Opomba. Desiravno je vse, kar je tukaj pisa-
niga, iz verjetnih virov, vender opomnimo, de le tisto
je božje veljave,  kar je od sv. katoliške Cerkve
za tako spoznano in poterjeno. Kar pa zmed tukaj po¬
vedanih čudežev, razodevanj, prikazin itd. ni iz svetiga
pisma in kar ni od sv. matere katoliške Cerkve kakor
božje veljave poterjeno; tisto v pomenu določil pa¬
peža Urbana VIII. 1631 in 1641 in druzih cerkvenih
predpisov le človeško  veljavo ima. Vse pa je popol-
nama podverženo sodbi sv. matere katoliške Cerkve, ktcre
zvest ud želi pisavec vselej biti v življenji in v smerti.

x 'A

PRIPRAVLJANJE

k šinarničiiimii opravilu.

(Za večer pred 1. majnikam.)

repeneli ste v zimi po lepi
spomladi, in lejte! obdaja
vas spomladansko cvetje in
veselje na vse strani. Se bolj kot po
spomladi pa so gotovo hrepenele dobre
serca po prijaznih Šmarnicah,  in
lejte! prišel je tudi njih čas. Kaj pa
bomo delali o Šmarnicah? Boga bomo
molili, Marijo bomo častili, celi cvetlični
mesec majnik bomo Nji darovali, — sej
ga je vredna: nar lepši Devica nar lep-
šiga mesca v letu. Zveličavne resnice
v prijetnih podobah bomo premišljevali,

4

molili in peli bomo Bogu in Marii na
čast, dobre sklepe k lepimu življenju
bomo delali, vsak dan, ko k Šmarnicam
bogoljubno pridemo, bomo 300 dni od¬
pustkov zadobili, in ako smo celi mesec
stanovitni, zadobimo še popolnama od¬
pustek po vredni spovedi , sv. Obhajilu
in drugim, kar je k temu treba.

Šmarnice so silno prijazno opravilo;
povsod jih verni radi sprejmejo, kjer
koli sv. vera še živi, in ravno Šmarnice
prečudno veliko pripomorejo, de se vera
bolj vterja in poživljuje.

Kdor koli Marijo ljubi in časti, kdor
koli je dober katolišk kristjan, so mu
tudi Šmarnice po volji in dopadljive.
Češenje Marije Device pa je človeku že
nekako prirojeno. Zakaj imajo mali otroci
Marijo tolikanj radi, de le od Nje zvedo?
Zakaj se divjakam Marija precej priljubi,
de le od Nje slišijo? Zamurski otroci v
Afriki, pa tudi odrašeni hodijo s spošto-

5

vanjem in začudo vanjem v misijonsko
ladijo, „Zgodnjo danico,“  gledat
podobo Marije Device, neomadežane Božje
Matere. Amerikanski divjaki, ko so sli¬
šali, de se je Sin Božji včlovečil in na
svet prišel, so kar sami od sebe jeli opra¬
ševati, kdo je Njegova mati? de bi ji
altarje delali in jo častili. Človek brez
češenja Marije Device ne more srečin
in zadovoljin bitij že celo pa je kato¬
liškimi! kristjanu serčna potreba, častiti
Marijo, Božjo Mater. Ona je neoma-
dežana in čista ne le nad vse ljudi,
ampak tudi nad vse naj vikši angelske
lepote. Ona ima v sebi vse čednosti,
ki se kristjanu tolikanj priporočajo, je
tedaj otrokam, mladim, starim, nizkim
in visokim, gosposkim in priprostim prelep
zgled življenja. Ona je naša Mati, za¬
kladnica in delivka vsih milost, ki nam
jih preusmiljeni Bog pošilja po Njenih
rokah. Ona je tolažnica žalostnih, ki

6

jim v njih zapušenji Njena sladka pomoč
tolikanj dobro de. Ona je zdravje bol¬
nikov, ki v dolzih nočeh brez spanja v
svojih brhkostih po tolažilu tolikanj hre¬
pene. Ona je pribežališe grešnikov, ki
jih hudoba v njih revnim stanu k obm-
panju naganja. Kar pa vse druge njene
prelepe lastnosti posvečuje in jim neiz¬
rečeno veljavo daje, je to, de je Ona
mati našiga preljubiga Zveličarja, inati
Kralja nebes in zemlje, mati Najvikšiga.
Kdor tedaj Marije ne časti, on Kristusa
ne časti.

Preserčno češenje Marije Device bo
vam samim obrodilo naj lepši spomla¬
dansko cvetje v življenji, pa tudi nar
ljubeznjivši sad ob jeseni vaše smerti.
To češenje častivcu požlahtni serce, ga
z veliko močjo budi k goreči ljubezni
Božji, in k vsimu dobrimu; od hudiga
pa ga s posebno silo odvračuje, in ne
odide mu obiln blagodar ter pomoč in

7

tolažba v potrebah in stiskah, in vsi
darovi gnade, ki jih Marija nad svoje
častivce neprenehama bogato zliva.

Iz vsega tega lahko sprevidite, de
je za vas posebna sreča, ko imate pri¬
ložnost k Šmarnicam hoditi, in svoji
Materi Marii čast skazovati; za svojo
dušo in telo pa neštevilnih dobrot od
Boga prejemati po Njenih rokah. Po¬
vabim vas torej prav prijazno, pridno
hodite k Šmarnicam, in priporočim tudi,
de bi med tem opravilam naše ljube
Matere Marije nobeden zunaj cerkve ne
ostajal. Tudi si prizadevajte vsi o pra¬
vim času prihajati, ker šmarnično opra¬
vilo se bo skupaj deržalo; kdor začetek
zamudi, ki bo letaš posebno mikaven,
ne bo vedil, kako se vse vjema in stika,
in škoda mu bo.

Osnova letašnjih Šmarnic pa je taka
le: Vsak dan se bo po odzvonenji molil
na prižnici odstavek sv. roženkranca —

8

vse zaporedama. Potem pa se začne
branje.  Pri tem branji dobite vsak
dan majhen oddelik  iz življenja ka-
kiga svetnika, svetnice, ali sploh poseb-
niga častivca ali častivke Marije Device,
— veči del taciga, ki je ob ravno tistim
dnevu, ko se to bere, nekdaj svet za¬
pustil. Ker bo le oddelek in ne celo
drevo iz življenja taciga prijatla Božjiga,
torej ga hočemo vejico  imenovati. K
temu je pridjan za poslušavce vselej
cvet  z h ne vejice, to je, kak djanski
nauk. Nasledva pa tudi precej na dalje
kej sadu  s tega drevesa, to je, pre-
vdarek ali premislik kake resnice, čed¬
nosti, greha, v prid poslušavcov. Za
tem je primerna molitev,  in potlej hote
dobili vselej zlato zvezdico,  ki jo
bote sami vpletli v krono Marije Device.
Po opravilu na prižnici se poje kaka
Marijna pesem med tem, ko se prenese
sv. Rešnjo Telo k šmarničnimu altarju,

9

in nasledvajo litanije z biagoslovama,
angelovo češenje, in k sklepu še kaka
Marijna pesem.

Molitev,

s klevo hočemo sami sebe in naslednje Šmar¬
nice Jezusu in Marii darovati.

Presveta Devica in Mati Božja,
Marija, naša Gospa in Kraljica! mi
tvoji nevredni služabniki, ki te že¬
limo serčno ljubiti, se veržemo pred
teboj na kolena vpričo Boga, vsi-
gamogočniga, njegovih svetih an¬
gelov in vsili svetnikov, in Te zvo-
limo z nar večini spoštovanjem za
svojo varhinjo, besednico in mater.
Tebi darujemo s sinovsko ljubez¬
nijo sami sebe z dušo in s telesam,
in z vsim skupaj, kar smo in kar
imamo. V Tvoje materne roke po¬
ložimo dans svoje grešne serca,

\  ##

daruj jih svojima preljubimi! Sinu
Jezusu Kristusu kakor popolnama
dar. Napolni nam naše serca z og¬
njem svoje ljubezni, — tiste lepe,
tiste žive in svete ljubezni, s ktero
Tvoje presveto serce gori in žari,
o naša Mati, o Mati lepe
ljubezni!

S tem daram, ki smo Ti ga
zdaj prinesli in darovali, sklenemo
tudi vse molitve in pobožne opravila
nastopniga mesca, in Te prosimo,
dosezi nam gnado, de to pobožnost
opravljamo v poveličevnanje Tvojiga
Sina, Kristusa Jezusa, v Tvojo
hvalo in v zveličanje svojih ubogih
duš. Tudi želimo še k temu, vsaki
eno posebno gnado skoz ta mesec
od Boga doseči, ktero Ti nam, o
preljuhljena naša Mati, milostno
prosi in izprosi! (Zdaj Iiaj slehern sam
pri sebi misli ali imenuje tisti dar ali gnado,

11

ktero posebno želi' v ti šmarnični pobožnosti po
Marii od Boga sprositi).

Zdaj pa, o Marija! pokaži nam
dobrotno, de si naša Mati, in de
nikoli ne zapustiš njih, kteri k Tebi
priheže. Prosi za spreobernjenje
grešnikov naše fare in tistih, kteri
bodo te Šmarnice obiskovali, kakor
tudi vsili tistih, za ktere hodo oni
posebno prosili. Ne moremo pa spre-
jenjati, de bi Te ne prosili tudi za
vse grešnike, krivoverce, nejeverce
vesoljniga sveta in za vsako živo
dušo pod milim neham. Priporočimo
Ti poslednjič še slehern sami ga
sebe;  Marija, Marija — sprosi
nam ta mesec milost in pomoč, de
vse dni svojiga življenja po stezah
Božjih zapoved hodimo, in kakor
Tvoji pravi otroci po tvojim zgledu
živimo, in enkrat srečno svoje življe¬
nje sklenemo. Sprosi, o Marija! Amen.

12

PERVI DAN.

Vejica z drevesa njegoviga življenja.

(Versus auditores stando.)

Ta papež je iz reda sv. Dominika, kte-
riga je s svojo bogoljubnostjo in sve¬
tostjo tako lepo razsvetloval, kakor
zgodnja danica višnjevi nebez. Povzdig¬
njen na stol sv. Petra, je sveti Cerkvi
z modrim vladanjem pridobil veliko slavo.
Pred in potlej je prečudno ljubil in prav
posebno častil presveto Marijo Devico.
Kdo ima več opravil, kot jih imajo sv.
Oče, rimski papež, ki morajo vladati
Kristusovo Cerkev po vesoljnim svetu?
Vender pri tolikih delih sveti Pij noben
dan ni opustil molka ali roženkranca mo¬
liti, ker vedil je, kolika čast se Marii

#) P. de Barry S, J. Ehrenkrone.

13

s to molitevjo skazuje, in kolike nešte-
vilne milosti se zamorejo ž njo od Boga
po Marijni prošnji pridobiti. Ni pa tudi
dopovedati, koliko je ta zvesti pastir
vesoljniga katoličanstva storil, de bi se
ljubezen in češenje Marije Device med
vernimi keršanskimi ovčicami bolj in bolj
razširjalo. Veliko imenitnih odpustkov je
podelil tistim, kteri molijo roženkranc,
ali pa ure (officium) Marije Device,
ktera poslednja molitev je bila takrat
močno opušena, kakor tudi dandanašnji
razun samostanov le malokdo od nje kaj
dosti ve. Živo je priporočal, de naj bi
vse keršanstvo preusmiljeno Marijo De¬
vico pogosto v pomoč klicalo, in še
prav posebno ob smertni uri.

Nebeški cvet

s poprejšnje vejice življenja sv. Pija V.

V Kaj mi očita ta posnetek iz življenja
sv. Pija pervi dan Marijniga mesca?

14

Ali nisira len in zaspan v češenji in v
službi svoje nebeške Kraljice! Kako vse
več časa imam, kot ga je imel ta zvesti
služabnik Božji, in vender morebiti tako
malo molim ali celo molitev zanemarjam!
Kako bom obstal sodnji dan pred pra¬
vičnim Sodnikam v pričo tega svetiga
moža, ki je z opravili vesoljniga sveta
obdan vender vsaki dan toliko molil? —
Kdor s skesanim sercam in z zbra¬
nim duham saj en del roženkranca moli,
so mu sedanji papež Pij IX. podelili 10
let odpustkov, ki jih zamore vsak dan
enkrat s to molitevjo zadobiti. Kdor k
manjšimu 3krat na teden saj en del ro¬
ženkranca tako obmoli, zamore vsako
zadnjo saboto v mescu po vredni spo¬
vedi in sv. Obhajilu in molitvi v namen
sv. Očeta zadobiti popolnama odpustek.
Kteri so pa v roženkranskih bratovšinah,
zadobijo s to molitevjo še več odpustkov.

PREVDAREK.

Kakošen naj bo duh ^larijnili otrok.

Med častitim 1 j u d s t v a m sim
se vkoreninila,  (^Sir. 224.) govori

15

Marija skoz usta Modriga svojim častivcam.
Kakošno je to častito ljudstvo?  ktera
je tista lastnost, ki je Marii tolikanj všeč,
de se je zavolj nje med ljudstvam vkoreni-
nila, se za terdno med njega vselila? Ktera
je tista čast? Marija po preroških besebah
odgovori: V mojim Bogu je njegov
d e 1. Ako je tedaj tvoj del v Marijnim
Bogu, si ti pravi otrok, resnični častivec,
sin ali hči Marije Device.

Pa še pristavi ravno tam : V d r u ž b i
svetnikov je moje  s t a n o v a 1 i š e.
O Marija! tako tedaj moram biti v družbi
svetnikov, med njih zgledi, na njih potih
— če tudi ozkih, na stezah — če tudi
včasih ternjevih, ako želim biti blizo tebe,
ki med sveti  m i prebivaš.

Blagor jim, kteri ohranijo
moje pota! Blagor človeku, kteri
me posluša.  (Preg. 8, 32.  34.) Te
besede mati katoliška Cerkev Marii prila—
stuje, in nas opominja, de se nikar ne od¬
maknimo od potov, ki nam jih je Marija
zaznamnjala s svojimi čednostmi, de živ¬
ljenje premišljujemo, v kakoršnim je ta
Kraljica vsili svetnikov popotvala na zemlji.

16

Blagor tebi zares, ako Marijo nasled-
vaš, ker z nasledvanjem Marije Device
nasledvaš samiga Jezusa, ki je Kralj in
podoba vsili čednost. Življenje te presvete
Device je ogledalo življenja za vse ljudi.
Ona je zgled tistim, ki so srečni, in njim,
ki so nesrečni; njim, ki molijo in unim,
ki delajo; takim, ki so pri ljudeh češeni in
spoštovani, in unim, ki jih svet zaničuje.
Skazujte nad seboj njeno živo vero, voljno
pokoršino, -čiste namene, blagoserčno lju¬
bezen , nedolžnost serca, življenje brez
graje.

Vi ste morebiti prav vdani otroci Ma¬
tere Božje, Jo zvesto ljubite, mblite'*prav
pogosto Nji na čast, nosite kake znamnja
od Nje, ste družniki kake bratovšine. Vse
to Jo bo nagibalo, vam milosti k zveličanju
pridobivati. Ako pa vender pri vsim tem
vaše češenje do Marije ne seže do krone
Njenih čednost, ako se ne povzdignete do
Njeniga posnemanja: ne bo vas moglo vaše
češenje zveličati.

Filistejci so imeli skrinjo zaveze; obo¬
gatili so jo še tudi s svojimi darovi: ven-

17

der jim skrinja zaveze ni bila studenec sreče
in blagra, ker zraven nje so svoje malike
ljubili in jih niso hotli zavreči.

O Kraljica angelov, mi pa nočemo biti
Filistejci; mi hočemo, želimo in koperniino
biti Tvoji otroci. Torej si hočemo Tvojiga
duha prilastovati, ker duh Marijnih otrok
mora biti, kakoršen je duh njih Matere:
duh ljubezni, duh miru , duh zatajevanja,
duh strahu Božjiga. O kako dobro nam bo
pri sercu, ker potlej bomo mi tista srečna
deržina, tisti otroci, od kterih praviš
Moje vese Ij e je, biti s človeškimi
otroci.  (Prip. 8.)

Služabnik  (govori Marii). Sveta De¬
vica ! sklep sim storil in spolnovati ga
hočem s Tvojo pomočjo. Odsihmal Ti
bom posebno s tem skazoval svojo ljube¬
zen, de bom Tvoje čednosti zasledoval
in jih po dragah življenja v svoj prid
obračal. Tvoje čednosti naj moje bodo,
po Tvojih stopinjah in zgledih hočem pot
hoditi, ki v življenje pelje.

Marija  (služabniku). Rečem Tebi in
vsim pri mojim opravilu pričujočim, kar

18

mi je Duh Gospodov po preroku v usta
dal: Zdaj tedaj, otroci, poslu¬
šajte me! Blagor jim, kteri
ohranijo moje pota! Poslušajte
nauk (ob tim šmarničnim času),  bo¬
dite modri, in nikar ga ne za¬
metujte (de bi to lepo priložnost opu-
šali).  Blagor človeku, kteri me
posluša (ko po svojih služabnikih  go¬
vorim)  , in kteri čuje pri mojih
vratih vsak dan (pri mojim altarji,
ki je vrata milost Božjih vsak dan šmar-
ničniga mesca),  in streže pri pod¬
boji h mojih dur (de gnad ne za¬
mudi).  Kdor mene najde (z na-
sledvanjem mojih zgledov),  bo našel
(večno)  življenje, in prejel zve¬
ličanje od Gospoda. (Prip.  8.)

Služabnik. O angelska Gospa, o dobra
moja Mati! kako lepi so Tvoji nauki, kako
priserčne Tvoje besede, kako sladek Tvoj
glas. Rekel sim, in dopolniti hočem: Pod
senco Tvojih perut bom za Tabo hodil
in živel po Tvojih čednostih. To je nar
veči znamnje moje ljubezni, ki Ti ga
zamorem dati.

19

Molitev.

(Genuflectendo.)

O Marija, naša dobra Mati!
pervi dan šmarničniga opravila se
k Tebi zatečemo, in Te pohlevno
prosimo, varvaj nas v gnadi, ako
se v gnadi znajdemo; sprosi nam
urno pokoro, in vredno spoved,
ako smo v smertnim grelni, de
bomo zamogli pri naslednjih Šmar¬
nicah z veselim sercam in mirnim
duham pričujočevati, Boga ponižno
in zaupno moliti, in Tebe o Ma¬
rija! spodobno častiti in hvaliti.
Amen.

Očenaš. Cešena Marija. Čast bodi itd.

Zvezdica v Marijno krono.

(Versus auditorcs stando.)

Vsak dan dobite na dom seboj zlato zvez¬
dico, jo pridjati v krono nebeške Kraljice. Ko¬
likor zvestejši bote to delo opravljali, toliko

20

lepši bote kronali Marijo Devico, in tudi sami
sebi lepo krono za večnost pripravljali.

Današnja zvezdica naj tale bode. Vsak naj
skuša koga pridobiti, de bo k šmarničnimu opra¬
vilu hodil, ali pa ga saj doma opravljal. Kolikor
jih kdo pridobi, toliko žarkov bo imela zvezdica,
ki jo bo v Marijno krono djal. Komur se pa to
lahko ne zdi, naj obmoli enkrat do jutrišnjih
Šmarnic en odstavek eniga dela roženkranca, ki
sim vam ga dausi po zgledu sv. Pija V. priporočal.

24

DRUGI DAN.

Sv. Antonia vskšl škof,

iz reda sv. Dominika. *)

Sv. Antonin, ki je nekdaj ravno na da¬
našnji dan to dolino solz zapustil, je lep
zgled deviške nedolžnosti in stanovitniga
češenja Marije Device. Deviško nedolž¬
nost je kakor nar drajši biser ljubil, va¬
roval, in jo ohranil neomadežano med
napačnim svetam, kakor belo lilijo med
ternjem, ter je šel ž njo ozališan v smert
in pred Božji tron. K ti imenitni sta¬
novitnosti pa mu je posebno pomagalo
zvesto češenje nar čistejši in presvete
Marije Device. Imel je namreč to last¬
nost, ktere koli opravila v čast Božje

P. de 1)arry.

22

Matere je pričel, de ni nikoli več od njih
odstopil, in jih ni nikdar opustil, ko bi
ga bilo tudi ne vem kaj zaderževalo. Z
veliko ljubeznijo in češenjem do nebeške
Kraljice je vsaki dan opravljal njene du¬
hovne ure fofficium) in pa litanije Marije
Device. Pridobil si je tudi veliko za-
služenje z razširjanjem čistiga nauka od
presvete Božje porodnice in angelske
Gospe, kteriga je s silno ljubeznijo do
Nje do svoje zadnje ure stanovitno terdil,
krivoverstvo pa uganjal in zatiral. Za
priserčno češenje in tolike službe je po
nebeški Kraljici dosegel mnoge milosti
in sladko tolažilo ob svojim ločenji iz
sedanjiga življenja. Torej je še ob smertni
uri razveseljen klical: „0 ti sveta in
neomadežana Devica, ne vem, s
kako hvalo naj Te povzdigujem,
ker Njega, kiGa nebo ne obseže,
si spočela!“

23

Nebeški cvet

z vejice življenja sv. Antonina.

O kako dobro je človeku, ko ima
saj v sercu mir ob smertni uri, kadar
ga vse drugo stiska! Stanovitno
češenje Marije Device in ohra-
njenje nedolžnosti  je pomoček k
toliki sreči. Je pa červ, ki tudi te do¬
brote zgrize, ako ga človek ne zamori;
temu červu se pravi nečim er na ča¬
st ilakom  n ost  zavoljo dobrih del. Sv.
Antonin je imel posebno orožje zoper
tega škodljiviga in sovražniga červa, pri
vsim svojim djanji in nehanji se je nam¬
reč na Marijo Devico oziral in svojo čast
in hvalo na Njo obračal, rekoč: „Moj a
čast in hvala je manj kot nič
proti časti in hvali Marije, Kra¬
ljice vsi h devic; kako bi se z a-
mogel ali smel tudi le v eni sami
reči povzdigovati?**

24

PREVDAREK

od

napuha in prevzetnosti.

Angel je nekdaj bil Marii naznanilo
prinesel, de je Ona nar bolj blagrena in
srečna med vsimi ženami na zemlji; Marija
pa se je sama sebi tako nizka zdela, de
tega skorej ni verjeti mogla. Kaj misliš in
želiš pa ti, o človek, sam od sebe ?
Poskusiva, če imaš kaj dosti napuha v sebi?
Ti rad slisiš, de ti kdo dobro prilastuje,
kar nimaš, in te hvali, če tudi hvale ne
zaslužiš; dobro se ti zdi pri sercu, ako kdo
taisto dobro, kar imaš, višji povzdigne,
kakor je res. Kaj ne de je res? Tedaj
vidiš, de nisi brez napuha. — Ti tudi sam
včasi meniš imeti dobro kar nimaš, ali z
veliko dopadljivostjo pripoveduješ drugim
sam od sebe, kar si in kar nisi. Ali ni tako?
Že tedaj tiči nekaj napuha v tebi.

Vem še več od tebe. Ti tudi še drage
ponižuješ, de bi samiga sebe povzdignil;
druge očernuješ, de bi sebe obelil; druge
s trona suješ, de bi se sam nanj vsedel.

25

Ti imaš prav veliko napuha; spoznaj, in
ponižuj se! — Kako si pa v govorjenji do
sebi enačili? Kako v obnašanji do višjih?
Kako do nižjih? Ali niši ošaben, prederzin,
prevzetin, širokoustin, nečimern, prepirljiv
in svojeglaven, termast in hudovoljin, visok
in ntogočin, gospodovaven in režeč; ali pa
prihuljen in potuhnjen, — se ponižuješ, pa
vender želiš kadila in dišila? Ali ne šepta
morebiti tvoja naprava in oprava, poliišje
in obhišje, hoja in staja itd., de je njen
gospodar ošabin in prevzetin? Ob kratkim
ti bodi rečeno: Nikar tako! poboljšaj se,
varuj se napuha in prevzetnosti!

Zakaj: Slana pomori prelepi
poljski sadež; prevzetnost pa bo
tebi vse tvoje čednosti v jedla  in
tudi tvojo veljavo pri ljudeh znižala ali pa
pokončala. „Kdor se povzdiguje, bo
ponižan. u  Jeza umori pohlevnost, nevoš-
Ijivost konča ljubezen, požrešnost prežene
treznost: prevzetnost pa vsim tvojim čedno¬
stim na enkrat vojsko napove, in ako bo
ona v tvojim sercu gospodovala, ti bo pregnala
iz njega vse lepote in dopadljivosti Božje.

26

Ta pregreha je kakor kuga, ki vse splaz
mori, ona je potuhnjena hudobija, ki se ve
tudi pod plajš ponižnosti splaziti in človeške
serca slepiti; ona je tako nevarna in škod¬
ljiva, de spreminja čednost v pregrehe, in
spravo z Bogam v sovraštvo Božje.

Prevzetnost ti bo pa še več hudiga
storila; ona ti ne bo le samo pomorila vsih
čednost; bo ti tudi vse grehe v sercu zarodila.
„Napuh je vsih grehov začete  k,“
pravi sv. Duh (Sir. 10, 15.). Ta greh je
kačja glava; ako tega gada pustiš, de z
glavo v tvoje serce predere, se bo nepre-
vidama zmuzala cela kača z vsim strupam
vanj, in zalegla ti bo v sercu mlade vsih
družili pregreh in ostudnost. Ona te bo
napravila, de boš nečimern, časti lakomen,
potuhnjen, terd in merzel do podložnih,
nepokorn in svojeglaven do višjih, otresajoč,
prepirljiv, prederzin in neusmiljen; celo v
krivo vero in nejevero te utegne napuh
pahniti. — Stopi tedaj rajši ti kači na
glavo in steri jo, kadar se ti bliža, de te
ne umori s svojim strupam.

Za napuhneža se močijo nar hujši šibe.

27

Bogu se napuli silno gnjusi, ker napuhnež
Najvikšimu čast odteguje in si jo sam sebi
prilastuje. Torej „Bog prevzetnim nasprotva“
(1. Pet. 5, o.). Ponižniga cestninarja je
sprejel, desiravno je bil grešnik; napuh-
njeniga farizeja pa je zavergel, ker se je
s svojimi dobrimi deli bahal. Ker se pa
napuh Bogu tolikanj gnjusi, — meniš, de
ga On ne bo tudi hudo šibal in kaznoval?
Revšina, pomanjkanje, razdertje nečimernih
namenov, oslepljenje uma, sramota, zaniče¬
vanje itd. — so šibe in tepežnice, ki pre¬
vzetne zadevajo. Ponižni si pomaga na
boljši stopnjo, de sam ne ve kdaj, prevzetneš
zabrede v silo in stradanje, de sam ne ve
kdaj. Skorej vsak kraj ima kake enake
zglede. „Prevzetnost gre pred
pogubo in napuh pred padcam, u
pravi sv. Duh (Treg- 16, 18.). Prevzet-
nežem k temu Bog še odtegne svojo gnado
in pomoč, ter jih popusti, de zagazijo v
nar ostudniši pregrehe in hudobije, in posled¬
njič jih popolnama zaverže spred svojiga
svetiga obličja; ponižne pa povzdigne, kakor

je povzdignil Marijo, naj ponižniši Devico.

3 *

28

Molitev.

0 Marija, Ti skrivnostna roža,
Ti lilija med ternjem, Ti zgled
prave ponižnosti! pokleknemo pred
Teboj in Te ponižno prosimo, vsadi
po zgledu sv. Antonina v vert na-
šiga serca resnično ponižnost, de
bo iz nje zamogla c vesti lilija či¬
stosti 5  ker brez tih cvetlic ne mo¬
remo Bogu dopasti, ne moremo
mirno živeti, ne moremo srečne
smerti pričakovati, ne moremo svoje
duše zveličati. Torej , naša milo-
serčna Besednica, ozri se usmi¬
ljeno na nas, in pridobi nam, kar
Te ponižno prosimo, pri svojim
ljubim Sinu Jezusu Kristusu. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. Sv. Antonin je med drugim vsak dan
molil lavretanske litanije. Kdor te litanije po¬
božno moli, zadobi vselej 300 dni odpustkov;

29

in kdor jih vsak dan moli, zamore ob 5 pogla¬
vitnih praznikih Marije Device tudi popolnama
odpustek po vredni spovedi in sv. Obhajilu za-
dobiti. (Pij VII. 1817). Ti glavni prazniki so:
Spočetje, rojstvo, oznanjenje, očiševanje in vne¬
bovzetje Marije Device.

2. Molite tedaj radi in zvesto lavretanske
litanije; to bo prelepa zlata zvezda v Njeno
krono. 45 Marijnih lastnost v tih litanijah in
45krat „za nas Boga prosi,“ je ravno toliko
žarkov te zvezdice. Vprašam te pa, koliko tih svetlih
žarkov vsakikrat z razmišljenostjo zatemniš? —

3. Premislite 3krat do jutri besede iz Ma-

rijne pesmi (Magnificat): „Razkropil je pre-

vzetne.“ In kdor zna pisati, naj si jih doma
zapiše v bukve ali na kako podobico Marije Device.

30

TRETJI DAN.

If@Iiea.aa la&aia @4 sv. Krila.*)

IBanašnji dan je ta svet zapustila zve¬
ličana JohanaKrižanska,  iz tretjiga
reda sv. Frančiška, ktera se je tako
imenovala, ker je bila posebna prijatlica
Jezusoviga križa. Torej je iz silno velike
ljubezni do Jezusa in Marije rada ter-
pela vse križe in težave. Bila je rojena
1. 1481 v škofu Toledanski na Španjol-
skim. Že od nar pervili let svoje za¬
vednosti je Johana imela prav posebno
češenje do Marije Device, in po Marii
je bilo njeno čisto serce popolnama Je¬
zusu pridobljeno; le Njemu se je trudila
dopasti. Bila je po Božji previdnosti od-

*) P. de Barry Himmelskrone. Balinghem. Annus
mar. de Monstier v Ott-u.

31

menjena, v samostanu Marije Device sv.
križa pri Kubi nekdanjo ojstrost in po-
polnamost zopet obuditi. Torej je že iz
mladosti ojstro živela, se veliko postila,
svoje telo strahovala, in že doma bila
kakor bi bila v samostanu. Ko pa v
samostan pride, je bila v kratkim zgled
svetosti vsim drugim sestram. Ker je
pa v hiši Marije Device, obnovljevaje
nekdanjo pobožnost, veliko britkosti oku¬
sila, ji je nebeška Kraljica nasproti tudi
mnoge sladkosti naklanjala, in jo bogato
obdarovala za ljubezen, ktero je imela
do Jezusa in njegove Matere, in za te¬
žave, ki jih je iz ljubezni do Jezusa rada
prenašala. Bere se v njenim življenji
od presladkih prikazin Jezusa in Marije,
ki so ji vse zatajevanja neštevilnokrati
namestovale. Ko je bila Johana svoje
delo dokončala, v samostanu nekdanjo
reznost oživila, in sama visoko stopnjo
svetosti dosegla, je zveličana sklenila v

32

Gospodu 3. majnika, to je, ob današnjim
dnevu l‘. 1534.

Nebeški cvet.

O ti preblažena Johana! kako sladko
nam je danes od sv. križa slišati, ko
ravno njegovo povišanje obhajamo. Ti
pa nisi le samo Johana s ve ti ga Križa,
ampak tudi Johana svete Marije,  ker
ti si obračala vse svoje djanje in nehanje
na križ Jezusov, in na dobroto Marije
Device. Ti si zares srečna, ki v svojim
življenji nisi zavergla gnade. Lilije tvoje
nedolžnosti ni noben, gnjus omadežal.
Tvoje čisto serce se ni nikoli balo na
Jezusa in Marijo misliti; tvoje neorna-
dežano oko je Njima vselej veselo v
obličje gledalo. Ti si svojo mladost po¬
svečeno ohranila, in svoje starosti nisi
omadežala.

PREVDAREK,

kako se inora mladost posvečevati.

Ali smem mladost vživati, ali je ne
smem? me vprašaš, mladeneč, devica! —

33

Kaj pa s to besedo misliš? te jez vprašam.
Ako s to besedo misliš: v nemarnosti živeti,
hudo poželenje razpreči, Boga pozabiti in
v razuzdanost se podat, z umorjeno nedolž¬
nostjo zgodej pod zemljo iti, ali pa sramotno
od kač hude vesti grizeno starost doživeti,
kakor gnjusoba pred Bogam in pred ljudmi
stopiti skoz smertne vrata v strašno večnost,
— ako se pri tebi to pravi „m 1 a d o s t
vživati,“  ti naravnost odgovorim in rečem:
mladeneč nikar mladosti ne
vživaj! — keršanska devica,
nikar ne vživaj mladosti!

Ko bi tebe kdo zmed mladih vprašal:
kaj praviš, ali smem zlate jagode v gnoj
metati? ali smem čmeriko namesto kruha
jesti? ali z roko med strupene kače segati?
kaj bi mu ti odgovoril? Zanesljivo bi se
mu čudil, de te kaj taciga vpraša. Ali ne
čutiš pa, de se je tebi še bolj čuditi, ker
še bolj drage reči hočeš v blato metati,
kot so zlate jagode; še vse hujših reči
poželiš za dušo, kot je čmerika za telo ; in
te mika segati v stokrat bolj strupene reči,

kot je kačje gnjezdo! Torej ti rečem, mla-

2 **

34

deneč, deklica: nikar, nikar tako mladosti
ne vživaj!

Od nezdraviga živeža telo hira, od
grešniga vživanja mladosti pa telo in duša
umira. Toraj se nauči, mladost, tako živeti,
si taciga živeža in hrane poiskati, de bo
srečno cvetelo in živelo oboje — telo in
duša, duša in telo. Torej poslušaj me, kaj
se pravi mladost vživati? — Mladost vživati
se pravi, jo lepšati s čednostmi, jo bogatiti
z znanstvi, jo tako obračati, de bo za njo r
prišla neomadežana in zadovoljna starost,
in enkrat vedno zelene planjave svetiga raja.
Tvoj um naj se razcvetuje, kakor pisan
vertič, s cvetlicami potrebnih naukov Božje
in človeške učenosti in mnozih spretnost po
tvojim stanu in okolišinah, de boš enkrat
koristin ud človeške družbe in vselej ljub¬
ljence Božji. Tvoja vmišljija naj se napol-
nuje z dišavami vselej poštenih misel, ob
stenah tvoje duhovne hiše naj ne bo nikoli
umazanih in nepoštenih podob, ker take
ogerdijo vso duhovno hišo, ko bi bila tudi
iz samih demantov in drazih kamnov. Tvoja
volja naj bo vselej nagnjena k zapovedim

35

Božjim in cerkvenim. Kakor rodovitno drevo,
tako naj se napolnuje tvoja duša z naj
lepšim sadam dobrih del. Kakor bele golo¬
bice beže pred smradam, tako beži ti pred
gnjusnim greham. Kratko je veselje nad
greham, dolgo je kesanje; ne boš imel
vživanja, ne vesele mladosti, ako je omade-
žana. Tisto uro, ko zasadiš rano v svojo
nedolžnost, je pokopana sreča tvoje mladosti.
Bodi sovražnik lenobe, ki je vsih pregreh
začetek, in dobro obračaj čas, ker vsak
njegov trenutek je drag predrag biserček,
ki ti ga Bog ni dal za to, de bi ga nepri-
dama potratil, temuč, de ga prav oberneš
in kaj dobriga storiš.

Ljubi in spoštuj svojo sv. vero in bodi
ji zvesto podložin, ker ona te uči, kako
mladost vživaj, de bo za te prav; ona še
le tvoje dobre dela stori dobre in žlahtne,
ona je nar skerbniši varhinja tistih zakladov,
ki si jih za dušo nakladaš in pridobivaš.
Zvesto spolnuj prijazne dolžnosti, ki ti jih
naklada sv. vera. Pogovor s spovednikam
zavolj zveličanja je stokrat boljši mem vsih
— tudi nar boljših drušin. Pristop k Božji

36

mizi pri sv. Obhajilu je slajši kot dišeče
jedila in kerpke vina na bogatih gostijah.
Sveto Rešnje telo obiskati je prijetniši, kot
z nar priserčnišim prijatlam se pomenkovati.
Svete bukve brati, vgodniši, kot v naj krat-
kočasniših igrah se razveseljevati. — Odpri
tedaj svojimu Bogu spomladanski vert svo-
jiga življenja; on naj v njem gospodari, ki
bo tudi odgovor od njega tirjal, ki je tvoj
nar veči dobrotnik, in tvoje vse, brez kteriga
tudi z mezincam ganiti ne moreš. On bo ta
tvoj dar sprejel z nezmerno dopadljivostjo,
te bo z milostmi napolnoval, ktere bi bile
drugač za vselej zgubljene za te; bo tvoje
serce že na zemlji z nebeškim veseljem
navdajal, kakoršniga svet z vsim svojim
kratkočasam ne more dati. Nikoli ti ne bo
čednost presedala, ako se zgodaj na njo
navadiš, in sladek bo tvoj spomin na mlade
dni in leta še v visoki starosti. — Lej! to
se pravi mladost vživati. Kdor ima tedaj
ušesa poslušati, naj posluša, ter naj se
varuje napačniga, kužniga, pregrešniga,
pogubljiviga vživanja svojih mladih dni!

37

Molitev.

0 Marija! danes (ko obhajamo
priserčni praznik ^najdenje  sv.
Križa) u  postavim sebe in vse
ovčice naše duhovnije pod križ
Tvojiga ljubiga Sina. Vsi ljubimo
in častimo sv. Križ, znamnje na-
šiga odrešenja. Vsi se podveržemo
vnovič Jezusu križanimu in Tebi,
Njegovi presveti Materi, in smo
pripravljeni, Njegov in svoj križ
na rame vzeti, ter ga za Jezusam
in za Teboj nositi. Res je, de je
križ težak, ali iz njega nam teče
usmiljenje, nam teče sladko tola¬
žilo, nam teče studenec večniga
življenja. Podaj nam tedaj križ, o
Marija! ako je Božja volja, de naj
ga nosimo. Pošiljaj nam pa tudi
od svojiga Sina moč, de ga ne¬
dolžni k ohranjenju in varstvu svoje

38

nedolžnosti serčno in ljubeznjivo
nosijo z zveličano Johano; grešniki
ter spokorniki pa k svojimu očiše-
vanju s Simonam Cirenejcam: de
ga tedaj vsi skupej voljno in po¬
hlevno nosimo skoz dolino solz, in
ga enkrat srečno odložimo v deželi
izvoljenih. To nam sprosi, o Marija!

Zvezdica v Marijno krono.

Med drugimi so posebni sovražniki Jezu-
soviga križa slepi turki. Imajo pa ti nesrečni
ljudje tako lastnost, de so goreči in dobri krist¬
jani, kadar se spreobernejo. Torej so nekteri
jeli za njih spreobernjenje moliti vsaki dan oče-
naš in česenamarijo s pristavkam: „0 Jezus!
zavoljo svoje svete smerti na križu
se usmili ubogih  tur  k o v!“ Priporočim vam
to molitev, ona bo predraga zvezda v Marijno
krono, zakaj, kdo bolj želi', kot Marija, de bi
bil že skorej en hlev in en pastir!

— 030 «»-

39

ČETERTI DAN,

s- • L • r

Wa Rahela je bila hči nekiga juda v
Kolinu. Imela je že v mladosti prav po¬
sebno nagnjenje in veselje za katoliško
vero; zlasti pa se je radovala, kadar
se je govorilo od Matere Božje. Kadar
so jo ubogi v imenu Marije, Božje Ma¬
tere, kaj prosili, jim je vesela dala, kar
koli je v hiši našla. Njen oče začuti v
njenim sedmim letu to nagnjenje do ker-
šanstva in jo nekomu svoje vere v pri¬
hodnji zakon obljubi, ter jo hoče v drug
kraj odpraviti. Rahela pa, ko to zve, se
po Božji previdnosti umakne; Marija jo
zjutraj zgodaj zbudi, in ona pri gosposki

*) Po Bollandistih Barry, Ott in drugi.

40

pomoči prosi, de bi je starši posili kam
ne odpeljali, in de bi zamogla sveti kerst
prejeti. Njena želja se ji je spolnila v
deviškim samostanu sv. Bernarda; bila
je v svoje silno veselje keršena in Ka¬
tarina imenovana, in kmal potem je spre¬
jela tudi obleko tega reda. Y r eliko si je
prizadjal njen oče, de bi jo iz samostana
spravil, devica pa je ostala stanovitna
in se je še z duhovno obljubo popolnama
zavezala in Bogu zročila. Ker ni imela
nikogar zmed svojih ljudi, in žlahte, de
bi bila ž njim v prijaznosti in kakor
druge nune obiskovana, se je s toliko
večini zaupanjem Marii zročila. Kadar
koli so bile druge sestre od bližnje žlahte
obiskovane in so imele nad tem svoje ve¬
selje, se je Katarina vselej podala k
nebeški Kraljici Marii, padla pred njeno
podobo na kolena in obraz, ter je rekla:
„0 sv. Devica! jest zapušena sirota te
prosim, ne zaverzi me, ki pridem k Tebi,

41

svoji Kraljici, materi, stari materi, teti,
in sestri, ob kratkim, k Tebi, ki si vse
moje tolažilo. — Tako je imela pogo¬
vore, kratkočase in veselje z Marijo —
veliko slajši kot je vse veselje in mar-
novanje z znanci in žlahto.

Nebeški cvet.

Kaj te je pri ti kratki zgodbi v
serce zadelo, kristjan? Ako ti vterjeniga
serca ni presunilo, ti hočem jest pove¬
dati: Ti imaš toliko nečimerniga govor¬
jenja, prijatlica pri prijatlicah, ako ne
še celo z nevarno drušino; ali bi ne bilo
desetkrat boljši, de bi se z Marijo bolj
soznanila, pri nji iskala kratkočasa, po-
lajška in tolažila? Ti svet in tovaršice
prav močno in sladko ljubiš, vse pre¬
malo pa Jezusa in Marijo! To ni cvet,
ampak tern za tvojo dušo; popravi in
prenaredi svoje djanje in preoberni tern
v cvet!

42

PREVDAREK,

kako se mora človek zgodaj Bogu
darovati.

Zveličana Rahela ti zgled daje, kako
moraš zgodaj Boga iskati in se mu veliko-
serčno darovati, de ne zaveržeš samiga sebe.
„Poslušaj liči, in glej, in nagni
svoje uho, in pozabi svoje ljudstvo
in hišo svojiga očeta, in Kralj bo
tvoje lepote želel; ker on je Gospod
tvoj Bog, in molili ga bodo.“ Tako
kliče Duh Božji miado dušo v psalmih (Ps.
44, 11. 12.). Kdo ne vidi, kako lepo je
Rahela ta glas v svojini mladim sercu poslu¬
šala? Nič je ni moglo odverniti, de bi ne
bila iskala z nar večji serčnostjo resnice,
potem ko jo je bila zasledila. Kakor je
nekdaj Marija Devica zgodaj v svojih otroč¬
jih letih hitela v Gospodov tempelj in je tam
kakor cedra na Libanu rastla v čednostih;
tako je hitela nežna Rahela v tempelj Go¬
spodov noviga testamenta in je tudi njen
lastni oče ni mogel od tega zderžati. —
Ali kaj pomniš, zanemarjena duša, ti mlačna

43

ovca, kako živo je tudi tebe nebeški Kralj
perve leta k sebi klical. ,,Pozabi svojiga
ljudstva", ne meni se za to, kaj govore
mladi ljudje tvoje starosti, tvojiga stanu,
tvoje enakosti. ,,Pozabi hišo svojiga
očeta", ako ti je na potu k nebeškimu
Kralju spotikljiva. Potem bo Kralj nebes
in zemlje zaželel tvojo dušno lepoto, bo tebe
sprejel, kakor hčer, te bo ovenčal kakor
nevesto. Zakaj „On je tvoj Gospod,"
in ne svet, ki te od Njega odvračuje.

„0 hči (nebeškiga) poglavarja,
kako lepe  so  tvoje (perve) stopinje!"
(Vis. pesem 7 ,  1.). Te besede visoke pesmi
se zamorejo na Marijo oberniti, ki je bila
sveta in nedolžna svoje perve kakor svoje
poslednje leta, in vse dni svojiga popotvanja
na zemlji. Tvoj jutranji (zgodnji) dar se
bo posnemal, nešteviine device te bodo na-
sledvale, ko se bodo nekaj po neštetih samo¬
stanih ali kioštrih, nekaj med svetam v neo-
madežani čistosti posvetile tempeljnu, kteri
je lastina Kralja vsih kraljev. (Ps. 44, 16.)
Neštevilni mladenči bodo kakor duhovni maš-
niki, ali pa kakor duhovni bratje, ali v

44

samoti ali pa med svetam altarju Gospodovimu
služili, in zavolj Poglavarja nebeškiga bodo
devištvo ohranili. Prelep bo ta dar, ki ga
bodo Bogu darovali! Svojo mladost, svoje
serce, svojo prostost, vse svoje bitje bodo
darovali Kralju. To bo popolnama dar, in
iz tega daru bodo izvirali in rosili za člo¬
veštvo zaželeni potoki blagodara za vse
večne čase. Oni bodo oznanovali človeštvu,
kaj če reči: „0, kako dobro je človeku,
ki je nosil jarem od svoje mladosti!^
(Žal. pesem 3, 27.) —

Kdo pa bo rekel, de se pravi Bogu
služiti, ako mu človek le piskov ostanek
življenja odloči, ko vemo, de nam je vse
življenje le zato bilo dano, de bi ga celiga
neprešipnjeniga, neločeniga, neoskrunjeniga
Njemu darovali. Kak dar Bogu daruješ,
ako se tako dolgo v Njegovo službo ne
podaš, dokler svet tvoje mladosti, tvojih
moči iz tebe ne izpije ? Ali meniš ti potlej
jarem Gospodov nositi, ko se boš jarma tega
sveta naveličal ? Ali se ne sramuješ sam
pred seboj, ali te ni groza pred nebeškim
Kraljem, ko kaj taciga misliš? „Gospod,

45

Gospod, odpri nam — (Mat. 25, ii.),
so klicale- nespametne device; pa kaj, ko
je bilo prepozno, in so zastonj na vrata
terkale! Blagor tebi, ki si se že perve leta
svojiga življenja na to pripravljal, de boš
stopil pred Sodnika , ki bo tirjal odgovor
od vsih tvojih let. Kdor Bogu ne daruje
začetka svojiga življenja, se mu je bati, de
ga bo zadela šiba Božja, in bo mogel zgo¬
daj umreti.*) Zakaj on ni vreden življenja,
kdor ga Njemu ne posvečuje, od kteriga
ga je prejel.

Molitev.

O moj Bog, koliko časa sim
preživel, de Te nisim ljubil! Serce
bi me moglo boleti zavolj tega.
Ako me pa ne boli, in me brit-
kosti ne sprehajajo, je znamnje,
de Te še zdaj nisim začel prav v
resnici ljubiti. O de bi se mogel

'*) Gl. Nachfolge d. allersel. Jungfr. Maria, 1. Buch.

5. pogl.

46

še enkrat v mladost poverniti!
Serce, misli in želje, dušo in telo
bi hotel tebi darovati. Bodi hva¬
ljen, o Bog! de si mi življenje
ohranil, ob času, ko sim ga le v
tem preživel, de sim Tebe žalil. O
Marija, sprosi mi milost, de se
moj sklep poterdi: s pomočjo Božje
gnade hočem do poslednjiga zdih-
ljeja svojiga življenja Bogu tolikanj
zvestejši služiti, kolikor poznejši
sim začel. To želim, to hočem,
to moram spolniti po Jezusu Kri¬
stusu Gospodu našim. Amen.

Zvezdica v fflarijno krono.

Danes vam bom dal dvojnato zvezdo iz
dveh velikih svetnikov (ki sv. Cerkev ravno ta
dan njun spomin obhaja). Ena bo za ženske
in moške, ena pa za moške in ženske.

1. S v. Monika  je imela v mladosti oskerb-
nico, staro deklo,  ki  je že njeniga očeta pe-

47

stovala, in ta jo je tako lepo varovala kakor
angel varh. Na tri reči je prav skerbno gle¬
dala : Boga 1 j ubiti, greha se varovati,
pa ojstro živeti.  Še vode ji ni dala med
jedjo, ne že le vina. — O ti terda, neusmiljena
dekla ti! Vi bi že ne hotli take!! — Vender,
vcnder je Monika svetnica. Vaši otroci pa —
kakošni so? in kaj bodo? — Naj bo vam meh¬
kim materam ta stara keršenica luči ca in
zvezdica  pri vaših omehkuženih in zato le
prevečkrat okuženih otrocih. —

2. Za božji čas, koliko je (letaš) pogorel-
cov! Skorej neprenehama nadlegajo. Kaj je to?
Ne vem ravno; v misel pa se mi sili neka reč.
Zginil je sv. Florijan s hiš, ki ga je bilo pred
nekaj čašam na licu skorej vsake hiše viditi, in
je pomočnik zoper ogenj in ne rodovitnost
poljsko.  Mogoče-, de je le redko tudi v hišah
in v spominu vernikov? Pa to je „prekmečko,“
preveč priprosto, ni več „šega,“ sten s svetniki
malati. — Bo pa potlej bolj gosposko, ko bodo
zidovi brez klobuka in brez srajce moleli kviško!
Hotel sim pa prav za prav reči le bolj bistevno

v \

reč: de si sv. Florijana saj v sercu bolj živo
malajte, ter se mu priporočajte, naj vas obva-

48

ruje časniga in večniga ognja, — kakor se
stari imeli navado se temu svetniku priporoče-
vati.

Stari so molili po angelovim eešenji zvečer
še ocenaš in češenamarijo, de bi jih Bog obva¬
roval „časniga“ in ,,večniga ognja.“ Ali je vam
to kaj znano? Začnite zopet, in sploh bolj zvesto
častite sv. Florijana. Ta zvezdica v krono sv.
Florijana bo tudi zvezdica v Marijno krono, ker
Ona je Kraljica vsili marternikov, torej tudi sv.
Florijana.

. pWQ-

49

PETI DAN.

S?. Angtl, kameliita ia

?©® ali sitrtifiik .ftospodo?« *)

(B)d sv. Angela, ki je današnji dan šel
med nebeške trume, vemo, de je bil
pravi prijatel in ljubljenec Marije Device.
Bil je res angel v človeški podobi; vse
svoje žive dni je razodeval, de za Bo-
gam mu je edino veselje" in tolažilo nje¬
gova sveta, neomadežana Mati Marija.
Pa tudi Marija je pokazala, koliko de
ta angel pri nji velja; na njen opomin
so mu bili dali starši ime Angel, kakor
de bi hotla Marija že takrat na znanje
dati, kolik služabnik Božji in spričevavec
Kristusov de bo ta otrok. Že precej v

*) Barry. Annus marian. Heiligenlexic.

