 6 mest nalaš za
pribežališe, ter naj tje pribeži, kdor je kri
prelival. Če je bilo pa to v stari  zavezi,
je Bog naš Zveličar v novi  zavezi cerkve,
kapele, podobe Marije D. odločil za pribe¬
žališa tistim, ki so njenega Sinu umorili.
Torej nam kliče Albert Veliki: „Marija je
mesto pribežališe;  kdor tedaj hoče
smerti uiti, naj pribeži k Mariji!“ — In
sv. Efrem pravi: „Kdor k nji pribeži, je
varen, ker iz naročja te Matere ga nihče
ne izterga."

Bog je Marijo odmenil za pribežališe,
ker ona je mati, ker serce materno ima
zmiraj nekaj, kar nase vleče, nekaj, kar

5  *

68

strah zmanjšuje in grozo odjemlje; nekaj,
kar serčnost dela in budi zaupnost; nekaj,
kar izmika kesanje v sercu in solze v očeh
in nar bolj gine k odkritoserčnemu spo¬
znanju. Od tod izhaja, da otroci, kadar so
kaj napačnega storili ali kadar njih serce
kaka reč stiska, tolikanj radi k materi pri-
beže, z veliko manjšim strahom, kakor pa
k očetu. Gospod, kteri je človeško serce
vstvaril, ga tudi nar bolj pozna; in zato je
odločil Marijo za našo Mater,  in k nji
nam je odkazal pot s svojo presveto be¬
sedo, kakor tudi skoz usta sv. Cerkve in
svetnikov. — Ubogi begovci, pribežite ka¬
kor otroci  v naročje materno!  nas
opominja sv. Anton Padovanski.

Povejte pa, ali ni to za nas neizmerno
veselo in tolažljivo ? O kolikrat ubogi Evini
otroci vender potrebujejo pribežališa in to¬
lažila v telesnih in dušnih potrebah! Kako
sladek je zdihljej k Mariji v britkosti; kako
tolaživen pogled na žalostno Mater Božjo
v nesreči! — Kje najde mati vteho po
zgubi predrazega, morebiti edinega otroka,
kakor pri Mariji sedem žalost? In koliko
obupanih grešnikov se je že spreobernilo,
ko so se spomnili, da v svoji naj veči za-
verženostiimajo še Mater,  kterajih rada

69

še sprejme, jim še želi pomagati; ker ona
je ..pribežališe grešnikov!“

Začetnik bratovšine Marijnega presv.
Serca pripoveduje med mnogimi drugimi
tale dogodek. — Štirnajst- do petnajstletno
hčer iz ene naj imenitnišik rodovin spodnje
Normandije nam je bila njena mati in po¬
božna učenica v molitev priporočila. Ze
več let so se ji na eni nogi kite kerčile.
Bolečine so bile strašne; skrajševanje noge
jo je zaderževalo po konci stati; oboje to
jo je primoralo, da je bila že več mescev
v postelji. Prosili so nas, da naj za njo
opravljamo devetdnevno počeševanje k Ma¬
riji Devici. Nismo smeli prošnje odbiti, ker
milost, ktero je bil eden naših farmanov
dosegel, nam je bila še preživo v spominu.
(17. sušca 1840 je bil namreč ranjki gosp.
Dilfriš Deženet (Dufriche - Desgenettes) v
molitev vernikom priporočil deržinskega
očeta, ki se mu je bila pamet tako hudo
zmešala, da so ga mogli v bolnišnico od¬
praviti, in deržina — žena z dvema otro¬
čičema — je bila v nezmerni žalosti in
nesreči, in lejte! precej 18. sušca zjutraj
s . e  je zbudil popolnoma miren in ozdrav¬
ljen.) — V dnevih opravila in češenja, pravi
pisavec dalje, so bolečine (une deklice)
hujši prihajale; toda bolna se je tega ve-

70

selila, ker to je razlagala za varno znam-
nje bližnjega ozdravljenja. V jutro deve¬
tega dneva je bila kar precej in popol¬
noma zdrava. — Ravno tako, pravi začet¬
nik bratovšine Marijnega serca dalje, je
bil še le undan neko nedeljo zvečer v mo-
litev priporočen fantič,  ki ni bilo za
njegovo zdravje nič več upanja. Le iz
prijaznosti do staršev je prišel zdravnik k
njemu še v ponedeljek dopoldne; najdel pa
ga je tako zdravega, da je ukazal ga iz
postelje vzeti. Otrok je zdaj do čistega
zdrav.

To so dogodbe novejših časov, ki so se
godile in so popisane v obličji vsega veli¬
kega mesta Pariza, in ki poterjujejo, kako
je res Marija naše pribežališe v telesnih
potrebah. — Silo veliko več pa je popi¬
sanih, kako je Marija naše pribežališe v
duhovnih in dušnih nadlogah in boleznih,
zlasti sladko pribežališe grešnikov.  Ne
bom tega dalje razkazoval, ker se zana¬
šam, da ste tudi sami iz veliko lastnih
skušenj prepričani, da je Marija naše sladko (
pribežališe; kličem  vam pa s sv. Justi¬
nom: „Pridite v to pribežališno mesto vsi,
ki ste od kogar koli preganjani; tukaj
ste  v varnosti!“ Grešniki pa naj si k
sercu ženejo besede sv. Jederti: „Komur

71

je resnica s poboljšanjem svojega živ¬
ljenja, naj si je tudi nar bolj zaveržen
grešnik, sprejet bo in ne odveržen, ako k
Mariji pribeži in jo pomoči prosi. 11

Trojno vprašanje.

1. Ali imaš sladko zaupanje v Marijo,
naše pribežališe? — 2. Ali podpiraš to za¬
upanje z lepim življenjem? — 3. Ali ne
grešiš pa morebiti prederzno na pomoč
Marije Matere, ki je naše pribežališe?

Sklep.

Bod’ si milo al nemilo,

Naj sem v sreči ali nesreči:

Le Marija tolažilo
Mi za Bogom bo naj veči.

Molitvica.

O presladka Marija, naša pomoč
in naše pribežališe! naj ti bodo danes
(nocoj) priporočene tiste  naše dose-

72

danje želje in prošnje, ktere morebiti
že večkrat ponavljane — dosihmal
niso bile še uslišane. Posebno ti pri¬
poročimo vse terde serca merzlih in
nespokornih grešnikov; omeči jih s ,
svojo materno dobroto, naj tudi oni
spoznajo, da si ti naše milo pribeža-
liše, ter zapustivši pot greha, stopijo
pod sladki jarem tvojega božjega Sina
Jezusa Kristusa. Amen.

v

Šmarnica.

Sv. Janez Damasčan imenuje Marijo
„z dr a vilo vsih serčnih bolečin."
Vsak naj priporoči in izroči trikrat do
jutri Mariji svoje serčne bolečine  in
naj reče trikrat: „Sv. Marija, naše pribe¬
žališč, prosi za mene!"


73

Marija naša rumena roža.

Rodrigo, kralj v Kastiliji, je po zmagoviti
bitvi pri Senčnem dolu (Vallumbrosa) po¬
slal svoji ženi rumeno vertnico  ali
gošavko. Na Portugalskem je še vselej
navada, da z rumenimi vertnicami veselje
naznanujejo, ker pri vsih veselili dogodbah
si rože  med seboj pošiljajo, in o ženitva-
njih se ženinam in nevestam perje rumene
rože gošavke na pot stelje. Naj se že to
godi,  ker rumena barva spominja na
solnčno svitlobo, ki zemljo razveseljuje, ali
pa ker je zlato pomen čiste ljubezni, ktera
serca veže, to nam ni ravno mar: to pa
vemo, da Marija je za nas prava rumena
roža in „začetek našega veselja,“ kakor jo
pozdravlja sv. Cerkev. Ker pa rumena
roža pomeni tudi posvetno veselje, se ne
bomo ozirali danes na tisto čisto, sveto,
neminljivo veselje, ki ga zlasti zaznam¬
uje ta roža, ampak na rožo posvet-

74

nega veselja, da se prepričamo, ka-
košno veljavo ima ta roža.

E u mena roža  gošavka se pore d-
koma  dobi, po marsikterik krajih je celo
najti ni; in ko bi se zasadila, ne rase ve¬
selo, in kmali omaga. — Tako je tudi ne- *
skaljeno svetno veselje redka dobrota na
tem svetu. Ko bi nam mogel izločiti tiste,
ki so na veselicah prav veseli, od unih, ki
se le vesele delajo, čudili bi se, da je tako
malo zares  veselih. Kristjan bi zamogel
zares vesele dni, ure in trenutke skorej na
perstih našteti. Vzrok k temu nam pa pa¬
met daje in pojasnuje, zakaj dvojnih ne¬
bes — tu in tamkaj — ne more biti; zato
so veselja in prijetnosti tukaj redke in le
bolj zato, da bi se večnega veselja spomi¬
njali. Podobne so te veselja bliskom, ki za
trenutek vse razsvetlijo, pa le zato, da se
mrak in černota noči še bolj pokaže.

V življenju Jezusovem na zemlji vi¬
dimo le malo veselja, in kdo bi bii bolj
veselja vreden, kakor ravno On? V živ¬
ljenji preblažene Marije Device se najde
le redko kako veselje, in ktera med vsimi *
Evinimi hčerami bi jih bila bolj  vredna,
kakor Ona?  Od obeh nam pripoveduje
zgodovina, da ji niso nikoli vidili smejati
se. In znano je, da veči del svetnikov je

75

veselje k večemu s posmekljanjem na znanje
dajalo. To je le prejasno razodevalo, kako
malo so bili smeha vajeni. Svet je solzna
dolina, v kteri se dosti bolj spodobi j o-
kanje,  kakor pa smejanje, pravi sv. Gre¬
gorij. Zemlja je naše pregnanstvo, in na
tujem, kakor sv. Bernard pravi, je veselje
pičlo vmerjeno; če tudi sem ter tje v duši
koče posijati,  precej zopet zatone s
spominom, da smo daleč od domačije.

Rumena vertnica ne diši močno, ve¬
liko manjši duh ima, kakor druge rože
vertnice. Tudi v tem oziru ima podobnost
s posvetnim veseljem. Vsako pravo ve¬
selje  izvira iz nebes  in nebeški duh
daje iz sebe; če se pa zemlje dotakne,
zgubi prijetno biagodišilo. — Bere se v
življenji sv. Jederti, da je od nje izhajal
nezmerno prijeten duh, ki ni le njene Sta¬
niče prenapolnoval, ampak tudi vse samo¬
stanske mostovžein prostore. — Kdaj pa?
he takrat,  dokler je bila zamaknjena in
vsa v nebeškem premišljevanji; berž pa,
ko se je k zavednosti povernila, ni bilo
več nobene sledi tistega sladkega dišila. —
Tako se tudi zemeljsko veselje ne more
kaj vstanoviti; zakaj, ravno ko ga dobro
občutiš, že je spet minulo; ravno da ga
okusiš, že je zginilo kakor pena. — To

76

veselje pusti za seboj neko clalinjenje po
truhnobi, ki na smert opominja, duh z e m-
lje ti pusti, kteri te na smert zavrača.

Rumena vertnica je nepopolnoma. ima
majhne, skremžene peresa, ki večidel niso
popolnoma zobražene. — Tako je tudi
vsako posvetno veselje pomanjkljivo in
nepopolnoma.  . Roža je naj berhkejši
cvetlica in vender jo tern obdaja, pravi sv.
Atanazij, kakor da bi nas zavračala na naše
življenje, v kterem se tolikrat tisto malo
njegove sladkosti s sosednjim ternjem
ogrenjuje. — Cesar Karol V je bil ob svo¬
jem času kraljevo krono z glave djal in
se podal v samostansko življenje. S solz¬
nimi očmi je spoznal pred starašinstvom v
Bruseljnu in je djal: „Ves čas, kar sem
nosil krono na glavi, nisem imel ne četert
ure pravega in resničnega veselja, zmiraj
je bilo mešano s stiskami in skerbmi, z
britkostmi in bolečinami.

Redkost in nepopolnamost človeškega
veselja nam prav jasno razkazuje Kristu¬
sovo spremenjenje na Taboru.  Tam¬
kaj je bil Kristus v naj vikši častitljivosti.
Mozes in Elija prideta, ne pa da bi govo¬
rila o Njegovem veličastvu, sta govorila le
o njegovem odhodu, po kterem je imel v
Jeruzalemu odrešenje dokončati. Ali se more

77

kako govorjenje manj podati, kakor to?

V tem, ko se obličje Gospodovo sveti ka¬
kor solnce, so uni vsi mračni in temni.

V tem, ko so njegove oblačila bolj bele
kakor sneg, se sami oblačijo v žalne obla¬
čila. V trenutku njegovega naj večega ve¬
selja govore od njegove smerti! — Res
tedaj je taka, da na svetu ni nobenega
tako  odobrotenega veselja, ktero bi ne
imelo z žalostjo svojega davka plačati. Celo
na Taboru veselje ni brez žalosti, častit¬
ljivost n e brez stiske. .. Vsako veselje na
svetu je nepopolnoma.

Pravega in neskaljenega veselja tedaj
zastonj na zemlji išeš v pozemeljskih re¬
čeh; ne najdeš ga v globoki dolini, ne na
visoki planini; ni ga pri obloženi mizi, n e
v krogu tovaršev, ni ga v bogastvu in ne
v imenitnih časteh in službah, ni ga v
slamnati koči reveževi, pa tudi ne v ce¬
sarski zlati stanici. Na nobeno časno reč
tedaj ne smemo serca preveč navezovati,
nikjer se nasititi ne more. — Višej, le vi-
šej segaj, veselja in sreče lačno in
žejno človeško serce!  Veselje tvoje
Pravo  na zemlji je skrito v čednosti
cvetlici, ktera se bo pa razcvetela še le
tamkaj gori nad oblaki v večnih prostorih.

78

Tri vprašanja.

1. V čem je tvoje naj veči veselje?
— 2. Ali je v tvojem Bogu, kterega si
dolžan nad vse ljubiti in torej nad njim
imeti naj veči veselje?-' — 3. Ali si priza-i
devaš veselje nad grešnimi rečmi zatirati,
nad tako imenovanimi nedolžnimi  rečmi
pa v pravi meri ohraniti?

Sklep.

Iver je vse na svetu nečimernost, bom
rajši v resnici začel iskati modrosti, ktere
„začetek je strah Božji. 11

Molitvica.

O Marija, Mati Božja! ker nam je
tvoj božji Sin nevidne  dobrote pri¬
pravil, dosezi nam, te prosimo, tako
vživanje in rabo časnih dobrot, da
zraven njih večnih ne zapademo.
Amen,

v

Šmarnica.

Premislimo saj trikrat do jutri besede

79

večne modrosti: „Svet prejde in njegovo
poželenje," in molimo za razsvitljenje 3krat
češenamarijo.

Marija naša vinska roža.

Izmed vertnic ali gošavk je tudi ena, ki
ji pravijo žolta (rumena) roža, in ker njene
peresa imajo nekak vinsk duh, jo imenu¬
jejo po nekih krajih vinsko rožo. Ta cvet¬
lica ima na perji rudeče pike, ki nedolžna
povedka meni, da izvirajo od kervi Zveli-
čarjeve. Imenujejo jo torej tudi Zveličar-
jevo ternjevo krono. — Prava vinska roža
je pa tudi Marija, ki dahne po grenkem
vinu terpljenja in bolečin. Marija je v ne¬
kem pomenu Zveličarjeva ternjeva krona,
ker Marijna britkost zavolj Jezusa je na¬
sproti tudi Jezusu težave delala, kakor
včasi bolnika samega teži, da imajo drugi
z njim veliko skerhi in serčnih bolečin. —

80

Marijna žalost se je sosedla kakor bodeče
ternje okrog Jezusove glave in bila mu je
kakor ostra krona. Neki pisavec pravi;
Budeče maroge na čelu, na rokah in na
obleki sv. Device izvirajo od kervavih kap¬
ljic Boga Zveličarja, iz čigar svetih ran '
so tekle na Marijo. Ako torej sv. Bona¬
ventura pravi: Pogled na Marijo nehote
spominja na bolečine Jezusove, tedaj nas
vinska roža spominja na ter pl j en j e Kri¬
stusovo.

Marija, pravi sv. Bernardin Bustiški,
je vsa zarudečela od kervi Jezusa Kristusa.
Tudi mi od nje zarudečimo, preljubi krist-
janje, če ravno ne tako kakor Marija. Mi
premišljevaje Kristusovo terpljenje zarude¬
čimo od sramožljivosti, ker smo se vdele-
ževali in se vdeležujemo Njegovega kri¬
žanja.

Ako si kaj hudega storil in te kdo na
to spomni ali posvari, tebi pri tisti priči
zarudeče lica z gorko rudečico, neki sra-
možljiv ogenj te v obličje speče. Pregovor
pravi, da ta sramožljiva rudečica se rodi
ob dnevu, ob kterem nedolžnost umerje; *
ako namreč nisi  hudega storil, te lice ne
bo speklo, če ti tudi kdo očita; ta rude¬
čica je dostikrat izdajavka človeških hudih
del. Ne pa, da bi nas ta rudečica le izda-

81

jala; ona je tudi še dobro znamnje, ona
kaže, da nismo še zgubljeni, da nismo še
čisto zaverženi. Zanesljivo znamnje prave
zaverženosti  pa je, kadar je človek
tudi to zgubil, da ga več sram ni zavolj
• njegovih hudili del. O sramovanje je greš¬
niku kaj dober pridigar in velik pomoček
k poboljšanju in pokori, — samo da je
pravo sramovanje. Lažnjiva in pogubljiva
sramožljivost pa je tista, kadar človeka ni
strah in sram greha delati, sramuje pa se
ga spovedati. Sramožljivost, ki se boji greh
storiti, je iz nebes; sramožljivost, ki se
boji greh v spovedi povedati, je iz pekla!

Dokler se človek greha še sramuje, ki
gaje  storil, dokler ga rudeče spreletva.
ko misli na zgubljeno nedolžnost, — je še
upanje na Božje usmiljenje in na spreo-
bernjenje grešnika; silno  žalostno pa je,
kadar je človeka toliko sram, kolikor volka
strah, kar pregovor graja.

Kako lepi in priserčni so zgledi prave
sramožljivosti! Svetega Bazilija je vselej
oblila rudečica, kadar koli je šel merno
■ kakega križa. Svetnike v lice pogreje po¬
gled križanega Odrešenika, ki so le s kako
nepopolnomastjo  in človeško sla¬
bostjo  Boga kaj razžalili; kaj bi se
moglo goditi o takem pogledu še le s člo-

Šmarnice.

82

vekom, ki je z radovoljnimi smertnimi
grelii iu pa tolikrat Jezusu — Božjemu
Sinu rane sekal! O ubogo grešno lice, ali
se ne boš v zemljo obračalo, kakor Arze-
nijevo v pušavi ? Ali ne boš, o grešnica, z
obema rokama obraza zakrivala, kakor Ka¬
tarina Sijenčauka; ne več kviško se oziral,
o grešnik, kakor Peter Alkantarski; si lica
skrivala iu britko jokala, grešnica, kakor
Marjeta Kortonska? Zakaj, kakošno kri
imamo, ako nam ne zakipi in v lica ne
stopi, kadar se spomnimo, da smo prav
res ravno mi tisti, ki smo Kristusa Božjega
Simi terpežili in na križ pripravili ? Grehi
so bili biči, terni, žeblji in križ! Nam ve- ,
Ijajo besede: Ljubljeno moje ljudstvo, po¬
vej, kaj sem ti storil in s čim sem te raz¬
žalil? O ljudstvo! za vso mojo ljubezen,
za vse moje milosti (gnade) in dobrote si
ti mene križalo in umorilo! O ljudstvo, ko
bi ti vedilo in spoznalo, kaj je moj na¬
men s teboj, — ko bi ti pomislilo in pre-
vdarilo, kaj sem ti jest pripravil: nikoli bi
z menoj tako ne delalo!

Cesarij pripoveduje to-le: Bil je mož
naj strahovitiši jezi vdan, — ravno tisti
trenutek pa, ko je živinsko udeloval in raz¬
grajal, mu njegova žena ogledalo pred
obličje pomoli, rekoč: „Poglej, kakošen

83

si!“ — Kadar mož vidi v zerkalu svoj tako
silno ogerdeni obraz, gaje bilo tako  hudo
sram, da ui besede  več čelinil, in ocl
tiste dobe je bil ves drugi človek. Veste
pa, kaj pravi k temu sv. Bernard? Pravi,
■ da tako ogledalo je terpljenje Kristu¬
sovo.  O milovanja vredni grešnik, ako
nočeš druzega poslušati, saj tega mi ne
odreci: poglej  se v to ogledalo, in v idil
boš čisto in jasno, kako černa  je tvoja
nehvaležnost, kako nečedne  so tvoje
strasti, kako tvoji grehi neizmerno gerdijo
tvojo neumerljivo dušo! Premišljuj to, in
če si v serce pogledaš, mora te gorko v
obličje sprehajati in rudeče spreminjati od
sramožljivosti! — Rudečica vertne rože se
najde v kervavem bičanji naj pohlevnišega
rožnatega Jagnjiča Jezusa Kristusa, pravi
sv. Bernard; premišljuj vse telo Gospodovo
in povsod, po vsih njegovih udih najdeš
cvet kervavih rož. Ako tedaj, o kristjan,
terpljenje Gospodovo premišljuješ, mora od-
svit teh kervavih cvetic tudi tvoje obličje
porudečiti, sramote  moraš zarudeti, ker
’ iz prostega človeka si postal hlapec!  Za¬
kaj kdor grehu služi,  praviapostelj, on
je hlapec greha. Iz kralja  si postal tri¬
nog in rabeljski  berič; zakaj po be¬
sedah sv. Petra si iz kraljevega  rodu.

G*

»

84

po Božjem poklicanji: s svojim grehom pa
si Gospoda (svojega Odrešenika) zvezal in
pretepal. Iz brata in prijatla  Jezusa
Kristusa si namreč postal njegov Judež in
morivec, kakor jiulje.

Tri vprašanja.

1. Ali me je še sram mojega grešnega
življenja? — 2. Ali je kaj upanja, da me
bo ta sramožljivost spreobernila ? — 3. če
sem pa morebiti tudi že sramožljivost
zgubil, ali me ne obhaja groza  zavoljo
prihodnjega pogubljenja, ker sem že zdaj
med zaverženimi?

Sklep.

Duh ne sme v pogubo iti,

Če tud’ stan je strahoviti;

Dal slovo bom stezam zmot
In nastopil boljši pot.

Večna milost, sveti Bog,

Reši dušo mi z nadlog!

85

Molitvica.

Ozri se na nas, o usmiljeni Jezus!
Zavoljo svojih dušnih in telesnih brh¬
kost in na prošnjo  svoje presvete
Matere Marije nam obudi stud do vsih
grehov, globoko sramožljivost,
da smo te tako prederzno žalili, do¬
deli pravo pokoro.  Amen.

Šmarnica.

Premišljujte nocoj nektere minute Je¬
zusovih pet kervavik ran, in obmolite oče¬
ti aš na čast Jezusovemu presv. Sercu.

Marija naša vinska roža (v drugič).

~ čeraj (sinoč) smo le en sam odclelik
premislili, kako je Marija naša vinska roža;

86

drugi nam je ostal za danes (nocoj). Ma¬
rija je naša vinska roža, ktera nam kaže,
kje teče vino ljubezni. Vino ima po be¬
sedah sv. pisma dvojno lastnost, ker vino
človeku serce poživlja in pa razveseljuje.
Vino in vinsko rožo pa smo sinoč obra- #
čali na Kristusovo terpljenje  in nje¬
govo premišljevanje, kar tolikanj
dobro  de  naši duši. Premišljevanje Kri¬
stusovega terpljenja daje moč; to vidimo
pri Mariji, ki gledaje Kristusa križanega
ni omagala, temuč je stanovitno  pod
križem stala. To premišljevanje daje moč,
kar jasno vidimo pri svetili mučenikih, za¬
kaj s plamenom obdani v sredi žerjavice
so sladko peli in s križem v roki p r i-
serčno  veselje razodevali. Križanega Zve¬
ličarja premišljevati je nam tudi nar moč¬
nejši orožje v boju zoper greli, naj terd-
nejši škit v vojski zoper hudobnega so¬
vražnika. Prav lepo pravi torej sv. Bona¬
ventura, da četert ure Kristusovo terpljenje
premišljevati nas tako močne stori kakor
je bil David, da smo zmožni premagati in „
podreti tudi nar večega velikana, kteri za- .
drege stavi zveličanju naše duše. In ker
je ta vojska tolikanj huda in nevarna, zato
se nam velikrat in veliko priporoča, da J®;
zusovo terpljenje premišljujmo; zato skerbni

87

kristjanje tako radi molijo Križev pot, si
napravljajo primerne bukve, kakor so:
,,Kalvarija", „Getsemani in Golgata“ in
druge; zato se radi zapisujejo vbratovšino
Jezusovega presv. Serca in žalostne Matere
*  Božje. V ta namen je pa še prav posebno
pripravna bratovšina, ktera je zedinjena z
bvatovšino Jezusovega presv. Serca in se
imenuje „apostoljstvo molitve. 11  Njena po¬
družnica je v ljubljanskem nunskem
kloštru, in začela se je ondi 1. 1865. O
kako dobro  se je pom  očk  o v poprijeti,
da bi človek tolikanj bolj  pogosto na Go¬
spodovo terpljenje mislil  in dobil moč
zoper znotranje in zvunanje sovražnike, ki
išejo njegovo dušo pogubiti.

Nasvetuje tako,  daseskorej vsako
veselje  mora z žalostjo  odkupiti, z
zatajevanjem in mnogim trudom
pridobiti. Po pravici se sme reči, da vese¬
lje izvira iz terpljenja. Tudi naše  du¬
hovno veselje teče iz studenca terpljenja,
namreč, iz Jezusovega terpljenja, ako ga
premišljujemo. Božji Sin je nezmerno za
nas terpel, da bi nas srečne storil; je to¬
liko  za nas storil in terpel, da bi nam
svojo ljubezen skazal; je toliko terpel, da
bi nam terpeti ne bilo treba; je toliko za
nas prestal, da bi nas iz sužnjosti od-

88

kupil, nas na večne čase k sebi dobil in
nas napajal iz studenca sv. raja brez konca
in brez kraja. Povejte, ali niso to ve¬
sele reči? Ali vas ne razveseljuje spomin
na Jezusovo terpljenje? Kako se razveseli
otrok, ako mu mati ključ da. k jabelkom;
kako je vesela mladost, ako se ji odpre
vert k cvetlicam! Kaj pa bomo rekli za¬
stran terpljenja Kristusovega, ki je naš
ključ v nebesa? Sv. Pavlin imenuje križ
Kristusov nebeški ključ; sv. Gregorij pravi,
da Kristusove rane so pečat našega iz vo¬
lj en j a; po sv. Tomažu pa je Jezusova
kri zastava našega zveličanja. To naj kdo
prav do živega prevdari, pa naj reče, če
je za nas kje kak slajši studenec ve¬
selja, kakor je Jezusovo terpljenje. V
terpljenji Zveličar  j e ve  m tedaj, o
kristjanje! išimo moči v vojski zoper greh,
in tolažila  ter poveseljevanja, zlasti v
terpljenji in mnogoterih britkostih, ki nas
zadevajo v dolini solz in joka.

Če nam je pa premišljevaje Kristu¬
sovo terpljenje v lice zarudečeti zavoljo
sramožljivosti, kakor je bilo rečeno v si-
nočnem oddelku tega premislika; nam je
ravno tako zarudečeti tudi zavoljo Ij u-
bezni. Ljubezen  se nam mora buditi
v sercu zavolj tolike dobrote, in v lice

89

nas mora speči, ker ljubezni in do¬
brote  nismo z ljubeznijo povračevali.
Kralja Selevka so bili svoje dni njegovi
lastni podložni pahnili s kraljevega pre¬
stola in ga nemilo pregnali  iz dežele.

■ Reven in brez pomoči, zapušen, gol in
vsega oropan sedi ubožec kralj na bregu
ob morji. Tacega najdejo in spoznajo nje¬
govi podložni, in glejte! serce se jim omeči,
v lice jih pogreje, sramujejo se svojega
nezdušnega djanja. Rudečica sramožljivosti
pa se vse zlagoma spreminja, in spremeni
se v rudečico ljubezni, solze jim oči zali¬
vajo, bližajo se svojemu nekdanjemu kra¬
lju, ga vzamejo na rame, ter ga neso v
zmagoslavji nazaj na kraljevi sedež, s kte-
rega so ga bili pahnili v svoji terdovrat-
nosti in slepoti.

