LETO I. ŠT. 16 / TRST, GORICA ČETRTEK, 25. APRILA 1996 SETTIMANALt SPEDIZ. IN ABBONAMENTO POSTALE PUBBLICITA' INFERIORE AL 50% CENA 1500 I IR ; NOVI GLAS ) E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. J AN U AR| A 1996 25. APRIL IN 1. MAJ DANES DRAGO LEGIŠA V lem letnem času imamo v Italiji v kratkem presledku dva praznična dneva, ki hi oba morala biti zgodovinsko in sporočilno pomembna. 25. april je praznik osvoboditve, 1. maj pa praznik dela. Kdor pripada starejši in srednji generaciji, se gotovo še dobro spominja množičnih zborovanj, velikih povork, telovadnih nastopov, govorov vidnih političnih in sindikalnih predstavnikov. Spominja se posebnega vzdušja, prežetega z radostjo in pričakovanjem, z veseljem in upanjem hkrati. Kako pa je ob teh prazničnih dneh danes? Lahko mirno rečemo, da se zdi nekdanje dogajanje ob lem času kot lepe sanje. Kako naj danes Italijani praznujejo obletnico osvoboditve izpod fašizma, ko dobro vedo, da so fašisti, v sicer novi preobleki, pred dvema letoma prestopili prag osrednje rimske vlade in se polastili nekaterih ključnih vzvodov oblasti. Res je, da so po sedmih mesecih morali zapustiti vlado, vendar je temu botroval le splet srečnih naključij. V tej zvezi se spominjamo pomenljivih besed, ki jih je bil napisal znani italijanski pisatelj in kritik Giuseppe Prezzolini. "Fašizem je bil zgodovinsko stanje. Razen redkih izjem ga je italijansko ljudstvo v celoti - tako revni kot bogati, kler in laiki, vojska in univerza, mesto in dežela, industrijci, trgovci in posestniki - imelo za svojega, ga hranilo s svojim konsenzom in svojim ploskanjem. Če bi se to zgodovinsko stanje nadaljevalo, bi mu vsi pravkar omenjeni še dalje ploskali in ga podpirali" (G.P. Manifesto dei conservatori). Fašizmu so Italijani zamerili predvsem to, da je izgubil vojno, ki jo je bil Mussolini napovedal junija 1940, ko "se je zdelo, da je nemška vojska že dosegla zmago" (Indro Montanelli). Le če imamo vse to pred očmi, lahko razumemo, kako sta mogla Fini in Berlusconi v tako kratkem času postati pomembna dejavnika na politični sceni. Nič čudnega torej ni, če je 25. april postal skoraj vsebinsko votel in pravzaprav anahronističen. Kako pa je s praznovanjem 1. maja? Na dlani je, tla je ta praznik danes izgubil ves svoj zunanji blišč in svojo ornamentiko, ki sta ves čas vsiljevala komunistično ideologijo in poveličevala prostrani ter mogočni sovjetski imperij. Razmerje človek - delo je bilo v tem kontekstu drugotnega pomena, saj vemo, da v SZ delo ni imelo ne "časti ne oblasti". Kdo danes še govori o delu in njegovi problematiki? Marsikdo se bo čudil, vendar drži kot pribilo, da o vsem tem danes še edini govori papež Janez Pavel II. "Nismo lovili glasov katoličanov. Takšne potrebe ne čutimo: dovolj nam je, da poslušamo papeža... ta namreč obsoja ekscese kapitalizma in svari pred nebrzdanimi zakoni trga". Tako je dejal tajnik Stranke komunistične prenove Beriinotti oh koncu volilne kampanje za politične volitve, potem ko so Berlusconi in prijatelji med isto kampanjo krepko zaigrali na karto katoličanov. j**«,. 12 IZIDI PARLAMENTARNIH VOLITEV NOVO VLADO BO SESTAVIL ROMANO PRODI Prodoren uspeh slovenskega kandidata prof. Darka Bratine gibanja in njegovo volilno zavezništvo z Oljko. Volilni izidi pa so pokazali, da Poraženec političnih vo- je prav Dini s svojim giba-litev dne 21. aprila je Ber- njem v veliki meri omogo-lusconijevo in Finijevo za- čil uveljavitev Oljke, nje-vezništvo, ki se mu ni posrečilo ponoviti uspeha pred dvema letoma, ko se je z odločilno pomočjo Severne lige polastilo ključnih vzvodov oblasti v državi. Tokrat je zmagala Oljka, to je sredinskoleva politična združba, ki ima skupno s Stranko komunistične prenove absolutno večino v poslanski zbornici, sama pa absolutno večino v senatu. Predsednik nove vlade bo prof. Romano Prodi, ki je od ustanovitve Oljke vedno nastopal kot nesporni kandidat za ministrskega predsednika. Volilni sporazum, ki ga je bila Oljka sklenila s Stranko komunistične prenove, je - kot kažejo volilni izidi - odločilen za sestavo nove vlade. Od začetka volilne kampanje je bilo sicer znano, da bodo prenovljeni komunisti v vsakem primeru omogočili sestavo nove vlade, ker hočejo prispevati svoj delež k porazu desnice v Italiji. Prav tako so od vsega začetka poudarjali, da se njihov program razlikuje od programa Oljke, in so zlasti kritično ocenili ustanovitev Dinijevega političnega mentu nič manj kot 86 parlamentarcev. Prav ima zato župan v Milanu For-mentini, ko pravi, da nova rimska vlada in novi parlament ne bosta mogla molče mimo te politične sile in zlasti mimo njenih te- SENATNA POSLANSKA ZBORNICA ZBORNICA Oljka 157 284 Pol svoboščin 116 246 Severna liga 27 59 Stranka kom. pr. 10 35 Pannella-Sgarbi 1 - Plamen 1 - Drugi 3 6 Skupno sedežev 315 6 30 govo gibanje pa je na volitvah s proporčnim sistemom prestopilo prag 4 odstotkov in tako iz svoje srede izvolilo nekaj poslancev. Glede na razmerje sil v novem parlamentu je jasno, da bo morala Oljka urediti svoje stike s Stranko komunistične prenove, vendar to ne bi smelo preprečiti ali celo ogrožati trdnosti vlade ministrskega predsednika Prodija. Na volitvah se je proti pričakovanju in v brk vsem negativnim napovedim krepko uveljavila Severna liga, ki ima danes v parla- meljnih programskih točk, kot je zlasti zahteva po federalni državni ureditvi. Volilni izidi jasno kažejo, da je Severna liga marsikod na severu države zdaleč najmočnejša politična stranka. To velja predvsem za Lombardijo in Veneto, a je tudi v Furlaniji vsega upoštevanja vredna politična sila, saj sta bila v senat izvoljena dva njena kandidata, prav toliko torej, kot jih je izvolila Oljka. Valdostanci in Južni Tirolci so kljub novim volilnim predpisom, ki gotovo niso ugodni za manjši- ne, ohranili svoje parlamentarno zastopstvo. Do-11ina Aosta ima enega poslanca in enega senatorja, lužni Tirolci pa imajo dva senatorja in tri posalnce, torej senatorja manj kot v zadnjem parlamentu. Po dobrem desetletju so se lužni Tirolci vrnili k prvotnemu številu svojih zastopnikov v Rimu (2 senatorja in 3 poslanci). Kar zadeva našo slovensko narodno skupnost v Italiji, lahko z zadovoljstvom ugotavljamo, da je slovenski kandidat na listi Oljke, prof. Darko Bratina dosegel v svojem goriškem volilnem okrožju prodoren uspeh in bil neposredno izvoljen v senat s precejšnjo razliko glasov od svojega tekmeca Romolija. Za Bratino so zares množično glasovali slovenski volivci, a tudi furlanski volivci ter volivci z območja Tržiča ("Mesto (Tržič) še vedno z Bratino", se je glasil naslov čez celo stran dnevnika II Piccolo v ponedeljek, 22. It.m.). Poglavje zase je bil na teh volitvah Trst. Naravnost zgroziti se je treba ob (dejstvu, da je to mesto za-i upalo skoraj polovico svojih glasov kandidatu Nacionalnega zavezništva in nekdanjemu misovskemu J mladinskemu "bojevniku", (znanemu tudi in predvsem zaradi "spopadov" z našimi mladinci. Negativno je ireba dalje oceniti izide v Vidmu, kjer se je uveljavila skrajna desnica. (Na drugi strani objavljamo prispevek Slovenske skupnosi o nedeljskih volilnih izidih). ---------- D. L. lanez Vuk SALOMONSKA ODLOČITEV Starejše ljudi moramo imeti radi kot otroke, kot vse življenje! Jurij Paljk NOV KULTURNI NAČRT ITAL. ČASNIKARJEV P.B. 30-LETNICA ZBORA MIRKO FILEJ intervju PROF. LOJZKA BRATUŽ OSAMLJENI IN ZAPUŠČENI Erika lazbar DEMOGRAFSKA REALNOST BENEČIJE M. OBNOVLJEN DVOREC NA VOGRSKEM ČETRTEK 25. APRILA 1096 Andreja Duhovnik Antoni LJUDSKA USTVARJALNOST PRIMORSKE Ivan Žerjal NOVE PUBLIKACIJE KROŽKA V. ŠČEK ; Gabrijel Devetak VELIKA KNJIGA O ZELIŠČIH j Erik Dolhar OBČNI ZBOR ZSŠDI SVET OKROG IMAS SSk POZITIVNO OCENJUJE IZID VOLITEV ČETRTEK 25. APRILA 19") (. Izidi nedeljskih parlamentarnih volitev lahko predstavljajo nov začetek za Italijo, pa tudi za slovensko narodnostno skupnost v Furlaniji-Julijski krajini. Italija je s prepričljivo zmago levosredinskega zavezništva Oljke najbrž končno našla izhod iz politične krize, s katero se je zadnja leta spopadala. Res je, da smo na začetku poti, ki jo bo treba šele prehoditi. Toda važno je, da se je zdaj odprla ta pot, ki italijanski družbi omogoča demokratični razvoj, uravnovešeno družbeno in gospodarsko rast kakor tudi prijateljsko sodelovanje s sosednjimi državami. Upati je nadalje mogoče, da bodo izidi nedeljskih parlamentarnih volitev predstavljali nov začetek tudi za slovensko manjšino v Italiji. Novi politični položaj bi moral bistveno olajšati rešitev temeljnih odprtih vprašanj, ki že desetlejta bremenijo našo narodnostno skupnost, pa tudi negativno vplivajo na sožitje in dobrososedske odnose v tem obmejnem prostoru. To pravzaprav predstavlja tudi jasno programsko obvezo zavezništva Oljke, ki smo ga Slovenci v Italiji množično podprli. Gre predvsem za zahtevo po ureditvi našega temeljnega pravnega statusa s pravičnim zaščitnim zakonom, za zahtevo po zagotovitvi vsaj minimalne zastopanosti slovenske narodnostne skupnosti v izvoljenih telesih ter za potrebo po izboljšanju odnosov s Slovenijo. SSk s posebnim zadovoljstvom ugotavlja, da je bil potrjen v senat prof. Darko Bratina, in to z veliko prednostjo pred svojim nacionalističnim tekmecem. To bo vsaj v tej zakonodajni dobi zagotovilo, da bomo Slovenci imeli svojega glasnika v parlamentu. Sicer pa se je Oljka v Furlaniji-Julijski krajini nekoliko slabše odrezala kot drugod po državi. Se posebno nerazveseljivi so rezultati na Tržaškem. K sreči je prof. Fulviu Gameriniju uspela izvolitev v senat vsaj z ostanki, tako da bo v parlamentu vendarle prisoten tudi glas bolj odprtega Trsta. Omenjeni in še drugi negativni aspekti pa po oceni SSk ne prevladajo nad temeljnim pozitivnim premikom, ki so ga prinesle nedeljske volitve. Večina italijanskega volilnega zbora in tudi glavnina Slovencev je izrazila svoje zaupanje kandidatom in silam levosredinskega zavezništva. S tem pa je Oljka prevzela tudi veliko odgovornost. Hudo bi bilo, če bi razočarala. SSk bo po svojih močeh storila vse, da bi se tet ne zgodilo, še posebej, kar zadeva manjšinsko problematiko. Sorazmerno velik uspeh, ki ga je zabeležila Severna liga, opozarja, da volivci, tudi slovenski, imajo vse manj potrpljenja. -------------- DEŽELNO TAJNIŠTVO S 1. STRANI 25. APRIL IN 1. MAJ DANES "Za Cerkev in kristjane človek ni golo proizvodno sredstvo", je dejal Janez Ravel II. na simpoziju v Rimu konec letošnjega marca." Če liberalizem kot vsi ostali gospodarski sistemi privilegirajo lastnike kapi-talov in imajo delo za proizvodno sredstvo, so vir hudih krivic. Konkurenca je sicer upravičena, saj spodbuja gospodarsko življenje, a nikakor ne sme biti v nav- zkrižju s prvotno pravico vsakega človeka do dela, od katerega mora živeti on in družina". "Brezposelnost in polovična zaposlenost silita mnoge ljudi v industrijskih družbah, da pričnejo dvomiti v smisel lastnega življenja, da obupajo nad prihodnostjo. To velja zlasti za mlade, katerih prihodnost je temačna, če niso gotovi, da bodo našli zaposlitev". Tako torej govori vrhovni poglavar katoliške Cerkve, ko zadobiva brezposelnost naravnost planetarne razsežnosti. V sedmih industrijsko najbolj razvitih državah na svetu je po zadnjih podatkih 24 milijonov brezposelnih, v Italiji je bilo predlanskim brez zaposlitve 11,3% delovne sile, prihodnje leto naj bi je bilo 11,8%. Povsem upravičeno je zato Cerkev dala simpoziju v letošnjem marcu naslov: "Prihodnost dela in delo v prihodnosti". Kaj naredijo v tem pogledu danes tisti, ki so še do včeraj na vsa usta besedičili o delu in delavcih ter njihovih pravicah? Nič ali skoraj nič. To je grenka ugotovitev ob letošnjem prvem maju. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: S 4 1 7 0 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0 481 / 533177 FAX 0481 / 536978 .3413 3 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 F A X 040 / 77 5 419 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELI: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1 .1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT IN OBLIKOVANJE: KREA DESIGN AGENCY S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 60.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 110.000 UR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU ZA EVROPO, A BREZ IZSILJEVANJ SALOMONSKA ODLOČITEV SLOVENSKEGA PARLAMENTA JANEZ VUK lovenski parlament je po več razpravah končno sprejel izhodišča za pogajanja o približevanju Slovenije Evropski uniji. V odločitvi parlamenta je potrjena pripravljenost Slovenije, da se vključi v Evropsko zvezo pod pogoji, ki veljajo za vse polnopravne članice Unije, kar pomeni, da slovenski par-ament pristaja na ukinitev prepovedi nakupa nepremičnin za tujce. Izrecno pa je parlament odločil, da vlada nima pooblastila, da se Rimski sporazum, s katerim je bilo med nekdanjo ugoslavijo in Italijo rešeno vprašanje lastnine istrskih optantov, spremeni v smislu, da bi Slovenija namesto finančne odškodnine vračala nepremičnine v naravi. Ob skopem dokumentu o sprejeti "evropski platformi", ki je v dokajšnjem nasprotju z dolgotrajno in mestoma tudi žolčno parlamentarno razpravo o "evropolitiki", se skorajda zdi, kot da so poslanci slovenskega parlamenta uprizorili mnogo hrupa za nič. Toda, temu seveda ni tako. Vprašanje, ali sprejeti evropsko zahtevo za svobodno trgovanje z nepremičninami brez omejitev za tujce, je za majhno Slovenijo veliko bolj usodnega pomena kot za kako večjo državo. Bojazen, da bi to utegnilo ogroziti vitalne interese slovenskega naroda, je na mestu. Poslanec dr. France Bučar je to izrazil z besedami, da je slovenski narod ustanovil svojo državo ne le zaradi materialnega blagostanja, temveč tudi zato, da z njo ohranja in razvija slovenstvo. Po mnenju Peršakovih demokratov, h katerim sodi tudi dr. Bučar, in Podobnikove ljudske stranke, Evropa Slovencem ne daje zagotovil za ohranitev slovenstva. Ob načelni opredelitvi za Evropo je prav zaradi tovrstnih pomislekov slovenski parlament v svoji odločitvi tudi poudaril, da bodo dokončno odločitev o pridruževanju Evropi morali sprejeti državljani na referendumu. Kar zadeva sloven-sko-italijanske odnose in znane italijanske zahteve po reviziji Rimskega sporazuma in delnem vračilu optantskega premoženja v naravi, je parlament potrdil dosedanjo usmeritev Drnovškove vlade, to je politiko, ki jo je vlada vodila od nesojenega oglejskega "sporazuma" naprej. Bistvo te politike pa je odklanjanje italijanskih zahtev po spremembi veljavnega sporazuma, s katerim je bilo vprašanje optantskega premoženja pravno že rešeno. Kakšen bo odgovor italijanske diplomacije na odločitev slovenskega parlamenta, je seveda vprašanje, toda ob sprejetju odločitve o umiku ustavne prepovedi posedovanja nepremičnin za tujce bo, ob morebitnih nespremenjenih italijanskih zahtevah, postalo prej ali slej tudi v Bruslju jasno, da Rim pač ne spoštuje veljavne mednarodne pogodbe, za kar nima nobenega pravnega opravičila. V skrajnem primeru Slovenija lahko zahteva tudi mednarodno arbitražo, čeprav je dejstvo, da tudi slednja ne more umakniti italijanskega veta pri približevanju Slovenije Evropi. To lahko v dosedanji ureditvi Evropske unije stori le Italija sama. Toda, če je Rimu doslej s spuščanjem diplomatske megle Lispevalo politiko Ljubljane prikazovati kot "ne na ravni devetdesetih let," kot se je izrazil Lamberto Dini, potem je položaj sedaj bržkone že dovolj jasen, da bodo dejstva začela govoriti zoper izsiljevalsko politiko Rima, ki naj bi menda bil na ravni devetdesetih. Kolikšna je megla, ki jo je italijanska diplomacija ustvarila v evropskih institucijah v zvezi s sIo-vensko-italijanskim zapletom, je pokazal tudi obisk predsednika evropskega parlamenta Klausa Haen-scha v Ljubljani prav v času, ko je bila parlamentarna razprava o približevanju Evropi na višku. Med drugim je Haensch tudi dejal, da narod, ki ni sposoben pozabiti na preteklost in njene travme, ne more v Evropo. Očitno mu ni bilo jasno, da je Italija tista, ki zahteva revizijo preteklosti, ne Slovenija. VSEDRŽAVNI POSVET ČASNIKARJEV FISC KATOLIŠKI ČASNIKARJI SNUJEJO NOV KULTURNI NAČRT V Vidmu je od četrtka, 18., do sobote, 20. aprila, potekal izredno dobro pripravljen in še bolje obiskan vsedržavni posvet časnikarjev Italijanskega združenja katoliških tednikov-FISC. Namen letošnjega osrednjega srečanja urednikov in časnikarjev katoliških tednikov je bil osvetliti načrt za bodočo Italijo, ki naj temelji predvsem na kulturi. Prav zato je bil letošnji naslov zelo zahteven: Kulturni načrt za Italijo-Vloga javnih občil. V četrtek zvečer je najprej ognjeviti predsednik FISC-a in urednik dobrega katoliškega tednika La Vita Cattolica iz Vidma Duilio Corgnali pozdravil vse prisotne in nakazal smernice posveta, na katerem smo bili prisotni tudi časnikarji Novega glasa, ki je včlanjen v združenje FISC. Isti večer je govoril tudi glavni tajnik italijanske škofovske konference msgr. Ennio Antonelli, vseprisotne pa je pozdravil videmski škof msgr. Alfredo Battisti. V živo je zadel posvet FISC-a v petek zjutraj, ko smo se zbrali v velikem številu, da bi poslušali tri zelo znane italijanske intelektualce, kako si predstavljajo prihodnost Italije, ki je danes v politični, gospodarski in predvsem v moralni ter etični krizi. In trije prisotni univerzitetni profesorji, ki pa so bolj znani kot javni misleci, saj pišejo za velike italijanske časnike, niso razočarali. Giorgio Ru-mi je predstavljal tako imenovano katoliško stran, Ernesta Galli Delta Loggia se je predstavil občinstvu kot liberalec, ki je samo zato liberalec, ker je "razočaran nad o-blastjo, ki zlorablja posameznika, " Ferdinando Ador- nato pa je predstavljal levico, se pravi tisti del Italije, ki se politično prepoznava v levem političnem bloku. Prof. Rumi je dejal, da je bilo za Italijo vedno pomembno, da so bili na vodilnih mestih tudi in predvsem kristjani, obenem pa je poudaril, da je bila krščanska vera vedno svet zase, saj vera ostaja vedno ista, medtem ko se politični sistemi menjujejo. Veliko bolj pronicljiv od Ru mi ja, čigar posegi so bili preveč splošni in zato neprepričljivi, je bil časnikar dnevnika Corriere del la Sera in vodilni nosilec nove liberalne misli v Italiji Ernesta Galli Delta Loggia. V svojem izjemnem posegu je povedal med drugim: "V Italiji so tri krize, ki se med seboj prepletajo in pokrivajo: kriza na socialnem področju države, kriza t.i. "wellfare State" torej, kriza brezposelnosti in industrializacije, ker se je do nedav- INTERVIU / PROF. LOJZKA BRATUŽ V teh dneh prihaja med bralce knjiga Gorica v slovenski književnosti, ki jo je ob 1000-letnici prve pisne omembe mesta Gorice izdala Goriška Mohorjeva družba. Avtorica knjige je prof. Lojzka Bratuž. Izid knjige nam je dal povod za daljši pogovor. Bi lahko našim bralcem obrazložili, zakaj ste se ob tisočletnici prvega podatka o Gorici odločili za izbor iz de! sloi >en s ki b književnikov, ki so obravnavali to naše mesto? Pred kakim poldrugim letom, ko se je tu in tam že omenjala tisočletnica, sem pomislila, da bi se je naša goriška skupnost lahko spomnila s publikacijo, morda z literarnimi besedili, ki so posvečena Gorici. Najprej sem začela brskati po gradivu, ki sem ga že poznala, nato sem se