3

50

letih, se je podal v samostansko ali
kloštersko življenje in je, ne brez po¬
sebne vredbe Božje, prejel duhovno obla¬
čilo ravno v god rojstva Marije prečiste
Device. To ga je še bolj spodbudovalo,
visoko Mater nebeško tolikanj priserčniši
in močnejši ljubiti in častiti. Nosil je
podobo Marije Device, ktero je bil neki
zmalal sv. evangelist Luka na prošnjo
sv. Tekle, device in marternice. Bil
je sv. Angel doma iz Jeruzalema od ju¬
dovskih staršev Jeseta in Marije, ktera
je bil pa patriarh Nikodem za Jezusa
pridobil in kerstil. Ko je sv. Angel sli¬
šal, kake brezbožnosti in hudobije so
tiste čase nejeverniki počenjali v obljub¬
ljeni deželi, on ni bil inertev za stiske
svojiga bližnjiga, temuč je pogosto ves
prežaljen molil pred podobo Marije De-
vice, ji je britkosti ondotnih kristjanov
tožil in preserčno zanje prosil. To po¬
dobo, pred ktero je toliko molitve storil,

51

je bil naslednjič papežu Honoriju IV. v
spomin daroval. Med neko pridigo ga
neverniki napadejo in s silo vsmertijo.
Tako je dosegel krono marternikov. Vi
pa si od tega angela v spomin vzemite
za danes zlasti tisto, kar iz njegoviga
življenja posebno Marijo tiče.

Nebeški cvet.

Srečni so starši, kterih otroci so
že od svojiga spočetja v Marijnim var¬
stvu; in blagor otrokam, kterih starši so
prav pobožni častivci Marije Device! De
bodo pa otroci Marijni ljubljenci, morajo
tudi starši sami biti. Lepo se podajo po
hišah svete podobe, posebno lepo pri za¬
konskih posteljah podobi naj čistejših sere
Jezusa in Marije, kteri podobi naj bote
očetam in materam globoko v serci na-
malani in vtisnjeni, de bo njuno življenje
neomadežano; potem bodo tudi otroci
zapisani v naj svetejših sercih Jezusa in
Marije.

3 *

52

PREVDAREK,

kako varen mora človek biti, de čistost
ohrani.

Ali bi hotel tudi ti angel biti, kristjan,
ki morebiti še ni vse pozeblo, kar je bilo
angelskiga v tebi ? Ozri se na Marijo in
uči se, kako varno moraš čuti in bdeti nad
svojo čistostjo. Ona, brez madeža spočeta,
ni bila podveržena mikam greha; vender
kolika varnost! Sama nadangelska v či¬
stosti, se je prestrašila prečistiga angela v
človeški podobi, Angel jo pozdravi, — ona
pa misli, kakšno je to pozdrav  1 je-
nje  (Luk. 1, 29.). Ali ni kaj sumljiviga,
kaj nevarniga v njem? Ne boj se, Devica!
Angelsko pozdravljenje je. — Sama se znajde
brez priče. To ji je že zadosti, de se je
polasti sveti strah. — Ne boj se, Marija,
Sinu boš rodila,  govori angel, ime
Jezus  mu  daj  (Luk. 1, 31.). Zaskerbi
jo, če njeno devištvo ne bo zavoljo tega
kaj terpelo. — Ne boj se, Devica, tvoja
maternost tvojiga devištva ne bo kalila,
ampak ga bo še le posvetila in povikšala,

53

sv. Duh bo prišel v te; moč naj
Vikšiga te bo obsenčila; tv oj e dete
bo Sin Božji.— To še le jo je utolažilo.

O občutljiva roža — sramožljivost! Kako
se boji nar manjši sape, ktera bi jo utegnila
kaj skaliti. En sam pogled, ena beseda jo
v strah pripravi. Devica, deviški mladeneč
spozna veliko vrednost in lepoto te čednosti,
se boji tudi nar manjši priložnosti, kjer bi
jo utegnilo kaj kužljiviga doleteti. Priliznjene
besede, ponujane darila, tudi pogovori, ki
so nedolžni viditi, store modro devico še
le bolj varno in skerbljivo, ker vse take
reči so nevarne in sumljive. Ti pa brez
skerbi, in še celo brez potrebe z osebami
marnuješ, ki niso angeli, in se izgovarjaš:
sej vem, kaj delam, sej čujem ! Rečem ti
pa: Tudi hudoba čuje, in hodi za teboj, de
bi te požerl!

Devica, ki hvalo ljubi, je v veliki ne¬
varnosti , ker rada na tisto stran svoje uho
nastavlja, od kodar take kačje besede iz¬
hajajo. Eva pa, ko se ni več kače bala,
je bila hitro sovražnica Božja. Velikokrat
človek nevarnost ljubi, in si jo pred seboj

54

zakriva, pa miže—v brezno dirja! Močna
je gnada, pa le za tiste, kteri so v skuš¬
njavi , ki si je niso sami nakopali; kdor pa
sam nevarnosti iše, bo v nji poginil.

Lenoba, mehkužnost, neko preokušeno
življenje, škodljive bukve , plesi in druge
drušine, neskerbno ali celo prederzno žlo-
bodranje: to so volkovi — velikokrat v
ovčjim oblačilu, ki so že brez števila devic
in deviških mladenčev požerli. Ako ste se
veliko let serčno vojskovali ter ste nedolž¬
nost v nar lepšim ali saj lepim in blago-
dišečim cvetu ohranile: ne mislite še, de ste
varne , ne jenjajte biti sumljive do sebe in
druzih, in čuječe. Pod vsakim kamnam je
hudoba, ki vas zalezva. Po skerbni čuječ¬
nosti vam bo Bog dal tudi moč zoper ne¬
varnosti in priložnosti, ktere se neprevidama
priderve, kakor grozovitni viharji s točo in
hudo uro. Pri tacih je potreba velike, sku-
šene in uterjene čednosti, de keršanska
duša pod njih težo in silnostjo ne omaga. Pa
tudi to bo Bog dal tistim, kteri je pošteno
išejo. Kar je pa tukaj rečeno od devištva

55

in ohranitve nedolžnosti posebej, to velja
sploh od čistosti, ktero morajo tudi spokor¬
niki in ravno tako zakonski po svojim stanu
pošteno ohraniti, ker nič nečistigane
pojde v kraljestvo Božje.

Molitev.

O Marija! mi nismo angeli,
kakor je bil uni svetnik, sv. Angel,
torej nismo vredni Tvoje tako pre-
serčne ljubezni, kakor si jo njemu
skazovala. Prosimo Te pa pohlevno,
naša usmiljena Mati! pomagaj nam,
očistiti se s pravo pokoro^ de bomo
vredni, Tvoji zvesti, pokorni otroci
biti. Prosi za nas, de se ohrani
čisto, kar je še čistiga*, sveto,
kar je še svetiga; nedolžno, kar
je še nedolžniga med nami, — in
pelji na pravo pot nazaj vse zmo¬
tene hčere, v naročje Očetovo vse

56

zgubljene sine, ker vsi želimo biti
dediči Božjiga kraljestva po Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Patron mladosti in varh deviške nedolžnosti
je sv. Alojzij,  angelski tnladeneč. Varuj tudi
ti, kakor nar drajši žlahtni kamen, svojo ne¬
dolžnost, ako jo še imaš; spokori se in varuj
jo saj drugim, ako si jo sam zgubil, de najdeš
milost ob dnevu ojstre sodbe, ker si Bogu za¬
pravil, kar ni bilo tvojiga. De bi se češenje
sv. Alojzija med katoliškimi kristjani bolj raz¬
širjalo, so rimski papeži privolili šest nedelj¬
sko opravilo k sv. Alojziju,  ktero se začne
prihodnjo nedeljo. Tistih 6 nedelj pred godam
sv. Alojzija so namreč popolnama odpustki za
tiste, ki vsili 6 nedelj zaporedama prejemajo za¬
kramenta sv. pokore in sv. Ilešnjiga telesa. Mo¬
rajo pa zraven tega vsakikrat premišljevati čed¬
nosti sv. Alojzija, ali njemu v čast kaj moliti,
ali druge dobre dela opravljati, in pa v namen
sv. Očeta moliti za povišanje sv. matere kato¬
liške Cerkve. Svetujejo za molitev vsako ne-

57

deljo 6 očenašev, češenamarij in čast bodi itd.
v čast šesterim letam ktere je ta svetnik pre¬
živel v samostanu. Kar tiče premišljevanje čed¬
nost, se zamore zaporedama tih-le 6 vzeti: 1.
Njegov vedni spomin na pričujočnost Božjo in
ljubezen do Boga, 2. sramožljivost, čujočnost
in samotljivost; 3. ponižnost in pametnost; 4.
ljubezen do molitve in premišljevanja; 5. ljube¬
zen do zatajevanja in pokore; 6. pokoršina in
ljubezen do bližnjiga. — To češenje se zamore
opravljati tudi druzih 6 nedelj med letam, tode
vselej zaporedama. — Bolj natanki poduk od
tega opravila se najde v bukvah od sv. Alojzija.
Zdaj pa molimo še molitev v čast sv. Alojzija,
s ktero je 100 dni odpustkov sklenjenih, ki se
zamorejo tudi za duše v vicah oberniti. (Pij VH.
16. sušca 1802.)

Molitev.

Tebi, o sv. Alojzij, ki se v angelski čistosti
svetiš, jest tvoj nevredni služabnik priporočim
čistost svoje duše in telesa. Prosim te po tvoji
angelski čistosti, priporoči me neomadežanimu
Jagnjetu Jezusu Kristusu, in Njegovi presveti

3 *»

58

Materi, Devici vsih devic. Obvari me vsaciga
hudiga greha, in ne dopusti, de bi se kdaj tudi
z nar manjši nečistostjo omadežal. Ako me vidiš
v skušnjavi ali nevarnosti greha, odženi od
mene vse nečiste misli in občutljeje, obudi v
meni spomin na večnost in na Jezusa križaniga,
vtisni mi v serce živo čutilo svetiga strahu
Božjiga. Vžgi me z ljubeznijo Božjo, de na-
sledvajoč tvoje čednosti na zemlji bom vreden
najden, enkrat v nebesih se s taboj v Bogu
vekomaj veseliti. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

-'OOOO-

59

ŠESTI DAN.

S?. Itaei ©mašila®**)

©anašnji dan — že več kot pred 700
leti (1. 780) je ta svet zapustil sv. Ja¬
nez D amaščan,  posebin častivecMa¬
rije Device že od otročjih let. Naj vam
to spričuje le en sam zgled iz njegoviga
lepiga življenja. Zavolj njegove učenosti
ga je bil persijanski poglavar, Hisiam
Kalif, na svoj dvor v Damask poklical,
in mu visoko službo dal. Ob tistim času
je divjaški cesar Leon Izavrijan na Jutru
z veliko razdraženostjo zatiral svete po¬
dobe od Boga, Matere Božje in svetni¬
kov, ter jim je živo vojsko napovedal.
Sv. Janez, žalostin zavoljo taciga rogo¬
viljenja, piše list do cesarja Leona, ter

#) Ott iz Bolland.

60

svete podobe brani in zagovarja. Zvi¬
jačni cesar, ne de bi se poboljšal, še
le iše, kako bi se zmaševal nad Jane-
zam Damaščanam. Spiše cesar list, in
se hlini v njem, kakor de bi mu bil
Janez  pisal to pisanje in Leona vabil,
de naj pride mesto Damask premagat in
vzet, ker ni takrat nič straže imelo. To
zlagano pismo da prepisati nekomu, ki je
znal vsako pisanje prav dobro posnemati,
ga vtakne v svoj list in ga pošlje do
Hisiam-Kalifa, češ, de naj ima Janeza
za izdajavca, ter naj ga strahuje po
meri hudobije. Kalif se silno razserdi,
in ne de bi poslušal zagovarjanje sv.
Janeza, zapove, de naj se mu kar des¬
nica odseka, in vsim v strah očitno na
tergu obesi. Obsodba se res spolni in
roko mu odsekajo. Zdaj prosi Janez
Kalifa, naj mu saj roko da, ki mu je
bila odsekana. Hisiam mu jo privoli.
Svetnik nese svojo odsekano roko pred

61

altar Marije Device, in prosi Marijo, naj
mu zopet roko k telesu prizdravi, ker jo
je za Njeno čast zgubil; obljubi tudi,
ako mu to milost pridobi od Boga, de
posihmal je ne bo v drugo obračal, razun
v razširjanje njene in njeniga ljubiga
Sina časti, in v brambo svetih podob.
Tako svetnik moli, in po molitvi zaspi;
— čez malo minut pa se zbudi, in najde
svojo roko z ramo sklenjeno. Samo ru-
deča rida se je še vidila na mestu, kjer
je bila roka presekana. Vsi so stermeli
nad tem čudežem. Tudi Kalif je zvedil,
kaj se je zgodilo; torej pokliče Janeza
pred-se, ga prosi za zamero zavoljo
prenagljenja, in si silo prizadeva, de bi
ga pri sebi obderžal. Sv. Janez pa ga
je tolikanj prosil, de ga je Kalif spustil.
Potem razdeli svetnik premoženje med
uboge, obiše svete kraje v Jeruzalemu,
in se umakne v samostan sv. Saba.

62

Tamkaj je do srnerti pisal in se vojskoval
za sv. keršansko Cerkev, za Božjo in
Marij n o čast.

Nebeški cvet.

O prečudna dobrota Marije Device
do tistih, ki jo časte. Kako je ginjeno
naše serce, ko slišimo, koliko milost je
ona skazala svojimu častivcu! Zakaj pa
ti, kristjan, tolikih dobrot od nje ne sku¬
siš? Zato, ker nimaš tolikiga zaupanja
do nje, kakor sv. Janez Damaščan, in
kadar pa dobrote prejmeš, si nehvaležin
in jih pozabiš! In zakaj nimaš zaupanja?
Zato, ker nisi tolikanj zvest častivec
Marije Device, kakor je bil sv. Janez
Damaščan. Potreba bi bilo, de bi ti
kak sovražnik Marijne časti roko odse¬
kal; zanesljivo bi potlej bolj goreče oz-
nanoval njeno čast, in si prizadeval, ji
častivcov in posnemavcov v čednosti
pridobiti. Bodi tedaj vselej preserčno
hvaležin za dobrote, ki jih po Marii od
Boga dobivaš, in obudi veliko zaupanje
v Marijno pomoč.

63

PREVDAREK,

kako nevarno in škodljivo je obreko¬
vanje.

Hudojezičnik, ti delaš veliko hudo;
kako se boš zveličal ? Sv. Duh pravi, de
je boljši dobro ime, kot velike bo¬
gastva  (Preg. 5ž2.j. Ako tedaj dobro ime
bližnjimu vzameš, mu storiš veči škodo,
kakor de bi mu poropal velike bogastva;
in ako mu dobro ime zmanjšaš, mu storiš
veči škodo, kakor de bi mu od velicih bo¬
gastev veliko odtergal. Pa mu tudi veči
hudo storiš, ko mu poštenje skališ, kakor
de bi mu telo ranil in poškodoval, zakaj
,,veči so rane, ktere jezik vseka,
me m o unih, ki jih vseka meč; ker
meč umori le telo, duše  pa  ne
umori, 11  pravi sv. Avguštin. Hudobni jezik
pa vsekuje rane duši in telesu, časti in po¬
stenju, sercu in koži, živim in mertvim.
Potuhnjeni jezik Leona Izarrijana je bil
sv. Janezu Damaščanu s poštenjem vred
tudi visoko službo ugrabil in desnico od¬
sekal. Na hudim jeziku čepi nevošljivost,

64

lakomnost, častiželjnost, jeza in maševanje,
in še več : obrekovavcu sedi hudič v sercu
in na jeziku, pravi neki pisavec. Ti so¬
vražniki serce in jezik gugljejo, de na vse
strani škodo dela. Ne pomisliš pa, hudo-
jezičnik, de si tudi ti med tistimi, na ktere
mahaš; zakaj z mečem svojiga jezika ti na
tri strani moriš. Z jezikam sekaš tistiga,
kteriga obrekuješ;  tiste, kteri ti
dopadljivo uho nastavljajo;  nar bolj
pa samiga sebe.  Poslednjiga morebiti še
nisi nobenkrat prav premislil, sicer bi bil
že davno opustil to hudobijo. Imaš more¬
biti terdo mreno v ušesih, ki je resnica ne
more predreti; prederla jo bo pa tvoja lastna
nesreča, ako te ne poboljša, kar ti sv. Duh
žuga , rekoč : „ J e z i č n i m u človeku se
ne bo dobro godilonazemlji“  (Ps.
139, 12.).

Hudojezičnik, ti nimaš prave ljubezni
do bližnji  ga;  kako se boš zveličal? Sv.
Pavel pravi: ljubezen ne misli hudiga,
koliko manj je v stani ljubezen še le laži'
razširjati čez bližnjiga! O joj, kako tebe
zaboli, kadar slišiš, de je drugi kaj bleknil

65

zoper tebe, če bi že tudi res bilo ? „Kaj
je njemu mar ? kaj ima z menoj opraviti ?“
se groziš. Kaj pa še le , če te je oblagal
in obrekel! O, to je krivica; to boli, to! —
Ali uniga pa mar nič ne boli, ki ga ti ob¬
jedaš ?“ Ali imaš le samo ti serce , in ne
tudi drugi ? Ti stopiš k sosedu še ves v
ognji, ker si se ravno kregal s tem in tem:
in kaj delaš, kaj govoriš? Kakor plemen
iz peči bruhajo hude reči zoper bližnjiga,
kar je res, kar je na pol res, ali le malo
res, in kar ni čisto nič res. In od ondot
gredo tvoje obrekovanja in laži po vsi vasi,
ali še dalje..— Ali mar ljubiš svojiga bliž-
njiga, svojiga nasprotnika, kakor je Jezus
zapovodal, ko tako delaš? — Pa ti pikaš
svojiga brata tudi prav premišljeno, potuh¬
njeno , prederzno vpričo nekterih, ali pa
tudi vpričo vsaciga, kdor ti hoče uho na¬
staviti. Si morebiti že snedel ubogimu poslu
službo; lačnimu dninarju vsakdanji kruh,
ali saj od nekaj dni;  vdovi in njenim ster-
ganim otrokam njih majhne zalužke in griž-
1 j e . j e ; rokodelcu njegov zaslužek ; poštenima
cesarskimu služabniku njegovo službo ? Si

66

pa morebiti ognjusil s svojin) jezikam tudi
take ljudi, ki ogcrdenje njih poštenja dela
neprecenljivo škodo celim deržinam, obči¬
nam , vasem , mestam , ali tudi deželam in
kraljestvam ? Obrekel si pobožniga , in si
njega in druge od poti čednosti odvernil;
obrekel si duhovna, in si s tem skorej vsim
ovčicam zaupanje do njega ali čisto poropal,
ali pa zmanjšal; obrekel si zdravnika, vrad-
nika, kupca, in si s tem vsili serca od njih
odvernil; obrekel samostane ali kloštre, in
si pred sedanjim in nastopnim narodam zmanj¬
šal sad njih duhovne delavnosti; obrekel si
poglavarja, kralja, cesarja, in si od njega
serca podložnih odvernil,  k nezado¬
voljnosti, godernjanju, kletvinji, puntu njih
serca pripravljal; obrekel si škofa, papeža, in
pohujšal si za veliko let in narodov ali tudi
za zmiraj ovce Kristusove, pa tudi drugo¬
verce ! In kolikim si pač utegnil s tem pot
v pekel odpreti ali pa pogladiti, koliko jih
res pogubiti! Kje imaš tedaj ljubezen,
nesrečni obrekovavec!  in kako se
misliš zveličati brez ljubezni do bližnjiga?
Ti si slišal že velikrat nauke in pridige

67

zoper to pregreho, tode nič se te ni prijelo;
ali se boš zbudil danes, ali se ne boš?

Hudojezičnik gasi oginj , kteriga si
napravil, če ne, boš sam gorel v njem. In
v spovedi se na tanko obtoži, kako si bliž-
njiga obrekel; ne le s poverilnimi besedami,
s kterimi ni nič rečeno. Ako si koga ogerdil
pred ljudmi ter ga obrekel, si po vsaki ceni
dolžan, mu dobro ime in škodo povračevati,
ki mu je iz tega izhajala. Kaj pa, de je to
težavna reč! lzsuj na strehi množico lah-
niga perja iz Žaklja in pojdi ga lovit; ko¬
liko jih boš zopet vjel? Itavno tako težavno
je z lažnjivimi, obrekljivimi, opravljivimi be¬
sedami, ki si jih raztrosil zoper svojiga
bližnjiga. Težko boš popravljal, popravljati
pa vender le moraš, ako hočeš pogubljenju
oditi; zakaj še težej bi bilo, vekomaj ter-
peti. Ako pa tega nočeš storiti, zadeva tudi
tebe,.kar je imenitni bogoslov Alfons de
Kastro rekel nekiniu napuhnjenimu obrek¬
ljivcu , ki ni hotel grozno hudiga obreko¬
vanja preklicati, namreč: „Gospod, vaš
greh je neozdravljiv; vaše zveličanje je za¬
padeno na vekomaj!“ Laž njive ustnice

68

so namreč Gospodu gnjusoba (Pregov.
12,  22 . )•  in: o b r ek o v a v c i B o g n so¬
vražni (Rim. 4.). Kje jih je v stani te¬
daj zveličati, ako niso poboljšani, ako hu-
diga nočejo popravljati !

Molitev.

O Marija, kako srečna si bila
v službi v tempeljnu, ko so Tvoje
usta govorile le samo hvalo Božjo;
kako srečna v svoji samotni hišici
v Nazaretu, ko so se Tvoje ust¬
nice odpirale le k molitvi in svetim
psalmam; kako srečna z Jezusam
in Jožefam, kjer se nikoli ni sli¬
šalo kej žaljiviga zoper bližnjiga!
Mi pa smo v nespremišljenosti in
hudovoljnosti brez števila krati gre¬
šili zoper svoje brate in sestre!
S ponižnim in skesanim sercam pa
spoznamo dansi, kako nagnjusna
je ta pregreha. Prosimo Te torej,

69

o Marija, dans dveh velikih milost.
Izprosi nam pomoč in najdi nam
pota, de vse popravimo, kar smo
z jezikam zoper bližnjiga grešili;
potem pa gnado, de ti kužljivi pre¬
grehi od dne današnjiga za vselej
slovo damo v svoji hiši, v ti fari
in povsod, ter ne pozabimo svoj
živi dan več nauka Tvojiga Sina
Jezusa: „Kar nočete, de bi
drugi vam delali, jim ne de¬
lajte tudi vi nikar!“  Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. Sv. Janez Damašcan je bil roko nazaj dobil,
ktero mu je bil obrekovavni jezik odsekal; do-
briga imena pa njih veliko nikoli več ne dobi,
kteriga jim ravno taki jezik odseka. — Sadno
drevo, ako že d ob riga sadu  ne obrodi; ne
obrodi saj s lab igra ne: ti pa, ako dobriga ne
veš govoriti od svojiga bližnjiga, posnemaj drevo,
in nikar tudi slabiga ne govori! Storite tedaj ta
sklep: od bližnjiga ne hudiga govoriti, in molite

70

vsaki en očenaš in česenamarijo za tistiga iz
naše fare, kteri je v nar veči nevarnosti zavoljo
obrekovanja pogubljen biti. To naj bo današnja
zvezdica. —

2. Poterjujte ge v tem dobrim sklepu tudi še
posebno s eešenjem presv. Rešnje kervi Jezu¬
sove. Papež Pij VII. so za vse prihodnje čase
vsakimu vselej 100 dui odpustkov podelili, ko-
likorkrat presv. Rešnjo kri Bogu Očetu daruje
in reče:

Molitev.

Večni Oče! darujem Ti predrago kri Je¬
zusa Kristusa, v spravo za svoje grehe, in za
vesoljne potrebe Svete Cerkve.

-eooe-

71

SEDMI DAN.

Atet.saate Luxag. *)

Yem, de že mislite: ktera sveta zvezda
se je pa dansi uternila, ter se na ve¬
komaj sklenila s Sobicam pravice, svo¬
jim Jezusam? Današnji dan je umeri neki
prav bogoljubin žlahtnili, Aleksander
Luzag, v mestu Briksnu, na Tirolskim.
Ne le žlahtni stanovi, ampak vse ker-
šanstvo naj se od njega uči, kako naj
se preblažena Mati Marija časti in hvali.
Pa tudi še ta nauk, de milost in prijaz¬
nost Marije Device se mora nad prija-
telstvo in naklonstvo vsili veljakov, mo¬
gočnikov in kraljev tega sveta ceniti.
Vsak dan je molil sv. roženkranc, in
nektere dni v tednu Marijne duhovne

*) Barry.

72

ure. Kolikorkrat je utegnil in mogel,
je obiskal naj imenitniši in z gnadami
nar bolj obdarovane cerkve Marije De¬
vice po vsi Lombardu. Kadar je sta¬
noval zunaj mesta po svojih gradovih
ali pristavah, je sam dajal z zvonam
znamnje k angelovimu cešenju zjutraj,
opoldne in zvečer. Imel je tudi lepo na¬
vado, de je vsako noč k Materi usmi¬
ljenja vsim tistim za pomoč klical, kteri
so tisti čas, ali ob tisti uri brez pomoči
to dolino solz zapustili. Priserčno jo je
prosil, de naj Ona k takim umirajočim
pristopi in jim pomoč skazuje; To lepo
navado in pobožnost je tudi drugim pri¬
poročal. S takim djanjem si je priza¬
deval Aleksander, v milosti Marije De¬
vice se ohraniti, ki jo je nad milost vsih
posvetnih gospodov cenil. V nji se je
tudi res ohranil, in zanesljivo se on še
zdaj tega v nebesih veseli, ko ga mi
tukaj na zemlji v misel jemljemo.

73

Nebeški cvet.

Ne da se druga či misliti, kakor de
posebne nove krone in časti tiste v ne¬
besih čakajo, kteri vedno na nove pota
mislijo, kako bi Bogii služivcov in Marii
častivcov pridobili.

So pa tudi taki, kteri češenje Ma¬
rije Device zatemnujejo; zlasti je viditi
večkrat tacih, ki jim o zvonenji klobuk
ne gre z glave. Prosim vas vse priču¬
joče, položite dans eno nezvenljivo šmar¬
nico na Mariin altar, in dajte Ji besedo,
de hočete vselej k Mariinimu zvenenju
se odkriti in moliti. Ako bi pa kteri
tega ne hotel, mu dam to kazen (stra-
fingo), de ne sme k našim Šmarnicam
priti, dokler se ne bo v tem sklepu po-
terdil.

PREVDAREK

od prave velikosti.

Velik in mogočen biti, ali saj pri tistim
kaj veljati, ki je velik in mogočin, ter tudi
s tem kaj premoči: to je poganjanje tega

i

74

sveta. Ali velik razloček je med tem, kar
človeka pred svetam veliciga dela, in med
unim, kar ga pred Bogam veliciga stori.
Tega ti še nisi prav prevdaril, moj kristjan!
Povej mi danes, pred kom ti hočeš velik
biti ?

Ob času, ko je bil angel k Marii poslan,
sta sedela Avgust in Herod na tronu. Ime¬
novali so eniga in druziga velikiga, mo-
gočniga, presvitligatode k nobenimu ni
bilo angela z nebes. Zakaj ne? Ker sta
bila velika le pred ljudmi, ne pa pred Bogam.
Ponižna devica, brez svetliga kraljeviga
dvora, brez številnih služabnikov, brez ko-
šatiga lišpa — je bila pa pred Bogam vse
drugači velika. S čim neki ? S tem, de
je velikoserčno Boga ljubila, močnodušno
greh studila, svet in njegov bliš prezirala.
Ali razumeš te besede? Boj se Boga in
spolnuj njegove zapovedi  (Prid. i '&,
13.), in boš velik; slava tebi !

Veliki poslanec poslancov nebeških je
rekel Devici v imenu Kralja vsih kraljev:
C e š e n a bodi, —-ti si polna vsih mi¬
lost, — s teboj je Bog Gospod! Ali

75

kaj čutiš, kaj je to pozdravljenje, od Boga
poslano? Ali nj to znamnje, kako velika je
bila pred Bogam ponižna Devica! Kaj bi ti
rekel, ko bi tebi le cesar poslal perviga mi¬
nistra in bi te tako pozdravil ? Pa bi ti še
pristavil: Ti si milost našel pred ce¬
sarjem,  ves, kakor živiš, si dopadljiv nje¬
govim očem! To bi bilo veselje, to visokost!
Ali tega ne boš nikoli dosegel; verjemi
dene.  In ko  bi dosegel, bi bilo le človeško,
le minljivo, veliko po človeških, ne pa po
Božjih mislih.

Velik je bil Nabukodonozor ; pa ga zdaj
ni več. Velik je bil Aleksander veliki; pa
ga zdaj ni več.— Velik je bil pred kratkim
Napoleon, pa le malo časa, in ga tudi ni
več. — Veliki so se imenovali marsikteri
pisavci in učeni, ki so tudi grešno pisali;
malarji, ki so s pohujšljivimi malarijami svet
pohujševali; ministri in poglavarji, ki so
tudi vero sovražili: pa tudi njih ni več! In
nobeden, ako bi si jih tudi sam velike mislil
v svoji slepoti, bi vender ne hotel zdaj na
njih mestu biti. Ali se ti je kaj zjasnilo,

kristjan, kaj je posvetna velikost ?

4 *

76

Nar častitljivši ime na vsi zemlji je:
služabnik, hlapec Gospodov.  To je
nar veči čast pod solncam. Abrahama,
Mozesa, Davida,  — nar veči može, ki
so bili na zemlji, imenuje sv. pismo slu¬
žabnike Božje.  Zakaj Bogu služiti
se pravi kraljevati.  Čast služabnika
Božjiga preseže čast vsaciga kralja. —
Veš tedaj, o človek ! kaj je prava velikost? —
Bol j sije, poterpežljiv kakor močen
človek, in kdor nad svojim sercam
gospoduje, je boljši kakor uni, ki
mesta premaguje,  pravi sv. Duh (Preg.
16, 32.). Pravi kristjan ni junak eniga
dneva, čigar junaštvo bi izviralo le iz ene
same priložnosti; on je pa junak vse svoje
žive dni. Njegova velikost je, de vse za-
deržke junaško zmaga, ki ga ovirajo, pravi
kristjan biti; de kakor .pravi vitez in veliko-
serčin vojak podere za vselej sovražnika na
tla, ki mu brani priti k svojimu cilu in
koncu, k ljubezni Božji in k samimu Bogu.

77

Molitev.

0 veliki Kralj nebes in zemlje!
na prošnjo Marije Device mi daj
spoznati in občutiti, kaj je prava
velikost. Vem, de človek, kteri
natihama, kakor Marija, Tvojo
sveto voljo zvesto spolnuje, in si
Tebi goreče služiti prizadeva, dela
veči reči, kot je vse, kar slepi
svet veliko in slavno imenuje.
Vender me rade motijo misli po-
svetniga bliša, hvale, časti, bo¬
gastva in visokosti, in zdi se mi,
kakor de bi v njih res kaj velikiga
bilo. S Tvojo pomočjo hočem lju¬
biti visokost, ktera je v ponižnosti 5

— bogastvo, ktero je v čednostih,

— lepoto, ktera je v čistosti, —
žlahtnost, ktera je v stanovitnosti,

— hvalo, ktera je v spolnovanji
Tvoje svete volje, — blagost, ktera

78

je v ljubezni Boga in bližnjiga.
Dodeli mi tako močiioserčno veli¬
kost o Bog! sprosi mi jo, o Ma¬
rija ! Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Aleksander luža g je pač dobro delo oprav¬
ljal, ko je med drugim tudi za umirajoče tako
na moč skerbel in za nje molil. Ako postavimo,
de vsako sekundo en človek umerje, jih gre v
eni minuti 60, v eni uri 3600, v enim dnevu in
noči 86.400 duš iz tega sveta, — tedaj vsak
dan 4krat toliko, kolikor jih je vsih v Ljubljani.
Zanesljivo jih je med njimi veliko brez vse po¬
moči. Koliko tedaj dobriga zamore človek sto¬
riti, kteri ima posebno skerb za umirajoče, ter
zanje veliko in zvesto moli, jih Jezusu, Marii,
sv. Jožefu, angelam varham, sv. Barbari in
drugim svetnikam priporočal

Kdor moli za umirajoče 3 očenaše  v
čast smertnih britkost Jezusovih, in 3 česena-
marije  v spomin Marijnih britkost pri umira¬
jočim Jezusu: zadobi vsakikrat 300 dni odpust¬
kov. In ako to skoz ves mesec opravlja, zamore

79

enkrat v mescu tudi popolnama odpustke z na¬
vadnimi pogojami zadobiti. Priporočim vam tedaj
to lahko pa silo koristno opravilce, de ga ve-
likrat spolnujte. — Do jutri pa vas prosim, naj
vsak obmoli 3 očenaše in češenamarije v cerkvi,
in 3 doma, za tiste, ki bodo med Šmarnicami,
t. j. ta mesec umerli.

80

OSMI DAN.

Sv. L©@»©ij.<9

©anes naj vam povem dve — tri be¬
sede od velikiga služabnika Božjiga sv.
Leoncija.  Vsak človek na zemlji ima
nekaj, kar ga posebno veseli ; sv. Le¬
oncija priserčno veselje je bilo, ubožce
razveseljevati in jim pomagati. Imel je
pa pri tem lepim delu keršanskiga usmi¬
ljenja to posebno, de je vse svoje dobre
dela te verste Materi Božji pripisoval;
ni hotel tega videza, kakor de bi bil on
sam dajal, temuč kakor de bi bilo vse
iz roke Marije Device, in de naj se ti
Materi usmiljenja pripisuje. Ob kratkim
rečem: on je bil milovšnik ali almožnik

Barry.

81

Marije Device. Le samo slepim in takim,
ki jih sami niso sprejeti mogli, je ta
častivec Matere Božje mile darove v
roke dajal; sicer pa je darove pokladal
pred altar na stopnice nebeške Kraljice,
de so jih tamkej našli in jemali. Vpra¬
šan nekdaj, zakaj de tako dela, je re¬
kel: zato, de naj vsi vedo in verjamejo,
de milovšina ne izhaja od mene, ampak
od predobrotljive Božje porodnice, kteri
jest služim in že trideseto leto le samo
svojo roko v to postrežbo podajam.

Nebeški cvet.

Milovšnike imajo cesarji in kralji in
drugi imenitniki, de namesti njih vbo-
gajme dele. Ni nar manjši čast, taki
inilovšnik biti pri imenitnim gospodu.
Zamore pa tudi slehern zmed vas biti
milovšnik, ne tolikanj lahko pri kralji ali
cesarji, ampak pri Marii Devici, za¬
kladnici vsili nebeških dobrot. In to je
vse kaj več, kakor pa almožnik pri po-

4  *#

82

zemeljskim gospodu. Kako se tedaj more
ta čast doseči? Dajaj svojo milovšino z
dobrim sercam, Marii na čast., nikar
dajoč ne godernjaj, in boš njen milovš-
nik. Kdor pa sam kaj nimaš, morebiti
sam ob milovšini živiš: prejemaj darove
s hvaležnim sercam in priporočuj svoje
dobrotnike veliki almožnici — Marii
Devici.

PREVDAREK.

Pogovor med Marijo in služabnikam od
sreče ubožnih.

Služabnik. Moja velika Gospa in Kra¬
ljica , naj Tebi dans govorim zaupljivo
besedo ! Vidil sim že in vidim še zmiraj
toliko bogatih mož, imajo zale hiše in
lepe polja, deržino in služabnike , blaga
polne hrame, in z denaram se mogočno
obnašajo: v sercu pa nimajo, kar bi nar
rajši imeli, nimajo praviga veselja, sladkiga
mini, ljubeznjiviga pokoja. Tebe, o deviška
Mati! pa vidim v betlehemskim hlevcu pri
jaslicah tako pohlevno in tiho, tako mirno

83

in zadovoljno stati, kakor bi še svoj živi
dan ne bila okusila, kaj so britkosti na
zemlji?

Tvoje serce se ni skalilo, kadar so te
Betlehemčanje dalje sovali in iz mesta
zagnali. Ti, Kraljica angelska! si se
serčno radovala, ko si bila z uboznimi
pastirji obdana; tebe ni motila zima in
mraz; iz tvojiga mirniga obraza in pri¬
jaznih oči’ sodim, de si bila v tem revnim
stanu bolj srečna in sto in stokrat bolj
zadovoljna kot bogati ali premožni, kolikor
koli jih je štelo betlehemsko mestice.

Marija. Moj sin, nikar se temu ne čudi!
Sej sim imela pri sebi predragi Biser,
ki je bil milijonkrat vreden zemlje in
nebes, On je sam na sebi zgoli sreča, mir,
veselje, in od Njega imaš tudi ti, moj
sin, nauk, v čem de je mir in veselje.
On si je zvolil nar lepši blago in naj
boljši dobrote, kterih pa ti ceniti ne znaš:
pri svojim milostnim rojstvu ubožno
mater, ubožniga varha, za zibko
revne jasli  v priprostim hlevcu med
nedolžno živinico, in ob svoji smerti terdi

84

les sv. križa za posteljo; in dokler je
živel, ni imel kam svoje glave po¬
ložiti  (Luk. 3, 58.).

Aposteljnov si ni izvolil zmed mogočnih,
bogatih in učenih, ampak zmed ubožnih
in priprostih. Naravnost je rekel, de je
prišel, ubogim evangelijoznanovat;
ljubil pa jih je tako, de bo kakor Sebi
samimu  st  or  j en  o sprejel, kar koli
kdo kterimu zmed ubožcov  stori'
(Mat. 25, 40). Bogati zaničujejo ubožne,
se jih sramujejo, nimajo radi ž njimi opra¬
viti, jih ne marajo jemati pod streho. On,
Jezus, pa je uboge v svoje gostje  po¬
vabil (Luk. 24J,  in je rekel: Blagor
ubogim v duhu, ker njih je nebe¬
ško kraljestvo  (Mat. 5, 3.). S tem
pa je mislil uboge in tudi vse tiste pre¬
možne ali bogate, ki njih serce ni nave¬
zano na bogastvo in posvetne reči.

Ubogi naj tedaj v svojim nizkim stanu
ne vidijo tega, kar svet v njem vidi, kteri
jih prezira in zaničuje; ampak to, kar
nam sv. evangelij veliciga in častitljiviga
kaže v tem stanu. Ako bi ti ubožec imel

85

vero in bi te sama vera vodila, nikoli bi
ne hotel svojiga stanu s stanam bogatih
zamenjati.

Moj sin , moja hči, poslušaj besede !
Kdor vsiga posvetniga obilno ima, mu
rado in večidel nebeškiga primanjkuje;
on pozabi na sveti raj, ker ga zemlja
slepi, skušnjava je močna, padec lahak.
Bogastva si vošiti, se pravi, tisto si vošiti,
kar je zveličanju nar bolj nevarno. Za¬
stonj do poslednje ure za blagam in de-
naram hlepiš; v smerti ga ne moreš sabo
vzeti. V  smerti je čednost edini denar,
s kterim si kaj kupiti zamoreš, ubožni
stan pa ti je nar lepši priložnost, si čed¬
nost pridobiti.

Bogatin, ki nam ga sv. evangelij ska-
zuje, je dobrojedel_, seje v Škerl at
oblačil,  ki so ga sicer le kralji nosili,
zraven tega pa je bil neusmiljen, je Lazarja
zaničeval: in bil je v pekel pokopan.
Lazarja pa, ki je radovoljno svojo revšino
prenašal, so po smerti angeli nesli v
naročje Abrahamovo  (Luk. 16, 22.).

Služabnik.  Prelepe nauke si mi dala,

86

mogočna Kraljica! sprosi mi gnado, de
se jih moje serce tudi v resnici navzame,
ker nobenkrat nisim te resnice se tako
globoko prevdaril, kakor sim jo zdaj
slišal in spoznal.

Molitev.

Dobro vemo, o Marija! de si
je Tvoj Sin, Kristus Jezus, ubožni
stan izvolil in ga posvetil; vemo,
de si bila Ti ubožna, de so bili
ubožni sv. Jožef in aposteljni in
evangelisti. Vender nas želje po
denaru in posestvu le še preveč
motijo, in nikoli skorej nismo po-
polnama zadovoljni s tem, kar nam
jeJBog dal in daje. Vidimo in spo¬
znamo, de nas presilno poželenje
za časnim na potu čednosti zader-
žuje, duha moti in bega, in serce
od Boga, večne Dobrote, odvra-
čuje; vender smo se v tem hlepenji

87

le malo premagovali ali morebiti
skorej nit; ne. Ker pa zdaj bolj
vživo spoznamo in občutimo, de
pade v zaderge satanove, kdor
bogateti želi; torej sklenemo od¬
sihmal , de se hočemo podati v do¬
brotno previdnost Božjo; manj
skerbeti za premožnost na telesu,
toliko bolj pa za bogastvo svoje
neumerjoče duše; manj za to, kar
utegne terpeti še kake mesce ali
leta, neizrečeno bolj pa za to, kar
vekomaj ne bo minulo. Bog nam
daj moč k temu sklepu, Marija
sprosi nam gnado iz zasluženja
Jezusa Kristusa, Gospoda našiga.
Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. Dajte do jutri kako milovsino v čast Je¬
zusu, Marii in sv. Jožefu, ako morete, kaki
ubožni deržinici, ali pa sploh potrebnim. Kdor

88

pa tega ne more, naj moli 8 češenamarije za
ubožne, de bi jim Bog dal tolažbo najti.

2. Kdor v čast preš v. Trojice, in v za¬
hvalo za Marii, zlasti pri njenim vne¬
bovzetji podeljene tolike gnade, zjutraj,
opoldne in zvečer reče po trikrat: „Cast bodi
Bogu Očetu, Sinu  itd.,“ zadobi vsak dan
300 dni odpustkov, in enkrat z navadnimi po-
gojami popolnama odpustke, ako to celi mesec
opravlja. Vse to se zamore za duše v vicah
oberniti, in tako zamorete tudi njim še dans in
vsak dan dati veliko almožne.


89

DEVETI DAN.

itvanašnji dan pred skorej poldrugi tav-
žent leti je po dolgi bolezni in velikih
prestanih skušnjavah šgl v boljši živ¬
ljenje veliki cerkveni učenik: sv. Gre¬
gorij iz Nazianc-a.  Med drugimi
prelepimi čednostmi tega svetnika je bila
tudi njegova ljubezen do nebeške Kra¬
ljice, ki je gorela v njegovim sercu.
To ljubezen je razodevalo njegovo bo-
goljubno življenje, njegove razsvetljene
bukve in spisi, zlasti pa tisti brambni
spisi, s kterimi se je poganjal za čast
te velike Božje Matere, in jo je branil
zoper sovražne krivoverce. Ko je bil
povzdignjen na stol carjigraškiga ali kon-

90

štantinopolitanskiga patriarha, so bile vse
katoliške cerkve in Božje hiše od krivo-
vercov neusmiljeno zdelane in razdjane.
Gregorij si je prizadel ter je malo cer¬
kvico iz noviga zidal, de je zamogla
katoliška čeda v nji svoje opravila ob¬
hajati. To cerkvico je posvetil nebeški
Materi, in jo je prosil s to priložnostjo,
de naj v svojo brambo vzame pastirja
in njegove ovčice, ter naj jih brani in
varuje pred napadam in zalezovanjem
pogubljivih volkov, kakoršni so bili apo-
linaruhi, macedonijanuhi, arijanuhi, in
drugi krivoverci, ki so hudo zalezvali
pravoverno čedo. Nasledek je spričal,
kako dobro je, pri Marii, Materi usmi¬
ljenja, pomoči iskati. Prerokoval je
namreč mož božji, de ta še le nova
majhna cerkvica bo enkrat v tem mestu
naj imenitniši cerkev, ker bo po Marijni
pomoči slovela z mnozimi in častitljivimi ču¬
deži. Tako se je poslednjič zares zgodilo;

91

vse krivoverske cerkve pa so bile raz-
djane na povelje cesarja Teodozja velikiga.
Tako je bila katoliška Cerkev in pravo¬
verna čeda v Carjim gradu zopet dosegla
svojo staro pravico, lepoto in slavo.

Nebeški cvet.

Današnji cvet naj se uterga v prid
naših katoliških cerkva. Ali si že vidil
kterikrat, kristjan, koliko je kaka nova
cerkev tudi k poživljevanju svete vere in
k veči keršanski gorečnosti pomagala, ko
se je kakor zenofovo zerno na novo
vzdignila? Sklenite iz tega, de je dobro
in zaslužno, k zidanju ali saj k olepšanju
Božjih hiš kaj pripoinagati. Prizanesite,
preljubi, nekoliko samopridnimu vpraša¬
nju, ki ga vsakimu zmed vas daje pri
tej priložnosti naša cerkev, rekoč: ,,Ali
si kaj pripomogel k mojimu olepšanju
ali moji častitljivosti? Bog ti poverni!

92

PREVDAREK

od dobriga zgleda.

Djanje sv. Gregorija, polno lepih zgle¬
dov, mi priložnost daje, vas na zglede
Marije Device zaverniti, ki je zvesto molila,
pridno delala, se vselej verskim opravilam po¬
nižno podvergla — tudi še ko ni bila zavezana,
de se je le ognila spotikljejev, ktere bi si
bili mogli ljudje iz opušenja delati. Vidimo
jo v tempefjnu pri darovanji, pri očiševanji,
o velikonočnim prazniku. Vidimo jo z Jezusam
insv. Jožefampri molitvi, pridelu, pri postrežbi
bližnjimu, sicer pa v zveličavni samotnosti.

Zveličana Katarina iz Emeriha pravi v
svojih razodenjih: „Pri sveti deržini jih nisim
nikoli več vidila, kakor po tri skupaj, Je¬
zusa, Marijo in Jožefa. V hišnim prostoru
so bije tri ločine ali kamre; ločina Matere
Božje je bila nar veči, v nji so se shajali
tudi k molitvi. Sicer pa sim prav malokrat
vidila vse tri skupaj. Pri molitvi so stali, so
imeli roke čez persi naskriž, in znati je

Opom. Po katoliških cerkvah v Egiptu, zanes¬
ljivo tudi po Palestini, je viditi še dandanašnji
pobožnih domačinov, ki v takim stanu molijo. Pis.

93

bilo, de na glas molijo. Vidila sim jih več¬
krat moliti pri Inči pod svetilnioo z več
dušami (vezihi ali stenji). Jezus je večidel
v svojim prostoru sam živel ; (zanesljivo po
svoji človeški natori molil in premišljeval);
Jožef je tesaril v svojim oddelku. Vidila sim,
de je Čepiče in droge obrezoval, lesene kice
gladil, tudi kako bruno nesel, in vidila sim
Jezusa, ki mu je pomagal. — Marija je
večidel šivarila in z nekacimi iglami (če-
pički) pletarila, pri čimur je sedela in ple¬
tenico (korbico) zraven sebe imela. Jezusa
sim vidila, ko se je njegovo očitno učenje
bližalo, čezdalje bolj samotniga in premiš-
ljajočiga. Vsak je v svojim oddelku sam
spal, in postelja je bilo odevalo, ki se je
zjutraj v zamotek zvilo. — Bliz do 12. leta
sim vidila Jezusa, de je v vsakterih pre-
mnozih rečeh svojim staršem stregel; in
tudi na poti, in kjer koli je priložnost našel,
sim vidila, de je bil z vsakim prijazin, in
je na vse viže pomagal in stregel. — Po¬
prejšnje leta kakor fantek je bil zgled vsim
otrokam v Nazaretu. Ljubili so ga in bali
so se mu zameriti. Starši njegovih tovaršev

94

so le—tim (svojim otrokam) pri njih napakah
in pogreških večkrat rekli: „Kaj bo rekel
Jožefov Sin, ako mu to povem? kako bo
žalostin zavolj tega !“ Tudi so marsikteri-
krat prijazno tožili svoje otroke pred Njim
v njih pričujočnosti in so Mu rekli: ,,Reci
mu, reci, de naj tega ali tega nikar ne dela
več ! 44  In Jezus je po detinsko in igraje to
sprejel, in prav ljubeznjivo je. prosil svoje
prijatle, de naj tako pa tako delajo; molil
je tudi ž njimi za moč k nebeškimu Očetu,
de bi se poboljšali, jih je pregovoril, de
naj za zamero prosijo in precej spoznajo,
de so zagrešili . 44  Ta bogoljubna duša je
vidila v svojih razodenjih, de so med dru¬
gimi bili prijatli Jezusovi v njegovi mladosti:
Kleofa, Jakop, Juda (mende Tadej) in Ja-
fet, sinovi nekiga šorodovinca sv. Joahima.

Kaj ne, preljubeznjivi, de je priserčno
tako življenje sv. deržine, polno lepih
zgledov ? Zgledi so poglavitna reč pri spod-
budovanji k dobriniu. Opominovanja k čed¬
nosti čednost sercu ljubeznjivo delajo. Ako
pa k opominovanju še v zgledu pokažeš,
kako naj se čednost skazuje, boš opomino-

95

vanca veliko zanesljivši in bolj prepričal.
Zgled svetnikov svetnike dela.

Zgledi prelepih čednost, ki so jih dajali
aposteljni in pervi kristjanje, so ravno tako
močno serca mečili, kakor njih pridige in
čudeži.

O kako vse premalo kristjanov je dan¬
današnji, de bi se zamoglo reči: oni so z
deli svetih čednost lepi duh Jezusa
K r i s t u s a!

Čutiti je, kakor bi se ljudje le za to
shajali, de bi si s hudobnimi zgledi, ki si
jih nasproti dajejo, eden drugimu k pogub¬
ljenju pomagali. Ako si že tako razuzdan,
de se hočeš v pogubljenje stermoglaviti,
pogi - ezni se sam; ne vlači v p ogublj e nje
tudi svojiga slabiga brata,  za  kte-
riga je Jezus Kristus življenje  dal
(i.  Kor. 4, 11.).

Ako svojiga bližnjiga pozemeljskih do¬
brot oropaš, koliko hudodelstvo je to! Ko¬
liko veči bo tedaj hudodelstvo, ako mu večne
dobrote ugrabiš, ker po tem takim si po¬
slanec in brič satanov!

Ako na ljudi in njih navade gledamo,

96

se ne da tajiti, de odražajoči ljudje sploh
sprejmejo navade in šege tistih starejih, s
kterimi žive in ki nekako veljavo imajo,
torej si nektere vasi, nekteri koti, nektere
hiše — velikrat dolgo nekako enako dobre,
ali pa hudobne ostanejo — po zgledu svojih
sprednikov in družine. Tisti tedaj, ki ste
pri druzih v kaki veljavi, ali sploh z dru-
zimi živite, si še posebno prizadenite, de
vselej le dobre zglede dajete, ker ljudje,
ki so v vaši oblasti ali vas kaj čislajo, se
skorej vselej v svojim djanji in nehanji po
vas ravnajo.

Vi višji ali visoki, kdo je bolj k temu
zavezan kakor vi? Ako vi spoštovanja ne
skazujete do postave Božje, do zapoved
sv. Cerkve, kmnlo bodo rasli posnemavci
za vami kakor za dežjem gobe. Nižjim se
dozdeva, de je kaj moškiga in čisla vred-
niga, posnemati take zglede. Gorje višjim,
ki sede na takim kužnim stolu, in v svoji
visokosti hodijo po potu nizkih grešnikov.
Ne mislite, de ste veči kakor Marija, ki je
kakor Božja Mati imela vso čast in viso¬
kost, ki jo čista stvar zamore imeti. Od

97

te deviške Matere se učite, svoj višji stan,
ki vam ga je Bog odločil, kakor gospodarjem
in zapovednikam, v Božjo čast in v blagor
ter zveličanje svojiga bližnjiga obračati.

Gorje njemu , kdor meni, de je s člo¬
veško visokostjo sklenjena pravica, de bi
smel zato manj dober kristjan biti!