Ali ni res, kristjanje, da tudi nas ru-
deče sprehaja, kadar pomislimo, da smo z
grehom pahnili svojega Kralja Jezusa z
njegovega trona, — pahnili ga iz serca!
Zavoljo naših hudobij je ostal reven in za¬
pušen, ranjen, gol in ves nadložin na križu.
Zakaj je to Jagnje na križ pribito? Zakaj
teče njegova rožnata kri? Zakaj je tako
neusmiljeno ranjeno povsem životu? Čimu
ima to tcrnjevo krono okrog nedolžne
glave? — Vse to je terpel Kralj nebes in

90

zemlje iz ljubezni do podložnih, ki so ga
pahnili z Njegovega kraljevega sedeža, —
terpel je, da bi jih to premišljevajoče ob¬
lila rudečica sramežljivosti in kesanja, in
da bi se ta rudečica sramožljivosti v ru-
dečico ljubezni spremenila.

Trojno vprašanje.

1. Kako sem dozdaj delal z Jezusom,
svojim Kraljem? — 2. Če sem ga bil ne¬
hvaležno pregnal z Njegovega sedeža — iz
serca — , ali sem ga že prosil, da bi se
nazaj povernij, ali sem se že spravil z
Njim? — 3. Ge te dolžnosti nisem do da¬
nes storil, ali mislim še odlašati?

Sklep.

Oh Ljubezen naša večna!

Duša je le s Tabo  srečna;

Pridi  k nam, o Kralj časti;

Serce le za Te gori!

Tebi  je odperto zdaj;

V njem kraljuj na vekomaj!

91

Molitvica.

Na prošnjo presv. Marije Device-
vnemi naše serca, o sv. Duh! z g o-
■ r e 6 o ljubeznijo d o J e z u s a Kri¬
st  u s a, ki nam je na križu svojo večno
ljubezen skazal. Amen.

v

Šmarnica.

Darujte se trikrat do jutri Jezu¬
sovemu presv. Sercu, iu zatajite kako jezo
ali nejevoljo, ako vas napade, iz ljubezni
do Njega!

v

Marija naše sidro.

ICrecej čez sto let more biti tega, ko ser-
čen slovensk deček iz Komende pri sv. Petru

92

gre zamišljen čisto sam po dunajski cesti
proti beli Ljubljani. Sreča ga na poti pri¬
jazen ljubljansk gospod; všeč mu je neki
mogel biti mladenček, ker nagovoril ga je
in vprašal, kaj da misli početi v Ljubljani.
Zaupljivo mladi cvetek odgovori gospodu, da *
bi rad šel v šolo in bi študiral. Gospod ga
vzame v svojo hišo in da ga učiti s svo¬
jimi lastnimi sinovi vred. To ni kaj po¬
sebno novega, zakaj Ljubljana je imela
vselej blage serca, kakor tudi ob naših
časih brez njih ni. . Ozrimo pa se za tre¬
nutek na neko drugo okolišino. — Že je
čez stojet (bilo je 1. 1775), ko pride pred
malim Šmarnom na božjo pot na Dobrovo
neka mati in pripoveduje duhovnemu pa¬
stirju, da njen sin Matej Igrišik bo imel
jutri, v praznik rojstva M. D , na Dunaju
novo mašo. Pristavila je: „Ker ne morem
pri njegovem opravilu pričujoča biti, sem
želela iti na praznovanje Marije Device na
Dobrovo, da se ji zahvalim, ker z njeno
pomočjo je moj sin prišel v duhovski stan.
Kako je bilo to? t

Matej Igrišik je bil ravno tisti fantič,
ki ga je bil uni gospod sprejel, kakor sem
ravno poprej pravil, — sin ubožnih kme-
tiških staršev. Bil se je pa že v pervem
razredu začetnih šol svojemu dobrotniku

nekaj zameril, kdo si ve s čim? in gospod
ga je iz hiše odpravil. Zapušen in ves
užaljen se verne k materi domu. Mati pa
ga pelje k Materi Božji na Dobrovo, in oba
prosita Marijo za pomoč,  potem ga pelje
v Ljubljano nazaj  k znanemu gospodu.
In glejte! brez nejevolje,  pozabljivši
vse poprejšnje r a z ž a 1 j e n j e, dobrotnik
zopet otroka v milost prejme, Matek pa se
nadalje v Ljubljani šola do šeste latinske
šole, ktero je še tukaj izdelal. Potem se
je podal v  na Dunaj, se srečno dalje učil,
in mali Šmaren 1. 1775 se je dogodilo, kar
je že znano. —

Ako se ozrete na to dogodbo, krist-
janje, ali ni človeško življenje kakor čol¬
nič, ki se vozi med mnogimi viharji po
morji sedanjega življenja? Komenda, Ljub¬
ljana, Dobrova, Dunaj; — revna mati,
bistri sinček,  usmiljeni gospod: glejte —
v kakošni čudni  dotiki je vse to! Kdo je
peljal čolnič unega mladenča, kdo ga v
viharji obvaroval potopa, kdo ga je pri¬
peljal  do svetiša Gospodovega? . . Mla-
denčeva mati je bila goreča častivka Ma¬
fij e Device,  torej ni čuda, da dobrot¬
ljiva „Zgodnja danica“ — mila zvezdica—
je svetila čolnu mladenčevega popotvanja,
bila mu je ob enem zvesta vodnica in

94

močno sidro na globokem morji življenja.
— Sv. Andrej Kretanski imenuje Marijo
terdno in nepremakljivo sidro.  Kaj
pa je to, sidro? Sidro je težek železni
kavelj na barkah, ki se tudi maček ime¬
nuje, in ima ta namen, da ga ob viharjih
in sploh kadar se hočejo ustaviti, mornarji
v globočino potope, ter to železo nekaj
s svojo težo, nekaj  pa, ker se v tla vsadi,
barko derži. da je vihar ne more preme¬
tavati. Ali ni tedaj sidro lepa podoba Ma¬
rije Device, ktera skoz vse morje našega
življenja naš čolnič kerni, ako smo njeni
pokorni in dobri otroci ? Uno sidro na m o r j i
je včasi preslabo, je premakljivo; naše
sidro Marija  pa nas nikoli ne prekani,
zmiraj terdno derži v viharji in ne dopusti,
da bi se čoln zmajal, prevernil, potopil.
Kliči Marijo, pravi sv. Efrem, in nikokoli
se ne boš potopil. Pribeži k Mariji, nas
opominja sv. Jožef Kalasanški, ako šume
viharji strast (hudih nagnjenj) krog tebe,
ako te napadajo hudobni ljudje  ali pa
tvoj nar hujši dušni sovražnik..; ona te
bo otela,  ki je kači glavo  sterla, ki je
Mati Njega,  ki zapoveduje vetrovom in
valovom! — Veliko bi sedalo pisati, kako
je Marija zlato otevno sidro nedolžnim bi
pravičnim; ali to bodi zročeno vašemu last-

95

nemu premišljevanju; zavernil vas bi pa
rad z nekterimi besedami le še na to, kako
je Marija rešivno sidro grešnikom.

V tako luidem viharji ni noben pravi¬
čen, tudi v naj strašnejših skušnjavah ne,
kakor je grešnik; torej  ni nikomur to¬
liko potreba sidra Matere Marije, kakor
grešniku, da bi se ne potopil v večne teme.
Marija je pa tudi res grešnikom sidro slad¬
kega upanja in pomoči. Kardinal Hugon
pravi: Po Marijini priprošnji je v sv. raju
veliko svetnikov, kterihbi ne bilo  v njem
brez  nje. In sv. Antoniu priterjuje: Ka¬
kor je nemogoče, da bi se tisti zveličali,
od kterih Marija odverne svoje usmiljeno
oko, tako je gotovo, da tisti,  ktere Ma¬
rija ljubi in zanje prosi, bodo dosegli
opravičenje in večno slavo. To je čisto
jasno in iakko verjeti, zakaj Marija od ni¬
kogar  ne odverne svojega milega očesa,
od kogar ga Jezus  ne odverne, in komur
Marija spreobernjenje  prosi, tistemu
ga Jezus  zanesljivo ne bo odrekel.

V naznanilih bratovšine Marij nega
presv. Serca se bere med mnogimi druzimi
tudi tale dogodba. Pred nekimi leti pride
v bratovsko cerkev Marije Device zmago-
vavke v Parizu k opravilu Marijnega presv.
Serca med drugimi tudi nemšk modrijan,

96

filozof. Tam sliši pripovedovati dogodbo,
kako se je bil spreobernil v ravno tisti
cerkvi po Marijni priprošnji mlad tergovec,
ki je ves nejeveren in hudoben malo mi¬
nut poprej celo v cerkvi še zasmehoval
spoved, vero in vse, kar je svetega. —
To je modrijana tako presunilo, da je po
opravilu prišel k duhovnemu pastirju gosp.
Dufriche-Desgenettes-u (r. Diifriš-Deženetu)
in je brez ovinka poprosil, rekoč : „Gospod!
jest se moram  spovedati, pri Vas hočem
opraviti, in pa kmali. Vender jutri še ne
morem, — pač pa v torek, ako Vam je
ljubo.“ Začetnik bratovšine Marijnega Serca,
ravno imenovani duhoven, nadalje pripo¬
veduje, da ta mož je učenik ali profesor
modrovanstva in višjega številoslovja (mate¬
matike) pri kacih 54 letih. N e pa v torek,
ampak že v ponedeljek je prišel injedjal:
Odkar ste včerajšnje spreobernjenje pripo¬
vedovali, je velik vihar v mojem duhu,
mojo dušo terpinči silen nepokoj. Ne mo¬
rem več prestati in ne do jutri čakati.
Prejden vam pa svojo vest odkrijem,
bom vam povedal, kako se je z menoj go¬
dilo. Bil sem keršansko zrejen, in do
osemnajstega leta sem zvesto po tem ži¬
vel, kakor  sem bil zrejen. Nekteri modri-
janski (filozofiški) spisi, nekeršanski pogo-

97

vori, ki sem jih čul, zgledi, ki sem jili
pred seboj vidil, in pa zasmehovanje, ki
sem ga slišal zoper osebe keršanskega duha,
— vse to mi je v tej starosti zbudilo strah,
da bi se pred svetom ne zdel pobožen.

' Strasti so se oživljale. Bral sem le same
brezbožne bukve, ker prilegle so se mojemu
napuhu in mojim poželjivostim; tako  da¬
leč  me je zaneslo, da se nisem hotel no¬
beni veljavi podvreči (to je, nič več nisem
veroval, temuč si sam vero po svojih last¬
nih dozdevah delal). Prebiral sem zdajci
vse modrijanstva (ali filozofiške nareke)
18. stoletja, od vsacega sem si odbral, kar
se mi je primerno zdelo, in v kratkem
času sem bil nejevernik. Postavljen za uče¬
nika v številoslovji in modrijanstvu sem
učil tudi svoje učence po svojih modrovav-
nih dozdevah (idejah). Tako velikanske so
bile moje zmote in moje zaslepljenja, da
sem menil v tem prepričan  biti. To je
bil moj dušni stan  do nekako pred
dvema letoma.  Od tistega časa pa so
se mi budili dvomi in nepokoj. Nauk, ki
' sem si ga bil osnoval,  se mi ni zdel
več tako vterjen. Odganjal sem ta žalivni
vtisljej, toda zastonj. To me je spodbodlo
na Francosko popotovati, da bi se v Parizu
2  nar bolj slovečimi modrijani snidel in se

Šmarnice 7

98

na novo vterdil in kako stanovitnost do¬
segel v svojih menitvak. Res sem se z
njimi soznanil in družil; ne pa da bi bili
vtolaženi moji dvomi in nepokoji v odlo¬
čenih pogovorih, temuč moje zbeganje je
še le veče prihajalo, ko sem vidil, kako 1
naskrižem v mislih so si ti sloveči možje.

Med tem sem pa ogledoval več cer¬
kev brez razločka, in ginilo me je vselej
spoštljivo, verno obnašanje pričujočih. Zdelo
se mi je, da tako obnašanje je veliko, glo¬
boko spričalo, da so do čistega, globoko
prepričani svojega djanja. Dvakrat sem bil
šel tudi v vašo cerkev k večerni Božji službi,
in vsakikrat me je v serce ginilo in glo¬
boko pretreslo, kar sem vidil in slišal. Po¬
sebno sinoč me je živo presunilo spreober-
njenje, ki ste ga pripovedovali. Vso ljubo
noč sem na to mislil, in celi dan sem imel
neprenehoma z njim opraviti. — Ne da
mi pokoja ta misel. — Zdaj  pač dobro
previdim, da nisem na pravem potu, in da
bi se nanj povernil, se želim spovedati.

To radovoljno spoznanje je bilo prav
odkrito in naravnost; kazalo je, da je nje¬
govo serce pripravno resnico sprejeti, m
pa se nam zdelo zadostno  prepričanje,
da je spreobernjen, pravi pisavec. Bilo je
to nasledek pretresenja, ki je bilo njegovo

99

serce zadelo, zoper ktero se je pa zopet
utegnil um vzdigniti, potem ko bi se bilo
umirilo pervo pretresenje. Bilo se je tedaj
bati,  da ta duh je celo spomin na ker-
šanstvo zgubil, ker je bil skoz trideset let
vajen si nekeršanske nauke snovati (sisteme
delati), in ki se je bil odpovedal katoliški
veri in katoliški resnici. Brez vere pa je
nemogoče Bogu dopasti, in perva pogoja
tistim, ki se hočejo Bogu bližati, je po be¬
sedah sv. Pavla vera;  torej smo si šteli
v dolžnost, poprej pozvediti, pri čem je
njegova vera, potlej še le spolniti njegovo
željo. V pogovoru smo se brez truda pre¬
pričali, da ima le zmedene in z vsakte-
rimi krivimi mislimi zmešane zapopadke v
keršanskih resnicah. . Dali smo mu brati
bukve, ki se imenujejo „zmaga evangelija,“
z naročilom, da naj jih prebere z jasnim
prevdarkom, in smo odložili do tistega časa
vsak pogovor z njim. Čez deset dni nas
je obiskal; njegove krive misli so se bile
vse razkadile; njegova vera je bila raz-
s vi  tl  j ena  in terdna in živo se mu je zo¬
pet ponavljalo v spominu, kar seje  v
mladosti učil. Potem smo se lotili ga z
Bogom  spravljati, in imeli smo serčno
veselje, da smo ga obhajali v praznik či¬
stega Spočetja. In prejel je sv. Obhajilo

100

med zdihovanjem in obilnimi solzami. Na¬
znanil je svoje spreobernjenje tudi marsi-
kterim, ki so se poprej vdeleževali njego¬
vih zmot, in živo jim je priporočeval. da
naj berejo bukve, ki so tudi njemu zmote
pojasnile.

O zares! Marija je močno sidro ubo¬
gim grešnikom. Če le še mervico dobrega
vidi nad grešnikom, iše iz taistega sad
pokore obuditi; če je le še kak ud zdrav,
da se poprime njene materne roke, ga ona
izleče iz povodnji; če je le še iskrica lju¬
bezni v sercu, ona iz nje naredi' velik ogenj
ljubezni Božje.

Trojno vprašanje.

1. Je morebiti tudi pri meni vera otem- ,
nela z Jbranjem kakih brezbožnih bukev?
— 2. Če ne z branjem, pa morebiti z brez¬
božnimi pogovori? — 3. če sem na raz¬
potji ali krivem potu, ali saj iše m resnice,
kakor ravno imenovani modrijan?

101

Sklep.

Nad zlato, kadilo, miro

Cenil bodem sveto vero;

Ona sreče je pogoja,

In brez nje ga ni pokoja,

Ni brez vere smerti srečne,

Blaženost’ brez nje ni večne!

Bog svetov vsili Gospodar,

Vterdi nam ta svetli dar!

Molitvica.

0 Marija, zvezda na morji in zlato
naše sidro v viharjih sedanjega živ¬
ljenja! Priteči na pomoč slabim, pod¬
piraj maloserčne, poživljaj užaljene,
prosi za vse ljudstvo, vsi naj tvojo
pomoč občutijo, kteri so keršeni na
ime tvojega Sina, našega Gospoda Je¬
zusa Kristusa. Amen.

v

Šmarnica.

Premišljujte nekoliko do jutri te-le Je¬
zusove besede: „Kdorbomene pred ljudmi

102

spoznal, bom tudi jest njega spoznal pred
nebeškim Očetom!“ in molite enkrat oče-
naš in češenamarijo za dar žive vere.


Marija naša pesem.

S>v. Bonaventura pravi: „Ni ga tako či¬
stega blagoglasja, ni ga tako lepega petja,
ni ga tako sladkega miložvenka, kakor je
Marija.  Sv. Anton Padovan pa kliče:
„Tvoje ime, Marija, je med v ustih in mi'
loglas v ušesih!“ Ozrimo se na svetnike,
in vidili bomo, da so pogosto in prav pri-
serčne pesmi prepevali v čast Marije De¬
vice, n. pr., sv. Alfons Ligvorjan, sv. Vin' ,
cencij Pavijan, sv. Kazimir. Sv. Frančišk
Solan je prepeval velikrat hvalo Marije De¬
vice, in prepeval jo z naj priserčnišim ve¬
seljem. Ozrimo se pa tudi na naš slo¬
venski  narod in njegove pesmi: kakošnib

103

pesem nar več slišimo? Ali ne Marijinih?
Kak osne  pesmi delajo najrajši naši pes¬
niki, kterih ni posvetni duh omračil? Ma-
rijne, kaj ne? Vse cerkve, vse hiše, vse
pota in polja po Slovenskem se razlegajo
' od Marijinih pesem, vsako katoliško serce
rado Marijo prepeva: Marija je res naša
pesem.

Poštena pesem in nespotikljiva glasba,
muzika, je nebeški dar, ki serce razvedruje,
k nebeškim dobrotam povzdiga in veliko
hudega  odvrača. David je v mladih letih
na liarpo brenkal in zraven pesmi pel, ki
so mračnemu kralju Savlu hude misli od¬
ganjale ; v starosti pa take, ki so mu duha
budile k obžalovanju grehov in k pokori.
Dvojna moč pesmi je tukaj zaznamnjana:
skerbi in serčne težave razžene, in dušo
vpokoji in potolaži. Če ima že to lastnost
priprosta pesem,koliko bolj  še le, ako se
poje Mariji na čast, ako je Marija naša
pesem!  . Kadar si ti imenovana, se ve¬
selje poverne, in kadar se oglasi tvoje sladko
ime, beži vsaka britkost, pravi sv. Antonin.
Sv. Cerkev je tega nar bolj prepričana,
ker Marijo imenuje začetek našega veselja
in jutranjo žarijo, ki po noči in po megli
nam oznanuje solnčni dan.

Kadar je sv. Frančiška Solana obha-

104

jala žalost, ko so ga skušnjave mučile, je
kar neko pesem zapel v čast Marije De¬
vice, in precej se mu je veselje  pover-
nilo v serce in mir v dušo, in pa tako
obilno, da je na glas zavriskal in k veselju
navdušil vse,  kteri so ga vidili in slišali.

- Blaženi Jožef Ankieta iz Jezusove družbe
je 47 let neutruden misijonaril med Brazi-
lijani. O tistem času je obljubil svoji pre-
Ijubljeni Materi Mariji, da bo skoval pe¬
sem nji na čast, dasiravno ni imel k temu
ne papirja, ne černila, ne peresa. Vtisnil
si je torej pesem v spomin; vse življenje
češene Device in vse njene skrivnosti je
vpletel v naj lepši latinske verstice, ktere
je tudi prepeval. Marija ga je pa lepo ob¬
darovala za njegovo serčno češenje, ker
obvarovala  ga je, da mu tisti divjaki,
akoravno so bili človekožirci, vender niso
nikoli žalega storili. Ko se je bil pa iz
Brazilije povernil, je spisal prelepo pesem,
ki je imela 2086 verstic, in posvetil jo je
svoji ljubi Materi Mariji. —

Alije  Marija pa tudi tvoja  pesem,
o kristjan! Ali ne poješ morebiti tudi uma¬
zanih,  tako imenovanih klafarskih ali
kvantarskih pesem? Ali pa jih ne mara po¬
slušaš? — Take pesmi so nar hujši strup!
Gorje pesnikom, kteri jih kujejo, na svitlo da-

105

jejo! Gorje tistim, kteri takim umazanim
pesmim napeve, viže, skladajo! Gorje ta¬
kim, kteri jih natiskajo, razširjajo, prepi¬
sujejo, pojejo in drage uče! Nečista pesem
je kakor ogenj, ki se razširja od kraja do
kraja po vsem svetu; in ta ogenj nikoli
več ne ugasne. Poje se taka pesem in
serca vžiga in kuži od rodu do rodu.
Marsiktere umazanke so stare že več sto
let, — kj e so že nesrečne usta, ki so jih
perve pele; in lejte! pesem je še zmiraj
živa in še zmiraj duše mori! In pesmi, ki
jih naše dni nekteri nespremišljeni delajo
in celo v natis dajejo, bodo v bukvah in
spisih ostale, in pozne pozne čase še zmi¬
raj duše kužile, kadar od pesnikovih kosti
ne bo nikjer nobenega drobca več! O uboga
duša tacega pohujšljivca, kterega greh še
po njegovi smerti tako nesrečen sad rodi!
Ravno  to  naj si v spomin vtisnejo vsi
pisavci, razširjavci, pevci in bravci uma¬
zanih in grešnih reči, pesem in sploh tacih
spisov in bukev. Izmed tacih, ki so nekoliko
bolj  izučeni, jih brez števila veliko po¬
stane nesrečnih  za čas in za večnost
ravno z branjem pohujšljivih bukev. — Med
takimi poliujšljivci  so zlasti tudi tisti
Ponočnjaki,  ki ponoči razgrajajo, vpi¬
jejo, nečedne pesmi pojejo itd. Za njimi

106

bodo prišli mlajši, ki bodo ravno tako
delali in oni bodo deležni tega, kar se
bo še 100 in več let pozneje godilo,
kakor  so mnogi, ki že davno gnijejo
v černem grobu, deležni tega, kar vi
ponočnjaki zdaj počenjate! Tako se greh *
zaseva, in taki je njegov sad. Gorje se-
javcem! —

Tri vprašanja.

1. Ali imam tudi jest na vesti kaj
umazanega petja? — 2. Ali terpim tako
petje v svoji hiši, gostivnici, pri delu? —;
3. Ali se pokorim in popravljam z dobrimi
zgledi, če sem se kdaj v tem zadolžil?

Sklep.

Moja pesem, moja sladka harmonija
Ti mi vse življenja dni boš, o Marija!
Gerdo petje in kvantanje —

To mi vselej bo gnjusoba;

Nočno vpitje, vdelovanje
Z duše studil bom do groba:

To moj sklep je dan in noč;

Prid’ Marija na pomoč!

107

Molitvica.

0 Marija, lepši kakor jutranja za-
rija, čistejši kakor solnce! zavoljo svo¬
jega svetega devištva in neomadeža-
nega spočetja mi sprosi čistost  na
duši in na telesu, v besedi in djanji,,
v misli in poslušanji. Amen.

v

Šmarnica.

Ce si pevec ali pevka, zapoj do
jutri kako Marijno popevko; — če si celo
pesnik,  zloži Mariji na čast majhno pes¬
mico; če nisi ne eno ne drugo, zmoli v
slavo Marije Device kako molitvico.

108

v

Marija naša glasba.

Papež Paskal je bil neko jutro v cerkvi
sv. Petra pri Božji službi. Bilo je prav
blizo groba sv. Petra. Duhovui so peli ju-
ternice, papež pa je z dopadljivostjo poslu¬
šal mile harmonije. Ker je bil truden od
ponočnega čuvanja, ga premaga sladko za-
dremanje. Sveto petje se mu razlega ka¬
kor daljna muzika na ušesa, v silno častit¬
ljivi podobi se mu razodene sv. Cecilija,
patrona glasbe, in mu naznani, kje je njeno
truplo hranjeno, ker do tistega časa niso
vedeli zanj. Papež stermi pred to čudno
svitlečo nebeško prikaznijo, zakaj bila je
nežna devica imenitne lepote in ozališana
kakor nevesta Kristusova. Očita sv. Očetu,
zakaj je nehal njenega telesa iskati, ker
je v  bil že tako blizo njega. Paskal pa reče: ,
„Že davno je razširjena govorica, da so
telo sv. mučenke odnesli Longobardi.“ „Res
je,“ pravi Cecilija, dolgo so me stanovitno

109

iskali, toda milost moje mogočne Gospe,
vedno deviške Matere Božje, me je varo¬
vala. Ona ni dopustila, da bi me bili od¬
peljali, in ostala sem na ravno tem kraju,
kjer sem zmiraj počivala. Začel si iskati,
1  iši tedaj dalje; zakaj iz ljubezni in v čast
tega, kar sem terpela, je Vsegamogočnemu
dopadlo, me tebi razodeti. Papež res da
dalje iskati na pokopališu „Pretekstat-u“
in poslednjič najdejo sveto telo v cipresni
skrinji. Pokrita je bila z obleko z zlatom
vezeno, in tančice,  skterimi je bila obri¬
sana kri z njenih ran, so ležale zvite pri
nogah. Blizo nje ste bili tudi trupli Vale-
rijana, njenega čistega ženina, in Tibur-
cija, njenega brata, ki sta bila s Cecilijo
dosegla krono spričevavstva, marterstva. —
8. majnika 821 je papež Paskal posvetil
cerkev sv. Cecilije, ki jo je bil dal popra¬
viti in zlepšati, in v ravno ti cerkvi naj¬
dene svetinje je častitljivo vložil pod veliki
oltar.

To dogodbo sem nekoliko povzel zato,
ter sv. Cecilija, ta tako čista devica in
serčna mučenica, je varhinja glasbe in pev-
stva. In ker Marija ni dopustila, da bi bili
divjaki Longobardi 1. 755, ko so Rim ob¬
legali, njeno truplo našli in odnesli,
se je ona skazala posebno prijatlico te ča-

110

stitljive zavetnice glasbe ali muzike, in ne
bomo se motili, ako torej rečemo, da Ma¬
rija je naša mila glasba.

Glasba je ena izmed naj lepših blagih
umetnost, ki ima neizrečeno moč do člo¬
veškega serca. Glasba se zamore ločiti v
cerkveno, svetno in grešno glasbo, muziko.
Cerkvena glasba, ako je lepo vravnana, je
eden naj imenitnišik pomočkov, da se
služba Božja častitljivo povzdiga in se serca
vernikov ravnajo proti nebesom. Taka
glasba je predokus sv. raja in posnema
angele, ki v nebesih Bogu slavo pojejo.
Treba je pa, da pevstvo in glasbarstvo saj
v svojem namenu in mislih sveto mašo
spremlja, in da torej muzičnih oddelkov
ne opravlja le samo tlačansko, temuč po¬
glavitni namen mora biti češenje Božje. —
Svetna glasba čutila blaži in meči, divjaške
serca za oliko in človečnost pripravniši
dela, otožnost odganja, duha nedolžno zve-
seljuje in je zmerno vživana velika dobrot¬
nica človeštva. Vender pa glasba ni poklic
človeku, ampak le bolj vedrilo po trudnem
delu našega poklica. Gosposke hčere, ako
bi brez kacega resnega opravila cele dni
in tedne le za glasovirom presedele, bi bile
nečimerne zapravljivke drazega časa in ne
brez odgovora pri Bogu, kterilioče, da naj

111

si človek s potom v obrazu svoj kruh služi.
Drugač je pri glasbenih učenikih, učenicah,
ki s tem svoj kruh služijo.

Poštena muzika se spremeni v pre¬
grešno in prepovedano, ako pregrešnim na-
' menom služi, mesenost in poželjivost draži,
ljudi v nevarne družbe vabi itd. Velikrat
taka glasba ne služi v olika nje uma in
mečenje serca, ampak v podivjačenje, v me¬
senost, pregrešne zveze in mnogotere ne¬
sreče. Koliko pregreh  se zgodi dosti¬
krat po pivnicah in druzih shodih, kamor
nespremišljene ljudi, zlasti mladost glasba
vabi — na plese, pijančevanje itd. ! Zato
I si pa tudi taki godci in škripači brez šte¬
vila tujih grehov na vest nakopljejo, pri
vsem tem pa si tudi nič ne opomorejo, ker
njih zaslužek je Judežev denar, s kterim
se izdaja Bog,  nedolžnost, pamet in po¬
štenje! — Na take muzikače, godce in
brenkavceje mislil oče blaženega Andrejčka
Lehhausenskega, ko ga je bil zavoljo piska¬
nja posvaril. Ta Audrejček je bil namreč
posebno dober otrok; keršanski nauk je
tako ljubil, da so mogli še bolnega nositi
k podučevanju v keršanskem nauku; kar
je bilo le senca greha, se je skerbno va¬
roval ; staršev nikoli ni žalil. Kadar je
molil, je sklepal roke kakor angelček; ni-

112

koli se ni oziral ali pa šeptal, kakor več¬
krat poredni otroci delajo. Bil je neizre¬
čeno sramožljiv in nikoli ni kaj spregovoril
zoper čistost. Nekdaj o cerkvenem posve¬
čevanji je slišal, kako so glasbarji godli in
piskali, gre ves vesel domu, si kupi pisal *
in se uči piskati, kolikor more. Njegov
oče pa mu o neki priliki reče: „Veš, otrok,
da malo kak godec v nebesa pride!“ Otrok
prestrašen pišal od sebe zažene in nikoli
več je niso vidili v njegovi roki.

