28 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Uvod O ljubljanskem Nebotičniku je pisalo že več avtorjev. Nekaj člankov o pripravah na gradnjo, o gradnji in ob otvoritvi Nebotičnika je izšlo v dnevnem časopisju [Slovenski narod, 1930], [Slovenec, 1931], [Slovenec, 1933] ... Strokovni članek o inovativni konstrukciji je napisal inženir Stanko Dimnik, ki je izračunal statiko stavbe in vodil gradnjo [Dimnik, 1933a] [Dimnik, 1933b]. Projektant stavbe, arhitekt Vladimir Šubic, je opisal in s slikami opremil članek, ki je izšel v Kroniki slovenskih mest [Šubic, 1934]. V monografiji o Vladi- mirju Šubicu je Nebotičniku posvečenih kar nekaj strani [Glažar, Koželj, 1992]. Največ je o Nebotičniku pisal Bogo Zupančič, predvsem z vidika povezave med denarjem in arhitekturo [Zupančič, 2001]. V Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije so izdelali kon- servatorski program za posege v Nebotičnik [Adamič in dr., 2004]. Akademik Peter Fajfar je objavil skrajšani izvirni dokument dovoljenja za gradnjo Nebotičnika [Fajfar, 1995]. S predstavitvijo novosti, ki jih je inženir Stanko Dimnik uporabil pri potresni izolaciji Nebotič- nika, je bilo njegovo delo prvič celoviteje predstavlje- no mednarodni strokovni javnosti [Slivnik, 2015]. Ta članek predstavlja dolgoročne posledice ljubljan- skega potresa in nekatere natečajne rešitve na lokaci- ji današnjega Nebotičnika. Poudarek je na obravnavi zamisli, od osemnadstropnega poslopja do realizacije trinajstnadstropnega nebotičnika. Posebna pozornost je namenjena opisu temeljenja in predstavitvi inova- tivne drsne potresne izolacije. Ljubljanski potres in njegove dolgoročne posledice Prebivalci Ljubljane, med njimi sta bila tudi štiriletni Stanko Dimnik (1891–1980) in še ne enoletni Vladi- mir Šubic (1894–1946), so na velikonočno nedeljo leta 1895 doživeli najmočnejši potres v Sloveniji v za- dnjih štirih stoletjih. Tla so se močno stresla 14. aprila 1895 ob 22.17 po lokalnem času, nadžarišče potresa je bilo približno 16 kilometrov vzhodno od Ljubljane, žarišče pa približno 16 kilometrov pod površjem, ma- gnituda je bila 6,1 stopnje po Richterjevi lestvici, in- tenziteta je dosegla stopnjo VIII–IX po današnji evropski makroseizmični lestvici (EMS). Potres so ču- titi 350 kilometrov daleč, dosegel je takratno prestol- nico Dunaj, dalmatinsko mesto Split ter italijanski mesti Firence in Assisi. Zaradi potresa je bilo povsem uničenih ali poškodovanih več kot deset odstotkov od 1400 stavb v Ljubljani, ob tem je umrlo sedem lju- di [Kajzer, 1995]. V isti noči je bilo zabeleženih veliko popotresnih sunkov, eden izmed njih je po današnjih ocenah dosegel VII. stopnjo EMS. V naslednjih dneh so našteli okoli sto popotresnih sunkov, zadnji sunek več kot štiri leta pozneje. Lara Slivnik Gradnja za potres Kljub hipnemu katastrofalnemu učinku potresa so bile dolgoročne posledice pomembne za razvoj me- sta in dežele. Nov varnostni gradbeni predpis za Lju- bljano in celotno Kranjsko, takratno kronsko deželo Avstro-Ogrske, je bil uveden leta 1896. Uveljavil je pravilo, ki je omejevalo vse nove stavbe na največ šti- ri nadstropja nad pritličjem, pri čemer so vmesna nadstropja predstavljala polna nadstropja [Stavbinski red za mesto Ljubljana, 1896]. Profesor kemije in na- ravoslovja na Realni gimnaziji Albin Belar je septem- bra 1897 postavil prvo potresno opazovalnico na oze- mlju tedanje habsburške monarhije. V kleti stavbe na Vegovi ulici je začel sistematično preučevati in opazo- vati potresne aktivnosti v Sloveniji in širše. S svojimi natančnimi instrumenti je med drugim zaznal kata- strofalni potres, ki je aprila leta 1906 prizadel San Francisco [Vidrih in Mihelič, 2010]. Še pomembneje pa je, da je popotresna obnova sovpadala s splošnimi družbenimi, gospodarskimi in političnimi spremem- bami na Kranjskem [Orožen Adamič, 1995]. Leta 1896 potrjeni splošni regulacijski načrt je v desetletju po potresu Ljubljano iz mesta z okoli 31.000 prebival- ci in značilno nemško pokrajinsko podobo spremenil v moderno središče poznejše Slovenije. Leta 1921 so v Ljubljani našteli nekaj nad 53.000 prebivalcev [Pipp, 1935]. Po začetnem osredotočanju na širitev mesta okoli Miklošičeve ulice je začelo v dvajsetih in tride- setih letih prejšnjega stoletja nastajati novo mestno središče okoli Dunajske ceste (današnje Slovenske ceste), kjer so zgradili številne ambiciozne gradbene projekte. Med njimi je najbolj izstopal Nebotičnik, ki je bil zaradi načrtovane višine in slabih nosilnih tal najzahtevnejši gradbeni podvig do takrat. Natečaj za izdelavo idejnih načrtov Nekdanja Dunajska cesta (današnja Slovenska cesta) je svojo moderno podobo začela dobivati takoj po prvi svetovni vojni. Stavbo Ljubljanske kreditne banke, v kateri je danes Banka Slovenije (Slovenska cesta 35), so gradili v letih 1920–23. Po prvotnem načrtu naj bi stavba banke zavzemala celotno parcelo ob Dunajski cesti z vogalom na Aleksandrovo cesto (današnjo Can- karjevo cesto) in na Gajevo ulico (današnjo Štefanovo ulico). Danes se stavba banke z jugozahodno fasado nadaljuje na parceli nekdanje Aleksandrove ulice (da- našnje Cankarjeve ceste), kjer so zgradili palačo Vikto- ria (1931), s hišno številko 4, in ob njej še palačo Dunav (1931) s število 6. Na zemljišču, kjer danes stoji Nebo- tičnik, je bil prvotno načrtovan še severnozahodni trakt Ljubljanske kreditne banke, ki pa ni bil zgrajen. Nezazidano parcelo je kupil Pokojninski zavod, na njej so v letih 1930–1933 sezidali Nebotičnik. Arhitekt Vladimir Šubic se je z zamislijo za visoko in prepoznavno stavbo začel ukvarjati že v času diplome v Pragi leta 1922 in nadaljeval v začetku službovanja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani [Zupančič, 2001]. Na Tehniški srednji šoli je bil profesor tudi gradbeni inženir Stanko Dimnik. Po zapisih sodeč [Filipič, 1973], je arhitekt Šubic že leta 1922 ali 1923 spraševal inže- nirja Dimnika o možnostih realizacije nebotičnika v armiranobetonskem skeletu. Inženir Dimnik je opogu- mil arhitekta Šubica v njegovi viziji, navkljub takrat še veljavni omejitvi gradnje z avstro-ogrskimi gradbeni- mi predpisi. Ti so v 37. členu določali število nadstro- pij in višino stavb: »Vsaka ob cesti ali ulicah nanovo zidana hiša sme nad pritličjem imeti največ štiri nad- stropja, pri čemer je tudi polnadstropja šteti za nad- stropja. Višina poslopij ne sme od cestnega nivela do glavnega okrajkovega robu, če se meri od najvišje točke trotoarja, znašati več nego 5/4 cestne širine in ne sme presezati 20 m.