Bolj visoko ki kdo stoji', veči ima dolž¬
nosti, se skazovati z lepimi zgledi; in višji
ko je, več in hujši jih bo pohujšal, ako
tega ne stori. Gorje, pregorje deržinam, v
kterih naročji se greh kakor v kačjim gnjezdu
redi’! Prišel bo čas inaševanja, kakor ob
Noetovim času, kakor Sodomi in Gomori,
kakor Savlu in Absalomu, kakor Herodu
in Pilatu !

Molitev.

Sprosi nam, o Mati usmiljenja!
pomoč v naših telesnih in dušnih
stiskah, de v gorečnosti za Božjo
čast in za Tvojo hvalo premagamo
vse zmote lažnjivih naukov, škod-

98

Ijivih in zapeljivih vraž, ter pri¬
pomoremo z dobrimi zgledi in sve¬
tim življenjem k rasti duhovniga
tempeljna, kakor pripomoremo po
Božji milosti k zidavi kamnitnih
tempelj nov, naših katoliških cerkev.
Ne pripusti, o usmiljena Mati! de
bi nam sovražnik razdiral naš du¬
hovni tempelj! Otrehi naj Tvoj
Božji Sin iz deržin vse pohujšanje
in hudobne zglede, očisti naj vse
stanovanja od pošasti jeze, rnaše-
vanja, zdražb, -kletvinje, tatvine
in krivice, de bodo, kakor Ti z
.Jezusani in sv. Jožefam, vsi pre-
bivavci živeli v miru in v svetim
strahu. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

I. Nocoj vam naložim veliko delo. Vsak mora
cerkev zidati, prejden gre k počitka — namreč,
duhoven tempelj  v svojim sere«. V veliki

99

altar naj dene Jezusa, JMarijo in sv. Jožefa.
Pred tem altarjem daruj vsaki oče, mati, go¬
spodar in gospodinja svoje otroke, sebe in vse
kar ima, sveti deržini: Jezusu, Marii in sv.
Jožefu. Vsi drugi pa naj darujejo sami sebe
sveti deržini, de naj jih milostno obvaruje smert-
niga greha,  velikih nesreč, in večni ga po¬
gubljenja.  To zidanje in darovanje utegnete
dokončati v kakih 5 ali 10 minutah, potem pa
molite v poterjenje: „Cešena si Kralj  ica.“

II. Kteri naslednje kratke molitvice k Jezusu,
Marii in sv. Jožefu skesano obmolijo, zadobe
300 dni odpustkov, ki se zamorejo tudi za duše
v vicah oberniti (Pij VII., 28. mal. trav. 18073:

1. Jezus, Marija in Jožef, vam darujem
svoje serce in svojo dušo!

2. Jezus, Marija in Jožef, pomagajte mi v
mojih poslednjih britkostih!

3. Jezus, Marija in Jožef, z vami naj se
moja duša v miru loči. Amen. >

-

5 *

100

DESETI DAN.

Ulfujomarija je bila neka Bogu posvečena
devica, ki je šla ravno današnji dan na
vekomaj gledat svojiga nar svetejšiga
Ženina, Kristusa Jezusa. Njeno češenje
do Marije pa se je posebno s tem ska-
zovalo, de je imela stanovitne opravila
in vaje do te nebeške Kraljice, od kterih
ni nikoli odjenjala — tudi v nar veči sili
rie, razun samo takrat, kadar je pokor-
šina tirjala. Sveta pokoršina pa ji je
bila nad vse. Kadar se je namerilo, de
bi mogla roženkranc moliti in jo je ob
tistim odločenim času pokoršina h ka-
kimu opravilu poklicala, je precej po-

# ) Barrv.

101

slušalain šla; po opravilu pa se je zopet
k svoji priljubljeni molitvi povernila. Za¬
voljo take nagle in radovoljne pokoršine
je bila Bogu in Marii posebno ljuba.

Nebeški cvet.

Pač lepa je molitev roženkranc, pri¬
jetna Jezusu in Njegovi Materi Marii,
in angeli Božji bodo s cvetlicami obda¬
jali hišo, v kteri ga i - adi molijo. Ako
pa druga zapoved vmes pride, ktero si
dolžan spolniti; pokoršina tirja, de tisto
poprej in pa precej spolniš. Ako pri
molitvi ostaneš, spolniš svojo lastno
voljo, ako pa pokoršino skažeš (v do¬
brih rečeh), spolniš voljo druzih, in to
je boljši. Lepa in vse hvale vredna je
molitev, lepši in še veči hvalevredna je
pokoršina. — Marsikteri, ki se na mo¬
litev še kaj razumejo, so pa v pokor-
šini prav slabo izurjeni. Torej bodi
danes naš:

102

PREVDAREK,

od pokoršine.

Cesar Avgust je hotel svojo moč po¬
znati, torej je ukazal po vsih krajih svo-
jiga šilniga cesarstva ljudstvo šteti. Marija
in Jožef nista nič opraševala, če je ta cesar
iz ničemurnosti in samopridnosti ali iz hvale
vrednih razlogov to zapoved dal? Zapoved
je dana. Ona sta jo zvedila. To je bilo
njima dosti.

Ko bi bil Avgust poznal preblaženo
Marijo Devico, bi bil pač rekel, kakor nekdaj
Asver Esteri, de ta zapoved je za vse
druge dana,  ne  pa  za  njo  (Est. 15,
13.). Ona pa taciga izločka ne iše, temuč
je pokorna kakor drugi, pa še bolj kot
drugi, ker ona je pokorna iz ponižnosti, s
poterpežljivostjo, brez mermranja.

V povelji svojiga cesarja vidi Marija
voljo Božjo, naredbo Njegove previdnosti,
in se ji brez ovinkov in brez izgovora pod-
verže.

Pokoršina ne pozna besed „eimu“  in
„zakaj ?“ ker pokoršina je priprosta, ona

103

je zmed tistih malih, kterih je nebeško kra¬
ljestvo. Duhu pokoršine ni nič bolj zoperno,
kot tista modrost mesa, ki hoče vse vediti,
vse izprašati, vse dognati do korenine, prej-
den kaj vboga in stori.

Kaj bi bilo z deržavnim redarn, ko bi
mogel, postavim, cesar vsaciga branjevca
in kramarja vprašati, če sme novi denar
napraviti, vsaciga očeta, če mu more sina
za vojno dopustiti, vsaciga prostaka (grnaj-
narja), če sme vojsko napovedati itd.? Ko
bi smel vsaki pri vsaki reči biti svetovavec
in presojevavec, bi nikoli nobene postave
ne imeli, pa tudi nobeniga reda in pokoja
ne, — ravno kakor ne v hiši, ko bi hotli
vsi gospodarji biti.

Ako tudi kterikrat tvoj Gospod, kterimu
služiš, tvoje pokoršine zavoljo grešniga živ¬
ljenja ali djanja vreden ni, je je vredin pa naj
vikši in večni Gospod, v čigar imenu uni tebi
zapoveduje. Uni, ki tebi zapoveduje, je res, de
se utegne zmotiti; ako ti pa vender nič taciga
ne veleva, kar bi bilo zoper zapoved Božjo,
si mu dolžan pokoršino skazovati, — in

104

taka pokoršina zavolj Boga je pred Bogam
prav zaslužna.

Sploh nauk učenikov je, de je veliko
zaslužniši, majhne reči iz pokoršine storiti,
kakor pa velike dobre dela po svoji lastni
volji. Mesena modrost se posmehuje pri-
prosti ponižnosti pokornih sere, tode ona
ne spozna, kar je Božjiga (l.Kor. 2 ,  11.).
Kogar ravnilo pa je sv. evangelij, mu je
malo mar, kako de svet sodi in govori.

Ni vsaka pokoršina pred Bogam za-
služljiva. Kadar si samo zavoljo človeka
ali iz samiga osebniga nagnjenja (ker ti
tako dopade) pokoren, je to zgoli natorna
pokoršina. Taka pokoršina pravi in govori:
„Tebi že, drugimu pa ne!“ Tebi posodim,
tebi postrežem, tebe poslušam — iz nator-
niga nagiba namreč; druziga bi ne. Za tako
pokoršino ti je le samo od ljudi' plačila pri¬
čakovati, ne pa od Boga. Tem ste enaki
tudi vi, kteri hitro in radi vbogate v tem,
kar je vam všeč in dopadljivo; ne pa v
tistim, kar se vam manj prileže, ker tako
spolnujete le svojo lastno voljo, ne pa
volje druzih. To se ne pravi prav za prav

105

pokoren biti, ampak le svojim lastnim željam
streči.

Še v pokoršino, ki je zavolj Boga, se
prav rado in velikrat vsili veliko skaz in
pomanjkljivost, ki pokoršini odneso en del
njene vrednosti in zasluženja.

V resnici pokorni človek si ne upa mu¬
diti se v spolnovanji tega, kar je zapove¬
dano, in ne godernjati zoper zapovedovavca.

Sveto pismo nas uči, de moramo biti
pokorni z vsim spoštovanjem svo¬
jim gospodam, ne le samo dobrim
in krotkim, ampak tudi  č m e r n i m
(1. Pet. 2, 18.).

Pokoršina se da prav prav zlo polajšati:
misli manj na človeka, kterimu si pokoren,
in bolj na Boga, zavoljo kteriga si pokoren,
in polajšal si boš to čednost, pa si jo boš
tudi veliko prijetniši in ljubcznjivši storil.

K ti čednosti nas vabi veliko plačilo,
ktero je za njo zastavljeno, ker sv. Buh
pokornimu človeku obeta zmago (Pregov.
21, 28.).

Svojeglavnost, lastna volja, terma, je
studenec neštevilnih nesrečnih zmot. S po-

5*»

106

koršino pa si posvetiš svojo voljo, se ogneš
toliko britkost in grenkiga kesanja, in za¬
služiš si Božje dopadajenje. Bodi tedaj po¬
koren vselej, rad, urno, na tanko, in za-
volj Boga. Bodi pokoren, ko bi te tudi
prav težko stalo, in imel boš hvalo pri
ljudeh in plačilo pri Bogu.

Molitev.

Ako se obernemo v Te, in
Tvojiga Sina, in Tvojiga čistiga
ženina, o Marija Devica, dekla
Gospodova! nas sramota spreletuje
in strah obdaja, ker imamo pred
seboj tako svitle in visoke zglede
svete pokoršine, pa smo vender
tako terdi, svojeglavni in merzli
do njih, kterim smo dolžni z ve¬
seljem in dobro voljo pokorni biti!
Zoper Boga in ljudi grešimo, ker
pokorni nismo, in k temu, ne mara r
še nov greh prikladamo: se po-

107

našamo, prevzetvamo in v tem časti
išemo, de nočemo pokorni biti*, ali
morebiti tudi še nepokoršino v  s sle-
pilam čednosti zagrinjamo. Če smo
pa vender že pokorni, smo more¬
biti le z godernjanjem 5 ali če ne
z godernjanjem, pa vender ne
naglo5 ali če naglo, pa ne more¬
biti zavolj Boga, kakor ste bili
pokorni Vi presveta deržina: Je¬
zus, Marija in sv. Jožef. Vsaki
dan slišimo od Tebe, pohlevne
dekle Gospodove, vender nam po-
koršine tako rado primanjkuje do
Boga in do ljudi! Sprosi, o Ma¬
rija! sprosi nam pokoršino, sestro
ponižnosti, ker vemo, de brez nje
ne moremo ne tukaj srečni, ne
tam zveličani biti. Amen.

108

Zvezdice v fflarijno krono.

I. Sv. Bonaventura v svoji serafinski bogo-
vednosti uči več stopinj pokoršine. Poglejmo
nektere tih stopinj, in denimo na tehtnico svojo
pokorsino. ®)

Pervo stopalo.

Perva stopinja.  V tem pokoren biti, kar je
prijetno in lahko. (Na ti stopnji mende še
nas vse preveč stoji?)

Druga stopinja.  V tem pokoren biti, kar
je težavno, neprijetno, pa le nekoliko časa
terpi. (Kaj praviš sam od sebe, ali si že na
ti stopinji?)

Tretja stopinja.  V vsim težavnim pokoren
biti, kar tudi dolgo,  če si tudi do smerti
terpi. Na ti častitljivi stopnji je bil Jezus
Kristus, pokoren svojimu Očetu do smerti,
potem ko se je bil od svojiga rojstva pod-
vergel vsimu poniževanju svojiga umerijiviga
življenja.

Drugo stopalo.

P e r v a s t o p i n j a. Iz strahu p r e d k a z n ij o

Kjer se Šmarnice očitno opravljajo j se utegnejo
tudi le nektere naslednjih stopinj brati.

109

(strafengo) pokoren biti. (Ako nisi pokoren
zapovedim Božjim iz strahu večniga terpljenja,
tedaj še na pervi stopinj pokoršine nisi.)

Druga stopinja. Zavolj upanja plačila

- pokoren biti. (Si pokoren Bogu in ljudem
zavolj nebes?)

Tretja stopinja. Zgoli edino zavolj
Boga  pokoren biti, ker On je naš Gospod,
in mi smo Njegovi" služabniki, (tedaj brez
ozira na plačilo in kazen, samo iz ljubezni.
Vsi angeli mu srečo vošijo, kdor je na ti
stopinji.)

Tretje stopalo.

Perva stopinja. Bogu  pokoren biti.

Druga stopinja.  Človeku pokoren biti, ki
namesto Boga zapoveduje, in le z mo¬
drostjo  in po pameti veleva.

Tretja stopinja.  Človeku pokoren biti,  ki
namesto Boga zapoveduje, pa je nespremiš-
ljen, črn er n, zaničevan,  s silo, z jezo
in neprevdarnostjo zapoveduje.

Nekoliko prevzetni podložni bi hitro mislili,
de takima ni dolžnost podložili bili, pa je
vender to tako visoka stopinja pokor-

110

šine. „Ne le dobrim in mehkim, am¬
pak tudi hudim bodite podložni; za¬
kaj to je gnada pri Bogu,“ pravi sv.
Peter (1. Pet. 2._). Hoče reči, de ni ravno
veliko zasluženje, pohlevnim in modrim po¬
koren biti.

Varujte pa sevender, pokorni biti v rečeh,
ki so grešne, Bogu in zveličanju nasproti.

II. Storite zdaj le pred žegnam sklep, de
hočete popravljati,  v čimur ste zoper
pokoršino dosihmal grešili, in ponovite ta
sklep 3krat do jutri.

III. Kolikorkrat kdo skesan 3 Božje čednosti
obudi, s kterimi se posebno vadi v pokoršini do
Boga, zadobi 7 let in 280 dni odpustkov. Ako
to celi mesec opravlja, zamore enkrat po spo¬
vedi itd. popolnama odpustek doseči. Ti od¬
pustki se zamorejo tudi za duše v vicah ober-
niti. (Benedikt XIII.)

-eue <s-

111

ENAJSTI DAN.

©anašnji dan sv. Cerkev obhaja sv.
Mamerta,*) ki je pervi ljudi' učil, v
križevim tednu Boga, Marijo in svetnike
pri procesijah na pomoč klicati; torej ga
smemo po pravici med posebne častivce
Marije Device šteti. Petdeset let so dve
okrajini na Francoskim skorej zmeraj
nove nesreče in stiske zadevale. Skorej
vsak dan so bili potresi; oginj je pokon-
čeval nar lepši poslopja; in dereče zveri
so bile tako obilne in prederzne, de so
pri belim dnevu brez strahu pred ljudmi
v mesto silile in hodile. Nar veči strah

*)  Oil tega svetnika ne najdem zapisano, ee je tudi
umeri ravno današnji dan.

112

pa je bil ljudstvo prepadel veliko saboto
1. 469. Bili so s svojim škofam ravno
v veliki cerkvi pri svetih opravilih zbrani,
kar začne goreti prežalo peslopje na neki
višavi v mestu. Mislili so, zdaj se bo
celo mesto vpepelilo. Vsi verni zapu¬
stijo cerkev in hitijo reševat, kar bi se re¬
šiti dalo. Le samo škof, mož močniga
zaupanja in molitve, ostane sam v cerkvi
pred altarjem. Med gostimi solzami prosi,
moli in kliče k Bogu, de naj se usmili
ljudstva in naj tolike in tolikošne stiske
ustavi. Celo noč ostane v cerkvi in
moli; in glej! ravno de se dan zazna,
kar neprevidama veliki požar ugasne.
Ljudstvo pa se razveseljeno, z veliko
hvaležnostjo poverne v cerkev k nadaljni
Božji službi velikonočno jutro. Po svetih
opravilih se škof oberne k vernim in jih
z živimi in presunljivimi besedami k res¬
nični pokori opominja, ker le s tem za-
morejo jezo Božjo vtolažiti in si Njegov

113

blagoslov zopet pridobiti. K sklepu pove
ljudstvu, de je ponoči pred altarjem Bogu
obljubil, de hoče tri dni zapored s svojo
čedo imeti očitne prošnje in molitve v
procesijah, in napove jim, de naj se vsi
pripravljajo k tem opravilam s poštam,
milovšino in spokorno spovedjo* Vse
ljudstvo je bilo s tem zadovoljno, in iz¬
volili so k temu tiste 3 dni px - ed Kri¬
stusovim vnebohodam. Škof je zaznam-
njal cerkev zunaj mesta, kamor je pro¬
cesija šla v nar lepših verstah, in so
grede ponižno molili, se solzili, Boga,
Marijo in svetnike v pomoč klicali. Ko
je škof to bogoljubnost vidik, je še dve
drugi cerkvi odločil, kamor so ravno
tako ponižno in skesano v procesijah
romali in Boga za usmiljenje prosili. In
lejte! Bog je spokorno klicanje uslišal,
nesreče in stiske so odjenjale, ki so po¬
prej skoz petdeset let nadlegovale deželo;
mir in pokoj se je pOvernil v mesto in

114

v deželo. Pa tudi ljudstvo se je spre-
obernilo, čednost in bogoljubnost se je
vkoreninovala in cvetla v sercih vernikov.
Od ondot se je ta lepa navada v kri¬
ževim tednu razširila po Francoskim, in
na papeževo poterjenje po vsim svetu.
To je bil začetek „križeviga tedna“ in
njegovih molitev in procesij.

Nebeški cvet.

Procesije so lepo znamnje popotvanja
skoz dolino solz v boljši deželo. Jezus
je zvesti Pastir svoje cede, torej se s
procesijo ali samo sv. Rešuje telo nese,
ali pa saj križ pred vernimi, ker dobri
Pastir hoče pri svoji ljubi cedi biti. Pro¬
cesije nam razodevajo častitljivo zmago
keršanstva nad nejeverstvam; torej se
bandera nosijo. Njih rudeča barva nas
opomni kem marternikov, ki so pod
stavnico sv. križa peklensko moč pre¬
magali. — Vprašanje.  Kako si se
obnašal pri procesijah v svojim življenji?
Morebiti je ves tvoj sad od njih silo

115

majliin? morebiti  ga  celo  nič  ni?
morebiti si si celo kazni in šibe pri njih
služil? Skesaj in spovej se dosedanjih
pogreškov in poboljšaj se zanaprej, začni
to leto prav ponižno, molitevno in bo¬
gaboječe s procesijami hoditi.

PREVDAREK,

kako močna je molitev.

Pri ženitnini v Kani galilejski sta bila
ženin in nevesta v zadergi, ker je bilo vino
poteklo. Marija, usmiljena Mati, ki je bila
pričujoča, take skerbi svojiga bližnjiga ni
mogla prenašati, de bi ne bila pomagala.
Vsa zaupljiva v Jezusovo moč, Mu potož>,
de ,,vina ni majo  !“ In glej! kmal je bila
pomoč tukaj, — vina dosti.

Ti si, ne mara, še v veči zadergi, ka¬
kor sta una ženitvanska bila: nimaš kruha,
nimaš druziga živeža, nimaš postelj in
strehe; imaš pa kup otrok, ki te vsiga tega
prosijo. Vender pa morebiti meniš: sej
Bog ve, česa potrebujem, — ne zaupaš in
malo prosiš; dosti pa godernjaš čez Boga

116

in bližnjiga: zato tudi malo prejmeš. —
Bog hoče z o i raj prošen biti, in pa z za¬
upanjem; slabo zaupanje je znamnje slabe
vere.

Verjemite mi, de premalo prosimo. Ker
Bogu služimo, ki je tolikanj dobrotljiv, de
nikogar ne zaničuje, tolikanj bogat in mo-
gočin, de vsim vse lahko da: kako moremo
biti tako nemarni, de ga ne prosimo
Njegovih  g nad  in milost ali zase, ali pa
za druge ?

Všeč Mu je priprosta molitvica, kakor
je bila Marijna , v kteri Ga le kaj taciga
prosimo, ki vemo, de je Njemu v čast, nam
v zveličanje, — ali de saj kterimu tega
dvojiga ni nasproti. To je Bogu ljubo, to
Ga stori radodarniga.

Nekteri zdihljeji pobožni Ani pridobe
ne le sina, temuč v njem tudi preroka, sod¬
nika v Izraelu, ker pravi sv. pismo, de
Ana je govorila v svojim sercu.

Jezus je odgovoril svoji Materi nekako,
de je bilo misliti, nič ne bo dosegla. Ona
pa ni jenjala upali, in dosegla je, kar je
prosila in česar je želela. Naj te tedaj ne

117

ostraši, ako se ti dozdeva, de te Jezus ne
posluša.

Malokrat človek nadležno prosi, de bi
ne bil uslišan. Še pri ljudeh se z nadležno
prošnjo veliko opravi, akoravno jim je
nadležnost zoperna: ne jehjaj pa Booji pro¬
siti, in gotovo te bo uslišal.

Pri naj priserčniši molitvi se-ti bo včasi
zdelo, de ti Jezus reče: Moja ura še ni
prišla  (Jan. 2 ,  4.); ako pa tvoje zaupanje
stanovitno ostane, bo prišla tista ura; usli¬
šan boš in tvoje serce se bo razveselilo.
Ako pa hočeš Bogu čas odkazovati, kdaj
naj te usliši, se boj, de se storiš nevre-
dniga.  dobrote Božje.

Ne bo ti pa Bog včasi tudi pri naj
gorečniši molitvi dal tega, česar prosiš;
ali povem ti nekaj, kar je za te in za me
veliko tolažijo : takrat bo on dal nekaj b o I j-
šiga,  kot je tisto, za kar prosiva. Sv.Pavel
je k Bogu molil, de bi ga skušnjav rešil;
vender je bil od njih neprenehama nadle-
govan : ker je pa molil, mu je Bog dodelil
gnado, s ktero si je pridobil veliko za-
služenje  s premagovanjem vsih skušnjav.
Ali ni bil uslišan?

118

Ti prosiš že veliko let, de bi te Bog
neke telesne slabosti rešil, Bog te ne reši;
ali v e I i k o p o ter p e žlj i v o s tv prenašanji
te prifežnosti ti j e dal, in glej! uslišan si.
Velikrat bi bilo tisto, kar mi za dobroto
prosimo , za nas le hudo;  On nam ne da,
ker nas ljubi.

Zdaj pa še nekaj. Gnade za posve¬
čevanje  in  z v e 1 i č a n j e so nezmerno ve¬
liko veči, kakor pa samo časne gnade
ali dobrote; take časne dobrote daje Bog
tudi svojim nar večim sovražnikam, une
duhovne gnade pa le za svoje, prijatle ima
prihranjene. Kdo tedaj več dolu’? Ali zdaj
zapopadeš, zakaj je velikrat hudobnež sre-
čin, pobožni revež pa terpi? —

Molitev.

O Marija, naša milosti polna
Mati! v današnjih Šmarnicah si
nas učila moliti, in kako potrebni
smo tega nauka, ker smo dosihmal
tako slabo molili, in še slabši ži-

119

veli! Kakor uno ljudstvo po pet¬
desetletnih stiskali, tako smo tudi
mi že tolikrat obetali, de se ho¬
čemo poboljšati, de se hočemo ogi¬
bati tistih drušin, tistih nesrečnih
priložnost k grehu, tistih kužnih
in okužijivih znanj. Obetali smo,
de nočemo več kleti, pijančevati,
staršev in svojih vikših žaliti, se
na duši in na telesu čiste ohraniti.
Ali kako krnalo smo spet pozabili
vse dobre sklepe, nehvaležno de¬
lali, in prederzno žalili Tvojiga
Sina Jezusa, ki ni nikoli prejenjal
nam brez števila dobrot skazovati.
In ker nikakor nismo hotli od hu-
diga odjenjati, je bilo tudi pri nas
začelo goreti, kakor nekdaj tamkaj
— ravno o velikonočnim času! Vnela
se je bila vojska, ktera je konče¬
vala domače sine, ki so veliko in
prederzno grešili zoper starše, zo-

120

per duhovne, zoper Boga, bliž-
njiga in zoper same sebe! In kako
slabe so bile naše duhovne opra¬
vila! Naše molitve so bile mlačne
in razmišljene, naše procesije ra¬
dovedno pasenje oči — brez po¬
nižnosti in skesanja, ali tudi brez
molitve, — tudi še morebiti zavolj
napuha nismo pričujoči bili. Naše
spovedi so bile redke, naše obha¬
jila in sv. maše brez sadu, ker
smo hišo Božjo spremenovali v
razbojniško jamo! — Usmili se nas,
o Marija! in pomagaj nam gasiti
strašni oginj, ki smo ga prižgali
s svojimi grebi in ga podkurjamo
s svojo terdovratnostjo in nespo-
kornim sercam! Usmili se nas, o
Marija, ki v pričo Tebe spoznamo
Tvojimu Sinu svoje grehe in vnovič
sklenemo, se poboljšati. Odloži, o
nebeški Oče, še enkrat šibo, ker

121

s potertim sercam Ti obljubimo po-
boljšanje in resnično spokorjenje;
oh, dodeli nam k temu svojo mo¬
gočno gnado, po Jezusu Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Vsaki naj 4 aru j e B°gu en  dar,
namreč: sklep, zlasti tisti greh zapustiti, s
kterim meni de je nar bolj zadolžen nad seda¬
njimi stiskami. Molite pa tudi vsaki do jutri
očenaš in češenamarijo v čast sv. Mihelu, po¬
glavarju vojskinih trum, — za tiste naše rojake,
ki so na tujim ali celo na vojski, posebno, de
bi bteri zmed njih nagle smerti ne umeri v
smertnim grehu.

-eoeo-

6

122

DVANAJSTI DAN.

Sv. Spifansjj, šk©f ¥ Batami*)

IPrelep primek ima sv. Jožef, ki je varil
Jezusov imenovan in zares bil. Današnji
dan pa je med izvoljene Božje šel mož,
ki zasluži varh Marije Device imenovan
biti, namreč sv. Epifanij, škof. Sovraž¬
nik luči in resnice je bil takrat razverižii
dvojno krivoverstvo zoper Mater Božjo,
de bi ji poropal dolžno čast, ktero so ji
pobožni vsak čas skazovali. K temu si
je najel tacih hlapcov, ki so sami Mater
Božjo zaničevali in druge k temu zape¬
ljevali; ali pa tacih, ki so ljudi tako
motili, de so čast, kakoršna le samimu
Bogu gre, Marii skazovali. Uni so bili
imenovani „ A n t i d i k o m a r i j a n c i,“ le-ti

#) P. de Barry S. J.

123

pa „Koliridijani.“ Zoper obojo po¬
šastno zmoto in laž se je sv. Epifanij
serčno in moško vojskoval, in jo je pre¬
magal z mečem svojih spisov in zgovor¬
nosti, ker je učil pravi katoliški nauk
in pa tudi, kako de se mora razumeti
in špolnovati. Torej zasluži lepo čast,
varh Marije Device imenovan biti.

Nebeški cvet.

Mogoče je, de Marija še' danda¬
našnji kterikrat varhov potrebuje, kteri
naj se za Njeno čast potegnejo, ako bi
se kje kaka strupena glava zoper tajisto
vzdigovala. Mislim pa, de čast Marijna
je pri nas precej varna, in zunaj nekterih
malo, je vsa naša dežela polna Marijnih
častivcov. Bom ti pa besedo le samo
malo preobernil, preljubi poslušavec, in
ti rečem: Bodi odsihmal „varh ne-
dolžnosti, u  ktera je nar ljubši — ne
že le Marii, ampak tudi samimu Jezusu.
Varujte nedolžne greha, ohranujte jih

124

čiste, odvraeujte od njih zapeljevanje, —
tako bote vsi,,,varili Jezusa  in  Ma¬
rij  e.“ To je lepši kakor nebeški cvet
v vaš in Mariin venec.

PREVDAREK -

od smertniga greha.

Ako vzameš nase prelepo ime in službo,
de boš varh ljube nedolžnosti, boš z besedo,
z molitevjo in zgledam marsikoga obvaroval,
de ga zver ne bo požerla: strašna, neuklje-
njena zver, ktero je vidil Daniel (7  pogl.)
iz globočine morja priti. Ta pošast je imela
velike železne zobe, in je ž njimi vse zjedla
kar ji je naproti prišlo; kar pa ni mogla
zdrobiti, je z nogami sterla. Pa je imela
tudi deset rog, s kterimi je vse na tla
vergla in prebodla. Ta strašna razkljenjena
pošast je greh, smertni greh. Tudi on ima
železne zobe, s kterimi vse zgrabi in raz¬
jeda; ker ta pošast ne prizanese ne Bogu,
ne bližnjimu, ne grešniku samimu. Bolj ko
ti grešnik ti pošasti strežeš, hujši te bo
zdelovala, Ima tudi deset rog, s kterimi

125

terdovratni grešnik desetere Božje, pa tudi
cerkvene zapovedi in vse zveličavne oporni-
novanja pridgarjev in spovednikov iše v tla
p o m a n dr a ti in potreti.  Tudi še perti
zatreti z deseterimi rogmi vsih trikrat pet
skrivnost sv. roženkranca, kteri je ti kači
silo hudo nasproti. Ta strašna zver, smertni
greh, vse z nogami tapta, kar zdrobiti ne
more. „Zakaj, ako tudi grešnik v djanji in
v resnici ne more škodovati, škoduje pa v
volji, in njegova hudobija je tolika, ako bi
bilo mogoče, de bi samiga Boga rad končal,
de bi On ne vidil njegovih grehov, de bi
jih ne vedil in jih tudi kaznovati ne mogel.
(Sv. Bernard.)

Kaj pa je smertni greh, de je tolikanj
strašan? — Kadar vedama in radovoljno v
kaki veliki reči Božjo ali cerkveno zapoved
prelomiš, takrat storiš smertni greh, in berž
ko je to storjeno, so tudi nebesa zgubljene
in večna poguba zaslužena; nisi več otrok,
— ne več ljubljenec Božji. — Ni smertni
greh, ako zapoved Božjo le v majhni reči
prelomiš; zakaj smertni greh je veliko pre-
lomljenje Božje zapovedi v veliki reči. Ni

126

sraertni greh, ako se tudi velika zapoved
prelomi, pa ne v popolnama zavednosti.
Majhin otrok, brezumni, spijoči itd., če se
mu tudi kaj hudiga primeri, ne stori smertniga
greha, ker si ni v popolnama zavednostih
Ni smertni greh, ako v greh popolnama ne
privoliš; čisto v tvoji oblasti mora biti, v
greh privoliti ali pa ne privoliti, in potem
ako v veliki reči v greh privoliš, gorje!
potem imaš smertni greh.

Ker je stan smertniga greha nar veči
nesreča na zemlji, torej je prav dobro, de
se človek ne moti in ne misli za vsako
majhno reč, de zdaj je že vse zgubljeno,
je že v smertnim grehu. Ako ti, postavim,
tudi nar hujši in gerši misli v glavo silijo,
to ni še nikakoršin smertni greh, če jih rad
nimaš in jih odganjaš J kakor se muhe in
komarji odganjajo, ki v lice silijo. Tudi še
ni smertni greh, ako se v hudih mislih brez
čiste zavednosti ali kakor v sanjah kaj
mudiš. Smertrii greh, na kterim je zastav¬
ljena zguba gnade Božje, zguba naj vikši
dobrote, ima veliko v sebi; čista zaved¬
nost  stori še le, de je veliko prelomljenje

127

Božje ali cerkvene zapovedi — smerlni greh.
Ni še tudi smertni greh, ako hudobijo spoznaš
in se nekaj mlačno zoper njo vojskuješ, ker
smertni greh je popolnama privoljenje. Storiš
pa v taki okolišini odpustljivi greh, ki je
tudi silno hudo in te lahko za veliko let
pogrezne v vice.

Gotovo in zares pa storiš smertni greli,
berž ko, postavim, v zlo hudobne misli
zavedama in popolnama privoliš, ako bi se
tudi le kratek čas nad njimi razveseljeval.
Dobro prevdarjeno prosto privoljenje
stori smertni greh, in ne toliko dolgost
časa. Ako tako hudovoljne, postavimo,
nečiste misli v sercu paseš, je smertni
greh v mislih.  Ce pristopi pa k takimu
razveseljevanju nad hudim še poželenje,
de bi tisto hudo rad v djanji spolnil, ako
bi mogel, je to nov še veči smertni greh,
to je greh v željah,  in tudi tega se je
treba pri spovedi posebej spovedati. Ako
pa nadalje od tacih ali enačili hudo pre¬
grešnih reči z dopadljivostjo in pohlepnostjo
govoriš, je to smertni greh v besedah
— toliko hujši in veči, kolikor več jih je

128

pohujšanih ali sploh k grehu podžiganih.
— Nar veči dušno razdjanje je pa, ako se
velik greh tudi res vedama in radovoljno v
djanji spolni; to je s m er t ni greh  v d j a n ji.

Bodi si smertni greh ali samo v mislih,
željah, besedah, — ali tudi v djanji, ali
poslednjič v opušenji kake velike dolžnosti,
^— je to tista strašna zver z železnimi
zobmi in deseterimi rogmi, od ktere je
govoril prerok Daniel, in gorje, gorje njemu,
kogar je ta zver zgrabila! Le hitro naj se
reši iz njenih zob, dokler ni prepozno.

Molitev.

Daj nam spoznati, o preusmi-
IjeniBog! hudobijo greha ingren-
kost njegovih časnih in večnih na¬
sledkov, de v svetim strahu Tebi
s čistim sercam služimo, in tudi
svoje brate in sestre od nesrečne
poti pregrehe in pogubljenja za-
vračujemo. To neprecenljivo gnado

129

nam dodeli na prošnje Marije De¬
vice, svojih čistih in žlahtnih an¬
gelov, marternikov, spoznavavcov
in vsih čistih devic svete matere ka¬
toliške Cerkve iz zasluženja Jezusa
Kristusa, nedolžniga Jagnjeta, ki
s Teboj živi in kraljuje v edinosti
svetiga Duha Bog vekomaj. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Danes je tudi sv. Pankracij marternik. V
njegovim življenji se bere, de je bil trinog Dio¬
klecijan ukazal vsaciga kristjana brez zaslišanja
umoriti. Pod smertjo je bilo prepovedano, krist¬
jana pod streho vzeti ali mu kaj prodati. Pri
vsaki prodajavnici (jstacuni in štantu) je bil malik
in ponev z žerjavico; kdor je hotel kaj kupiti,
je mogel poprej kadila na žerjavico vsuti in
darovati. Kristjanje pa so rajši lakote umirali,
kakor de bi bili za malikovavce veljali in da¬
rovali.

Vi nehvaležniki, imate jesti in piti od Boga

nebes in zemlje, in ko ste napitani in rejeni,

6 *»

130

potlej  pa  malikov  isete! Vsaki stan in vsaka
starost ima svoje lastne malike, ki se mn vsi-
lujejo. Zaverzite tedaj dans malike in ma-
likinje, in Bogu darujte svoje serce!
To bo zvezda v Marijno krono. De bi pa svoje
malike bolj spoznali, pokleknite zvečer doma in
sprašajte dobro svojo vest. Z maliki smertniga
greha se vekomaj ne morete zveličati.

-0990 --

131

TRINAJSTI DAN,

reda sv. Klare, *)

S a devica je bila v posebni ljubezni pri
sveti Marii, Materi Božji, ker je bila
Njena zvesta služabnica. Bila je pa
sama do sebe presilno ojstra, in z nez¬
mernim zatajevanjem in strahovanjem
svojiga života si je bila toliko hudo bo¬
lezen nakopala, de noben poinoček in
svet ni nič pomagal in teknil. Desiravno
je bilo tedaj vse upanje zgubljeno, de
bi se še kdej ozdravila; vender svojiga
zaupanja do Marije Device ni zgubila,
temuč se je vselej in terdno na Njeno
pomoč zanašala. Njeno upanje tudi res
ni bilo osramoteno. Na prošnjo Marije

Barry S. J.

132

Device, kakor se bere, je bila svoje
bolezni rešena 5 pa tudi opoininjevanje je
bila od nje prejela, de naj nekoliko kroti
svojo vse prenezmerno gorečnost v iner-
tvenji svojiga telesa.

Nebeški cvet.

'Sv. Gregorij papež uči in priča, de
zamoremo biti spričevavci Božji ali mar-
terniki brez meča in mahljeja, le samo
de poterpežljivost v sercu ohranimo.
Kolikor bolezen in hiravosti nam Bog
pošlje in jih voljno prenesemo, toliko
marterstev prestanemo, in vselej dobimo
novo pravico, de bomo prišli v Marijno
kraljestvo, ki je Kraljica marternikov,
de si tudi ni svoje kervi prelila. Ako je
bila poprej imenovana prijatlica Božja,
Marija Jezusoviga včlovečenja, marter-
nica zavolj radovoljnih si nakladanih bo¬
lečin , je to zame pač močno opomino-
vanje, de naj saj tiste težave in britkosti
voljno prenašam, ki mi jih Bog naklada.
Kako sim pritežnosti prenašal dosihmal?

133

Ako jih voljno prenašam, mi bo v mar-
terstvo prišteto, ako jih godernjaje otre¬
sam , si podžigam oginj v dan maševanja.

PREVDAREK,

kako pohlevno in z ljubeznijo moramo
svojiga bližnjiga prenašati.

Služabnik Marii. Kadar svet sliši od
kaciga služabnika ali služabnice Božje,
de se nekoliko čez mero zatira, ali pa
tudi ne čez mero; o kako se ta svet hu¬
duje in nosi! Zdeti bi se utegnilo, de
njega samiga boli tisto mertvenje, ali de
se mu godi nar veči krivica. Kako pa,
de si Ti, Marija, tako pohlevna do te slu¬
žabnice v današnjim branji ? Ona je res
preterdo delala sama seboj, in Ti si jo
z milostjo obdarovala, si ji zdravje po-
vernila!

Marija služabniku.  Duh Božji govori:
„Moje sodbe niso vaše sodbe, in
vaše pota niso moje pota.“  Svet
se spotikuje nad tem vse preveč, kar je
zoper njegove lastne nagnjenja, in je za

134

to vse preftdačen, kar je za Božjo čast.
Bog pa gleda na serce svojih služabni¬
kov, in sprejme z dopadljivostjo dar, ki
izhaja iz prave ljubezni in čistiga serca,
akoravno darovavec iz premalo jasniga
uma ali iz čezobilne gorečnosti nekoliko
predeleč seže v ojstrosti. Svet pogreške
iz gorečnosti pogosto ojstro svari, in ve¬
like napake iz lenobe ali pa hudobije
mehko sodi; Bog pa ne tako.

Služabnik.  O Devica! ki vse stvari
v pohlevnosti presežeš; uči me še dalje,
kako je treba z ljudmi biti, ki so tolikrat
neprijetni, sitni, čmerni, zoperni, nepre-
našljivi, razuzdani, lažnjivi, nezmerni,
obrekljivi in hudobni ? V ti reči najdem
nad Teboj, o Devica, vse drugo obnašanje,
kakor pa med ljudmi.

Kolikrat si Ti vidila in si bila priča,
de je bil Jezus žaljen, zaničevan, njegov
nauk sovražen! Koga je to hujši v serce
bolelo kakor Tebe, naj ljubeznjivši Mati
nar ljubeznjivšiga Sina? Vender nikjer ne
najdem, de bi bila Ti Jezusu te nehva¬
ležne ljudi tožila. Ti si greh sovražila,

135

grešnike pa vselej kakor zgubljene ovčice
ljubila in za-nje pri Jezusu prosila. Oh
Ti si z njimi delala, kakor delaš z menoj —
nevrednim služabnikam.

O deviška Mati! ki je Bog miru  Tvoj
Sin, pridobi mi gnado, de se bom varoval
grenkiga govorjenja  zoper svojiga
bližnjiga.

Marija.  Moj sin! sprositi ti hočem po¬
trebnih pomočkov, tode poprijeti se jih
moraš. Nož ne reže sam, in gnada ne
odvzame težav, ampak le pomaga, jih pre¬
magati.

Vem, de je tvoj bližinj večkrat čudin,
nestanovitin, sitin, nadležin in zopern;
de se pa potem med seboj prepirata, to
prizadene tvoja lastna nevolja, navtisnost
in zopervarije, ker njegovih slabost nočeš
ali ne znaš vravnavati in prenašati. Gnada
ti;bo pomagala, de boš to zopernost v
svojim sercu premagoval, mir ohranil, in
si pridobil veliko zasluženja.

Svetniki niso imeli vsak dan priložnosti,
kervi prelivati, na tezavnicah zdihovati,
na germadah in pred sodniki Kristusa

136

pričevati; vsak dan pa so slabosti bliž—
njiga poterpežljivo prenašali, in s tem so
si olepšali svoje krone ! Življenje kristja¬
novo je vedno darovanje z zatajevanjem,
in tvoj bližnji ti s svojimi slabostmi skorej
zmiraj priložnost daje k takimu darovanju.

Vsi ljudje imajo pogreške v ve¬
liko rečeh  (Jak. 3, 2.}. Nar bolj po-
polnama je tisti, ki ima manj slabost kakor
drugi. Ti najdeš slabosti nad svojim bra-
tam, in tvoj brat jih nad teboj najde.
Ako pa meniš, de si brez slabosti, je
znamnje., de imaš zmed vsili nar veči
slabost. Tvoji bratje te prenašajo taciga,
kakoršen si; prenašaj jih tedaj tudi ti
take, kakoršni so.

Imej z njih slabostmi poterpljenje, kakor
ga imaš s svojimi lastnimi slabostmi. Že
dolgo popravljaš svoje lastne pogreške,
pa jih še nisi popravil; kako češ misliti,
de boš druge tako hitro spreobernil?

Vse tvoje godernjanje, koliko imaš s
tem pa tem prestati, unih ne bo pobolj¬
šalo in čisto nič ne pomaga, — pač pa
škoduje.

137

V tacih težavah je nar bolje to: Jezusa
za pomoč prosi, de boš take težave v svoj
prid obračal, in samiga sebe skušal, koliko
de imaš že poterpežljivosti; de svoje lastne
slabosti spoznaš, grešečiga brata v duhu
keršanske ljubezni od hudiga odvračuješ,
mu z lepim zgledam, posebno s pohlev¬
nostjo svetiš in za njega bogoljubno moliš.

Molitev.

O Marija, Kraljica marternikov !
Ti si brez prelivanja to častitljivo
ime dosegla. Kolika tolažba je za
nas, ker zamoremo z radovoljnim
zatajevanjem in terpljenjem delež
marternikov doseči, ali se mu saj
približati. Tode, kolikor so si mnogi
goreči ljubivci Božji zatajevanja
preveč nakladali, toliko in še več
si ga mi premalo nakladamo, in še
tega otresamo, kar nas zadeva po
Božjih svetih namenih zoper našo

138

voljo. In kolikor mečji smo sami
do sebe, toliko bolj terdi in ne¬
usmiljeni smo radi proti drugim, —
posebno s svojim jezikam in ogo¬
varjanjem. Spoznamo in se obto¬
žimo, de smo velikrat grešili čez
bližnjiga, njegove pogreške raz¬
našali, male slabosti za velike grehe
sprejemali, se grenko zoper njega
pritoževali: pezdirje trebili iz nje-
goviga očesa, v svojim lastnim
pa bruna nismo liotli viditi. Vemo,
kako bi nas bila velikrat jeza terla
in bi nam bilo serce pokalo, ako
bi bili slišali druge zoper nas go¬
voriti, kar smo mi rekli zoper nje.
O Marija! spoznamo dans pred
Tvojim Jezusam tukaj, kako slaba,
kako merzla, kako hinavska je naša
ljubezen do bližnjiga. Spoznamo
svoj greh, svoj veliki greh, in vsi
želimo in smo pripravljeni se po-

139

boljšati: sprosi nam k temu močno
gnado od Kristusa Jezusa, o Ma¬
rija ! Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. K mirnirnu življenju z bližnjim je po¬
trebna edinost. Sv. Bonaventura je v svojim
serafinskim bogouku postavil tako-le zlato lestev
ali lojtro edinosti:

Pervo stopalo.

Perva stopinja edinosti.  S podložnimi
edinost imeti, ter njih slabosti mirno prenašati.
Druga stopinja.  S sebi enakimi edinost
imeti, ter se njih sreče veseliti.

Tretja/s  top  in  j a. S svojimi višjimi edinost
imeti, ter v vsim (kar je po Božji volji) njih
voljo spolnovati.

Drugo stopalo.

P e r v a s t o p in j a. Z vsimi ljudmi, kolikor koli
je mogoče, v edinosti biti, de se zunanjiga
nepokoja ognemo.

Druga stopinja.  Z vsimi ljudmi edinost
imeti, de se znotranji mir ohrani. '

140

Tretja stopinja. Z vsimi ljudmi v edinosti
biti, de nepokoj serca Boga od nas, ali pa
nas od Boga ne odverne.

Tretje stopalo.

Perva stopinja.  Se s svetniki v svetim živ¬
ljenji ediniti.

Druga stopinja.  Se z angeli v vedni Božji
hvali ediniti.

Tretja stopinja.  Cisto in popolnama z Božjo
voljo se ediniti.

2. Zdaj pa vam dam k temu še to-le nalogo:

Pervo razžaljenje, ki se vam od bližnjiga
nameri, Marii darujte, nič žaliga nasproti ne
storite, in pa eno češenamarijo molite za žalivca.


141

ŠTIRNAJSTI DAN.

tatoftk IM., friMeski kralj,
ine&ofan Frarffaž.*) ■

/že veste, de se vam ta mesec vselej
le od kaciga posebniga častivca Marije
Device kaj pove, in pa skorej le od
samih tacih, ki so ravno tisti dan, ko
od njih beremo, časno zapustili. Današnji
dan tedaj je bil umeri kralj Ludovik
Pravični. Njegova posebno velika skerb
je bila, de bi se preblaženi Materi Go¬
spodovi spodobna čast skazovala in po-
vikševala. Vsak dan Ji je opravil davek
posebnih za Njeno čast odmenjenih mo¬
litev, in vse je visoko cenil, kar je
Marijo zadevalo. Sabote je tako spo-

*) Barry S. J.

142

štoval, kakor praznike, in silno se je
veselil Njenih visokih godov. Kadar je
bil bolan, kadar je imel tehtne opravila,
in v družili priložnostih je pri Nji po¬
moči iskal. Ko je imel nadležno merzlico
tridnevnico, se je k Materi Božji v Ar-
dilier-u obljubil, in glejte! zdajci ga je
nebeška Kraljica uslišala ter mu je v
god svojiga vnebovzetja zdravje prido¬
bila. Kadar je imel vojsko začeti, ljud¬
stvo popisovati, mesta oblegati, ali
druge deržavne opravila spolniti, se je
vselej poprej posvetoval z Marijo, ne¬
beško Kraljico. Kadar koli so pa opra¬
vila lepo in srečno šle svojo pot, je on
to Marii pripisoval, ter se Ji gotovo
tudi prišel zahvalit. Kadar je kralj slišal,
de se bodo udarili s sovražnikam na
otoku Re, je v cerkvi, imenovani: „Pri
čednostih, u  očitno k sv. Obhajilu pristopil.
Takrat je celo mesto Pariz vidilo, s
koliko pobožnostjo je prišel kralj iz svo-

143

jiga dvora. V roki je imel roženkranc,
in ga je molil dobro miljo deleč peš
grede. Bog se-je zanj vojskoval, Ma¬
rija je prosila, ker kmal potem je prišlo
naznanilo, de je zmaga dobljena zoper
Angleže. Hotel pa je, naj slehern ve,
de za Bogam on pridobljeno zmago pri¬
pisuje sami preblaženi Marii Devici 5 torej
je poslal štiri in štirdeset sovražniku
vzetih bander v Pariz, in jih je ukazal
postaviti v cerkev Marije Device. Dru-
jikrat je bil terdnjavo Rošel predobil.
Tudi to zmago je hvaležno pripisoval
edino Marii Devici, po Božji milosti.
Precej potem je v serčno zahvalo in čast
Marii Devici dal zidati glasovitno cerkev
„pri Marii Devici Zmagovavki.“
Ni se odmaknil od Rošela, dokler ni
bila vložena cerkvina podstava, h kteri
je on sam postavil vkladni kamen.

Se eno imenitno djanje tega kralja
moram v misel vzeti, s kterim je on

144

poznim zarodam spomin zapustil, kakošno
ljubezen in češenje je imel do nebeške
Kraljice, presv. Marije Device. Napravil
je bil namreč velik in slovesin praznik,
kteri je imel ta namen, de je ž njim
Kraljici vsih izvoljenih dal, daroval in
izročil celo svoje kraljestvo, z njegovo
gospodo in podložnimi vred. To se je
očitno zgodilo. Odločeni dan, 10. sve¬
čana leta 1638, je kralj takorekoč svoje
kraljevo veličastvo odložil, in se je kakor
služabnik in zvest hlapec sklonil pred
častitljivo Kraljico nebeško, in daroval
Ji je v ta namen zalo krono in kraljevo
palico, ter je te drage reči’ položil na
altar v poglavitni cerkvi. Zapovedal je
še, de naj se ravno taka slovesnost v
god Marijniga vnebovzetja po vsih cer¬
kvah vsiga kraljestva vsako leto obnav-
Ijuje, de naj se to godi zvečer po ve¬
černicah in v procesii, in de morajo vsi
deržavni veliki služabniki in velikaši pri-

145

čujoči biti. V spomin te prigodbe je
poslal v veliko cerkev podobo, na kteri
je bil namalan kralj, odkrit pred Marijo
na kolenih, deržeč v eni roki krono, v
drugi kraljevo palico, in je te reči po¬
nižno Marii daroval, ktera je, sede pod
križem, imela v naročji Jezusa Kristusa,
svojiga ljubiga Sina, ki je s svojo
smertjo premagal pekel in vse Božje
sovražnike.

Nebeški cvet.

Ne rečem, če ni koga med nami,
ki se mu kralj Ludovik nekako vse preveč
pobožnikarsk dozdevaj — saj po mestih
bi se utegnilo več tacih premodrijanov
naleteti. Jest pa vam vsim skupaj po¬
vem veliko resnico, ki mi je tudi slabo-
verin in vetrast prevzetovavec ne more
ovreči, to le namreč: Zanesljivo se kralj
Ludovik zdaj vse bolj veseli, de je v
veliki ponižnosti Marii, Materi Božji,
služil, kakor pa de je bil francoski kralj.

146

fin ko bi bil zdaj enak Ludovik na
francoskim kraljevim stolu, bi vašim si-
novam ne bilo treba po Laškim kervi
prelivati. Vender ne hudujte se čez ko¬
gar bodi, de je vojsko vnel, ker veste,
de je ni noben drugi vnel, kakor naši
grehi in hudobije.) Pa tudi vam za
terdno povem: Ko bi bili krivoverci in
terdovratneži, tudi veliko napihnjenih giz¬
dalinov ali „štucarjev,“ ki zdaj zaver-
ženi v peklu zdihujejo, — ko bi bili oni
Marijo ponižno spoznali za svojo Kra¬
ljico in Ji veči čast skazovalij bi jih ta
večna nesreča ne bila zadela. — Bodimo
torej vselej ponižni časti v ci Ma¬
rije Device,  de nam bo Ona mati v
življenji in v smerti.