Tri vprašanja.

1. Ali si nisem v svojem življenji za¬
stran glasbe ali muzike kaj na v e s t na¬
kopal. — 2. Ali nisem hodil na spotikljive
plese? — 3. Sem morebiti otroke, podložne
jtd. v take nevarne drušine spušal?

Sklep.

Kar počutnost draži, niso moje želje,
Spotikljivega se bom ogibal plesa;
Glasba, ktera vzdiga mi serce v nebesa,
Ta naj meni bode radost in veselje!

113

Molitvica.

0 moj Bog, dodeli mi milost, da
svojega glasu in družili moči nikoli
ne oskrunim z rabo nesnažnega petja,
glasbovanja in plesa; dodeli mi vde-
leževati se pa tiste harmonije, ki me
bo vrednega storila, kdaj angelskemu
pevstvu in miloglasju pridruženemu
biti. Amen.

Šmarnica.

Molite enkrat očenaš in češenamarijo
na čast sv. Ceciliji, da bi vse vaše mišlje¬
nje in djanje bilo nebeško glasovanje.

Šmarnice.

8

114

Sedei

Marija naše lepoglasje.

ILaepoglasje je takrat, ko se vsi zadevni
glasovi tako lepo vjemajo in natorno zla¬
gajo, da vse glasje ušesi m  prijetno streže
in je prijazno poslušati, bodi si v petji ali
godbi. Tako lepoglasje je zlasti pa tudi v
človeških zmožnostih in dušnih močeh, ako
n. p. um zmiraj bolj jasno Boga spoznava,
volja čedalje rajši po njegovih zapovedih
dela, spomin Boga in svete reči rad pred
očmi ima in vse dogodbe in zadeve na
Boga obrača. Tako lepo pa gotovo pri no¬
beni stvari niso bile vse moči zložene in
v Boga obernjene, kakor pri Mariji, ktera
ima v tem biti naš izgled, torej se Marija po
pravici imenuj e naše lepoglasje.  Kdo
pa je tudi za Bogom vreden od nas pre¬
jemati naj lepše blagoglasje, to je, naj veči
čast in poveličevanje, če ne Ona, kije
smela sama od sebe peti: „Odzdaj me bodo
blagrovali vsi narodi!" Kakor Ona, od ktere

115

sv. Anzelm piše: „Tudi naj veči hvala je
preslaba, Marijo dostojno častiti." —■

K cerkvenemu lepoglasju med vsiin
glasbinim orodjem nar več pripomorejo
orgije.  Razumni pravijo, da orgije so nar
* bolj umetno in ob enem nar bolj popol¬
noma glasbino orodje ali inštrument, ki
ima silno razne in mnogotere glasove, kar
daje skupaj slovesen, prazničen, resnoča-
stitljiv, miločuten, ginljiv in globoko v dušo
segajoč glas. Zavoljo tega so orgije glas¬
bino orodje za cerkev, ki so bile že v stari
zavezi znane in imenovane; v novi zavezi
pa so že od naj bolj davnih časov veči del
» po vsili cerkvah v navadi. Orgeljoi ljubez-
njivi glasovi prijazno spremljajo vsaktere
pesmi, ki se pojo Narvikšemu na čast, pa
tudi v slavo Mariji Devici in svetnikom
Božjim. Orgeljni, med seboj si lepo stre-
žeči glasi Božjo službo silno poveličujejo,
in njih blagoglasje pri sv. maši kakor na
angelskih perutih dušo k Bogu povzdigu¬
jejo. „V nebesa, v nebesa!" kličejo orgije
vernikom in zbujajo v sercih hrepenenje
in goreče želje  po nebeški domačiji.
Otožno serce se pri njih milih glasih po¬
živi, pozabi časne težave in serčne bole¬
čine, pristuduje se mu posvetnost, in tožiti
se mu začenja po angelskem petji in ke-

8*

k

116

rabinskem miloglasji v svetem raju, kjer
ne bo nobene težave, nobene solze več.
Ker je pa k ti kedanji sreči potreba, da
Boga ponižno molimo, častimo, mu čisto
serce obranimo, ter mu zvesto  služimo
že na zemlji;  torej nas orgije s petjem
in vso harmonijo vred k hvali Božji bu¬
dijo in nam kličejo, da bodimo zvesti hlapci
Božji in vedni spolnovavci njegove svete
volje, da bomo vredni kdaj slišati popol¬
noma lepo, večno orgeljno blagoglasje v
nebesih. In ker nam Marija  med vsimi
svetniki s svojo mogočno prošnjo nar bolj
pomaga, da Božjo voljo spolnujemo, pa tudi
da se nam naše želje po Božji dobroti iz¬
hajajo, torej je po pravici, da orgije toli-
krat spremljajo ravno Marij  ne  pesmi, ter
je ona naše pravomiloglasje, naša pesem,
naše veselje, naše zdravje v žalosti in
otožnosti.

Sv. Vincencij Pavijan se je svoje dni
na barki peljal v Masilijo; prijadrajo pa
morski tolovaji, premagajo po hudi hitvi
mornarje in peljejo vse skupaj čez morje
v Tunis v sužnjost. Tamkaj je bil Vincen¬
cij iz roke v roko prodajan v sužnjost, in
poslednjič pride v oblast celo nekemu od¬
padniku, kjer se mu je prav hudo godilo.
Ta odpadnik in poturčenec je bil francoski

117

zdravnik Ljudovik Merikur, ki so ga bili
nekdaj morski tolovaji vjeli in za sužnja
prodali. Hotel je ta zdravnik z neko sužnjo
pobegniti, bil je pa zasačen in k smerti
obsojen; le s to pogodbo, da je vero zatajil,
so mu prizanesli in mu tudi sužnjo v za¬
kon dali. Iz strahu pred smertjo in iz lju¬
bezni do sužnje je bil postal izdajavec nad
Bogom in svojo sveto vero. — Ali se ne
dogode tudi pri nas dostikrat iz slepe lju¬
bezni take nesreče, da človek izda Boga,
svojo dušo in zveličanje, pa tudi svoj mir
in časno srečo, ker ne pomisli, kam se
pogrezne in kaj bo konec  tacega djanja!

V tacili odpadnih rokah tedaj, hujši
kakor v turški oblasti, je bil sv. Vincencij.
In kako  si je lajšal svoj nesrečni stan?
V misli na svoje pregnanstvo je večkrat
prepeval ginljivo pesem judov v babilonski
sužnjosti: „Ob babilonskih vodah smo se¬
deli in se jokali, ko smo se spominjali
Sijona; na verbe smo obesili svoje harpe,“
in pri besedah: „Kako bi mogli peti v tuji
deželi? 11  se je Vincencij milo oziral čez
morje proti svoji ljubi domačiji, oblivale so
ga britke solze. S čim pa se je poto¬
lažil?  . . Neutogama je pretaknil in začel
peti: „Češena bodi Kraljica, Mati milosti!
k tebi vpijemo zapušeni Evini otroci •


118

f

In lejte! berž ko je bila Marija njegova
pesem, njegovo lepoglasje,  so se mu
ustavile solze, vtolažila se je žalost, in
sladki mir se mu je vernil v dušo.

Marija, naše lepoglasje, je pa še ve¬
liko lepše  vtolažila Vincenciju njegovo ;
hrepenenje. Ona je velikoserčna pomoč¬
nica in močna tolažnica  vsim, ki k nji
pribeže. Ziilima, žena unega odpadnika,
sliši petje pobožnega, serčno Bogu udanega
moža, in je tako ginjena, da svetnika bolj
natanko izprašuje, kakošna  je njegova
vera in kaj uči in zapoveduje.  Ko je
bila že dobro podučena, razodene možu,
da je že večkrat govorila s keršanskim du- ■
hovnom zastran njegove vere in mu očita,  i
zakaj je tako prelepo in častitljivo vero za¬
pustil! Potem ga nagovori, da naj se zo¬
pet verne k veri svojih očetov, zakaj tudi
ona da hoče biti kristjana. Kako se je
mož odpadnik temu čudil, si lahko  mi¬
slite. To je bila zanj nebeška pesem, sej
ga ni mogio več miru biti v njegovem sercu
in ne sladkega iniloglasja, odkar je bil ■
Boga in vero zatajil. Obudile so se mu v
sercu želje, da bi se z Bogom spravil, zo¬
pet spoznal sv. vero, ki jo je bil zatajil,
in rešil svojo dušo. Pokliče Vincencija in
posvetova se z njim, kako bi vsi skupaj

«

119

čez morje pobegnili, čez deset mescev res
dobe priložnost, na ribiškem čolnu odidejo
in čez tri dni viharnega morja stopijo ob
francoskem obrežji na suho. Ljudovik Me-
rikur je bil pred škofom cerkvenega izob¬
čenja rešen in delal je pokoro, Zulima je
bila keršena in z možem po keršansko za¬
ročena, Vincencij pa je bil hvaljen po vsem
Avinjonu, ker rešil je bil dve duši iz časne
in večne sužnjosti. Priložnost k temu pa
je bila pevska melodija, in vzrok presladka
Devica Marija, ki je naše lepoglasje.

Trojno vprašanje.

1. Ali v meni obudtijejo orgije in petje
svete občutke;  ali ne pasem morebiti
le posvetnih  misel? — 2. Kakošno
glasje je v mojem sercu, ali je lepo¬
glasje, da išem  z vsimi močmi naj popral
Božjega kraljestva in njegove pravice? —
3. Ali nisem morebiti celo o d p a d n i k, če
ne z besedo, pa vender z djanjem,  ko
bi, postavim, velikonočne spovedi  ne
opravljal, postov ne spoluoval, Božjo
službo  opušal ob nedeljah in praznikih?

120


Sklep.

Rad imam pšenično klasje,

V zlate snope zvezano; —

Rajši v sercu lepoglasje:

Dviga dušo mi v nebo.

To bo moja godba, to moj glas,

To moj trud za zdaj, in večni čas.

Molitvica.

Na prošnjo presv. Marije Device
nam dodeli, o premilostljivi Bog! da
bomo z vsimi svojimi dušnimi in te¬
lesnimi močmi v edinosti tvojo voljo
spolnovali in enkrat večno veselje do¬
segli. Amen.

v

Šmarnica.

Premišljujte, ktera  reč  kali lepo¬
glasje v vašem sercu, da ni morebiti čisto
Bogu vdano: ali kako hudo poželenje, ali
jeza in kletvinja, ali nezmernost v pijači?

121

. . . Molite enkrat „Pod tvojo pomoč pri¬
bežimo . . dahi  na prošnjo Marije Ma¬
tere Božje zamogli ta zaderžek premagati
in odpraviti.

Marija naše prebivališe.

t{j/čak Jakob je tiste silno davne čase nek¬
daj popotval v Mezopotamijo. Obteče ga pa
noč, ves utruden leže na zemljo in kamen
si pod glavo dene. In imel je prečudno pri¬
kazen v sanjah. Videl je lestev, ki je segla
z zemlje do nebes, in angeli so hodili po
nji gori in doli. Sveti strah ga obide,
zbudi se in kliče: „Kako strašen je ta kraj!
Zares, tukaj ni druzega, kakor hiša
Bož  j a!“

Ali poznate tisto stanovanje Božje,
kristjanje, kterega podoba je bila ta lestev,
z omenjeno hišo Božjo? .. Marija je, pravo

122

stanovališe Najvikšega, sveta veža, v kteri
sam Bog prebiva. To so preroki  napo¬
vedovali, to je angel Gabriel  oznanil, to
evangelisti  popisujejo. Zato sv. Andrej
Jeruzalemski Marijo imenuje stanova- „
liše nebes in zemlje;  sv. Gregorij pa
prebivališe vsake čednosti.

Večna modrost si je zidala hišo, se bere
v pregovorih sv. pisma 'Preg. 9, 1). Če je
pa ta hiša, ki jo je zidala Večna modrost,
Marija, kako lepa, kako častitljiva mora
vender ta hiša  biti! Zastran nje pravi
sv. Bonaventura: „Ni ga lesketanja, ni je
blišečnosti, ni je čednosti, da bi ne žarela
s častitljive Device Marije. Kadar pa ho¬
čemo žalost in častitljivost te hiše Božje
na zemlji le nekoliko si misliti, nas mora
prešiniti svet strah in spoštovanje in nas
sili sklicati z očakom Jakopom: Kako stra-
šin je ta kraj! Ali se smemo prederzniti,
da bi Marijo, stanovanje Naj vi šega imeno¬
vali tudi svoje stanovanje? — Smeš, krist¬
jan; tudi tvoje stanovanje je Marija. Za¬
kaj ona te ima po besedah sv. Bernarda t
kakor v svojem sercu, ako ji s spoštljivo
ljubeznijo služiš in si ji vdan z vso dušo.

O, spoznaj tedaj svoje bogastvo. Če si tudi
ubožen s časnimi dobrotami, tvoje stano¬
vanje v duhovnem pomenu je v presv.

sercu Marije Device. Ta slavni dvor je
tako lep, tako bogat, tako častitljiv, kakor
ni nobenega druzega na zemlji. Kako pa
še le dober, koristen, hladiven za uboge
Adamove otroke!

L. 1836 je začel duhovni pastir Du-
friche-Desgenettes (Diifriš-Deženet) uboge
zgubljene sinove in hčere v Marijno presv.
Serce zavračati, jim priporočati, da tukaj
v tem stanovališu naj pomoči in pribe-
žališa  išejo v svoji zanemarjenosti in
dušni nesreči. In kakošenje bil sad?
Stermeli bi, ko bi ga vam le nekoliko
zamogel popisati. Naj vam povem le samo
kaj malega. L. 1835 je imel ta duhovni
pastir samo 720 obhajil; berž pa ko so 1.
1836 ljudje začeli Marijno presv. Serce ča¬
stiti. se je očitno boljšalo in 1. 1837 je bilo
že 0950 obhajil. V deržinah, ki do tistih-
mal niso nikoli hodile v cerkev, so se po¬
tem starši in otroci med seboj skušali v
spol no van ji keršanskih dolžnost in bogo-
ljubnega življenja. Enako se je kazalo v
vsakem stanu in starosti.  Veliko mla¬
dih ljudi je verglo od sebe nesrečni jarem
poželjivosti in se poprijelo  svete
resnosti in evangeljske čistosti; v sredi
med pohujšanjem, spačenim ljudstvom so
bili zvesti  učenci Kristusovi. Možje in

124

žene od 30 do 70 let, ki se nikoli poprej
niso pečali za vero in čedno življenje, ki
niso bili nikoli nič podučeni v keršanskih
resnicah, tudi v naj pervih in potrebniših
ne, ki so imeli opraviti le s posvetno mo¬
drostjo, s kužljivimi bukvami in pa z na-
sitovanjem svojega poželenja: taki ljudje
so začeli priprosto in pokorno, kakor do¬
bre ovčice, hoditi poslušat  keršansko
podučevanje. Tudi krivoverci, judje, neje-
verniki so luč sv. vere in zveličanje dobi¬
vali v Marijnem presv. Sercu. In pa pri
vsili spreobernjenih se je očitno kazalo,
kako močna in mogočna je priprošnja presv.
in preusmiljene Matere Marije. To češe¬
va  n j e presv. Marijnega Serca in p r i p o r o-
čevanje grešnikov  v to milo prebiva¬
lišč se je iz glavnega mesta Pariza raz¬
glasilo po Francoskem vse na okrog, in po
200 in več ur deleč so hodili spreober-
njeni v glavno mesto, in pripovedovali so,
kako so se spreobernili kar hitro, ko so
bili v Marijno Serce priporočeni. Nikoli
niso mogli dopovedati, kako so zdaj veseli,
kako srečni; pa da so zato  prišli, da bi *
se tukaj  po spreobernjenji na vredno sv.
Obhajilo pripravljali in se za toliko do¬
broto presv. Device zahvalili pred altarjem
njenega presv. Serca. Zgledov bi se dalo

125

veliko  povedati, tudi ste jih več v Šmar¬
nicah že slišali, torej se le samo pri tem
še nekoliko pomudimo, kako je Marija naše
varno in zanesljivo  stanovališe.

V visoki pesmi govori Ženin nevesti:
Ti si kakor Davidov turu, ki je zidan z
obrambami, tisoč škitov na njem visi, vse
orožje močnih. Sv. Rupert  te besede, ki
se na Marijo obračajo, tako  le razlaga:
Kaj bi se bal, kteri stanuje med turnovimi
zidovi; njegovi škiti  odvračajo tisoč skuš¬
njav od njega; njegove obrambe  ga bra¬
nijo zoper vsacega sovražnika; njegovo
orožje  odganja vsako britkost in boječ-
ljivemu  povrača serčnost. Ravno zato
sv. Cerkev Marijo v lavretanskib litanijah
pozdravlja za turn kralja Davida, zato ver¬
nike opominja, naj v Marijnem sercu išejo
pribežališa zoper skušnjave in zoper greh.
Brez števila zgledov priča, kako varna
in zanesljiva  bramba je Marija tistim,
bi z zaupanjem pri nji pomoči išejo.

Mlado deklino, polno dušne in telesne
lepote, je dolgo časa preganjal neusmiljen
roparsk jastreb, zalezoval  njeno nedolž¬
nost, in nikoli in nikjer ni imela pred
njim pokoja. Neki dan mora svojo žlaht-
nico več ur daleč obiskati in skoz gojzd
Popotovati. Kmali  ko grede moli sv. rožen-

kranec, spazi unega tolovaja za njo naglo
dreti. V taki naj veči sili kliče Marijo na
pomoč in priteče v kapelo, ki je bila v
samotnem logu Mariji D. posvečena. V to
kapelo k svoji ljubi nebeški Materi pribeži,
poklekne, vzdigne roke in moli: O Marija,
ne dopusti,  da bi se reklo, otrok, ki je
k tebi pribežal, je bil goljufan. Zgub¬
ljena  sem, če mi ne pomagaš! O naredi,
da bo ta kapela močen tabor,  ki me
bo varoval, prebivališe,  ki mi zagotovi
moje zveličanje, mojo deviško čast! Potem
hočem zmiraj in vekomaj hvaliti tvoje
usmiljenje, potem se ne bom več ločila od
tvojega materinega serca, vekomaj naj bo
in ostane mojeprebivališe! — In glej! ro¬
parski preganjavec, ki je tudi v kapelo
stopil, ji ni nič žalega storil. Ali so ga
omečile solze nedolžnosti, ali molitev, ki
je nadzemeljsko presvetlila to pošteno de¬
vico, ali ga je zaderževala roka Kristusove
Matere: obstal je nepremakljiv;  ne-
utegoma pa je zapustil Marijno svetiše, ker
njegova duša je bila smertno ranjena,
ne pa ranjena za večno smert,  ampak
za smert,  ktera oživi, ki novo  življe¬
nje da. Spoznal, spreobernil se je v bolj¬
šega človeka. —

Ali ni tedaj res, o kristjanje! da je

127

Marija varno in zanesljivo prebiva¬
lišč? O ti uboga, od toliko sto in sto ne¬
varnost preganjana mladost! pribeži v Ma-
rijno Serce, pribeži vsak dan v to častit¬
ljivo, to zanesljivo stanovališe. Tukaj  se
opočij, tukaj se razveseljuj, tukaj zavaro-
vaj svoje poštenje  zoper hudobneže, svojo
čast  zoper oskrunovavce, svoj zlati za¬
klad  zoper tatove, svoje zveličanje  zo¬
per hudobe!

Tri vprašanja.

1. Ali se zročlm vsako jutro  v Je¬
zusovo in Marijno Serce? - 2. Ali išem
buli podnevi  o kaki nevarnosti pribeža¬
la v teh prcsv. Sercih? — 3. Ali ni mo¬
rebiti inoja prederznost tolika,  da bi celo
sam iskal hudih priložnost greha?

Sklep.

Moje vedno stanovanje,

In presladko prebivanje
Jezusa, Marije bo Serce,

To so moje iskrene želje.

128

Dvoje sveto to ognjiše
Bode moje pribežiše:

Tu se moja sreča piše,
T u živeti je sladko,
Vmreti tu zveličavno!

Molitvica.

O Marija, Mati milosti, varno
pribežališe grešnikov, zanesljivo
stanovališe pravičnih in nedolžnih!
Prosi  za nas uboge grešnike zdaj in
ob naši smertni uri. Zavoljo svoje rev-
šine in grešnosti si komej upamo oči
povzdigniti k tvojemu božjemu Sinu,
ki smo ga tolikrat razžalili. Tvoje pre¬
sveto in neomadežano Serce pa na
novo poživlja naše upanje. K tebi
tedaj pribežimo, o sveta Mati! da bi
s priprošnjo tvojega presv. in neoma-
dežanega Serca od dobrote trikrat sve¬
tega Boga dosegli dobroto vsih tistih
milost,  kterih potrebujemo: odpu-
šenje  grehov, zveličanje  duš, spre-

129

obernjenje in otenje svojih nesreč¬
nih bratov — grešnikov. Amen.

v

Šmarnica.

Priporočite v Marijno presv. serce vsak
enega grešnika za spreobernjenje, in molite
zanj trikrat do jutri češenamarijo.

Marija naša pot k Jezusu.

iTopotnik v daljno deželo je šel skoz te¬
men gojzd, pot mu je čedalje manj znatna,
na zadnje zgubi sled  — in k vsemu temu
ga prehiti še černa noč. Groza mu vsak
trenutek rase in doseže naj višji  stopinjo.
• • ■ Neprevidoma pa se nebo razjasni, me¬
sec prijazno posveti, milijone zvezd miglja
z višnjevega neba, in — popotnik najde
Pravo  pot, ktera ga pelje v preljubljeno
domačijo.

Šmarnice. 9

Ta popotnik si ti, o človek v mračnem
logu sedanjega življenja, in tvoja pot je
Marija,  tvoja Mati. Ta pot te bo pe¬
ljala k Jezusu,  tvojemu dobremu Pa¬
stirju. Pobožni Gerson je premišljeval be¬
sede sv. pisma: „Sin, glej svojo Mater! 11 ’
in je klical: Ti, o Jezus, si naš nebeški
kažipot, ker nam kažeš svojo Mater, po
kteri najdemo k tebi pot na dom. Marija
tedaj je pot, prav varna, nezmotljiva pot
k Jezusu.

,,Oh, starček! ti si se zgubil, ti si za;
šel v življenji: ali bi želel k Jezusu nazaj
priti ?“ — „Serčno, preserčno rad, samo
da bi še mogel!“ — „Ti mlad človek, ti
človek v močnih moških letih, oh ti si na
krivi poti, ti si Jezusa Pastirja zgubil; ali
želiš nazaj k Njemu? — „Oh kako rad; ko
bi mi le kdo pot pokazal!“ — „0 ti ubogi)
nesrečni otrok, ali tudi ti si se že zgubil,
tudi ti nisi več pri Jezusu? Ali bi hotel
k njemu se verniti?“ — „0, kako serčno
rad, ko bi le pot vedil!“ —

Vsak tedaj,  ki ima le  malo ob¬
čutka  in serca, vsak želi k Bogu, k Je- ;
zusu nazaj, če je na krivi  poti. Usmi¬
ljeni Zveličar je nekdaj djal: Nobeden ne
pride k Očetu, razun po meni;  in sv.
Bernard pristavlja: Nobeden ne pride k

131

Sinu, razun po Mariji. — Jezus je tedaj
pot k Očetu. Marija pa je pot k Jezusu.
Djal je Jezus: Jest sem pot, resnica in
življenje; Marija pa sme reči: Jest sem
pot. ki pelje k Jezusu. — V slovečih kri-
žanskih vojskah zoper Saracene je bilo ne¬
kaj keršanskih vojšakov slavnega vojvoda
Tankreda odterganih od glavnega kardela;
Robert Otvilski (Hauteville) jim pot po¬
kaže in reče: Le samo po ti poti  bote
zopet dosegli svojega vojvoda. Tudi v voj¬
ski za zveličanje se dostikrat nameri, da
greh kristjana odterga  od njegovega voj¬
voda Kristusa; tudi takim  nesrečnim se
zamore klicati: Po ti poti zamorete zopet
priti k Jezusu, in ta pot je Marija. Torej
sv. Bonaventura ves razveseljen kliče: Ona
je pot. ki nas pelje k Jezusu Kristusu!

Če si tedaj zašel, o milovanja vredni
kristjan, približaj se k Mariji, ki je tvoja
pot, in prosijo za pomoč: O Marija, glej!
tvoj otrok je zgubil Jezusa, je zapustil stu¬
denec žive vode in se podal k kalnim lu¬
žam, v kterih zdravja ni, ne sreče, ne
miru, ne zveličanja.  Pokaži mi pot k
Jezusu, o preljuba Mati! in prosi za-me,
da me še enkrat — le še enkrat sprejme:
zaterdim, sklenem, obljubim, da nikdar več
ga ne bom zapustil. O moja Mati, kako

9 *

132

hudo se mi godi brez njega; hitro  me
pelji k njemu in pridobi  mi milost in
odpušenje?

Marija je neizrečeno dobra in nsmi-
ljena Mati; dostikrat je majhna reč
vzrok,  da koga k Jezusu  nazaj pelje,
ki je bil zgrešil pot zveličanja.

K velikemu služabniku Božjemu iz reda
sv. Vincencija Pavijana je večkrat hodil
neki človek zavoljo svojega spreobernjenja.
Ta sveti mož je umeri v sluhu svetosti
1. 1831. Že več let je živel ta človek v
nar bolj studljivih nesnagah, in kolikor
bolj je usmiljeni Bog zdaljševal njegovo
življenje na zemlji, mu dati priložnost, da
bi se spokoril, toliko bolj je množil svoje
zadolženja, si težeje  delal svoje spreo-
bernjenje. Pa, o neskončno modre pota
usmiljenja Božjega! spreobernjenje te duše,
ki je ni moglo dognati toliko podukov in
opominovanj skoz več let, se je dopolnilo
v migljeju,  v trenutku! Unigrešnik stopi
neki dan v stanico služabnika Božjega, se
ozre na neko sveto podobo Matere Božje,
ki je Mati, usmiljenje in pribežališe greš¬
nikov; in glejte! tisti  trenutek se mu
milo stori, vse misli in želje se mu v mig¬
ljeju spremene, začne kar precej sovražiti
tisto nesnago, ki jo je ravnokar zamak-

133

njeno še ljubil; ljubiti pa tisto čistost,
ktere ni znal poprej ljubiti, česiravno je
zanjo že nekoliko skerbel. Ves presunjen
je na duši in na telesu s tem sa m im po¬
gledom na Marijno podobo, serce se mu
začne topiti in sladke solze kesanja mu
rosijo na lica. Spreobernjen  je, v sod¬
niji svete pokore potem odvezan,  začne
novo življenje  pravega spokornika,
hvaležen  Mariji, ki mu je bila besed¬
nica  pri Jezusu, pot k Jezusu, in pre-
usmiljena rešenica.

Trojno vprašanje.

1. Po kteri  poti pa jest  hodim, ali
hodim po tisti poti, ki v nebesa  pelje?
— 2. Če sem na poti v pogubljenje, ali
me to kaj skerbi? — 3. Ali prosim
svojo Mater Marijo, da bi me dobrotno vo¬
dila  in pripeljala k Jezusu?

Sklep.

O Marija! ti si moja pot:

Pelji k živ’mu me studencu,

Pelji k častne zmage vencu,

Pelji k viru vsih dobrot.

134


Na ti poti čem živeti,

Na ti poti tudi umreti.

Ta le pot je k miru zdaj,

Ta mi pot je v sveti raj!

Molitvica.

0 Marija, naša usmiljena mati!
ozri se na tiste, kteriniso na pravi
poti, in zavoljo toliko terpljenja svo¬
jega Sina, pa zavoljo toliko ljubezni,
ki jo ti imaš do ubogih grešnikov,
jim pokaži  pravo pot in pripelji jih
k Jezusu, dobremu Pastirju. Amen.

v

Šmarnica.