« [Stavbinski red za mesto Lju- bljana, 1896, 32–33]. S tem členom je bila torej višina vseh stavb v mestu omejena na štiri nadstropja in na največ 20 metrov od nivoja pločnika do napušča. Arhitekt Šubic se je 1. aprila 1936 zaposlil v ljubljan- skem Mestnem gradbenem uradu kot mestni stavbni komisar in svetnik [Zupančič, 2001]. Prvi načrt preve- ritve zazidave prazne parcele na vogalu Dunajske (da- našnje Slovenske) ceste in Gajeve (današnje Štefano- ve) ulice je za Pokojninski zavod naredil avgusta 1929, ko je na parcele ob Gajevi ulici umestil enotno pe- tnadstropno pisarniško-stanovanjsko stavbo z zaob- ljenim vogalom (Sl. 1, 2, 3) [Zupančič, 2001]. V dru- gem preveritvenem načrtu je vse parcele na južni strani Gajeve ulice, med Dunajsko cesto in Beethov- novo ulico, s skupno dolžino 90 metrov, razdelil na tri petnadstropne objekte, le vrh vogalnega objekta z Dunajsko cesto (na mestu današnjega Nebotičnika) je pomaknil navznoter, saj je na tem mestu predvidel postavitev plastike (Sl. 4, 5, 6) [Glažar, Koželj, 1992]. Višina stavb v obeh Šubičevih načrtih ni presegala pe- tih nadstropij, kolikor je bila visoka tudi sosednja, že zgrajena stavba Ljubljanske kreditne banke. Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani je janu- arja leta 1930 razpisal "natečaj za izdelavo idejnih načrtov za stanovanjsko in poslovno hišno skupino na parceli Pokojninskega zavoda v Ljubljani" med Dunajsko cesto, Gajevo ulico in Beethovnovo ulico (oziroma današnjo Slovensko cesto, Štefanovo in Be- ethovnovo ulico). Kljub kratkemu roku za oddajo predlogov, do 3. marca leta 1930, so dobili 30 idejnih načrtov. Komisija prve nagrade ni podelila, saj je pre- vladalo mnenje, da noben izmed prispelih predlogov ne ustreza popolnoma razpisnim zahtevam. Kakšne Ljubljanski Nebotičnik Stanko Dimnik in drsna potresna izolacija 29arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 1, 2, 3: Vladimir Šubic: prvi preveritveni načrt – tloris stanovanjskega nadstropja (1), poslovnega nadstropja (2) in pritličja (3) (1929) [Glažar, Koželj, 1992: 82]. Sl. 4, 5, 6: Vladimir Šubic: drugi preveritveni načrt – perspektiva (4), tloris nadstropja (5) in pritličja (6) (1929) [Glažar, Koželj, 1992: 83]. Sl. 7: Mladen Kauzlarić: natečajni predlog – perspektiva (1930) [Zupančič, 2001: 56]. Sl. 8, 9: Stjepan Planić: natečajni predlog – perspektiva (8) in tloris pritličja (9) (1930) [Arhitektura, 1931: 14]. Sl. 10: Neznani avtor: perspektivna skica [Zupančič, 2001: 51] 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Lara Slivnik 1 so te bile, danes ni znano. Prav tako niso ohranjeni nagrajeni predlogi. Podelili so tri enakovredne na- grade [Zupančič, 2001]. Eno izmed nagrad je prejel arhitekt Ivan Vurnik (1884–1971), takrat eden od le dveh profesorjev na arhitekturnem oddelku Tehni- ške fakultete. Drugi nagrajeni predlog sta skupaj po- slala arhitekta Ivo Spinčič (1903–1985) in Jože Mesar (1907–2002), ki sta oba končala študij arhitekture na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju pod vodstvom arhitekta Petra Behrensa. Tretji nagrajeni projekt sta načrtovala študenta Milan Sever (1904– 1962) in Bojan Stupica (1910–1970), ki sta pod men- torstvom Jožeta Plečnika študirala na arhitekturnem oddelku ljubljanske Tehniške fakultete. Po trenutno znanih podatkih sta se ohranila le dva natečajna pre- dloga, ki nista bila nagrajena in sta bila oba delo za- grebških arhitektov: prvi predlog (Sl. 7) je poslal Mla- den Kauzlarić (1896–1971), drugega (Sl. 8, 9) mladi Stjepan Planić (1900–1980) [Zupančič, 2001]. Zgradba osemnadstropnega poslopja Po zaključku natečaja je Jože Plečnik (1872–1957), ta- krat že vodilni arhitekt v Ljubljani in profesor na Tehni- ški fakulteti, predlagal, naj bo vogalna stavba visoka osem nadstropij in naj s svojo višino izstopa nad oko- liškimi petnadstropnimi hišami. Nad idejo osemnad- stropne stavbe so bili pri Pokojninskem zavodu za na- meščence v Ljubljani navdušeni in so zato 6. maja 1930 napisali Mestnemu magistratu v Ljubljani pi- smo. V njem so zaprosili za »principijelno stavbno do- voljenje« in se pri tem sklicevali na »genijalen domi- slek mojstra Plečnika«, da bi bilo mogoče »na vogalu Dunajske ceste in Gajeve ulice iz estetičnih in gospo- darskih razlogov postaviti močno vogalno stavbo, in sicer nekak stolp z 8 nadstropji. Stavba bi imela kva- dratičen tloris s stranicami širine stavbne parcele ob Dunajski cesti, to je 19,20 m. Višina bi znašala cca 32 m. S to višino bi se poslopje Kreditne banke pravilno zaključilo ter bi cel blok ob Dunajski in Aleksandrovi cesti, Gajevi in Beethovnovi ulici dobil izrazit zaklju- ček. Nadaljnja stavba v Gajevi in Beethovnovi ulici bi pa bila 5- oziroma 4-nadstropna.