PREVDAREK,

kako darujmo Bogu darove, ki jih od
nas iše.

Zares je bil velik in lep dar, ki ga je
kralj Ludovik Marii daroval, ker daroval Ji
je kraljevo krono in palico in vse kraljestvo.
Vse kaj več in lepši pa je bil dar, ki ga

147

je nekdaj Marija Bogu darovala, ker daro¬
vala Mu je v tenopeljnu samiga Jezusa.

Veste, kaj je to ,,darovati ?“ Darovati
komu kako reč se pravi, mu jo čisto iz
svojih rok v oblast dati, izročiti, de je prav
njegova. Ako ti ali jest, postavim, zjutraj
dan Bogu darujeva, hoče to reči: Moj Bog!
ta dan je tvoj, vse kar bom mislil, želel,
govoril, delal, naj bo Tebi v čast, naj bo
Tvoje; ako me kdo pohvali, ne bo moja
hvala, ampak Tvoja; ako me kdo graja ali
kolne, bom to poterpel Tebi v čast; ako
zbolim ali kaj druziga terpim, naj se vse
z voljo godi Tebi k časti; ob kratkim: vsa
čast, hvala, čisel — vse dobro tega dneva
naj bo Tvoje, vse hudo naj se Tebi v slavo
preterpi, prenese in izide! Ali zdaj zapo-
padete, koliko je Ludovik kralj Marii dal,
ko Ji je dal za vselej sebe, svoje kralje¬
stvo, svoje in svojih služabnikov djanje in
nehanje ? Ali zapopadete pa, koliko vse več
je Marija Bogu dala in darovala, ker vse
veselje, ki ga matere z otroci imajo, je iz¬
ročila, darila Bogu Očetu, in je s tistim da¬
rovanjem le bolečine in brit  k os  ti  nase

148

vzela. Ali vam je zdaj kaj bolj jasno, kaj
je storil Jezus, ko je zmed vsih nar veči
dar  nebeškimu Očetu daroval na križu.
Ker daroval Mu je, kar je nar drajšiga v
nebesih in na zemlji, namreč: Sami ga
Sebe,  — in pa med tolikim terpljenjem,—
in pa s toliko ljubeznijo!

Kolikor težji tedaj tisto reč uterpiš, ki
jo daruješ, kolikor veči je reč, in s kolikor
priserčniši ljubeznijo , ter s kolikor večim
terpljenjem ali zatajevanjem dar opraviš;
toliko veči vrednost ima dar,  in toliko veči
je tvoje zasluženje.

Zdaj spoznam, o Marija! ko si Jezusa
v tempeljnu darovala, de je bil to pravi in
resničin dar, dar iz globočine Tvoje duše,
dar iz Tvojiga serca odtergan. To je bil,
bi djal, pervi trenutek, ko se Ti je pričelo
terpljenje, napovedano po Simeonu: meč je
jel presunovati Tvojo dušo  (Luk. 2 ,
35.j. Vedila si, de bo enkrat svoje živ¬
ljenje dal za zveličanje človeštva, in že
zdaj si se Ga zato takorekoč znebila , si
Ga darovala Bogu Očetu, kakor pravo veliko¬
nočno Jagnje. Vedila si, de je vse Tvoje

149

serce v Njem zedinjeno, če Njega daš, de
vse daš ; vender si Ga darovala. Tudi druge
matere ljubijo svoje otroke, pa ne tako kakor
si Ti Jezusa ljubila; njih ljubezen je raz¬
deljena; one ljubijo tudi nečimernost; kako
močno ljubijo same sebe ! Ti pa si Jezusa
ljubila s celim, nerazdeljenim sercam ; On
je bil Tvoj edini Sin; ravno de si jela oku¬
šati sladkost, biti mati tacigaSina,
kar pride dan darovanja, in brez pomude
se na pot podaš, Ga darovat nebeškimu
Očetu. Kakor vredna hči Abrahamova in
dedinja njegove močne vere, si zaterla
natorne čutila, in glas Božji poslušala, kije
od Tebe v dar tirjal Njega, ki je bil Tvoje
nar Ljubši na zemlji, Tvoje vse.

Matere ve katoliške ! ali zdaj razumete,
kaj pomeni lepa šega, ko pridete svoje
otročičke kmalo po njih rojstvu Bogu da¬
rovat ? Ali imate takrat kaj tacih misel,
kakor jih je Marija imela, ko je Jezusa
Bogu darovala? Velika reč je, kaj ne, svoje
dete popolnama Bogu darovati ? Pa se je
tudi zanesti, de bi bili otroci manj posvetni,
ko bi se ta dar z resničnim namenam in
sercam opravljal.

150

Ako Boga ljubiš, ne smeš biti skop in
stiskaven s tem, kar Bogu daruješ, se ne
smeš bati, de bi mu preveč ne dal. Ako
mu daš vso čast in hvalo,  ki jo od ljudi
prejemaš, je to majhna, pavender pri Bogu
velika reč, ker mu ta dar podaš s svojim
lastnim zatajevanjem. Sveta Cerkev te uči
tako darovati. Ona vsak dan daruje Bogu
čast in hvalo svojih mašnikov, ker moli:
,,Ne nam, o Gospod, ne nam: ampak
Svoji mu imenu daj slavo ! 44

Še morebiti nisi svoj živi dan premislil,
o kristjan, de darovati, prav darovati, ni
ravno lahko, de je sklenjeno včasi z bole¬
čino, z britkostjo, z vojskovanjem, zataje¬
vanjem. Nikar se pa tega ne ustraši, ker
ravno v tem je zasluženje daru. Sej
tudi svetu  veliko daruješ, ko od njega
malo imaš, in nar večkrat nič ne, ali pa še
manj kot nič. Ti daruješ sinu hišo, hčeram
nar bolj bogate dote, kolikor se le more.
Kaj pa Bogu? Še malo časa v saboto —
večer, de bi šel k spovedi, in tisto prema-
ganje, ki je k temu potrebno, se ti preveč
zdi ! Majhen darček za cerkev ti komej

151

gre spod perstov, ali pa še ne! Daruješ
ves ljubi dan neutrudnimu delu; nekterih
minut za molitev ti je že preškoda Bogu
darovati!

Treba je darovati svojiga sina za
vojsko.  To je dar, to! — „Pa ne Bogu,“ —
mi praviš. Kakor hočeš. Ako ga daruješ
zavolj Boga, je Bogu; ako ne, pa ne.

Darovati očeta, mater, sina, hčer, moža,
ženo, brata, sestro, prijatla v smert.  Joj,
kako je to hudo! To je rana, ki se mesce
in leta ne zaceli. Le, če se daruje
Bogu in zavolj Boga, manj boli, sc
pohlevno hladi, in hitrejši zaceli.

Daruj, kristjan, svoje nagnjenje Bogu,
ter opusti velikoserčno take reči, ki si jih
dolžan sovražiti. Hči keršanska! bodiveliko-
serčna in daruj v žgavni dar tisti Iišp, tisto
grešno znanje, tiste obiskovanja, tiste da¬
rila, tiste grehe, ki ti nebesa zapirajo. To
moraš storiti, ako ti je Bog pervi, in tvoje
zveličanje pri sercu. — Mladeneč! daruj v
žgavni dar ponočevanje, grešne drušine in
zaveze, kletvinjo, pijančevanje, in ako imaš
še kaj druziga hudiga nad seboj. Ti nisi

152

junak, niči pošten mladeneč, ako ti je Bog
premalo, «le bi Mu ta dar opravil. Tukaj
se ne da. nič pogajati ali glihati: darovati
moraš Njemu, ako hočeš, de ti bo On ne¬
besa dal.

Vi možje, počasni Zato, kar Bogu gre!
vi pogosto po dolge leta Bogu darove
kradete.  Bojim se, de bote pri sodbi z
mnogimi ženami in še druzimi vred tatovi
najdeni! Vi ste žlahtno serce zatopili, in
nočete poznati, kaj se pravi darovati!
Bojte se vi tisti, ki se vas lepi nauki več
nočejo prijemati!

Veselite pa se, kadar Bog od vas ča¬
stitljivih darov tirja. Hči gre k usmi¬
ljenim sestram ali v samostan  fklo-
šterj. Lep dar za darovavce in darovanke! —
Sin bo duhoven.  Častitljiv dar za starše,
za sina, za žlahto, za tisto sosesko in du-
hovnijo, za angele v nebesih; dar, ki ga
je Marija vesela in Bogu dopade. Samo,
de so vaši otroci premalo pridni, de bi več¬
krat takih darov doživeli.

Meniš, de Bog včasih pretežkih darov
od tebe iše. O moj sin! iskal bo pač, ne

153

mara , se težjih, ker njegove plačila se mo¬
rajo zaslužiti. Mogoče, de On potirja od
tebe tvoje premoženje, tvoj pokoj, tvoje
dobro ime in poštenje, zdravje, ali tudi še
samo življenje. Na vse to ima On pravico,
Njegovo je; ti si v veliki zmoti, ako se
ponašaš, de je tvoje! Vse darove pa On
vender tirja od tebe le zavoljo tega, de bo
tebe zato mogel večih gnad zmožniga storiti,
in ti bo še več povernil; tedaj vse tirja le
edino in samo v tvoj prid. Tudi ti vselej
potrebno pomoč pošlje, de mu moreš dar
opraviti. Bodi tedaj serčin in velikoserčin,
ter daruj Bogu vse, kar koli od tebe tirja.
To je lepo, to je častitljivo , to je dobro
zate, za keršansko občino in za duše v
vicah.

Molitev.

O Marija! iz življenja Tvojiga
velikiga častivca, kralja Ludvika,
sprevidimo, kako srečno se dela
odsedajo, ko se z Jezusam in s
Teboj začenjajo in po Tebi Jezusu

7 ##

154

darujejo: ali, oh! naš napuh in
nespremišljenost rada vse le samo
zase delata in le na svoj čisel in
prid obračata, in ravno s tem zgu¬
bimo to, česar pri delih išemo.
Spoznamo pred Tvojim živim Sinam
Jezusam, o Marija! de smo dosih-
mal vse pretlačansko delali in ži¬
veli, smo premalo darovali Tvojimu
Jezusu! Malo imamo ali nič, — in
še tisto se nam preveč zdi, Bogu
darovati; desiravno k temu ni treba
druziga, razun hvaležniga serca.
Skopi smo z Bogam in stiskavni;
Bog pa je z nami tako neskončno
dobrotljiv in radodaren. Ni nas še
žive dni zapustil, odkar nas solnce
obseva, vsak ljubi dan je kakor
nar boljši oče za nas skerbel. Strah
in sramota nas sprehaja, ako pre-
vdarimo svoje grehe, svojo nehva¬
ležnost in terdo serce do tolikiga

155

Dobrotnika! Kesamo se svoje mer-
zlote do Tvojiga Sina in do Tebe,
o Marija! Želimo in hočemo se po¬
boljšati; občutni, hvaležni za do¬
brote hočemo vprihodnje biti in vse,
kar smo in imamo, Božjimu nekonč-
nimu veličanstvu v čast darovati.
Ne nam, o Bog! ne nam, ampak
le Svojimu imenu dajaj čast in
hvalo! Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. Zlata lestvica radodarnosti po serafinskitn
bogouku sv. Bonaventura.

Perva stopinja.  Z veseljem dajati šasuo,
kakor Abraham, ki je bil do vsaciga gosto¬
ljubni.

Druga stopinja.  Z veseljem duhovne do¬
brote dajati, kakor apostelj, ki pravi: Modrim
in nemodrim  sim  dolžnik (1. Rim. 1.).
(Darovati zamoreš p. sveto Obhajilo, molitev
itd. za grešnike, za duše v vicah itd.)
Tretja stopinja.  Svoje telo radovoljno in z

156

veseljem darovati, kakor Jezus Kristus, ki
govori po preroku:Dal sim svoje telo
njim, ki ga m ar t raj o; s^voje lica
unim,  ki  jih  bijejo. In kakor dalje reče:
„Vzemite in jejte;  to je  m oj  e TeIo.“
2. Kolikorkrat do jutrišnjih Šmarnic slišite uro
biti, recite: „Vse Jezusu in Marii  na
čast!“

t

157

PETNAJSTI DAN.

llHarija ima svoje otroke in posebne ča-
stivce v vsih stanovih. Lopij Ribera je
bil zdravnik, in kratko malo ne med
nizkimi služabniki nebeške Kraljice. Ve¬
liko je storil za čast Marije Device,
Zraven tega pa v svojim stanu ni nič
zamudil. Doma je bil v mestu Avenion-u
na Francoskim in je tudi tamkaj živel
sedem in sedemdeset let. Zmed te lepe
starosti je preživel 60 let v neki posebni
ondotni družbi ali bratovšini Marije De¬
vice. Nikoli ni zamudil pri vsih svojih
opravilih kakih shodov in pobožnost te
bratovšine, dokler je mogel hoditi. Umeri
je današnji dan pred nekoliko sto let,

*) Barry S. J.

158

potem ko se je bil še poprejšnji dan,
že ves bolan in čisto slep, dal v bra¬
tovsko cerkev nesti, — pač zato, de je
še na poslednje tamkaj slovo vzel od
predrage cerkve in ljubil) tovaršev, s
kterimi je Marii služil. Ker so po neki
postavi vsi tovarši tiste družbe vsak dan
k sv. maši hodili, torej on skoz 60 let
ni noben dan sv. maše opustil. Ko je
pa iz cerkve domu hodil, je vselej obilno
milovšino delil ubogim, ki so ga pri
cerkvenih vratih v velikim številu priča¬
kovali. Vsak dan je molil roženkranc
in ure (officium) Marije Device. V vi¬
soki starosti pa, ko je bil že čisto osle¬
pel, je po sedemnajstkrat na dan rožen¬
kranc molil. Nad takim bogoljubnim
možem bi se pač mogli postopači izgle-
dovati in se učiti od njega, kaj jim je
početi, ako telesnih opravil ali nimajo,
ali pa ne morejo več opravljati. Ko mu
je bila žena umerla, je bil veliko let

159

vdovec. In kako lepo in trezno je bilo
njegovo življenje! V tem času je imel
navado, kar v temni noči vstajati, in je
molil na glas in počasi ure Marije De¬
vice. Kolikorkrat je zadel na besedo
ali versto, ki mu je kako dobro misel
obudila, je obstal in se tako dolgo za-
deržal, dokler mu je tekel živež in slad¬
kost za njegovo dušo od ondot. Torej
se je velikrat mudil po 3, 4 ure v tem
lepim opravilu. Ako se je kak dan na¬
merilo, de bi zavoljo bolezni ne bil mogel
obmoliti ur Marije Device, je druziga
najel, de jih je zanj opravil, — tudi
še v dan njegove srnerti. Zavoljo tega
je bil pa tudi na to opravilo prečudno
vajen. Poslednje 3 leta, ko ni nič več
vidil, je vender bukve v roke jemal, in
desiravno se branja nektere čase v letu
menjajo, je vender vse molil in bral, de
je imel le bukve v roki.

160

Nebeški cvet.

Vdovci in vdove! kako vam je pri
sercu, ko slišite, kako je ta mož svoje
vdovske leta posvečeval? Častitljiv je
vaš stan, ako ste pravi vdovci in vdove;
ako ne, vam pa zažuga sv. Duh, de
ste že v življenji mertvi. Pri unim možu
se bere nekaj od bratovširi; kako je
pri tebi,  kristjan? Ali si v ktero za¬
pisan? Ko ti v bratovšini moliš en oče-
naš in češenamarijo, je tako kakor bi jih
molil 20, 30 ali 40 tavžent. Zakaj ?
Zato, ker vsi tisti zate molijo, ki so v
bratovšino zapisani, kakor ti za vse*
Bolj znane bratovšine Matere Božje so:
1) roženkranska, 2 ~)  škapulirska, 3)
sedem žalost, 4) Marijniga presv. Serca,
5) zamurska za spreobernjenje zamur-
cov, 6) neomadežaniga spočetja za pomoč
kristjanam na Jutru, itd.

PREVDAREK

oil sv. Jožefa, ženina presv. Marije Device.

Od uniga bogoljubniga moža, ki je tako
priserčno Marijo ljubil in častil, vas po-

161

peljem k drugimu, ki je bil še bližeji Marije.
Dans obhaja sv. Cerkev varstvo sv. Jožefa.
Stopite torej z menoj malo k sv. Jožefu,
prejden domu greste.

Kdor hoče Marii Devici posebno vstreči,
naj sv. Jožefa posebno časti. Ktero češenje
pač je zadosti veliko za tega veliciga svet¬
nika, tega moža, ki mu je bil Bog Oče
včlovečeniga Jezusa Kristusa v Njegovih
detiriskih letih izročil ? ki ga je bil postavil
varha in pričo za devištvo Njegove nar
čistejši Matere. Kakošnim rednikam in vod-
nikam skerbni starši svoje otroke zroče?
Gotovo nar boljšim, ki jih morejo najti.
Tako je tudi zanesljivo, de je Bog Oče
svojiga Edinorojeniga nar boljšimu Izraelcu,
zročil, sv. Jožefu. Velik je bil sv. Jožef;
on je varoval pravi sveti šotor v Izraelu;
on je vodil skrinjo miru in sprave nove za¬
veze, kakor je bilo treba; on je hranil ceno
zveličanja in odrešenje človeštva.

Ali se vam kaj dozdeva, kolika čast je
svetimu Jožefu, de je imel v tem življenji
pravno oblast čez Kraljico nebes in zemlje,
še tudi pa čez večni ga Kralja, k te-

162

riga je neumerjočnost, kterimu gre
vsa čast in hvala in poveličevanje!
Zavolj njegovih čednost  je  dosti, de veste
Marijne čednosti; zakaj od Marijne sve¬
tosti se mora sklepati na svetiga Jožefa
svetost, ker Bog je Marii dal ženina, kteri
je bil s svojo popolnamostjo vreden Marijne
nebeške svitlosti in dušne lepote. Pomislite
verli tega, de je detek Jezus sedel tavžent-
krat v njegovim naročji. Kako lepe, visoke,
nebeške občutljeje mu je obudoval v nje¬
govim sercu; kako mu je lepšal njegovo
žlahtno dušo! Sv. Jožef je živel ž Njim,
ki je studenec vsili gnad, in ž Njo,  ki  je
prejela polnost in obilnost vsili gnad, de
bi jih delila svojim otrokam. Ali sprevidiš,
kristjan, koliko milost in nebeških zakladov
je prejemal pri dveh zlatih studencih vsih
dobrot! Kakor zvezde perve velikosti so
svetile v čistim raju njegove čednosti: de¬
viška nedolžnost, poterpežljivost, pohlevnost,
ponižnost, serafmska ljubezen do Boga, go¬
reča ljubezen do bližnjiga: vse čednosti na
naj vikši stopinji, nar bližej Marije Device.

Zdaj tedaj , preljubi! kaj delamo , ali

163

kaj bomo storili v čast sv. Jožefu ? Sv. mati
katoliška Cerkev mu tempeljne zida, mu je
postavila praznike, vabi svoje otroke, de
naj sv. Jožefa časte s posebnimi opravili,
s kterimi je zavolj tega sklenila še posebne
duhovne dobrote in odpustke. Enake opra¬
vila so: Peteri psalmi, kterih začetne čerke
(v latinskim jeziku) zaznamnjajo ime Jožef,
responzorij v čast sv. Jožefa, sedmero ve¬
selje in sedmere britkosti sv. Jožefa, molitev:
Virginum custos (varli devic), molitev: O
felicein Virum (o srečin mož) za duhovne
pred sv. mašo. Tako Cerkev  časti tega
velikiga svetnika Božjiga. Kako pa ti,
kristjan ? Ali moliš večkrat kak očenaš njemu
v čast? Ali se mu priporočuješ za srečno
zadnjo uro? Ali ponavljaš večkrat na dan,
posebno tudi zvečer ko se že v posteljo
vležeš, molitvico, ki jo vsa naša dežela
zna? Namreč: „SIadko ime Jezus,
Marija in sv. Jožef, usmilite se me
mojo zadnjo uro! Amen.“

A ko Bog po druzih svetnikih čudeže
dela, ljudem zdravje deli, grehe odpuša
itd.; kdo bo tako priprost in bi ne spreumet,

164

de smemo toliko veči gnade na prošnjo sv.
Jožefa od Boga pričakovati? Tri reči' nas
posebno spodbudujejo k zaupanju do sv.
Jožefa, pravi sv. Alfons Ligvorjan. Per-
vič, ker Jezus sv. Jožefa ne ljubi le samo
kakor prijatla, ampak kakor očeta; torej je
tudi njegova prošnja veliko močnejši, kakor
prošnja kaciga druziga svetnika. Drugič,
ker je sv. Jožef dobit posebno moč zoper
hudobne duhove, ki nas nadlegajo o smertni
uri. Tretjič,  pomoč, ki sla mu jo delila
Jezus in Marija ob njegovi smertni uri, je
njemu pravico dosegla, de tudi on pripravlja
svojim zvestim siužabnikam sveto in po¬
hlevno smert.

Ker tedaj to veste, moji preljubi! poj¬
dite k Jožefu  (1. Moz. 41, 55.), de
vam sprosi milost, kakoršne koli ste po¬
trebni. Bog vam jo bo skazal na njegovo
prošnjo.

Povabim vas bogate in imenitne k sv.
Jožefu. Tudi on je imenitin; on izhaja iz
rodovine kraljev in očakov. On vas bo učil
in vam sprosil, de bote iz serca ponižni s
svojim nižjim bratam, de bote pri obilnosti

165

zmerno živeli in imeli usmiljenje s svojim
ubožnim bližnjim.

Povabim vas rokodelce  in ž njimi
kmete ter vse gospodarje in gospodinje k
sv. Jožefu. On vas bo naučil, kako morate
delo z molitevjo sklepati, več na Boga kot
na svoje roke zaupati, praznike z vso svojo
deržino posvečevati, Božje službe nikoli ne
opušati, v miru in Božjim strahu doma
živeti, otroke in deržino sveto rediti.

Povabim vas mladenče  k svetimu Jo¬
žefu. On vas bo prepričal, de bo vas ve¬
liko pogubljenih,  ako bote nadalje tako
živeli, kakor ste začeli!

Povabim vas device  k sv. Jožefu. On
vas bo učil, kako lepa, imenitna in visoka
je deviška čistost, ki je pred svetam njena
lepota zakrita, v tempeljnu Gospodovim,
pred svetim Bogam pa ona cvete v ne¬
skončni ljubeznjivosti kakor Jožefova pa¬
lica, akoravno je bila v obličji sveta suha
viditi.

Povabim vas otroke  k sv. Jožefu. On
vas bo vzel v svoje naročje in vas bo pri¬
jazno pestoval, kakor je Bete Jezusa, ako

166

niste razuzdani. On vas bo pustil k usmi-
Ijenimu Jezusu, de se hote ž Njim kratko¬
časili in smeli Njegovi tovarši biti. On vam
bo sprosil od Boga Očeta moč, de bofe
mogli obvarovati sprelepi cvet nedolžnosti,
kakor ga je on sam do smerti ohranil. Ako
ste pa že poredni in razuzdani, pojdite k
njemu hitro hitro, de vam pokoro, pobolj-
šanje sprosi, zlasti de bote jeli Božjo hišo
spoštovati in ne bote več tako samopašni,
in de vas obvaruje brezna večniga ognja!

Povabim vas k sv. Jožefu, bogoljubne
serca.  Pri njem bote vidile, de za Ma-
rijnim sercam ni nobeno serce Jezusa tako
živo ljubilo, kakor serce sv. Jožefa. On
vas bo navdal s pravo ljubeznijo do Jezusa.

Povabim k sv. Jožefu vas grešnike.
On vas bo učil, koliko krivico delate, vi ne-
hvaležniki! ko Sinu Božjimu za Njegovo
prelito kri, za Njegove kervave rane z na-
gnjusnimi grehi povračujete! Kdo na svetu
je še tistimu življenje vzel, kteri ga je
njemu ohranil? Vi pa vender križate Njega,
ki se je za vas križati dal!

Zdaj pa pristopimo še vsi skupej k

167

sv. Jožefu, ker vsi želimo srečno umreti;
on je namreč posebin pomočnik za zadnjo
uro. Dobro ve sv. Jožef, kako hladno mu
je bilo ob smertni uri, ko sta bila pri njem
Jezus in Marija; torej tudi z nami ima
usmiljenje, nam pomoči želi v tisti hudi
ločivni uri, in nam jo bo tudi prinesel, ako
se mu priporočujemo kakor njegovi zvesti
služabniki in posnemavci.

Zveličana Katarina iz Emeriha v svojih
razodenjih pripoveduje od smerti sv. Jožefa,
kakor nasledva.

Proti 30. letu Jezusovimu je sv. Jožef
zmeraj bolj slabel, in vidila sim večkrat
Jezusa in Marijo  pri njem skupej. Ma¬
rija je večkrat sedela tudi pri njegovi po¬
stelji na tleh, ali pa na nizkim plošiču, ki
je imel tri noge in jim je pač tudi za mizo
služil. Ko je Jožef umiral, je Marija pri
zglavji njegoviga ležiša stala, in ga je imela
na rokah; Jezus je stal pri njegovih persih.
Vidila sim stanico s svetlobo in angeli na-

*) Das Leben unseres Herrn J. Ch. v. Clem. Bren-
tano. Augsburg 1858.

168

polnjeno. Bil je, z rokama naskrižem, ves
zavit v belo platno, v ozko trugo djan in
v prav lep grob položen, kteriga mu je bil
neki dober mož dal. Zunaj Jezusa in Ma¬
rije je šlo le malo ljudi s trugo; vidila sim
pa, de je bila spremljana od svetlobe in
angelov.

Jožef je mogel pred Jezusam umreti,
ker on bi ne bil mogel Njegoviga križanja
prenesti. Bil je preslab in preljubijoč. Terpel
je že prav veliko zavolj mnoziga prega¬
njanja, ki ga je mogel Zveličar od svojiga
20 .  do 30. leta terpeti po mnogoterih skrivnih
judovskih potuhah. Le-ti Ga niso mogli
pred očmi terpeti, in so zmirej nevošljivo
govorili, de tesarjev sin hoče vse bolje
vediti, ker je nauku farizejev velikrat na¬
sprotoval in je imel zmirej veliko mladih
ljudi krog sebe, ki so bili ž njim prijatli in
so ga radi imeli.

Marija je pri tih preganjanjih neizre¬
čeno veliko terpela. Meni so se take bo¬
lečine zmirej hujši zdele kot prave martre.
Nepopisljiva je ljubezen, s ktero je Jezus
mladeneč prenašal preganjanja in potuhnjene

169

kolarstva judov. Jožef je umeri v Nazaretu
in je bil ondi pokopan. Njegovo telo je bilo
pozneje preneseno v Betlehem. Zdi se mi,
de ga še zmirej vidim nestrohnjeniga ležati.
— Toliko iz razodevanja te zveličane pri-
jatlice Božje od poslednjih ur sv. Jožefa
na zemlji, kar naj vam služi v veči češenje
tega svetnika in za srečno zadnjo uro.

Molitev.

O srečna presrečna smert sv.
Jožefa v naročji Jezusa in Marije!
Srečna njegova smert, ki je bil
velik v čednostih, zvest v svetih
opravilih, stanoviten v premišlje¬
vanji, čuječ v postrežbi do Jezusa
Kristusa. Nas, o Marija, pa skerbi
poslednja ura, ki smo tenki in varni
pri posvetnih delih, leni in mlačni
pa pri sveti maši in pridigah, pri
molitvi, in posebno počasni in ne¬
rodni za spovedi in svete obhajila.

8

170

Marija, bodi naša pomočnica v živ¬
ljenji, in pridobi nam gorečnost za
ljubezen Božjo, za Tvoje češenje
in zveličanje naše uboge duše.
Vedno nas osramotujejo prelepi
zgledi svetnikov in bogoljubnikov,
vender le merzli ostanemo! Vzdig¬
niti se hočemo še enkrat zares in
se s skesanim, potertim, poboljša¬
nim sercam verniti k svojimu Očetu.
Pritecite nam na pomoč, o Jezus,
Marija in sveti Jožef! Sprosite nam
gnado, spokorno živeti in zveličano
umreti. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Priporočite Jezusa, Marii in gv. Jožefu,

1. tiste, ki so nocoj na smertni postelji,
posebno ako so veliki grešniki;

2. tiste m er zle,  ki še niso velikonočne spo¬
vedi opravili.

Molite za vsaktere saj en očenaš in češe-
namarijo.

—-eooo-

171

ŠESTNAJSTI DAN.

Bv, Isidor,' kmet,---)

Izidor, kmetič, je bil svetnik, njegova
žena, kmetica Marija Toribija, pa svet¬
nica — pred malo manj kot sedem sto
leti v Madridu na Španjolskim. „Moli
in delaj!“  je bil njegov pregovor.
Moliti  pa njemu ni bila le samo vsak¬
danja molitev,  kakor je dolžnost krist¬
janu, ampak sploh pravično in po¬
božno  življenje. Božja volja je bila
njegovo ravnilo. Delal je vse v imenu
Jezusovim v Božjo čast. Zjutraj je vselej
svoje delo, trud in skerb Bogu daroval.
— Dobre žene sploh prav posebno lju¬
bijo tudi Marijo, Mater Božjo j tako
tudi Marija, Izidorjeva žena. Vsako

*) Ott Leg.

8 *

172

jutro je ona šla k sv. maši v majhno
cerkvico, ki je bila Marii Devici posve¬
čena j Izidor pa ravno tako na vse zgodej
v bližnjo cerkev sv. Magdalene. Izidor
je bil zakupnik ali štantnik pri nekim
gospodu iz Madrida, žl. Vergas-u. Hu-
dovoljni ljudje, ki imajo nad drugimi
zmirej kaj obirati, so Izidorjeviga go¬
spoda našeptali, de on od same molitve
delo zanemarja. Izidor je res velikrat
po več ur v cerkvi molil, ali zato na
polji ni bilo nikakoršne škode za njego-
viga gospoda. Ko je prišel iz cerkve,
se je pa toliko urniši in z veseljem dela
lotil. Dobre volje je bil pri nar težjih
delih; nikoli ni bilo ne zmerjanja, ne
kletvinje iz njegovih ust. Mirno je za
drevesam (plugam) šel, in če se mu je
kaj neprijetniga primerilo, se je v nebo
ozerl in v duhu pokore sprejel težavo
iz ljubezni do Jezusa. In Iejte! vse nje¬
govo delo je bilo blagoslovljeno ali žegnano.

173

Bogoljubno življenje sv. Izidora je
nečedne nevošljivce v oči klalo, torej
neprenehama zoper njega govore. Desi-
ravno ga je njegov gospod kaj močno
spoštoval, se je vender poslednjič bal,
de bi se na polji res kaka škoda ne go¬
dila. Pokliče tedaj Izidora in ga prav
grenko ošteje zavolj cerkve in molitve.
Izidor terdo očitanje mirno posluša, in
pohlevno odgovori: „Bova vidila, dragi
gospod, kako bo ob žetvi. Ako takrat
polja, ki jih jest obdelujem, manj sadu
obrodijo, kakor mojih sosedov, mi škodo
pri moji plači utergajte.“ Izidor gre po¬
kojno domu. Pride žetev, in žita po-
božniga Izidora so bile vse lepši in bo¬
gatejši, kot njegovih sosedov, ki so kaj
skerbno in britko noč in dan delali,
zraven tega pa pozabili svojiga Boga
in Gospoda in svojiga zveličanja. — V
serce si to zapiši, kristjan! Brez žegna
Božjiga vse nič ne pomaga; in perva je

174

Božja služba, potlej še le gospodarska
služba.

Oblagren od Boga, je bil ves usmi¬
ljen do ubožnih. Almožna ne spravi
na beraško palico;  to je sv. Izidor
dobro vedil. Torej je dajal ubogim z
dobrim sercam; nobeniga ni prazniga
spred praga odgnal; tudi ni čmerno spod
čela gledal, kadar so mu bili nadležni.
Se od tega, kar je njemu samimu bilo
treba, je delil vbogajme, in si je velik
zaklad nakladal v nebesih. Še posebej
v šmarnični namen vedite tole: Vsako
saboto sta z ženo v čast Marije Device
skuhala pošten lonec jedi in sta jo med
uboge razdelila.

Pravični pa ima usmiljenje
tudi z živino.  Izidor ni nikoli pre¬
tepal uboge živinice; tega ne delajo po¬
šteni kmetje in hlapci, ampak gerdi kme-
tavsi in divji hlapčoni, in malopridni
pastirji, kakoršnim so večidel že druge

175

pregrehe lepočutno serce v jeklo spre¬
menile. Tudi je bil usmiljen do živalic,
ki ni nič od njih imel. V ojstri zimi
enkrat pelje v mlin in ugleda tropo ti¬
čev, ki sO lakote skorej cepali. Izidor
ne premišljuje dosti; odveže vrečo in
nasuje tičem toliko, de se vsa pričujoča
podnebesna deržinica nazoblje. Kmet, ki
ravno tisto pot pelje v mlin, ga zasme¬
huje; kadar pa oba skupaj iz mlina pe-
Ijeta, glej! je bila vreča Izidorjeva vse
bolj napolnjena, kakor pa bi bil kdo mislil.
Izidor je tudi svojimu sinu priporočeval,
de naj bo tudi on ravno tako dobrotljiv
in usmiljen do žival; zavračeval ga je
na dobroto Božjo, ki tako ljubeznjivo
skerbi tudi za nar manjšiga červička.

Ker je bil Izidor kmet, torej sim
danes zgodbo precej raztegnil na druge
okolišine, kakor sicer ta mesec nimamo
navade, ker le bolj pri tem ostajamo,
kar posebej Marijo tiče.

176

Poslušajte pa k sklepu še tole!
Vedno so mu bile pred očmi' besede:
„Kaj bipomagalo človeku, ko
bi ves svet pridobil, na svoji
duši pa bi škodo terpel?“ Umeri
je v 60. letu svoje starosti ravno da¬
našnji dan 1170. Pet let poznejši pa
tudi njegova žena Marija. Oba sta svet¬
nika. Grob sv. Izidora je Bog z mno¬
gimi čudeži poveličal. Zaslišite samo
eniga. Filipu III., španjskimu kralju, so
bili že vsi zdravniki življenje odpovedali,
tako hudo je bil bolan. Neso pa duhovni
v slovesni procesii svetinje sv. Izidora
v kraljevo poslopje. De je le iz cerkve
bila truga s svetim telesam, že je kralja
zapustila smertna merzlica; ko so jo
pa postavili v stanico bolniga kralja, je
kar precej popolnama ozdravel.

177

Nebeški cvet.

Sv. Izidor ni nikoli klel, ne zmer¬
jal. Ali umete te besede? Ko bi kmet
ne klel, bi bil desetkrat lepši mož; ko
bi rokodelec ne klel, bi bil petnajstkrat
lepši mož; ko bi nakladavec ali fakin ne
klel, bi bil tridesetkrat lepši mož; ko bi
celo ženske — celo ženske in žene ne
klele: bi bile one in njih otroci devet¬
deset stopinj bližej nebes. Skerbni du¬
hovni že več časa mislijo, kje bi se
znašel pomoček, de bi se iz naše dežele
gerda kletvinja odpravila; zakaj ta
greh je za našo deželo toča, oginj,
vojska, huda letina, lakota, go¬
veja in človeška bolezen.  Ta greh
moramo nocoj pregnati saj od vas, ko¬
likor vas je tukaj; vi pa bodite misijo¬
narji in ga preganjajte od druzih. Torej
poslušajte še:

#) Iz tega namena so pred nekaj čašam na svitlo
prišle majhne bukvice „od naj s ve tej siga
imena Jezusa," ki so polne kratkih povestic,
molitvic in sklepov zoper kletvinjo, in le nektere
venarja veljajo. (Pristavek pis. o natis.)

8 **

178

PREVDAREK

od kletviuje.

Vem, deje zastonj, ko bi vam tudi na vso
noč razlagal, de kleti se ne sme, kleti je
prepovedano , kleti je greh ! Torej te samo
vprašam, preklinovavec:

Zakaj kolneš ? — Zato, de se znosiš
in se"?gospodarja, moža skažeš? — Tri¬
noga’, ne gospodarja in ne moža!

Zakaj kolneš, preklinovavec? Zato, de
bi imeli podložni pred teboj spoštovanje? —
Z a ni če vanje,  — ne spoštovanje!

Zakaj kolneš, preklinovavec? De svojo
jezo streseš?— Pa kačo greha  vnedrije
vzameš ?

Ti bom povedal pa jest, ali de prav
rečem, sv. Duh, z besedami sv. pisma, za¬
kaj de kolneš. Ti kolneš zato, de boš sam
preklet, po besedah: „Ljubil je prekle-
tev.“ Odgovor: Torej „ga bo zadela.“

Ti kolneš zato, de boš sam sebi žegen
vklel — po besedah: „Ni hotel blago¬
slova  (žegna). Odgovor: „Torej se od
n j ega odm i k a“.

179

Ti kolneš in si oklet od zunaj, po be¬
sedah: ,,Oblekel je prekletev kakor
oblačil  o.“

Ti kolneš in si oklet znotraj, po bese¬
dah: „Šla je (prekletev) kakor voda
v njegovo  notranje. 14

Ti kolneš in tvoje kosti so vklete , po
besedah: Vkletev je šla „kakor olje v
njegove kosti.  “ To najdeš v 108.psalmu,
v 18. versti.

Ker si pa ti preklinovavee tako vklet,
torej se ni čuditi, de si tako silo oterpnjen.
Tebe ne omeči nobena pridiga do živiga;
tebe ne spreoberne beseda nobeniga spo¬
vednika ; tebe ne zmodri nobena nesreča,—
tudi po smertni bolezni ravno tako kolneš,
kakor si poprej !

Ker si se, ti preklinjavec, tako vklel
samiga sebe, zato si pa tudi ves poln
družili grehov;  čudež nar veci bi bil,
ko bi ti preklinovavee ne bil nečistnik; serd,
sovraštvo in pijančevanje sta brat in sestra
tvoje kletvinje ! Sveto pismo od tebe še to
le govori: „Tvoje žrelo je odpert
grob; ti delaš prekanljivo s svojim

180

jezikam; gadov strup je pod tvo¬
jimi žnablji; tvoje usta so polne
kletve in gr en kosti; pri tebi ni
strahu Božjiga“. To sim ti povedal,
preklinovavec; pomagalo ti pa brez posebne
gnade in silo terdne volje nič ne bo: zato
ker si se samiga sebe vklel. Torej si v
veliki nevarnosti, ako rezne pokore ne delaš,
de boš šel v temno kraljestvo tistiga, kte-
riga si zmiraj v svojim življenji klical in na
jeziku imel!

Ne vem ravno, koliko mehko ali terdo
serce de imam;  spoznam pa vam,  ko bi
preklinovavca kdo klestil: tako dolgo bi

mu privošil, dokler bi za terdno ne obljubil,
de ne bo nikoli več klel. Na Angleškim je
bila nekdaj postava, de je mogel vsak pre-
klinjavec in bogokletnež za vsako kletvinjo
nekaj kazni plačati. Bogat kmet — pravi
bahač je mogel biti — je imel to nesramno
navado, de je klel; drug ubog kmet bi ga
bil pa rad odvadil. Slišal je, de v kerčmi
ali gostivnici nar hujši udeluje. Gre tedaj
v gostarijo z gosposkinim služabnikam, in
vso noč tam ostane. Kletvinje ni bilo ne

181

konca ne kraja. (Je mogel pač tudi gostnik
pravi zanikernež biti, de je to terpel!) Drugi
dan mora preklinjavec pred sodbo, in ne ve
zakaj ? Njegov sosed stoji zraven njega,
začne pred sodniki kupec bobovih zern
šteti, in reče: „Tega moža tukaj tožim, de
je to noč 487krat zaklel. Vprašajo tož¬
nika, kako to tako natanko ve? „Kolikor-
krat je zaklel, sim eno zerno boba predjal
iz desniga žepa v leviga, kakor ta-le moja
priča ve,“ je tožnik odgovoril. Sodnji hla¬
pec je s prisego poterdil, de je ta tožba
resnična, bogati kmet je mogel prav veliko
kletnino ali kazin za kletvinjo plačati. Ni
pa več klel od tistiga časa. Ta dogodba je
tolikanj tehtniši, ker se tudi pri tebi po¬
navlja, nespametni preklinovavec! Glej!
Angel te povsod spremlja, in šteje, koliko¬
krat zakolneš, se pridušiš, zarotiš; — za¬
tožil te bo pred večnim Sodnikam. Zraven
je pa tudi sodnji hlapec — hudoba, kteri
bo pri sodbi pričal, in te bo obsojeniga v
ječo vlekel! Takrat boš vidil, nad kom si
se znašal, ko si klel ; takrat boš vidil, komu
si škodoval, ko si se rotil in klel; takrat

182

boš vidil, kakošno plačilo si zaslužil, ko si
razsajal in se pridušal!

Ako niste toliko poživinjeni, de bi bilo
nad vami vse zgubljeno, vam naj bo še to
rečeno k vašimu blagru:

Kmet!  nikar ne kolni; de ne bošsvo-
jiga polja, verta, in svoje duše vklel.
Čolnar  in ribič! nikar ne kolni; de ne boš
svoje plavbe, svojih rib, in svoje duše vklel.
Nakladavec!  nikar ne kolni; de ne boš
svojiga zaslužka in svoje duše vklel. Voz¬
nik!  nikar ne kolni; de ne boš svoje ži¬
vine, voznine, in svoje duše vklel. Go¬
spodar!  nikar ne kolni ; de ne boš svoje
deržine, gospodarstva in svoje duše vklel.
Rokodelec!  nikar ne kolni; de ne boš
svojiga rokodelstva, svojih delavcov in svoje
duše vklel. Oče!  nikar ne kolni; de ne
boš sebe, svoje žene, svojih otrok, in svoje
duše vklel. Mati!  nikar, nikar ne kolni;
de ne boš sebi in svojim otrokam kruha,
življenja in zveličanja zaklela. Otroci!
nikar ne kolnite; de ne hote svoje časne in
večne sreče zakleli. Hlapci in dekle,
sinovi in hčere!  nikar ne kolnite; de si

183

ne bote gnade Božje in nebes zakleli. Pa¬
stirji, nikar ne kolnite, de sebe in ljube
živinice ne vkolnete ! Vikši in za poved¬
ni ki! nikar ne kolnite; de ne bote sami
sebi in podložnim duše in telesa okleli.
Podložni!  nikar ne kolnite; de si ne bote
pokojniga življenja in mirne smerti zakleli.
Vsi skupaj!  nikar ne kolnite; de si ne
bote večniga gorje  prikleli. S tem naukam
sim rešil svojo dušo ; zdaj pa glejte, de tudi
vi rešite svojo, in več ne kolnete !

Molitev.

Posveti, o usmiljeni Bog! naše
deržine in otroke, naše prebivavce
in stanovanja, naše dela in opra¬
vila, de ostanejo žegnane in de
jim preklinovavski jezik ne bo mogel
škodovati. Odvzemi milostivo vse
okletstvo od vsiga, česar se je
polotilo, in napolni vse, kar je na-
šiga, s svojim sv. Duham in Bož¬
jim obilnim blagoslovam na prošnjo

184

Marije Device, sv. Janeza Kerst-
nika, svetih aposteljnov in druzih
vsih svetnikov Božjih in svetnic,
po Jezusu Kristusu, Sinu Svojim,
kteri s Teboj živi in kraljuje v
edinosti ravno tistiga sv. Duha,
Bog vekomaj. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

■

1. Kdor se hoče kletviuje obvarovati, mu je
potrebna čednost keršanska serčnost ali moč-
nost. Sv. Bonaventura v svojim seraiinskim
bogouku ima več stopinj od serčnosti.  Tale
je njih zlata lestva:

Ver v a zlata gredica.

Perva stopinja.  Serčno se zoperstaviti gre-
ham telesa, kakor nečistosti, požrešnosti,
preklinovavskirau divjanju in razsajanju itd.
Druga stopinja.  Serčno se zoperstaviti gre-
ham svojiga duha, kakor hinavšini in potuh¬
njenosti, nehvaležnosti itd.

Tretja stopinja.  Telesnim in dušnim pri-

185

ložnostim v greh se serčno zoperstaviti, kakor
zaupljivostim, sladkim besedam, malim da-
rilam itd.

Druga zlata gredica.

Perva stopinja.  Ne privoliti v greh z djanjem.
Druga stopinja.  Ne privoliti v greh z besedami.
Tretja stopinja.  Ne privoliti v greh z mi¬
slimi. Na vsih tih stopinjah je stal Kristus.

2. Zdaj pa še majhna naloga:

Moder in učen mož, ki je pred nekoliko
leti na lepi cerkveni častni stopinji umeri, je
mende preklinovavcam včasi tole posebno po¬
koro dal: Vsakikrat ko je kteri zaklel, si je
mogel en gomb ali knof odrezati in si ga spet
prišiti. Jest pa vam bolj cerkveno vajo naložim:
Prejden dansi iz cerkve greste, naj vsaki Ma¬
teri Božji pošteno besedo da, de ne bo nikoli
več klel.  Ako bi mu pa vender iz pozablji¬
vosti še kterikrat kletvinja iz ust ušla, naj
vselej precej nato ,,češenamarij  o“ moli, do¬
kler se popolnama ne odvadi.

*) Ranjki korar Fr. Veriti.

-Qo«a-

186

SEDEMNAJSTI DAN.

S?. Paskal„ m  reda s j,  FmMŠska.*)

IPaskal, zmed peterih otrok nar mlajši
Martina in Izabele Bajlon, je bil doma
v mali vasi pri „Lepim turnu“ — „Tor-
rehermosa“ — na ©panjskim. Ker je
bil rojen na današnji dan, v velikonočnim
času, ki se latinsko paska  (Pascha)
imenuje, so ga Paskala ali Velikonočnika
imenovali. Njegova mati je bila serčno
pobožna, je prav rada k sv. maši hodila,
in tudi svojiga sina je seboj jemala.
Vidila pa je, de je bil mali Paskal ves
tih in rezen, ves zamaknjen v altar,
kakor de bi se hotel vsiga naučiti, vse
ohraniti. Ako ga je mati samiga pustila,
si je kar v cerkev in k altarju pomagal,

*)  Barry in Ott Marian.

187

in tako so nazadnje starši že vselej ve-
dili, kje ga bodo našli, ako so ga po¬
grešili. Križaniga Jezusa na altarji
ljubiti, podobe Marije Device in svetni¬
kov gledati in premišljevati, je bilo zgodnje
Paskalovo opravilo. — V šolo ni mogel
hoditi, ker njegovi starši so bili pre-
ubožnij ovčice pasti je mogel, de si je
svoj kruh prislužil. Ker je pa močno
želel od Jezusa in njegove ljube Matere
Marije veliko vediti, je vzel bukve seboj
na pašo in je prosil, kogar je dobil, de
naj mu iz usmiljenja pokaže kake čerke.
Tako se je Paskal naučil brati in pisati,
in to mu je dosti pomagalo še k veči
pobožnosti. Desiravno je bil že odrasel,
in bi bil lahko v boljši stan prišel, ven-
der ni hotel j ostal je ovčar in je tako
lepo živel, de so ga povsod le ,,svetiga
ovčarja“ imenovali. Preljubeznjiva ne¬
dolžnost in priprostost ste bile njegovi
lepi lastnosti tudi bolj pozne leta in le

188

še bolj ste se razodevali. De bi malih
slabost, v ktere je kterikrat padel, ne
pozabil, je pri vsaki naredil vozel na ver-
vico, ki jo je imel seboj, in ko je prišel
k spovednici, je bil ves skesan in se je
tudi nar manjših slabost prav odkrito-
serčno spovedal, de so se drugi pastirji
čudili, česa se neki spoveduje, ker se
ni nobeden zavedil, de bi ga bil vidil v
čem kej zagrešiti. Paskal pa je to bolje
vedil, ker sv. Duh ga je s preserčno
ljubeznijo do Boga vnemal, in ta ljube¬
zen je storila, de je tudi nar manjši ne-
popolnamosti spoznaval, objokoval in jih
zatiral. — Posebno se je veselil, kadar
mu je gospodar dopustil k sv. maši iti,
ker neizrečeno ljubezen je imel do sv.
Hešnjiga Telesa. Kadar je bil v cerkvi,
se kar ni mogel ločiti od tabernakeljna,
kjer je njegova večna Ljubezen prebi¬
vala. — Na paši se je močno varoval,
de ni bližnjimu z ovcami kake škode

189

storil. Neki dan se inu to po nesreči
nameri, precej pa da škodo ceniti in jo
poverne iz svoje plače. Bog pa je dal,
de je bilo ravno popaseno mesto tisto
leto nar bolj rodovitno. Drušina z dru¬
gimi pastirji mu je posebno težave delala,
ker so imeli v navadi kletvinjo, rotenje
in dostikrat nemarno govorjenje. Silno
ga je to peklo, ker vidil je, de se Bog
žali, in ker ni mogel ubraniti in odver-
niti, je poslednjič sklenil, svet zapustiti
in se samostanskiga življenja poprijeti.
V pastirskim in mniškim življenji je bil
Paskal velik častivec in ljubivec Marije
Device. Še ko je ovce pasel, je imel
zmirej pri sebi podobo Marije Device,
in roženkrance je na paši delal ter jih
delil med druge, jih k molitvi in pobož¬
nosti bolj vnemati. Ko se je bil brati
naučil, je bil dobil bukvice, v kterih so
bile dnevnice ali duhovne ure Marije
Device. Prav bogoljubno jih je molil in

190

zopet molil, in se od druzih pastirjev
ločil, de bi mogel to opravilo bolj zvesto
opravljati. Nar rajši je pasel blizo neke
cerkvice Marije Device ter je tamkej
bral, molil in premišljeval Boga, njegove
dela in blaženo Mater Božjo. Pozneje,
ko je bil v red sv. Frančiška stopil, je
svoje češenje do Marije Device še po¬
sebno s tem razodeval, de se je na
njene praznike z veliko gorečnostjo pri¬
pravljal. O predpražnikih je v ta namen
svoje telo hudo mertvil, si odrekel reči,
ki jih je serce poželelo, bogoljubne misli
in občutke obudoval, in sploh, bil je
silo ojster sam do sebe. O praznikih
samih Marije Device pa se je na nje¬
govim obličji in v njegovih delih tolika
vnetost razodevala, de se je lahko so¬
dilo, kolika goreča ljubezen do prebla-
žene Marije Device kraljuje v njegovim
sercu. Vedno je roženkranc imel v roki,
tudi med delam; ako ga pa delo ni pri-

191

pustilo v roki imeti, ga je okoli vratu
obesil. Toliko naj bo za današnji namen
dosti od tega zvestiga sina ali častivca
Marije Device.

Nebeški cvet.

Predpražniki so pravi cvet prazni¬
kov in priprava na veliki dan praznični.
Torej se je zveličani Paskal tolikanj
zvesto ob tacih dneh pripravljal. Pri nas
zvoni pred praznikam „delapust,“  v
znamnje, de so poprejšnji kristjanje že
takrat delo popušali in hodili v cerkev.
Pervi kristjanje, in znati je, de še dosti
poznejši so po cele noči o predpražnikih
v cerkvi premolili. Naš čas pa je v ti
reči dosti naprej prišel, — namreč, po
rakovi poti, ker ne le, de predpražnikov
ne pozna, ampak se tudi za praznike
same malo zmeni. Zato je pa tudi dra¬
ginja, lakota in stradež zmeraj veči,
blagoslov ali žegen pa se manjša. —
Kako pa ti delaš, kristjan? Vselej po- .
svečuj nedelje in praznike pošteno, kakor

192

veleva Bog in sv. Cerkev; to bo prelep
nebeški cvet, ki bo cvetel nad teboj,
nad tvojim stanovanjem in deržino.