Prizadenite si, komu pravo pot poka¬
zati, ga postavim opomniti, da naj vredno
spoved opravi, kletvinjo opusti, grešno za¬
vezo razdere itd. Pokličite v ta namen na
pomoč Marijo, ki je naša pot, da bi se
delo dobro izšlo.


135

Marija naša pot v nebesa.

lHi ubogi objokani Eviui otroci gremo p o
poti,  po kteri jih je že toliko milijonov
pred nami šlo. Vemo sicer pot, po kteri
gremo, pa je morebiti ne maramo premiš¬
ljevati. M er t vi nam torej kličejo, da naj
pomislimo, kaj delamo, kako se priprav¬
ljamo. „Stoj popotnik!” je njih glas, „stoj
in beri: moja  dogodba je tvoja  do-
godba! Včeraj sem bil jest,  kar si danes
ti; jutri boš ti, kar smo že mi. — Poglej
sim k nam in uči se hoditi pravo pot!
Tudi jest sem prebival v zložni hiši, ti reče
eden, sem iskal jo zvišati, razširiti; to je
bilo moje veselje.  — Danes pa! . . glej,
kaj vidiš: nektere zbite deske, — pa še
te se lomijo, ko zemlja suje na-me! To
je moja hiša ... Pa molči! Le malo sto¬
pinj od tod čaka ravno taka hiša tudi tebe.
Zanesi se; ne boš ji odšel.

Tudi jest sem ljubil lišp in nečimer-

136

I

nost, ki oči slepi in serca moti; moje pri¬
zadevanje je bilo: dopasti! — Danes pa?.,
le poglej! revna mertvaška rjuha obdaja
moje razpadajoče ude in eno z drugim vse
gre v truhnobo.

Tudi jest  sem ljubil svoje telo in mu
stregel dostikrat čezobilno in nespametno!

-— Kako je pa danes ? . . Netrezni moj že¬
lodec je živež gladovnih červov; nepokojne,
k plesu nagnjene noge  so mertvaške kosti;
tolikrat lišpani obraz nima že kože več. —
Tudi tebi se bo enkrat taka godila!

Tudi jest sem svet ljubil, hodil na ve¬
selice in tamkej velikrat Boga žalil. Pa
kako sem bil željen časti in hvale!
Kako je moje serce dihtelo po ljubezni...
Danes pa? . . Le ozri se name, kako sem
samoten, zapušen. Vse, kar sem neči-
m e r n o ljubil,  mi je zdaj očitanje.

Ti in tvoji živi tovarši hodite — do¬
stikrat brez pomislika — po pokopališu in
tlačite perst mojega groba. Pomislite pa,
da tudi vasbokmali pokrivala perst! Stori
tedaj, delaj to, preden tvoja zadnja ura
pride, kar boš takrat želel, da bi bil storil
in delal.“

Kristjanje! ali niso žalostne take misli ?
Zares, silo otožne so, ki lahko vsako serce
pobijejo. Vse drugač pa je vender, ako je

137

tvoje življenje z lučjo sv. vere obsevano
in s solncem lceršanske čednosti in dobrih
del ogrevano. Ni se ti potlej treba bati
poti v večnost, ako imaš dobrega vod¬
nika  in njegov glas poslušaš. In kdo ima
boljšega vodnika, kakor mi, samo da ho¬
čemo. Premišljevali smo zadnjič, da Marija
je naša pot,  naša vodnica  k Jezusu;
kako je to tolaživno in veselo! Ona je pa
tudi naša pot v nebesa,  ona je naša
vodnica k Bogu; kako je to polno pre-
serčnega upanja! Sv. Cerkev Mariji pri-
lastuje prelepe besede: Kdor mene

najde, bo našel življenje inprejel
zveličanje od Gospoda.  Tedaj Ma¬
fijo  išimo, izvolimo si jo za pot, vodnico,
in peljala  nas bo k Gospodu Bogu, k
zveličanju. 11  Sv. Gregorij  Nikomedijski
pa piše priserčne besede: Hočeš zveli¬
čan  biti? Ljubi Marijo. Hočeš vekomaj
živeti? Ljubi Marijo. Hočeš v nebesa
priti? Ljubi Marijo. Ona je pot, ki v ne¬
besa peije.

K nji tedaj, ki je varna in zanes¬
ljiva  pot v nebesa, se vsak dan ža¬
leči,  preljubi kristjan! Prosi  to presveto
Srednico med Bogom in med teboj, da te
v odi po poti Božjih in cerkvenih zapoved,
Po poti ponižnosti in pokoršine, krotkosti

in čednosti, pravice in stanovitnosti — k
Jezusu in v nebesa. To ravno je prava pot.
Zgled Marij ne svetosti nas vleče k Mariji,
ker v nji je ogledalo, kako naj se Božje
zapovedi natanko spolnujejo. Marija pa
nas pelje k Jezusu, in oba, Jezus in Ma¬
rija, nas peljeta v nebesa.

O kako srečni smo kristjani, da v Ma¬
riji imamo pot k Jezusu, pot v nebesa!
Naša hvaležnost zato naj ne jenja s kon¬
cem dni, — na večne čase naj terpi. Ma¬
rija je svojega Sina Jezusa srečno pripe¬
ljala nazaj v Nazaret iz daljnega Egipta.
Marija je Jezusa — zgubivši ga v Jeruza¬
lemu — spet našla čez tri dni in domu ga
pripeljala. Enako nas, svoje duhovne otroke,
vodi  iz tuje dežele greha k Jezusu, s pre¬
gnanstva tega sveta v nebeško domačijo.
O da bi jih veliko, o da bi vse pripeljala,
— o da bi se izmed tukaj pričujočih no¬
beden ne zgubil!

V velikem mestu na Francoskem je
neki človek živel štirnajst let v nar huj¬
ših grehih, in bil je brezbožen grešnik.
Ostudna poželjivost, ki ga je zmiraj morila
in gonila kakor zver, gaje gnala neki dan
celo v cerkev, da bi tam oči pasel nad
neko osebo. Ni vidil, kar je božjeropno
želel; slišal pa je pridigarja, ki je z leče

13 »

govoril besede: ,,Ozri se, o Marija, z mi¬
lostnim očesom na to čedo, in ako je kaka
zgubljena ovčica vmes, oh, prosim te pri-
serčno, bodi ji ti pot, ki naj jo zopet pelje
k Jezusu  in pripelje v nebesa!“

Kakor ognjena pušica so te besede
presunile dušo ubogemu grešniku. Enak
obupanemu je bil grede iz cerkve, kakor
strašilo mu je bil odsihmal žalostni stan
njegove duše vedno pred očmi, noč in dan
ni imel več pokoja. Ko se je že več tednov
dolgo boril sam seboj, se verne skesan k
unemu duhovnu nazaj, se spove in poboljša
za vselej.

Tri vprašanja.

1. Ali so ne mara tudi moje  oči
nenasitljive mesene paše? — 2. Ali sem
že kterikrat pravprevdaril, da oko,  ktero
hoče Boga gledati, mora čisto  biti? —
3. Kako  mislim zavolj tega greha v pri¬
hodnje strahovati samega sebe?

140

Sklep.

Vem, da v grelni ni veselja,

Greh je duši smertna psica;

Čednost le bo moja želja,

Ki v nebo je pomočnica.

Zdaj slovo dam zemlje prahu,

Živel bodem v Božjem strahu,

Da očišen grešnih zmot
Najdem k Bogu srečno pot.

Molitvica.

O usmiljeni Jezus, ki si rekel: Jest
sem pot, resnica in življenje; na proš¬
njo prečastitljive Matere Marije nam
daj vse troje  najti, namreč: pravo
pot. resnico in življenje, da se po vi¬
harjih  sedanjega življenja v Tebi
vekomaj opočijemo. Amen. '

v

Šmarnica.

Sv. Bonaventura imenuje Marijo ,,stu¬
denec usmiljenja." Priporoči naj vsaki do

141

jutri svojo nar hujši dušno  in svojo nar
hujši telesno potrebo  v ta hladivni
studenec usmiljenja; — stori naj pa to z
velikim zaupanjem,  zakaj Marijaje
neusušljivi studenec usmiljenja.

Marija naš biser.

Hi je hitro dražji reči, kakor so pravi bi-
ser ji. Biserji se dobivajo z velikim trudom
Potopljavcev v morjih jutranje in večerne
Indije, pa le pod vročim nebnim pasom,
m  pa po nekterih rekah, n. p. na Če¬
škem in Saksonskem. Biser je tedaj posebna
lepa, draga, priljubljena reč, s ktero naš
Zveličar celo nebeško kraljestvo primerja.
Rekel je nekdaj učencem: Nebeško kra¬
ljestvo je enako kupcu, ki iše dobrih bi¬
serov. Kadar je našel drag biser, gre,
Proda vse, kar ima, in si ga kupi. Ali ni

i

142

pa sam Jezus enako  naredil, kakor ta
kupec?  Zapustil je prestol svojega Očeta,
nebesa z vso njih častitljivostjo, ter je pri¬
šel na svet si pridobit naj lepši biser
Marijo  za mater na zemlji. Marija tedaj
je biser Jezusa Kristusa. Torej lepo pravi
sv.-Metod, da je Marija nebeški biser.
Ker je bil pa Jezus sam s križa ta pre¬
dragi biser v osebi sv. Janeza nam v sim
izročil, zato se Marija po pravi pravici tudi
naš biser  imenuje. Marija, Mati Božja,
je tedaj naš lepi, dragi, nebeški biser.

Marija, nebeški biser, nam je pa zo¬
pet naj lepši podoba  druzega bisera, ki
se imenuje Božji poklic,  poklic človeka
k čednosti in zveličanju, poklic v keršan-
stvo. O neizrečeno drag je ta biser! Nar
veči nesreča, iz ktere toliko hudega, toliko
grehov izvira, je ta, ker se čisto malo ljudi
jasno zave svojega poklica, tako imenit¬
nega, tako svetega, tako visokega poklica!
Nebo in zemlja bi mogla stermeti in se
čuditi o premisliku tega, kaj je človek in
k čemu  je poklican. O biser, ki ga nosiš)
človek! pa ga ne poznaš:  tvoj večni
poklic! Ozrimo se nekoliko na Marijin
poklic.

Marijo je Bog previdil od vekomaj
in jo bil preodmenil,  torej tudi pokih

143

c a 1. *) V pervo je bila poklicana k ve fi¬
nemu devištvu,  ki seje že kakor mlada
deklica popolnoma darovala Bogu v tem-
peljnu, in je storila obljubo, da bo kakor
devica vse žive dni Bogu služila. . Drugi
poklic je bil, kadar ji je angel prinesel
naznanilo od Boga, da jo je odmenil za
Mater edinorojenega Sinu Božjega. Po vse-
gamogočnosti Božji na Marijne besede:
Glej, dekla sem Gospodova, je Beseda meso
postala in med nami prebivala. . Tretje
Marijno poklicanje je bilo s križa po umi¬
rajočem Bogu - človeku , njenem ljublje¬
nem Sinu. Z besedami Jezusovimi: „Glej,
tvoj sin,“ s kazanjem na Janeza, je bila
Marija poklicana za našo vesoljno Mater. .
Poslednjič je bila poklicana o svojem ča¬
stitljivem vnebovzetji. Takrat ji je zaklical
nebeški kralj: „Pridi z Libana, moja ne¬
vesta, pridi z Libana. pridi! boš kronana. 44
<Vis. p. 4.)

Ali pa nisi tudi ti, kristjan, od Boga
preodmenjen in izvoljen? Ali nisi sprejet
v naročje katoliške Cerkve brez svojega
zasluženja? In ali nimaš v nji čez obil¬
nih milost,  da zamoreš oskerbeti in si
pripraviti svoje zveličanje? O kristjan, ali

*) Gl. „Magaifieat.“ Ilollrigl, str. 268 id.

144

imaš jasno spoznanje? Ali veš, kaj je to?
„Ako si katolišk kristjanpravi  sloveč
pridigar, ,,poklekni, skleni roke, povzdigni
v nebesa oči in izreci Bogu toliko za¬
hval, kolikor je travic po poljih, listja po
gozdih, žarkov v solncu, kapljic v morji. 11
Ako si katolišk kristjan, veseli in raduj
se, zakaj ti se šteješ v občino tistih, od
kterih apostelj pravi: „Vi ste izvoljen na¬
rod, kraljevo duhovstvo, sveto ljudstvo, pri¬
dobljeno ljudstvo, da oznanujte moči Njega,
ki vas je poklical iz temote v svojo pre¬
čudno luč.“ (1. Pet. 2.) — Poklican tedaj
si, kristjan, k milosti; glej dobro in zvesto,
da si zagotoviš tudi svoj poklic k večni
časti!  Ni ga namreč dražjega bisera na
zemlji zate, kakor je tvoj poklic.

Od egiptovske kraljeve hčere in kra¬
ljice Kleopatre se bere, da je bila biser v
kisu stopila in izpila, kar znese kakih
dvajset milijonov goldinarjev vrednosti po
našem. Več pa je vreden tvoj poklic,  o
kristjan, kakor ta biser, in veliko  več
zapaseš s svojo poželjivostjo, kakor je ta
vladarica, ako svoj poklic zaveržeš,  ako
za  d ega  š,  kar si prejel pri sv. kerstu
in pozneje v svetih sakramentih. — V per-
zijanskem zalivu so bili menda nekdaj našli
biser, ki so ga cenili na 460 zveznih terd-

145

njakov ali tolarjev. — Beneška samovlada
je bila darovala turškemu cesarju biser za
100 tisoč tolarjev. Pa kaj so vsi ti in taki
biserji proti Mariji,  ki je naš nebeški
biser? Kaj je vsa njih vrednost proti vred¬
nosti našega poklica za ‘večno zveličanje?
Kaj je vsa njih lepota proti lepoti milosti,
prijaznosti Božje v tvoji duši,  a ko  je z
grehom nisi otemnil!

Nikar se torej ne čudite, ako vas vera
in cerkev tolikrat uči in opominja, da ni¬
kar ne pozabite, kaj ste,  — da imejte
pred očmi svoj večni poklic, nezmerno ceno
in lepoto duše, ki je v stanu prijaznosti,
gnade Božje. Nikar ne recite: Duhovni nas
zmiraj zavračajo le samo na skerb za dušo
in za večnost! Kdo bi pa ne, če ima le
kolika  j razuma in zapopadka od tega,
koliko je vreden stan gnade Božje, in
kolika nesreča stan v smertnem
grehu!

Sv. Peter Klaver, *) imenovan apostelj
zamurcev, je imel posebno  jasno spo¬
znanje, kaj je vreden človek in koliko ime¬
niten  je njegov poklic; torej je imel pa
Pidi neizrečeno gorečnost  za spreobra¬
čanje zagrešenih, kakor je imel tudi ime-

*) Dr. Kerschbaumer. Mai-Predigten.

Šmarnice.

10

14G

nitiii dar take nesrečne Bogu pridobivati.
Posebna pomoč k temu mu je bila Ma¬
rija,  pribežališe grešnikov, ktera sama
nar bolj ve, kolik biser je na vekomaj
zaveržen, ako grešnik umerje nespoko-
ren. . . Nekdaj je bil med bolniki v bol¬
nišnici terdovraten kalvinar, ki ni hotel nič
slišati, da bi se povernil v naročje svoje
matere katoliške cerkve, on se je božji mi¬
losti ustavljal. Z užaljenim sercem gre ocl
njega Klaver, da bi druzega bolnika, ka¬
toličana, pripravljal na ss. sakramente. Pa
tudi ta se mu ni hotel udati; bil je nam¬
reč v s inertnem sovraštvu  s svojim
bližnjim in nobeno  prigovarjanje ga ni
moglo nagniti, da bi se bil z neprijatlom
spravil  in tako z a m o g e 1 tudi od B o g a
odpušanje pričakovati. Skorej zasmehovaje
poslednjič reče: „Odpovem  se maševa-
nju, ako se uni kalvinar spreoberne." Osup-
njeu s temi besedami se verže Klaver na
kolena in priserčno kliče k Mariji, Materi
milosti. . . Ne terpi dolgo, kar pokličejo Kla-
verja h kalvincu, ker odmenil se je bil, da
koče v katoliški veri umreti. Klaver se
oberne k nespokornemu katoličanu in mu
reče: „Ali vidiš, moj sin, da Marija hoče
po vsaki ceni, da se zveličaš!“ In glejte!
potem ko je uni opravil spoznanje kato-

147

liške vere in spoved, se je tudi katoličan
vergel skesan Klaverju pred kolena. Ma¬
rija nebeški biser, ki ve ceniti biser na¬
šega večnega poklica, je bila obema  pri¬
dobila spreobernjenje pri svojem Božjem
Sinu.

Trojno vprašanje.

1. Ali delam vsak dan kaj za svoj
večni poklic v mislih in željah? — 2. Ko¬
liko delam vsak dan za ta biser v bese¬
dah? — 3. Ali sem v takem stanu, da bi
mi saj moje majhne dobre dela zamogle v
zveličanje tekniti?

Sklep.

Vem, da unkraj nikdar konca ni;

To od zdaj  mi bode pred očmi!
Tukaj  je iskati gnade,

Tukaj  zbirati zaklade,

Da me greh in prazne svetne sanje

V večno ne pogreznejo kesanje!

10 *

148

Molitvica.

Sprosi nam, o Marija' žark ne¬
beške svitlobe, da jasno spoznamo in
si globoko k sercu ženemo, kaj je naš
p r avi zaklad in i s k anj a vredni biser,
da za njim  hitimo in se vekomaj
zveličamo. Amen.

Šmarnica.

Premišljujte do jutri, če išete  tistih
zakladov, kterih molj ne sne in rija ne
vzame; in če nasprotno  najdete, hitro
preprezite in spremenite svoje djanje. Mo¬
lite en očenaš, češ. M. za terdovratne greš¬
nike.

149

i?a ii ifijiiti im.

Marija naš škit z ljubeznijo.

Bog je naš Kralj, Marija je naša Kraljica.
0 kako častitljivega Kralja imamo, o kako
dobra je naša Kraljica! Sv. Anzelm pravi,
daje  Kralj pravice  odmenil Marijo  za
Kraljico usmiljenja;  in sv. Janez Zla-
toust govori častitljive besede, da Kralj
nebes in zemlje je postavil Marijo za kra¬
ljevo varhinjo ali brambo keršanstva: torej
jo sv. Janez Damascen po pravici imenuje
škit, M arija tedaj je naš škit.

Škit je imenitno orodje, s kterim vo¬
jak svoj život brani in varuje pred sovraž¬
nikom. Torej so junaki in vitezi ob vsih
Časih veliko čislali svoje škite; tudi so si
posebno lepe škite napravljali in jih zali-
šali. V srebernem škitu kralja Alfonsa Ara-
gonskega so bile tri zlate rože. Tudi na
škitu, s kterim nebeška Kraljica svoje pod¬
ložnike materno brani in varuje, so tri
Preimenitne zlate rožice, tri prelepe čed-

150

nosti in lastnosti, namreč: ljubezen,
skerbljivost, in moč. To so tri prave
kraljeve lastnosti, izmed kterih naj da¬
nes p er v o malo prevdarimo.

V 21. poglavji skrivnega razodetja je
popisano sveto mesto Jeruzalem, ktero je
od Boga iz nebes prišlo. Razlagava spo¬
znavajo v tem mestu podobo zmagovavne
in vojskovavne Cerkve. Razsvitlovano je to
mesto s svitlobo zveličavnega nauka na¬
šega Odrešenika, in obdaja ga zid ter d ne
vere  keršanske Cerkve. Dvanajstere vrata
so pastirji in učeniki, ki nas vodijo na
pravo pot resnične vere; dvanajst pod-
lagnih kamnov  pod zidom pomeni dva¬
najst aposteljnov. Zlato,  iz kterega
so mestne tla, je podoba keršanske
ljubezni,  ki naj jo imajo verniki med
seboj; studenec bistre vode  pa, ki
skoz mesto teče, so sveti zakramenti.
Drevje,  ki leto in dan neprenehoma cvete
in sad rodi, so pobožni kristjanje,
ki s svojimi čednostmi tako rekoč vedno
zidajo in podperajo sv. Cerkev.

Vidil je pa sv. Janez tudi imenitno,
častitljivo ženo, kije  imela oči neprene¬
homa vperte  na mesto in njegove prebi-
vavce, in iz njenega obličja je žarela svit-
loba, na ktere ljubeznjivost so nehote gle-

151

dale vse oči' noč in dan. Ta žena je po¬
doba prečešene Matere Gospodove in njene
neizrečene ljubezni, ki jo ima do sv.
Cerkve... Ni zastonj  rečeno v sv. pismu :
v očeh je serce,  zakaj ljubezen
serca  se ne da iz ničesar bolje spoznati,
kakor iz oči.  Ako tedaj vidimo. da pre-
blažena Božja Mati ima svoje oči nepre¬
makljivo obernjene nakeršansko Cerkev,
moramo spoznati, da ima v svojem sercu
veliko ljubezen do nje. Marija ljubi sv.
Cerkev zato,  ker je mati Njegova, ki je
sv. poglavar Cerkve; ljubi jo zato,  ker
Marija je mati vsih otrok, kteri so po sv.
Cerkvi poklicani k zveličanju; ljubi jo pa
tudi zato, ker so ji dobro znane tiste bo-
goljubne duše sv. Cerkve, ktere se ravno
po milosti njenega Sina in po njenih
prošnjah znajdejo v keršanski Cerkvi. Iz
teh vzrokov ljubi Marija Cerkev  z lju¬
beznijo, ki se ne da z ničemur na zemlji
primerjati. Sv. Peter Damijan torej pravi:
Bila bi nar veči nespamet misliti, da Ma¬
nja, ker je popolnoma in do čistega v
Boga zamaknjena,  bi bila zato poza¬
bila blagor keršanske Cerkve na zemlji.
Prečudna in neizrekljiva je njena ljubezen,
ki jo razodeva v ohranjenji, iskanji in po¬
speševanji Cerkvenega blagra. Iz Marijne

152

ljubezni ui izločen noben stan, nobena
okolišina in britkost, noben kraj, noben
človek, tildi noben grešnik ne. Mati ljubi
otroke zavoljo svojega preljubljenega Sina,
kteri jih je s svojo predrago kervjo odrešil.
Sin je dal svoji Materi vso oblast  nad
svojo keršansko Cerkvijo; — Mati, da bi
dopadla svojemu preljubljeneinu Sinu, ima
najpriserčniši s k e r b za keršansko Cerkev.
Sin Materi vse dovoli iz ljubezni do nje,
Mati pa vse stori  iz ljubezni do Sina.
O prečudno lepa vez ljubezni  med Bož¬
jim Sinom in njegovo Materjo! O zlati
škit, ki z materno ljubeznijo Cerkev in
njene otroke brani, varuje in zavetva!

V nekih bukvicah za šmaruične opra¬
vila, ki so v Rimu natisnjene, *) se bere
ta-le dogodba. Leta 1814, 24. majuika, se
je bil iz pregnanstva vernil v Rim nepo¬
zabljivi  papež Pij VII. i Pervi Napoleon
je bil nezdušnik, ki ga je preganjal.) Kmali
po tistem času se je godilo to-le: Neki
mlaileneč z najboljšimi zmožnostmi dobi na
prošnjo naše preljubeznjive Matere Marije
naj cenejši dar, to je, poklic za redovni
ali ldošterski stan, in pristopi v neki red
velike popolnamosti. Perve mesce njego-

*)  Maria Immacolata, Roma 1804.

153

' vega novinstva ga je Bog bogatil s prele¬
pimi darovi. V neki nedolžni šali pa, ki
je njega zadevala, ni zaterl pervega gib-
Ijeja nejevolje, torej je za pervo nevoljo
prišla druga, in potem tretja in še več,
tako dolgo, da je zgubil poklic in se
j med svet  povernil. Zdaj pa je začel dreti
za veseljem mladosti, in nastopil ter bodil
je z velikimi koraki pot pogubljenja. Ven-
der sreča zanj, da Mati usmiljenja ga ni
bila pozabila, dasiravno je on svoj pot ko¬
val meče  za serce tolikanj dobrotljive Ma¬
tere, in pa toliko  bičev, ternov, križanje
za njenega Sina. Kako tedaj ga je doteklo
usmiljenje? Njegove mladostne razuzda¬
nosti namreč so mu nakopale smertuo,
hudo in dolgo bolezen. V tem stanu pa je
na prošnjo M. D. dosegel spreobernjenje
serca, dar naj gorečnišega češenja do naše
nebeške Gospe. Prosil jo je s tolikim za¬
upanjem, in tako terdno se je zanašal na
njeno pomoč, da je duhovnu, ki mu je ob
smertui postelji bil v pomoč, neki dan rekel:
»Nočem umreti, ako ne pride Mati Božja
me vzet.“ ... O sladkost neizrečeno do¬
brotne Matere! Z veliko spodbudnostjo je
še večkrat sprejel sveto Popotnico in po-
terjen je bil tudi s sv. poslednjim oljem
ter je pohlevno umeri ob enem velikih Ma-

154

rijnih praznikov; četert ure poprej pa
bil dal dosti očitne znamenja, daje
pri nogah svoje postelje vidil prečudno
prikazen  neomadežane Kraljice sv. raja.
Ako Marija tako  dela z grešniki,  ki
so tolikanj žalili njenega Sina, pravi pisa-
vec, kako bo še le delala s tistimi,  ki
ga ljubijo?

Trojno vprašanje.

1. Marija brani sv. Cerkev kakor mo¬
čen Skit, ali se poganjam  tudi jest za
Cerkev,  njene zapovedi,  njene pra¬
vice?  — 2. Ali sem serčno vdan in pod-
ložin njenim duhovnom? — 3. Češem kte-
rikrat v življenji  Cerkev napadal,
ji kakor bodi škodoval;  ali zdaj to p o-
pravljam  s toliko veči vdanostjo?

Sklep.

Da ostanem res kristjan,

Moram Cerkvi biti vclan,

Po junaško bom jo branil,

Nje pravic nikolj ne ranil;

155

Zgled mi je Marija Mati,

Kak’ se je za njo vojsk’vati.

Z mano naj bo vsak
Cerkvi prav' junak,

Da edini Cerkve sini, — ino hčere terdne
vere

Pridobimo si vojsko, — svet in pekel zma¬
gamo.

Molitvica.

O Marija, škit svete Cerkve in
njena zvesta bramba! ponižaj  njene
znotranje in zunanje sovražnike, in po¬
magaj  zlasti sv. Očetu papežu, da
pred koncem svojih dni na zemlji
veselo zmago  obhajajo v čast
Božjo in hvalo tvojega neoma-
dežanega spočetja.  Amen.

Šmarnica.

Premišljujte, v kteri reči seje  vsa¬
kemu poboljšati, da bo še bolj zvest
otrok  sv. Cerkve in njen močen škit.
Molite očenaš in češenamarijo za poviša¬
nje sv. Cerkve.

'vVU&.AA*

156

Marija naš škit s skerbljivostjo in z močjo.

©avid, govorivši o svojem simi Salomonu,
ga imenuje b rami) o svojega ljud¬
stva, iu škit svojih podložnih,  ter
pravi, da s svojo hrambo bode podložne
tolažil in jih z blagrom  in srečo napol-
noval, da bo posebno  škit tistim,  ki
so sicer od vsili zapušeni, pa mogočen,
močen zavetnik  revnim in slabim. —
Salomon je večkrat  v sv. pismu po¬
doba Zve ličarjeva  in njegovi pod¬
ložni  so torej podoba vernikov  nove
zaveze, ter podoba keršanske občine in
»cerkve Gospodove. Kakor je Salomoni sker-
bel za svoje podložne, jih tolažil, z blagrom
napolnoval, tako skerbi kralj Kristus za
svoje podložne, za svoje verne v novi za¬
vezi, jih tolaži v britkostih in preganjanji
ter je posebno škit zapušenim, — revežem
in slabim mogočen zavetnik, on je namreč
hramba priprostim kristjanom zoper mo-

157

gočne in ošabne, ki hočejo čolnič sv. Cerkve
potopiti. Storil je pa Kristus v svoji cerkvi
Marijo kakor močen stolp (tura) zoper
sovražnike, in na tem turnu (po besedah
sv. pisma) „visi tavžent škitov“, vse orožje
močnih. „Če je torej sv. Cerkev še toliko
preganjana od nejevernikov, zaničevana od
brezbožnih, zapušana in izdajana od svojih
lastnih otrok, se nam vender nič ni bati.
Zanesljivo smemo govoriti s sv. Bonaven¬
turam : Odkar poznam ljubezen, skerbljivost
in moč svete Device, se ne bojim več za
čolnič Cerkve. Ako so viharji preganjanj
še toliki in še tako silni,  če je tudi
sovražnikov brez števila:  Marija je
skerbna Mati Cerkve in vernikov, ona je
močni škit, ki Cerkev zakriva, varuje in
brani.