« [arhiv ZAL]. Prošnji so priložili tudi »skico študije zazidave«, ob kateri so izrecno poudarili, da označuje le stavbne mase in da fasada še ni definirana. Skica danes ni ohranjena v ar- hivu ZAL, a zelo verjetno gre za perspektivno skico ne- znanega avtorja (Sl. 10), objavljeno v knjigi o povezavi med Nebotičnikom in denarjem [Zupančič, 2001]. Magistrat glavnega mesta Ljubljane je 21. maja 1930 odgovoril, da zazidava vogala »sicer ne odgovarja predpisom veljavnega stavb. reda za Lj., vendar me- stni magistrat ljublj. kot stavbno oblastvo prve sto- pnje iz javnih ozirov principijelno nima pomislekov proti projektiranem načinu zazidave. O izdaji stavb- nega dovoljenja pa bo mogoče razpravljati šele na podlagi presoje detajlnih načrtov in posebne prošnje zanje.« [arhiv ZAL]. S tem so dali arhitektom skupaj z gradbenimi inženirji priložnost, da proučijo možnost graditve poslopja, ki bi bilo višje od petih nadstropij. Pokojninski zavod za nameščence je 23. junija 1930 na Magistrat glavnega mesta Ljubljane naslovil pro- šnjo za izdajo gradbenega dovoljenja. Magistrat je 28. julija 1930 načrte odobril pod dodatnimi pogoji, med njimi je omenjena tudi potresna izolacija: »Viši- na suterenskega stanovanja mora biti v svetlobi vsaj 3,15 m ter mora najmanj polovica segati nad teren. Suterenske prostore, temeljno zidovje, je temeljito izolirati horicontalno in vertikalno. Za vse konstrukci- je iz železobetona kakor tudi za vse železne traverze je predložiti mestnemu gradbenemu uradu statične račune pred pričetkom dotičnega dela in armaturni načrt. Temelje je postaviti na raščen teren; dopustna obremenitev se bo določila s poizkusno obremenitvi- jo na 5-kratno varnost.« [arhiv ZAL]. Temu sledijo še odstavki o oblikovanju fasad, saj predlagane fasade »ne odgovarjajo estetičnemu okusu z ozirom na so- sednjo stavbo ljubljanske kreditne banke«, prezrače- vanju, zahtevah med gradnjo, pridobitvi uporabnega dovoljenja in tudi o zahtevah mejaša, Ljubljanske kreditne banke. Začasno gradbeno dovoljenje za osemnadstropno stavbo je mestna uprava torej iz- dala 28. julija 1930. 30 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres Sl. 11, 12: Načrt fasade ob Gajevi ulici (11) (28. 7. 1930) z detajlom (12) [arhiv ZAL]. Sl. 13, 14: Prvotno načrtovana temeljna plošča (28. 7. 1930) (13), načrt vodnjakov in izolacijske rege (14) [arhiv ZAL]. 11 12 13 14 Nebotičnik z desetimi nadstropji Ohranjeni so tudi z odlokom istega dne, 28. julija 1930, odobreni načrti (Sl. 11, 12). Arhitekt na načrtih ni naveden, žigosani in podpisani so s strani Pokojnin- skega zavoda za nameščence in Ljubljanske gradbene družbe [arhiv ZAL]. Nepodpisani arhitekt (delo se pri- pisuje Vladimirju Šubicu) je razvijal Plečnikovo zami- sel o osemnadstropni stavbi in še dveh petnadstro- pnih stavbah ob današnji Štefanovi ulici. Oblikovanje fasad kaže na z opeko in kamnitimi kladami obloženo stavbo ter zelo spominja na Plečnikovo cerkev srca Jezusovega v Pragi, ki je bila takrat v gradnji. Ideja ski- ce Plečnikove osemnadstropne stavbe je (tudi dobe- sedno) nadgrajena: poleg pritličja in osmih nadstro- pij je načrtovano še visoko podstrešje, z nižjo etažno višino in ravno streho, ter nad njim pokrita terasa, ki nima zastekljenih okenskih odprtin. Tako je načrtova- na stavba pravzaprav dobila deset nadstropij, njena višina nad terenom je bila 43 metrov. Vladimir Šubic je odpovedal službo na Mestnem grad- benem uradu in se 1. avgusta 1930 zaposlil kot arhi- tekt in načelnik gradbenega oddelka pri Pokojninskem zavodu. S tem je postal polno odgovoren za gradnjo Nebotičnika. A 16. avgusta 1930 je na Mestno načelstvo prišlo pi- smo, ki so ga poslali s Kraljevske banske uprave Dra- vske banovine. V njem so zahtevali dokaze o statični varnosti Nebotičnika, saj so »po še veljavnem grad- benem redu v Ljubljani dopuščena le štirinadstropna poslopja z maksimalno višino 20 m, vendar osnutek novega gradbenega zakona po novodobnih načelih ne ovira prostega razmaha modernih gradbenih me- tod, prepuščajoč določitev višine poslopij regulačne- mu in zazidalnemu načrtu. Z ozirom na to ne bi bilo načelnih pomislekov proti gradnji projektiranih viso- kih poslopij, pomisliti pa je treba, da leži Ljubljana na potresnem ozemlju, vsled česar je vsekakor potrebno, da graditelj odnosno mestno načelstvo, ki je izdalo gradbeno dovoljenje, dokaže statično upravičenost teh zgradb, zlasti z ozirom na kakovost tal, po možno- sti pa tudi, da dinamični momenti v slučaju potresnih sunkov poslopjem in varnosti njunih prebivalcev ter okolice ne bi bili nevarni. Mestno načelstvo izvoli to- rej nemudoma predložiti vse z zgoraj opisanimi doka- zili opremljene spise, ki se nanašajo na navedeni dve zgradbi.« [arhiv ZAL]. Ker je bila globinska sestava tal, na katerih so želeli zgraditi stavbo, razmeroma neznana, je Pokojninski zavod za nameščence dal sondirati teren s posku- snim vrtanjem. Delo sta nadzorovala dva univerzite- tna profesorja, prvi je bil gradbeni inženir Jaroslav Foerster (1875–1946), in drugi geolog dr. Karel Hin- terlechner (1874–1932), takratni dekan Tehniške fa- kultete [Dimnik, 1933a]. Po končani raziskavi terena so izsledke strnili v dveh neodvisnih geoloških mne- njih. Prvo mnenje je podpisal dr. Hinterlechner, dru- go geolog dr. Ivan Rakovec (1899–1985) [Dimnik, 1933a]. Ugotovitve obeh geologov so bile podobne. Do treh metrov pod nivojem tal se nahajajo arheolo- ške najdbe iz različnih časovnih obdobij: na tem me- stu je bilo v 19. stoletju avstrijsko vojaško skladišče, ki so ga po potresu zaradi poškodb porušili; pred tem je bila v istem poslopju vojaška bolnišnica, ki je na- sledila samostan klaris, razpuščen leta 1782; našli so ostanke zasutega srednjeveškega vodnjaka; odkrili so tudi grobišče iz obdobja Rimljanov. Pod temi sloji arheoloških najdb je bil teren na različnih