Nekaj misli iz vasi Če človek trpi, mu je mnogo lažje, da se komu potoži; posebno če potoži takemu, ki ga umeje. Ta mu privošči kakšno lepo in bod.Tilno besedo. In zopet nam je lažje, ker se nam zdi, da smo del bremena preložili na dmga ramena. Daisi je v resnici ostalo vse nam in nam ni s tem prav nič pomagano. Ravno tako, ,se mi zdi, je s pisanjem raznih člankov v naš stanovski list. Papir je potrpežljiv in ponižno prenaša naše tožbe. Radi čitamo te tožbe; včasih tudi bodrilne misli; ¦vsaj vemo, da nas je več, ki čutimo enako. Zdi se mi, kot da smo velika družina, ki kramlja in ise pritožuje, toda >radi tega mora ravno tako plačati davek, ki ji ga je odmerila višja oblast. 2al, da je ravno med nami precej takih, ki se ne zavedajo, da spadajo v ta krog. Po^tali so pravi komodneži. Usoda jim je naklonila toplo ognjišče in vse udobnosti doJiiačnosti. Mirno sedijo in držijo roke križem, ^adar bi bilo treba poseči z 'besedo ali z deJanjem za naš stan. Tovarištvo in organizacija moti njih udobnost. Šolsko delo je zopet v polnem teku. Ve^no prihajajo nove dajatve naših moči; po'rebne, pa tudi nepotrebne. Ugoditi je treba raznim odlokom, ki so včasih prav brezpomembni, samo da so zadovoljni na uradu v korist ne vem komu. Največ neprilik prežvečimo ob vprašanju za hrano in stanovanje. Te posefcno čutimo — brezdomci. Pirideš na vas. Prva skrb ti je, kam ležeš in kje boš jedla. Upravitelj, ki že pozna vaške razmere, te ojunači in podkrepi z veselo novico, da ise v kra ju težko dobi to, kar je potrebno vsaj za golo življenje. Da ti nasvet, da poromaš v vse gostilne in »prosiš«. In res, v lepi, bogati podeželski gostilni so te milostno vzeli »k sebi«. Nihče ti ne pokaže prijaznega obraza. Tako ješ ponižino in pospraviš is krožnikov vse, kar ti prinesejo. Ob koncu meseca prav vljudno vprašaš za račun. 2e prej misliš, koliko bodo kaj računali, menda bo prav malo, ker se vedejo tako, kot da ti dajo zastonj. Toda skoro, da se ti ni zmotilo v glavi, saj moraš pustiti njim precejšen del plače. In kako naprej? Treba je otoleke, čevljev, nogavic ... Knjige, društvena članarina, duševna brana, to je pa že itak luksus. Tega ti na vasi ni treba... Ob takih prilikah človek čuti prav v živo. kolike vrednosti je lasten dom. Če imaš tega, izostane marsikaj neprijetnega; razne opazkc, ponižanja in izkoriščanje. Toda usojeno nam je tako, zgleda, da nam ne bo nikdar bolje. 2e poldrugo leto visi nad učiteljicami zakon delnega celibata. Vse državljanke vseh poklicev si lahko svobodno in po mili volji ustvarijo dom, po katercm stremi vsak. Izključene smo le me! Ob razmišljanju nad takim življenjem, čutim prav intezivno krivico, ki nam je s tem zakonom nad glavo. Prav žalostna sem bila, ko sem v »Učiteljskem tovarišu« čitala v rubriki: »Kaj pišejo o učiteljstvu«, da se v nekem časopisu omenja: Učiteljice so kakar v »deliriju« kričale po ulicah po ukinitvi celibata. Kako poniževalna obsodba in napačno razumevanje od onih, ki najbolj poudarjajo svetost družine. 2e večkrat so mi zadnje čase prišle na miisel prelepe, a resnične besede gloiboko čutečega pesnika S. Gregorčiča: Gorje, kdor nima doma, kdor ni nikjer sam svoj gospod ... Saj tujec vedno je povsod. L.