Vojska,  v kteri se razodevajo boje-
vavci za sv. Cerkev, so posebno tudi pro¬
cesije.  Tukaj očitno spoznavamo Kristusa
in se razodevamo za njegove vojšake, ker
gremo za njegovim križem, in svojega Od¬
rešenika očitno pred ljudmi spoznavamo.
Pa tudi tisti,  ki procesiji naproti pri¬
hajajo ali memo nje gredo, dostikrat ka¬
žejo, kakošna  je njih vera, ali če že ne
vselej tega,  gotovo pa se razodeva, ko¬
liko  ima kdo svetega spoštovanja in strahu

158

Božjega. Nekteri. ki procesijo srečajo, se
odkrijejo od deleč, ker nespodobno  se
jim zdi, da bi šli pokriti memo tistih,
kteri na glas molijo in Boga hvalijo. Drugi
se komaj in s težkim trudom še le takrat
odkrijejo, kadar duhovna srečajo, pred kri¬
žem  pa morebiti še ne vsak! Drugi celo
memo gredo, kakor tur čini  in divjaki, in
mislil bi, da niso še nikoli bili med ker-
šansko omikanimi ljudmi. Kakor bi bil ža¬
go ve d en iu robat  tisti, ki bi pokrit
sedel za mizo ali pa na klopi ležal, kadar
drugi pravčednoin spodbudljivo  mo-
1 i j o sv. rožeukranec; ravno tako malo se
poda, da keršanski človek memo procesije
gre brez vsega spoštovanja, brez vere, brez
upanja, brez ljubezni, brez čedne olike v
glavi, brez blazega občutja v sercu. V tej
reči je v nekterih mestih dosti več ne-
olikanosti,  kakor pa pri hribovcih, ki
niso nikoli nobene šole vidili od znotraj;
zakaj uni imajo natorni občutek, kaj se
spodobi in kaj je lepo; po mestih  pa  je
veliko tacih, ki so zdravi um po šolah
pustili,  in delj časa ko so se učili, manj
vere in strahu Božjega so ohranili, — zato,
ker so krotitev opustili in niso ali nikoli
po tem živeli, kakor so se učili, ali pa so
pot modrosti zg o dej zapustili. Zdi

159

se jim torej sramotno in smešno, ako bi
Bogu čast skazali in se pred njim ponižali,
ter pokazali, da so keršeni. Modri jili do¬
bro zaznamnuje, ko pravi: „K d o r po
pravem potu hodi, in se Boga
boji, ga zaničuje uni, ki po ne¬
sramnem potu hodi.“  —

Tu so rečene le nektere besede, ki pa
tudi le nektere zadevajo; namreč tiste, ki
se pri procesijah ali drugih cerkvenih opra¬
vilih vedejo prav divje, nečedno in ne¬
olikano,  kakor da bi ne bili še nikoli
poprej v življenji med čednimi in lepo iz¬
učenimi ljudmi. Veliko  pa bi se dalo še
govoriti tudi o tem, kako se nekteri ne-
vkretno in neobtesano vedejo pred sv. Reš-
njim Telesom v cerkvi, na poti in po hišah,
kadar se večna Dobrota k bolnikom spremlja.
Tudi bi bilo marsikomu lepšega vedenja
privošiti o priliki, ko se s keršansko ča¬
stitljivostjo merliči spremljajo na pokopa-
liše. Tisti, ki spremljavce srečujejo, in
tisti, ki dostikrat zadej „sejim delajo 1-  s
svojim kremljanjem, namesti da bi mislili,
kaj tudi njih čaka, — bi se imeli v mar¬
sičem poboljšati. V tacih okolišinah nam¬
reč kristjan očitno pokaže, koliko ima vere
in koliko spoštovanja  do svetosti, sploh:
koliko ima strahu Božjega.

160

Pred nekterimi leti pride v neki vasi
na Milanskem domu gospodič, ki je bil
častnik pri znanem rovarju Garibaldu. Bil
je tako spačen, brezbožen in hudovoljin,
da je pohujšanje  sejal ne le samo med
prijatli in znanci, ampak celo v svoji lastni
deržini; še svojo lastno mater je okužil z
zaničevanjem sv. vere in verskih opravil,
dasiravno je bila poprej zmiraj pobožna
žena in posebna prijatlica cerkve
in svetih opravil. Spaka je tega
garibaldoviča  toliko zanesla in ga tako
vse sramožljivosti olušila, da je neki dan
z okna zasmehoval in očitno zasramoval
duhovne in ljudi, ki so resnobni in poterti
med petjem psalmov in med molitvami
spremljali merliča na pokopališe. Ta ne¬
spodobnost in velika prederznost je vse
serca močno pretresla in zbudila silno ne¬
jevoljo. — Kaj se zgodi? . . Čez tri dni
na tanko tisto uro,  ko se je godilo
omenjeno oskrunovanje, se mu njegova
uboga uboga mati, zadeta od mertvuda,
pred kolena na tla zgrudi; ... in never-
ski garibalduh, ker je bil edini sin,  se
je mogel ponižati ter prositi duhovstvo in
ljudstvo, da naj pridejo na pokop njegove
matere. — Ali ni tu očitna roka Gospo-

161

dova, ki je udarila brezbožne in za-
sramovavce njegove svete vere. . .

Pa bi utegnil kdo reči: to se je le
tako primerilo.  Naj ti bo;  vprašam te
pa: ali želiš, da bi se tudi tebi  kaj
tacega primerilo, ki ti morebiti ni ravno
tuja  reč, svetosti zaničevati?

Bog sam se vojskuje za svojo sv. Cer¬
kev in za svoje svetiše, in Marij  a je mo¬
čen škit, ki ima skerb za to; torej se mu
nebo  prav izšlo, kdor se prederzne Cerkvi
in njenemu svetišu spoštovanje jemati, jih
skruniti in gerditi.

Tri vprašanja.

1. Kako se obnašam pred sv. Rešnjim
Telesom v cerkvi in na poti ? —■ 2. Ali
molim pri procesijah in se odkrivam, ka¬
dar memo njih grem? — 3. Ali spoznavam
sploh svojo vero pred ljudmi? —

Sklep.

Vem, če vero bom zatajal,

In svetosti sramotil,

Pred Sodnikom ne bom shajal,

Milosti ne bom dobil.

Šmarnice.

li

162

Vera je naj vikši drago,

Ona zlato  je oko,

Ona je edino blago,

Ki čez grob veljalo bo.

Ni na prodaj dar nebeški
Za noben ozir človeški!

Pričal bodem noč in dan,

Da sem verni res kristjan,
Vero bom spoznaval zdaj,
Da zveliča me kedaj!

Molitvica.

Sv. Marija, Mati Božja! sprosi nam
milost, nezmerno dobroto sv.
vere ljubiti in prav ceniti,
pred svetom terditi  in  po  njenih
naukih živeti do konca zemeljskega
popotvanja. Amen.

Šmarnica.

Sprašujte vest, če ste se morebiti že
kterikrat zoper vero  pregrešili, in po-

163

p r a v 1 j a j t e, kar je pomanjkljivega. —
Molite enkrat  skesanje ali grevingo v
znamnje spokornega serca.


v

ifajitil

t

Marija naša pomočnica I.

ed Marijnimi podobami je posebno pri-
serčna tista, ko Marija Ježuška ima v na¬
ročji in mu zaupljivo v prijazni obrazek
gleda, kakor da bi ga nekaj prosila. Kaj
ga prosi? za koga  prosi? To nam kaže
podoba nebeškega Deteta v naročji Mate¬
rinem; z očmi  namreč nezmerno ljubez¬
nivo po ljudeh  gleda, ročico  pa ima
stegnjeno proti Materi,  kakor bi hotel
reči: Nič ne maraj, preljuba Mati, vse te
bom slišal; le p o v e j, kar želiš za svoje
otroke, moje brate? Ta podoba je Marija
naša Pomočnica, ki se v litanijah imenuje
Pomoč kristjanov.  Kako je Marija res
Pomočnica nam kristjanom,  lepo ia

11 *

164

obširno popisuje sv. Bernard. On pravi, da
Marija je vsem vse postala, v si m odpira
naročje usmiljenja, da vsi prejemajo od
njene preobilnosti, jetnik rešenje, bolnik
zdravje, žalostni tolažbo, grešnik prizane-
senje, pravični dobroto, angel veselje.

Odkod pa je prelepo in za naše uža¬
ljene serca tako hladivno ime „Pomoč
kristjanov? 11  Nobeni sovražniki ob ne¬
kem času za lreršansko ime niso bili tako
strašni kakor turki;  še dandanašnji po
vsi naši deželi stare in mlade merzlo skoz
kosti preleti, kadar slišijo  to  ime  naj
strahovitišega keršanskega sovražnika. Leta
1571 so bili turki pod Selim-offi  ■
zbrali brez števila brodovja, morskih voj¬
nih bark, priLepantu  v srednjem morju,
da bi vse keršanstvo  z njimi napadli
in ga do čistega pokončali, ter vse pod |
svoj jarem spravili. Bil je takrat v Rimu
sv. papež Pij V, mož poln gorečnosti za
sv. vero in poln zaupanja na Marijno po¬
moč. Že v začetku vojske je bil zapovedal
da naj verniki po vsem svetu očitne mo¬
litve in poste  opravljajo, da bi se Božja ; J
pravica utolažila in bi sprosili pomoč
Gospodovo. Cele trume romarjev so popot-
vale na božjo pot v slovečo Loreto;  vse
po svetu je klečalo okrog alt ar jev Ma-

165

tere Božje, skorej vsa Evropa  je molila,
povsod so v procesijah  pomoči prosili
in druge pobožnosti obhajali. In ne za¬
stonj. Sv. Oče Pij V je vikšemu vojvodu
poslal svoj blagoslov, pa tudi oh enem za-
' gotovilo, da bo turka zmagal. — Kakor
nekdaj Mozes, tako je papež med gorečo
bitvo roke v nebo povzdigoval in molil za
zmago na prošnjo Marije Device.

Zares so bili 7. vinotoka Turki pobiti
pri Lepantu. Pij V, ki je bil ravno v opra¬
vilu s svojimi kardinali, neutegoma p re¬
jenj  a,  vpre oči v nebo  in čez nekaj
trenutkov reče: Zdaj pa le v kraj  delo,
imenitniši  opravilo imamo; zahvalimo
Boga za zmago, ki jo je dodelil keršan-
skemu orožju. Res se je skazalo, da ravno
ob tem času,  ko je Pij te besede govoril,
je bilo razločeuo. Sv. papež je iz vikšega
razsvitljenja vse vedil, kako se je to go¬
dilo, in bil je tako prepričan, da zmaga je
pripisovati Marijni  brambi, da je v vedni
spomin na to dogodbo ukazal  v lavre-
tanske litanije privzeti  priimek: po¬
lnoč kristjanov,za nas Boga prosi!"
Bi postavil je tudi praznik ,.M arij e Zma¬
go vavke.“  Vesoljni keršanski svet se je
silno veselil te zmage in preslavljal ob
enem vred sv. papeža, Pij pa je vso čast

166

prilastoval Bogu na mogočno prošnjo Ma¬
rije Device.

Preljubi kristjanje! Tudi mi smo Ma-
rijne pomoči prav zelo potrebni; potrebni
smo je vsak dan, potrebni v vsakem stanu
in starosti, potrebni v življenji invsmerti.
Kako Marija pomoč skazuje, imamo zgle¬
dov brez vsega števila. Naj povem k temu
le eno samo dogodbo, kako je Marija naša
pomočnica ob smertni uri. . . Duhoven na
Parskem je bil 1. 1856 poklican k bolni
deklici, ktera je hudo nečisto živela, zdaj
pa je bila viditi skesana. Duhoven vse
skerbno opravi. Čez dvanajst dni prične
deklina umirati in duhoven je tudi zdaj
pri nji. Z vsim je lepo previdena, — pa
kar neutegoma prihaja černa v obličje, oči
ji strahoto šterle, lasje se ježijo, in ne-
previdoma zavpije: „Poguhljena sem, po¬
gubljena v dno pekla, hudobe, hudobe!“
Duhoven ji reče, naj kliče — „Jezus in
Marija. 14  Odgovori: „Ne morem, ko bi

mogla, bi bila rešena !“ .. Vpije le še dalje
in z grozo imenuje hudobe z navadno gerdo
besedo. Pričujoči obledujejo, se jokajo,
roke vijejo. Vse zastonj; bolna vedno vpije,
da jo bodo hudobni duhovi vzeli. Pokropi
jo duhoven z blagoslovljeno vodo, — Pj 1
zastonj; ne ve si več pomagati in reče pri-

167

čujočim, naj z njim molijo sv. rožni venec
(roženkranc). . . Med molitvijo postane de¬
klica bolj pokojna, poslednjič se čisto
umiri. Duhoven ji reče, naj izreče „ Jezus."
Odgovorila je: „Marija!“ Vpraša jo, če so
hudobni duhovi odstopili. Odgovori, da.
Reci: „Jezus“; in izrekla ga je. Duhoven
dalje moli, in tudi bolna z njim moli, —
pridno izgovarja: „Jezus, Marija.“ Hu¬
dobne nakazni so odjenjale in umerla je
mirno čez pol ure.“ (Beispiele und Erz. v.
P. Fr. Ehmig, Regensb. 1869.)

Dejte tedaj, kako lepo, kako usmiljeno
se je Marija tudi tukaj skazala našo Po¬
močnico ! Bodimo torej njeni zvesti otroci,
priporočajmo se vsak dan v njeno pomoč,
posebno pa o smertni uri.

Tri vprašanja.

1. Ali sem morebiti ravno jest s svo¬
jimi grehi kriv hudih šib, ki nas večkrat
zadevajo? — 2. Ali kličem  v dušnih in
telesnih nevarnostih v Marijo, „pomoč krist¬
janov?" — 3. Ali se priporočujem
Mariji  večkrat, da bi mogel spolno-
vati,  kar sem sklenil o velikonočni spo¬
vedi ?

Sklep.

če napada me skušnjava,
če zapuša dušna moč, . .
Kakoršna je kolj  težava:

Ti Marija si pomoč;

K tebi  v stiski bežal bom,
Kakor na svoj lastni dom:
Moja duša in telo
Tvoja  naj lastina bo!

Molitvica.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o pre¬
sveta naša srečnica, naše pribežališe,
naša pomočnica! Nezaverzi naših pro¬
šenj. temuč vselej nas milostno sliši
in usliši. Amen.

v

Šmarnica.

Sv. Bernard imenuje Marijo „naj do-
brotljivši Mater 11 ; premisli vsak doma do

169

jutri, če je vreden  tako dobrotljive Ma¬
tere?

Op. Mesec majnik se k koncu nagiba in
spovedi  za šmarnične odpustke ni
več odlašati.

Iti la dvajseti dan,

Marija naša pomočnica II.

©v. Bernard pravi zastran Marije : „Onaje
nekdaj od Boga obljubljena žena, ki je
imela stari kači glavo streti z nogo svoje
moči; zalezovala je sicer (kača) z mnogimi
zvijačami Njeno peto, — pa zastonj . . .
zaterti so zalezovavci, poteptani spodmiko-
vavci, overženi obrekovavci, in blaženo jo
bodo imenovali vsi narodje. Zdaj pa, če
beseda luna  pomeni Cerkev,  imaš sred-
nico  vidno zaznamnjano: Žena namreč
opasana s solncem, in luna je pod njenimi
nogami . 11  S tem je dosti jasno rečeno,

170

kako  je Marija varhinja in bramba sv.
Cerkve ter njena vedna pomočnica in sred-
nica med Jezusom,  solncem pravice, s
kterim je opasana, in med Cerkvijo,
ktero ima pred seboj, da je sovražnik za¬
treti ne more.

Ozerli smo se bili včeraj na to, kako
je papež  Pij  V po zmagi pri Lepantu
Mariji dal primek „pomoč kristjanov" in
postavil praznik Marije Zmagovavke. M pa
bilo Se praznika z imenom: „Pomoč krist¬
janov." Ta praznik je vstanovilza
katoliški svet še le pobožni častitljivi pa¬
pež Pij VII 1. 1813, in obbaja se 24. t.
m. Godilo se je tako-le:

Francoski cesar Napoleon I, časti la¬
komen mož, je segal z veliko prederznostjo
tudi v pravice sv. rimskega  Sedeža.
Delež sv. Petra, namreč tiste  dežele,
ki jih je bil cesar Karol Veliki daroval
Cerkvi, je hotel Napoleon zase  pograbiti.
Vsi takratni vladarji so se tresli pred Na¬
poleonom I, le sv. Oče Pij VII se mu je
ustavljal s prečudno serčnostjo. Ves kato¬
liški in nekatoliški svet je stermel, ko je
papež izrekel izobčenje  ali preklicanje
čez Napoleona I — 10. rožnika 1809. —
Kakor sploh  zaslepljeni ljudje, tako  je
delal zdaj Napoleon;  menil je, da pre-

171

more maševanju Božjemu kljubovati ter je
v svoji silni prederznosti svojemu generalu
Rodet-u ukazal celo sv. Očeta, se lotiti.
Francoski vojaki in žandarji so po fakin-
sko lestve (lojtre) pristavili k papeževi
dvorani, okna pobili in se zmuzali v sta¬
novalce sv. Očeta, ki je častitljiv sedel v
roketu in štoli na stolu ter beričev priča¬
koval. Delj časa je stal general Kadet, pre-
šinovan s sveto grozo, poslednjič se bliža
sv. Očetu  in tir  j a v cesarjevem imenu,
da naj se svojim deželam odpove.

Ker se pa sv. Oče temu ni mogel vdati,
je bil v zapertem vozu iz Rima odpeljan
kakor jetnik, v pervo na Francosko, potlej
pa zopet v Savono, primorsko sardinsko
mesto poleg Genove. Pet let je mogel biti
sv. Oče jetnik v tem mestu. Velike so bile
zmešnjave, ki jih je ošabni Napoleon delal
v katoliški Cerkvi, zlo nespodobno je rav¬
nal z namestnikom Kristusovim: vender
pa,  kakor nekdaj pri sv. Pavlu v ječi,
tako tudi tukaj  beseda Božja ni bila vkle¬
njena. Pobožni Pij je zaupal v Boga in
Marijo, svoje in Cerkvene skerbi je zročil
in priporočil presv. Božji Materi, in ne¬
prenehoma jo je na pomoč klical — mo¬
gočno nebeško Kraljico in Mater vsili ver¬
nikov.

L. 1812 so papeža pripeljali v Fon-
tenblo (Fontainebleau), mesto blizo Pariza,
kjer mu je Napoleon nove krivice delal
ter ga v cesarskem dvoru prisilil svojim
deželam odpovedati se. Papež pa je to
odpoved slovesno preklical in zopet so ga
jetnika vlekli v Savono. Ali Pij pa je |
terduo zaupal v Mari j no pomoč,  in
upanje ni bilo osramoteno. Pregovor pravi:
Kadar jabelko dozori, pa eepne. Tako se
je godilo  tudi prederznemu Napoleonu.
Zasmehoval je papeževo izobčenje ter djal,
da zato njegovim vojakom ne bodo
puše odpadle iz rok.  Pa čujte, in ča¬
stite pravico Božjo, ktera se za nedolžne
vojskuje! Napoleonovim vojšakom so res
puše padle iz rok! Tri leta pozneje se je
v vojnem naznanilu, ki je prišlo od Iran-
coske vojske iz Rusovskega, bralo prav po
besedi to-le: „Našim Soldatom od¬
pada orožje  iz  rok  (namreč od mraza).

Božje p o vrače vanj  e in  pravično
maš e vanj e seje pa še v drugem  pri-
godljeju  skazalo tako jasno in očitno,
da se preganjavci in zatiravci sv. Cerkve
pač zares imajo zakaj bati in tresti. Na¬
poleon. premagan 1.1813 v veliki bitvi na¬
rodov, je bil primoran v ravno tisti
stanici  v Fonteublo-u podpisati pismo,

173

da se vladanju odpove, vkteri  sobi
je bil Pija VII prisilil, da naj se s podpisom
odpove gospodovanju čez svoje dežele.
Močna roka nebeške Kraljice je Pija pa¬
peža 1. 1813 zopet peljala v Rim na sedež
sv. Petra; 24. majnika je obhajal v Rimu
častitljivo zmago, vse ljudstvo  se
je silno radovalo in vesoljni katoliški
svet je bil napolnjen z veseljem in novim
življenjem.

V dokaz pa, koliko zaupanje  je
pobožni papež stavil v pomoč preusmiljene
Marije Device, se spodobi pristaviti še to¬
le. V Savoni, kjer je bil Pij VII v pre¬
gnanstvu, je v neki cerkvi sloveča milostna
podoba Marije Device z imenom „Mati mi¬
losti. 14  Veliko češenje je imel Kristusov na¬
mestnik do te podobe in bil je obljubo
storil, jo slovesno kronati. Kronanje kake
podobe je cerkveno  opravilo in znam-
n j e,  da se ji sme potlej posebno češenje
skazovati. Tako opravilo je bilo 1. 1864
tudi v Barbani, na pomorskem otoku;
opravljali so ga s papeževim privoljenjem
mil. goriški vikši škof. Uno milostno po¬
dobo v Savoni tedaj je bil Pij VII pred
svojim odhodom iz sužnjosti sam venčal
ter ji lastnoročno  postavil na glavo
zlato krono. Očitno in slovesno je za-

terdoval, da z mogočno pomočjo Božje Ma¬
tere, ki jo je priserčno na pomoč klical,
in tudi vsemu keršanstvu jo klicati zapo¬
vedal, je rešen iz svojili stisk. Ko je torej
zopet slovesno prišel v Rim, je dal zapo¬
ved. da od tistihmal naj se vsako leto 24.
majnika obhaja praznik Marije Device z
imenom ..Pomoč kristjanov", in da ta praz¬
nik naj bo vedni spomin in zahvala Bogu
in naši Materi Mariji za to rešenje in za
toliko dobrot, ki jih je prejel on in sv.
Cerkev na njeno mogočno prošnjo.

Tri vprašanja.

1. Ali sem vdan in dober otrok
sv, Cerkve in se veselim  njenega raz¬
širjanja, žalujem  pa,  kadar Cerkev terpi
in je preganjana? — 2. Ali molim za sv.
Očeta papeža, ki so tudi sedaj v pregnan¬
stvu, in sicer kakor v pregnanstvu v svoji
lastni hiši? — 3. Ali sem tudi dober otrok
svoje domače farne cerkve?

Sklep.

Marija, naša Pomočnica,

Mi vselej zvesta bo vodnica:

175

v

Tud' jest čem Cerkev bolj  ljubiti,
Podpirati vse nje naprave,

Pokoren, zvest  otrok ji biti,
Spošfvanje imeti do nje glave.

Marija ti pa mi nocoj

Resnični sklep poterdi moj!

Molitvica.

Prosimo te, Mati našega Odreše¬
nika in Pomoč kristjanov, skazi tudi
sedanjemu svojemu zvestemu služab¬
niku Leonu XIII svojo pomoč, da vse
■j svoje sovražnike p r e m a ga in da C e r-
kev tvojega Sina v svojem življenji
(  mogočno poveliča.  Amen.

Šmarnica.

Molite očenaš in češenamarijo za p o-
| višanje sv. Matere katoliške Cer¬
kve,  in kdor lahko more, prav stori, ako
i pristopi h kaki bratovšini za razširjanje
sv. vere, če morebiti še pri nobeni  ni
vpisan (Sv. Cirila in Metoda, apostoljstva
molitve itd.).

176

v

Marija katoliških dežel Kraljica.

H^ralji in cesarji vsih katoliških dežel so
ob nekdanjih, bolj vernih časih svoje kra¬
ljestva in cesarstva izročevali v brambo
nebeške Kraljice, Marije Device. Prečudna
in imenitna je pa tudi pomoč, ki jim jo
je Marija tolikrat pridobila. Ozrimo se ne¬
koliko na Poljsko kraljestvo,  nekdaj
sloveče s sveto katoliško vero.

Pod vladanjem poljskega kralja Kazi¬
mira  je poljski narod terpel strašne nad¬
loge. Tatari, Kozaki, Rusi in Švedi
so ga stiskali od vsih strani; zlasti Švedi
so razširjali nezmerne britkosti po deželi.
„Vse v ker vi plava,  in kar pade, pade
na merličes  temi kratkimi besedami je za-
znamnjal pisavec tistega časa takratni ža¬
lostni stan na Poljskem. Kralj in kraljica
sta mogla bežati v Šlezijo in tamkaj v po¬
manjkanji pričakovati, kaj bo konec teh
žalostnih dogodb njunega ljudstva. Dobrot-

177

ljivi Bog pa ni bil pozabil katoliške Po-
lonije.

Švedi pod svojim kraljem Karolom Gu¬
stavom so se bili prederznili napasti in
ropati samostan in slovečo božjepotno cer¬
kev v čenstohavu. S 70 mnihi in le samo s
100 vojaki ter nekterimi plemenitniki je
bil sklenil prednik Avguštin Kordezki bra¬
niti se zoper krivoverske napadnike. Po¬
božni mnihi so molili, k Bogu in Mariji
za pomoč klicali, vojšaki  pa so se voj¬
skovali kakor levi. Ob enem samem dnevu
so krivoverci petkrat ponovili napad, 340
topovskih krogelj izstrelili na sveto po¬
slopje, in dasiravno je obleganje terpelo
dva mesca in so po pervem napadu sovraž¬
niki napade še ponavljali, vender niso nič
opravili. Stekli od jeze in vsi sramoteni so
odšli ravno božični praznik; popisovanja
pa pripovedujejo čudežne reči, kako jih je
Marija branila zoper sovražnike.

Po ti dogodbi so se boječi oserčili in
pobožna kraljica Ljudovika je kralju sve¬
tovala, da naj se ojači, zaupa  na brambo
Marije Device, naj se v deželo verne in
vse kraljestvo izroči pod brambo in pomoč
Marije Device. Zgodovinar pravi: „Kralj
Kazimir je bolj zaupal v vsegamogočnega
Koga in presveto Devico, kakor pa na člo-

Šmarnice. 12

178

veško pomoč, in svoje povernjenje na
Poljsko je pripisoval previdnosti  Božji.
Torej je Boga in naj čistejši Devico na
pomoč poklical in z nebesi zavezo  storil,
Božji volji in ravnanju se je slovesno zvočil
ter v Lvovu v stoljni cerkvi očitno in glasno
obljubo storil 1. 1656 1. mal. travna."
Opravil je spoved, je bil obhajan od pa¬
peževega poslanca Petra Viklo-ta, potem
je jel na glas svojo obljubo moliti, rekoč:
„VelikaMati Boga in človeka  in sveta
Devica! Jest Janez Kazimir, po milosti
tvojega Sina, Kralja kraljev in mojega Go¬
spoda, in po tvoji milosti, kralj,  se ver-
žem pred tvoje presvete kolena in te sprej¬
mem in izvolim za svojo brambo in var-
hinjo in za Kraljico svojega kraljestva.
Tvojemu posebnemu varstvu in brambi za¬
upam samega sebe,  svoje Poljsko
kraljestvo, veliko vojvodino  Lit¬
va ni j o itd., vojni obojega kraljestva in
vse ljudstva. Ponižno prosim tvoje po¬
moči in zavetja v pričujočih stiskah mo¬
jega kraljestva zoper sovražnike svete
rimske Cerkve. In ker po tvojih velikih do¬
brotah čutim, da sem s svojim poljskim
ljudstvom tebi zavezan k novi in goreči
službi, torej v svojem in v imenu svojih sta-
rašinov, ministrov, svojega plemstva in

179

ljudstva  obljubim,  da bom tvojemu Sinu
Jezusu Kristusu, našemu Zveličarju, raz¬
širjal čast, hvalo in slavo po vsih okrajinah
Poljskega kraljestva, in da bom tudi tebi
pokoren.  Tudi obljubim, ako po usmi¬
ljenji tvojega Sina premagam Švede, za to
skerbeti, da se bo obletnica s premišljeva-
1  njem milosti Božje in tvoje dobrote, o ne-
omadežana Devica! slovesno obhajala po
vsem mojem kraljestvu do konca sveta.“..