lotila iskanja in pregledovanja del, za katera se mi je zdelo, da bi morala vsebovati goriške motive, pozneje so prišli na vrsto koledarji, revije ipd. To delo je bilo zelo zanimivo, saj se je kmalu izkazalo, da je gradiva z goriško tematiko več, kot sem si predstavljala. Domnevam celo, da ga je več, kot ga je bilo mogoče evidentirati. Zatem je "SKRB ZA JEZIK IZVIRA IZ NARODNE ZAVESTI" DRAGO LECIŠA bilo treba odbirati in izbirati, in to ni bilo enostavno. O Gorici niso pisali samo tu rojeni ali tu živeči literati, ampak tudi pisci iz širokega slovenskega prostora. V izboru poezije ob Župančiču in Kocbeku prevladujejo primorski avtorji, v prozi pa so poleg številnih Primorcev še mnogi drugi. V an-talogijo sem uvrstila nad sto besedil šestinštiridesetih avtorjev. Nekateri so zastopani z več besedili, nekateri tako v prozi kot v poeziji. V zvezi s proznimi besedili želim poudariti, da so se zaradi njihove kronološke ureditve izoblikovale tematsko zokrožene skupine, kar ustvarja videz samostojnih pripovednih enot, tako npr. o tolminskem puntu in o Gorici v času prve svetovne vojne. Če celotno prozo prebiramo zaporedoma, se vrstijo pred nami podobe iz goriške zgodovine od štirinajstega stoletja dalje, do obeh svetovnih vojn in naših dni. Katera je po Vašem mnenju skupna tema vseh slovenskih književnikov, ko pišejo o Gorici in zakaj? Kakor sem zapisala v uvodu, je skoraj pri vseh središčni motiv narodnostno vprašanje. To je tudi razumljivo, saj je morala slovenska narodnostna skupnost na tem ozemlju -zaradi zgodovinskih razmer in zaradi bližine drugih narodnosti - vedno na novo dokazovati svojo bit. V kriznih obdobjih, ko je bil ogrožen sam obstoj te skupnosti, je postalo literarno ustvarjanje, pa tudi kulturne dejavnosti nasploh, pomemben dejavnik v procesu samoobrambe. Besedni ustvarjalci odsli-kavajo zgodovinsko resničnost in so največkrat tudi sami njeni pričevalci. To velja skoraj za vsa besedila na temo Gorice in ne samo za tista, ki sem jih sprejela v antalogijo. Pisana beseda nega zmotno verjelo, da bo povečanje industrijske proizvodnje s seboj prineslo tudi večjo zaposlitev, a danes vemo, da temu ni tako, kriza državnih institucij... Italijanska kriza in država potrebujeta novo politično sintezo, ki je pa sedanja politika v Italiji ne more nuditi, ker je preživeta in ne odgovarja potrebam sedanjega italijanskega družbenega trenutka... Samo poglejte, kaj se je zgodilo v italijanski družbi: danes smo na prelomni točki, ko zamenjujeta glas in slika napisano besedo, civilizacija pisane besede se izgublja. Če je res, da nam je preteklost pustila predvsem 'verba', v bodoče ne bo tako, ker bodo problemi prihodnosti vezani predvsem na glas-eter in sliko....Za prihodnost zahtevam v Italiji etiko, ki bo zadovoljevala tako laični del kot tudi katoliškega. V Italiji moramo prenoviti vlogo katoličanov, prenoviti predvsem različne vrste vodilnih poklicev, v katerih je najbolj prisotna etična kri-Za, se pravi, da je ta del družbe najbolj pokvarjen in skorumpiran; tu mislim predvsem na srednji sloj, na t. i. srednjo buržuoazijo, in kot tretjo stvar: v Italiji moramo najti nove oblike človeške solidarnosti, ki bo nadomestila sedanji dragi socialni sistem. Predvsem pa si moramo postaviti neke meje porabe, to je nujno potrebno, kajti se sicer lahko zgodi, da bo naša družba dobesedno eksplodirala! Predvsem pa ponavljam: Moralizirati bi morali to našo družbo in ji postaviti etična načela, to je najvažnejše! To je moj kulturni projekt za novo Italijo jutrišnjega dne." Ferdinando Adornato je šel še dlje, ko je dejal: "V Italiji nimamo več vrednot in niti socialne kulture ne!... Ponavljam, da bi morali v Italiji vsi skupaj stremeti za nekimi etičnimi in moralnimi načeli, ki bi morala biti skupna tako laičnemu delu družbe kot katoličanom, in krščanska etika je gotovo tista etika, ki bi jo morali vsi vzeti za svojo! V Italiji moramo zares najti novo javno etiko. Ne gre za to, kdo je laik in kdo je katoličan, gre za skupne vrednote, za skupno etiko. In če rečem še kaj o javnih sredstvih obveščanja, moram povedati, da je danes v sredstvih javnega obveščanja, v medijih torej, popolnoma odsotna kvaliteta poštenega uporabljanja javnih medijev. Televizija lahko vsakemu gledalcu posreduje slike in ga navadi na dejstvo, da so vse stvari enake, to pa ni res, če vemo, da v navadnem življenju ni vse tako poenostavljeno in vse na istem nivoju, kot je to prikazano na televizijskem ekranu: Etična načela torej tudi v medijih!" Še isti dan je v Vidmu sledila okrogla miza o televizijskem mediju, v soboto pa so v Pušji vesi (Venzone) govorili o informacijah in solidarnosti danes v Evropi, ki je v vojni. V ta namen so prišli na posvet kot disku-tanti tudi Hrvatje Kustič, Topič in banjaluški škof Franjo Komarica. Ob koncu posveta pa so imeli v prenovljeni katedrali v Pušji vesi slovesen zaključek: mašo je ob množici duhovnikov daroval beneški patriarh kardinal Marco Ce'. je v zelo težkih časih pomagala ohranjevati materin jezik ter krepiti zavest in kulturno rast primorskih ljudi. Delež slovenskih pesnikov in pisateljev je pri tem nadvse pomemben. Poleg tematske naravnanosti sta mnogim avtorjem skupna čustveno doživljanje in zavezanost zemlji in ljudem, ki jih v svojih delih uporabljajo. Gorica je v preteklosti veljala za močno kulturno središče tudi predvsem za Slovence. Prihaja to dejstvo do izraza v slovenski literarni ustvarjalnosti in v Vaši knjigi? To prihaja do izraza zlasti v prozi in v prvem delu uvoda, kjer je prikazana kulturnozgodovinska podoba Gorice. Mesto je bilo nekoč kulturno žarišče velikega dela današnje Primorske in dela Furlanije na desnem bregu Soče. Sredi 18. stoletja je postala Gorica sedež nadškofije, ki je nekaj desetletij obsegala velike predele današnjega slovenskega ozemlja. V drugi polovici 19. stoletja je postala eno izmed pomembnih središč slovenskega kulturnega in političnega gibanja. Na kulturni razvoj goriškega mesta so vseskozi vplivale zgodovinske razmere in lega na stičišču različnih narodov. Znano je, da je bilo goriško prebivalstvo v preteklosti še bolj raznorodno, kakor je danes, in da so se še v prejšnjem stoletju v Gorici uporabljali štirje jeziki. Slovenščina se omenja v listini cesarja Otona III. iz leta 1001, o njeni rabi v cerkvenem okolju in ob javnih priložnostih pričajo dragoceni rokopisi iz 1 6. stoletja in mnogi poznejši viri. Z izborom poezije in proze ter z uvodnim besedilom sem skušala osvetliti vlogo Gorice v slovenski kulturi in bralcem, zlasti mlajšim, približati bogastvo in razgibano goriško preteklost. Včasih nam je preteklost prav tako potrebna kot sedanjost, saj utrjuje zavest o naših koreninah in ohranja spomin na rodove, ki so na tej zemlji že davno pred nami branili svoj jezik in svojo kulturo, se upirali nasilju in se borili za narodnostno preživetje. Goriški Slovenci naj ob tisočletnici Gorice pokončno pričajo o pradavni prisotnosti svojega rodu na tem ozemlju. Vi ste tudi znana slovenistka, ki poučuje na univerzi v Vidmu. Kakšno je v tem pogledu stanje in kakšno je zanimanje za slovenski jezik pri študentih, zlasti študentih italijanske narodnosti? Na videmski univerzi sem od leta 1978 in moram reči, da ima slovenščina danes manj slušateljev kot nekoč. Število se je znatno znižalo, ko so na univerzi leposlovni fakulteti priključili tuje jezike in književnosti. Odtlej so se zlasti študentje s Tržaškega vpisovali na tamkajšnjo fakulteto. K nam se je vpisal še kak Slovenec z Goriškega, povečalo pa se je število študentov italijanske narodnosti. Prva leta smo imeli nekaj več Benečanov, toda niso prišli vsi do konca študija. Zdaj so vpisani trije. Mislim, da bi jih morala Benečiji najbližja univerza pritegniti še več. Ne glede na število vpisanih je zanimanje slovenskih in italijanskih slušateljev zadovoljivo. Nekateri izmed njih dosegajo prav lepe uspehe. Italijani se slovenščine lotevajo večidel brez vsakršne priprave, pa vendarle si z zavzetostjo in resnim študijem kmalu pridobijo toliko osnovnega znanja in besednega zaklada, da lahko neposredno spoznavajo slovenska literarna besedila in preko njih like besednih ustvarjalcev in njihovo sporočilo. Vi ste dobra poznavalka goriške stvarnosti. Kako ocenjujete položaj slovenske narodne skupnosti v tem trenutku? Vprašanje bi bilo vredno daljšega in razčlenjenega odgovora, vendar bom odgovorila čisto na kratko in samo v zvezi s položajem slovenske kulture. V goriš-kem kulturnem življenju povojnih desetletij se nadaljuje bogata tradicija iz preteklosti, toda v zmanjšanem obsegu, kajti Gorica je po drugi svetovni vojni ostala brez širokega zaledja in tako so se pretrgale vezi s pokrajinami, iz katerih so prej dotekale moči za intelektualno in kulturno delo. Kljub temu si je tukajšnja narodnostna skupnost postavila dovolj trdne temelje za nadaljnje delo. Kulturnih pobud je veliko in mnoge se uspešno uresničujejo. Odziv nanje je le delno zadovoljiv, saj se zdi, da bi morala kultura prodreti v širše kroge naše skupnosti. Posamezne skupine mladih so kulturno osveščene in zavzete, kar je izredno pozitivno. Mnogo pa je tudi takih, ki ostajajo na robu kulturnega do- gajanja ali celo nimajo za kulturne dejavnosti nobenega smisla. To seveda ne velja samo za mlade. Vtis imam, da po eni strani vlagamo v kulturo veliko truda in sredstev, da skrbimo tudi za kvaliteto itn., po drugi strani pa se nanjo ne odzivamo tako, kot bi bilo treba. Izbrana kultura, urejeno šolstvo, trdno gospodarstvo in modra, vsaj navzven enotna politika pa so temelj za obstoj in rast vsake narodnostne skupnosti, tembolj zamejske oz. manjšinske. In če se povrnem k Vašemu vprašanju, moram dodati, da se mi položaj naše narodnostne skupnosti v celoti ne zdi brezupen, vendar se moramo vsi in na različnih ravneh zavzeti za njen nadaljnji razvoj in napredek. Kakšna pa je raven znanja slovenskega jezika med mladimi pri nas danes in kaj bi jim priporočili za boljše poznavanje materinščine? S tem vprašanjem ste zadeli v bolečo točko. Ko bi se tale pogovor ne bližal koncu, bi me z njim izzvali k daljšemu razmišljanju. Vprašanje jezika me namreč stalno muči, in priznati moram, da v tem pogledu nisem optimist. Popolnoma jasno je, da bi morali jeziku, nenadomestljivi vrednoti in simbolu narodne pripadnosti, posvečati veliko pozornosti in skrbi, tako v zamejstvu kot v matici. Včasih se sprašujem, kako je mogoče, da so naši pesniki in pisatelji, ko še ni bilo slovenskih šol, lahko pisali v dobrem jeziku, danes, ko imamo svoje šole, pa smo tako siromašni. Žal je materinščina celo v šolah, kjer bi se morala na poseben način gojiti, marsikdaj prava sirota. Če skušamo na drugih ravneh ohraniti kvaliteto, bi jo morali še prej v jeziku. Tudi to velja za vse starostne dobe, ne samo za mlade. Skrb za jezik izvira iz narodne zavesti. Biti narodno zaveden in skrbeti za jezik ne pomeni zapirati se vase. Nasprotno. Če bomo trdni in jasni sami v sebi, se bomo uspešneje odpirali navzven in sprejemali - po pameti seveda - nekatere oblike večjezičnosti, multikulturnosti ipd. Kulturne izmenjave in zbliževanje so v našem prostoru nujnost, saj vodijo k sožitju. Toda ne za vsako ceno. In končno, naši predniki so na tem ozemlju ohranili svoj jezik in kulturo v veliko težjih časih, kot so naši. Njihova dediščina je dragocena in je ne gre zapravljati. 3 ČETRTEK 25. APRILA 1996 4 ČETRTEK 25. APRILA 1996 NOVI GLAS / ST. 1 6 1 996 IZ ŽIVLJENJA CERKVE JEZUS IZ NAZARETA IN CERKEV KOT SKUP- 1 | NOST JEZUSOVIH UČENCEV (16.) ZVONE ŠTRUBELj | I V zadnjem prispevku smo prikazali obdobje po Jezusovem vnebohodu, ko se je skupnost kakih stodvaj,setih Jezusovih učencev zadrževala v Jeruzalemu in se zbirala v pričakovanju Jezusove obljube Svetega Duha. S tem se začenja prvo poglavje Apostolskih del, knjige, ki nazorno prikazuje življenje prve Cerkve. Kot taka je razsvetljevala vero kristjanov v prvih stoletjih. Postala je nekakšno normativno vodilo, odprla knjiga za vse kristjane in še danes velja za avtentično sliko vsake krščanske skupnosti. V katoliški in pravoslavni teologiji je binkoštni dogodek največkrat opisan kot rojstvo prve Cerkve. Vse do drugega Vatikanskega koncila je cerkveno učiteljstvo poudarjalo, da je bila Cerkev ustanovljena na binkoštni dan s čudežnim prihodom Svetega Duha. Nekateri so učili, da je Kristus ustanovil Cerkev s podelitvijo trojne službe apostolom (Mt 28,18-20) ali s podelitvijo službe apostolu Petru (Jan 21,15-18). Po stari tradiciji, ki jo omenja že sv. Avguštin, je Cerkev izšla iz Kristusove prebodene strani. Dogmatična konstitucija o Cerkvi, dokument Vatikanskega koncila in novi Katekizem katoliške Cerkve pravita, da je bila Cerkev ustanovljena v poslednjih časih, ki se začenjajo s Kristusovo smrtjo in njegovim poveličanjem; razglašena pa je bila z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Tedaj je bila namreč sklenjena nova zaveza, ki je oblikovala novo božje ljudstvo - Kristusovo Cerkev. Redakcija Lukovega spisa Apostolskih tlel je bila končana kakšnih trideset let po binkoštih. V tistem času je bil nauk o Svetem Duhu že dobro izdelan. K temu je pripomogla predvsem teologija apostola Pavla. Če se vrnemo k tekstu drugega poglavja Apostolskih del, ki poroča o prihodu Svetega Duha, vidimo, da je dogodek opisan s podobami. "Prikazali so se jim jeziki, podobnim plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je ostal po eden" (Apd 2,3). bistvo binkoštnega dogodka, ponazorjen s prispodobo ognjenih jezikov, je predvsem notranji impulz, ki je dobesedno vrgel apostole med množico z. besedo veselega oznanila. "Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati" (Apd 2,4). Čudežni dar jezikov ponazarja silovitost tega notranjega impulza, ki je zajel skupino dvanajsterih s Petrom na čelu, ki govori in razlaga v njihovem imenu. Moč, ki jih združuje in jih vrže med množico Judov, Partov, Medijcev, Elamitov, Grkov, Krečanov, Arabcev, Rimljanov, kateri jih slišijo v njihovem jeziku oznanjati velika božja dela, prihaja iz najglobljih plasti njihovega bitja in obenem "od zgoraj". Ta silovita moč, dar Svetega Duha, je v njihovi globini zaživeti Jezus Kristus. Jezusov Duh kot močen pretok energije deluje v skupini dvanajsterih in se tako uteleša v njih. To telo prve Cerkve je še v otroški dobi, nabito z energijo rasti in neverjetno krhko, tako, kot je bilo krhko telesce novorojenega Jezusa. Tudi v tem smislu lahko binkošti imenujemo rojstvo prve Cerkve. Pripoved o prihodu Svetega Duha nam postreže tudi z dragocenim podatkom, da je število vernikov narastlo: "...in tega dne se jim je pridružilo tri tisoč ljudi" (Apd 2,4Ib). Pred binkoštmi jih je bilo, kot smo že zapisali, okoli stodvajset. Hitra rast, torej. Vendar nam že v naslednjih vrsticah avtor Apostolskih del sugerira, da je čez nekaj tednov ali mesecev osnovna celica prve Cerkve ostala več ali manj taka in tako številna kot pred binkoštmi. Edina razlika je bila v tem, da je skupnost Cerkve premagala občutek zaprtosti in izoliranosti. Postali so del družbe in se vrnili v normalno javno življenje, približno tako kot za časa Jezusovega življenja, le da sedanja skupnost ni bila več potujoča, ampak se je ustavila v Jeruzalemu. To nam pove poročilo o življenju prvih vernikov, ki sklene drugo poglavje Apostolskih del. O tem kaj več v našem naslednjem razmišljanju. NEDELJA DOBREGA PASTIRJA FR. MOČNIK Že nekaj let se na četrto velikonočno nedeljo obhaja nedelja dobrega Pastirja. Namen te nedelje je opozoriti ves krščanski svet na pomanjkanje duhovnih poklicev pri večini krščanskih narodov, zlasti še v Evropi. Odkar prodira v vsakdanje življenje materializem in z njim želja po uživanju zemeljskih dobrin ter neustavljiva težnja po zemeljskih užitkih, ni novih duhovnikov ali pa jih je tako malo, da ne zadostujejo, da bi vsaka župnija imela svojega dušnega pastirja, ampak mora en duhovnik upravljati po dve in celo več župnij. Da bo število dušnih pastirjev rastlo, morajo verniki najprej imeti jasne pojme o poklicih. Mlad fant, ki sledi božjemu poklicu, si lahko izbere duhovniško ali redovniško pot. Duhovniška pot vodi fanta v življenje škofije, ki jo vodi škof kot naslednik apostolov. Ko konča svojo pripravo v bogoslovnem semenišču, postane mašnik in škof ga pošlje najprej h kakemu župniku za pomočnika, potem pa za dušnega pastirja v kako župnijo. V normalnih razmerah ostane v škofiji, tudi če zamenja župnije. Drugačna pot pa je z redovniškim poklicem. Bog kliče fanta v skupnostno življenje v kak red, zato se vzgaja v redovnih skupnostih z redovnimi predstoj- niki. Ko postane mašnik, ga redovni predstojnik pošlje (ja, kjer ga potrebujejo. Ker so redovi razširjeni po vsem svetu, ga pošlje tja, kjer je morda potreba dostikrat hujša kot v škofiji. Škof razporeja svoje duhovnike po svoji škofiji, redovni predstojnik pa po j vsem svetu, kjer ga njegov red potrebuje. V goriški nadškofiji imamo trenutno enega škofijskega bogoslovca, štiri fantje pa so vstopili k jezuitom. Tu gre za popolnoma svobodne odločitve in se vanje ne smem vtikati. Škof ima v svoji škofiji Oblast nad bogoslovci in duhovniki; redovniki lahko delujejo tudi v škofiji v dogovoru med škofom in redovnim predstojnikom. Nedelja dobrega Pastirja nas vabi, da molimo in globlje spoznamo duhovne poklice ter zanje molimo. Pri nas je velika potreba po škofijskih duhovnikih. Zato molimo, da bo zopet prišel čas novih maš in bomo imeli toliko dušnih pastirjev, kolikor jih potrebujemo. OSAMLJENI IN POZABLJENI Pred nekaj dnevi smo lahko po krajevnih poročilih radia RAI zjutraj slišali tudi novico, ki jo je napovedovalka neprizadeto prebrala in za njo takoj prešla k drugi. Zelo suho in stvarno je napovedovalka povedala, da so v Trstu našli v nekem stanovanju mrtvega tega in tega, da je bilo stanovanje poplavljeno in da je dotični umrl najmanj pet mesecev prej. Takoj nato je že govorila o drugih rečeh. Grozljiva novica, ki prihaja iz Trsta, nikogar več ne preseneti; vsi namreč vemo, da je Trst dejansko živi mrlič Italije, saj je daleč najstarejše mesto v Italiji, da o življenju v njem niti ne govorimo. Zdi se, da smo postali imuni za take vrste novic, ker jih prihaja iz Trsta vsaj nekaj na leto. Pa si oglejmo to novico od blizu. Starejši možak je gotovo živel sam; sorodniki, ki so ga našli - tako je povedala radijska napovedovalka -se lahko imajo za vse, le za kristjane ne, saj ni možno, da pet mesecev svojcu niso mogli niti telefonirati, če ga že obiskati niso mogli. Primer v Trstu ni osamljen, saj sta tako Trst kot deloma tudi Gorica zelo stari mesti, stari po letih in stari po mišljenju, po vsem. Naša družba se stara, o tem ni dvoma; nič več prijetnih domov z mlado dru- žino za starejše ljudi torej. Naša družba hoče učinek, hoče imeti zdrave in delavne ljudi, ki proizvajajo. Zato z bolniki, otroki in starejšimi nima kaj početi! Da, tudi z otroki nima kaj početi! Pa vendar je strašna novica pravzaprav izpraševanje naše slabe vesti. Danes nihče več ne govori o starejših ljudeh, o starosti; danes se raje govori o "tretji življenjski dobi". Pa vendar je starost sestavni del na-(šega življenja. Včasih je družba starejše ljudi zelo spoštovala; danes tega ni več. Še majhnega so me na vasi učili: "Ko starejši govore', naj