—•   222   ~— IVO TROŠT:
Kaj premišlja Tonček?
!ukčev Tonček je vesel dečko, a govon že kakor ve-lik. Otrok ne mara biti, najsi je videl komaj štiri pomladi svojega življenja. Hudo ga je zabolelo, ko so mu jeseni poklicali očeta na vojno. Sinko je sicer moško obljubil, da pride za očetom, ko dobi a^                     nove hlače in čreveljčke. Hlače in obuvalo je dobil
rfT^3"             še pred zimo, toda čas, da bi mogel za očetom, se
M^                 ni še oglasil pod Lukeevo streho. Tonček namreč
W\                zaman čaka vojaške pozivnice, zaman se ponuja
[    \               orožnikorn, naj ga odvedejo brez nje k očetu. Vse
'_"*       * \       prošnje in tudi solze so zaman.
Pozimi je deček tako pogrešal očeta,   da je
začel ugibati, kako bi ga dobil doTnov vsaj za nekaj časa. Pojasnili so mu domači, da to ni mogoče. Tonček ni verjel.
Neki dan je videl, ko je došel orožnik po sosedovega hlaipca Naceta, Hlapec je pabegnil od vojakoiv in se po vasi skrival vsem poštenim Iju-dem. Orožnik ga1 je gnal v mesto1 v vojaški zapor, kjer ga čaka še kaj huj-šega.. Tisti dan je bil Tonček prepričan, da že ve, kdo mu privede očeta domov.
Dva dni pozneje sta zopet stopala po vasi mimo Lukčeve hiše dva orožnika. Polagoma sta se pomikala naprej, in Tonček ju je že prej videl skozi okno. Deček teče na cesto, zaitlači obe roki v hlačne žepe, pogleda oba moža zakona s tistim očsom, ki se obenem smeje in solzi, se postavi pred orožnika kar s pisano čepico na glavi in reče: »Vi ste odvedli Naceta, pa narn očeta privedite! Saj ga lahko!«
»Odkod pa?« vpraša z nasmehom orožnik, visok, rdečeličen hrust, ki mu je bilo vse znano, kaj je s Tončkovim očetom in kaj namerava de-ček, ki pojasni takoj brez strahu: »Z vojne.«
»Mi odvaijamo može samo na vojno, Tonček,« razlaga orožnik. »Kdo jih pa domov?« vpraša deček žalosten in zamišljen. »Bog in angel varuh.«
Tako nepovoljnega odgovoTa ni pričakoval Lukčev Tonček.  Dolgo je stal na cesti, gledail za odhajajočima orožnikoma in premišljal, kdaj mu Bog in angel varuh privedeta očeta domov. Potem je sel vptašat v hišo     ; rnarno, kdaj bo tisti srečni dan.  Mama tudi ni vedela, saimo jokala je na     j tihem in dejala: »Moli, Tonček, moli, pa bo kmalu.«
Deček obljubi, a poleg molitve premišlja še vsak dan, zaikaj ne more očeta pripeljati domov orožnik, ki bi ga lahko.                                             I