Še več reči je kralj govoril in obetal.
Duhovstvo, starašinstvo, ministri, plemstvo
in viteštvo in neštevilne množice ljudstva
so poslušale globoko v serce ginjene
in pretresene,  kar  je kralj obetal,
vse se je v solzah jokalo, vse molilo in
nepopisljivo veselje je prešinovalo pričujo¬
čih serca, zakaj vsi so se terdno zanesli,
da po Božjem usmiljenji in Marijni brambi
bodo zdaj zmagali sovražnika. Res je Ma¬
rija pomagala. Švedi so bili s sramoto iz¬
gnani iz dežele, kakor zgodovina priča, in
katoliški Poljaki od tistega časa imenujejo
preblažeuo Devico: „Kraljico poljske krone.“
Poljsko ljudstvo, kakor je znano in se več¬
krat. nad vojšaki  vidi, je posebno po¬
božno,  Materi Božji serčno vdano  še
dandanašnji. Sme se reči, da čez polovico
ljudstva škapulir nosi; po vsem Poljskem

12 *

180

je sabota zderžin dan v čast Matere Božje,
veliko jih še ob sredah mesa  ne je;
skorej po vsih mestnih farah so rožen-
kranske bratovšine in se roženkranec vsak
dan poje, in po veliko krajih tudi dnevnice
Matere Božje.

Da ubogi Poljaki niso pozabili obljube
svojega bogoljubnega kralja Kazimira,  j
so pokazali 1. mal. travna 1856, ko so v
Parizu v cerkvi Marije Device v nebo vzete
slovesno obhajali dvestoletnico te ginljive
dogodbe. Veliko število Poljakov iz vsih
stanov, v Parizu pričujočih, se je bilo zbralo,
in č. o. Aleksander Jelovicki  iz reda
Kristovega vstajenja  (resurekcioni-
stov) iz Rima, je z ogovorom slovesnost
povzdignil. Kakor je Marija sploh katoli¬
ških dežel Kraljica, tako je tudi Kraljica
naše dežele. Kdo ima veči ljubezen do
svojih, kakor kraljica? In ktera kraljica
more več dobrega storiti, kakor nebeška
Kraljica ? Priporočujmo torej prav priserčno
našo deželo in vse njene prebivalce tej
mogočni nebeški Kraljici. Hiše, polja, pre¬
moženje, naša duša in naše telo, naše živ¬
ljenje in našo smert — vse vse bodi pri"
poročeno in izročeno naši Kraljici!

181

Trojno vprašanje.

1. Tudi jest s svojim dušnim in teles¬
nim gospodarstvom sem kakor majhen kralj :
ali sem že zvočil to kraljestvo do čistega
v Božjo čast in Marijno češenje, da bi me
ne premagal sovražnik moje duše? —
2. Morebiti me pa že peklenski so¬
vražnik  ima v oblasti; kaj bom storil,
kakošno obljubo  daroval, da se rešim?
— 3. Ali molim kterikrat za svojo doma¬
čijo, da bi jo Bog obvaroval lakote, hude
vojske, pobojev in sploh velikih pregrčh,
še posebno pa krivoverstva in nevere?

Sklep.

Um in pamet in spomin,

Dušo mojo in telo

Sprejmi v last, o Božji Sin!

Dar naj tud’ Marijin bo,

Da sovražna kdaj pošast
Ne dobi me pod oblast.

Molitvica.

0 Marija! vse, kar tvoje nar či¬
stejši roke Bogu  darujejo, on z do-

182

padajenjem sprejme. Z vsimi svojimi
revnostmi tedaj k tebi pribežimo,
tebi se čisto vdamo in darujemo.
Kakor da bi bili popolnoma tvoji,
tako nas ti daruj večnemu Očetu in
božjemu Odrešeniku, in prosi Boga,
da zavoljo Jezusovega zasluženja in
iz ljubezni do tebe naj nas tako sprej¬
me in posveti, da nas nikoli noben
smertni greh več od njega ne odloči.
Amen.

v

Šmarnica.

Naložite si iz češenja do Marijnega
darovanja kak majhen darček, n. pr., v
jedi  si kaj pritergati, kako težji delo
dobrovoljno opraviti, ali težavo  dobro-
serčno poterpeti.


183

Marija naša beseda.

Ulako čudna reč je beseda! Duh misli,
razodene  voljo, nekako nezapopadljivo
pritisne na telesne počutke, kakor persti
na strune ali na orgije, in človek sprego¬
vori. Kaj in kako spregovori? To, kar in
kakor  nareka njegova duša;  torej go¬
voriti  zamore le sam človek, ker le
on sam ima dušo.  Uči opico deset,
dvajset let, uči ktero hočeš žival, nobena
ne ho govorila, ker duše nima; le posa¬
mezne besede se nektere živali naučijo —
človeka posnemaje izgovarjati. Tudi so ljudje
že veliko imenitnih reči iznašli, tega pa
še nihče ni iznašel, da bi zamogel s ka¬
kim orodjem ali napravo do čistega člo¬
veški glas posnemati ali govoriti, — menda
zato  ne, ker tudi duše  ne more nobeni
stvari dati, kar je 1 e v Božjih rokah. Ka-
koršna tedaj je tvoja duša,  o človek,

184

tako  je tvoje govorjenje. Skerbizalepo
dušo, in lepo bo tudi tvoje govorjenje.

Iz sv. pisma vemo le samo sedem
prilik, pri kterih je Marija govorila; govo- -
rila pa je vselej besede blagra in zveli¬
čanja, govorila s povzdignjeno besedo du¬
hovnega veselja in priserčne ljubezni. O
preblaga Devica! z edino besedo: „zgodi
se mi!“ si na novo poživila tisti svet, ki
ga je vsegamogočni Bog z besedo „B o d i!“
iz nič poklical. Kakor je lepo solnce, tako
lepo tvojo dušo  so naznanovale b e-
sede:  „Kako se bo zgodilo, ker moža ne
poznam?" Tisto  čednost pa, ki je Boga
poklicala z nebes, namreč ponižnost, si
skazala  z besedami: „Glej, dekla sem
Gospodova." O kako polna ljubezeni in glo¬
boko iz serca je bila beseda tvoje ma¬
terne  skerbljivosti: „Sin, zakaj si

nama to storil?"  in kako nam v prid
je bil nauk: „Vse storite, kar koli
vam poreče!"  Poslednjič pa, kazaje na
tisto vino, ktero je imel svet pozneje oku¬
šati pri angelski mizi, si bila besednica
za goste pri svojem Sinu ter si ga s proš¬
njo opomnila: „Vina nimajo;"  s tem
pa si posreduje t i pervi čudež storila.
Bodi torej, o Marija! naša beseda, bodi
nam besednica, bodi nam učenica v govor-

185

jenji! Tvoja beseda je namreč močna,
ona je ljubez njiva, je uslišan j a
vredna pred Gospodom; mi pa smo revni
in grešni, nismo  vredni z Bogom govoriti.

Job je svoje dni govoril: „Božji jezi
se ne more nihče ustavljati in pred njim
se sklanjajo, kteri nosijo zemlje krog. Kaj
pa sem še le jest, da bi se mu odgovarjal
in s svojimi usti z njim govoril? Ko bi
imel tudi pravico,  bi ne hotel besedvati.“
Kristjanje! ako Job tako govori, ki Bog
sam priča, da ga ob njegovem času ni bilo
na zemlji, kteri bi mu bil enak v čednosti
in svetosti; kaj bomo pa rekli mi, ki nas
tolikanj težko stane se premagati, ki imamo
tako malo čednosti in toliko greha? Kam
se hočemo oberniti, h k ter emu besed¬
niku in zavetniku pribežati? .. K Materi,
o kristjan! ktera prosi za otroke pri O č e t u;
k Mariji,  od ktere pravi Cerkev v maši
njenega vnebovzetja: Zato, o Bog! si jo
poklical iz tega življenja, da pri tebi za¬
upljivo prosi zavolj naših grehov. Marija
je in ostane  tedaj naša živa besednica
pred Božjim tronom. Sv. Efrem zato ne¬
kako po človeško pravi: Marija je milostna
tistim, kteri jo prosijo; k svojemu razser-
denemu Sinu govori sladke  besede, in On
z njimi ginjen se utolaži.

186

O kristjan! rad ti verjamem, da se
tvoje serce strese in prestraši,  ako si
v hudih grehih in se na neskončno sve¬
tega Boga spomniš ; o b e r n i se tedaj k
Mariji, priserčno jo prosi, naj bo tvoja be¬
sednica ; zaterdi in obljubi ji, da ostaneš
za vselej Bogu zvest, ako te še enkrat z
njim spravi, ter ti odpušenje pridobi. Pri-
kupuj se njenim prošnjam z molitvijo,
zmilošnjo, z zatajevanjem, s po¬
pravljanjem pohujšanja, storjene
škode, in vsega, kar si hudega
storil,  posebno pa z zapušenjem
greha in grešnih  priložnost in nevar¬
nost. Obiskuj cerkve in pobožne opravila,
kjer se utegne tvoje serce k poboljšanju
do čistega omečiti.

V nekih šmarničnih bukvah (Maria
Immaeolata 1834) iz rimskega mesta se to¬
le bere: V pervih letih 19. stoletja se je
bila neka keršanska žena podala na pot
pregrehe in je bila tako  zašla v raz-
berzdanosti, da se nič več ni menila za
svojo vest. Božja beseda je zadevala na
njeno serce kakor na terdo skalo, in ker
je že dolgo časa greh na greh  nakla¬
dala, je bilo viditi, da njeno večno pogub¬
ljenje je kakor gotovo. Neki dan v maj-
niku se poda v cerkev neomadežane Ma-

187

tere Božje, kjer so se ravno šmarnice slo¬
vesno obhajale. H koncu opravila nesrečna
grešnica da majhen denar milošnje ubožni
osebi, ki se ji je bila s prošnjo približala:
in lejte! tisti trenutek  je spremenjena
v sercu, v mislih, v ravnilu svojega živ¬
ljenja; lejte! v migljeju  preterga težko
in dolgo verigo svojih strašnih grehov.
Čisto spreobernjena gre pred sodnji stol
sv. pokore, se verne v naročje Očeta usmi¬
ljenja, in doseže popolnoma mir z Jezu¬
som, Sinom neomadežane Matere Marije.
O neizrečena milost Božja  na proš¬
nje Marije Device! O blagor  usmiljenim
grešnikom, ker tudi oni usmiljenje dose¬
gajo!

Trojno vprašanje.

1. Ali sem tudi jest modrih besedi po
zgledu Marije Device? — 2. Ali sem be¬
sednik med Bogom in ljudmi, ter po svoji
zmožnosti s svojo besedo greh odvračam,
pa dobro razširjam? — 3. Ali morebiti be¬
sedo imam kakor meč,  da z njo priseku-
jem in žalim svojega bližnjega?

188

Sklep.

Beseda res je velik Božji dar,

Al sad nje tud’ na tehtnico bo djan;
Boga z njo žaliti nikolj nikar,

Da kdaj zaveržen ne boš sodnji dan!
Marija! ti modrosti zgled inmočmibod',
Da krivega v besed’ ne najde me Gospod.

Molitvica.

0 Marija, sedež modrosti! s prosi
mi neprecenljivi dar,  da bom s
svojim jezikom vselej razširjal Božjo
čast, tvojo hvalo, svojo in svojega
bližnjega časno srečo in večni blagor.
Amen.

v

Šmarnica.

Premišljujte to-le nepremakljivo res¬
nico sv. evangelija: „Jest pa vam povem,
da človek bo od vsake nepotrebne
besede  odgovor dajal ob dnevu sodbe

189

Božje . 11  Molite trikrat: Čast bodi Očetu,
Sinu itd. za dar, da bi vse vaše govorjenje
služilo Bogu na čast, bližnjemu v spod¬
budo.

Marija naša besednica.

iSilna je moč besede. Na edino kraljevo ali
cesarsko besedo se neštevilne vojskine kar-
dela zaženejo v boj in smert. Beseda stori,
daje  tisuče sere žalostnih ali pa ve¬
selih, serčnih ali pa pobitih.  Na Mo-
zesovo besedo se je morje razdelilo; na
Jozvatovo besedo se je zoper natorni tek
solnce ustavilo, to je, dan se pridaljšal;
kakor je Elija usta odperl ali pa zaperl,
se je odperlo ali pa zaperlo nebo. Na maš-
nikovo besedo se grehi zbrišejo, Bog sam
z nebes na zemljo pride. . . Pa tudi ka¬
dar Marija besedo povzame, se gode velike
reči. Kadar Marija za svoje otroke besedo
spregovori, ta beseda ima silo veliko moč:

190

Marija namreč je naj močnejši besed¬
nica  pri Bogu, kteri njen glas vselej po¬
sluša, njene prošnje nikoli ne odbije, zato
ji Cerkev daje lepi primek „naša Besed¬
nica/ 1  na kar je že včerajšnje premišlje¬
vanje nekoliko narncrjalo. Lepo pravi torej
sv. Bernardin Sienski:  „Kaj se pač
da primerjati z materno Marijno priproš¬
njo? Ona stoji za nas prosijoča ob desnici
svojega Sina, kakor Kraljica; ona je kra¬
ljeva hči po častitljivem sprejetji in ne¬
vesta naj višjega Kralja po častitljivem
sprejetji, in tako ondi stoji, da za nas
prosi zoper jezo Sodnikovo."

Ravno zato ima tudi beseda vernikov
veliko moč, kadar z zaupanjem Marijo po¬
kličejo v kakih britkostih. Povem naj iz¬
med neštevilnih  le nektere zglede, ka¬
kor so popisani v starih zapisnikih.

Leta 1756 je bil Lorene Nosan v Dolu
s tremi velikimi nadlogami obdan; bil je
namreč gluh, imel neko hudo bolezen na
nogah, in vrat mu je bil tako razboljen in
zatekel, da ni mogel nobene jedi vžiti: ua
edino besedo pa, s ktero se je bil obljubil
k Mariji Devici na Dobrovo, mu je bole¬
zen odjenjala in bil je vsih treh nadlog
tako rešen, da se je v praznik mali Šmaren

191

tistega leta sam prišel zahvalit k Materi
Božji na Dobrovo.

Ravno tisto leto gospa Uršula Dimnica,
iz predmestja v Ljubljani, zavoljo sušenja
gerla in kerča v ustih, tri dni ni mogla
čisto nobene reči — tudi juhe ne vžiti:
klic k Mariji Devici, s kterim se na Do¬
brovo obljubi, pa pomaga,  da ji v treh
urah odleže in se popolnoma ozdravi.

Deklica Marija Križaj iz Polhovega
gradca, hudo bolna 1. 1755., je na obljubo k
Mariji Devici na Dobrovi kar precej ozdra¬
vela. (Te tri dogodbe so iz Dobrovskega za¬
pisnika od ondotnega vikarija Jern. Zu¬
panca 1756.)

Uršula Krajnica (Krainertza) iz Ižan¬
ske fare je bila 1. 1738 na nogah in rokah
tako otekla, da se 12 tednov ni mogla nič
ganiti. Ko nobeno zdravilo nič ne izda, se
obljubi še na Žalostno goro, in kmali po¬
tem je zdrava do čistega in popolnoma.

Neka deklica iz Kamnika, v Presarski
fari, je bila 1. 1734 na paši tako zbolela,
da so jo mogli domu nesti, in ko pride du¬
hoven, kteri je bil poklican, ni bilo skorej
nobenega znamenja življenja več pri nji.
Duhoven hoče torej domu iti in jo zapu¬
stiti kakor mertvo; kar mu pride v misel
in opomni pričujoče, da naj deklico pripo-

192

roče Žalostni Materi Božji na Žalostni gori,
ter naj molijo z njim očenaš in češena-
marijo. Komej se to zgodi, se verne čez
malo časa deklica k zavesti, prosi za spo¬
ved in sv. Obhajilo, in se ozdravi. (Iz za¬
pisnika na Žal. gori 1740.)

Kako močna je tedaj beseda tistih, ki
k Mariji kličejo! Po pravici pravi sv. Ber¬
nard : Nikoli ne izrečeš zastonj imena Ma¬
rije, ker vsakikrat ti odgovori s kako mi¬
lostjo (gnado). Njen glas prešine nebesa in
je enak Mozesovi palici, ktera je iz  skale
vodo izvabila. Kadar ona govori, se odpre
iz oblakov studenec milosti, ko bi bili tudi
zaklenjeni kakor kamen in pečina. Veliko
je molil veliki duhoven Onija za svoje
ljudstvo, še več Abraham za Sodomo in
Gomoro, iz ust obeh so se cedili sladki
glasi prošnje kakor med; vender pa nista
mogla doseči popolnoma rešenja, kakor Ma¬
rija. Marijin glas nikoli ne zmolkne s proš¬
njo, nikoli ni premagan z naveličanjem, ni¬
koli strašen z boječnostjo, da bi se pro¬
šena reč odrekla, nikoli razdražen ni zavolj
obilnih pregreškov. Vsak dan nam milosti
izprosuje, ako jo kličemo, s češenjem ime¬
nujemo, ter nagibamo, da besedo za nas
postavlja in nam odgovarja  z uslišanjem.

Lepa in močna je zaupljiva. beseda,

193

ki pricvete iz tvojega serca, o kristjan,
in se naglo zedini s sercem tvoje Ma¬
tere Marije. Ena reč pa me vender
(  straši in se boji m, da ta tvoj glas ve-
likrat oslabi, to namreč, da beseda prihaja
iz preveč omadežanili ust in izvira iz serca,
ki ni „stiulenec bistre vode.“ P o v e j mi
svojo misel, ali more imeti beseda čist glas
do Marije Device, ako je po ravno ti
poti, skoz ravno tisto  g eri  o teklo
in še morebiti teče cele potoke kletvinj,
umazanih besed, bruhanj zoper bližnjega
in morda zoper Doga samega in njegovo
presveto previdnost? Povej mi, zakaj  pa
vender kolneš in hudo govoriš, ker veš, da
s tem Boga žališ, bližnjega pohujšaš, otroke
ukolneš, sam pa čez vse nar bolj ne¬
srečen  s tem postaneš! . . Zdi se mi, da
Marija vam pričujočim tako-le govori:

Moji priserčno ljubljeni otroci, veste,
kaj vas prosim? Nikar  več ne kolnite!
Kli ste že v Šmarnicah in drugod opomi¬
njani, podučevani, svarjeni, da ne smete
kleti; vi pa še zmiraj kolnete, in pa mo¬
rebiti še zmiraj hujši! . . Kaj je tedaj sto¬
riti? . . Ce bote kleli, ne bote zveličani;
če bote vi kleli, bodo tudi vaši otroci, vaši
tovarši in prijatli še dalje kleli in kletvinja
ikoli jenjala! . . Poslušajte te-

13

194

daj, moji otroci, v imenu svojega Sina Je¬
zusa vas prosim, nikar naj nobeden izmed
vas v svojem življenji nobenkrat več ne
zakolne. Spolnite serčno ta sklep, storite |
ga danes Je za nekaj časa, sklenite, da do
velicega Šmarna nobeden ne bo zaklel;
veliki Šmaren pa ta sklep ponovite do dru-
zega mojega praznika, kterega hočete, in
tako bote poslednjič dosegli, da v svojem
življenji več kleli ne bote. Jest pa tistim,
ki bodo to spolnovali, obljubim posebno
pomoč  v življenji in za zadnjo uro. —
Druga Marijna prošnja je pa ta: Moji
otroci, pojdite od nocoj nazaj med svet
kakor misijonarji, in zatirajte  kletvinjo
tudi pri družili,  zakaj kletvinja z ne¬
čistostjo  ste dve peklenski sestri, ki
jezo Božjo nar hujši dražite k maševanju.

Tri vprašanja.

1. Ali sem bil tudi jest  preklinje-
vavec do zdaj? — 2. Ali bom uslišal  za
svojo stran današnjo prošnjo Matere Božje,
da bo potlej tudi ona meni besednica
pri Bogu? — 3. Ali jih bom mogel v svo-

195

jem življenji kletvinje odvaditi  toliko,
kolikor sem jih morebiti s kletvinjo po-
hujšal?

Sklep.

Med in strup nikolj ne teče
z enega na svetu vira;

Kdor iz ust kletvinjo meče,

Sveti raj mu v sercu umira:

Serce v zlato  hočem spremeniti,

Nikdar več s kletvinjo ga skruniti,

Da bo vertič Marijin,

V njem prebival Božji Sin.

Molitvica.

0 Marija, ki si bila nekdaj svo¬
jega zgubljenega Jezusa v tempeljnu
našla; sprosi mi milost, da tudi moje
serce spremeni  v sveti tempelj, iz
kterega ne bo nikoli več ne kletvinje
in ne druge nečedne besede. Amen.

v

Šmarnica.

Preštejte vsak po svojih letih, koliko
dni že živite na zemlji, in kdor je more- v

13 *

'

196

biti vsak dan eno k drugemu kaj zaklel,
če tudi z manjši kletvinjo, se bo morebiti
sodbe prestrašil  in toliko g o t o v š e
spol  no  val  ravno izrečeno Marijno proš¬
njo. Preberite tudi v ta namen iz keršan-
skega nauka, kar druga Božja zapoved za¬
poveduje in prepoveduje.

Bi?it in dvajseti dan.

Marija naš pregovor.

flekteri človek se navadi, da ima svoj pot
kake navadne besede v ustili. To se ime¬
nuje njegov pregovor. Če so lepe, hvale
vredne besede, je to dobro in čislavno; če
mu je v navadi pa kaka kletvinja ali druge
nesnažne besede, ali nemarno imenovanje
svetih imen, je to zmiraj ponavljani
greh  in posebno tudi bližnjemu spotika.-y-
Vojvoda Henrik  Avstrijanski je bil v vsili
rečeh tako v Božjo voljo vdan, da je pri
vsaki priložnosti ponavljal pregovor: „Tako
mi Bog!“ (Ja somirgott), menda kakor bi

197

hotel reči: Tako mi je Bog dal, bo dal,
ali pomagal; od tod je dobil primek ,,Tako-
mibog". L j ud o vi k Bogatnik,  parski
| vojvoda, je imel pregovor: „Jezus, ti si
moje veselje!" Ta pregovor je tudi podpi-
I soval pod svoje ime v vsihukazih in pis¬
mih. Neki duhoven pastir, ki je že davno
v grobu (Bog mu daj večni pokoj!), je
j imel podučljivi pregovor: „Hvala Bogu, da
je tako!“  da namreč ni še hujše,  kar
bi bilo lahko,  ako bi Bog ne obvaroval.
Ranjki ban hervaški Jelačič je imel pre¬
govor: „AkoBogdade i sreča junačka! če
Bog da in junaška sreča." Za vojaškega
in viteškega moža je to prav lep prego¬
vor. . Cesar Ferdinand je imel silo lep pre¬
govor : „Bramba pravici" (Recta tueri!)
Sedanji cesarski pregovor je: „Unitis viri-
bus. Z edinimi močmi!" To kaže, da naj
bodo vsi podložni z njim edini v dobrem,
potlej bi se dalo vse dobro doseči. . . Slo-
venski serčni pregovor je: „Vse za vero,

I dom. cesarja!" . . Iz ust Kranjcev  po¬
sebej pa se prav pogosto sliši pregovor:
»Jezus, Marija in sv. Jožef!" velikrat pa
samo „Jezus“, ali pa „Marija.“ Tudi se
sliši velikrat vzklic: „Mati nebeška!“ Ne sme¬
jo se pa te besede izrekovati brez pobožnosti,
l ali v norčiji, jezi itd.,ampak vselej spoštljivo.

198

Naš pregovor je tedaj „Marija.“
Tega presv. imena pa ne smemo nepridoma
in brez spoštovanja imenovati, kar bi*bilo
zoper drugo Božjo zapoved; ampak vselej \
ga moramo s svetim spoštovanjem in če-
šenjem na pomoč klicati. Otroci se nikoli
ne utrudijo, nikoli ne naveličajo imenovati
in klicati svoje matere; materno ime je
zmiraj prijetno, vselej sladko in ljubez-
njivo. Tako naj bo tudi nam ime „Ma-
rija,“  — sej ona  je naša Mati. Prav
lepa priložnost, da nam bo ime M arij a
veli  kr  at  in vredno v ustih, je pogosta
molitev sv. rožnega venca, rožni-
k ran  ca.  Angeli v nebesih zmiraj z novo
gorečnostjo ponavljajo „svet, svet, svet!“
— angelom primerno kličejo tudi Marij ni
otroci  na zemlji v priserčnih molitvah:
„Marija,“ „Marija!“  Kakor se slavče- |
kovega petja človek ne naveliča, tako je
tudi ime Marija  dobremu kristjanu zmi¬
raj kakor nova,  kakor sladka  pesmica,
ki vselej, ko se s češenjem  izreče,
ljubezen  do te presv. Matere v sercu
pomnoži,  in zmiraj nove  milosti, do¬
brote pridobiva.

Sv. Edvard, angleški kralj, ni nikoli
nikomur kaj odrekel, česar ga je prosil v
imenu Marije Device; ravno tako se smemo

199

zanašati, da bo nam Kralj nebes in zemlje
dal in dodelil, česar ga prosimo v imenu
Božje Matere. Odtod  ravno je velika
l moč sv. rožnega venca, s kterim je Cer¬
kev toliko odpustikov sklenila, in ki so ga
| svetniki tolikrat  in tako radi  molili.

Ivaj pa je to, „rožni venec 11 ? Venec
I v natori je lepo spleten, zložen ali zvit
šopek cvetlic ali rožic raznoterih barv in
dišav, kar se po nemško imenuje ,,kranc“,
od tod beseda „roženkranc.“ Kadar govo¬
rimo od „rožnega venca,“ si mislimo vselej
venček iz duhovnih  cvetlic, ki so sto¬
krat lepši memo vsili nat ornih  rožic,
in naj lepši rožica v duhovnem vencu za
„ Jezusom" je rožica „Marija.“ Rožni ve¬
nec je Marijin venec,  zato je ta mo¬
litev Mariji toliko draga,  nam pa ne¬
zmerno koristna  in za vsak dober sad
rodovitna.

Blaženi Klemen Hofbauer je zmiraj na-
tihoma molil roženkranec, kterega je nosil
v roki, koderkoli je šel po poti. Imenoval
je to molitev svojo buk varnico,  biblijo-
teko, in nar močnejši pomoček za
spreobernjenj e grešnikov,  zlasti
umirajočih. Kadar sem poklican k bolniku,
je djal, kjer že naprej vem, da ni priprav¬
ljen k spovedi, ali da od spovedi kar nič

200

noče slišati, in med potjo molim rožni ve¬
nec: mi gre vse po v o šilu  in volji berž
ko tje pridem. Verjemite mi, Mati Božja
vse stori in nobeden ni zapušen, kdor jo
za resnico kliče, da naj zanj (pri Bogu)
prosi. . . Iz tega se tudi vi lahko prepri¬
čate, kako dobro storite, kadar z duhov¬
nom vred molite sv. rožni venec, ko gre
bolnika oskerbovat s sv. Popotnico za zad¬
njo uro.

Ker ste sami prepričani, kako dobro
je pogosto sv. rožni venec moliti, torej vas
k temu blezo ni treba še buditi in opo¬
minjati; prepričajte se pa še bolj
sadu  te molitve iz naslednje dogodbe:

Šolarček je mogel vsak dan z druzimi
vred hoditi v drugo daljno vas v šolo.
Drugi  otroci so po poti igrali in razsa¬
jali, ta pa je imel grede opraviti z bra¬
njem in molitvijo. Jezni zavoljo tega so
poredni tovarši iskali priložnost ga pri star¬
ših zatožiti. Spazili so bili, da nekaj pred
njimi vselej skriva,  kadar so ga nepre-
vidoma prehiteli, česar  pa n i k o 1 i niso
mogli dobiti. To tedaj poredni nevoš-
ljivci povedo zvečer materi nedolžnega Ja¬
nezka. — Mati se boji, da bi ne bilo kaj
napčnega; neki večer, ko domu pride, ga
nesterpljivo popade in mu preiše žepe.

201

Našla pa ui druzega kakor košček kake
4 palce dolzega lesa,  po kterem je bilo
deset zarez narejenih. „Kaj je to“, zareži
mati, „čimu ta les?“ „Ljuba mati,“ ji fan¬
tič pohlevno odgovori, „ta les mi je za to,
da nanj molim rožni venec  naše ljube
Gospe“ (Marije Device). — Mati Božja pa
je to prelepo češenje tudi bogato povernila:
vodila je bogoljubnega Janezka tako, da je
prišel v duhovski stan;  večkrat se mu
je prikazala, in mu pripomogla, da je bil
vstanovnik benediktinskih pridigarjev Ma-
rijnega sv. serca in je 1. 1855 v sluhu sve¬
tosti umeri. Ime mu je O. Janez Iverstnik
Murad serca Jezusovega. (Huguet.)

Kako malo je pa med sedanjimi ne¬
hvaležnimi  otroci tacih bogoljub-
nih šolarjev  in študentov! Po pravici
se ljudje pritožujejo čez njih razuzdanost
celo v cerkvi, čez njih neobtesanost, da za
svarjenje ne marajo in celo duhovnov ne
spoštujejo. — Take kužljive otroke in pa
tudi njih starše britka šiba čaka. Mi¬
lostno Mater Marijo prosimo, da pobolj-
šanje sprosi obojim; tudi sami naj v ta
namen začno bolj pobožno sv. rožni ve¬
nec moliti,  za napake pa pokoro delati.

