Roman Romanov: Poljanki.
403
Poljanki.
i,
"fi
h, ti daljna, neznana, ti tiha,    V moje življenje pada jasnina,
v# sanjah mehkih duša te sluti    vanje plavajo zvezde visoke,
in po blaženi tisti minuti           vanje segajo tvoje roke,
vse že toplo srce koprni.           vanje sijejo tvoje oči.
Zdaj so polja že nova vsa, gozd je ves svež in nov — Težko je zdaj brez ljubice, brez ljubice, brez drugov,
težko gledati tvoje oči, tvoj sladkorožni obraz, večno želeti te, ljubica, doseči ne večni čas.
3.
In danes je solnčen poletni dan in vsa natura je hram pomladi, ljubezni in srečnih dni a jaz sem v tem hramu sam.
Ah, sam pod kostanji košatimi v aleji senčni sedim in prejmem pogled iz tvojih oči Bog bodi, ljubica, ž njim!
Bog bodi ž njim, o ljubica, in mu vso srečo daj ! Koder sijal bo, naj rože cveto na vekov vekomaj!
Aj, ti zalo dekle poljansko, aj, ve zale poljanske oči! Skoro srce ste že preslepile, da na vas misli vse tihe noči.
Ali srce preveč je prešerno, preveč prešerne so te oči — Dekle poljansko, ah, morda nikoli ne bomo ljubili se mi! . . .
Roman Romanov.
26*