mladi molče'!" Danes zelo malo mladih na i avtobusu sploh vstane, da bi pustilo prostor starejšim ljudem. Družba se je torej spremenila, toda družbo sestavljamo tudi kristjani in smo zato tudi mi odgovorni, če se naša družba spreminja v slabšo. In kakšni kristjani neki smo, če v stanovanjskem bloku niti za soseda ne vemo, če se med sabo niti ne pogovarjamo ne? Kakšni nosilci "vesele novice" neki smo? Kakšna vera je le neki to naše krščanstvo, če je med nami, za zidom, v sosednjem stanovanju, nemočen starec, za katerega se niti ne zmenimo, kaj šele, da bi ga vsaj enkrat na dan vprašali, če morda kaj potrebuje? V Trstu je osamljeni starec lahko mirno in brezbrižno trohnel pet mesecev v ljudskem stanovanju samo zato, ker v tistem stanovanjskem bloku ni bilo niti enega pravega kristjana! Ne, prijatelji, niti enega ni bilo v njegovi bližini; niti človeka ne, kaj šele kristjana! Sprašujem se, kako je možno, da se ne zanimamo za starejše ljudi, saj so med njimi vendarle tudi naši starši, naši sorodniki. Končno bomo tudi mi nekoč stari, če nam bo seveda uspelo starost dočakati! Starejše ljudi bi morali veliko bolj ceniti in jim pomagati, kot pa to počenjamo. To je naša človeška dolžnost; krščanska gre še dlje, saj govori o ljubezni in darovanju drugim. Naj bo ta zapis samo skromno opozorilo, ker več tudi noče biti. Starejše ljudi moramo imeti radi kot otroke, kot vse življenje! ------------ZUTA- O PODOBI BOGA V UMETNOSTI ZARJA METAFIZIČNEGA JUTRA (2. DEL) LEV DETELA Podoba križanega in vstalega Jezusa v novejši in najnovejši umetnosti (na sliki Križani Toneta Kralja) sproži vrsto težkih in raznovrstnih vprašanj o predstavljivosti Boga. Iz sporočil, ki jih po-nuja Biblija, lahko spozna-mo, da se Bog pojavi v vernikovi zavesti na različne načine. Redkim vidcem in prerokom se razodene na poseben razpoznavni način, ko stopi iz svoje zakritosti v človeški čas kot pojav in zvok, kot obraz in kot zapoved. Moderni umetnosti obraz Boga velikokrat ni znan. Problematika Boga se zato pojavi kot odsotnost, kot neupoštevanje božjega, kot zlo v zgodovini, pa tudi v sodobni družbi ali bodočnosti. Že začetnik religioznega eksistencializma Kierkegaard je nedvoumno vzkliknil, da Jezusa kot Boga ni mogoče upodobiti. Kadar sodobna umetnost poseže čez to nemogoče, se križani Jezus pojavi kot človeško narejena ikona vsemogočnega Boga Stvarnika oz. Boga Očeta. Vrsta modernih pisateljev in [slikarjev, Heinrich Boli, (Alfred Hrdlicka, Francis Bacon, Oskar Kokoschka, Arnu It Rainer kažejo Boga v perspektivi trpljenja, ki Opozarja na našo človeško stvarnost. Soočajo nas z od-isotnostjo Jezusove zapovedi do bližnjega v pridigi na gori in z odsotnostjo vseh desetih božjih zapovedi v sodobni družbi in civilizaciji. Ko slika umetnost podobe iz Jezusovega življenja, trpljenja, umiranja in vstajenja, opozarja na nepravilnosti in trpljenje med ljudmi v našem času in prostoru. Jezus je nenadoma moteči element, kamen spotike, napaka, ki moti samoljubje sveta. S svojo radikalno zahtevo po spošto- vanju vsakršnega življenja in ljubezni do vsakega, kakršnega koli človeka, postavlja sisteme tega sveta radikalno na glavo. Nemški Nobelov nagrajenec Boli je ta problem tematiziral v knjigi meditacij Teman je tvoj prostor pod rušo (Dunkel ist deine Statte unter dem Rasen), ki jo je izdal skupaj s teologinjo Dorothee Solle leta 1973. Tu je utemeljil religiozni (aspekt v današnjem času tudi kot problem umetnosti, ki naj nagovori človeka z besedami: "Najbolj nenavadno je, da se obračajo k učlovečenemu Bogu, ki jih je učil, naj ljubijo drug drugega... Na svojih slikah ga prikazujejo kot človeka. Toda sami se - in to je najbolj čudno - vedejo kot bogovi... Boga prikazujejo kot trpečega, vse muke in ponižanja vdano prenašajočega, umirajočega, vse-Ijubečega človeka. Toda sami se - in to je strašno -vedejo nečloveško. Nasprotujejo tistemu, kar je Bog, ki ga častijo, sam prostovoljno postal: biti človek. Slikajo ga kot brata, toda kaj jim sploh pomeni bratstvo in bratovstvo? Prikazujejo ga kot človeka, toda človečnost je pri njih velika redkost... Tako ostaja tisti, ki stopi tuj med nje, tujec..." Zmagoslavni Bog vstajenja, kot je izpričan v umetnosti zgodnjega srednjega veka, ostaja v sodobnosti po številnih v zgodovini spreminjajočih se interpretacijah razpoznavni znak trpljenja, a tudi upanja v trpki, velikokrat negativno prikazani resničnosti. Sodobna umetnost nakazuje bolj kot primeri iz prejšnjih obdobij antagonizme med podobo Boga in konkretno stvarnostjo. Toda tudi v našem imaginarnem muzeju razpoznavnih predstav o Bogu je Kristus pasijona in vstajenja odločilni znak za krščanstvo, doumeto odrešenje, moč upanja, zmagoslavje življenja. Je zarja novega metafizičnega jutra. ----------KONEC SRCE BOG Luciano Mendes de Almei škof malih brazilskih "Neki deček mi je nekoč rekel: »Bog živi v tako veliki hiši? In v njej ni prostora za nas? Bog ni dober, ker noče, da bi bili z njim. Zakaj ponoči zapre vrata in mi ostajamo na cestah?« Odprl sem vrata cerkva, da bi sprejeli otroke, ki ponoči spijo po cestah." Tako pripoveduje brazilski škof Luciano Mendes de Almeida. Nadaljujejo z odlomki iz knjige Združeni za mir. • Brazilija je zelo mlad narod; polovica ljudi ima nianj kot 20 let. V tem trenutku približno 36 milijonov otrok živi v nenormalnih življenjskih pogojih. UHA (2. DEL) Od teh je puščenih, in stalne družine in cestah. Pravimo j ni nos de rua. Po naših t in v nekaterih mestnih če^, trtih fantki in deklice ||f noči ne vedo, kam naj šli spat. Dan in noč je n hov dom cesta. Moja glavna skrb glede Brazilije v tem trenutku niso ne zem-!Ija ne delavci ne tuji dolgovi; najbolj me skrbi življenje milijonov otrok, ki so jse rodili, a niso našli doma... Pred nami je velik izziv: življenje naj odseva vero in družbena zavzetost naj bo konkretizacija molitve. • Gospod neprenehoma deluje. Ne samo, da spoštuje našo svobodo in šibkosti, ampak uporablja ost kot sred- nost kultur je po- ratom, ki se odpi-da bi se obe strani gatili. • Svet je poln velikih stvari; toda največje so ve- dušnost, širokosrčnost, Sgprota. Prav dobrota srca odeva prisotnost Svetega Duha in vstalega Kristusa. • Prava preobrazba družbe je možna samo prek spremenjenja posameznikov, prek spreobrnjenja src oseb... • Mislim, da je ljubezen edina moč, ki lahko premaga privlačnost stvari... Če se hočemo rešiti ječe konsumizma, moramo dopustiti, da nas prevzame moč ljubezni. Kdor ne izkusi ljubezni, se naveže in obesi na vse, celo na stvari. Kdor izkusi ljubezen, okusi prijateljstvo, veselje služiti in se osvobodi privlačnosti predmetov... Zlorabljanje spolnosti in mamil uničuje domišljijo in možnost ohranjati Boga v srcu. • Nihče ni tako reven, da ne bi mogel darovati ničesar; nihče ni tako bogat, da ne bi mogel prejeti še kaj... • Ko vstopiš v cerkev ali kapelico, reci: "Gospod, (rad te imam, zato sem tukaj, prišel sem ti povedat, da te imam rad." Tedaj bo nastal oseben odnos med častilcem in Gospodom, ki je vedno prisoten. • Gospodova prisotnost nam da moč, da premagamo smrt, greh, težave, skušnjave, oživlja naše življenje in nas spodbuja k delu. ---------- DD / KONEC BESEDA ŽIVLJENJA SILVESTER ČUK 4. VELIKONOČNA NEDELJA VZTRAJNA MOLITEV NOVO MAŠO POJE Tisti, ki ob sobotah spremljate oddajo Sedmi dan: nedeljski evangelij, ki je ob 19.35 na prvem kanalu italijanske državne televizije, se boste spomnili, kako lepo je znal "uglašati srca" za praznovanje Gospodovega dne duhovnik Piero Gbeddo. Pred nedeljo dobrega Pastirja leta 1993, kakor se po evangeljskem odlomku imenuje četrta velikonočna nedelja, kije v vesoljni Cerkvi dan molitve za duhovne poklice, je v svojem osemminutnem televizijskem nagovoru gledalcem zaupal zgodbo svojega duhovniškega in misijonarskega poklica. Rodil se je leta 1929 v Tronzanu pri Vercelliju. Ko mu je bilo koma j pel let, je izbugil mamo, oče pa je umrl med vojno, ko je imel Piero dvanajst let. Za vzgojo sirot sla poskrbeli stara mama in teta. Pri novi maši leta 1953 je župnik njegove rojstne župnije povedal: "Danes je Gospod uslišal prošnjo, s katero sta se obrnila nanj tukaj v tej cerkvi tvoj oče in tvoja mama pred mano na svoj poročni dan. Gospoda sla prosila, da bi imela veliko otrok in da bi vsaj eden od njih postal duhovnik ali redovnica." Piero Gheddo, ki je duhovnik po srcu Kristusa dobrega Pastirja, je v svojem poklicu zelo srečen. "Najlepši spomin, ki sem ga ohranil na svojo mamo in svojega očeta, je pra v ta: molila sla za moj poklic, darovala sta me Bogu še pred rojstvom. Ganjen sem ob misli, da veliko radost, ki sem jo doživlja! v štiridesetih letih svojega duhovništva, dolgujem očetu in mami." Verjetno bi kaj podobnega znal povedali marsikateri slovenski duhovnik. Duhovni poklici so predvsem sad molitve in življenja v duhu evangelija. Znani slovenski pregovor sicer pravi, da "Šiba novo mašo poje", vendar dandanes gotovo ne drži več (če je sploh kdaj). Zibelka duhovnih poklicev so prijazna družinska občestva, ki so v vsakem pogledu odprla življenju - naravnemu in nadnaravnemu. Ne bojijo se sprejeli več otrok, čeprav je to povezano z žrtvami, ki pa so ožarjene s srečo; radostno medsebojno darovanje pa je najboljša šola za višje vrednote, za katere je ustvarjeno človeško bitje - božji otrok. Papež Janez Pavel 11., ki bo čez nekaj tednov slovenski gost, je v svoji poslanici za letošnji (33 ) svotovni molitveni dan za duhovne poklice opozoril na naloge krščanske skupnosti pri delu za to, da bo božje ljudstvo imelo dovolj dobrih pastirjev. Prva naloga je na jti pravi način poslušan ja božje besede: sprejemati jo je treba kot vodilo življenja. Druga naloga je, da skupnost zna vztrajno moliti za uresničevanje Gospodove volje. Tretja pa je: skupnost mora biti odprta za služenje ubogim. Vse tri naloge se med sabo prepletajo. Izvrševali jih znajo ljudje s preprostim srcem, odprtim za Boga. "Moja stara mali,"piše Alessandro Pronzato v svoji knjigi Rad bi molil, "je vsak dan zame molila rožni venec, včasih po deset, dvajset rožnih vencev. Teh njenih rožnih vencev ne morem pozabiti... Vsakdo izmed nas je vezan na molitve tega ali onega. In smo dolžniki za vse le molitve. Vse to bo poplačano, če bo naše življenje zares na višini, zares krščansko." Duhovniki smo samo ubogi ljudje. Tiste, ki jih bodejo v oči naše napake in slabosti, lepo prosimo: molile za nas, da bi vsako mašo doživljali kot svojo novo mašo - poročno daritev za dobrega Pastirja. Islamski fundamentalisti Veliko se govori in piše o islamskih fundamentalistih in njihovih napadih v Alžiriji, Sudanu, sedaj v Libanonu in drugod. Bivša poslanka v Sudanu Fatima Ahmed Je-rahim, ki sedaj živi v izgnanstvu v Angliji, se je o teh fundamentalistih takole izrazila: "Ne imenujte jih fundamentaliste, ker njihova politika nima nič opraviti s temelji muslimanstva. Trdijo, da hočejo ustvariti islamsko državo, dočim Koran jasno loči področje vere od politike. Alah je rekel Mohamedu: »Ti nimaš nad njimi nobene oblasti kot samo to, da jim posreduješ moje spročilo.« In dodaja: »Svobodni so, da verujejo ali da ne verujejo...« Fundamentalisti so torej ekstremisti, ki izrabljajo vero zaradi oblasti in bogatenja, jihad, sveta vojna, je samo civilen spopad za oblast." Tako ta prepričana muslimanska bojevnica za ženske pravice v muslimanskem svetu. 5 ČETRTEK 25. APRILA 1996 6 ČETRTEK 25. APRILA 1 996 NOVI GLAS / ST. 1 6 1 996 KNJIGI DUŠANA JELINČIČA ZBIRKA NOVEL PRAZNE SOBE ERIK DOLHAR V Tržaški knjigarni so 18. t.m. predstavili dve knjigi tržaškega pisatelja Dušana Jelinčiča: zbirko novel Prazne sobe in roman Tema na pomolu. Gre za četrto in peto Jelinčičevo knjigo, ki sta izšli letos obenem pri založbi Lipa v Kopru oz. pri založbi Devin v Trstu. Novele Prazne sobe je uredil Miran Košuta, spremno besedo Knjigi na pot pa je napisal Janez Povše. Jelinčič je knjigo posvetil svojemu pokojnemu bratu Zlatku z enostavnimi besedami: "Zlatku! Naprej ni treba. Prispela sva. To je cilj". Kraškega sprehoda z njim se spominja v noveli Odhajanja, v kateri bralca prizadenejo te bratove besede, avtor pa si misli: "Cilj je živeti. Cilja sploh ni, ker ne sme obstajati. Vse moje in vse tvoje najlepše imam v sebi..." Prazne sobe so zbirka devetih novel, v katerih so pravi protagonisti (poleg avtorja) ljudje sami, skromni, večkrat revni in zbegani. Jelinčič v novelah dialogi ra z njimi in s svojo dušo oz. z vestjo, katero večkrat sprašuje, kako bi lahko pomagal trpečim narodom in ljudem. Kot je v Mladiki (št.2/3-96, str.56) zapisal prof. Martin Jevnikar: "Ob limuzinah in lepo oblečenih ljudeh se preletavajo otroci, ki prodajajo karkoli in spretno kradejo, deklice in otroci pa prodajajo svoje telo, da preživljajo starše, brate in sestre. Pisatelj z njimi sočustvuje..." V prvi noveli Car me n se pisatelj vozi v starem južnoameriškem avtobusu in sedi ob mladi deklici (Carmen). . ' '" j Barvana platnica s sliko z južnoameriških potovanj bi lahko koga zavedla, češ da gre za običajni potopis s kakega potepanja po eksotičnih državah. V resnici ni tako. Med njima se razvije prisrčen pogovor, iz katerega izhaja, da deklica prodaja svoje telo, ker je revna in ji vsak peso pride še kako prav. Tudi v nadaljevanju novele, ravno tako kot v tretji (Dekleta v šoli morale), se bralec sooča s problemom prostitucije mladoletnih, z enim tolikih problemov, katerim avtor ne najde pravega odgovora in rešitve. V šesti noveli, Magdalena, avtor spozna, da je med siromašnimi barakami, polnimi otrok, edina oblast duhovnik, ki nekako razume prešuštvo deklic, pri čemer ugotavlja, da s tako zasluženim denarjem vzdržujejo svoje družine. Peta novela, Klara, je veliko bolj sproščena od ostalih, saj pisatelj opisuje srečanje z dekletom na avtobusu, s katerim prepevata pesmi Iglesiasa in zabavata nekatere potnike, medtem ko ju drugi gledajo po stra-ni, češ: "Bodite vendar resni"; Jelinčič pa si povsem upravičeno misli: "To je geslo tistih, ki ne poznajo nasmeha, tistih, ki se ne zanjo smejati, in tistih, ki nam smeh zavidajo." Novela Avenida Figaroa pripoveduje o stanju v južnoameriških ječah, kjer so razmere nečloveške. Agenti zapirajo dekleta za minimalna kazniva dejanja, jih nato posilijo, nakar se dajo podkupiti za malo denarja in jih nato izpustijo. Pizarrova prevara opisuje, kako te lahko v potovalnem uradu ogoljufajo za vozovnico. Pri tem se lahko spomniš, kako je Španec Francisco Pizarro ogoljufal zadnjega inkovskega kralja Atahualpija, ki ga je dal usmrtiti, čeprav je obljubil, da tega ne bo storil, če mu bo napolnil največjo sobo svoje palače z zlatom. Novela Tuje mesto pripoveduje o mladem popotniku, ki se sam in brez prijateljev znajde na rimski železniški postaji, v velikem tujem mestu. Kaj kmalu pa se mu pridruži južnjak, s katerim prespita noč v vagonu na mrtvem tiru. V tej noveli lahko marsikateri bralec obuja spomine na svoja prva potepanja po svetu. Za branje izredno prijetna knjiga se zaključuje z novelo, ki daje tudi naslov zbirki Prazne sobe. V tej pripovedi se avtor pomudi pri navadah in običajih nekdanje mladine, se pravi pri časih, ko je bil sam mlajši. Od tedanjih pogovorov s prijatelji se v glavnem spominja, da so bili "polni poceni filozofije, jeze nad družbo, pred katero smo mislili, da smo zbežali...". Popivali so in se zabavali in vendar avtor čuti, da je bilo tudi to njegovo, "morda še toliko bolj moje" pravi "kot marsikaj drugega... ta obup, ta zmeda, ta praznota, ta stiska, ta samota." Čeprav v zbirki naletimo na splošne svetovne probleme, kot so revščina, lakota, prostitucija, življenje v državah tretjega ali četrtega sveta, jih Jelinčič podaja na tak način, da v bralcu vzbujajo "pavzo za razmislek", kar je verjetno tudi namen vsakega dobrega pisatelja. PRIMORSKI SLOVENISTIČNI DNEVI Primorski slovenisti z obeh strani meje so se letos že sedmič srečali na strokovnem seminarju, ki ga izmenično prirejajo Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm, Slavistično društvo Koper ter Slavistično društvo Nova Gorica, s sodelovanjem Zavoda RS za šolstvo in šport iz Kopra in Nove Gorice. Letošnji posvet je ostal zvest prvotni zamisli o odkrivanju in ozaveščanju kulture slovenskega zahoda in je pozornost posvetil obravnavi ljudske ustvarjalnosti. Tema Primorska slovstvena folklora kot vrednota in njeno mesto v šoli je v Novo Gorico privabila strokovnjake s tega področja in profesorje slovenskega jezika. V jutranjem delu so z referati nastopili Luciano Ghiabudini, Franc Černigoj, Janez Dolenc, Živa Gruden, Lidija Kleindienst, Danila Kocjan in Jelka Hadalin, Boris Pangerc, Marjan Tomšič in Andreja Žele. Nenadomestljivo vlogo pri ozaveščanju mladih, da v svojem okolju odkrivajo ljudsko blago, ima večkrat šolsko glasilo in mentorji, ki znajo mladino pritegniti k tovrstnem delu (F. Černigoj), obenem pa zbiranje gradiva ni le ohranjanje ljudske kreativnosti, ampak tudi vzpodbuja učence k samostojnemu kreativnemu pisanju (M. Tomšič). Prav ob ljudskem blagu je tudi mogoče na zanimiv način vključevati narečje pri jezikovnem pouku (A. Žele). Podane so bile različne metode dela pa tudi težave, ki jih zapisovalec mora pri svojem delu presegati (J. Hadalin). LJUDSKA USTVARJALNOST PRIMORSKE ANDREJA DUHOVNIK-ANTONI Nakazano je bilo tudi zanimivo delo raziskovanja ljudskega slovstva v urbanem okolju Idrije (L. Kleindienst). Ob poslušanju referatov se je poslušalcu odstiral bogati svet slovenske ljudske ustvarjalnosti od Istre do Benečije. Boris Pangerc je predstavil knjigo Ljudsko blago v Bregu, ki je nastala ob zbiranju ljudskega blaga v dolinski občini. Učenci in pedagogi na tamkajšnji šoli so s publikacijo želi velik uspeh na natečaju knjižnega sejma v Turinu leta 1995. Kar dva referata pa sta se ustavila ob Benečiji; Luciano Chiabudini in Živa Gruden sta osvetlila živost ljudske ustvarjalnosti v tem prostoru. Pripovedovalec in zapisovalec sta tu edinstveno združena v isti osebi in ljudsko slovstvo živi v našem času. Potrebno je tudi poudariti, da je prav v zadnjem obdobju prišlo do številnih knjižnih publikacij, ki ta zanimivi svet ljudske ustvarjalnosti približujejo vsemu slovenskemu prostoru. Številni jutranji referati so v svojih podajanjih prikazali izkušnje ob branju gradiva za zbirko Glasovi. Ta zbirka, ki je začela izhajati leta 1988 in ki je mentor strokovnjakinja dr. Marija Stanonik, želi prikazati narečne folklorne pripovedi, s katerimi se ohranja izročilo različnih slovenskih predelov in pokrajin. Urednica je s sodelavci, ki živijo v okolju, kjer pripovedi zapisujejo, uspela zbrati in izdati že 12 knjižnih enot, kar je po obsegu že skoraj polovica zbranega Štrekljevega gradiva. Verjetno ni naključje, da je v zbirki najintenzivneje zastopana prav Primorska. Dr. Marija Stanonik je v popoldanskem delu srečanja podala strokovno razmišljanje o Pokrajinskem vidiku slovstvene folklore. Ključ k obravnavani tematiki je zastavila ob iskanju teoretskih osnov za pojem prostora v slovstvenem folklorizmu. Predavanju je sledil pogovor o mestu slovstvene folklore v šolskem delu. V popoldanskem delu srečanja pa so udeleženci lahko prisluhnili tudi zanimivemu pogovoru; prof. Silvo Fatur je dal besedo primorskemu duhovniku in slavistu, prof. Tonetu Požarju. Gospod prof. Požar je v iskrivi mladostni drži