PREVDAREK,

kako dobro in potrebno je premišljevanje.

Dobroserčnim pastirjem pri Betlehemu
se je angel bil prikazal in je njih serca z
nebeškim naznanilam razveselil. Dobroserč-
nimu pastircu Paskalu, ki je bil tolikanj rad
v svete reči’ zamaknjen, pa se je Marija
prikazala, in mu serce s prečudnimi slad¬
kostmi napolnovala. Sad tega priserčniga
sladu je bila njegova bogoljubna in vedna
molitev, njegovo premišljevanje.  On je
posnemal Božjo Mater o rojstvu Jezusovim.
Takrat so bili pastirji Marii priložnost dali
k globokimu premišljevanju, ker prišli so
bili in ko so našli Božje Dete, Marijo in
Jožefa, so začeli tako ljubeznjivo praviti
od angelske prikazni, de so se vsi priču¬
joči močno čudili in stermeli. Marija pa je
pri tem nar boljši del izvolila, ker je vse
te reči v sercu ohranila in jih premišljevala.

193

Povej nam, Marija , kako si te skrivnosti
premišljevala ?

Marija.  Studenec mojih premišljevanj
je bil zamakljivi pogled v nebeško Dete.
Kralj večne časti je bil v pelnicah, Kralj
večne časti’ je bil v jaslicah; Kralj večne
časti je bil v hlevu med volam in med oslam.
Nisim se mogla nikoli nagledati, načuditi,
nasterineti. Nisim druziga vidila, ne slišala,
ne čutila, razun Sinu Božjiga na slami!
Vse moje moči so bile v Njega vperte;
moje serce je bilo.vse ginjeno, napolnjeno,
presunjeno od ljubezni, sladkosti in začu-
dovanja. Moji sinovi in hčere! ako imate
želje, de vam visoke reči svete vere serce
ginejo, se morate ž njimi pečati, se pri
njih muditi s svojim duham, jih prevdarjati,
premišljevati. —

Otroci in služabniki Marij  ni
(reko). Marija, naša Mati! nekoliko bolj
nam razloži prid in potrebo premišljevanja.

Marija.  Dušna moč s premišljevanjem
rase, sleherno znanje in učenost se s pre¬
mišljevanjem razširja, vsako prepričanje se

s premišljevanjem vterjuje. Zakaj jih je

9

194

dosti med vami, ki imajo prav slabo in
omahljivo vero? Zato, ker nobenkrat skorej
ne premišljujejo in svete vere s premišlje¬
vanjem ne poterjujejo. Zakaj pa so že
majhni otroci tako znajdeni v hudim ? Za¬
kaj te že mladi jezik z besedo tako hudo
ve pikniti ? Zakaj je tako znajden, skrivaj
kaj izmakniti ? Zakaj zna tako prekanjeno
lagati in tajiti, kar je hudiga storil? —
Zato, ker precej v mladosti neprenehama
na take hudobije misli; on hudo premiš-
Ij  u j e,  torej je v pregrehah zgodej učen
in premeten. Zakaj pa je v pokoršini tako
počasin, v cerkvi tako neukreten, v mo¬
litvi tako razuzdan? Zato,  ker ti, oče,
mati, ne učiš svojiga otroka svetih reči
premišljevati, ker je pri mizi, pri delu in
povsod le nar večkrat posvetno, opravljivo,
nečimerno, ali tudi očitno pregrešno go¬
vorjenje vpričo otrok, in to, kar se nar
večkrat govori, je tudi snutek njih misli in
želja, to je njih premišljevanje. Koliko je
pregreh in hudobij na zemlji! Zakaj pa
sveti pušavniki niso tacih dopernašali? Zato,
ker so svete reči premišljevali in svoje serce

195

k Bogu obračali. — Tatinski človek pa pre-
mišljuje, kako bi kradel; nesramni, kako bi
svoje želje dopolnoval; ponočevavec, kako
bi starše okanil in se jim izmaknil; obreko-
vavec in sovražljivec, kako bi svojiga bliž-
njiga hujši pikal. In kar taki človek pre¬
mišljuje, v tem se tudi vterdi in vkorenini,
v tem je izurjen in učen.

Ali si hočeš pridobiti učenost svetnikov?
Praviš, hočem in želim. Prav tedaj; ne
pusti nobeniga dne preiti, de bi kaj zveli-
čavniga ne premišljeval. Premišljevanje od
Božjih lepot in popolnamost, in pa od ne-
čimernosti vsiga pozemeljskiga je posvetne
ljudi od sveta odtergalo, in bili so svetniki.
Premišljevaje so se učili visoko ceniti tisto,
kar je v Božjih očeh veliko in spoštljivo,
njih serce se je vnelo, ogrelo, je začelo
goreti v ljubezni Božji. Ti pa še zmeraj
tisto veliko obrajtaš, kar pred Bogam nobene
cene nima; — kaj ne, de je res? Kako
misliš priti k Bogu, ker si ž njim naskrižnih
misel?

Pa praviš, de ne znaš premišljevati.

De to opravilo dobro umeš, se kaže v po-

9  *

196

svetnih premišljevanjih. Kadar te kdo raz¬
žali, ti krivico stori, takrat ti premišljuješ
tolikanj živo, kako bi mu povernil, de ne
mara še spali ne moreš. Glej, kako znaš
hudo premišljevati! — Zakaj pa takrat,
kadar Boga razžališ, ne ^premišljuješ, kako
bi se ž njim spravil V Kadar imaš pravdo,
si tako vanjo zamišljen, de na poti skorej
nič ne vidiš, kar je okrog tebe; zakaj pa
bi ne misli! globokejši, kako bo iztekla
pravda za tvojo dušo, za ktero se peklenski
sovražnik tolikanj hudo poganja, de bi jo
zase izpravdal?

So nasvetu učeni možje, ki veliko vedo
od nekdanjosti in sedanjosti, govore več
jezikov, vedo vsako bilko popisati in ime¬
novati ; nimajo pa učenosti svetnikov, torej
tudi vse njih dela niso posvečene, njih uče¬
nost je puhla, jih bo ob smertni uri zapu¬
stila, in ne bodo imeli seboj v večnost kaj
vzeti, ker za Boga, za dušo in za večnost
niso hofli delati. „Kaj pomaga človeku,
ako si ves svet  in njegovo učenost pri¬
dobi,  pa zraven tega svojo dušo po-
gu bi?“

197

Eno veliko opravilo imaš na zemlji,
eno potrebno opravilo imaš na zemlji, eno
nezamurlljivo opravilo imaš na zemlji: za
večnost skerbeti.  Vse druge opravila
proti temu še toliko niso, kar je (slepica)
kresnica  proti svetlimu solncu.

Oberni se tedaj k Jezusu in prosi ga
za dar premišljevanja, od kteriga te hudoba
odvračuje, ker on dobro ve, koliko s tem'
zgubiš, ako nisi vajen svetih reči premiš¬
ljevati. Ne le sani sebi boš s premišljeva¬
njem silo velik prid pridobil, ampak tudi za
bližnjiga, in zlasti za tiste, ki so tvoji skerbi
izročeni. Življenje Jezusovo, Njegovo britko
terpljenje, Marijne čednosti, poslednje reči,
nedeljski evangelji in pridige, skrivnosti sv.
roženkranca, in vse resnice sv. vere so
prebogati zaklad za premišljevanje.

Molitev.

O Jezus, luč sveta! ki si pri¬
šel na svet, ogenj prižgat; vžgi
po svojim sv. Duhu naše serca s
svetimi željami, dobrimi mislimi in

198

pravičnim djanjem, de ti bomo na
prošnjo presvete Marije Device
vselej z gorečim duham, čistim
sercam in neomadežanim telesam
služili. To nam dodeli Ti, o mi¬
lostljivi Jezus! ki živiš in kraljuješ
z Bogam Očetam v edinosti ravno
tistiga sv. Duha, Bog vekomaj.
Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Poskusite do jutri sv. Paskala posnemati,
in prav pogosto Marijo  in njene čednosti,
zlasti ponižnost in čistost  pred očmi imeti.
Njena podoba v bukvah ati v stanovanji, ali pa
svetinjica neomadežaniga spočetja vam zamore'
k temu veliko pomagati. Molite pa Marii na
čast 3 češenamarije, de bi vam k temu poma¬
gala. Morebiti bo kteri koli tako srečin in se
bo s tem obudil v njem duh premišljevanja,
kar bi bila velika sreča.

-OMG-

199

OSEMNAJSTI DAN.

Zveličani bratec Feliks je zmeraj slovel
kakor posebin častivec in naj imenitniki
služabnik Marije Device; to je vsaki
vedil od njega povedati, dokler je on
še med svetam bil, in pa potlej, ko je
bil v red manjših bratov sv. Frančiška
stopil. Ze v otročjih letih je bil tako
ves nedolžin in painetin, de so ga „ma-
liga svetnika 44  imenovali. Ko je živino
pasel, je veliko veliko molil, in ponoči
ko so pastirji in živinica počivali, je
hodil Feliks k hrastu, v kteriga je bil
križ vrezal, in je marsiktero uro v pre¬
mišljevanji britkiga terpljenja Jezusoviga
prečul, pri čimur pa tudi Marije nikoli

*) Bolland.; Barry.

200

pozabil ni. Že fantič je rad nji v čast
roženkranc molil, kteri mu je pozneje
tolikanj priljubljen bil. Ne ve se za go¬
tovo, če je znal brati ali ne; rekel je
pa večkrat, de le šest čerk pozna: pet
rudečih in eno belo, — rudeče, petere
kervave rane; belo, preblaženo Marijo
Devico. Pozneje je na tujim hlapčeval.
Vsako delo je z molitvijo posvečeval, in
med razuzdanimi hlapci je Feliks živel
čisto, kakor angel, ter se varoval vsih
posvetnih kratkočasov, ki so nedolžnosti
nevarni. Veliko zaničevanja in zasme¬
hovanja je mogel Feliks zato prestati,
ali to mu ljubezni do bližnjiga nič ni
zmanjševalo. Ako ga je kdo razžalil,
je pohlevno odgovoril: ,,Zdaj še le te
bom prav močno ljubil in Boga prosil,
de naj te stori svetnika. u  Tudi Feliks
se je hotel posvetiti, iz tega namena je
stopil v ojstri kapucinski red. Božji
Materi v čast si je naložil posebin

201

40danski post pred Marijnim vnebovzet¬
jem. Zraven tega se je postil tudi ob
kruhu in ob vodi pred vsimi njenimi ve¬
likimi prazniki. Štirdeset let je nepre-
nehama po Rimu zbiral milovšino za svoj
samostan, in nikoli ga niso vidili brez
roženkranca v roči, ki ga je tako zvesto
in z zbranim duham molil, kakor ko bi
bil v svoji celici doma ali pa v cerkveni
molitvarnici. Njegova duša je bila vedno
napolnjena z nebeškimi sladkostmi, ker
je vedno govoril od Marije in mislil v
Marijo. Zavolj tolike ljubezni in češenja
do nebeške Kraljice mu je pa Ona pri¬
dobila tudi mnogotere gnade in odobro-
tenja. Pripoveduje se med drugim, ko¬
liko je ubogim, terpecim, bolnikam, ža¬
lostnim s svojo molitvijo pomagal. Tudi
grešnikov ni pozabil; bili so mu prav
posebno pri sercu, veliko grenkih solz
je za nje prelil, se ojstro za nje pokoril,
velikrat noč in dan molil. Tako je ve-

9 **

202

liko, prav veliko terdovratnih grešnikov
spreobernil. Neko ženo pregrešniga živ¬
ljenja je bil neki s tem spreobernil, de
je pred njo obstal, žalostin in molče oči
v tla vperl. Marija je tega svojiga ve-
liciga častivca, kakor se bere, tudi ob
smertni uri razveselila. Prikazala se mu
je, pravi branje, v poslednji bolezni z
veliko angeli, in naznanila mu je, de
prišel je čas, ko bo prejemal v večnosti
plačilo za svoj trud in svoje prizadevanje.

Nebeški cvet.

Kteri so v žlahtni stan povzdignjeni,
nosijo posebno znamnje te plemenitosti,
ki si ga posebno o kacih slovesnostih
pripnejo. Tudi tisti, ki stopijo v službo
Marije Device, brez znamnja niso. Enako
znamnje je roženkranc, kaka svetinjica
na vratu., svete podobe po hiši, dobre
bukve po predalih itd. Povem vam, de
se ponižni Feliks, v pastirstvu z Ma-
rijno podobo, in v mništvu s svojim ro-
ženkrancam vse drugači sveti pred Božjim

203

tronam, kakor nar veči vitez in posvetni
junak z zvezdo in ostrogami. — Svet je
tako neukretin, de večkrat še tisto s
častjo obklada, kar je sramota. Za ne-
ktere kope malo nališpanih pa umazanih
pesem, mikavnih pa zapeljivih pripovest
ali druzih spotikljivih pisarij itd. pisavcu
stavi spominke in mu bolj v zasmeh kot
v čast kliče „večno slavo! u  ki mu
še časne ne more dati; njegovo ime v
zvezde kuje, ko njegova duša, ne mara,
v peklu terpi!

PREVDAREK

od sv. Obhajila.

Sveti Feliks se mala z božjim Detetam
na rokah, branje namreč pravi, de mu je
bila nekdaj Marija dala Jezusa v naročje.
Tebi, moj preljubi kristjan, Ga pa mašnik
v serce da pri sv. Obhajilu. Veliko bi bilo,
ko bi ti Ga dal v tvoje naročje kakor sv.
Feliksu, še več je, de ti ga da v tvoje
serce, ako ravno Ga zdaj s telesnimi očmi
še ne moreš gledati.

Rad bi hotel, de bi danes prišel angel

204

z nebes, in bi vam kaj razložil, kako visoka,
ljubeznjiva, dobrotna in imenitna je ta skriv¬
nost; ker jez se čutim zares nezmožniga
in nevredniga, od tolike svetosti govoriti.
Zakaj pri sv. Obhajilu pride Stvarnik obiskat
svojo stvar; Kralj večne časti priprostiga
reveža; nebeški Tolažnik v prah potertiga
človeka ; Svetost sama zanikarniga grešnika.
O ko bi ti vedil, kaj ti On želi, kaj ti On
prinese, kaj ti On ponuja, kaj ti On da,
ako imaš do Njega kolikaj serca, in si saj
malo po človeški slabosti pripravljen. Takrat
se spolnujejo besede sv. Janeza; On pride
prižigat oginj  v tvoje serce, zakaj On
noče družiga, kakor  de naj se tvoje
serce v ljubezni vname  in  gori. V tim
zakramentu je namreč ves oginj Njegove
ljubezni skrit, tukaj je ognjiše nar čistej-
šiga plamena, tukaj vir nar svetejših žar¬
kov ; in vse ognjiše te večno goreče lepote.
On se tebi v svetim Obhajilu prav čisto, prav
popolnama zroči, da ino daruje.

Kakor studenčnica gasi natorni oginj,
tako pa tudi ta čeznatorni studenec gasi
ogenj hudiga poželenja. Ako več ne čutite

205

tako pogostih in močnih nagonov jeze, ne-
vošljivosti, nečistosti; zahvalite se za to naj
svetejšimu zakramentu, ki to zveličavno
ozdravljanje dela, pravi sv. Bernard. Pojdi
tedaj k Studencu, k sv. Obhajilu, ako te
nadlegajo hude nagnjenja, in ti bo pogašen,
ali saj oslabljen hudi oginj, in dobil boš
prečudno moč, se mu serčno ustavljati.

Kadar vredno k sv. Obhajilu pristopiš,
beže hudobni duhovi, in angeli se zbirajo
okoli tebe. (Sv. Krizostom.)

Ti si nepokojin, ves zmešan, obložen
s skerbmi in britkostmi: de se ne veš kam
djati, preganjan in zaničevan od svojih in
tujih ljudi: ponižno in odkrito se spovej,
pa k sv. Obhajilu pristopi, in ti bo kmalo
bolje, zakaj ta Zakrament ima v sebi tolik
pokoj, de ves naš um preseže. On serce
umiri, ga močno nagiba k čednosti, in stori,
de človek z veliko lahkoto čednosti skazuje,
in po poti popolnamosti ročno dalje gre,
akoravno se sam tega vselej ne zave!

Nobeden ni tako nespametin in bi tajil,
de s skrivnostjo sv. Rešnjiga telesa nam je
Bog nar globokejši globočino svoje ljubezni

206

skazal in jo skazuje do konca sveta, in ko
bi vsi ljudje in vsi angeli pisali, ne morejo
zapisati, kolika je ta ljubezen in Ijubeznji-
vost, priserčnost in prijetnost, milost in
usmiljenje, dolgost in širokost, visokost in
globočina modrosti in dobrote Božje!

Ta Božja miza pa je za vse pogernjena,
ta nebeški zaklad je vsim odpert, ta pre¬
sveta Večerja je za vse pripravljena. Za¬
kaj tedaj tebe in tebe blizo ni, ali saj dosti
pogosto ne, moj kristjan? Zakaj ne ? —
„Nisim vreden;“— „se nič ne po-
boljšam; a  — „nimam časa,  de bi šel
k spovedi;“ — „me zmiraj deržina in
otroci jeze;“ — „sim ta in takrat
čakal na spoved,  pa nisim prišel na
versto,“ itd. itd. To so tvoji prazni in ne¬
vredni izgovori, — to so tvoji lažnjivi iz¬
govori , — to so tvoji hinavski izgovori!
Poglej globokejši v serce in poiši praviga
izgovora! — Si ga našel? — Ne? — Ti
ga bom pa jest povedal. Pravi izgovor je
ta, ker greh ljubiš, Boga pa ne, — ali saj
premalo; — ker se bojiš, od sveta se od-
tergati, in odreči se posvetnim željam; —

207

ker si ti merzel, mlačin, neobčutin človek; —
in čez vse nar bolj, ker siti velik ne hva¬
ležni  k!  Ko bi se ti reklo: za Lobeljem
ali za Triglavam te čaka skrinjica romenih
cekinov, ako jih ne zamudiš; še dans bi
dobil čas in priložnost in vse, de bi se
ponje vzdignil. De bi pa milijonov milijon-
krat veči zaklad pri sv. Obhajilu vzdignil,
svojiga Jezusa ponižno sprejel v tabernakelj
svojiga serca, mu poprej svojo revno hišo
z vredno spovedjo osnažil, de bi iz ljubezni
do Njega zapustil svoje hude navade: za
to ti je pa še nekaj stopinj do cerkve pre¬
več; to se tebi ne zdi truda vredno; k temu
nimaš časa! Tebi je ljubši tvoj greh, kakor
tvoj Bog, kakor tvoja duša, kakor tvoje
zveličanje, kakor tvoj mir in pokoj, kakor
Božje in cerkvene zapovedi! Ali spoznaš,
kako velik oslepljenec de si, in kolika je
tvoja nehvaležnost.

Vzdigni se iz svojiga smertniga spanja,
in zdihuj k Marii, angelam in svetnikam,
de naj za te pri Bogu prosijo. Ponižuj se
pred močnim in živim Bogam, de bi te ne
zavergel, ker si nar svetejši Svetost zane-

208

marjal in preziral, ki jo je z večnim usmi¬
ljenjem za tvoje zveličanje pripravil. Obljubi
mu, de se hočeš poboljšati, spreoberniti,
mu odsihmal hvaležno služiti, de naj te
saj zdaj še, kakor zgubljeniga sina, v svoje
ljubeznjivo naročje sprejme.

Molitev.

O ti ponižni prijatel Božji, sv.
Feliks, ti si mene v serce ranil.
Ti si se toliko časa rado volj no
postil; jest še zapovedane poste
omersujem in skrunim. Ti si vedno
mislil v Marijo, govoril od Marije;
moje misli so tolikrat nečimerne,
in moj jezik hiti v škodo Boga —
in bližnjiga! Ti si Jezusa s toliko
ljubeznjivostjo sprejel v svoje na¬
ročje; jest pa se Ga v serce sprejeti
ogibljem! Potlej pa tožim, de v sercu
in zunaj pokoja nimam, ko sam
le vihar skušnjav in povodinj gre¬
hov v njega napeljujem, in ga od

209

praviga pokoja odvračam! V svoji
nespameti nočem v svojo dušo stu¬
denca žive vode, se rajši po zgledu
zgubljeniga sina z otrobi med svi¬
njami pasem, kakor de bi se gostoval
med angeli pri Božji mizi z nebeško
Mano. Spoznam svojo nespamet in
silno nehvaležnost pred Teboj, o Go¬
spod, in Te ponižno prosim, na prošnjo
Marije Device, mojiga angela varha,
sv. Feliksa in vsih prijatlov Svojih
me pelji na pravo pot nazaj, dodeli
mi po zveličavni kopeli v sveti
pokori odpušanje vsih grehov in
zveličanje. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Ako ste se včeraj kaj naučili premišljevati,
premislite nocoj, kakih 7 — 10 minut ali tudi
delj kleče, ljubezen Jezusovo v zakramentu sv.
Rešnjiga telesa, priporočite tiste Božjimu usmi¬
ljenju, ki ga zanemarjajo ali božjeropno preje¬
majo, ter molite zanje 3 očenaše in češenarnarije.

-OOQi

210

DEVETNAJSTI DAN.

S?. Peter M©§t». *)

IFa sveti mož je bil v papeževo čast
povišan, iz velike ponižnosti in zaniče¬
vanja samiga sebe pa je to visoko čast
in službo kmal spet od sebe odpravil in
zapustil. Zapustil je papeški sedež, ne
pa priserčne ljubezni do Matere Božje,
s kakoršno Jo je od mladih nog ljubil,
in Je nikoli ni zapustil. Ljubši in drajši
mu je bila ljubezen in češenje do Marije
Device, kakor papeževa čast in vsiga
sveta bogastva in zakladi. Prav prijazno
je, kar naslednje branje pripoveduje.
Celestin, še majhin fantič, je bil desno
oko zgubil. Pribežal pa je k svoji pre-
ljubeznjivi materi Marii, in v svoji ne-

*) Barry S. J.

211

omadežani nedolžnosti Jo je tako zaup¬
ljivo in stanovitno prosil, de se mu je
po Božjim usmiljenji zgubljeno oko zopet
povernilo. Njegov trud in prizadevanje
že v šolskih pervih letih je na to šlo, •
de hi ne le on sam Bogu zvesto služil
in Marijo goreče častil, temuč de bi tudi
veliko druzih v ta sveti namen pridobil.
Ljudje zvedo, kaj de on želi, koperni
in namerja, in lej! Bog oblagodari nje¬
govo prizadevanje 5 veliko ljudstva k
njemu vre, ga poslušat, in se dajo pod¬
učiti, ter so pravi služabniki Božji in
častivci Marije Device ; pa z ravno tem
tudi goreči delavci za svojo lastno večno
srečo po zgledu sv. Celestina.

Nebeški cvet.

Nar veči časti na zemlji se odpo¬
vedati in v ponižni priprostosti živeti je
velika reč; še veči zasluženje je, Mariin
prav ponižin služabnik biti; k temu dvoj-

212

nimu pa še lepo nedolžnost popolnama
ohraniti, kakor sv. Peter Celestin: kako
angelsko lep je pač taki človek! Veliko
se jih, ne mara, sliši govoriti: Ko bi
bil jest cesar; ko bi bil škof; ko bi
• imel tako pa tako hišo; ko bi imel tav-
žente denara! Le premalokrat pa je sli¬
šati govorjenje in hrepenenje po vse
boljšim bogastvu in časteh: Oh, ko bi
jest bil iz serca ponižin! O de bi pač
jest mogel popolnarna nedolžin ostati!
Blagor meni, ko bi jest bil pravi in go¬
reč častivec Marije Device!

PREVDAREK

od z notranjima veselja pri sv. Obhajilu.

Služabnik Marii. O nebeška Kraljica!
ti pač znaš svojim služabnikam sladko
veselje napravili, kakor sv. Celestinu, ko
mu je bilo na tvojo priprošnjo zgubljeno
oko povernjeno; kakošni preljubeznjivi in
imenitni občutki so ga mogli takrat na¬
vdajati, kako srečin presrečin je on bil! —
Jest pa Ti moram sam od sebe potožiti,
o Devica! de sim marsikterikrat nekako

213

mertev in brez občutkov, kadar sim pri
imenitnišim opravilu, kakor ko bi se mi
prikazala Ti sama z vsimi aposteljni in
svetniki, namreč: pri sv. Obhajilu;
zakaj moja duša je včasi suha in moje
serce merzlo, ko bi moglo biti goreče
kakor oginj in žerjavica. Zakaj ne morem
takrat deležin biti svetih občutkov naj
preserčniši ljubezni, kakoršne si imela
Ti, ko si nosila Jezusa v svojim naročji?
Sej dobro vem, de pobožne duše se pri
sv. Obhajilu ravno take sreče vdeležijo.

Marija služabniku.  Moj sin, moja
hči! ako o svetim Obhajilu v suhoti ko-
perniš, ponižuj se in spoznaj, de si
vreden tega stanu s svojo nezvestobo;
poterpežljivo prenašaj suhoto kakor po¬
koro za svoje pogreške, ne bodi pa za¬
voljo tega maloupin.

Ako imaš zakaj misliti, de je to od-
maknjenje znotranjiga tolažila kazen ali
strahovanje; poboljšaj se! Ako je pa le
poskušnja,. vdaj se v Božjo voljo in s
tako voljno vdanostjo si iši zasluženja.

Sad dobriga Obhajila ni de bi se mogel

214

ravno iz sladkih čutil in znotranje sladkosti
razodevati. Tasadje zvestoba,  s ktero
človek svoje dolžnosti spolnuje in po
Božjih in cerkvenih zapovedih živi. Serce
zamore naravnost in popolnama Bogu
vdano biti, pa vender ne občutiti ljubCz-
njivosti nad Božjimi rečmi.

Veliko duš hodi z gorečnostjo pot po-
polnamosti, vender so poskušane s suhoto
pri molitvi in še tudi pri Božji mizi. Ob¬
čutna slast ni de bi ravno mogla s čed¬
nostjo sklenjena biti. Za marsiktero dušo
je še zveličavno in potrebno, de suhoto
terpi, de bi ne hrepenela vse preveč po
občutnih naslajkih in tolažilih, Jezusa
pa premalo iskala.

Ženin Božji ve, kaj je v prid njegovim
nevestam. Nekterim pošilja sladkosti in
poveseljke, drugim ne; ponižne duše pa
naj molijo Njegove svete in naj modrejši
sklepe, ter naj ne oprašujejo, zakaj de
Bog tako dela.

Mlačna duša naj se ne zanaša ria Je¬
zusovo radodarnost; pa tudi zvesta in
goreča duša naj ne bo nezadovoljna, ako

215

ima priložnost, pokazati, de služi Jezusu
vse bolj zavoljo Njega samiga, kakor pa
zavolj Njegovih darov v sladkostih in
prijetnih čutkih.

Ne misli tedaj, de si od Boga zaveržen,
ako te obhaja suhota in omerža v Nje¬
govi službi; temveč de mu dopadeš,
opravljaj vse dobro ravno tako zvesto,
kakor bi opravljal, ako bi v Njegovi
službi vžival rtar veči polajške in zno-
tranje tolažke.

Bližaj Se svojimu Bogu, moj sin, bolj
z vero kot s pocutki. Iši mu v vsih rečeh
dopasti. Ako to dosežeš, si našel srečo,
ktere so svetniki iskali in jo našli.

Stan znotranje suhote je prav pripra¬
ven, te očistiti in posvečevati, ako ga
veš v svoj prid obračati in Božjim, svetim
namenatn naproti priti.

Ako te Bog v ta stan postavi, je Nje¬
gov namen, te siliti, de ne iši samiga
sebe, temuč de si le Njegovo Božje dopa-
dajenje v svojo srečo šteješ; zakaj v tem
je pravo zasluženje.

Pomisli, moj sin, moja hči, ako imaš

216

znotranje brhkosti, de svetnikam se ni
boljši godilo* Sveta Johana Frančiška
Kantališka je imela 41 let toliko in toli—
kero znotranje britkosti, de se nikakor
ne da popisati. Neprenehama se je mogla
vojskovati zoper nar strahovitiši skušnjave
hudobniga sovražnika, ki ji noč in dan
ni dal pokoja. Zdelo se ji je, de je od
Boga zapušena, in nikjer ni našla tola¬
žila. Drugi svetniki so nahajali tolažilo
saj v molitvah, pri sv. Obhajilu. Ker je
bila pa svetnica popolnaina v voljo Božjo
vdana, je serčnost ohranila; in v tej
živi veri je bilo njeno zasluženje. Zdelo
se ji je, de je ona kakor od bolečin in
ran obdano truplo, ki se ne more ober-
niti, ne ganiti in ne najde besed, de bi
popisalo svoje grenke težave. Vender je
bilo pri tih groznih znotranjih vojskah
njeno obličje zmirej jasno,, in z drugimi
je bila vedno vsa miločutna, krotka in
pohlevna— brez vsake čmernosti.

Tudi ni pri svojih brhkostih nikoli opu¬
stila ne znotranjiga, ne zunanjiga češenja
do naj svetejšiga Zakramenta, kteriga

217

je skoz 31 let vsak dan prejemala. Iz
Njega je dobivala toliko vero, upanje in
ljubezen do Boga in bližnjiga, de bi
precej časa vzelo, ko bi se ti tudi le
nekoliko popisovalo. Ona je zidala veliko
samostanov (kloštrovj, in vselej je nar
pred poskerbela, de se je tamkaj sv.
maša brala in sv. Rešnje telo hranilo. Po
veliko ur je prebila v molitvi pred sv.
Rešnjim telesam, in posebno rada je pela
litanije od naj svetejšiga Zakramenta. Na
vertu je dala lepih cvetlic zasajati, de
jih je nastavljala pred naj svetejši Za¬
krament. Ako so ji sestre prinesle rožni
šop, ga je vselej v posodi na altar dala.
Ovenjene cvetlice pa je večidel sežigati
rekla, de bi se ne zagnale v kak ne-
spodobin kraj, ki so služile pred nebeškim
Kraljem. Zmirej je imela tacih ovclih
šopov v stanovanji pri sebi. Neka sestra
jo vpraša, zakaj de to? Ji reče: ,,Moja
hči, barva in duh je življenje pri cvetli¬
cah; pošljem jih pred sv. Rešnje telo,
kjer sčasama ovenejo, ginejo in umerjo.

Taka cvetlica želim tudi jest biti; želim,

10

218

de moje življenje, ki počasi gine, naj se
pred Bogam dokonča in se tako poveliča
Skrivnost, ki je v cerkvi.“ Večkrat si
je usahnjene cvetlične šope na persi po-
kladala, in dobivala je s tem polajšanje
in hladilo v svojim znotranjim terpljenji.
To ti bodi spodbudin nauk in prilajšek v
znotranjih sobotah in britkostih, moj sin
in moja hči! Vedi pa vender, de ta nauk
ni dan za lene, razuzdane in terde duše,
ampak za take, ki Boga res išejo in lju¬
bijo pot čednosti in svetosti, zakaj uni
so čisto sami krivi  svojiga znotranjiga
boja in nepokoja.

Služabnik Marii.  Nevredin sim slelier-
niga občutniga veselja in notranjiga to¬
lažila, o moja Kraljica in Gospa; narav¬
nost se podveržem Božji volji. Ako mi
dodeli toliko milost in me prišteje dušam,
kterim deli take serčne sladkosti in zno-
tranje veselje, naj bo češen in hvaljen;
pa ravno tako tudi, ako mi jih odreče.

Ne prosim Jezusa druziga tolažila ka¬
kor za to, de mu ostanem vselej zvest
in stanovitni: Blagor preblagor meni, ako

219

vso sladkost svojiga serca rad pogrešani
in jo darujem sercu Jezusovimu, ki je
moj Bog, de si pridobim Njegovo dopad¬
ljivost.

Molitev.

Marija, zdravje bolnikov! zgu¬
bili smo tudi mi desno oko, kakor
sv. Celestin v svoji mladosti, — oko
namreč praviga spoznanja, s kterim
se v nebesa pot najde, in steza ki
vanje pelje. Ohranili smo le še levo
oko, ki je na svet obernjeno, Boga in
svojo dušo pa pustili v nemar. Pri
svetih opravilih — in še celo pri
Božji mizi premalo Boga išemo,
in le preveč sami sebe, svoje
lastne dopadljivosti, ali pa le zno-
tranje sladkosti in tolažila. Ozdravi
nas, o Marija, zdravje bolnikov
in pribežališe ubogih grešnikov!

Daj nam spet oko najti, de išemo

10*

220

v vsim nar pred Božjiga kraljestva
in njegove pravice, vse drugo bo
nam priverženo. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. Sv. Celestin nam je dal prelep zgled
ponižnosti, sv. Bonaventura pa postavil zlate
stopinje, po kterih se do nje pride.

Pervo zlato stopalo. /

Perva stopinja.  Se radovoljno vikšimu
podvreči. To je dolžna ponižnost.

Druga stopinja. Se sebi enakimu  pod¬
vreči. To je bogata ponižnost.

Tretja stopinja.  Se podložnimu podvreči.
To je obilno bogata ponižnost.

Na ti čezobilno bogati stopinji je stal Jezus,
ko se je sv. Janezu podvergel in se mu dal
kerstiti.

Drugo zlato stopalo.

Perva stopinja.  Ponižnost v besedah.
Druga stopinja.  Ponižnost v djanji.
Tretja stopinja. Jo v sercu imeti,  ker
tukaj je čednost, in ne v besedah ali v djanji.

221

Tretje zlato stopalo.

P er v a stopinja. Se poniževati  zavoljo
h udi ga, kar je človek storil.

Druga stopinja Se poniževati  zavoljo

d ob riga, kar smo zamudili.

Tretja stopinja. Se poniževati  zavoljo
darov, ki jih je kdo nepridama prejemal,
(jih namreč ni hotel v dobro obračati ali
dobriga sadu obroditi).

2. Premislite 3krat do jutri besede Marije
Device: „Glej, jest sim dekla Gospodo¬
va. 11  Molite pa vsak en očenaš in češenamarijo
k sv. Celestinu, de bi Bog tiste napuhneže
ponižal,  ki so sedanje nesreče in vojske na¬
pravili.

-ooo ca-

222

DVAJSETI DAN.

(lastiti ©. Tarnal Salte.

današnji dan je bil časno zapustil veliki
častivec Marije Device, sv. Bernardin
iz Siene. Ker je bilo pa od njega že
v poprejšnjih Šmarnicah nekaj re¬
čeno, vam bom omenil druziga imenit-
niga častivca nebeške Kraljice, ki se je
bil včerajšnji dan pred nekaj sto leti v
večnost preselil. Leta je bil častiti oče
Tomaž Sanliez, iz Jezusove družbe. V
mladih letih je imel ta goreči mladeneč
neki tako hudo skazo v govorjenji, de
mu je vse upanje omahnilo, če bo mogel
kterikrat doseči, kar je priserčno želel,
namreč, v Jezusovo družbo priti. Berž

*) Barry. **) Gl. Mariin mesec ta dan.

223

pa ko se je k Marii podal in je pomoči
prosil, je skusil, de je Ona dobra in
usmiljena Mati, ker njegova prošnja je
bila naglo uslišana. Bil je pa Sanhez
hvaležin mladeneč, in nikoli ni pozabil
te dobrote, ki jo je prejel po pripomoči
Marije Device. Očitno je spoznal in ve¬
likokrat pravil, kako de on res za Bo-
gam Marijo nar bolj ljubi. Kakor sim
vam unikrat pravil od sv. Feliksa, tako
se je tudi bogoljubni Sanhez pred Ma-
rijnimi prazniki ob kruhu in ob vodi po¬
stil. Prejden se je podal v jezuitarsko
tovaršijo, je iz hvaležnosti še spet ob¬
iskal cerkev Marije Device v Kordubi,
kjer je bil imenovano dobroto po Marii
dosegel, in priserčno se je še zahvalil
in poslovil. Ob njegovi smerti so našli
pri njem listič, na kterim je bilo zapi¬
sano: Omnis mea cura venerabile Sa-
cramentum: Jesus crucifixus: Virgo

224

Maria. To je: Vsa moja misel in
skerbje: sv. Režnje telo; Jezus
križani; Devica Marija.

Nebeški cvet.

Ali nimaš tudi ti, kristjan, zave-
zaniga jezika, tode drugači blezo za-
vezaniga, kakor častiti oče Tomaž San-
hez? Zavezan je namreč za molitev k
sv. Rešnjimu telesu in Jezusu križanimu,
in za češenje Marije Device. Neki po-
božin pisavec pravi: Želim, de bi imel
tavžent življenj, in de bi bil v vsih kotih
zemlje, kjer koli so stanovavci, le samo
zato, de bi vse ljudi spodbudoval, naj
Marijo ljubijo. Kaj pa ti misliš? Ka-
košne so tvoje želje?

PREVDAREK,

kako naj ima vsak človek po svojim
stanu gorečnost za Božjo čast in duš
zveličanje.

Služabnik. Kako, o Devica Marija, se
to ume, de je bila vsa skerb, misel in

225

prizadevanje zveličaniga O. Sanhez-a
„sveto Rešnje telo, križani Jezus in pa
Ti, o usmiljena Božja Mati?“

Marija služabniku.  Moj sin, to zamo-
reš zapopasti iz malo besed, ktere si da¬
nes od tega mojiga zvestiga služabnika
slišal. On je imel poprej jezik zavezan;
sam zase bi bil zamogel tudi v sercu, v
mislih in željah svojimu serčnimu gnanju
zadovoliti. Tode on je želel več^ on je
želel to, kar vsak goreč kristjan želi:
želel in kopernel je, čast sv. Rešnjiga
telesa, Jezusa križaniga, in moje  če-
šenje med svojimi brati razširjati — v
slavo Božjo in zveličanje neumerjočih
duš. Tako sveto in zveličavno hrepenenje
mi je bilo všeč; torej sim po Božjim usmi¬
ljenji jezik mu rešila.

Služabnik.  Rad premišljujem, o Kra¬
ljica aposteljnov, kako si tudi Ti sama
ravno to nalogo spolnovala pri majhni
množici naj pervih kristjanov po Jezuso¬
vim vnebohodu in prihodu sv. Duha. Ti
si bila jim prava „pomoč kristjanov 44

in dobra mati. Ko so se aposteljni bili

to#»

226

razšli sv. evangelij oznanovat, so jih
Tvoje vošila, želje in molitve spremljale
po vsih potih , in so jim močin blagoslov
pridobivale.

Ne morem drugači misliti, kakor de je
bilo tudi Tvoje ponižno stanovanje pravo
svetiše, ki se ga je mogel slehern na¬
vzeli, kdor koli je prišel blizo. Ti Kra¬
ljica angelska, si s svojo nebeško ča¬
stitljivostjo, ki Ti jo je Bog dodelil, vse
premagala; s svojo prečudno dobroto
vsako le malo občutno dušo za Jezusa
pridobila, vsako žalost utolažila, vsako
terdo serce omečila, ki se le še omečiti
da; en sam pogled od Tebe je bil za¬
dosti, vse terpljenje posladiti; Tvoje be¬
sede, z nebeškim ognjem navzete, so
mogle nar hujšim zopernikam do živiga
seči. Svest sim si, de si Ti veliko bol-
nikam z zdravjem telesa tudi dušno zdravje
pridobila, še ko si bila na svetu. Zane¬
sem se, de si Ti, „Zgodnja Danica,“
s svojimi nebeškimi darovi, s svojo go¬
rečo molitevjo na tihim, s svojim obna¬
šanjem z bližnjim silno veliko pripomogla

227

k razširjanju svete Cerkve, in zares
apostoljsko delo opravljala: Ti si po pra¬
vici Kraljica aposteljnov in evangelistov.

O Mati milosti Božje! prosim Te, prižgi
tudi meni eno iskrico svetiga ognja, kteri
je tako čisto, tako svitlo gorel v Tvojim
sercu za Jezusovo čast, in sprosi mi
gnado, de bom tudi jest začel s pridam
razširjati Jezusovo in Tvojo čast, si pri¬
zadevati za zveličanje svojih bratov.

Marija.  O moj sin! kako silo všeč mi
je to tvoje hrepenenje. Kdor je pravi
kristjan, ne more biti in živeti brez go¬
rečnosti za Božjo čast. Gorečnost,
ta je kristjanu tako potrebna  kakor
ljubezen, ona je njegova dolžnost.
Gorečnost za razširjanje Božje časti in
za zveličanja bližnjiga je hči ljubezni.
Brez ljubezni ni mogoče Bogu dopasti,
pa tudi brez te svete gorečnosti ne.

Marsikteri menijo, de taka gorečnost
gre le apostoljskim možem, drugim ne;
morebiti si tudi ti med takimi zmotenci,
moj sin? Ti veš iii vidiš napake svojiga
bližnjiga, pa molčiš, ko bi mogel poma-

228

gati, de se odpravijo in se njegova duša
reši. Ti sam nočeš roke položiti na drevo;
ti jih nočeš tudi tistim razodeti, kteri
bi zamogli hudo odpraviti! Ti praviš:
Kaj bom gasil, kjer me ne peče? S temi
besedami si pa sam čez sebe sodbo izre¬
kel. Ti praviš, de te nesreča tvojiga
bližnjiga ne peče; tedaj ga ne ljubiš;
brez ljubezni do bližnjiga pa zamoreš
ravno tako malo zveličan biti, kakor brez
ljubezni do Boga ne.

Ni ga stanu, de bi človek ne mogel
kaj storiti za čast Božjo in za blagor
bližnjiga. Ali znaš dušne in telesne dela
usmiljenja? Taiste so zato v keršanskim
nauku, de jih veš ino spolnuješ.

Velikrat grešnik ne ve sam, zakaj se
je spreobernil. Na enkrat mu nekaj pri¬
de, de ne more več živeti v takim stanu,
in iše tako dolgo, de gnado zopet najde.
Bogaboječa, svetu neznana duša je zanj
zdihovala na skrivnim, tako goreče, de
gaje gnada premagala, ki mujojespro-
sila. Morebiti ravno tista dobra duša,
ktere on žive terpeti ni mogel.

229

Marsiktere trenutke v življenji, ko te
gorečnost obide, bi morebiti hotel med
maliki in nejeverniki biti, de bi jih spre¬
obračal. To so sicer svete želje, pa
vender spolniti se ne morejo; zakaj pa
išeš tam deleč, kar imaš blizo ali še celo
doma? Uboge in bolnike tolažiti, zane-
marjeniga otroka se lotiti in ga v ker-
šanski red spraviti, zanemarjence v Božjim
strahu rediti, posle v vojnicah keršanskih
dolžnost ohraniti, hišne gostače in ljudi'
razuzdanosti obvarovati, srenji, soseski,
občini, duhovnii ali fari lepe zglede da¬
jati; take reči so zares pravo misijonsko
polje, ki nebeški hišnik hoče, de naj
sleherni hišni pridno na njem orje, in
dela k časti Božji in k bližnjiga zveličanju.

Sv. Frančiška Kantališka naj ti luč
prižge, moj sin, moja hči, kako z a-
moreš skleniti skerb za dušo
in za telo svojiga bližnjiga.
Nekiga dne najde kmet na potu zapuše-
niga fantiča, ki je bil ves gobov, in pri¬
pelje ga usmiljeni svetnici. Frančiška ga
z neizmernim veseljem sprejme r  očisti

230

vse nesnage, mu lase pristriže, glavo
pomaže in mu sama daje jesti. Po trikrat
na dan ga je cedila, in kadar sama ni
utegnila, je poslala keršenico, de mu je
jesti nesla. Deklina pa hitro jedila tje
postavi, in si za volj smradu nos zatiska.
„Oh“ — je zdihoval enkrat otrok — „mi-
lostna gospa ne delajo tako, kakor vi;
oni se k meni usedejo in me učijo; vi pa
se zame nič ne zmenite . 44  Več mescov
je Frančiška zapušencu stregla, in ko je
bil blizo smerti, je noč in dan pri njem
cula, in poskerbela, de je bil s sv. za¬
kramenti po keršansko za smert previden.
Pred smertjo jo je otrok za žegen prosil.
Blagoslovi in objame ga, rekoč: „Pojdi
z zaupanjem k Bogu, moj otrok; z večim
dobičkam kot nekdaj Lazar od angelov
boš nesen v počivališe . 44  Ko je bil umeri,
ga je svetnica očedila in pokop oskerbela.
Nekdo iz žiahte jo je zavolj tega grajal,
ona pa mu je pohlevno odgovorila: „Od-
kar vem, de je bil Jezus v svojim ter-
pljenji kakor gobov, ne merzim nad no¬
benimi gobami več, kakor le samo nad
gobami — greham . 44

231

Kar vidiš v tem zgledu od ne k ter ih
dobrih del, to oberni na vse, moj sin,
in bo tvoje djanje Bogu dopadlo. Ako
pomisliš, de je moj Sin Jezus Kristus
kri in življenje dal za tvojiga nadložniga
ali pa grešniga brata: ali si v stanu vne-
maren biti za njegovo zveličanje?

Veliko kristjanov bo kaznovanih (stra-
fovanih), ker so zamudili dobro, kar bi
bili zamogli storiti; tepeni bodo za grehe
druzih, ktere bi bili lahko odvernili, pa
si niso hotli prizadeti.

Ako Boga ljubiš, kje si mu v stanu
svojo ljubezen lepši skazati, kakor s tem,
ako poskerbiš, de ga tudi drugi ljubijo,
časte, hvalijo in Njegove zapovedi spol-
nujejo.

Služabnik.  Bodi hvaljena, o Mati
dobriga sveta!  Še nikoli si nisim
tega nauka tako živo k sercu vzel, kakor
zdaj, ko si mi ga Ti razlagala. Sprosi
mi k dobrovoljnimu sercu še obilno gnado,
de bom pri skerbi za svoje lastno zveli¬
čanje tudi vse dopolnil, kar koli je mo¬
goče , za Božjo čast in večni blagor
svojiga bližnjiga.

232

Marija. Bodi stanovitin, moj sin, moja
hči, luči in gnade od zgorej ti ne bo
primanjkovalo.

Molitev.

Reši, o Marija, po Božjim usmi¬
ljenji ne le naših jezikov, ampak
reši tudi naše serca, de bomo
zmožni, sveto Rešnje telo in Je¬
zusa križaniga vredno moliti, in
Tebe, Mater Gospodovo, spodobno
hvaliti in častiti. Bodi tudi nam
bolnim  na telesu ali na duši
„Zdravje bolniko  v,“ tudi nam
revnim „Pomoč kristjanov, u
tudi nam usmiljenja potreb¬
nim „Mati milosti Božje. u
Sprosi nam živo gorečnost  za
Božjo čast in duš zveličanje, pa
tudi zveličavno moč,  de to
čast skazovati zamoremo. Dosezi

233

nam dar modrosti, podučiti bliž¬
njica, kadar uka potrebuje, po¬
svariti grešniga, poterditi slabiga,
žalovati z žalostnim, z veselim se
v Bogu veseliti. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. Kdor v cerkvi pri povzdigovanji ponižno
moli sv. Rešnje Telo in reče: Česen in hva¬
ljen bodi Jezus v nar svetejšim Bož¬
jim zakramentu!  zadobi vsakikrat 100 dni
odpustkov. S to molitvico se zamore tudi doma
vsak dan enkrat 100 dni odpustkov zadobiti;
ob vsih četertkih skoz leto in v osmini sv. Reš-
njiga Telesa pa 300 dni odpustkov, ako se za-
poredama po 3krat reče; in ako se skoz celi
mesec opravlja, enkrat v mescu popoluama od¬
pustke po vredni spovedi, Obhajilu itd.

2. Večkrat ob vojskah se bere, kako gerdo
sovražniki delajo s cerkvami in kloštri, de jih
namreč za vojsake in vojskne reči njih svetimu
namenu odtegujejo. Molite vsak 5 očenašev in
česenamarij, de bi milostljivi Bog obvaroval

234

nase Božje hiše vse nečasti, nedolžne in po¬
štene ljudi pa vsiga pohujšanja, ali ob kratkim:
de bi Bog ne pustil oskruniti na¬
ših duhovnih in telesnih  tem  pel  j-
n o v v (sedanjih) vojskah.

-oeoe-

V

235

EN IN DVAJSETI DAN.

i ..

JfreHfaiii Ladovifc, ttaaeoski kralj.-)

IBans pred veliko sto leti je bil dokončal
svoje življenje zveličani Ludovik, kralj
na Francoskim. Ta kralj je bil od svo-
jiga očeta, Karola velikiga, podedval
posebno ljubezen in češenje do Marije
Device, in bil je tudi res v tem češenji
zvest vse dni svojiga življenja. V znamnje
znotranjiga češenja je Njeno podobo po¬
vsod in zmirej seboj nosil, tudi še kadar
je bil na lovu. Pod milim nebam, tukaj
v velikim tempeljnu Gospodovim, se je
velikrat natihama ločil od svoje tovar-
šije, je pokleknil pred podobo zemlje in
nebes Kraljice, ter je izlival svoje bo-

*) Barry S. J.

236

gaboječe serce z nar ponižniši molitevjo
do Stvarnika vsili reči, in s priserčnim
češenjem do Njegove matere Marije.

Nebeški cvet.

Bogaboječi duh naših starejših Krajn-
cov je imel marsiktere prav lepe lastnosti,
med ktere se mora tudi to šteti, de so
imeli in imajo še zmirej hiše ozališane
z lepimi podobami, posebno Jezusa in
Marije; zunaj hiše pa so stari skorej
zmirej r o ž e n k r a n c ali patnošter seboj
imeli, posebno pa, kadar so se na kako
pot podajali. Marsikteri se je zod vogla
v hišo vernil, nekaj pozabljivši, in po¬
iskal si je svojo molitev, molek ali ro-
ženkranc. S takim molkam je sklenjen
križec ali pa svetinjica Marije Device;
ako je bil še škapulir na vratu, je bil
verni Slovenec ves okovarjen za popot-
vanje. Ni bilo redko,  de so modri
možje in žene dolge popotvanja premolili.
Neki mož je poldrugo uro deleč v cerkev
večkrat vso pot premolil. Malo let je,
kar je umeri bogoljubin voznik, ki je

237

brez števila krati z roženkrancam v roki
premolil cesto med Ljubljano, Logatcam
in Terstam. Bilo je pa tacih veliko.
Roženkranc jim je večkrat bil tudi orožje
zoper sovražnike. Poštena devica je bila
nesramneža, ki se mu ni mogla drugači
iztergati, s križem na roženkrancu tako
čez glavo počila, de se je omotičin zver¬
mi; — naj je bila že ta pomoč čezna-
torna ali natorna: nedolžnost je bila re¬
šena. Tu imate tedaj nebeških cvetov
dosti, zmed kterih si tudi vi zase kaj
izvolite. Zdaj pa še kratek:

PREVDAREK,

kako moramo Bogu hvaležni biti za
njegove dobrote.

Molitev zveličaniga kralja Ludvika pod
milim nebam na lovu, po travnikih, poljih,
gojzdih in dobravah, in pa hvaležna molitev
roženkranca med potam pri bogoljubnih Slo¬
vencih — vse to se lepo stika s hvalež¬
nostjo Marije Device, ki je po oznanjenji
jaderno hitela čez goro k Elizabeti in je
tamkej v molitvi „Magnifikat“ razsula svoje

238

z nar lepši hvaležnostjo preobilno napol¬
njeno serce.

