IVO TROŠT:
Med Zulukafri.
apetan Majič je na svojem potovanju videl slone tudi v južni in jugovzhodni Afriki. Ko je njihova oklopnica počivala v pristanisču Port Durbanu na vztočni obali Afrike, je odšla drzna družba radovednih lovcev pogledat v notranjost dežele, obiskat slone in ljudi.
Narod, ki biva tod, je v vsi Afriki poleg Arabcev zlasti Beduinov najmočnejši, a tudi najbolj divji — rod Zulukafrov. Beseda Zuli (izgovori Sulu) pomenja ime rodu, a beseda Kafir označuje v arabščini nevemika. Ker so Arabci kot bližnji sosedje prej po-znali neverni rod Sulu,  so ga  nazvali:  Sulu a)i Zulukafre.  To označbo so
_^,   229   —
pozneje sprejeli tudi kristjanski učenjaki. Enako označujejo Arabci z besedo Kaiiri neki pol malikovalski, pol krščanski ali mohamedanski rod v srednji Aziji.
Kafrski narod biva kot poseben del afriških ljudslev od kaplandske meje na jugovzhodu Airike do ustja leke Delagoa. Postave so velike in močne ter jako sorazmernih udov. Južni rodovi so bolj svetlorjave polti, bolj proti severu (polutniku) bivajoči so po malera temnejši in slednjič ob zalivu Delagoa popolnoma črni. Lasje so črni in mehki, poteze lica so raz-
ločne, čelo široko. Z Evropejci bi imeli skupno: široko čelo in pravilno napeto nosno kost, s Hotentoti naprej moleče lične kosti, z zamorci napete ustnice. Brada je le redka.
Zulukafri imajo blagodoneč in polno zveneč jezik, bogat in členovit. Lejjužni rodovi v bližini Hotentotov imajo v jeziku značilne tleskajoče glasove.
Verujejo"sicer v neko višje bitje, toda njim je nrnogo več za earobije vedeževalcev.^zagovarjalcevkačjega pika in neznanih bolezni kakor tudi za čarovnike,'.ki znajo"napravljati dež in točo. Tem verujejo mnogo in si tudi izkušajo pridobiti njih naklonjenost z raznimi darovi in plafili.
^.    230    •—
Vsak zulukafrski gospodar je že na vnanje toliko bogatejši in slo-vitejši, kolikor več iraa žen. Zato so bili vsi misionski poizkusi med Zulu-kafri zaman, ker krščanska vera prepoveduje mnogoženstvo, a Zulukafer po-trebuje ženo za delo na vrtu in na polju; on je gospod, ki hodi samo za čredo ali na lov.
Zulukafri se dele v dva glavna rodova: 1. Amako-sa ali Amakso-za (ks = tleskajoči glasnik, kakor če kdo tleskne z jezikom). Ti bivajo na obrežju med rekama Veliki Kei in Umcinkulu. K tem spadajo tudi Ama-terabu, bivajoči ob gorovju Quathlamba, ki se širi iz angleške kapske kolo-nije (naselbine) do reke Veliki Kei. Ti imajo zmerno podnebje kakor tudi rod Atna-mponda od Beschija do reke Umcinkulu. 2. Sulu- ali Araa-sulu med rekama Pongolu in Umtukela, nedavno še neznaten rod, ki je zadobil večji pomen šele v 19. stoletju, a gospoduje sedaj od zaliva Dela-goa daleč v notranje poktajine transvalske republike. Pogumni so in vztrajni, prekanjeni in spretni. Nenavadno telesno moč uporabljajo v boju v takozvani sklenjeni bojni vrsti, ki jo poznamo že iz bojevanja starih Riraljanov. V prvi polovici 19. stoletja so se dvignili s svojiraa podrznosti ingrozovitosti slovečima poveljnikoma, bratoma Čaka in Dingaan, med najmogočnejše in najgrozovitejše narode v južni Afriki. Za naslednika Kečvajo so jih zgrabili Angleži in polagoma zdrobili njihovo raoč.
L. 1835. se je vzdignil velik rod Zulukafrov proti notranji visoki pla-noti do virov reke Oranje in ustanovil tukaj pod poveljnikom Mošešem drugo Zulu-dtžavo. V prvotui kafcski domovini pa se je obseg domačega prebivalstva jako skrčil zaradi naselivših se Burov in drugih Evropejcev iz kafrske naselbine in iz bližnjega Natala.
Britanska vlada, povsod zmagovalka, je začela obračati svojo pozornost na del dežele med rekama Umtukela na severu in Umcinkulu na jugu. Ustanovitev republik Oranje in Transvala je zopet skrčila kafrsko ozemlje. Ker je po zadnji bursko-angleški vojtii britanska vlada združila omenjeni samostojni ljudovladi popolnoma v južno-afriško angleško republiko, je bila s tem strta tudi večinoma svoboda Zulukafrov.
Prejkoslej pa žive Zulukairi po svoje. Vsak obeh glavnih narodov je razdeljen v manjše rodove, ki jih vodijo posebni poglavarji. Skupen narod ima vendarle enega, in sicer dednega poveljnika ali kralja. Vsak poglavar vlada svojemu rodu neomejeno, razglaša zakone, razsoja tožbe ter sploh odločuje o življenju in smrti svojih državljanov; vojno napovedati ali mir skleniti s sovražnikom sme pa samo skupni poglavar ali kralj.
Kafri so še napol pastirski narod. Brez posebne sile ne preraene svo-jega bivališča. Njihove črede so mnogobrojne, divjačine je v gozdovih še nekaj. Družba", ki je šla s kapetanom Majičem, je ujela živega slona. Videli so tudi leoparda in hieno ter mnogo strupenih kač.
Domačini, zlasti njihovi čarodaji, jih znajo krotiti in jih kažejo potetn čudečim se rojakom. Tudi tukaj ni brez sleparstva.
^.   231    ~-
V ubožnih hotentotskitn podobnih kočah so okušali raleko in sir, pa tudi durrah (neke vrste proso), ki ga Kafri pripravljajo na tak način kakor pri nas kašo. Mnogo dobička daje polje, a mnogo tudi živinoreja.
Rokodelstvo in obrt sta na nizki stopnji.
Zulukafer živi lahkotno pod južnim nebom. Zemlja rau daje skoro brez najnianjšega truda vsega, česar potrebuje za življenje; Zulukaicr pa ne potrebuje mnogo. ln kapetan Majič je še pokazal vaški mladini nekaj fotografijskih posnetkov iz dežele Zulukafrov: kako plešejo svoj nenavadni ples po skupni gostiji in pa kako razkazuje čarovnik svojo umetnost pred kočo sedečemu poglavarju in njegovim svetovalcem.
,Pa takšni so kakor dimnikarji!" se je začudil sosedov Miško ter tekel domov pravit, kaj je slišal danes o črncih iz Afrike, ki so kapetanu pomagali gnati slona v mesto Durban.