udeležencem zaupal bogate izkušnje svojega plodnega življenja. Primorski slovenistični dnevi ostajajo pomembno delovno srečanje, ki se iz leta v leto navezuje in ohranja človeško in strokovno povezovanje slovenistov. PODLISTEK PRIITOD SLOVENCEV NA PODROČJE BENEČIJ XIV. ORGANSKA ZASNOVA DELITVE SLOVANOV V PRADOMOVINI IANKO JEŽ KELTI Marsikaj že vemo o keltih iz doslej povedanega o ljudstvih, na katere smo sproti naletavali pri prihajanju v razne predele nove domovine na skrajnem severu Jadrana. Prva zanesljiva omemba Keltov pripada grškemu zgodovinarju Herodotu. V svojih Zgodbah jih omenja dvakrat: prvič, ko govori o izviru Donave, to je o Srednji Evropi, drugič pa, ko izvir Donave postavlja v deželo, kjer bivajo Kinesios. Ti pa naj bi po Herodotu živeli na skrajnem zahodu Evrope. Herodotova informacija o Keltih je vsekakor navidezno protislovna, vendar odgovarja današnjemu prepričanju, da so Kelti v VI. stoletju pred Kristusom, to se pravi približno sto let pred Herodotovim rojstvom živeli severno od Alp na prostoru, ki gre od središča Francije do karpatske kotline, kjer se v prvi polovici pojavlja latenska kultura. V naslednjem stoletju pa se bodo Kelti razširili na skoraj vse ozemlje do Karpatov do severnega atlantskega otočja, na jugu pa do severnih meja Sredozemlja in do južnega roba velikih ravnin severne Evrope. Danes imamo ostanke Keltov na atlantskem področju Evrope: v Gal lesu, na otoku Man, na Škotskem in Irskem. V teh krajih je keltski jezik še živ in prisoten. Znatno pa je keltščina upadla v Kornovaliji na skrajnem jugozahodu Velike Britanije, kjer je dejansko že izginila iz vsakdanjega življenja že pred dvesto leti. Prav tako izginja tudi na otoku Man. Grški viri imenujejo Kelte najprej kot Galate. Ti naj bi se ločevali v vzhodne Kelte, ki so naseljevali vse osrednje višavje Galatije, to je Male Azije okrog današnje turške prestolnice Ankare, in v zahodne Kelte, ki so se razlili po Evropi. Ime Galci, cisalpinski in transalpinski, je kasnejšega izvora. Zanimivo je, da pismeni dokazi keltskega jezika ne prihajajo s kulturnega področja tako imenovanih zgodovinskih Keltov, ampak s področja današnje italijanske dežele Lombardije. Kelti so se na tem področju v šestem stoletju pred Kristusom posluževali etruščanske pisave. Dokazi po Venceslavu Kruti, Kelti, Jacka Book, Milan 1992: 1) Napis na situli iz žgane gline iz kraja Castelletto Ticino (Piemont), kjer jez desne proti levi napisano ime Koisioiso. Situlo hranijo v muzeju v Turinu; 2) napis na kamnitem stopnišču v kraju Prestino pri Comu (Lombardija) je najstarejši monumentalni zapis v keltščini, ki ga hranijo v muzeju v Comu; 3) napis na obeh straneh bronaste plošče iz Botorrite pri Saragozzi (Španija). Zapis ima okrog 200 besed v iberskih črkah in je najdaljši epigrafski zapis v kelto-iberščini. Verjetno je vsebina pravne narave in spada v prvo stoletje pred Kr. Ti pisani viri, posebno tisti s področja Lombardije, spadajo v okvir tako imenovane kulture Golasecca. Njihov keltski izvor potrjuje, da je tam živelo avtohtono prebivalstvo, ki se je tja naselilo ob koncu bronaste dobe. Obenem je to tudi dokaz kulturnega razlikovanja med antičnimi Kelti, ki povzroča tudi težave pri njihovi identifikaciji zgolj na osnovi arheoloških odkritij. Prihajamo torej do dokazov o velikem razponu keltskega ljudstva po Evropi, severnem atlantskem področju in britanskih otokih v zadnjih petsto letih pred Kr. Še nekaj: Venceslav Kruta je pri študiju keltske topografije v Franciji naletel na ime mesta Vannes, ki ga pripisujejo Venetom. Kruti pa se moram tudi sam zahvaliti, da sem z njegovo pomočjo odkril izvor imen Bohemia - Boemia v latinščini oziroma italijanščini za Češko. GREGOR V. KARANTANSKI PAPEŽ (996 - 999) - (2. DEL) )OŽKO ŠAVLI Že kmalu potem, ko se je cesar Oton III. proti koncu septembra znova odpra- vi I na sever čez Alpe, je Krescencij prelomil dano obljubo, naščuval ljudi v Rimu in jih pognal proti La-teranu. Papež Gregor V. se je komaj še utegnil umakniti v Spoleto in potem še naprej, v Pavijo. Tu je naslednje leto 997 sklical cerkveni zbor, na katerem so obsodili Kre-scencija in njegove privržence. Krescencij pa si je v Rimu znova nadel naziv "pa-tricij in konzul". Spet je začel delati zlorabe in nastavil protipapeža, grškega človeka iz Kalabrije, Fila-gata po imenu, ki se je dal ustoličiti pod imenom Janez XVI. Vendar je bilo kaj malo verjetno, da bi cesar Oton III. dopustil takšno izsiljevanje na Petrovem sedežu nasproti pravemu papežu, ki ga je bil sam postavil. Takoj ko je bilo mogoče, meseca februarja 998, se je Oton III. znova napotil v Rim. Protipapež Filagat se je ustrašil in mesto zapustil. Krescencij se je pred cesarsko vojsko zaprl v Angelski grad. Cesarska izvidnica pa je kmalu odkrila mesto Fila-gatovega pribežališča in ga prijela. Kazen, ki mu jo je rimska množica namenila, Ter jo je bil zavedel, je bila strašna: odrezali so mu nos, iztaknili oči in iztrgali jezik. Po vrnitvi Gregorja V. so ga obsodili pred cerkvenim zborom in ga potem zaprli v neki samostan. Krescen-cija pa so na Angelskem gradu pred vsem ljudstvom obglavili in nato odnesli pod grič Mario, kjer so viseli njegovi pristaši. Drugim krivcem so bile določene blažje kazni. Papež Gregor V. je znova zasedel stolico sv. Petra. V drugi polovici 998 je sklical še cerkveni zbor, da bi končal zadeve, začete v Pavi ji. Toda že naslednjega svečana je Gregor V. umrl, star komaj 24 let. Cesar jih je imel takrat komaj 17. Vest o smrti je prejel na Mte. Sarganu. Čeprav je bil ta papež imenovan po cesarju, se je v kratkem času svojega papeževanja izkazal za občudovanja vredno samostojno osebnost. V nenehnem boju med svetno in duhovno oblastjo je nastopal za neodvisno papeštvo, za preosnove v Cerkvi in proti duhovni nadoblasti cesarja nad Cerkvijo. Vsled tega je takoj po papeževem nastopu prišlo do prekinitve zvez s cesarjem. Ob pregnanstvu Gregorja V. v Paviji se je cesar šele po daljšem oklevanju postavil na papeževo stran. Karantanski papež je umrl nenadoma, verjetno zaradi malarije. Pokopali so ga pod cerkvijo sv. Petra in mu pozneje izdelali lep sarkofag, v katerem počiva še danes. -------- DALJE UMETNOST GRADNJE IN KULTURA BIVANJA V Jakopičevem razstavišču v Ljubljani je na ogled zanimiva razstava o slovenski enodružinski hiši v razdobju med leti 1945 in 1995. Novost je, da se je stroka po dolgem času odločila za tipološki pristop k vprašanju stanovanjske hiše na Slovenskem. Iz prikazanega gradiva, idejnih projektov in izvedb, se pred nami odpira vpogled v snovanje treh različnih generacij. Prva je v svojem špartan-skem odnosu do oblikovanja znala biti tudi tehnično inovativna, kar se kaže predvsem pri izbiri novih materialov. Ob tem pa se je tudi pazljivo ozirala do zunanjega prostora in naravnega okolja. Srednja generacija ostaja nekje na sredi poti, saj se poskuša izražati v novih formah, ki ne zmorejo preseči same sebe in biti sporočilo nove. Tretja generacija se uveljavlja kot svobodna, z namernim poenostavljanjem oblik. Kot taka išče povezavo s svetovnimi tokovi, vendar ostajajo rešitve predvsem pri iskanju in ne uresničevanju novega. Ta skupina avtorjev v tem stremljenju ne dosega zaželenega, saj na primer ne zmore povezati dvokapne strehe s sodobnim tlorisom. Čeprav je razstavo pripravilo Društvo arhitektov Ljubljane, pa je na njej mogoče videti stanovanj- ske hiše iz vsega slovenskega prostora. Med njimi zasledimo kar dvakrat Devin pri Trstu. Hiša Legiša (na sliki) se z idejo hiše s poudarjenim zunanjim (stopniščem navezuje na tipološko kraško-jadran-skega območja. Hiša Bio pa upošteva aktualne kriterije izbire biološko neoporečnih materialov, obenem pa je tudi zanimiv poseg v nizu hiš, postavljenih na "grbo" med Krasom in morjem. Navedena primera ohranjata tipološke značilnosti našega okolja, a se obenem uspešno odzivata v širšem prostoru. Prav v tem pa se kaže manjšinska odprtost do širšega prostora tudi v arhitekturnem snovanju. -------- A.D.A. 1 1 JEZIKOVNI KOTIČEK NADA PERTOT | 1 Nasilno spreminjanje že ustaljenih oblik je prava značilnost za naš odnos do slovenščine. Občutek, da ničesar pravzaprav ne znamo, vpliva tudi na naš značaj, ki se vedno bolj oddaljuje od zdrave samozavesti. Tako vsiljevanje, ki sem ga zadnjič omenila, vodi v obubožanje in v našo jezikovno narejenost. Od tod je odprta pot v uporabljanje izrazov in besednih zvez, ki zvenijo povsem tuje. Nekaj let že dobivam v branje naloge nekega nagradnega tekmovanja, ki je posvečeno problematiki starih ljudi. Naloge, ki jih otroci napišejo v italijanščini, so sproščene in prisrčne, saj pišejo vsi o svojih nonotih in nonah. V slovenskih nalogah pa se vse takoj zatakne pri babicah in dedkih in se vsebinsko naloga nadaljuje skoraj vedno stereotipno, nesproščeno in jezikovno togo. Prepričana sem, da doživljajo otroci to vsiljevanje babic in dedkov namesto nonotov in non, ki so v Pravopisu dovoljeni, kot je doživljal Cankar v šoli vsiljeno elkanje in se je iz njega ponorčeval z znamenitim stavkom: Ena jedelj pomaranča in ena jedelj pomaranča sta dve jedelj pomaranči. Tem in podobnim vsiljevanjem narejenosti pa smo nenehno izpostavljeni. Tako imenitno se nam je zdelo, ko smo začeli s poimenovanjem naših šol. Precej časa smo se tudi trudili, da so se naši italijanski kolegi, dijaki in šolski funkcionarji navadili izgovarjati Prešeren, Gregorčič, Cankar, Slomšek, Zupančič itd. Pa se je začela ofenziva na ta naša poimenovanja! Vsa ta revolucija je izbruhnila na podlagi odredb na str. 21 in 101 Slovenskega pravopisa, Pravila, DZS 1990: "Pri imenih ustanov, katerih neprva sestavina je ime in priimek, sta imeni v rodilniku ne v imenovalniku: torej Gimnazija Franceta Prešerna (ne Gimnazija France Prešeren)" Skladenjsko neprimerna so poimenovanja tipa Gimnazija Ivan Cankar. Vendar najdemo pred drugo utemeljitvijo to pojasnilo (str. 101, 854): "Če se del lastnega imena ne ujema, se ta sestavina ne sklanja, npr. Hotel Turist, Hotela Turist, ker to poimenovanje izvajamo iz zveze "hotel z imenom Turist." Pa ne velja to pravilo tudi za naše šole z imeni Trubar, Erjavec, Kosovel, Sv. Ciril in Metod...? Nadebudni cenzorji naj ne bodo torej bolj papeški kot papež! Če so že mnenja, da imena naših šol niso Simon Gregorčič, Oton Zupančič, France Prešeren itd., pridimo, prosim do kompromisa in govorimo in pišimo o naših šolah vsaj kdaj na ta enostavnejši način, ki nam je blizu in ga nihče ne prepoveduje. Na liceju Prešeren je več smeri (na liceju z imenom Prešeren). Na tekmi je včeraj zmagal Zois. Po zgledu Hotel Turist bomo seveda lahko pisali tudi Licej Prešeren, Klasični licej Trubar, Pedagoški licej Gregorčič, Osnovna šola Bevk itd. Različni F., S., P., I., )., O, itd. pred priimki pa se mi zdijo kar žaljivi. Uradne naslove naših šol pa lahko vsakdo razbere s tabel pred vhodom vanje. Tam so imena, po katerih se šole imenujejo, celo med narekovajem. Meni jih je še vedno prijetno videti! Kelti so se delili na številna plemena. Najmogočnejše pleme v Srednji Evropi so bili Boi. Sredi prvega stoletja pr. Kr. jih je napadel Burebista z močno vojsko iz Dakije in Kelte popolnoma izrinil iz Panonije. Keltska trdnjava v Srednji Evropi je bila Boemia ali Bohemia ali Boioh - aemum (domovina Boiov!). Leta 9 pred Kr. so jo zasedli germanski Markomani. XV. SPET O TRSTU Končno sem spet v Trstu na mejdanu z našim dragim profesorjem Tummolom. Moja Tummoliada gre neizprosno proti svojemu logičnemu zaključku. Imava pa si povedati še mnogo nedorečenega, zlasti glede Trsta in slovenske prisotnosti v njem. V tem intimnem in poglobljenem pogovoru pa želim nastopati skrajno osebno, brez statistik, listin in dokumentov, brez sklicevanja na razne dobrodošle priče iz preteklosti, kakršne so mi doslej zvesto stale ob strani. V mislih imam Herodota, Cassiodora, Prokopija, Ibrahima Ibn-Jakuba, Conteja in Grudna. Za svoje podatke sam odgovarjam svojemu izzivalcu, o katerem vem, da me bo ob vsaki priložnosti skušal postaviti na laž. Moje razmišljanje bo preprosto in vsakomur - ali tistemu, ki mu je izrecno namenjeno - razumljivo. V brošuri Zgodovinski razvoj narodnostnega stanja v Trstu (avtor Bogomir Čokelj), ki jo je leta 1949 založila Slovenska prosvetna matica v Trstu, sem na čelni strani ovitka naletel na lep bakrotis s sliko Trsta iz leta 1786. Mesto je tedaj imelo zelo majhen obseg. Z vrha pri Sv. Justu grad zvedavo zre na morsko raven, ali ni mar spet na vidiku kaka beneška vojna ladja, ki bi 'bratsko' mesto rada bombardirala. Na pobočju se šele od sredine navzdol vrstijo stavbe, skoraj bi rekli, da niso vredne tega imena, saj so kvečjemu le enonadstropne dejansko mišje luknje. Lepo jim vi, gospod, pravite 'catapecchie'. Komaj na obali pa naletimo na stavbe, ki so vredne tega imena. Dobro poglejte. Opazili boste, da so hiše pozidane neposredno ob morju. Stara ribarnica je že tedaj kar plavala na morski gladini, kjer je danes stavba pristaniških delavcev. Mestna meja s slovensko kmečko okolico na severovzhodu vključuje park, ki ga lahko še danes vidimo, če se peš podamo navzgor k Svetemu Justu po tesnih ulicah starega mesta. Obzidje se je tukaj za stolnico in gradom spuščalo na raven današnjega Korza. Pri 'potoku' ob Ključu je obzidje segalo v loku do trga za današnjo glavno poštno palačo, kjer nas palača Panfili spominja na ladjedelnico grškega priseljenca. Morje se je torej še pred dvema stoletjema kar precej zajedalo v kopno. Borznega trga ni bilo. Morje je segalo do hiš, kjer se Izačenja Korzo. 'Portizza' so bila vrata, ki so skozi obzidje vodila k morski obali. 'Portizza' je danes vzidana v staro stavbo, ki nudi gostoljubnost znanemu baru, ki nosi njeno starinsko ime. Pri kopanju temeljev za palačo Costanzi med občinsko palačo in Kavarno so naleteli na ostanke starega rimskega pristanišča. Na zahodni strani opažamo pusto področje, namenjeno načrtovanemu novemu tržaškemu pristanišču in kasneje tudi železniški postaji. To so pljuča, s katerimi danes mesto diha. Kisik mu prihaja z morja in iz zaledja skupaj z burjo. Vse okrog Trsta so same kmetije pridnih delavnih Kraševcev. Trst je od treh tisočev prebivalcev, ki jih je v glavnem imel vse od prihoda pod rimsko vojaško zasedbo,številčno narasel in v XVIII. stoletju prišel do desetih tisočev in nato do tridesetih tisočev. Za varnost Trsta je skrbela skromna mornarica. Ta je sčasoma povezala naše mesto z bližnjimi deželami ob Jadranu, kamor je bilo namenjeno blago, ki so ga mestni magnati-trgovci prejemali iz zaledja in ga z dobičkom odstopali tujcem. Trst je že tedaj imel več ladjedelnic. Te so obstajale že za časa starega Rima. Zgodovinopisci poročajo, da je Trst razpolagal s tesarji in kovači, ki so sloveli daleč naokrog. Ti delavci so prihajali v glavnem iz tržaške okolice. ------------- DALIE 7 ČETRTEK 25. APRILA 1 99(> 8 ČETRTEK 25. APRILA 1996 Evrošola ’97 bo med nemško manjšino na Danskem Lanska imenitna prireditev, imenovana Slovenska Evrošola, ko so se v naših krajih mudile delegacije dijakov različnih jezikovnih manjšin v Evropski skupnosti in s katero so naše šole proslavile tudi 50. obletnico obnovitve slovenskega šolstva v Italiji, je gotovo ostala v spominu številnih naših učencev in dijakov ter njihovih staršev in šolnikov. Pred nekaj dnevi so se v zvezi s to dvoletno manjšinsko pobudo sestali ravnatelji slovenskih nižjih srednjih šol na Tržaškem in Goriškem. V pretres so vzeli sodelovanje na dijaškem srečanju, ki ga bo prihodnje leto od 9. do 13. aprila priredila nemška manjšina na Danskem. Sklenili so, da bo slovensko šolo zastopala delegacija kakih 20 dijakov nižje srednje šole Ivan Trinko iz Gorice. Ostali nižješolci in učenci petih razredov, ki bodo ostali doma, pa bodo v dneh Evrošole '97 sodelovali na srečanju, ki bo v Gorici, tako da bodo idealno povezani z ostalimi sovrstniki, ki bodo gostje nemške manjšine na Danskem. ———— Zadnje slovo od Jelke Gerbec Na pokopališču v Barkovljah seje v četrtek, 18. aprila, veliko število ljudi zadnjič poslovilo od pred kratkim umrle bivše slovenske komunistične senatorke Jelke Gerbec. Pri odprtem grobu so o pokojnici, o njenem življenju in vlogi v protifašističnem in komunističnem gibanju ter o njeni politični poti spregovorili Laura Polizzi za Vsedržavno združenje partizanov Italije, Claudio Tonel za Demokratično stranko levice, Stojan Spetič in Antonino Cuffaro za Stranko komunistične prenove ter recitator Stane Raztresen. Prisotne so bile tudi številne delegacije borčevskih organizacij z obeh strani meje. Pri pogrebnih svečanostih sta sodelovala pihalni orkester Breg in Tržaški partizanski pevski zbor. .— Nova pobuda Ekonomskega krožka Kot smo pred kratkim že poročali, združuje Ekonomski krožek univerzitetne študente vseh ekonomsko usmerjenih fakultet, kot glavni namen pa ima osveščati člane na poslovno gospodarskem področju. V okviru delovanja krožka lahko omenimo zanimiv obisk, ki so ga mladi študentje pred kratkim opravili na tovornem postajališču na Fernetičih. Naslednja pobuda, v katero so mladi univezitetniki vlili precej truda, pa bo ugled tržaške luke, seveda pod pokroviteljstvom podjetja Mediterranea in v spremstvu g. Filipčiča, ki je predstavnikom krožka takoj in rade volje priskočil na pomoč. Namen te pobude je podrobnejše spoznavanje in seznanjenje s to ekonomsko realnostjo naše pokrajine, ki je bila v zadnjih časih večkrat v ospredju v raznih programih za promocijo in razvoj tržaške in sploh deželne ekonomske stvarnosti. Ker pa je za vstop v tržaško luko potrebno predčasno sporočiti pristojnim oblastem število udeležencev, naprošamo zainteresirane študente, naj se za vpis čimprej javijo v prostorih Narodne in študijske knjižnice v ul. sv. Frančiška 20 v Trstu, za podrobnejše informacije o delovanju krožka pa se lahko kadarkoli obrnejo do članov, ki so v knjižnici vedno na razpolago. ....... I. BA)C ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA obvešča cenjene člane, da bo REDNI OBČNI ZBOR v drugem sklicanju v četrtek, 25. aprila 1996, s pričetkom ob 9.30 v Prosvetnem domu na Opčinah, ul. Ricreatorio 1, s sledečim dnevnim redom: 1. poročilo upravnega sveta, prikaz in obrazložitev obračuna z dne 31.12.1995; 2. poročilo nadzornega odbora; 3. razprava in odobritev obračuna, poročil in predloga o razdelitvi dobička iz leta 1995; 4. odobritev pravilnika za vodenje občnega zbora; 5. odobritev pravilnika za volitve zadružnih organov; 6. določitev sejnine odbornikom in honorarja nadzornikom; 7. izvolitev treh članov upravnega odbora, celotnega nadzornega odbora in razsodišča. Če se kdo ne more udeležiti občnega zbora, prosimo, da pooblasti izključno drugega člana. Za vstop v dvorano je obvezno vabilo. Za člane iz Nabrežine in okolice bo poskrbljeno za prevoz z odhodom s trga sv. Roka ob 8.50. IZIDI POLITIČNIH VOLITEV NA TRŽAŠKEM SE JE UVELJAVILA DESNICA Trst je po drugi strani na teh volitvah izgubil priložnost, da enkrat toliko obrne stran in se odloči za zmernejšo, odprtejšo politiko do bližnjega. Večina tržaških volivcev je svoj glas žal zaupala zagovornikom zaprtosti in konfliktov, in to v taki meri, da človeka iznenadi. O-čitno med tržaškimi volivci še vedno prevladuje desničarska miselnost in bo potrebno še veliko truda in naporov, da se bo spremenila. Novoizvoljeni oz. potrjeni parlamentarci desničarskega kartela pa tega dela demokratičnemu Trstu gotovo ne bodo olajšali. Škoda. I.