delih raz- meroma majhne parcele zelo raznolik. Na južnem delu parcele je bilo najprej več metrov gramoza in peska, pod njima ilovica in na globini od 10 do 16 metrov pod nivojem tal konglomeratna skala. Na se- vernem delu je ilovnat zasip, pomešan s prodniki, segal do globine 15 metrov in nato prešel v konglo- meratno skalo [Dimnik, 1933a]. Na gradbišču so 23. oktobra 1930 organizirali posvet inženirjev različnih strok o gradnji stavbe in pridobili več mnenj o potresni varnosti Nebotičnika. Prav ta mnenja povzema ban dr. Drago Marušič v 14. aprila 1931 izdanem gradbenem dovoljenju [arhiv ZAL]. Pri tem je treba poudariti, da so bila mnenja o načinu temeljenja deljena. Prvotno so želeli narediti 1 meter debelo armiranobetonsko temeljno ploščo tik pod kletnimi prostori (Sl. 13). Zaradi različne zgradbe te- rena so se inženirji zbali, da bi se celotna stavba lahko nagnila. Inženir profesor Jaroslav Foerster je zato sve- toval, »da bi se neenakomernost tal izenačila s kom- primiranjem terena s pomočjo pnevmatično vtisnje- nih pilotov po patentu "Wolfsholz"« [Dimnik, 1933a, 130]. Pridobili so tudi ponudbo za takšen sistem te- meljenja. Inženir Dimnik je predlagal drugo rešitev, »fundacijo s temeljnimi stebri (Brunnenfundierung, Pfeilenfundierung). Ta sicer že stari način fundiranja je bil tu umesten ne samo z ozirom na geološke prilike in nizki nivo talne vode, temveč predvsem tudi z ozi- rom na dejstvo, da bi se isti izvršil samo z domačimi gradbenimi močmi in materijalom ter mnogo nižjo gradbeno vsoto.« Dimnik, 1933a, 130]. Podoben sis- tem so uporabili nemški inženirji pri gradnji nebotič- nika v Kölnu. Ponovni ogled gradbene jame so imeli ljubljanski in- ženirji, pod vodstvom gradbenega inženirja Stanka Dimnika, 8. novembra 1930. Časopis Slovenski narod je v članku z naslovom Prvi ljubljanski nebotičnik – imel bo prav za prav 10 nadstropij in bo varen pred morebitnimi potresnimi sunki o srečanju podrobno poročal [Slovenski narod, 1930]. Med drugim je v članku prvič izrecno omenjen način horizontalne izo- lacije (Sl. 14): »Strokovnjak za železobeton ing. Di- mnik je najprej zbranim obrazložil projekt nebotični- ka in geološke prilike terena. Prvotno so nameravali zbetonirati pod vsem nebotičnikom železobetonsko fundamentno ploščo« … »Gradnja stebrov do skale pa je zvezana z velikimi težkočami, predvsem vrtanje "vodnjakov", ki jih je pri nebotičniku 16 v štirih vrstah po štirje« … »Vodnjake bodo izpolnili z armiranim be- tonom, z čimer je delo pri fundamentih končano« … »Da bo nebotičnik poleg stabilnosti varen tudi pred eventualnim potresnimi sunki, ga bodo takorekoč prerezali v horizontalni smeri na dva dela, ki bosta drug od drugega ločena z jeklenimi in svinčenimi plo- ščami; pri potresu so najnevarnejši horizontalni sun- ki, ker niso stavbe pred njimi zaščitene, dočim verti- kalni ne pridejo v poštev, ker so stavbe statično varne. Da se učinki horizontalnih potresnih sunkov uničijo, ali da se parirajo, se nebotičnik pri tleh pritličja tako- rekoč izolira najprej z jeklenimi ploščami, na katere polože svinčene, na te pa zopet jeklene; pri horizon- talnem potresnem sunku bi nastalo med jeklenimi in svinčeno ploščo trenje (drgnjenje), za katero bi se po- rabila vsa energija sunka tako, da bi stabilnosti nebo- tičnika ne škodoval. Za uresničenje te zamisli se še niso odločili.« ... »Nebotičnik bo zidan tik ob palači 31arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Lara Slivnik Sl. 13, 14: Prvotno načrtovana temeljna plošča (28. 7. 1930) (13), načrt vodnjakov in izolacijske rege (14) [arhiv ZAL]. Sl. 15, 16: Tehnično poročilo in statična presoja temeljev visokega poslopja, prvi del (15), drugi del (16) [arhiv ZAL]. Sl. 17, 18: Predlog nebotičnika z desetimi nadstropji (1931) (17) [Ilustrirani Slovenec, 1931:1] in shematski tloris (18) [Dimnik, 1933b]. 15 16 17 18 Kreditne banke in novi palači, vendar pa ne bo z nji- ma zvezan, med palačo v Gajevi ulici in njim bo tako- zv. diletacija (presledek) tako, da se bo lahko vsaka zgradba posebej sesedala ali "dihala".« [Slovenski narod, 1930, 1]. V Zgodovinskem arhivu Ljubljane je ohranjen tudi dokument z naslovom Tehnično poročilo in statična presoja temeljev visokega poslopja, ki ga je 18. no- vembra napisal inženir Stanko Dimnik (Sl. 15). V uvo- dnem delu kratko opiše težo poslopja: »Težo celotne- ga poslopja, grajenega po načinu prostorninskega okvirja, prenaša 16 stebrov koncentrirano do tal pri- tličja. Te koncentrirane obtežbe prenašajo železobe- tonski stebri skozi kletno etažo na betonske stebre (vodnjake) v teren.« [arhiv ZAL, VI]. V nadaljevanju tehničnega poročila je opisano betoniranje temeljnih stebrov (vodnjakov), njihova globina in posebnosti, ki so se zgodile med delom. Dodan je tudi izračun be- tonskih temeljnih stebrov. Šele 17. februarja 1931 je bil oddan tudi drugi del z naslovom Tehnično poročilo in statična presoja teme- ljev visokega poslopja [arhiv ZAL, VI], ki je nadaljeva- nje pravkar omenjenega dokumenta (Sl. 16). V njem inženir Dimnik opiše prehodno konstrukcijo med te- meljnimi stebri in med okvirjem pritličja. Posebno mesto ima v poročilu izolacijska rega: »Na svoječa- snih konferencah, pri katerih se je razpravljalo o nači- nih boljšega zavarovanja visokega poslopja proti po- rušenju vsled potresov, se je izreklo med drugimi tudi potrebo, da se predvidi v kletnem delu poslopja po- sebno vodoravno izolacijsko rego. V ti regi naj bi se napravile neškodne vodoravne komponente potre- snih sunkov, katera naj bi se uničila z delom trenja. Taka izolacijska rega je predvidena po celi zgradbi v isti višini, in sicer na koti (-2,82 m). Obstajala bode iz svinčene pločevine, ki bode položena med dve železni plošči. Svinčena pločevina med železnimi ploščami ima zelo majhen faktor trenja in se bode vsled tega lahko pričakovalo pravilno funkcijoniranje te izolacij- ske rege.