Vse časti vredna mati in gospa Eliza¬
beta je veliko Gospo nebes in zemlje lepo,
prav lepo pohvalila, kar je Marija v res¬
nici zaslužila, kakor noben drugi ne. Marija
pa je hotla, de naj dobra tetka pozabi na
njo, ki je dobrote prejela, in misli le na
Njega, ki jih je dodelil. Oh, kako je Ona
želela, de bi se- vse stvari z Njo sklenile
Boga poveličevati, ko je povzdignila besede:
„M agnificat a nima m e a Dominum —
moja duša hvali Gospoda, in moj
duh se silno  veseli' v Bogu, mojim
zveličanji!  Tišala Jo je, bi djal, silna
butara dobrot Božjih, in duh bi bil hotel
telo zapustiti, de bi zletel k tako dobrot¬
ljivimi! Stvarniku, Ga hvalit za stermenja
vredne čudeže Njegoviga usmiljenja. Marija
se je srečno, blaženo, zveličano štela le
za to, ker Jo je tako veliki Bog vredno
spoznal, pogledati na njo, nizko deklo:
„Quia respexit humilitatem ancil-
lae suae: ozerl seje na svojo nizko
de  ki  o,“  de je pokazal, kako velik v do¬
broti, kako milostljiv in usmiljen je.

239

Oh, večni Bog! kako malo pa mi ob¬
čutimo tolike dobrote, ki jih vsaki dan pre¬
jemamo iz Tvoje roke. Zdi se mi, de njih
dosti še zapopadka nima od prave hvalež¬
nosti in dobrot Božjih. Ti daš krajcar ali
kosec kruha marsikterimu ubožcu, ki ima
hvaležno serce, in njemu hoče skorej besed
zmanjkovati, tako se ti zahvaljuje. Ti pa
izkupiš goldinarje na tergu, ali tvoje serce
molči, ko jih domu neseš; voziš težke vo¬
zove pridelanih reči domu, pa ne mara še
na potu kolneš; prodaš vola ali drugo ži-
vinče za lep denar, in ga z dopadljivostjo
spraviš, češ: „kdor jo zna dobro zasukniti,
pa le kaj pridobi,“ in vso hvalo sam sebi
pripisuješ. Tudi se morebiti zanj prenapiješ,
in z dobroto Božjo Boga žališ. O gorje
nam , ki nočemo spoznati velikih dobrot, ki
jih od Boga imamo; za majhne dopadljivosti
od ljudi pa veliko hvalo dajemo in hvalo
tirjamo ; in pa: od Boga prejemamo dobrote,
hvalimo zanje se pa le samo ljudem !

Zastavim ti vse, kar imam, in dam ti
svoje življenje, ako mi poveš le en sam dan
iz življenja, de bi ne bil nič dobriga od

240

Boga prejel. In ako bi bilo mogoče, kar
pa ni, de bi ne bil prejel druziga, je to
nar veči dobrota, de je tebi nehvaležnimi!
življenje ohranil, ki Ga zanj nisi hvalil!
Koliko hudo pa še le je, ker ti ne le Bogu
ne daješ hvale za Njegove tolike dobrote,
temveč Ga s tolikimi grehi žališ, in Mu
dobro s hudim povračuješ! Ne jest ne drugi
ne more take ostudne nehvaležnosti popisati;
naj ti pa kak zgled povem , iz kteriga boš
vidil, koliko ostudna reč je že nehvaležnost
med ljudmi, povračevanje dobriga s hudim
do svojiga bližnjiga; in iz tega ti je moč
spregledati, koliko hujši še le je, kadar
človek samimu živimu Bogu hudo za dobro
povračuje!

Sv. Kasijan je v okrajini današnje Imole,
na Laškim , zbiral neverske otročiče in jih
je prijazno vsakterih potrebnih reči učil,
zraven tega pa jim je tudi oznanoval J e-
zusa križani ga, začetnika zveli¬
čanja.  Neverski poglavar pa nadraži zo¬
per svetiga moža njegove lastne šolarje,
in mladi trinogi ga do smerti terpinčijo ali
martrajo. Nekteri ga s tablami v obraz in

241

po glavi bijejo, ki je bil k marmornimi! stebru
privezan; drugi ga s pisavnimi ostmi bo¬
dejo , mu kožo mesarijo in na kose z života
tergajo. Drugi so v svoji nesramni raz¬
uzdanosti celo naloge risali na njegovo kožo.
Na vsim životu raztergan, kervoveč iz sto
in sto ran, je poslednjič med divjim rohla-
njem neslišanih otročjih grozovitnežev svojo
dušo izdihnil.

Kaj vi pravite od nehvaležnosti tihotrdk ?
Kaj pa bote rekli, ako vam povem, de tudi
vaši otroci — in vi sami — odrašeni otroci,
stari otroci z Bogam — s Kristusam ravno
tako delate, ker mu nezmerne dobrote z
grehi povračujete.

Sv. Rok je več let z veliko gorečnostjo
kužnim stregel, ker je v vsakim bolniku
menil Kristusa samiga viditi. Poslednjič je
pa tudi sam dobil prav hudo bolezen; in
glejte nehvaležnost! Nobeniga ni bilo, de
bi mu bil postregel. Velikrat se je mogel
od bolečine naglas jokati, in ker ni hotel
nikogar v pokoji motiti, se je spravil v neki
kot v mestu, de bi tamkej ves zapušen ter-

pel in umeri. Tode nehvaležnost in t.erdo-

11

242

serčnost ljudi, ki jim je bil toliko dobriga
storil, s tem še ni bila zadovoljna. Iz
strahu, de bi ne bili okuženi, silijo svetiga
služabnika Božjiga, de mora mesto čisto
zapustiti. Z velikim trudam leze in vleče
svoj bolni život v bližinj log, kjer je našel
majhno pustoto ali zapušeno kočo, in se je
do smerti struden na malo stelje vlegel.
Ljudje so ga bili zapustili, ne pa Bog,
kteri mu je pošiljal psa bližnjiga žlahtniga
gospoda, ki mu je vsaki dan rane lizal, in
prinesel kosec kruha.

Ali se ti ne zdi, nehvaležnik, de tudi
ti tako delaš, kakor uni terdoserčni mestni-
čanje? Zamogel bi ti povedati prav veliko
djanj tvoje Černe nehvaležnosti do Boga,
opomnim te pa samo na eno in te vprašam:
Ali tudi ti Jezusu, ne daš stanovanja v me¬
stu svojiga serca, kakor uni mestnjani sv.
Roku ne, potem ko ti je toliko dobriga
storil ? In zraven se ti ni treba bati, de
bi te tvoj Zveličar okužil, kakor uni pri
sv. Roku. Tudi še pristavim , de je Jezus
res umeri zate, ko je bil sv. Rok pri unih
nalezel le bolezen in ne še smerti. Premisli
to svojo nehvaležnost in poboljšaj se.

243

Molitev.

Vemo, o Mati našiga Stvar¬
nika, de je ves svet tempelj Božji;
vender tako poredkama pod milim
nebam pri svojih delih in na svojih
potih serce k Bogu povzdigujemo!
Vemo, o skrivnostna Roža, de
cvetlice na polji, in tiče pod ne¬
bam, in vse kar na zemlji vidimo
in ne vidimo, je stvarjeno le za
nas in naše sestre in brate; vender
smo tako malo hvaležni neskončno
dobrotnimu in usmiljenimi! Očetu,
ki je v nebesih! S Tvojo materno
pomočjo, o Marija! hočemo odsih¬
mal tudi mi vso natoro spoznati za
Božji tempelj, in mili nebez za altar;
Ga nočemo več žaliti pri svojih
delih, Ga ne več pozabiti pri svojih
opravilih. Vse reči hočemo tako

obračati, de bo češeno, hvaljeno

11*

244

in poveličevano Ime Gospodovo,
ki je nam velike reči v svojim
stvarjenji storil, in nas neprene-
hama z neštevilnimi natornimi in
čeznatornimi darovi obklada. Sprosi,
sprosi nam dar hvaležnosti, o Ma¬
rija. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Zlate stopnje zahvale pri sv. Bonaventuru.

I. Perva stopinja. Časne darove  Božje
prav ceniti. Druga stepinja. Duhovne
darove  Božje prav ceniti. Tretja stopi¬
nja. Večne od Boga obljubljene da¬
rove prav ceniti.

II.  Perva stopinja. Boga  za  sv.  pismo za¬
hvaliti.  Druga stopinja. Boga  za  7 ss.
zakramentov zahvaliti.  Tre tj a 'stopinj a.
Boga  za  presvete,zglede Jezusa Kristusa
in za Njegovo Božje življenje zahvaliti.

III.  Perva stopinja. Boga  za  vse stvari
zahvaliti, ki jih ima človek na zemlji. Druga
stopinja.  Boga za angele in svetnike

245

zahvaliti, ki jih ima v nebesih. Tretja  sto¬
pinja.  Boga za vse dobrote (popol¬
na m osti)  zahvaliti, ki jih sam v Sebi ima.

Naloga.  Za vse prijetno in neprijetno,
kar se vam dogodi, recite vselej: „Hvala

Bogu!“  in molite 3 očenaše in češenamarije
za tiste duše v vicah, ki so bile Bogu premalo
hvaležne.

246

DVA IN DVAJSETI DAN.

Konstantin,

Ime tega moža slovi po vsim svetu, ker
on je bil pervi keršanski cesar. Med
drugimi slavnimi lastnostmi tega cesarja
je tudi njegova velika ljubezen in češenje
do naše Matere in nebeške Kraljice,
Marije Device. Bil je sam prestopil iz
nejeverstva v keršanstvo, potem je za¬
povedal, de naj se po vsih krajih zidajo
cerkve pravimu Bogu v nebesih. Dal je
pa tudi sam zidati prav veličansko cerkev
v čast presvete Device in Matere Marije.
S tem je dal na znanje, de ti prečudni
Materi on daruje pervence svojiga ce¬
sarstva, in de Nji v naročje položi krono
in cesarsko palico ali žezlo. De mol-

*) Barry S. J.

247

čim od drujiga, naj opomnim samo, ka¬
kor pišejo, de k temu zidanju je bilo
pripravljeno veliko število zalih stebrov,
ki so bili prečudno debeli in visoki: vsaki
je imel neki šestnajst čevljev na okrog.
Dodelala se je tedaj tolikanj imenitna
Božja hiša, in slavni Konstantin jo je
posvetil preblaženi Devici in Materi Marii,
— ne pa le samo cerkve, ampak celo
preimenitno mesto Konštantinopelj je Nji
daroval, posvetil in prilastil. Od tod je
ljudstvo v tem mestu nebeški Kraljici
toliko čast skazovalo, de nikjer tako ne.

Nebeški cvet.

Konstantin cesar je Marii daroval
pervino kraljestva; komu pa ti daruješ
svojo pervino, postavim, pervino vsaciga
noviga dne ali jutra ? Ko se zjutrej zbudiš
in vstajaš, se že vije peklenska kača pri
tvoji postelji in hoče požreti tvoje perve
misli, besede in djanja! Angel varh pa
te svari pred nevarnostjo in te vabi,

248

precej se na Boga spomniti, križ nare¬
diti in se k jutranji molitvi podati. Le
glej, de ga poslušaš! Brez molitve za¬
četi dan se bo težko brez kake nezgode
dokončal, sosebno pa brez greha ne.
Dajte tedaj vselej zjutrej Bogu in Marii
pervence svojih misel in želja z zvesto
jutranjo molitvijo.

PREVDAREK,

kako se moramo temu podvreči, kar

sv. vera uči.

Veliko rimskih cesarjev pred Konštan-
tinam je vidilo stanovitnost marternikov, ne-
številne čudeže, ki jih je Bog po svojih
svetnikih delal, in lepoto ter dobrotnost ker-
šanstva; vender se niso spreobernili, ker
bili so pregloboko zakopani v posvetni na¬
puh, grozovitno neusmiljenost, mesno po¬
želenje in mnogotere pregrehe. Konstantin
pa je imel blago serce, in ko je bil z ne¬
beškim znamnjem popolnama prepričan od
resnice keršanstva, se ni zoperstavil milo¬
sti, ki ga je k zveličanju klicala. Znano

249

je namreč, de je v hudi vojski s svojim
nasprotnikam vidil bandero s križem na
nebu, na kterim je bil napis: „In hoc
signo vinces , 44  t. j., „v tem znamnji boš
premagal . 44

Tako blagoserčno vero vidiš tudi že v
Marii, kristjan! Ustrašila seje  bila sicer
angela, berž pa ko si je bila svesta, de
Bog po angelu z njo govori, je terdno ve¬
rovala , de se bo vse spolnilo, kar ji je
angel oznanil; ona veruje, de si tudi ne za-
popade. Marija ne iše znamnja, kakor Ahaz;
ne dvomi, kakor Zaharija; ne vpraša vdru-
gic: kako se bo to zgodilo?  Ne vpraša
dalje, kakor radovedne duše: Kako bo od¬
rešenje dopolnilo to Dete, kterimu imam jest
mati biti? Kako bo On kraljestvo vstanovil?
Kje se bo to dogodilo itd. ? Nič tacih ugo¬
vorov ne sliši angel od Marije; berž ko
zasliši Božje razodenje, upogne svojo dušo
pod jarem sv. vere.

Po tih zgledih se tudi ti ponižaj, moja
duša! Podverzi svojo pamet Božji pameti,
svoje znanje Božjimu znanju, in varuj se
prederzniga modrovanja. Modrovati se sme

250

v posvetnih znanjih in učenostih; ne pa v
sv. veri, — tukaj se mora le verovati, za¬
kaj tukaj govori um Najvikšiga tako uče¬
nost, ki jo naš tesni»um zamore verovati,
ne pa zapopasti. V veri je dosti skrivnost,
ki jih zamore le Bog sam popolnama zapo¬
pasti; opusti tedaj nečimurni trud, de bi jih
ti hotel zapopasti, ki si jih dolžan le ve¬
rovati , ne pa zapopasti. Ako bi človek
zamogel take visoke resnice zapopasti,
bi ne bile več skrivnosti. Ako bi bila ktera
človeška pamet v stanu take imenitne skriv¬
nosti zapopasti in razložiti, bi vera zgubila
svoje zasluženje. Zveličani so, kine
vidijo, in vender verujejo  (Jan. 20,
19.).

Modrovanje v verskih rečeh je nevarna,
pa še bolj prederzna reč. Kdo zmed umerjo-
čih je v stanu razlagati, postavim, kako
izrase iz peške drevesce, kako požene iz
drevesca zeleno listje, zmed listja prelep
cvet, po cvetu sladek sad? Kdo zmed nas
zamore nar slabši bilko narediti ? Ako tih
vsakdanjih čudežev ne moreš ne razlagati,

251

ne posnemati, od kod je tvoja prederznost,
de v veliko veči čudeže, v skrivnosti sv.
vere segaš, ki tvoj sedanji um nikakor ni
zmožin jih zapopasti? Nikar tedaj, de bi
hotel s slabimi človeškimi močmi meriti mo¬
gočnost in dela neizvedljiviga in neskončniga
Bitja. On, ki je djal oginj v kremen, gor-
koto v apnenik, magnetizem v železo, ki je
zvezdam na nezmernim nebu zaznamnjal
njih tir, je tudi tebi dal tvoj um, kakoršniga
je hotel. Ž njim zamoreš marsikaj zapo-
pasti, še več boš zamogel, ako boš med
izvoljenimi, kjer bo tvoja pamet z vsimi
dušnimi in telesnimi močmi presvitijena. Vse
zapopasti pa zamore le Bog sam, in kdor
bi imel vse skrivnosti spreviditi in umeti, bi
mogel Bog biti, ako se sme izreči ta pre-
derzna beseda.

Verovati, kar oči ne vidijo; verovati,
kar pamet ne zapopade, se pravi, nar vikši
Božji resnici popolnama čast dajati. To je
dar, ki ga Bogu darujemo, in v tem daru je
zasluženje vere. Bog namreč od nas ne
iše le samo daru našiga serca, ampak tudi

252

dar našiga duha ali vero. K temu daru
nam je Bog priložnost in zmožnost dal, ker
nam je resnice razodel, ki vidimo njih ne¬
skončno modrost in dobroto, pa jih zapopasti
vender ne moremo: verovati pa jih moramo,
in v tem je dar našiga duha, v tem je za-
služenje sv. vere, ki nam jo je Bog raz¬
odel.

Napuhnjen človek pa ni zadovoljin s tem
vtesnjenim urnam, in viši leta, se hoče bli¬
žati solncu, s tem pa si perutnice požge in
v brezno telebi, kakor Lucifer. On namreč
s svojim slabim urnam visokih resnic ne
ume, se mu za malo zdi, jih tuhta, in ker
jih le doseči ne more, jih pa čisto zaverže;
čez Boga se vzdigne, kakor Lucifer, in ko
je vero zavergel, ki ga sama zamore zve¬
ličati, je on v nezmerni temoti sam kriv
svojiga pogubljenja.

Zoper vero se silo veliko grehov godi,
in satan ima tukaj bogato žetev. Ljudje,
ki komaj znajo šest resnic in Božje zapo¬
vedi, ali pa še ne, mogočno modrujejo in
sodijo v verskih rečeh , kjer se ne sme nič
več modrovati in soditi, ampak vse ponižno

253

verovati. Ali sprevidite, kako je to velika
prederznost!

Kakor se je satan sam zoper Boga po¬
vzdigoval , tako iše tudi kristjane z enakim
napuham nesrečne storiti. Navdaja jim ne-
stevilne skušnjave zoper vero, in gorje
njemu, kdor jim ušesa nastavlja! Pred, ka¬
kor misli, pride ob vero.

Vera ima veči zasluženje pri Bogu kot
marsikdo misli. Zakaj je Zveličar sv. Petra
tako visokopovzignil? Zavolj njegove močne
vere, kakor tudi zavolj njegove ljubezni in
ognjene gorečnosti. Peter je bil ves goreč
apostelj, in kjer je bilo treba .vero ali lju¬
bezen pokazati, gotovo je bil on pervi.
Ko nekteri slabi učenci niso zapopadli vi¬
soke skrivnosti sv. Rešnjiga telesa, kadar
jo je bil Jezus pervikrat naznanil, in so
Ga bili torej zapustili, je dobrotljivi Zveli¬
čar rekel aposteljnam: „Ali hočete tudi
vi iti?“  Serčni Peter pa se vzdigne in
reče; „Gospod, kam hočemo iti? ti
imaš besede več ni ga življenj  a.“ Tudi
je Jezus nekdaj aposteljne vprašal: „Kaj
pa vi pravite od Sinu človekoviga,

254

kdo j e ?“ Nedoučakano se vzdigne Peter v
svoji goreči ljubezni in živi veri, rekoč: „Ti
si Kristus, Sin živiga  Boga! u  Plačilo
za to serčno spričevanje je bil Jezusov od¬
govor: „Ti (pa) si skala, in na to
skalo bom svojo cerkev  zidal.“ Lejte
naglo plačilo za živo vero!

Ako si morebiti kdo prederzne, v ver¬
skih rečeh ali cerkvenih svetih opravilih
kako sodbo si prilastovati, naj si vzame sv.
Terezijo vzgled, ona ga bo podučila, kako
naj to stori, de bo prav. Kako tedaj? Ta
svetnica ni mogla nikoli Boga prehvaliti za
dar sv. vere. Pričala pa je sama od sebe,
de je pripravljena, rajši tavžentkrat umreti,
kakor de bi zoper naj manjši cerkveno šego
(ceremonijo) ali zoper kako resnico sv. pisma
kaj počela. Bila je njena vera nepremak¬
ljiva, razsvetljena in živa. Ker je imela
tako visoko spoznanje, kako imenitin de je ta
dar sv. vere, torej jo je gnala silna goreč¬
nost za razširjanje sv. vere po vsim svetu.
Neprenehama je molila in klicala k Bogu,
de naj bi nevernikam luč sv. katoliške vere
prižgal. Blagrovala je misijonarje, ki sveto

255

vero razširjajo. De bi tudi sama k temu
kaj pripomogla, je kloštre vstanovljala in
jih je zavezovala, de morajo neprenehama
moliti, se postiti in ojstre pokorila opravljati,
de bi blagoslov in tek Božji sklicali nad
misijonarje in njih delo.

Ta svetnica je ravno tiste skrivnosti,
ki so bolj temne, toliko bolj živo verovala.
Večkrat je rekla: „Ne zavidim tistim, ki so
Kristusa v Njegovim življenji na zemlji vi-
dilisej  vidila Ga je tudi ona z živo vero.

Do krivovere se ji je neizrečeno gnju-
silo; silno britko ji je bilo za ljudi, ki jih je
vidila v zmoti, in z vso mogočo skerbjo se
je poganjala za čistost svete vere. Nikoli
ni vprašala v verskih rečeh: zakaj tako ali
tako? Dosti ji je bilo vediti: Bog je tako
naredil, tako zapovedal, tako verovati
veleval.

Ali imaš tudi ti, keršanski človek, tako
živo vero? O prosi Boga za dar prave,
ponižne, žive, stanovitne vere; zakaj brez
vere ni mogoče Bogu dopasti, in torej tudi
ne se zveličati.

256

Molitev.

Prosimo Te, o usmiljeni Bog!
ki si nas v sv. keršansko kato¬
liško edino zveličavno Cerkev po¬
klical, daj nam na prošnjo presvete
Marije Device vselej stanovitno,
močno, velikoserčno, od ljubezni
poživljevano in v djanji skazovano
vero. Odženi iz naših sere škod¬
ljive dvome, in pomagaj nam pre¬
magati vse skušnjave zoper nebeški
zaklad svete vere, de Ti v veri,
upanji in ljubezni zvesti ostanemo,
ter bomo enkrat veseli gledali, kar
zdaj stanovitno verujemo. Po Je¬
zusu Kristusu Gospodu našim. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

1. Mariin mesec se bo jel kmalo h konca
nagibati, to vam opomnim zavolj sv. Obhajila in
•dpustkov tistih, ki to Marijno opravilo obisku-

257

jejo. Vošim Marii prav veliko šmarnic — čistih
in očišenih duš pri Božji mizi. To ne bo le
zvezda v Marijno krono, temue bo sama nar lepši
krona v Kraljestvu Božjim.

2. Molite vsaki očenaš, češenamarijo in vero
za slabo verne in tiste, ki terpe hude dvome
v veri.

258

TRI IN DVAJSETI DAN.

zveličani mož je prav jasno na znanje
dajal, kolikanj močno mu je pri sercu,
de bi vsi Mater Božjo prav zvesto lju¬
bili in častili. Tako živo hrepenenje je
razodeval, p rej d en je bil škof, in
potlej  ko je bil na to visoko stopnjo
stopil. De bi to nebeško Kraljico in
usmiljeno Mater prav vsi častili, njeni
ponižni služabniki bili, in v potrebah k
Nji pribeževali, na to je meril trud tega
bogoljubniga škofa. V ta namen si je
bil zmed druziga še nekaj posebniga
izmislil. Prosil je starše in jim pripo-

*) Barry Ehrenkroue.

259

ročal, de naj si en dan v letu odločijo,
ob kterim bodo vsi s svojimi otroci skupej
k Božji mizi pristopili, in de naj to do¬
polnijo v čast in spomin Marije Device,
Božje porodnice, ker tudi Ona je pred
davnimi leti svoje naj ljubeznjivši Dete
darovala nebeškimu Očetu v tempeljnu.
Ravno zavoljo tega jim je svetoval, de
naj si Svečnico ali darovanje Marije
Device izvolijo k temu preserčnimu opra¬
vilu in Bogu dopadljivitnu darovanju.
Imel je namreč želje in namen, de s to
priložnostjo naj starši sami sebe in vso
hišo in deržino darujejo Jezusu in Marii,
in de naj se tako, bi djal, na vekomaj
v službo Marije Device vdninjajo.

Nebeški cvet.

Pač lepo je, viditi pri Božji mizi
očeta in mater skupej, pa še eno, dve,
tri rožice, t. j., njih otroke ž njima.
Tako vredno sv. Obhajilo mora Jezusu

260

in Marii neizrečeno všeč biti, ker tako
se cela deržina skupej posveti in Bogu
daruje. Pri taki skupni vojski hudoba
mende ne more lahko vmes. Eno samo
tako vredno Obhajilo in darovanje je
zmožno narediti, de se naslednjič vse
dobro in po sreči izhaja. Pri takim lepim
redu bi se starši in njih otroci manj od¬
tegovali od Božje mize, zlasti otroci,
ko jamejo odrašati. Tudi Marija je tako
darovala; kar je imela nar ljubšiga, je
Bogu prinesla v dar. Vi tedaj, spošto¬
vani očetje in ljube matere! ako vi svoje
otroke Božji Materi izročite, daste in
darujete, verjemite mi, vi s tem več
storite, kakor de bi dali vse svoje pre¬
moženje, ali tudi še bogastvo vsiga
sveta. Ne vem, koliko me bote v tem
vbogali, opomnim pa vas posebno na eno
priložnost, ki bi bilo posebno lepo in
pomenljivo, ko bi tudi starši z otroci k
Božji mizi pristopili; to je, takrat ko
otrok gre pervikrat k sv. Obhajilu, —
če je namreč zanesljivo upanje, de bi
se to od vsili vredno opravilo.

261

PREVDAREK

od tovarštva in praviga prijatelstva.

Služabnik Marii. Uni bogoljubni škof,
zveličani Janez Kerstnik Gaulčan, je bil
pač pravi oče in prijatel svojih ovčic, ki
jih je tako lepo učil, kako naj se Jezusu
in Marii darujejo s skupnim sv. Obhajilam,
de bodo srečni in blaženi. On jih je učil,
kako de morajo po tem potu sami med
seboj sveto domačinsko zvezo in prijaz¬
nost poterdovati, in jim je pokazal nar
boljši prijatla, Jezusa v sv. Rešnjim te¬
lesu, in Tebe, Njegovo srečno Mater. To
mi obrača misel na prijatle na zemlji, o
Marija, ki se jih včasi toliko ponuja, in
ne vem, pri čem de sim, ako jim svoje
serce odprem. Uči me tedaj, moja Mati,
kaj mi je tukaj storiti, de ne zajdem na
razpotja in v zaderge.

Marija služabniku.  Moj  sin, moja hči!
Nar boljši prijatle ti je razodel uni moj
goreči služabnik, ki si ga ravno imenoval;
je namreč Tvoj Bog Jezus, jest Njegova
in tvoja mati, pa tvoji duhovni vikši, in

262

potem so tvoji domači tvoji nar bližnjiši
prijatli, ako v strahu Božjim med seboj
živite. Sicer pa me poslušajte, moji otroci!
bodite varni zavoljo prijatlov.

Ne delajte si upanja, vživati nedolžno
prijatelstvo, ako tajisto ni sveto prijatel-
stvo, prijatelstvo v Božjim strahu. „Z vest
prijatel je močna hramba, kdor
ga je našel, je našel zaklad, —
in kteri se Gospoda boje, taciga
najdejo.“  Tako govori' Duh Božji (Prid.
6, 44. 16.). Ako se tedaj Gospoda ne
bojiš, boj se moj sin, de ne boš našel
dobriga prijatla^ — boj se, moja hči, de
ne boš našla dobre prijatlice.

Velikrat se človek okani, kadar si pri-
jatle voli. Daj le takimu prijatlu svoje
zaupanje, ki ga poznaš, de je Bogu zvest,
moj sin; daj le taki prijatlici svoje za¬
upanje, ki jo poznaš, de je Bogu zvesta,
moja hči!

Vsednjih in navadnih prijatlov, ki se ti
vdani in dobri delajo, boš dobil dosti;
vender pa nikar več od njih ne pričakuj,
kakor de se prijazne delajo. Oni so ti

263

prijatli, dokler jim tegneš ali dobiček iz
sv °jiga imetja, ali pa živež za njih po-
svetniga duha in greh. Ko te tvoje srečne
okolišine zapuste, te zapuste tudi taki
prijatli. — Ko te bodo drugi opravljali,
jim bodo tudi tvoji prijatli pomagali ; ko
te bodo drugi lačniga pustili, te tudi taki
prijatli ne bodo nasitili ; ko te bodo tvoji
neprijatli sovali, ti bodo tisti prijatli ko¬
maj prizanesli. To ti bodo storili, moj
otrok, ker njih prijaznost ni bila iz Boga.

In dokler si še v njih prijatelstvu, te
bodo varovali tacih pogreškov, kteri bi
njim samim nečast delali; tode k takim
pogreškam , ki so sveti veri nasproti, jih
pa svet zagovarja, te bodo oni gotovo
zapeljali.

Nikjer ni bolj potrebno, dveh velikih
zapoved od keršanske ljubezni pred očmi
imeti, kakor pri prijatlih. Uči se tedaj,
kaj je pravi prijatel: on pogleda k tebi
v brhkosti, te tolaži v žalosti, te pod¬
uči v dvomu, iše k tvojimu pridu kaj
storiti, te od zmot in grehov odverniti, te
z besedo in zgledam k dobrimu budi. Ako

264

pogrešek storiš, ti ne bo prikrival; ako
v nesrečo zajdeš, te bo iz nje vzdigoval;
ako se spotakneš, te bo z roko pristregel;
ko Boga ljubiš, Ga bo on s tabo ljubil;
ko k sv. Obhajilu greš, se bo k tebi pri¬
družil; ako pa v hudo siliš, te bo s silo
nazaj potegnil.

Ali že imaš taciga prijatla, moj sin ?
Imaš tako prijatlico, moja hči ? Ako ta¬
ciga ni, je boljši, de nobeniga ni, razun
tvojiga Jezusa, kteri te nikoli ne zapusti.
Našel pa si sovražnika svoje duše na¬
mesti prijatla, ker se pri volitvi s čed¬
nostjo nisi posvetoval.

Stori svojimu prijatlu le toliko, kolikor
ti tvoja vest pripusti, in od njega nikoli
več ne iši. Nikoli se mu ne prilizuj, de
bi se on tebi prilizoval, nikoli ga ne hvali,
de bi on tebe hvalil.

Ker pa imaš Jezusa nar boljšiga pri¬
jatla, ni de bi si mogel ravno še druzih
prijatlov iskati, ker je tako težko praviga
najti. Brez škode je, ako nobeniga poseb-
niga prijatla nimaš; tavžentkrat gorje, ako
si prijatla v grehu našel in ga urno ne
zapustiš!

265

Služabnik Marii. O Mati dobriga sveta!
Pač je dobro zadela Elizabeta, ki si je
Tebe prijatlico sprosila. O srečna prijaz¬
nost, o sveta prijaznost, o popolnama pri¬
jaznost ! To tovarštvo je bilo vsiga prosto,
kar človeške prijatelstva tolikrat kazi in
pači. Ta združba je imela en sam na¬
men: Božjo čast. Pač je Elizabeta mogla
hitro spaziti, de se njeno serce še vse
bolj za Boga ogreva, odkar se je bilo
sklenilo z Marijnim sercam. Ako je že
kaka posebna prijaznost za me zveličavna,
daj mi, o Marija ! tako, ali de prav rečem,
enako prijaznost najti, kakor je bila med
Teboj in Elizabeto.

Marija.  Gnada bo vse obravnala, samo
de ji serce odpreš. Poslušaj pa v ta na¬
men kratek izgled prave in prav lepe
prijaznosti.

Nekaj več kot 300 let po Kristusovim
rojstvu sta v imenitnim mestu Atenah za¬
dela skupaj v šolah mladenča, ali prav
za prav, še fantiča, kakoršnih svet le
malo ima. Oba sta imela veliko veselje

za učenost, in kar je še vse kaj več, oba

12

266

sta goreče Boga ljubila, oba sta hrepe¬
nela svetnika biti. Torej ni moglo drugač
biti, kakor de sta naj priserčniši prija-
telstvo med seboj sklenila, ker sta bila
enih misel in eniga serca. Skupaj sta
stanovala, skupaj jedla, zmiraj skupaj
molila, se skupaj v zatajevanji v svetim
življenji vadila in se skupaj učila ravno
tistih vednost. Imela sta le eno voljo,
eno kopernenje: Boga častiti, hvaliti, Njemu
služiti. — Skerbno sta se varovala to¬
varišije spačenih mladenčev; le kteri je
bil lepiga življenja in miren, se je smel
njune tovaršije vdeležiti. V velikim, ime¬
nitnim mestu s tolikimi kazališi, igrališi in
veseliši sta poznala le dve cesti: eno v cer¬
kev in k duhovnam, drugo v šolo in k uče-
nikam. —

Zdaj poslušaj, moj sin, moja hči! kdo
sta bila ta prijatla in kako jima je bil
Bog blagoslovil tako sveto in lepo prija-
telstvo. Enimu je bilo ime Bazilij, dru-
gimu Gregorij Nazijančan; oba sta bila
naslednjič škofa in tako velika cerkvena
učenika, de njuno ime še dandanašnji slovi

267

po vsim keršanskim svetu, in oba sta
velika svetnika Božja. Bazilijevi starši so
imeli deset otrok , in oče in mati z vsimi
10 otroci so med svetniki sv.--Cerkve.

K zveličavnimu spodbudovanju zasliši
le še prigodek s smertne postelje sv. Ba-
zilija. Večkrat se je sv. Bazilij pogo¬
varjal z nekim judam, de bi ga bil za
Kristusa pridobil. Bil je ta jud posebno
imenitin zdravnik. Svetnik ga pokliče v
poslednji bolezni in ga vpraša, če ima še
kaj upanja, de bi se mogel ozdraviti.
„Nič več upanja ; še nocoj bo škof merlič“,
reče jud. „Kaj pa porečeš , ako še ju¬
trišnji dan doživim ?“ reče svetnik. „To
ne more biti, 44  reče jud; „ako se to zgodi,
se dam kerstiti.“ „Mož, beseda!“ reče
sv. Bazilij, se oberne k Bogu in ga pri-
serčno prosi, naj ga še dotle pusti živiga,
de se jud spreoberne. Lejte ! drugi dan
škof zdrav s postelje vstane. Jud pride,
vidi čudež in se da on in vsa njegova
deržina svetimu škofu kerstiti, ker pod¬
učen je bil že dosti. Ko je bilo to do¬
polnjeno, se škof zopet v bolniško po-

268

steljo vleže in se z veliko pobožnostjo k
smerti pripravlja. Neštevilna množica
ljudstva hiti v škofovo stanovanje, de bi
svetnika še enkrat vidili in slišali. On
pa vse opominja , de naj bodo stanovitni
v veri, jih blagoslovi in reče: ,,Gospod, v
tvoje roke povernem svojo dušo!“ in
umerje. Neverniki, j udje in kristjanje so
se za njim jokali in klicali: „Naš oče je
umeri, naš oče je mertev!“

Služabnik Marii.  O visoka nebeška
Kraljica, bodi Ti moja usmiljena Mati,
moja svetovavka in prijatlica, ki mi tako
lepe nauke daješ. Dosti mi je, in za Je-
zusam in Teboj mi ni treba druziga po-
sebniga prijatla.

Marija. Amen!

Molitev.

O sveti Duh, pravi resnični
Bog! ki le tamkej z ljudmi prebi¬
vaš in razlivaš svoj nebeški žegen,
kjer je bratovska ljubezen in sije

269

zvezda edinosti; razlij na nas obilne
žarke svoje gnade, de bo vsak
čas cvetla oljka miru med starši
in otroci, med bližnjimi in sosedi,
med vikšimi in podložnimi, med
pastirji in njih ovcami. Požgi in
ukončaj duha ošabnosti, zopervanja
in upornosti, de bodo naše serca
vselej prav pohlevno Tvojim za¬
povedim vdane in vse stanovanja
po zatertim strahu varne in mirne.
Daj nam k temu še živo vero,
terdno zaupanje in priserčno lju¬
bezen , pa veliko gorečnost za
zveličanje vsih domačih, vsih pri-
jatlov in tudi neprijatlov po vrednim
prejemanji sv. pokore in najvikšiga
zakramenta presvetiga llešnjiga
telesa. Tega Te prosimo na prošnje
Marije Device, na prošnje kerubi¬
nov in serafinov, sv. Janeza Kerst-

270

mika in vsih svetnikov, ki živiš
z Očetam in Sinam , Bog  veko¬
maj. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Zlate stopinje mini pri sv. Bonaventuru.

I. Perva stopinja.  Nikogar z djanjem ne
žaliti. Druga stopinja.  Nikogar z besedami
ne žaliti. Tretja stopinja.  Nikogar z obra-
zam ali z znamnjem na obrazu ne žaliti.

Na vsih tih stopinjah je Kristus stal.

II. Perva stopinja.  Slabost bližnjiga ne raz¬
odevati (brez dolžnosti}. Druga stopinja.
Dobrih del druzih ne zmanjševati, ne černiti,
temuč jih le še povzdigovati. Tretja sto¬
pinja.  Pri nesreči ali žalosti druzih usmi¬
ljenje imeti, v sreči (ali veselji) jim srečo
vošiti.

Naloga.  Priporočite Marijnimu usmiljenju
tiste, ki so v kaki grešni prijaznosti, in molite
zanje očenaš, češenamarijo in grevingo. Ako
s svojo molitevjo le eniga spreobernete, bo to
lepa zvezda v Marijno krono, ki vam se bo en¬
krat dražji plačala, kakor zlata krona.

-owo-

271

ŠTIRI IR DVAJSETI DAR.

S a Johana je bila od hudobniga duha
obsedena. Kakor neštevilno druzih, tako
je bii usmiljeni Zveličar tudi njo te silne
nesreče rešil. Zavoljo tolike dobrote je
bila tako hvaležna, f  de je sklenila, s pri¬
voljenjem svojiga moža, za Kristusam,
svojim nar večim Dobrotnikam, hoditi.
De bi ne zamudila nobene lepe prilož¬
nosti , se v dobrim poterditi in Gospodu
nebes in zemlje svojo hvaležnost skazati,
je bila pričujoča pri vsili pridigah, v
kterih je učil Jezus svoje aposteljne in
učence. De bi pa zamogla ložej in pri—

*) Barry Ehrenkrone.

272

pravniši Jezusa nasledovati, se je pri¬
družila Materi Božji kakor neločljiva
tovaršica, in je vedno bila v njenim
društvu. Srečna je bila ta Johana tudi
zato, ker je imela priložnost, Kristusu
in aposteljnain iz svojiga premoženja k
živežu pripomoči, zlasti kadar je Gospod
hodil od kraja do kraja po deželi in je
ljudem oznanoval veseli nauk kraljestva
Božjiga. Zavoljo svoje goreče ljubezni
do Kristusa in Njegove Matere je imela
ta svetnica, kakor branje pravi, tudi
posebno srečo, de je Kristusa tudi še
po Njegovim vstajenji vidila, kterimu je
poprej tolikanj zvesto služila.

Nebeški cvet.

Lep zgled imaš, kristjan, v živ- -
ljenji te svetnice. Ako je Sin Božji
hudobo greha v zakramentu očiševanja
izgnal iz tebe, in te rešil nar veči ne¬
sreče, bodi mu vender hvaležin, kakor

273

una svetnica! De pa bližej k njemu pri¬
deš, stori tovaršijo in prijaznost z nje¬
govo Materjo, obiskuj Njene altarje,
zapiši se v kako bratovšino, poskerbi
si žegnano svetinjico neomadežaniga spo¬
četja, skerbi za lepoto Njenih altarjev
itd. Poskerbi, ko po Materi prideš bližej
Jezusa, de tudi Njemu k živežu pripo—
moreš — z usmiljenjem do ubozih. Bodi
velikoserčin pa tudi še posebno z du¬
hovno milovšino, ter oznanuj po svojih
okolišinah ubogim na duši bogati nauk
kraljestva Božjiga.

PREVDAREK,

kako sladko je, Jezusov glas poslušati,
in s kolikim hrepenenjem naj duša spre¬
jema Njegove nauke.

Služabnik Marii. Razveselim se, Ma¬
rija, de se dve prigodbi danes Jepo stri¬
njate. Sv. Cerkev obhaja Tvoj preserčni
praznik, kisi imenovana ,,Pomočnica
ali pomoč kristjanov,“ in djanje
svetnikov nam razkazuje, de je ravno

danes bila zapustila to revno življenje

13 **

274

svetnica, kteri si Ti bila „poinočnica,“ de
se je ložej Jezusu približevala in Njegove
Ijubeznjive nauke poslušala. Ti „D e vi ca
modra, Ti,,Posoda duhovna!  si pač
nar bolje vedila ceniti imenitnost Jezusovih
naukov. Vem, de si skoz 3 leta slišala
preobilno modrost iz Njegovih božjih ust,
in dosti bi Ti bilo, ko bi bila doma na
tihim te preimenitne zaklade premišljevala.
Vender pripovedujejo sv. evangelisti, de
si bila z Jezusam tu pa tam, ko je ubo¬
gim v duhu oznanoval nauk večniga živ¬
ljenja. Prosim Te, Marija, „Pomoč kristja¬
nov !“ uči me, in pomagaj tudi meni, prav
čislati nauk Jezusov, ljubiti besede več¬
niga življenja, in po njih stopinje svojiga
življenja vravnovati. Zakaj v ti reči ču¬
tim pri sebi in pri druzih neko silno po¬
manjkanje, praznoto in suhoto v sercu.

Marija služabniku.  Moj sin, moja hči!
v ti reči rada spolnim tvoje želje; poslušaj
me tedaj, kaj ti rečem!

Duša , ktera je ljubeznjivost Jezusovo
okusila, ne more več brez Jezusa živeti.
Pri tavžent priložnostih je že slišala Nje-

275

gov glas, in tavžentkrat ga še le želi sli¬
šati. Vsaki kraj ji je zopern, kjer ne najde
Njega, ki Ga ljubi; vsak glas ji je ne-
prijetin , ako ni podobin Njegovimu glasu.
O kako močno nevšeč ji je posvetno go¬
vorjenje ! Ona vidi, de svet le v ne či¬
ni er nih rečeh  svoje zadovoljnosti iše
(Ps. 118, 85.); le same besede Jezusove
so za njo d u h i n ž i v 1 j e nj e ^Jan. 6,64.).
Ko sliši Jezusa govoriti, odpravi vse drugo
iz glave, de bi vse svoje moči besedam
svojiga Božjiga učenika nastavila, ker
Njegova beseda ji bolj dopade, kakor vse,
kar zamore na zemlji razveseliti. Za
tako žlahtno dušo so nauki mojiga Sina
več, kakor zlate jagode, več kakor dragi
demanti in žlahtni kamni. Ne dobiš je
reči, de bi jo sprejela z večini veseljem,
de bi jo ohranila z veči zvestostjo, de bi
jo premišljevala z veči pridnostjo; pa ji
tudi nobena reč lepšiga sadu ne obrodi'
kakor beseda Jezusova.

Služabnik Marii.  ,,0 Sedež modrosti
Božje ?“ lepi in visoki so Tvoji nauki;
pa me tudi globoko v serce žgejo in re-

276

žejo. Jest sam sim reven v ti reči, pa
vidim druge, ki so še celo Silo pohujšljivi,
in v svojo nar veči škodo zanemarjajo
Jezusove nauke, in Njegova beseda se
jim kar nič ne prileže. Imel bi Ti, o
Mati! veliko potožiti, kako suhi in pusti
so marsikteri naši možje in po njih kužnim
zgledu naši mladenči za to, kar izhaja
iz Božjih ust. Ozri se za njimi, Marija,
in jih boš našla ob času domačih pridig
in naukov sem ter tje stoječe in potak-
njene, kjer jih treba ni, in kjer nobeden
po njih ne vpraša. Veli krat jim je slajši
duh vina ali tudi neduh žganja kakor
presladko dišilo besede Jezusove. Veliko
modrujejo in govore, pa prave učenosti
nimajo, ker so premalo ponižni, de bi
spoznali visokost in sladkost besede Božje.
Kaj praviš, Ti preljuba Mati našiga
Stvarnika! k temu, de tudi zdaj ob času
Tvojih Šmarnic, ko se izlija vsak dan v
cerkvi hladivno olje Božjih naukov in
Tvoje hvale, se najdejo, ako tudi le
malokteri, ki jih prižene neko gnanje, ne
vem po čem, pred cerkev, zboje se pa,

277

ko zaslišijo, (le tukaj tečejo studenci
Tvoje hvale, o Marija! in zveličavnih
naukov za večno srečo, in k večimu k
litanijam ali k žegnu v cerkev pridejo?
Kaj praviš, Mati nedolžna! k tistim pre¬
malo nedolžnim otrokam, ki se pred
Tvojim Sinam, tukaj živim pričujočim,
dostikrat prav slabo obnašajo in s šepta-
njem še druge motijo, de težeji molijo in
zveličavne nauke lahko preslišijo. Veliko
Ti imam še potožiti od nedelj in prazni¬
kov in od napak mnozih stanov in starost
zavolj tega, kar tiče besedo Božjo, in
Te prositi za pomoč, ker je danes Tvoj
priserčni praznik, ki se, „M a rij a po¬
magajo imenuješ. Pomagaj nam torej,
o Marija!

Marija služabniku.  Bilo je, kakor pri
vas dandanašnji, tako tudi ob mojim času
na Judovskim, v Jeruzalemu, v Betsajdi,
v KafernavmU in drugod. Posvetni, po¬
sebno pa v mnoge pregrehe zakopani
človek ne zapopade tega, kar je Božjiga.
Herod je slišal in še nekaj rad poslušal
(vašiga patrona), sv. Janeza Kerstnika;

278

pa ostal je prešeštnik. Pilat se je bil
kimal naveličal Jezusa poslušati, ko mu
je jel od resnice praviti, in je bežal.
Iškarjotu so 3 leta nauki, slajši od medu,
zastonj bili na lesene ušesa. Farizeji so
si pa ušesa zatiskali, ko jim je sv. Štefan
pravil, kar bi jih bilo moglo omečiti in
zveličati. Od tod oboje lahko sprevidiš,
moj sin, moja hči! de nevarno je za tiste,
ki ušesa zatiskajo kakor farizeji, to je, v
cerkvi s šeptanjem besedo zveličanja
zgube, — in pa za tiste, ki jih blizo ni,
ali proč beže, kakor Pilat, — kakor tudi
za tiste, ki po Iškarjotovo s hinavskim
sercam in z drugimi nameni pridejo.

Silna škoda je za Iahkomišljeno in pre¬
šerno otročnost in mladost, ki si noče v
cerkvi nabirati drazih biserov svetih na¬
ukov s poslušanjem tehtnih zakladov za
svoje daljno življenje in za odgovor pred
ojstriin sodnjim štolam z zvesto molitevjo.
Kolikorkrat se človek v Božji hiši pre¬
šerno obnaša, tolikokrat gre terdovratniši
iz cerkve kot je prišel v cerkev, in na¬
mesti gnad si je v cerkvi šibe na herbet

279

naložil, ki ga Bog velikrat še tisti dan
začne ž njimi tepsti; — pa kladvo na
serce, ki ga tako dolgo bije , de je serce,
oterpnjeno, terdovratno in se ne da več
spreoberniti. Hotla bi ti dati trobento,
s ktero bi se po vsim svetu slišalo, moj
služabnik, de bi ž njo živo trobil, rekoč:
,,Otroci, varujte se prešernostiv
Božji hiši! Mladost, nikar ne
spremenuj vežeGospodove v raz-
bojnsko jamo!“

Služabnik Marii.  O Kraljica angelov,
o turn slonokosteni! rezen zoper navado
je Tvoj glas današnji dan. Prosil sim
Te tudi za pomoč, ker si „Pomoč krist¬
janov! Marija, pomagaj! u

Marija služabniku.  Spomni se, moj
sin, kako je moj Božji Sin delal, ko so
mu barantavci tempelj skrunili, in ne čudi
se! Hočem pa biti vselej še tolažnica
žalostnih in pribežališč grešnikov, in
prositi veliko milost zmotenim in zagre¬
šenim svojim otrokam, in jim močno
gnado za spreobernjenje pri svojim Sinu

280

prositi. Ti pa, moj sin, moja hči'! jim
nazuanuj moj današnji nauk, de se po¬
kore in zveličajo.

Molitev.

Vžgi, o sv. Duh! naše mlačne
serca s svetim ognjem, de ne bodo
hlepele po nečimernosti, temuč de
bodo vselej ljubile, kar je ljubezni
vredno, tega želele, kar jih po¬
svečuje, tega iskale in našle, kar
jih zveliča. Ogradi naše oči v
Božjim tempeljnu s svetim straham,
vkleni naš jezik, de nam in dru¬
gim njegova razuzdanost besede
Božje ne poropa. Ravnaj naše
noge, de bodo vselej in radovoljno
tisto pot našle, kamor bodo na
smertni postelji želele, de bi
bile hodile. Obvari našo dušo, de
se ne bo zveličavnim naukam
prederzno ustavljala, do dobriga

281

opominovanja oterpnjeniga serca
imela in se v svoji lastni lmdobii
pogubila. To nam dodeli, o Duh
resnice, Duh moči, Duh svetosti!
na prošnjo Marije Device, sv.
Mihaela, sv. Janeza Kerstnika,
sv. Frančiška, ss. Hermagora in
Fortunata, sv. Antona, sv. Ane,
sv. Rozalije, sv. Lucije, — vsih
patronov naše cerkve, ki živiš in
kraljuješ z Očetam in Sinam, Bog
vekomaj. Amen.

Zvezdica v fflarijno krono.

Storite sklep, kar koli je v vaši moči, ni¬
koli ne pridige opustiti ob nedeljah in praznikih,
in svojih otrok nikoli ne dajati v take rokodel¬
stva ali službe, kjer bi ne mogli hoditi k sv.
maši in pridigi. Molite pa 2 očenaša in češe-
namarii za se in za tiste, ki ne spoznajo, za¬
dosti imenitnosti in svetosti besede Božje.

- 0090 -

282

PET IN DVAJSETI DAN.

Swf& $OTx©a Karija It&gdMem Pa«
dijaška * t%  kamslliklga reda.*)

Iz vsiga serca je ta devica Jezusa lju¬
bila in preserčno je bilo njeno češenje
do Marije prečiste Device. Že ko majhna
deklica je nar rajši poslušala, ko je kdo
od Boga govoril, je veliko molila in
prečudno jo je gnalo le k Jezusu v sv.
Rešnjim telesu, ker Bog ji je dal jasno
spoznati, kako visoko in sveto spošto¬
vanje se spodobi ti nezmerni Skrivnosti.
Kadar je bila njena mati pri sv. Obha¬
jilu, se je tudi v nji zbudilo močno ko-
pernenje po sv. Obhajilu. In ob tacih
dnevih je mala hčerka k materi tekla,

*) Ott Leg. in Marian.