Ž. ŠTIRI NOVE KNJIGE PREDSTAVILI NOVE PUBLIKACIJE KROŽKA VIRGIL ŠČEK Oljka je sicer zmagala volitve na vsedržavni ravni, v Furlaniji-Julijski krajini pa ni bilo tako. Zlasti na Tržaškem so se uveljavili kandidati desničarskega Pola svoboščin. Podatki, s katerimi razpolagamo, so nepopolni -zlasti, kar se tiče propor-čnega dela (ko bo časopis izšel, pa bodo že zastareli). Kljub temu je treba zabeležiti, da sta Giulio Camber in Roberto Menia premočno zmagala nad svojima tekmecema v senatnem in prvem poslanskem okrožju Fulviom Camerinijem (le-ta je bil sicer izvoljen z ostanki) in Oraziom Bobbiom. V drugem poslanskem okrožju je Gualberto Niccolini tesno premagal Paola Runi iza. Trst bodo torej v novem parlamentu zastopali predstavniki desnice. Bojazen, da bodo skušali pogojevati politiko nove vlade do naših krajev in še zlasti do Slovenije, je gotovo upravičena, če pomislimo na pretekle pobude zmagovitih kandidatov in na vpliv, ki ga desnica kljub volilnemu porazu še vedno ima v Rimu. Verjetno nismo daleč od resnice, če trdimo, da bodo - čeprav v opoziciji - ravno tržaški parlamentarci Pola Fulvio Camerini je bil izvoljen v senat z ostanki svoboščin povzročili največ težav levosredinski večini, ko bo šlo za odnose s Slovenijo in za vprašanje slovenske manjšine v Italiji. IVAN ŽERJAL Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček je pred časom izdal štiri nove publikacije, ki so jih predstavili na tiskovni konferenci na sedežu krožka v ul. Gallina v petek, 19. aprila. Publikacije je predstavil Ivo Jevnikar, spregovorili pa so tudi njihovi avtorji. Gre za knjigo Rafka Dolharja Leva sredina in tržaški Slovenci - 7. del, knjigo Piera Purini ja o Trstu v letih 1954-63 od zavezniške vojaške uprave do dežele Furlanije-Julijske krajine, študijo Irene Šumi in Salvatoreja Venosija Govoriti slovensko v Kanalski dolini ter gradivo s posveta Zasebna uprava kraškega parka, ki ga je prispevalo Združenje zasebnih kraških lastnikov. Knjige Rafka Dolharja o levi sredini in tržaških Slovencih ni treba posebej predstavljati, saj smo ob njeni predstavitvi o tem delu že pi-sali. Gre za prikaz tistega zgodovinskega obdobja, ko se je sredi šestdesetih let tudi na tržaški krajevni politični ravni uveljavila t.i. leva sredina, ki se je med drugim odloči la tudi za drugačen odnos do slovenske narodnostne skupnosti. Takrat je bil Dušan Hreščak kot prvi Slovenec izvoljen v tržaški občinski odbor, kar je predstavljalo pravi šok za tržaške nacionalistične kroge. Knjiga Piera Purinija Trie-ste 7 954- 7 963. Dal Governo MilitareAlleatoalla Regione Friuli-Venezia Giulia (Trst 1954-1963. Od zavezniške vojaške uprave do dežele Furlanije-JuIijske krajine) je diplomska teza študenta zgodovine, ki jo je napisal pod mentorstvom prof. Jožeta Pirjevca. V delu avtor analizira socialne, gospodarske, politične in narodnostne spremembe, do katerih je prišlo vtem obdobju. Celotno 50 strani dolgo 7. poglavje je posvečeno Slovencem. Študijo Govoriti slovensko v Kanalski dolini sta na pobudo Rafka Dolharja napisala Irena Šumi in Salvatore Ve-nosi. V njej obravnavata zgodovino in težave slovenskega šolstva v Kanalski dolini od časov Marije Terezije do danes. V Kanalski dolini o slovenski šoli v pravem pomenu besede ne moremo govoriti, saj že od leta 1921 ni tam javnega pouka v slovenskem jeziku; od leta 1976 je le privatni slovenski tečaj. S petkove Gradivo posveta o kraš-kem parku, ki je bil 10. decembra 1994 na Padričah, je prispevalo Združenje zasebnih kraških lastnikov. Njegov predsednik Zoran Sosič je na tiskovni konferenci dejal, da so s tem hoteli dokazati, da kraško zemljo, ki je povečini še v zasebni lasti, lahko upravljajo domačini sami. Sosič tudi upa, da bodo odgovorni to upoštevali. V publikaciji je objavljeno tudi besedilo dežel- predstavitve nega zakona o pravnem priznanju srenj, ki ga je predložil svetovalec Antonio Martini in je bil izglasovan 29. novembra lani, objavljen pa je tudi seznam 22 ju-sarskih odborov in odborov za ločeno upravljanje jusar-skega premoženja na Tržaškem. Izid publikacij je tudi tokrat podprla Zadružna kraška banka. TRŽAŠKA KNJIGARNA LIBRERIA TRIESTINA s.d.t. Izredna Ul. San Francesco 20, 341 33 TRST, tel. 040-635954 razprodaja od 1. do 27. aprila TRŽAŠKA SREBRNI IUBILE) DOŽIVETA PROSLAVA 25-LETNICE MLADINSKEGA DOMA V BOLJUNCU IVAN ŽER|AL Številno občinstvo je v nedeljo, 21. aprila, prisostvovalo lepi in doživeti proslavi 25-letnice Mladinskega doma v Boljuncu. Leta 1971 so postavili stavbo, ki je nastala, "da bi se v njej združevali vsi vaščani v medsebojnem spoštovanju in ljubezni ter se versko in narodno osveščali." Tako piše v listini, ki so jo vzidali v temelje nove stavbe. Največ zaslug za zgraditev doma ima gotovo Marij Gerdol, ki je bil v tistem obdobju župnik v Boljuncu, kamor je prišel leta 1966. Prej so se mladi srečevali v t.i. baraki, ki je stala na mestu, kjer je sedaj dom, župnik Gerdol pa je čutil potrebo, da se za bo-Ijunško župnijsko skupnost, ki je imela in še danes ima bogato življenje in dejavnost, postavi primeren prostor. Prav Marij Gerdol je bil slavnostni govornik na nedeljski proslavi. Navezal se je na besede v listini in dejal, da je to ideal, za katerim težimo, čeprav ga ne bomo nikoli popolnoma uresničili. Gerdol je poudaril pomembnost take stavbe, saj, če je cerkev srce župnijskega občestva, predstavlja dom njegova pljuča, saj poteka v njem cela vrsta dejavnosti verskega, karitativnega in kulturnega značaja. Vse to u-speva zaradi harmonizacije odnosov med vodstvom in uporabniki doma. Obstoj mladinskega doma je pomemben zlasti danes, ko naši skupnosti grozi nevarnost demografskega in moralnega upadanja in ko je na pohodu tiha asimilacija. V domu namreč lahko s polnimi pljuči zadihamo pri- Z nedeljske proslave v Mladinskem domu stno slovensko kulturo. Obdobje 25 let je važen mejnik za pregled opravljene poti in za zastav-Ijenje novih ciljev. Bivši boljunški župnik je tudi izrekel zahvalo najprej Bogu, nato pa še vsem, ki so na kakršenkoli način prispevali k izgradnji stavbe in delovanju v njej. Njegovi bivši župljani pa so mu izročili darilo v priznanje za vse, kar je naredil zanje. Ob srebrnem jubileju so svoje čestitke izrekli dolinski župan Boris Pangerc, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver in predstavnika društev Mačkolje in France Preše- ren. Proslavi je dal ton bogat kulturni spored, ki ga je povezoval Aleš Štefančič in so ga oblikovali cerkveni ženski zbor iz Bo-Ijunca pod vodstvom Nataše Smotlak, tamburaški ansambel KD France Prešeren pod vodstvom Ervina Žerjala, otroci celodnevne osnovne šole Fran Venturini in mešani zbor PD Mačkolje pod vodstvom Iva Lešnika. Prisotni so si lahko tudi ogledali majhno razstavo fotografij in vabil, ki pričajo o pestri dejavnosti doma. PAPEŽ V SLOVENIII MLADI SE PRIPRAVLJAJO NA PAPEŽEV OBISK Da je papežev obisk v Sloveniji dogodek, ki združuje in ne ločuje, ni težko verjeti kljub zadnjim vzdihom nekaterih u-mirajočih strasti, ki grozijo s feminističnimi manifestacijami "proti" in kažejo na priprave za obisk kot na nedopustljivo potrato denarja. Vendar misli, ki nam jih je podal g. Primož Krečič prejšnjo soboto v o-penskem Marijanišču, so ta pomembni aspekt še poglobile. Razkrile so nam blažilni in usklajevalni učinek že samih priprav na obisk, npr. kako se zanj zavze- majo slovenski javni organi v vedno večji požrtvovalnosti posameznikov. Skratka: vse kaže, da bo papežev obisk eden pomembnih trenutkov zedinjene in samostojne Slovenije. Samostojne v suvereni odprtosti, saj na mladinskem srečanju v Postojni ne bo spregovorila papežu le Slovenija, ampak tudi Madžarska, Hrvaška, Italija in Avstrija. V Postojni bo torej šlo za praznik mlade Evrope, ki ga ne smemo zamuditi. Tak praznik smo že zaslutili na našem openskem pripravljalnem srečanju, ki so ga organizirali Odbor za mladinsko pastora- lo v tržaški škofiji, zamejski skavtje in SKK. G. Krečič, ki je koordinator mladih iz koprske škofije pri postojnskem mladinskem srečanju s papežem, nam je tudi posredoval podrobne informacije o samem srečanju, ki bo dne 1 8. maja na športnem letališču v Postojni. Prizorišče se bo polnilo od 9. do 11. ure, ko se bomo začeli poglabljati v tri osnovne teme srečanja: smisel življenja, skupnost in poslanstvo mladih kristjanov danes. Od 14. ure do 14.30 bo kosilo iz "lunch" paketov, kateremu bodo sledila osebna pričevanja vere do 1 6.30, ko bo papež Woj- tyIa prišel na kraj srečanja. Sledili bodo pozdravi, slovesna maša ob petju monumentalnega 4.000-glavega zbora (pravega živega spomenika slovenski pesmi in besedi) ter petju znanih slovenskih pevcev in kantavto-rjev. Po maši bomo skupno voščili papežu vse najboljše za rojstni dan (rodil se je prav 18. maja) in se od njega poslovili. Srečanje se bo sklenilo ob 21. uri po nastopu raznih znanih slovenskih bandov. Za zamejsko mladino bosta organizirana dva avtobusna prevoza: prvi bo odšel iz Trsta ob 8., drugi pa ob 11. uri. Vstopnina znaša 30.000 lir in vključuje prevoz ter "set za preživetje papeževih obiskov". Prijave mladine sprejema g. Zvone Štrubelj (tel. 211276) do 25. t.m., zato pohitite! -------- I.K. Predsednik SLOVENSKEGA RAZISKOVALNEGA INSTITUTA sklicuje OBČNI ZBOR v torek, 30. aprila 1996, ob 1 8. uri v prvem sklicu in ob 19. uri v drugem sklicu v Gregorčičevi dvorani, ulica S. Fran-cesco 20 v Trstu. Dnevni red: 1) poročilo upravnega sveta, 2) obračun za leto 1995 in predračun za leto 1996, 3) razrešnica nadzornega odbora, 4) razno. t Dne 16. aprila nas je v 90. letu starosti zapustila Lea CANCIANI VD. ŠTOLFA Žalostno vest sporočajo hči Nika, zet Sergio, vnukinja Sara, svakinja Tilda, bratranca Dragan in lanez Kocjan z družinama ter teta Vida Štolfa. K večnemu počitku smo jo pospremili v petek, 19. aprila, na openskem pokopališču. Posebna zahvala naj gre prof. Ravalicu in njegovi ekipi okulističnega oddelka tržaške bolnišnice. Opčine, 20. aprila 1996 DAROVI Za cerkev v Ricmanjih: družina Corva v spomin na pok. VValterja 50.000 lir; Marcela Vatovac, Ricma-nje, v spomin na pok. moža Feliceja 50.000 lir. Za kapelo sv. Leopolda pri Domju: družina Corva v spomin na pok. VValterja 50.000 lir. Za cerkev v Zgoniku: druž. Grilanc-Marušič namesto cvetja na grob pok. Amalije Štolfa 100.000 lir; v isti namen Ivanka Kralj 30.000 lir. Ricmanjski župnik dr. Angel Kosmač praznuje 50-letnico mašniškega posvečenja. Ob zlatem jubileju mu uredništvo in uprava Novega glasa iz srca čestitata ter mu voščita še mnoga zdrava in srečna leta. ACM Gorica čestita dr. Angelu Kosmaču ob zlatem mašniškem jubileju in mu kliče na mnoga leta. Pred slabima dvema tednoma je z odliko in pohvalo diplomiral iz gradbenega inženirstva Andrej Gruden. Novemu inženirju čestita uredništvo Novega glasa. ELEKTRIFIKACIJA ZVONOV V SAMATORCI Cerkev sv. Urha v Sa-matorci, ki spada pod zgoniško župnijo, je na belo nedeljo doživela svoj srečni dan. Že več let ni bilo nikogar, ki bi zvonil in vabil ljudi v cerkev. Zato je župnik g. lože Markuža že ob svojem prihodu v zgoniško župnijo povabil vernike, naj sodelujejo pri načrtu za elektrifikacijo zvonov. Posebno so se dobrotniki odzvali ob prezgodnji smrti priljubljene Majde Legiša poročene Milič iz Saleža; v spomin na požrtvovalno kulturno delavko so zbrali nekaj denarja, nato so darovali še drugi dobrotniki. Čeprav še ni bila zbrana celotna vsota denarja, smo začeli s potrebnimi načrti; končno smo jih uresničili. Tako je podjetje Clocchiatti iz Vidma izdelalo vsa potrebna dela in zvonovi so zapeli. Od tedaj trikrat na dan oznanjajo Angelovo oznanjenje. Upajmo, da bodo tudi vaščane privabili k bogoslužju. Vse, ki so se poročili v tej cerkvi, vabimo, naj darujejo za poravnavo stroškov. Vse tri zvonove so pred prvo svetovno vojno odnesli in nato po vojni ponovno ulili in vgradili na njihovo mesto. Cerkev imajo zelo radi izletniki, ker jo obdajata še neokrnjena narava in tišina; številni novoporočenci jo prav zaradi tega izbirajo za svoja slavja. Trije zvonovi naj še dolgo zvonijo v božjo slavo, veselje ljudi in srečno oznanilo. -------- I.M. UTRINKI NON Sl PUO... NO E NO! Tako mi je odgovoril mejni stražnik, ko sem ga prosil, naj mi dovoli govoriti z mamo, ki je stala onkraj žične ovire. "Tam so komunisti, družeti, titini... streljajo!" - "Z njimi se bom že pomenil. Prosim..." Ko sem se približal meji - bilo je leta 1948 - me je nadrl "druže": "Stoj, fašist!" (bil sem v talarju). "Pa imaš pravo, druže. To smo fašisti, a kod vas je prava demokracija, sloboda!" - "Šta hočeš?" je vprašal. "Druže, imaš majko?" - "Pa imam!" - "A voliš svojo majko?" - "Pa da, Bogami!" - "Druže, evo, tam je moja majka!" - "Istina?" - "Pa da!" In začel je klicati: "Dodži ovamo, majka! Čeka te tvoj sin-pop!" In peljal je mamo do mreže, se postavil v pozor in slovesno varoval, ko sem se pogovarjal z mamo - ob mreži. Italijanski stražniki se niso mogli načuditi. Rekel sem jim: "Samo na pravi »boton« je treba pritisniti... in to je mama!" (Še Kristus je ubogal... mamo v Kani Galilejski) --------------- (B+B) KRONIKA 9 ČETRTEK 25. APRILA 1996 'n ! 'I A ufii mo* j «in ličili KRONIKA IUBILEJNI KONCERT 5. MAJA Goriška kulturna društva in manjšinska konzulta Na goriški občini je bilo v četrtek, 18. aprila, srečanje konzulte za slovenska vprašanja pri goriški občini s kulturnimi društvi, ki delujejo na območju občine. Predsednik konzulte Rudi Pavšič je predstavnike društev seznanil z delovanjem konzulte in predlagal, da bi se tudi le-ta s predlogi vključevala v programe konzulte. Največ govora je bilo o 1000-letnici prve omembe Gorice in o pobudah, ki jih konzulta načrtuje. Društva so se strinjala, da je treba vtem okviru ovrednotiti slovensko prisotnost in samostojno ali v okviru že predvidenih pobud predlagati občinski upravi nekaj pobud, ki bodo zaznamovale slovensko prisotnost v goriškem prostoru. " Posvet o Dorčetu Sardoču 10 ČETRTEK 25. APRILA 1996 V petek, 19. aprila, je Sklad Dorče Sardoč v sodelovanju z Odsekom za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici iz Trsta in z Narodnim muzejem iz Ljubljane priredil v mali dvorani Kulturnega doma posvet o Dorčetu Sardoču (1898-1988), legendarnem liku v zgodovini protifašističnega ilegalnega boja proti raznarodovanju Slovencev na Primorskem. Pred kratkim je bil na osnovi naročila preminule Sardočeve vdove končno ustanovljen sklad v spomin na Sardoča. Iz statuta izhaja, da sklad namerava pomagati potrebnim in zaslužnim študentom, pripadnikom slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji ali Univerzo, posebno pa študentom zdravstvenih študijskih smeri. Upravni odbor sklada sestavljajo Boris Peric, Martin Brecelj in Valentino Custrin; nadzorni odbor pa Vera Tuta-Ban, Fabian Čaudek in Marko Jarc. Ustanovitev in delovanje sklada je najprej predstavil predsednik upravnega odbora Boris Peric, ki je izrazil željo, da bi bile prve štipendije dodeljene septembra meseca za šolsko leto 1996 / 97. Nato je odvetnik Peter Sanzin, ki je celih pel let neutrudno delal za ustanovitev sklada, obrazložil pravni iter in poudaril, da je sam Dorče Sardoč namenil v oporoki del svojega premoženja za študirajočo potrebno mladino. Živo se je spomnil na gospo Anico, Sardočevo vdovo, katere posredovanje je bilo odločilno za ustanovitev sklada. Milica Kacin VVohinc je potem podala oris zgodovinskega razvoja primorskega protifašističnega odpora med vojnama; to je bila ne samo bitka za obstoj, ampak bitka za legalno (italijansko in evropsko!) demokracijo. Lida Turk je osvetlila Sardočev lik in značaj; to je bil energičen, neuklonljiv in pokončen človek s klenim značajem in močno voljo, ki se je v vsaki preizkušnji utrjeval v strogi avtodisciplini. Na koncu sta spregovorila še Milan Pahor o odnosu med slovensko in jugoslovansko idejo ter Boris M. Gombač o imperializmu italijanske države v času fašizma. ——— DD Večer o beneških Slovencih Prejšnji teden je krožek Anton Gregorčič v komorni dvorani Katoliškega doma priredil večer, na katerem so spregovorili o težavah Slovencev na Videmskem. Govorili so predsednik čedajskega KD Ivan Trinko prof. Marino Vertovec, dr. Igor Kont in dr. Rafko Dolhar. Marino Vertovec je podal zgodovino beneških Slovencev od polovice prejšnjega stoletja do danes, gospodarstvenik in sam zelo uspešen podjetnik Igor Kont je govoril o poraznem stanju gospodarstva beneških Slovencev, kajti skoraj vsa slovenska podjetja so danes ali v stečaju ali pa v zelo resnih finančnih težavah, medtem ko je dr. Rafko Dolhar govoril o stanju slovenskega življa v Kanalskih dolinah in se vprašal, kakšno prihodnost sploh lahko imajo ljudje, ki ne govorijo več materinščine, ampak med seboj občujejo v italijanščini. Večer je vodila naša sodelavka in glavna duša krožka Erika Jazbar; med prisotnimi pa je vladala velika zaskrbljenost za usodo slovenskih ljudi na Videmskem................ Že skozi celo leto se pevci moškega zbora Mirko Filej iz Gorice intenzivno pripravljajo na 30-letni jubilej. Neutrudni dirigent Zdravko Klanjšček in mladi predsednik Andrej Čevdek vodita jubileju naproti pomlajen in številčno okrepljen sestav. Če smo še ob 25-letnici ugotavljali, da je zbor številčno in kvalitetno padel, lahko danes z veseljem dodamo, da je zbor v zadnjih sezonah uspešno prerasel generacijsko krizo. Pristopili so novi, mladi pevci, vrnili so se nekateri prejšnji člani. Zadnji uspešni nastopi, tako obe Cecilijanki in Primorska poje, še krepijo pevski elan. Jubilejni koncert bo v nedeljo, 5. maja, v Kulturnem domu v Gorici. Gotovo pomeni tak dogodek pevski praznik za celotno Goriško, saj je bil zbor Mirko Filej v tem prostoru vsaj na področju moškega petja reprezentančni sestav in pravi zastavonoša naših žlahtnih zborovskih tradicij. Priložnosti za praznične misli bo še dovolj, zato še kratek skok v živahno lansko leto. LETO 1995 Med rednimi in izrednimi nastopi v letu 1995 so delovanje zbora še posebej zaznamovala tri gostovanja, vsako s svojo pomenljivostjo, z lepimi doživetji: Medvode (4. februarja), Vransko (26. marca) in Tolmin (15. oktobra). Medvode - Povabilo v Medvode je prišlo od Moškega pevskega zbora Medvode in tudi naslov večera je bil posvečen gostom, saj je bila prireditev poimenovana Goriški kulturni praznik v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Več kot pomenljivo se zdi, da v osrčju Slovenije praznujejo z zamejsko pesmijo. Po uvodnih pozdravnih pesmih domačega zbora je bila glavnina pevskega dela sporeda zaupana "Mirku Fileju". Šlo je že za majhen koncertni repertoar, ki je tudi terjal intenzivne vaje. Mladi 30-LETNICA MOŠKEGA ZBORA MIRKO FILEJ pevci v zboru so se namreč srečali tudi s povsem novimi skladbami, ki jih je bilo potrebno osvojiti takorekoč v mesecu dni. Kot dodatek je naš zbor izbral Bratuževo priredbo Kraguljčkovm zborovodja Zdravko Klanjšček je poslušalcem pred izvedbo občuteno predstavil trpko, a kleno simboliko, povezano s pesmijo in skladateljem. Za zaključek sta zbora združeno zapela še Hajdrihovo skladbo Jadransko morje in Aljaževo Triglav. Tudi darilo, ki so ga naši pevci ponesli v Medvode, je bilo v znamenju goriške kulture: prijaznim domačim gostiteljem so izročili komplet Slovenskega primorskega biografskega leksikona in spet je v kratko predstavitev tega knjižnega podviga spregovoril dirigent Zdravko Klanjšček. Koncertu je sledil še prijateljsko-družabni del, pot domov pa je bila z rojstnim dnem popularnega Jožka Maraža še veselejša. Medvoški kulturni prazniki sestavljajo nekajletni ciklus. Sodelujoči zbori se bodo za zaključek, koncem leta, srečali v Ljubljani. Vransko, Tolmin - V treh desetletjih je zbor mnogo potoval, gostovanje na Vranskem pa postavljajo pevci v sam vrh najlepših doživetij. Ustvarili so jih odlična organizcija, dober nastop, prijazni ljudje in njihova razkošna pogostitev. Pokazalo se je, kako lahko tudi na majhnem koščku slovenske zemlje SPOT Ul. Raštel 19 Tel. 531884 Fax 534470 TRGOVINE OBUTVE Ul. Raštel 7 - Tel. 535162 Ul. Oberdan 7 - Tel. 535520 Ul. Raštel 8 - Tel. 33465 * * * KDOR OB NAKUPU PREDSTAVI TA IZREZEK, IMA 10 % POPUSTA. TA UGODNOST VELJA DO 31. JULIJA. Pričakujemo Vas! srečamo vredne zanimivosti. Peš pot do gotske cerkvice sv. Jeronima na hribu Tabor je pomenila tudi priložnost za srečanje z gozdnato naravo, postanek na vrhu, na kraju nekdanjega tabora proti Turkom, pa srečanje s starodavno zgodovino. Domači kmetje, ki so pričakali pevce s pogostitvijo, so žlahtno popestrili sedanjost. Pevce pa je pot peljala dalje, še k nadaljnji vranski podružnici sv. Mohorja in Fortu-nata v Stopniku, znani po srednjeveškem zvonu iz leta 1317, ki je vključen tudi med obeležja bližnjega papeževega obiska v Sloveniji. Tudi tu so goriške goste pričakali prijazni domačini. Kar hitro sta se približali 1 7. ura in svečanost v župnijski cerkvi sv. Mihaela: recital sonetnega venca Ljubke Šorli - Bratuž Venec spominčic možu na grob. Prireditev sta Svetovni slovenski kongres - konferenca za Slovenijo, podružnica za celjsko območje in Zavod za kulturo Žalec posvetila vsem trpečim za svobodo slovenskega naroda. In res je v cerkvi vladalo neko pomenljivo, slovesno vzdušje. Ljudje so zavzeto prisluhnili pozdravu prof. Milana Dobnika, predstavitveni besedi Petra Šimo-nitija, recitalu Sonje Mlejni-kove, orgelski glasbi Huber- ta Berganta, pesmi našega zbora. V tako ubranem okolju se tudi poje s posebnim zanosom. Pevce pa je čakalo še enkratno, nepozabno srečanje v vranskem župnišču, za katerega je bilo le časa premalo. Slovo je bilo v znamenju hvaležnosti vsem, tako prijaznim vranskih gostiteljem, posebej prof. Mileni Moškonovi, ki je povezovala vse organizacijske niti. Podobna prireditev kot na Vranskem je bila jeseni v Tolminu, ki je bil za gostovanje izbran kot rojstni kraj pesnice sonetnega venca. Tudi tu je bila cerkev polna, tudi tu je zaživela pomenljiva zbranost in tudi tu so pevci zapeli s posebnim žarom. V Tolminu, kjer so lani sodelovali tudi ob odkritju kipa in spominske plošče pesnice Ljubke Šorlijeve, pa so bili z letošnjim gostovanjem na Primorski poje v kratkem času že tretjič. -------- P.B. MoPZ MIRKO FILE) JUBILEJNI KONCERT ob 30-letnici delovanja Kulturni dom - Gorica, nedelja, 5. maja 1 996, ob 17.30. Lutke v Katoliškem domu SKPD Filej v sodelovanju s SCGV Komel pod pokroviteljstvom SSO vabi v komorno dvorano v soboto, 27. aprila, ob 20.30. Na ogled bo lutkovna predstava Pohujšanje v dolini Šentflorjanski Ivana Cankarja v izvedbi Freyer teatra in v koprodukciji Cankarjevega doma v Ljubljani. Predstavo bodo oblikovali trije igralci, oblikovalec luči in režiser, ki obenem izvaja glasbo na čelo na narodne viže. Edi Majaron je duhovni in organizacijski vodja skupine. Predstavo bodo izvajali tudi v jutranjih urah v Slovenskem šolskem centru, kajti pripravljena je bila za kulturne dneve slovenskih srednješolcev. Po predstavi je tudi vedno pogovor z izvajalci. BERTOIINI Specializirani živilska center ...z odličnimi mesečnimi ponudbami. Pričakujemo vas v Mošu pri Gorici. USPESNA PREMIERA V ŠTEVERJANU IVA KORŠIČ Z veseljem in radovednostjo smo se v nedeljo, 21. aprila, podali v cvetoči Šte-verjan, kamor nas je po še-stih letih zatišja vabila dramska družina SKPD F.B. Sedej. V prenovljeni župnijski dvorani se je predstavila popolnoma pomlajena skupina. Spodbudo za ta novi, sveži gledališki zagon gre brez dvoma pripisati Simonu Komjancu, ki je pritegnil v Talijin hram skupino mladih, ki se niso še nikdar pobliže seznanili z odrskimi deskami. Čeprav so mladi navdušenci začeli z vajami šele sredi januarja, so se zaradi vztrajnosti in številnih vaj lahko pred- stavili domači publiki že aprila. Za obuditev gledališke tradicije so si "izposodili" pri Štandrežcih režiserja Emila Aberška, ki se je zaradi svoje nevsiljive profesionalnosti in skromnosti zelo priljubil goriškim zamejcem. V štandreškem krogu nam je ponudil že veliko vedrih uric, v Šte-verjanu pa dokazal, da pod izkušenim vodstvom amaterji lahko uspešno pristopijo tudi k resnejšim tekstom, kakršen je Temni pajčolan (v izvirniku Sveti plamen) angleškega pisca Wil-liama Somerseta Maugha-ma. Steverjanci so igro načrtovali že pred petnajstimi leti, a šele sedaj so besedilo z Aberškom in Starino prečistili in posodobili. Čeprav je delo nastalo v začetku stoletja, je vsebinsko zelo sodobno, saj nam razkriva problem evtanazije in ostre psihološke konflikte med nastopajočimi. Pri izoblikovanju predstave je režiser izbral pravilen tempo in spretno vodil igralce skozi dramo, ki se prelevi v kriminalko. S posrečenimi, nekako odsekanimi, zelo zgovorno nedorečenimi dejanji sta nas avtor in režiser prisilila k izpraševanju vesti in osebni presoji. Izvajalci so svoje like skušali psihološko čimbolje osvetliti. Najbolj sproščeni in temperamentni so bili: Sara Miklus - medicinska sestra, Annamaria Škorjanc - mati, Branko Terčič - njen sin in Simon Komjanc - hišni zdravnik. Martin Komjanc, Anita Tomažič, Gabrijel Komjanc, Daria Marassi so oblikovali ostale osebe. K uresničitvi predstave so pripomogli še: Anica Gravnar (šepetalka), Anka Černič (vodja predstave), Gabrijel Komjanc (scena), Marko Terčič (tehnični mojster), Li-liana Terpin (frizerka), Nadja Bevčar (oblikovanje). Gledalci so do zadnjega kotička napolnili dvorano in nagradili prizadevne Števerjance z dolgim ploskanjem. Ker se letošnja sezona že izteka, si bomo dramo gotovo lahko ogledali tudi v prihodnji; ob ponovitvah se bodo zabrisale še nekatere premierske pomanjljivosti. Števerjancem želimo, da bi ta predstava ne bila samo gledališki utrinek, ampak dober uvod za nadaljnje delovanje. CELOVECERNI FILMI NA FVM DAVORIN DEVETAK Najbolj pričakovan del goriškega 11. Film Video Monitorja so bili celovečerni filmi. Šlo je za dva prvenca, Carmen igralca Metoda Pevca, ki se je proslavil z nosilno vlogo v Pavlovičem filmu Nasvidenje v naslednji vojni, in Radio.Doc mladega režiserja Mirana Zupaniča ter za tretje delo tv in filmskega režiserja Antona Tomašiča Rabljeva freska. Vsi trije se nanašajo na sodobno dogajanje, povsod je v ospredju izrazit avtorski pristop, vendar interpreta-cijska izhodišča so različna. Pevec, ki je avtor tudi istoimenskega romana in scenarija, je uprizoril sodobno obrobniško zgodbo, v kateri se galerija močno izrisanih, skoraj karikaturalnih junakov spopada z obredi in modeli vedno pričujoče po-šasti-družbe, tu preoblečene v neonske luči in izložbe postsocialistične zahodnjaške Ljubljane. Carmen je ujeta v mrežo nerazrešene družinske drame, jalovih odnosov, obsesij, iz katerih je ne moreta rešiti niti solidarnost cirkuške klape kolodvorskih razposajenih izobčencev niti ljubezen nežnega in občutljivega ljubimca intelektualca. Magični realizem posnetkov mojstra fotografije Tomislava Pinterja, sveža igra protagonistke Nataše Barbare Gračner in ostalih igralcev ne uspejo v dovoljšnji meri razbremeniti prenabitega vsebinskega vozla. Zgodba politične kriminalke Radio. Doc je morda še najbolj konvencionalna, a tudi najbolj filmsko dopadljiva oz. užitna. Drzna čas- nikarka raziskuje po štajerskih goricah zagonetno o-zadje smrti direktorja lokalne radijske postaje iz 70. let. Nekdanji šefi partije in tedanje oblasti so danes beloglavi in častljivi upokojenci ali uglajeni reciklirani novokapitalisti, ki se nočejo spominjati takratnih dogodkov. Časnikarka pride navsezadnje do svoje resnice, ki pa je ne zadovolji, saj resnica ni nikoli črnobela. Najnovejša inačica na temo sprave s preteklostjo, čeprav izhaja iz mladega rodu, ki naj bi bil manj obremenjen, nam ponovno dokazuje, da ta ni povsem mogoča. Če se lahko vsi stri-najmo za nekatera načelna, etična in moralna stališča okrog tega, ko gremo na praktično raven prevajanja in 'odkrivanja skritih okostnjakov', skoraj vedno zaidemo v živi pesek jalovega obračunavanja, kjer iščemo in izkoriščamo prikazni preteklosti, da se ne bi soočili s problemi sodobnosti. Najmanj prepričljiva je bila groba in burkaška drama odtujenih meščanov, ki se znajdejo za skupno praznovanje vikendskega o-breda v slikovitem istrskem zapuščenem zaselku. Vzburljive vibracije karme, povezave življenj skozi reinkarnacijo, sprožijo vrsto mučnih in krvavih situacij, ki sodijo bolj v stripovsko šund literaturo kot v poejev-ske blodenjske vizije. Zmešnjava nasilja in čarovnij, ki se navezujejo na skrivnost freske legendarnega slikarja - rablja, pretrga razna prepletajoča se ljubezenska razmerja med junaki. Vizionarni scenarij Marcela Buha ostane žal na ravni neuresničene literarne hipoteze, saj magično nakazano vzdušje s karizmatičnim Lojzetom Rozmanom, čuvajem cerkvice, ki spominja na hrastoveljski ples, nima primerne razrešitve z nadaljnjimi prizori nasilja in z nadvse kičastim zaključnim jurišem treh jezdecev apokalipse na huliganskih motornih kolesih. Kot spodbudno lahko omenimo interpretacijo Lučke Počkaj v vlogi šarmantne restavratorke freske, ki se uveljavlja kot e-den izmed najzanimivejših novih ženskih obrazov slovenskega filma. Celovečerni filmi se realizirajo le, če dosežejo večinsko financiranje (tudi do 80%) od države. Prav bi bilo, da bi tisti, ki o njem odločajo, imeli pred sabo predvsem dejstvo, da se fil- mi proizvajajo z namenom, da so gledani. To je sicer banalna ugotovitev, imam pa občutek, da v Sloveniji, kjer je (javnih) sredstev le za 3-4 celovečerce letno, si avtorji oz. producenti ne postavljajo tega cilja. Vse preveč se poudarja (seveda apriorno in nepreverjeno) umetniški predznak predlaganega dela. Menim, da je bilo v 80. letih - ko je vodil slovensko filmsko produkcijo Bojan Štih - bolj uspešno (npr. posrečeni prvenec Vinčija Voguea Anžlovarja Babica gre na jug). Menedžerji pri TV Slovenija - dejansko največji slovenski producent filmov in odločujoči pri Filmskem skladu RS, pristojnem za financiranje, bi morali bolj upoštevati občinstvo, če hočejo, da bodo slovenski gledalci v kinodvoranah in po televiziji spet segali po domačih filmih. DAROVI Za misijon p. Kosa: N.N. z Opčin 100.000; Danila Žerjal Levstik 50.000 lir. Za misijon p. Danila Lisjaka: MPZ Rupa-Peč 100.000 lir. Za cerkev v Gabrjah: Štefanija Devetak 5.000; Bruna Devetak 5.000 lir. Za cerkev na Vrhu: sin in hčere v spomin na mamo jožeto 165.000; Berta Furlan Devetak 10.000 lir. Za cerkev na Peči: Zora Devetak Malič, v spomin na moža Oskarja 30.000 lir. Za cerkev v Rupi: Virginia in Ivanka Tomasig 50.000; N.N. 40.000 lir. Za Pastirčka: C. Kovač v spomin na go. Ljubko Bratuž ob 3. obletnici njene smrti 50.000 lir. Za cerkev sv. Ivana: v spomin na pok. Albino Čopič daruje družina Koršič 100.000 lir; L.L. v spomin na drago Fani 100.000 lir. Namesto cvetja na grob drage sotašče Fani Corsi Albina (Zora) Sfiligoj daruje 50.000 za števerjansko cerkev in 50.000 za Novi glas. Za cerkev na Placuti: namesto cvetja na grob pok. Fani Corsi Nada Rijavec z druž. 50.000 lir. OBVESTILA Širši odbor Zveze slovenske katoliške prosvete se bo sestal v ponedeljek, 29. aprila, ob 20.30 na začasnem sedežu v Gorici, Drevored 20. septembra 118. SOŽALJA Ob smrti gospe Fani Ma-tjac vd. Corsi izrekajo snahi ravnateljici profesorici Majdi Sfiligoj Corsi iskreno sožalje učno in neučno osebje ter dijaki pedagoškega liceja Simon Gregorčič. Ob smrti drage sotašče Fani izreka Albina (Zora) Sfiligoj svoje globoko sožalje prizadetim svojcem. PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEC prireja 25. in 28. aprila ter 1. maja 1996 v Rupi tradicionalni PRAZNIK FRTALJE Spored: ČETRTEK, 25. APRILA, ob 16.30 nastop zborov: otroški zbor Štmaver, otroški zbor Rupa-Peč, skupni otroški zbor Štandrež in Oton Župančič, PZ Tabor z Opčin, MePZ Miren-Orehovlje-Bilje; ples z ansamblom Happy day NEDELJA, 28. APRILA,ob 16.30 nastop mladinskega zbora Vrh sv. Mihaela, MePZ ). Srebrnič iz Deskel; tekmovanje v cvrtju najboljše frtalje; ples z ansamblom Kraški kvintet SREDA, 1. MA)A, ob 16.30 slavnostni govornik Marija Ferletič, sledi igra dramske skupine Štandrež, ples z ansamblom Happy day. Deloval bo dobro založen bife z raznimi specialitetami na žaru, tipično frtaljo in domačim vinom. Toplo vabljeni! KATOLIŠKA KNJIGARNA - TRAVNIK 25 Vljudno Vas vabimo na odprtje razstave slikarja DEZIDERIJA ŠVARE Umetnika bo predstavil Sergij Cesar. Galerija Katoliške knjigarne, petek, 3. maja 1996, ob 18. uri. Cilj je dosežen: 14. izvedba mednarodnega natečaja za mlade violiniste in študente čeliste - letos prvič poimenovana po lani umrlem ustanovitelju, glasbenem pedagogu in velikodušnem goriškem kulturnem delavcu Alfredu Marcosigu - se je briljantno iztekla in še enkrat dokazala, da je glasba privilegirana in plemenita govorica, ki ne pozna meja. Gorica je spet zadihala malo svežega in mladega mednarodnega duha. Na začetku sklepnega koncerta nagrajencev se je v nedeljo, 14. aprila, v avditoriju Fogar novi umetniški vodja Aladar lanes ganljivo spomnil preminulega Alfreda in povabil občinstvo k trenutku tišine; v tej minuti je v mislih vseh, ki KONČAL SE |E NATECA) MARCOSIG VIOLINE IN ČELI BRATSTVA BREZ MEJA KZU' smo gospoda Marcosiga poznali, zaživel spomin na njegovo globoko čutečo umetniško dušo, organizacijsko spretnost in sposobnost povezovati ljudi, lanes je poudaril, da je bil leto- šnji natečaj po številu udeležencev in kakovosti tehničnega znanja ter interpretacije mladih izvajalcev izjemno dober. "Predvsem je pomembno," je dejal, "da je bil to natečaj bratstva. Udeleženci so se spoštovali in se imeli radi. In ta ljubezen za glasbo v bratstvu se bo nadaljevala..." Rezultati tega že tradicionalnega goriškega glasbenega natečaja so bogati in zgovorni; nekaj številk: v 13 letih se ga je udeležilo 966 gojencev, 351 je bilo nagrajenih, sodelovalo je 234 profesorjev, vsako leto pa je med publiko sledilo kakih I5000 ljudi. DANIIEL DEVETAK Na nastopu so se nagrajenci zelo lepo izkazali. (Odlično so se odrezali Slovenci (dva iz Ljubljane, dva iz Maribora), ki so si v osmih kategorijah zasluženo prisvojili kar štiri prve nagrade. Po goriškem koncertu so z mladinskim orkestrom Alpe-Jadran izvedli turnejo in že stopili na odre Benetk, Čedada, Zagreba, Vigonze, Celovca in Salzburga. S sabo so ponesli sporočilo miru in bratstva, obenem pa tudi spomin na goriškega glasbenika Alfreda Marcosiga. 11 ČETRTEK 25. APRILA 1 9 96 12 ČETRTEK 25. APRILA 1996 BENEŠKA SLOVENIJA KANALSKA DOLINA DEMOGRAFSKA REALNOST BENEŠKE SLOVENIJE ERIKA IAZBAR Volilna vihra je za nami. Novoizvoljeni politični predstavniki stopajo v novo parlamentarno obdobje, za nas posameznike pa se ni spremenilo nič bistvenega. Ko so razne volilne fraze že za nami, smo lahko ponovno pozorni na tiste probleme, ki so nas pestili pred temi omamnimi tedni; in Benečani imajo objektivne razloge za razmislek. Raziskovalni center CREF (Centro ricerche economi-che e formazione), ki sodeluje z videmsko univerzo, je namreč objavil podatke o demografskem stanju naše dežele. Ko v zadnjih letih govorimo o nizkem številu rojstev v Italiji, moramo nadalje poudariti, da na prvih mestih (kar pomeni najnižje število otrok) tiči ravno dežela FJk. Ob tem se neradi ozrimo še na lestvico v naši deželi oz. videmski po k raj in i; neradi, kajti splošna slika nam je že nekaj let zelo jasna in podatki le potrjujejo zelo hudo krizo slovenskih vasi na Videmskem. Lahko omenimo nekaj "primatov" in spomnimo, da so bili objavljeni, ko je bila volilna kampanja še v polnem teku. Pa začnimo: izmed vseh občin, kar jih premore videmska pokrajina, je demografska slika na podlagi podatkov najslabša v Dreki. Na 4. mestu tiči Srednje, na 9. Grmek, na 11. Bardo, na 12. Rezija itd. itd. V Srednjem je kar 53% moških neporočenih, v Reziji 49,4%, v Sovodnjah 49,1%. Odstotki nato primerjajo še število starejših z otroki, število otrok v družinah ipd. Povejmo še, da se podatki nanašajo na leto 1991 in so se zelo verjetno v tem petletju še poslabšali. Kakorkoli že, dejstvo je, da se nad takimi številkami jokamo že dalj časa in resnih projektov za preporod teh krajev dejansko ni. In politika kako odgovarja? Krajevni upravitelji igrajo pri tem bistveno vlogo. Spomnimo na primer občine Špeter, edine, ki se v videmski pokrajini lahko ponaša s pozitivnim trendom. Vendar ne gre za čudež ali izjemo; za tem se namreč skrivata nekajletna strategija in delo špetrske občinske uprave z županom Mariničem na čelu. Rezultati te vrste so vidni le v nekaj letih. Gospodarstvo, urbanistični načrti, kulturna tradicija oz. navezanost na zemljo so elementi, ki so botrovali preporodu te slovenske vasi, vendar to so le lepe besede ali fraze. Rezultati pridejo na dan s prizadevnim in vsakodnevnim delom, ki ima za sabo racionalno in splošno strategijo, ki zajema vse nivoje delovanja. KANALSKA DOLINA KAJ JE Z DOMOM MANGART? V Žabnicah, Kanalski dolini in drugod po zamejstvu se mnogi planinci in ljubitelji gora sprašujejo, kaj je z domom Mangart. Večnamenski dom je de facto zaprt od novembra prejšnjega leta, a je verjetno najbolje, da se te neskončne zgodbe lotimo od samega začetka. Dom Mangart je dala zgraditi (oz. popraviti prvotno poslopje) istoimenska zadruga, ki je bila pred leti razpuščena. Do doma je prišlo zato, da bi se ga posluževali slovenski planinci. Kasneje je lastnik objekta postala Tržaška kreditna banka pod pretvezo, da se ga bodo posluževali njeni uslužbenci za razne natečaje. Poskrbljeno je bilo z u-pravo rojakov iz Kanalske doline, ki so tudi skrbeli za to, da bi dom ostal v slovenskih rokah. Mangart je res nekaj let predstavljal nekako zbirno mesto Slovencev v Kanalski dolini. Kasneje je RlSTOftBHtt * M <* dom Mangart prešel v roke drugega upravitelja, ki je šel v stečaj in očitno prispeval k temu, da je sedaj celotna struktura pokvarjena, kar je očitno že na prvi pogled z glavne ceste, ki pelje sredi Zabnic: okna so razbita, po zidovih teče voda. Vsem, ki so zadnje čase šli mimo Mangarta, je očitno, da je prišlo do določenih težav. Od novembra lani je dom zaprt, ljudje pa se sprašujejo o usodi doma in če bo sploh možno, da bi objekt ohranil svoj prvotni namen. O razvoju dogodkov bomo še obširneje poročali. --------- E.D. m m m mi na površje in začel delati s svojo glavo, se je zameril tako svojim "tovarišem" kot krajevni policiji, kar ga na koncu drago stane. Ritem filma je podoben žogici na roulette, ki se stalno vrti in do zadnjega ni znano, kam bo padla. Tako je z napetostjo, pozornostjo in zanimanjem tega res lepega filma. V njem lahko tudi marsikdo spozna, kako pravzaprav delujejo igralnice, in redvsem, kaj se skriva za ulisami: sleparije, triki, preference in podobne stvari so tu na dnevnem redu. To naj bo opozorilo tudi za strastne igralce v čezmejnih casinojih: zmaga ni vedno stvar sreče; nanjo večkrat vpliva naklonjenost upraviteljev igralnice, ki na ekranih skrbno opazujejo | čisto vse igralce ob popolnoma zelenih mizah. E VRTIČKI IN PARKI Na tegobe in še tako velike skrbi pozabim le v naravi - tja me vabi vsaj enkrat na dan moralna dolžnost - domača psička. Odročnejši kraji in izogibanje nedeljski množičnosti mi odkrivajo v tem pomladanskem času razkošje "kraškega parka": vijolice cvetijo iz kamnitih tal in ne venejo v domačih vazah, trobentice odcvetajo na travnikih in ne usihajo, ko jih nedeljski izletniki nemarno zmečejo na rob cestišča. Kakor da bi meščani brez odnosa do narave po čudežnem naključju še ne bili odkrili tega delčka kraške zemlje. Razmišljam o odprtosti do večinskega naroda, ki jo propagirajo nekateri med nami, razmišljam, kaj naj rečem hčerki, ki me s tem v zvezi sprašuje, kaj je prav. Razmišljam o svojem mestnem lekarnarju italijanskega rodu, čigar velikonočni ponedeljek je dobil tragični navdih samo zato, ker je njegov cucek, ki so ga enkrat spustili v naravo, nekje na bazovski gmajni staknil klope. Sklenem: v svoj mali vrtiček, kjer gojim na nehvaležnih tleh nežno skromne cvetke, ne bom vabila tistih, ki takih cvetk ne vidijo in jih brezobzirno pomendrajo v svoji slepi oholosti, ker so navajeni na bohotnejše cvetlično razkošje tisočletnih vrtov. Pa tudi obisk nizozemskega Kalmthouta, ali gard-skega Vittoriale clegli Italia-ni, pa florentinskega Giardino clei Bobli me ne bo pretental - čeprav bo ne-dvomno razširil moje duhovno obzorje - da bi med brin in ruj zasadila opaznejšo aravkarijo ali bi z dvobarvnim okrasnim bršljanom zadušila bor. Nekatere značilnosti smo pač dolžni čuvati, čeprav je videti sosedova trava vedno bolj zelena kot naša... JELKA CVELBAR MLADI M LADI M POLETI V ORGANIZACIII ŠOU-A 'SUPER ČAMP'1 ZA ŠTUDENTE BREDA SUSIČ Študenstka organizacija univerze v Ljubljani verjetno ni neznano ime za slovenske univerzitetne študente, pa čeprav ne študirajo na univerzah v Sloveniji. Lahko bi jo označili kot krovno študentsko organizacijo, ki svojim članom nudi najrazličnejše vrste servisov, ki so povezani s študijem in življenjem sploh na univerzi. V okviru ŠOU deluje tudi odbor za turizem; ta bo letos poleti organiziral zelo zanimivo pobudo, na katero so vabljeni študentje iz različnih evropskih držav, to pomeni tudi iz Italije. Po zgledu Super Čampa America bo organiziral SUPER CAMP SLOVENIA. Dva tedna (1. skupina: 20. julij - 2. avgust; 2. skupina: 2.