Francozov grob
^ajhen paglavee sem še bil, ko me so oče prviž vzeli se seboj v mesto! ^^MfKaj sem si raislil pri tem imenu, ne spominara se vee, samo to še dobro ' vem, da sem v mestu, eakaje očeta, stal ob ograji lepega vrta in se čudil rdečim paradižnikom, ki jih prej še nikdar videl nisem. Kako so se mi zdeli slastui, kar ugriznil bi jih bil! Kaj je neki to, ker ni ne poraoranča niti navadno jabolko, mar je gosposko jabolko, ker je v mestu vse gosposko ? To ugibaje ostavil sem z oeetom mesto.
Domov grede pa jo kreneva s ceste na stezo preko tako zvane »Fraucozove doline" v nizkem pogorji, ki Ioči našo dolino od Kočevskega sveta.
nGreva pa tukaj," reče mi oče, ,,da vidiš, kje je pokopan Francoz!"
Jaz nisem umel niti besedice. Kdo in kaj je Francoz? To vprašanje roi je mešalo raožjane. Neka groza me je izpreletela, ko sra stopila v precej globoko do-linico, kjer je bilo ravno ob stezi nametanega precej dračja v kup. Tudi oče privržejo šibieo, kar storim tudi jaz, češ, naj poživa mirno ta Francoz, kdor koli je vže bil.
BVidiš," rečejo mi oče, nFrancoza, ki tukaj leži, ubil je leta 1809. raoj ded s puško, ki jo še zdaj hranim doma. Bili so to žalostni časi za našo vas in kraj sploh. Kakor rai je ded večkrat pripovedoval — saj mene takrat še ni bilo — bila je pridrla vojska divjih Franeozov od Kočevja sem v našo dolino. Gr6za je bilo vašeanov, ako so le slišali ime Francoza, in zdaj prihrume oboroženi, vsi, kakeršni so res! Vsa dolina je bila vznerairjena. V bran so se jim postavili ravno tukaj na meji, in moj ded, Bog mu daj dobro, ubil je tega Francoza, ki počiva tukaj. Vsak, ki gre raimo. vrže kaj na njegovo gomilo; na tujej slovenskej zemlji je našel svoj pokoj, in bogve. kje čaka zelena ruša nas, da nas vzprejme v svoje naročje? Mo-limo vsaj za njegovo dušo! —
Tesno mi je bilo pri srci, ko sem stopal ob očetovej strani. Mračiti se je bilo jelo, in iz domačega zvonika se je oglasil zvon. naznanjajoč: Zdravo Marijo. Nekako tajno je bilo vse tu, a jaz sem render molil za Francoza, da - si nekdanjega sovražnika naše dežele, saj moramo moliti za vse ljudi. Saj smo vsi bratje. Danes se počasi zgublja tudi kup s Francozovega groba, malokdo se še zmeni zanj, ali mene še spominja tudi zdaj, kadar koli grem mimo, minljivosti vsega. Vse mine, duh pa ostane! —                                                                                 J. Kromar   .