283

se zraven nje usedla in ves ljubi dan ni
šla od nje. S šestnajstini letam je sto¬
pila v samostan Marije Device,, ki se
imenuje „pri Angelih.“ Ta samostan je
tolikanj ljubila, ker je bilo ondi veliko
prizadevanje za popolnamost in vsakdanje
obhajilo, in ker je bil ta samostan v var¬
stvu Marije Device, ktero je od mladih
dni posebno ljubila in častila. Nad svojo
nedolžnostjo je cula z nar veči skerblji-
vostjo in veliko veliko molila, de bi ji
Bog dal to čednost popolnama in neoma-
dežano ohraniti; torej je pa tudi v nar
lepši čistosti vse dni svojiga življenja
preživela. Zraven tega so bile njene
nar ljubši čednosti pokoršina in ponižnost.
Vse,- kar ji je bilo rečeno, je z nar
voljnejši dobrovoljnostjo opravila, in zgub¬
ljen je cenila dan, ob kterim svoje volje
ni zatajila. Ne da se popisati, kolike
silne skušnjave je tudi ta svetnica
preterpela, pa s pomočjo Jezusovo in na

284

prošnjo Marije Device je vse premagala.
Je pa tudi vse znotranje terpljenje s
prečudno veliko poterpežljivostjo in po¬
hlevnostjo prenašala in vselej je bila v
Božjo voljo vdana. Moč pa je zajemala
v molitvi in v premišljevanji Kristusoviga
terpljenja. Imamo iz njeniga premišlje¬
vanja marsiktere prelepe in podučljive
nauke, kakor so naslednji:

A ko terpljenja nad-te pridejo, nikar
jih ne loči od Njega, ki ti jih pošlje,
sicer te bodo sterle.

Na svetu se mora terpeti, v nebesih
ni nič več terpljenja.

Bog iše od vsib, ki hočejo Njemu
živeti, de naj sami sebi odmerjo. Brez
te smerti ni misliti na keršansko življenje.

Kadar molite, mislite, de ste v
družbi angelov; torej se pri vsaki be¬
sedi, ki jo govorite, v duhu na kolena
verzite.

Ako ti je britko, svojo voljo pre-

285

magati, je znamnje, de še malo ljubezni
do Boga imaš.

Kadar k spovedi greste, mislite, de
se hočete v kervi Jagnjetovi očistiti in

umiti.

Misli in' govori od bližnjiga, kakor
želiš, de naj drugi od tebe mislijo ali
govorijo. (Ott Leg. 25. vel. tiv)

Nebeški cvet.

Za nebeški cvet naj vam povem še
nekaj več iz otročnosti te goreče svet¬
nice, ki je bila ravno imenovana, ker
posebno mična je ta doba njeniga živ¬
ljenja. Ta Marička je bila že kakor
otročiček priserčno veselje staršev. Ze
z obraza se ji je svetil bister um, in
neka tihota, pohlevnost in sramožljivost;
zraven tega je bila živa, pa neizrečeno
pokorna in vbogljiva. Otroci so jo lju¬
bili in spoštovali kakor angelca, in si v
njeni pričujočnosti niso nobene nespodob¬
nosti prederznili. Nar veči veselje njeno
je bilo, od Božjih reči kaj poslušati.

286

Ko se je njena mati z bogaboječimi
ljudmi pogovarjala, se ji je k nogam
usedla in je zvesto poslušala, vsa željna
besede Božje.

Ko je bila nekakih sedem let stara,
je jela z veliko gorečnostjo moliti, desi
tudi je niso učili. Odtegovala se je od
ljudi ter si iskala naj bolj skritih krajev
in je tam molila. Prav veli krat so jo
našli domači za vratmi, za posteljo, ali
sicer v tihim, skritim kraji klečati in
moliti. Poglavitni zapopadek njene mo¬
litve je bil, de hoče le Boga samiga
iskati in Njegovo voljo spolnovati. Ko
je bila spolnila devet let, ji je bil dal
spovednik njene matere bukve, v kterih
je bilo premišljevanje Jezusoviga ter-
pljenja, in naučila se je po znotranje
moliti. Odsihmal je vedno mislila na
terpljenje Kristusovo, na vse zgodej je
vstajala, de bi bila v premišljevanji manj
motena, še noči je v premišljevanje
obračala. To premišljevanje ji je močne
želje obudilo, de bi tudi ona terpela.
Torej je mislila sem ter tje, kako bi
svojimu slabimu životu kaj žaliga na-

287

pravila; na goli slami je spala; desi-
ravno je bila imenitniga rodu, se je ogi¬
bala vsake zložnosti in je le malo jedla.
Usmiljenje ji je bilo kakor prirojeno.
Vsim ubogim bi bila rada pomagala.
Kruh, ki ga je zjutraj dobila, je ubogim
dala, včasi pa jetnikam, ker je mem
neke ječe bodila v šolo. Ker so starši
to ljubezen vidili, so vse milovšine delili
po njenih rokah. — Ze v tih otročjih
letih je žalovala za volj grehov dru¬
žili;  zlasti pa, če so bili grehi zoper
bližnjiga. Enkrat je slišala, de se je
nekdo hudo nosil  čez svojiga bližnjiga,
in od brit  koš  ti  zavolj tega ni mogla
celo noč zaspati. — Učila  je male
otročiče očenaš, vero, in druge molitve;
o praznikih je take male otročičke zbirala
in ž njimi molila. Ubogim je delila male
darilca, de so se rajši učili. — Ne¬
zmerno  pobožnost je imela do sv.
R e š n j i g a telesa;  od veselja je bila
vsa zven sebe, ko je v desetim letu bila
p e r v i k r a t pušena k sv. Obhajilu.
— Neizrečeno je ljubila že tistikrat ne¬
dolžnost in čistost serca, in je posebno

288

rada  imela male  otročiče, ker je v
njih nedolžnost vidila, kakor je sama
rekla. Sveto Reš nje telo,  ki Ga je
po spovednikovim svetu vsak teden pre¬
jela, je njeno serce popolnama in čisto
le k Jezusu obračalo in vse jo je le k
Njemu vleklo. S štirnajstim letam jo je
dal oče v nauk nunam  v mestu Flo-
rencii, kjer je s svojim bogoljubnim živ¬
ljenjem, s pohlevnostjo, ponižnostjo in
zvesto molitevjo celo nunam prelep
zgled dajala.  Toliko cvetja iz nje-
niga otročjiga življenja naj bo za mlade
in stare. Kdor ima pa priložnost, vse
njeno življenje brati, zanesljivo ne bo
brez duhovniga prida in posebne spod¬
bude za njegovo dušo. (P. de Barry
in Ott Leg.)

PREVDAREK,

kako nam je v Marijo klicati.

Marija. Moj sin, moja hči! Jest sim res
tvoja mati, imej v me zaupanje, in kliči
me v britkosti, in ti bom zvesta besed¬
nica pri Najvikšim. Zanesi se, de boš

289

*

prav zares vselej uslišan, ako ne prosiš
kaj taciga, kar bi bilo zoper Božje za¬
povedi ali pa tebi škodljivo. Vselej ka¬
dar me kaj prosiš, misli zraven tega, de
naj se Božja volja zgodi, kakor v oče-
našu moliš. Taka prošnja ne bo nikoli
brez sadu. So kristjanje, de me reči
prosijo, ki sami vedo, de so tiste reči
zoper Božjo voljo; kje smejo taki priča¬
kovati, de bodo uslišani? Drugi me samo
za pozemeljske in časne reči na pomoč
kličejo; za dobrote milosti in gnade pa
so vsi vnemami in mertvi. Ako za nje
prosim, jim ne prosim tega, kar bi bilo
zanje škodljivo; prosim jim pa tega, kar
jim še v misli ni, in kar je zanje dobro.
Prosim zanje britkost, ktere njih serce
od zemlje odtergajo in jih priganjajo na
nebesa misliti. Gnad jim prosim, de bi
se spreobernili in zveličali; milost, ki zvik-
šajo njih čednosti in zasluženje. Glejte,
moji otroci, takih reči me nar bolj pro¬
site; take prošnje vselej uslišim.

Kadar me prosite, de naj vam pri Bogu
časnih dobrot pridobim, le tedaj za vas

290

tacih reči' pred Božjim tronam išem, ka¬
dar vidim, de je za vas res dobro. Ti
želiš dobiti pravdo; ti želiš dobre letine;
ti želiš lepe hiše in pripravniga verta;
želiš v loterii dobiti, in še marsikaj. Take
reči bi ti morebiti kterikrat utegnile dobre
biti, dostikrat pa škodljive, in so včasi
še celo krivične, postavim, kaka krivična
pravda, nezmerin dobiček itd. Tudi veš,
de človek ne misli kmalo na večnost, ako
je v sreči.

Veliko bolnikov se mi priporoča za
zdravje. Res, velikrat ga jim pridobim;
velikrat jim pa prosim le tacih gnad, ki
so jim potrebne ob času njih terpljenja.

Nisim zmed tistih mater, ki jih pre-
silnain napčna ljubezen oslepi, de svojim
otrokam dajejo, kar jim škoduje, in uder-
žujejo, kar bi bilo zanje dobro. Veliko
ljubezen imam do tebe, moj sin, moja
hči! tode ta ljubezen, me vender nikoli ne
more premamiti v mehkužno odjenljivost
in slabotno prizanašljivost. Jest išem
zate pri Jezusu, kar ti je dobro za ta in
za uni svet. V vsih potrebah tedaj, dušnih

291

in telesnih, časnih in večnih se k meni
zateci, moj sin, moja hči! ne pozabi pa
nauka, ki si ga zdaj slišal, in ne čudi se,
ako nisi vselej uslišan, ker velikrat je
to nar boljši uslišanj.e, de nisi uslišan.
Moli Božjo dobroto in Njegove sklepe,
ako dobiš, kar prosiš; in ravno tako delaj
tudi, ako nisi uslišan, ker prišel bo čas
in blizo je, de boš tudi ti bolj spoznal in
sprevidil, kaj je bilo zate dobro, kaj pa
ne. Tudi to ti še rečem: Ker so stiske
in britkosti neštevilne, torej bodi za ime-
nam Jezusam moje ime vedno v tvojih
ustih, in za Jezusovim imenam globoko
zapisano v tvoje serce. To sim ti rekla
in povedala, ker sim tvoja Mati.
Služabnik.  Marija, o sladko ime! To
sladko sveto ime, to ime moje Matere
naj mi bo za imenam Jezusam pomoč v
stiskah, svet v dvomih, moč v vojskah,
vodnik po vsili mojih potih! Vsim tvojim
natikam se podveržem, o Marija! ker
' toliko dobrotna mati zamore le nauke
usmiljenja, ljubezni in dobrote dajati svo¬
jim otrokam.

13«

292

Molitev.

0 Bog 1 , ki si z neštevilnimi
čednostmi in po mnozih potih pre-
čudin v svojih svetnikih in svetni¬
cah 5  vtisni v naše mlačne serca
duha priprostosti, duha hvaležnosti,
duha poterpežljivosti v britkostih
in zatajevanja samih sebe, de po
tih stopinjah zopet najdemo pot
Tvoje služabnice, sv. Marije Mag¬
dalene Pacijske, ako smo pot njene
nedolžnosti nesrečno zgrešili. To
nam dodeli na prošnje Svoje pre¬
svete Matere Marije in vsih an¬
gelov in svetnikov. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Zatajite se vsaki v eni reči do jutri iz lju¬
bezni do presv. naše Matere Marije, in J molite
vsaki dvakrat češenamarijo, de bi Marija vsa--
kimu tisto gnado sprosila, ki mu je nar bolj
potrebna.

G»WO -

293

ŠEST IN DVAJSETI DAN.

fcfelifana Marjeta sv. Beiijlga te«
lesa * kameiiaiJbu *)

M) •

Se majhna deklica je bila ta zvesta slu¬
žabnica Gospodova, in že se je bila
prav čisto in popolnama zročila in da¬
rovala Jezusu in Njegovi preljubeznjivi
Materi. Imela je komej še sedem ali
osem let, in je po dve, tri ure zapore-
dama v cerkvi pred altarjem Marije De¬
vice preklečala in premolila. Vidili so
jo velikrat, kako je nepremakljivo v
Marijno podobo gledala in toliko obilno
solz točila, de so bile tla pred njo mo¬
kre. Njeno serce in vse vnanje je bilo
zmirej tako polno duha Božjiga, de si

*) Barry S. J. Ehrenkrone.

294

ni kdo upal, jo nagovarjati, kadar je
bila v molitvi. Po smerti svoje lastne
matere si je prosila Marijo mater, in
njena prošnja ni bila zastonj, ker Ma¬
rija se ji je res kakor dobro mater ska¬
zovala, ter ji nekaj v hudih skušnjavah
in napadih hudobniga duha, nekaj v
hudih boleznih obilno pomoč pridobivala.
Ta bogoljubna služabnica se Ji je pa
tudi hvaležno skazovala. Godove Marije
Device je obhajala z veliko pobožnostjo;
že več dni poprej se je nanje s posebno
marljivostjo pripravljala, in o praznikih
samih z neizrečeno gorečnostjo znotranje
in zunanje češenje skazovala Marii De¬
vici. Pred njeno podobo sveče prižigala,
jo z lepo dišečim kadilam počeševala,
se memo grede priklanjala, celo zemljo
kuševala v čast visoke Kraljice nebes
in zemlje.

295

Nebeški cvet.

Nekteri ljudje imajo na svojim te¬
lesu, v svojim obnašanji, v vsakim gib—
Ijeji nekaj posebno zapeljiviga in v greh
vabljiviga, že njih senca je nekako, bi
djal, mamljiva in kužljiva. Drugi na¬
sproti imajo v svojim zunanjim, ne vem,
kaj? ki pričujoče z nekakim posebnim
spoštovanjem napolnuje, in že pred sa¬
mim, bi djal, svetim pogledam tudi ve¬
lika prederznost ostermi. Odkod je ta
razloček? Težko bi utegnilo biti, vsih
vzrokov k temu poiskati; vender pa
mende nar večiga ne bomo zgrešili, ako
rečemo, de se taki počutni ljudje pre¬
malo Bogu in Marii Devici darujejo, in
premalo skerbe za Božji strah v sercu;
zakaj ako je v sercu sveti strah Božji,
on mora sčasama celiga človeka zmiraj
bolj in bolj prevzeti, kakor je bil pre¬
vzel uno zveličano častivko Marije De¬
vice, Marjeto sv. Rešnjiga telesa. Sej
se mora zunanje po znotranjim kolikor
toliko ravnati; zakaj je pa sploh človek
drugačen v žalosti, drugačen v veselji;

296

drugačen v pohlevnosti, drugačen v jezi;
drugačen v prederznosti, drugačen v
potertji in skesanji itd.? Tista zmed
unih dveh lastnost, ko je že tudi telo
človeka prešinjeno z Božjim straham, je
v resnici nebeški cvet, kakor je bilo pri
Marii Devici, ki že pogled Njenih po¬
dob gasi skušnjave in hudo poželenje,
in človeka navdaja s svetimi čutili.

PREVDAREK,

kako se mora človek čisto in za zniirej
liogu vdati.

Služabnik Marii. O Marija, začetik
našiga veselja! Ta Tvoja služabnica,
Marjeta sv. Rešnjiga telesa, mene silno
osramotuje! Tudi jest sim imel svoje dni
veliko žlahtniga , kakor una blaga duša •
zdaj pa se čutim v svojim sercu veliko
bolj mlačniga in suhiga, kakor de bi se
mi hotel, ali se mi je že usušil studenec
žive vode.

Ako se pa že celo na Tebe ozrem,
najdem, de si se bila Ti, goreča Devica

297

in Mati, Bogu popolnama darovala, in si
nisi čisto nič zase prideržala, in nisi hotla
čisto nobene druge volje, razun Božjo
voljo; nobene druge zadovoljnosti, razun
Njemu dopasti, nobeniga druziga veselja,
razun vsako veselje zgubiti zavoJj Njega.
V  tih rečeh nisi nikoli spremenila svoje
misli, hodila si stanovitno po poti, ktero
Ti je bil Gospod zaznamnjal; vsaki dan
si prišla dalje — od rožice do rožice, od
lučice do lučice, od lepote do lepote, od
čednosti do čednosti. Tvoj zgled je moja
obsodba v službi Božji, strašno vpije zo¬
per moje neblago, nestanovitno, nehva¬
ležno obnašanje do Boga. Sram me spre-
letuje, ker Bog je zmirej ravno tisti do
mene ; torej bi mogel tudi jest vedno ravno
tisti, ravno tako zvest, ravno tako po¬
koren , ravno tako vdan biti.

Marija služabniku.  Zakaj pa, moj sin,
moja hči! zakaj si obstal, ko si bil tako
lepo začel? Ali ni Bog zdaj ravno tako
velik in imenitin Gospod, kakor je bil?
Ti imaš dansi in jutri, drevi in ddvi —

in vsak čas ravno tisto dolžnost, Njemu

13 ** ’

298

zvest biti in ostati. Kakor raseš ti v
starosti, tako rasejo dobrote Božje do
tebe. Če so  pa dobrote veči, zakaj bi
bila tvoja nehvaležnost manji ? In če ti
svojo dolžnost zmirej bolj in bolj spoznaš;
zakaj jo spolnuješ zmirej manj in manj ?

Tvoje serce je Bog vstvaril, in On ga
je stvaril sam za-Se ; torej je tvoje serce
Njegovo in On mora njegov gospodar in
posestnik biti. On ti ni rekel: Ti, posodi
mi svoje serce; temuč rekel je: Daj mi
svoje serce! Poslušal si Njegov glas in
si Mu serce dal; nimaš tedaj pravice ga
nazaj jemati.

Ti svetu preveč čisla skazuješ, ako kos
svojiga serca Bogu utegneš in ga svetu
daš. Pregrešiš se hudo hudo, ako svet ali
kaj na svetu Bogu enako delaš! — Svet
pa dela še bolj zvijačno;  on pravi,
de mu daj le nekoliko  svojiga serca,
svojiga nagnjenja, svojiga tuhtanja in
hrepenenja, svoje ljubezni, in glej! svet
ti kmalo vse serce poropa. In kadar te
je obropal vse žlahtnosti, vse lepote, vse
vrednosti ; potlej te pa od sebe sune,

299

rekoč: Pojdi le, te ne potrebujem več!
Svet je pijavka, ki preč pade in te za¬
pusti, ko se tvoje kervi napije. In ka-
košniga te zapusti! Zdelaniga, ranjeniga,
prepadeniga, na pol mertviga. Si slišal,
kakošin je bil zgubljeni sin; kakošin uni,
ki je bil padel med razbojnike, kakošna
perva človeka po grehu? O prenesrečno
serce, ktero se svetu vda!

In ako pa ti svoje serce mojimu Jezusu
daš, ti ga On le zato vzame, de ti ga
ohrani lepiga, čistiga, neomadežaniga; ti
ga obogati, ožlahtni, ozališa, povzdigne,
razširi, z vsim nebeškim in zemeljskim
blagram napolni in ti tavžentkrat lepšiga
nazaj da.

Prevdari tedaj v resnici in modrosti:
komu hočeš svoje serce dati, moj sin,
moja hči? Poznam mladenče, ki so bili
veselje Božje, veselje moje, angelov in
vsih ljudi, dokler je bilo njih serce pri
Jezusu in pri meni shranjeno. Vzeli so
ga, in ga delili med svet, gospodarili so
ž njim kakor zgubljeni sin s svojo doto;
in — nočem ti praviti, kakošin je bil njih

300

stan v malo letih, velikrat pa tudi v malo
tednih, in tudi še velikrat v nekterih dneh!
Poznam Magdalene — o de bi že saj res
Magdalene bile! — tode so le Magdalene
v grehu, — ki so bile pred malo čašam
lilije, med kterimi se je Jagnje Božje
paslo; so bile viditi močna Betulija,- v
ktero ne more razuzdani, pijani in nečisti
Holofern; so bile germ svetiga ognja
na Horebu, iz kteriga je Bog govoril.
Jele so pa svet ljubiti in to kar je sveto-
viga, in glej nesrečo! le malokrat je šlo
solnce za božjo gnado, in že so bile ka¬
kor mertve trupla, pri kterih se krokarji
zbirajo, — razdjanje svetiga Jeruzalema,
gnjusoba v Sijonu svete matere katoliške
Cerkve!

Sin ! hči! Tvoj Bog ne meni, de ti pre¬
več da, ko ti samiga sebe da. Ne misli
tedaj tudi ti, de Njemu preveč daš, ako
se Mu scelama daruješ. Daj mu tedaj
vse, in boš vse pri Njem našel: lepoto,
blagost, veselje, bogastvo, zadovoljnost,
časno srečo, večno življenje.. Komur je
Bog vse, njemu svet nič ni.

301

Služabnik Marii. Pri toliki slabosti, o
Devica mogočna in Mati milosti Božje, mi
je potreba močne gnade, de premagam
toliko sovražnikov in odvernem toliko za-
deržkov, ki mi proteod vsih strani. Ker si mi
vnela gorečnost, de ponovim ta dar, zdi¬
hujem k Tebi ponižno, o Marija ! sprosi
mi tudi moč, de ga vredno in popolnama
opravim, samo ako smem po toliki nesta¬
novitnosti in nezvestobi Jezusu še enkrat
svoje serce ponuditi.

Marija služabniku.  Njegov serd bo
jenjal pred potertim, skesanim, ponižanim
sercam in pred tvojo prošnjo; zaupaj in
vzdigni se k Očetu!

Služabnik Marii.  O Mati usmiljenja in
dobriga sveta! skleni moj mir ž Njim. O
de bi Bog in moj Odrešenik moje serce
tako obilno napolnil s svojimi gnadami, de
bi se več ne delilo in do poslednjiga dih-
Ijeja le Njemu samimu služilo !

302

Molitev.

O Jezus, ki nedolžnost ljubiš
in se med lilijami paseš, zakleni
vse nedolžne serca v Svoje pre¬
sveto serce in zagradi vse njih
dušne in telesne moči v vert svete
čistosti; de jih ne osmodi slana
posvetniga duha in jim kuga po¬
hujšanja ne more škodovati, de
ostane Tvoje, kar je Tvojiga, in
se zveliča, kar si stvaril za zve¬
ličanje. Ker Te pa ne le greh
razžali, ampak tudi pokora poto¬
laži, Te ponižno prosimo, potegni
vse uboge grešnike z obilnostjo
svoje gnade nase, očisti njih serca,
in ker tudi večerniga daru po
svojim neizmernim usmiljenji ven-
der ne zaveržeš: skleni tudi njih
spokorne serca z vezjo naj pri-
serčniši ljubezni sabo, de ti toli-

303

kanj zvestejši služijo, kolikor ne-
hvaležniši so Te popred žalile. O
Marija, Ti naša predobrotljiva
srednica in besednica! sprosi nam
to milost od Jezusa Kristusa Go¬
spoda našiga. Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Darujte vse svoje počutke Marii Devici, naj
jih v oblast vzame, de bi ž njimi nikomur pri¬
ložnosti k grehu ne dajali, ker velika nesreča
je, biti bližnjimu izvirek greha. Za posvečenje
vsih peterih počutkov molite petkrat: Čast bodi
Bogu Očetu itd. in enkrat Češena si Kraljica.

■C09S-

304

SEDEM IN DVAJSETI DAN.

£>v. Janez, pervi papež tega imena, na¬
slednjič marternik, je zraven druzih ime¬
nitnih čednost bil tudi velik ljubivec in
goreč častivec presvete Marije Device.
Živil je ta sveti papež v času silnih so¬
vražnikov sv. Cerkve in zaničevavcov
Matere Gospodove, krivovercov Arija-
nov, pod cesarjem Justinam starejšim in
pod krivoverskim kraljem Teodorikam.
Potrebno je bilo torej, de je Gospod
nebes in zemlje bolj očitno poveličeval
svojo sveto Cerkev. V duhovskim branji
se bere zavolj tega več čudežev od njega.
Med drugim je bil na svojim popotvanji
iz Rima v Konštantinopelj v tem po¬
slednjim mestu, ko je prišel na tako

305

imenovane zlate vrata, slepimu vid oči
povernil. To se je bilo zgodilo pred
nezmerno množico, ki mu je bila naproti
prišla, in cesar sam je od svetiga spo¬
štovanja pred-nj na kolena padel in ga
je počastil. Prehudobni krivoverski kralj
Teodorik pa, ko je zopet prišel na Rim¬
sko, ga je v mestu Raveni dal v ječo
vreči, in tamkaj je bil ravno današnji
dan lakote in nesnage kakor marternik
svoje življenje sklenil. Brezbožni kri-
voveric Teodorik je kmal potem umeri,
in sv. Gregorij papež piše, de ga je
vidil neki pušavnik, ko je bil med Ja-
nezam papežem in Simabam, rimskim
žlahtnikam (patricijem), kteriga je bil
tudi Teodorik umoril, v oginj se po¬
grezniti. Tako sta mu bila namreč ona
sodnika, ktera je bil po nedolžno umoril.

306

Nebeški cvet.

Iz unih dveh od Teodorika umor¬
jenih nedolžnih mož, ki sta potlej nje¬
gova sodnika bila, stori ta le sklep in
reci: Ako sta ta dva, na telesu umor¬
jena, morivcova sodnika  bila po nje¬
govi smerti; se more tudi misliti, de
bodo na duši umorjeni ali pohujšani en¬
krat sodniki  svojih zapeljivcov. To si
k sercu vzemi in naj izrase iz strašne
te resnice siv z britkimi solzami okapan
cvet resnične pokore za vse pohujšanja,
ki si jih v svojim življenji storil.

. * ■  .

PREVDAREK,

kako naj terpljenje sprejemamo.

Služabnik Marii. Preganjanje sv. Ja¬
neza papeža meje na to opomnilo, kar več¬
krat slišim od terpljenja, de ga namreč
moramo radi sprejemati. Jest pa moram
Tebi potožiti, o velika Tolažnica žalostnih!
kako britko mi je pri serci, kadar mi je
križ na ramo zadeti, to je, kadar vidim,
de bom mogel kaj terpeti. Veliko nasprotje

307

do terpljenja čutim sam v sebi, in to na¬
sprotje me budo straši, de bi ne bilo vse
zgubljeno, kar terpim.

Marija služabniku.  Moj sin, moja hči!
De čutiš nasprotje do terpljenja v svojim
sercu, to te pri Bogu še ne dela straho¬
vanja vredniga. To je za te le nov stu¬
denec zasluženja, ako čutiš nasprotje do
terpljenja, pa ga vender sprejmeš ves
vdan v Njegovo presveto voljo in Mu
stanovitno pokoren ostaneš. Ako se reče,
de so svetniki terpljenje ljubili, s tem ni
rečeno, de so imeli natorno ali počutno
ljubezen do terpljenja. Kadar so terpeli,
je v njih človek zdihoval, kristjan pa se
je veselil; natora je nasprotvala, keršan-
ska pamet pa je obhajala zmago nad
natoro. Misliš ti, de jest nisim čutila nar
hujših britkost na Kalvarii ? Kadar boli
otroka, boli tudi mater;, in ako je vsaka
mati občutljiva za bolečine svojiga otro¬
čička, koliko bolj si moraš to misliti od
Matere Jezusove, ko je vidila svojiga
ediniga Ljubljenca, svojiga presladkiga
Sina, svojiga Boga, svojiga Stvarnika s

308

tolikim terpljenjem in britkostjo obdaniga!
Tebe boli, ako vidiš, de terpi’ grešnik;
te bolj boli, ako terpi pravični; te nar
hujši boli, ako terpi nedolžni, kteri tebe
ljubi in ti njega ljubiš, — je s teboj v
zvezi, v žlahti, ali celo tvoj otrok. Pri
meni je to bilo na nezmerno, neskončno
višji stopnji. Kdor bi hotel zapopasti,
koliko neznana je bila takrat moja bole¬
čina, bi mogel Jezusa tako ljubiti, kakor
sim Ga jest ljubila.

Jezus sam je pripustil, de je na Oljski
gori Njegovo serce obdajal strah in groza
pred nastajočim terpljenjem in bližnjo
smertjo. On ni hotel, de bi bila Njegova
Božja natora odvzela strah pred terplje¬
njem Njegovi človeški natori.

Moj sin, moja hči! ako v svojih brhko¬
stih odkritoserčno to hočeš, kar Bog hoče;
potlej ne bodi nepokojin zavolj tega, kar
se zoper tvojo voljo v tvojim sercu godi.
Ako se ti tudi celo nameri, de bi svojim
natornim počutkam kaj pripustil, ako bi te
slabost premagala, de bi kaj nejevoljin
bil v svojim terpljenji; ne bodi zato malo-

309

serčin, ker potem bi k nepoterpežljivosti
pridjal še nezaupnost, in bi storil dva
pregreška, ne le eniga. Ako se ne po¬
nižuješ, kadar te kaka nejevolja premaga,
ampak se jeziš in huduješ sam nad seboj,
ker nisi še popolnama, je to znamnje ne¬
kake znotranje prevzetnosti. Slab si, in
Bog pozna tvojo slabost; človek si, in
ne angel. Čuj torej sam nad seboj, po¬
nižuj pa se pri slehernim spotikljeji.

Kar ti eden mojih prav zvestih služab¬
nikov (Ludovik Blozij) v ti reči pravi,
ti tudi jest rečem: „Berž ko vidiš, de
se ti kak križ približuje, oberni svojiga
duha k Bogu, vdaj se Mu čisto v roke,
in ne vprašaj, zakaj ti križ pošlje. Ne
toži svojih težav pred ljudmi, temue v
vsi ponižnosti svoj križ Bogu odkrij, ki
ti za more nar bolj in nar poprej poma¬
gati. Vse zavoij Boga, vse serčno pre-
terpi. Ako te skušnjave nadlegajo, če se
ti pot čednosti in pravice ojstra zdi, če
si zaničevan, če te bolezen stiska, če je
v tvoji pameti temno, v tvojim sercu ža¬
lostno: prizadevaj si, de poterpežljivost

310

ohraniš. Križe tako hvaležno sprejemaj,
kakor nar boljši darove Božje (ako ravno
se nad njimi zgrozuje tvoja počutna na-
tora). Ne misli, de se ti od koga dru-
ziga kaj prigodi , kakor le od Božje pre¬
vidnosti; zakaj kako bi te moglo kaj
britkiga zadeti, ko bi Bog ne pripustil?

Ne jezi se nad ljudmi, ki te žalijo
(dražijo), temuč imej jih za služabnike
Božje previdnosti, ljubi jih in zahvali
Boga. Misli bolj na Njega, ki pripusti
te s težavami skušati, kakor na tiste,
kteri ti jih napravljajo. Ako si prizade¬
vaš to storiti, tvoja natora pa se ustav¬
lja, in te iše prisiliti, de bi razžaljenje
povernii, ne podaj se, temuč ostani sta¬
noviten , in prosi Boga vsigamogočniga,
de ti bo pomagal premagati. In ko bi se
ti celo zdelo, de te je Bog od sebe prod
pahnil, in te vekomaj zavergel, ker se
čutiš od znotraj in od zunaj zapušeniga,
od nar hujših skušnjav obdaniga, od nar
strašnejših misel gnaniga, od neizrečenih
težav stiskaniga: pri vsim tem vender od
ljubezni nar dobrotljivšiga Boga ne smeš

311

slabo misliti, ... derži se Ga z nar terd-
nejši vero, z odkrito ljubeznijo, in terpi
to šibo, kakor in dokler bo Njemu do-
padlo. . . Reci v svojim sercu: Volja
Božja naj se zgodi’; kar Bog hoče, ne
more nič hudiga biti... On te ne zapusti,
te le čisti in skuša, zakaj On je blizo
tistim, kteri so pobitiga serca, in zanes¬
ljivo reši ponižne v duhu“ (Ps. 33,19.).

Služabnik Marii.  O Kraljica vsih svet¬
nikov! pač velika je neprenehama nevar¬
nost Boga žaliti. Kdaj že bo prišel
srečni čas, in bom brez strahu, de bi še
kterikrat Boga razžalil? Ta strah je
vender tolikanj grenek za dušo, ktera
Boga ljubi! Mati milosti in usmiljenja,
pridi vender na pomoč svojimu ubogimu
hlapcu, svoji ubogi dekli v ti težki vojski!
Dodeli mi svojo močno brambo in škit
zoper sovražnike mojiga zveličanja!

312

Molitev.

Na prošnjo preblažene Matere
Marije nam dodeli, o preusmiljeni
Bog’! posebno gnado, de bomo
Tvoje čeznatorne milosti in dobrote
tolikanj bolj spoštovali in v njih
molili Tvoje svete sklepe, kolikor
manj naš slabi um njih visokost
zapopasti zamore. In podaj nam
Svojo vsigamogočno roko v šoli
križev in terpljenja, de skoz do¬
lino solz srečno pridemo v deželo
večniga pokoja, kjer ni več joka,
ne vpitja, ne bolečin, ne smerti
same. Oh daj nam delež med ti¬
stimi, kterim boš za vselej vse
solze obrisal, de Te ž njimi sku-
pej hvalimo in častimo vse večne
čase. Amen.

313

Zvezdica v Marijno krono.

Vsaki naj iše priložnosti, svojimu bližnjirau
kako dušno ali pa telesno nadlogo ali britkost
kaj polajšati, kjer in kakor kdo ve in zna, saj
8  prijaznim potolažilam če ne drugači, in da¬
rujte Marii to majhno opravilce. Molite pa pervi
odstavek žalostniga roženkranca za tiste, ki so
morebiti na vojski v veliki britkosti, zlasti za
naše rojake.

14

314

OSEM IN DVAJSETI DAN.

Fff&išišk®u *)

©d tega bogaboječiga služabnika Bož-
jiga, ki je bil današnji dan to revno
posvetno življenje zapustil, ne najdem
veliko zapisaniga; je pa to zveličavno
in podučljivo, kolikor je. Želel je, naj
slehern ve, in bodi vsakimu znano, de je
njemu posebno dopadljivo in njegovo pre¬
ljubo veselje, Marijo hvaliti, častiti in
povzdigovati. Bil je on imenitin muzikar
in pevec, k čimur je imel prav prijetin
glas. Njegovo veselo opravilo je bilo,
zbirati lepe, podučne in spodbudne pesmi
od Marije , njenih čednost in njene hvale,
ter jih je ljubeznjivo prepeval, večidel
le v svoji Staniči ali celici, ali pa v

Barry Elirenkronc.

315

cerkvi, kolikorkrat je imel k temu čas
in priložnost. Torej je nar rajši v takim
kraji stanoval, de je k temu našel več
priložnosti.

Nebeški cvet.

Zdi se mi, de bo imenovani zveli¬
čani Frančišk sodil enkrat marsiktere
godce in pevce današnjih časov. On ni
pel in muzike delal zdaj Bogu in Marii,
zdaj pa grehu in satanu  5 zdaj v cerkvi,
zdaj v gostivnici ali oštarii; zdaj pri
sv. maši, zdaj v gledišu; zdaj merliču
k pogrebu, zdaj plesavcu. On je pel
poštene, svete pesmi; ni pa krožil po¬
svetnih in kvantarskih. Taki človek, ki
tako na oboje omahuje, se mi zdi, ka¬
kor bi hotel imeti dva jezika: eniga an-
gelskiga in eniga kačjiga; — in dvoje
usta: ene serafinske in ene svinjske;

dvoje serce: eno za čast Device Ma¬
rije, drugo za pohujšanje in traparije!
— O11 je pel v cerkvi in pa doma v
svoji Staniči, zakaj v posvetnih drušinah,
če tudi ne merijo na slabo, se vender v

J  14*

316

to, kar je Marij niga, le prerado primeša
to, kar je zoper-Marijniga. Skusite iz
tih naukov napraviti nebeški cvet, skle¬
nite med seboj lepo zavezo, de nobeden
zmed vas ne bo nikoli pohujšljivo pel,
godel, ali k takim rečem s svojo umet¬
nostjo ali kakor si bodi pripomogel; —
ravno tako, de bote svoje otroke od vsih
enacih škodljivih reči zderževali, jih
vselej le po pošteni, keršanski poti kruh
služiti učili. Iz tega lepiga cveta se bo
ozoril prav zanesljivo bogat in koristen sad
za celo faro in za vsako deržino posebej.

PREVDAREK,

kakosno dobrote in veselja ima samot¬
nost za človeka.

Služabnik Marii. Iz tega, kako je uni
zveličani Frančišk Tebi, o Devica, na
samim in v hiši Božji presladke pesmi pel
in te preljubeznjivo častil, me pelje misel
na-Te, ki si dni svoje perve mladosti v
tempeljnu bila, in tako mirne, tako po¬
hlevne, tako vesele dneve pri službi Go¬
spodovi preživela. Ti si bila v tempeljnu,

317

in si pripravljala v svojim sercu Gospodu
še vse lepši in častitljivši tempelj. Ti si
hodila in delala po tempeljnu in ob tem-
peljtm, tvoj duh pa je hodil s svetim pre¬
mišljevanjem po nebeških planjavah in je
gledal častitljivosti in popolnamosti Božje.
Jezus je bil že takrat popolnama Tvoj,
in Ti si bila že vsa Njegova. Ti si po¬
znala le Eniga, kteriga je Tvoje deviško
serce ljubilo z nar čistejši  ljubeznijo,
z nar lepši  ljubeznijo, z nar svetejši
ljubeznijo. O srečna Ti, ki si ločena od
sveta v tolikim sladkim pokoji živela!

Marija služabniku.  Moj sin, moja hči!
Kadar hoče Bog kaki duši na serce
govoriti  (Oz. 2 , 14.), seji zaupljivo raz¬
odevati, ji dati okusiti, kako sladek je Božji
duh, — takrat jo pelje v samoto. Moj
sin, moja hči! Prosi Ga, naj ti da to
slast, to ljubezen do samotnosti, in taciga
zbraniga, do nebes povzdignjeniga, žlaht-
niga duha, kakoršniga so svetniki imeli.
Zakaj dobro vem, de od vedniga razmiš-
ljenja med svetam komej zapopadek imaš,
kaj de je ta sladkost, kakošno je dušno

318

vživanje v samotnosti. Živi tedaj rad sa¬
motno, če si tudi med svetam ; bodi pu-
šavnik med množicami, in prikaži se med
svetam le, kadar te dolžnosti stanu ali pa
ljubezen do bližnjiga k temu veže ali vabi.

Ako pa moraš med svet, stori kakor
golobica, ki je mogla izferčati iz Noetove
barke, je pa se precej v barko povernila,
ker zunaj ni našla mesta, kamor bi se
bila usedla. O milovanja in objokovanja
vredne golobice, ki se v vsako mlako, v
vsako blato, med ternje usedajo! Prišle
bodo nazaj umazane, oskrunjene, ranjene,
ali bodo pa popolnama od jastrobov raz-
tergane! Gorje, trikrat gorje golobam,
kteri mrak ljubijo! Njih zaslepljenost,
njih spačenost, njih nesreča se takrat
začne, kadar jim jame bolj všeč biti zu¬
naj barke svoje očetovske hiše, kakor pa
v barki, v prijazni domačinski samotnosti.

Ako pred svetam skerbno ne bežiš, boš
kmalo mislil kakor svet, želel kakor svet,
govoril kakor svet, živel kakor svet. In
kadar boš okusil svet in njegove lažnjive
veselja in strupne nasladnosti, potlej ne

319

bos imel več slasti do reči Božjih. Ne¬
vesta v visoki pesmi je iskala svojiga
ljubiga ženina (Jezusa) po jeruzalemskih
cestah, pa Ga ni našla. Ti pa, preserčna
moja hči! ako Ga imaš, Ga boš zgubila
na cestah, na potih, po ptujih hišah, po
gostarijah in na plesih, tudi prav lahko
celo na Božjih potih, ko praviš, de mene
greš častit, pa le iz zveličavne samot¬
nosti bežiš in zabredeš med nesrečni svet.
O duša, duša! veliko jih bo reklo meni :
Sej smo hodili na tiste odpustke, k tistim
Tvojim cerkvam, na tiste Tvoje Božje
pota. Jest pa, vam zdaj povem, de jim
bom mogla odgovoriti: Jest vas ne po¬
znam ! Vi niste hodili pred moje altarje,
vi ste druge altarje — vi ste malike imeli!

Ali mi poterdiš, moj sin, moja hči! de
si veči del vselej prišel iz drušinznekim
^notranjim nepokojem, ki ti je naznanoval,
de tvoj Bog ni bil s teboj zadovoljin, ker
s ‘ bil zapustil zveličavno samotnost, si se
podal v nevarnost in si nar večkrat dosti
bolj svarljiv se domu vernil kot si bil z
doma šel? Molčim pa od tega, kolike

320

smertne rane si velikrat na duši prinese!
izmed sveta.

Samotno življenje je nar boljši pomoček,
de se nedolžnost obrani, obvarujejo oči
samopašnosti, serce razmišljenja, jezik
opravljanja, dobro ime britke zgube. Sa¬
motnost je varhinja čednosti, zveste mo¬
litve, in pokoja v sercu. V dosti drušinah
skorej spregovoriti ne moreš, de bi se ne
pregrešil; skorej molčati ne moreš, de bi
se greha ne vdeležil; se nasmejati ne
moreš, de bi k grehu ne dal priložnosti.
Kaj si boljši, moj sin , moja hči, ako v
take drušine hodiš? Po kaj bi iskal oku¬
žene sape, komur je zdravje ljubo; po
kaj bi hodil med svet, ako ti je dopad¬
ljivo ljubeznjivo oblačilo gnade Božje, ako
se ti prileže perstan prijaznosti Jezusove?
Ako Boga ljubiš, boš posvetni šum in
drušine že pogrešal. Ko pa govorim od
tacih drušin, ne menim, de bi jih moglo
ravno veliko biti, ker en sam tovarš je
velikrat deset tavžentkrat nevarniši kakor
ko bi jih deset tavžent bilo.

Sveti pušavniki so poterdovali, de nikoli
niso Božje pričujočnosti in sladkejšiga in

321

zaupnišiga občenja ž Njim imeli, kot ka¬
dar so zapustili svet, njegovo guanje in
njegov šunder.

Pravijo, ko volk človeško meso okusi,
de ga potlej neizrečeno poželi, in tako
rekoč ne more brez njega biti. Tako je
tudi človek, ko se na svet navadi, to je,
ko začne očetovske hiše pragzapušati že
v otročjih letih , in ga je viditi po vsih
cestah, po vsih ulicah, po vsih hišah, po
vsih verteh , po vsih vežah in kužljivih
kotih. Kakor mladi volčiči na rop, tako
se navadijo še mladi otroci na pohajanje,
potikanje in drušine, in taka razuzdanost
in gnanje po drušinah jim je druga na-
tora, je železna srajca, ktere se skorej
več ne morejo znebiti. Zraven tacih po¬
sameznih ali večih otročjih derhal pa se
njih angeli jokajo in hudobe svojo tolsto
pašo imajo, ko marsikteri svoje nedolž¬
nosti Jezusu ohraniti ne morejo, ker jo
oskrunijo, prejden jo poznajo. Naj se
tedaj precej otroci zveličavne samotnosti
navadijo, de jih pozneje skušnjava dru¬
šine ne bo motila.

14«*

322

Moj sin, moja hči! Veselje tvojiga
Boga je pri tebi, zakaj On je tvoj Oče,
tvoj Stvarnik, tvoj Dobrotnik, tvoje Vse.
Imej tudi ti naj veči veselje nad tem, pri
Njem biti, in nikoli ne boš bolj pri njem
kakor v samotnosti. Tamkej Mu boš
zaupljivo govoril, tvoj duh se bo brez
zaderžkov k Njemu povzdigoval; in kako
veselo bo, ker se boš spomnil, de je
tebi tvoj Bog zadosti, de zavolj Njega
se ogibaš kužne sape posvetniga šuma.
Tamkej ti bo On tvoj strah odgnal, tvoje
dvome razdjal, in te bo učil prave mo¬
drosti.

Tamkaj v samotnosti ti bo govoril s
skrivnim glasam, ki je Njemu lasten; ti
bo govoril z besedo, ktero le Njegovi
prijatli razumejo; ti bo dal okusiti pravo
ljubezen Božjo.

Služabnik Marii.  Bodi češena in hva¬
ljena, o Marija, „hiša zlata! 44  za ta pre¬
lepi nauk! Spoznam, de to je prava pot,
to so vrata nebeške, skoz ktere si bom
prizadeval priti k Jezusu in k Tebi, ki si
začetek našiga veselja.

323

Molitev.

Napolni, o usmiljeni Bog! naše
serca s svojim svetim Duham, de
ne bodo hrepenele po posvetnim
hrupu, posveti naše oči, de ne
bodo gledale nečimernosti, in oko¬
vati vse naše dušne in telesne
moči z zveličavnim ježam zoper
posvetnost. Vse z vsim nase po¬
tegni, nase obračaj, in zase ohrani,
o predobrotljivi Bog, ker si vse
zase stvaril. Marija iti vsi svetniki,
sprosite nam te milosti pri Bogu
Očetu, Sinu in sv. Duhu. Amen.

Zvezdica v fflarijno krono.

Kdor se je bil namenil nocoj ali jutri v
kako drusino, če tudi pošteno, naj se ji iz lju¬
bezni do Marije Device odpove, ako ga kaka*
dolžnost ne veže k temu. Molite pa 3 očenaše
in češenamarije, de bi Bog zaterl vse pregrešno
ponočevanje, nečiste zaveze, umazano petje in
govorjenje.

-swa-

324

DEVET IN DVAJSETI DAN.

IFa Andrej, nepremagljiv keršansk ju¬
nak, je bil otočan iz Hije (Chios). Bil
se je od mladih let že zročil in posvetil
Materi Božji, ktera se mu je pa tudi
res skazovala kakor nar boljši mater.
Nadlegovali od hude merzlice, je svojo
mogočno varhinjo zaupljivo in detinsko
pomoči prosil, in po njeni priprošnji je
bil res kar neutegama svojiga zlega re¬
šen. Iz češenja in hvaležnosti je storil
obljubo vedne čistosti. Mohamedani so
ga hotli prisiliti, de bi se bil potorčil,
ker je pa bil svoji veri in Bogu stano¬
vitno zvest, so ga k smerti obsodili in
v Carji grad ali Konštantinopelj odpe-

*) B. Petrus Canisius de B. M. V.

325

Ijali. Tukaj je sovražuikam Jezusovim
pokazal, koliko zamore prenesti z Božjo
milostjo uterjen keršansk junak. Devet
dni zapored so ga potem neusmiljeno
zdelovali in trinožili. Pervi dan je zderh-
tal pred strašnimi martrami; ko je pa
roke na persih križem djal in besede iz¬
rekel: ,,Sveta Marija, pomagaj mi! u

je veliko moč občutil. Delali so ž
njim tako grozovitno, ter ga tergali in
meso ž njega, rezali, de so ga poslednji
dan zgoli kosti bile. Pri vsaki martri
pa je na glas klical: ,,Sveta Marija,
pomagaj mi!“ in vselej je bil prečudno
poterjen. In 29. majnika 1465, to je,
današnji dan, piše zveličani Peter Ka-
nizij, ga je Marija vsih grozovitnih ran
Ozdravila, in ker je stanovitno terdil
svojo vero, je bil ob glavo djan. Telo
svetiga spričevavca so pred zveri vergli,
ktere se ga pa niso dotaknile. Ko so
čez nektere mesce njegov grob odperli,

326

so našli sveto telo nestrohnjeno in lepo,
kakor de bi bil še živ in pri nar bolj¬
šim zdravji.

Nebeški cvet.

Lepo nebeško cvetje so dobre ob¬
ljube; tode take obljube — posebno v
večih in težjih rečeh — se smejo le s
spovednikovim privoljenjem po dobrim
pomisjiku storiti. Velikrat pa malo spre-
mišljeni ljudje obljube delajo, ki jih potem
spolnovati ne morejo; to ni nebeški cvet.

PREVDAREK,

kako imejmo zaupanje v Marijo vsi, po¬
sebno pa skesani grešniki.

Služabnik Marii.  O Kraljica nebeška!
Ne čudim se, de »se do svojih zvestih
služabnikov tako usmiljeno skazuješ, ka¬
kor do zveličaniga mučenca Andreja, ki
je vse svoje dni lilijo nedolžnosti tako
čisto ohranil, in jo potem s toliko lepo
kervjo marternikov pobarvano prinesel

327

pred tron Tvojiga Sina v Božje kralje¬
stvo. Zares mi ni čudno, de se Ti do
žlahtnih sadic v Božjim verlu dobrotno
obnašaš, jim dušne in telesne darove
deliš. Čudim se pa, de tudi ubogimu
grešniku, kakor sim jest, svoje roke ne
zapreš. Ali zamore tako čista, za Božjo
čast tako goreča, tako popolnama Devica
grešnika prijazno pogledati? Ali ne za¬
služi velikoveč, de bi Ti, mogočna Kra¬
ljica, svojo moč v to obernila, de bi ga
zverhano in obilno strahovanje zadelo,
ker je zaničeval Maziljenca Gospodoviga
in Njegovo sveto postavo z nogami taptal?

Marija služabniku.  Moj sin, moja hči!
Jest sim pribežališč grešnikov;
m oje v e s e lj e j e, biti pri človeških
otrocih.  Pri dobrih, pokornih, ne¬
dolžnih sim kakor sladka in ljubeznjiva
mati, kakor hiša zlata,  in jih kakor
nar drajši bisere v svojim naročji varu¬
jem in v ti hiši čistiga zlala spravljene
imam. Oni so pervenci vsili lepotij mo-
jiga Sina, torej Mu jih hranim, de bodo
zališali prostore pred tronam Jagnjeto-

328

vim in hodili za Njim in ž Njim po ne¬
beških planjavah.

Grešniki pa so moji nepokorni otroci,
zgubljeni sinovi in hčere, vele in umira¬
joče cvetlice na vertu sv. Cerkve. Takim
sim pribežališč, zdravje, tolaž¬
nica,  jih nikoli popolnama ne zapustim,
dokler je kolikaj upanja še za njih spre-
obernjenje. Poglej drevo na vertu,. moj
sin., moja hči! Kadar se začne sušiti, je
njegov stan nevaren, vender se precej
ne poseka. Okopujejo ga, obsekujejo in
odsekujejo, kar je škodljiviga, in kakor
koli je moč, mu strežejo, de bi se ne
asušilo* posebno gledajo, de bi bolezen
v steržen in v korenine ne segla, ker
potlej je gotovo po njem. Taka vertna-
rica šim jest, in tako delam s slabim
grešnikam; o kako  na moč me skerbi,
de bi bolezen ne šla dalje, de bi se greh
ustavil, de bi se zacelile dušne rane!
Gotovo mu pomagam, ako je še kaj po¬
magati, in zlasti ako me na pomoč kliče.
De se veliko tih nesrečnih dreves usuši,
veliko grešnikov do konča oterpne, je

329

pač žalostna resnica. O ko bi bilo dano,
ti pokazati ta vert dobrih in bolnih, duš
vsake občine, vsake fare, moj sin! ti bi
stermenja omedleval! To je bolnišnica
stvari Gospodovih, de se Bogu usmili!
■Moje tolažilo so nedolžni in pravični
vmes, in pa goreči spokornik med njimi;
ker take ozdravljene drevesa včasi en dan
več sadu obrode kot marsiktere zdrave
ali saj na videz zdrave skoz colo leto.
Se spomniš Petra, Pavla, Magdalene,
Avguština in neštevilnih druzih, moj sin,
moja hči?

Nikoli ni Bog moje prošnje odrekel,
kadar sim prosila za spravo grešnika;
se ve de, če grešnik sam ni terdovratno
gnadi Božji nasproti, me velikoveč po¬
nižno prosi, de naj ga z Bogam spravfm.
Mnogim grešnikam sim edina pomoč, ki
jim je še ostala, poslednje bruno od
razsute barke sim, na kterim se zamorejo
še oteti; in ako tudi po ti strani odbijajo
roko Gospodovo, ki jim jo v zveličavno
spravo še moli, potlej, kaj pa de je vse
zgubljeno!

330

O kolikim grešnikam sim pridobila od-
pušenje, kakor tudi so bili veliki! Klicali
so me, de naj jih varujem zoper ojstro
pravico Božjo. Varovala, branila sim jih
nagle neprevidene smerti, ktero so bili že
tolikrat zaslužili, obvarovala sim jih tako
dolgo, de sim jih spravila z njih Sod-
nikam.

