O ZVEZDICI, KI JE ZAJOKALA...
»To pa čudno zdi se meui,             se prihulila je kača,
zlata mati, da na večer                   cvet ugledala je nežni.
zvezdica, ki nad vršičem                 Zamežiknila z očesom
se orehovim zasveti,                        zlobno je tako kot ropar,
venomer tako trepeče.                     ko zagleda plen bogati.
Kaj li je tako nemirna?«
Ko se je pa zvečerilo
Zlata mati svetle laske                    in so zvezde zaplamtele
Tončkove pogladi,                           na razžarjenem obnebju —
ga poboža v rožno lice,                   zvezdica je zajokala,
de dušici mladi:                              zvezdica zatrepetala —
»Sredi leskovih grmičev                  a\ sa> v '"tru že ieP°*f.
zrastla lilija je bela,                        =Te* zvenel ,e sneznobeli,
....'..          ,                     ki tako ga ie liubila
v uezm cistosti zacvela                                5    '     '
v mladem majevem je jutru.            In od tistega večera
Vsak večer je zažarela                    zvezdica trepeče vedno —
nad jasnino belih listov                   umiriti se ne more.
zvezdica, ki ti jo vidiš                    Kdo bi moŽel pozabiti
nad orehovim vršičem.                     cvet deviški, ki v mladosti
Vsak večer je roso čisto                 zgodnji je uvenel, vsahnil!«
iz višin poslala daljnih,                   „        .             .         ,   , ,
j    j l-  -.  i.    .         »                      Tonček mater ie pogledal  —
da dobi zivhenie sveze                    ,   ,             ,              , i
,.1..     11    .   .           ,.                       kakor zvezda se zazdelo
hhia, blesteca v noči.                               .             .
materino mu oko je.
Pa iz temnega grmovja                    Trepetalo ni, ko zrlo
se je priplazila skrito,                      Tončkov je pogled nedolžni.
Ah, da ne bi, dete, nikdar
to oko zatrepetalo
nad usehlim tvojim cvetom!
P. Z.