« [arhiv ZAL, VI]. Obtežbo, ki jo nosijo temelji, in dimenzije vodnjakov je določil gradbeni inženir in profesor na Tehniški fakulte- ti, Jaroslav Foerster. Ker jugoslovanskih gradbenih predpisov za tako visoke stavbe ni bilo, so se slovenski gradbeni inženirji oprli na nemške gradbene predpise [Slovenski narod, 1930]. Vse statične izračune je izde- lal gradbeni inženir Stanko Dimnik, vse armaturne ra- čune in načrte je kontroliral inženir Foerster, statiko pa posebej še gradbeni inženir Julij Gspan. Nosilna kon- strukcija je tudi prvi v državi zgrajeni armiranobetonski okvir, s predelnimi stenami iz betona in opeke. Pouda- riti je treba, da so bili vsi statični izračuni še vedno predvideni in računani za klet s pritličjem, z osmimi nadstropji, s podstreho, ki ima tokrat že enako višino kot ostala nadstropja, ter s pokrito teraso. Torej deset nadstropij (Sl. 17, 18). Celotna višina stavbe nad tere- nom je bila 42,9 metra. Tudi izvirni primarni dokument Gradnja desetnad- stropne visoke hiše Pokojninskega zavoda na vogalu Dunajske ceste in Gajeve ulice, ki ga je podpisal ban dr. Drago Marušič in ga poslal Mestnemu načelstvu dne 14. aprila 1931 s številko V-N. 2597/1, hrani Zgo- dovinski Arhiv Ljubljana [arhiv ZAL, VI]. Povzel ga je tudi akademik Peter Fajfar v članku Ljubljanski Nebo- tičnik [Fajfar, 1995]. »Ob povratku vseh spisov in na- črtov obveščam mestno načelstvo, da sicer smatram gradnjo prekomerno visokih hiš v Ljubljani, ki leži na potresnem ozemlju in ki ima sredi mesta še mnogo nezazidanih parcel, za nepotrebno in neekonomično, posebno ako gre za objekte javnih institucij, vendar pa v načelu ne nasprotujem spremembi regulačnega in zazidalnega načrta za mesto Ljubljana s tem, da se dovoli gradnja desetnadstropne visoke hiše Pokojnin- skega zavoda na vogalu Dunajske ceste in Gajeve uli- ce, to pa pod sledečimi pogoji: 1.) Poslopje mora biti fundirano na živi skali. 2.) Masivno kletno zidovje je ločiti od gorenjih zidov z dvema legama 2,5 mm moč- ne cinkove ali železne pločevine ter položiti med nje lego 2,5 mm močne pločevine iz svinca. Pod in nad lege iz cinkove oziroma železne pločevine, oziroma med svinčeno pločevino in obe legi cinkove pločevine je namestiti po 2 mm močno asfaltno lepenko, ki jo je napram cinkovi oziroma železni pločevini dobro izoli- rati s tekočim asfaltom. Ob zunanjih kletnih zidovih, t.j. ob nezazidanem obodu, je tako na cestni kot na dvoriščni strani v razdalji 10 cm zgraditi dilatacijske 32 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres Sl. 19, 20, 21: Detajl vodnjaka (19) [Slovenec 1931: 3], detajl vodnjaka in izolacijske rege (20) [Zadnik, 2008: 306], prerez celotnega Nebotičnika (21) [Dimnik, 1933]. Sl. 22, 23: Momenti v okvirih zaradi vpliva vertikalne obtežbe (22), momenti v okvirih zaradi vpliva horizontalne obtežbe (23) [Dimnik, 1933b]. 19 21 20 22 23 zidove, ki segajo od asfaltne prevlake na tratoarju do 15 cm pod dilatacijsko plast iz pločevine. ... Na osnovi teh podatkov se je dne 23. oktobra 1930 na stavbišču Pokojninskega zavoda vršila konferenca strokovnja- kov, ki so se je udeležili zastopniki kraljevske banske uprave, mestnega načelstva, Pokojninskega zavoda in Ljubljanske gradbene družbe, kateri je poverjena izvršitev zgradbe. Konferenca je po daljši izčrpni de- bati soglasno prišla do sledečih zaključkov: 1.) Gra- dnja poslopja po dotlej predloženih načrtih je navzlic dejstvu, da leži Ljubljana na potresnem ozemlju, v tehničnem pogledu principijelno mogoča. 2.) Poslo- pje se mora na en ali drug način fundirati tako, da stoje temelji na živi skali. 3.) Temelje je od gorenjih zidov čimbolj ločiti. … Pripomnjeno naj bo še, da dila- tacije ob sosednjih poslopjih niso potrebne, ker bo poslopje Pokojninskega zavoda fundirano na živi ska- li. Z ozirom na potresno nevarnost se jih je celo izo- gniti, ker tesno prislonjeni objekti skupno togost vse- kakor povečajo.« [arhiv ZAL, VI]. Pionirska drsna potresna izolacija Inženir Stanko Dimnik je bil kot statik pozvan, naj pre- dlaga varnostne ukrepe, ki bi zavarovali stavbo pred porušitvijo v primeru potresa oziroma zaščitili tudi okoliške stavbe. Slovenske strokovne literature, ki bi obravnavala potresno odporno gradnjo, takrat še ni bilo, zato je poiskal rešitve v nemški strokovni litera- turi [Dimnik, 1933a]. Nemški jezik je izvrstno obvla- dal, saj se je izobraževal v ustanovah, kjer so pouče- vali v nemščini. Pri realizaciji zamisli o drsni potresni izolaciji se je oprl na tri nemške članke, ki so obravnavali potresno varno gradnjo in so bili objavljeni v različnih števil- kah berlinske revije Beton und Eisen. To so bili član- ki, ki so jih napisali: italijanski inženir Mario Viscardi- ni [Viscardini, 1925], nemški inženir Rudolf Briske [Briske, 1925] in danes neznani A. Kittel [Kittel, 1925]. Poleg tega je proučil tudi japonske predpise o potresno varni gradnji. Drsna potresna izolacija velja za najpreprostejši sis- tem potresne izolacije. Metoda temelji na ideji, da "lahko zgornji del konstrukcije med potresom drsi po spodnjem delu tako, da se del vhodne potresne ener- gije disipira na mestu drsenja. Zgornji del konstrukci- je prosto stoji na spodnjemu delu, edina sila, ki se upira gibanju zgornjega dela konstrukcije med hori- zontalnim gibanjem tal, je sila trenja med ločenima deloma konstrukcije. Izbira ustreznih materialov s primernim koeficientom trenja je torej bistveni para- meter, s katerim se določa obnašanje konstrukcije med potresom." [Trajkovski, 2010: 