NAD        KOTLINAMI
FRANCE    KOŽAR
Nad črnimi kotlinami legajo morja megla. Iz megla štrlijo otoki: visoko v nebo bljuvajoči kamini, pošastno sikajoče vzpenjače in zračne železnice.
O, človek, nižje, globlje poglej: strahotna žrela šahtov in rovov, parne lokomotive z rezkimi žvižgi. razjarjeni motorji, skrivnostno goltajoče črpalke in dolge verige huntov betežnih. In v osrčju vsega:   Živi   mrliči v maršu pod zemljo.
Še nižje v osrčje zemlje:
doli v peklenskem oklepu
skladov orjaških, lastnini hudičevi,
tam doli se tolče in peha
tisočero živih mrličev
za drobtinice Lazarjeve.
In so etaže — bulvarji podzemlja.
Vse je dežela krvavih trpljenj,
bojev herojskih
in sinfonija krikov ljudi in mašin.
Brez solnčne svetlobe in jutranjih žari j.
Le prizmatične sence rudarskih svetiljk,
le vzdihujoči stresljaji lesenih obokov.
V udarjajoči pesmi dela
nasilno pojo svoje akorde razbičane:
vrtalne mašine, dinamitne eksplozije
in kletev zbesnela
živih mrličev,
naskakujočih razdražene prasile podzemske,
svoje krike mukopolne nabija
solnčnemu dnevu pod zemljo.
605