975
D-VLAK
Gottfried   Benn
Rjav ko konjak. Rjav ko list. Rdečerjav. Malajskožolt. D - vlak Berlin — Trelleborg in baltske plaže.
Meso, ki nago hodi naokrog. Do ust od morja zagorelo. Zrelo sklonjeno k helenski sreči. Hrepenenje — srp. Poletje, kje si že! Že je predzadnji dan septembra.
Strnišče, zadnji mandelj zeva v nas. Zorenje, kri, utrujenost. Bližina dalij zmede nas.
Rjava moška barva se meče na žensko rjavino.
Ženska je nekaj za eno noČ in če je lepa, še za naslednjo. Potem pa spet ta biti-s-sabo-sam! To večno beganje! Ta onemelost!
Ženska je nekaj, kar deliti. Neizrekljivo! Umri! rezeda. V T^l^i je jug, pastir in morje. Na slehernem pobočju kakšna sreča.
Svetla ženska rjavina oblega temno moško rjavino:
iJajte, držite me, padam! Tako sem utrujen v zatilju. Ah, ta vročični, sladki, poslednji vonj iz vrtov.
976