15]. Inženir Stanko Dimnik se je zgledoval tudi po japon- skem gradbenem zakonu, saj je bila na Japonskem tehnologija potresno varne gradnje z armiranim be- tonom najbolj razvita, predvsem zaradi potresa leta 1923. Zakon je za potresno območje prepovedoval uporabo lahkih gradiv (kot so na primer votli zidaki) za »izpolnitev stenastih prekatov na fasadah« [arhiv ZAL, VI], ter predpisoval uporabo »trdno udelanih sten, ki jih potresni sunki ne morejo vreči na cesto« [arhiv ZAL, VI]. Da bi dosegli v začasnem dovoljenju za gradnjo Ne- botičnika zahtevano potresno varnost, je inženir Stanko Dimnik predlagal horizontalno razdelitev ce- lotne konstrukcije na dva dela [arhiv ZAL, VI]. Spodnji del zajema temelje z betonskimi vodnjaki in ploščo kletne etaže. Zgornji del obsega celotno zgradbo nad kletno ploščo. Debelino prvotno načrtovane temelj- ne plošče debeline 1 m so nadomestili z do 16 me- trov globokimi betonskimi vodnjaki, ki segajo do skal- ne podlage (Sl. 19). Plošča kletne etaže je iz armiranega betona in debeline 15 cm. Tik pod mesto stika sten s ploščo kletne etaže je bila položena hori- zontalna potresna dilatacija (Sl. 20). Horizontalna po- tresna dilatacija temelji na načelih, ki jih je razvil gradbeni inženir Mario Viscardini, a je bila prilagoje- na dejanskim okoliščinam. Uporaba kroglastih ležišč v tistih časih še ni bila praktično mogoča. Inovativna drsna potresna izolacija Nebotičnika je od spodaj navzgor sestavljena iz naslednjih slojev: bitumenska lepenka (2 mm), bitumenski preliv, železna pločevina (2,5 mm), bitumenska lepenka (2 mm), plast pločevi- ne iz svinca (2,5 mm), bitumenska lepenka (2 mm), železna pločevina (2,5 mm), bitumenski preliv in bi- tumenska lepenka [Dimnik, 1933a], [Zadnik, 2008]. Skupaj je debelina drsne potresne izolacije 16 mm. Tako izvedena dilatacija oziroma »izolacijska rega« [arhiv ZAL, VI] naj bi absorbirala znatno količino ener- gije, ki se sprosti pri potresu. Zaradi morebitnega ho- rizontalnega premikanja celotne stavbe je ob zuna- njih kletnih zidovih (na cestni in dvoriščni strani) izvedena tudi vertikalna dilatacija debeline 10 cm, ki sega po višini od 15 cm pod dilatacijsko plastjo iz plo- čevine do asfaltne prevleke pločnika. Med stiki kle- tnih sten s sosednjimi zgradbami vertikalne dilatacije ni. Sklepali so, da tu vertikalna dilatacija ni potrebna oziroma je celo škodljiva, saj je Nebotičnik temeljen na živi skali in bi z dilatacijo tesno prislonjeni sosednji objekti skupno togost povečali [arhiv ZAL, VI] (Sl. 21). Prvi armiranobetonski okvir Tlorisna zasnova Nebotičnika na parceli 19,30 × 19,32 metra je kvadratna mreža s stebri na medse- bojni razdalji 6,3 metra. Kot konstrukcijski sistem je bila izbrana armiranobetonska okvirna konstrukcija, ki je bila v dobi pred uporabo računalnikov računsko izjemno zapleten problem. Od zaključka prve svetov- ne vojne so tej težavi gradbeni inženirji in matematiki posvetili veliko pozornosti. Kljub številnim teoretič- nim raziskovanjem problema večetažnih pravokotnih okvirnih konstrukcij s togimi vozlišči so bile rešitve matematično preveč dolgotrajne in zapletene ali pa le približne [Dimnik, 1933b]. Novostim, ki so bile na tem področju objavljene v nemški literaturi, je inže- nir Stanko Dimnik vseskozi sledil. Tako je jeseni leta 1930 našel rešitev za izračun okvir- ne konstrukcije. V Berlinu je izšel nemški prevod knji- ge z naslovom Rahmentafeln, ki jo je napisal japonski univerzitetni profesor Fukuhei Takabeya. Knjiga je inženirja Stanka Dimnika navdušila: »V razliko k nem- škim piscem, ki v svojih delih navadno nudijo med dolgoveznim problematičnim razpravljanjem le malo konkretnega za prakso uporabljivega jedra, je ta knji- žica pravo nasprotje. S sorazmerno malo stavki poda prof. Takabeya na lahko umljiv in elementaren način postopek za reševanje mnogo etažnih okvirij po me- todi paličnih in vozliščnih zavojnih kotov, ki omogoča takojšnjo konkretno aplikacijo za hitro in točno prak- tično reševanje statično nedoločenih sistemov.« [Di- mnik, 1933b]. Dalje ugotavlja, da je postopek prakti- čen, pregleden in hiter zaradi razmeroma preprostega 33arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Lara Slivnik Sl. 24, 25, 26, 27: Slovesnost ob položitvi temeljnega kamna (23) [Slovenec, 1931:3], pritličje med gradnjo (24) [Dimnik, 1933b], armiranobetonska skeletna konstrukcija (25) [Dimnik, 1933b], dokončana stavba Nebotičnika (26) [Šubic, 1934]. 24 25 26 27 nastavljanja enačb v tabelah. Tudi skoraj popolna si- metrija tlorisa je zelo poenostavila in olajšala statični izračun okvirne armiranobetonske konstrukcije. Ar- miranobetonska nosilna konstrukcija Nebotičnika je potemtakem sestavljena iz stebrov, preklad in plošč, zunanji zidovi so zidani z votlimi zidaki ter notranje predelne stene opečne. Obodne okvire je inženir Di- mnik računal kot enajst nadstropij visoko konstrukcijo, notranje pa kot štirinajst nadstropij visoko konstrukci- jo [Dimnik, 1933b]. Najprej je izračunal momente v okvirih zaradi vpliva vertikalnih sil lastne in prometne obtežbe (Sl. 22), nato je upošteval vpliv horizontalnih sil, ki so posledice vetra (Sl. 23). Armiranobetonsko okvirno konstrukcijo je dimenzio- niral v skladu z nemškimi predpisi za armirani beton iz leta 1925. Pri tem je upošteval uporabo najboljše- ga cementa in stalne kontrole z betonskimi kockami [Dimnik, 1933b]. Statične račune sta ločeno kontroli- rala in nadzorovala Mestni gradbeni urad ter inženir profesor Jaroslav Foerster za Pokojninski zavod. Na gradbišču je kontrolo nad konstrukcijami in kakovo- stjo betona opravljal arhitekt Ivo Medved. Gradnja trinajstnadstropnega nebotičnika Čeprav so izkop za temelje začeli že v jeseni