202

Trojno vprašanje.

1. Ali molim v cerkvi med sv. mašo
roženkranec,  ako morebiti maše iz bu¬
kev ne berem? — 2. Duhovni imajo vsak
dan svoje dnevnice, ljudstvo neduhovsko
pa svoj rožni venec: ali se moli pri nas
ta lepa molitev? — 3. Ali imam morebiti
razvado, da naj svetejši imena  in druge
svete reči nepridoma imenujem? Če je to,
ali si prizadevam, da se odvadim?

Sklep.

Kar je rosa za cvetlice,

Kar cvetlice so za polje,

Je molitev za dušice,

To mazilo je naj bolje;

Torej duh se moj s telesa
Vedno dvigal bo v nebesa,

In v molitvi pregoreči
Si iskal pomoč’ naj veči;

In Marija, ime sladko
Vedno moj pregovor bo.

Molitvica.

O Marija! tvoje sladko ime nam
bodi besednik  pri tvojem božjem

203

Sinu,  pregovor  v življenji, bramba
zoper skušnjave, otenje  v nevarnosti
in pomoč  v zadnji sili. Amen.

v

Šmarnica.

Začnite bolj z veseljem zopet moliti
po vsili hišah sv. „roženkranc“, da postane
Marija „vaš pregovor” — čezdalje bolj in
bolj.

Marija naš studenec.

jffitislite si naj lepši vert na zemlji, k temu
pa toliko sušo, da bi na zadnje tudi iz po¬
tokov in vodnjakov več ne bilo vode, iz
kterih se je vert namakal skoz dolgo časa.
Vse cvetje se usuši in umira, vse prelepe
drevesca venejo, vsa zelenjav gine, vse je
rujavo, izsušeno, poparjeno na daljo in šir¬
javo. Zjutraj pride obupani vertnar z dni-

204

gimi delavci in hoče vse velo in suho z
verta potrebiti: najde pa po nekem čudu
vse zopet zeleno, vse živo, vse rasteče,
in premilo duhteče. Ali se nebo zavzel in
zaklical: Tu je mogel prav angel z nebes
po noči po vertu hoditi, da je vse tako
lepo popravil in poživil!

Kristjanje! ta izsušeni vert je podoba
revnega sveta,  kakoršen je bil, dokler
ni Vsegamogočni svojega studenca razlil
če-zenj, dokler ni svoje pomoči poslal na
zemljo v nezmerni obilnosti. Ta studenec
pa je ravno Marija. Sv. Jeronim pravi:
„Marija je polna milosti (gnade), iz te (mi¬
losti) je izpeljanih veliko potočkov, ki
zemljo namakajo in se zlivajo čez vesoljni
zemeljski vert.“ Sv. Peter Damijan pa piše:
„Preblažena Devica je bila tisti studenec,
ki se je delil v štiri reke, in ni rosil in
namakal le samo  nebeškega raja, ampak
tudi obširni zemeljski krog, na novo poži¬
vil ubogi človeški rod,  ki ga je bil
greh vse hujši izsušil, kakor pa solnčna
vročina cvetlice unega verta. In sv. Bona¬
ventura kliče: Naša nebeška Mati ima vse
darove in gnade Božje, ktere so razdeljene
v drugih svetnikih; torej ona govori: V
polnosti svetnikov je moje stanovališe. To
poterjuje angel Gabriel, ki priča, da je

205

Marija milost našla pri Gospodu in jo ime¬
nuje milosti polno. To poterjuje nebeški
Ženin,  ki jo v visoki pesmi imenuje stu¬
denec vertov, vodnjak žive vode, ki šu¬
meče z Libana teče."

Kaj pa ima ubogo človeštvo iz tega
nebeškega studenca? P er vi č imamo od
nje začetek in konec  vseli dobrot in
dobroto samo: Jezusa Kristusa;
drugič  imajo in dobivajo skoz njene roke
nezmerne milosti tisti,  ki so zvesti hlapci
in dekle svojega Gospoda in vse svoje živ¬
ljenje pošteno gospodarijo s svojimi zroče-
niini talenti; tretjič  dosežejo dostikrat
po nji milost tisti, ki so talente Gospodove
zapravljali. Zastran p o s 1 e d n j i h naj spre¬
govorim nektere besede.

Hudo je žuganje v sv. evangeliju ta¬
kim, ki Božjo gnado v hudo obra¬
čajo, talente  zakopujejo. — Gospod
proti, da nepridnega hlapca bo vergel v
vnanje teme, kjer bo jok in škripanje z
zobmi (Mat. 25). V priliki od delavcev v
vinogradu Gospod brez dela stoječim očita :
„Kaj stojite tukaj ves ljubi dan brez dela?“
(Mat. 20.) Origen (Tract. in Matth. 10) k
temu pristavlja: „Kaj stojimo mikristjanje
tukaj na tem svetu brez dela, ki smo bili
precej v začetku pri sv. kerstu na delo

206

uajeti? Hišni oče v evangeliju dolži lenobe
tiste, ki vender niso bili najeti, namreč
tiste ljudi, ki so kakor ubožni delavci mo¬
rebiti zato na tergu stali, da bi bili delo
dobili; dolži tiste, ki so le en sam dan
stali brez dela: kaj bi bil še le djal, ko
bi jih bil našel cele tedne, cele mesce
brez dela? Ako so uni postopanja dolžni,
ki vender niso najeti, kaj še le bo, ako
so tisti brez dela, ki so vender že najeti
in vdninani? 11  — Hudo žuga Gospod tistim,
ki dobre dela usmiljenja opušajo: ,.Lačen
sem bil, in mi niste dali jesti!“ (Mat. 25.)
— Nespametnih devic Gospod na vse njih
prošnje ni hotel sprejeti. (Mat. 25.) — Se
hujši  je s tistimi, ki Božje darove,
blage zmožnosti naravnost v greh
obračajo, ki so prava ljulika,  ktera
dobro žito mori. ,,Poberi te ljuliko in zve¬
žite jo v snopke, da se sežge (Mat. 13).
bo rekel Sodnik. „Kdor v mesu seje, bo
od mesa žel pogubljenje 11  (Gal. 6), priča
apostelj Njega, kteri bo sodil.

Zares so pomislika  vredne take
besede, ktere morajo globoko v dušo pri-
grevati vsakemu,  kteri je slabo gospo¬
daril s talenti, ktere mu je Gospod izročil.
K j e je pomoč, k j e je studenec, da se bo
skesani revež ohladil?. . . Bog sam, ne-

207

skončna milost, ki noče srnerti grešnikove,
ga nam je odperl pri Materi milosti
Mariji,  ki je „naš Studenec 1 '. Zemeljsk
studenec se lahko usuši, kadar mu vira
zmanjka, od koder se vlaga steka; neusuš-
Ijiv pa je studenec, kadar njegove žile v
morje derže. In ravno visokoblažena Mati
Gospodova zajema svoje bogate milosti iz
globočine morja, kakor je pisano v Sira-
hovih bukvah, namreč: „Globočino morja
sem prederla in se po morskih valovih
sprehajala." (Sir. 21, 8.) Da pa Marija
morje teh milost obilno v prid svojih otrok
obrača, pričajo vsi učeniki in na milijone
spokornikov. Sv. Kazimir zavoljo tega Ma¬
rijo imenuje „studenec tolažila," in sv. Efrem
„studenec zveličanja," ker nobeden, ki k
nji pribeži, ne gre brez tolažbe od nje.

Pol ure od Kaire, velikega mesta v
Egiptu, je majhna kapelica, ki izročila pri¬
povedujejo, da je bila stanovanje Jezusa,
Marije in sv. Jožefa, dokler so bili na begu
v Egiptu. Ne deleč od te kapele je stude¬
nec, „Mataria“ imenovan. Imenitno po¬
sebno pa in spomina vredno je, kar izro¬
čila pravijo, da ta studenec je na Marijno
molitev iz tal privrel. Mali Jezus sam. ki
je studenec dal, je tukaj tudi vodo zaje¬
mal, sv. Jožef je po-njo hodil, in Marija

208

tančice prala in jili sušila na solncu. Bla¬
žena Katarina z Emeriha v svojih razo-
denjih pravi, da že ob času svete Družine
so imeli in rabili ljudje ta studenec kakor
zdravilno vodo ; že veliko pozneje je služil
celo Mohamedanom v zdravilo zoper razno
gobovo bolezen, in so se torej v njem ko¬
pali.

Vse to so prav lepe podobe tega, kar
Marija tudi v duhovnem svetu dela. Tam,
kjer je velika suša, brez gnade v sercu
grešnikovem, Marija izmoli velikrat stude¬
nec žive vode, studenec spokornih solz iz
posvetnih oči, studenec zdravja bolnemu in
nepokojnemu sercu, studenec očišenja ta¬
kim, ki so gobovi na duši. Jezus  sam
da taki studenec na prošnjo svoje Matere
in veseli  dan  se obhaja med svetniki v
nebesih zavoljo grešnika, kteri se spokori-

Okoli leta 1830 je živel v enem naj
imenitniših laških mest človek, ki je bil
strahovito vdan pijanosti in mnogim dru¬
gim pregreham. Brez sadu je prejemal ss.
sakramente, ker prejemal jih je brez pri¬
prave. Čez mnogo in mnogo let se snide
z nekim Marijnim častivcem, ki je dobro
vedil, v kakošnem stanu je ta s predrago
kervjo Marijnega Sina odkupljena duša. Le¬
ta mu popiše britkost večnih kazen, potem

209

mu svetva kakor dober pomoček k spreo-
bernjenju, da naj po dvakrat na dan moli
sv. rožnikranec.

Prečudna je res moč molitve.  Ta
človek spolnuje, kakor mu je bilo rečeno,
in kmali — skorej naglo skusi prečudni
sad molitve. Odpovedal se je navadnim
pregreham,  zlasti pijančevanju, vidno
vidno se je bil spremenil, in jel je s t u-
(liti, kar je poprej ljubil. Postal je pre¬
čudno zmeren; noben človek ga ni mogel
napraviti, da bi bil preveč pil, akoravno
so si prizadevali. . . In glejte, prečudne
studence Božje milosti: čez malo časa zboli,
za smert zboli. O, kako je on hvalil, ča¬
stil, in poveličeval dobroto in milost Najviš¬
jega, ki ga je tako ljubeznjivo, tako do¬
bro, usmiljeno pripravljal k srečni smerti
na prošnjo Marije Device!

O grešniki! pritecite tudi vi k stu¬
dencu milosti, k Mariji Devici. Pritecite
precej in nikar ne grešite na
Božjo milost,  da milosti ne zamudite!

Šmarnice.

14

210

Trojno vprašanje.

1. Ali ti ljubiš tisti prijetni, zdra¬
vilni studenec, ki ga je postavil Jezus
za uboge grešnike in se mu sv. pokora
pravi? — 2. Ali si bil za Šmarnice pri
tem studencu ? — 8. Ko bi vedil, da drugo
leto ne bo več na tem svetu Šmarnic za-te,
kaj bi storil?

Sklep.

Ce me tare v sercu suša,

Če je v grehih moja duša,

Poiskal bom prave pote
In zapustil grešne zmote.

Ti studenec, o Marija!

Bodi v tem mi tovaršija,

Da spokorno moje delo
Srečno bode se začelo;

Konec  pa njegov da je
Dušno mi zveličanje!

Molitvica.

O milostljiva Mati Marija, studenec
Božjih milost! prosim  te, oberni
studenec vsih Jezusovih zasluženj in

211

milost na-me, ubozega  grešnika;
da po tvoji materni prošnji saj brez
smertnega greha živim in se večnega
pogubljenja obvarujem. Amen.

v

Šmarnica.

Molite nocoj pred Marijno podobo tisto
molitev sv. Bernarda: „Spomni se, v  o
preus milj ena Devica  (ali pa eno Če-
šenamarijo), da bi se na Marijno prošnjo
mogel vsak tistega  greha očistiti, kteri
je nar bolj na poti njegovemu zveličanju.


Marija naša Kraljica, varhinja, posebej
ljubljanskega mesta.

lleštevilne trume angelov in nezmerne
množice izvoljenih iz vsih narodov in ro¬
dov, iz vsih ljudstev in jezikov so pred se¬
dežem trojedinega Boga in Jagnjeta, ki

14 *

212

neprenehoma Boga molijo in preslavljujejor
„Slava našemu Bogu, ki sedi na tronu, in
jagnjetu!“ (Raz. 7.) Sin Božji je ob enem
očiten vsim pravičnim kakor „Jagnje Božje,
ki je bilo umorjeno,“ njegova kri, njegove
rane se leskečejo v neizrečeni častitljivosti,
ter njih svitloba nebo in zemljo napolnuje.
Pa tudi ,,nebeška Kraljica stoji ob njegovi
desnici, v zlatem oblačilu, v pisanem ogri-
njalu“ (Ps. 44); „ona je hiši lepota in
plen deli“ (Ps. 67), žari se namreč v pol¬
nosti vsih milost kakor naša srednica
in besednica.  Kralj časti ji je na glavo
posadil pervensko krono  izmed vsih
stvari, kronal jo je za Kraljico nebes in
zemlje. O kako nezmerne kardela podlož¬
nih svoji častitljivi Kraljici v veličastno
obličje gledajo! Sveta cerkev jo pozdravlja
v litanijah za Kraljico angelov, očakov,
prerokov, aposteljnov, spričevavcev, spo¬
znava vcev> devic in vsih svetnikov, pri¬
stavlja  pa  še  kakor posebno častitljiv
primek: „Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta. 11  Tolika prednost namreč
jo vredno dela, da je nad vsemi dru¬
gimi Kraljica.  —

Ako se pomisli, kako posebno Slovenci
Marijo časte, koliko cerkev in oltarjev je
Mariji posvečenih, koliko kapelic in zna-

213

menj ima Marija postavljenih po naših de¬
želah, kako imenitne Marijne božje pota
so po naših krajih in s koliko gorečnostjo
jih ljudje obiskujejo, kako so razširjene
Marijne bratovšine med nami, — ako se
vse to prevdari, se sme po pravici reči,
da je Marija še prav posebno naša Kra¬
ljica.

[*) Poglejmo pa, če ni morebiti Marija
tudi p osebna varhinj a L j u b 1 j a n s K e g a
mesta?]

Naj se kdo ozre na sedanjo ali nek¬
danjo Ljubljano, nikakor ne bo mogel tajiti,
da je Ljubljana Marijno mesto. Izmed ljub¬
ljanskih duhovnij ali fara je ena posebej
Mariji posvečena, namreč frančiškanska,
in vse druge cerkve po mestu s farnimi
vred imajo več ali manj altarjev Mariji
Devici posvečenih. Visoko na čelu franči¬
škanske cerkve stoji velikanska podoba Ma¬
rije Device lavretanske s kraljevim žezlom
v roki kakor Kraljica, ki gleda nad vse
Ljubljansko mesto. Gotovo več kot polo¬
vica Ljubljančanov je zapisanih v razne
bratovšine Marije Device; Marijni prazniki

*) Kar je med kambama, se utegne izpustiti
pri očitnem branji, ako kdo misli, da ni kraju pri¬
merno, — dasiravno ni brez poduka tudi za kraja
zunaj Ljubljane in se povsod lahko bere.

214

se obhajajo z veliko častitljivostjo; Šmar¬
nice v Marijnem mescu se opravljajo ne le
po farnih, ampak tudi po druzih cerkvah
in kapelah in skorej v vsaki hiši imajo
otroci z odrašenimi vred svoj šmarnični
altar, — kako radi pa se verniki tega Ma-
rijnega opravila vdeležujejo, — tudi sami
veste in vidite. Koliko češenje pa imajo
Ljubljančanje posebej in zase do Marije,
koliko je po hišah Marijnih podob, bukev
in druzih svetinj, je dobro znano.

Tako je zdaj. Kako  je bilo pa v
nekdanjih časih?  Kolikor je staro
keršanstvo v Ljubljani, toliko je staro
tukaj  posebno češenje Marije Device. V
dokaz tega naj vam razložim le kaj ma¬
lega.  — Sv. Peter, pervak sv. cerkve,
prav poseben častivec Marije D., je 1. 44
poslal v Oglej sv. Marka evangelista, ki je
bil v Marijnem češenji nedvomljivo enak
svojemu poglavarju, in že leta 50 po Kri¬
stusovem rojstvu je oglejski škof in uče¬
nec sv. Marka, namreč sv. Hermagora, na
Kranjskem oznanoval sv. evangelij; 1. 70
pa je oglejski vikši škof dal škofa tudi ljub¬
ljanskim vernikom. More se brez nevar¬
nosti terditi, da kakoršni so bili uče¬
niki,  taki tudi učenci,  in torej že pervi
Ljubljanski prebivavci posebni častivciMa-

rije D., kakor so še zdaj.  Ravno to pa
priča tudi nadaljna zgodovina tega mesta.
| Ozrimo se zavoljo tesnega časa le na eno
, samo reč, ki ima posebno tehtnost  in
J kaže, kako goreči častivei Marije  D.
1 so bili nekdanji deželni stanovi z ljudstvom
ljubljanskega mesta vred:

L. 1664 — 11. prosenca so bili sta¬
novi kranjske dežele v deželnem očitnem
zboru obljubili, da bo mesto vse čase za-
naprej slovesno obhajalo in praznovalo god
prečistega spočetja Marije Device, se v
predpražnik postilo,  pa da bodo sta¬
novi na tergu pri sv. Jakopu postavili po¬
stavo ali statvo neomadežanega spočetja
j Marije Device, vsako leto v imenovani
praznik obhajali k tej podobi slovesno
procesijo  in vsako saboto ondi lita¬
nije  imeli. Ta spominek so bili pobožni
spredniki postavili 1. 1682 v dvojni spo¬
min in iz dvojne obljube. Pervič zavoljo
Turkov,  ki so bili v te kraje divjaško
prihrumeli, ter so žugali mesto in ljudi po¬
končati: na priprošnjo in pomoč Marije D.
pa so bili premagani in odgnani ; — dru¬
gič zato, ker na Marijno prošnjo je bila
potihnila strašna kuga. . . Ker pa nekaj
teh obljub ni bilo spolnovanih, so nekdanji
pobožni deželni stanovi 1. 1722 to obljubo

21(3

obnovili in škofa prosili za privoljenje
in za pomoč  k temu, da bi se omenjene
slovesnosti natanko in še bolj praznično
opravljale. Sto in šestdeset let je podoba
na imenovanem prostoru stala in pričala
pobožnost stanov in mesta. Še le pred ne¬
kaj leti, ko se je hotla podreti, so jo od¬
maknili, pa le zato, da se kmali zopet to¬
liko bolj častitljivo postavi; zakaj Marija
ni jenjala biti častitljiva in hvaljena Kra¬
ljica Ljubljanskega mesta, kakor je bila od
nekdaj. To se je tudi zgodilo; postavljena
je bila v vsi častitljivosti sredi št. jakopskega
terga pred nekterimi leti. Poprejšnji steber
in prelepa podoba je ostala, drugo je vse
po večem novo: Podstavni kamen je prišel
že nekaj časa poprej iz Jeruzalema — prav
z Oljske gore; na znamnju so namestovani
vsi patroni ljubljanskih farnih cerkev, ker
na verhu je Mati Božja, spodej na okrog
pa so: sv. Janez Kerstnik, sv. Peter, sv.
Jakop in sv. Nikolaj.*) Povejte, če ni
to lepo znamenje, daje  Marija prava
Kraljica Ljubljanskega mesta.]

Ker je pa Marija tako častitljiva naša
varhinja in Kraljica, bodimo njeni zvesti

*) Priprave so se godile pod prejšnjim župni¬
kom preč. g. Fr. Hrovatom, postavljenje pa pod se¬
danjim prež. g. Gust. Kostlnom.

217

podložni in pokorni otroci, priporočujmo
se ji v dušnih in telesnih potrebah, imejmo
pred očmi njene kraljeve lastnosti in pre¬
lepe čednosti, ter se skazujmo vredni svoje
Kraljice s posnemanjem njenih čednost.
(Ljubljančani posebej naj Bogu čast in Ma¬
riji češenje in ljubezen skazujejo tudi z
zvestim posvečevanjem nedelj in praznikov.
Res žalostno je, da tudi v Ljubljani je več
prodajalnic odpertih ob svetih praznikih.
Bog je zmeraj eden in ravno tisti: ne dra¬
žimo svete njegove pravice!)

Da se ne potopimo v hudih viharjih
sedanjega življenja v morje pogubljenja,
ozirajmo se na dvanajstere zvezde Marije
Kraljice: P er vi zvezdi se pravi: „Devica
brez madeža spočeta 44  — o sveti mi, da
bom živel brez madeža! — Druga  zvezda:
„Devica brez poželenja mesa 44  — o poma¬
gaj mi zatirati hudo poželenje! — Tretja
zvezda: „Marija brez otemnjenja uma 44  —
o razsvetljuj mi um, da krive pota spoznam
in se jih ogibam! — čete  rta  zvezda:
„Marija brez uporne volje 44  — o sprosi mi,
da bo moja volja vselej Božji volji pod-
veržena! — Peta  zvezda: ,,Marija vselej
brez greha 44  — o vari tudi mene vsega
greha! — Šesta,sedma in osma  zvezda :
„Devica pred  rojstvam, ob rojstvu in po

218

rojstvu 11  — o varuj  me greha, naj sem v
mladosti, odrašenosti ali starosti! — De¬
veta  zvezda: „Marija v gnadi zmiraj ra-
steča 11  — o pridobi tudi meni to milost! —
Deseta  zvezda: „Marija, ki se je brez
bolečin iz sveta ločila 11  — o sprosi mi mi¬
lost, da se jest brez greha ločim iz tega
sveta! — Enajsta  zvezda: „ Marij a z dušo
in s telesom v nebesa vzeta 11  — Marija,
pomagaj, da pridem za tabo! — Dva¬
najsta  zvezda: „Marija Kraljica nebes in
zemlje kronana 11  — oh naša Kraljica, sprosi
vsim svojim otrokom krono stanovit¬
nosti  do konca!

Tri vprašanja.

1. Ker zdaj vem, da je Marija na¬
ša Kraljica, ali si bom zanaprej bolj
prizadjal njen dober podložin biti?—2. Ali
se bom trudil ji tudi druzih zvestih
otrok  pridobiti? — 3. Če sem morebiti
Sina svoje Kraljice enkrat ali večkrat kri¬
žal, kako  bom to krivico popravljal in po¬
ravnaval ?

219

i

Sklep.

O Marija, sveta Dvica!

Ti ostaneš nam Kraljica;

Tebi hoče biti zvesto

Vekomaj Ljubljansko mesto: *)

Ti si naša Mati zdaj,

Ti veselje  vekomaj!

Molitvica.

O presveta, o preblažena Mati in
naša Kraljica! Ti si naše upanje, naše
veselje, naša pomoč, naše pribežališe.
Ozri se na nas nocoj, ko šmarnično
opravilo sklepamo, sprejmi naše če-
šenje, usliši naše prošnje, poterdinaše
sklepe in prinesi  jih pred sedež svo¬
jega božjega Sina Jezusa Kristusa.
Prosi  ga, da se usmili grešnikov,
poterdi spokornike,  ohrani ne¬
dolžne  in vse  zveliča. Ne dopu¬
sti,  o Marija, de bi se kdo pogu¬
bil,  kteri je to šmarnično opravilo
obiskoval. Amen.

*) Zunaj Ljubljane se bere: Vsaka, vas in
vsako mesto.

220

v

Šmarnica.

V skušnjavah in nevarnostih skoz leto
kličite k Mariji: Moja Kraljica, varuj
svojega otroka! —Ne pozabite nobeno jutro J
in večer, v Marij  no  varstvo izročiti se.

221

Molitev pred sveto mašo k
Materi Božji.

0 dobrotljiva in usmiljena Mati. pre-
blažena Devica Marija! Jest revni in
nevredni grešnik z vso priserčnostjo
in ljubeznijo k tebi pribežim, in pro¬
sim te pri tvoji dobroti: kakor si pri
svojem preljubeznjivem Sinu visečem
na križu stala, tako stoj tudi pri maš-
niku in pri nas ubogih grešnikih, ki
bomo ravno tega tvojega Sina darovali

*) Ta maša (iz šmarnic od v. e. škofijstva po-
1  terjenih 1.1872) jesostavljenapomaši „od sv. Križa“
v mašnih bukvah s v  pridjanimi molitvami k Materi
] Božji in svetnikom. Želeti je namreč, da bi verniki
zlasti v Šmarnicah molili za ter peč o sv. Cerkev
in za jetnika papeža,  da bi na prošnje Marije
Device po sv. Križu  otenje svojega križa dosegel.

222

nebeškemu Očetu. Sprosi nam moč in
milost, da bomo v Božjo naj viši čast I
in v svoje zveličanje to sv. mašo za
žive in mertve vredno opraviti za- j
mogli. Amen. v  -j

Oče naš, Cešena si Marija.

Čast bodi.

Pristop.

V Križu našega Gospoda Jezusa
Kristusa se hočemo hvaliti, ker v njem
je naše zveličanje, življenje in vstajenje,
po kterem smo oteti in rešeni. *)
Gospod naš Bog, usmili se nas;
blagoslovi nas k vsemu dobremu; po¬
kaži nam svojo dobrotno prijaznost, in
bodi v  nam vselej milostljiv. **)

čast bodi Očetu, Sinu in sv. Duhu.
Kakor je bilo v začetku, zdaj in
na vse večne čase. Amen.

Slava.

v

Čast bodi Bogu na višavah, in mir

*) Gal. 6.

**; Ps. 66.

ljudem na zemlji, ki so dobre volje,
I Hvalimo te, častimo te, molimo te,
prestavljamo te, zahvalujemo te zavoljo
tvoje velike časti, Gospod Bog, Kralj
nebeški, Bog vsegamogočni Oče! Go¬
spod, edinorojeni Sin, Jezus Kristus!
Gospod Bog, Jagnje Božje, Sin Očetov,
ki odjemlješ grehe sveta, usmili se
nas! Ki odjemlješ grehe sveta, sprejmi
našo ponižno molitev. Ki sediš ob des¬
nici Očetovi, usmili se nas! Ker ti
sam si svet. Ti sam si Gospod. Ti
sam si najviši, Jezus Kristus, s sv.
Buhom, v časti Boga Očeta. Amen.

Molitve.

0 Bog, ti si s predrago kervjo svo¬
jega edinorojenega Sina posvetil za¬
stavo Križa, s kterega nam novo živ-
I  Ijenje teče; dodeli nam, prosimo, da
tisti, kteri se veselijo nad častjo tega
svetega Križa, se povsod tudi tvoje
brambe vdeležijo. Po ravno tem Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našem.

224

Prosimo te, o Bog' brani nas zo¬
per vse dušne in telesne nevarnosti,
in na prošnjo blažene in častitljive
vselej Device Marije, varha sv. Jožefa,
svetih aposteljnov Petra in Pavla, na¬
šega pomočnika (pomočnice) I., in vsih
Svetih nam dobrotno dodeli mir in
varnost na duši in na telesu, da po
zatertih nasprotjih in vsih zmotah tebi
tvoja Cerkev v pokoju in prostosti
služi. Po ravno tem Gospodu našem
Jezusu Kristusu. Amen.

List.

(Pil. 2.)

Bratje! Kristus se je za nas po¬
kornega storil do smerti, smerti pa
na križu. Zato ga je tudi Bog povišal,
in mu je dal ime, ktero je čez vse
imena (se prikloni): da naj se v imenu
Jezusovem vsako koleno pripogne teh,
ki so v nebesih, na zemlji, in pod
zemljo, in da naj vsak jezik spričuje,
da je Jezus Kristus v časti Boga Očeta.

225

Očisti mi., o sveti Duh, serce in
ustnice, da bom zmožen tvoje svete
nauke premišljevati, spolnovati in jih
tudi pred bližnjim pričati. Amen.

Evangelij.

fMat. 20.)

Tisti čas je vzel Jezus dvanajstere
učence posebej k sebi, in jim je re¬
kel: Glejte, gremo gori v Jeruzalem,
in Sin človekov bo izdan velikim du¬
hovnom inpismarjem, in ga bodo ob¬
sodili k smerti, in ga bodo izdali ne¬
vernikom zaničevat, bičat in križat, in
tretji dan bo od smerti vstal.

Po znamnji sv. Križa in na proš¬
nje naše milostne Matere Marije brani,
o Gospod, svoje ljudstvo vsakterega
zalezovanja vsih sovražnikov: da ti
| bomo prijetno službo opravljali, in ti
' bode všeč naša daritev.