Silno nevarna in pogubljiva pa je veli-
krat prederznost grešnikov. Marsikteri,
ki je odmenjen, v grehu dalje živeti, meni,
jest mu bom gnado pridobila, de v grehu
ne bo umeri; to je nečimerno in prederzno
zaupanje, to je tirjanje, ki mene silno
žali.

Marsikteri pa zdihuje pod težo svojih
okovov, in bi jih rad razbil in sterl; ker
pa pozna svojo slabost, z zaupanjem k
meni pribeži, in upa, de z mojo prošnjo
bo dosegel gnado, moč v dobrim in od-
pušenje. O taki naj le pride, z zaupnostjo
naj se mi bliža; ne bom ga zavergla, z
ljubeznijo ga bom sprejela.

Služabnik Marii. O Mati mojiga
Gospoda! ta trenutek ko sim tvoj

331

glas slišal (1. Mih. 4, 5.), je bežal
moj nepokoj , in moje zaupanje v Tebe se
je obudilo bolj kakor kterikrat koli si bodi
Poprej. Ti si v mojih očeh tista golobica,
ki je bila prišla po vesoljnim potopu z
oljkino vejico v Noetovo barko, z oljkino
vejico, ki je ljubeznjivo znamnje miru in
sprave. O oznanovavka, o dclivka sladkiga
miru! sprejmi ginjeniga, skesaniga, osra-
moteniga, zavojj neštevilnih grehov poter-
tiga grešnika v Svojo zveličavno hrambo!
Pridobi mi milost, de svoje grehe grenko
obžalujem, zapustim, sovražim, vse njih
priložnosti in kužne okolišine zaveržem,
in rajši umerjena, kakor de bi se še kteri¬
krat ž njimi oskrunil.

Molitev.

O Marija, visoka nebeška Kra¬
ljica in zraven tega nar bolj usmi¬
ljena Mati! mi vsi želimo, hrepe¬
nimo, kopernimo, Tvoji otroci biti,
ker si Ti tolikanj ljubeznjiva, bla-

332

goserčna in usmiljena Mati — ne
le do svojih dobrih otrok, temuč
tudi še grešnikov samih ne za-
veržeš in ne zapustiš, ako zaup¬
ljivo k Tebi pribeže in Te pomoči
prosijo. Z vdanostjo, z ljubeznijo,
s ponižnostjo in s terdnim zaupa¬
njem k Tebi pribežimo, ki si
zdravje bolnikov, pribežališe greš¬
nikov in tolažnica žalostnih, in
prosimo Te, ozdravi nas, potolaži
nas, reši nas vsih dušnih in te¬
lesnih bolezen, ter nas Svojimu
Sinu izroči in priporoči za vselej.
Amen.

Zvezdica v Marijno krono.

Vsaki naj Marii eniga posebniga grešnika ali
grešnico priporoči, prejden iz cerkve gre, na
kteriga spreobernjenji mu je posebno ležeče, in
naj to priporočenje desetkrat do jutri ponovi ter
moli zraven tega, o Marija, pribežališe grešni¬
kov; prosi zanj (zanjo).

- 0900 -

333

TRIDESETI DAN.

Johana feM®» ©de-aiska devica.*)

$ a devica je bila priprosta kmetiška
deklica na Francoskim. Ob njenim času
se je vojskoval angleški kralj zoper
Francosko, in je bil prišel že precej
globoko v francosko deželo s svojo voj¬
sko in močjo. Takratni francoski kralj
Karol VIL si ni vedil ne svetovati ne
pomagati v ti stiski. Marija pa je čula
n ad tem kraljestvam, ki je bilo imeno-
Va no „nar bolj keršansko, u  in mu je
h°tla pomagati. V ta namen je bila pre¬
dnost Božja odvolila priprosto in ne¬
dolžno kmetiško deklico, posebno častivko
Marije Device, Joliano de Arko, ki se
'ttienuje „devica orleanska,“ in je imela

P- de Barry Elirenkrone.

334

se le kakih 18 let. Vzdigne se devica
s paše, zbere precej veliko vojšakov,
jih kralju skaže, in mu obljubi in za-
terdi, de hoče mesto Orlean Angležem,
ki so ga oblegali, zopet vzeti, in so¬
vražnika prisiliti, de bo mogel mesto
sramotno zapustiti, kralj pa de bo pre¬
magal. To djanje je imelo vse take
lastnosti nad seboj, ki kažejo, de je
bilo delo Božje, ki z majhnim in slabim
orodjem velike in imenitne reči dela in
izpeljuje. Ta kmetiška deklica ni bila
nikoli med ljudmi, se doma ni druziga
učila kakor svojih kmetiških opravil, in
ni nobene učenosti, bolje znala, kakor
Boga moliti in Marijo, častiti. Nikoli bi
ji ne bilo kaj taciga prišlo v misel brez
vikšiga navdajanja, po kteriin ji je bila
dana serčnost, svet in djanje. Na ban¬
derih njenih vojšakov je bilo na eni strani
zmagovito ime Jezus, na drugi pa pre¬
sladko ime Marija. Vojska se je začela

335

v  imenu Jezusa in Marije, in nasledek
je bil, kakor je devica prerokovala: zma¬
gan je bil sovražnik in pregnan iz mesta
Oileana; torej je ta prečudna vojvodinja,
ta druga Judita še dandanašnji znana z
'menam „devica orleanska. a

Nebeški cvet.

Velika reč je, de je ta, devica tako
močniga in ponosniga sovražnika pre¬
magala; poznam pa vender zmago, ki
je dosti več vredna, kakor una. Devica,
ki sama sebe premaga, je visoko po¬
vzdignjena nad uno zmago v Orleanu,
ktero je sicer Johana de Arko tudi zato
mla pridobila, ker je bila že poprej pre¬
lagala samo sebe, ali prav za prav,
ker se je '>  vselej premagano obranila.
Junakinja tedaj nad vse junakinje je,
ktera premaga sama sebe; in junak znad
Vs ih junakov j. kteri si sam sebi pod-
v erže samiga sebe. Tukaj bi vam imel
i )a  dosti povedati od velikih in močnih
"ustov na telesu, ki so pa v vojski za

336

dušo pravi pertlikovci in nezmožni pi-
škavci; —vsaka sapa skušnjave jih po¬
dere, vsak malo blišin obraz jim oči
oslepi, vsaka priliznjena beseda jim serce
omami. Ziblje se včasi močin velikan
proti cerkvi; navdiha mu pa zelenih eden:
„ti naprej pojdi — tam in tam k igri, k
vinu“ itd., in lejte! — premagan je ve¬
likan, — majhin škratelj ga je v pest
dobil. Cele ure bi vam imel dosti pra¬
viti, kako revno so velikrat premagani
teršati dečaki in možaki s širokimi ra¬
mami in močnimi persi, kakor tudi močne
ženske in dekline. Slabi, zanikarni, za¬
ničljivi sovražniki iz kraljestva sveta,
mesa in hudobniga duha jim zapiskajo,
zaberlizgajo, zažvižgajo, in — kmalo
jih imajo na svojih strunah, v svojih
stavah in zadergah. — To sim povedal,
de veste, v kakoršnih nevarnostih ste
tudi močni, korenjaški in junaški, in de
se veste varovati; če ne, ne bo nebe-
škiga cvetu.

337

PREVDAREK,

kako se nam je do sovražnikov obnašati.

Od vojske device orleanske nas lahko
misel pelje k nasprotnikam in sovražnikam,
ktere kdo ima. In koga je več na svetu
kakor tega? Sej mnogim ljudem je dosti,
de se jim en las skrivi, de se ena besedica
ffl alo spotakne ali zavije, de se jim muha
n a glavo usede, in še manjši reči: pa že
s e jim lice skremži in šoba obesr, že je
jeza in sovraštvo za trikrat nič.

Drugi so spet. tako grenkih , ojstrih in
fcolčnatib, tako zbadljivih, pikavnih in stru¬
penih besedi, kakor bi imeli pisaniga gada
P«d svojim jezikam. Če taki ne prebivajo
s prav pohlevnimi in mirnimi ljudmi, ki so
dobro vajeni v Kristusovi šoli, potlej skorej
ne more drugači biti, kakor de je zmiraj
ravs in kavs, revsk in bevsk, jok in stok.
Ljudje taciga plemena se priležejo prav za
prav tje gori za Grintovec in Golovec, ne pa
med mirne kristjane, de noč in dan nimajo
pred njimi pokoja, in se jim življenje silno
in grozno zagrenjuje. Ker so pa že vender

338

med ljudmi, ni drugač, kakor de je treba
ž njimi poterpeti, in jih prenašati, kakor se
da po keršanski ljubezni, de bi ne bilo
vedne vojske.

Marija je imela sovražnike pa zares
velike, jude in farizeje, ki so se bili zoper
njeniga Sina zarotili in ga k smerti obsodili.
Ona pa je bila do njih ravno taciga serca,
kakor Jezus, ki je svoje sovražnike toli¬
kanj ljubil, de je življenje zanje dal; —
tudi Ona je po Njegovim zgledu z ravnim
sercam rekla in molila: Moj Bog, od¬
pusti jim !

Vidila je, kako so se ti smertni sovraž¬
niki veselili, de so svojo hudobijo izpeljati
in Jezusa v smert izdali;, slišala je, kako
so Ga kleli in zasramovali. Vsaka druga
mati bi bila v toliki strašni krivici z nebes
maševanje klicala nad te nezbožne in bogo¬
kletne morivce; Marija pa, ki je bila v
šoli pri Bogu miru  in prizanašanja, je
imela vse drugačneji misli v svojim sercu.

Ko je Jezus na križu visel, niso nebesa
druziga glasu slišale razun glas usmiljenj a
za Njegove preganjavce in morivce. Marija

339

P® je pod križem stala, in je zanje daro¬
vala kri prehvaljeniga Jagnjeta Božjiga, kte-
ri ga morajo moliti vsi jeziki, in so ga klali
ravno tisti razbojniki, za ktere se je godilo
te darovanje.

Oh! ko bi bili judje vidili ljubezen in
usmiljenje tega dvojniga Serca, Jezusa in
Marije , ali bi pač ne bili premagani in bi
s e bila hudobija in kervižejnost potolažila?
Približajmo se tema studencama, zajemajmo
iz njih duha krotkosti, mini in ljubezni do
tistih, kteri nas z britkostjo napolnujejo.

Jezus in Marija sta v čast in poštenje
štela, razžaljenje odpustiti; človeški otroci
pa se nar večkrat s tem ponašajo, de se
nad svojim sovražnikam stresajo in mašujejo.
Kdo ima prav? Bo Ii mende komu zanič¬
ljivo, ako se ravna po tako svetih in častitih
zgledih? O napčni človeški zapopadki, ki
tolikrat grajajo, kar je 'hvale vredno, in
hvalijo, kar zasluži nar hujši grajo!

„Ta me je tako hudo razžalil, mi je
take pravil, karkoršnih še nobeden nikoli
ne!“ že verjamem; vprašam te pa: ali je

Kilo to razžaljenje , to zasramovanje toliko,

15 *

340

kolikoršno je bilo pri Jezusu in Marii?
ltazžaljenje zoper Jezusa je bilo neskončno,
in razžaljenje zoper Marijo je bilo nar straš-
nejši, kakoršno se za razžaljenjem Jezuso¬
vim misliti zamore. In vender vidimo, s
koliko ljubeznijo Jezus svojo iastno kri pre¬
liva in jo Svojimu nebeškimu Očetu daruje,
de bi zadobil milost hudodelnikam! Marija
pod križem pa z neslišano ljubeznijo do
bližnjiga prosi Boga Očeta, de naj milostno
sprejme dar Njeniga Sina in sliši glas Nje¬
gove svete Rešnje kem!

Pri komur koli je tedaj neugasljiva jeza,
smertno sovraštvo, ognjeno čertenje; nesite
ga pod križ, mora  ugasniti tamkej, kjer
Jezus in Marija tako ginljivo in priserčno
molita za tiste, ki so križ postavili. Ako
se pa prederznemo, z maševanjem in ser-
dam v sercu stati pod tem križem, ki je
orožje našiga zveličanja; nam pa križ na
glas kliče večno nesrečo, pogubljenje!

341

Molitev.

0 prečeše no in moljeno Serce
Jezusovo! o preljubeznjivo Serce
Marije Matere! o serci, tolikanj
Usmiljeni do vsih tistih, ki so vama
zavdali toliko britkost in bolečino;
dodelite tudi našim merzlim, jeznim
in sovražnim sercam svojo veliko-
serčno ljubezen in usmiljenje do
naših nasprotnikov in sovražnikov.
Spoznamo, de s svojo terdoserč-
nostjo, nasprotvanjem in jezljivostjo
zatiramo tolikanj žlahtno ljubezen
do bližnjiga in smo krivi neštevilnih
grehov! Oh, odsihmal hočemo vse¬
lej svoje serce skleniti z Vajnima
preljubeznjivima sercama, Jezus
in Marija! kolikorkrat nas bo hotlo
navdajati sovraštvo in maševanje
do našiga bližnjiga. V ta sveti
namen zročimo vsi pričujoči svoje

342

grešne serca enkrat in za vselej
v presveti, prepohlevni in Ijubez-
njivi Serci Jezusa in Marije. Sprej¬
mite, oh, sprejmite ta ponižni dar,
o naj svetejši Serci Jezusa in
Marije! Amen.

Zvezdica v fflarijno krono.

Zročite vsaki svoje sovražnike ali razža-
livce v nar svetejši Serci Jezusa in Marije, in
molite za nje očenaš in češeriamarijo.

Svet;, Posebno dobro je, se zapisati v bra-
tovšino kteriga tih dveh naj svetejših Sere, ali
pa v obe, zlasti ker je le malo moliti.

-0090-

343

EN IN TRIDESETI DAN,

a bogoljubni dominikanec, zvest slu¬
žabnik Božji, je posebniga spomina vre-
din tudi zavolj močne zaupnosti v pre^
dobrotno Mater Marijo. Kakor nezmožin
otrok je v britkostih in nadlogah k Nji
pribeževal, in kleče in ponižno molijoc pred
njeno podobo je obilno obilnokrati tolažbo
in pomoč dosegel. Bil je med drugim ob
tistim času red sv. Dominika dan na dan
hujši preganjan. To je pobožniga Ru¬
dolfa močno bolelo in žalilo; s toliko
veči gorečnostjo je torej Marijo v pomoč
klical in se Ji priporočal, de naj v tih
Britkostih njegoviga reda nikar ne za¬
pusti. Kakor v druzih potrebah, tako

*) Barry S. J.

344

v tej njegove prošnje niso bile zastonj;
bere se, de je bil celo v prikazni po-
terjen in mu zagotovljeno, de se bo vse
izšlo v Božjo čast in v poštenje njego-
viga reda, kteriga Marija, preblaga var-
hinja njegova, ne bo zapustila. Nasledek
je nar lepši spričal, de je bila, kakor
vselej, tako tudi zdaj obljubljena pomoč
resnična, in red sv. Dominika stoji še
dandanašnji v slavo Božjo in v čast
Marije Device.

Nebeški cvet.

Zares je dobro, v britkostih, v ža¬
losti, v nesrečah pri Marii pomoči iskati,
ki je sama nar veči brhkosti za Jezusam
terpela, ktere koli človeško serce prenesti
zamore. Ne popustimo tega nebeškiga
cvetu v težavah: on nam bo obrodil ne¬
beški sad. Čmernost in grenko tuhtanje
pa nam nadloge le še zvikša.

345

PREVDAREK,

kako dobrotna in milostna je presveta
Marija Devica do nas.

K koncu  so se približale šmarnične
opravila, poslednji krat jih obhajamo dansi
z a to leto, in njih veliko poslednjikrat na
tem svetu za vselej.

O kako dobrotna je bila do nas ne¬
beška Kraljica skoz ta mesec ! Koliko do-
briga se je storilo, kakor upamo, samo v
naši cerkvi, koliko po vsim Krajnskim, Nem¬
škim, koliko po vsim katoliškim svetu !

Angeli Božji imajo štete neštevilne sv.
Obhajila, popravljene spovedi, svete in zve¬
ličavne sklepe, velikoserčne spreobernjenja,
ki so se zgodile po molitvah vernih na proš¬
nje usmiljene Matere Marije.

Zraven dušnih dobrot je nebeška Kra¬
ljica žalostne tolažila, bolne poterdovala in
ozdravljala, lačne nasitovala, in vsakterim
potrebnim pomoč delila. O čast in hvala za
vse te in druge dobrote Bogu vsigamogoč-
nimu in preslavni Njegovi Materi !

Češenja Marije Device je velik in obiln

15 »*

346

sad; napolnjeni so cerkveni zapisniki z do¬
brotami, ktere Bog ljudstvu na zemlji deli
po Marijnih rokah, in skoz ta mesec smo
skorej vsak dan enakih zgledov slišali
in premišljevali. Torej se razlaga povsod
čast in hvala temu prečili d nimu mestu
Božji  m u (Ps. 86, 8.) za toliko dobrot in
gniid, ki jih neprenehama dobivajo človeški
otroci. Prečudne reči se od Tebe
oznanujejo, o Božje mesto  (Marija)!

Veliko je terpljenja na svetu, pa bilo
bi ga še le veliko več in večiga, ko bi ga
Marija s Svojimi prošnjami ne odvračevala;
bilo bi ga tudi silo veliko manj, ako bi
Marijo bolj pogosto in z večim zaupanjem
pomoči prosili, To je velika resnica, ktere
nas naša sveta Cerkev od naše mladosti
vedno opominja, ko kliče Marijo na pomoč
in Jo imenuje „Tolažnico žalostnih
in Pomoč kristjanov. 41  Kteri keršanski
človek je tolikanj neveden ali pa nehvaležin,
in bi ne spoznal, de ni ostal brez pomoči
in tolažila, ako je k Nji klical ? Zakaj, ako
nam Njena prošnja ne doseže vselej ravno
tistih dobrot, kterih prosimo, nam doseže pa

347

milost, de zamoremo biti poterpežljivi in
ponižno vdani v Božjo voljo, ali jlruzih mi¬
lost , ki so zanesljivo veči in boljši za nas,
kakor tiste, kterih prosimo.

Že ko je bil Bog Marijo stvaril, Jo je
bil odmenil, de bo Ona revnim ljudem na
zemlji močna besednica, hladivno pribeža-
liše, sladka tolažnica, preusmiljena Mati;
k temu lepimu namenu Ji je dodelil nar lepši
nagnjenje, nar veči usmiljenje; Jezus Sam
Ji je o Svoji pričujočnosti pri Nji dodelil
lastnosti Svojiga Iastniga serca, občutljivo
pohlevnost in dobroto, milost in usmiljenje,
in Jo je storil zakladnico Svojiga nezmer-
niga bogastva. In po tacih nagibih Svojiga
materniga serca Ona najde tudi zmiraj nove
pota, po kterih neštevilne dobrote skazuje
človeškim otrokam. Enake pota so v po¬
slednjih časih: Bratovšina Marijniga presve-
tiga Serca, svetinja neomadežaniga spočetja,
majnikove opravila ali Šmarnice.

Lepota in dobrota šmarnične pobožnosti
vam je obilno znana, od|bratovšine Marij¬
niga Serca in od svetinje neomadežaniga

348

spočetja ste že lani *) marsiktere zglede sli¬
šali, koliko prečudnih spreobernjenj in ne¬
pričakovanih ozdravljenj se je ž njima zgo¬
dilo. Manj znan vam bi utegnil biti za¬
četek  čudežne svetinje neomadežniga spo¬
četja. Naj vam torej kaj maliga povem od
tega.

Morebiti je skorej vsaki zmed vas že
vidil svetinjo neomadežniga spočetja, po
kteri se je že tolik dobrot in čudežev, zlasti
tudi na vojski zgodilo. Na eni strani te
svetinje je podoba Marije Device, brez
madeža spočete, in na okrog napis: „0
Marija, brez madeža spočeta; prosi
za nas, ki k Tebi  pri  bež  im  o!“ Na
drugi strani pa čerka M s križcam odzgorej
in odspodej z naj svetejšima Sercama Je¬
zusa in Marije. Začetek te svetinje, ki jo
veliko pobožnih vernih na vratu nosi, je
ta le:

Proti koncu 1. 1830**) je imela mlada

»j Mariin mesec 1859.

**) Erscheinungen und Offenbarungen der allersel.

Jungfrau Maria, v. P. Sausseret, deutsch v. Jos.

Chowanetz, Schaffhausen 1858.

349

novicinja iz reda sv. Vincencija Pavljanskiga
ali usmiljenih sester prikazen v Parizu na
Francoskim. Med molitevjo kar neprevi-
dama ugleda podobo presvete Marije De¬
vice, na kteri je bila Mati Gospodova pred
oči postavljena, stoječa, z belim oblačilam,
višnjevim plajšem in zarjastim ogrinjalam.
Z razprostertimi rokami je bila nekoliko k
zemlji naklonjena. Iz njenih perstov, polnih
demantov, je bilo v gostih žarkih prelepo
sijanje, kteriga svitloba je na zemljo tekla.
Zraven tega je slišala glas: „Ti žarki so
podoba gnad, ki jih Marija pridobiva za
ljudi..Okrog  podobe pa je bil napis z
zlatimi čerkami, kakor sim vam ga že po¬
vedal, namreč: „0 Marija, brez ma¬
deža spočeta, prosi za nas, ki k
Tebi pribežimo  ! a  Kmal kmal se podoba
oberne, in na drugi strani je bila čerka M
s križcam odzgorej in z nar svetejšima ser-
cama odspodej. Ko novicinja to še zvesto
premišljuje, se zopet zasliši glas, rekoč:
„Po ti podobi naj se svetinja kuje, vsaki,
ki jo bo nosil z odpustki prevideno (žegnano),

350

in uno kratko molitvico pobožno molil, bo
vžival prav posebno hrambo Marije Device.

To prikazin pobožna sestra razodene
svojimu duhovnimu očetu, kteri pa meni, de
to bo kje gola domišljija, in poduči sestro, v
čem de je pravo češenje Marije Device,
namreč, de se posnemajo njene čednosti.
Sestra je s tem zadovoljna in nič ne misli
na prikazin. Šest ali sedem mescov pozneje
je imela zopet ravno tisto razodenje, in
vnovič ga pove svojimu duhovnu , kteri pa
na njo ravno tako malo cene stavi, kakor
poprej. Spet čez nekaj mescov se prikazin
ponovi, ravno tako, kakor poprej, samo s
pristavkam, de je presveta Devica nezado¬
voljna, ker se kovanje svetinje odlaša. Ta¬
krat duhoven čez to reč nekoliko bolj pre¬
mišljuje, zlasti iz strahu, de bi Nji kaj na¬
sproti ne delal, ki Jo Cerkev kliče Pribe¬
žališč grešnikov.  Misli si pa spet, de
to vender le ne bo nič druziga kakor sad
vroče domišljije, in zopet vse iz skerbi
pusti. — Čez nekaj tednov pa, ko svojiga
škofa obiše, mu tudi to reč pove. Vikši
pastir mu odgovori, de ne najde kar nobene

351

pritežnosti, enako svetinjo kovati dati, ker
v tem ni nič, kar bi bilo veri nasproti, si¬
cer pa je vse pri tej reči primerno češenju
vernih do presvete Marije Device, de taka
svetinja zamore torej le pripomoči k češenju
Marije Device. Torej pristavi vikši pastir,
de on sam želi eno zmed pervih svetinj
imeti. Ker je pa kolera vmes prišla, je bila
želja une device in modriga vikšiga pastirja
spolnjena še le mesca rožnika 1833, takrat
je bila kovana svetinja z imenovano podobo.
Od tistiga časa se je brez števila veliko
tih svetinj kovalo in blagoslavljalo, in raz¬
širjale so se z veliko nagiostjo na vse strani
sveta, ker še pred njimi je šel na vse strani
slovez, koliko milost Marija po njih skazuje,
de se grešniki spreobračajo, bolni ozdrav¬
ljajo, vojšaki pred smertnim orožjem zava¬
rujejo, krivoverci k pravimu spoznanju pri¬
hajajo itd. V poterjenje rečeniga vam ome¬
nim le samo prečudno spreobernjenja Alfonsa
Ratisbona v Rimu, ki še živi in je jezuit v
Obljubljeni deželi ali Sveti zemlji. Deset let
pozneje je bil namreč ta veliki zaničevavec
keršanstva iz velike nadlege nekiga prijatla

352

na vrat d j a 1 svetinjo čistiga spočetja, in
glejte ! čez malo časa je bil kristjan ; Marija
se mu je sama razodela v ravno tisti podobi,
ki je bila na svetinji, in njen pogled ga je
prepričal tudi resnice, ktero je dosegel in
je zdaj v njeni posesti. Pa tudi Boga in
Marijo za njo hvali in se obilno trudi, de
bi pridobil tudi veliko svojih bratov.

To, mislim, vam je zadosti, de se pre¬
pričate, kako dobrotna, kako usmiljena je
Marija, in serčno priserčno bi želel tudi
vam takih gnad, ker veliko , veliko jih je,
ki so jih silno potrebni; samo bojim se, de,
ako ravno ste še precej goreči za Marijno
čast, ste pa premlačni za svojo lastno večno
srečo. Zdi se mi pa tudi, de imate pre¬
majhno zaupanje do visoke Kraljice nebes
in zemlje in tolikanj usmiljene Matere, ter
pribežališa grešnikov, de ste zato premalokrat
uslišani, kadar za svoje grešne otroke pro¬
site. Vzdignite se tedaj k večimu zaupa¬
nju, k priserčnišimu češenju Marije Device
od tih Šmarnic zanaprej, in k obilniši skerbi
za svojo edino, neumerjočo dušo. To naj bo
poglavitniši sad letašnjiga šmarničniga opra-

353

V] la. Vse bodi v Božjo naj vikši čast, in
Poveličevanje, v Marijno slavo, in v zve¬
ličanje naših duš.

Molitev.

O presveta in blažena Gospa
in Devica! glej! danes zadnji dan
Majnika, smo krog Tvojiga altarja
zbrani, in se hočemo s Teboj za
letašnje Šmarnice posloviti. Veliko
gnad smo ta mesec od Boga spro¬
žili po Tvojih maternih rokah, pa
veliko jih še potrebujemo. Glej, o
Mati! sovražniki našiga zveličanja
nas obdajajo in oprezvajo, de bi
nam poropali gnado in prijaznost
z Bogam; brani nas zoper njih
napade, iztergaj nas iz njih rok,
pridobi nam zmago! Starost se
noče k pokori vdati, odrašenost
tiči v pregrehah, mladost in otroč-
nost se v nje pogrezva! Reši

354

nas, o Marija! — Pravični so
slabi, opravičeni omahljivi, spo¬
korniki nestanovitni, nedolžni v
vedni nevarnosti: usmili se, in
pomagaj, o Marija!

Nevesta luči in moči! sprosi
nam, de pomočke spoznamo in v
svoj prid obračamo, ktere nam na
roke daješ, de bi tako hude so¬
vražnike premagali. V skerbi za
svoje zveličanje pribežimo v Tv oje
ljubeznjivo naročje, kakor otrok
pribeži v naročje svoje matere.
Kakor tudi smo slabi in grešni, o
Marija! ozri se na nas, in skaži
se nam dobrotno mater, ne zapusti
nas v naših stiskah. Prosimo Te
tih milost, ne kakor de bi bili
Tvoje ljubezni vredni, temuč za¬
voljo ljubezni, s ktero si ljubila
svojiga Sina Kristusa Jezusa.
Amen.

355

Zvezdica v Marijno krono.

Danes vam dam namesto zvezdice celo
krono — in še več: dam vam Njo, ki zlato
krono nosi, dam vam Marijo  samo, ki Jo
Ponižno prosim, de naj vas spremlja po vsili
v aših potih. Ž.Njo vred vam dam molitvico,
ki jo prav velikrat, posebno pa v skušnjavah
ponavljajte, rekoč: „0 Marija, brez ma¬
deža spočeta, prosi za nas, ki k Tebi
pribežimo!  Treskerbite si blagoslovljeno sve¬
tinjico čistiga spočetja na vrat; kdor une besede
izreče in svetinjo kušne, zadobi vselej 100 dni
odpustkov.

356

Sveta maša,

Pripravljanje.

l?red teboj klečim, o presveta Mati
Jezusa, mojiga Zveličarja, in te
prosim, perdobi mi gnado, de bom
s preponižno molitvo, z naj goreč-
niši ljubeznijo, z naj občutljivši hva¬
ležnostjo in z odkritoserčnim obža¬
lovanjem svojih grehov zamogel biti
per ti visoki daritvi svete maše. S
tem neomadežanim daram, o pre¬
sveta Mati! želim in si namenim,
se presveti Trojici zahvaliti za vse
gnade, s kterimi je tvoje presveto
in neomadežano Serce obogatila.
Tudi želim in si namenim, Boga
neskončno usmiljeniga po zasluže-

*) Iz „Mariiniga mesca* med natisovanjem vzet.

357

»ji Jezusa Kristusa in po prelju-
beznjivi lepoti tvojiga Serca prositi
svoje lastno spreobernjenje in za
spreobernjenje ubozih grešnikov.

Presveto Marij no Serce! brez
greha spočeto, prosi za me, vari
*ne. — Cešena Marija . .

Pristop *).

V imenu Boga Očeta, in Sina,
in sv. Duha. Amen.

Ti, o Bog, si moja moč. Za¬
kaj si me zapustil, in zakaj hodim
žalostin, ko me moj sovražnik stiska?

Pošlji mi svojo luč in svojo
resnico, naj me vodite in pripeljete
na tvojo sveto goro in v tvoje
prebivališa.

Čast bodi Očetu in Sinu in sv.
Duhu; kakor je bilo v začetku, zdaj
in vekomej. Amen.

*) Naslednje molitve so sploh iz mašnih bukev vzete.

358

Spovem se Bogu vsigamogoč-
nimu, Marii, vselej Devici, svetimu
Janezu Kerstniku, svetima apostelj-
nama Petru in Pavlu, in vsim svet-
nikam, de sim obilno grešil z mislimi,
z besedami inzdjanjem: moj greh,
moj greh, moj silni greh!^} To¬
rej prosim Marijo, vselej Devico,
svetiga Mihaela arhangela, svetiga
Janeza Kerstnika, sveta aposteljna
Petra in Pavla in vse svetnike,
prosite za me per Gospoda, našim
Bogu.

Usmili se nas vsigamogočniBog,
in perpelji nas po odpušanji naših
grehov v večno življenje. Amen.

, ■ v; Molitev.

O Gospod! prosimo te, odvzemi
od nas naše grehe, de bomo vredni,

*) Per teh besedah se * mašnikam vred trikrat na
persi vdari.

359

s čistim sercam stopiti v nar sve¬
tejši svetiše. Amen.

Prosimo te, o Gospod! po za-
služenji tvojih svetnikov, kterih
svetinje se na tem altarji hranijo,
in vsih svetnikov, odpusti nam mi¬
lostljivo vse naše grehe. Amen.

Gospod, usmili se! Kriste usmili
se! Gospod usmili se nas!

Gloria.

Čast Bogu na visokim, in mir
ljudem na zemlji, ki so svete volje.
Hvalimo te, častimo te, molimo te,
povišujemo te; zahvalimo se ti za¬
voljo tvojiga veliciga usmiljenja.
Bog, nebeški Kralj! Bog, vsiga-
mogočni Oče! Gospod, edinorojeni
Sin, Jezus Kristus! Gospod, Bog,
Jagnje Božje, Sin Očetov! Ki od-
jemlješ grehe sveta, usmili se nas!
Ki odjemlješ grehe sveta, sprejmi

360

našo molitev! Ki sediš ob desnici
Očeta,, usmili se nas! Ker ti sam
si svet, ti sam Gospod, ti sam Nar-
vikši, s svetim Duham, v Veličan¬
stvu Boga Očeta. Amen.

Molitev.

>

O Bog, ki si presveto Serce
preblažene in vselej neomadežane
Marije Device z duhovnimi darmi
in milostmi obilno prenapolnil, in ga
po podobi Božjiga Serca, Sina tvo-
jiga Jezusa Kristusa, z ljubeznijo
in usmiljenjem navdal; dodeli, ki
spomin njeniga presladkiga Serca
obhajamo, de bo z zvestim posne¬
manjem njenih čednost v našim sercu
zaznamnjan Jezus Kristus, kteri s
teboj in s sv. Duham živi in kra¬
ljuje, Bog vekomej. Amen.

Vsigamogočni in neskončno po¬
hlevni Bog, ki si žejnimu ljudstvu

361

studenec žive vode iz skale obudil;
zbudi iz naših terdih sere solze
obžalovanja, de bomo svoje grehe
objokovali, in po tvoji milosti njih
odpušenje dosegli.

Vžgi, o Gospod, z ognjem sve-
tiga Duha naše serca, de ti bomo
s čistim telesam služili in z očiše-
nim sercam dopadli. Po Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

K berilu in evangeliju.

Iz bukev Sirahovih 24.

Jest sim ko terta sladek in dišeč
sad rodila, in iz mojiga cvetja je
častit in obiln sad. Jest sim mati
čiste ljubezni, in strahu, in spozna¬
nja, in svetiga upanja. Per meni
je vsa milost pota in resnice, per
meni vse upanje življenja in čed¬
nosti. Perstopite k meni vsi, kteri

me želite, in mojiga sadu se na¬
te

362

sitite. Zakaj moj duh je slajši od
medu, in moj del slajši od medu
in satovja. Moj spomin je v večne
rodove. . . Kdor mene posluša, ne
bo osramoten; in kteri po moje dela¬
jo, ne bodo grešili. Kteri mene ozna-
nujejo, bodo večno življenje imeli.

Vera.

Se moli, ako jo mašnik moli.

Darovanje.

Sprejmi, sveti Oče, vsigamo-
gočni večni Bog! ta neomadežani
dar, kteriga mašnik, tvoj služabnik,
tebi pravimu živimu Bogu daruje,
za moje neštevilne grehe, zamere
in zanikernosti, za vse pričujoče,
pa tudi za vse verne kristjane, žive
in mertve; naj bo meni in njim v
zveličanje in večno življenje. Amen.

Darujemo ti, o Gospod! kelih
zveličanja, in prosimo tvojo milost,

363

naj pride s prijetnim duham pred
obličje tvojiga Božjiga veličastva za
naše in vsiga sveta zveličanje. Amen.

V duhu ponižnosti in s poter-
tim sercam naj bomo od tebe, o
Gospod! sprejeti, in naša daritev
naj se tako opravlja dans pred tvo¬
jim obličjem, de tebi, o Bog! dopade.

Sprejmi, o sveta Trojica ! ta
dar, kteriga ti darujemo v spomin
terpljenja, od smerti vstajenja in
vnebohoda Jezusa Kristusa, Gospoda
našiga, in v čast presvete, vselej
čiste Marije Device, svetiga Janeza
Kerstnika, svetih aposteljnov Petra
in Pavla, teh in vsih svetnikov;
de bo njim v čast, nam pa v zve¬
ličanje, in de oni za nas v nebe¬
sih prosijo, kterih spomin obhajamo
na zemlji; po ravno tistim Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

O Bog! čigar veličanstvu je

16 *

364

presveta ncomadežana Marija De¬
vica neomadežan dar darovala, vžgi
v naših sercih ogenj tiste ljubezni,
kteri je v njenim Sercu gorel, de
bomo, ž njim očišeni, vredni spo¬
znani, tebi ravno tisti dar darovati,
Jezusa Kristusa, kteri s teboj živi
in kraljuje v edinosti sv. Duha Bog
vekomej. Amen.

Raztergaj, o Gospod, vezi na¬
ših grehov, in dodeli nam vnovič,
kar si nam že enkrat dodelil, ter
odreši nas z odpušenjem, ki si se
bil ponižal nas z milostjo odrešiti:
de ti bomo hvalni dar s pravo ra-
dovoljnostjo in s čistim sercam da¬
rovali. Amen.

Predglasje ali sanktns.

Zares vredno in pravično, spo¬
dobno in zveličavno je, de tebi povsod
in vedno zahvalo dajemo, sveti Go-

365

spod! vsigamogočni Ode, večni Bog!
ln  de te v češenji presvetiga in
neomadežaniga Serca Marijniga
hvalimo, častimo in poveličujemo.
Ker ona je z obsenčenjem svetiga
puha tvojiga Edinorojeniga spočela
m per večni časti devištva svetu
večno luč dala, našiga Gospoda
Jezusa Kristusa; po kterim tvoje
veličastvo hvalijo angeli, molijo go¬
spostva, se moči tresejo; kteriga
nebesa in nebeške moči, in zveli¬
čani serafi v združenim razvese¬
ljevanji prepevajo; s kterimi, pro¬
simo, tudi naše glasove skleni, ker
te ponižno hvalimo, rekoč:

Svet! Svet! Svet! Gospod, Bog
nebeških trum! Nebo in zemlja je
polna tvoje Slave. Hosana na vi¬
sokim! Cešen bodi, kteri pride v
imenu Gospodovim! Hosana na vi¬
sokim !

366

Pred povzdigovanjem,

Tebe tedaj, predobrotljivi Oče,
ponižno prosimo po Jezusu Kristu¬
su, tvojim Sinu, Gospodu našim;
dopadljivo sprejmi in blagoslovi te
dari, te ponudbe, te svete in ne-
omadežane darila, ktere ti daruje¬
mo, zlasti za tvojo sveto katoliško
Cerkev, ktero milostljivo vmiri, ohra¬
ni, zedini in vladaj po vesoljnim
svetu, s tvojim služabnikam našim
papežem L, in našim škofam I., in
našim cesarjem I., in z vsimi pra¬
vovernimi in spoznavavci katoliške
in apostoljske vere ob enim.

Spomni se, o Gospod! svojih
služabnikov in služabnic I. I., in
vsih pričujočih, kteiih vera in po¬
božnost ti je znana, za ktere ti da¬
rujemo, in kteri ti darujejo ta dar,
za se in za vse svoje, v rešenje
njih duš, v upanje njih zveličanja

367

in blagra, in kteri tebi, večnimu,
piavimu in živimu Bogu, svoje ob¬
ljube opravljajo.

Zavoljo tega te prosimo, o Go¬
spod, sprejmi dopadljivo ta dar naše
službe in cele svoje občine, naše
dneve v svojim miru vladaj, in za¬
povej, de bomo večniga pogublje¬
nja oteti, in cedi tvojih izvoljenih
peršteti ; po Kristusu Gospodu na¬
šim. Amen.

K povzdigovanja svctiga Rešnjiga
telesa.

Bodi česen in hvaljen pravi
Bog, v podobi kruha na altarji
živ pričujoči! O Jezus, bodi
mi milostljiv! O Jezus, bodi
mi usmiljen! 0 predobrotljivi
Jezus, odpusti mi moje grehe!

368

K povzdigovanju svete Rešuje
kervi.

Bodi česen in hvaljen pravi
Bog, v podobi vina na altarji
živ pričujoči. 0 Jezus, tebi
živim! 0 Jezus, tebi umerjeni!
O Jezus, tvoj sim živ in mer-
tev ! Daj, o Jezus! de tvoja
draga Kri nad menoj ne bo
zgubljena.

Po povzdigovanji.

Spomnimo se, o Gospod! viso-
kosvetiga terpljenja Kristusa, tvo-
jigaSina, našiga Gospoda, pa tudi
njegoviga od smerti vstajenja, in
njegoviga častitljiviga vnebohoda,
in darujemo tvojimu visokimu veli¬
čanstvu zmed tvojih darov in na¬
klonil čist dar, svet dar, neomadežan

369

dar, sveti kruh večniga življenja
m kelih neprenehljiviga zveličanja.
Na te dari tedaj se ponižaj z usmi¬
ljenim in prijaznim obličjem pogle¬
dati, in jih sprejeti, kakor si se
ponižal sprejeti dar svojiga pravič-
fiiga služabnika Abelna, dar našiga
očaka Abrahama, in uniga, ki ti
ga je daroval tvoj veliki mašnik
Melkizedek, svet dar, neomade-
žano daritev.

Spomni se tudi, o Gospod! svo¬
jih služabnikov, in služabnic I. I.,
ki so z znamnjem vere pred nami
v večnost šli in v spanji tvojiga
mini počivajo. Tem, o Gospod!
in vsim, ki v Kristusu počivajo,
dodeli milostljivo kraj hladu, luči
in mini; po ravno tistim Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

Tudi nam grešnikam, svojim

služabnikam, ki v tvoje obilno usmi-

16 **

370

Ijenje zaupamo, dodeli dobrotljivo,
imeti delež in občino s tvojimi sve¬
timi aposteljni in marterniki Jane-
zam, Štefanam, Matevžem, Barna¬
bam, Ignacijem, Aleksandram, Mar-
celinam, Petram, Felicito, Perpetvo,
Agato, Lucijo, Nežo, Cecilijo, Ana¬
stazijo, in z vsimi tvojimi svetniki;
sprejmi nas milostljivo v njih občino,
ne zavoljo našiga zasluženja, am¬
pak zavoljo svoje prizanašljivosti,
po Kristusu, Gospodu našim, po
kterim ti, o Gospod! vse te dobrote
stvarjaš, posvečuješ, oživljaš, bla-
goslovljaš in deliš. Po njem, ž
njim in v njem je tebi, o Bog,
vsigamogočni Oče, v edinosti sve-
tiga Duha, vsa čast in veličastvo
od vekomej do vekomej. Amen.

K Očenašn.

Moli Očenaš.

Reši nas, prosimo te, o Gospod!

371

od vsiga liudiga, pretečeniga, pri-
^ujočiga in prihodnjiga; in na proš¬
njo prečiste in vselej Device Marije
in vsih svetnikov nam daj mir v na¬
šim življenji, in brani nas pred vsimi
sovražniki, de nas v zmote ne zape¬
ljejo in od tebe ne odvernejo. Amen.

Jagnje Božje.

Jagnje Božje, ki grehe sveta
odjemlješ; usmili se nas! Jagnje
Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas! Jagnje Božje, ki
grehe sveta odjemlješ; daj nam mir!

O Gospod Jezus Kristus, ki si
rekel svojim aposteljnam: mir vam
zapustim, svoj mir vam dam; nikar
ne glej na moje grehe, ampak na
vero svoje svete Cerkve; in po svoji
dobrotljivi volji jo v miru in edi¬
nosti ohrani.

O Gospod Jezus Kristus, Sin

372

živigaBoga! ki si po volji svojiga
Očeta s sodjanjem svetiga Duha
po svoji smerti svet poživil, reši
me s tem presvetim svojim Telesam
in Kervjo od vsili mojih grehov in
vsiga hudiga; daj, de se vselej
tvojih zapoved deržim, in ne pri¬
pusti, de hi se kdej od tebe ločil.

Hladnikovo obhajilo.

Gospod, nisim vredin, de greš
pod mojo streho, ampak reci le z
besedo, in ozdravljena ho moja duša.

(Trikrat.)

Zdaj obudi resnično žalost nad svojimi grehi
in serčne želje se z Jezusam skleniti, ter se po
duhovno obhajaj; po tem še le dalje moli.

Molitev.

Vsigamogočni in predobrotljivi
Bog! ozri se milostljivo na naše
prošnje, in otmi naše serca skuš¬
njavam hudih misel, de bomo po

373

tvoji dobrotljivosti vredni, svetiga
Duha prebivališe biti.

Gnado sv. Duha, o Gospod! mi¬
lostljivo v naše serca vlij, de bomo
zamogli svoje grehe z zdihovanjem
in solzami izmivati, in de po tvoji
dobroti želeno odpušenje dosežemo.

Ponižno prosimo, o Gospod! naj
milost sv. Duha naše serca razsvetli
in s sladkostjo popolnama ljubezni
obilno napolni, po Jezusu Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

Sklep.

O Jezus Kristus, Sin Božji! ki
si nar svetejši Device prečisto Serce
v svoje prebivališe zvolil in v njem
pohlevno in sladko počival, dodeli
nam milost, in ponižaj se po teh
obhajanih skrivnostih tvojiga Telesa
in tvoje Kervi vedno v naših ser¬
cih prebivati, ki živiš in kraljuješ
z Bogam Očetam v edinosti sve-

374

tiga Duha, Bog od vekomej do
vekomej. Amen.

Blagoslov ali žegen.

v

Zegnaj nas, prosimo te, sveta
Trojica: Bog *J* Oče, in *}* Sin, in
sveti -J* Duli, in tvoj žegen ostani
vselej pri nas. Amen.

Zahvalna molitev po sveti masi.

Zahvaljen bodi, o Zveličar moj!
de si mi dal to sveto mašo slišati,
in presveto Serce tvoje nar čistejši
Matere častiti. O de bi bil pač
to sveto mašo s takim zbranim du¬
ham in s tisto gorečnostjo slišal,
ktero tolikanj sveto, tolikanj visoko
opravilo tirja! Ti, o Jezus! po svoji
milosti nadomesti, kar je bilo pri
ti sveti daritvi pomankljiviga, in
dodeli mi, de te vprihodnjič zamo-
rem vselej v duhu in resnici moliti,
hvaliti in častiti. Po ti neskončni

375

daritvi dodeli, o Jezus! na prošnjo
Matere Marije, grešni kam spreober-
njenje, posebno pa te prosim, omeči
in spreoberni tiste, ktere sim ti pri
sveti maši priporočil, in za ktere
sim posebno dolžan moliti, in še
nar bolj se ozri na tiste, kteri so
v nar veči nevarnosti, se vekomej
pogubiti. Dodeli pa tudi meni pravo
pokoro in stanovitnost v dobrim, in
de ne zgubim nikdar dobrot, ki sim
jih pri ti sveti maši po tvoji ne¬
skončni milosti zadobil. S tem upa¬
njem poživljen in potolažen, imam
terdno voljo, vse po tvoji volji in
v tvojo čast storiti, o moj dobrotljivi
Bog! Tvoj sveti žegen me spremljaj
po vsili mojih potih in tvoje presvete
Matere zgled mi bodi vedno pred
očmi; v tvoje in njeno Serce zro-
čim svojo dušo in telo. Amen.

Lavretanske litanije.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!

Ki •iste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogočni Bog
Sin, vsiga sveta rešnji Bog;
Sveti duh, resnični Bog;

Sveta Trojica, en sam Bog;
Sveta Marija,

Sveta Mati Božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našiga Stvarnika,

377

Mati našiga Odrešenika,
Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica pohvaljena,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našiga veselja,
Posoda duhovna,

Posoda častitljiva,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeške,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališe grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

za nas Boga prosi!

378

Kraljica prerokov,

Kraljica aposteljnov,

Kraljica marternikov,

Kraljica spoznovavcov,

Kraljica devic,

Kraljica vsih svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirniga greha
spočeta!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam , o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, v  usliši nas!

Oče naš. Češena si Marija.

Molitve.

1. K presvetiiim Rešnjimu telesu.

Kadar je izpostavljeno.

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

za nas Boga prosi!

379

Molimo.

O Bog! kteri si nam v pre¬
čudnim zakramentu spomin svojiga
terpljenja zapustil, daj nam, te pro¬
simo, svete skrivnosti tvojiga telesa
Ul tvoje kervi tako častiti, de sad
tvojiga odrešenja vedno v sebi
čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z
Bogam Očetam v edinosti svetiga
Duha Bog vekomaj. Amen.

&. K sveti devici, materi Marii.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o
sveta Božja porodnica! ne zaverzi
naših prošenj v naših potrebah,
temuč reši nas vselej od vsih ne¬
varnost. O častitljiva in žegnana
Devica*, naša Gospa; naša sredni-
ca; naša besednica; naša pomoč¬
nica! S svojim Sinam nas spravi,
svojimu Sinu nas priporoči, svoji-
mu Sinu nas izroči.

380

V. Prosi za nas sveta Božja po¬
rodnica !

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.

Dodeli nam, svojim služabni-
kam, prosimo, Gospod Bog! de
vedno zdravje na duši in na telesu
vživamo, in de bomo po častitih
prošnjah presvete Marije vselej de¬
vice od sedanje žalosti rešeni in
večni ga veselja deležni.

Češena bodi, kraljica, Mati mi¬
losti, življenje, sladkosti in upanje
naše, bodi češena! K tebi vpijemo
zapušeni Evini otroci, k tebi zdi¬
hujemo žalostni in objokani v tej
dolini solz. Oh oberni tedaj, naša
pomočnica! svoje milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnim
življenji Jezusa, žegnani sad svo-

381

jiga telesa, o milostljiva, o dobrot-
ljiva, o sladka Devica Marija!

V. Prosi za nas sveta Božja po¬
rodnica !

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.

Vsigamogočni, večni Bog! ki
si dušo in telo častite Device Ma¬
tere Marije, de bi vredno prebi-
vališe tvojiga Sina biti zaslužila,
s pripomočjo svetiga Duha pripra¬
vil, daj, de bomo, ki se njeniga
spomina veselimo, po njenih mi¬
lostljivih prošnjah od prihodnjih
zlegov in večne smerti rešeni.

3. K sv. Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec,
kteriga je postavil Gospod čez svojo
družino.

V. Prosi za nas sveti Jožef!

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.

Naj nam, prosimo, Gospod! za-
služenje ženina tvoje presvete ma¬
tere Marije pomaga, de kar naša
slabost ne premore, nam bode po
njegovih prošnjah dodeljeno.

4. Za vse potrebe.

Ponižno, Gospod, te prosimo,
razveži po svoji milosti naših gre¬
hov vezi, in ohrani po prošnjah
svoje izvoljene matere ljube Device
Marije in vsih svetnikov, nas svoje
služabnike, naše dobrotnike in naše
pohištvo v vsi svetosti j tudi očisti
vso našo rodovino in naše prijatle
od hudobe in grehov, in napolni
jih z lepimi čednostmi; dodeli nam

383

mir in zdravje; odverni od nas
vidne in nevidne sovražnike, in
odženi vse hude želje 5 daj nam
zdravo vreme in dobro letino 5 skaži
milost našim prijatlam in neprijat-
lam, in obvaruj to faro z vsi mi,
kteri v njej prebivajo, kuge, la¬
kote, vojske, ognja, potresa, po¬
vodnji, in dodeli milostljivo vsim
vernim keršenikam, živim in mertvim
v nebeškim kraljestvu večno živ¬
ljenje mir in pokoj. Obvari našiga
papeža I., našiga škofa I., našiga
svetliga cesarja I., in vso našo du-
hovsko in deželsko gosposko, in
vse keršansko ljudstvo vsili nadlog
in vsiga zlega. In tvoj žegen pridi
z nebes doli na nas, in bodi vse¬
lej nad nami. Po Gospodu našim,
Jezusu Kristusu, Sinu tvojim, kteri
s teboj živi in kraljuje v edinosti
svetiga duha Bog vekomaj. Amen.

384

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.
O. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

(petkrat.)

0. I. M. D. G. E. H. B. M. V. S. L. G.

Pri izdelovanji tih Šmarnic so naslednji viri nar
več pomogli: Ehrenkrone č. očeta Pavla de Barry S. J.)
ponemčeno naDunaji 1659; — Die Nachfolge der aller-
sel. Juugfrau Maria, aus dem Franc. Regensb. 1854;
— Die Mutterliebe der h. romisch-kathol. Kirclie v.
D. Mettenleiter, Regensb. 1853; — Seraphische Theo-
logie aus d. VVerk. d. h. Bonaventura, aus d. Franc,
u. Lat. Regensb. 1854.

Obie^.

Stran

Šmarnice za vse dni v mescu . . . . od 1. do 355

Pristavek. Sveta maša. ' 35®

Lavretanske litanije.376

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000320691