leta 1930, so temeljni kamen slovesno položili in blago- slovili šele 18. aprila 1931 (Sl. 24) [Slovenec, 1931]. Gradnja stavbe je potekala hitro, Ljubljanska gradbe- na družba je gradbena dela končala že 5. novembra leta 1931. A minilo je več kot eno leto, da so dokon- čali vsa obrtniška dela. Kavarna v 10 in 11. nadstropju je odprla svoja vrata 21. februarja 1933 [Slovenec, 1933]. Uporabno dovoljenje za celotno stavbo so do- bili 10. julija istega leta. Od prvega dovoljenja za gra- dnjo, ki je bilo izdano 28. julija 1930, so torej pretekla manj kot tri leta (Sl. 25, 26, 27). Tlorisna površina Nebotičnika je skoraj 380 m2, eno stranico kvadrata ima dolgo 19,3 metra. V pritličju je arhitekt Vladimir Šubic zasnoval veliko vhodno vežo ter štiri poslovne prostore z dostopi v klet in pisarne v prvem nadstropju. Monumentalno spiralno sto- pnišče in dvigala povezujejo pritličje z nadstropji. V drugem, tretjem in četrtem nadstropju je skupaj 12 pisarn. Od petega do osmega nadstropja so v vsa- kem nadstropju po tri stanovanja. V devetem nad- stropju je še eno stanovanje in kavarniško skladišče. Kavarna je v desetem in enajstem nadstropju [Gla- žar in Koželj, 1992]. Enajsto nadstropje je bilo prvo- tno mišljeno kot odprta terasa, a so jo že med gra- dnjo zasteklili in v njej uredili kavarno. Nebotičnik zaključujeta okrogel tempietto štirinajstega nad- stropja in skoraj 10 metrov visok drog za zastavo. Celotna višina stavbe nad terenom do terase 12. nadstropja je 48,95 metra, do vrha jeklenega pavi- ljona je 55,25 metra, do vrha tempietta 60,85 me- tra. Skupaj z drogom je Nebotičnik visok 70,35 me- tra [arhiv ZAL, 334]. Pri zaključku Nebotičnika so Šubicu pomagali mladi slovenski arhitekti [Koželj, 2002]. Bojan Stupica (1910–1970) je narisal fasado kavarne desetega nad- stropja s historičnimi arkadnimi stebriči in vencem oken. Marjan Mušič (1904–1984) je fasado enajstega nadstropja načrtoval kot gladko atiko s polkrožnimi okni. Ivo Medved (1902–1974), ki je tudi nadzoroval gradnjo in izvajal kontrolo konstrukcij in kakovosti be- tona, je projektiral funkcionalistični paviljon, ki v na- črtih za pridobitev gradbenega dovoljenja še ni bil predviden. Jekleno-stekleni paviljon predstavlja dva- najsto in trinajsto nadstropje, iz nižjega je tudi izhod na teraso. Milan Sever je v Plečnikovem seminarju zasnoval klasicistično glorietto v obliki tempietta, ki zaključuje vrh štirinajstega nadstropja in celoto stav- bo Nebotičnika [Zupančič, 2017]. Nanjo je postavljen še jambor, ki danes služi kot drog za zastavo. Za gradbeno dovoljenje prvotno predlagano osem- nadstropno stavbo so torej med gradnjo povišali za dve armiranobetonski nadstropji, nato dodali še dve nadstropji manjšega jeklenega zaključka, valjasto glorietto in še jambor. Trinajst nadstropij visoka stav- ba, skupaj z jamborom je njena izmerjena višina 70,35 metra, je bila velik tehnični izziv, pri katerem sta se izkazala predvsem arhitekt Vladimir Šubic in inženir Stanko Dimnik, hkrati z njima pa tudi celotna gradbena in obrtna stroka [Slovenec, 1933]. 34 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Viri Adamič , T. in dr. 2004. Ljubljana – Nebotičnik, EŠD 376. Ljublja- na, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana. Arhitektura 1931, Arhitektura, 1(1), str. 14 Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GW1GMZ6P [15. 8. 2022]. Arhiv ZAL. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Mestna gradbena regi- stratura LJU 334, 080-017. Arhiv ZAL. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Mestna gradbena regi- stratura LJU 493, fasc. VI, c. št. 32.341. Arhiv ZAL. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Mestna gradbena regi- stratura LJU 493, spec. fasc. 24 (29). Briske, R. 1925. Zerstörung von Hochbauten durch Erdbeben. Beton und Eisen, 24(21), 348–351. Dimnik, S. 1933a. O konstrukciji ljubljanskega trinajstnadstro- pnika. Tehnički list, XV(10-11), 129-132. Dimnik, S, 1933b. O konstrukciji ljubljanskega trinajstnadstro- pnika. Tehnički list, XV(12-13), 161–164. Fajfar, P. 1995. Ljubljanski Nebotičnik. Gradbeni vestnik, 44(4-6), 119–122. Fajfar, P. 2017. Razvoj predpisov za potresno odporno gradnjo v Sloveniji. Gradbeni vestnik, 66(4), 82–96. Filipič, M. 1973. Ing. arhitekt Vladimir Šubic (1894–1946). Di- plomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino. Glažar, T. in Koželj, J. 1992. Katalog. V: J. Koželj (ur.) Vladimir Šu- bic arhitekt. Arhitektov bilten, Posebna izdaja. 22(111–114). Ilustrirani Slovenec. naslovnica 15. 2. 1931. Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UWNPYQ4R [15. 8. 2022]. Kajzer, J. 1995. S tramovi podprto mesto. Ljubljana, Mihelač. Kittel, A. 1925. Beobachtungen und Lehren bei dem neuen Erd- beben in Kalifornien. Beton und Eisen, 24(23), 385–387. Koželj, J. 2002. Nebotičnik. V: A. Hrausky, J. Koželj (ur.) Arhitek- turni vodnik po Ljubljani: 100 izbranih zgradb. Ljubljana, Rokus. Mušič, M. 1971. Vladimir Šubic (1894–1946). Slovenska biogra- fija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko- valni center SAZU. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi675130/ [22. 7. 2022] Odlok o razglasitvi stavbnega kompleksa Nebotičnika in Stano- vanjskega bloka Štefanova 3 in 5 v Ljubljani za kulturni spomenik dr- žavnega pomena (Uradni list RS, št. 129/03 in 16/08 – ZVKD-1) Orožen Adamič, M. 1995. Earthquake threat in Ljubljana. Geo- grafski zbornik, XXXV, 61. Pipp, L. 1935. Razvoj števila prebivalstva Ljubljane in bivše voj- vodine Kranjske. Kronika slovenskih mest 2 (1) str. 66–72. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0GBMI71V [25. 7. 