-15. avgust) bodo mladi vseh narodnosti preživeli skupaj v Kopru, kjer bo na voljo veliko časa za kopanje in zabave vseh vrst (predvideni so tudi izleti, udeležba na koncertih in festivalih, ki bodo v tistih dneh na slovenski obali). Zanimivost Super campa pa je, da se bodo mladi udeležili zelo koristnih tečajev: prvi teden je na programu 10 ur seminarja tehnik hitrega in uspešnega učenja. Ta tečaj je splošne narave in je obvezen za vse udeležence. Drugi teden pa je na vrsti 20-urni tečaj, ki si ga lahko vsak udeleženec sam izbere (tečaj za življenje v dvoje, govorništvo, slovenščina za tujce, konverzacija v angleščini I, II, kreativno pisanje, kore-jspondenca v angleščini, tehnike relaksiranja za uspešnejši študij). Tile tečaji !so organizirani na zelo vi-jsoki ravni, vodili pa jih bo-jdo specializirani učitelji iz Slovenije in tujine. Cena Super campa znaša j 630 DM. V to ceno je vključenih 30 ur tečaja (s potrebščinami vred), nastavitev v troposteljnih sobah, kompleten penzijon, organizirane aktivnosti, izlet po Sloveniji, SC T-shirt. Čas za (prijavo zapade 10. maja 1996. Za vpis in podrobnejše (informacije se lahko obrnete na Mladinski odbor Slovenske prosvete - ul. Do-nizetti 3, Trst, tel. 040/ 370846 (Alenka), vsak dan (pon.-pet.) od 9. do 1 7. ure. V VRTINCU IGRALNIC ERIK DOLHAR Konec marca so v italijanskih kinodvoranah začeli predvajati film, s katerim so mnogi pričakovali, da bo šarmantna plavolasa Sha-ron Stone (na sliki) zmagala zlati kipec v hollywoodski noči oskariev. Krepko so se zmotili. Bolj kot Stonova, ki se je sicer izkazala v njej prirojeni vlogi vlačuge -pijanke, sta omembe vredna izvrstna moška protagonista nedosegljivi Robert De Niro in duhoviti Joe Pešci, poleg režiserja Scorseseja, seveda. Ta je namreč povsem realistično znal prikazati največje mesto-igralnico na svetu, Las Vegas, tako v sedemdesetih letih kot danes. Oblast, denar, kriminal, objestnost, zabitost, brezkompromisnost, to so pojmi, ki jih lahko vsakdo občuti, če obišče to ogromno igralnico sredi nevadske puščave. V nekoliko predolgem filmu (skoraj tri ure) Scorsese prikazuje zgodbo mladega ameriškega mafijca, ki si je sam utrl pot v svet organiziranega kriminala. Ob njem sta poklicni morilec (killer) Joe Pešci in prikupna Sha-ron Stone, ki je De Nirova ljubica, le dokler je ta na površju oz. na oblasti, se pravi, ko upravlja največjo igralnico v Las Vegasu. In prav njuna zgodba je vezna nit filma. Sam (De Niro) namreč prizna, da je služil ogromno denarja in vse je bilo v najboljšem redu, dokler ni odločil, da si bo zakompliciral življenje: poročil je Ginger (Sharon Stone). Gre za filmsko zvrst "noir", ki se začne z epilogom (eksplozija Samovega avtomobila), stalno prisoten pa je zunanji glas, ki razlaga občutke protago- nistov. Sam v flashbacku pripoveduje svojo pot do oblasti v Las Vegasu, kamor ga ie mafija poslala, ker je ime) poseben dar za stave in igranje. Ko pa je prišel V SLOVENIJI S PRETVEZO O REFERENDUMIH STRANKE MOBILIZIRAJO JAVNOST SLOVENIJA MARIAN DROBEŽ V Sloveniji se je kampanja za volitve v Državni zbor, ki bodo najbrž v mesecu oktobru, že pričela, s tem pa je politika začela kazati svoje nesmisle in izvajati poteze za manipuliranje z volivci oziroma z javnostjo. Socialdemokrati, za njimi pa tudi druge stranke oziroma politična okolja, so začeli postopke za tri, nemara pa celo štiri ali več referendumov za spremembe volilnega sistema. Gre za različne spremembe, pri čemer je največ analiz in zanimanjadeležna pobuda Socialdemokratske stranke za nadomestitev proporcionalnega volilnega sistema z večinskim in za spremembo ustave. Slednja naj bi omogočila odpoklic poslancev v primeru, da volivci z njihovim delom ne bi bili zadovoljni. Ob tej pobudi je predsednik prve ustavne komisije v novi slovenski državi dr. France Bučar Janeza Janšo obdolžil, da je idejni naslednik Edvarda Kardelja, ki je tudi terjal odpoklic poslancev, če le-ti niso ustrezali volji in politiki partije. VOLITVE BODO PO SEDANJEM SISTEMU Socialdemokrati že zbirajo podpise za razpis referenduma o volilnem sistemu, s čimer so v velikem slogu začeli volilno kampanjo. V šestdesetih dneh menijo zbrati 40.000 podpisov v podporo predlogu za uvedbo večinskega volilnega sistema. Zbrati tolikšno število podpisov v tako kratkem času pomeni popolno mobilizacijo stranke, njenih članov in somišljenikov ter si zagotoviti odmevnost akcije v javnih občilih. Dogaja se protislovje: stranke se obnašajo tako, kot da hočejo spremeniti veljavni volilni sistem, dejansko pa se zavedajo, da je za večje spremembe, o katerih bi se opredeljevali na referendumih, prepozno. Čas namreč hitro poteka, zaradi česar glede na določila v zakonih in poslovniku parlamenta ne bo druge možnosti, kot da bodo volitve potekale po sedanjem, proporcionalnem volilnem sistemu. Pri utemeljevanju domnevne nujnosti referendumov je zagotovo najbolj spretna Socialdemokratska stranka, ki tudi najbolj očitno kaže svojo slo po oblasti. Nesmisli pobud za referendume o volilni zakonodaji so torej očitni, zaradi česar je avtor uvodnika v časniku DELO prejšnjo soboto zapisal, "da gre za neumnost, komedijo, primitivno politikanstvo, zlorabo postopkov, strankarske igrice, ignoranco ustavnega sodišča, prevaro, uničevanje ustavnega inštituta referenduma ter za norčevanje iz volivk in volivcev v Sloveniji." OBNOVLJEN DVOREC NA VOGRSKEM Znani dvorec Vogrsko, ki stoji v zavetju gričevja Stare gore v spodnji Vipavski dolini, je zasebna družba v-zela za 99 let v najem od države in ga obnovila. Prejšnji poskusi te vrste so se izjalovili; gre za zanimiv grajski kompleks, ki je tudi del slovenske identitete v teh krajih. Prvotno poslopje je bilo sezidano v prvi polovici 16. stoletja, okoli leta 1760 pa so grofje iz rodbine Attems-Culot predelali renesančno stavbo v baročni dvorec. Leta 1770 je Vogrsko kupila družina Bosi-zio (od tod ime Božičev grad), ki je konec 19. stoletja obubožala, dvorec pa je začel propadati. Zadnji lastnik je bil Franc Murovec, ki se je okoli leta 1937 odselil v Združene države Amerike. Umetnostni zgodovinar in konservator prof. dr. Nace Šumi, ki je nadzoroval in strokovno usmerjal obnovo dvorca, poudarja, da je objekt "nenadomestljiv zgled svoje vrste zaradi motiva obzidane terase, polnega razvitja reprezentančnih in gospodarskih prostorov, povrh pa je ohranjena tudi grajska kapela. Dvorec Vogrsko je bil "brat" v prvi svetovni vojni porušenega in pozneje popolnoma opuščenega dvorca v Podgori pri Gorici. Pripisujejo ga mojstrski roki slavnega goriškega arhitekta Pacassija, ki je v Evropi znan kot dvorni arhitekt cesarice Marije Terezije. Dvorcu Vogrsko je videti, da je nastal v pozni baročni dobi, saj so drobne forme na njem zaprte, kar je naslednik bližine italijanskega baroka." Dvorec Vogrsko je torej obnovljen in tedni potekajo otvoritvene slovesnosti. Obnovitvena oz. preure-ditvena dela so zagotovo veliko stala, toda o stroških direktor zasebne družbe Dvorec Vogrsko, sicer novogoriški poslovnež in ob- činski politik Aleš Bucik ni hotel ničesar povedati. Gotovo je le, da država za obnovo dvorca ni prispevala ničesar. Objekt bodo uporabljali za kulturne, gledališke in umetniške prireditve, likovne in druge razstave, gostinstvo in turizem ter tudi za šport in rekreacijo. Novi najemniki so kupili 10 konj, namenjenih športu in jahanju, za to pa bosta skrbela dva učitelja jahanja. ------------ M. PRVI OBSODBI V AFERI VELEIGRALNIŠKEGA PODJETJA HIT V slovenski javnosti že nekaj let odmeva afera HIT, ki se nanaša na domnevno prilaščanje ogromnih sredstev (svežega denarja) v največjem slovenskem igralniškem podjetju HIT v Novi Gorici. Prvi epilog te afere je končan, in sicer s sodbo petčlanskega senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici proti vodstvenima delavcama omenjenega podjetja Darku Makucu in Danilu Kodriču. Obsojena sta bila vsak na tri leta in šest mesecev zapora zaradi protizakonite prilastitve denarja v skupnem znesku 292 milijonov tolarjev. Ta znesek bosta obsojenca morala vrniti, ker gre za njuno skupno na nezakonit način pridobljeno premoženjsko korist; plačati bosta morala nadalje stroške postopka, in sicer Makuc 5,4 milijona tolarjev, Kodrič pa 1,6 milijona, ter vsak še povprečnino v znesku 700 tisoč tolarjev. Slednjič bosta morala obsojenca plačati tudi stroške njune obrambe. Obsodba v Novi Gorici je prva, kar jih je kako slovensko sodišče doslej izreklo v obdobju privatiza- cije gospodarstva oziroma t.i. divjega lastninjenja, ko prihaja do velikih zlorab in nezakonitega prilaščanja t.i. družbenega kapitala oz. premoženja. Obsojeni Dar-jko Makuc je po obsodbi poskušal napraviti samomor, vendar so ga rešili in je zdaj na zdravljenju v Goriški bolnišnici v Šempetru. Poudariti je treba, da je O-krožno sodišče odložilo razpravi proti generalnemu direktorju HIT-a Danilu [Kovačiču in Anili Thanasi-Kodrič, in sicer zaradi njunih zdravstvenih težav. Tu-|di onadva naj bi sodelovala pri nezakonitem prilašče-nju kapitala v HIT-u. Afera HIT bo zagotovo deležna velike pozornosti v kampanji za volitve v Državni zbor Slovenije. Svoje delo naj bi kmalu končala tudi posebna preiskovalna komisija v okviru slovenskega parlamenta, ki preučuje politične vidike primera HIT, kjer naj bi nekatere znane osebnosti zlorabile svoje pristojnosti. V Novi Gorici pa je medtem občinska svetnica Darinka Kozinc iz Socialdemokratske stranke Slovenije zahtevala, naj Mestna občina naroči posebno raziskavo, s katero bi ugotovili posledice, ki jih na raznih področjih lahko povzroča igralništvo. ------------ M. KONCERT RUSKEGA PEVSKEGA ZBORA V LJUBLJANI MARKO VUK Aprila letos je v različnih krajih Slovenije, tako tudi v Ljubljani in Novi Gorici, gostoval svetovno znani pevski zborMihail Ivanovič Glinka iz Sankt Petersburga v Rusiji. Začetki tega pevskega sestava segajo v daljno leto 1476, ko je bil ustanovljen za potrebe moskovskega dvora. V 18. stoletju, za časa Petra Velikega, se je zbor preselil v Sankt Petersburg. Po padcu komunizma doživlja Dvorna kapela pravi preporod, že od leta 1974 pa jo vodi dirigent Vladislav Černu-šenko. Pod njegovim vodstvom je zbor spet začel izvajati rusko duhovno glasbo, znamenita je zlasti njegova izvedba Večernic Sergeja V. Rahmaninova. Pričujoče poročilo je nastalo ob poslušanju koncerta omenjenega zbora 9. aprila letos v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Za to priložnost je bila ta ljubljanska cerkev nabito polna, kar je dokaz, da je občinstvo željno kvalitetne zborovske glasbe. Program koncerta ruskega pevskega zbora Mihail Ivanovič Glinka se je delil na dva dela. V prvem delu, ki je bil tudi časovno daljši, smo slišali tradicionalne speve pravoslavne velikonočne liturgije. Zastopani so bili naslednji skladatelji: A.T. Gre-čaninov, G. V. Sviridov, S.A. Degtjarev, P. G. Česnokov, D.S. Bortnjanski, A.A. Arhangelski, S. Mokranjac, S.V. Rahmaninov. Priča smo bili razkošju in mističnosti pravoslavnih liturgičnih napevov, ki jih je ruski pevski zbor izvajal pre- pričljivo in duhovno doživeto. Nastopil je v glavnem v mešanem sestavu, slišali pa smo tudi samostojen moški zbor. Pevci zbora Mihail Ivanovič Glinka se odlikujejo z odličnimi in lepo zlitimi glasovi, priča smo bili dinamičnim razponom, segajočih od najtišjih pianissimov pa do mogočnih fortissimov, ki so se zlili v eno z umetnostno celoto ljubljanske frančiškanske cerkve. V ospredju je ves čas bila vstajenjska resnica, ki nam jo je ruski pevski zbor približal s tehnično dognanim, a tudi v duhovne globine segajočim petjem. Drugi, krajši del koncerta, je bil posvečen ruskim narodnim pesmim, med ka-\ terimi smo med drugim sli-| šali tudi pri nas znani Dvanajst razbojnikov in Monotono zvoni kraguljček. V tem delu sporeda se je cerkveni ambient pokazal kot manj primeren, a so pevci odsotnost duhovne razsežnosti nadomestili z izvrstno, kar virtuozno tehniko. Vsekakor je bil koncert ruskega pevskega zbora Mihail Ivanovič Glinka v Ljubljani doživetje, ki ga težko pozabiš. V cerkvenem okolju so še posebej prišli do izraza spevi ruske 'pravoslavne velikonočne j liturgije, ki so se s svojo raz-j sežnostjo veselja in upanja lepo včlenjali tudi v pove-likonočno razpoloženje katoliške Cerkve. Razstava o gotskih cerkvah podaljšana V začetku februarja je bila na gradu Kromberk odprta fotografska razstava z naslovom Gotske cerkve v Posočju in Goriških Brdih. Gre za prvo skupno pobudo Občine Gorica (Italija) in Mestne občine Nova Gorica v okviru praznovanj bližajoče se 1000-letnice omembe Gorice v zgodovinskih virih. Razstavo je strokovno pripravilo Kulturno združenje II Millennio iz Gorice, pri postavitvi na gradu Kromberk pa je sodeloval tudi Goriški muzej. Razstava se deli na sedem poti, primernih tudi za oglede na terenu, obravnavanih pa je 62 cerkva, od katerih jih je z bolj ali manj pomembnimi površinami sten poslikanih kar 21. Gre za umetnost, nastajajočo v času gotike od 14. do 16. stol., upoštevani pa so spomeniki na obeh straneh meje, t.j. v okviru nekdanje historiške dežele Goriške. Goriški muzej se je odločil, da razstavo podaljša še do nedelje, 5. maja. Odprta je po naslednjem urniku: od ponedeljka do petka od 8. do 14. ure, ob sobotah je zaprta, ob nedeljah od 13. do 17. ure. Za najavljene skupine je zagotovljeno tudi vodstvo. Razstavo spremlja bogato ilustriran katalog, katerega besedilo sta pripravila Andrea Antonello in VValter Klainscek, fotografije pa je posnela Beatrice Micovilovich. — 13 ČETRTEK 25. APRILA 1996 14 ČETRTEK 25. APRILA 1996 NOVI GLAS / ŠT. 1 6 1 996 SVETOVNI INSTITUT ZA MANAGEMENT IN KOMUNIKACIJE V NEW YORKU GABRIJEL DEVETAK MOC ZDRAVILNIH RASTLIN Nov življenjski uspeh prof. dr. Mirka Bunca Malo je slovenskih strokovnjakov, ki so se tako uveljavili v razvitem svetu kot na primer prof. dr. Mirko Bunc, rojen 18. aprila 1941 v Dornberku. Njegova življenjska in strokovna pot je bila izredno uspešna. Naj novejša referenca pa je bilo njegovo intenzivno delo pri načrtu Globalne univerze za management in komunikacije z nazivom WIMC - VVorld Institute (or Management and Com-munication s sedežem v New Yorku. Uspelo mu je dobiti licenco za omenjeno univerzo v ZDA, ki je registrirana v državi New York z vsemi pripadajočimi listinami. Od septembra 1995 je prof. Bunc rektor te univerze (Chairman & CEO). Z njegovimi programi je v sami strokovni špici s kompjutersko aplikacijo in distribucijo po vsem svetu. Omenjena institucija -WIMC - je že članica Svetovne federacije za poslovne visoke šole, Evropskega sveta za poslovno izobraževanje, Svetovnega združenja univerze in kolidžev ter ima podpisan sporazum o sodelovanju z Univerzo za MIR, ki so jo ustanovili Združeni narodi. Prepričani smo, da bo naš rojak prispeval ne samo pri izobraževanju, ampak tudi pri drugih poslovnih stikih med ZDA in Slovenijo, zlasti pri oblikovanju konkurenčnih strategij, analiziranju konkurence in globalnih trgov. Njegova pomoč bo koristna za Slovence po svetu kakor tudi za druge poslovneže in strokovnjake. Ob najnovejšem življenjskem uspehu prof. dr. Mirku Buncu iskreno čestitamo. 