Darovanje.

Sprejmi, sv. Oče, vsegamogočni
večni Bog! to neomadežano daritev,

Šmarnice, 15

226

ktero jest nevredni tvoj služabnik da¬
rujem tebi, svojemu živemu in pra¬
vemu Bogu, za svoje neštevilne grehe, /
zamere in zanikernosti, in za vse pri¬
čujoče, pa tudi za vse verne krist- J
jane, žive in mertve; naj meni in
njim tekne v blagor in večno življe¬
nje. Amen.

Darujem ti tudi, o Gospod! kelih
zveličanja, in prosimo tvojo dobroto:
naj se kakor prijetno dišilo vzdiguje
pred obličje tvojega božjega Veličastva
za naše in za vesoljnega sveta zve¬
ličanje.

Sprejmi, o sveta Trojica! ta dar,
ki ti ga darujemo v spomin terpljenja,
vstajenja in vnebohoda Gospoda na¬
šega Jezusa Kristusa, in na čast bla¬
žene vselej Device Marije, sv. Janeza
Kerstnika, in svetih aposteljnov Petra
in Pavla, teh in vseh Svetih: naj njim |
tekne v čast, nam pa v zveličanje, in
naj oni za nas milostno prosijo v ne¬
besih, ki njih spomin obhajamo na

227

zemlji. Po ravno tem Kristusu, Go¬
spodu našem.

Tihe molitve.

Ponižno te prosimo, o Gospod, na
nas ta daritev na altarji očisti vsih
naših razžaljenj in grehov, ker je tudi
na križnem altarji odvzela greh in raz¬
žaljenj e vesoljnega sveta. Po ravno
tem Jezusu Kristusu, Gospodu našem.

Usliši nas, o Bog, naš Rešenik, v
moči tega zakramenta in na prošnjo
presvete Marije Device nas vari vsih
dušnih in telesnih sovražnikov; dodeli
nam milost v pričujočem in zveličanje
v prihodnjem življenji, po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Predgla sj e.

Z mašnikom povzdignem serce k
tebi, o Gospod in Bog; ker zares,
vredno in pravično, spodobno in zve¬
ličavno je, da tebi vedno in povsod

11 *

228

zahvalo kličemo, o sveti Gospod, vse- !
gamogočni Oče, večni Bog! Ti si zve¬
ličanje človeškega rodu na lesu Križa
vstanovil, da od koder je izvirala
smert, od tam na novo življenje vstane,
in kteri je na lesu premagal, naj ho
tudi on na lesu premagan po Kristusu,
Gospodu našem, po kterem tvoje Ve¬
ličastvo hvalijo angeli, molijo gospo¬
stva, se moči tresejo. Nebesa in ne¬
beške kreposti ter blaženi serafi te v
združenem razveseljevanji preslavljajo.
Prosimo, zapovej, da tudi naši glasi
naj se k njim pridružijo, ki te prepo-
nižno poveličujemo, rekoč: Svet, svet,
svet, Gospod, Bog vojenstev ! v  Polno
je nebo in zemlja tvoje slave, čast na
višavah! Hvaljen bodi, kteri pride v
imenu Gospodovem!

Pred povzdigovanjem.

Ponižno te prosimo, o predobrot-
ljivi nebeški Oče, po Jezusu Kristusu
tvojem edinorojenem Sinu, sprejmi in

229

posveti to našo daritev, ki ti jo da¬
rujemo za tvojo sveto katoliško Cer¬
kev. Vmiri, vari, zedini in vladaj jo
po vesoljnem svetu, ponižaj in spre-
oberni milostno njene sovražnike, da
tvojemu kraljestvu več ne škodujejo
in ne pogube svojih neumerljivih duš.
Ozri se milostno na našega papeža
Leona in reši jih na prošnjo Marije
Device iz rok njih sovražnikov, daj jim
častitljivo zmago doživeti v tvojo naj
viši slavo in v veselje svete matere
katoliške Cerkve. Vodi vse naše du-
hovske in deželske oblastnike po poti
vere, čednosti in zveličanja. Spomni in
usmili se tudi vsih tistih, za ktere sem
posebno dolžan moliti. (Imenuj jih z besedo
ali v mislih.) Oberni svoje milostne oči
pa tudi na vse pričujoče, na njih po¬
trebe in na vse tiste, za ktere prosijo.
Po Jezusu Kristusu, na prošnje Ma¬
rije Device, svetih aposteljnov, mu¬
čencev in vsih svetnikov in svetnic
Božjih dobrotno usliši vsih molitve in

230

prošnje in stori, da tekne ta daritev
vsim v odpnšenje grehov, sereno to¬
lažilo in v večno zveličanje.

K povzdigovanju sv. Reš-
njega Telesa.

Bodi česen in hvaljen pravi, živi
Bog, Jezus Kristus pod podobo kruha!
O Jezus, tebi živim; o Jezus, tebi
umerjem; o predobrotljivi Jezus, tvoj
sem živ in mertev!

Z povzdigovanju sv. Rešnje
Kervi.

v 0

Cešen in hvaljen bodi, o pravi, živi
Bog, Jezus Kristus pod podobo vina!
O Jezus, bodi mi milostljiv; o Jezus,
bodi mi usmiljen; o predobrotljivi Je¬
zus, daj, da tv oja draga Kri nad menoj
ne bo zgubljena!

231

Po povzdigovanji.

0 dobrotljivi nebeški Oče! v živem
spominu na zveličavno terpljenje, od
smerti vstajenje in častitljivi vnebohod
našega Zveličarja Jezusa Kristusa —•
Tebi z mašnikom vred ponižno daru¬
jemo prečisti dar, sveti dar, neoma-
dežani dar na altarji, sveti Kruh več¬
nega življenja, in Kelih neprenehljivega
zveličanja. Glej potolažen na ta naš
Dar, kakor si se ozerl na dar pravič¬
nega Abeljna, na dar očaka Abrahama,
in na dar, kterega ti je daroval du¬
hoven Melkisedek.

Preponižno prosimo, naj tvoj sveti
angel, o vsegamogočni Bog! to pre¬
sveto daritev z našimi prošnjami vred
daruje na visokem altarji pred tvojim
božjim Veličastvom. Vsi, kterise tega
darovanja vdeležujemo, naj bodemo
napolnovani z vsim nebeškim blago¬
slovom in Božjo milostjo, po ravno tem
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Spomni se tudi, o Gospod, svojih

232

služabnikov in služabnic, ki so se iz
sveta ločili in so pred nami šli v več¬
nost z znamnjem sv. vere. (imenuj jih z

besedo ali v mislih, za ktere si posebno namenjen
moliti.)

Usmili se pa tudi nas grešnikov,
svojih služabnikov, ki v tvoje nezmerno
usmiljenje zaupamo, da nam bodeš
delež podelil s preblaženo Devico Ma¬
rijo, s ss. aposteljni in z vsimi svo¬
jimi svetimi. Ne glej na naše zaslu-
ženje, ampak na svojo prizanašljivost,
in dodeli nam priti v njih blaženo družbo,
po Kristusu, Grospodu našem.

Oče naš.

(Moli z mašnikom oeenaš, potem se na persi ter-
kaj in reci z njim:)

Jagnje Božje, ki grehe sveta od-
jemlješ, usmili se nas!

Jagnje Božje, ki grehe sveta od-
jemlješ, usmili se nas!

Jagnje Božje, ki grehe sveta od-
jemlješ, dodeli nam mir!

233

Pred mašnikovim obha¬
jilom.

Usmiljeni Gospod Jezus Kristus,
ki si po volji nebeškega Očeta in s
sodjanjem sv. Duha za nas na križu
umeri, svet odrešil in poživil; tudi
zdaj me zavoljo svojega tukaj priču¬
jočega presv. Telesa in svoje predrage
Kervi dobrotno reši vsih mojih grehov
in slehernega zlega; stori, da se vse¬
lej zvesto tvojih zapoved deržim ter
se nikoli po grehu od tebe ne ločim.
Dodeli mojemu sercu z vero, upanjem
in ljubeznijo vred pravi mir; vmiri pa
tudi vesoljno svojo sveto katoliško
Cerkev; spreoberni terdovratne, poterdi
omahujoče in ohrani nedolžne; dodeli,
da vživanje presvetega tvojega Telesa
in tvoje Kervi ne bo nikomur v po¬
gubljenje, temuč da tekne vsim v te¬
lesni in dušni blagor in v večno živ¬
ljenje. Amen.

234

K zavživanju.

O Gospod, nisem vreden, da greš
pod mojo streho, ampak reci le besedo,
in ozdravljena bo moja duša. (Trikrat.)

Odpusti mi, o neskončno usmiljeni
Zveličar! vse moje grehe, ktere iz zgolj
čiste ljubezni do tebe preserčno ob¬
žalujem, in stori tudi mene deležnega
presvetega Telesa in Kervl, ktero maš-
nik zdaj vživa. Te nezmerne skrivnosti
naj napolnijo tudi moje serce z nebe¬
škim tolažilom, naj naklonijo meni in
mojim vsaktero dušno in telesno po¬
moč. Telo in kri našega Gospoda Je¬
zusa Kristusa naj ohrani in poživlja
naše duše v večno življenje. Amen.

Poslednje molitve.

Po znamnji sv. Križa reši nas na¬
ših sovražnikov, o Gospod, naš do¬
brotljivi Bog 1 Ostani vselej pri nas, in
ki nas s častitljivostjo sv. Križa raz¬
veseljuješ, daj, da v tem sv. znamnji

235

tudi vselej pomoč najdemo in se vsih
dušnih in telesnih sovražnikov obva¬
rujemo.

Prosimo, o Gospod Bog! naj nas
očisti in poterjuje ta dar svete maše, ki
smo ga ravno obhajali. Na prošnjo bla¬
žene Device in Božje porodnice Marije,
našega varha sv. Jožefa, ss. aposteljnov
Petra in Pavla, in pa varha pričujoče
cerkve I., naj nam doseže spravo za
vse naše napake, in rešenje iz vsakte-
rih težav.

Dodeli, o neskončno dobrotljivi Bog,
zlasti sv. materi katoliški Cerkvi z
njenim terpečim poglavarjem častitljivo
zmago nad vsimi sovražniki in zmo¬
tami, njenim nasprotnikom pa spozna¬
nje, skesanje in resnično spreober-
njenje, da vsi zedinjeno hvalijo tebe,
pravega Boga. Po Gospodu našem Je¬
zusu Kristusu, Sinu tvojem, ki s teboj
živi in kraljuje v edinosti sv. Duha,
Bog vekomaj. Amen.

236

Lavretanske litanije.

(Ob praznikih Matere Božje in ob sabotah.)

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Sveta Trojica, en sam Bog,
Sveta Marija,

Sveta Mati Božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,
Mati našega Odrešenika,
Devica modra,

Bog Sin, Odrešenik sveta,
Bog sveti Duh,

za nas Boga prosi!

23T

Devica častitljiva,
Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,
Devica verna,

“ Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeške,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežalise grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angelov,
Kraljica očakov,
j Kraljica prerokov,
Kraljica aposteljnov,
Kraljica marternikov,
Kraljica spoznovavcev,
Kraljica devic,

za nas Boga prosi!

238


Kraljica vseh svetnikov, za nas Boga prosi!
Kraljica brez madeža izvirnega greha spo¬
četa, za nas Boga prosi!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; za¬
nesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usliši nas o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš i. t. d. češena Marija i. t. d.

Molitve.

I. K presvetemu rešnjemu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog! kteri si nam v prečudnem za¬
kramentu spomin svojega terpljenja zapu- >|
stil, daj nam, te prosimo, svete skrivnosti
tvojega Telesa in tvoje Kervi tako častiti,
da sad tvojega odrešenja vedno v sebi ču¬
timo. (Kteri živiš in kraljuješ z Bogom

239

Očetom v edinosti svetega Duha Bog ve¬
komaj. Amen.)

2. K sveti Devici, Materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
Božja porodnica! ne zaverzi naših prošenj
v naših potrebah, temuč reši nas vselej vseh
nevarnost. O častitljiva in blažena Devica,
naša gospa, naša srednica, naša besednica,
naša pomočnica. S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu
nas izroči.

V. Prosi za nas, sveta Božja porod¬
nica !

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Dodeli nam, svojim služabnikom, pro¬
simo, Gospod Bog! da vedno zdravje na
duši in na telesu vživamo, in da bomo po
častitih prošnjah presvete Marije vselej De¬
vice sedanje žalosti rešeni in večnega ve¬
selja deležni.

3. K sveti Devici, Materi Mariji.

(Od 1. adventne nedelje do božiča.)

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki osta¬
neš vrata nebeške in zgodnja danica! po-

240

magaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati!
ti, ki si svojega stvarnika prečudno rodila,
devica pred in potlej ostala, ko si iz Ga¬
brielo vih ust prejela češenje, usmili se greš¬
nikov.

V. Angel Gospodov je oznanil Mariji.

O. In je spočela od svetega Duha.

►

Molimo.

Svojo milost, prosimo, Gospod! v naše
serca vlij, da, ki smo po angelovem ozna¬
njenji včlovečenje Kristusa, tvojega Sina,
spoznali, po njegovem terpljenji in križu
častitljivo vstajenje dosežemo.

("Od božiča do svečnice.)

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki osta¬
neš vrata nebeške in zgodnja danica! po¬
magaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati;
ti, ki si svojega Stvarnika prečudno rodila,
Devica, pred in potlej ostala, ko si iz Ga-
brielovih ust prejela češenje, usmili se greš- :
nikov.

V. Po porodu si Devica čista ostala.

O. Prosi za nas, Božja porodnica!

241

Molim o.

Bog, kteri si po rodovitnem devištvu
svete Marije Človeškemu rodu dar veCnega
zveliCanja dodelil, daj, prosimo, da njo za
nas prositi Čutimo, po kteri nam je sreCa
došla prejeti življenja zaCetnika, Gospoda
našega Jezusa Kristusa, Sina tvojega.

(Od svečnice do velicega Setertka.)

Bodi Cešena, nebes kraljica, češena
angelov gospa; Cešena korenina, Cešena ti,
ki si svetu pravo luC rodila ! Bodi pozdrav¬
ljena, Devica Častita, memo vseh lepa; bodi
pozdravljena, preljubeznjiva, in prosi za
nas Kristusa!

V. Hvalimo te, Devica presveta.

O. Daj nam moC zoper sovražnike
tvoje.

Molimo.

Dodeli, milostljivi Bog, brambo naši
slabosti, da, ki svete Božje porodnice spo¬
min obhajamo, s pomoCjo njenih prošenj
od svojih grehov vstanemo.

(Od velike sabote do 1. nedelje po binkoštih.)

Veseli se, Kraljica nebeška, aleluja!
Kterega si zaslužila nositi, aleluja! je vstal

Šmarnice. 16

od smerti, kakor je rekel, aleluja! Prosi za
nas Boga, aleluja!

V. Veseli in raduj se, Devica Marija,
aleluja!

O. Ker je Gospod res vstal, aleluja!

M olivi o.

O Bog, ki si po vstajenji svojega Sina
Gospoda našega Jezusa Kristusa svet raz¬
veselil; dodeli, prosimo, da po njegovi Ma¬
teri Devici Mariji veselje večnega življenja
dosežemo.

(Od 1. nedelje po binkoštih do 1. adventne nedelje.)

Češena bodi, Kraljica, mati milosti, živ¬
ljenje, sladkost in upanje naše, bodi če¬
šena! K tebi vpijemo zapušeniEvini otroci;
k tebi zdihujemo žalostni in objokani v
tej solzni dolini. Oh, oberni tedaj, naša
pomočnica! svoje milostljive oči v nas; in
pokaži nam po tem revnem življenji Jezusa,
blaženi sad tvojega telesa: o milostljiva, o
dobrotljiva, o sladka Devica Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja porod¬
nica!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

243

Molimo.

Vsegamogočni, večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device Matere Marije, da
bi vredno prebivališe tvojega Sina biti za¬
služila, s pomočjo svetega Duha pripravil,
daj, da bomo, ki se njenega spomina ve¬
selimo, po njenih milostljivih prošnjah pri¬
hodnjega zlega in večne smerti rešeni.

4. K svetemu ložefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, kterega
je postavil Gospod čez svojo družino.

V. Prosi za nas, sveti Jožef!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Naj nam, prosimo, Gospod! zasluženje
ženina tvoje presvete Matere Marije po¬
maga, da, kar naša slabost ne premore,
nam bode po njegovih prošnjah dodeljeno.

5. Za vse potrebe.

Gospod! ponižno te prosimo, razveži
po svoji milosti naših grehov vezi, in ohrani
po prošnjah svoje izvoljene Matere ljube
Device Marije in vseh svojih svetnikov nas

16 *

244

svoje služabnike, naše dobrotnike in naše
pohištvo v vsi svetosti; očisti tudi vso
našo rodovino in naše prijatle od hudobe
in grehov, in napolni jih z lepimi čednostmi;
dodeli nam mir in zdravje, odverni od nas
vidne in nevidne sovražnike, in odženi vse
hude želje; daj nam zdravo vreme in dobro
letino, skaži milost našim prijatlom in ne-
prijatlom, in obvaruj to duhovnijo z vsemi,
kteri v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske,
ognja, potresa, povodnji, in dodeli milost¬
ljivo vsem vernim kristjanom, živim in
mertvim, v nebeškem kraljestvu večno živ¬
ljenje, mir in pokoj. Obvaruj našega pa¬
peža I., našega škofa I., našega cesarja I.,
in vso našo duhovsko in deželsko gosposko,
in vse keršansko ljudstvo vseh nadlog in
vsega zlega. In tvoj blagoslov pridi z nebes
na nas, in bodi vselej nad nami. Po Go¬
spodu našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem,
kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti
svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Oče naš i. t. d. Češena Marija i. t. d.
(petkrat.)

245

Sveti briše v pot.

Priprava.

S teboj se v duhu sklenem, o preusmi-
ljeni Jezus! in želim s tisto gorečnostjo
tvoje britko terpljenje premišljevati, s ktero
je tvoje presveto Serce bilo napolnjeno,
kadar si s težkim križem obložen po ker-
vavi poti šel proti gori mertvaških glav.
Daj mi milost zavolj tega križevega pota,
da svoje grehe spoznam, obžalujem in se
za vselej in resnično poboljšam, da mi
tvoje britko terpljenje ne bo v pogubljenje,
ampak v večno življenje.

I. Postanek.

Jezus v smert obsojen.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojini križem svet odrešil.

Zahvalim se ti, o predobrotljivi Jezus,
da si se za mene v smertno sodbo vdal, in
prosim te, dodeli mi, da iz ljubezni do tebe

246

vse krive sodbe čez me mirno terpim, da
nikogar ne sodim, da vse pregrehe svojega
jezika obžalujem in da bom enkrat milost¬
ljivo sojen. Amen.

Očenaš. Češenamarija. čast bodi. Usmili se
nas. o Gospod, usmili se nas!

II. Postanek.

Jezus vzame križ na ramo.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O predobrotljivi Jezus, ki si z vese¬
ljem za me križ objel in voljno nesel; do¬
deli mi, da iz ljubezni do tebe vse zoper-
nosti in nadloge voljno prenašam, da zoper
bližnjega ne godernjam, za teboj serčno
hodim po poti križev ter zaslužim tvojo
ljubezen. Amen.

Očenaš. češenamarija. Čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

III. Postanek.

Jezus pade pervič pod križem.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O usmiljeni Jezus, ki oslabljen pod

247

težkim križem padeš, pa neizmerna ljube¬
zen te spet vzdigne; daj mi moč, da iz
dušne dremote vstanem, tebe iz celega serca
ljubim, vse sovražne zapeljivce srečno pre-
premagam, in nikdar več ne padem v pre¬
greho; daj mi tudi veliko milost, da več¬
krat kterega svojih tovaršev iz greha vzdig¬
nem. Amen.

Oeenaš. Cešenamarija. čast bodi. Usmili se
uas, o Gospod, usmili se nas!

IV. Postanek.

Jezus sre&a svojo žalostno Mater.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O moj usmiljeni Jezus! zavoljo žalosti,
ktera je presunila tvoje Serce in Serce
tvoje Matere Marije, ko sta se na poti sre¬
čala, te prosim, odpusti mi vso žalost, ktero
sem kdaj tvojemu in Marijnemu Sercu storil,
ko sem posvetnemu veselju svoje serce od-
perl. In dodeli mi to posebno milost, da
se slabe drušine vselej varujem in le pri
tebi veselja išem. Amen.

Očenaš. češenamarija. Čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

248

V. Postanek.

Simon Cirenejec pomaga Jezusu križ nesti.

Molimo te, o Kriste, in tu hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odreši).

O milostljivi Jezus! ki ti nobeden noče
v pomoč priti, in ptujec je primoran za
teboj križ nesti; daj, da vsako nehvalež¬
nost od sveta voljno in v duhu pokore pre¬
našam, podpiraj mojo slabost, ker na potu
proti nebesom pešam, iu dodeli mi, svoj
križ objeti in poterpežljivo za teboj nositi.
Amen.

Očenaš. češenamarija. čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

VI. Postanek.

Veronika poda Jezusu potni pert.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O ljubeznjivi Jezus, ki si podobo svo¬
jega presvetega obličja Veroniki v pertu
zapustil; prosim te, vtisni tudi v moje serce
in v moj spomin podobo svojega kervavega

249

obličja, da vedno tvoje britko terpljenje
premišljujem in zmiraj svoje grehe objo¬
kujem. Amen.

Ooenaš. češenamarija. Čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

VII. Postanek.

Jezus pade drugič pod križem.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O terpeči Jezus! ki ves oslabljen in
razboljen že v drugič pod križem padeš;
usmili se, usmili se moje grešne duše, ki
je že tolikrat v greh zabredla; o daj mi
spet vstati in zares ne več grešiti. Amen.

Oeenaš. češenamarija. Čast bodi. Usmili sa
nas, o Gospod, usmili se nas!

VIII. Postanek.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O usmiljeni Jezus! ki si Jeruzalem-

250

skim ženam rekel: Nikar se ne jokajte nad
menoj, ampak jokajte se nad seboj in nad
svojimi otroci; daj mojim očem grenke
solze, da ne objokujem samo tvojega brit-
kega terpljenja, ampak veliko bolj svoje
grehe, da pri tebi odpušanje in pokoj vesti
zadobim. Amen.

Oeenaš. češenamarija. Čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

IX. Postanek.

Jezus pade tretjič pod križem.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo:

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O Jezus, ki v silnih težavah in bole¬
činah v tretjič na zemljo padeš; ponižno
te prosim, odpusti mi, ker tolikrat spet v
grehe padem, vari me strašne dušne sle¬
pote, dodeli mi se resnično spreoberniti in
ponižno do konca v tvoji milosti živeti.
Amen.

Oeenaš. Cešenamarija. Čast hodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

251

X. Postanek.

Jezusa slečejo in mu žolca dajo piti.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O predobrotljivi Jezus, kolike bolečine
si terpel, ko so ti oblačilo z raztepenega
in vsega ranjenega života potegnili in te
hotli z žolčem napojiti! O Zveličar! ki si
mogel tolikanj terpeti za ošabnost v obleki,
za nesramnost in nezmernost v jedi in pi¬
jači; dodeli mi, da ljubim sramožljivost, se
varujem radovidnib pogledov in se ogib¬
ljem zapeljive družine, da zatajam in poko¬
rim svoje truplo in s tistimi, ki so čistega
serca, v nebeško veselje pridem. Amen.

Oeenaš. češenamarija. Čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

XI. Postanek.

Jezusa na križ pribijejo.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O preljubeznjivi Jezus, ki so te v
nezmernih bolečinah za roke in noge z

252

ojstrimi žeblji na križ pribili; odpusti mi
moje nagnjusne grehe, zavolj kterih si to
terpel, pribij me seboj na križ in napolni
me s takim studom do greha, da te nikdar
več ne razžalim. Amen.

Očenaš. češenamarija. čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

XII. Postanek.

Jezus na križu umerje.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O brez vse mere usmiljeni Jezus! ki
si s ternjevo krono na glavi na križ pribit
v neznanih bolečinah svojo nedolžno kri
prelil, svojo Mater svetemu Janezu, svojo
dušo nebeškemu Očetu zročil, glavo nagnil
in umeri; kaj češ, da naj ti jest za toliko
ljubezen povernem? Odmreti čem vsakemu
grehu in le tebi živeti; pomagaj mi, o Je¬
zus! Amen.

Ooenaš. Češenamarija. čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

253

XIII. Postanek.

Jezusa s križa snamejo in njegovi prežalostni Materi
v naročje polože.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O Marija, prežalostna Mati! kako je
bilo prebodeno tvoje serce z mečem neiz¬
rečene žalosti, ko si imela svojega prelju¬
bega Sina vsega ranjenega, mertvega v na¬
ročju. Oh sprosi mi milost, da z nobe n i m
smertnim grehom več Jezusovega terpljei '
in tvoje žalosti ne ponovim, ter spokor
in mirno umerjem. Amen.

Oeenaš, Cešenamarija. Čast bodi. Usmili se
nas, o Gospod, usmili se nas!

XIV. Postanek.

Jezusa v grob polože.

Molimo te, o Kriste, in te hvalimo;

Ker si s svojim križem svet odrešil.

O križani Jezus, ki z dišavami poma-
ziljen, v tančice povit v grohu počivaš;
dodeli mi milost, da zamorem s čistim,

254

treznim in poterpežljivim življenjem v tebi
počivati, po tebi hrepeneti, presveto Rešnje
Telo pogosto in vredno vživati, tvoje britko
terpljenje s pridom premišljevati in se po
mirni in zveličavni smerti s teboj na ve¬
komaj opočiti. Amen.

Oeenaš. Cešenamarija. Čast bodi. Usmili se
»as, o Gospod, usmili se nas!

Sklep.

Ponižno te prosimo, o usmiljeni Jezus!
sprejmi dobrotljivo to moje premišljevanje
tvojega britkega terpljenja, in stori, da bo
tebi v čast in zahvalo, meni pa v resnično
poboljšanje in v večno življenje. To mi do¬
deli na prošnjo svoje ljube Matere Marije.
Amen.

Vernih duše naj po milosti Božji v
miru počivajo. Amen.

Oeenaš. Cešenamarija. čast bodi. Šestkrat;
zadnjikrat v namen svetega Očeta papeža.

Kazalo

Vvod.

Pervi dan. Marija zgled nedolžnosti . .

Drugi dan. Marija tolažilo spokornikov
Tretji dan. Marija naša luč . . . .

četerti dan. Marija naša Zgodnja daniea

Peti dan
Sesti dan.
Sedmi dan.
Osmi dan.
Deveti dan.
Deseti dan.
Enajsti dan.
Dvanajsti dan.
Trinajsti dan.
v  drugič)
Stirnajsti dan.
petnajsti dan.
Šestnajsti dan.
Sedemnajsti dan
Osemnajsti dan.

Marija naše solnoe
Marija naša cvetlica . . .

Marija naš perstan . . .

Marija naša podoba . . .

Marija naše orožje . . .

Marija naše pribežališe
Marija naša rumena roža
Marija naša vinska roža
Marija naša vinska roža

Marija naše sidro . .
Marija naša pesem . .
Marija naša glasba . .

, Marija naše lepoglasje
Marija naše prebivališe

lju

Devetnajsti dan. Marija naša pot k Jezusu
Dvajseti dan. Marija naša pot v nebesa
En in dvajseti dan. Marija naš biser .

Dva in dvajseti dan. Marija naš škit z

beznijo.

Tri in dvajseti dan. Marija naš škit s skerb-

v  ljivostjo in z močjo.

Stir in dvajseti dan. Marija naša pomočnica I.
Pet in dvajseti dan. Marija naša pomočnica II.

(v

Stran

3

4
11
18
25
31
40
47
54
00

85

91

102

108

114

121

129

135

141

149

150
103
16 !»

Stran

Šest in dvajseti dan. Marija katoliških dežel

Kraljica.176

Sedem in dvajseti dan. Marija naša beseda . 183
Osem in dvajseti dan. Marija naša besednica 189
Devet in dvajseti dan. Marija naš pregovor . 196
Trideseti dan. Marija naš studenec ....  203
En in trideseti dan. Marija naša Kraljica,

varhinja, posebej ljubljanskega mesta . . 211

Sveta maša. ......  221

Lavretanske litanije .........  236

Sveti križev pot.245

Opomba. Izmed raznih virov za to
delo bodi zlasti imenovan; „Der Marien-Prediger,
eine homil. Zeitschrift" od Ljud. Emmingerja v
Regensburgu.

r

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000320686

\ . -. u