2022]. Slivnik, L. 2015. The seismic isolation of the first skyscraper in Ljubljana, Slovenia. V: JWP Campbell (ur.), Studies in the History of Construction. Cambridge, The Construction History Society, 209–217. Slivnik, L. 2017. Drsna potresna izolacija ljubljanskega Nebotič- nika. V: J. Lopatič (ur.), P. Može (ur.) in V. Markelj (ur.), Zbornik, 39. zborovanje gradbenih konstruktorjev Slovenije. Ljubljana, Slovensko društvo gradbenih konstruktorjev, 111–118. Slovenec, 1931. Temeljni kamen nebotičnika blagoslovljen. Slo- venec: političen list za slovenski narod. 19. april 1931. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7BNE692Y [29. 7. 2022]. Slovenec, 1933. Nebotičnik ponos slovenskega dela. Slovenec: političen list za slovenski narod. 22. februar 1933. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-02DHCS51 [29. 7. 2022]. Slovenski narod, 1930. Prvi ljubljanski nebotičnik. Slovenski narod. 10. 11. 1930. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8QRAMHRH [25. 7. 2022]. Stavbinski red za mesto Ljubljana. 1896. Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SWFPDKPP [29. 7. 2022]. Šubic, V. 1934. Zgradbe Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani. Kronika slovenskih mest. 1(2). Dostopno na: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TIZI2XB5 [15. 8. 2022]. Trajkovski, S. 2010. Analiza obnašanja zidanih stavb z drsno po- tresno izolacijo pri potresni obtežbi. Doktorska disertacija št. 199. Univerza v Ljubljani Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Vidrih, R. in Mihelič, J. 2010. Albin Belar, pozabljeni slovenski naravoslovec. Radovljica, Didakta. Viscardini, M. 1925. Erdbebensichere Gründungen. Beton und Eisen, 24(6), 99–102. Zadnik, B. 2008. Skyscraper of Ljubljana. V: G. Humar (ur.), Civil engineering in Europe, Nova Gorica, Grafika Soča. ZAL, Mestna gradbena registratura LJU 493, fasc. VI, c. št. 32.341 Zupančič, B. 2001. Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura. Ljubljana, Urbanistični inštitut RS. Zupančič, B. 2017. Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski ar- hitekti v Le Corbusierovem ateljeju. Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, KUD Polis. 28 Gradnja za potres Sl. 28: Inženir Stanko Dimnik z Nebotičnikom v ozadju [Zupančič, 2001: 48]. Sklep Ob dograditvi leta 1933 je Nebotičnik postal najvišja stavba na Balkanskem polotoku, najvišja stanovanj- ska stavba v Evropi in deveta najvišja stavba v Evropi. Inženir Stanko Dimnik (Sl. 28) je za zgraditev visoke stavbe predlagal štiri novosti, izdelal vse statične izra- čune in vodil gradnjo. Prva izmed novosti je metoda temeljenja z betonski- mi temeljnimi stebri oziroma vodnjaki, ki je bila v nemškem svetu že poznana, v Sloveniji pa so jo upo- rabili prvič. Metodo je predlagal zaradi geoloških po- sebnosti tal, saj so bila temeljna tla na globini 16 me- trov pod terenom, zaradi nizkega nivoja talne vode, zaradi nezahtevne tehnologije in uporabe nezahtev- nega gradiva ter ne nazadnje zaradi razmeroma niz- kih stroškov gradnje. Druga novost je prvič na svetu v praksi uporabljena drsna potresna izolacija, ki je izve- dena med temelji in zgornjo konstrukcijo (vsaj po na- šem današnjem vedenju). Osnovno zamisel je objavil Mario Viscardini leta 1925 [Viscardini, 1925], sloven- ski gradbeni inženir Stanko Dimnik pa jo dopolnil in uresničil. Prvič v svetu so v praksi uporabili drsno po- tresno izolacijo kot način horizontalnega ločevanja konstrukcije na dva dela. Uporabili so plast svinčene pločevine, ki je položena med dve plasti železne plo- čevine, te tri plasti pa so med seboj ločene s plastmi bitumenske lepenke. Danes mnogi strokovnjaki dvo- mijo, da bi potresna izolacija Nebotičnika delovala, saj »je bila dilatacija zahtevana samo ob nezazida- nem obodu, medtem ko je objekt očitno prislonjen na sosednji poslopji.« [Fajfar, 2017]. Problematično je tudi staranje materialov, saj so ti danes stari že več kot 90 let in zato zelo verjetno ne drsijo več med se- boj. A vsemu navkljub je Nebotičnik »zanimiv in dra- gocen prispevek k razvoju potresnega inženirstva.« [Fajfar, 2017]. Nebotičnik je prva stavba v kraljevini Jugoslaviji s konstrukcijo iz betonskih stebrov, pre- klad in stropnih plošč, torej armiranobetonsko okvir- no konstrukcijo. Statični računi za armiranobetonske okvirne konstrukcije so bili v času snovanja Nebotič- nika izredno zapleteno in zamudno opravilo. Četrta novost je uporaba takrat nove japonske metode za izračun statično nedoločene konstrukcije. Metodo je inženir Dimnik našel v knjigi Rahmentafeln, ki jo je ob- javil profesor Fukuhei Takabeya. Po njej je prvič v kra- ljevini Jugoslaviji izračunal statično nedoločeno kon- strukcijo. S to metodo je problem postal rešljiv. Ker jugoslovanskih standardov za dimenzioniranje posa- meznih konstrukcijskih elementov še ni bilo, je upora- bil nemške gradbene standarde. Danes je stavbni kompleks Nebotičnika, skupaj s sta- novanjskim blokom na Štefanovi ulici 3 in 5, razgla- šen za kulturni spomenik: »Nebotičnik je bil zgrajen po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica in sodelavcev. Armiranobetonska skeletna konstrukcija je v času iz- gradnje predstavljala izjemen tehnološki dosežek, prvo stolpnico v Ljubljani in tedaj najvišjo stavbo na Balkanu. Kiparski okras je delo kiparjev Lojzeta Doli- narja in Franceta Goršeta. Nebotičnik je nedeljivo po- vezan s stanovanjskim blokom Štefanova 3 in 5, de- lom istega avtorja.« [Odlok, 2003]. Nebotičnik ni le kulturni spomenik. Zaradi pionirske izvedbe drsne potresne izolacije, prve uporabe me- tode temeljenja z vodnjaki v državi in prvega izračuna statično nedoločene konstrukcije v državi je pomem- ben tudi z vidika ohranjanja tehniške dediščine.