'RAKTIČNI VODNIK VELIKA KNJIGA O ZELIŠČIH GABRIJEL DEVETAK Založba Mladinska knjiga v Ljubljani je izdala izredno praktično knjigo o zeliščih, ki jo je napisal Le-sley Bremness in obsega 287 strani. Delo sta iz angleščine prevedla Iztok Ilich in Jasna Kešpret. Knjiga je razdeljena v tri poglavja. V prvem, ki ima naslov Zelišča v vrtu, je avtor obdelal načrtovanje zeliščnega vrta, vprašanje tematskih vrtov, problematiko zaprtih dvorišč in balkonov ter okoliščine v zvezi z manjšimi in večjimi večnamenskimi vrtovi. Vsakdo ve, da je idealno urejen vrt veselje pogledati, zelišča pa odločilno prispevajo k temu, da ga zaznavamo tudi z dodatki, vohom in drugimi čutili. Lahko trdimo, da si cvetličnega vrta ne moremo predstavljati brez zelišč. Vse to je tudi slikovno popestreno z barvnimi fotografijami, celo s tlorisi vrtov (tudi kitajskih). Strastne ljubitelje vrtov bo privlačil vrt z aromatičnimi zelišči, ki ga je avtor temeljito obdelal in v sliki nazorno razčlenil. Podobno velja tudi za otroški, polnočni in kuhinjski zeliščni vrt. Osrednje poglavje obravnava zelišča takorekoč od A do Ž. V sliki in besedi so prikazana - s slovenskimi in latinskimi izrazi - tudi taka zelišča, ki jih marsikdo še ni videl ali slišal o njih. Poleg tega, da avtor prikazuje značilnosti posameznih zelišč, navaja tudi njihovo gojenje, nabiranje, shranje- vanje in uporabo. Rastlin, ki jih ne poznamo, ne smemo uporabljati. Tudi s količinami ne smemo pretiravati; če smo v dvomu, je nujno potrebno, da se posvetujemo z izkušenim praktikom. Avtor in založnik sta se zavarovala s pomembnim opozorilom že na prvi strani knjige, ko sta omenila, da imajo zelišča veliko zdravilno moč, njihova napačna uporaba ali zloraba pa je lahko škodljiva. Pričujoča knjiga ni strokovni medicinski priporočnik, zato nasveti in navodila v njej veljajo le na splošno in ne za vsak posamezen primer. V knjigi so opisana običajna in tudi i zdravilna zelišča, kar je potrebno strogo ločevati. Mar-j si kdo bo s pomočjo knjige ne le spoznal nove rastline oz. zelišča, temveč tudi pra-jva slovenska in latinska imena, vprašanje gnojenja, |semen, življenjske dobe, višine ter uporabe v vsakdanji praksi. Zaradi tega je ta knjiga izredno koristen priročnik ne samo za ljubitelje zelišč in poklicne zeli-ščarje, ampak tudi za učen-jce, dijake in študente pri delu v šoli in vsakdanji praktični rabi. Avtor ni pozabil niti na zeliščna drevesa (breza, metličevje, oreh, glog, lipa, smreka, bezeg, brin itd.). Pomembna je tudi upo-iraba zelišč za okras, za 'aranžmaje, mešane šopke, vence, zeliščne košare ali |celo namizne pogrinjke. Ravno tako so zanimiva zelišča v kuhinji: avtor jih je skrbno naštel in opisal. Morda se bo kdo čudil, zakaj je avtor vključil v knjigo tudi uporabo le-teh kombinacij z juhami, ribami, mesom, solatami. Vse to ima praktičen pomen za vsakdanjo uporabo. Podobno velja za vlaganje in vkuhavanje zelišč, kar je izčrpno opisano in prikazano. Knjiga ima izreden praktičen pomen tudi z vidika marketinga. Razvijalci novih izdelkov imajo na dlani možnosti najrazličnejše uporabe razvoja in proizvodnje zelišč za gospodinjstvo, kjer sO pomembne di-šavne mešanice, zeliščne vonjave v hiši kakor tudi zeliščni papir. Prav slednji bo lahko spodbudil inovatorje za razvoj in uporabo številnih novih izdelkov za najzahtevnejše kupce, saj je prikazano tudi izdelovanje zeliščnega papirja in celo črnila, kot je npr. črnilo iz hrastovih šišk, ki je celo odi-jšavljeno. Zelišča se uporabljajo tudi v lepotne namene. Prav zato je Lesley Bremness posebno poglavje namenil (spoznavanju svoje kože, zeliščnih kopeli, zeliščnih mil, obraznih mask, kakor tudi zeliščnih kopeli za noge ter zelišč za nego las. Slednja so izredno lepo razčlenjena in bodo tisti, ki . imajo težave z lasmi, radi pregledali to poglavje. Po sebej so prikazana eterična Olja in njihova raba. V zaključnem poglavju je prikazano gojenje in nabiranje zelišč, ki zajema pripravo zemlje, razmnože vanje, vzdrževanje in ustvarjanje rastlinskih oblik. Posebej moramo urejati poti, zeliščne trate, ograde itd., kar je avtor izredno nazorno prikazal v sliki in besedi. Celo dvignjene grede je prikazal s prečnim prerezom in potrebno strukturo. IELENA STEFANČIČ SRČNA SLABOST (o-slabelost srca, popuščanje srčne moči) Najboljše zdravilo za oslabelo srce je pravi cvet-ični med. Pijemo ga razredčenega z zdravilnimi čaji. Za krepitev oslabelega srca pripravimo poparek iz cvetov trobentice. Dva ščepa posušenih cvetov polijemo s skodelico vrele vode in pustimo, da se poparek ohladi v pokriti posodi. Sladkamo ga z veliko žlico medu. Popijemo po požirkih dve do tri skodelici poparka. Dobro zdravilno mešanico si pripravimo iz baldri-janovih koreninic, hmelje-vih storžkov, melise, kamilic in srčnice. Ščep čajne mešanice polijemo s skodelico vrele vode in pustimo, da se ohladi. Poparek sladkamo z medom. Pijemo ga po požirkih, dve skodelici čez dan. TVOR (tur, furunkulus) Tvore zori in blaži bolečine zdrobljeno laneno seme. Skuhamo ga v gosto kašo in uporabimo za obkladke. Na tvor dajemo tople obkladke; da toploto čim več časa obdržimo, jih povijemo z volneno krpo. Dober za obkladke je tudi poparek ali izvleček iz arnike. Ščep arnike popa- j rimo s skodelico vrele vode in pustimo, da nekaj časa stoji. Tekočino odcedimo in ]jo uporabljamo za obkladke, ki jih večkrat na dan menjamo. Če imamo izvleček ali tinkturo, vzamemo (velikožlico izvlečka na kozarec vode. V to namakamo tkanino in jo damo na vneto mesto. Dobro je, če pijemo tudi čaje, ki jih sicer uporabljamo za "čiščenje krvi". Tak čaj pripravimo iz repin-čevih korenin, brinovih ja-|god, orehovih listov, listov koprive, brezovih listov in pirnice. Vsake zeli vza-! memo enako. Ščep mešanice polijemo s skodelico hladne vode in pustimo, da zavre, nato ga odstavimo, da se malo ohladi. Pijemo leno do dve skodelici nesladkanega čaja na dan. VNETJE LEDVIC Preizkušeno domače zdravilo pri vnetih ledvicah je redno uživanje šipkovega | čaja. Dva ščepa zdrobljenih plodov prekuhamo in pu-| stimo stati po ure. Pijemo tri skodelice čaja na dan. Dobra je tudi mešanica I iz 20 delov brezovega listja, 10 delov zlate rozge in prav toliko bazilike. Ščep čaja poparimo s skodelico vrele ivode, pustimo v pokriti posodi 1 5 minut in zasladimo |z medom. Pijemo trikrat na dan po eno skodelico poparka. VNETJE MANDELJNOV Vodo za grgranje si pri-Ipravimo iz žajblja in kamilic. Dva ščepa obeh zeli polijemo s skodelico vrele vode in pustimo malo stati v pokriti posodi. Še vročemu | poparku dodamo 3g borove kisline, ki jo kupimo v lekar-j ni. Grgramo vsako uro. Čaja ne smemo piti. VNETJE MEHURJA (CISTITIS) Pri vnetju mehurja s pridom uporabljamo kamilični poparek in vroče kamilične jsedne kopeli. Za skodelico poparka vzamemo ščep ka-jmilic, jih poparimo z vrelo vodo in pustimo nekaj časa v pokriti posodi. Na dan lahko popijemo tri skodelice poparka. Za sedno ko-jpel pa poparimo 150g kamilic in odcedek prilijemo kopalni vodi. Pri obolelosti mehurja hi-tro začutimo olajšanje, če trikrat na dan popijemo sko-jdelico vodnega izvlečka iz cvetov in listov slezenovca. Vzamemo ščep cvetov in * prav toliko listov ter jih čez noč namakamo v skodelici Iprekuhane hladne vode. Izvleček zjutraj odcedimo [ i n ga popijemo rahlo ogretega. Dobro zdravilo pri vnetju mehurja je čaj iz |kilavca. Ščep zeli polijemo s skodelico kropa in pusti-, mo, da se nekaj časa nama-j ka v pokriti posodi. Čez dan popijemo po požirkih dve (do tri skodelice čaja. ----------DALJE ^ ŠČEP LJUBEZNI TUDI V LONEC RIBE Rib ni tako lahko izbirati kakor kose mesa. Morje je nepredvidljivo; kadar je nemirno, je ulov slabši in se cene zvišajo. Poglavitno pravilo pri kupovanju rib je, da izberemo samo ribo, ki je zares zanesljivo sveža na pogled. To je tudi precej preprosto, saj sveža riba prijetno diši in nikakor nima ribjega vonja. Luske so nepoškodovane in se svetijo, oči so bistre in ne upadle, škrge so živordeče. Meso mora biti na otip čvrsto in prožno. Praženje in pečenje rib v ponvi - Pravilno pražena riba je enakomerno porjavela, zunaj nekoliko hrustljava in znotraj čudovito sočna. Da dosežemo zaželeni uspeh, povaljamo ribo v moki, začinjeni s poprom in soljo. Kot maščobo za 'praženje uporabljamo kuhano maslo ne le zaradi okusa, ampak tudi zato, ker pri srednjih temperaturah, j ki so za ribe najprimernejše, dobijo lepo zlatorumeno barvo. Lahko pa uporabimo tudi olje ali mešanico olja in masla. Katerokoli maščobo vzamemo, zadostujejo dve ali tri jedilne žlice; riba i naj bi v maščobi ne plavala. Pražimo lahko skoraj vsako | ribo, naj si bo celo ali razre-|zano na fileje. Pražene ribe ponudimo dostikrat samo z | lastnim sokom in kosom limone. Cvrenje rib - Cvrenje je odlična metoda za pripravo , rib, zlasti belih ali zelo majhnih. Nekateri kuharji dajo j panirane ribe pred cvretjem Jza nekaj časa v hladilnik -ohlajene ribe postanejo v JELENA STEFANČIČ vroči maščobi posebno | hrustljive in ostanejo znotraj lepo sočne. Panada iz moke, jajca in kruhovih drobtin varuje ribe pred vro-| čo maščobo. Kot predjed lahko ponudimo ocvrte ribe brez dodatkov. Pri glavni jedi pa je |priljubljena priloga ocvrt krompir, morda skupaj z malo zelnate solate. Poširanje rib - Večino rib lahko poširamo; to je nežna (metoda za pripravo rib, pri kateri dobijo dodatno aro-j mo in ostanejo lepo sočne. Pri celih ribah dajo glava in kosti okus juhi, tako da za-Idostuje za poširanje slana voda; lahko pa dodamo tudi (aromatične dodatke, na primer janeževo seme. Ribe (lahko poširamo tudi v mleku, če hočemo omiliti Iostri okus prekajenih ali v solnico vloženih rib. ----------- DALJE DOSP = PRISPEVEK K STRPNOSTI ERIK DOLHAR 24. DOSP. Dijaško obmejno srečanje Primorske, je bilo v Piranu konec preteklega tedna in so sega kot običa jno udeležili dijaki višjih srednjih šol iz obmejnih občin. Taka srečanja so hvalevredna predvsem zalo, ker se mladina spoznava in s tem prispeva k. boljšemu razumevanju med tu živečima narodoma. Če je res, da na ramenih mladine sloni teža bodočnosti, ki naj ne bo pogojena od preteklosti, smo lahko samo zadovoljni, da do tovrstnih manifestacij pride. Razveseljivo je še zlasti, da med obmejnimi dijaki ni več tistega "politično obarvanega tekmovanja", kot seje to dogajalo pred leti, koso spl<>š) k > razširjene eli lične psovke na igriščih padale kot mana. Seveda bi vsak. želel zmagati proti svojemu sovrstniku, še bolje pa je, če ga "moralno"premaga z dostojnim obnašanjem na igrišču, za klopjo ali v naravi. Rezultat tudi vtem primeru sploh nima poglavitnega pomena, ravno tako kot na olimpijskih igrah, kjer je važno sodelovali ter spoznati in pridobiti nove, drugače govoreče prijatelje. Na to krat nem DOSP-uje obšla jala še ena nevarnost tre nja. Tekmovanja so nam reč bila ravno v zadnjih dneh strupene volilne kampanje in v obdobju ne ravno rožnatih odnosoi med Slovenijo in Italijo; med kladivom in nakovalom pa se prepogosto znajdeta prav manjšini, ki tu skušata živeti v sožitju in medsebojnem razumevanju. Kaj bi lahko še do dali? Mi »xlapreobrahljet i i rek: Vse dobro, kar se dobro zaključi! 25. OBČNI ZBOR ZSŠDI Z NOVIM STATUTOM NOVIM IZZIVOM NAPROTI Košarkarji slovenskih šol v Italiji najbolj uspešno napadali nasprotnikov koš V četrtek, 18. t.m., je bil v Prosvetnem domu na Opčinah občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Po izrednem občnem zboru, ki je bil sklican zaradi prilagoditve statuta vsedržavnemu olimpijskemu komiteju CONI, v katerega je bilo ZSŠDI pred kratkim vključeno, je bil še redni občni zbor. Čelotno zasedanje je bilo delovnega značaja. Kot 47. članico so takoj na začetku sprejeli ribiško društvo slovenskih muharjev Čarnik Goriškega. Nato je predsednik ZSŠDI Jurij Kufersin v svojem obširnem nagovoru najprej povedal, da je odbor predlagal podaljšanje mandata dosedanjemu vodstvu največ do 28. februarja prihodnjega leta. "To pa zato, da izpelje do konca vse formalnosti, ki so povezane z vključitvijo v CONI," je pojasnil Kufersin, "in da uspe priti do prvih finančnih sredstev, ki jih pričakujemo od tega priznanja in ki bodo osnova za prispevke v naslednjih letih. Taki usmeritvi je botrovalo tudi dejstvo, da bodo naslednje volitve morale potekati po določilih novega statuta, ki ga bo moral CONI še dokončno odobriti." Predsednik je nadaljeval z željo, da bi bil tudi redni občni zbor predvsem delovnega značaja, kar naj bi pomenilo, da članice iznesejo brez zadržkov in bojazni vse svoje probleme in težave. To se žal ni popolnoma zgodilo, saj sta v razpravo ob koncu kritično posegla le predsednika Jadrana in Sokola Pavel Vidoni in Niko Pertot, medtem ko se je predsednik Čupe Marino Košuta izrazil predvsem pohvalno do odbora in vodenja ZSŠDI. Jadran juriša na Biello Po sobotni ne preveč prepričljivi domači zmagi v deželnem derbiju s trdoživim Čedadom se "modri bojevniki" odpravljajo v okolico Turina, kjer bodo v soboto odigrali verjetno odločilno tekmo letošnje sezone. Jurišali bodo namreč na bunker prvouvrščene Bielle, ki bi lahko le s porazom (po možnosti proti Jadranu) dala Vremčevim fantom še kanček upanja v dodatna srečanja prav s piemontsko peterko. Šavio in ostali pa so doslej pokazali, da ne poznajo zastojev. Če Jadranovcem ne bi uspelo zmagati, pa se lahko mirne duše poslovijo od letošnjega prvenstva zavedajoč se, da so dali vse od sebe in verjeli v napredovanje vse do zadnjega. Srečno fantje!-------------- Kufersin je svoj nagovor obogatil s pogledom nazaj in brez dvomov zatrdil, da so j pri Združenju dosegli vse zastavljene cilje. "Program je (namreč predvideval zunanjo utrditev in uveljavitev (združenja s priznanjem ICONI-ja ter včlanjenjem v SSO smo to tudi dosegli, (lasno, obstaja še nekaj odprtih vprašanj, kot so: odo-' britev našega novega statuta s strani CONI-ja, sestava in sprejetje internega pravilnika, izdelava drugačne finančne organizacijske podobe Združenja, da ne bi prišli navzkriž s prispevkom, ki ga bomo deležni s strani CONI-ja, dokončna razjasnitev odnosov s SSO, do ' katerega žal še ni prišlo kljub (vsej naši dosedanji dobri volji..." Tudi ob te predsednikove besede se je o-bregnil Pertot, kot tudi na naslednje: "Manj pozornosti smo posvetili notranji organizaciji in stikom, vendar je ta že toliko utrjena...", predsednik Sokola pa ni dobil pravega odgovora... "Nazadnje ne moremo mimo omembe nekaterih spodbudnih pozitivnih premikov pri objektih," je dodal Kufersin in pri tem izrecno omenil Stadion 1. maja in športni center v Lonjerju. Nato je predsednik nakazal nekaj smernic: "Novi statut določa, (da mandatna doba odbora traja 4 leta, zato bo moral (program vsebovati tudi bolj daljnosežne cilje. Vse bo (seveda odvisno od finančnih sredstev, ki bodo na | razpolago. Ne glede na to pa (sem mnenja, da se bo moral j novi odbor še posebno u-(kvarjati s sledečimi problemi: 1) nadaljevati bo moral z utrjevanjem zunanjih stikov; 2) najti bo moral način, kako urediti socialni status tistih trenerjev, ki se profesionalno ukvarjajo s tem poklicem; 3) izdelati bo moral nove študije in raziskave, ki naj izpopolnijo dosedanja dela prof. Peterlina in ki naj strokovno nakažejo smernice za bodoči | razvoj našega gibanja; 4) še v večji meri bo moral spodbujati sodelovanje med društvi; 5) pridobiti si bo moral večje in bolj ustrezne prostore; 6) izdelati oz. potrditi bo moral novo notranjo organizacijo - upoštevajoč novi statut, novi pravilnik in nove potrebe po sodobnejšem (načinu dela in prijemih - s I katero se že dal j časa ukvarja sedanji odbor. Ti so le nekateri argumenti !za diskusijo in bodoči program." Sledil je hladen aplavz pri- I šotnih predstavnikov društev.. PREDSEDNIK TRŽAŠKEGA POKRAJINSKEGA ODBORA ZSŠDI LIVIJ VALENČIČ: "Z VKLJUČITVIJO V SSO DOŽIVLJAMO NOVO FAZO." "Naše šanse bodo tudi v bodoče predvsem v združevanju. Edino tako lahko povečamo kvaliteto našega dela in smo bolj prisotni s kvaliteto na športnem področju. Dva glavna momenta, ki sta še posebej značilna za obdobje od zadnjega občnega zbora, sta nedvomno naš status zaslužene organizacije na športnem področju. Drugi moment predstavlja dejstvo, da ZSŠDI živi novo fazo, novo bipolarnost. Naša organizacija se je namreč polnopravno včlanila v Svet slovenskih orga- vseh sredstev, ki jih matična domovina nizacij, kar je bilo nadvse jasno; tako naše namenja zamejstvu “ f ' Združenje kot vsa društva, ki so pri nas \ včlanjena, so v svoji osnovi odprta in s plu-| ralnimi odnosi tako v naši organizaciji kot med j vsemi društvi. Seveda pa je še odprt finančni ! moment. Obetamo si, da bo ta trenutek institucionaliziran, in sicer, da ne bi hodili od leta do leta z agresivno politiko vplivat na tako finančno podporo ali celo moledovat, ampak da bi bila ta podpora institucionalizirana. V tem smislu smo tudi imeli celo vrsto sestankov tako v Ljubljani kot tudi z obema našima krovnima organizacijama in smo se načelno zmenili, da bi bil ta finančni delež okoli 10 % PREDSEDNIK GORIŠKEGA POKRAJINSKEGA ODBORA ZSŠDI MARKO LUTMAN: "URESNIČUJEMO ZASTAVLJENE CILJE." "Če se omejimo na delo pokrajinskega odbora Združenja, smo lahko zadovoljni, ker smo si zastavili določene cilje in jih deloma tudi uresničujemo. Pri tem mislim na koordinacijo med društvi, ki gojijo isto panogo, uveljavljanje Združenja v javnosti tudi s prisotnostjopri raznih manifestacijah in tudi z zelo dobrimi stiki, ki jih imamo na ravni pokrajinskega CONI-ja, pa tudi doobčine inpokrajine." --------------E.D. „ODBO|KA Boru derbi C-2 lige z Olympio Sobotni derbi C-2 lige med Borom Fortrade in Olympio CDR so gladko osvojili svetoivanski odbojkarji. Borova šesterka se je tako oddolžila za poraz v prvem delu prvenstva, kot je izjavil igralec Mitja Gombač: "Olympio smo premagali z gladkim 3:0 in smo zato zelo veseli, ker so nas oni v Gorici premagali z istim rezultatom. V prvih dveh setih je bilo še kar precej lepe igre. Pomemben je bil predvsem drugi set, ko so oni imeli tudi set žogo, mi pa smo nadoknadili na 15:15 ter potem zmagali s 17:16. To je bil tudi ključni trenutek tekme, tako da smo v tretjem setu gladko zmagali." Je bil to pravi derbi? "Bil je, seveda. Oni so bili v Gorici še kar nespodobni, mi pa smo se tukaj skušali boljše obnašati; mislim, da se nam je to tudi posrečilo." Pri gostih, kjer se je poznalo preveč napetosti in nervoze, pa smo za mnenje vprašali igralca Kristjana Graunarja, ki je povedal, da je bil to "nepričakovan poraz. Mislim, da smo igrali pod našimi sposobnostmi. Ključni trenutek je bil v drugem setu, ko smo imeli tri-štiri žoge, s katerimi bi lahko dobili set. V tretjem setu smo popolnoma popustili, oni pa so dobro igrali, niso delali napak in osvojili derbi." G. BA|C PRIMORSKI ŠPORT V Atlanti kar nekaj primorskih športnikov Spričo nastopa slovenske nogometne reprezentance v Atenah so bile prvoligaške tekme že pretekli petek. Novogoričani, ki sodoma premagali Muro z najtesnejšim izidom, so si že zagotovili najmanj drugo mesto in s tem nastop v evropskih pokalih. Pred Prekmurci imajo kar devet točk naskoka. Za naslov prvakov jih čaka še trd boj z Olimpijo. Ta zaostaja za pet točk in je v petek nasula štiri zadetke Izoli. Primorje je po porazu v Velenju padlo na šesto mesto. Mariborčani so premagali Korotan, Beltinčani pa Celjane. V nedeljo bo v Ajdovščini primorski derbi med EHitovci in Primorjem. V slovenskih dvoranah je bil konec tedna v ospredju rokomet. Celjani so v prvi finalni tekmi za naslov prvaka zmagali v Velenju, Hrpeljci pa so doma izgubili uvodni obračun za tretje mesto z Dobovo. V odbojkarskem prvenstvu je padla tudi druga končna odločitev. Potem ko so prejšnji teden Kanalci zalili naslov prvakov z reko šampanjca, so v soboto slavile tudi Mariborčanke, ki so bile v odločilni peti tekmi boljše od Blejk. V Atlanti bo letos nastopilo kar nekaj primorskih športnikov. Prejšnji teden si je v Španiji tako kot Arianna Bogateč v razredu Evropa priborila olimpijsko vizo tudi izolska jadralka Vesna Dekleva. Nova Gorica je konec tedna gostila slovensko kolesarsko elito. V dirki za kriterij slovenskih mest je zmagal Eržen, na kronometer Pintarič, med mladinci pa so se izkazali predvsem domači kolesarji. — 15 ČETRTEK 25. APRILA 1996 TVOJE DOMAČE BANKE ZADRUZNA KRAŠKA BANKA SEDEŽ: OPČINE, IJLICA RICREATORIO 2 TEL. 040/ 21 491 PODRUŽNICE: TRST, TRG LIBERTA 5 NABREŽINA, TRG ,S’K ROKA 106 SESLJAN SESLJAN 44 BAZOVICA, ULICA GRUDEN 23 ZADRUZNA KREDITNA BANKA V DOBERDOBU <£ ZADRUZNA KREDITNA BANKA SOVODNJE OB SOČI SEDEŽ: SOVODNJE OB SOČI, /GO/ PRVOMAJSKA 75,TEL. 0481/8821 55 PODRUŽNICA: ŠTANDREŽ, /GO/ ULICA DEL CARSO 73/A, TEL 0481/52 0832 SEDEŽ: DOBERDOB, ULICA ROMA 23 TEL. 0481/78 063 PODRUŽNICA: RONKE, ULICA C. D ANNUNZIO 96/A TEL. 0481/4741 60 KREA/GORICA